9. julij 1999

Toliko dela sem imel v zadnjem tednu, preden grem na dopust. Oblikovanje dopisov, ponudbe kupcem, osnovnim, srednjim šolam, dopis za teatre … 

Predvsem pa zaključek sezone, analiza dela in misel na financiranje ‘99. Bil sem pri Kardumu in ugotavljam, da smo svoje naredili. Da potrebujemo pomoč politike. Da je potreben pritisk občine na MiK, sicer sami ne bomo zmogli. In zato sem se odločil, da v Tednik in v Ptujčana pošljem članek z naslednjo vsebino: 

Spoštovani ljubitelji gledališke umetnosti, 

julija smo z lutkovnimi predstavami pred gledališčem končali sezono 1998/99. ZU, U, ali MU? - Zelo uspešno, uspešno ali manj uspešno? Morda se moramo vprašati celo: “Je bilo naše vedenje v pretekli sezoni manj primerno, primerno ali vzorno?” Prihaja poletni čas, ko smo pospravili rekvizite in kostume, oder pripravljamo za nove nastope, predvsem pa čas za premislek in analizo pretekle sezone. Čas, ko se skušamo učiti na napakah, ki smo jih naredili, in pripraviti vse potrebno za sezono 1999/2000. 

Vsako gledališče svoj “učinek” meri tudi s statističnimi kazalniki. (Zdaj, v času, ko Ministrstvo za kutluro RS vpeljuje merila in kriterije, po katerih naj bi sofinanciralo programe gledališč v prihodnje, je prav obisk še posebej pomemben kriterij). 

Pa poglejmo statistiko Gledališča Ptuj v preteklih treh sezonah: 

Izračun zasedenosti dvorane (142 gledalcev na predstavo) pokaže, da je bila dvorana optimalno zasedena. Vsi, ki obiskujte našo hišo, namreč dobro veste, da je prvo-vrstnih sedežev v dvorani le 133, iz drugih vrst pa je vidljivost dokaj slaba. Menimo torej, da obiska v matični dvorani v prihodnje ne bomo mogli kaj dosti povečati, ne da bi jo ustrezno prenovili (kot vam je najbrž znano, bi prenovljena dvorana nudila 240 enakovrednih, kvalitetnih sedežev).  

Pa umetniški vidiki minule sezone? 

Vrhunec sezone gotovo predstavlja uprizoritev LJUBEZENSKA PISMA, kjer so se zbrali resnično imenitni gledališki ustvarjalci. Kritike so bile zelo ugodne, predstavo smo veliko igrali po Sloveniji in režiser Šedlbauer je bil z delom v našem gledališču zelo zadovoljen, tako da se je sam ponudil za režijo naslednjega projekta, ki si ga boste lahko ogledali prihodnje poletje na prostem. Žal se nam ni tako zelo »posrečila« uprizoritev Zijaha A. Sokolovića FINŽGAR V SEKSŠOPU. Režiser je iz Turrinijeve komedije morda želel »potegniti« preveč, jo nekoliko »zakompliciral« in nastala je dokaj nenavadna komedijska uprizoritev. Vendar brez tveganja v gledališču nikoli ne gre. Gledališče je ustvarjalen proces, kjer je težko z gotovostjo napovedati, kakšen bo rezultat po dveh mesecih vaj. Monodrama ŠTEFKA VALENTIN, mladega Petra Srpčiča in Alenke Tetičkovič, je bila dobro sprejeta. Kljub mladosti obeh avtorjev ste gledalci predstavo radi gledali, saj je že sama zgodba zanimiva in duhovita. Prijetno nas je presenetila uprizoritev FANT V AVTOBUSU. Predvidevali smo namreč, da bo zaradi zahtevnosti teme, »zamorjenosti« bolj malo ponovitev. Zgodilo pa se je nasprotno: predstavo smo igrali več kot 30-krat. Mlada gledalka nam je o njej napisala: »Robert je dokaz, da je v vzgoji otrok pomembna zgolj in le ljubezen. Vse ostalo so le predsodki odraslih. Teh, katerih mnenje je, da otroci te zgodbe ne bodo razumeli.” (Janja Tekavec, Hoče). Posebej je treba izpostaviti še FESTIVAL MONODRAME PTUJ ’99, ki je s strani strokovne kritike in medijev prejel v celoti ugodne ocene. Če dodamo še ponovitve uspešnic OJ, ČUDEŽNI ZABOJ in OVINEK, ki sta “preživeli” že drugo sezono, in stoto ponovitev GOVORA MALEMU ČLOVEKU (prve ptujske poklicne predstave po ponovni profesionalizaciji gledališča), ocenjujem, da je bila sezona uspešna. 

“Gledališče je subvencionirana opozicija”, pravi znani nemški režiser Heyme. Najbrž si ga vsaka sodobna družba privošči (tudi) zato, da bi po-kazala svojo demokratično naravo? In ko smo pri subvencijah in financiranju: Svojega poslanstva ne bi mogli opravljati, če naš ustanovitelj (Mestna občina Ptuj) ne bi razumel narave našega dela (projektne “špice” ob premierah, številni honorarni sodelavci …) in redno ter dosledno izvajal zagotovljenega financiranja. V tem smislu je bilo sodelovanje z ustanoviteljem v pretekli sezoni resnično vzorno. Želimo si lahko le, da bi bilo tako tudi v prihodnje.   

Ampak vendarle: Kje so problemi? - Kdor jih nima, najbrž nima dovolj visokih ciljev, jasnih vizij? Kje smo zdaj, in kam naj bi se gledališče razvijalo v prihodnje? Kaj bistvenega bi bilo potrebno storiti?  

Začnimo pri financah. (Kje pa drugje?) Oglejmo si financiranje (iz državnega proračuna) slovenskih poklicnih dramskih gledališč v letu 1998 in njihove programske obveznosti:  

Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 1998, MiK, Lj, 1998 

(To ni celoten budžet vseh sredstev, ker ni vštet delež občinskih sredstev. Obveznosti sistemsko financiranih gledališč je definirala država, pri GP navajamo dejanske rezultate iz poslovnega poročila za leto 1998).   

Trdim: razvoj Gledališče Ptuj je v primeru nadaljevanja dosedanjega financiranja dosegel svoj plafon. (31,4 mio MOP in 4,5 mio RS. - Primerjajte ptujsko gledališče s kranjskim, ki dela letno s cca. 100 milijoni sredstev, kjer daje 1/3 država in 2/3 občina).  Seveda se zavedamo , da je občinska blagajna, kakršna že je: nikoli dovolj velika. Zmanjšana zaradi  manjše velikosti občine, sprememb, ki jih je prinesel zakon o financiranju občin, prenosa financiranja javnih zavodov na občine itd. itn. In tu ni kaj dodati: vse to je res. Vendar pa je res tudi naslednje: država (Ministrstvo za kulturo) je v zadnji fazi oblikovanja mreže poklicnih gledališč – tistih, katerih program (t.j. premiere, ponovitve, gostovanja) bo v  prihodnje so-financirala. In prav na tem področju, v odnosu do države, pogrešamo sodelovanje, pomoč, prizadevanje, agresivnost, vztrajnost, konstanten pritisk… (ali je morda primernejša in modernejša beseda lobiranje) občine. Zdaj je zadnji čas za to. Zdaj se ob velikem angažmaju morda lahko popravi zgodovinska “krivica”, ki se je zgodila mestu leta 1958, ko je država ukinila ptujsko poklicno gledališče (s stalnim ansamblom!) Leta 1995 je bila mestna oblast resnično pogumna, da je gledališče ponovno ustanovila in si ga naložila “na svoja pleča”. Glede na to, da gledališče dosega glede na vložena sredstva zavidljive rezultate, je zdaj prava priložnost, da si za delovanje izborimo večja, predvsem pa stalna in sistemska sredstva iz državnega proračuna. (Tu pa statistika, aplavz pri poklonu in ugodne kritike niso dovolj.) In kaj bi se zgodilo, če bi Gledišče Ptuj pridobilo večja državna sredstva? Imelo bi vse možnosti, da izboljša opremo predstav (kostumi, scena), s tem poveča kvaliteto uprizoritev, da zaposli vsaj nekaj igralcev, ki bi predstavljali umetniško projektno jedro. Glede na to, da ptujskega gledališča ne obremenjujejo stari dolgovi, neporavnani računi, prevelika zaposlenost, nerešeni pravni akti … in predvsem zaradi mladih ptujskih igralcev, ki so vedno uspešnejši na slovenski gledališki sceni, bi imelo možnost postati pravi “ambasador” ptujske vrhunske umetniške ustvarjalnosti. Ocenjujem, da je gledališče v štirih sezonah doseglo korekten nivo, tukaj pa se utegne tudi ustaviti. Vendar so moji cilj in cilji kolegov igralcev in režiserjev ambicioznejši. Ja, ostati malo, vnedar postati vrhunsko, specifično in prepoznavno gledališče. Gledališče, ki se bo po umetniških dosežkih enakovredno merilo s katerimkoli večjim v državi. Prepričani smo namreč, da je samo takšno gledališče za mesto Ptuj lahko dovolj dobro gledališče. 

Kaj je torej storiti? – Menim, da je pot jasna: gospoda župana pozivam, da se »oboroživa« z argumenti in se skupaj »abonirava« v čakalnici pred vrati gospoda ministra Školča. Potem pa vztrajava in ne odnehava, vse dokler ne »zmagava« ali »častno padeva v bitki za pravično stvar«. 

Za konec pa še o enem, temeljitem problemu: stavba gledališča. Če se ozrete na fasado, zavijete na sanitarije, hočete v garderobi obesiti svoj plašč, ali si ogledati odlično predstavo – denimo gostovanje ljubljanske Drame, ali pa plesni nastop vašega otroka, koncert pihalne godbe … ugotovite, da imate pri nas kup problemov. Predvsem pa: kadar je dvorana polna, slabo vidite in vam je zelo vroče. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa je hiša pred sto leti, ko je bila zadnjič gradbeno obnovljena, namenjena stotim ptujskim gospodom in gospem, ki so sedeli vsak v svoji (zagrajeni) loži … Projekt glede možne prenove gledališke stavbe je pokazal, da bi lahko bilo v - na zunaj enako veliki -  stavbi 240 enakovrednih sedežev¹⁰¹! Sočasno bi zgradili nekdanje pročelje, ki bi pomenilo hkrati obnovo starega mestnega jedra, in tako pridobili “kuliso” za vse pogostejše prireditve pred gledališčem (predstave Gledališča Ptuj, zaključek šolskega leta “Olgice”, prireditve Poetovio Vivata, Turističnega društva, Društva umetnikov in ustvarjalcev …). Če si mislite, da bi bila cena za to astronomsko visoka, vas lahko z veseljem razočaramo: stavbo bi bilo mogoče prenoviti v sodoben, srednje velik kulturni hram, ki bi zadoščal za prirejanje vrhunskih umetniških dogodkov in najeminentnejših prireditev (npr. dan samostojnosti, kulturni praznik) – in to za 250 milijonov tolarjev. Se oproščam, vem, govorim pro domo sua. Za prenovo stavbe Gledališča Ptuj pa na srečo govorijo tudi močni strokovni argumenti. 

Prihaja sezona, s katero bomo zakorakali v novo tisočletje. Kdor razmišlja o Ptuju in njegovih vizijah resno in odgovorno, prepoznava naše ambicije za smele, izvedljive in smiselne. 

Hvala vam za obisk v minuli gledališki sezoni. Že v naslednji številki Ptujčana boste našli prilogo – Program Gledališča Ptuj za sezono 1999/2000. Vabimo vas, da nas obiščete in si o vsem skupaj ustvarite svoje mnenje.  

Samo Strelec, direktor Gledališča Ptuj 

Kako se bo odzvala politika? Kako javnost? Ali sploh? – Zdi se mi, da sem moral to storiti. Ker sicer zamujam in ne vidim nobenega razloga, da bi se stvar spremenila na bolje sama. Morda pa bo prišlo celo do kontraučinka. Kdo ve. Želim imeti občutek, da sem svoje naredil. 

Dobili smo nekaj povratnih informacij za mapo in ljudje so z njo zadovoljni, opazili so jo. Izgleda jim zanimivo. 

Nabavil sem si knjigo o grafičnem oblikovanju in še eno, ki govori o Corel Venturi. Zdaj čakam na možnost, da nekje dobimo program in se začneva s Tatjano praktično učiti¹⁰². 

13. julij 1999 

Pripravljam se na sestanek na občini: poslovanje zavoda v poslovnem letu 1998. Gledam podatke, računam procente in se zgražam. Dotacija se je dvignila za 6 %, lastni prihodek za 12%,  obiska za 22 %, število prireditev pa za 50 % (predvsem zaradi 105 %-ega povečanja gostovanj). Zanimiv je tudi podatek, da je se je zato povečal obisk na gostovanjih (za 76%), v hiši pa komaj kaj (za 7%). Prav zanima me, kakšen bo odnos med poslovnima letoma 1998 : 1999, saj ne pričakujem dviga obiska v hiši. 

Odločil sem se, da po dveh letih trdega dela v hiši nekoliko trše nastopim do občine. Do sedaj delujemo in izgledamo kot »dobri fantje«, dobra ekipa, s katero ni problemov. In res je tako. Vendar je treba zdaj tudi jasno in glasno povedati, - in to podkrepljeno s številkami, kje so problemi. Izpostaviti predvsem primerjave z drugimi gledališči – primerjati inpute ter outpute. 

Še eno perečo stvar moramo danes zaključiti: zaključek zgodbe z urami, starimi in novimi dopusti itd. itn. Interna stvar, - ki sem jo zakompliciral, s tem ko sem hotel preveč razumeti sodelavce, specifiko ter naravo dela in manj upoštevati formalno-pravne predpise. No, tudi to bomo uredili. Upam, da zdaj za zmeraj. 

Končno sem si vzel čas in šel na vajo za Ano in videl celo postavitev. Dosti so naredili. Tudi igrajo se že. Imel sem nekaj pripomb. Upam, da bodo premislili. Sicer pa mislim, da se obeta zanesljiva uprizoritev. Zdaj, v finalizaciji pa se bo pokazalo, ali bo korektna ali čudovita. Mislim, da je moja naloga, da jim pomagam, jih spodbujam, opozarjam in skušam razviti to, kar sami nosijo, pa morda ne artikulirajo na dovolj učinkovit način. Vsekakor: zelo sem vesel, da so pred počitnicami naredili tako zelo veliko. Ob gledanju sem čisto padel noter in videl možnosti, variante … pri tem pa me ni obremenjevala kranjska uprizoritev. In to se mi zdi fino. Ja, morda potrebujejo še moment igrivosti … Pa ne tiste, ki bi prišla s tempom, hitrostjo, dinamiko, pač pa miselne. 

14. julij 1999 

To še moram zapisati, preden grem na dopust: 

Kako je izgledal včerajšnji »zagovor« poslovnih poročil za leto 1998. Imel sem 3 minute za dodatek, pojasnilo, poudarke iz poročila. Rekel sem: da smo računovodsko poslovali pozitivno, vendar je situacija kritična: ker smo naredili več, kot imamo denarja. Ergo: vlagati v prostor in standard predstav. Ne pričakujemo več od občinskega proračuna, ampak od MiK. Da se dela mreža teatrov in da imamo strokovne argumente, potreben pa je pritisk mestne oblasti do ministrstva. Pozivam, da ta pritisk izvršimo. Ker je zdaj priložnost za sistemsko financiranje. Nato je sledila debata: en gospod svetnik je vprašal, koliko otrok je videlo naše predstave (gradivo, ki so ga dobili, je vsebovalo le uvodni del in finančno rekapitulacijo, ne pa tudi statistike programa) in nekaj je rekel v zvezi s šparanjem pri pošiljanju pošte, kar pa nisem razumel. Gospod Brglez¹⁰³ (LS) je pohvalil delo gledališča in si zaželel, da bi bilo morda več ljudskih iger, denarja iz občinske blagajne pa ne bo moglo biti več. Moj odgovor: zahvala za pohvalo, da bo naslednja »ljudska igra« Županova Micka (bili vsi zadovoljni), nato pa sem ga prosil, da bi me razumel prav tako on kot ostali svetniki: ne pričakujemo bistvenega napredka iz občinske blagajne, ampak iz MiK. Tam pa je sogovornik ustanovitelj. 

Ergo: mislim, da se nisem zapletel v detajle, da sem ostal pri bistvenem in da sem bil tako jasen, da zdaj vsi vejo, v čem je problem: v tem, da bi lahko dobili več v LJ, da pa na tem nihče ne dela (razen nas, ki z delom nabiramo potrebne »točke«). 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

101 - Na papirju: 240 enakovrednih (kvalitetnih) sedežev. Papir vse prenese. Čeprav se obnova ni zgodila po Šmidovih načrtih (z 240 sedeži; in dobro, da se ni), tudi izbran načrt (seveda) ni naredil napredka pri številu sedežev. V običajno škatlo za čevlje pač ne moreš spraviti pancarjev. Sklep danes: če je bilo povečanje števila sedežev očitno v danih gabaritih nemogoče (in v resnici nesmiselno), bi veljalo prenovo zapeljati v smer: pustit dvorano z ložami "pri miru" in samo tehnično, prezračevalno, klimatsko, instalacijsko-infrastrukturno urediti zadeve. Dovrani pa pustiti historični videz, s proscenijem, ložami, pozlato itd. Ampak, ja, po bitki s(m)o vsi generali. (Po drugi strani pa: neka bodoča obnova bo pa šla v to smer. Ergo: nekaj smo se vendarle naučili; in šolanje seveda ustrezno plačali.)

102 - Očitno sva s Tatjano Doma mislila, da se bova en, dva, tri naučila grafičnega programa in kar sama postvila knjigo "Deset gledaliških let na prelomu tisočletja, 1992 - 2002". Potem sem očitno prišel k pameti in jo dal oblikovati in postaviti Savu Djuroviću (ki se je nedavno žal poslovil). 

103 - Slavko Brglez, mestni svetnik (LS), mislim, da je bil tudi član sveta zavoda GP. Kritičen, vendar temeljit in dosleden, pošten človek.

4. maj 1999

Včeraj sva z g. Vidovičem bila na Expo biroju, kjer smo se pogovarjali z g. Železnikom, direktorjem in njegovimi sodelavci o nadaljevanju načrtov za prenovo bajte. Ogledala sva si tudi njihovo glavno dejavnost in vse skupaj se je končalo po mojem mnenju zelo ugodno: cena za dokumentacijo, ki so jo izračunali, ni pretirana, dogovorili smo se, da se pred dopusti sestanemo in pridemo do odločitve. G. Vidovičbi rad, da najdem še nekega sponzorja, da kakšen »popust« ponudi še Expo biro in nato bi lahko šli v naročilo. Optimist sem. Zdaj je treba samo dobiti še nekaj denarja pri nekem sponzorju. Kako se bom obnesel, znašel v Talumu? Kaj mi (zares) lahko pomaga g. Špoljar?⁹⁶

S Tadejem veliko razmišljava o nadaljevanju razvoja Ptuja.⁹⁷ Tehtava med pomembnostmi, prioritetami: fasada ali 4 zaposleni, čakati ali celo nekoliko izsiljevati? Toliko je neznank v vsem skupaj … (Kakor zmeraj). Vendar meni je v teh razmišljanjih postalo jasno eno: če ob koncu mojega mandata ne bi hiša bila obnovljena in bi dobil zagotovila, da najbrž bo v naslednjem mandatu, zaradi »zidov« ne bi ostajal na Ptuju. Bi pa ostal, če bi dobil zagotovilo, da bom lahko zaposlil 4 igralce. Ostal, tudi če ne bi bilo obnove hiše. Kajti res je: hišo lahko obnovimo, vendar naš glavni problem ostajajo termini za igralce in pa predvsem: ekipa, ki se ne bo ustalila za nekaj let in pljunila v roke, ne more narediti presežka, bistvenega razvojnega premika. 

--- Kaj ko bi se koproducirali z Narodnim domom iz Maribora? Povabili Boštjančiča in Mojco …? Si delili stroške? … Kaj bo rekel Marjan Rajbenšu? 

6. maj 1999

Včerajšnji dan v Ljubljani je bil kar naporen. Priključili se bomo slovenskim gledališčem v okviru združenja ASSITEJ (pobudnik Kulturni dom Moste – Moje gledališče). Srečal sem se s Tatjano, Jašo, Arkom. Pogovori o naslednji sezoni, terminih, vsebinah, koordinacije. In zvečer ogled predpremiere Pigmaliona; velja povabiti na Ptuj – morda za začetek sezone. 

Danes grem na pogovor z Rajbenšujem v Narodni dom v MB glede koprodukcije. Odgovor bo treba dobiti hitro. In odločno postopati glede prevoda in iskanja obeh igralcev. 

7. maj 1999

Sinoči je župan na otvoritvi likovne razstave kar lepo govoril o gledališču. Kako da smo lahko ponosni naj. Kaj to pomeni? Ali to sploh kaj pomeni? Komu to kaj pomeni? 

10. maj 1999 

Marjan Rajbenšu pravi, da ni siguren, ali bo prišlo do koprodukcije. Vprašanje je, ali jim bo po Lentu ostal denar za koprodukcijo. Ergo: stvari ne napovemo v naš program, želja ene in druge strani pa je, da do sodelovanja pride. No, bomo videli … 

Mateja je začela zbirati oz. urejati podatke za knjigo, ki jo bomo izdali spomladi leta 2002. Med vikendom sem veliko razmišljal o vsej stvari in se odločil, da statistiko vežemo na koledarska leta (in ne na sezone), ker se tako ravno izteče 10 let od Odprtega morja, pa tudi sezona še v času izida knjige ne bi bila zaključena. Poleg tega ne bi rad, da bi me sama ideja o knjigi vezala na to, ali po l. juliju 2002 ostanem v GP ali ne. Mislim, da je treba knjigo izdati do konca mojega mandata.  

V petek je izšel razpis MiK za sofinanciranje programa 2000. Z Anico se bova zdaj vrgla na delo in mislim, da je treba narediti zares dober načrt. 

V četrtek sem se dogovoril na Novi Ljubljanski Banki za sestanek z direktorjem. Prosil ga bom za sponzorstvo pri pripravi projektne dokumentacije za obnovo stavbe. 

11. maj 1999 

Danes sem dobil v roke razpis MiK za program 2000. Zdaj sledi natančno prebiranje in čim kvalitetnejša priprava. Kje se lahko »priklopimo«, kako »daleč lahko sežemo«? 

Organiziram izlet na Dunaj. Simon ima nalogo naštudirati vodstvo po mestu. Jaz iščem prenočišče in varianto, da bi si ogledali kaj od teatra. 

Veseli me, da Tatjana dela naprej intenzivno mapo. Prav zanima me, kaj bosta naredila Barbara in Tomaž. Če bo vse v redu (ali še bolje), bomo morda sodelovali tudi pri oblikovanju knjige, spomladi leta 2002 … Kdo ve. Tako daleč je še vse to, vendar se bojim, da hkrati tudi tako blizu. 

13. maj 1999 

Klical sem ponovno g. Špoljara glede obiska pri g. Topleku. Povedal mi je, da se še ni izjasnil, ali me bo sprejel ali ne. Hočem reči: kako beden občutek je prositi denar in kako še bednejši je, biti zavrnjen že pri sprejemu. Vendar bom seveda vztrajal do končnega, eksplicitnega ne. Tolažim se, da ne prosim zase, ampak za neko pametno stvar, ki bo dobra za mnoge. 

Mateja se je resno podala na pripravo statistike za »Knjigo 2001«: ogromno dela je z natančnim, križnim navajanjem imen avtorjev, sodelavcev, ponovitev, krajev gostovanj, nagrad, festivalov. Hvala bogu, da je začela že zdaj, kajti čez nekaj let bi bilo delo še večje. 

14. maj 1999 

Na Ljubljanski banki sem dobil 200.000 Sit za dokumentacijo. Kako se bo izšel pogovor na Novi KB Maribor? ---  Gospod direktor (Cekov) mi je prijazno povedal, da bi z lahkoto sponzoriral ta projekt – za katerim da bi sam izrazito stal, vendar bi bilo dobro, če bi del našega poslovanja šel prek njihove banke … Prijazen namig, pozorno poslušanje, mladost, zagnanost, lepo vedenje, poslovnost, poslanstvo in vizije … Tako je prav. Dogovor: naj razmislimo in kaj naredimo v pravi smeri in lahko računamo s podporo.  

17. maj 1999

Tadej odhaja v Novo Gorico … Se bomo res vsi raztepli po Sloveniji? Za koliko časa? Nam bo uspelo združiti moči in voljo ter se zbrati na začetku novega tisočletja v ekipi, ki bi naredila bistven korak naprej? 

18. maj 1999

Dobili smo razpis za sofinanciranje kulturnih programov za leto 2000 z Ministrstva za kulturo. Prvič bomo tudi mi lahko prijavili celoten program, tudi neprogramske-materialne stroške. To se mi zdi napredek. Velik. Pomemben. Morda je to celo posledica lanske prijave, na nek način agresivnega ali pa, bi rekel vsaj aktivnega odnosa GP do Ministrstva. Seveda je to šele pol poti pri pridobivanju dodatnih sredstev. Kaže razpisno gradivo tudi že na morebitno mrežo poklicnih gledališč? Mislim, da lahko vse te znake interpretiram v to smer. Z zavedanjem, da govorim oz. razmišljam pro domo sua - seveda, kako pa naj bi drugače. Kakorkoli že: vem, da morava z Anico narediti plan 2000 izjemno pregleden, jasen, konkreten in še zmeraj izzivalno poceni. 

Mateja je prišla pri urejanju podatkov za »knjigo 2002« že kar daleč. Kljub temu pa sva se tudi danes spomnila nekih podrobnosti, s katerimi sva dopolnila sistem vodenja evidence. Mislim, da bo rezultat zares zanimiva reč. 

19. maj 1999 

Zdaj pa se je začelo zares: Anica je prebrala stvari in veliko je za narediti za prijavo na MiK. Vendar sem s tem računal. Sedla sva, se dogovorila za metodo, preverila, kaj misli o stvari eden, kaj drugi, se uskladila in začela delati vsak svojo stvar. Imam dober občutek, mislim, da bo šlo vse tako, kot je treba. Vem pa, da je treba ta program delati in dodelati maksimalno dobro. Z vso energijo, ki jo imava z Anico, z vso premišljenostjo, pametjo in modrostjo, izkušnjami, predvidevanji, mislimi na programske in poslovne vidike prihodnjih let. Vsega skupaj se izjemno veselim: prvič, ker se počasi že vidijo oz. dajo slutiti rezultati dela preteklih dveh let (Plan 1998 in Plan 1999) in pa, ker imam občutek, da je to svojevrstna režija dogodkov v prihodnosti. Izumljanje pravih, ustreznih okvirov. Ki ne bodo preveč togi in nepropustni, pa tudi ne preohlapni in s tem nezavezujoči. 

Hkrati smo resno premaknili naprej projekt »Hercegova«, Marijan se je zelo angažiral, me presenetil in če bo šlo vse tako naprej, mu bom ob koncu projekta z veseljem čestital. Od srca. Iskreno. 

Torej, izlet na Dunaj v začetku meseca bo prava stvar, resnično pravi »mini počitek« po papirnati norišnici, ki se bo vlekla vse tja v prvi teden junija. Hvala bogu bo s tem tudi končana prijava za MOP za leto 2000. 

Tako, 16.45 je in mislim, da je za danes dovolj. (Mislil sem, da bom prišel v pisarno okrog 9. ure, vendar sem bil že ob 7.30 za računalnikom …) 

24. maj 1999 

Aničino delo za Program 2000 dobro teče. Sicer imam občutek, da je bila na začetku nekoliko nervozna, zdaj pa je našla sistem in mislim, da bo stvar narejena odlično. Tudi meni »programski cilji za naslednje petletno obdobje« kar dobro tečejo in vsak dan odprem datoteko znova in vidim, kako koristno je stvari prespati, se malo raztresti z drugim delom in se nato vrniti nazaj na isto stvar. Ugotovim namreč, da mi stvari, ki se mi zdijo danes čisto o.k., čez kak dan zazvenijo popolnoma drugače; največkrat ugotovim, da stvari niso dovolj preprosto in jasno ter enoznačno povedane, da se na nek način zgubim v detajlu. In potem sem ves navdušen, ko najdem »bližnjico«, jasnejšo formulacijo, enostavnejšo besedno zvezo. Manj flancanja in več konkretnosti. Oz. ko se širina problema in razbohotenost vizije ujame, križa z ekonomičnostjo izraza. 

Plan 2000 … v bistvu pa nestrpno pričakovanje, kako se bo izšlo s prijavo na MiK za leto 1999 … Denar za delavnico je jasen, tudi za opremo, tudi to, da ne bo nič za projekt – investicijo prenove gledališča. Toda, kaj bo s programom? To se mi zdi bistven pokazatelj novega odnosa MiK-a do Gledališča Ptuj. 

2. junij 1999

Noro: plan za občino, plan za Ministrstvo … In druženje z g. Marinškom z Ekonomskega inštituta Maribor: pravi, da imamo vzorno poslovno poročilo. Dela na prednaložbenem načrtu za investicijo – obnovo gledališča. 

Končal sem svoj del plana 2000. Zdaj gre za usodne stvari. Moram znati dobro razložiti svetu zavoda in g. Vidoviču na MOP, kako pomembne stvari so zdaj v igri. 

Vrnil se je Marijan. Hvala bogu. 

Splaniral sem Dunaj. Dobili smo poceni karte v Burgtheatru, ogledali si bomo bajto. Za ostali program je zadolžen Simon. 

Ovinek – vse nared. Vendar: v zadnjem hipu problemi, ki jih ima MB: zdaj bi hoteli 13. t.m. igrati Bakhe. Seveda je to noro nesprejemljivo – potem, ko smo uskladili termine, dobili »zeleno luč«. Upam, da bo res vse o.k. in da MB ne bo vztrajal. To bi bilo grozljivo. 

Tudi mapa in zloženka za sezono 1999/2000 se dela. V ponedeljek naj bi bilo oddajanje filmov. Z oblikovanjem sem kar zadovoljen, je pa res, da sam vidim nekatere rezerve … Kakor zmeraj. In tako je tudi prav. 

3. junij 1999

Gospod Marinšek je na 17 straneh pripravil prednaložbeni program za obnovo gledališča. Zelo zelo zanimivi kazalniki.  

Končno sem si pospravil mizo in se malo umiril. Zdaj pride na vrsto le še kompletiranje stvari za državo, potem pa je stvar zaključena. Hvala bogu … Mislim sicer, da smo brez potrebe prijavljali na MiK del »stalni neprogramski stroški«, saj ne računam, da bi nam v tej postavki kaj sofinancirali. 

Dalje: 13. junij – problematični termin glede Bakh v MB: govoril z Andželo in vztrajal, da z naše strani odpovedi ne more biti. Nisem popustil in zdaj bo morala sama najti neko rešitev. Zdi se mi prav, da tudi mi enkrat ne odstopimo … 

4. junij 1999

Gledamo v nebo. Kaj bo z vremenom? V Mariboru dežuje. Ali bo vreme danes zdržalo? Moj del Plana 2000 je zdaj končan tudi za Ministrstvo … Koliko dela, koliko kombinacij in razmisleka. Kakšen bo rezultat? Kako to, da ni še rezultata za lanski razpis? Ali to kaj pomeni? 

V ponedeljek bo na MOP sestanek glede prijav na Ministrstvo. Nas ne bo; sem se opravičil zaradi ekskurzije na Dunaj. Poleg tega pa itak mislim, da ne bo na tem sestanku nič usodnega. 

9. junij 1999

Dva dni na Dunaju: uživanja, pa vendar tekanja gor in dol, tudi nakupovanja, predvsem pa ogled Handkejevega Publikumsbeschimpfung v Burgtheatru. Odlično! Tudi teater smo si ogledali z vodstvom, res da samo »uradni del« – tam, kjer vodijo. 500 zaposlenih, od 100 do 150 igralcev, 16 ton težka železna zavesa, 20 x 35 m velikost odra … Fascinantno. Na stopnišču smo tudi srečali Handkeja in Peymanna … Konec meseca se Peymann poslavlja od Dunaja, berem, da tudi Tabori. 

Imeli smo se fino. Zdi se mi, da smo potrebovali tak izlet.  

Danes pa gre življenje dalje: vežemo program za ministrstvo. Nastala je prava knjiga. Lično, kvalitetno in pregledno. Ponosen sem na Anico, Matejo in samega sebe. 

Pogledal filme v tiskarni za zloženko. Mislim, da bo o.k. Drug teden bodo končane programske zloženke, nato pa pride še mapa.  

16. junij 1999 

V ponedeljek sem župana in nekatere druge navdušil z idejo za proslavo 1930-letnice Ptuja⁹⁸. Zdaj delam kalkulacijo. Če nam to uspe, bo velik gledališki dogodek, za Ptuj že kar spektakel. Pri kalkulaciji sem se zmotil ogromno: ocenil na 2 mio Sit, že zdaj pa je jasno, da bo toliko stal samo print vedute Ptuja. Kako se bo to izteklo? 

Program za 2000 je zdaj že preteklost: gledam stvari in mislim, da je narejen dobro. Še vedno pa se tu in tam najde kakšna napaka. Kljub temu, da smo delali dolgo in večkrat popravljali stvari. 

Zidarji so začeli delo na delavnici. Streha je odkrita. Kakor o stvari pripoveduje Marijan, mislim, da bo maksimalen izkoristek tamkajšnjega prostora. 

Na svetu zavoda, prejšnji teden, smo ugotovili da čez pol leta poteče članom mandat. O tem bom v najkrajšem času obvestil župana. 

Anica študira DDV. In jo »boli glava«. Žal ji tu res ne morem pomagati. Vem pa, da bo znala. 

Mateji sem včeraj podaljšal pogodbo in jo spremenil iz enoletne pogodbe v pogodbo za nedoločen čas. Zasluži si. Vsekakor. 

17. junij 1999 

Včeraj sva z g. Šedlbauerjem definirala poletni projekt: Snubač in pa Anouilhova Cecile. S ptujsko ekipo! Stanko predlagal za kostumografko, Zvone bil »za«. Zelo sem vesel, da sva prišla do take kombinacije: dve enodejanki isti večer. Veselim se, blazno. 

Zloženka je tu: ni perfektna, je pa še kar o.k. Boljše kot lani, vendar ne prav odlično. Morda nekoliko preenostavno v dizajnu. 

Kakšna bo le mapa? … Nisem zadovoljen s tem sodelovanjem; čakamo se, usklajujemo … Na koncu pa še zmeraj pademo v neko nepredvideno časovno past … Ne le nezadovoljen: kar malo jezen, če pomislim … 

Oddal sem predračun za »Transhistorio Poetovione« županu: več kot 4,5 mio Sit. Ne verjamem, da bodo šli v to … Zdaj je na potezi on. 

18. junij 1999 

Sinoči je deževalo ves dan, proti večeru pa se je zjasnilo. Ovinek je bil poln, sredi predstave pa se je spet vlilo. Vendar smo igrali naprej. Kratko prekinili, vprašali ljudi, ali bi želeli gledati naprej ali iti pod kap, vendar so kar sedeli, zato smo nadaljevali. In speljali do konca. Bilo je svojevrstno doživetje. Ljudje so delovali nezagrenjeno in so ostali do konca. Fini občutek. 

Danes se dogovoril za sestanek z Mišo Novak. Prijetna po telefonu. Prijazna in komunikativna. Dobiva se v ponedeljek.  Morda bo za stvar – sodelovanje na proslavi. Zdaj čakam na županov klic in razburjenje glede cene. Na dveh mestih še čakam na zadnjo ceno printa vedute, ki je glavni strošek. Morda bomo speljali stvar ceneje, kakor sem planiral (100 Dem/m2). 

21. junij 1999 

Začeli smo s prvo vajo za Ano in kralja. Za zdaj smo se o vseh rečeh lepo dogovorili … Jutri pride še scenografka in res si želim, da bi predstavo speljali do konca kar se da o.k. 

Z g. Šedlbauerjem sva se prejšnji teden zmenila za poletni projekt. Danes sva se že slišala z gospo Deso, ki bo začela prevajati Anouilha. 

Sobotni Ovinek je bil zadnji, petindvajseti. Nabito poln, gledalcev je bilo okrog 170. Po predstavi nas je Ivo počastil s pijačo… Rekel je, da je mogoče to njegov zadnji nastop. Sedeli smo na terasi Bo Cafeja pred gledališčem in se zabavali.  

22. junij1999 

S Petrom Srpčičem sva govorila o mladi dramatiki, razpisu, ki bi ga bilo moč speljati prek ŠOU-a. Peter tam začenja delati na nekem projektu in morda bi nas vse skupaj to utegnilo zanimati … 

G. Veingerla s Cestnega ni; je šel na dopust. Tako sem zaključil svojo »nabirko« za denar za projektno dokumentacijo in o nabranih 260.000 Sit obvestil g. Vidoviča. Zdaj pričakujem, da bomo našli termin in ostale denarje ter vendarle pri Expo-biroju naročili izdelavo dokumentacije. 

Zanimivo: Ano igra pri nas Alenka, ki je v MGL-ju zamenjala Tanjo Dimitrievsko, ki je Ano igrala pri meni v Kranju. Aljoša, ki mu je bila kranjska Ana prva lektura, ima na Ptuju svojo 40-to lekturo. 

Kardum mi je sporočil, da bomo v letu ‘99 dobili denar za Festival monodrame in gostovanja. Kako to? Kaj to pomeni? Prehodni čas? Nezaupnica programu? Zakaj so nam potem pošiljali formularje in obrazce za leto 2000, kjer nas natančno sprašujejo po celotnem programu? In poleg tega jasno napišejo, da je ta tip formularjev za teatre kot so Gorica, Celje, . in Ptuj? Bomo videli. Nisem črnogled. Upravičeno? 

29. junij1999 

Včerajšnji dan je bil slab dan, dan poraza … Podžupan je prišel in vprašal, da župan sprašuje, ali lahko naredimo prireditev za 1 mio Sit. Nato da beseda besedo in izvem, da so plani taki: knjižnica, osnovna šola, dominikanski samostan, večnamenska kulturna dvorana, mestna hala nato pa rekonstrukcija gledališča. In še to: da bi po njegovem moralo gledališče tudi znotraj ostati tako kot zdaj, z ložami …⁹⁹ Malo, za malo gledalcev, elitna kultura … 

Mi pa rinemo dalje. V letu 1999 bo torej denarja s strani MiK-a samo za festival monodrame in gostovanja drugih gledališč (1,2 mio) in za delavnico in opremo. Za projekte nič. Kardum pravi, da je to prehodno obdobje, da poskuša šefe prepričati, da smo enakovredni drugim. In da naj bi se to videlo v dotaciji v letu 2000. Zdaj je torej treba čakati. Na april, maj 2000. In potem bo vse jasno s strani države.  

Narejen imam plan poletnih predstav do konca mandata. S Tatjano bova sama vzela v roke oblikovanje gledaliških listov in pripravo knjige.  

Mandat se počasi bliža polovici, čutim pa ga, kako se že nagiba v drugo polovico. 

Miha z ekipo se je pridno vrgel v delo. Veliko je že postavljenega, tudi veliko teksta že znata igralca. Gledam vaje in si poskušam predstavljati končni izdelek … Zgodba, zgodba, zgodba – to bi bilo bistveno prinesti ven. Niko se mi zdi morda nekoliko a priorno patetičen oz. godrnjav, Alenka pa mogoče presamoumevno jemlje tale grad in dogodke in stvari v nejm … Seveda: to so prve vaje, vendar mislim, da je to za igro bistveno in nujno. Vse bo še lahko v redu, ker je časa dovolj.  

30. junij1999 

Obiskal sem gospo Ciglenečki. Upam, da bomo prišli skupaj glede uporabe muzejskih lokacij za možne poletne predstave, morda tudi za pokritje, oz. premično streho v Dominikanskem samostanu. Seveda upajoč, da bo Šedlbauerju všeč ta lokacija.¹⁰⁰

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

96 - Penezi, penezi, penezi. Kako priti do denarja, potrebnega vsaj za risanje načrtov?

97 - Neskončno všeč mi je, da se še zmeraj, vsaj enkrat na leto, dobimo: Vojko, Tadej, Nešo in jaz. In čeprav se režimo in menimo vse drugo, pade beseda tudi o praideji, zakaj je gledališče sploh nastalo. In čemu. Imam občutek, da bomo nekoč spet kaj ušpičili skupaj. Ker nam praideja, vidim, ne da miru. In to je krasno. Toda, zakaj sem takrat začel v nekem trenutku vrteti idejo o štirih stalnih igralcih? Druge razlage nimam kot to, da smo imeli non-stop težave s tem, da smo dobili proste termine igralcev; da smo se skoordinirali z matičnimi gledališči.

98 - župan dr. Luci je dal idejo, da bi Zato.-jevci pripravili proslavo ob 1930-letnici mesta v Minoritskem samostanu. Domišljija mi je "proradila". Poleg Vojka, Gregorja, Tadeja, Neša bi angažiral še miss Mišo Novak ...

99 - Kako že pravijo? - Če želiš nasmejati boga, mu zaupaj svoje načrte. Ali drugače: Spoznaje - bnove stavbe ni bilo "v načrtu", vsaj ne v bližnjem. In z današnjega stališća - kako zelo prav bi bilo, če bi prišlo do obnove - in to prav z ložami itd.? Torej: fajn je kdaj, če se kakšne stvari, ki jih načrtujemo, ne uresničijo. 

100 - Zvonetu Šedlbauerju je bilo notranje dvorišče Dominikanca (kakopak) nadvse všeč. In njegova premiera Snubec je bila tam. Takrat smo sanjarili o tem, da bi s premično streho pokrili dvorišče, za bodoče produkcije (Mirandolina in Snubec sta nam dali krila). Danes na tem dvorišču več ne sme biti prireditev (požarno varstvo ali nekaj takega). Razmišljajo pa na Borlu, slišim, da bodo z nekim bodočim denarjem s premično streho pokrili njihovo notranje dvorišče.

27. marec 1999

Danes je sobota, svetovni dan gledališča je in za nas »en veseli dan«: oddelek za okolje in prostor pri MOP je izdal ugotovitev in mnenje, da je idejni načrt, kakršnega je izdelal Expo biro iz MB glede rekonstrukcije zgradb Gledališča Ptuj, »dobra podlaga za pridobivanje ponudb za izdelavo nadaljnje potrebne dokumentacije«. To se mi zdi prva prava mala zmaga na poti do zaresne gradnje … 

Stota ponovitev⁹⁵ Govora bo nocoj. Vojka sem prosil, da prebere del poslanice ob svetovnem dnevu gledališča. Zdaj sem jo nekoliko »ščrtal« in ji dodal kratko najavo in zdi se mi, da bo vsa stvar lahko delovala prav zares praznično. Kakor se spodobi in kakor je prav. 

  marec 1999

Sinoči je z Mojco bil tudi tukaj g. Tone Partljič. Ponudil je pomoč, če bo potrebna, da poiščem ministra Školča. Rekel sem mu, da ga bom dejansko prosil za to pomoč čez kakšno leto, ko bom šel k ministru z načrti za obnovo bajte. In držal ga bom za besedo!  

- - - 

Simon Puhar bo prišel s 1. aprilom k nam v službo prek javnih del. Odlično. Zdaj bomo zares odličen tim. Kakor se spodobi in kakor se šika! Zelo zelo sem vesel. Lepo je tudi to, da je Branka, ko je slišala, da prihaja k nam, to pozdravila. 

Oglasil se je Marijan. Občutek imam, da je zdaj, ko ve, da bomo dobili nekaj denarja za delavnico, kar nekako »živnil« … Super je, če bi mu to dalo nekoliko motivacije in volje ter ga zanimiralo in okupiralo za nekaj časa. Zdaj, po bolezni, ko je gotovo že sit bolniške in brezdelja. 

2. april 1999

Festival je mimo. Tri stvari so bile pomanjkljive: vidinost na Frayevih predstavah, dolžina festivala in dejstvo, da na podelitvi ni bilo moč zagotoviti udeležbe dobitnika nagrade. Drugače so odmevi dobri. Precej se je nabralo izrezkov iz časopisov. Tudi na TV smo bili kar prisotni, še posebej dobro pa na radiu Ptuj in Maribor.  

- - - 

Prazniki, ki prihajajo, bodo prišli še kako prav. Imam občutek, da je treba pozabiti vse doslej in narediti v glavi prostor za dogodke do poletja. Se na novo zorganizirati in si predvsem osvežiti spomin na nove cilje.  

- - - 

Od včeraj je pri nas Simon Puhar … Obiskal me je Marijan; aktivno se že angažira pri projektu obnove delavnice. Irena je doma, vendar je kar nekaj časa preživela danes z nami … Dogovor glede Veselega decembra je dosežen z Nevenko in Juretom. Vse v redu … Zbrati je treba cliping in ga poslati g. Tarbuku na Perutnino. Upam, da bodo zadovoljni s svojim pojavljanjem v medijih. 

---  

Že sem se lotil novih razpisnih pogojev za Festival monodrame Ptuj 2001.  

Na praznike lahko odidem miren. V torek pa na novo. Ciao pisarna. 

6. april 1999

Pospravljanje omare. Simon ureja dramska besedila. Dopis sosedom Ovinka, zahvale Perutnini, žirantom. 

9. april 1999

Tadej si je izboril v MB gostovanje v projektu Triko. Hvala bogu. Upam, da bo tudi Nešu useplo brez težav nastopiti v tem projektu. 

Včeraj smo dobili v vednost dopis, ki ga je Zavod za spomeniško varstvo poslal oddelku za družbene dejavnosti MOP glede postopka za rekonstrukcijo gledališča Ptuj. Povejo, da bi morali narediti vrednotenje stavbe, elaborat za zaščito in določiti varstvene pogoje. Hitro smo ukrepali, tako Šmid, Vidovič in jaz in že prihodnji teden bodo imeli na mizi vse, kar potrebujejo, da bodo naredili svoje. Upam samo, da ne bodo postavili nemogoče trdih in ostrih zaščitnih pogojev. 

Marijan resno dela na obnovi delavnice. Hkrati pa me skrbi dejstvo, da mu napoveduje zdravnik, da z rokami ne bo pravega izboljša. Upam najprej za Marjana, da se zdravnik moti. Delavnica brez Marijana pa je seveda brez veze. 

Tanja Viher je klicala in pohvalila našo firmo glede pošiljanja, točnosti, rednosti, odnosa, kakor je rekla sama. Lepo je slišati pohvalo. Seveda. 

14. april 1999

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev gledališč v Drami v Lj. Vtis: pozitiven. Karudum je med sestankom rekel, da bi on Kranj in Ptuj upošteval kot dramski gledališči. To se mi zdi pozitivno. Tudi neformalni pogovor potem je pokazal nekaj dobrih namigov za nas. Bil sem zelo vesel. Kar poklicati sem moral Anico in ji zblebetati vse o sestanku … Kdaj bom /še spet/ žalosten, ker bo v zvezi z našo udeležbo v mreži gledališč kazalo slabo? Upam, da ne več, ali pa čim prej … 

Ideja: Tatjanin tekst bi veljalo igrati. Noviteto. Vsaki dve leti igrati mladega avtorja … študentske generacije (26, 30, 27 let?). Kje dobiti denar, se sprašujem. Režiral bi zastonj. Tatjano bi prosil, da bi dala besedilo zastonj. To me rajca. To velja narediti. To bi mi dalo polet. To bi bilo dobro razvojno gledano. Ves sem evforičen in navdušen. To je to. To je riziko. Do je tanek led. To rabimo.  

Izdelal sem model za mapo. Anica in Mateja sta dodali svoje pripombe. Prišli smo do – zame –optimalne vsebinske solucije. Tako je prav. Sinergično delati. Se poslušati. Super je, da je Anica za stvar. Da se ne boji inovacij.  

Pred dnevi sva bila v MB in s Tinetom Varlom dogovorila lutkovne predstave, ki jih bomo v dveh sklopih uvajali v Ptuj: del Poletnega lutkovnega pristana – pred gledališčem, zastonj, nato pa celo leto sistematično vsak mesec ena predstava v ob sobotah ob 11. uri. Mislim, da tu ne moremo brcniti mimo. 

Tako bi včasih potreboval koga, ki bi se navduševal skupaj z menoj. Stalnega sodelavca, vsakodnevnega. Ki bi se »naspidiral« skupaj z mano. Ki bi sanjaril skupaj z mano. Hvala bogu, da mi to rata, da imam ideje in zamisli. Ves sem vzburjen, kakor pred kakšno žensko. Toliko smisla vidim v tem mojem delu na Ptuju, vendar pa gre vse tako počasi. Tolikokrat med tem začnem obupavati; predvsem, ko se počutim samega. Pogrešam ekipo, Tadeja, Nešota, Vojka, Grega … Čutim sicer njihovo privrženost in naklonjenost. Vendar… Kako bi bil srečen, če bi lahko zaposlil 4 igralce … Morda sem zadnje čase nekoliko slabše v svoji koži tudi zaradi privatnih »težav«. Težav? No, ja, vem, da bo vse v redu, vendar me to vseeno malo žuli. Nisem čisto miren, zadovoljen. Poudarek na drugem O-ju. 

Res, toliko je možnosti in zamisli. Tako racionalen moram biti, tako varčen, skromen, skrben, da mi je kar slabo. Vedno zagledam pred seboj vprašanje denarja in vedno vem, da se ne smem omejevati že v samem začetku in si govoriti: to ni mogoče, to ne zmoremo, za to nimamo denarja. Včasih se kar čudim samemu sebi, kako zmorem voziti v tej natezalnici med ne-mogočim in izzivalnim, provokativnim, razdiralno-razvojnim … Hvala bogu, da je tako. 

Ja, danes sem dobil kritiko Dialoga iz Razgledov in nisem niti čutil potrebe, da bi jo prebral. To, kar sem imel na zaslonu (vsebinsk oblikovanje mape) me je bolj okupiralo. 

Dogovori z Miškom (Bo café). Kaj se bo rodilo iz te ideje okrog bara na terasi? Kdo se bo pritožil, kdo bo prvi pokazal faušijo? Če zadeva steče, je lahko to super. Če pomislim še na filmsko fasado, potem sploh. Kje je Duško, zakaj me ne pokliče in pride, kakor mi je obljubil. Tudi pravi »umetnik« … Dosti, zadosti za danes. Popoldne ob štirih je, malica me še zmeraj čaka v kuhinji … (ubogi jaz). Vem, vem, vem: treba bi bilo paziti nase. Vendar … Ko je tisto nevihtno stanje v možganih, ta čudovit nemir, potem ga je treba zajahati in upati, da me prehitro ne vrže dol. Čudovito, čudovito.  

Malo delam s sodelavci, pustim jih pri miru. Naj se znajdejo sami. Naj se organizirajo sami. 

21. april 1999

Najboj premlevam odločitev: ali igrati novi slovenski tekst ali ne. In po pogovoru s Tadejem je odgovor: ne. Nisem neodločen, vendar imamo toliko »žezel v ognju«, da finančno niso vsa izvedljiva. Pred dnevi je bil tukaj Duško: predračun za filmsko fasado – pročelje bi bil okoli 100.000 Dem! Grozljivo. Cca 50.000 Dem pa naj bi dali za PGD in PZI … Zdaj sva se dodgovorila za skrčeno, zoženo varianto: samo lopo, brez nadstreška nad streho. Koliko bo stalo to? 

Potem so tu dileme glede projekta Triko: Tadej odhaja v PDG, prav tako Helena. Kaj in kako naprej. 

Mapa za novo sezono: dileme glede količine strani … 

In en kup novih tekstov, ki bi jih bilo vredno prebrati. Samo brati bi bilo treba že nekaj ur na dan. Potem pa je tu še misel na obnovo delavnice.  

26. april 1999

Ponedeljek, brez sestanka. V petek smo imeli zabavo za konec Festivala monodrame. Super je bilo, čeprav ni bilo vseh. Jaši so vlomili prejšnji dan v avto in je urejal stvari z zavarovalnico, Milena Muhič je zbolela. Imeli smo se fino in potegnili tja do polnoči. 

Zdaj je v službi zatišje. Pred prazniki smo. Počivamo. 

Malo mi kar manjka »stres«, oz. študij kakšne nove predstave. Vendar, če pomislim, že prihodnje leto bo drugače, ko bomo pripravljali poletni projekt. 

28. april 1999

Pričakujem Tatjano, da začneva delati na vsebini mape in zloženke. Včeraj sem doma dobil kar nekaj idej in zamisli, napisal uvodnik. Mislim, da bo v redu. 

29. april 1999

Obiskal me je Marijan. Revež še zmeraj hodi okoli zdravnikov … Zelo se je angažiral glede obnove skladišča - bodoče delavnice na Hercegovi. Seveda je denarja premalo … Kakor zmeraj. Vendar, bo že. Pomembno bi bilo, da bi končno vedel, kaj bo z njim; do kdaj bo na bolniški … Za zdaj je vse v redu, vendar prišlo bo poletje, prišle bodo nove urpizoritve. In takrat bo nastal problem. 

Jutri je gostovanje Ovinka v Lenartu, prihodnji teden gre Ovinek v Deskle, Fant v Zasavje. Maja se je program umiril. Ljudje naj zdaj počivajo. Zdaj je treba delati na pripravah, počasi pripravljati teren za prihodnjo sezono. 

S Tatjano sva včeraj v veliki meri izdelala vsebino za mapo in zloženko. Imela sva celo nekaj idej za postavitev strani in nekaj oblikovalskih predlogov. Če bi svoje dodala še Barbara in Tomaž, bi lahko prišli do izjemno zanimivega izdelka. Resnično se veselim te mape, imam občutek, da bo velik korak naprej. Pregledna, informativna, lična in vabljiva. Tudi z uvodnikom sem (za zdaj) zadovoljen. 

Tako odhajam na prvomajski izlet v Budimpešto (kjer si bom ogledal dve predstavi na festivalu mlade dramatike) kar zadovoljen, pomirjen in spokojen. Po praznikih pa naprej. V priprave za obnovitev Ovinka na Ptuju, finalizacijo mape, pogovore glede izdelave PGD in PZI za obnovo bajte, mislim pa, da se bom podal na obisk k kakšnemu potencialno pomembnemu sponzorju – prosit za sodelovanje pri izdelavi načrtov. Veselim se maja in junija, še posebej lutk v juliju. Takrat naj bi začel delati že tudi Alujevič in septembra bomo, kakor zmeraj, šli s polno paro naprej. Poseben zalogaj je seveda plan za 2000, ki ga bomo za državo letos delali prej, že junija. Mislim, da je to kar v redu, saj bo potem, po dopustih, september res bolj namenjen samo novi predstavi. Tako. 

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

95 - V treh letih sto ponovitev. Ni slabo. Pa se tukaj Vlado še ni ustavil.

Spet neke vrste norišnica: pred hišo ropotajo stroji, ker sosedje obnavljajo hišo in režejo kamnite ploščice. Finiširamo s scenografijo, poskušamo s steno za Fanta. Tomaž se je vpisal na fakulteto – izredno in prosi za sofinanciranje šolnine. Gospa Valentina Golob iz MOP je organizirala sestanek v zvezi z obnovo stavbe gledališča 1. oktobra. Upam, da bomo dobili mnenja arhitekta in Zavoda za spomeniško … 

Vaje tečejo intenzivno. Vedno več terminov je prodanih, vedno dlje v januar se že pogovarjamo …⁸⁵ 

22. september1998 

Včeraj sem se prav razjezil zaradi neučinkovitosti tehnične ekipe. In zato bomo danes imeli sestanek in začeli neke stvari spreminjati: želim natančen urnik dela, ki ga bom primerjal z urami, ki so bile nato porabljene, en delavec pa bo en mesec dežuren in bo glavni koordinator dela v tehnični ekipi. Nevzdržno je namreč, da zaradi na spol narejenega dela nato trpi delo oz. da se čakamo eden drugega. 

- - -  

Mislim, da sem sestanek speljal kar mirno in se ne drl in kričal. Tudi žalil nisem. Sem pa povedal, kar me muči. In predvsem nakazal možno rešitev: nadaljevanje dela s tedenskimi plani in natančnim planiranjem. 

Vsa pozornost je usmerjena v Fanta. Tako organizacija, kakor tehnika in seveda predvsem delo z igralci na odru.  

23. september1998 

Včeraj smo imeli svet zavoda. Mislim, da je šlo vse o.k. Ni bilo problemov pri sprejemanju Plana '99. Omenil sem tudi morebitno gradnjo⁸⁶, obnovo hiše, program za prihodnje leto, Festival monodrame. 

Objava za Festival monodrame je že v Večeru. Upam, da sem dovolj premislil stvari in da letos ne bo posebnih zapletov glede sodelovanja. 

24.september 1998 

Na hitro sem se odločil in bomo za Fanta kupili dimni stroj, stroboskop ter dva par reflektorja. Mislim, da bo to zelo pomagalo pri vizualizaciji. Okleval sem, ali naj denar prihranimo, ali naj to, kar je bilo še rezerve pri kostumu, rekvizitu in sceni, vložimo v nabavo teh pripomočkov. 

25. september1998 

Ura je 19:30. Lačen sem kot volk; ves dan nisem nič jedel (bogi jaz). Novak je imel ob 12. h predstavo Govor in to je bila prva predstava po prenovi odra. Nazdravili smo. Tudi Franci Korošec, ki je danes usposobil motor za drugi lučni vlak. Popoldne je bila planirana vaja za Elizabeth s Sebastijanon in Natašo. Sebastijan je sporočil, da Nataše ni bilo v LJ na dogovorjeno mesto in da vaja odpade. Spremenili smo plan in ročno pobrusili oder ter ga je Marijan nocoj kar pobarval. 

Tomaž se išče s povezovanjem kablov v močnostne enote in ima probleme s številkami. 

Na odru je še vedno veliko prahu. Zdaj, po drugem malanju, oder izgleda veliko bolj spodbudno. Bomo videli, kakšen bo, ko se bo posušil. 

Dogovori s Srpčičem glede Zaboja v CD v LJ in glede monodrame. Operativne reči. 

Dogovor s Tinčkom Ivanušo glede snemanja TV prispevkov za CATV Ptuj o naših premierah. Upam, da bodo to dobre oddaje in da bo učinek ugoden. 

Zdaj pa grem. Mislil sem, da bom imel uživaški, počivavščki, lagoden dan – ker ni bilo vaje, vendar sem se zmotil. 

Lahko noč, pisarna. 

Aja, še to: včeraj sem bil na otvoritvi Steklarske. Veliko lepih besed. Seveda, dobrih želja. Mimo Gledališča, ki je vzelo prostore lutkarjem in gledališčnikom, seveda ni šlo. Tudi v članku v Tedniku. Nič hudega, si mislim. 

In poln Ovinek z lepim vremenom. Sijajno so igrali. Bliskovito improvizirali. Publika je stala ob premajhni tribuni. Veliko, veliko mladih ljudi. Krasno. Nekatere obraze sem na predstavi videl že n-tič. Krasno. To, da prihajajo mladi, me silovito veseli. To je to, ja. To je prihodnost. 

28. september1998 

Mislim, da je vse nared za tiskovno. Sandra je naredila v redu fotografije. Morda bi si želel več posnetkov, ki bi malo bolj razkrivali prostor. Sicer pa je nekaj portretov odličnih. 

Jutranji sestanek: dogovarjanja o tehničnem delu v toku dneva … stimulacija … Milovanovo delo … sprotne stvari, pošiljanja vabil itd. itn. 

V pričakovanju tiskovne in pa srečanja z ekipo Ljubezenskih pisem. 

29. september1998 

Tiskovna konferenca je bila bolj boga: samo Katarina Klančnik in Milena Zupanič, ki je po kakšnih 40-ih minutah odšla. Potem je poklicala Anico in jo vprašala, kaj se bo dogajalo v GP, ker da to, kar smo govorili na tiskovni, zanjo ni toliko zanimivo … 

Prvo vajo je začel na odru Šedlbauer. Sicer pa pogovori s sponzorji za tonete – stole iz Kamnika, Murino obleko iz Mercatorjeve trgovine na Ptuju … Oblačila morajo biti šik. Seveda primerno stanejo (obleka za Jožefa denimo 60.000 sit) … 

30. september1998 

Konec predstave Fant še ni dober. Predvsem še ni dobre režijske rešitve. Sicer čutim, da bi igralci potrebovali že publiko, ker je dvorana »gluha«, veliko pa je kontakta na publiko. Čeprav ni pričakovati odgovorov ali drugačnega sodelovanja občinstva, pa je to vendarle masa, energija, ki jo je čutiti z odra. Prvič sem se malo ustrašil, da bo predstava »neatraktivna« - premalo »hecna,« »duhovita«… - in sicer z mislijo, da morda pričakujejo šole kaj drugega … 

1. oktober1998

Najprej k jutranjemu sestanku na občini: mestni arhitekt, g. Gabrijelčič⁸⁷, ne dovoli spreminjanja zunanjih gabaritov stavbe. Zavod za spomeniško varstvo bo mnenje oddal pisno. Na sestanku je bil tudi g. Kancler, ki je podal pravila in skico cene za izvedbo javnega natečaja. 

2. oktober1998 

Včeraj sem imel kar dolg pogovor za TV Slo, mariborski studio. O gledališču, programu, obnovi, financiranju. Kar zadovoljen sem bil, s sabo in z vprašanji novinarke. Fino se mi zdi tudi to, da znam selekcionirati in se v hipu osrediniti na bistveno. 
Zanima me, kaj bo nastalo s prispevka g. Tinčka. 

Glavne vaje so šle dobro. Mislim, da je nastala lepa predstava. Hvala bogu ne zatežena. Zanima me, kako jo bodo gledali dijaki. Mislim da z osnovnošolci ne bo problema. 

Hvala bogu imam res čudovite sodelavce. Brez njih bi zmrznil. 

Klical Šedlbauer: Bernarda zbolela. Gripa. Ni še odpovedane premiere, odločitev prihodnji teden. Upam, da bo vse v redu in da premiera ne bo vprašljiva. 

Oder izgleda, zdaj ko je znova prebarvan in ko so urejene zavese, čudovito. Tomaž je naredil lepo luč, pametno, da smo kupili dim in si sposodili dva para (ki ju, nova, čakamo iz Lj). Tudi Mile vse bolje dela svoje delo. Velika pridobitev je: za režiserja, pa tudi za Ireno in Marijana, ki jima ni treba zvečer hoditi na vaje. 

Sicer pa si že želim premiere. Mislim, da je čas, da pokažemo izdelek. 

Pripravljamo se na vpis dijaškega abonmaja. Prvič. S strahom, ali bo dovolj vpisa, ali bodo učenci smeli manjkati pri pouku … 

Kako bo izgledal bar, ki ga pripravlja Miško? Kako mini razstavica z vaj, ki jo načrtuje Sandra? 

4. oktober 1998

Čakam na generalko. 

Včeraj je klical Šedlbauer, da je zbolela Bernarda. Poklical sem jo: virusna gripa. Čaka, bo videla, kaj bo. Premiera je vprašljiva. Odločitev v ponedeljek. 

Projektu Fant kaže dobro. Če bo prava sproščenost in prava napetost hkrati. Že kar malo pogrešam vaje. Vse skupaj se počasi bliža h koncu. 

Klicala Maja Borin⁸⁸ Tednik se je odločil, da ji ne bo objavljal … Ne komentiram. Zdelo se mi je, da bo kaj takega. Zakaj mi tega urednik ni takoj povedal? Je res mislil, da jo bo lahko vpeljal in je v končni fazi moral popustiti? Škoda, predvsem za Tednik in za igralce, ki bodo gostovali pri nas. 

Miško ureja bar. Zdi se mi, da bo veliko bolje kot lani. Prav zanima me, ali bo to pomenilo tudi več obiskovalcev … 

5. oktober 1998 

Normalnejši dan se mi zdi, se je začel. Običajno jutro, običajen mir. Premiera bo polna. Mislim, da bo tudi dobra. Dober občutek imam.  

Andrej mi je po telefonu razložil arhitekturne »zgodbice« v zvezi z g. Gabrijelčičem, Ptujem, fakultetnimi krogi, opcijami g. Mikuža… Vsa zgodba okoli naše hiše niti slučajno ni nedolžna: začeli so se gibati mlini in ni naključno, da je g. Gabrijelčič dal odklonilno mnenje. Hvala bogu smo spet korak pred njimi: če je lastništvo v Murkovi takšno, da ne moremo do teh prostorov, generalna obnova odpade in nato izvedemo obnovo po načelu »Hvar«. To za GP niti ni tako slabo, kajti tako bomo imeli v dvorani še manj sedežev, kar bo pomenilo, da bodo gostujoče predstave gostovale v novi dvorani, pri nas pa bi delali samo lastno produkcijo in morda bi lahko še naprej gostovale lutke … ali pa še to ne. Bomo videli. Kakorkoli že: stvari so se začele ponovno premikati. Sicer ne tako hitro, kakor sem si to predstavljal sam, vendar zanesljivo. Kakšen bo izhod, je odvisno zdaj samo od lokalov na Murkovi. Brez pridobitve teh prostorov je vse razmišljanje o 300 sedežih, spremnih prostorih … nesmiselno. 

Uvedli smo tehnične sestanke, takoj po jutranjih skupnih. Natančneje naredimo plan tehničnega dela, kaj kdo dela, kdaj bo kaj naredil, kdaj kdo pride, kdaj odide … Pustim ekipo, da to naredi sama, nato pa preverim in se vključim sam ter pregledam plan. Ta plan nato visi poleg tedenskega plana dela. Predstavljam, oz. obetam si, da bo zaradi tega plana kasneje lažje organizirati dežurstva, spremljanje predstav … 

7. oktober1998 

Premiera je bila lepo obiskana in mislim, da so igralci igrali maksimalno dobro. Bili boljši kot na vseh vajah doslej. Fino, zares fino. Publika je bila nekoliko šokirana zaradi tematike: najbrž so pričakovali neproblematično »igrico«. Fant pa seveda to ni. Zdaj me še resnično najbolj zanima, kako bodo to gledali šolarji, mladina. Danes je prva predstava zanje. In prvi pogovori. Upam, da se bo vse skupaj dobro izteklo. Prva kritika: v Večeru; ugodna. V Delu je včeraj izšel pregled sezone 97/98 za Ptuj (Slavko Pezdir) in razen Strojepisk pohvali pravzaprav vse ostalo. Navaja statistiko, kar se mi zdi pomembno. 

Problemi z Ljubezenskimi pismi: Včeraj smo odpovedali predstavo (Tednik, radio Ptuj), danes Zvone pravi, da bi rad stvari spravil 12. skozi. 

- - - 

Publika odlično gleda! Peti in šesti razred morda nekoliko težje, 7. in 8. razredi pa perfektno! Imeli smo tudi pogovor in zdi se mi, da je bilo super. Fant iz OŠ Hoče, Miloš, je prišel na oder in improviziral skupaj z igralkama. Super je bilo. Ko so odhajali iz dvorane, je nek fant rekel svojemu kolegu: »To je stokrat boljše od opere!« 

Pisma odpadejo. Definitivno. Dogovarjamo nove termine in vaje. Alarmiramo publiko. 

Sporočilo g. Vidoviča⁸⁹: lastnik prostorov pod Gledališčem je MOP! Fino: stvar gre dalje: rabijo naše ideje, predloge, čemu bi bili prostori namenjeni. Spričo pomanjkanja prostorov to ne bo noben problem. 

 (Se nadaljuje.)

*** 

85 – Anica je bila v vsem mojem dosedanjem gledališkem življenju - pa delam to od 1989 - najboljša prodajalka predstav ever. Res ne morem verjeti, da ji nihče ni rekel: preden boš šla v penzijo, boš nekoga izučila, naučila, izšolala, da bo znal to, kar znaš ti.

86 – To je bila prva informacija na Svetu zavoda, prvič uradno izgovorjeno: mi bi gradili. Čez 9 let je bila otvoritev prenovljene stavbe.  

87 - Ljubljančan Peter Gabrijelčič, mestni arhitekt. Njegov “ptujski zastopnik” ma MOP pa je bil g. Kostja Kolarič.  

88 - Maja Borin, dramaturginja; ko sem bil šef mariborske Drame, sem jo vzel v službo. Na Ptuju sem si želel, da bi nekdo, ki ni vpleten v našo produkcijo, redno spremljal gledališče in pisal strokovne kritike o naših uprizoritvah. 

89 - Spomini na g. Ivana Vidoviča, kot vodjo oddelka za družbene dejavnosti na MOP, so res zanimivi. Ni bil “enostaven sogovornik” - kar pomeni, da se je boril za “občinsko” stališče, bil na strani župana, občine, financerja, ampak, ko se je v nekaj zagrizel, je to tudi peljal in speljal do konca. V bistvu sem z njim zmeraj nekako dobro sodeloval, čeprav se je mnogim zdel birokrat in tehnicist. Če bi še več sedela skupaj in se še več pogovarjala, bi šlo še lažje, si mislim danes. 

Petek. Zadnji dopustniški. Na mizi prijava Ministrstva za program ‘99, materiali za arhitekturni natečaj, naloge za za vsakega sodelavca za september, v mislih »Fant« in drobnarije pred samim začetkom vaj v torek. Možgani na polnih obratih. Anica v svoji pisarni pripravlja Program ‘99, sam pospravljam mizo, tipkam te zadnje vrstice, preden sprintam to, tretjo datoteko dnevnika. 

Marijan nas je danes povabil na svojo petdesetletnico. Fino, da danes. Kajti s ponedeljkom se začne nova norišnica… 

Kaj so cilji nove sezone? Kaj je bistvo? Kako naj »izgledamo« prihodnje leto v tem času? 

Preletel sem strani v tem dnevniku… Pismo županstvu glede kulturne politike, financiranja občin, posledice za kulturne zavode… Nič nisem naredil na tem področju. Popolnoma nemočnega se počutim, vendar ne poraženega. Povedal sem, kar sem mislil, več moči nisem imel. Slaba tolažba? Ne vem. Tako preprosto je. To je realnost. 

Hvala bogu dober občutek glede statusa Gledališča v MOP. Dobre osnove, da se še letos spelje javni arhitekturni natečaj za idejno rešitev obnove stavbe gledališča. Andrej nas je povezal z g. Kanclerjem⁸² iz MB in mislim, da imamo zdaj dovolj vhodnih podatkov, da se lahko mirno lotimo stvari »zares«. Morda bi prihodnje leto bil že tako tudi v proračunu MOP denar za skelnitev pogodbe z arhitekotom, ki se ga bo izbralo na natečaju …  

Vreme zunaj je že jesensko žalostno. Kislo. Precej hladno. Ravno pravo za začetek dela. Resnično se počutim nabit z energijo in voljo in komaj čakam, da se stvari sprožijo. Da začenjajo postajati meso. Sem deloholičen? Ambiciozen? Zdravo – nezdravo?  - Kaj pa vem. Naloge morajo biti težke in hkrati obvladljive, sicer ne čutim pravega interesa. Niti če so preenostavne, niti če ocenim, da jih ne bi zmogel. 

Tako. Zdaj pa res konec te sezone. V ponedeljek gre šov dalje. 

31. avgust 1998 

7.50 je ura. Pripravljen sem za prvo srečanje v novi sezoni. Najprej si bomo ogledali oder, potem pa vse ostalo. Da vidimo, kaj smo naredili; s časom in denarjem, ki smo ga vlagali v zadnjih mesecih. 

Včeraj smo se dobili Grega, Vojč, Nešo in jaz ter govorili o Prašičih. O prihodnjem poletju. Če bi se organizacija v TS spremenila na bolje, bi si vsi skupaj želeli in upali iti v ta vnovično skupini projekt. Ki se ga veselimo izgleda vsi. 

1. september 1998 

Prvi delovni dan v novi sezoni je bil kar pester. Po tehničnem sestanku za Fanta sem odbrzel v LJ na sestanek s pedopsihiatrom g. Hrastarjem na temo Fant. Pobral Tatjano (Doma) in Natašo B. (Burger) ter se ob polnoči zvrnil v posteljo. 

Na tehničnem sestanku sem bil kar dobre volje: vse v zvezi s cenografijo bo možno, celo takšne stvari, za katere bi mislil, da bodo poseben problem. 

Z Miranovo pomočjo urejamo zaposlitev za Milovana⁸³. Upam, da bo vse šlo relativno hitro. V petek naj bi v LJ odločali o novih javnih delih. Tam mora iti naš program »skoz« in potem bo vse v redu. 

Sosedstvo, sosedstvo … žlebovi, snegobrani … pri gospodu Torinu … Kdo bo to plačal, to je edino vprašanje. Okoli tega pa veliko besed in okolišanja … Ja, tudi za to sem plačan. Najbrž. 

Še nekaj časa pred pričetkom vaje. Čutim vzemirjenost pri obeh igralkah, morda kostumografki in scenografu … Seveda sem vznemirjen tudi sam. Sanjal sem o Simonu Kardumu in o svoji krvi, ki pa ni imela slanega okusa … Kaj to pomeni? 

4. september 1998 

Tako. Plan za 1999 je končan. Sprintan. Zvezan. In lahko gre k financerju. Drugi teden tako ostane še čas za Ministrstvo. 

Vaje za Fanta so kar intenzivne.  

Na odru visijo zavese. Lepo izgleda. Oder je videti širši, saj so roke nekoliko ožje. Tudi ulice delujejo bolj urejene, ker se je spremenil sistem pregiba zaves. Fino so si to izmislili naš odrci. 

Prihodnji teden bo vse jasno glede zaposlitve Milovana prek javnih del. Če bo šel program skoz v LJ na Zavodu za delo, potem na Ptuju ne bo problemov glede hitre zaposlitve. 

Javil se je g. Šedlbauer, da je začel z vajami⁸⁴. Zelo lepo se mi zdi, da je to storil. Tega nisem pričakoval. Lepa gesta, pozornost do gledališča.  

Upam, da bomo imeli srečo z vremenom ta vikend. Sicer pa so napovedi menda slabe.  

Odhajam na sestanek z g. arh. Kanclerjem in Šmidom v MB glede prenove gledališča oz. javnega natečaja. 

5. september 1998

Vreme je kislo, vendar kaže, da morda ne bo deževalo. Kar nekaj rezervacij imamo za nocoj in škoda bi bilo, če bi morali predstavo odpovedati. 

Včerajšnji sestanek z g. Kanclerjem: vse je možno. Občutek, ki sem ga dobil: Nagrada ni velika, ni pričakovati pretirano število prispelih nalog, in predvsem: arhitekti najbrž ne bodo postavljali takega pročelja, kakor je bilo nekoč. To se mi je zdelo nekako evidentno. Kaj to pomeni za politiko in financerje – tega ne vem. 

11. september1998 

 Norišnica v tem tednu, tako da nisem prišel do zapisovanja v dnevnik. Žal bo tako ostalo nepopisano vso ogorčenje, bes in jeza ter nemoč spričo formularjev Ministrstva za Plan '99. Formularji na disketah, ki izpolnjeni na disketo več niso šli, različne metodologije v formularjih, vprašljiva rekapitulacija, ki ne upošteva vsega programa – to so osnovne stvari, ki so jezile Anico. Pri tem pa poln disk na mojem računalniku in dejstvo, da pri Anici ni Excela! Zaradi premalega prostora stalni problemi s shranjevanjem … izgubljanje podatkov, vnovično vtipkavanje, printanje … In kar je osnovno: Aničina groza ob dejstvu, da je vse skupaj nesistematično, necelovito in vprašanje, kako kaj interpretirati. 

Kaj bo z vremenom? – Ovinek kar odpada in odpada zaradi dežja. Publika pa bi še gledala. 

Prvič sem začutil stres zaradi režiranja in direktorovanja hkrati. Tekal sem med odrom in pisarno in ponoči sanjal, da smo kupili novi disketnik (neko napravo, dodatni zunanji spomin na računalniku), da smo lahko shranjevali podatke. 

Študij Fanta je težek. Tako lahko smo grobi, ali banalni, ali patetični ali sentimentalni. In tako težko je najti pravo mero in način. Najbrž sicer lepa scenografija sama po sebi silovito omejuje oz. zožuje manevrski prostor aranžmajev (realističnih) in zahteva silovito prečiščen pristop … 

Pri tem pa Anica Fanta že kar prodaja. Veliko zanimanje vlada zanj in moram reči, da sem na trenutke kar nekako zaskrbljen: stvar še ni narejena, pa se že prodaja … Ja, saj vem, da je to lepo …, dejstvo, da nas želijo gledati.  

Mislim, da v ponedeljek začne z delom Milovan prek javnih del.  

14. september 1998 

Mile je začel. Fino. Mislim, da bo to prava pridobitev. 

Oktobra imamo planiranih okoli 20 predstav. Zanimanje za Fanta je veliko. 

Čakam na pisarno, ki nam jo mora vrniti TIC, tako da bomo tam uredili arhiv. 

Teden začenjam z veliko energije. Zdaj je usodni teden glede nadaljnjega poteka študija Fanta. Oblikovati je treba njegovo »norost«. 

Petkov Ovinek dobro obiskan. Nekateri ljudje gledajo predstavo že drugič, tretjič, nekatere obraze vidim v gledališču prvič. Odločitev, da gre predstava na oder. Manjše adaptacije bodo potrebne, seveda. 

Tehnika se ta teden odpravlja na obrtni sejem v Celje. Naj grejo. Strinjali so se, oziroma celo dali pobudo, da ta vikend ne bi šli na Dunaj. Mi zelo ustreza; zaradi vaj in tudi drugače. 

15. september 1998 

Norišnica se je po oddaji formularjev za Plan '99 na MIK polegla. Vsak je začel delati svoje delo in komaj čakam, da se stvari na odru premaknejo v smeri vizualizacije. 

Oktober je terminsko določen. Upati je samo, da ne bo izpadlo preveč stvari. 

Te dni se mi je nekako »prikazala« programska rdeča nit do konca mojega mandata. Ohranil bi sezonske »tematske sklope«. Letos »ona-on«, prihodnje leto »slovenski avtorji – slovenske teme«, nato »naš vsakdanji svet«, in za konec »klasično«. Zdi se mi, da bi bil to kar zanimiv okvir in zanimiv lok skozi petletno delo. Potem pa – kdo ve, kako in kaj. 

16. september 1998

Zdi se mi, da so vaje za Fanta šle te dni bistveno v smeri napredka. Fine stvari smo začeli najdevat in to, kar je prejšnji teden delovalo kot grobo, skicirano in približno, je začelo dobitvati finejšo formo in smiselno podobo, ki je zakoreninjena v zanimivem razumevanju in razlagi vsebine. 

G. Rotovnikiz CD mi je obljubil, da bomo dobili nekaj njihove svetlobne opreme! Upam, da bo to res. Karkoli dobimo – bo nam zelo zelo pomagalo. 

Gdč. Maja Borin, študentka dramaturgije na AGRFT, je pripravljena to sezono pisati kritike naših predstav v Tednik. Fino. Upam, da bo tudi g. Šmigoc »za«. 

18. september 1998 

Konec tedna je. Zdi se mi, da sem bil na današnjem pogovoru z g. Tarbukom na Perutnini kar uspešen. Mislim, da bo Perutnina sponzorirala Festival monodrame '99. Vprašanje je, s koliko denarja. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da smo se nekako »pokazali« kot firma, ki ve, kaj hoče, kam gre. Občutek sem dobil, da bi nam bilo podjetje Perutnina v prihodnje naklonjeno. Torej: da bi med drugim vlagalo tudi v našo smer, kajti dejstvo je, da se »širijo« v vse sfere družbenega življenja. – Madona, sem to kunštno napisal … 

Vaje tečejo po planu. Zdaj smo v občutljivi fazi, med dobrim in zlim, na meji med perfekcijo in površnostjo. Med dodelanim in nasplošnim. Kam bomo zavili? Vem, kaj si želim. 

Tatjana je na Tedniku. Kako bosta izgledala oba gledališka lista? Bosta zanimiva? Smo potegnili in naredili iz tega medija čim več, kar se da? 

Anica dala idejo za razpis dijaškega abonmaja. Šest predstav, pet domačih, eno tujo. Dobra ideja; sam poudarjam čas za razmislek in detaljno razdelavo samih korakov v tej smeri. Dobro izpeljano ali raje nič. Dober občutek generalno. Vem, da je mladina velik potencial. Zanemarjen in neobdelan, trenutno. Kdo je vse kriv? – Tudi mi. To je jasno.  

20. september 1998 

Nedelja. Nešo je prišel sam vadit. Poskusit začetek, pregovorit tekst. 

(Se nadaljuje.) 

 
*** 

 Pripombe in komentarji: 

82 - Tomaž Kancler; v tistem času je vodil morda nekakšno zbornico ali združenje arhitektov v Mariboru.  

83 – Miran Murko, dela na Zavodu za zaposlovanje, moj hajdinski sosed. Pomagal mi je, da smo zaposlili prvič nekoga prek javnih del; sošolca iz srednje, Milovana Miluniča. Kasneje smo zaposlili najprej prek javnih del še Simona Puharja, ki pa je potem ostal v hiši. 

84 - Očitno so z vajami začeli v Ljubljani, kar v MGL-ju. Režiser Šedlbauer in igralca Jožef Ropoša in Bernarada Oman – vsi trije so od tam, iz MGL-ja. (Pa temu takrat nismo rekli koprodukcija. Naj kar lepo pridejo na Ptuj in tu naredijo uprizoritev do konca.) 

29. junij 1998

V Večeru piše, da je Tadej Toš režiser, igra pa tudi Erik Majer; ... "balkon nove dvorane pa bo segal čez portal⁷⁶" … No, tudi to se lahko zapiše novinarjem, ki morajo pisati pač o marsičem. Zakaj bi si gledališčniki domišljali, da morajo pisati o nas natančno, dosledno in premišljeno?

Sestanek z g. Šedlbauerjem.

Peter S. nekaj ovinkari okoli prestavitve premiere monodrame. Izgleda, da se mu je zakompliciralo s termini.

Županu sem predložil dva termina za srečanje v juliju.

Gledam v nebo in poslušam radijsko vremensko napoved. Upam, da bo vreme zdržalo. Jutri si bom ogledal generalko. Mislim, da so fantje šli korak naprej in verjamem, da bo predstava učinkovala.

30. junij 1998

Toliko stresa pa še ne: Ljubljana, občina, elaborat, sestanek direktorjev zavodov, premiera na prostem, obnova odra, dogovori za nove projekte v prihodnji sezoni…

1. julij 1998

Sestanek v MGL: g. Pelhan je pripravil izhidišča, merila in kriterije za vzpostavitev mreže gledališč, ki bi jih (so)financirala država. Bomo zraven? Upam, da ja.

Za premiero še dvigamo zadnja sedišča, tako da se bo dobro videlo. Marijan je uredil izposojo fosnov in materila za dvig…

Gledam v nebo: napovedujejo padavine. Bo šla nocoj prireditev srečno skozi? Fantje so videti v kondiciji in pripravljeni na soočenje s publiko.

TIC je izdal programsko knjižico za poletne prireditve. Kar v redu kljub nekim pomanjkljivostim. Vsaj prireditelji so transparentni.

Klicali so z občine in bi radi rezervirali častno ložo za premiero. Anica je komaj dopovedala, da je predstava na prostem (kjer ni lož)…

9:48 -  dežuje v LJ, dežuje v MB, deževati je začelo na Ptuju. Se bo zlilo do večera? – Kako si želim, da bi nam danes uspelo speljati premiero! Bog nam daj lepo vreme … Gledamo strani Hidrometeorološkega zavoda… Kar bo, pa bo.

14:51- prši.

15:07 – svetlo. Ne dežuje. Odhajam; držim pesti.

2. julij 1998

Ko smo začeli s premiero, ni deževalo. Potem je začlo. Ljudje so odprli dežnike. Samo nekaj, morda 5, jih je odšlo. Ostali so vstrajali. Skupaj z igralci. In deževalo je do konca. Bal sem se, da bo v hipu crknila elektrika … Ni se zgodilo. Škoda za predstavo, ker se mi zdi, da bi ljudje ob normalnih pogojih enormno uživali v prepoznavanju stvari, ki bi jih videli na odru. Nisem vedel, kaj naj storim: grem gor in prekinem predstavo … Spogledovala sva se z Matjažem in si rekla: s prekinitvijo ne dosežemo nič. Gremo do konca. Grozno mokro je bilo vse skupaj. Ljudem je z dežnikom kapljalo za vratove gledalcev, ki so sedeli zraven. Mimo je.

6. julij 1998

V soboto smo speljali predstavo. Od navdušenosti nad vremenom smo se odločili, da jo igramo tudi v nedeljo. Pa je včeraj zvečer malo pred deveto čakalo le troje gledalcev. Ja, zmotili smo se: čas je bil prekratek. Sicer pa se je sobotna publika fino zabavala in upam, da se bo vreme izboljšalo in nam omogočilo, da ta teden vendarle še odigramo predstavo, kakor smo si želeli.
Malamo poškodbe, ki so nastale na zidovih po rušenju nekdanjih cugov. Jutri bodo nadaljevalil kovinarji s sistemom za vlake. Zdaj je vsa energija namenjena delom na odru.

7. julij1998

Sinoči je bilo spet lepo vreme. Poln avditorij. Fina predstava. Drobne improvizacije Tadeja in Nešota. Zadovoljna publika. Tudi Jaro Novak je bil tu.

Razmišljam počasi o sezoni, ki se izteka. Razmišljam o novi. Premišljam o tem presnetem denarju in spremembah, ki se pripravljajo. Ali mi bo uspelo pripeljati kaj novega, svežega denarja iz Ljubljane? Kako bo izgledala prihodnja mreža gledališč? Bomo zraven?

Ali bomo finančno zmogli jesensko-zimsko gnečo v programu? Kako se bo iztekla investicija na odru? Bo končana do dopustov?

In seveda elaborat za obnovo: kakšni bodo nadaljnji koraki? Je vse skupaj samo predvolilna finta in pesek v oči? Ali pa je realnost? Bom zbral dovolj naklonjenosti politike, publike, javnosti in nenazadnje arhitekturne stroke za spremembo, dogoraditev letnega odra? Gospodu Mikužu⁷⁷ sem odnesel elaborat; upam, da spomeniško ne bo igralo vlogo glavne zavore.

9. julij 1998

Včaraj sem bil v Ljubljani. Direktorji smo imeli sestanek z ministrom Školčem. Domov sem se vrnil popolnoma zagrenjen. Obupan. Potrt. Gledališča bodo naredila mrežo repertoarnih, t.j. ansambelskih gledališč, in nato od države zahtevala, da jo zaščitijo kot nacionalni pomen. In mi bomo pri tem ostali zunaj. Prišlo bo spremembe financiranja občin in kdo ve, kaj bo to prineslo s seboj. Tolažim se s tem, da na slabšem ne bomo, vendar pa se počutim popolnoma nemočnega ali neuspešnega v prizedavanjih, da bi tudi mi bili v večji meri financirani od države.

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji:

76 -  Tadej Toš je seveda igral, režiral pa je Ovinek Matjaž Latin; Erik Majer se je imenoval lik iz igre, igral pa ga je Ivo Leskovec; balkon dvorane bi pa naj segal čez parter in seveda ne čez portal.

77 - O, nisem vedel: letos je umrl. Zelo zelo fajn je bilo sodelovanje z njim; potem, ko sem bil v SNG Maribor in smo obnavljali Staro dvorano. Janez Mikuž je bil naklonjen obnovi, pomagal je, svetoval in res je bilo takrat "pravljica" delati z njim (bil je direktor Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru).

4. junij 1998

Dela na odru se nadaljujejo. Tomaž je prebil steno⁶⁸, kjer bomo naredili stopnice med balkonom levo in levim mostom v zaodrju. Tako bo imel lažji dostop do reflektorjev, kar mu bo, ko sam usmerja in regulira svetila, še kako zmanjšalo pot med lučno kabino in reflektorji. Dobili smo tudi izračun Projekte Inženiring glede ostrešja. Dovoljujejo izvedbo in pojasnjujejo, kako postopati. Marijan in Irena sta našla že kar nekaj rekvizitov in scenskih elementov. Tatjana⁶⁹ se je spomnila duhovitega članka, ki ga bomo objavili v Ptujčanu konec junija. 

Problemi z internetom in pošto. Hudiča. Jezen sem na vso to presneto tehniko … 

7. junij 1998

Nedelja. Grem k Andreju v MB. Da nadaljujeva z elaboratom za gledališče. Nesem fotke, katastrski načrt, svoj prispevek. Tudi Peter je začel delati na statističnih podatkih. Čeprav čakamo, da bo oddelek za družbene dejavnosti zbral podatke za kakšnih 8 let nazaj. Pogledati je treba namreč v letna poročila ZKO-ja. Prepričan sem, da lahko izdelamo dobro nalogo in jo dobro prezentiramo v javnosti. 

8. junij 1998

Scena na lokaciji za OVINEK je skoraj pripravljena. Sosedje se ne razburjajo in upam, da bo šlo vse po načrtih. Sašo bo narisal tudi plakat, Komunala bo posodila velik pano. G. Kodran nam vozi stvari na sceno, ureja avtomobile na sceni… Veliko entuziazma. Krasno. Oddal članek o Ovinku za Tednik in za junijski Ptujčan. Mislim, da sta dobra in da bosta dobro učinkovala. 

Sinoči sem bil pri Andreju Šmidu. Nadaljevanje elaborata. Navdušilo me je, kako si je dobro zamislil stvari. In kako sva dobro predebatirala nekatere zamisli glede novih razporeditev prostorov. Predvsem me je fascinirala ideja o poletnem odru⁷⁰, ki se lahko počasi spremeni v levi oder ob sami stavbi. Peter Srpčič čaka na podatke, da bo naredil svoj del.  

Nocoj pride Milan Pulko. Srčno upam, da bo nocoj konec zgodbe o računalnikih, internetu, out-looku itd. itn. Anica je na dopustu, mojstri na odru delajo prednji most… Stvari tečejo. Predvidoma bodo kovinarji končali do 1. julija. 

9. junij 1998

Fino: mreža dela, dela internet pri Mateji in Anici. Delajo celo bold fonti⁷¹ na mojem računalniku … Bravo, Milan Pulko! 

Scena na prizorišču Ovinka je skoraj nared. Tudi fantje so dobili neko posebno voljo. Dogovoril sem se s Fenosom za izdelavo velikega panoja – plakata.  

Klical me je Dušan Mlakar. Problem vidi s Srpčičem⁷²: pravi, da ima zmenjeni dve režiji, v MB in na Ptuju in da mora delati še v šoli … Povem mu, da zame ni problema: produkcijo naj bi imel namreč Peter 20. decembra, ptujska premiera pa je okrog 10. februarja. Kar zadeva mene, bi to šlo. Ne vem pa, kako se bo dogovoril z Mariborom, kako s šolo. Upam, da se bo izšlo vse v redu. 

Dobili smo nekaj podatkov iz MOP glede delovanja hiše v preteklih letih (letna poročila ZKO-ja). Upam, da bo lahko Peter iz njih kaj razbral. 

Dobili so se Franci Korošec, Tomaž in električarji g. Arnuša in počasi bodo začeli delati tudi električne zadeve. Hvala bogu. 

10. junij 1998

Z delom na odru so začeli tudi električarji. Zdaj pa se res že nekaj vidi … Klical Peter S.: odločil se je, da ne bo diplomiral prihodnji semester, tako da bo lahko delal Maribor in Ptuj, nato pa bo diplomiral z letnikom, ki prihaja za njim. Tako bo rešil oba svoja projekta. Upam, da se je dobro odločil, da mu bo to koristilo in da bo iz obeh režij potegnil čim več za svojo prihodnost. 

Tako. Zdi se mi, da delo resnično teče v redu, da dela vsak, kar smo se dogovorili in da je potrebno zelo zelo malo koordinacij in sprememb v planu. To je čudovito. To je spodbudno. Res je, da dela vsak svoje, nekakorazdrobljeno in nevidno delo, vendar mislim, da bo se na koncu videl skupni učinek. 

V tem trenutku klical Cankarjev dom Ljubljana: Morda prodamo tja Zaboj!!!⁷³ 

15. junij 1998

Počasi se bližamo tiskovni. Počasi se vidijo dela, ki jih delajo kovinarji, počasi se vidijo nove električne napeljave. Počasi hitimo proti drugi polovici del na odru. 

23. junij 1998

Dežuje. Nekoliko strahu glede priprave vaj za Ovinek. Fantje morajo stornirati vaje zaradi dežja. Problem elektrike, sedežev za gledalce …  

Posvet o kulturni politiki pred dnevi v Ljubljani. Kaj bo z nami? 

Elaborat za obnovo se veže. Mislim, da je odličen. 

Dela na odru s polno paro. Kovina plus elektrika. Hkrati barvanje. Vprašanje barv: vodne, oljne, za tla, les in kovino … Kako priti do iste barvne nianse?  

Končan gledališki list za Ovinek. Pripravljamo tiskovno konferenco.  

Župana sem pozval, da skupaj z občino pripravimo zahteve do države – ministrstva glede predlogov za oblikovanje nacionalnega kulturnega programa. 

Silovito hitro tečejo stvari. Veliko stvari se dogaja na enkrat. Mislil sem, da bo čas po Sobah bolj miren. Vendar ni bilo tako; ogromno je dela. 

Na spremljevalnega Borštnikovega je selektor uvrstil Elizabeth. Upam, da ne bo odpadla, tako kakor lani. 

Gospod Kolenko pri Minoritih je rekel, naj si klopi skušamo izposoditi kje drugje … Pa si jih bomo. 

Županu, predsedniku Mestnega sveta in šefu oddelka za kulturo sem poslal naslednje pismo v zvezi s kulturno politiko: 

Št.: 202/98 

Ptuj, 23. junija 1998 


Spoštovani gospod župan, dr. Miroslav Luci. 

  

V sredo, 17. junija 98', sem se udeležil področne razprave o kulturni politiki, ki jo je priredilo v Cankarjevem domu Ministrstvo za kulturo RS. 

Kakor veste, je država pred tik pred oblikovanjem nacionalnega kulturnega programa. 


Država namerava decentralizirati kulturne ustanove in več pristojnosti prenesti na lokalne skupnosti (občine, bodoče regije). 

  
Med vrsticami se je dalo razbrati, da bo od prisotnosti, prodornosti in vztrajnosti kulturnih ustanov in lokalnih skupnosti (!) odvisno, kako bodo oblikovana nova razmerja v financiranju kulture. 
 

Gledališče Ptuj je v odnosu do Ministrstva za kulturo RS v dveh letih svojega obstoja doseglo precejšen napredek: Ministrstvo vsako leto sofinancira en gledališki projekt, letos pa se je vključilo tudi v projekt investicijskega vzdrževanja (obnova odra). 


Menim, da lahko in da moramo v procesu priprave nacionalnega programa doseči za Ptuj in ptujske kulturne institucije še veliko več. 

Vendar: Do Ministrstva je treba nastopiti enotno, skupaj in odločno. Ne le vsak zavod kot tak, pač pa zavod skupaj z lokalno oblastjo – Mestno občino Ptuj. 
 

Zato Vas pozivam, da skupaj nemudoma definiramo konkretne strateške smernice razvoja posameznih zavodov in da se direktorji teh zavodov in predstavniki MOP sestanemo z ministrom Školčem ter predstavniki Ministrstva, da jim predstavimo, kaj pričakujemo na Ptuju od države.⁷⁴ 


Prepričan sem, da boste s svojimi političnimi (po)veza(va)mi lahko pripravili takšno srečanje. 

  
Če tega sedaj ne bomo storili skupaj, se bomo zavodi sicer bolj ali manj uspešno (iz)borili za svoj položaj v sliki državnega proračuna, vendar sem prepričan, da bomo tako dosegli najmanj, kar je možno, in s tem zamudili zgodovinsko priložnost, ko se pripravljajo spremembe oz. oblikovanje novih strukturnih razmerij. 
  

Ne bom pisal, kako je kultura pomembna za narod itd. itn… Ker: Zdaj je treba ukrepati. Takoj, skladno in odločno. Lep pozdrav, 


Direktor Gledališča Ptuj  

Samo Strelec 

  

26. junij 1998

Zgodovinski dogodek: Tiskovna konferenca za Ovinek, predstavitev nove sezone in: predstavitev elaborata za obnovo gledališča! Zjutraj sem elaborat predstavil županu. In: bil je navdušen. Konec julija želi govoriti o teh rečeh na županstvu. Zadevo predstavil tudi g. Vidoviču. Srečen sem, ker je stvar dobro uspela. Zadovoljen, ker smo prodrli ob pravem času! Zdaj pa pamet v roke, si mislim … 

Sinoči sem bil na kontrolki. Zanimivo bo, specifično, nenavadno. Mislim, da je treba popraviti še nekaj stvari, predvsem generalno pri Tadeju, premisliti ritme in domisliti konec. Pa bo. Veselim se. Fantje so krasni. Tudi Ivo, Aljoša, Tatjana. Super.⁷⁵ 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji:

68 – Ja, na to, kaj ima kdo v “opisu del in nalog”, nismo gledali. Vedeli smo, kaj želimo narediti, zakaj bi bilo to dobro in pogledali, kaj zna in zmore kar kdo od nas “v kolektivu”, ter šli v akcijo. 

69 – Pred dnevi smo na Sigledal.org urejali/ažurirali Tatajnin wiki članek. Pa sem ga preletel: veliko let je bila na Ptuju, ogromno je naredila, marsikaj premaknila naprej. Zelo fajn sodelavka je bila; ne na plači (honorarka), ampak doživljali smo jo “kot svojo, našo”. 

70 – Pozabil sem tudi ta detajl! SNG Nova Gorica ravnokar dobiva zunanji avditorij, prizorišče (a je že končano, a je v sklopu EPK Go-Go 2025?), Andro pa si je že takrat zamisli, da bi na tem mini dvorišču med mestnim stolpom, proštijsko cerkvijo in gledališčem, (kjer stoji velika platana in spomenik Viktorina Ptujskega), nastal priložnostni, letni oder. Zdaj sem šel brskat po starih papirjih in dejansko: zunaj je bila vrisana tribuna za gledalce, v gledališču pa prizorišče/oder. Oder, uporaben torej dvakrat: za gledalce v dvorani in poleti z gledalci na tribuni zunaj hiše, v naravni senci impozantne platane. Imenitna ideja tipa “dva v enem”. 

71 - Kakšno razkošje: odebeljeni fonti, na našem računalniku, in celo delajo! 

72 - Režiser Dušan Mlakar, med drugim tudi dekan AGRFT. Bil je moj in tudi Petrov mentor. No, in med študijem študent naj ne bi režiral naokoli, ker bi s tem moti učni proces na šoli. Petru sem dal režijo na Ptuju, dogovorjen pa je bil očitno tudi v SNG Maribor. No, v nadaljevanju vidim, itak zapišem, kako se je stvar iztekla. 

73 - Kakšno veselje! Da nas je najprej sploh kdo opazil. Potem: da je prišel kdo na Ptuj kaj pogledat od drugje. Nakar: da so nas povabili gostovat drugam. Zdaj pa: Sam prevsetli Cankarjev dom bo kupil našo predstavo! En klicaj je bil premalo, zapisal sem tri. Goljat kupuje kulturno municijo pri Davidu ;-) 

74 – No, na tole pa sem ponosen: “Zato Vas pozivam, da skupaj nemudoma definiramo konkretne strateške smernice razvoja posameznih zavodov in da se direktorji teh zavodov in predstavniki MOP sestanemo z ministrom Školčem ter predstavniki Ministrstva, da jim predstavimo, kaj pričakujemo na Ptuju od države.” Ja, doseči se je dalo kaj (pri državi), ker je občina stala za Gledališčem. Na polno. Ponosen pa sem zato, ker nisem “drukal” (navijal) samo za GP, ampak za to, da se uskladimo vsi zavodi plus MOP in gremo skupaj do ministra. Tako bi lahko v polnosti kasneje uspel EPK (Ptuj 2012, GO 2025 ...), ampak mi pač radi gledamo vsak na svoj vrtiček. Takrat sem to zgleda slutil, danes vem: mesto lahko gre naprej samo tako, da privoščiš drugemu, da uspe, da dobi, da gradi in predvsem, da ima mesto 20, 30-letni plan in vrstni red: danes si na vrsti ti, jutri jaz, pojutrišnjem smo napredovali vsi. Ptuj ni samo MO Ptuj, Ptuj je pomembno (najstarejše) mesto v državi RS; če je to res, je prvi boter mesta minister za kulturo. Botrica pa vlada, ki naj se kiti s svojim (kao) najstarejšim mestom. In zato zakita marsikaj, kar je razdrapano in razpadajoče (mislim tako na materialno kot na nematerialno). 

75 – Predstava Ovinek ... - je izjemno uspela. Ruda in Tona, Tadej in Nešo, sta na oder uvedla “kicarščino”. Ko smo potem nekoč gostovali v Desklah (na Sverenem Primorskem), smo na teren s seboj nesli poleg gledaliških listov še papirje, ki so bili nekakšen kicarsko-slovenski slovar. Sicer ne vem, če je publika sploh imela kaj od tega; nisem šel na gostovanje, da bi videl, ali je ta kicarsko-fundamentalističen dialekt sploh rezoniral v dvorani. Sploh pa mi ni jasno, kako smo na odru, v dvorani lahko igrali nekaj, kar je imelo pravi smisel šele v tistem slikovitem dvorišču za Dominikancem. Danes to dvorišče ni več enako. Takrat je bil to nekak robni rob Ptuja. Če je komu do osvežitve spomina na Ovinek, si lahko celotno predstavo pogleda na youtube kanalu. Seveda na črno. (Ampak, imam črno na belo: sem vam povedal, da gledate na lastno odgovornost ;-)