Tag: Andrej Šmid

17-02-26 7:25 Prva petletka, 38

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37,
1. oktober 2000
Sinoči sem govoril s Kardumom: moje predvidevanje je potrdil: zdaj bodo/bomo direktorji gledališč sami potegnili ročno zavoro v zvezi z Nacionalnim kulturnim programom.

Lidija Majnik je v parlamentu. Kaj bo to pomenilo za nas? Mislim glede na njeno članstvo v svetu zavoda?
1. oktober 2000
Pripravljal sem se za popoldanski sestanek direktorjev gledališč. Tema: nacionalni kulturni program (NKP). Kako nastopiti? Pričakujem, da se bo vse poprek pljuvalo in kritiziralo, da pa napredka in konkretnih stvari ne bo. Predvsem konkretnih premikov v smeri dokončanja te teme. Vse skupaj je eno samo čakanja in taktiziranje – kdo bo v vladi, kako bodo razdeljene moči, kdo bo minister za kulturo. Vse te neznanke so odločilne. Vse ostalo je po mojem stokanje in jokanje brez upa zmage.
1. november 2000
Vse teče kot je treba. Čakanje. Na občinski proračun. In tekoče pripravljanje. Veseli me, ko vidim, da ekipa-sodelavci razmišljajo o prihodnji jeseni, lutkovnem abonmaju, vpisu v odrasli abonma itd. itn. Krasno.

Jutri nadaljuje Jaša z vajami. Vse nared za »mlado dramatiko«. Merkur »šel zraven«.

Začel sem pripravljati poslovno poročilo za leto 2000.
1. november 2000
Občina nam je poslala formular za financiranje za leta 2001-2004. Dober znak. Sprašujejo tudi po kadrovski sliki oz. simulaciji za prihodnost. Tudi dober znak.

Knjiga 1992-2002 mi lepo »leze skupaj«. Zelo zelo zanimivo delo! Me prav zanima, kako bodo izgledale strani…

Velik tempo, veliko predstav, gostovanja, vaje za Fo-ja, priprava mlade dramatike. Še bo zanimivo.

Vesel sem, da je temu tako.
1. januar 2001
Zadnjega dne leta 2000 se mi je zrušil računalnik. Šli so podatki od 15. novembra do konca decembra. Zdaj poskušamo oživiti podatke.

V začetku leta sem doživel še osebno sesutje.

Potem mi g. Vidovič pride povedat, naj razmislim, ali še želim tratiti svoj čas in energijo z mestnimi svetniki – ki niso naklonjeni zaposlitvi igralcev.

V ponedeljek sestanek vodje poslanskih skupin z županom in mestno upravo.

Denar za dodatke za plače v letu 2001 jih je zmedel: indeks 135 – iz njega bi želeli zaposliti igralce od septembra do decembra. Od 1. 1. 2002 pa bi itak bili v novem proračunu.

Zahteval sem soglasje k sistemizaciji. Kajti to je zdaj pomembnejše, ali vsaj tako pomembno kot denar za leto 2001. Zadnji rok: konec januarja. Namig iz pisarn: naj se o sistemizaciji odločajo februarja. Čas se izteka.
1. januar 2001
Čakam na vajo ekipe Človeštvo v A-molu…

In razmišljam o jutrišnjem sestanku na občini. V soboto sem v gostilni srečal še Čučka, ki je napol pijan govoril, kako mu občinska uprava ne da pravih podatkov, ne pove, kako in kaj… In končno: da je proti temu, da bi igralci bili za več časa zaposleni tukaj.

Razmišljam samo še o tem, ali naj jih jutri postavim pred dejstvo in zahtevam do konca januarja poleg proračuna za 2001 (kar se mi zdi itak samoumevno – namreč to, da plačujejo vse dodatke, kakor jih predvideva kolektivna pogodba) še soglasje k sistemizaciji, ki bi jih zavezovalo v letu 2002, da bodo dejansko imeli zaposlene igralce.

***

S sestanka sem. Skupaj z Anico sva bila tam. Rezultat: nejasen. Občutek: dali bodo denar za leto 2001, čez leto sprejeli sistemizacijo in v letu 2002 odločali o denarju za igralce. Basta. Konec ugibanj.
1. januar 2001
Od ponedeljka, ko je vse jasno, se počutim bolje. Odločitve so padle: 3 premiere, nič igralcev. Vozni red: kakor doslej.

Po pravici povedano mi je motivacija kar dodobra padla. Bil sem na gostovanju v Litiji in ko vidim zavzete sodelavce ter primerjam njihovo zagnanost s svojo letargijo, me je kar malo sram. Marijan je našel celo 300 m2 površin za skladiščenje … Kaj nam bo to zdaj, ko bo produkcija manjša?

Računalnik je za silo usposobljen. Vsaj toliko, da se da delati v wordu.

Zdaj je treba spremeniti članke v Sezoncu. Čaka me tudi izdaja festivalske programske knjižice za monodramo. Tatjana je hvala bogu vse pripravila, samo stiskati in oblikovati je še treba.

Predvsem me je strah govoriti z Jovanovićem. Ne vem, kaj bo rekel za Pikado, ali bi ga delal ali ne.

***

Tadej pravi, da je treba razmisliti, kdo bo prišel na Ptuj. Da mu je Šedlbauer rekel, da Alujevič ne bi bil dobra rešitev. Sam se s tem, kdo bo prišel za mano, za zdaj še ne morem ukvarjati; nimam volje in ne interesa.

Članek v Večeru o obnovi gledališča (in narodnega doma) se mi zdi samo pesek v oči: da lažje in suvereneje »spravijo skoz« gradnjo cerkve. V letu 2003, kakor piše v članku, se na gledališki bajti gotovo ne bo zgodilo nič. Ker ne bo denarja, ker ne bo jasno lastništvo upravnega dela stavbe in ker imam občutek, da bo temu tako.
1. februar 2001
Odgovor Perutnine Ptuj na prošnjo za sponzoriranje Festivala monodrame: Negativen. Odgovor občine na vlogo za sistemizacijo: mestni svet jo bo obravnaval na februarski seji.
1. februrar 2001
Sinoči smo bili na desetih dnevih komedije z Marjetko. Prvič v zgodovini festivala se je zgodilo, da bi kdo dobil tako visoko oceno: 4,9. Gojc pa komedijant večera; enako kot dan pred tem, ko je nastopal s Policijo. Kot vse kaže, oz. zelo verjetno je, da bo naša igra dobila najvišjo oceno publike. Bilo bi prav super, če bi žlahtni komediant postal Gojc za obe vlogi … To bi bilo imenitno.

Proračun je sprejet. Slišal sem, da ob končnem sprejemanju sploh ni bilo težav, saj so LDS-jevci pojasnjevali vse tako, da pač niso vedeli, da kolektivna pogodba zahteva take dodatke pri plačah… Butasto.
1. marec 2001
Spet v službi. Programska knjižica za Festival monodrame, problemi s termini, Marjetka bi »šla« noč in dan… Sodelavci utrujeni, Anica preobremenjena. Sklep: Sizifa, A-mol in otroško predstavo (Miha) bo delala nova, alternativna tehnična ekipa. Samo tako bomo zmogli do poletja in jeseni normalno naprej. Anica in jaz iščeva računovodski servis, ki bi delal.
1. marec 2001
S Tadejem sva se sinoči veliko pogovarjala o prihodnosti našega gledališča. Kako stvar peljati naprej, zdaj, ko je dejstvo, da septembra igralcev ne bo¹³² in da je taktika za naslednji mandat direktorja: čakanje. Čakanje na krovni zakon o kulturi in to, da bo obnova gledališča prišla na prednostno listo občinskih investicij. Prvič je padala zamisel, da bi Tadej kandidiral na Ptuju za direktorja, jaz pa naj bi se prijavil v Mariboru. Potem bi programe kombinirali in sodelovali… Raje se prijavim jaz, pravi Tadej, kot da bi prišel nekdo, ki bi vse skupaj zrušil. Njegov pomislek je seveda vprašanje, koliko in kaj ter kje bi še lahko igral. Ideja se mi ni zdela tako zanič… Vsekakor se strinjam, da je prava strategija za Ptuj: čakanje in ne rinjenje naprej za vsako ceno s komerkoli.

Slišim, da Neša vabijo v Gorico…
1. marec 2001
Non plus ultra: danes dopis: odpoved jutrišnjega sestanka s svetniki. In nato moje jezno pismo njim:

Ptuj, 14. marec 2001

MESTNA OBČINA PTUJ

Gospod podžupan Ervin Hojker

Mestni trg 1

Ptuj

Zadeva: Sestanek v zvezi s projektom širitve Gledališča Ptuj

Spoštovni gospod Hojker.

Verjamem v Vaše dobronamerno sklicevanje sestanka v zvezi s projektom širitve našega gledališča.

Pa se vendarle ne morem - že nekaj časa - znebiti občutka, da smo na relaciji mestni svet oz. ustanovitelj – javni zavod Gledališče Ptuj zabredli v slepo ulico. Poglejte dejstva:
- vizija Gledališča Ptuj za obdobje 2000-2005 je bila izdela in poslana ustanovitelju oktobra 2000,
- odboru za družbene dejavnosti mestnega sveta sem osebno pred sprejemanjem proračuna v začetku leta 2001 pojasnjeval trenutno stanje in možne scenarije razvoja našega zavoda,
- vse svetnike smo nedavno povabili v Gledališče Ptuj in jim še enkrat predstavili vizijo in želen razvoj, torej razloge in argumente za napredek.
Vi (politiki) pa ste za začetek s februarske seje mestnega sveta umaknili točko sprejemanja spremembe sistemizacije delovnih mest z razlogom, ker se vam je vaš dnevni red zdel »preobsežen«, kakor pravite v obrazložitvi.

Zdaj pa preklicujete sestanek, načrtovan za jutri, tokrat s to razliko, da se vam preklica niti ne zdi potrebno pojasniti. Zato ga, oprostite, ne morem sprejeti z razumevanjem, kakor si želite.

Če (politiki) nimate volje, moči, interesa ali poguma izreči enoznačnega »da« ali »ne«, bom pa ta potreben pogum zbral sam in vam povedal naslednje:

Vaše obnašanje do našega zavoda se mi zdi v zadnjem času neposlovno, nekorektno, amatersko. Ne mečem vas vse v isti koš, mislim pa osebnotiste, ki ste/so prispevali, da je točka o sistemizaciji šla z dnevnega reda in tiste/tistega, ki je imel 15. marca 2001 nekaj bolj pomembnega, kot je sestanek v zvezi s prihodnostjo ptujskega gledališča. Vedite: kdor je avtor teh dveh »briljantnih« potez, je osebno v startu onemogočil vsaj teoretično možnost tega, da bi Ptujčani letos jeseni prvič po dolgih letih znova dobili pravi gledališkega abonma in da bi perspektivni ptujski igralci za najnižjo možno ceno bili zaposleni v svojem rojstnem kraju.

Nepremišljena, nespametna in amaterska poteza. Naš zavod pa je profesionalen. Ima profesionalne delovne rezultate; morda bo prihodnost celo pokazala, da so bili glede na vložke (finančne in kadrovske) več kot optimalni.

Zavodske obveznosti do ustanovitelja in predvsem do cenjene ptujske publike in kupcev širom po Sloveniji bomo tudi v prihodnje skušali vzdrževati na najvišji možni kakovostni stopnji.

Vam pa priporočam, da se v prihodnje vzdržite podobnih dejanj; zavedati se namreč morate, da so natančno arhivirana in komentirana ter se jim bo nekdo, ki se bo v prihodnosti morda ukvarjal z zgodovino ptujskega gledališča, smejal ali se ob njih zgražal.

Če se svetniki (zaradi takšnih ali drugačnih razlogov) ne morete v zgodovino ptujskega gledališča še enkrat (kot ste se leta 1995) zapisati kot odločni nosilci pozitivnih sprememb, napredka, novega razvojnega ciklusa in kot prepoznavalci ter uresničevalci smelih vizij, potem se, prosim, vsaj vzdržite dejanj, ki ne prispevajo k vaši svetniški kredibilnosti.

Vljudno vas prosim: ne podvzemajte dejanj, zaradi katerih bi svojo trenutno jezo na vas izlival prek medijev. Menim namreč, da ob naših merljivih uspehih javnost ne bi imela veliko razumevanja za vaše izogibanje.

Predstavljajte si, kako bi reagirali naši gledalci in kupci, če bi jim najprej rekli, da predstava bo, potem pa, da jo zaradi »preobsežnega programa« odpovedujemo, pa jo naslednjič preklicali brez pojasnila in končno v enem stavku dodali, da jih bomo o ponovnem datumu že »naknadno obvestili«.

Po mojem bi si mislili si bi, da jih zajebavamo.

Lep pozdrav,

Samo M. Strelec

Direktor Gledališča Ptuj

OBVEŠČENI:
1. župan Miroslav LUCI, dr.med.
2. podžupan Mitja MRGOLE
3. podžupan Milan ČUČEK
4. direktorica občinske uprave Evelin MAKOTER-JABLOČNIK
5. predsednik odbora za družbene dejavnosti, g. Vlado ČUŠ, CMD 9, Ptuj
6. vodja oddelka za družbene dejavnosti, g. Ivan Vidovič
7. ZRS Bistra, Slovenski trg 6, Ptuj
8. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Prešernova 33-35, Ptuj
9. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, Ptuj
10. Zveza kulturnih društev Ptuj, Jadranska 13, Ptuj
11. SLKD Območna izpostava Ptuj, Nevenka Gerl, Jadarnska 13, Ptuj
12. Zgodovinski arhiv Ptuj, Muzejski trg 1, Ptuj
13. člani Odbora za družbene dejavnosti pri Mestnem svetu MO Ptuj
14. člani Mestnega sveta Mestne občine Ptuj
S pravim užitkom sem napisal tole pismo. Dol mi visijo. Jaz pa razmišljam, da bi jim verjel. Pa saj res nisem normalen.
1. marec 2001
Včeraj sem si rekel: Pa kaj se jim postavljaš po robu, se izpostavljaš; pusti jih pri miru. In razmišljal, da pisma ne bi odposlali. Potem pa sem se vseeno odločil, da pošta gre iz hiše. Naj vejo, kaj si mislim. Tadej se strinja, da je treba z njimi malo drugače, kot so navajeni; svobodeje, bolj »umetniško«.

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

132 - Očitno torej na februarski seji Mestnega sveta sistemizacija ni "šla skoz". Obnova - ne gre nikamor, igralcev - ne bo. Vidim po zapisih, da postajam "živčen" in obupujem. Do konca mandata ne bom uspel, kar sem si sam zadal. (Kako butasto: če bi si zadal manj, bi pa uspel?) ... Ravno včeraj sem govoril z dr. Lucijem (povabil sem ga na Govor malemu človeku 30 let pozneje. Da sem bil presneto zagnan, se spominja in, da sem ga nabil na zid ... Ampak smejala sva se, oba zadovoljna, da imamo gledališče. Če mu je kdo bliže, kot sem mu jaz: nagovori ga, da napiše svoje spomine na svoje županovanje! Že med kratkim čvekom po telefonu mi je povedal kar nekaj zanimivih podrobnosti, kako je v Ljubljani, v parlamentu "rihtal" ene stvari za Ptuj.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

13-02-26 11:25 Prva petletka, 37

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36,
1. avgust 2000
Včeraj sva z Anico začela. Prišel tudi Vlado. Pričakovali smo ekipo Ljubezni. So pa sporočili, da začenjajo v sredo.

Jutri sem se najavil pri direktorici občinske uprave, ge. Makoterjevi. Rad bi ji razložil, kaj bomo počeli prihodnji dve leti – na področju odnosa do občine.

Zdaj pa pričakujem gospo Anko Osterman, ki bi »rada pol urce govorila z mano«. O čem, si mislim. Morda se motim, morda tudi ne. Kako bom odreagiral?

Gospod Arko, novi predsednik Rotary kluba mi je pisal pismo in me sprašuje, kako bi lahko pomagali. Češ, da je bral članke v časopisu o prelomnih trenutkih za naš zavod. In sem mu odpisal: sestavimo z njegovo/njihovo pomočjo iniciativni odbor za obnovo ptujskega gledališča.
1. Avgust 2000
Začel sem se ukvarjati s knjigo »1992-2002«. Odprl sem mapo »Odprto morje« in začel delati: koliko dela, vendar tudi kako zanimivo! Pisma, skice, fotografije, dopisi, računi… Neverjetno zanimivo. Upam, da bova s Savotom uspela ujeti nekak ritem in našla metodo in način, kako spraviti stvari v red, sistem in nekakšno obliko. Kar zgrozim se, če pomislim, koliko dela me čaka… Je pa osnovna dilema še zmeraj prisotna: koliko pisati sam oz. ali sploh kaj pisati ali pa morda pustiti prostor samo dejstvom, da spregovorijo? Ne vem, ne znam se (še) odločiti.
1. september 2000
Janko mi je dal za »spohati« Recognito – program, s katerim zdaj enostavneje urejam knjigo. Še zmeraj sem pri Odprtem morju. Zdaj že nekaj vidim: vsak dan se mi zdi pomembno kaj drugega. Treba bo premisliti in vsak dan znova odločati o redakciji. Treba bo krčiti kritike. Treba bo misliti na poudarke.

Za znoret: župan še zdaj ni podpisal tripartitne pogodbe o sofinanciranju opreme med državo, mestom in nami. Mi smo podpisali 8. avgusta, dali na občino, ta pa bi morala podpisati in dati državi. Zdaj smo videli, da bi bilo treba odgovoriti v roku 15 dni! Županu sem danes poslal zelo jezno pismo:



URGENTNO



Župan Mestne občine Ptuj,

Miroslav Luci, dr. med



Spoštovani gospod župan,



8. avgusta 2000smo Vam poslali v podpis pogodbo med Ministrstvom za kulturo RS, Gledališčem Ptuj in Mestno občino Ptuj o financiranju opreme za GP za leto 2000.



Do danes (1. september 2000) POGODBE NISTE UTEGNILI PODPISATI!

Ministrstvo je pričakovalo podpisano pogodbo v 15. dneh.



Če denarja (1.482.000 sit) zaradi tega, ker niste imeli časa podpisati pripravljene pogodbe, iz države ne bomo dobili, bom o tem dejstvu obvestil zainteresirano javnost in postavil javno vprašanje:



Koliko časa potrebujejo na MOP, da podpišejo pripravljeno pogodbo?



Upam, da boste poklicali na Ministrstvo za kulturo, gospo Drago Zajc: 061 178 59 01 in se ji opravičili, da do danes niste podpisali pogodbe ter jo prosili, da ne »zavrže« odobrenih sredstev.



Uradno pisno pojasnilo s strani MOP pričakujemo tudi mi, v javnem zavodu Gledališče Ptuj.

S spoštavnjem,

   Direktor Gledališča Ptuj
Samo M. Strelec



Upam, da bo zaleglo oz. da ne bomo pustili denarja v Ljubljani.
1. september 2000
Vsi v službi. Dobro razpoloženi.

Vidovič takoj danes podpisal pogodbo. Poslano na ministrstvo. Kaj bo zdaj?
1. september 2000
Včerajšnji dan v LJ bil zelo intenziven: MGL, AAS, Bjanka, Urša in pa seveda predvsem odgovor g. Pelhanu, da bom še dve leti ostal na Ptuju in me torej 1. januarja 2001 v Gorico ne bo. Odgovoril: slišimo se čez leto dni okrog iste stvari ...

Zjutraj sem bil še pri Evelin Makoter. Razložil naše poglede in načrte. Mislim, da sva se v redu pogovarjala in da zelo dobro razume, kako in kaj.
1. september 2000
Bil na razgovoru pri g. Grahu na UE Ptuj glede denacionalizacije prostorov. Na kratko: če dobi pisno ponudbo očine, da ponuja Cerkvi nadomestne prostore, bo to za nas o.k., sicer pa je nakazal, da bo ta prostor zelo zelo verjetno Cerkvi vrnjen v naravi.
1. September 2000
Ja, dnevi kar grejo. Predvsem razmišljam o dvoletnem proračunu, o tem, kako svetnikom pripraviti številke, da bo skok v financiranju izgledal kar se da neboleč … Potem pa sprotne reči: opremljanje pralnice, denacionalizacija, vpis lutkovnega abonmaja.

Anica je prodala že veliko število predstav. Za zdaj je še zatišje, potem pa se bo začela gužva.

Pripravljam predstavitev Žižkove knjige, predvidoma 9.10.

V sredo, 20. sva z županom najavljena pri ministru Šeligu.

Zelo »neopazno« je v hiši tudi »mladinska« ekipa. Izgleda, da so se skoordinirali in da bo Aljoša brez problemov lahko odigral premiero in nadaljeval z delom v ekipi.

Zdi se mi, da se je sezona začela kar optimistično, dobro smo razpoloženi, med sodelavci vlada nekakšno zadovoljstvo, natančno vemo, kaj moramo narediti za denar, ki je prišel z MzK-ja v tem letu in občutek imam, da vsak ve, kaj to pomeni zanj osebno. Zadovoljen sem tudi sam.
1. September 2000
Z županom sva bila včeraj pri ministru Šeligu. Izid: zelo sem vesel, da je minister županu povedal to, kar sem županu že ves čas govoril jaz: kaj bi pomenilo sprejetje novega krovnega zakona za naš zavod in kaj je treba zato narediti še v MOP, da bomo ob sprejetju zakona dobro pripravljeni. Sproščen in prijeten pogovor, seveda ob koncu ministrovega mandata toliko bolj neobvezen … Pomembno se mi je zdelo, da župan sliši podporo ministrstva našemu zavodu še iz ust ministra. Da ne bo mislil, da samo prilivamo vodo na svoj mlin.

Srečanje na zavarovalnici Merkur z g. Ostercem: zdi se mi, da bodo poklonili glavno nagrado za mlado dramatiko. Zelo je bil videti zainteresiran.

Srečanje z Zvonetom. Obnovitvena bo 8. oktobra, v nedeljo.

Srečanje z Jašom: še zmeraj nima-mo igralcev. Zdaj sta v igri dva študenta z AGRFT. Misel na Milado (Kalezič) in Petra (Boštjančiča) skoraj absurdno preoptimistična, zato je nobeden ne »misli do konca«.

Srečanje na Beletrini: 300 izvodov bomo tiskali, lep format, uporabno, estetsko, enostavno.

Danes s polno paro naprej – doma. Predvsem se je treba »vreči« v spremembo sistemizacije, v »ponudbo« občini za dvoletni proračun in pripravljati projekt mlade dramatike.
1. September 2000
V nedeljo zvečer sem si ogledal kontrolko za To presneto ljubezen. Niko je sicer hotel, da bi bila šele v torek. Sem vztrajal pri dogovorjenem – nedelji. Po vaji sem jim povedal, da je slabo in da je treba začeti znova: radikalno črtati, spremeniti scenografijo in skušati stvari skrajšati.

In zdaj imam dve vaji na dan z igralci. Utrujajoče, naporno, intenzivno, živčno.
1. oktober 2000
Zdaj je teden za mano: dve vaji na dan, črtanje teksta, mešanje prizorov, pisanje nove glasbe, izdelovanje scenografije. Vse se je zgodilo bliskovito, v nekaj dnevih. Noro. Rezultat je boljši, manjka uigranost, natančnost in sproščena igrivost. Žal. Dobra luč, zanimiva scena … prvič delata luč in ton dva, Tomaž in Vlado. Tomaž ima namreč dovolj dela z mikrofoni in spuščanjem glasbe.

Pripravljamo srečanje s Franom Žižkom, ki bo v teatru predstavil svojo knjigo Moja zklgodnja gledališka leta. Rad bi, da bi bila stvar zelo lepo pripravljena, pogovor bo vodila Andreja. Srečali smo se z Brvarjem in Žižkom v Mariboru in se že dogovorili za »scenarij«. Zelo bi si želel, če bi našel še kakšnega živega Ptujčana iz tistega obdobja. Morda mi bo pri tem pomagala gospa Mira Brus.

Digitalni fotoaparat je »zakon«. Fantastične fotografije. Zdaj je samo še vprašanje, kako to izgleda natisnjeno na pravem foto papirju.

Danes bo prvič tudi začela delovati TV-reklama v avli: Marijan je naredil omaro za TV sprejemnik, Tomaž bo nasnel na video reklamo in Mišo v SŠC bo zmontiral enourni program, ki bo sestavljen iz različnih napovedi, to pa se bo potem vedno znova odigravalo medtem ko bodo gledalci hodili v dvorano. Nekoč, ko bo čas, bodo imeli čez dan zunaj pri vratih dva gumbka, s katerima si bodo lahko reklamo sprožili.

V Kopru naj bi ustanovili pretekli petek teater. Super, poslal jim bom čestitke. Upam, da bomo intenzivno sodelovali.¹³⁰

S Savotom in njegovo Valerijo smo bili prvič, odkar sem tu v službi, na poslovni večerji; še Anica. Pogovarjali smo se o nastajanju knjige 1992-2002. Še malo, pa bo nared prvo poglavje.

Sicer pa sem pretekli teden med režiranjem pripravljal še predlog proračuna za naš zavod za obdobje 2000-2002. Po domače: pisal razloge, zakaj je treba zaposliti igralce in to zdaj. Do sredine oktobra bom stvar poslal sestavljalcem ptujskega proračuna.

Tako; še zadnja vaja je za nami. Pišem darilca za sodelujoče … izpadel je skoraj g. Šostarec – kostumograf, ki ga do danes še nisem videl. Uf, samo da je konec. Vstopnic ni več, kot kaže bo dvorana popolnoma polna.

Andreja Babšek mi sporoči, da je g. Žižek izrazil dvom, ali bo v ponedeljek lahko ... Pokličem Brvarja, kaj meni. Pravi: gospod samo vzganja teater, malo pretirava in da to ni nič strašnega. Upam, da res. Jutri morajo ven vabila.

Vso srečo igralcem in predvsem Vladu in Tomažu v kabini!
1. oktober 2000
Čakam na svet zavoda: opravičila ga. Majnik in ga. Slekovčeva. Ali bomo sklepčni? Seja je zaradi sistemizacije izrednega pomena za zavod. Upam, da bodo prisotni vsaj štirje člani.

Premiera sinoči je bila več kot dobra. Na koncu so gledalci bili navdušeni. Šlo je brez napake. Takorekoč; samo dim se je pokvaril in se sprožil pred začetkom predstave.

Tudi otroci so bili videti zelo zadovoljni. Sicer pa jutri začnemo igrati za »ciljno publiko«. Bomo videli, kako bodo spremljali in se odzivali.

Z Andrejo Babšek sva imela v toku dneva nekaj ostrejših dopisovanj po mailu okrog predstavitve Žižka. Zanimivo. Poučno. Marsikaj ima prav. Predvsem bom moral razmisliti, ali sem res takšen diktator, kakor me je opisala. Seveda čutim, kako sta si obe raziskovalki gledališča, Mavričeva in ona, nekako na istem terenu in morda celo »odveč« … Nesmisel zame. Po drugi strani pa ima Mavričeva veliko materiala shranjenega, podatkov in vložila je gotovo veliko arhivarsko-zgodovinarskega dela. Andrejo pa zanima seveda vse nekaj drugega … Moral bom modro krmariti to zgodbo s publikacijami.
1. oktober 2000
Simon Kardum je odgovoril na mojo prošnjo, da bi nam že končno dali odobrena sredstva: najbrž bodo kmalu, gotovo pa prej, kot smo pričakovali! Super!

Predstava danes za mladino je bila odlična: gledali so »ko šus«, dajali umestne pripombe. Tovarišice v glavnem zadovoljne.

Ivanušič se ne javi na moje klice. Ne vem, nisem siguren, ali je zanesljiv in dober sodelavec za naš projekt Fo-ja.

Zvečer okrogla miza, srečanje kandidatov za volitve in kulturni institucij v Narodnem domu. Napovedani vsi, muzeja ne bo.

Ja in seveda predvsem: včeraj je svet zavoda sprejel sklep o spremembi sistemizacije delovnih mest! S tem je narejen prvi korak v smeri zaposlitve igralcev. Prihodnji teden dobijo politiki na mizo sklep, predlog proračuna 2000-2002, paralelno tudi Ministrstvo za kulturo. Zdaj pa se začenja zadnja runda. Malo včasih pojamram Simoni Brlek in Tadeju, da sem utrujen od te politike in birokracije. Imata prav: samo še 6 mesecev in vse bo jasno. Hvala bogu.

Predvsem sem srečen, ker imamo dobro mladinsko predstavo. Upam, da bodo kritike ugodne, tako da bodo tudi šole bolj »pomirjene«.

Zdaj me v bistvu najbolj skrbi samo še Jašev projekt, torej igralska ekipa.
1. oktober 2000
Včerajšnji dan je bil zelo pomemben: ne samo, ker so odprli knjižnico, pač pa, ker je vlada sprejela novi nacionalni kulturni program. Župan je na otovoritvi knjižnice v govoru povedal, da je zdaj na vrsti tudi stavba gledališča. Druženje pri Amadeusu z ministrom je bilo kar sproščeno. Seveda neobvezen klepet, vendar imel sem občutek, da mi je Šeligo kar naklonjen.

Na seji Borštnikovega srečanja so me imenovali v strokovno žirijo. Sam si tam ne bi želel biti ne vem kako, vendar se mi zdi dobro za gledališče. Pravzaprav zelo dobro za gledališče.¹³¹

Tukaj bil Jaša, Slavica in Jure. Zdi se, da je ekipa za Fo-ja nared. Še profesorja rabimo, pa bo. Mislim, da je bil prvi vtis glede teatra dober.
1. oktober 2000
V petek je bil v Ptujčanu razpis za sofinanciranje programa s strani MOP za leto 2001. Danes sem poslal naš predlog za novo financiranje zavoda v letih 2001-2002. Kar nekaj materiala: uvodni dopis, razdelavo novega financiranja, preglednico financ, ter prilogi: sklep sveta zavoda o spremembi sistemizacije in potrdilo, da smo jim program poslali že meseca maja, sočasno z razpisom za Mzk.

Kritike Presnete ljubezni v Delu in Večeru dobre. Fino za ekipo. Mladina res rada gleda predstavo, ni kaj.

Zdaj pripravljava s Tomažem vse za nocoj, ko gostimo Frana Žižka. Upam, da bo kaj ljudi. Dežuje namreč in je zelo zoprno vreme.

Poslal sem tudi materiale na Beletrino: predstavitev avtorjev, člane žirije, navedene vse tekste, moj uvodnik. Čakam samo še, kaj bodo rekli morebitni sponzorji – zavarovalnca Merkur d.d.
1. Oktober 2000
Poslal sem sklepa o spremembi sistemizacije Kardumu.

Zdaj predvsem pričakujemo, ali bo prišel denar iz Ljubljane, kakor so obljubili.
1. Oktober 2000
Včeraj smo proslavili: na naš ž.r. je prišlo z MzK-ja 15 milijonov tolarjev. Krasno! Prinesel sem kremšnite, Irena je slučajno skuhala gobovo juho – včeraj sta z Marijanom šla že okrog 12. ure – po predstavi v hosto. Očitno sta veliko nabrala. Aleš je bil operiran na slepiču.

Začelo se je Boršnikovo. Sem v žiriji. Nocoj sem prespal v Mariboru, zdaj pa bom, kot kaže hodil domov. Samo prebrati še želim statut oz. pravilnik o žiriji, da vidim, ali je moja naloga tudi biti na pogovoru o predstavi.

V Večeru je velik članek na ptujski strani o našem gledališču in načrtih. Fini prispevek. Ki že kaže na možnost zaposlitve igralcev septembra 2001. To pa je pravzaprav zelo blizu.
1. oktober 2000
Čas teče kot hudič … Z Metko Damjan sem se dogovoril za lektoriranje knjige. Prihodnji teden bom Savotu oddal prvo poglavje. Da vidiva, kako bo izgledala postavitev strani.

Vsak večer sem na Borštnikovem … Malo že utrujen, vendar srečanja z ljudmi tudi koristijo. Pred dnevi, denimo, se je razburjal Igor Samobor, kako je možno, da smo Tržačane dali na Ptuj, kaj tu iščejo, njega, ki je pa Ptujčan, pa nihče ne povabi. Da bi prišel zastonj … itd. ipd. Povedal mi je, da bi delal projekt, Vrtiljak z Nešom in Zvezdano, on bi režiral. Fino; mislim, da bo še priložnost za to. Sicer pa sem videl, da je nekako slabo obveščen, da ne ve, kaj vse se je že dogajalo, kaj se dogaja, kakšni so načrti … Jasno, to je logično. Nič hudega.

Čutim, kako se v Mariboru pripravlja teren za menjavo umetniškega vodje prihodnje leto. Čutim namige oz. bil sem vprašan, ali se bom prijavil.
1. Oktober 2000
S Tomažem med obnovitveno vajo za Snubca/Medveda debatirava o variantah, kako bi še bilo možno spremeniti dvorano – tako, da bi ostala v zasnovi ista, pa vendar, da bi iz nje izvlekli več. Obstajajo možnosti (vsaj v glavi), ne da bi še natančno vedeli, kaj bi to pomenilo arhitektonsko, statično … za Šmida. Vsekakor: bilo bi mogoče portal razširiti morda za 1 m, povečati in usposobiti galerijo, narediti v sredini parterja ložo z dvema vrstama. Najbrž bi prišli na kakšnih 160 – 170 zelo dobrih sedežev. To pa je že čisto v redu število.

Gojc je sinoči nakazal možnost, da bi Marjetka kar ostala v Mengšu. V tem primeru bi potrebovali še eno tehniko – da bi lahko delo teklo normalno naprej doma. Kako bomo to naredili, uredili, se sprašujem.

V petek, prihodnji teden, je kolegij direktorjev. Tema: nacionalni kulturni program – mreža gledališč. Sprašujem se, kaj bo zdaj z vsem skupaj? Ali bo vse zamrznjeno, ustavljeno, znova v debati in se torej ne bo spremenilo nič, ali pa se bo vendar nekaj premaknilo.

Dejstvo je, da se marca moram odločiti. Nerealno je, da bi se prihodnje leto še lahko kaj spremenilo. In če se bo, takrat ne bom več imel možnost dobiti svojih igralcev.

To praktično pomeni, da je Gon predstava, ki nas žene v konec ali začetek.
1. Oktober 2000
Metki Damjan oddajam prvo poglavje za knjigo.

Ob 12. me je naročil župan: na pogovor glede zaposlitve igralcev.

Kaj hoče? Barantati, zbrati argumente, protestirati … Nimam pojma. Še nikoli me ni sam samoiniciativno poklical na razgovor za kakšno tehtno stvar. Mu je to predlagala Makoterjeva, Vidovič? Nisem pameten. Upam, da bom pametno govoril in zastopal naša stališča.
1. Oktober 2000
Včeraj me je občini čakala prava četica: župan, g. Vidovič, ga. Makoter, ga. Ristič in ga. Vidovič Lizika. Tema: naš predlog financiranja 2001-2002. Imel sem mini »predavanje« in občutek imam, da sem jih navdušil za našo stvar. Občutek imam, da bodo naš predlog dali v proračun in njegov osnutek, ki se bo delal že decembra. Optimist sem. Predvsem sem se zahvalil županu, da je v treh letih moje službe prvič tako hitro in kvalitetno odreagiral: s samim sposobnimi in kompetentnimi ljudmi. Prepričan sem, da sem včeraj svojo nalogo opravil optimalno. In občutek imam, da smo zelo zelo blizu igralcem.

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

130 - Kdo bi si takrat mislil, da bosta obe gledlišči, ptujsko in koprsko, praznovali leta 2026 skupaj: Ptuj 30-letnico, Koper 25-letnico. Katja Pegan je bila kakšno leto pred mano na Akademiji. Ko je ustanavljala koprsko gledališče, sem ji poslal naše podlage: akt o u stanovitvi, statut, sistemizacijo.

131 - Rudi Šeligo me je pri Amadeusu vprašal približno takole (Hvala, Lidija Majnik, da si me po otvoritvi knjižnice povabila na kupico z vami): "Strelc, kolk pa pa ti rabu za tale tvoj teater?" Butnil sem neko ogromno cifro, zdi se mi da 30.000 DEM. Rezultat je bil: Minister za kuturo Rudi Šeligo je Gledališče Ptuj uvrstil med stalne proračunske porabnike in od tedaj smo začeli dobivati od države redne dotacije za program. Lahko smo mirneje narčtovali; prijavljanje od projekta do projekta je bila ena sama negotovost. Občina - je dajala torej denar za plače zaposlenih, pogon hiše, abonmaje, denarja za premiere pa je počasi bilo več od države kot ustanovitelja-občine. Čista zmaga. Sistemsko financiranje - odkljukano. Igralci - blzu! Obnova hiše - vprašaj. Počasi sem gledal proti koncu mandata. Zadnji dve temi bosta odločali, ali se bom še potegoval, da ostanem na Ptuju.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

02-02-26 8:31 Prva petletka, 33

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32,

januar 2000

Začeli smo s 100/h, kot se reče. Saj ne vem, ali je ostalo toliko nerešenih stvari… Ves dan sem nekaj skakal in drobencljal…

Nevenka z ZKD mi je dala, odstopila požarni elaborat za hišo na Slovenskem trgu 13, ki je do sedaj bil shranjen na ZKD-ju. Ugotovila je, seveda, da jim nič ne koristi, in nam ga dala v originalu, čeprav bi nam zadostovale kopije.¹¹⁸

Na jutranjem sestanku smo predebatirali ves januar, poleg tega pa naredili še nekak osnutek glavnih nalog vse tja do začetka študija za Marjetko. Januar bo kar obvladljiv, februarja pa bo nekaj več gostovanj in precejšnja gneča na domačem odru.

Preseneča me dejstvo, da je veliko vstopnic za predstave januarja in februarja že prodanih. Predvsem za otroške, pa tudi za gostovanje Maribora.

Všeč mi je, kako smo začeli: konstruktivno, delovno in zagnano. S »priključitvenim« mini slavjem za Marijanov rojstni dan, ki ga zamujamo že za kakšnega pol leta in s kozarčkom v delavnici – zdaj, ko je urejeno tudi plinsko ogrevanje. Za vso skrb in delo na delavnici sem res hvaležen Marijanu, saj se je zavzel za vse skupaj zelo zelo požrtvovalno in skrbno.

januar 2000

Dela se inventura. Stvari so zabrkljane; torej: sistema ne razumem, pa tudi komisija ne ve, zakaj so stvari na nek način pretirano zakomplicirane. Potreben bo sestanek z Anico in potem bomo videli kako in kaj.

Andreja mi je poslala poročilo po pregledanih arhivskih škatlah. Že do sedaj je opravila veliko in temeljito delo; seveda se čuti osnutek, vendar je zadaj že slutiti izdelek, ki se bo počasi in vztrajnim brskanjem, raziskovanjem, kombiniranjem in interpretiranjem pokazal izza teh podatkov, dejstev. Zelo zelo se veselim nadaljevanja.

Jutrišnja predstava je tako rekoč razprodana. Zelo velik interes. Ljudje, ki še nikoli niso bili pri nas.¹¹⁹ Razmišljam: ko bodo končani načrti: kaj ko bi šli v nekakšno podpisovanje »peticije« za obnovo hiše: da bi boljše videli, da bi otroci imeli več prostora, da bi predstave bile manjkrat razprodane … Mislim, da velja razmisliti o tej zadevi.

januar 2000

Prišli so kulturno-varstveni pogoji za obnovo hiše, kakor so jih spisali na Zavodu za varovanje kulturne in naravne dediščine v Mariboru! Po dveh letih prizadevanj je tako torej ta dokument v hiši. Zdi se mi izjemno pomemben, saj je to edini dokument, ki črno na belem govori o stvareh in daje odgovore na temeljna vprašanja. Seveda je manevrskega prostora (ravno) dovolj – toliko, kolikor ga potrebuje arhitekt Šmid, da izpelje svoje zamisli. No, in če ne bi bilo Andreja, bi teh pogojev najbrž še dolgo ne imeli v hiši. Zelo sem mu hvaležen.

Zdaj Andrej že razmišlja o sodelovanju s ptujskimi slikarji, katerim bo ponudil površine, ki bi jih bilo možno slikarsko obdelati: ali z mozaikom, ali s fresko. Zdi se mi zelo dobro, če bi se v hišo »zapisala« tudi generacija aktivnih, mladih slikarjev.¹²⁰

Narodni dom Maribor kupuje Triko: problemi s postavitvijo scenografije. Matjaž bo moral (če želi, da gostujemo) pristati na minimalne spremembe.

Jutri odhajam v Trst. Mislim, da je dobro, da spet malo grem. Kajti tako se bodo stvari v hiši dogajala brez mene. In se bo torej videlo, kako deluje naš sistem: pretok informacij, hitro odločanje, sprotno reševanje tekočih problemov, razlikovanje med pomembnim in manj pomembnim.

Čez vikend sem razmišljal veliko o agresivnejšem nastopu do meščanov kar zadeva obnovo hiše. Dobili smo »zeleno luč« s spomeniškega varstva, mestni arhitekti so že za, zdaj je stvar še vprašanje denarja.

Bil sem pri Savu glede informativnih zloženk na temo hiše. Zdi se mi, da mu je zamisel kar všeč in kdo ve, morda se bo prav fino potrudil. Nakazal sem mu tudi možnost nadaljnjega sodelovanja in razširitve komunikacij.

Klical je Zvone Šedlbauer zaradi poletja. Všeč mi je, da že planira svoj projekt.

januar 2000

Sobota dopoldne. Mariborčani postavljajo Kabaret. Pregledal sem pošto in se pospravil nekaj papirjev z mize. Vse je v redu. Zdaj dela tudi internet in e-pošta pri Anici in Mateji. Hvala bogu bomo tako lahko znova urejali in posodabljali domačo stran na spletu. Kar nekaj ljudi me je opozorilo oz. vprašalo, zakaj zaostajamo. Niso seveda vedeli, da imamo težave pri posodabljanju računalniške opreme.

Tomaž je dobil punčko.¹²¹ To je bilo prvo, kar sem zvedel ob vrnitvi v hišo (potopisno predavanje v kleti). Kako bomo to proslavili?

Fino je, da začenja živeti tudi klet. Z razstavami, predavanji. Vse to je uvod v cikel: »vaš večerni gost«. Treba si je izmisliti boljše ime. Bolj človeško, humano … bolj nenavadno. Prepričan sem, da bo to zelo v redu vsebina.

januar 2000

Je že treba napisati: danes smo imeli zadnjo sejo sveta zavoda v tej zasedbi. Mimo je štiri leta in svetu je potekel mandat. Na mestni svet smo poslali predlog, da bi s strani zainteresirane javnosti v svetu bila še naprej g. Fekonja in ga. Slekovčeva; oba sta ta predlog tudi sprejela. Gospoda Tomašiča pa bo najbrž zamenjal nekdo iz te stranke, ki je zdaj mestni svetnik … Mislim, da bo ga. Majnikova še ostala. Bomo videli. Vsekakor je pa eno: svet je svojo nalogo izvršil, komunikacija je bila stalna in dosledna in samo želim si lahko, da bi tudi s prihodnjim svetom lahko sodelovali tako uspešno.¹²²

januar 2000

S Savotom sva začela pripravljati embalažo in zloženko za gledališko vino, ki ga bomo sponzorsko dobili od Francija Cvetka. Vsa zgodba se bo sukala okoli hiše – starih pogledov nanjo in z zloženko v notranjosti, ki je v celoti namenjena prenovi stavbe: načrtom, vizualizacijam, predstavitvam.

januar 2000

Danes sem naredil ogromno: končal osnutek poslovnega poročila, s Savotom sva prišla naprej v ideji za ovitek vina, zorganizirali smo tekoče stvari in tako sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zbudil sem se ob 5. uri zjutraj in nisem mogel zaspati: imel sem idejo, kako oblikovati poslovno poročilo in takoj sem šel v pisarno in se lotil dela. Hvala bogu mi popoldne zaradi Majine bolezni ni treba v Trst.

januar 2000

Polagajo kable za novo telefonijo. Vrtanje … prah …

Končujem poslovno poročilo. Mislim, da bo moj del prvi po vseh letih resnično zgovoren, podatki primerljivi, prikazi grafični, poleg tega pa še fotografije.

februar 2000

Anica se prebija skozi finančni del poslovnega poročila. Sam oblikujem svoj del in delam ovitek ter osnovno podlago za celotno poročilo.

Tehnika postavlja sceno za Fanta, vse stvari se odvijajo, kakor je treba.

Nešo mi je včeraj odpovedal sodelovanje v poletnem projektu. Zvoneta bom obvetil, ko se vrne domov. Upam, da zato ne bo spremenil celotne uprizoritve. Koga bo vzel: Koltaka?

februar 2000

Poslovno poročilo je končano. Stiskano, vezano. Koliko truda, Aničinega, Matejinega, mojega. Koliko bo zdaj to »videno«, prebrano, preanalizirano? – To je pa drug problem.

Problemi z Aničinim računalnikom; zdaj je čisto razočarana nad Max Computersom … Nagajati začne v povezavi s programi Septime. Novi telefoni … Prevezovanje … Vse nas jezi in moti.

Gostovanja, vpisovanje ur, vrednoteneje ur … Mnogo neznank. Kdaj bom to temeljito raziskal?

Montirajo domofon – odpiranje na ključ ali na elektriko.

februar 2000

Irena je v bolnici. Seveda se je posledično njeno delo preneslo na kolege. In je kar čutiti nervozo in stisko, kar zadeva časovni pritisk in izpad običajnega načina in reda dela.

Marjan in Tomaž me spodbujata, da raziščemo način izplačevanja dodatkov: MOP (g. Vidovič) je Anici pokazal, kako obračunavati dodatke, delavci pravijo, da v kolektivni pogodbi piše drugače. Zdaj smo sklenili, da se marca dobro pripravimo v hiši – s svojimi konkretnimi vprašanji, nato pa aprila vzamemo pravnika s področja delovnega prava, ki bi zastopal naša stališča ter nato povabimo na sestanek g. Vidoviča. Tako se bodo, upamo, razrešila vprašanja, na katera ne vem natančnega odgovora sam, Anica pa se sklicuje na g. Vidoviča. Delavci pa na kolektivno pogodbo …

Danes imam kar nek slab občutek, da smo precej razmajani in notranje razburkani; kakor da ne bi bili na skupnem imenovalcu.

Pa če napišem še nekaj obrobnega: odkar je prišel Vlado (Plajnšek), igramo skupaj vsak teden loto. Ta teden je Marijan dosegel rekord: dobil je štirico. Veliko veselje. Prej smo imeli bolj ničle in tu in tam kakšno enko.

marec 2000

S Savotom končujeva oblikovanje steklenice za naše vino z zgibanko na temo: obnova teatra.

Andrej Šmid prinesel 4 komplete PGD-ja. Pravo malo veselje v hiši; in hkrati priokus bridkosti: kako zdaj to tudi zgraditi?

Začeli z vajami za Marjetko. Gojc in Mojca dobra kombinacija.

Pripravljam diapozitive za predavanje o teatru za Rotary club.

Dobil sem poslovno poročilo PG Kranj za leto 1999. Primerjava podatkov – financ in rezultatov pokaže, kako delamo na zgornji meji možnega:

	Ptuj	Kranj
število zaposlenih	6	21
število vseh prireditev	225	259
št. gostovanj po Sloveniji	61	72
vseh gledalcev	34750	51657
zasedenost dvorane	75 %	78 %
ves prihodek	63 mio sit	181 mio sit
dotacije mesta	37 mio sit	89 mio sit
dotacije države	7 mio sit	41 mio sit

Marec 2000

Kupili smo diaprojektor. Končno. V ponedeljek bo prva prezentacija diasov, ki sem jih naredil o stavbi.

Marjan in Vlado pripravljata scenografijo za Marjetko, Anica in Mateja delata svoje reči, sam pa sem končno pospravil z mize vse stare dopise in drugo birokratsko navlako.

Zdenko Kodrič mi je prinesel svoj najnovejši tekst »Fen«. Veliko razmišljam o prihodnjem poletju. O besedilu, s katerim bi začeli, če bi začeli, s svojo igralsko skupino. Za tri moške in eno žensko …

Jutri nadaljujemo z vajami za Marjetko. Kombiniramo vaje, iščemo možne termine. Najbolj je zaseden Gojc. Vendar menim, da bo dovolj časa.

Marec 2000

Nadaljujemo z vajami za Marjetko. Danes predvidevam, da bi stvar še prebrali, jo jezikovno malo pretipali, preiskali možnosti, v ponedeljek pa bo treba začeti postavljati.

S Tadejem sva se pogovarjala o repertoarju za prihodnjo leto; o možnosti za Der Drang, o kombinaciji s slovenskim avtorje, o variantah, če se zaposli ekipa in tudi o scenariju, če igralcev ne bo. Veliko je neznank, maja pa bo treba oddati program na Ministrstvo. In tam »okolišnaje« ne bo šlo skozi in tudi sam si ga ne želim. Pravzaprav problema z besedili za odrasle ne vidim, pač pa za otroke. Treba je najti zelo zelo zanimivo besedilo za najmlajše. In tu se zelo izbirčen.

Marec 2000

Sinoči sem imel predavanje za Rotary club o načrtih za prenovo gledališča. Gospodje so podprli projekt in pravijo, da bodo v Ptujčana napisali članek, v katerem se zavzamejo za obnovo. Fino.

Vadimo. Delamo. Kombiniramo, si zmišljujemo. Gojc in Mojca sta dobra, vendar imamo težave z memoriranjem teksta, natančnostjo … Ampak bomo: vem, da bomo naredili zanimivo predstavo.

Pripravil sem sestanek za ekipo »Oh, ta presneta ljubezen«. V Ljubljani, v Unionu, s študenti in režiserjem Nikom.

Čakamo na Emeršiča, kaj bo »del« v zvezi s Fojem ob koncu leta …

Sicer pa sem se odločil, da bo sezona 2000/2001 imela naslov: IZVOLITE – GLEDALIŠČE S STALIŠČEM – GLEDALIŠČE PTUJ, sezona 2001/2002 pa bo posvečena slovenskem avtorjem: MI (ZA)UPAMO. Morda bomo takrat vstopali v Evropo in treba bo najti »svojskost«. In mi upamo in si zaupamo: domači dramatiki, domačim ustvarjalcem.

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

118 - So stvari, ki so lepe. Ko nekdo naredi nekaj, kar mu ne bi bilo treba. Sploh ne. Koliko nam/mi je to takrat pomenilo; nikoli ti nisem povedal, Nevenka.

119 - Tako malo omenjam ključno: publiko. Polne dvorane, premalo prostora, razprodano, ljudje od drugod, mladina ... V bistvu nam je to najbolj dajalo potrditev, da smo skupaj, skupaj z okoljem, skupaj z ljudmi, da smo na pravem mestu, da delamo prave reči.

120 - O, tole mi je pa všeč: da smo hoteli pri prenovi hiše tudi doseči, da bi se "vpisali" umetniki s svojimi deli, v bajto, v zidove, v omete ... v svoj čas in svoj prostor. Pozabil na ta detalj!

121 - Ta punčka je danes dohtarca. In ko sem (neuspešno) "zaganjal" življenje v dvorcu Turnišče, je v predstavi Pita (leta 2014, še kot dijakinja) igrala na harfo. Tajda.

122 - Nikoli nisem kaj dosti pisal o razmerju svet zavoda - direktor. Mislim si, da ne zato, ker sem hotel s člani sveta zavoda biti čim bolj na "distanci". Službeno, uradno, faktično. A je treba reči: sodelovanje nikoli ni bio problem. Še več. Občutek imam, da so zmeraj podpirali "direktorjeve predloge", potrjevali poslovna poročila in plane ter prisluhnili našim argumentom. Niso samo "prišli sedet na seje", prebrali so gradiva, tudi problematizirali, z argumetni in bili to, za kar so bili: nekak - odgovoren! - nadzorni organ.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

22-12-25 6:23 Prva petletka, 24

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23,
1. februar 1999
Sebastijan Horvat je odpovedal sodelovanje Elizabeth na Festivalu, češ, da je predstava na festivalu že sodelovala. Zdaj bomo v ta termin uvrstili stoto ponovitev Govora malemu človeku. To je tudi svetovni dan gledališča.
1. februar 1999
Dogovorjeno gostovanje Ovinka v Narodnem domu v MB je spet problematično: isti dan, ko je Brane Kraljevič dovolil, da 16. in 17. igramo v Narodnem domu, je dal na spored tudi predstavo Bombažnih polj. In vsi nekajmesečni dogovori in usklajevanja so ponovno padli v vodo … Anico bo kap, ko se bo v ponedeljek vrnila v službo.

Poslušam reportažo s premiere Štefke Valentin, ki je bila na Valu 202 (Nina Simonič, Edita Gaberšek). Fajn. Kako zanimivo se zdi gledališče tistim, ki prihajajo od drugod, iz Maribora, Ljubljane …
1. marec 1999
Najavljen sem na sestanek pri g. Vidoviču. Kar po telefonu mi je že povedal, da bo denarja za GP v tem letu enako veliko kot lani in ne manj, zato naj bom kar miren … Jaz pa grem tja, da bi videl, ali bi lahko bilo denarja več kot lani! Najavil sem se tudi pri Lidiji v knjižnici in morda mi glede nekaterih stvari glede razovja firme lahko ona kaj pomaga.
1. marec 1999
Noro: ni bilo pravega časa za vpisovanje. Gostovanje Žiri, Café Teater v Ljubljani, priprava plakata in gledališkega lista za Festival monodrame, priprava razstave idejnega načrta za obnovo gledališča. Poleg tega pa sestanek z g. Vidovičem glede plač, razvoja, financiranja, pa z go. Lidijo Majnik okrog njenih izkušenj glede gradnje knjižnice, pa dogovori z Šedlbaurejem in odločitve na osnovi analize poslovnih rezultatov v letu 1998. Kar nekaj dela.
1. marec 1999
Sinoči sem dobil v Kranju od Draga 4 reflektorje. Most bo spet malo bogatejši …

Počasi pripravljamo razstavo idejnega načrta. Poslanih je več kot 80 vabil; svetnikom, novinarjem, direktorjem … Prav zanima me, kakšen bo odziv. Mislim, da bi lahko bila stvar precej odmevna, saj bo vizualno bogata. S pogostitvijo in odprtjem razstavice bi lahko stvar izgledala prav luštkano, si mislim.

Branetu Kraljeviču sem danes poslal pismo, v katerem mu dajem nekaj dokaj konkretnih predlogov glede možnega sodelovanja obeh gledališč v prihodnji sezoni. Upam, da se bo odzval in da bomo morda res kaj uresničili. Seveda se nekoliko bojim mariborskega tendiranja k pogovarjanju, zato se bom ves čas trudil, da bodo stvari tudi zapisane. Presenečen sem namreč bil, ko sem od ge. Trkulja izvedel, da je dobila od ravnatelja nalogo, da pripravi skupni, ptujsko-mariborski abonma za prihodnjo sezono. To se mi nikakor ne zdi izvedljivo, glede na to, da mi nimamo tipičnega abonmaja.

Planirali smo že tudi Ovinke v juniju in maju. Upam, da bo šlo s termini v MB vse po maslu.

Sinoči sem v Kranju Alešu Novaku povedal, da bomo delali v prihodnji sezoni dva projekta manj, kakor sem načrtoval. Ne bo »Prašičkov« in ne Žab, ki naj bi jih režiral on. Ostaja seveda načelni dogovor za sodelovanje …

Pred začetkom monodrame se sprašujem, kako slavnostno, polikano začeti in končati festival. Kako se našemiti – v direktorske atribute, kakor običajno, z umetniško svobodo? Vem, da je vse to brez pomena, vendar poskušam gledati na stvari skozi prizmo vizije oz. cilja: počasnega prepariranja javnosti za pridobivanje naklonjenosti in podpore glede prenove stavbe gledališča.

V petek sem najavljen pri županu. Upam, da mu bom znal dovolj na kratko in dovolj slikovito dopovedati, kako daleč smo z obnovo. In da je potrebno »samo« pet nadaljnjih milijonov, da bi lahko naredili PGD in PZI in imeli te papirje še v tem letu. In da bi bili nato maksimalno in optimalno pripravljeni za rezanje kulturnega tolarja na temo obnove starega mestnega jedra … Optimist sem. Zdi se mi, da zelo dobro kaže. To in prihodnje leto pa bosta najbrž bistveni za to, ali bo fasada stala do leta 2002 ali šele kdaj kasneje.
1. marec 1999
Počasi se kompletira festival. Še nekaj dilem, še nekaj vprašanj: ali bodo vsi vrnili podpisane pogodbe, ali bo obisk o.k., ali se bo kakšne od predstav udeležil kateri od politikov?

marec 1999

Ob 9.00 imam sestanek z županom. Tema: obnova gledališča. Kako mi bo uspelo prezentirati idejni načrt? Kako bom govoril glede denarja? Kako ga zmotivirati?
---

In sem nazaj: nimam dobrega občutka. Recesija, manj denarja, centralizacija, krčenje … to so bile besede na županovih ustih. Verjamem mu. Vendar verjamem tudi sebi in naši viziji. Zato bomo delali naprej in rinili. Do PGD-ja in PZI-ja in do ministrstva za kulturo. Kje mi bo torej letos uspelo dobiti 5 mio Sit za naročilo nadaljevanja projekta arhitekture? Ali bomo dobili iz proračunskih sredstev denar za »filmsko pročelje« maja?

Plakati in gledališki listi so v hiši. Upam, da bomo dovolj prisotni in agresivni, da bo od vsega tega tudi čim večji učinek. Gledališki list je zelo zelo v redu, plakt morda nekoliko manj, vendarle pa še zmeraj čisto spodoben.
1. marec 1999
Čakamo, kaj bo z Milovanom. Ostane, ali gre v SŠC? Teden, ki je pred nami, bo norišnica. Treba bo stisniti zobe in se prebiti do festivala, ko se pa stvari spet noramalizirajo.
1. marec 1999
Včerajšnja tiskovna konferenca: stvari so bile dobro pripravljene. Andrej je postavil lepo razstavo z načrti, vizualizacijami, tekstom, mi smo dodali fotografije Slovenskega trga nekoč in danes. Na tiskovni je bilo okoli 20 ljudi. Nekaj mestnih svetnikov, g. Vidovič, ga. Šamprl-Purg, g. podžupan Hojker, g. Tarbuk in g. Vilčnik s Perutnine, od novinarjev pa Večer (Podbrežnik), Radio MB (Klančnik), Tednik (M. Slodnjak), Delo (F. Milošič), RMI. Bili sta tudi članici Žirije: gospa Muhičeva in Katarina Klančnik-Kocutar. Poleg tega še dr. Čelan in mag. Gačnik z Bistre. Pa gospoda iz Expo Biroja iz Maribora. Vse je bilo lepo in prav, vendar sem naredil veliko napako in nisem javno posebej pozdravil g. Hojkerja. Morda se je res ujezil in zato po predstavitvi kar odmahal … Bog pomagaj, nisem pogosto v taki koži in protokol ni moja močnejša stran. Popoldne je zadevo posnela gospa Angela s TV Slovenije, danes pride Ani s POP Tv. Danes pričakujem tudi članek v Dnevniku (P. Pogorevc), tako da bomo kar se da dobro pokriti. Lepo in prav … toda, zdaj je treba naprej. Najti 5 Mio sit za izdelavo PGD in PZI. In dobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne in … ter mestnih služb. Kaj pomeni dejstvo, da na predstavitvi ni bili ne gospoda Napasta, ne g. Kolariča? Ali to kaj pomeni?

Brane Kraljevič se je menda silno razburjal zaradi tega, ker da mu nismo povedali, da v Ovinku igra tudi Toš, da smo prosili samo za Nešota. Kakšna čudna stvar: sam je bil na premieri in je lahko videl, kdo igra. Poleg tega organiziramo to gostovanje v Narodnem domu skoraj pol leta.

---

Zdaj, ko sem se odločil za 3 premiere na leto, ko sem Alešu Novaku povedal, da se je najin pogovor (spet) prestavil oz. zavlekel na poznejši čas, se mi zdi, da diham nekoliko lažje. Vse se mi zdi preglednejše in manj pritiska čutim. Nauk pa je pomemben: ne bom smel več obljubljati in hipotetično govoriti in se dogovarjati toliko vnaprej. Ljudi je veliko in morda je bolje, če spremenim taktiko ter se pogovarjam relativno pozno. Potem, ko vem, kaj zmoremo.

---

Nova pridobitev: lestev! Zdaj bomo končno lahko namestili vse žarnice v lestenec …⁹⁴
1. marec 1999
Zdaj je, mislim, skoraj vse nared. Ob 11. uri imamo še sestanek, operativne reči v zvezi s festivalom. Upam, da so bile priprave dovolj dobre in da nam bo v nadaljevanju šlo vse po maslu. Pravzaprav sem zelo vesel, da so tu vse pogodbe (tudi Trst, ki je najprej ni vrnil, nato pa poslal nazaj nepodpisano in nežigosano, je naredil pravzaprav čisto birokratsko napako; mi pa smo se seveda bali, da zaradi malo denarja ne bodo prišli), da vsi termini »stojijo«, da smo uspeli pripraviti razstavo in da se predstave že kar lepo polnijo.

Včeraj pa sem malo bolj pomislil na razstavo in dejstvo, da na njej ni bilo ne g. Napasta ne g. Kolariča z oddelka za okolje in prostor. Ne morem verjeti, da jih ne zanima, kar se pripravlja na tem področju v nekem zavodu. Njuno odsotnost (za katero se nobeden ni opravičil) ne morem razumeti drugače kakor neke vrste »politčno« dejanje: ali nimata lastnega mnenja in čakata, kaj bodo rekli drugi (politiki), ali brez g. Gabrijeličiča ne upata reči ničesar, ali se jima zdi, da ne smeta prehitevati in bi s svojim obiskom nakazala, da podpirata projekt? Ne vem, kaj se dogaja v njunih glavah; meni pa se zadeva zdi smešno žalostna. Pišmevritičnost oddelka za okolje in prostor se mi nikakor ne zdi sprejemljiva ob dejstvu, da je v mestu bilo narejenih že kar nekaj čudnih gradbenih potez, ki pa so jih morali najbrž požegnati prav ljudje s tega oddelka …
1. marec 1999
Danes se bo začelo. Ukvarjam se (v glavi) z uvodnim govorom. Morda celo preveč skrbim, kako in kaj. Po drugi strani pa ni zmeraj priložnost in možnosti povedati z odra še kaj, kar tudi sodi k pojavu gledališča v skupnosti.

---

Še zmaraj premlevam misli in zamisli za nocojšnjo otvoritev. Kaj, koliko, čemu, s katerimi poudarki?

Ja, ja, malo zaupam sebi in bog'cu … Nekje globoko v sebi pa dobro vem, da bo prav vse o.k.
1. marec 1999
Zelo sem bil zadovoljen s svojim uvodom v Festival. Kratko, jedrnato. Pri vsem skupaj mi je pomagal pogovor s Francije Gabrovškom večer pred začetkom festivala. Ki mi je dal iztočnico in me nekako usmeril oz. omejil v mojih razmišljanjih. Saša Pavček je bila izvrstna. Publika izjemno zadovoljna. Naslednji dan Kontrabas in Slavko Cerjak. Nekoliko manj publike, vendar bili so videti zadovoljni. Nato Zijah z Medvedom in po nenavadnem začetku z glasbenim dialogom med osebami, so se ob Zijahovi natačni igri popolnoma navdušili in zapustili gledališče očarani. Sinoči je Alenka bila spet med nami s Štefko. Zdi se mi, da preveč hiti, da si ne vzame časa in da je površna pri dikciji (vokali). Sicer pa publika spremlja zgodbo z naklonjenostjo, sočutjem … Konec nekako vse pomiri in zaključi raznorazne dogodivščine. Včeraj je prišel Marinko Nikolič. To je zgodba zase. Ne morem ga »prečitati«: hoče vaditi vsak dan, postavljati luč, delati s tonom, pravi, da bo imel pri nas premiero. Hoče dva uniformirana policaja – varnostnika. Hoče ljudi na odru. Skrivnosten je. Ne pove veliko, vendar veliko govori. Želi direktnega poročevalca iz Slovenije za BiH. Kaj pripravlja? Izziv, eksces, škandal, provokacijo? Ni mi jasno. Hecen tip. Ali je morda samo tak tremaš … Sicer pa razen nekaj težav z vstopnicami pri Zijahu in sinoči pri g. Tonejcu ni posebnih problemov. Hvala bogu. Tudi Perutnina se izkazuje s svojimi preobilnimi narezki. Vse skupaj je fino. Upam samo, da bo tako potekalo do konca. Medijsko je festival kar dobro pokrit, vsaj v ključnih momentih (začetek, tiskovna, priprave).

---

Dobili smo možnost za nadaljnje zaposlovanje prek javnih del za inšpicienta. In to že s 1. aprilom. Zdaj je treba ukrepati in nekoga vzeti. Hkrati sem dobil ponudbo dveh deklet, pa tudi Andrej Gabron se je javil. Najbolj mi je všeč misel, da bi Simon Puhar nekoliko odložil vojsko in prišel delat k nam. Kajti na ZKD-ju je ostalo prek javnih del mesto samo za enega človeka. Res upam, da se bo vse to dobro izšlo; predvsem se račun zaplete zato, ker ne vem, v kakšni kondiciji se bo v službo vrnil Marijan.
1. marec 1999
Zdaj pripravljamo stvari za Koreodramo. Zdi se mi, da bo tudi ta postavitev, na odru, zanimiva za našo publiko. Sinoči je nastopila Lučka Počkaj z Balerino in ljudje so bili zelo zadovoljni. Kljub resni temi, kljub resnejšemu žanru. Znali so videti igralski dosežek, igralkino prepričljivost, iskrenost, izdelanost lika. In to je super, prav to me zelo veseli: da publika vidi, da je profesionalno igralstvo nekaj, kar je artificielno, estetizirano, ugledališčeno, zavestno izbrane odločitve.
1. marec 1999
Tudi Frayevo predstavo Igrati je publika kar dobro sprejela. Hvala bogu so bili na predstavi taki, ki jih gledališče zares zanima. Damir pravi, da je Beckett še bolj hermetičen … Upam, da predstavi nista preblizu in upam, da bo Nikolić danes o.k. Sicer pa moram zapisati, da se je sinoči začela vojna na v Jugoslaviji. Nato je napadel. Po predstavi je bilo slišati na nebu hromenje avionskih motorjev … Kličem Tucovića, vendar veze nikakor ne dobim. Zasedeno … Nikoliću sem včeraj uredil poročanje za Oslobođenje. Danes bi hotel še TV … Sinoči so vadili do pol treh! Noro, kako nenatančni okviri in premala doslednost lahko ustvarijo probleme, ki si jih niti predstavljali nismo. Seveda: če imaš opravka s tipom, kakršen je g. Nikolić. No, želim mu, da bi naredil dobro predstavo, da bi publika uživala, da bi se vse skupaj dobro izteklo. Vse ostale njegove muhe in muhice pa bomo že prenesli … Čeprav nam je zares povzročil cirkus v urniku. Edini je, ki tukaj vadi, ki si tukaj izdeluje sceno, edini, ki potrebuje od nas posebej Tomaža in še Simona, ki je pri glasbi. Skratka: komplicirano. Vendar poučno. ---

Perutnina bo tiskala plaketo za nagrajenca. To so se spomnili sami. Lepo. Z Jašo sva sinoči razmišljala o zaključni prireditvi, o morebitnem širjenju nagarad v prihodnje in pogovor je bil zelo zelo koristen. Fino. Porodilo se je nekaj zamisli, še posebej pa mi je všeč tista o »leteči nagradi«: nagradi, ki pred festivalom ne bi bila definirana, podelili pa bi jo za nekaj, kar bi strokovno žirijo v času festivala nadvse prepričalo: npr. za dramatizacijo, izjemno glasbo, gib, petje, sceno, kostum, režijo … O tem velja resno razmisliti že pri naslednjem festivalu.

---

Prišel z občine, s sestanka glede proračuna. Male korekcije so možne, vendar bo v bistvu ostal takšen, kakršen je v osnutku. Slabi časi bodo letos. In še slabši bodo čez dve leti, ko se bo države popolnoma umaknila s kritjem razlik. Če prav razumem. Razlogov za optimizem ni videti (na prvi pogled). Vendar trdi časi so zanimivi časi. Se jih veselim. Ne bojim se. Nekje bo tudi ta ozek lonec moral pokazati razpoke. In tam skozi se bomo skušali izmuzniti, prebiti. Nekomu bo to moralo uspeti. Zakaj ne bi nam?

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes⁽²⁰²⁵⁾:

94 - Kako smo se razveselili vsake nove stvari, pa četudi samo navadne lestve! In druga gledališča so nam rada pomagala. Ja, čutilo se je, da so z nami in da nam privoščijo, da nam uspe, da shodimo, da se "ujamemo" v domačem okolju.
Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

18-12-25 6:23 Prva petletka, 23

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22,
1. januar 1999
Vsi spet v službi. Spet zamujamo nekoliko jutranji sestanek!
1. januar 1999
Počasi priprav za 2. Festival monodrame. Razmišljanja o tem, kako razvrstiti predstave, kaj narediti s profesionalci in kaj z ljubitelji …

Kako bo izpadla nocojšnja premiera Piki in Roni?

Gospod Pezdir je hotel vedeti, kako bo izgledala sezona do konca leta 1999. Žal nisem mogel napovedati slovenske sezone, ker jo Ana in kralj nekako »kvari«, štrli ven.

Pisal sem Matiji Logarju, pred nekaj dnevi tudi Branku Kraljeviču, in jima namignil, da sem pripravljen za koprodukcijsko sodelovanje gledališč, za morebitno izmenjavo programov malega odra in našega gledališča, o skupni produkciji, paralelnih študijih …

Zlatko Šugman je s TV Slovenija v naši hiši snemal del svojeg portreta. Fino se mi zdi, da si je za del oddaje izbral Gledališče Ptuj, kjer je delal njegov oče in o čemer govori v svojem prispevku.
1. januar 1999
Sinočnja predstava je bila zelo v redu. Duhovita, enostavna, gledljiva. Morda v drugem delu nekoliko razvlečena. Sicer pa se mi zdi prav, da smo jim pomagali s posojo prostora in upam, da bodo predstavo lahko tudi prodajali. Morda celo kaj preko nas, česar pa ne upam ekipi zagotoviti. Na predstavi je bil tudi Matija Logar. Izbira predstave za dneve komedije?

V gledališču gostuje danes Jana Stržinar. Otroci so jo čakali kakšne pol ure, da je pripravila oder. Med obema predstavama ji bom povedal, da pričakujem, da se vede profesionalno, ker takšno zamujanje v hiši ni sprejemljivo.
1. januar 1999
Zdaj pa je jasno, kje je bila tolikšna poraba vode (80m3): pri glavnem ventilu zelo močno teče voda. Koliko bo treba štemati, rušiti, opirati?

Kritika Piki in Roni v Večeru je ugodna. Fino.

Začenjam urejati stvari za Festival monodrame. Mislim, da bo šlo, čeprav bo veliko predstav. Vendar začenjam pri komisiji … Pošteno, konkretno sem zabredel v pripravo festivala in prav vesel sem, ker sem danes veliko naredil: članstvo v žiriji sta potrdili Katarina Klančnik in Milena Muhič. Zdaj še iščem enega moškega. Mislim na Borisa Cavazzo, Vinka Moederndorferja, Jašo Jamnika, Šaša Jurca … Kak moški ob dveh ženskah bi že bil dober za uravnoteženje energij …

Govorila z Latinom o Trikoju. Vse je odvisno od Maribora. Tudi njemu bi bolj ustrezal prvi termin (september, oktober). Počakava do začetka februarja, ko bo gospod Kraljevič povedal svojo odločitev.

Tehnika je bila danes doma. Prav zanima me, kaj bodo jutri pokazale vpisane ure: koliko je nadur, koliko dopustov …
1. januar 1999
Mihi Alujeviču je vseeno, če bo režiral v prvem ali drugem terminu. To je dobro. Resnično dobro …

Dilema z Aljošem glede naslova Festivala monodrame. Ali: 2. festival monodrame… ali: 2. Festival z veliko … itd. itn. Mislim, da je sedanja rešitev kar dobra: Festivfal monodrame Ptuj '99. Brez številke, kateri, in bomo samo pri jubilejnih omenjali, kateri po vrsti je.

Peter in Alenka bi rada prestavila premiero. Sam nisem za to. Prvič zato, ker smo premiero enkrat že prestavili, drugič zato, ker Peter do 6. 2. itak ne more vaditi z Alenko, ker je v Mariboru in tretjič zato, ker sta ves čas vedela, v kaj se podajata.
1. januar 1999
Gostovanje v Brežicah s Pismi je sinoči bilo čisto o.k. Kljub temu, da je svetlobni park slab, zavese modre ... Obisk zelo dober, igrala sta dobro, odziv je bil ugoden. Ko sem se takole čez Bizeljsko vozil proti Ptuju, je bilo veliko časa za razmišljanje o bodočnosti … O programu, gostovanjih, prodaji, razvoju, možnostih, ovirah…

Sicer pa imam zadnjih nekaj dni kar zanimive ideje za izdelavo koledarja za prihodnjo sezono. Razvrščam ideje, skiciram besedila, dizajniram osnovni izgled…
1. januar 1999
Februarski program bo zelo pester. Dvoje zanimivih gostovanj in domača premiera.

Vrgel oko na statistiko leta 1998. Nekoliko boljši rezultati kot leta 1997. Predvsem porast domačih projektov.

Gospod Kolarič mi pravi, da je nekje mimogrede od »občinarjev« slišal, da sem »zajeban in nepopustljiv« direktor (v redu je tako!) in da se dela bistveno več, kakor se je včasih. No, saj je tudi denarja več.

Problemi s kanalizacijo se nadaljujejo. Kje je prava napaka? So res lani zadelali odtekanje kanalizacijske vode tako, da so zamašili tudi cev? Hvala bogu imamo dobrega mojstra, g. Žnidariča, ki se resnično trudi.

Marijan ima do konca meseca bolniško. Mile se bo prijavil na razpis. Kaj bo v začetku februarja.

Slišim, da so neuradni okvirji na Ministrstvu glede sofinanciranje Programa '99 narejeni. Koliko bomo dobili?

Na sestanku pred nekaj dnevi na občini nisem bil ravno diplomatsko razpoložen. Stegnil sem jezik in postavil pod vprašaj naše dobivanje s podžupanom, g. Hojkerjem. Res se mi je zdelo nakladanje, pa čeprav dobronamerno … Vseeno bom napisal to, kar si želi: plan za 1999 v nekaj točkah. Ni mi težko izluščiti težišča, bistvenega.

Od včeraj imamo tudi glavno zaveso na električni pogon! Franci je končal svoj »projekt«. Čeprav pozno, vendar dobro, funkcionalno in predvsem cenovno zelo zelo ugodno.

Pravkar klical nekdo iz Maribora, ker bi rad nocoj gledal Polovične resnice! To naj bi pisalo v Večeru – pa ugotoviva, da je spregledal, da je poleg našega logotipa tudi Trst … Lepo, da smo bolj vidni, hi, hi, hi.
1. januar 1999
Končno se bodo uredile stvari glede kanalizacije. Odtočna cej je bila popolnoma zamašena s peskom, kamenjem …

Peter Srpčič mi je povedal, da je od Karduma slišal, da bo letos za GP slabo, da pa bi naj že v prihodnjem letu bilo bolje: takrat naj bi bili uvrščeni med gledališča, ki bodo program dobila pokrit od MiK. Bo res tako? Da bo manj denarja, verjamem; če pa bomo prišli pod »programsko financirane od države«, pa bi tudi zelo zelo rad verjel.
1. januar 1999
Zelo malo sem zadnje dni v službi. Kljub temu pa se dogajajo pomembne reči. Ogledal sem si vajo Štefke v Ljubljani in lahko bi nastala zares dobra predstava. Besedilo je še pa še zanimivo.

Danes bodo barvali oder. Prav zanima me, kako bo izgledal zdaj, ko ga bomo pobarvali s Heliosovo akrilno barvo, ki so mi jo priporočili v mariborskem gledališču. Piše, da ima svileni sijaj. Kako se bo obnesel?

Nesporazum glede preveritvenega projekta A. Šmida. Oddelek za družbene dejavnosti je decembra prejel 1. del naloge (posnetek in prevera), ter jo dal v presojo mestnemu arhitektu in oddelku za okolje in prostor. Le- ta pa je podal seveda negativno mnenje, ker ugotavlja, da se naloga ne drži postavljenih omejitev. Če bi prebrali stvari do konca in natančno, bi videli, da pride zadnji del naloge, ki vsebuje idejno rešitev, ki pa upošteva postavljene pogoje, na mizo februarja letos. Torej: samo mešanje štren; po nepotrebnem in na nepravem kraju.
1. februar 1999
Z Andrejem sva ponovno predebatirala osnutke dvorane. Nekoliko sem bil skeptičen nad varianto »b«. Mislil sem, da se bo v parterju popolnoma odrekla stebrom. No, časa je dovolj in verjamem, da bo Andrej vse zbrane informacije znal skomponirati v najboljšo rešitev.
1. februar 1999
Na odru teče tehnična vaja za Štefko. Stvari so dobro pripravljene, Pepi je hvala bogu tudi pravi rokodelec. Vseeno nam Marijan še kako manjka. Problem nastane že, ko je treba na cirkularko odžagati kos lesa … Pred dnevi se je Marijan oglasil na poti k zdravniku. Še ga bolijo roke. In ne vejo pravega razloga. Razmišljam, ali bo sploh lahko še opravljal fizična dela na stroju …
1. februar 1999
Poslovno poročilo je končano.
1. februar 1999
Poročilo, v katerem se lepo vidi, da delamo več, kakor nam to omogoča mestni proračun. Tehtal sem edino, kako ostro stvari interpretirati, in se na koncu odločil za sprejemljivo varianto. Najprej sem mislil »potunkati« direktoraja, ker je naredil premalo, da bi zagotovil še drugi denar, potem se se posvetoval z Anico in zdaj je oblika nekako mirnejša in manj cirkusiantska. Sprašujem se samo, ali sploh kdo zares še bere ta poročila?

Stoji plan Festivala monodrame. Žiriranje odpovedal Vinko Moederndorfer, morda pa bo sodeloval Jaša Jamnik. Upam.

Čakam Kraljeviča, da jutri pride delat. Ali res ne bo pustil Ternovška igrat v Celovec? … Stvar sem razjasnil: Peter T. ni za to, da bi za dve predstavi igral. Manjkajo mu vaje v MB in gostovanje v Celovcu bi mu vzelo 3 vaje. Tako se je odločil sam, da raje ne bi igral Finžgarja …
1. februar 1999
Danes je na jutranjem sestanku počilo: nezadovoljstvo delavcev v zavodu je veliko⁹³. Slabe plače, non-stop biti v službi, pomanjkanje tehničnih delavcev … vse to je pripeljalo do roba nezadovoljstva. Tudi Anica je povedala, da se ji zdi stimulacija 10 % za opravljeno bilanco žalitev. Res je, res je, res je. Kako naj se razvijamo naprej? Kako vstopiti v nov razvojni krog? Iz knjige MiK (Sofinanciranje programov za 1998) sem si izpisal podatke in primerjave so strašne: dobimo zelo zelo malo denarja za program, ki pa ni tako majhen.

Klical Kraljevič. Je za sodelovanje med gledališčema. Je za to, da delamo z njihovimi igalci in da imamo 2 premieri. Več naj bi govorila v živo, ko grem k njemu v Maribor.

Jaša Jamnik potrdil žiriranje za Festival monodrame.
1. februar 1999
Sinočnja premiera je bila res optimalna. Publika je bila s predstavo izjemno zadovoljna. Dolg, prisrčen aplavz. Resnično prisrčno in z neko nenavadno toplino. Zdi se mi, da je besedilo zlezlo ljudem pod kožo. Tudi Alenka je bila optimalna. Na nobeni vaji, ki sem jo gledal, ni tako dobro kazalo. Bila je suverena, brez treme, ki bi jo zavirala, odločna in ves čas nekako »borbena« in »napadalna«. Tako se zgodba čisto lepo razvije in ljudje z nekakšnim sočutjem spremljajo Štefkino zgodbo in njene odločitve. Res lepo. Upam, da bo predstava dolgo živela in da jo bo Alenka z veseljem igrala, publika pa rada gledala.

(Se nadaljuje.)

***

93 - Marijan je bil bolan in videlo se je: vsak par rok, ki jih ni, umanjka. Zelo. Sicer pa: "nezadovoljstvo delavcev je veliko." Mala ekipa je prekurjena. Poslušam/o leta in leta. Kaj pa, če preveč hočemo? Kaj pa, če smo premalo prožni? Kaj pa, če ...?
Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

16-12-25 6:23 Prva petletka, 22

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21,

1. december 1998

Z Andrejem sva prišla pravkar s sestanka z MOP. Bila sva pri g. Napastu in Vidoviču. Andrej bo sklenil z Oddelkom za družbene dejavnosti pogodbo, ki bo zadevala idejno rešitev rekonstrukcije GP. Ponudil bo 3 rešitve glede obnove dvorane: obnovo obstoječega z minimalnimi popravki, razširjen parter z balkonskimi ložami ter rešitev brez lož. Ta idejni načrt bo končan konec februarja, v začetku marca '99. Nato bomo na tej osnovi startali na denar. Morda se kaže, da bi lahko v letu 2000 celo začeli z deli … Kar nekako prelepo se mi zdi … Misel na gradnjo …

Odhajam na gostovanje s Pismi v Mursko Soboto. Kako bo izgledala gostovalna varianta, s približno osvetlitvijo, na približnem odru?

Vaje za Finžgarja tečejo v redu. Danes bo končan velik del drobnarij in začela se bo postavljati luč. Upam, da bo predstava pritegnila komedije željno občinstvo.

14. december 1998

Nekaj dni je bila ta datoteka „mrtva“. Zato nobenih vpisov vanjo, zato zamuda. Mimo je premiera Finžgarja. Odmevi: kritike ne preveč sijajne, publika pa predstavo spremlja z zanimanjem, se smeji in očitno zabava. Dovolj dobro zabava, kajti predstave se polnijo.

Marijan je iz bolnice; doma. Irena je bila pri njem. Težko diha …

Delo teče dokaj normalno, kljub temu, da je december precej nabasan s predstavami – našimi in tujimi.

V Cankarjevem domu smo dobili 12 odpisanih reflektorjev – profilcev, ki so pa skoraj novi! Poleg tega pa še kup modrega itisona …

Počasi pripravljamo prostore za preselitev arhiva v pisarne, kjer je bil doslej TiC.

Jutri ob 13. uri zaseda komisija za dodelitev dela za izvedbo idejnega načrta v zvezi z obnovo stavbe gledališča … Upam, da bo zmagal Andrej, ha, ha, ha.

15. december 1998

Ponudba firme, pod katero bo projektiral Andrej Šmid, je bila ugodnejša pri odpiranju ponudb za idejni projekt prenove stavbe Gledališča Ptuj. Hkrati zvem, da naj bi se vendarle gradila na lokaciji nekdanje kasarne na Potrčevi kongresna dvorana s 400 sedeži. Pobudinik g. Brglez, SLS. G. Vidovič je sicer skeptik glede nadaljnjega upravljanja take hiše in same ekonomike …

Danes sem končal s pisanjem novoletnih voščilnic. Kar nekaj se je nabralo ljudi, ki sem jim hotel pisati „lastnoročno“, ne pa printano in morda še s fotokopiranim podpisom.

16. december 1998

Silovita poraba vode je na našem računu. Zaprli smo vse pipe, glavni števec pa se še kar kljub temu vrti naprej. Upam, da je pokvarjen števec. Sicer nimam ideje, kje bi lahko teklo in kako to mesto najti.

Govoril sem z Marijanom. Tale bolezen ga je resnično zelo zdelala. Bolijo ga roke, nima moči in ne kondicije.

18. december 1998

Počasi pripravljam okvire za prihodnjo sezono. Nekakšno predpogodbo z režiserji, kjer bom definiral vse stvari, ki jih mora vedeti režiser. Tako bo vse popolnoma jasno in svoje sodelavce bo lahko natančno obvestil, kako kaj izgleda.

23. december 1998

Anica super pripravi vse stvari, ki jih je treba podpisati, urediti, tako da zjutraj hitro končam najnujnejše stvari in si splaniram nekaj naslednjih dni. Potem tudi mirneje odidem na vajo v Maribor. Dogodki v hiši se vrstijo po načrtovanem urniku in za zdaj je vse v redu.

Mimo je tudi gostovanje v Novem Mestu – Ovinek. Govoriti moram z igralci, da vidim, kakšen je bil odziv. Ali je predstava sploh imela kak „učinek“.

Občina nam je dostavila prvi del idejnega načrta, ki ga je izdelal Šmid. Moj komentar: Zdaj pa te stvari že izgledajo nekako čisto „zares“, strokovno in tehtno. Predvsem se mi zdi dobro, da so na koncu mnenja strokovnih služb, ki bodo upoštevana v drugem delu naloge.

Reflektorji, ki smo jih dobili v CD, so fantastični. En sam sveti bolje, kakor štirje, ki smo jih imeli sedaj montirane na koncu dvorane. Prihodnji teden dobimo tudi naročena para in pa stroboskop, ki je za zdaj še sposojen iz Maribora.

30. december 1998

Sinoči smo se poveselili v kitajski restavraciji v Dupleku. Fino je bilo. Samo brez Marijana, ki smo ga obiskali pred dnvnevi kar vsi naenkrat pri njem doma.

V zadnjih dneh leta razmišljam o nadaljnjem razvoju gledališča. O bližajoči se premieri monodrame in o festivalu, ki bo sledil.

Predvsem in najbolj pa še o eni stvari, o kateri sva pred dnevi veliko govorila s Tadejem in nekajkrat tudi že z Nešom. Gre za to, kako bistveno napredovati v tem, kar delamo. Kako priti do predstav, ki bodo še odmevnejše, ki bodo dobile – ja, morda tudi nagrade, ki bodo lahko šle na kak festival. Zdi se nam, da bi to gledališče že potrebovalo. In ko sva takole premlevala celotno situacijo in iskala možne poteze, sem prvič nekako čisto zares začutil željo, da bi poiskali možnosti za zaposlitev štirih igralcev⁹², s katerimi bi se nato podali „v napad“. In najprej se mi je porodila zamisel o sodelovanju z gospodarstvom. Z velikimi firmami, ki bi morda lahko vsaka financirala plače za enega igralca: Talum, Mercator, Perutnina, Kombinat … V kleti na zabavi, ki jo je priredil CID in DPM, sem o tem spregovoril z g. Čučkom. Zamisel se mu ni zdela slaba, menil je, da bi lahko pomagal … Koliko verjeti? Kako vzbuditi interes pri gospodarstvu? Kako jim pokazati, da je to nekaj, v kar se splača vložiti svoj denar? Kaj lahko že pokažemo, kaj lahko napovemo/ponudimo - kakor se reče v tržnem smislu? Sam seveda ne verjamem, da so rezerve v mestnem proračunu. Ali vsaj ne verjamem, da bi lahko prišli do denarja tam. Kajti za to pot bi bilo potrebno imeti politične naveze, ki pa jih nikakor nimamo. Sodelovanje z gospodarstvom se mi zdi vsekakor zanimivejša ideja. Občutek imam namreč, da bi lažje položili karte na mizo in se pogovarjali trezneje in direktneje. Najbrž nekako tako, kakor vrhunski športniki. Kjer štejejo rezultati, kjer šteje prepoznavnost, vidnost, prezentnost.

Gledam kup novoletnih čestitk, ki se je nabral na mizi. Kako čudovito bi bilo, če bi se vse te želje zares uresničile …

31. december 1998

Članek, ki je izšel v 7D, je razburil g. Vlada Novaka, ki me je kar nekako napadel v Trač baru v Mariboru. Češ da pomagamo dajati na razpelo Kraljeviča, da sta Tokalič in Toš kot desni in levi razbojnik, da služita denar na Ptuju, v MB pa da nočeta delati vsega …

Kasneje je tudi Kraljevič govoril z obema: Tadejem in Nešom. Zakaj taka ogorčenost, si mislim. So veliko, potentno, bogato gledališče in takšne obrobne stvari se jih niti dotakniti ne bi smele. Ne pa tak cirkus …

SREČNO – upam tudi sodelovanje s SNG Drama Maribor.

(Se nadaljuje)

***

Komentarji in pripombe:

92 - Misel o štirih igralcih je padla. In zaradi nje sem "padel" čez par let: ker tega nisem uspel realizirati, sem se počutil nesposobnega. Kasneje je GP imelo nekaj let enega zaposlenega (Aljošo Ternovška). Po njem nobenega (več). In tako se mi zdi prav: projektno gledališče lahko ima tudi svoje prednosti. Kako je že šla nekoč deviza: Small is beautiful.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

15-12-25 6:23 Prva petletka, 21

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20,
1. oktober 1998
Problemi: Zijah bi rad imel premiero novembra. To je za nas nesprejemljivo zaradi velike količine predstav, ki jih igramo v oktobru in novembru.

Zaradi prestavitve premiere Pisem bo nastradal Tomaž: zvečer bo delal luč za Šedlbauerja, zjutraj mora imeti predstavo Fanta.

Razmišljam, da bi vključili ata v pripravo scene namesto Marijana. Marijan naj bi šel namreč na operacijo in to odlaša že kakšno leto.
1. oktober 1998
Sestanek z g. Gabrijelčičem na oddelku za družbene dejavnosti: temi: minoritska cerkev in Gledališče Ptuj. G. Gabrijelčič ponovil svoje mnenje, od katerega ne bo dostopil. To sem vedel. Prosim, da napiše bolj diferencirano mnenje, ki bo del razpisne dokumentacije za javni natečaj. Se strinja in bo to naredil skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo. Nato ostanem na sestanku, ko govorijo o cerkvi. In ugotovim, da so pri tem projektu zdaj tam, kjer smo mi bili že na samem začetku: iti v natečaj ali ne, kakšne vrste natečja, arhitekt in notranji oblikovalec, vprašanje kopiranja ali sodobnejših interpretacij … Vse to poslušanje mi da dober občutek in zdi se mi, da smo na pravi poti ali vsaj v pravi smeri. Čisti, jasni, odločni. Pa še tak, čisto oseben vtis glede mestnega arhitekta: bolj bi ga po prvem vtisu uvrstil med politika kakor pa arhitekta-avtorja.

Največji problem trenutno predstavlja Zijahov projekt. Samodejno si je namreč skupaj s sodelavci spremenil dinamiko dela in želi imeti premiero konec novembra. Najbrž zaradi zasedenosti obeh igralcev … Problem je namreč v tem, da je treba uskladiti Zijahov projekt vsaj z izidom gledališkega lista in Marijanovo odsotnostjo zaradi predvidene operacije.
1. oktober 1998
Nekoliko zatišja pred novim delovnim sklopom. Priložnost za praznovanje Ireninega rojstnega dne, ki je bil že pred poldrugim mesecem… Začetek vpisa na Centru: dopoldne ni bilo na vpis prav nikogar. Kaj to pomeni? Mateja je pametna: počakati in ne delati panike, preden ni nujno. Pametna punca je. Če ne bi bilo tako zanesljivih sodelavcev, bi lahko vse skupaj pozabili … Danes smo izkoristili dopoldne in se pogovarjali o gradbeni prenovi hiše … o variantah, posledicah … Zdi se mi pomembno, da ljudje vejo, na čem delamo. Kaj so cilji, kaj dileme, kaj variante in kakšne posledice za našo dejavnost. Z velikim pričakovanjem čakam sestanek z Zijahom. V še večjem upanju, da bomo takoj, prvi dan definirali vse možne termine za vaje, premiero, kasnejše trženje.
1. oktober 1998
Hitro je bilo treba poslati fax - argumente za to, da se ne more župnikom vrniti stavba Slovenski trg 12. Seveda ni bil noben problem najti argumentov, zakaj rabimo to hišo. Še več: tudi v morebitno temeljito prenovljeni bajti bo treba vseeno računati na te prostore, v katerih smo danes (uprava in gledališka klet).

Peljhan (PDG) mi je poslal v vednost predlog, ki ga dajejo kulturne institucije na Ustavno sodišče v zvezi z zakonom o prenosu financiranja javnih zavodov na ustanovitelje … - Kaj si mislim? Čakam januar, februar, da se bo videlo, ali bo zakon umaknjen ali šel v realizacijo. Če bo šel v realizacijo, bom skupaj z občino predlagal, da ministrstvo takoj do ½ sofinancira program. Če bo zakon umaknjen, najbrž za nas spet ne bo nobene razlike …

Šolarji: dobro gledajo, spremljajo Fanta. Včeraj so klicali z Mladike, da odpovedujejo 2 predstavi, ker je to za 5. razred prezahtevno. Mi nimamo tega občutka. S pogovori po predstavi se vzdušje dodatno sprosti in imam občutek, da gredo otroci iz dvorane zadovoljni.

Ob 15. uri pride Šedlbauer, da bo imel tehnično. Bo šlo vse v redu s Pismi? Pravkar govoril z Bernardo. Malo še je švohotna, drugače se mi pa zdi, da se veseli premiere.

Pogovor z go. Podvornik iz OŠ Kidričevo: seveda: malo jo je strah, potem ko je prebrala v Večeru stavek: »Nikar ne vozite na predstavo otrok« … Poskušal sem jo pomiriti …, da imamo dobro izkušnjo tudi s 5. in 6. razredi. Pravkar smo igrali predstavo za 180 otrok od 5. do 8. razreda. Z gledališko uro po koncu predstave smo navdušili mlade gledalce in spet imam občutek, da so šli domov zelo zadovoljni. Je možno, da bi se tako motil in si le domišljal, da so imeli nekaj od predstave in obiska gledališča? – Ne, tako zelo se ne morem motiti.

---

Šedlbauer dela luč. T.i. tehnična vaja je šla relativno hitro. Mize in stola sta o.k., luč ni prekomplicirana, vendar bo seveda treba premonitrati svetila in jih preusmeriti. Šedlbauer da idejo, da bi v MGL pisal pismo v smislu prošnje za pomoč pri svetilih … Super, hvala bogu, če bi lahko kaj dobili. Razmišljam, da bi to poslal vsem teatrom. Zdaj me pa že zelo zanima, kakšna bo predstava Pisma. Veselim se jutrišnje vaje. Lepo je tudi podebatirati s Šedlbauerjem. Čuti se velika izkušnja, čuti se praksa, rutina. Zanimivo je videti njegove poglede na financiranje teatrov, možne posledice, trenutna dogajanja v Kranju in drugod …
1. oktober 1998
Dobili smo pošto z OŠ Dušana Flisa Hoče. Gospa Irena Ornik nam je poslala nekaj razmišljanj sedmo in osmošolcev o naši predstavi, ki so jo te dni gledali pri nas (Fant v avtobusu). Kako dobro! Kako zanimivo. Hvala jim, ker so besede šolarjev videti iskrene …
1. oktober 1998
Marijan je zbolel. Mora na pregled na Pohorje … Upam, da ne bo nič hudega.
1. oktober 1998
Marijan v bolnici.

Mile bo danes vodil diapozitive na Elizabeth.

Lutke v gledališču. Začtek študija Zijaha ... Norišnica.

Najbolj me je skrbel začetek študija Zijaha. Namreč: denarja v decembru ne bo dovolj in treba bo čakati na 20. januar, da bodo stvari izplačane. Zijah in ekipa so pokazali veliko razumevanje in zelo sem vesel, da je temu tako.

Marijan je menda zelo bolan, je rekla gospa Rozika. Huda pljučnica, plus sum tuberkoloze. Včasih se prav malo samoobtožujem, da nisem pravi čas videl, da je slab in ga nisem poslal domov … Upam, da bo se dobro ozdravil, da ne bo posledic. Delovno pa se bomo že znašli. Hvala bogu ima ata v glavnem čas in priskoči na pomoč pri podiranju in postavljanju Fanta. Tečem v MB na obnovitveno za Lederksiht, pogledam, kako gre našim za nocojšnjo Elizabeth, se vrnem na Ptuj na otovoritev razstave Dekleta in šola, kjer sem bil nekak pisec scenarija otvoritve, in se zvečer vračam na predstavo na spremljevalni program BS.
1. oktober 1998
Elizabeth na BS je mimo! Šlo je brez problemov, Mile se je nauči delati z diapozitivi, Tomaž je vodil vso postavljanje, luč in ton … Bilo je veliko gledalcev, predstavo so spremljali zelo pozorno in mislim, da je bilo vse skupaj kar v redu. Skratka: hvala bogu smo torej speljali končno ljubo Elizabetho v Mariboru …

Fanta tudi srednješolci dobro spremljajo. Sicer se zdi, kakor se da jih stvar ne bi tikala, vendar poslušajo zelo zavzeto in spremljajo zgodbo z zanimanjem. Samo ta razlika je, da nekako ne priznajo, da bi jih to lahko prizadelo, zdi se mi, da nekako ne upajo so-čustvovati z Robertom. Hkrati pa imam občutek, da se jim zdi njegova zgodba »utrgana«, da se ji zdi »prismuknjen« in to na simpatičen način.
1. oktober 1998
Bil sem na obisku pri Marijanu. Zelo ga je zdelalo. Verjetno bo potreboval veliko počitka. Naj se le v miru pozdravi, temeljito, do konca.

Veliko razmišljam o prihodnosti gledališča. Danes je bila v Večeru moja izjava glede prenosa financiranja na občine. Korektno napisano. Dokaj nevtralno. Ker so poleg Lampreta citirali le mene, morda izgleda, kakor da sem edini naiven, lahkomiseln? Ali pa edini optimist? Govorila sva z g. Brumnom … Glede razvoja Ptuja, mesta, ki ga ima gledališče, o »realnem sektorju« (gospodarstvu), ki bi lahko bilo pripravljeno vlagati v kulturo … Seveda: čas volitev je tu, vendar ne vem, kako vidijo moje mesto … Bil sem previden v pogovoru, potem pa nisem mogel kaj, da ne bi povedal, da želim ostati izven strank, da želim delati strokovno in da gledališče pod mojim vodenjem ne bo kazalo nobenih političnih ambicij, pripadanj, usmeritev.
1. oktober1998
Kar mirno je danes. Poznajo se počitnice. Prav pride ta čas, ko lahko planiram, razmišljam o prihodnosti. In prihodnost je marsikaj: hiša, predstave, publika, honorarji. Kako narediti hišo vznemirljivo za gledalce. Kako zanimirati čim več publike?
1. oktober 1998
Premišljam o prihodnji sezoni. Ljubezenska pisma so bila pomemben dogodek v našem razvoju. Pokazala so več stvari: da bomo med ostala gledališča lahko prišli samo s pravo kvaliteto, da bodo dobri igralci hoteli biti plačeni za svoje delo veliko bolje, kot so zdaj, da najbrž ne bomo mogli na Ptuju računati na ne vem koliko število ponovitev …

Kako uresničiti voljo Šedlbaureja, da bi še delal pri nas? Kako zanimirati dobre igralce? Kako zagotoviti več publike?
1. oktober 1998
Z Anico sva včeraj kar nekaj časa klepetala o nadaljnjem razvoju Gledališča. Predvsem sem ji skušal skicirati vsebinske vidike in s tem povezane spremembe v načinu honoriranja sodelavcev. Koristilo mi je, da sem predebatiral stvari z njo. Tako se mi tri naslednje sezone nekako še bolj jasno rišejo v glavi. Povezave je treba namreč vzpostaviti po eni strani seveda s vsebinami, po drugi strani pa je tu nov način financiranja občin, vprašanje mestnega proračuna, potem ko se bosta »odcepili« še dve občini, nato pa še vprašanje oblikovanja nacionalne mreže gledališč in na koncu koncev vprašanje: kaj vse in predvsem s kolikšnim deležem bo financirala država.

Marijanu so včeraj delali bronhoskopijo. Kako bo z njim?

Nocoj bo prvič na odru Ovinek. Berem tekste. Počasi. Z mislijo na Ptuj, z mislijo na kjerkoli …
1. oktober 1998
Klical Sašo Jurc. Da bi delal pri nas Messer in Haenenn (Harrower) … Če poznam tekst. Predlagam, da se srečava v LJ in se tam več pogovoriva.

Sinoči Ovinek na odru nekako ni bil tako fajn, kakor zunaj. Zdi se mi, da lestenec v dvorani, ki je bil ves čas nekoliko prižgan, nekako ni najbolje učinkoval. Tatako je splošna razsvetljenost v tej odrski varianti Ovinka delovala po mojem prej moteče.



November 1998

Odločil sem se: na repertoar bomo dali Jesihov Triko in ne Brucke. Upam, da bo g. Šedlbauer počakal do poletja 2000, ko bi lahko delal Becketovega Godoja.



November 1998

Nataša Matjašec vzpostavila povezave z Bitefom v Beogradu. Morda bo prišlo do gostovanja. Kdaj, kako, ko pa imamo termine čisto polne?

Kako peljati vsebino naprej? Predlog za režijo je dal Sašo Jurc, jutri se oglasi Miha Alujevič⁹⁰ …
1. november 1998
Problemi z dijaškim abonmajem: ura ne ustreza vsem. In nikoli vsem ne bo.

Odgovor Zavoda za spomeniško varstvo glede obnove gledališke stavbe: negativen, rečeno na kratko91.
1. november 1998
Andrej Šmid se samo smeje na vsa dogajanja okoli »ne«-ja, ki ga je dal Zavod za spomeniško varstvo našemu predlogu za prenovo gledališča.

Klicala gospa Vaupotič z Ekonomske šole: nezadovoljna z uro… Predlaga 18.30. Ne more pa garantirati, da bo to za vse dobro in prav ter ugodno.

Jutri nek novi posvet v zvezi s financiranjem »po novem«. Nobene volje nimam iti tja poslušat operativna navodila oz. instrukcije. Naj se končno tudi občina postavi za svoj zavod!, se jezim … Ministrstvo je poslalo na občino nekakšna navodila, kaj in kako obračunavati po novem letu kot materialni strošek in kaj kot program in najbrž so zdaj vsi zmedeni, ker si ne vejo praktično predstavljati, kaj in kako. Kaj naj zdaj tu naredim jaz/mi?

Iščem alternativo za poletne »Svinje«. Za zdaj nič dobrega ne kaže …

Iščem izdelovalca za scenografijo: scenografkin mojster iz LJ bi želel za izdelavo scene 300.000 neto in to je definitivno preveč. Na Ptuju je to možno narediti veliko, veliko ceneje. Seveda imam zato tudi (ustrezno) več skrbi.
1. november 1998
Včerajšnji sestanek v Levu v LJ s predstavniki ministrstva glede izvajanja 27. člena Zakona o financiranju občin je bil zame kar nekako streznitveni: S prvim januarjem '99 Gledališča Ptuj ne bo v programu financiralo MiK. To sem si namreč sam glede na 27. člen (materialne stroške, plače in amortizacijo plačuje ustanovitelj, program pa MiK) optimistično razlagal in razložil. Nato pa naprej: prihodnje leto se bo delala mreža državnih in pokrajinskih gledališč: »članstvo« v mreži ne bo pomenilo spremembe ustanovitelja, pomenilo bo samo, da bo nekdo lahko dobil več denarja od MiK, drugi, ki pa ne bo dovolj kvaliteteten, - pa četudi ustanovljen od države, - bo dobil morebiti manj denarja. Torej se bo oblikoval nekak prepusten »obroč«, ki bo vsake tri leta »prepusten« za skupine, gledališča, projekte… - ne glede na njihovo siceršnje ustanoviteljstvo. Ergo: za GP pomeni 1.1.1999 nič novega: financirani bomo s strani MOP, projektno sofinanciranje pa lahko pričakujemo s starni države.

Danes ob 13. uri bom g. Vidoviču poročal z včerajšnjega sestanka… --- Pravkar s sestanka: G. Vidovič je dobro seznanjen s problematiko … Spregovoriva tudi nekaj osnovnih smernic za nadaljevanja pobude za obnovo stavbe in obvesti me, da bo najbrž UE Ptuj izdala odločbo o vrnitvi upravne stavbe gledališča Proštijski cerkvi. Vendar se bo MOP pritožila in MiK v Lj, ki je pristojno za reševanje, bo odločilo ustanovitelju, t.j. mestni občini v prid.
1. november 1998
Nikakor nisem zadovoljen z mislijo na otroško besedilo za prihodnje leto… Pogovarjal sem se tudi z Mihom Alujevičem. Morda bo on režiral otroški tekst v tem terminu.

Z Andrejem razmišljava o nadaljevanju projekta obnove – v novih pogojih, omejitvah. Zdaj se vsa stvar nagiba k ohranitvi baročne zasnove z ložami, - s tem seveda manj mest – kaže pa se solucija s spremembo namembnosti sedanjih obeh garderob v levi oder. Garderobi bi se morali prestaviti v sedanje pisarne. Vse, kar bi morali dovoliti na Zavodu za spomeniško varstvo, bi bil majhen tunel, ki bi povezoval gledališko stavbo s hišo ob njem.
1. november 1998
Decembra bomo imeli 24 gostovanj po Sloveniji! In premiero. To se mi zdi kar v redu. Samo hvala bogu, da imamo Milovana.
1. november 1998
Danes sem Milanu Deklevi odpovedal urpizoritev „Prašičev“ prihodnje poletje. Prvič sem storniral nekaj, kar sem obljubil. Ne počutim se dobro, vendar če ne bi naredil tega, bi na koncu bili še večji problemi. Nauk: nisem dovolj dobro premislil, zaletel sem se. Nisem upoštval dovolj dejavnikov „za“ in „proti“ uprizoritvi.

Včeraj sem bil pri Marijanu v bolnici. Veliko je boljši, vendar shujšan in utrujen. Namignil mi je tudi, da je nekako v službi pred izbruhum te bolezni bilo vsega preveč, da je bil preobremenjen. Več ni povedal in rekel, da se bova o tem pogovarjala več enkrat drugič. Razmišljam, ali sem res bil tako neobčutljiv in je šla obremenitev prek razumnih mej?
1. november 1998
Jutri čakam na končano scenografijo. Na zadnjo fazo Zijahovih vaj. Na teden dni pred premiero. Na Barbaro Kapelj. Kaj bo še treba narediti? Bo vse v redu?

Prihodnji teden bo sestanek z Andrejem, Napastom in Vidovičem – tema: obnova stavbe. Upam, da gredo stavari naprej. Zdaj je v delu varianta C: rekonstrukcija nekdanjega gledališča z baročno zasnovo z minimalnimi tehničnimi izboljšavami za samo delo gledališke tehnike. Bo šlo to skoz, bo dobilo to podporo politike? Vse to mora biti jasno v prihodnjem letu. Dokončno.

Decembra imamo 50 predstav. 30 naših, veliko doma, še več na gostovanjih. Marijan manjka. Hvala bogu mu gre bolje. Vendar manjka: on je znal resn narediti veliko stvari sam. Se znajti.
1. november 1998
V današnjem časopisu vidim, da bodo v mali Drami v Lj igrali „Shakespear – rahlo skrajšan“. Za tekst sem pred dnevi prosil nemško agencijo, da mi ga pošlje. Takoj sem se seveda spomnil tudi Predsednic, ki so jih prav tako igrali v Drami, potem ko sem si želel, da bi jih igrali na Ptuju. Zanimivo. Najprej sem v sebi občutil nekakšno zavidanje, nato bes in jezo nase, da sem nesposoben in ne dovolj hiler ter odločen, na koncu pa sem si rekel: „V redu je. To je znak, da vem, kaj bi bilo dobro igrati – če sama ljubljanska Drama igra to, kar bi si želel jaz! Delam samo v premajhnem gledališču, v okvirih, kjer je treba veliko časa, kjer je majhna produkcija, kjer med iskanjem besedila v tujem jeziku, prevodom in nato uprizoritvijo preteče veliko (preveč) časa.“ Tako sem se torej potolažil in si mislim: bodo se že še pokazali drugi teksti, druge priložnosti …

Čakam na scenografijo za Zijaha. Da jo pripeljejo in postavijo na oder. Ura je 9.20, ob 10.00 je vaja, oder pa še prazen!

V Novi Gorici, kjer gostuje Zaboj, je vse v redu. Sinoči so igrali v Desklah, danes v novogoriškem teatru.

(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji:

90 – Miha Alujevič, režiser; v moji peteletki je režiral pravljico Ana in kralj, ki je padel iz pravljice. Z njim sem se pogovarjal, da bi on nadaljeval moje delo. Nikoli mi ni čisto pojasnil, zakaj je cincal in na koncu ne poslal potrebnih dokumentov za prijavo na razpis za diretorja. Mogoče pa bo zdaj. In predvsem: ni ga prineslo na Ptuj, odneslo ga je v New York, kjer je Miha igralec/pevec.

91 - Kako misliti prenovo, da bo spomeniško na koncu reklo "da, da bo mestni arhitekt rekel "da" in predvsem: da bo imelo vse skupaj nek smisel? Ohraniti zunanje gabarite, notri pa vendarle narediti napredek; tako za ustvarjalce kot gledalce?
Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

12-12-25 6:23 Prva petletka, 20

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19,

21. september1998

Spet neke vrste norišnica: pred hišo ropotajo stroji, ker sosedje obnavljajo hišo in režejo kamnite ploščice. Finiširamo s scenografijo, poskušamo s steno za Fanta. Tomaž se je vpisal na fakulteto – izredno in prosi za sofinanciranje šolnine. Gospa Valentina Golob iz MOP je organizirala sestanek v zvezi z obnovo stavbe gledališča 1. oktobra. Upam, da bomo dobili mnenja arhitekta in Zavoda za spomeniško …

Vaje tečejo intenzivno. Vedno več terminov je prodanih, vedno dlje v januar se že pogovarjamo …⁸⁵

22. september1998

Včeraj sem se prav razjezil zaradi neučinkovitosti tehnične ekipe. In zato bomo danes imeli sestanek in začeli neke stvari spreminjati: želim natančen urnik dela, ki ga bom primerjal z urami, ki so bile nato porabljene, en delavec pa bo en mesec dežuren in bo glavni koordinator dela v tehnični ekipi. Nevzdržno je namreč, da zaradi na spol narejenega dela nato trpi delo oz. da se čakamo eden drugega.

- - -

Mislim, da sem sestanek speljal kar mirno in se ne drl in kričal. Tudi žalil nisem. Sem pa povedal, kar me muči. In predvsem nakazal možno rešitev: nadaljevanje dela s tedenskimi plani in natančnim planiranjem.

Vsa pozornost je usmerjena v Fanta. Tako organizacija, kakor tehnika in seveda predvsem delo z igralci na odru.



23. september1998

Včeraj smo imeli svet zavoda. Mislim, da je šlo vse o.k. Ni bilo problemov pri sprejemanju Plana '99. Omenil sem tudi morebitno gradnjo⁸⁶, obnovo hiše, program za prihodnje leto, Festival monodrame.

Objava za Festival monodrame je že v Večeru. Upam, da sem dovolj premislil stvari in da letos ne bo posebnih zapletov glede sodelovanja.



24.september 1998

Na hitro sem se odločil in bomo za Fanta kupili dimni stroj, stroboskop ter dva par reflektorja. Mislim, da bo to zelo pomagalo pri vizualizaciji. Okleval sem, ali naj denar prihranimo, ali naj to, kar je bilo še rezerve pri kostumu, rekvizitu in sceni, vložimo v nabavo teh pripomočkov.



25. september1998

Ura je 19:30. Lačen sem kot volk; ves dan nisem nič jedel (bogi jaz). Novak je imel ob 12. h predstavo Govor in to je bila prva predstava po prenovi odra. Nazdravili smo. Tudi Franci Korošec, ki je danes usposobil motor za drugi lučni vlak. Popoldne je bila planirana vaja za Elizabeth s Sebastijanon in Natašo. Sebastijan je sporočil, da Nataše ni bilo v LJ na dogovorjeno mesto in da vaja odpade. Spremenili smo plan in ročno pobrusili oder ter ga je Marijan nocoj kar pobarval.

Tomaž se išče s povezovanjem kablov v močnostne enote in ima probleme s številkami.

Na odru je še vedno veliko prahu. Zdaj, po drugem malanju, oder izgleda veliko bolj spodbudno. Bomo videli, kakšen bo, ko se bo posušil.

Dogovori s Srpčičem glede Zaboja v CD v LJ in glede monodrame. Operativne reči.

Dogovor s Tinčkom Ivanušo glede snemanja TV prispevkov za CATV Ptuj o naših premierah. Upam, da bodo to dobre oddaje in da bo učinek ugoden.

Zdaj pa grem. Mislil sem, da bom imel uživaški, počivavščki, lagoden dan – ker ni bilo vaje, vendar sem se zmotil.

Lahko noč, pisarna.

Aja, še to: včeraj sem bil na otvoritvi Steklarske. Veliko lepih besed. Seveda, dobrih želja. Mimo Gledališča, ki je vzelo prostore lutkarjem in gledališčnikom, seveda ni šlo. Tudi v članku v Tedniku. Nič hudega, si mislim.

In poln Ovinek z lepim vremenom. Sijajno so igrali. Bliskovito improvizirali. Publika je stala ob premajhni tribuni. Veliko, veliko mladih ljudi. Krasno. Nekatere obraze sem na predstavi videl že n-tič. Krasno. To, da prihajajo mladi, me silovito veseli. To je to, ja. To je prihodnost.



28. september1998

Mislim, da je vse nared za tiskovno. Sandra je naredila v redu fotografije. Morda bi si želel več posnetkov, ki bi malo bolj razkrivali prostor. Sicer pa je nekaj portretov odličnih.

Jutranji sestanek: dogovarjanja o tehničnem delu v toku dneva … stimulacija … Milovanovo delo … sprotne stvari, pošiljanja vabil itd. itn.

V pričakovanju tiskovne in pa srečanja z ekipo Ljubezenskih pisem.



29. september1998

Tiskovna konferenca je bila bolj boga: samo Katarina Klančnik in Milena Zupanič, ki je po kakšnih 40-ih minutah odšla. Potem je poklicala Anico in jo vprašala, kaj se bo dogajalo v GP, ker da to, kar smo govorili na tiskovni, zanjo ni toliko zanimivo …

Prvo vajo je začel na odru Šedlbauer. Sicer pa pogovori s sponzorji za tonete – stole iz Kamnika, Murino obleko iz Mercatorjeve trgovine na Ptuju … Oblačila morajo biti šik. Seveda primerno stanejo (obleka za Jožefa denimo 60.000 sit) …



30. september1998

Konec predstave Fant še ni dober. Predvsem še ni dobre režijske rešitve. Sicer čutim, da bi igralci potrebovali že publiko, ker je dvorana »gluha«, veliko pa je kontakta na publiko. Čeprav ni pričakovati odgovorov ali drugačnega sodelovanja občinstva, pa je to vendarle masa, energija, ki jo je čutiti z odra. Prvič sem se malo ustrašil, da bo predstava »neatraktivna« - premalo »hecna,« »duhovita«… - in sicer z mislijo, da morda pričakujejo šole kaj drugega …



1. oktober1998

Najprej k jutranjemu sestanku na občini: mestni arhitekt, g. Gabrijelčič⁸⁷, ne dovoli spreminjanja zunanjih gabaritov stavbe. Zavod za spomeniško varstvo bo mnenje oddal pisno. Na sestanku je bil tudi g. Kancler, ki je podal pravila in skico cene za izvedbo javnega natečaja.



2. oktober1998

Včeraj sem imel kar dolg pogovor za TV Slo, mariborski studio. O gledališču, programu, obnovi, financiranju. Kar zadovoljen sem bil, s sabo in z vprašanji novinarke. Fino se mi zdi tudi to, da znam selekcionirati in se v hipu osrediniti na bistveno.
Zanima me, kaj bo nastalo s prispevka g. Tinčka.

Glavne vaje so šle dobro. Mislim, da je nastala lepa predstava. Hvala bogu ne zatežena. Zanima me, kako jo bodo gledali dijaki. Mislim da z osnovnošolci ne bo problema.

Hvala bogu imam res čudovite sodelavce. Brez njih bi zmrznil.

Klical Šedlbauer: Bernarda zbolela. Gripa. Ni še odpovedane premiere, odločitev prihodnji teden. Upam, da bo vse v redu in da premiera ne bo vprašljiva.

Oder izgleda, zdaj ko je znova prebarvan in ko so urejene zavese, čudovito. Tomaž je naredil lepo luč, pametno, da smo kupili dim in si sposodili dva para (ki ju, nova, čakamo iz Lj). Tudi Mile vse bolje dela svoje delo. Velika pridobitev je: za režiserja, pa tudi za Ireno in Marijana, ki jima ni treba zvečer hoditi na vaje.

Sicer pa si že želim premiere. Mislim, da je čas, da pokažemo izdelek.

Pripravljamo se na vpis dijaškega abonmaja. Prvič. S strahom, ali bo dovolj vpisa, ali bodo učenci smeli manjkati pri pouku …

Kako bo izgledal bar, ki ga pripravlja Miško? Kako mini razstavica z vaj, ki jo načrtuje Sandra?



4. oktober 1998

Čakam na generalko.

Včeraj je klical Šedlbauer, da je zbolela Bernarda. Poklical sem jo: virusna gripa. Čaka, bo videla, kaj bo. Premiera je vprašljiva. Odločitev v ponedeljek.

Projektu Fant kaže dobro. Če bo prava sproščenost in prava napetost hkrati. Že kar malo pogrešam vaje. Vse skupaj se počasi bliža h koncu.

Klicala Maja Borin⁸⁸ Tednik se je odločil, da ji ne bo objavljal … Ne komentiram. Zdelo se mi je, da bo kaj takega. Zakaj mi tega urednik ni takoj povedal? Je res mislil, da jo bo lahko vpeljal in je v končni fazi moral popustiti? Škoda, predvsem za Tednik in za igralce, ki bodo gostovali pri nas.

Miško ureja bar. Zdi se mi, da bo veliko bolje kot lani. Prav zanima me, ali bo to pomenilo tudi več obiskovalcev …



5. oktober 1998

Normalnejši dan se mi zdi, se je začel. Običajno jutro, običajen mir. Premiera bo polna. Mislim, da bo tudi dobra. Dober občutek imam.

Andrej mi je po telefonu razložil arhitekturne »zgodbice« v zvezi z g. Gabrijelčičem, Ptujem, fakultetnimi krogi, opcijami g. Mikuža… Vsa zgodba okoli naše hiše niti slučajno ni nedolžna: začeli so se gibati mlini in ni naključno, da je g. Gabrijelčič dal odklonilno mnenje. Hvala bogu smo spet korak pred njimi: če je lastništvo v Murkovi takšno, da ne moremo do teh prostorov, generalna obnova odpade in nato izvedemo obnovo po načelu »Hvar«. To za GP niti ni tako slabo, kajti tako bomo imeli v dvorani še manj sedežev, kar bo pomenilo, da bodo gostujoče predstave gostovale v novi dvorani, pri nas pa bi delali samo lastno produkcijo in morda bi lahko še naprej gostovale lutke … ali pa še to ne. Bomo videli. Kakorkoli že: stvari so se začele ponovno premikati. Sicer ne tako hitro, kakor sem si to predstavljal sam, vendar zanesljivo. Kakšen bo izhod, je odvisno zdaj samo od lokalov na Murkovi. Brez pridobitve teh prostorov je vse razmišljanje o 300 sedežih, spremnih prostorih … nesmiselno.

Uvedli smo tehnične sestanke, takoj po jutranjih skupnih. Natančneje naredimo plan tehničnega dela, kaj kdo dela, kdaj bo kaj naredil, kdaj kdo pride, kdaj odide … Pustim ekipo, da to naredi sama, nato pa preverim in se vključim sam ter pregledam plan. Ta plan nato visi poleg tedenskega plana dela. Predstavljam, oz. obetam si, da bo zaradi tega plana kasneje lažje organizirati dežurstva, spremljanje predstav …



7. oktober1998

Premiera je bila lepo obiskana in mislim, da so igralci igrali maksimalno dobro. Bili boljši kot na vseh vajah doslej. Fino, zares fino. Publika je bila nekoliko šokirana zaradi tematike: najbrž so pričakovali neproblematično »igrico«. Fant pa seveda to ni. Zdaj me še resnično najbolj zanima, kako bodo to gledali šolarji, mladina. Danes je prva predstava zanje. In prvi pogovori. Upam, da se bo vse skupaj dobro izteklo. Prva kritika: v Večeru; ugodna. V Delu je včeraj izšel pregled sezone 97/98 za Ptuj (Slavko Pezdir) in razen Strojepisk pohvali pravzaprav vse ostalo. Navaja statistiko, kar se mi zdi pomembno.

Problemi z Ljubezenskimi pismi: Včeraj smo odpovedali predstavo (Tednik, radio Ptuj), danes Zvone pravi, da bi rad stvari spravil 12. skozi.

- - -

Publika odlično gleda! Peti in šesti razred morda nekoliko težje, 7. in 8. razredi pa perfektno! Imeli smo tudi pogovor in zdi se mi, da je bilo super. Fant iz OŠ Hoče, Miloš, je prišel na oder in improviziral skupaj z igralkama. Super je bilo. Ko so odhajali iz dvorane, je nek fant rekel svojemu kolegu: »To je stokrat boljše od opere!«

Pisma odpadejo. Definitivno. Dogovarjamo nove termine in vaje. Alarmiramo publiko.

Sporočilo g. Vidoviča⁸⁹: lastnik prostorov pod Gledališčem je MOP! Fino: stvar gre dalje: rabijo naše ideje, predloge, čemu bi bili prostori namenjeni. Spričo pomanjkanja prostorov to ne bo noben problem.

(Se nadaljuje.)

***

85 – Anica je bila v vsem mojem dosedanjem gledališkem življenju - pa delam to od 1989 - najboljša prodajalka predstav ever. Res ne morem verjeti, da ji nihče ni rekel: preden boš šla v penzijo, boš nekoga izučila, naučila, izšolala, da bo znal to, kar znaš ti.

86 – To je bila prva informacija na Svetu zavoda, prvič uradno izgovorjeno: mi bi gradili. Čez 9 let je bila otvoritev prenovljene stavbe.

87 - Ljubljančan Peter Gabrijelčič, mestni arhitekt. Njegov “ptujski zastopnik” ma MOP pa je bil g. Kostja Kolarič.

88 - Maja Borin, dramaturginja; ko sem bil šef mariborske Drame, sem jo vzel v službo. Na Ptuju sem si želel, da bi nekdo, ki ni vpleten v našo produkcijo, redno spremljal gledališče in pisal strokovne kritike o naših uprizoritvah.

89 - Spomini na g. Ivana Vidoviča, kot vodjo oddelka za družbene dejavnosti na MOP, so res zanimivi. Ni bil “enostaven sogovornik” - kar pomeni, da se je boril za “občinsko” stališče, bil na strani župana, občine, financerja, ampak, ko se je v nekaj zagrizel, je to tudi peljal in speljal do konca. V bistvu sem z njim zmeraj nekako dobro sodeloval, čeprav se je mnogim zdel birokrat in tehnicist. Če bi še več sedela skupaj in se še več pogovarjala, bi šlo še lažje, si mislim danes.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

10-12-25 6:23 Prva petletka, 19

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic,

28. avgust 1998

Petek. Zadnji dopustniški. Na mizi prijava Ministrstva za program ‘99, materiali za arhitekturni natečaj, naloge za za vsakega sodelavca za september, v mislih »Fant« in drobnarije pred samim začetkom vaj v torek. Možgani na polnih obratih. Anica v svoji pisarni pripravlja Program ‘99, sam pospravljam mizo, tipkam te zadnje vrstice, preden sprintam to, tretjo datoteko dnevnika.

Marijan nas je danes povabil na svojo petdesetletnico. Fino, da danes. Kajti s ponedeljkom se začne nova norišnica…

Kaj so cilji nove sezone? Kaj je bistvo? Kako naj »izgledamo« prihodnje leto v tem času?

Preletel sem strani v tem dnevniku… Pismo županstvu glede kulturne politike, financiranja občin, posledice za kulturne zavode… Nič nisem naredil na tem področju. Popolnoma nemočnega se počutim, vendar ne poraženega. Povedal sem, kar sem mislil, več moči nisem imel. Slaba tolažba? Ne vem. Tako preprosto je. To je realnost.

Hvala bogu dober občutek glede statusa Gledališča v MOP. Dobre osnove, da se še letos spelje javni arhitekturni natečaj za idejno rešitev obnove stavbe gledališča. Andrej nas je povezal z g. Kanclerjem⁸² iz MB in mislim, da imamo zdaj dovolj vhodnih podatkov, da se lahko mirno lotimo stvari »zares«. Morda bi prihodnje leto bil že tako tudi v proračunu MOP denar za skelnitev pogodbe z arhitekotom, ki se ga bo izbralo na natečaju …

Vreme zunaj je že jesensko žalostno. Kislo. Precej hladno. Ravno pravo za začetek dela. Resnično se počutim nabit z energijo in voljo in komaj čakam, da se stvari sprožijo. Da začenjajo postajati meso. Sem deloholičen? Ambiciozen? Zdravo – nezdravo? - Kaj pa vem. Naloge morajo biti težke in hkrati obvladljive, sicer ne čutim pravega interesa. Niti če so preenostavne, niti če ocenim, da jih ne bi zmogel.

Tako. Zdaj pa res konec te sezone. V ponedeljek gre šov dalje.

31. avgust 1998

7.50 je ura. Pripravljen sem za prvo srečanje v novi sezoni. Najprej si bomo ogledali oder, potem pa vse ostalo. Da vidimo, kaj smo naredili; s časom in denarjem, ki smo ga vlagali v zadnjih mesecih.

Včeraj smo se dobili Grega, Vojč, Nešo in jaz ter govorili o Prašičih. O prihodnjem poletju. Če bi se organizacija v TS spremenila na bolje, bi si vsi skupaj želeli in upali iti v ta vnovično skupini projekt. Ki se ga veselimo izgleda vsi.

1. september 1998

Prvi delovni dan v novi sezoni je bil kar pester. Po tehničnem sestanku za Fanta sem odbrzel v LJ na sestanek s pedopsihiatrom g. Hrastarjem na temo Fant. Pobral Tatjano (Doma) in Natašo B. (Burger) ter se ob polnoči zvrnil v posteljo.

Na tehničnem sestanku sem bil kar dobre volje: vse v zvezi s cenografijo bo možno, celo takšne stvari, za katere bi mislil, da bodo poseben problem.

Z Miranovo pomočjo urejamo zaposlitev za Milovana⁸³. Upam, da bo vse šlo relativno hitro. V petek naj bi v LJ odločali o novih javnih delih. Tam mora iti naš program »skoz« in potem bo vse v redu.

Sosedstvo, sosedstvo … žlebovi, snegobrani … pri gospodu Torinu … Kdo bo to plačal, to je edino vprašanje. Okoli tega pa veliko besed in okolišanja … Ja, tudi za to sem plačan. Najbrž.

Še nekaj časa pred pričetkom vaje. Čutim vzemirjenost pri obeh igralkah, morda kostumografki in scenografu … Seveda sem vznemirjen tudi sam. Sanjal sem o Simonu Kardumu in o svoji krvi, ki pa ni imela slanega okusa … Kaj to pomeni?



4. september 1998

Tako. Plan za 1999 je končan. Sprintan. Zvezan. In lahko gre k financerju. Drugi teden tako ostane še čas za Ministrstvo.

Vaje za Fanta so kar intenzivne.

Na odru visijo zavese. Lepo izgleda. Oder je videti širši, saj so roke nekoliko ožje. Tudi ulice delujejo bolj urejene, ker se je spremenil sistem pregiba zaves. Fino so si to izmislili naš odrci.

Prihodnji teden bo vse jasno glede zaposlitve Milovana prek javnih del. Če bo šel program skoz v LJ na Zavodu za delo, potem na Ptuju ne bo problemov glede hitre zaposlitve.

Javil se je g. Šedlbauer, da je začel z vajami⁸⁴. Zelo lepo se mi zdi, da je to storil. Tega nisem pričakoval. Lepa gesta, pozornost do gledališča.

Upam, da bomo imeli srečo z vremenom ta vikend. Sicer pa so napovedi menda slabe.

Odhajam na sestanek z g. arh. Kanclerjem in Šmidom v MB glede prenove gledališča oz. javnega natečaja.



5. september 1998

Vreme je kislo, vendar kaže, da morda ne bo deževalo. Kar nekaj rezervacij imamo za nocoj in škoda bi bilo, če bi morali predstavo odpovedati.

Včerajšnji sestanek z g. Kanclerjem: vse je možno. Občutek, ki sem ga dobil: Nagrada ni velika, ni pričakovati pretirano število prispelih nalog, in predvsem: arhitekti najbrž ne bodo postavljali takega pročelja, kakor je bilo nekoč. To se mi je zdelo nekako evidentno. Kaj to pomeni za politiko in financerje – tega ne vem.



11. september1998

Norišnica v tem tednu, tako da nisem prišel do zapisovanja v dnevnik. Žal bo tako ostalo nepopisano vso ogorčenje, bes in jeza ter nemoč spričo formularjev Ministrstva za Plan '99. Formularji na disketah, ki izpolnjeni na disketo več niso šli, različne metodologije v formularjih, vprašljiva rekapitulacija, ki ne upošteva vsega programa – to so osnovne stvari, ki so jezile Anico. Pri tem pa poln disk na mojem računalniku in dejstvo, da pri Anici ni Excela! Zaradi premalega prostora stalni problemi s shranjevanjem … izgubljanje podatkov, vnovično vtipkavanje, printanje … In kar je osnovno: Aničina groza ob dejstvu, da je vse skupaj nesistematično, necelovito in vprašanje, kako kaj interpretirati.

Kaj bo z vremenom? – Ovinek kar odpada in odpada zaradi dežja. Publika pa bi še gledala.

Prvič sem začutil stres zaradi režiranja in direktorovanja hkrati. Tekal sem med odrom in pisarno in ponoči sanjal, da smo kupili novi disketnik (neko napravo, dodatni zunanji spomin na računalniku), da smo lahko shranjevali podatke.

Študij Fanta je težek. Tako lahko smo grobi, ali banalni, ali patetični ali sentimentalni. In tako težko je najti pravo mero in način. Najbrž sicer lepa scenografija sama po sebi silovito omejuje oz. zožuje manevrski prostor aranžmajev (realističnih) in zahteva silovito prečiščen pristop …

Pri tem pa Anica Fanta že kar prodaja. Veliko zanimanje vlada zanj in moram reči, da sem na trenutke kar nekako zaskrbljen: stvar še ni narejena, pa se že prodaja … Ja, saj vem, da je to lepo …, dejstvo, da nas želijo gledati.

Mislim, da v ponedeljek začne z delom Milovan prek javnih del.



14. september 1998

Mile je začel. Fino. Mislim, da bo to prava pridobitev.

Oktobra imamo planiranih okoli 20 predstav. Zanimanje za Fanta je veliko.

Čakam na pisarno, ki nam jo mora vrniti TIC, tako da bomo tam uredili arhiv.

Teden začenjam z veliko energije. Zdaj je usodni teden glede nadaljnjega poteka študija Fanta. Oblikovati je treba njegovo »norost«.

Petkov Ovinek dobro obiskan. Nekateri ljudje gledajo predstavo že drugič, tretjič, nekatere obraze vidim v gledališču prvič. Odločitev, da gre predstava na oder. Manjše adaptacije bodo potrebne, seveda.

Tehnika se ta teden odpravlja na obrtni sejem v Celje. Naj grejo. Strinjali so se, oziroma celo dali pobudo, da ta vikend ne bi šli na Dunaj. Mi zelo ustreza; zaradi vaj in tudi drugače.

15. september 1998

Norišnica se je po oddaji formularjev za Plan '99 na MIK polegla. Vsak je začel delati svoje delo in komaj čakam, da se stvari na odru premaknejo v smeri vizualizacije.

Oktober je terminsko določen. Upati je samo, da ne bo izpadlo preveč stvari.

Te dni se mi je nekako »prikazala« programska rdeča nit do konca mojega mandata. Ohranil bi sezonske »tematske sklope«. Letos »ona-on«, prihodnje leto »slovenski avtorji – slovenske teme«, nato »naš vsakdanji svet«, in za konec »klasično«. Zdi se mi, da bi bil to kar zanimiv okvir in zanimiv lok skozi petletno delo. Potem pa – kdo ve, kako in kaj.



16. september 1998

Zdi se mi, da so vaje za Fanta šle te dni bistveno v smeri napredka. Fine stvari smo začeli najdevat in to, kar je prejšnji teden delovalo kot grobo, skicirano in približno, je začelo dobitvati finejšo formo in smiselno podobo, ki je zakoreninjena v zanimivem razumevanju in razlagi vsebine.

G. Rotovnikiz CD mi je obljubil, da bomo dobili nekaj njihove svetlobne opreme! Upam, da bo to res. Karkoli dobimo – bo nam zelo zelo pomagalo.

Gdč. Maja Borin, študentka dramaturgije na AGRFT, je pripravljena to sezono pisati kritike naših predstav v Tednik. Fino. Upam, da bo tudi g. Šmigoc »za«.



18. september 1998

Konec tedna je. Zdi se mi, da sem bil na današnjem pogovoru z g. Tarbukom na Perutnini kar uspešen. Mislim, da bo Perutnina sponzorirala Festival monodrame '99. Vprašanje je, s koliko denarja. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da smo se nekako »pokazali« kot firma, ki ve, kaj hoče, kam gre. Občutek sem dobil, da bi nam bilo podjetje Perutnina v prihodnje naklonjeno. Torej: da bi med drugim vlagalo tudi v našo smer, kajti dejstvo je, da se »širijo« v vse sfere družbenega življenja. – Madona, sem to kunštno napisal …

Vaje tečejo po planu. Zdaj smo v občutljivi fazi, med dobrim in zlim, na meji med perfekcijo in površnostjo. Med dodelanim in nasplošnim. Kam bomo zavili? Vem, kaj si želim.

Tatjana je na Tedniku. Kako bosta izgledala oba gledališka lista? Bosta zanimiva? Smo potegnili in naredili iz tega medija čim več, kar se da?

Anica dala idejo za razpis dijaškega abonmaja. Šest predstav, pet domačih, eno tujo. Dobra ideja; sam poudarjam čas za razmislek in detaljno razdelavo samih korakov v tej smeri. Dobro izpeljano ali raje nič. Dober občutek generalno. Vem, da je mladina velik potencial. Zanemarjen in neobdelan, trenutno. Kdo je vse kriv? – Tudi mi. To je jasno.



20. september 1998

Nedelja. Nešo je prišel sam vadit. Poskusit začetek, pregovorit tekst.

(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji:

82 - Tomaž Kancler; v tistem času je vodil morda nekakšno zbornico ali združenje arhitektov v Mariboru.

83 – Miran Murko, dela na Zavodu za zaposlovanje, moj hajdinski sosed. Pomagal mi je, da smo zaposlili prvič nekoga prek javnih del; sošolca iz srednje, Milovana Miluniča. Kasneje smo zaposlili najprej prek javnih del še Simona Puharja, ki pa je potem ostal v hiši.

84 - Očitno so z vajami začeli v Ljubljani, kar v MGL-ju. Režiser Šedlbauer in igralca Jožef Ropoša in Bernarada Oman – vsi trije so od tam, iz MGL-ja. (Pa temu takrat nismo rekli koprodukcija. Naj kar lepo pridejo na Ptuj in tu naredijo uprizoritev do konca.)

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

01-12-25 6:23 Prva petletka, 18

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17,
1. julij 1998
Tatjani se je na cesti smrtno ponesrečil brat. Sinoči pred predstavo je to povedal Nešo …

Ponoven sklic direktorjev gledališč prihodnji petek. Vlada je sprejela 19. c člen v zakonu o financiranju občin, ki zadeva financiranje javnih zavodov, ki so jih ustanovile občine.
1. julij 1998
Mislim, da sem na tem mesu ostal nemočen. Politika glede financiranja gledališč se bo dogajala brez usodnega vpliva našega gledališča. Samo posledično bomo lahko ugotavljali, kaj nekaj pomeni za nas.

Na odru se stvari pospešeno bližajo koncu. Fotografirali smo se skupaj, vsi, ki delajo na gradbišču …
1. julij 1998
Tako. Danes in jutri sta zadnji dve predstavi. Potem Ivo več nima časa. Sledi še gostovanje Ovinka v Radgoni in sezono smo končali.

Pripravljati sem začel sestanek – zaključno analizo sezone in priprave za prihodnjo sezono. To bomo opravili v torek pri Ribiču. Tako bomo združili moj rojstni dan in sestanek ob koncu sezone, ki bi ga rad vpeljal kot stalni način dela.
1. julij 1998
Včeraj smo imeli svet zavoda: polletni obračun. Vse je šlo o.k. G. Lidija⁷⁸ je predlagala, da se ustanovitelju pošlje sklep, naj preveri direktorjevo stimulacijo (zdaj določena na 16 %), kajti meni, da bi lahko bila vsaj 20 %. Sicer pa ni bilo nobenih problemov. Sestanek smo končali hitro in brez velikih diskusij.

Počasi se končujejo opravila. Danes bomo imeli prvič nekakšno analizo sezone. Upam, da bomo imeli kaj od tega. Rad bi, da ozavestimo dosežke, načine komuniciranja, preverimo cilje, se pogovorimo s spremembah v prihodnji sezoni itd.

Klical me je S. Kardum. Precej sva se pogovarjala tudi o prihodnji organiziranosti in morebitni mreži gledališč. Sam meni, da bi v tako mrežo, kakor bi jo predlagalo ministrstvo, sodil tudi Ptuj, nakar bi izvedli pogajanja med MOP in MIK glede višine so-financiranja gledališča s strani ministrstva, MOP pa bi se morala zavezati, da bo gledališče financirala z določeno višino sredstev. Tako bi država zaščitila nekakšno mrežo gledališč in hkrati zavezala ustanovitelje, da ne bi mogli denimo ukinjati dejavnosti ali ji ne namenjati dovolj sredstev. Ta scenarij je seveda zanimiv tudi za nas. Pravzaprav: za nas je zanimiv prav vsak scenarij, ki nas uvršča v mrežo obstoječega stanja. Samo scenarij g. Pelhana bi bil verjetno, če bi bil alfa in omega, za nas korak nazaj ali obtičane na sedanji točki razvoja. Kako se bo torej odigrala ta igra?

Primerjam podatke sezone 96/97 in 97/98. Povečanje obiskovalcev iz 14 na 21 tisoč, vseh prireditev od nekaj čez 80 na 130, gledalci lastnih projektov so se od nekaj več kot 6000 povzpeli na 15500. To so številke. Seveda se zavedam, da niso zveličavne. Da niso bistvene ali odločilne. Vendar vseeno nekaj pokažejo. Sprašujem se, kako bo v prihodnje. Ali se bo rast nadaljevala? V katerem segmentu? Upadla? Zdi se mi, da imamo še nekaj malega, vendar res malega rezerve pri sedanjem številu sedežev v dvorani.
1. Julij1998
Včeraj smo zmontirali glavno zaveso. Bil sem kar malo živčen, ker jo je mojster nameraval najprej pustiti tako, da je zaprta gledala več kot decimeter izza portalov. Bil je zadovoljen. Hvala bogu je Marijan bil nezadovoljen, jaz pa jezen na denar in firmo in mojstrovo prehitro zadovoljnost in sem vztrajal, da se najde rešitev. Taka, da bo zavesa skrita za portal. Na desni strani je to odlično uspelo, na levi pa je oder nekoliko višji in zato se material nabere. Sicer je blago lepo, lepo pade in krasno teče po vodilu.

Pričenja se dopust, vendar še niso končani motorji in portala. Hvala bogu je v glavnem konec grobih del v dvorani. Upam, da bo Franci K. hiter in učinkovit. Da bo dobro naredil sistem za odpiranje glavne zavese, da ne bo kaj narobe s stikali …

Klical g. Vidovič: imajo denar za našo stvar: za javni arhitekturni natečaj, ki ga je treba izvesti letos. Vendar: zdaj moram dobiti omejitve zavoda za spomeniško varstvo in mestnega arhitekta, sicer ne bom mogel delati nič naprej. Oziroma je nesmiselno. Včeraj sem jima pisal in prosil za njun prispevek. Ne vem, kako bo to šlo naprej. Ali bomo lahko do zime izpeljali razpis …

Pravzaprav se nekoliko bojim jeseni. Začele se bodo vaje, razpis za monodramo in predvsem skrajni rok za pogon stvari za javni arhitekturni natečaj. Bom zmogel tako hitro?
1. julij 1998
Zadnji delovni dan. Elektrika je končana. Gledališče očiščeno. Pisarne pospravljene. Predstavitvena mapa sezone 98/99 v delu.

Še se bom vrnil v pisarno. Še nimam občutka, da je stvar zaključena.

V ponedeljek miting z Anico, prevzem elektro del, pogovori o problematični napravi z g. Senčarjem … Pogajanja, na kratko.
1. avgust 1998
Anica se je vrnila z dopusta. Na mizi je kup finančnih papirjev, računov … Kako se stvari ustavijo, če se ne delajo redno! Klicaj.

Mapa: korekcije, Aničin predlog izboljšave glede prve strani. Mislim, da bo veliko bolje.

Zaključek del na odru: finančno smo prekoračili projekt za kakšnih 8.000 Dem pri kovini in elektriki. Hvala bogu smo si pustili cca. 4,5 mio sit rezerve pri celi stvari.

Pripravil sem plan – svoj del – za 1999. Bistvo sezone bodo lastne predstave, manjše investicijsko vzdrževanje in projekt postavitve makete nekdanjega pročelja.



2. avgust 1998

Zdaj pa bo zares konec. Anica je uredila stvari, jaz tudi glede mape. Odigrali smo Radgono. Uspešno. Publika je bila videti zadovoljna. Izgleda, da bomo stvar selili vendarle na oder; pametno. Fantje so dobro razpoloženi, jeseni, septembra nadaljujemo z Ovinkom zunaj.

Pisarna je pospravljena. Glava tudi. Finance tudi. Zdaj z veseljem odhajam v Budimpešto. In na dolge počitnice. Želim si morja. Želim si oddaljenosti od Ptuja. Želim se v miru oddaljiti od sezone, ki je za nami.

Posvečam se v celoti Fantu in javnemu natečaju za arhitekturno rešitev. To bosta prioriteti od septembra do decembra. Seveda ob Pismih in Finžgarju. Vendar to znamo; predstave znamo delati, tu smo odgovorni sami zase, zanesemo se lahko sami nase. Pri razpisu pa sem odvisen od drugih informacij in kooperativnosti ljudi izven GP. Ni me strah. Vem pa, da bom delal še trše kot sedaj.

Fant. Kako bo reagirala ta starostna skupina – mladina? Bomo znali narediti predstavo, v kateri se bodo našli? To je bistveno. Ker je namenjena njim.

Adijo pisarna, adijo dnevnik.

Najsrečnejši bi bil, če bi se več ne srečala v tem fajlu.
1. avgust 1998
Pa ja! Spet smo tu … Kajti: mapo sem včeraj oddal v tisk. Še dve, tri napakice sem odkril. Upam zadnje. Sinoči pogovori z Andrejem in Majo za Fanta. Sicer pa se bom do konca počitnic vrgel v branje besedil.

Fant je z Ministrstvom urejen – mi je napisala Anica na listič. Fino. Končno smo se »ujeli« in si izmenjali vse potrebne specifikacije, račune, razreze in pogodbe … in to na način, kakor ustreza ministrstvu (kakor zahtevajo uradniški mlini). Super, mislim, da bomo v prihodnje vse to opravili vedno hitreje. Zdaj, ko vemo, kakšna naj bo oblika, ki najhitreje odpira vrata do denarja.

14. avgust 1998

G. Kerbler je izdelal 2 fotografiji nekdanjega pročelja. Upam, da bosta Dušku⁷⁹ pomagali pri razvozlavanju detajlov nekdanjega izgleda in da bo lažje ocenil stroške za izvedbo makete v razmerju 1 : 1.

Andrej je poslal vprašanja za g. Kolariča⁸⁰ in g. Mikuža. Zdaj smo res naredili svoje in čakamo na njuna odgovora. Potem pa z razpisom naprej.
1. avgust 1998
Mape so prišle iz tiskarne. Zadovoljen sem. Fine so. »Zračne«, pregledne in informativne. Danes prva pošta odhaja tudi že na pot.

Jezen sem na soseda, g. Torina. Zdaj bi najel naš kletni prostor, ki meji na njihovo zgradbo. Stvar povezuje z ureditvijo stopnišča, fasade, žlebovja…, kar pa nima nobene zveze. Očitno bom moral začeti v praksi trenirati in uporabljati »assertive behavior«.
1. avgust 1998
Pošiljamo pošto abonentom.

Čakamo na potrditev septembrskih terminov iz MB. Tam namreč ni nihče dosegljiv …
1. avgust 1998
Drobnarije: dopisi, misli na trženje predstav, predstavitev sezone, pripravo javnega arhitekturnega natečaja.

Neverjetno: pravkar sem sprejel klic-rezervacijo vstopnic za premiero Pisem in Fanta! Najprej sem mislil, da je pomota, da bi gospa želela rezervirati za Ovinek v septembru! Gospa Strašek⁸¹ je bila to - moram zapisati njeno ime, ker toliko časa pred premiero še nismo nikoli rezervirali vstopnic! Ali to kaj pomeni? Dober znak za novo sezono?

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in opombe:

78 - Lidija Majnik; najprej je bila članica sveta zavoda (predsednik Borut Fekonja), potem pa je, z novim svetom zavoda, postala predsednica sveta zavoda.

79 - Duško Milavec, scenograf; spoznal sem ga, ko je Miran Zupanič na Ptuju in v okolici snemal svoj film Radio.doc. Ob večerih smo se držili pri Orfeju in bili smo pred premiero Plešaste pevke (1994). No, in Duško, mojster filmske scenografije, nam je posodil "eno roko" in spatiniral kulise. No, in zdaj je bil moj načrt tak: Da bi navdušili občane za obnovo gledališča - dajmo nekdanje pročelje izdelati kar kot filmsko kuliso; v razmerju 1:1, magari iz stiroporja ... ali kako se že pač delajo takšne filmske kulise. In naj to potem stoji tako do takrat, ko bo prišlo do obnove. Ideje nismo reazlizirali.

80 - Kosja Kolarič, mestni arhitekt. In Janez Mikuž, ko tže rečeno v prejšnjem članku, direktor mariborskega Zavoda za spomeniško varstvo.

81 - Na pomoč: ima kdo idejo, kdo naj bi bila "gospa Strašek"?
Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Starejše

MESTNA OBČINA PTUJ

Ptuj