Tag: Danilo Toplek

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39

17. marec 2001

Danes nadaljujemo delo za Sezonca. Me prav zanima, v kolikšnem času bomo stvar spravili do konca. Prav tako me zanimajo Uroševe fotografije. 

19. marec 2001

Bil pri g. Žmavcu, ki vodi dvorano Lent v Mariboru. Zainteresirani so za sodelovanje. Marjetka bi bila za njih prava stvar. 

Še to: ko boš razmišljal o dogodkih zadnjih mesecev: poglej v fascikel prispele pošte z MOP-a in boš videl, kako so vas obveščali o za vas vitalnih sestankih, in kako jih odpovedovali … 

Klical me je Ivan Lovrenčič, direktor Arhiva: sam me podpira pri mojem »jeznem« pisanju na MOP in celo misli, da bi stvari morale v medije … 

21. marec 2001

Zdaj je g. Hojker sklical odpovedani sestanek znova, ne da bi se uskladil z mano: in to za četrtek ob 10. uri – ta isti dan pa imamo v LJ kolegij direktorjev sestanek z ministrico. Zdaj bom županu rekel, da naj mi da občinskega šoferja in me pelje ob 12. uri iz Ptuja v LJ in potem nazaj. Saj so nori … 

… 

Obvestilo župana, da mi da šoferja. Super. 

Danes sem prvič Mateji in Anici govoril o tem, da obstaja mehek scenarij za prihodnost gledališča: najti nekoga, ki bo nekaj let čakal, da se uredijo stvari z NKP-jem ter da se zgradi cerkev na Ptuju. Potem pa se bo dalo lažje dihati. 

Dogovori z Alujevičem vse za Zaljubljenega čarovnika. 

Včeraj dogovoril vse za Sizifa. 

Prišle programske knjižice za Festival monodrame. Zadovoljen.   

23. marec 2001

Včerajšnji sestanek na občini: povedal sem jim prvič o taktiki »čakanja«. V njej bi morali intenzivno delati z MzK-jem, sprejeti sistemizacijo kot pogajalsko izhodišče za MzK, igralcev pa ne zaposliti, revidirati načrte za obnovo hiše ter vsako leto povečati sredstva za projekte. Seveda pa podpreti človeka, ki bi vodil hišo tako, da bi ohranjal doseženi standard … Ta dinamika zamika jim je bila všeč, realnejša, seveda ugodnejša. Vendar pa so »skočile ven« tudi stvari, za katere sem mislil, da so že mimo: Nevenka pravi, da je ljubiteljsko gledališče odrinjeno, da ptujski amaterji nimajo vstopa na oder, da ne more biti pri nas revije gledaliških skupin, g. Brglez je menil, da kljub gledališču potrebujemo Kulturno kongresno dvorano, g. Lačen je menil, da ni treba pri zaposlitvah misliti izključno na Ptujčane in naj se zaposli kogarkoli … Ko sem poslušal vse to, sem vedel, da je prav, da se poslavljam … 

Sestanek v Drami: udeležilo se ga je tudi MzK: ministrica, Kardum, Pihlerjeva, Zajčeva, Železnikova. Nič usodnega v smislu hitrosti: dela se na tem, da bi bili stroški med državo in občinami pri gledališčih razdeljeni v razmerju MzK 51%, občine 49 % s predpostavko, da je lokalni delež zagotovljen. Skratka: zakonodaja, čakanje, nič hitrih in usodnih sprememb. Občutek: še smo v igri, še smo zraven. 

27. marec 2001

Vse v znamenju zadnjih priprav na Festival monodrame. 

Sicer pa intenziviranje dela za knjigo A. Babšek o zgodovini ptujskega gledališča do ukinitve; že tečejo dogovori za skeniranja in oblikovanje. Potem pa tudi korekcije za knjigo 1992-2002. 

Prišel zapisnik z občine s sestanka pred nekaj dnevi o širitvi gledališča. Spodbudno: vsaj zapisano je, kaj smo govorili, kakšni so bili predlogi, kakšna naj bi bila strategija in nadaljnji koraki v smeri realizacije glavnega cilja: obnove hiše in zaposlitve igralcev. 

Mestna občina Ptuj 

Občinska uprava 

Oddelek za družbene dejavnosti 

Številka: 414-04-19/01-4 

Datum: 23.03.2001 

ZAPIS SESTANKA V ZVEZI S PROJEKTOM ŠIRITVE GLEDALIŠČA PTUJ, 

ki je bil dne 22.03.2001 v veliki sejni sobi Mestne občine Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj 

Prisotni: lista prisotnih je sestavni del zapisa. 

ZAKLJUČKI: 

1. V uvodnem pozdravu je podžupan g. Hojker opredelil namen sestanka in željo Gledališča Ptuj po

novem razvojnem ciklusu, ki je posledica porasta števila predstav in uspešnega dela zavoda v 

preteklih petih letih. Izpostavil je dve odprti vprašanji -nove zaposlitve in adaptacijo zgradbe 

Gledališča Ptuj. 

2. Direktor Gledališča g. Strelec je prikazal dinamiko dosedanjega razvoja in predstavil predlog

razvoja zavoda do leta 2005. Poudaril je, da so osnova za nov razvojni ciklus merljivi in strokovni 

rezultati: urejeni akti zavoda, premierska shema, festival monodrame, mlada dramatika, lutke, 

priznanja. Predlagal je: 

- da je potrebno Ministrstvu za kulturo neprestano dokazovati primernost sofinanciranja programa 

Gledališča Ptuj, še posebej po sprejemu Nacionalnega kulturnega programa, 

- da se lokali v Murkovi ulici namenijo gledališki dejavnosti zaradi denacionalizacijskih postopkov, 

- da Mestna občina Ptuj v naslednjih letih nameni več sredstev za program Gledališča, 

- da se nova sistemizacija delovnih mest sprejme na mestnem svetu, brez obveznosti za 

zagotavljanje sredstev za nove zaposlitve in 

- novi igralci se zaposlijo v programskem letu 2002/03 in takrat bi bilo potrebno v proračunu 

Mestne občine Ptuj zagotoviti dodatna sredstva. 

3. V razpravi so sodelovali:

- G. Lačen (ZKD Ptuj) je bil mnenja, da se mu ne zdi smotrno vabiti na Ptuj le igralce, ki izhajajo 

iz Ptuja, sicer pa podpira predlog razvoja zavoda, 

- G. Arih (PMP) je pozdravil prikazano strategijo, 

- Ga. Gerl (SKLD) je izpostavila problematiko amaterskih gledališčnikov, ki se srečujejo s 

pomanjkanjem prostorov za predstavitve v mestu Ptuj, 

- G. Slavko Brglez (svetnik MS) je opozoril na dejstvo, da Ptuju manjka strategije kulture nasploh 

in daje v Ptuju mogoče za področje kulture v proračunu nameniti le 0,5- 1 % sredstev, s čimer se 

mora pokriti vsa kulturna dejavnost v mestu, 

- G. Križe (svetnik MS) je bil mnenja, da Ptuj prenese sistemizacijo dodatnih štirih zaposlenih in 

obnovo zgradbe,

- Mrgole (podžupan) je bil mnenja, da je nakazana pot najrealnejša in da imamo časovno

možnost razrešiti problem. 

4. G. župan je zaključil sestanek z mislijo da Mestna občina Ptuj gledališče mora imeti, da pa nam

novo razmišljanje o ekonomski moči Ptuja narekuje etapnost pri taksnih odločitvah in soglašal s 

predlogom, da se mestnemu svetu predlaga potrditev sistemizacije štirih igralcev, vendar brez 

zagotovila za zagotavljanje sredstev za njihove plače. 

Zapisala: Zdenka Ristič                                           Ivan VIDOVIČ, Vodja oddelka 

29. marec 2001

Tanji Viher, ki me sprašuje, kaj bo z mano in Ptujem, pošljem naslednjo pismo: 

Ptuj, 27. marec 2001  

Tanja, zdravo. 

Prihodnje leto bo 10 let, odkar se ukvarjam s Ptujem. To veš. 

Ne, v tem času se nisem izčrpal, utrudil. Pač pa sem se naučil ločevati med hipnim obupom in črnogledostjo ter oceno realnega položaja. 

Velikokrat je dejansko bila avtocesta za prvim ovinkom. 

Zdaj pa je situacija naslednja: sprememb s strani ustanovitelja ni pričakovati. Ker ni gospodarske in finančne moči v tem okolju in zato je malha primerno majhna. To razumem. V njej je po moje seveda dovolj denarja za naše plane – toda tu nisem bil pravi sogovornik: preprosto zato, ker gre velik ali večji denar tja, kamor to porinejo, zlobirajo stranke. Jaz pa sem jih pred zadnjimi volitvami vse odslovil, ko so hoteli imeti pri nas predvolilne konvencije … 

Država nam je naklonjena, vendar dokler ne bo sprejet NKP ali spremembe zakona o izvrševanju javnega interesa na področju kulture, operativno v odnosu do nas ne bo sprememb v financiranju. Beri: dajali nam bodo vedno znova toliko, koliko bomo prijamrali, priargumentirali in jokaje zastokali. Razumljivo: ker zakonske osnove (obveznosti) države do našega zavoda ni. 

Sogovornik z državo je lokalna skupnost – to je župan. Ta pa do nadaljnjega v tej smeri ni sposoben premakniti stvari. 

To so – po mojem mnenju – dejstva.  

Spremembe bodo možne ko: a) bo porihtana zakonodaja, b) ko se bodo svetniki odločili, da bi v GP vložili občutno več denarja. 

Zdaj pa država čaka, da bo interes pokazala občina, občina pa, da bo država spremenila zakone. Ergo: to stanje je  začarani krog. In vsi naši rezultati (203 predstave lani, od tega 43 gostovanj po Sloveniji, 340000 gledalcev) tu niso argument, ki bi prevagal.   

In kaj zdaj? 

Šest ljudi se je v teh letih naučilo slednjega: a) narediti predstavo od napovedi v programski knjižici do premiere, b) tržiti lastno produkcijo, c) gostiti druga gledališča, d) imeti lutkovni abonma, e) oblikovati »mlado dramatiko« in  »festival monodrame« - ter za vse to razdeliti in plansko porabiti okrog 38 mio sit z občine. 

Sedanji direktor je pač vzpostavil neko programsko shemo, ni pa dosegel bistvenega povečanja gledališkega proračuna. Vsa ta leta je sicer vztrajal in čakal in razumel občino in državo. In občina in država sta razumeli, da je vztrajen in čakajoč mož in da bo že razumel. In zato menim, da v tem trenutku ta direktor za ta zavod ni več najboljša možnost. 

Osebno mislim, da bi bilo najbolje, da GP vodi do nadaljnjega politiko »čakanja«. Kaj mislim? Optimalno za razvoj bi bilo, če bi hiša skušala obdržati sedanjo »kondicijo«, t.j. programsko shemo, količino in kakovost prireditev. V tem času pa bi bilo treba boriti skupaj z občino stalno, permanentno bitko z ministrstvom – ne v upu zmage, pač pa zato, da bi novo zakonodajo dočakali kot potenten, živ, vitalen zavod. Kajti – ko se bo zakon finiširal, bo v nominalnem, finančnem smislu pokrival zavode toliko, kolikor bodo komisije in pogajalci ocenili, da je nekdo prisoten »na sceni«.   

Tega »čakanja« pa se jaz osebno pri svojih letih ne bi želel iti. Zato, ker sem premlad in direktorovanje itak ni moja največja želja v življenju, zato, ker za to nisem najbolj talentiran in predvsem zato, ker v nadaljnjih pogajanjih med občino in državo nisem o.k. sogovornik, ker sem preveč direkten in ne govorim ljudem tistega, kar bi radi slišali, pač pa to, kar si pač mislim. In to ni diplomatsko. Čakati ne želim tudi zato, ker ni nobene garancije, da se bodo stvari odvrtele v pozitivno smer hitro, to je v letu, dveh. Kakšna nova opcija (na občini ali državi) si lahko slovensko kulturno shemo zamisli po svoje in čeprav ne bo pravzaprav nič spremenila, bo edino dejstvo: čas bo šel in mineval in minil.  

Mislim, da sem v zadnjih desetih letih odigral koristno vlogo za naš zavod. Mislim, da je smer začrtana in ne prav slaba ali »mimo«. 

Menim, da v zadnjem času razmišljam o človeku, za katerega mislim, da bi lahko čakal in morda v prihodnjem mandatu (2002-2007) pričakal zakonske spremembe in občinsko odločitev, da nam obnovijo bajto. Ter mu zaupal, da bo gradil na dosedanji programski shemi. Da bo hkrati racionalen in kredibilen v svojih ustvarjalskih odločitvah. Ki bi mu z veseljem pomagal, če bi bilo treba, in za katerega menim, da bi vsaj poslušal, kaj si o stvareh mislim sam.   

Če bi mi uspelo na moje sedanje mesto spraviti takega človeka, potem bi bila moja vest čisto mirna. Svojega dela ne bi zapuščal v nikakršni jezi do občine ali države, nikakor se ne bi odvračal od bajte v smislu »j…. se mi, kaj je od zdaj naprej z vami«. Ne. Nasprotno: kakor govori s kolegi Zato.-jevci, morda v roku treh, štirih let še nekako vidimo priložnost ali možnost ali potencialni interes, da bi se skupina ponovno zbrala v nekakšnem stabilnejšem igralskem jedru (zaposlitev igralcev) in skušala uresničevati in uresničiti programske cilje, ki jih zdaj ne bo uspelo uresničiti meni (to pa so: spopad s svetovno in slovensko klasiko; domači igralci + afirmirani gostje; udejanjanje gledališča v celoti tako, kot mislimo, da bi lahko bilo oz. moralo biti (skratka: uresničenje nekakšne vizije iz mladosti, ko smo si leta 1992 rekli: fantje, če bi lahko imeli svoj teater, potem bi bilo pa to tak pa tak!).  

***  

Najbrž se ti zdi vse to okolišanje in gre v resnici samo za resignacijo. Ne; zadnje čase sem hvala bogu vedno bolje – fizično in psihično. Počutim se zdravo, močno, zadnji dogodki me pomirjajo in nekako u-videvam, kar sem si dolgo raz-lagal drugače. Stvari vidim kristalneje. Miren sem in nič več paničen. Vse manj jezen in dejansko vse bolj razumevajoč. Toleranten. Čutim, da se izteka nek čas, ko sem bil na pravem mestu. In čutim, da prihaja nek novi čas, ki zahteva od mene, da se znova »najdem«, premislim, postavim na novo. V nova razmerja, v nove zgodbe. Intuitivno čutim, da bi me vztrajanje pri status-u quo delalo jeznega, nezadovoljnega, nečimrnega, besnega, nerazumevajočega, žalostnega, popadljivega…. zagrenjenega. Kakor da bi hotel zadrževati nekaj, kar mora steči skozi mene, iti od mene. Pustiti se zgoditi rečem, kakor je prav. 

Konkretno: nikakor ti ne pišem, da sem se karkoli ŽE odločil. Vem samo to, da je za teater dobro, da je pravočasno razpis za novi mandat človeka. Da se seveda lahko prijavim tudi sam, da se lahko do razpisa še marsikaj zgodi … da je življenje nepredvidljivo. Vendar, kakor šofer na cesti – je že treba znati malo upoštevati razmere na cesti. In razmere na cesti se po moji oceni ne bodo spremenile. In brez sprememb razloga za svoj ostanek ne vidim. Seveda bi si želel, da se motim in da bo kmalu bistveno drugače. Pa tega preprosto ne čutim in racionalno ne verjamem.   

Rad mam svoje sodelavce in vem, da smo skupaj naredili skoraj vse, kar smo zmogli. Več ti ljudje ne zmorejo. Več s tem dnarjem ni možno. V to sem prepričal in – ne bi bil rad prerok – to bo pokazala tudi prihodnost. Sliši se samovšečno, vendar je tako. Samo visoka motiviranost in pripadnost ljudi tej ideji je rojevala sadove.   

Zdaj delam kot nor naprej. Kmalu dobiš programski list za prihodnjo sezono, festival monodrame je pred vrati, Babškova zaključuje svojo raziskavo in pripravljamo izid knjige, sam pišem (sestavljam) kroniko obdobja 1992-2002, pripravljamo se na dve krstni izvedbi prihodnjo sezono, poleti nas čaka Nagon, narediti moram finančni plan za leto 2002, pa še zmeraj nekako brez upa zmage iščem »gospodarske zaveznike« za primer »obnova bajte«. 

Januarja letos je prišel k meni človek z občine in mi dejal: gospod Strelec, prihajam z nekega sestanka, kjer nas je več govorilo o nadaljnji usodi gledališča. Pa sem vam prišel povedat – ženske so mi rekle, - idi pa mu povej: »Ite s Ptuja, mladi ste še; to, kaj bi radi naredli, vam ne bo ratalo, ker nimate politične podpore, glavni so proti. Niste razlok vi osebno, ampak se na plečih gledališča tepeta dve opciji.« 

Pa sem se mu zahvalil, da mi je povedal, odkrito in direktno. 

Pa sem vse tiste dopise, ki nikoli niso dočakali odgovorov, nenadoma zapopadel v novi luči. 

Postal sem najprej žalosten, potem pa mirnejši.  

Nič več jeze, nič več sovraštva. Razumem jih: to, kar imajo, je V REDU. Zakaj bi bilo kaj drugače? Zakaj bi dajali več denarja? Zakaj bi igrali klasiko? Zakaj bi na odru bilo več kot dva, trije igralci? Če pa je tak kak je čisto fajn?  

*** 

Tanja, upam, da ti nisem zatežil. 

Moje pisanje je pač moralo odgovoriti tvojemu pismu. 

Verjamem, da lahko še koristim naši – ptujski zgodbi. Ne verjamem pa, da kot direktor.  

Verjamem, da se lahko stvari obrnejo še na bolje. 

Želim si, da bi lahko sodeloval z bajto naprej. Želel bi biti, recimo, član strokovnega sveta (mater, bi bil zajeban, ha, ha, ha).   

Predvsem pa vem, da je vse, kar se bo dogajalo v nadaljnjih mesecih, v redu. 

Ni me strah.  

Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo, ampak zaupam svojim občutkom. – Babje razmišljanje, ne? … Jebi ga …   

In občutek mi pravi, da sem ti povedal vse, kar ta čas blodi po moji glavi, srcu in jetrih na temo »Gledališče Ptuj«.   

Veselim se, da te bom lahko poleti povabil na premiero Nagona. 

Javi se kaj.   

Samo M. Strelec 

Vse je nared za začetek festivala. Podžupan bo imel otvoritveni govor, včeraj in danes sem kar pogosto javljal v medije (radio SLO, radio MB, radio Šmarje pri Jelšah, radio City, TV Slovenija, POP-Tv, Radio Ptuj, Tednik, Večer, Delo – poročalo že dvakrat v nekaj dneh, tako Pezdir kot Milošič). 

30. marec 2001

Sinoči se je vse skupaj začelo. Podžupanov govor (Hojker) je bil – seveda – lep. Nvotralen gledalec bi imel občutek, da se bo prenova stavbe začela jutri. Lepe besede, ni kaj. Obisk: ne ravno nabita dvorana (ali pa smo se v zadnjem času ob Marjetki razvadili); okrog 20 učencev pripeljala Simona Brlek in potem je kar izgledalo … Predstava dobra, ljudje zadovoljni. Prvič kar dva fotoreporterja pri nas: Večerov in od Dela, pa snemanje začetka (TV Slo). 

2. april 2001

Vojko Belšak je bil malo užaljen, da mu nisem prej povedal, da bom Nagon dal režirat Latinu – le ta pa kot vse kaže ne bo vzel v ekipo Vojka in Tadeja, pač pa Neša in Tadeja. No ja … lahko bi res naslednji dan, ko sem rekel Latinu, to povedal tudi Vojču. Nisem ravnal prav in to mi je šola: preveč »na lahko« sem jemal stvar. Za Vojka je bilo to pomembneje. Jaz sem svoj problem rešil, on pa je ostal »na suhem«.  

Festival monodrame teče normalno.  

Slavko Podbrežnik mi je rekel, da bi po njem naredila nek večji pogovor na temo financiranja gledališča s strani občine. Občutek imam, da bi zdaj hoteli začeti brkljati po sranju, ki pa je za nas kot firmo, pa tudi zame osebno, že mimo. Čas za vse to je bil do konca februarja, morda marca. Zdaj pa bi bilo vsakršno časopisno dopisovanje in javno pljuvanje po svetnikih neučinkovito. 

Jutri imam sestanek z g. Mrgoletom, podžupanom. Povedal mu bom Turinovo idejo, da bi on, torej Mrgole odigral vlogo nekakšnega povezovalca treh velikih gospodov, ki bi morda lahko dali svoj denar za obnovo naše hiše: g. dr. Glaserja, g. Topleka in g. Brodnjaka. No, tudi to bom naredil, čeprav ne verjamem, da bo kaj iz tega. 

Na današnjem sestanku pregledamo okvirno dogajanje do konca sezone. Toliko, da bomo malo mirnejši in imeli občutek, da smo organizirani in da imamo stvari v svojih rokah. 

3. april 2001

Savo, Andreja in jaz smo bili v Arhivu pri ge. Mastenovi. Dogovorili smo se za način skeniranja dokumentov – slikovnega materiala za publikacijo. Mislim, da smo se premaknili daleč naprej in da je zdaj res vse samo še v vztrajnem nadaljevanju proti finišu. 

Bil sem pri g. Mrgoletu: povedal sem mu Božotovo idejo, zamisel, da bi lahko bil on vezni člen med ptujskimi direktorji (Talum, Perutnina, Mercator) in občino, kar zadeva obnovo stavbe. Bil je presenečen in zdi se mi, da prijetno presenečen. Počaščen, da so pomislili na njega. Zdaj je seveda vprašanje, koliko je Božo oz. Špoljar, ki je po mojem za vso to idejo, skoordiniranoz. koliko je v povezavi in dobrih odnosih z g. Glaserjem in g. Brodnjakom. Bomo videli. Vsekakor: g. Mrgoletu sem povedal, da prihajam kot občan in da sem imel občutek, da mu moram to povedati. Da pa od njega ničesar ne pričakujem. 

Festival teče normalno. Včeraj je bilo na Tiču veliko publike. Upam, da bo tudi nocoj Rac poln. Žirija bo imela težko delo: nekoliko zaradi izenačenosti, po drugi strani pa niso to sama zveneča imena in odločitev ni samoumevna. Nocoj imajo Tatjana in Katja sestanek z Alešem, ki sicer hitro odide in je tudi predlagal, da se ne bi dobivali po vsaki predstavi. 

5. april 2001

Rac je nagrajenec festivala. Sinoči smo ga že obvestili, bil je na vaji v Celju in zadaj sem v telefonu slišal ploskanje … Fina odločitive.  

Tudi predstava v Mitri je vžgala. Letos smo se odločili, da kar takoj obvestimo medije o izidu festivala. Tako so danes kar zvonili telefoni in po faksu smo pošiljali obrazložitev, tako da mislim, da bo tokrat festival medijsko zelo dobro pokrit. Danes še dam intervju za ptujsko kabelsko tv, potem pa zvečer TV Slo posname sam začetek festivala, podelimo nagrado, potem pa bo premiera OB-programa. Prav zanima me, kako bodo ljudje to sprejeli … 

Tudi Tednik prinaša članek o bodočnosti gledališča. Začutili so, da se neko obdobje zaključuje in zdaj bodo začeli pisariti. Tudi Slavko z Večera je rekel, da je morda škoda, da nismo že prej nekako izvajali pritiska prek medijev. Sam mislim, da smo naredili vse in opozarjali in objavljali, napovedovali, kaj se bo zgodilo… Pa ni bilo posluha pa ni bilo prave čutečnosti na drugi strani. Morda so mediji ves ta čas mislili, da delamo samopromocijo, da pretiravamo, politiki pa morda, da uporabljamo medije kot sredstvo pritiska. Seveda, vedno gre tudi za eno in drugo, vendar v principu nikoli nismo računali, da bi bili to glavni vzgibi.  

9. april 2001

Slavko Podbrežnik z Večera pripravlja daljši članek o tem, zakaj MOP ni podprla ambicij gledališča za razvoj. Veliko sva se pogovarjala, pravi, da bo zdaj zelo konkreten in od župana zahteval ime, kdo je kriv, sicer bo krivil njega, župana. Dal sem podatke, ki jih je potreboval, hkrati pa nisem hotel napenjati in dodatno prilivati olja na žerjavico. Dejstvo je, da se bo javnost počasi zbudila in hotela vedeti, kaj se dogaja.  

Počasi se programska knjižica zaključuje. Zanimivo postaja, zadovoljen sem. Zdi se mi, da bo lična in hkrati pregledna. Predvsem pa se že veselim, da bodo fantje začeli delati (mislim na Cafija) www strani. 

Naši so spet na gostovanju. B tehnična ekipa (Simon Puhar in ata) je dobro speljala Človeštvo v a-molu, zdaj pa ju čaka Sizif. Brez njiju bi imeli kar nekaj terminov blokiranih. 

Zadovoljen sem. Z delom, s preteklostjo, z načrti. Zaupam kolegom-sodelavcem, dobro se razumemo, dobro in tekoče delamo. Res je super v našem gledališču.  

12. april 2001

Včeraj je ekipa Sizif začela z vajami na Ptuju. Mislim, da je vse dobro pripravljeno in da ne bo nobenega posebnega problema.  

Sinoči je bilo gostovanje Marjetke v PDG v Novi Gorici. Bila je bojda čudovita predstava, veliko smeha in dolg aplavz. Danes pa gostovanje v Slovenj Gradcu. 

Dan je miren. Sam sem v pisarnah, Anica in Mateja doma, Štefan in Simon na odru s Sizifom.  

Dobili smo 1 mio Sit z ministrstva za Festival monodrame, dobili smo 300.000 sit z Občine za Mejnike v zgodovini ptujskega gledališča. Jutri pričakujem Romano, ki bo prinesla še dve seminarski (Verčevo in Mauserjevo) z Agrft-ja kot delovno gradivo na temo Babič v Andrejini raziskavi. 

Sezonec gre h kraju. Drug teden naj bi bili narejeni filmi, nato gre zadeva v tisk. 

Prebiram Theater heute in Theater der Zeit, iščem besedila … Res pa je, da se miselno poslavljam od Ptuja. Čutim, kako me sezona 2002/2003 ne zanima več in kako se pravzaprav v tistem času vidim že kje drugje. Na svobodi ali v kakšni drugi hiši. Ja, zdaj bom zapisal: prijavil se bom v Maribor in želim se prijaviti s konkretnim programom, kvalitetnimi igrami in dobro razdelano prijavo. Nekakšnim elaboratom želim prepričati, da bi lahko bil dober kandidat. 

Zdaj, ko prebiram tekste, berem vsebine, o avtorjih in komadih … ter v glavi nisem omejen le na besedila za dva, tri igralce, vidim, koliko različnih stvari sem počel na Ptuju: program – vsebinsko, program v smislu deljenja denarja, generalna organizacija projektov s tehničnega vidika, festival monodrame in mlada dramatika, komuniciranje z ustanoviteljem in Ministrstvom, pravni vidiki poslovanja in življenja zavoda (denacionalizacija, sistemizacija). Vse to mi je odjedalo energijo za ukvarjanje z vsebinami, prostorom, zgodbami, teorijo … prebiranjem in sledenjem literature …, brskanjem po internetu in leksikonih itd. itn. ipd. Zdaj bo več časa za vse to.  

15. april 2001 

Danes se dobimo za zadnjo redakcijo oz. korekcijo Sezonca. Razmišljam samo, če bi dodali stavek: »enkratni časopis za zganjanje teatra«.  

17. april 2001

Vaje za Sizifa¹³⁴ se nadaljujejo. Vse je o.k. Bila je tehnična. Vse štima.  

20. april 2001

Za Sizifa je končan tudi plakat in programska knjižica ter v njej objavljeno besedilo drame. Je sicer nekaj pomanjkljivosti pri kolofonu (izdajatelj, datum premiere, naklada), vendar je zadeva kar lična in se mi zdi na koncu koncev o.k. 

Z Anico planirava dogovor s kakšnim računovodskim servisom glede svetovanja pri našem poslovanju. 

Marjetka je spet na terenu (Kočevje).  

Prebral sem članek, ki ga je napisal o gledališču za Večer Podbrežnik in ki bo objavljen predvidoma jutri v sobotni prilogi. Kar kritično do občine in hkrati dovolj eksaktno ter konkretno. Kakšni bodo odmevi, se sprašujem. Še posebej zato, ker so iz oddelka za družbene dejavnosti sporočili, da bo na ponedeljkovi seji mestnega sveta tudi točka o spremembi akta o sistemizaciji delovnih mest v našem zavodu. Bodo jo sprejeli? Sprejeli pogojno? Odložili, zavrnili? Jih bo članek razjezil ali jih utišal? Ne vem. Ne znam si predstavljati, kaj dejansko bo. Župan v novinarjevem članku govori celo o možnosti iskanja denarja še v rebalansu za leto 2001. Kaj če pride denar in če je sprejeta sistemizacija? Potem bom jaz tisti grdi raček, ki je užaloščen in noče narediti nekaj, kar so oni »odobrili«… Bomo videli. 

Sezonec je končno tudi na filmih. Filmi gredo danes s Kapitala v Mariboru v Ptujsko tiskarno. Upam, da bo tisk prihodnji teden stekel, kot je načrtovano: da bi do četrtka bilo vse končano. 

24. april 2001

Sinoči je bila premiera Sizifa. Gledalcev ni bilo ogromno. V glavnem prijatelji ekipe. Zvone linearen, v glavnem tako, kot na vaji, ki sem jo videl pred dobrim tednom. Škoda, ker je tekst o.k., igralsko pa je preohlapno, po moje. Sicer pa smo prvič v našem gledališču kakšnega avtorja »kronali« z lovorjevim vencem. 

Ta dan je zelo pomemben: mestni svet je (po informaciji Majde Gozdnik) sprejel soglasje k sistemizaciji delovnih mest. To pomeni, da bomo Simona na delovnem mestu inspicienta aktivirali čim prej, na igralce pa bo treba počakati, ko bo za to namenjen denar. 

Danes imam intervju za Masko v Mariboru z Martino Šiler na temo mlade slovenske dramatike. 

25. april 2001

Knjiga 92-02 lepo napreduje. Savo mi je prinesel prva štiri poglavja. Zadeva je zračna, pregledna, slikovita. V zelo veliki meri to, kar sem si predstavljal. 

Nocoj repriza Sizifa; prodane samo štiri karte. Kaj bom rekel Zvonetu? … 

Včeraj v MB srečal Dragico Petrovič. Pove mi, da bo kandidirala na delovno mesto upravnika SNG Maribor. In če bo izbrana, da bi želela, da sem jaz ravnatelj Drame. To naj bi bila tudi želja Lojzeta Sveteta … No coment.  

26. april 2001

Sinoči je Sizif odpadel: bile so prodane štiri karte. Ljudem smo vrnili denar… Neugodna situacija … To se nam je zdaj zgodilo prvič tako drastično. Še enkrat z Ano za izven, ko je bilo okoli 15 gledalcev. 

V Večeru danes majhen članek o tem, da je mestni svet dal soglasje k igralcem. Sistemizacijo so podprli LDS, ZLSD, proti pa je bil g. Brglez. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

133 - Ga. Tanja Viher, arhivarka na AGRFT.

134 - Sekumady Conde, zdaj TV voditelj, novinar, je napisal, zrežiral ... naredil pri nas svoj - domnevam edini gledališki - avtorski projekt.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Branka Bezeljak

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Zdaj pa se počasi bližamo času, ko bo besedna zveza ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju znova mišljena. Še več, izrečena. In največ: 4. 12. 1995 bo z odlokom Mestnega sveta MO Ptuj in podpisom župana dr. Miroslava Lucija na njem tudi "meso postala".

Smo na pred-predzadnji stopnički vzpona proti temu cilju.
Predstavljajte si, da se po ozki, prečni ulici s Prešernove najprej po kamnitih tleh potem pa po lesenih stopnicah vzpenjate na ptujski grad. Ja, tiste lesene štenge .. In koga srečate pred vrhom? Znova Branko! (Nekaj časa je dejansko živela prav pod temi stopnicami.)

Tam okoli leta 1990 je Branka krstno uprizorila sodobno dramo mariborskega dramatika Vilija Ravnjaka z naslovom Aneks. To ne bi bilo "nič novega" in ne posebnega - Branko so zmeraj zanimali sodobni slovenski avtorji -, če ne bi tokrat bila igralska zasedba tako rekoč v celoti profesionalna: Srečo Špik, Zvezdana Mlakar, Dario Varga, Iztok Valič, Gorazd Jakomini, vlogo Smrti sem natopil jaz (ko sem jeseni odšel v Berlin, me je zamenjal Gorazd, se mi zdi.) Uprizoritev je bila formalno najbrž pod okriljem Delavsko-prosvetnega društva Svoboda Ptuj, skupine Teater III.

Kaj zdaj to pomeni?

Poklicni igralci na odru, igralci, zaposleni sicer v drugih gledališčih (plus dva mladinca; Branka, sem koga pozabil?), formalni okvir pa: ljubiteljsko-društveni. Takšni kombinaciji se je nekoč reklo: polpoklicno gledališče.
Torej: Branka je z Aneksom tako rekoč nadaljevala v tisti organizacijski obliki, ki jo je gledališče po ukinitvi leta 1958 že živelo: polpoklicna faza. Takrat so nekateri od igralcev, nekič zaposlenih v poklicnem gledališču, še ostali ... Zdaj, znova poklicni igralci, zbrani pod formalnim okriljem društva.

V kemiji se reče, da kakšne spojine niso obstojne. Polpoklicni značaj gledališča po letu 1958 ni obstal dolgo, in tudi ta, iz leta 1990, se ni prijel. 

Zelo me bo zanimala monografija o Branki, ki bo upam, odgovorila tudi na naslednja vprašanja: (oprosti, Nika Šoštarič, da ti zdaj prišepetavam; v resnici pa sem prepričan, da se bosta z Branko dotaknili tudi teh reči.)

• Kakšni so bili Brankini načrti za naprej, po Aneksu? Tako vsebinski kot organizacijski? Gotovo je imela nek načrt, vizijo bi se reklo. Ali po domače: srčno željo, kam po Aneksu.
• Najbžr Aneks ni bil edini projekt, ki si ga je zamislila takole, s poklicnimi igralci? 
• So občinske "strukture" že bile vključene v ta pol-poklicni korak? Se je Branka v času Aneksa pogovarjala z njimi o profesionalizaciji?
• Mogoče bi kaj o tem lahko povedal Ivan Vidovič; mogoče je bil takrat že na oddelku za klutro. (Kristine Šamprl Purg žal več ni med nami, da bi jo lahko vprašali.)
• Kako je bila uprizoritev Aneks sprejeta? Ponovitve? Je uprizoritev dala "veter v krila", zagon? Kaj so bile njene posledice? (Vse v gledališču, vidimo, je vedno namreč en sam kontinuiran razvoj, kjer vsak korak vpliva na naslednjega.)

Sam sem odšel, kot pravim, v Berlin in z uprizoritvijo Aneks nisem ohranil stika. Maila takrat še nisem imel - je sploh že obstajal? -  kaj šele računalnika. Tipkal sem na star Oliveti, ki sem si ga kupil na boljšjaku v Ljubljani. Tudi zagovor svoje diplomske naloge sem pisal nanj in svoj prvi prevod (Ana in kralj, ki je padel iz pravljice). Potem mi je prijatelj Miran Murko stvar natipkal, nekdo v študnetu v Rožni dolini je imel računalnik; spominim se, da urejevalnik besedila ni imel č-ž-š-jev. Imam pa še disketo, tisto veliko, pet inčno, flopy disk, se je reklo, a ne?

Glede Aneska in naslednje stopnje razvoja gledališča na Ptuju imam nekje v spominu celo naslednjo misel - Božo Glazer, prosim, popravi me, ali pa Danilo Toplek, če to bereš -, ki gre takole:

Kidričevski TGA (ali se je leta 1991 že imenoval Talum?) je menda bil celo priravljen vložiti nek resen denar v profesionalizacijo gledališča na Ptuju. V spominu imam števiko 70.000 takratnih nemških mark. Se mi sanja? Ali sem si zapomnil prav? Menda so bili pripravljeni investirati v nakup v svetlobnega parka (reflektorjev in regulatorja). Gledališče je bilo namreč opremljeno s par starimi reflektorji, ki so bolj greli kot svetili. Regulator pa je bil tudi muzejska vrednost.

Ja, Aneks ... Za odrom so bili še ročni cugi, vrvišče leseno - nekoč, kaseje, je Gledališki muzej Slovenije poslal fotografa, da je pofotografiral vrvišče, cuge, lesene mostove. Moram nekoč to poiskati v sedanjem Gledališkem inštitutu. Mojca Kreft, mi lahko prosim pomagaš? Kdo bi znal to takrat fotografirati? Kdo je bil dirketor, najbrž še ne Ivo Svetina?
Je pa visela v portalni odprtini tista prava, težka, rdeča zavesa, magični zastor. Taka težka, žametna zavesa, skozi katero smo kot srednješolci kukali, kdo je v dvorani, Branka pa se je seveda jezila, ker se to res ne dela. 

V garderobi - skupni, taveliki, zadaj, v kotu gledališča - je dišalo-smrdelo po mastiksu. Sladko-kislo. Branka ga pri svojih uprizoritvah seveda ni več uporabljala (za razliko od režiserja Petra Malca, ki je pač bil še iz "stare šole").  Ampak tu pa tam smo prilepili komu še kakšno brado, brke ... Recimo učitelju Šviligoju v Cankarjevih Hlapcih (Brankina režija, odrsasla skupina, lepi spomini.) Po predalih so ležali stari tipkopisi. In fundus! - Hkrati strašljivo in totalno vznemirljivo mesto, skladišče pod odrom, kjer si moral biti ves čas sklonjen, ampak se je splačalo: našel si rekvizite, kičaste operne čelade, bodala, kupe, stare knige v gotici, fotografije, raznorazno gledališko navlako, bakelitne telefone, umetno cvetje iz tistega papirja, iz katerega majo kurenti narejene trakove - krep papir, se reče tako?  ... posodo, kakšne polomljene stole, smrdljive zavese, lesenih skrnji sploh odpirali nismo, gor je bilo na tone prahu ... Prave svetlobe tam ni bilo in zato je bilo vse skupaj res rahlo skeri.

V prvi garderobi, manjši, pa je, se mi zdi, delala Anica Strelec, računovodkinja. Čisto čisto spredaj, ob vhodu v gledališče desno pa je bila pisarna Dušana Kozarja. Šefa ... ZKO-ja? Svobode? Irena Meško, ti si tkrat že delala tam? ... Kakšni so tvoji spomini? Žal Marjana Piška ni več; on bi znal povedati veliko. No, in seveda legendarni hišnik; Janez Predikaka se je pisal gospod, ki se je drl na nas, razigrano mladino. V njegovo stanovanje so vodile okrogle železne stopnice in nikoli, res nikoli nihče ni smel niti stopiti na te stopnice. Kaj šele, da bi bil kdo v njegovem stanovanju z majnimi okenci, ki so gledal na Slovenski trg. Enkrat, ja, nekoč, je Janez nekaj zasmodil v svoji kuhinji, prileteli so gasilci, oni smo smeli gor; spodaj pa je bilo treba nemudoma sprazniti dopoldansko predstavo za otroke. Takrat je za zavesami še obvezno stal dežurni gasilec. Zadnjič sem srečal gospoda v Mercatorju in se je spominjal, kako fajn da je bilo dežurati v gledališču. 
Kako je pravzaprav Janez Predikaka prišel do stanovanja v gledališču? Kaj bi dal, da bi imel tam svojo luknjo!

Tako nekako. Žal Aneksa nimam prav veliko v spominu. Razen tega, kako sem od strani občudoval prave igralce, Sreča, Zvezdano, Iztoka, Daria ..., ko se razdajali na vajah, divje, zares, valjali po odru ... Sam sem bil najbrž v glavi že drugje.

Preden pridemo na naslednjo poglavje, uprizoritev Na odprtem morju, na ribniku v Ljudskem vrtu, je treba reči nekaj o še nečem, brez česar po moje poklicnega gledališča ne bi bilo: 

Prihodnjič: klima na Ptuju v začetku devetdestih

P.s.:

Vsi zgoraj omenjeni - veseli bomo vsakega vašega spomina! Napišite svoje spomine na FB ali samo.strelec@gmail.com in jih bom seveda v celoti nemudoma vključil tukaj spodaj.

________________________________

Andrej Cizerl Kodrič:
Aneksa se tudi jaz spomnim sicer bolj medlo, a vseeno imam nekaj spominov, ker sem takrat začel raziskovati čare gledališča. Spomnim se velikega lesena kolesa, katerega sem pomagal Marjanu sestavljati, in kako smo ga po delih odpeljali v Mladinsko gledališče v Ljubljano, kjer smo gostovali.  Pri tej predstavi sem, s starega lesenega škripajočega mosta nad odrom, metal vrtnice (mislim da umetne) na Zvezdano Mlakar in Sreča Špika. Spomnim se tudi, da sem takrat na tem gostovanju v Ljubljani prespal pri Dariu Vargi, ker so "sredstva " za gostovanje bila omejena. Kaj več se ta hip ne spomnim.

Mi je pa bolj v spominu ostalo sodelovanje starejše skupine DPD in Teatra III  s predstavo Koža Megle.  Meni je ta predstava ena boljših, pri kateri sem sodeloval, verjetno tudi zato, ker je bila moja prva v ptujskem gledališču ... Tudi sama zgodba predstave mi je zelo dobra in se še vedno čudim, da se je ni še nihče drug lotil, glede na to, da je vse povezano s Kurenti, zelo čislano na Ptuju.