• 23-10-26 7:04 Rotovž #4

    Ne morem, da ne bi povedal.

    Je pa res čisto, čisto osebno.

    Dva dogodka. Eden za drugim. Dobesedno od danes na jutri.

     

    »Danes«

    Bil sem gost na nekem radiu. Pogovor z novinarko na temo Rotovž. (Najbrž je bolj korektno, da ne pišem imena, da ne bom delal reklame.)

    Odgovarjam na vprašanja. Poskušam povedati (zame) ključno.

    In novinarka primerno vrta: »Primer? Te vaše namere o sodelovanju z občani, odprtih vrat?«
    Odgovorim.

    Končava pogovor.

    Grem proti avtu.

    Nekdo zakliče: »Gospod Samo!«

    Ne poznam ga. Pride, se predstavi.

    »Jaz sem bil zdaj v sosednji sobi za mešalno mizo in sem snemal vajin pogovor.«

    Hvala, super, pravim.

    In gospod nadaljuje:

    »Veste, jaz sem v Rotovžu prvič poljubil punco, prvič poslušal Ekaterino Veliko in popušil svoj prvi joint. U, je b'lo to enih doživetij za celi film.«

    »Ga narediva?« rečem.

    In on pravi: »Takoj sem poleg. Pripravljen pomagati.«

    …

    »Jutri«

    Ob kužnem znamenju sva sedela z morda bodočo sodelavko in se pogovarjala o tem, v kaj morda vstopa. Povabil sem jo, da bila bila producentka Rotovža.

    Odhajava, pa naju nagovori četica tehle s fotografije.

    Iz lepe košare lahko potegneva vsak svoj zvitek s sporočilom za naju.

    Dobim to, kar je na fotki.

    In se dogovorim s prijaznimi vzgojiteljicami: takoj ko bo mogoče, so vabljeni vsi skupaj v Rotovž. Da si skupaj izmislimo kakšno skupno reč.

    ***
     
    Tako.
    To je to, kaj (se) dogaja, ko ideja sreča stvarnost.

    Oktober še traja. Še sem v fazi poslušanja.

    Kaj si želiš v Rotovžu? In kaj si za to pripravljen storiti?

    Piši mi na: samo.strelec@nd-mb.si

     

    samo Samo

    ***

    Od str. 13 do str. 27: miselni teritorij, kakor sem ga znal misliti julija letos:

     

    ....

    Pa nič bati: sem vprašal vzgojiteljice a) ali lahko fotografiram in b) ali lahko objavim.

     

  • 21-10-26 6:31 Branka + Mira + Majda + …
    Ko prebiram Brankino knjigo v nastajanju, opazim:

    Takoj ob Branki Mira. Potem Majda. In tako dalje. Imena, ki se vračajo. Stalne sodelavke in sodelavci.

    Poglejte samo seznam Mirinih koreografij, odrskih gibov in mentorstev v sodelovanju z Branko.

    Pred časom so v ptujskem kinu vrteli biografski film o Isadori Duncan (1969).V pogovoru po njem so obujali spomine na začetke sodobnega plesa na Ptuju.

    Na Ptuju se je sodobno plesalo že zdavnaj. Po zaslugi Mire in Majde. In plesna družina Gea obstaja še danes.

    Branka je začela gledališko ustvarjati na Ptuju natanko pred pol stoletja.
    Ko bo izšla knjiga o njenem delu, bo to tudi vpogled v kulturno in družbeno zgodovino mesta.
    V ljudi, njihova sodelovanja in tisto, kar je iz teh sodelovanj zraslo.

    Upam, da bo kmalu kdo raziskal in popisal tudi Mirino plesno ustvarjanje.

    Brankino in Mirino delo sodita v knjižno zbirko o zgodovini ptujskega gledališča.
    Prav bi bilo, da v njej dobita svoje mesto. Mesto, v svojem mestu.

  • 17-10-26 7:04 Rotovž #3

    Motil sem se.
    V svojem početju uživam namreč bolj, kot sem pričakoval.

    Rotovž: kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost

    Tega, da pri svojem delu uživam, sem se — jasno — "navlekel" pri režiranju. Ne more biti »delanje predstav« muka, tlaka, šiht. 
    In to uživanje moje telo očitno kar samo išče pri vsem, kar počnem. Ko predavam, pišem …

    Pri čem uživam zdaj v Mariboru?

    Oktober je posvečen poslušanju. Učenju.

    Srečal sem se z bodočimi »sostanovalci«. Bil sem na kolegiju v knjižnici, da sem vsaj malo spoznal ljudi, ki jih bom v prihodnje srečeval vsak dan. Spoznal sem vodstvo galerije, ki bo imela prostore nasproti. V Narodnem domu spoznavamo kandidate za vodenje kina, pa tudi producent za celo hišo bo kmalu znan. Takrat bo bodoča jedrna ekipa Rotovža popolna.
    Sedli smo tudi s predstavniki Mestne občine Maribor in podjetja, ki je zadolženo za komuniciranje Rotovža. Pogovarjali smo se o tem, kar še pride.

     

    Gradbišče?

    Ja, bil sem tam.
    O tem bom pisal posebej. Vtisov je preveč za mimogrede.

    Prihodnji teden se srečam še z arhitektom, avtorjem našega bodočega kulturnega stičišča, dvorišča, vozlišča, prepletišča …

    A ni hecno, kako težko je z eno besedo reči: to je to?

    Ne vem še, kakšen bo uradni slogan. Še manj vem, kako boste ta prostor imenovali vi, ki boste prihajali vanj. Nekoč sem sodeloval pri zelo strokovnem in kar dragem iskanju nekega imena. Potem so ljudje zadevo poimenovali po svoje. In tisto ime se je prijelo in tako rečejo še danes.

     

    Zdaj pa k tistemu, pri čemer najbolj uživam.

    Dobil sem kar nekaj idej.
    Tudi svojih — kaj pa vem, od kod pridejo. Predvsem pa od drugih ljudi. Občanov. Mariborčanov.

    Gospod, ki je prav tako kandidiral za vodenje Rotovža, mi je prijazno poslal svoj program.

    Nekdo drug je predlagal, da bi v Rotovžu sam pripravil neko reč.

    Nekdo tretji se je najavil, da pride povedat svojo zamisel. Kaj bi se dalo.

    Nekoga četrtega sem povabil sam. Da ga vprašam, ali bi ga morda zanimalo …

    To me veseli. Povabilo dobiva prve odgovore.

    Ljudem je mar.

    Seveda vseh zamisli ne bomo mogli uresničiti. Me pa ob vsaki zanimata dve stvari:

    Kaj si želiš v Rotovžu — in kaj si pripravljen za to narediti ti?

     

    Tudi tega se zdaj učim: poslušati, kaj kdo predlaga, in skupaj z njim iskati, kje bi lahko začeli.

    Moje povabilo zato še vedno velja. Znova ga prilagam spodaj, na straneh 13–27.

    Pridite. Pišite mi (samo.strelec@nd-mb.si). Poslušam.

    Kaj predlagate za Rotovž in kaj ste pripravljeni za to narediti?

     

    Radoveden sem.

    »Vedno radovedno« je moj FB slogan.

    Narejen doma. Ročno.

     

    samo Samo

    ***

    Od str. 13 do str. 27: miselni teritorij, kakor sem ga znal misliti julija letos:

     

     

     

     

  • 10-10-26 7:04 Rotovž #2
    Rotovž: kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost


    Vsak dan bi lahko pisal dnevnik.

    Nekoč sem po dolgih letih naključno našel nek star disk. Na njem je bil »skrivni dnevnik direktorja gledališča«. Pisal sem ga, ko sem vodil ptujsko gledališče.

    Zdaj si mislim: v Rotovžu ne bom pisal „skrivnega dnevnika“. Naj bo javen. Sproti.


    Javni zavod dela z vašim denarjem. Zakaj torej ne bi mogli brati tudi o tem, kaj človek, ki mu je zaupano delo za Rotovž, premišljuje, poskuša in se ob tem nauči?

    Seveda ne bom objavljal tujih pogovorov ali stvari, o katerih še odločajo drugi. Lahko pa povem, kaj delam, kaj iščem in kje sem se zmotil.


    Na tistem starem disku sem našel zapiske, ki jih takrat ni bral nihče (ker so bili pač skrivni).  

    Tokrat pa jih sproti objavljam. Ker bi rad, da se ob zapiskih sproti morda tudi spoznamo, stopimo v dialog itd.

    Zapiski kot ven-obrnjene misli.

    Zamisli.

    Pred/stave.

    Na kar "stavimo" še preden je objeket odprt. (Na kaj stavimo?)

     

    Povabilo v dialog.

    Kaj vas zanima o nastajanju Rotovža?
    Kaj bi želeli vedeti - zdaj?
    Videti - potem?

    Lahko mi pišete na: samo.strelec@nd-mb.si
    Lahko me obiščete v 2. nadstropju Narodnega doma (ampak prosim, najavite se, da bom v pisarni. Ker sem veliko med ljudmi drugod.)

    V resnici pa komaj čakam, da se bomo srečevali tam, na dvorišču mesta.

    Še zmeraj: poslušam; moj celi oktober bo še naprej - bolj kot ne - intoniran na poslušanje. 

    samo Samo

    ***

    Še zmeraj je teritorij, po katerem se sprehajam, tole spodaj:

     

     

     

     

  • 07-10-26 6:31 Reforma šolstva

     

    Reformiranje šolstva, šolanje reforme

     

    Ta tema me res že dolgo zanima.

    Zakaj?

    Ker sem nekaj let sam gulil šolske klopi.

    Ker sem nekaj let učil študente na faksu.

    Ker sem nekaj let učil gimnazijce.

    Zato, ker občasno še vedno zajadram v kak razred ali dvorano kot predavatelj.

     

    Nazadnje sem se čisto nakuril pred leti, ko so sporočili, da bo skupino za pripravo nove bele knjige o vzgoji in izobraževanju vodil dr. Jadran Lenarčič, takratni direktor Instituta Jožef Stefan. Raziskovalec robotike. Obenem slikar.

    To!!!!! sem si rekel. Končno super odločitev, pravo povabilo, jes!

    Človek, ki raziskuje in slika.

    Človek, ki ve, da rabimo sodelovanje leve in desne (hemisfere).

    Nakar je padla vlada. Iz napovedane bele knjige ni bilo nič.

    Zdaj je spet na vidiku šolska reforma.

     

    Spet sem si zaželel kurje polti.

    Zato sem iz predala potegnil deset tez o današnji šoli.

    Niso ravno od včeraj, mi pa te teze dr. Velimira Sriće še zdaj spravijo dlake pokonci.

     

    1. Izobraževanje ni koristno!
    Po raziskavah samo 10 % tega, kar se učenci naučijo med šolanjem, kadarkoli uporabijo v resničnem življenju. Predstavljajte si katerikoli drugi sistem, ki bi ustvarjal le 10 % pravilnih proizvodov. Bi ga lahko imeli za dobrega in zadovoljivega?

     

    2. Izobraževanje proizvaja birokracijo, ne pa inovacij!
    Sama narava izobraževanja je »proizvesti« administratorje — sledilce, poslušalce, izvrševalce — ne pa tistih, ki bodo ustvarjali spremembe: vodij, inovatorjev.

     

    3. Nismo uspešni pri poučevanju ustvarjalnosti!
    Ko poudarjamo, »kaj« se učimo, zanemarjamo, »kako« se učimo. Piflanje ima prednost pred razumevanjem, posebej pa smo neuspešni pri razvoju čustvene inteligence, osebnih kompetenc in družbenih veščin učencev.

     

    4. Poudarek je na strokovnosti, ne pa na strasti in pobudi!
    S poudarjanjem ozkih strokovnih znanj izobraževalni proces zanemarja pomen strasti, ustvarjalnosti in pobude kot ključnih virov uspeha in dosežkov.

     

    5. Poučujemo, kako se učiti, ne pa tudi, kako se odučiti!
    Izobraževanje daje prednost preteklosti pred prihodnostjo. V času hitrih tehnoloških sprememb se moramo osredotočiti na pridobivanje novih, inovativnih idej ter opuščanje zastarelih in napačnih!

     

    6. Izobraževanje je racionalno in resno, moralo bi biti »cool«!
    Današnje izobraževanje in šola sta učencem naporna in dolgočasna. Profesorji in učitelji morajo biti zabavljači, sposobni racionalne vsebine poučevati na »cool« in navdihujoč način.

     

    7. Izobraževanje temelji na strahu!
    Temelj obstoječega modela izobraževanja so nadzor, kazen in strah. Novi model mora krepiti samozaupanje in podjetniški duh, tako da učitelji učence »zalotijo pri tem, kar delajo dobro«, ne pa samo pri tem, kar delajo slabo.

     

    8. Učenje je ločeno od dela, umetnost od znanosti, teorija od prakse!
    Novi model mora omogočiti vseživljenjsko učenje. Cilj izobraževanja mora biti oblikovanje dobre, celovite, kompetentne, empatične osebe z občutkom za družbeno odgovornost.

     

    9. Izobraževanje ne gradi integritete in etičnega ravnanja!
    Izobraževanje mora postati sistem, v katerem se vsi učenci, učitelji in drugi zaposleni učijo in usposabljajo za to, da govorijo resnico, držijo obljube, prevzemajo odgovornost, priznavajo napake, spoštujejo pravila, zmagujejo na pošten način ter uživajo v življenju s humorjem, radostjo in ponižnostjo.

     

    10. Mi pravzaprav ne iščemo nove paradigme!
    Sedanji model izobraževalnega sistema v osnovi izvira iz obdobja renesanse. V drobnih reformah, ki jih izvajamo, ni vizije niti bistvenih obratov. Potrebne spremembe so težke, vendar možne — ob pravem vodstvu in viziji!

    ***

    Pred mariborskim Rotovžem, za katerega delam, sem srečal Manco in Saro, dve moji nekdanji dijakinji. Zdaj študirata razredni pouk.

    Jutri, pojutrišnjem bosta stopili v razred.

    Za vse jima ni treba čakati na reformo. Že v eni šolski uri lahko presodita, čemu dati čas in kaj izpustiti. Kaj je pomembno za otroke, ki sedijo pred njima?

    Kaj bosta od tega, kar sem ju učil, vzeli s seboj?

    Kaj bosta vrgli v koš?

  • 01-10-26 19:04 Rotovž #1
    Rotovž: kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost

     

    Zadnje mesece sem šel skozi različne komisije in svete. »Skozi« sem prišel tudi na medicini dela. Na izvidu piše, da sem "v mejah normale".
    Danes, 1. oktobra 2026, je bil moj "prvi šolski dan".

     

    Najprej še enkrat, in zadnjič: hvala vsem, ki ste menili, da sem primeren kandidat. Še posebej zaposlenim v Narodnem domu Maribor, ki so me podprli  (in danes lepo sprejeli), direktorju, ki me je izbral, in županu, ki ni imel nič proti.

     

    Tako. Zdaj pa zapiram usta in odpiram vrata.

    (Včeraj in danes sem se spoznal z bodočimi "cimri": s Klemnom - šefom knjižnice, in Simono ter Juretom - šefico in kustosom iz galerije.)

     

    Drugi kandidati za to delo: gotovo ste imeli tudi vi zanimive zamisli. Pridite, spoznajmo se. Rad se navdušim. In kadar se navdušim, z dušo delam za stvar. Ni pomembno, čigava je bila zamisel.

     

    Mariborčanke, Mariborčani in vsi, ki prihajate v Maribor: 

    Kako bi lahko Rotovž živel z vami? Kaj bi radi tu naredili, pa doslej niste imeli prostora ali sogovornika?

    Ni treba priti z izdelanim načrtom. Lahko pridete tudi samo povedat, poslušat, biti.

     

    Dosegljiv sem na: samo.strelec@nd-mb.si

     

    samo Samo

     

    Še zmeraj mislim - tole spodaj:

     

     

     

     

  • 28-09-26 7:31 Radovedni krajani

     

    Najbrž sem opazil, ker me je pred tem krajem zabolelo. Moč bolečine: 200 eur/brzino. Prehitro vračanje domov s Sanjine predstave. Če te košta, si pač zapomniš. Več kot košta, dlje pomniš.

    Opzil sem zapis krajanov, da pred lokalnimi volitvami vabijo na pogovor svoje sokrajane. 
    Tiste, ki jih bodo kmalu lahko obkrožili, v miru in na samem.

    Zakaj jih vabijo?
    Ker jih zanima, krajane Cirkovc … - ne, ne. Ne, kaj bo s pločnikom, javno razsvetljavo, asfaltom … itd.

    Zanima jih, kako kandidati za volitve gledajo na njihovo željo, da bi krajani dobili novo kulturno dvorano.

    Zanimivo se mi zdi. Več stvari.
    Najprej: da so se samo-zorganizirali, krajani, in da so od "zanima me" šli tudi v akcijo.
    Že to.
    Ker indiferenca do javnega je velika. Ali pa je predvsem zlivanje gnojnice.

    Naprej: da je tema kultura. Kulturni dom.

    Kultura priteče v agende običajno zasopla nekje proti kraju.
    V tem kraju, Cirkovce, očitno ne.

    Prebral sem, kar so o tem srečanju napisali na spletu. 
    Lepo povedano. Zavedajo se, razumejo, ne pričakujejo, da se bo zidalo jutri.
    Jih pa zanima danes. Kaj bo jutri in pojutrišnjem.
    Zato sklicujejo sestanek to nedeljo.

    Vsi, ki smo kdaj v cirkovški večnamenski dvorani kaj gledali ali tam nastopali, vemo:
    Ogromna je. 
    Kar je dobro. Oz. bi bilo dobro, če ne bi bilo tudi slabo.

    Ker k velikosti spadajo tudi veliki problemi. S tonom, osvetlitvijo, slišnostjo.
    Da o predpripravi in po-pripravi dogodka za tiste, ki ta prostor uporabljajo, ne govorimo.

    Spomnim se časov, ko so bile t. i. večnamenske dvorane dejasnko "in".
    Saj si lahko predstavljam: rešimo pač več muh na en mah.
    Kulturo, šport, družbene in družabne prireditve, delovanje društev … 

    Je že tako, da ni večnamenskega predvajalnika.
    Vse je lahko za gledati filme na tv, ampak je različno: vhs, dvd, blu ray. 
    In vse to bi še delalo danes. Ampak leži tam nekje na polici, v prahu. Vsaj pri meni.
    Lahko bi si zmislili sicer eno škatlo in v njej bi bili vsi zgoraj našteti. In bi imeli večnamenski predvajalnik.
    Pa si ga niso. Že zakaj.

    Tudi kultura se danes „dela“ in predvsem „gleda“ bistveno drugače kot se je pred 20, 30 leti.
    Drugačna pričakovanja imamo kot gledalci.
    Kot ustvarjalci si želimo dober zvok, možnosti za različno osvetlitev, prostor v zaodrju, skladišča za opremo, rekvizite, kostume …

    Saj vem, kdo bo ugovarjal probližno takole.
    Če pa smo po vojni (drugi) imeli en zadružni dom in v njem prvomajsko proslavo, pa kulutrni praznik, pa 29. november in dan boja proti okupatorju in sprejem prvošolčkov v šolo in za kožuhanje in prevzmemno mesto za koloradskega hrošča in polže. Recimo.

    Ampak tudi radio je bil v vasi eden. In kasneje tudi prva televizija takisto.
    Nič ni več isto, kot je bilo.

    Zanimivo mi bi v prihodnje opazovati, kaj se bo dogajalo v Cirkovcah. 
    Natančnje: koliko časa bodo potrebovali, da bodo v novem kulturnem domu.
    Ker bodo.
    Le vprašanje časa.
    In pristopa.

    To, da so stopili iz cone udobja in pasivnega čakanja, da jim bo nekega dne tam nekdo čudežno zgradil nov kulutrni dom, je že nadvse dober znak.
    To, da vidim, da so zraven mladi, še boljši.
    V bistvu: ni boljšega.
    Kot delati z mladimi.
    Oni jutri bodo.

    Vprašanje je samo: ali vsak za svojim zaslonom, v svojem oblaku - v psevdo skupnosti - ali skupaj, v pravi družbi, med živimi ljudmi.

    Kulturna dvorana je prostor za to drugo.

     

  • 25-09-26 7:31 Prijatelj doktor

     

    Drugič v življenju

    Prvič je bilo, ko je doktoriral takratni svak. Na FERI-ju; še v prejšnjem stoletju, bi rekel.
    Po študiju so ga zaposlili na faksu kot mladega raziskovalca.
    Raziskoval je nekaj o tem, kako naj bi nekoč prišlo do tega, da se bo računalnik sam inteligentno učil. ;-)

    Seveda na zagovoru nisem razumel ničesar. Sami neki grafi, razpredelnice, matrike in matematični izrazi.
    Spomnim se pa zanimivega imena. Morda je bil svakov mentor ali član komisije človek s priimkom Đonlagić.

    Drugič je bilo pred dnevi.

    Prijatelj me je povabil na zagovor svoje doktorske disertacije, pa sem šel.
    Ukvarjal se je z madžarskim psihoanalitikom Sándorjem Ferenczijem in pojmom intersubjektivnosti. Z vzajemnostjo.

    Šel je Sándor malo po svoje, sem si razložil. S pacientom je počel nekaj, kar se po fotru Freudu nikakor ne bi smelo.
    »To se tak ne dela,« bi rekel Zigi.
    Šandor pa je odprl (hote, nehote, zavedno, nezavedno?) novo delovišče.

    Zanimivo mi je bilo. Zelo.

    Poslušati, kako se pri doktoratu iz filozofije zastavi vprašanje, postavijo hipoteze, kako se argumentira, interpretira in nazadnje pride do sklepov.
    Tokrat sem razumel kakšen izraz več kot takrat.
    Sem pa zraven, po svoje, asociiral in imel svoj žur v glavi.
    Vzajemnost je bila beseda, ki sem jo večkrat slišal.
    In v njej sem zaslišal zajemanje.

    Po poti domov sem si mislil:

    Vse, kar smo homo sapiensi ustvarili, je morda eno samo opisovanje stanja stvari.
    Z enačbami, besedami, filmskimi podobami, slikami, notami, metri, mikrometri, nanometri in vsemi drugimi merskimi enotami našega sveta.

    Sam bi rad »doktoriral« iz nečesa drugega.

    Ne opisati stvari.
    Dotakniti se je.
    Zariti se v sredico in jo izkusiti. Tako do konca, da ne ostane nič.
    Nič. Deljenje brez ostanka.
    (Saj vem, da mi bo s pomočjo narave na koncu uspelo. Nemogoče je, da mi ne bi. Do takrat pa bom še velikokrat brez obstanka.)

    Biti onkraj besed.
    Ali še-ne-v-besedi.
    Čisto izkustvo.

    No, saj vem.
    Če bi bilo tako, bi svet umolknil.
    In v mojem tihem svetu bi potem, če že kdo, spregovorili pesniki.

    Ker najboljši med njimi ne opisujejo stvari.
    Za hip se je dotaknejo.

    Potem pa je treba vendarle odpreti usta.
    Že samo zato, da se dogovorimo, kdo bo šel v trgovino in kdo bo odnesel smeti.
    In tako dalje.
    Od zibelke do groba.

    Na fotografiji zgoraj: Feri, k. g.; Mladen Dolar, član komisije; Bojan Borstner, predsednik komisije; odslej dr. Zoltan Pap in njegov mentor Boris Vezjak. (Vsi navedeni seveda doktorji.) Pa še nekaj k. g.-jev (kot gostov) ni gor: gospe mame in mamine prijateljice pediatrinje, pa Bojana Filipiča, kandidatovega supervizorja in nekaj deklet, za katere nisem vedel, kam naj jih dam. Oko mojega fotoaparata na telefonu pač ni ribje oko.

    Čestitke še enkrat, dr. Zoltan.

     

  • 22-09-26 7:31 Rotovž #0
    Rotovž: kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost

    Dobil sem odločbo. V njej piše, da me je direktor Narodnega doma Maribor izbral za svojega pomočnika za Rotovž. 

    Hvala Irena, Marjan, Dani, Melita, Ignac, Sandra, Melita, Boštjan, še en Boštjan, da ste mi čestitali že prej, še preden sem izvedel sam. Klobuk dol mediju: vedel je prej kot jaz.

    Tole spodaj v prilogi je točka 0.

    Kar sem mislil takrat, ko sem stisnil gumb »pošlji« in kandidiral (julija 2026).

    Ko/če bomo podpisali pogodbo za določen čas – moja zaposlitev bo vezana na mandat direktorja, ki odhaja v pokoj – bo moja ideja srečala stvarnost.

    Trčila ob realnost.

    Morda sem res malo trčen.

    Ravnokar, 1. septembra, sem dobil za pet let status samozaposlenega v kulturi.
    Če se zaposlim za pol leta, gre status morda v mirovanje. Ravno tako morda pa »instituta mirovanje" kmalu sploh več ne bo. In bo šel moj status v maloro. Morda. Če si novi direktor izbere drugega pomočnika in če status pa propade, sem spet tam, kjer sem bil. Morda.

    Ampak saj sem nekoč že napisal: vsako delo je častno.
    Zavedam se, v kaj se - morda - podajam.

    In se tega trka svojih idej z realnostjo veselim.

    Ne dvomim, da je bilo v Mariboru in okolici dovolj imenitnih kandidatov, ki bi prav tako lahko opravili to delo. Zato sem počaščen, da so izbrali mene.

    V priloženem lahko prebereš, kar sem mislil ob prijavi:

    Zdaj pa sledi test:

    kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost

    samo Samo

     

     

  • 21-09-26 7:31 Norija
     
    Pospravljam pisarno. Praznim police. Odslavljam fascikle.
    In izkopljem reč, na katero sem pozabil. Oziroma – kakor sem nedavno izvedel in se zdaj dokončno zavedel – jo uspešno potlačil.

     

    S Tadejem nedavno nekaj čvekava in prideva do naslednje teme:
    Leta 2008 je bilo dogovorjeno, da bo postal direktor gledališča na Ptuju.

    »In zakaj nisi?« ga vprašam.

    »Ker je en kandidat grozil, da bo zatežil in se pritožil.«

    »Aja?« se čudim.

    »Ja, pa saj, stari, čisto fajn, da se je izteklo, kot se je,« pravi.

    »Če ni skrivnost, kateri model pa je te bil to?« ga vprašam ob koncu debate. »Bo ostalo pri meni.«

    »Ni problema," reče, "če res hočeš vedeti."

    »Seveda. Daj, povej, kateri idiot je nekaj sikal.«

    »Ti.«

     

    Uf.
    Za popizdit.
    Kakšna potlačitev. Zigi Freudel bi imel tu kaj povedati.

    Kakšno prepoznanje. Anagnórisis se temu strokovno reče v starogrški drami.
    In kakšna hamartía: zmota; nekdo pomaga zakuhati prav tisto zgodbo, v kateri se pozneje znajde sam.

    Kakšna norija.
    Neponosen.

    Tadej zaključi, da je tako ali tako bolje, da se je izteklo, kot se je.
    Jaz pa pomislim, da še ni Fin de partie.

    ***

    Tale izpredalnina je bila iztočnica za tokratni zapis: 

     

     

Starejše