Tag: Arko

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 

***

16. marec 1998

Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

20. marec 1998

Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

23. marec 1998

Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

24. marec 1998

Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

Začel pogovore z g. Senčarjem⁵⁴ za ureditev elektrike v gledališču. 

Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

25. marec 1998

Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

31. marec 1998

V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

1. april 1998

Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno Lubej, Natašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo⁵⁵. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

2. april 1998

Juhu: dobili bomo 2 mio⁵⁶ Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

8. april 1998

Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

Z Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

10. april 1998

Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu⁵⁷. 

Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra⁵⁸ v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije⁵⁹? 

Se nadaljuje.

***

54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 

***

16. december 1997

 Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki. 

--- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico³³ rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona³⁴ in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel... 

Na predstavo prideta Andrej in Andreja³⁵. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.   

17. december 1997

Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.  

Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.  

19. december 1997

Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena³⁶ pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu. 

Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral. 

Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju. 

Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.  

Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo. 

23. december 1997

V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor! 

Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes. 

Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne. 

Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje. 

Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo. 

Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov? 

Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?³⁷ Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat³⁸, pihalci - Branko Horvat³⁹, občina - Menoni⁴⁰ ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...  

Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano⁴¹, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ... 

30. december 1997

Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek⁴²: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja. 

Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču. 

Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži⁴³. 

 
(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji: 

33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.

34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.

35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno. 

36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco. 

37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem. 

38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole. 

39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta). 

40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.

41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉) 

42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo. 

43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4. 5, 

***

11. november 1997

Obisk Simona Karduma: Hmm ... Občutek imam, da mož ve, kaj bi rad naredil. No, na koncu sem mu predstavil našo hišo in naš generalni problem: zaprtje odra. Predvsem se mi zdi pomembno, da vsaj deklarativno šteje naše gledališče med ostala poklicna gledališča. Mislim, da mu je tudi prezentno, kaj pomeni 30 mio sit, ki jih dobim od občine ... 

Anica mi pove, da so jo povabili v Vrtec, kjer ji ponujajo službo ... Hm. Kako ravnati? Povedal sem ji, da sama najboljše ve, kaj jo v tej službi čaka, da bi bil vesel, če bi tukaj ostala, da pa ne bom nič jezen, če bo šla tja in da je življenje že tako, da mora poskrbeti najprej zase. Seveda: plača bi bila tam z dodatki 4,5, pri nas pa ima zdaj 3,30 in nekaj dodatkov. Ja, najmanj si želim, da bi zdaj Anica odšla. Upam, da ostane. 

13. november 1997

Simon Kardum me je klical na GSM: lahko bi dobili okoli 500.000 za pokritje razlike (izgube) za kupljene-gostujoče predstave. Ta hip je treba poslati vse podatke, podpisati pogodbo ... In zdaj sta Anica in Mateja ko nori sestavili program, izračunali izgubo in podatki so šli v Ljubljano... A bo res kaj iz tega? Prav čudim se, da je možno tako enostavno dobiti “nek denar”. 

Ministrstvu je treba poslati še program za ‘98, kakor smo ga poslali občini. Po pogovoru s Kardumom bomo dodali še statistiko sezone 1996/97 in razrez sredstev iz zaključnega računa 1996. 

Dobili smo pozitiven odgovor za priključitev na Arnes. Tomaž mi pravi, da imamo vse, da bo internet delal. Sam sem dal svoj privatni fax/modem in upam, da bodo fantje resnično uredili vse potrebno, da bom si lahko dopisoval z drugimi po elektronski pošti.²⁰

14. november 1997

Stvari za ministrstvo so pripravljene. Zdi se mi, da naši rezultati sploh niso slabi. Z denarjem, ki ga imamo, nismo naredili malo. --- Pogodba prišla!  

Prišla prijava za Arnes: čakam, da mi dodelijo naslov. 

Je možno, da včasih stvari grejo tako enostavno? Hvala bogu.  

17. november 1997

Dobili smo prenosno ozvočenje. Kvaliteta zvoka je odlična, tudi praktično je (mic gre kar direktno v zvočnik). Zelo sem zadovoljen, da se je Tomaž potrudil in kupili smo res dobro stvar. Vesel sem, ker mu lahko zaupam in da samoiniciativno skrbi za kvaliteto stvari, praktičnost in uporabnost. Zdaj je, po gostovanju PDG-ja, predlagal tudi neko rešitev, kako bi z nabavo enega svetlobnega pulta rešili naše prenosno osvetljevanje in tudi regulator doma. Dve muhi na en mah, skratka. To bi bilo super. 

Malo že imam treme pred nocojšnjo predstavo ... 

18. november 1997

Mislim, da je bilo sinoči vse OK. Bilo je veliko gledalcev, predstava pa izjemno dobra. Napetost med Vladom in dvorano je bila tako močna, da bi jo lahko prijel. Res, neverjetno. Tudi kratek pogovor po predstavi je bil ravno prav kratek oz. sproščen. Nisem bral z lista, ki sem si ga pripravil in zdi se mi, da je bilo v redu tako. Na odru so bili Vlado, Jaro, Aljoša²¹ in Goga ter jaz. Vlado je napovedal stoto predstavo, Jaro rekel, da smo tekst nadgradili s scensko izvedbo, Aljoša povedal, da je Novak izjemen in da bo še delal z nami na Ptuju, Goga je govorila o bistvu življenja, iskanju smisla in šlo ji je kar na jok ... 

 Se nadaljuje.

***

Komentarji in pripombe:

20 - Še danes vem geslo svojega prvega mail predala od Anresa: qxrcxitd. 

21 - Aljoša Dobovišek; sošolec z Akademije, igralec, ki se je pozneje - zelo zelo uspešno - podal v lektorske vode. In od takrat se podpisuje kot "Arko". Na Ptuju je potem resnično več let sodeloval skoraj kot nekak "hišni" lektor. Ko sem delal v Mariboru, sem ga povabil tja. Le da je tam dobil redno službo; na Ptuju je sodeloval - kot vsi ostali zunanji sodelavci - pogodbeno. In tako je vedno bilo tudi mišljeno: da bo GP projektno gledališče, s čim manj redno zaposlenimi in čim več denarja za produkcije, goste, sodelavce od vsepovsod, Slovenije in tujine ... To pripovedujem zato, ker včasih kdo reče: Glej, Samo, kam se je razvilo, npr. koprsko gledališče. Ustanovljeno je bilo pet let za ptujskim, leta 2000, prvi zaposleni igralec tam je bil Vojko Belšak, (in potem še en Ptujčan, Nešo Tokalić) ... danes pa ima koprsko gledališče 6, 8 igralcev in kakšnih 20 ljudi v zaodrju in po pisarnah. Pa odgovorim: GP je bilo zamišljeno kot projektno gledališče. Edino v Sloveniji, brez igralskega ansambla. (No, kasneje je Aljoša Ternovšek bi nekaj let zaposlen kot edini igralec.) Zakaj brez igralcev? Argumenti: Prvi: denarja ni bilo ob ustanovitvi itak za nobenega. Drugi: čez pet let sem bil jezen, žalosten, počutil sem se neuspešnega, ker nisem zagotovil razvoja gledališča v smeri zaposlite štirih igralcev. (To sem si nekje po poti vcepil v glavo, da bom svoj uspeh meril po tem, ali bomo sprožili temo obnove gledališča, dobili dražavni denar in zaposlili igralce). Seveda tudi čez pet let za igralce v občinski blagajni ni bilo denarja. (Čeprav smo igralska delovna mesta nekako "stiščali" v sistemizacijo delovnih mest. Število mest: 4; zasedena mesta: 0. Tretji argument: kot rečeno - projektno gledališče: je lahko vitko, agilno, hitro odzivno, ad hoc lahko sestavi najrazličnejše igralske ekipe iz vseh vetrov ... Ima lahko določene prednosti pred velikimi gledališči z njihovimi ansambli. (Pravim: lahko ima. Lahko je, a ne mora biti.) O lastnem doživljanju svojega mandata kot neuspešnega, sem nekaj nakazal tukaj. Pričakujem, da bo v dnevniških zapiskih čez tri, štiri leta že kaj brati tudi o tem. Za zdaj sem še kar dobre volje, vidim.)

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Na odprtem morju, 1992

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1993

Zaprta vrata  - podatki
Zaprta vrata - fotografije

Medklic: hvala vam za krasne dopolnitve, Branka, Liljana, Savo. Ivan je na FB prilepil en kup časopisnih člankov, ki dokumentirajo njegovo delo. To je to. Bil sem zraven, pa sem se čudil, česa vsega si nisem zapomnil. Očitno je naš spomin res selektiven. Zato pa je tako dragocen vsak košček še od koga drugega. Tako sem zadovoljen, da sem se kar nemudoma odločil: Samo-ukinil se bom kot prvopodpisani med avtorji teh zapisov. Kajti prav kmalu bo “moj mandat” mimo in potem bodo Franci, Anica, Rene, Peter prevzeli prvo violino v naši nastajajoči kompoziciji in dajali takt zapisom.

Predstava na ribniku nas je podžgala.  
Pa ponovimo nekaj takega, smo si rekli, tudi prihodnje leto. Kar po enaki časovni shemi: Prišle bodo počitnice - zdaj študirajo na AGRFT dramsko igro že Vojko, Gregor in Nešo. Oni bodo jedro. Dodajmo še Uršo, poiščimo tekst ... - in premiera naj bo prav tako za prihodnji občinski praznik, avgusta.

Šel sem do Francija Mlakarja, kakor mi je svetoval Miran. Povedal sem mu, da bi radi delali gledališče, ampak, da znamo samo polovico; to, kar je na odru. Za odrom pa, to nam je bilo že jasno, je prav tako zelo potrebno. Franci je igral v gledališki skupini v Skorbi, hodil na Brankine seminarje, ne vem, mogoče je prav takrat spoznal tudi svojo ženo Iris (Zupanec). Bil je za stvar. Iris je postala blagajničarka, Franci vodja projekta. Pripeljal je Silva Vučaka. Silvo je bil nekakšen vodja tehnike. Urškin prijatelj Matjaž (Markež) nam je pristopil na pomoč pri scenskih zadevah. Verjetno je bilo treba stapecirati dvosed, glavni element scenografije, sredi sicer temačne, vlažne, grajske kleti.

Kako se pa ti  spomniš najinega prvega sestanka, Franci? Vem, da se spominjaš celo meseca, kdaj sem prišel do tebe. Zakaj si bil za stvar? Kako si razmišljal takrat?

Boba je bil direktor Pokrajinskega muzeja. Ne vem, kdaj, ampak nekoč mi je pokazal klet na gradu. Tam sem občasno delal prek študenta kot vodič. Predvsem v letu, ko sem zluftal faks. Natančneje dva faksa.Klet na gradu je bila temačna. Prazna. Prašna. V njej je bil v bistvu premog. Ja, to bi lahko bilo okolje za Zaprta vrata! Zgodba drame se dogaja v peklu. “Pekel so ljudje okoli tebe,” pravi Sartre.  

V klet se je bilo treba spustiti po strmih stopnicah. Vhod ob zgornji grajski kavarni. Vojčev ata, Janez (Belšak), nam je organiziral prevoz, kamion in čistilna akcija je lahko stekla. Družno smo očistili klet in potem so se lahko začele vaje. 

Kar tam. Ležali smo na kamnitih tleh; natančneje na kartonih, ki smo sem jih pobral doma; od očetova prazne cigaretne embalaže. Priključila se nam je študentka dramaturgije Romana Ercegović in nas uvedla v številne debate okrog vsebine, eksistencializma, vprašanja, kako uprizarjati to moderno klasiko danes. Nešo je igral Estelle, Urška pa Sobarja. Videli smo, da se ta zasedba menjanja spolov čisto dobro obnese. (Naslednje leto, v uprizoritivi Plešasta pevka, bo to kar nekakšna konceptulana odločitev.)  

Naredili smo še en dva koraka v profi smer: tokrat smo imeli že tudi kostumografko: Stanko Vauda, plus profi lektorja, sošolca Arka, ki je začenjal vse več in več lektorirati.

Pozimi, se spomnim, smo igrali tudi za šole. Sneg je bil na dvorišču in Nešo je v ženskih čeveljcih in frfotajoči oblekci skakljal od blagajne na gradu, kjer smo se greili, do stopnic v klet, v naš odrski pekel.  

Gledat nas je prišel  tudi profesor dr. Andrej Inkret. Tisti, pri katerem sem padel nekega vročega junija na predavanju v nezavest; dobesedno. No, ne od samega predavanja pač pa od slabega zraka. Bilo je vroče, predavalnica polna (treba je bilo priti po inskripcije ali frekvence?), v predavalnicah pa se je takrat še lahko kadilo. In prof. Inkret je bil pravi ketenrauher.  

Potem pa si je na predstavo nekega dne ogledal tudi takrat “opasni” kritik Simon Kardum. Pozitivno je pisal o njej. Nato nas je prišel gledat še umetniški vodja celjskega gledališča Primož Bebler. Nekaj dni po predstavi me je poklical in vprašal: “Samo, a bi ti režiral pri nas?”   
- Seveda bi! Kaj ste pa kaj mislili, kaj bi delal?  
- Pa, mislil sem, Zaprta vrata, od Sartra ...  

Uf, kako me je presenetil. Sartra seveda nisem delal  še enkrat. Ne bi znal. Nisem znal, v kratkem času narediti še ene, drugačne postavitve. Povedal sem, kar se imel, v kleti na Ptuju. V Celju pri Primožu smo potem igrali nekaj drugega. Ampak vseeno z nekom od naših: Povabil sem Gregorja Geča. Se spominjam prav, Grega? 

Nakar je v akcijo stopil Franci in odigral svojo vlogo. In to kako! 
Poslal nas je naravnost v Rim! Kazat Sartra, rdečega papeža, v srce katolicizma. S seboj smo vzeli novinarja Večera, Zdenka Kodriča, ki je poročal z gostovanja. 
Odprl pa nam je vrata v Rim pater Branko Cestnik. Hajdinčan, Francijev sošolec, domnevam. Ali vsaj najin so-faran.  
Koliko raznoraznih cirkusov smo morali pripraviti razštelani gledališčniki patru Branku, ko nas je namestil v nek dom, če ne celo samostan, sredi Rima. 
 
Nastopili smo v opuščeni cerkvi. Teatro Euclice, se je reklo gledališču. Ne bom pozabil: hotel sem, da bi Bezo naredil nekaj lučnih vzdušij, podobnih v naši kleti na Ptuju. Pa mi je tamkajšnji mojster osvetlitve, ko smo hoteli prestavljati njihove reflektorje, nenehno vljudno ponavljal: “Guarda, abbiamo tre tipi di luce: luce tragica, luce drammatica e luce recitativa. Quale luce vuole?” (V prevodu: Glejte, imamo tri tipe osvetlitve: tragično luč, dramatično luč in recitativno. Katero bi radi?) 
Nobene od teh treh, četrto, ampak ... 

Imeli smo tremo. Prišli so nas vendarle gledat številni slovenski duhovniki, ki so živeli v Rimu. Spominjam se, da tudi menda glavni knjižničar vatikanske papeške biblioteke.  

Sartre – antikrist, eksistencialist, v dvorani v prvi vrsti pa izobražena duhovščina. Uf. Noro zanimiv spoj. Le kako bodo gledali? Bodo odšli s predstave? Moški, preoblečeni v ženske, mesenost in eroticizem na odru ... Predstava v Rimu nam je lepo uspela. Župniki so bili sijajni gledalci. 

Zdenko je poročal za Večer,  mi pa smo takrat upali izreči tudi že na glas: Naš cilj je ustanovitev poklicnega gledališča na Ptuju. 

Ampak, kako? 
Tu je znova stopil v akcijo Franci. Z odvetnikom Vladom Toplakom smo kar v neki gostilni, po moje je bila Rozika, imeli ustanovni zbor in na njem ustanovili društvo Gledališče Zato.  
Na občini so nas vprašali, kako si predstavljamo ponovno profesionalizacijo. Predlagali smo, da naredijo javni razpis za zbiranje modela, po katerem bi se potem ta profesionalizacija zgodila. To se nam je zdelo demokratično. Zakaj bi kar po naše? Naj vprašajo še druge. 

Izšel je razpis, nekakšno povabilo za ponudbo predlogov, kako priti do poklicnega gledališča, prijavilo se je tudi Gledališče Zato. in komisija je izbrala naš model. 

V njem je - najbolj na kratko - pisalo nekaj takega: V obdobju prihodnjih dveh let bo Gledališče Zato. naredilo vsako poletje eno uprizoritev, potem pa bo občina ustanovila nov javni zavod Gledališče Ptuj. 

Zdaj je naš cilj postal kristalno jasen. Javen.  
Zavedali smo se: Če želimo, da bo občina res nekoč ustanovila novo gledališče, moramo narediti vsako leto še kaj odmevnega. 

Kaj?  

“Heca” je bilo zdaj konec. Zdaj ne bo šlo zgolj za sanjariti in si želeti: bomo znali to tudi storiti? Uresničiti? Spraviti v življenje, stvarnost. U-stvar-iti? Iti do tja, do koder bo treba? Bomo znali s svojo ustvarjalnostjo ustvariti novo stvar, novo slovensko gledališče? 

Franci, kaj sem pozabil ključnega iz te faze?  
Kako je izgledalo takrat tvoje delo?  
Kako si ramzišljal? Kdo ti je pomagal? Kje vse si našel somišljenike?
Smo že takrat v Tedniku začeli objavljati članke različinih avtorjev, v katerih izražajo podporo ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju? Kdo vse jih je napisal? Med drugimi Vlado Novak? Zlatko Šugman? Se spominjam prav? ...

Igralci v Zaprtih vratih? Sodelujoči za odrom? Imate kakšen fajn spomin? Se priporočam/o.
Kot zmeraj: objavim v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja "slike v nastajanju".

Prihodnjič:  1994 - Plešasta pevka 

****************

 Franc Mlakar:
… Bil je, mislim da april leta 1993, ko me Samo obišče pri meni doma v Skorbi 51 c, občina Hajdina, v moji sobici, obrnjeni na sever, še malo hladni za ta čas. Danes gledano nazaj se mi zdi, ne se mi zdi, tako tudi je, da se je moja življenjska pot obrnila v popolnoma drugo smer, kot bi seveda bila brez tega srečanja. A vse stvari imajo svojo podlago in svoj smiselni začetek. Vsa ta leta se mnogo govori o Brankini bazi Teatra 3 in posledicami njenega pedagoškega dela na ptujsko gledališko sceno. A midva s Samotom imava eno skupno gledališko bazo na osnovni šoli Hajdina (že mnogo prej) v skupini Marte Širovnik kot mentorice in njene pomočnice Anice Vidovič, Angelce Glažar in drugih … Celo osnovno šolo smo iz leta v leto ustvarjali otroške gledališke igre in zoreli. Od stranske vloge do glavne vloge… Samotova lepa sestra Suzana je sploh bila glavna zvezda in magnet ... Tudi za nas. Iz te generacije izhaja tudi zdaj že prepoznavni ptujski pater in pisatelj Branko Cestnik. V srednji šoli je Samo sodeloval v hajdinski dramski skupini z Maksom Fridlom, jaz sem pa v Skorbi imel svojo. Zakaj vam to pripovedujem? Ker sva ravno v tej preteklosti našla skupno prihodnost ptujskega teatra, vsaj po mojem globokem prepričanju. Mene je zaneslo v študij tehnike, Samota v študij režije. Osebno sem po naravi organizator in imam rad umetnost. Samo je pisateljsko-režiserski ustvarjalec in lederzic … Tako se je pokazala kombinacija, ki je bila osnova za zmagovalno pot ustanovitve ptujskega gledališča v profesionalni obliki na vodstvenem nivoju.
No, najin pogovor je bil po eni uri Dogovor …

Zaprta vrata … Prvi projekt pod mojim vodenjem. Samo je imel idejo odkrivanja mestnih neodkritih lokacij, ki bi bile primerne za uprizoritev in hkrati nas domačine ozaveščale o nepoznavanju le teh. Najin prvi obisk te kleti me je navdušil in hkrati postavil na realna tla. Klet je bila polna stvari, ki jih na gradu niso več rabili, pri nas rečemo takšnemu prostoru, »rumplkamra«. Mojo funkcijo sem začel jemat resno in počasi sestavljat mozaik svoje organizacijske sheme. Povabil sem k sodelovanju Silva Vučaka, Zvoneta Lešnika, moja dolgoletna prijatelja in Silvo tudi soigralec iz Skorbovske dramske skupine in Zvona »Taužntkincler«; ni bilo tehničnega problema, ki ga ne bi rešil. Nisem več prepričan, a naredili smo mislim da dve delovni akciji, da smo klet izpraznili. Nastal je čudovit prostor.
Na drugi strani pa je bilo potrebno naš projekt povezati z lokalnimi donatorji, ki pa bi ali v materialnem ali tudi denarnem smislu podpirali te mlade zanesenjake. Malo nam je šla na roke mariborska Pandurjeva scena, ki je bila v zraku v medijih, da so ljudje gledališče vzeli kot prostor za oglaševanje. Ampak v devedesetih je bilo vse mogoče, nekaj je bilo v zraku in vsi smo želeli biti zraven.
Skratka projekt je do premiere bil pripravljen tako v fizičnem kot denarnem smislu. Moja Iris je kot blagajničarka izplačala dogovorjene honorarje, premiera se je odvila na omenjeni lokaciji z druženjem po predstavi, kjer smo svojo mladostno energijo že pripravljali naslednji projekt. Ta premiera mi bo ostala v spominu še po eni posebnost. Neposredno po zaključku smo šli na 28 dnevno potovanje po Španiji, Portugalski, Franciji in Italiji, Branko Cestnik je odigral še enkrat neponovljivega organizatorja in vodiča. V Slovenski Bistrici sem v poštni predal oddal odpoved v stari službi in brezskrbno šel prihodnosti naproti.

No, gostovanje v Rimu je bila ena in najpomembnejša marketinških akcij za uvrstitev in potrditev predloga društva Zato, za ponovno profesionalizacijo ptujskega gledališča na mestnem svetu. Zraven člankov v takrat ptujskem Tedniku, pomembnih lokalnih odločevalcev in slovenskih umetnikov v nadaljevanjih. Zadek v polno. Tudi gostovanje v Rim ni nastal kar tako čez noč. Moj učitelj slovenščine na osnovni šoli Hajdina Jože Šmigoc, je bil ravno v tem času urednik Ptujskega Tednika, na drugi strani pa je v Rimu študiral Branko Cestnik. In nekega dne mi pade ideja, da bi lahko Branko pisal članke v naš ptujski časopis in nekako dal globalno noto iz Rima za Ptujčane. Oba sta se strinjala in nastala so pisma iz Rima, kar nekaj sezon jih je bilo. Tudi tako se je prebudil pisatelj v patru Branku. Seveda je bila logična nadgradnja, da Gledališče Zato. gostuje v Brankotovem Rimu. Pa ravno Ionesco, iz katerega je Branko delal diplomo ali seminarsko nalogo … Kako je že rekel Coeljo Paulo  v Alkimistu… Če celo vesolje teži, da se bo zgodilo, se zgodilo tudi bo.

Organizacija samega gostovanja je potekala celovito, celo danes gledajoč nazaj na nenormalni profesionalnem nivoju. Na gostovanje je šel občinski avto z podžupanjo Jagarinčevo in močno delegacijo. V avtu je bil tudi Zdenko Kodrič, takratni novinar Večera, ki je opravil izjemno delo iz Rima, vsak dan je namreč izšel članek v Večeru o dogajanju v Rimu. Naši donatorji so nam posodili kombi in golfa iz rent a car Caissa, iz katerega so nam ukradli avtoradio. Kombi je bil od Andreja Ašenbrenerja, ki je takrat hodil z Vojčovo sestro Tamaro, oba sta se nam pridružila na gostovanju. Peljali smo se ob jadranskem delu Italije in prečkali Apenine na polovici Italije. Peljali smo se v takšni megli, da še danes ne pomnim večje. Mi trideset na uro, italijani sto na uro … Od takrat mi je jasno, zakaj imajo italijani največja verižna trčenja na svetu … Pridemo v Rim, spimo v samostanu, kjer se ne sme delati telesnih grehov, a mladost je delala svoje in donatorji so bili zaljubljeni ... V Teatru Euqlide je bila predstava, pod Mussolinijevo cerkvijo, kjer so svetnice upodobljene po takratnih holivudskih zvezdah … Iz slovenske ambasade so se opravičli, da jih ne bo … Tudi ta iskušnja se je ponavljala v naslednjih letih mojega vandranja po svetu. Ambasade nimajo časa za svoje državljane … Zanimiva je bila tudi pot domov. Občinski avto je odhitel naprej… XM Citroen, vesoljska ladja v mojih mladih očeh. Kombi in golf pa zadaj, a tokrat ne po jadranski avtostradi, ampak po superavtostradi. Povedati moram, da sem staršem igralcev obljubil, da bom njihov varuh, vendarle so ti bili še »otroci« … Šofer v kombiju pred nami vijuga po cesti in ugotovimo, da šofer drema med vožnjo zmatran od samostanskih grehov … A srečno prispemo in odzivi varno vplivajo na mestni svet in občane, kar nam prav pride ob odločilnem trenutku v bližnji prihodnosti …

Sanč Zebec:
Glih sm razmišljal o teh cajtih. Bil sem friški, nadobuden fotograf, ki mu je vse bil izziv. Mislim da sem Nešota spoznal pri atletiki, Koltaka pa na nekem rock koncertu. In tak se je začelo - čuj daj pridi, mi tu neke v teatru špilamo, boš kako fotko naredo, mi je Nešo reko. Te pa smo že pucali ovi plac na gradu za predstavo Zaprta vrata. Vse se mi je zdelo kot neki čisto novi dober pozitivni drive, non stop novi ljudje, nova scena, nova akcija, žurka all the time, pivičko, miškeci, vse je blo malo fukjeno. Vmes pa sem celi cajt fotko, kot da je vse fkup hec, obenem pa se v resnici niti zavedo nisem, da fotografiram zgodovino tega norega časa (vsaj meni se je zdil nor) in puščam neko sled svojim zanamcem. Samo, hvala ti, da sem lahko bil del te zgodbe in da sem mel prriložnost ustvarjati in se naučiti obrti, ki me še danes hrani.
Na hitro iz prve roke, mogoče še ob kakem pivičku kako rečema.