• 05-01-26 9:52 Prva petletka, 25


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24,

    1. marec 1999

    Danes je sobota, svetovni dan gledališča je in za nas »en veseli dan«: oddelek za okolje in prostor pri MOP je izdal ugotovitev in mnenje, da je idejni načrt, kakršnega je izdelal Expo biro iz MB glede rekonstrukcije zgradb Gledališča Ptuj, »dobra podlaga za pridobivanje ponudb za izdelavo nadaljnje potrebne dokumentacije«. To se mi zdi prva prava mala zmaga na poti do zaresne gradnje … 

    Stota ponovitev95 Govora bo nocoj. Vojka sem prosil, da prebere del poslanice ob svetovnem dnevu gledališča. Zdaj sem jo nekoliko »ščrtal« in ji dodal kratko najavo in zdi se mi, da bo vsa stvar lahko delovala prav zares praznično. Kakor se spodobi in kakor je prav. 

     

      marec 1999

    Sinoči je z Mojco bil tudi tukaj g. Tone Partljič. Ponudil je pomoč, če bo potrebna, da poiščem ministra Školča. Rekel sem mu, da ga bom dejansko prosil za to pomoč čez kakšno leto, ko bom šel k ministru z načrti za obnovo bajte. In držal ga bom za besedo!  

    - - - 

    Simon Puhar bo prišel s 1. aprilom k nam v službo prek javnih del. Odlično. Zdaj bomo zares odličen tim. Kakor se spodobi in kakor se šika! Zelo zelo sem vesel. Lepo je tudi to, da je Branka, ko je slišala, da prihaja k nam, to pozdravila. 

    Oglasil se je Marijan. Občutek imam, da je zdaj, ko ve, da bomo dobili nekaj denarja za delavnico, kar nekako »živnil« … Super je, če bi mu to dalo nekoliko motivacije in volje ter ga zanimiralo in okupiralo za nekaj časa. Zdaj, po bolezni, ko je gotovo že sit bolniške in brezdelja. 

      

    1. april 1999

    Festival je mimo. Tri stvari so bile pomanjkljive: vidinost na Frayevih predstavah, dolžina festivala in dejstvo, da na podelitvi ni bilo moč zagotoviti udeležbe dobitnika nagrade. Drugače so odmevi dobri. Precej se je nabralo izrezkov iz časopisov. Tudi na TV smo bili kar prisotni, še posebej dobro pa na radiu Ptuj in Maribor.  

    - - - 

    Prazniki, ki prihajajo, bodo prišli še kako prav. Imam občutek, da je treba pozabiti vse doslej in narediti v glavi prostor za dogodke do poletja. Se na novo zorganizirati in si predvsem osvežiti spomin na nove cilje.  

    - - - 

    Od včeraj je pri nas Simon Puhar … Obiskal me je Marijan; aktivno se že angažira pri projektu obnove delavnice. Irena je doma, vendar je kar nekaj časa preživela danes z nami … Dogovor glede Veselega decembra je dosežen z Nevenko in Juretom. Vse v redu … Zbrati je treba cliping in ga poslati g. Tarbuku na Perutnino. Upam, da bodo zadovoljni s svojim pojavljanjem v medijih. 

    ---  

    Že sem se lotil novih razpisnih pogojev za Festival monodrame Ptuj 2001.  

    Na praznike lahko odidem miren. V torek pa na novo. Ciao pisarna. 

      

    1. april 1999

    Pospravljanje omare. Simon ureja dramska besedila. Dopis sosedom Ovinka, zahvale Perutnini, žirantom. 

      

    1. april 1999

    Tadej si je izboril v MB gostovanje v projektu Triko. Hvala bogu. Upam, da bo tudi Nešu useplo brez težav nastopiti v tem projektu. 

    Včeraj smo dobili v vednost dopis, ki ga je Zavod za spomeniško varstvo poslal oddelku za družbene dejavnosti MOP glede postopka za rekonstrukcijo gledališča Ptuj. Povejo, da bi morali narediti vrednotenje stavbe, elaborat za zaščito in določiti varstvene pogoje. Hitro smo ukrepali, tako Šmid, Vidovič in jaz in že prihodnji teden bodo imeli na mizi vse, kar potrebujejo, da bodo naredili svoje. Upam samo, da ne bodo postavili nemogoče trdih in ostrih zaščitnih pogojev. 

    Marijan resno dela na obnovi delavnice. Hkrati pa me skrbi dejstvo, da mu napoveduje zdravnik, da z rokami ne bo pravega izboljša. Upam najprej za Marjana, da se zdravnik moti. Delavnica brez Marijana pa je seveda brez veze. 

    Tanja Viher je klicala in pohvalila našo firmo glede pošiljanja, točnosti, rednosti, odnosa, kakor je rekla sama. Lepo je slišati pohvalo. Seveda. 

      

    1. april 1999

    Včeraj sem bil na sestanku direktorjev gledališč v Drami v Lj. Vtis: pozitiven. Karudum je med sestankom rekel, da bi on Kranj in Ptuj upošteval kot dramski gledališči. To se mi zdi pozitivno. Tudi neformalni pogovor potem je pokazal nekaj dobrih namigov za nas. Bil sem zelo vesel. Kar poklicati sem moral Anico in ji zblebetati vse o sestanku … Kdaj bom /še spet/ žalosten, ker bo v zvezi z našo udeležbo v mreži gledališč kazalo slabo? Upam, da ne več, ali pa čim prej … 

    Ideja: Tatjanin tekst bi veljalo igrati. Noviteto. Vsaki dve leti igrati mladega avtorja … študentske generacije (26, 30, 27 let?). Kje dobiti denar, se sprašujem. Režiral bi zastonj. Tatjano bi prosil, da bi dala besedilo zastonj. To me rajca. To velja narediti. To bi mi dalo polet. To bi bilo dobro razvojno gledano. Ves sem evforičen in navdušen. To je to. To je riziko. Do je tanek led. To rabimo.  

    Izdelal sem model za mapo. Anica in Mateja sta dodali svoje pripombe. Prišli smo do – zame –optimalne vsebinske solucije. Tako je prav. Sinergično delati. Se poslušati. Super je, da je Anica za stvar. Da se ne boji inovacij.  

    Pred dnevi sva bila v MB in s Tinetom Varlom dogovorila lutkovne predstave, ki jih bomo v dveh sklopih uvajali v Ptuj: del Poletnega lutkovnega pristana – pred gledališčem, zastonj, nato pa celo leto sistematično vsak mesec ena predstava v ob sobotah ob 11. uri. Mislim, da tu ne moremo brcniti mimo. 

    Tako bi včasih potreboval koga, ki bi se navduševal skupaj z menoj. Stalnega sodelavca, vsakodnevnega. Ki bi se »naspidiral« skupaj z mano. Ki bi sanjaril skupaj z mano. Hvala bogu, da mi to rata, da imam ideje in zamisli. Ves sem vzburjen, kakor pred kakšno žensko. Toliko smisla vidim v tem mojem delu na Ptuju, vendar pa gre vse tako počasi. Tolikokrat med tem začnem obupavati; predvsem, ko se počutim samega. Pogrešam ekipo, TadejaNešotaVojka, Grega … Čutim sicer njihovo privrženost in naklonjenost. Vendar… Kako bi bil srečen, če bi lahko zaposlil 4 igralce … Morda sem zadnje čase nekoliko slabše v svoji koži tudi zaradi privatnih »težav«. Težav? No, ja, vem, da bo vse v redu, vendar me to vseeno malo žuli. Nisem čisto miren, zadovoljen. Poudarek na drugem O-ju. 

    Res, toliko je možnosti in zamisli. Tako racionalen moram biti, tako varčen, skromen, skrben, da mi je kar slabo. Vedno zagledam pred seboj vprašanje denarja in vedno vem, da se ne smem omejevati že v samem začetku in si govoriti: to ni mogoče, to ne zmoremo, za to nimamo denarja. Včasih se kar čudim samemu sebi, kako zmorem voziti v tej natezalnici med ne-mogočim in izzivalnim, provokativnim, razdiralno-razvojnim … Hvala bogu, da je tako. 

    Ja, danes sem dobil kritiko Dialoga iz Razgledov in nisem niti čutil potrebe, da bi jo prebral. To, kar sem imel na zaslonu (vsebinsk oblikovanje mape) me je bolj okupiralo. 

    Dogovori z Miškom (Bo café). Kaj se bo rodilo iz te ideje okrog bara na terasi? Kdo se bo pritožil, kdo bo prvi pokazal faušijo? Če zadeva steče, je lahko to super. Če pomislim še na filmsko fasado, potem sploh. Kje je Duško, zakaj me ne pokliče in pride, kakor mi je obljubil. Tudi pravi »umetnik« … Dosti, zadosti za danes. Popoldne ob štirih je, malica me še zmeraj čaka v kuhinji … (ubogi jaz). Vem, vem, vem: treba bi bilo paziti nase. Vendar … Ko je tisto nevihtno stanje v možganih, ta čudovit nemir, potem ga je treba zajahati in upati, da me prehitro ne vrže dol. Čudovito, čudovito.  

    Malo delam s sodelavci, pustim jih pri miru. Naj se znajdejo sami. Naj se organizirajo sami. 

      

    1. april 1999

    Najboj premlevam odločitev: ali igrati novi slovenski tekst ali ne. In po pogovoru s Tadejem je odgovor: ne. Nisem neodločen, vendar imamo toliko »žezel v ognju«, da finančno niso vsa izvedljiva. Pred dnevi je bil tukaj Duško: predračun za filmsko fasado – pročelje bi bil okoli 100.000 Dem! Grozljivo. Cca 50.000 Dem pa naj bi dali za PGD in PZI … Zdaj sva se dodgovorila za skrčeno, zoženo varianto: samo lopo, brez nadstreška nad streho. Koliko bo stalo to? 

    Potem so tu dileme glede projekta Triko: Tadej odhaja v PDG, prav tako Helena. Kaj in kako naprej. 

    Mapa za novo sezono: dileme glede količine strani … 

    In en kup novih tekstov, ki bi jih bilo vredno prebrati. Samo brati bi bilo treba že nekaj ur na dan. Potem pa je tu še misel na obnovo delavnice.  

      

    1. april 1999

    Ponedeljek, brez sestanka. V petek smo imeli zabavo za konec Festivala monodrame. Super je bilo, čeprav ni bilo vseh. Jaši so vlomili prejšnji dan v avto in je urejal stvari z zavarovalnico, Milena Muhič je zbolela. Imeli smo se fino in potegnili tja do polnoči. 

    Zdaj je v službi zatišje. Pred prazniki smo. Počivamo. 

    Malo mi kar manjka »stres«, oz. študij kakšne nove predstave. Vendar, če pomislim, že prihodnje leto bo drugače, ko bomo pripravljali poletni projekt. 

      

    1. april 1999

    Pričakujem Tatjano, da začneva delati na vsebini mape in zloženke. Včeraj sem doma dobil kar nekaj idej in zamisli, napisal uvodnik. Mislim, da bo v redu. 

      

    1. april 1999

    Obiskal me je Marijan. Revež še zmeraj hodi okoli zdravnikov … Zelo se je angažiral glede obnove skladišča - bodoče delavnice na Hercegovi. Seveda je denarja premalo … Kakor zmeraj. Vendar, bo že. Pomembno bi bilo, da bi končno vedel, kaj bo z njim; do kdaj bo na bolniški … Za zdaj je vse v redu, vendar prišlo bo poletje, prišle bodo nove urpizoritve. In takrat bo nastal problem. 

    Jutri je gostovanje Ovinka v Lenartu, prihodnji teden gre Ovinek v Deskle, Fant v Zasavje. Maja se je program umiril. Ljudje naj zdaj počivajo. Zdaj je treba delati na pripravah, počasi pripravljati teren za prihodnjo sezono. 

    S Tatjano sva včeraj v veliki meri izdelala vsebino za mapo in zloženko. Imela sva celo nekaj idej za postavitev strani in nekaj oblikovalskih predlogov. Če bi svoje dodala še Barbara in Tomaž, bi lahko prišli do izjemno zanimivega izdelka. Resnično se veselim te mape, imam občutek, da bo velik korak naprej. Pregledna, informativna, lična in vabljiva. Tudi z uvodnikom sem (za zdaj) zadovoljen. 

    Tako odhajam na prvomajski izlet v Budimpešto (kjer si bom ogledal dve predstavi na festivalu mlade dramatike) kar zadovoljen, pomirjen in spokojen. Po praznikih pa naprej. V priprave za obnovitev Ovinka na Ptuju, finalizacijo mape, pogovore glede izdelave PGD in PZI za obnovo bajte, mislim pa, da se bom podal na obisk k kakšnemu potencialno pomembnemu sponzorju – prosit za sodelovanje pri izdelavi načrtov. Veselim se maja in junija, še posebej lutk v juliju. Takrat naj bi začel delati že tudi Alujevič in septembra bomo, kakor zmeraj, šli s polno paro naprej. Poseben zalogaj je seveda plan za 2000, ki ga bomo za državo letos delali prej, že junija. Mislim, da je to kar v redu, saj bo potem, po dopustih, september res bolj namenjen samo novi predstavi. Tako. 

     (Se nadaljuje.)

    ***

    Komentarji in pripombe danes (2026):

    95 - V treh letih sto ponovitev. Ni slabo. Pa se tukaj Vlado še ni ustavil.

     

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 12-12-25 6:23 Prva petletka, 20


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19

     

    21. september1998 

    Spet neke vrste norišnica: pred hišo ropotajo stroji, ker sosedje obnavljajo hišo in režejo kamnite ploščice. Finiširamo s scenografijo, poskušamo s steno za Fanta. Tomaž se je vpisal na fakulteto – izredno in prosi za sofinanciranje šolnine. Gospa Valentina Golob iz MOP je organizirala sestanek v zvezi z obnovo stavbe gledališča 1. oktobra. Upam, da bomo dobili mnenja arhitekta in Zavoda za spomeniško … 

    Vaje tečejo intenzivno. Vedno več terminov je prodanih, vedno dlje v januar se že pogovarjamo …85 

     

    22. september1998 

    Včeraj sem se prav razjezil zaradi neučinkovitosti tehnične ekipe. In zato bomo danes imeli sestanek in začeli neke stvari spreminjati: želim natančen urnik dela, ki ga bom primerjal z urami, ki so bile nato porabljene, en delavec pa bo en mesec dežuren in bo glavni koordinator dela v tehnični ekipi. Nevzdržno je namreč, da zaradi na spol narejenega dela nato trpi delo oz. da se čakamo eden drugega. 

    - - -  

    Mislim, da sem sestanek speljal kar mirno in se ne drl in kričal. Tudi žalil nisem. Sem pa povedal, kar me muči. In predvsem nakazal možno rešitev: nadaljevanje dela s tedenskimi plani in natančnim planiranjem. 

    Vsa pozornost je usmerjena v Fanta. Tako organizacija, kakor tehnika in seveda predvsem delo z igralci na odru.  

      

    23. september1998 

    Včeraj smo imeli svet zavoda. Mislim, da je šlo vse o.k. Ni bilo problemov pri sprejemanju Plana '99. Omenil sem tudi morebitno gradnjo86, obnovo hiše, program za prihodnje leto, Festival monodrame. 

    Objava za Festival monodrame je že v Večeru. Upam, da sem dovolj premislil stvari in da letos ne bo posebnih zapletov glede sodelovanja. 

      

    24.september 1998 

    Na hitro sem se odločil in bomo za Fanta kupili dimni stroj, stroboskop ter dva par reflektorja. Mislim, da bo to zelo pomagalo pri vizualizaciji. Okleval sem, ali naj denar prihranimo, ali naj to, kar je bilo še rezerve pri kostumu, rekvizitu in sceni, vložimo v nabavo teh pripomočkov. 

      

    25. september1998 

    Ura je 19:30. Lačen sem kot volk; ves dan nisem nič jedel (bogi jaz). Novak je imel ob 12. h predstavo Govor in to je bila prva predstava po prenovi odra. Nazdravili smo. Tudi Franci Korošec, ki je danes usposobil motor za drugi lučni vlak. Popoldne je bila planirana vaja za Elizabeth s Sebastijanon in Natašo. Sebastijan je sporočil, da Nataše ni bilo v LJ na dogovorjeno mesto in da vaja odpade. Spremenili smo plan in ročno pobrusili oder ter ga je Marijan nocoj kar pobarval. 

    Tomaž se išče s povezovanjem kablov v močnostne enote in ima probleme s številkami. 

    Na odru je še vedno veliko prahu. Zdaj, po drugem malanju, oder izgleda veliko bolj spodbudno. Bomo videli, kakšen bo, ko se bo posušil. 

    Dogovori s Srpčičem glede Zaboja v CD v LJ in glede monodrame. Operativne reči. 

    Dogovor s Tinčkom Ivanušo glede snemanja TV prispevkov za CATV Ptuj o naših premierah. Upam, da bodo to dobre oddaje in da bo učinek ugoden. 

    Zdaj pa grem. Mislil sem, da bom imel uživaški, počivavščki, lagoden dan – ker ni bilo vaje, vendar sem se zmotil. 

    Lahko noč, pisarna. 

    Aja, še to: včeraj sem bil na otvoritvi Steklarske. Veliko lepih besed. Seveda, dobrih želja. Mimo Gledališča, ki je vzelo prostore lutkarjem in gledališčnikom, seveda ni šlo. Tudi v članku v Tedniku. Nič hudega, si mislim. 

    In poln Ovinek z lepim vremenom. Sijajno so igrali. Bliskovito improvizirali. Publika je stala ob premajhni tribuni. Veliko, veliko mladih ljudi. Krasno. Nekatere obraze sem na predstavi videl že n-tič. Krasno. To, da prihajajo mladi, me silovito veseli. To je to, ja. To je prihodnost. 

      

    28. september1998 

    Mislim, da je vse nared za tiskovno. Sandra je naredila v redu fotografije. Morda bi si želel več posnetkov, ki bi malo bolj razkrivali prostor. Sicer pa je nekaj portretov odličnih. 

    Jutranji sestanek: dogovarjanja o tehničnem delu v toku dneva … stimulacija … Milovanovo delo … sprotne stvari, pošiljanja vabil itd. itn. 

    V pričakovanju tiskovne in pa srečanja z ekipo Ljubezenskih pisem. 

      

    29. september1998 

    Tiskovna konferenca je bila bolj boga: samo Katarina Klančnik in Milena Zupanič, ki je po kakšnih 40-ih minutah odšla. Potem je poklicala Anico in jo vprašala, kaj se bo dogajalo v GP, ker da to, kar smo govorili na tiskovni, zanjo ni toliko zanimivo … 

    Prvo vajo je začel na odru Šedlbauer. Sicer pa pogovori s sponzorji za tonete – stole iz Kamnika, Murino obleko iz Mercatorjeve trgovine na Ptuju … Oblačila morajo biti šik. Seveda primerno stanejo (obleka za Jožefa denimo 60.000 sit) … 

      

    30. september1998 

    Konec predstave Fant še ni dober. Predvsem še ni dobre režijske rešitve. Sicer čutim, da bi igralci potrebovali že publiko, ker je dvorana »gluha«, veliko pa je kontakta na publiko. Čeprav ni pričakovati odgovorov ali drugačnega sodelovanja občinstva, pa je to vendarle masa, energija, ki jo je čutiti z odra. Prvič sem se malo ustrašil, da bo predstava »neatraktivna« - premalo »hecna,« »duhovita«… - in sicer z mislijo, da morda pričakujejo šole kaj drugega … 

      

    1. oktober1998

    Najprej k jutranjemu sestanku na občini: mestni arhitekt, g. Gabrijelčič87, ne dovoli spreminjanja zunanjih gabaritov stavbe. Zavod za spomeniško varstvo bo mnenje oddal pisno. Na sestanku je bil tudi g. Kancler, ki je podal pravila in skico cene za izvedbo javnega natečaja. 

      

    2. oktober1998 

    Včeraj sem imel kar dolg pogovor za TV Slo, mariborski studio. O gledališču, programu, obnovi, financiranju. Kar zadovoljen sem bil, s sabo in z vprašanji novinarke. Fino se mi zdi tudi to, da znam selekcionirati in se v hipu osrediniti na bistveno. 
    Zanima me, kaj bo nastalo s prispevka g. Tinčka. 

    Glavne vaje so šle dobro. Mislim, da je nastala lepa predstava. Hvala bogu ne zatežena. Zanima me, kako jo bodo gledali dijaki. Mislim da z osnovnošolci ne bo problema. 

    Hvala bogu imam res čudovite sodelavce. Brez njih bi zmrznil. 

    Klical Šedlbauer: Bernarda zbolela. Gripa. Ni še odpovedane premiere, odločitev prihodnji teden. Upam, da bo vse v redu in da premiera ne bo vprašljiva. 

    Oder izgleda, zdaj ko je znova prebarvan in ko so urejene zavese, čudovito. Tomaž je naredil lepo luč, pametno, da smo kupili dim in si sposodili dva para (ki ju, nova, čakamo iz Lj). Tudi Mile vse bolje dela svoje delo. Velika pridobitev je: za režiserja, pa tudi za Ireno in Marijana, ki jima ni treba zvečer hoditi na vaje. 

    Sicer pa si že želim premiere. Mislim, da je čas, da pokažemo izdelek. 

    Pripravljamo se na vpis dijaškega abonmaja. Prvič. S strahom, ali bo dovolj vpisa, ali bodo učenci smeli manjkati pri pouku … 

    Kako bo izgledal bar, ki ga pripravlja Miško? Kako mini razstavica z vaj, ki jo načrtuje Sandra? 

      

    4. oktober 1998

    Čakam na generalko. 

    Včeraj je klical Šedlbauer, da je zbolela Bernarda. Poklical sem jo: virusna gripa. Čaka, bo videla, kaj bo. Premiera je vprašljiva. Odločitev v ponedeljek. 

    Projektu Fant kaže dobro. Če bo prava sproščenost in prava napetost hkrati. Že kar malo pogrešam vaje. Vse skupaj se počasi bliža h koncu. 

    Klicala Maja Borin88 Tednik se je odločil, da ji ne bo objavljal … Ne komentiram. Zdelo se mi je, da bo kaj takega. Zakaj mi tega urednik ni takoj povedal? Je res mislil, da jo bo lahko vpeljal in je v končni fazi moral popustiti? Škoda, predvsem za Tednik in za igralce, ki bodo gostovali pri nas. 

    Miško ureja bar. Zdi se mi, da bo veliko bolje kot lani. Prav zanima me, ali bo to pomenilo tudi več obiskovalcev … 

      

    5. oktober 1998 

    Normalnejši dan se mi zdi, se je začel. Običajno jutro, običajen mir. Premiera bo polna. Mislim, da bo tudi dobra. Dober občutek imam.  

    Andrej mi je po telefonu razložil arhitekturne »zgodbice« v zvezi z g. Gabrijelčičem, Ptujem, fakultetnimi krogi, opcijami g. Mikuža… Vsa zgodba okoli naše hiše niti slučajno ni nedolžna: začeli so se gibati mlini in ni naključno, da je g. Gabrijelčič dal odklonilno mnenje. Hvala bogu smo spet korak pred njimi: če je lastništvo v Murkovi takšno, da ne moremo do teh prostorov, generalna obnova odpade in nato izvedemo obnovo po načelu »Hvar«. To za GP niti ni tako slabo, kajti tako bomo imeli v dvorani še manj sedežev, kar bo pomenilo, da bodo gostujoče predstave gostovale v novi dvorani, pri nas pa bi delali samo lastno produkcijo in morda bi lahko še naprej gostovale lutke … ali pa še to ne. Bomo videli. Kakorkoli že: stvari so se začele ponovno premikati. Sicer ne tako hitro, kakor sem si to predstavljal sam, vendar zanesljivo. Kakšen bo izhod, je odvisno zdaj samo od lokalov na Murkovi. Brez pridobitve teh prostorov je vse razmišljanje o 300 sedežih, spremnih prostorih … nesmiselno. 

    Uvedli smo tehnične sestanke, takoj po jutranjih skupnih. Natančneje naredimo plan tehničnega dela, kaj kdo dela, kdaj bo kaj naredil, kdaj kdo pride, kdaj odide … Pustim ekipo, da to naredi sama, nato pa preverim in se vključim sam ter pregledam plan. Ta plan nato visi poleg tedenskega plana dela. Predstavljam, oz. obetam si, da bo zaradi tega plana kasneje lažje organizirati dežurstva, spremljanje predstav … 

      

    7. oktober1998 

    Premiera je bila lepo obiskana in mislim, da so igralci igrali maksimalno dobro. Bili boljši kot na vseh vajah doslej. Fino, zares fino. Publika je bila nekoliko šokirana zaradi tematike: najbrž so pričakovali neproblematično »igrico«. Fant pa seveda to ni. Zdaj me še resnično najbolj zanima, kako bodo to gledali šolarji, mladina. Danes je prva predstava zanje. In prvi pogovori. Upam, da se bo vse skupaj dobro izteklo. Prva kritika: v Večeru; ugodna. V Delu je včeraj izšel pregled sezone 97/98 za Ptuj (Slavko Pezdir) in razen Strojepisk pohvali pravzaprav vse ostalo. Navaja statistiko, kar se mi zdi pomembno. 

    Problemi z Ljubezenskimi pismi: Včeraj smo odpovedali predstavo (Tednik, radio Ptuj), danes Zvone pravi, da bi rad stvari spravil 12. skozi. 

    - - - 

    Publika odlično gleda! Peti in šesti razred morda nekoliko težje, 7. in 8. razredi pa perfektno! Imeli smo tudi pogovor in zdi se mi, da je bilo super. Fant iz OŠ Hoče, Miloš, je prišel na oder in improviziral skupaj z igralkama. Super je bilo. Ko so odhajali iz dvorane, je nek fant rekel svojemu kolegu: »To je stokrat boljše od opere!« 

    Pisma odpadejo. Definitivno. Dogovarjamo nove termine in vaje. Alarmiramo publiko. 

    Sporočilo g. Vidoviča89: lastnik prostorov pod Gledališčem je MOP! Fino: stvar gre dalje: rabijo naše ideje, predloge, čemu bi bili prostori namenjeni. Spričo pomanjkanja prostorov to ne bo noben problem. 

     (Se nadaljuje.)

    *** 

     

    85 – Anica je bila v vsem mojem dosedanjem gledališkem življenju - pa delam to od 1989 - najboljša prodajalka predstav ever. Res ne morem verjeti, da ji nihče ni rekel: preden boš šla v penzijo, boš nekoga izučila, naučila, izšolala, da bo znal to, kar znaš ti.

    86 – To je bila prva informacija na Svetu zavoda, prvič uradno izgovorjeno: mi bi gradili. Čez 9 let je bila otvoritev prenovljene stavbe.  

    87 - Ljubljančan Peter Gabrijelčič, mestni arhitekt. Njegov “ptujski zastopnik” ma MOP pa je bil g. Kostja Kolarič.  

    88 - Maja Borin, dramaturginja; ko sem bil šef mariborske Drame, sem jo vzel v službo. Na Ptuju sem si želel, da bi nekdo, ki ni vpleten v našo produkcijo, redno spremljal gledališče in pisal strokovne kritike o naših uprizoritvah. 

    89 - Spomini na g. Ivana Vidoviča, kot vodjo oddelka za družbene dejavnosti na MOP, so res zanimivi. Ni bil “enostaven sogovornik” - kar pomeni, da se je boril za “občinsko” stališče, bil na strani župana, občine, financerja, ampak, ko se je v nekaj zagrizel, je to tudi peljal in speljal do konca. V bistvu sem z njim zmeraj nekako dobro sodeloval, čeprav se je mnogim zdel birokrat in tehnicist. Če bi še več sedela skupaj in se še več pogovarjala, bi šlo še lažje, si mislim danes. 

     

     

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 10-12-25 6:23 Prva petletka, 19


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic

     

    28. avgust 1998

    Petek. Zadnji dopustniški. Na mizi prijava Ministrstva za program ‘99, materiali za arhitekturni natečaj, naloge za za vsakega sodelavca za september, v mislih »Fant« in drobnarije pred samim začetkom vaj v torek. Možgani na polnih obratih. Anica v svoji pisarni pripravlja Program ‘99, sam pospravljam mizo, tipkam te zadnje vrstice, preden sprintam to, tretjo datoteko dnevnika. 

    Marijan nas je danes povabil na svojo petdesetletnico. Fino, da danes. Kajti s ponedeljkom se začne nova norišnica… 

    Kaj so cilji nove sezone? Kaj je bistvo? Kako naj »izgledamo« prihodnje leto v tem času? 

    Preletel sem strani v tem dnevniku… Pismo županstvu glede kulturne politike, financiranja občin, posledice za kulturne zavode… Nič nisem naredil na tem področju. Popolnoma nemočnega se počutim, vendar ne poraženega. Povedal sem, kar sem mislil, več moči nisem imel. Slaba tolažba? Ne vem. Tako preprosto je. To je realnost. 

    Hvala bogu dober občutek glede statusa Gledališča v MOP. Dobre osnove, da se še letos spelje javni arhitekturni natečaj za idejno rešitev obnove stavbe gledališča. Andrej nas je povezal z g. Kanclerjem82 iz MB in mislim, da imamo zdaj dovolj vhodnih podatkov, da se lahko mirno lotimo stvari »zares«. Morda bi prihodnje leto bil že tako tudi v proračunu MOP denar za skelnitev pogodbe z arhitekotom, ki se ga bo izbralo na natečaju …  

    Vreme zunaj je že jesensko žalostno. Kislo. Precej hladno. Ravno pravo za začetek dela. Resnično se počutim nabit z energijo in voljo in komaj čakam, da se stvari sprožijo. Da začenjajo postajati meso. Sem deloholičen? Ambiciozen? Zdravo – nezdravo?  - Kaj pa vem. Naloge morajo biti težke in hkrati obvladljive, sicer ne čutim pravega interesa. Niti če so preenostavne, niti če ocenim, da jih ne bi zmogel. 

    Tako. Zdaj pa res konec te sezone. V ponedeljek gre šov dalje. 

     

    31. avgust 1998 

    7.50 je ura. Pripravljen sem za prvo srečanje v novi sezoni. Najprej si bomo ogledali oder, potem pa vse ostalo. Da vidimo, kaj smo naredili; s časom in denarjem, ki smo ga vlagali v zadnjih mesecih. 

    Včeraj smo se dobili GregaVojčNešo in jaz ter govorili o Prašičih. O prihodnjem poletju. Če bi se organizacija v TS spremenila na bolje, bi si vsi skupaj želeli in upali iti v ta vnovično skupini projekt. Ki se ga veselimo izgleda vsi. 

     

    1. september 1998 

    Prvi delovni dan v novi sezoni je bil kar pester. Po tehničnem sestanku za Fanta sem odbrzel v LJ na sestanek s pedopsihiatrom g. Hrastarjem na temo Fant. Pobral Tatjano (Doma) in Natašo B. (Burger) ter se ob polnoči zvrnil v posteljo. 

    Na tehničnem sestanku sem bil kar dobre volje: vse v zvezi s cenografijo bo možno, celo takšne stvari, za katere bi mislil, da bodo poseben problem. 

    Miranovo pomočjo urejamo zaposlitev za Milovana83. Upam, da bo vse šlo relativno hitro. V petek naj bi v LJ odločali o novih javnih delih. Tam mora iti naš program »skoz« in potem bo vse v redu. 

    Sosedstvo, sosedstvo … žlebovi, snegobrani … pri gospodu Torinu … Kdo bo to plačal, to je edino vprašanje. Okoli tega pa veliko besed in okolišanja … Ja, tudi za to sem plačan. Najbrž. 

    Še nekaj časa pred pričetkom vaje. Čutim vzemirjenost pri obeh igralkah, morda kostumografki in scenografu … Seveda sem vznemirjen tudi sam. Sanjal sem o Simonu Kardumu in o svoji krvi, ki pa ni imela slanega okusa … Kaj to pomeni? 

      

    4. september 1998 

    Tako. Plan za 1999 je končan. Sprintan. Zvezan. In lahko gre k financerju. Drugi teden tako ostane še čas za Ministrstvo. 

    Vaje za Fanta so kar intenzivne.  

    Na odru visijo zavese. Lepo izgleda. Oder je videti širši, saj so roke nekoliko ožje. Tudi ulice delujejo bolj urejene, ker se je spremenil sistem pregiba zaves. Fino so si to izmislili naš odrci. 

    Prihodnji teden bo vse jasno glede zaposlitve Milovana prek javnih del. Če bo šel program skoz v LJ na Zavodu za delo, potem na Ptuju ne bo problemov glede hitre zaposlitve. 

    Javil se je g. Šedlbauer, da je začel z vajami84. Zelo lepo se mi zdi, da je to storil. Tega nisem pričakoval. Lepa gesta, pozornost do gledališča.  

    Upam, da bomo imeli srečo z vremenom ta vikend. Sicer pa so napovedi menda slabe.  

    Odhajam na sestanek z g. arh. Kanclerjem in Šmidom v MB glede prenove gledališča oz. javnega natečaja. 

      

    5. september 1998

    Vreme je kislo, vendar kaže, da morda ne bo deževalo. Kar nekaj rezervacij imamo za nocoj in škoda bi bilo, če bi morali predstavo odpovedati. 

    Včerajšnji sestanek z g. Kanclerjem: vse je možno. Občutek, ki sem ga dobil: Nagrada ni velika, ni pričakovati pretirano število prispelih nalog, in predvsem: arhitekti najbrž ne bodo postavljali takega pročelja, kakor je bilo nekoč. To se mi je zdelo nekako evidentno. Kaj to pomeni za politiko in financerje – tega ne vem. 

      

    11. september1998 

     Norišnica v tem tednu, tako da nisem prišel do zapisovanja v dnevnik. Žal bo tako ostalo nepopisano vso ogorčenje, bes in jeza ter nemoč spričo formularjev Ministrstva za Plan '99. Formularji na disketah, ki izpolnjeni na disketo več niso šli, različne metodologije v formularjih, vprašljiva rekapitulacija, ki ne upošteva vsega programa – to so osnovne stvari, ki so jezile Anico. Pri tem pa poln disk na mojem računalniku in dejstvo, da pri Anici ni Excela! Zaradi premalega prostora stalni problemi s shranjevanjem … izgubljanje podatkov, vnovično vtipkavanje, printanje … In kar je osnovno: Aničina groza ob dejstvu, da je vse skupaj nesistematično, necelovito in vprašanje, kako kaj interpretirati. 

    Kaj bo z vremenom? – Ovinek kar odpada in odpada zaradi dežja. Publika pa bi še gledala. 

    Prvič sem začutil stres zaradi režiranja in direktorovanja hkrati. Tekal sem med odrom in pisarno in ponoči sanjal, da smo kupili novi disketnik (neko napravo, dodatni zunanji spomin na računalniku), da smo lahko shranjevali podatke. 

    Študij Fanta je težek. Tako lahko smo grobi, ali banalni, ali patetični ali sentimentalni. In tako težko je najti pravo mero in način. Najbrž sicer lepa scenografija sama po sebi silovito omejuje oz. zožuje manevrski prostor aranžmajev (realističnih) in zahteva silovito prečiščen pristop … 

    Pri tem pa Anica Fanta že kar prodaja. Veliko zanimanje vlada zanj in moram reči, da sem na trenutke kar nekako zaskrbljen: stvar še ni narejena, pa se že prodaja … Ja, saj vem, da je to lepo …, dejstvo, da nas želijo gledati.  

    Mislim, da v ponedeljek začne z delom Milovan prek javnih del.  

      

    14. september 1998 

    Mile je začel. Fino. Mislim, da bo to prava pridobitev. 

    Oktobra imamo planiranih okoli 20 predstav. Zanimanje za Fanta je veliko. 

    Čakam na pisarno, ki nam jo mora vrniti TIC, tako da bomo tam uredili arhiv. 

    Teden začenjam z veliko energije. Zdaj je usodni teden glede nadaljnjega poteka študija Fanta. Oblikovati je treba njegovo »norost«. 

    Petkov Ovinek dobro obiskan. Nekateri ljudje gledajo predstavo že drugič, tretjič, nekatere obraze vidim v gledališču prvič. Odločitev, da gre predstava na oder. Manjše adaptacije bodo potrebne, seveda. 

    Tehnika se ta teden odpravlja na obrtni sejem v Celje. Naj grejo. Strinjali so se, oziroma celo dali pobudo, da ta vikend ne bi šli na Dunaj. Mi zelo ustreza; zaradi vaj in tudi drugače. 

     

    15. september 1998 

    Norišnica se je po oddaji formularjev za Plan '99 na MIK polegla. Vsak je začel delati svoje delo in komaj čakam, da se stvari na odru premaknejo v smeri vizualizacije. 

    Oktober je terminsko določen. Upati je samo, da ne bo izpadlo preveč stvari. 

    Te dni se mi je nekako »prikazala« programska rdeča nit do konca mojega mandata. Ohranil bi sezonske »tematske sklope«. Letos »ona-on«, prihodnje leto »slovenski avtorji – slovenske teme«, nato »naš vsakdanji svet«, in za konec »klasično«. Zdi se mi, da bi bil to kar zanimiv okvir in zanimiv lok skozi petletno delo. Potem pa – kdo ve, kako in kaj. 

       

    16. september 1998

    Zdi se mi, da so vaje za Fanta šle te dni bistveno v smeri napredka. Fine stvari smo začeli najdevat in to, kar je prejšnji teden delovalo kot grobo, skicirano in približno, je začelo dobitvati finejšo formo in smiselno podobo, ki je zakoreninjena v zanimivem razumevanju in razlagi vsebine. 

    G. Rotovnikiz CD mi je obljubil, da bomo dobili nekaj njihove svetlobne opreme! Upam, da bo to res. Karkoli dobimo – bo nam zelo zelo pomagalo. 

    Gdč. Maja Borin, študentka dramaturgije na AGRFT, je pripravljena to sezono pisati kritike naših predstav v Tednik. Fino. Upam, da bo tudi g. Šmigoc »za«. 

      

    18. september 1998 

    Konec tedna je. Zdi se mi, da sem bil na današnjem pogovoru z g. Tarbukom na Perutnini kar uspešen. Mislim, da bo Perutnina sponzorirala Festival monodrame '99. Vprašanje je, s koliko denarja. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da smo se nekako »pokazali« kot firma, ki ve, kaj hoče, kam gre. Občutek sem dobil, da bi nam bilo podjetje Perutnina v prihodnje naklonjeno. Torej: da bi med drugim vlagalo tudi v našo smer, kajti dejstvo je, da se »širijo« v vse sfere družbenega življenja. – Madona, sem to kunštno napisal … 

    Vaje tečejo po planu. Zdaj smo v občutljivi fazi, med dobrim in zlim, na meji med perfekcijo in površnostjo. Med dodelanim in nasplošnim. Kam bomo zavili? Vem, kaj si želim. 

    Tatjana je na Tedniku. Kako bosta izgledala oba gledališka lista? Bosta zanimiva? Smo potegnili in naredili iz tega medija čim več, kar se da? 

    Anica dala idejo za razpis dijaškega abonmaja. Šest predstav, pet domačih, eno tujo. Dobra ideja; sam poudarjam čas za razmislek in detaljno razdelavo samih korakov v tej smeri. Dobro izpeljano ali raje nič. Dober občutek generalno. Vem, da je mladina velik potencial. Zanemarjen in neobdelan, trenutno. Kdo je vse kriv? – Tudi mi. To je jasno.  

      

    20. september 1998 

    Nedelja. Nešo je prišel sam vadit. Poskusit začetek, pregovorit tekst. 

    (Se nadaljuje.) 

     
    *** 

     Pripombe in komentarji: 

    82 - Tomaž Kancler; v tistem času je vodil morda nekakšno zbornico ali združenje arhitektov v Mariboru.  

    83 – Miran Murko, dela na Zavodu za zaposlovanje, moj hajdinski sosed. Pomagal mi je, da smo zaposlili prvič nekoga prek javnih del; sošolca iz srednje, Milovana Miluniča. Kasneje smo zaposlili najprej prek javnih del še Simona Puharja, ki pa je potem ostal v hiši. 

    84 - Očitno so z vajami začeli v Ljubljani, kar v MGL-ju. Režiser Šedlbauer in igralca Jožef Ropoša in Bernarada Oman – vsi trije so od tam, iz MGL-ja. (Pa temu takrat nismo rekli koprodukcija. Naj kar lepo pridejo na Ptuj in tu naredijo uprizoritev do konca.) 

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 27-11-25 6:23 Prva petletka, 17


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16

     

    1. junij 1998

    V Večeru piše, da je Tadej Toš režiser, igra pa tudi Erik Majer; ... "balkon nove dvorane pa bo segal čez portal76" … No, tudi to se lahko zapiše novinarjem, ki morajo pisati pač o marsičem. Zakaj bi si gledališčniki domišljali, da morajo pisati o nas natančno, dosledno in premišljeno?

    Sestanek z g. Šedlbauerjem.

    Peter S. nekaj ovinkari okoli prestavitve premiere monodrame. Izgleda, da se mu je zakompliciralo s termini.

    Županu sem predložil dva termina za srečanje v juliju.

    Gledam v nebo in poslušam radijsko vremensko napoved. Upam, da bo vreme zdržalo. Jutri si bom ogledal generalko. Mislim, da so fantje šli korak naprej in verjamem, da bo predstava učinkovala.

     

    1. junij 1998

    Toliko stresa pa še ne: Ljubljana, občina, elaborat, sestanek direktorjev zavodov, premiera na prostem, obnova odra, dogovori za nove projekte v prihodnji sezoni…

     

    1. julij 1998

    Sestanek v MGL: g. Pelhan je pripravil izhidišča, merila in kriterije za vzpostavitev mreže gledališč, ki bi jih (so)financirala država. Bomo zraven? Upam, da ja.

    Za premiero še dvigamo zadnja sedišča, tako da se bo dobro videlo. Marijan je uredil izposojo fosnov in materila za dvig…

    Gledam v nebo: napovedujejo padavine. Bo šla nocoj prireditev srečno skozi? Fantje so videti v kondiciji in pripravljeni na soočenje s publiko.

    TIC je izdal programsko knjižico za poletne prireditve. Kar v redu kljub nekim pomanjkljivostim. Vsaj prireditelji so transparentni.

    Klicali so z občine in bi radi rezervirali častno ložo za premiero. Anica je komaj dopovedala, da je predstava na prostem (kjer ni lož)…

    9:48 -  dežuje v LJ, dežuje v MB, deževati je začelo na Ptuju. Se bo zlilo do večera? – Kako si želim, da bi nam danes uspelo speljati premiero! Bog nam daj lepo vreme … Gledamo strani Hidrometeorološkega zavoda… Kar bo, pa bo.

    14:51- prši.

    15:07 – svetlo. Ne dežuje. Odhajam; držim pesti.

     

    1. julij 1998

    Ko smo začeli s premiero, ni deževalo. Potem je začlo. Ljudje so odprli dežnike. Samo nekaj, morda 5, jih je odšlo. Ostali so vstrajali. Skupaj z igralci. In deževalo je do konca. Bal sem se, da bo v hipu crknila elektrika … Ni se zgodilo. Škoda za predstavo, ker se mi zdi, da bi ljudje ob normalnih pogojih enormno uživali v prepoznavanju stvari, ki bi jih videli na odru. Nisem vedel, kaj naj storim: grem gor in prekinem predstavo … Spogledovala sva se z Matjažem in si rekla: s prekinitvijo ne dosežemo nič. Gremo do konca. Grozno mokro je bilo vse skupaj. Ljudem je z dežnikom kapljalo za vratove gledalcev, ki so sedeli zraven. Mimo je.

     

    1. julij 1998

    V soboto smo speljali predstavo. Od navdušenosti nad vremenom smo se odločili, da jo igramo tudi v nedeljo. Pa je včeraj zvečer malo pred deveto čakalo le troje gledalcev. Ja, zmotili smo se: čas je bil prekratek. Sicer pa se je sobotna publika fino zabavala in upam, da se bo vreme izboljšalo in nam omogočilo, da ta teden vendarle še odigramo predstavo, kakor smo si želeli.
    Malamo poškodbe, ki so nastale na zidovih po rušenju nekdanjih cugov. Jutri bodo nadaljevalil kovinarji s sistemom za vlake. Zdaj je vsa energija namenjena delom na odru.

     

    1. julij1998

    Sinoči je bilo spet lepo vreme. Poln avditorij. Fina predstava. Drobne improvizacije Tadeja in Nešota. Zadovoljna publika. Tudi Jaro Novak je bil tu.

    Razmišljam počasi o sezoni, ki se izteka. Razmišljam o novi. Premišljam o tem presnetem denarju in spremembah, ki se pripravljajo. Ali mi bo uspelo pripeljati kaj novega, svežega denarja iz Ljubljane? Kako bo izgledala prihodnja mreža gledališč? Bomo zraven?

    Ali bomo finančno zmogli jesensko-zimsko gnečo v programu? Kako se bo iztekla investicija na odru? Bo končana do dopustov?

    In seveda elaborat za obnovo: kakšni bodo nadaljnji koraki? Je vse skupaj samo predvolilna finta in pesek v oči? Ali pa je realnost? Bom zbral dovolj naklonjenosti politike, publike, javnosti in nenazadnje arhitekturne stroke za spremembo, dogoraditev letnega odra? Gospodu Mikužu77 sem odnesel elaborat; upam, da spomeniško ne bo igralo vlogo glavne zavore.

     

    1. julij 1998

    Včaraj sem bil v Ljubljani. Direktorji smo imeli sestanek z ministrom Školčem. Domov sem se vrnil popolnoma zagrenjen. Obupan. Potrt. Gledališča bodo naredila mrežo repertoarnih, t.j. ansambelskih gledališč, in nato od države zahtevala, da jo zaščitijo kot nacionalni pomen. In mi bomo pri tem ostali zunaj. Prišlo bo spremembe financiranja občin in kdo ve, kaj bo to prineslo s seboj. Tolažim se s tem, da na slabšem ne bomo, vendar pa se počutim popolnoma nemočnega ali neuspešnega v prizedavanjih, da bi tudi mi bili v večji meri financirani od države.

    (Se nadaljuje.)

    ***

    Opombe in komentarji:

    76 -  Tadej Toš je seveda igral, režiral pa je Ovinek Matjaž Latin; Erik Majer se je imenoval lik iz igre, igral pa ga je Ivo Leskovec; balkon dvorane bi pa naj segal čez parter in seveda ne čez portal.

    77 - O, nisem vedel: letos je umrl. Zelo zelo fajn je bilo sodelovanje z njim; potem, ko sem bil v SNG Maribor in smo obnavljali Staro dvorano. Janez Mikuž je bil naklonjen obnovi, pomagal je, svetoval in res je bilo takrat "pravljica" delati z njim (bil je direktor Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru).

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 25-11-25 6:23 Prva petletka, 16


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15

     

    1. junij 1998

    Dela na odru se nadaljujejo. Tomaž je prebil steno68, kjer bomo naredili stopnice med balkonom levo in levim mostom v zaodrju. Tako bo imel lažji dostop do reflektorjev, kar mu bo, ko sam usmerja in regulira svetila, še kako zmanjšalo pot med lučno kabino in reflektorji. Dobili smo tudi izračun Projekte Inženiring glede ostrešja. Dovoljujejo izvedbo in pojasnjujejo, kako postopati. Marijan in Irena sta našla že kar nekaj rekvizitov in scenskih elementov. Tatjana69 se je spomnila duhovitega članka, ki ga bomo objavili v Ptujčanu konec junija. 

    Problemi z internetom in pošto. Hudiča. Jezen sem na vso to presneto tehniko … 

      

    1. junij 1998

    Nedelja. Grem k Andreju v MB. Da nadaljujeva z elaboratom za gledališče. Nesem fotke, katastrski načrt, svoj prispevek. Tudi Peter je začel delati na statističnih podatkih. Čeprav čakamo, da bo oddelek za družbene dejavnosti zbral podatke za kakšnih 8 let nazaj. Pogledati je treba namreč v letna poročila ZKO-ja. Prepričan sem, da lahko izdelamo dobro nalogo in jo dobro prezentiramo v javnosti. 

      

    1. junij 1998

    Scena na lokaciji za OVINEK je skoraj pripravljena. Sosedje se ne razburjajo in upam, da bo šlo vse po načrtih. Sašo bo narisal tudi plakat, Komunala bo posodila velik pano. G. Kodran nam vozi stvari na sceno, ureja avtomobile na sceni… Veliko entuziazma. Krasno. Oddal članek o Ovinku za Tednik in za junijski Ptujčan. Mislim, da sta dobra in da bosta dobro učinkovala. 

    Sinoči sem bil pri Andreju Šmidu. Nadaljevanje elaborata. Navdušilo me je, kako si je dobro zamislil stvari. In kako sva dobro predebatirala nekatere zamisli glede novih razporeditev prostorov. Predvsem me je fascinirala ideja o poletnem odru70, ki se lahko počasi spremeni v levi oder ob sami stavbi. Peter Srpčič čaka na podatke, da bo naredil svoj del.  

    Nocoj pride Milan Pulko. Srčno upam, da bo nocoj konec zgodbe o računalnikih, internetu, out-looku itd. itn. Anica je na dopustu, mojstri na odru delajo prednji most… Stvari tečejo. Predvidoma bodo kovinarji končali do 1. julija. 

      

    1. junij 1998

    Fino: mreža dela, dela internet pri Mateji in Anici. Delajo celo bold fonti71 na mojem računalniku … Bravo, Milan Pulko! 

    Scena na prizorišču Ovinka je skoraj nared. Tudi fantje so dobili neko posebno voljo. Dogovoril sem se s Fenosom za izdelavo velikega panoja – plakata.  

    Klical me je Dušan Mlakar. Problem vidi s Srpčičem72: pravi, da ima zmenjeni dve režiji, v MB in na Ptuju in da mora delati še v šoli … Povem mu, da zame ni problema: produkcijo naj bi imel namreč Peter 20. decembra, ptujska premiera pa je okrog 10. februarja. Kar zadeva mene, bi to šlo. Ne vem pa, kako se bo dogovoril z Mariborom, kako s šolo. Upam, da se bo izšlo vse v redu. 

    Dobili smo nekaj podatkov iz MOP glede delovanja hiše v preteklih letih (letna poročila ZKO-ja). Upam, da bo lahko Peter iz njih kaj razbral. 

    Dobili so se Franci Korošec, Tomaž in električarji g. Arnuša in počasi bodo začeli delati tudi električne zadeve. Hvala bogu. 

      

    1. junij 1998

    Z delom na odru so začeli tudi električarji. Zdaj pa se res že nekaj vidi … Klical Peter S.: odločil se je, da ne bo diplomiral prihodnji semester, tako da bo lahko delal Maribor in Ptuj, nato pa bo diplomiral z letnikom, ki prihaja za njim. Tako bo rešil oba svoja projekta. Upam, da se je dobro odločil, da mu bo to koristilo in da bo iz obeh režij potegnil čim več za svojo prihodnost. 

    Tako. Zdi se mi, da delo resnično teče v redu, da dela vsak, kar smo se dogovorili in da je potrebno zelo zelo malo koordinacij in sprememb v planu. To je čudovito. To je spodbudno. Res je, da dela vsak svoje, nekakorazdrobljeno in nevidno delo, vendar mislim, da bo se na koncu videl skupni učinek. 

    V tem trenutku klical Cankarjev dom Ljubljana: Morda prodamo tja Zaboj!!!73 

      

    1. junij 1998

    Počasi se bližamo tiskovni. Počasi se vidijo dela, ki jih delajo kovinarji, počasi se vidijo nove električne napeljave. Počasi hitimo proti drugi polovici del na odru. 

      

    1. junij 1998

    Dežuje. Nekoliko strahu glede priprave vaj za Ovinek. Fantje morajo stornirati vaje zaradi dežja. Problem elektrike, sedežev za gledalce …  

    Posvet o kulturni politiki pred dnevi v Ljubljani. Kaj bo z nami? 

    Elaborat za obnovo se veže. Mislim, da je odličen. 

    Dela na odru s polno paro. Kovina plus elektrika. Hkrati barvanje. Vprašanje barv: vodne, oljne, za tla, les in kovino … Kako priti do iste barvne nianse?  

    Končan gledališki list za Ovinek. Pripravljamo tiskovno konferenco.  

    Župana sem pozval, da skupaj z občino pripravimo zahteve do države – ministrstva glede predlogov za oblikovanje nacionalnega kulturnega programa. 

    Silovito hitro tečejo stvari. Veliko stvari se dogaja na enkrat. Mislil sem, da bo čas po Sobah bolj miren. Vendar ni bilo tako; ogromno je dela. 

    Na spremljevalnega Borštnikovega je selektor uvrstil Elizabeth. Upam, da ne bo odpadla, tako kakor lani. 

    Gospod Kolenko pri Minoritih je rekel, naj si klopi skušamo izposoditi kje drugje … Pa si jih bomo. 

    Županu, predsedniku Mestnega sveta in šefu oddelka za kulturo sem poslal naslednje pismo v zvezi s kulturno politiko: 

      

    Št.: 202/98 

    Ptuj, 23. junija 1998 


    Spoštovani gospod župan, dr. Miroslav Luci. 

      

    V sredo, 17. junija 98', sem se udeležil področne razprave o kulturni politiki, ki jo je priredilo v Cankarjevem domu Ministrstvo za kulturo RS. 

    Kakor veste, je država pred tik pred oblikovanjem nacionalnega kulturnega programa. 


    Država namerava decentralizirati kulturne ustanove in več pristojnosti prenesti na lokalne skupnosti (občine, bodoče regije). 

      
    Med vrsticami se je dalo razbrati, da bo od prisotnosti, prodornosti in vztrajnosti kulturnih ustanov in lokalnih skupnosti (!) odvisno, kako bodo oblikovana nova razmerja v financiranju kulture. 
     

    Gledališče Ptuj je v odnosu do Ministrstva za kulturo RS v dveh letih svojega obstoja doseglo precejšen napredek: Ministrstvo vsako leto sofinancira en gledališki projekt, letos pa se je vključilo tudi v projekt investicijskega vzdrževanja (obnova odra). 


    Menim, da lahko in da moramo v procesu priprave nacionalnega programa doseči za Ptuj in ptujske kulturne institucije še veliko več. 

    Vendar: Do Ministrstva je treba nastopiti enotno, skupaj in odločno. Ne le vsak zavod kot tak, pač pa zavod skupaj z lokalno oblastjo – Mestno občino Ptuj. 
     

    Zato Vas pozivam, da skupaj nemudoma definiramo konkretne strateške smernice razvoja posameznih zavodov in da se direktorji teh zavodov in predstavniki MOP sestanemo z ministrom Školčem ter predstavniki Ministrstva, da jim predstavimo, kaj pričakujemo na Ptuju od države.74 


    Prepričan sem, da boste s svojimi političnimi (po)veza(va)mi lahko pripravili takšno srečanje. 

      
    Če tega sedaj ne bomo storili skupaj, se bomo zavodi sicer bolj ali manj uspešno (iz)borili za svoj položaj v sliki državnega proračuna, vendar sem prepričan, da bomo tako dosegli najmanj, kar je možno, in s tem zamudili zgodovinsko priložnost, ko se pripravljajo spremembe oz. oblikovanje novih strukturnih razmerij. 
      

    Ne bom pisal, kako je kultura pomembna za narod itd. itn… Ker: Zdaj je treba ukrepati. Takoj, skladno in odločno. Lep pozdrav, 


    Direktor Gledališča Ptuj  

    Samo Strelec 

      

      

    1. junij 1998

    Zgodovinski dogodek: Tiskovna konferenca za Ovinek, predstavitev nove sezone in: predstavitev elaborata za obnovo gledališča! Zjutraj sem elaborat predstavil županu. In: bil je navdušen. Konec julija želi govoriti o teh rečeh na županstvu. Zadevo predstavil tudi g. Vidoviču. Srečen sem, ker je stvar dobro uspela. Zadovoljen, ker smo prodrli ob pravem času! Zdaj pa pamet v roke, si mislim … 

    Sinoči sem bil na kontrolki. Zanimivo bo, specifično, nenavadno. Mislim, da je treba popraviti še nekaj stvari, predvsem generalno pri Tadeju, premisliti ritme in domisliti konec. Pa bo. Veselim se. Fantje so krasni. Tudi Ivo, Aljoša, Tatjana. Super.75 

    (Se nadaljuje.)

    ***

     

    Opombe in komentarji:

    68 – Ja, na to, kaj ima kdo v “opisu del in nalog”, nismo gledali. Vedeli smo, kaj želimo narediti, zakaj bi bilo to dobro in pogledali, kaj zna in zmore kar kdo od nas “v kolektivu”, ter šli v akcijo. 

    69 – Pred dnevi smo na Sigledal.org urejali/ažurirali Tatajnin wiki članek. Pa sem ga preletel: veliko let je bila na Ptuju, ogromno je naredila, marsikaj premaknila naprej. Zelo fajn sodelavka je bila; ne na plači (honorarka), ampak doživljali smo jo “kot svojo, našo”. 

    70 – Pozabil sem tudi ta detajl! SNG Nova Gorica ravnokar dobiva zunanji avditorij, prizorišče (a je že končano, a je v sklopu EPK Go-Go 2025?), Andro pa si je že takrat zamisli, da bi na tem mini dvorišču med mestnim stolpom, proštijsko cerkvijo in gledališčem, (kjer stoji velika platana in spomenik Viktorina Ptujskega), nastal priložnostni, letni oder. Zdaj sem šel brskat po starih papirjih in dejansko: zunaj je bila vrisana tribuna za gledalce, v gledališču pa prizorišče/oder. Oder, uporaben torej dvakrat: za gledalce v dvorani in poleti z gledalci na tribuni zunaj hiše, v naravni senci impozantne platane. Imenitna ideja tipa “dva v enem”. 

    71 - Kakšno razkošje: odebeljeni fonti, na našem računalniku, in celo delajo! 

    72 - Režiser Dušan Mlakar, med drugim tudi dekan AGRFT. Bil je moj in tudi Petrov mentor. No, in med študijem študent naj ne bi režiral naokoli, ker bi s tem moti učni proces na šoli. Petru sem dal režijo na Ptuju, dogovorjen pa je bil očitno tudi v SNG Maribor. No, v nadaljevanju vidim, itak zapišem, kako se je stvar iztekla. 

    73 - Kakšno veselje! Da nas je najprej sploh kdo opazil. Potem: da je prišel kdo na Ptuj kaj pogledat od drugje. Nakar: da so nas povabili gostovat drugam. Zdaj pa: Sam prevsetli Cankarjev dom bo kupil našo predstavo! En klicaj je bil premalo, zapisal sem tri. Goljat kupuje kulturno municijo pri Davidu ;-) 

    74 – No, na tole pa sem ponosen: “Zato Vas pozivam, da skupaj nemudoma definiramo konkretne strateške smernice razvoja posameznih zavodov in da se direktorji teh zavodov in predstavniki MOP sestanemo z ministrom Školčem ter predstavniki Ministrstva, da jim predstavimo, kaj pričakujemo na Ptuju od države.” Ja, doseči se je dalo kaj (pri državi), ker je občina stala za Gledališčem. Na polno. Ponosen pa sem zato, ker nisem “drukal” (navijal) samo za GP, ampak za to, da se uskladimo vsi zavodi plus MOP in gremo skupaj do ministra. Tako bi lahko v polnosti kasneje uspel EPK (Ptuj 2012, GO 2025 ...), ampak mi pač radi gledamo vsak na svoj vrtiček. Takrat sem to zgleda slutil, danes vem: mesto lahko gre naprej samo tako, da privoščiš drugemu, da uspe, da dobi, da gradi in predvsem, da ima mesto 20, 30-letni plan in vrstni red: danes si na vrsti ti, jutri jaz, pojutrišnjem smo napredovali vsi. Ptuj ni samo MO Ptuj, Ptuj je pomembno (najstarejše) mesto v državi RS; če je to res, je prvi boter mesta minister za kulturo. Botrica pa vlada, ki naj se kiti s svojim (kao) najstarejšim mestom. In zato zakita marsikaj, kar je razdrapano in razpadajoče (mislim tako na materialno kot na nematerialno). 

    75 – Predstava Ovinek ... - je izjemno uspela. Ruda in Tona, Tadej in Nešo, sta na oder uvedla “kicarščino”. Ko smo potem nekoč gostovali v Desklah (na Sverenem Primorskem), smo na teren s seboj nesli poleg gledaliških listov še papirje, ki so bili nekakšen kicarsko-slovenski slovar. Sicer ne vem, če je publika sploh imela kaj od tega; nisem šel na gostovanje, da bi videl, ali je ta kicarsko-fundamentalističen dialekt sploh rezoniral v dvorani. Sploh pa mi ni jasno, kako smo na odru, v dvorani lahko igrali nekaj, kar je imelo pravi smisel šele v tistem slikovitem dvorišču za Dominikancem. Danes to dvorišče ni več enako. Takrat je bil to nekak robni rob Ptuja. Če je komu do osvežitve spomina na Ovinek, si lahko celotno predstavo pogleda na youtube kanalu. Seveda na črno. (Ampak, imam črno na belo: sem vam povedal, da gledate na lastno odgovornost ;-) 

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 20-11-25 6:23 Prva petletka, 15


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14

     

    1. maj 1998

    Nocoj sem zmenjen z Deklevo. Pogovarjala se bova o njegovi igri za otroke in možnosti, da bi jo prihodnje leto igrali na Ptuju. Gledat grem tudi Petrovo produkcijo. Zanimajo me mladi igralci.  

    Na odru je vedno manj lesa. Izgleda, da bodo danes končali demontažo. Nato pa nastopi g. Forstnerič. Oglasil se je tudi že Franci Korošec in zdi se mi, da bomo resnično v dobrem sodelovanju uredili ta oder. Mimogrede: praha na lesu, tramovih in deskah je nenormalno veliko. Vsaka čast Marijanu, kako se je sistematično, korak po korak lotil demontaže. Všeč mi je tudi to, da z vso resnostjo skrbi za varnost pri delu.  

    Anica je izdelala prve izračune za stroškovnike predstav v prihodnji sezoni. Upam, da bomo prodajali Finžgarja, še naprej Zaboj66in da bo tudi Fant »šel v prodajo«. Veliko pričakujem tudi od Ljubezenskih pisem 

    Dobil sem povečavo Slovenskega trga – fotografijo, ki sem jo posnel 9. maja. Zdi se mi fina, odlična. Zdaj jo bom uokviril in znašla se bo na steni moje pisarne. 

      

    1. maj 1998

    Sinočnji pogovor z Milanom D. je bil fajn. »Prišla sva skupaj« s tekstom, Milan bi rad, da ga režiram jaz … Po poti domov se mi med vožnjo utrinjajo misli, ideje. Čisto sem vznemirjen. Dodajam plin, da bom čim prej doma in še isti moment zapisal v računalnik prve zamisli. Vem, da to moram storiti, da bom miren, pomirjen… Vem, da je to trenutek, ki ga je treba zadržati. Čeprav še nič ni dokončno, jasno, čeprav je vse še en velik vprašaj, sestavljen iz Kdo, Kje, Kako in še tisočkrat Kako … Vendar prvi občutek ob ideji je fini. Vem, da je to vžigalna kapica, ki lahko sproži eksplozijo … Ima me, da bi že kar sestavil ekipo in jih povabil k sodelovanju. To bodo morali biti »moji« igralci. Ekstremno, svojeglavo, igrivo, zafrkantsko … - to bo to. Prašičje, svinjsko. 

    Na odru nastajajo zanimivi momenti: vprašanje konstrukcije pohodnih mostov, vprašanje preboja med balkonom in pohodnimi mostovi, vprašanje vodenja pletenic pod desno mansardo. Slišim o problemu vitel – cena naj bi se spremenila… Zanimivo, zanimivo. 

    Pričakujem Mirjano K. in Matjaža L. Upam, da bomo prišli naprej s poletno predstavo. Upam, da bomo določili lokacijo in se dogovorili natančneje o scenografiji.
    - - -
     

    Stvari so organizacijsko dogovorjene. Veliko se bo delalo sproti. Upam, da bo vse teklo brez težav. Da ne bodo stvari prezahtevne, da se bomo držali okvirov. 

      

    1. maj 1998

    Včeraj so mojstri na odru potegnili »vaservago«. Danes pa že žagajo I-profile. Starega lesa – vrvišča ni več in stvari se premikajo naprej. Tako je prav. 

    Včeraj me je na občini g. podžupan Jurkovič vprašal, kaj je z uporabo gledališča (z ozirom na članek lutkarjev v Tedniku). Med vrsticami izvem, da je struja, ki bi zaradi pogoste gneče v gledališču (koncert pihalcev npr.) in »očitnega nedovljevanja uporabe gledališča« (lutkarji) najraje zgradila kar novi kulturni dom, ki bi pomenil seveda tudi novo institucijo, zavod … To pa, se zaveda podžupan, stane. V par stavkih sem mu razložil, da lahko tudi lutkarji uporabljajo naše prostore pod enakimi pogoji kot vsi ostali uporabniki gledališča in tudi njemu dejal, da bi se želel sam v debato o  novi kulturni dvorani še kako vključiti s strokovnimi argumenti. Zdelo se mi je, da ga pa to zelo malo zanima, občutek sem imel, da celo čisto nič. Upam, da se motim. 

    Mateja je končala vnašanje na domače strani Interneta. Zdaj samo še menjamo nastavitve črk in vse bo o.k. Poteza ali dve mojstra Milana in tema »računalniki« bo zaključena. 

      

    1. maj 1998

    Obiskal sem Arhiv, prvega soseda na dvorišču, kjer bo OVINEK in zdi se mi, da ne bo problemov glede uporabe dvorišča za dominikanskim samostanom. 

      

    1. maj 1998

    Včeraj mi je Peter Srpčič povedal, da mislijo po informacijah g. Čučka v nekaj mesecih glasovati o gradnji novega kulturnega centra. Na kratko: če želimo kakorkoli prehiteti gradnjo takega centra oz. pokazati, da je smiselneje prenoviti gledališče in da bi to bilo še ceneje kot novogradnja, potem moramo ukrepati. Takoj. In danes se dobimo Peter, Andrej Šmid in jaz ter se pogovarjamo o stvari naprej. Po mojem mnenju moramo do konca junija ‘98 oddati županu, predsedniku mestnega sveta in predsedniku odbora za kulturo ter oddelku za družbene dejavnosti naš elaborat za obnovo gledališča. Nujno.67 In še to ni garancija, da ne bodo politično izglasovali nove dvorane in jo šli gradit. Seveda kot kulturnik načeloma podpiram vsakršno pridobitev na področju kulture, vendar nov kulturni dom na Potrčevi (nekdanja skladišča) me ne prepriča. Preveč stvari se bojim: nestrokovne arhitekture, opreme, dragosti projekta, in ko bi bil končan pravzaprav ne bi prinesel neke bistveno nove kvalitete (večanja umetniški vrednosti »izdelkov«).  Bomo videli; vsekakor nisem pričakoval, da bodo stvari tekle tako hitro. Menil sem, da bi prihodnje leto bilo dovolj, če bi javno nastopili s pripravami za obnovo gledališča. 

    V mestu se nekako spet širi »spor« med Branko in mano. Kako to, da se ne moreva zbogati. Prav fino, da se sam ne čutim v nikakršnem sporu. Hvala bogu se je Latin odločil za lokacijo za dominikanskim samostanom. Hvala bogu pravim, tako da ne bo kreganja in borb. 

    Ivica B. jamra glede poletja. G. Brumen ga je zvabil v projekt, zdaj pa pustil na suhem. Ivica se vleče ven na idejo civilne družbe … in razglaša nekak spor med civilno družbo in institucijami. Pa saj so vendar institucije bile narejene zato, ker je obstajal nek javni, civilni interes. Če institucije, take kot so, niso v redu, je najbrž treba razmišljati o ne/ustreznosti vodstva, ne pa jih spravljati v nek konflikt. Poleg tega je tudi vprašanje, kdo je to civilna družba. Vsak si išče svoje možnosti izraza in verjamem, da Gledališče Ptuj dobro vključuje relevantne gledališke ustvarjalce s tega področja v svojo produkcijo. Tako da gledališčniki ne potrebujejo civilne družbe, ki bi varovala njihove vitalne interese.  

    V ponedeljek naj bi se srečali električar, Marijan, kovinar in Franci K., da dogovorijo detajle glede nadaljnjih korakov, posegov. Tudi g. Schlamberger je klical in bo poslal skico montaže glavne zavese. Skratka stvari lepo tečejo in čakam, kje se bodo pojavili skriti problemi. Prepričan sem, da jih lahko s skupnim sodelovanjem rešimo. Vsaj doslej se je to izkazalo kot najboljši način, pristop k problemom. 

    Govori s Sandro Pužun glede možnosti ureditve temnice v prvem prostoru kleti. Mislim, da je zainteresirana. Bomo videli. 

    Vsekakor čutim nekak cmok v grlu, ko pomislim, da bom Janiki rekel, da bom dal možnost organizacije bara v gledališču še Mišku, ko pomislim, da bom dal prihodnjo leto fotografirat predstave Sandri namesto Stanču … To je pač del direktorovanja; če bodo »zamerili«, potem je pač to del njihovega razumevanja stvari. Gledam pač na gledališče in poskušam pripeljati najboljše možno. To pa pomeni, da se kdaj tudi zmotim oz. da je treba stvari spreminjati. 

      

    1. junij 1998 

    Teden se je začel z bliskovito naglico. Pri obisku pri g. Petrovič Alojzu sem med zapuščino g. Alfreda Bradača videl kakšnih 20 strani tipkanega teksta o zgodovini ptujskega gledališča! Upam, da bom dobil ta material. 

    Z Matejo sva šla v Arhiv, kjer bo začela Mateja zbirati materiale za razstavo o zgodovini stavbe gledališča. 

    V soboto smo se dobili v Mariboru pri Andreju Š. s Petrom in Andrejem ter naredili načrt za izdelavo elaborata za obnovo. Če bo narejen tako, kakor se pogovarjamo, bo super. 

      

    1. junij 1998

    Vaje za Ovinek so sinoči stekle. Tatjana je imela smolo: v Slovenski Bistrici je imela majhen karambol. Razbila je avto in pozno zvečer smo šli po njo. Tako so se vaje začele v slogu teme predstave … Matjaž želi na odru žive živali … Upam, da ne bo težav s sosedi, upam, da bodo dovolili, da prinesemo živali in da jih bomo lahko uporabili v predstavi. 

    (Se nadaljuje.)

    ***

    Pripombe in komentarji: 

    66 - Zdaj, ko berem svoje zapise in raziskujem po Repertoarju ptujske premiere, vidim, da je Peter potem, čez deset let, naredil še eno premiero, nov Oj, čudežni zaboj. Očitno je prvi bil tako uspešen, da je postavil še enega. Torej je bila moja prvotna programska odločitev očitno dobra, celo čez-mandatno dobra, da jo je isto gledališče, isti režiser, postavil/o še enkrat (z drugimi igralci).
    Tako, da se še malo pohvalim, ker vidim v teh dnevniših zapiskih, da non-stop nekaj dvomim in se bojim in trepetam, da ne bi šlo kaj narobe. En sam jamr.

    67 – V prvi petletki smo torej naredili dvoje: omenjeni preveritveni projekt, t.j. nekakšen elaborat, ki predstavi situacijo, probleme in nakaže rešitve, ter potem tudi PGD – projekt za gradbeno dokumentacijo - načrte, ki pa so ostali samo v fasciklu. Zdi se mi, da je Andrej Šmid nato, čez leta, na javnem natečaju kandidiral s svojo arhitekturno rešitvijo, ampak, trditi pa ne upam. Mogoče bo o tem kdaj spregovoril Rene Maurin ali pa Štefan Čelan, ki bo takrat župan. (Če se spet vrnemo nazaj na časovnico, torej v junij 1989.) Andrej: si samo izrisal isti "PGD projekt" iz leta 1998 ali potem za prijavo na natečaj še kaj spremenil?

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 06-11-25 6:23 Prva petletka, 12


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11

    ***

    1. marec 1998

    Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

    Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

    Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

    Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

      

    1. marec 1998

    Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

    Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

    Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

    Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

    Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

      

    1. marec 1998

    Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

    Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

      

    1. marec 1998

    Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

    Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

    Začel pogovore z g. Senčarjem54 za ureditev elektrike v gledališču. 

    Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

    Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

    Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

    Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

    Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

      

    1. marec 1998

    Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

        

    1. marec 1998

    V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

    S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

    Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

      

    1. april 1998

    Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno LubejNatašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

    Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo55. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

    Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

      

    1. april 1998

    Juhu: dobili bomo 2 mio56 Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

      

    1. april 1998

    Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

    Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

    S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

    To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

    Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

      

    1. april 1998

    Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

    Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu57

    Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

    V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

    Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

    Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra58 v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

    Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

    Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

    Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

    Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

    Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije59

    Se nadaljuje.

     

    ***

     

    54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

    55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

    56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

    57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

    58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

    59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

     

    Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 21-10-25 6:23 Prva petletka, 10


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9

    ***

     

    1. januar 1998

    Januar je mimo. Mislim, da predstavo Sobe delamo uspešno. V hiši pa stvari tečejo nekako po starem. Čutim, da moram premakniti organizacijsko spremembo dopoldanskih vaj: treba je uvesti inspicientsko službo. Na odru je kar nekaj drobnarij in scenskih elementov in te stvari bo treba vzeti v roke - nekdo jih mora pripravljati, popravljati ... 

    Sicer pa počasi razmišljam o novi sezoni: Fantu, Finžgarju, monodrami. Obenem pa o dolgoročni strategiji glede obnove stavbe: o procesih, papirnatih zadevah, ki jih bo treba pripraviti46. Muči me tudi misel na Hercegovo: kaj storiti?  - Najbrž bo najboljše, če počakamo na odločitev države, ali nas bo podprla pri vlogi za sofinanciranje. 

    Zdi se mi, da bomo lučni regulator dobili relativno kar hitro.  

    Sedmi človek v zavodu je po izjavi g. Vidoviča letos utopija. Lahko bi razmišljali o kom, ki bi delal prek javnih del. 

    Nikakor se ne spravim, da bi se najavil pri ministru Školjču. Tudi Peter Božič ni nič klical - obljubil je namreč, da bo poskusil urediti sprejem pri ministru. Morda bom ob prvi priložnosti rekel županu, naj poskuša doseči, da greva skupaj do Školjča. 

      

    1. februar 1998

    Ja, še sem začetnik: kar v trebuhu me malo zvija, ko moram urediti stvari z zavarovanjem in odpovedati eno od zavarovalnic. Prvič, ker dobro nekaterih stvari ne razumem, drugič ker moramo ene odpovedati, tretjič ker se počutim sam pred sabo neodločnega, ker cincam s to neugodnostjo.  

      

    1. februar 1998

    Za Štajerca je še samo kakšna karta. Veliko ljudi bo ostalo zunaj ... -- Telefoni zvonijo kot zmešani... kart pa že nekaj časa več ni ... Lep in hkrati občutek nemoči. 

    Vaje za Sobe tečejo fino, lepo. Tehnika izredno dobro dela. Pravočasno in temeljito. Zavzeto in odgovorno. 

    Zdi se mi, da bo tudi gledališki list za novo predstavo kar zanimiv. Pester, razgiban. Tatjana je resnično zanesljiva in drži se rokov. Tudi na Tedniku zelo dobro sodeluje z urednikom in oblikovalci47. Verjamem, da pride k njim z maksimalno pripravljenimi stvarmi. 

      

    1. februar 1998

    Torej: župan me je prosil za govor. Pokličem Branko na ZKO, da izvem, kako bo izgledala scenografija - pove mi, da naj si grem po scenarij na MOP in da mi mora povedati še to, da je bila proti temu, da sem slavnostni govornik jaz ... Danes zjutraj me kliče župan in sprašuje, ali imam kaj proti, če govori še g. Lačen, ki je bil predlagan za govornika s strani ZKO-ja. Nikakor, pravim, naj govori vsak, ki ima kaj povedati ... Hecno, s kakšnimi “problemi” se imamo čas ukvarjati. 

    Pomembno se mi zdi to, da je župan sam dobil nekaj klicev za to, da bi priskrbel vstopnice za Štajerca - seveda ni mogel pomagati, je pa se začudil, kako to, da ljudje želijo to tako gledati47. 

      

    1. februar 1998

    Malo pred 18. uro je. Pričakujemo goste. Irena je fino pripravila klet in narezek. Koliko se jih bo le odzvalo? Upam, da čim več. Mislim, da je prav, da se poveselimo skupaj ... 

    Petkov govor je mimo - mislim, da je bil kar v redu. Seveda nisem povedal nič bistveno novega, vendar mislim, da so bili poudarki ustrezni. 

    Všeč mi je bilo, da so prišli sodelavci na proslavo. Vse ženske (Tomaž je bil najbrž že sit napetega petka, saj je imel ta dan kar nekaj predstav, Marijan pa je že šel po svoje). 

    Popoldne nekoliko prebiral stari dnevnik, ker sem mislil, da bi prebral kaj iz njega. Vendar tega ne bom naredil, sem se odločil v zadnjem trenutku. Ker gotovo ne bi izbral - našel ustrezne stvari, ki bi poudarila bistven prispevek prav vseh pri nastajanju projekta “poklicno gledališče na Ptuju”. 

    Februar bo kratek. Veselim se že premiere Sob, ker vem, da bo Sandi zelo dober, morda pa bo tudi Vesna naredila nekaj čisto novega ... šla čez sebe. 

    Petkov govor na občinski proslavi: morda bi spremenil samo to, da smo tudi profesionalci še lahko ljubitelji. In da mi smo ljubitelji. 

      

    1. Februar 1998

    Od sinoči imamo internet. Poslal sem prvo pošto, Tatjani Doma. Našel sem prve podatke, o Marcusu Koebeliju. Izgleda, da bo stvar prav zanimiva. Zdaj je naslednja investicija v tej smeri telefonska linija, ISDN in seveda multimedija. 

    Tomaž in Anica sta naročila svetlobni regulator. Tako bomo lahko vrnili sedanjega na ZKO. Kar precej problemov se že počasi nabira pri koordiniranju prireditev … Na ZKO-ju pa bo prišlo tudi do “preštevanja” in najbrž bodo tudi zato hoteli imeti vso opremo spodaj. Kakorkoli že: do konca marca bomo imeli svoj regulator: nov, kakovosten, hkrati prenosni. Mislim, da smo za naslednjih 10 let uredili regulacijo svetlobe in lahko bomo začeli vlagati v reflektorje49. 

      

    1. februar 1998

    Včeraj smo se kar malo skregali: zaradi plakatov, ki jih ni bilo pred gledališčem v soboto, zaradi tega, ker Marjan ni hotel zvečer narediti usluge Ireni in zakleniti kleti, zaradi Tomaževega dolgega reakcijskega časa pri izvajanju nalog. 

    Obiskal me je Aleš Novak. Rad bi delal v našem gledališču. 

    Petkov pogovor s Sebastijanom Horvatom glede gostovanj v tujini. Načelnega dogovora za vsa gostovanja v tujini nisva dosegla. Pogovarjala se bova posebej, za vsako gostovanje posebej. Za začetek o Beogradu: vztrajam, da če morajo vsi trije tehnični delavci hoditi na predstavo po Sloveniji, da potem morajo vsi trije tudi v Beograd. Sebastijan bi namreč rad, da gre samo Tomaž. Vztrajam: če jih ne potrebuje v BG, jih ne potrebuje tudi po Sloveniji. Pravi: da je doma drugače, da on doma na predstavah ne bo delal ... Ne popustim, in naši bodo šli zraven, če se bo šlo. 

    Gostovanje Štajerca v Ljubljani seveda čisto polno. V gledališču tudi Partljič z ženo, gosti ga župan Luci. 

    Finiširamo s predstavo.  

      

    1. Februar 1998

    Pustni torek. Nekakšno premirje. Tehnika finišira svoje delo za Sobe. V pisarnah nekak neobičajen mir. Anica končala finančno poročilo. Lepo je zvezano, komentirano, odposlano na občino in članom sveta zavoda50. 

    Všeč mi je, da je tehnika za to predstavo “stopila skupaj”. Usklajujejo se in se samostojno organizirajo za določene naloge. Tako mi ni treba vsega kontrolirati. Razumeli so, zakaj so tam in za kaj so odgovorni in kaj bi se zgodilo, če svojega dela ne bi dobro opravili (mislim: posledice na odru, ne kakšno kaznovanje). 

    Stimulacijo sem dvignil na 7 % v poprečju. In jih nagradil za februar z 10 %, Anico pa z 20 % zaradi celoletnega preglednega in ažurnega vodenja financ. 

      

    1. februar 1998

    Včeraj sem dobil dve zanimivi pismi: v prvem mi odgovarja Nataša Matjašec in pravi, da naj ne bom birokrat, ampak tokrat ustvarjalec in omogočim gostovanje v Beogradu ... in dodaja še marsikaj, kar je najbolje prebrati kar v pismu. Najprej sem bil žalosten in jezen: zdaj pa sem se odločil, da bom reagiral takole: ne bom odgovarjal. Imam svoje stališče do projekta, z njim sem seznanil vodjo projekta in komuniciral bom samo z njim, Sebastijanom. Ne mislim se opravičevati za svoja stališča, ki so pač taka kot so. 

    V drugem pismu je bil tekst, ki mi ga pošilja g. Šedlbauer in pravi, da bi ga rad režiral na Ptuju. Odpisal mu bom; - v glavnem, da ne verjamem, da bi ga ptujski honorar utegnil resno zanimati. Že popoldne me je klical Vlado Novak, ker da je prejel isto besedilo od Šedlbauerja (ker režiser predlaga za igralca njega in Bernardo Oman). Zanimivo je bilo to, da je Vlado nenadoma želel vedeti, kaj bomo igrali drugo leto, kaj smo igrali to leto in me začel prepričevati, kako je to projekt, ki ga gledališče potrebuje ... Lepo in prav: zalomilo se bo vse pri denarju51. 

     

    (Se nadaljuje.)

    *** 

    Pripombe in komentarji:
     

    46 - Seveda nisem imel pojma, kako se načrtuje, kaj šele gradi, kakšna javna zgradba. Kje začeti? Kako misliti obnovo? V čem je razlika med obnovo in prenovo? Če ne bi bilo že omenjenega Androta (Andreja Šmida), bi taval v megli. Tako pa me je naučil, kaj je to preveritveni projekt, pa idejni načrt, pa PGD in PZI. Niti malo izi. 

    47 - Tatjana Doma je bila "hišna dramaturginja". Ob premierah je izhajal "Premiernik" - nekaj takega kot gledališki list in postavljali in tiskali smo ga v Tedniku, ki nam je še kako "šel na roke". Pri njih smo tiskali tudi Sezonec - najavo nove sezone. Mogoče je izšel celo kot priloga pri Tedniku ...

    48 - Pozabil sem na to dejstvo: da so ljudje poskušali "prek vez" dobiti karto za Štajerca celo pri županu. In jim je seveda ni mogel "zrihtati". Ker sedežev je, kolikor jih je. Mogoče pa je prav ta županova osebna izkušnja s karatami, ki jih ni več, pripomogla, da je bil naklonjen misli na prenovo gledališča? A propos sedežev: Da bi pro-vocirali (provocare = priklicovali) obnovo, sem Andreju rekel, da naj v preveritvenem projektu "nabaše" v volumen čim več sedežev. Mislim, da jih je narisal kakšnih 230. Saj veste: papir vse prenese ... Zdaj, ko gledam tole vse skupaj za nazaj in vidim, kaj je po prenovi nastalo, priznam: moja napaka. Gužvanje sedežev na silo v dvorano z argumentom češ, po porenovi bo dvorana sprejela več gledalcev - napaka. Pika. Kaj bi se mi zdelo danes najprimerneje? Če bi lahko zavrtel čas nazaj in odločal? - Preprosto: v danih gabaritih povrniti dvorani - z ložami, balkonom - nekdanji sijaj. Bi se reklo: nekdanji kič. Saj veste; pozlata, rdeči žamet, ložice za njega in njo. Retro. Nekje drugje pa zbetonirati sodoben "silos" - sodobno dvorano s 400, 500 sedeži. (Da ne sanjarim: že v Q-Centru bi lahko nastala takšna dvorana. Parkingi - blizu, obvoznica - blizu, infrastruktura - ready.

    49 - Zdaj šele dobro vidim: začeli smo res iz nule. Od žlice. Ničesar nismo imeli. Razen želje - delati gledališče, igrati. Igrali bi pri svečah, če bi bilo treba. (In tu je ta paradoks: gledališče ne potrebuje drugega kot nekoga, ki želi igrati in nekoga, ki ga želi gledati. Kjerkoli; lahko tudi na trgu, v kleti, gostilni, razredu. Ko pa iz "želeti-igrati-in-želeti-gledati" začneš želeti delati "dejavnost", institucijo in kaj šele "presežek prihodkov nad odhodki", potem pa se stvari zakompleksnizirajo. Ja, lahko dobiš kompleks pred kompleksnostjo. In v tem je lepota in izziv.

    50 - Ja, s koliko skrbnosti smo pripravljali poslovno poročilo; od vsebin, do statistik, grafov, financ - samohvale z višino oz. bolje deležem lastnega prihodka, odzivov v javnosti ... Verjel sem, da bodo argumenti rezultirali v več denarja za gledališče. Časovni preskok. Nekoč pozneje - mogoče bom v prihodnosti pisal v dnevniku tudi kaj o tem; skoraj prepričan sem, da bi moral - sem razočaran, da tega denarja ni bilo vse več, kakor je bilo obiskovalcev in uspehov vse več, v neko poročilo na prvo stran napisal: "Če kdo to bere, naj me pokliče, da bom vedel, da je to vsaj nekdo prebral." Nikoli nisem dobil nobenega klica.

    51 - Denar: če ga imaš, si lahko kupišt tudi "pavarottije". A to - kupovati, ker pač imaš denar - ni gledališče. Gledališče je "proizvodnja", gledališče je "domača gredica", "pridelano doma". Seveda: korenček v lidlih in šaprih in hoferjih je ves lep, čist, perfekten, kot da bi ga na stružnico izdelal; domač je ves blaten, skrivenčen in dva nista enaka ... Ampak je pa z domačega vrta! Gledališče ni trgovinska dejavnost; gledališče je lokalna (locus) kategorija; gledališče stoji in pade z intenziteto, s katero živi z mestom, meščani, kolikor resonira s svojim okoljem. Obstajajo mnogi kraji, ki imajo kulturne domove in večnamenske dvorane; ja, in tudi tja seveda zaide gledališče, da v tamkajšnjih krajih poskrbijo za pestro kulturno ponudbo. A malo krajev ima svoje lastno gledališče. (Bogati kraji, bogata mesta, pa seveda tudi več.) 

     

    Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 07-10-25 6:23 Prva petletka, 8


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7

    ***

    1. december 1997

     Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki. 

    --- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico33 rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona34 in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel... 

    Na predstavo prideta Andrej in Andreja35. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.   

    1. december 1997

    Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.  

    Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.  

    1. december 1997

    Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena36 pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu. 

    Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral. 

    Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju. 

    Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.  

    Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo. 

      

    1. december 1997

    V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor! 

    Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes. 

    Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne. 

    Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje. 

    Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo. 

    Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov? 

    Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?37 Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat38, pihalci - Branko Horvat39, občina - Menoni40 ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...  

    Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano41, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ... 

      

    1. december 1997

    Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek42: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja. 

    Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču. 

    Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži43. 

     
    (Se nadaljuje.)

    ***

     

    Pripombe in komentarji: 

    33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.

    34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.

    35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno. 

    36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco. 

    37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem. 

    38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole. 

    39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta). 

    40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.

    41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉) 

    42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo. 

    43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.

     

     

    Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 12-05-25 10:45 mgPuzzle - 15

    MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

    Avtorji:
    Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

     

    Kazalo:

    Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
    Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
    Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
    Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
    Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
    Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
    1992 - Zato., Na odprtem morju
    1993 - Zato., Zaprta vrata
    1994 - Zato., Plešasta pevka
    1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
    Medklic
    1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
    1997 - festival monodrame, prvič
    1998
    1999
    2000

     

    2001

    ali Še 23 let do tridesetletnice!

    2001 Festival monodrame, drugič
    Človeštvo v a-molu
    Sizif na begu / Sisiphus on the run
    Nagon
    Glasba skozi čas
    Princeska in čarodej
    Songi
    Elektra
    Dedek Mraz pri nas

     

    Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam:

    Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.
    Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav?

    Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani.

    Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra imenovan za v. d. direktorja Gledališča Ptuj.

    Time out. Minuta odmora.
    Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.
    Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju Maurinu. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.
    Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...
    Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži.