Dobil sem nekaj povratnih informacij na prevod predavanja Fritza B. Simona z naslovom: Umetnost, kako se ne učiti. Hvala vam.
V glavnem ste povedali v smislu: Hm ..., komplicirano .., zahtevno, zelo teoretično.
Se strinjam.
Ne morem, da ne bi ob tem spomnil: “Nič ni bolj praktičnega. kot je dobra teorija” (Kurt Lewin).
Pa sem se odločil, da prevedem še poglavje z enakim naslovom tokrat še iz istoimenske knjige.
Če boš bral tole torej zdaj še drugič, se zna zgoditi, da bo lažje prebavljivo.
Predlagam, da najprej preletiš naslove poglavij te knjige. Navajam jih v izvornem vrstnem redu, skupaj s podnaslovi, kajti namreč: že sam naslov plus podnaslov se mi zdita precej povedna za način Simonovega razmišljanja in pisanja. 
Pa veselo branje . Samo

***

1. Zakaj je psihoterapija nemogoča, pa kljub temu deluje
   Sistemskoteoretični aspekti psihoterapevtske prakse
   
   
2. Umetnost, kako biti dober analizand
   Paradaks “prenosa
   
   
3. Emancipacija s pomočjo adaptacije
   Prevzem socialne perspektive v sistemski terapiji
   
   
4. Izgubljeno zaupanje in klic po kontroli
   Redukcija kompleksnosti prek izključevanja
   
   
5. Umetnost kronifikacije
   O tem, kako se sistem in okolje prilagajata
   
   
6. Linearnost in puritanizem
   O zmedenosti pojma vzročnosti
   
   
7. Se vmešati ali gledati od strani/zunaj
   O odgovornosti družinskega terapevta
   
   
8. Kdo odloča o tem, kdo odloča?
   Moč in nemoč pri parih
   
   
9. Po sledeh Gandhija?
   Nenasilne strategije moči med uporom in gospodovalnostjo
   
   
10. Organiziranje samoorganiziranja
    Teze k “sistemskemu menedžmentu”
    
    
11. Umetnost, kako se ne učiti
    Zakaj je nevednost vrlina
    
    
12. Nemoč moči
    O razliki med namenom in učinkom

11. Umetnost, kako se ne učiti

Zakaj je nevednost vrlina

Pledoje za določeno mero ambivalence do učenja

Učenje lahko – tako kot kajenje - škodi zdravju. Predvsem pa: pogosto se ne splača.

Ta trditev seveda nasprotuje samoumevnosti pedagogov, učiteljev, didaktikov, znanstvenikov s področja vzgoje, trenerjev, staršev in mnogih drugih, ki velik del svojega življenja razmišljajo, kako bi omogočili ali olajšali učenje drugim ljudem, otrokom in odraslim. Podobno razmišljajo o organizacijah: kako bi lahko socialne sisteme, organizacije, podjetja, institucije pripeljali do tega, da bi se učili? Je šola, na primer, sistem, sposoben se učiti?

Iz moje sistemsko-teoretične perspektive se vprašanje, kako se učijo ljudje, ne razlikuje tako zelo od vprašanja, kako se učijo organizacije. Na šolarje in šole je moč gledati kot na samoorganizirajoče sisteme, ki se v toku svoje zgodovine spreminjajo ali pač tudi ne. Ampak pri šolah in šolarjih ne gre samo za vprašanje, kako se spreminjajo, ampak kako jih spreminjati ciljno.

Cilj naslednjih premislekov je, postaviti to vprašanje na glavo, da bi mu s tem pomagali shoditi. Potemtakem se torej glasi: Kako uspeva ljudem in - čisto analogno – organizacijam, da se ne učijo? Uganka je ne-učenje, ne pa učenje: uspešna vzpostavitev nevednosti.

Kateri so na primer mehanizmi in triki, s katerimi preprečujemo, da bi iz napak postali pametnejši? Obstaja skrivna ekonomija neučljivosti? Tudi neučljivosti šole ali drugih organizacij?

Zna biti, da učenje ni nič kaj pozitivnega ali vsaj nekaj, kar velja presojati veliko bolj ambivalentno, kakor to želi dati slutiti meščanska vera v koristnost učenja. Če bi učenje na primer vodilo v poneumljanje in bi samo z ne-učenjem lahko ostali pametni, a bi potem res imelo smisel hvaliti učenje?

Kako se lahko branimo pred učenjem, če nam naučeno povzroča škodo? In kako lahko ukinemo to obrambo, če bi se znova pokazalo učiti se za smiselno?

Perspektiva, ki jo podajam tukaj, je perspektiva praktika, ki dela z družinami, organizacijami in drugimi socialnimi sistemi, ki jim je uspelo razvite vse mogoče in nemogoče oblike norosti.

Takšni simptomi so, če jih razumemo kot naučene, dober primer za to, da je vprašanje po izogibanju učenja ali po od-učenju iz praktičnega vidika pogosto pomembnejše od tistega po učenju. To, kako se je nek pacient naučil svojega vedenja, je lahko iz znanstvenega ali zgodovinskega vidika zanimivo; navodila za delovanje v sedanjosti ali prihodnosti pa se iz tega ne dajo nujno izvesti. Za terapevta je zato veliko pomembnejše vprašanje, kako lahko pacienta naučiti, kako naj se svojih simptomov od-uči. In za starše in vzgojitelje in vse ostale, ki jih zanima preventiva, je pomembno vedeti, kako preprečiti učenje simptomov.

Razlagalni princip “učenje”

Če hočemo definirati “učenje”, je priporočljivo pogledati karakteristične znake razlikovanja: Kako razlikujemo učenje od neučenja? Po čem vemo, da se je človek česa naučil, in po čem spoznamo, če se ni naučil? In kaj je tisto “nekaj”, o čemer domnevamo, da se ga da naučiti?

Naš vsakdanji jezik zapeljuje v rabo popredmetujočih metafor: blizu je ideji, da imamo pri učenju opravka z nekakšnim “nekaj”, nekakšno učno “snovjo” ali čim podobnim. Nevarnost takšnih jezikovnih sugestij je v tem, da iz njih izvedemo metode učenja in poučevanja: “Znanje” obravnavamo kot kakšno snov, ki lahko “gre v glavo” ali se jo da “nabrati”. In če se to zgodi, potem obvladamo “snov”. V vseh teh podobah se kaže, da prenašamo izkušnje iz rokovanja z materialnimi objekti na ideelne pojave; predstava na primer, da je nekaj, kar je bilo prej zunaj, treba zdaj spraviti nekam noter: znanje, ki je bilo shranjeno v knjigah ali kje drugje, se prenese v človeške možgane, tako kot se slama spakira na senik. Kar je bilo prej zunaj – tekst neke pesmi na primer -, je potem notri: Imaš ga “intus”. Ali: slama, ki bi morala biti pravzaprav zunaj, je notri: v glavi.

Ena od tihih predpostavk, ki se transportira v metafori “učne snovi”, je ideja, da je znanje moč čisto v kvantitativnem smislu povečati; tako kot lahko v knjižnici zmeraj še dodamo več knjig. Ampak povečanje in pomanjšanje znanja - če že ohranimo ta pojem – je podvrženo drugačnim mehanizmom kot materialni predmeti. To se na primer kaže pri razliki med podeljenim znanjem in podeljeno torto: če delimo z drugim človekom znanje, ga s tem nimamo manj kot prej. Znanje se je podvojilo. Če pa z njim delimo torto, imamo samo še polovico.

Osredinimo se torej na temelje učenja. Začnimo pri opazovalcu, ki naj si ustvari mnenje, ali se nek živi sistem (pa naj bodo to podgane v labirintu, učenec v razredu, Pavlov pes v laboratoriju) uči ali ne uči. Sistem opazuje v najmanj dveh točkah: pred in po učenju. Primerjamo dve situaciji, v katerih preizkušanec izkazuje dve različni vedenji – ali pa tudi ne.

Vzemimo najpreprostejši primer, pridobitev tako imenovanega učenja podatkov, na primer učenje delov Zemlje in svetovnih morij pri pouku zemljepisa. V prvi situaciji opažamo, da učenec pri vprašanju po imenih kontinentov in oceanov ne odgovori, v drugi pa jih imenuje: “Afrika, Azija, Evropa in Bavarska, Atlantski ocean, Pacifik in Ptujsko morje” - ali kaj takega. (Na tem mestu vztrajam tako zadrto pri opisnem nivoju vedenja, da ne bi opis fenomena zamenjal z njegovo razlago.)

Opazovalec iz svojega neposrednega opazovanja ne more izpeljati, zakaj učenec kaže to različno vedenje. Lahko samo ugotovi, da opazovana oseba v dveh zaporednih situacijah kaže različno vedenje. Ali si vede na način, ki je novi, ali pa ne počne več nečesa, kar je počela prej. Ostanimo pri kontinentih: Če učenec v prvi situaciji, v ponedeljek zjutraj pri predmetu geografije, kljub temu, da je vprašan, ne našteje imena kontinentov, v drugi situaciji, en teden kasneje, znova v ponedeljek zjutraj, pa jih lepo navede, se da to razložiti na številne načine. Da jih prej ni “vedel” in se je v vmesnem času “naučil”, je samo edna od možnih razlag, ki si jih lahko zamislimo.

Lahko da je imena oceanov in kontinentov “znal” že prej, ampak jih ni povedal iz nasprotovanja, trme ali upornosti. Potem pa se je možno, da se je v vmesnem času naučil razgraditi svojo trmo. Ali pa se je naučil učitelj, obnašati se tako, da je učenec dal na svetlo svoje znanje. Opazovalcu se odpirajo številne možnosti interpretacije in razlage.

V navedenem primeru se mi zdi pomembno to, da zmeraj, kadar v pogovornem jeziku govorimo o “učenju”, podamo določeno razlago spremembe vedenja nekega živega sistema. Pripišemo jo vzročno kakršnimkoli že procesom v njegovi notranjosti, ki jih od zunaj ne moremo neposredno opazovati. Opazovane fenomene, npr. spremembe vedenja, povežemo z nečim, kar se ne da opazovati, s hipotetičnimi procesi. Ta kavzalnost je skonstruirana, izvedena na osnovi vedenja ljudi v interakciji in komunikaciji z njihovim živim ali tudi neživim okoljem.

Pojem “učenje” ne opisuje torej nobenih fenomenov, ki se jih da zaznati, temveč jih razlaga: Učenje je razlagalni princip.

Funkcija takšnih razlagalnih principov je – kot je zelo lepo prikazal Gregory Bateson – v prvi vrsti v tem, da pomirijo opazovalca in ga odvrnejo od nadaljnjih radovednih vprašanj. Pojem “učenje” je torej soroden z drugimi razlagalnimi principi kot “težnost” ali “instinktž2 (Beatson, 1972, str. 73-96). Navajanje oceanov s strani šolarja bi se dalo razložiti tudi prek aktiviranja nekakšnega na letni čas vezanega instinkta za geografijo, ki bi ga bilo še treba iznajti.

Razlikovanje med opisom in razlago je tako pomembno zato, ker mi običajno iz razlag izvedemo, kako bi lahko vplivali na fenomene. Če opisujemo vreme in konstatiramo, da dežuje, potem iz take razlage ne moremo izpeljati, kaj moramo storiti, da bi nehalo deževati. Če pa rečemo, Sveti Peter se jezi ali angelčki se jočejo, s tem razložimo deževanje in s tem transportiramo v takšni obliki razlage istočasno tudi idejo, kako bi lahko vplivali na ta razloženi pojav. Če Peter jezi ali angelčki jokajo, je pač priporočljivo, da njega ali njo spet potolažimo ali prepričamo, da bo do konca pojedel/a s svojega krožnička ali pa pač naredil/a to, kar angele običajno razneži.

Tudi pri “učnih procesih” je odvisno od predpostavk opazovalca, ali bo razložil opisane spremembe, ki jih opaža kot rezultat učenja ali, na primer, kot vpliv zlobnih duhov, biokemičnih motenj, hudobnosti opazovane osebe ali kot posledico položaja nebesnih teles. Če opazujemo učenje na pamet geografskih poimenovanj, zvenijo takšni razmisleki seveda absurdno. Čisto drugače pa je, če raziskujemo načine vedenja, ki odstopajo od običajnih norm meščanske etikete in jih označujemo kot “simptom” ali “delikt”.

Tudi dober kriminalec se ne postane brez da se gre v uk, in prav tako zahteva to, da nekdo prevzame vlogo poklicnega norca, ustrezen trening.

Konstatiramo lahko, da je “učenje” torej fenomen jedilnega lista, to je nič drugega kot beseda - če poznamo besedo za neko jed, ne vemo o jedi sami še nič - opisani fenomen -, ali je okusna, obleži v želodcu itd. Če se nekdo uči ali ne, ne odločajo toliko procesi v njegovi glavi ali trebuhu, temveč koncepti opazovalca. On pripiše vzroke za spremembe v vedenju nekega človeka, ki se zgodijo v času, njegovemu “znanju”. Ampak tudi znanja in spoznanja se ne da opazovati direktno. Sta prav tako razlagalna principa.

Učiti se preživeti

Gledano logično se pojma “učenje” in “znanje” razlikujeta v stopnji abstrakcije. Z “učenjem” označujem odnos med “znanjem” v dveh različnih časovnih točkah opazovanja, to pomeni, da se vnaprej predpostavlja koncept “znanja” in “časa” - tako kot koncept “premikanje” predpostavlja koncepta “položaj v prostoru” in “čas” (Bateson 1972, str. 366 in nasl.). Kdor hoče povedati kaj o učenju, ne more mimo tega, da bi se soočil z načelnimi spoznavnoteoretskimi vprašanji.

Začnimo znova s fenomeni, ki so dostopni zunanjemu opazovalcu. Znova je vedenje posameznika - vključno z govorjenjem – tisto, kar lahko opazujemo. Ampak ne obnaša se kot izoliran objekt, ampak zmeraj v interaktionalnem in komunikativnem kontekstu. Ne moremo ne interagirati. Če pa zdaj njegovo vedenje povežemo z znanjem ali neznanjem, to pomeni, to pomeni v širšem smislu z kakršnimkoli “kognitivnim” procesom, razložimo komunikativni in interakcionalni fenomen z intraindividualnimi procesi. To rešimo tako, da ga izvzamemo iz aktualnega konteksta: Značilnosti sistem-okolje enostransko pripišemo značilnostim sistema. Na interakcijo in komunikacijo gledamo skozi linearno vzročno-posledično shemo. To je podobno, kot če bi dejstvo, da se žebelj približuje magnetu, pripisali nekakšni motivirajoči moči, ki je v žeblju, na primer njegovi ljubezni do magneta.

Če opazujemo individuum, ki je “vedoč” in v toku časa “učeč”, v kontekstu interakcije in komunikacije, se ponudi nadaljnja definicija spoznanja in znanja (in s tem tudi učenja). Vsebuje odnos kognitivnega sistema do njegovega okolja. To je definicija biološke spoznavne teorije Humberta Maturane in Francisca Varale. Oba uporabita funkcionalni način opazovanja in ne razlikujeta med biološkimi in duševnimi strukturami. Če opazujemo funkcije le teh za preživetje, postanejo kognicija, spoznanje, znanje in življenje sinonimi, ki se razlikujejo od tega, kako jih rabimo v pogovornem jeziku: Kognitivni sistem je sistem, ki lahko deluje v določenem interakcijskem območju z namenom samoohranitve. “Proces kognicije” - tako formulira Maturana - “je dejansko (induktivno) delovanje ali vedenje v tem območju. Živi sistemi so kognitivni sistemi, in življenje kot proces je proces kognicije”. (Maturana 1970, str. 39.)

Biološke strukture so potem neke vrste kognitivne strukture. Njihov razvoj, njihove spremembe ali nespremembe, njihovo zdiferenciranje ali oddiferenciranje so potem oblike učenja, neučenja ali odučenja.

V tem smislu lahko evolucijskoteoretična razmišljanja prenesemo tudi na procese učenja. Na začetku evolucijske teorije se je gledalo na preživetje ali izumrtje živih organizmov, rodov ali vrst kot na rezultat njihove sposobnosti prilagoditve danega okolja. Kdor izumre, tako je kazalo, se ni pravočasno naučil prilagoditi se spremenjenim okoljskim pogojem. Ampak takšna razlaga preživetja in izumrtja je preveč enostavna. Povratno razmerje med nekim živim sistemom in njegovim okoljem je veliko bolj kompleksno: vsako živo bitje si ustvarja okolje, ga spreminja ali ga ohranja s tem, da živi, da realizira določene načine vedenja, druge pa ne. Razvoj sistema in okolja je vezan eden na drugega, pri tem sodelujeta oba, kot to imenuje Bateson (1979) - koevolucija. Oba sta drug za drugega okolje, se vzajemno spreminjata in drug drugemu določata pogoje za preživetje. Preživetvena enota je enota, sestavljena iz živega istema in njegovega okolja.

In ker je evolucija učenje, lahko rečemo enako za procese učenja: Učna enota je zmeraj enota, ki se oblikuje iz nekega živega sistema in njegovega okolja.

Živi sistemi so avtonomni in determinirani skozi strukturo, to pomeni, da se v nekem trenutku vedejo tako, kot jim to narekuje notranja struktura. Ta struktura se v toku zgodovine življenja oz. zgodovine učenja spreminja. Ta zgodovina učenja je zmeraj zgodovina interakcije z okoljem. Vendar dogodki v okolju na takšne strukturne spremembe nikoli ne delujejo determinirajoče. Dogodki v okolju so lahko le perturbacije, to je motnje ali spodbude, ki jih živi sistem in njegove lastne strukture morajo kompenzirati in ustrezno izravnati. En primer za ilustracijo živega sistema in njegovega okolja: Če pride do temperaturne spremembe, nizka zunanja temperatura deluje kot motnja za človeka, ki je navajen toplejše temperature. Ampak ne determinira, kako jo bo poskušal kompenzirati. On in njegova struktura, to je tudi njegovo “znanje”, odločata, ali bo oblekel plašč, vklopil gretje ali odletel na jug.

Toliko o teoriji živih sistemov. Kakšne posledice ima to na učenje v ožjem smislu?

Oblika in vsebina

Najprej moramo vse metafore, ki izhajajo iz tehnično-informacijske teorije, kar lepo odvreči. Učenja - pa niti učenja na pamet telefonskega imenika – se ne da razlagati kot sprejemanje informacij ali vnos podatkov, kot bi bilo primerljivo z računalnikom. Učenja se ne da zaobjeti znotraj input-output modela.

Če so kognitivni sistemi determinirani skozi strukturo, potem to pomeni, da določa sistem – v skladu s svojo lastno, zgodovinsko pogojeno kognitivno strukturo – sam, kakšen pomen bo pripisal dogodkom v svojem okolju. Učenje zato nikoli ni pasivno sprejemanje informacij, temveč zmeraj aktiven, od znotraj usmerjan proces selekcioniranja.

Preneseno na šolo potem to na primer pomeni, da učenec določa, kaj je to učna snov, ne učitelj - in seveda niti slučajno kakšna šolskoizobraževalno-ministrska konferenca. Pri tem je vprašanje, ali lahko samo zbiranje podatkov, kot je deloma to cilj šolskih ali celo univerzitetnih učnih načrtov, sploh označimo za “učenje”. Gregory Bateson je za to uvedel po mojem mnenju ustrezen pojem “učenje nič”. Višje oblike učenja, ki jih imenuje z mieni “učenje I”, “učenje II” itd., se nanaša na izbor med različnima alternativnima vedenjema oz. izbor med med številnimi vedenjskimi alternativami. In to je področje, za katero nam pri učenju, kar se tiče vidika preživetja, gre (Bateson 1972, str. 362-399).

Večina odraslih je pozabila, kaj vse naj bi v šoli vsaj po učnem načrtu dobili, kar se tiče podatkovnega znanja. Se pa namesto tega še spominjajo, da so se med tem, ko jim je bolj ali manj dobronameren učitelj matematike poskušal podati temelja pravila višje matematike, naučili tega, da so idioti, ničvredneži ali družbeni marginalci, da se morajo podrediti ali ukloniti. Nevidna, dejansko komunicirana učna vsebina je bila drugačna od uradne.

Četudi se še ni razbobnalo po vseh učnih prireditvah: Večina oblik direktnega posredovanja informacij je obsojena na neuspeh. To ve vsak, ki je že kdaj poskušal svoje življenjske izkušnje predati v obliki nasvetov svojim otrokom.

Iz dejstva, da je učenje eden od aspektov koevolucije posameznika in okolja in se njegova funkcija nanaša na uporabnost posameznika glede preživetja, lahko izpeljemo, da ne določajo tega, kar se bo naučilo, tako zelo eksplicitne vsebine, ampak ta, v konkretni interakciji implicitna pravila, to je, individualno doživeta pravila igre socialnega preživetja. To je razlog, zakaj se večina ljudi tako dobro nauči svojega maternega jezika: Oblika pouka – vsakodnevno pogovarjanje drug z drugim – je vsebina, ki se je učimo. In slovničnih pravil se naučimo s tem, da jih uporabljamo v govoru.

Če prevedemo v formulo: Oblika učenja je vedno dejanska učna vsebina.

To je tako kot v zgodbi o človeku, ki je vsak dan prek meje vozil polno šajtrgo peska. Cariniki so prepričani, da nekaj šverca. Vedno znova in znova prekopljejo pesek. Ne najdejo nič. Ranjeni v svoji profesionalni časti, ampak še vedno v prepričanju, da imajo opravka s švercerjem, se odločijo, da mu bodo spregledali kazen, če jim pove, kaj šverca. Njegov odgovor: šajtrge.

Popolnoma enako je oblika interakcije in komunikacije pomembnejša od vsebine. Na impliciten način se izročajo naprej sporočila o medčloveških odnosih, podobah človeka kakor tudi moralne in etične vrednote s tihotapskimi tehnikami.

Če to upoštevamo, se ne moremo znebiti vtisa, da se v našem šolskem sistemu učimo implicitno predvsem enega: sedenja. Zato je tudi vrhunec neke kariere v izobraževalnem sistemu stolica (Lehrstuhl) Tudi če upoštevamo napredke v tehnologiji invalidskih stolov (Rollstuhl): stol/voziček ne sodi med simbole mobilnosti.

V takšnih interakcionalnih mehanizmih tiči – omenjam mimogrede – ena od nevarnosti uporabe računalnikov v didaktične namene. V interakciji z računalnikom je implicitno zastopana ideja, da je svet “izračunljiv” - in da se ga da - če si le dovolj bister – kontrolirati. Spoznavnoteoretska zmota, ki ima za dotičnega in formiranje njeovega življenja - ampak ne le njegovega – fatalne posledice. To lahko občasno opazujemo pri težavah, ki jih imajo programerji s svojimi partnerji.

Ali pa vzemimo Petra Sellersa v filmu Being Thre. Igra vrtnarja, ki je svoje življenje preživel samo z rožami in pred televizijskim zaslonom. Tam se je naučil nevarne situacije premagovati s pomočjo daljinca in spremembe kanala. Zanj je bilo očitno neugodno presenečenje, ko je moral ugotoviti, da banda mladih cestnih roparjev, ki ga je napadla, niti najmanj ne reagira na ukaze daljinskega upravljalca. Programa se, čeprav mu ni bil všeč, ni dalo preklopiti.

Vrednotenje učenja in neučenja

Vrnimo se k odnosu sistem-okolje in preživetveni funkciji učenja. Mogoče je že jasno, zakaj je vprašanje, kako preprečiti učenje, tako pomembno. Kajti nikakor ni zmeraj smiselno, da se učimo in prilagodimo svojemu okolju, medtem ko bi se prav tako lahko učilo okolje in se prilagodilo nam.

Kaj se zgodi, na primer, če se neka ženska ne nauči prilagoditi svojemu možu? Se mu s tem ne odpira priložnost, da se on nauči prilagoditi ženi? A ni zapeljiva fantazija, da se ne bi samo otroci učili prilagajati šolskim pravilom, ki ne osrečujejo tako zelo niti njih niti učiteljev, in bi se namesto tega naučila šola malo bolj prilagoditi učencem? Ampak očitno otroci niso okolje, ki bi ga šola kot sistem lahko dovolj motila. Niso učenci tisti, ki odločajo, ali bo šola v svoji obstoječi strukturi preživela.

Vprašanje, kdo se mora učiti in kdo lahko ostane tak kot je, se postavlja seveda še v veliko večji meri na političnem področju.

Zelo točno moramo tehtati in ovrednotiti, ali se sploh učiti in česa se splača kako učiti. Pri tem je pomembno poznati mehanizme neučenja. Kako živi, t.j. kognitivni sistemi, ohranjajo svojo strukturo, kako ohranjajo svojo identiteto? Kako se lahko naučimo se ne učiti, da bi ohranili vrednote, ki se nam zdijo ohranitve vredne? In kako lahko te mehanizme neučenja izklopimo, če naj bi bilo za naše preživetje pomembno, da staro znanje zabrišemo v koš?

Recepti

Začnimo spet na principielni, teoretski ravni: Vse kognitivne strukture je moč izvesti na eno samo vrsto operacije: razlikovanje.

Vsak spoznavajoč subjekt, to pomeni, vsak opazovalec določa, katera so zanj določujoča znamenja nekega razlikovanja. Njegovi motivi in njegovi kriteriji vrednotenja so tisti, ki vodijo njegova razlikovanja in njegovo konstrukcijo resničnosti. Glede na finost razločevalnih kriterijev se na ta način da sestaviti vse zdiferencirane ali razdiferencirane slike sveta, ki si jih je mogoče zamisliti. Katere so to, je odvisno od tega, kaj opazovalec počne, da bi prišel do svojih razlikovanj.

Če hočemo pridobiti znanje, moramo delovati, in če želimo znanje posredovati, moramo dati navodila za obnašanje/vedenje. Kdor hoče nekemu drugemu človeku razložiti, kaj je torta in kakšnega okusa je, mu bo moral dati na razpolago recept za peko. Ne bo dovolj, da mu samo pove, kaj mora storiti, da bo pripravil torto, katere dodatke mora vmešati in kako, kako mora ravnati z njimi, ampak ga mora nekako zapeljati tudi v to, da bo to torto potem tudi spekel in pojedel. Samo tako lahko svojemu vajencu posreduje izkušnjo, kaj specifično “tortičnega” je na torti: vonj, okus, sestavni deli, zgodovina nastanka itd.

Pri uporabi receptov se pokaže enotnost kognicije in vedenja. To bi lahko bil eden od razlogov, zakaj so knjige z recepti in priročniki veliko bolj priljubljeni kot teoretične razprave: Iz njih se da znatno bolje učiti. Prakticirati je vseeno boljše kot študirati.

Učenje in odučenje so spremembe shem razlikovanja, ki jih tradicionalno imenujemo “znanje”. Neučenje pa je ohranjanje tega znanja. Za to je potrebno po eni strani ponavljanje procesov, npr. vedenja, ki so pripeljali do teh razlikovanj, in na drugi strani izogibanjem vsem procesom, ki bi lahko vodili do kakšnega novega razlikovanja.

Znanje in učenje sta zato nasprotji. Kjer se ohranja znanje, se preprečuje učenje. Če povemo ponovno s formulo: znanje poneumlja ali vsaj omejuje učenje.

Da to ni samo lahkotno-sproščena formulacija, kaže sodobno raziskovanje možganov. Možgani so ob začetku svojega razvoja strukturirani tako, da je skoraj vsaka celica v kontaktu z vsako. Možnosti nastajanja procesnih vzorcev so tako rekoč neomejene. V času razvoja, t. j. zgodovine učenja, so te povezave odrezane, tako da ostanejo le nekatere. In s tem ostanejo na voljo tudi samo nekateri, določeni in prednostni ter zmeraj znova ponavljajoči se interni možganski procesi. V tem smislu lahko primerjamo učenje glede na poglede raziskovalcev možganov še najbolj z izrezovanjem figurice iz enega debla (Calvin 1989, Sr. 166 in dalje.)

Pri tem gre torej za proces selekcije, da bi se odstranile možnosti. Znanje zato zmeraj nekako malo omejuje. Sokratskemu skromnemu stavku “vem, da nič ne vem” bi bilo treba pravzaprav odvrniti: “Vem, da vem.”

Ampak znanje seveda ni slabo, nevarno je samo, če ne veš, da veš.

Preprečevanje učenja

To nas pripelje do vprašanja o uspešnih strategijah, kako se ne učiti: Če nam uspe, prepoznavati okolje na nespremenjen način, zadostuje obstoječi vedenjski in razlikovalni repertoar, da se odzovemo na vse morebitnosti (eventualitete). Karkoli se že zgodi: Vse je nekoč že bilo. In na vsak izziv dogodkov v okolju je odgovor že tu: To je že zmeraj bilo tako, to mi že od nekdaj delamo tako. V interakciji med sistemom in okoljem se ne zgodi nič novega, nič ne moti, ni nobene potrebe po učenju.

Da bi zagotovili doživljanje takšnega konstantnega sveta, imamo dve možnosti: Prva je v tem, da si zagotovimo konstanto okolje.

Ta strategija je široko razširjena: Pojasni, zakaj se nekateri ljudje obdajo v prvi vrsti s takšnimi ljudmi, ki ne storijo ali ne rečejo nič nepričakovanega ali nepredvidljivega, zakaj hodijo zmeraj v isto gostilno in zakaj dopustujejo v istem kraju. Gre za prevencijo motnje in hkrati kronifciranje lastnega mišljenja.

Zdi se mi, da so učitelji neizogibno v takšni situaciji, ki njihove življenjske potrebe dela manj verjetne - če to želijo ali ne. V primerjavi z drugimi družbenimi področji imajo nezaslišano konstantno okolje. V odnosu do svojih učencev so oni skoraj zmeraj tisti, ki vejo, učenci tisti, ki ne vejo. Kakšen razlog bi imeli učitelji, da bi dvomili s svoje znanje in se na novo učili, če pa jih učenci ne motijo.

Verjetno je v tem eden od razlogov, zakaj gospodarstvo ni več zadovoljno z našimi učenci. Podjetja se morajo dandanes prilagoditi svetovnemu trgu, ki se bliskovito spreminja. Kdor računa s konstantnim okoljem, je že izgubil. Sodelavci in organizacije se morajo nenehno spreminjati. Proklamira se učečo se organizacijo. Šola pa je v situaciji, ki je bila značilna za obrate v nekdanji DDR. Obstajal je konstanten trg, kupci so morali vzeti, kar jim je bilo na voljo. Šola ni organizacija, ki bi se morala učiti - ravno tako kot ne učitelji -, njihov trg ostaja enak: to so učenci, in ti ne vedo, kaj naj bi po mnenju drugih morali vedeti.

Druga možnost, da se ne učimo, pa je v sistematičnem izključevanju informacij. Če uspe, da se ne pustimo motiti s strani objektivno spreminjajočega se okolja in ga subjektivno zaznavati kot nespreminjujočega, prav tako ni potrebe po učenju.

V končni fazi odloča vsak sam, kaj je zanj nova in kaj ne, kaj ovrednoti kot razliko in kaj ne. Če se domnevno novost ne obravnava kot novost, se bo izkazalo, čigava struktura ima močnejšo vztrajnostno moč. Trma, bi lahko rekli s formulo, lahko prepreči prehitro novo učenje (preučenje).

Z vidika zunanjega opazovalca lahko torej ugotovimo, da je potrditev znanja, vzpostavljena bodisi aktivno ali doživeta pasivno – tega se pa ne da vedno jasno ločiti - najboljši predpogoj za uspešno neučenje.

To zna biti razlog za to, da se mnogi ljudje s pridobivanjem vse več let učijo vse manj: enostavno vejo preveč. In to velja seveda tudi za stare organizacije in institucije kakršna je šola.

Ampak v tem mehanizmu tiči tudi ključ za učenje: Kdor se odreče ideji, da ve, izgubi svojo učno omejenost. Radovedno lahko svoja stara razlikovanja postavi pod vprašaj, zato, da se “oduči”. Komur uspe to, se mu ne razpre samo nov pogled na sturkturiranost sveta, drugače se bo tudi vedel in v tem smislu tudi spreminjal svet.

Poskusimo po vseh teh prizadevanjih, da bi opis metafore razumevanja učenja kot skladiščenje znanja pripeljali ad absurdum, najti novo metaforo.

Infekcije, od nahoda do aidsa, se zdi, da potekajo po enakih principih, kot definirajo učenje. Za kašljanje velja kot za znanje: Lahko ga prenesemo na soljudi, ne da bi pri tem sami karkoli izgubili. Virusi funkcionirajo kot ideje. So nalezljivi, motijo in okuženi sistem vržejo iz ravnovesja. Potem je treba to motnjo obvladati s pomočjo svojih lastnih internih struktur. Aktivira se imunski sistem - po mnenju sodobne biologije neke vrste drugi možgani. Spremeni notranje-telesne strukture in procese, ki kompenzirajo učinke motenj, ki pridejo od zunaj. Tako se na primer oblikujejo porotitelesa.

Po premagani infekciji so preživetveni izgledi organizma včasih boljši kot prej, včasih slabši, in včasih organizem vsega skupaj sploh ne preživi.

Podobno velja tudi za bolezni, ki jih imenujemo učni procesi. Včasih so uporabni, včasih škodijo, in včasih jih ne preživimo.

Analogija z infekcijo pa tudi razloži, zakaj so otroci tako učljivi: Niso še zmogli razviti dovolj obrambnih moči, ne vejo še dovolj, da bi bili že tako učno prizadeti/omejeni kot odrasli. To, da se naučim maternega jezika, je neke vrste otroška bolezen.

Prednost infekcijske metafore pa je tudi v tem, da odpre prostor za alternativne didaktične ideje: kdor hoče učiti, mora inficirati, druge mora okužiti.

Če uporabimo to podobo za šolo, mora biti razumljena kot mešanica tako kuge kot cepljenja. Cepljenje – kot proti otroški paralizi.

Kdor, kjerkoli že deluje kot učitelj, naj bi se zmeraj zavedal, da ima največjo šanso, da se razmnoži, tisti povzročitelj, katerega prenos je povezan z užitkom. F. B. Simon

Kdor, kjerkoli že deluje kot učitelj, naj bi se zmeraj zavedal, da ima največjo šanso, da se razmnoži, tisti povzročitelj, katerega prenos je povezan z užitkom. To velja tako za šolsko snov kot za druge kapljične infekcije.

***

Literatura:

Beateson, G. (1972): Oekologie des Geistes. Frankfurt (Suhrkamp) 1981.

Calvin. W.H. (1989): Die Symphonie des Denkens. Wie aus Neuronen Bewusstsein entsteht. Muenchen (Hanser) 1993.

Pa še seveda knijga, o kateri govorimo:

Fritz B. Simon: Die Kunst, nicht zu lernen. Dobite jo na Amazonu:

https://www.amazon.com/Die-Kunst-nicht-lernen-Psychotherapie-ebook/dp/B0B1358SGQ/ref=sr_1_2?crid=2RNKXWZ3APBM8&dib=eyJ2IjoiMSJ9.Mf6NyFsZ7-8WL_X0whBJWR1sWXWh7UpoOJTghHDsxs0.E3HEQTPrvRQdawTgeohUHiJknhin_Fj84TZaO5yLdGs&dib_tag=se&keywords=fritz+b+simon+die+kunst+nicht&qid=1763105443&sprefix=fritz+b+simon+die+kunst+nicht%2Caps%2C163&sr=8-2

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 

14. april 1998

Oddal predlog organiziranosti poletnih večerov, oddal predlog za prireditve “Ptuj od leta ‘69”, začeli smo se pripravljati na obnovo odra. 

Delovni dan v pisarni je zaključen. Z diskete bom zbrisal fajle, ki so obdelani. Najbolj srečen sem, ko grejo stvari ad acta. 

Jutri ob 9. uri srečanje z g. Vidovičem na MOP. Glede dopustov, obnove odra, regulatorja ... pa nenazadnje tudi stimulacije, morda omenim svoje stanovanje ... 

15. april 1998

Sestanek pri g. Vidoviču je bil hiter in ploden. Zvedela sva z Anico vse, kar je bilo bistveno. Seveda o stanovanju nisem govoril, ker ni pomembno ... Hm. 

Pogovor z Renejem⁶⁰iz Maribora. Zanimiv fant, njegova razmišljanja se mi zdijo zanimiva ... Morda se bomo kdaj v prihodnje dogovorili za sodelovanje. 

16. april 1998

Ob sedmih sem se podal v pisarno. Ves čas razmišljam o obnovi odra. O denarju. O delih, ki bi jih bilo treba vse narediti ... Ali bo dovolj denarja? Koliko bomo lahko naredili? Kako si zagotoviti najkvalitetnejšega izvajalca? Kako zagotoviti, da se bo držal rokov? 

Danes smo zmenjeni z Darkom Štandekerjem⁶¹. Prosil ga bom, da nam bo svetoval glede železne konstrukcije, glavne zavese, sistema vrvišča in cugov⁶². 

Pomislil sem na Francija Korošca ... Morda bi se on lotil cugov?, morda celo sistema glavne zavese? 

17. april 1998

Sestanek z Darkom Štandekerjem je bil več kot ploden: povedal nam je kup stvari. Bili smo skupaj od 11. ure pa vse tja do poznega popoldneva. Kaj naj napišem? Če ne bi govorili z njim, bi si jaz vse predstavljal marsikaj drugače. Koliko informacij … koliko namigov za rešitve, koliko pametnih vprašanj! Peljal sem ga na kosilo, mu poklonil dve buteljki in vem, da je to nič v primerjavi s tem, koliko nam je pomagal. Res, velik frajer in velika “ljudina”. 

Zdaj imam predstavo, kako peljati projekt. Vem, kaj je bistveno in vem, česa si ne želim. Tako danes lahko gremo v akcijo. Z iskanjem ponudb, z formiranjem komisije, z odločitvami - zdaj, ko vemo, kaj si v bistvu želimo. Oziroma bolje: česa nočemo. 

Kaj je moja glavna želja: da bi z 4.9 mio Sit, o katerih govorimo, naredili čim več in čim bolje. Naredili smiselne stvari, uporabne, in če se le da tudi vidne v dvorani. In se pri tem izognili (čim bolj) “zgubljanju” denarja med posredniki, podizvajalci, kooperanti. In pri tem upoštevati zakon in pri tem upoštevati predpise in vendarle ostati realističen. 

Zjutraj se zbujam ob 6.30 in danes sem šel kar v službo. Zdaj me je ta obnova tako “prijela” ... Počutim se vse bolj direktor, nič več režiser, nič več “umetnik”. Mislim, da bom to razmerje po poletju v celoti obrnil.  

Danes smo pospešeno sprejeli načrt dela za obnovo: šlo je ven povpraševanje privatnikom za obnovo kovinske konstrukcije in za elektroinštalacije. Prav zanima me, kakšni bodo odzivi. 

Malo me skrbi pravna plat tega početja. Vse skupaj na papirju zgleda zelo hudo, vendar dela, ki bodo narejena niso velika umetnost ... Varnost bo silovito povečana, res pa je, da se skušamo izogniti izvedbenim načrtom. Predvsem mi je všeč to, da delamo kot ekipa: sodelujemo, dopolnjujemo se, poslušamo, zavračamo ideje in dajemo nove predloge. Morda celo malo preveč čutim, da imam zadnjo besedo vendarle jaz. Ampak, mislim, da se je tokrat bilo treba hitro odločati, kajti večina podatkov je bila  znana.  

Dobivam prve odgovore na domačo stran na internetu. Pravijo, da so problemi s šumniki. Tomaž je menda nekaj tudi spremenil v uvodu in na domači strani ... Bom pogledal ... Je pa zlati: ponuja nam pomoč in je pripravljen poslati kakšne programe. Žal imam premalo internetnga znanja, da bi lahko govoril z njim. Zdaj bom počakal, da Milan spelje stvari do konca in se posvetoval z njim. Nato pa bomo stvari po potrebi spreminjali. 

Težave s pihalnim orkestrom: odšli so, pustili stole, stojala ... Marijan in Irena pa bi morala pripraviti oder za ponedeljkovo predstavo. Smešno: bolj ko se nam zdi, da delamo pravzaprav uslugo drugemu, bolj je ta do nas “jebivetričen”. Hecno je, da se ljudem zdijo neke stvari kar samo po sebi umevne. Najbrž res ne vejo, da niso edini na odru, da imamo tudi druge prireditve. No ja, ko bo kulturni dom zgrajen, teh težav več ne bo, he, he, he.⁶³ 

22. april 1998

Spet ne sledim z zapisovanjem. Tako hitro se odvijajo stvari. 

Najprej: naredili smo korak v obnovo: zbiramo ponudbe za izvajalce kovinskih in elektro del. Imamo imenovano komisijo in 11. maja bomo odpirali ponudbe.

Kar je še pomembneje: Franci Korošec meni, da bi lahko naredili motorje. In to ne bi bilo dosti dražje od vitel. Ko se vrne iz Nemčije, bo povedal ceno. 

Klical me je Brane Kraljevič: morda bomo šli v koprodukcijo z Dialogom prostitutke s stranko (D. Maraini). Po prvomajskih bova govorila dokončno o tej stvari. 

Pojačati smo si dali računalnike (z RAM-I, pri meni smo pa menjali tudi procesor. Res, stvar zdaj dela sto krat hitreje, imam tudi zvok in CD-rom… ) Tudi grafika je boljša, tako da je prav neverjetno, kako se vidi razlika. 

Danes gostovanje v Ljubljani. Srečanje s Kardumom. Kaj bom izvedel? Kako bo država ravnala s takimi, kot smo mi? 

In obisk v MGL? Upam, da bo predstava dobra. Morda je dvorana tam celo prevelika. 

Že nekaj noči se mi sanja o prenovi odra. Nocoj sem sanjal, da se je gledališče, polno gledalcev, zrušilo. Prišlo je do potresa oz. do tega, da je konstrukcija popustila. Gledališče je bilo podobno Shakespearjevemu gledališču – pod odprtim nebom. In nenadoma se je začelo podirati. Ljudje so bežali in se reševali. Vendar ni bilo v sanjah ne krvi ne groze. Pravzaprav bolj nekak spektakel … Le kaj pomenijo te sanje. Upam, da nič slabega. 

V mislih si predstavljam naš prenovljen oder. Če bi bili res električni cugi, če bi imeli dobre luči, če bi imeli opera platno, če bi morda kdaj v prihodnje imeli celo kakšno hidravlično pogrezalo oz. pogrezljiv praktikabel⁶⁴ … S tako opremo bi že lahko pričarali kakšno odrsko potegavščino. Tako bi kljub majhnosti odra lahko tudi kaj „zacumprali“, kar nikakor ne bi bilo slabo. Vse to okrog tehnike mora biti po mojem mnenju vezano na ljudi, ki so iznajdljivi in ki imajo radi gledališče. Izumljanje za naš mali oder jim mora biti v izziv. Kajti velikim firmam, ki se bavijo z odrsko tehniko smo gotovo premali zalogaj (finančno in dimenzijsko). 

23. april 1998, 14:34

Sinočnja predstava v MGL je bila dobro obiskana. Polna do 16. vrste. Dolg, prisrčen aplavz. Igrala sta super. Še posebej dobra se mi je zdela Vesna. Fino, zares fino. Vesel sem bil. Bilo je nekaj prijateljev: Nataša Rus, Dare Čuden, Klemen … Bilo jim je všeč… Predvsem pa sem zadovoljen zaradi obiska. 

Bil na sestanku s Simonom Kardumom na Ministrstvu. Na kratko: pomembno je, da smo uvrščeni na zemljevid slovenskih gledališč… Velikih sprememb ne pričakujem. Problemi so veliki in naš je pravzaprav premali. 

Srečal Nevenko Gerl. V prvi polovici sezone bo oder zelo zaseden. Kako bomo speljali njeno premiero, Dedka mraza … 

24. april 1998, 08:55

Sinoči je bil tukaj gospod Schlamberger. Pogovarjala sva se o zavesah, prenovi gledališča, o možnostih, cenah… Neverjetno šarmanten gospod. Upam, da bova sodelovala.  

Slišim, da so 3-je električarji prišli gledat oder in predvidevam, da bodo oddali ponudbe. 

Upam, da se bo poleg g. Forstneriča prijavil še kak drug kovinar, da bo razpis veljaven. 

Čudi me, da se ni javil Matjaž Latin. Ne vem… zdi se mi nekoliko neodgovoren. Upam, da je to samo „umetniška raztresenost“. Poletni projekt namreč mora biti dobro voden in programiran, sicer bo kaos, kar pa ne bo o.k. 

Tako. Glavne stvari so zaključene. Občutek imam, da obvladujem stvari oz. da se jim prepuščam ravno dovolj. Zdi se mi, da se lahko v prihodnje začnem ukvarjati z novimi stvarmi: z režijo, ustvarjalnostjo, Fantom, teorijo gledališča … Z „mehkimi“ stvarmi.  

Veselim se obnove odra. Zelo. Zelo. Prav zanimajo me predračuni. Komaj čakam, da dobimo kuverte, jih odpremo in začnemo z delom. Če bi se stvari izpeljale resnično lepo, bi rezultat lahko bila srčkan oder. Dobro opremljen, lep, čist, pregleden, z vtisom, kakor da je več prostora. 

28. april 1998

Tako. Zdaj je na računalniku program za prijaznejše delo s http datotekami. Po praznikih bom naučil Matejo, da jih bo začela pisati. 

Sicer je pa dan bil miren. Mateja je sprejela kar nekaj rezervacij za predstave v maju. 

29. april 1998 11:35

Tako. Aprila je konec.  

Razmišljam o prenovi odra, o Fantu v avtobusu, o morebitnem sodelovanju s Poletnim festivalom Koper, o prihodnji sezoni in še enkrat o prenovi odra. 

Se nadaljuje.

***

Pripombe in komentarji: 
 

60 – “Rene iz Maribora” bo nekoč postal direktor ptujskega gledališča. 

61 – Darko je bil dooooolgoletni šef odra v SNG Maribor. S tonami izkušenj in predvsem ljubeznijo do umetnosti. Na odru je omogočal vse, kar smo gledali v času Tomaža Pandurja; ni je bilo stvari, ki ne bi bila mogoča. Po mojem odhodu s Ptuja sva bila sodelavca v SNG MB in spoznal sem ga še bolje. In ko so spet minila leta, sem ga nekoč, zdaj že svobodnjak, znova pripeljal na Ptuj, da sva skupaj sanjarila: kako bi bilo, če bi se en “prekat” praznih prostorov tam v Q-Centru spremenil v gledališko dvorano. Ja, tudi 400 ljudi bi se dalo spraviti na tribuno. Darko mi je skiciral oder, postavitev, zaodrje ... Lahko sem si kar predstavljal. (To je bil nek čas, ko sem sanjaril, da bi se lotil privat produkcije, na enem/istem mestu; parkirišče - je, avtocesta - blizu, infrastruktura - je; ko bi se trgovine zvečer zaprle, bi se odprl privatni teater. Ostalo je – hvala bogu – pri sanjarjenju. Ampak Darko se je znova izkazal kot odličen sopremišljevalec, operativec, realizator, ki pa absolutno ve in čuti notranji smisel ideje. Malo je takih ljudi, ki so zmožni takega razpona; med pragmo in telosom. Zato sem na tem mestu moral pokomentirati malo več. (In si pri tem ta hip mislim še to: Ko se je dogajala obnova ptujskega gledališča - le zakaj ga niso vključili ... Škoda, da ga niso. In dobro, da, recimo, Davida Orešiča so (za elektro-osvetljevalni del).) 

62 – Naj pojasnim za negledališčnike besedo “cug”: slovensko je pravilno “vlek”. (Saj, na Štajerskem je to precej jasno; durhcug - vemo, kaj je; ko skoz vleče, tudi Ampak "vleki" v gledališču ne reče nihče. Gre pa za vrvi, vrvišče, vleke, cuge torej, na katerih visijo zavese, scenski elementi, ki se jih potem dviga in spušča in s tem spreminja odrski prostor oz. scenografija za neko uprizoritev. Danes te cuge poganjajo motorji, vrvi pa so zamenjale jeklene pletenice. No, in v ptujskem gledališču so ti cugi bili takrat res še iz vrvi. Dobesedno: vrvišče. Kolesca – vodila, po katerih so “letele” te vrvi pa lesena! Nad odrom je bil en kup lesenih kolesc – si lahko predstavljam: struženih še na roko – ki so rahlo cvilila, ob strani pa debele vrvi s protiutežmi, da si vse to dvigal in spuščal. Zadeva je bila tako “predpotopna” da je direktor Gledališkega muzeja Slovenije – mislim, da je bil že Ivo Svetina – poslal na Ptuj uradnega fotografa, da je vse to poslikal. (Bilo bi zanimivo iti to poiskat v Slovenski gledališki institut – tako se danes imenuje nekoč Gledališki in filmski muzej). Ja, to je bila dediščina. Potem pa smo jo odmontirali in je šla za vedno. Si predstavljate, da bi gledališče obnovili v starem “kičastem slogu” (pozlata, štukature, žamet, lože, lestenec, parket ... - saj ste bili v Stari dvorani v MB ali v Varaždinu ali v ljubljanski Drami ..), da bi ohranili staro leseno vrvišče in to čez dan za par evrov vstopnine kazali turistom? Pred dnevi so v Zagrebu odprli HNK2; stari HNK - historicističen, HNK2 polivalentna, nova, sodobna dvorana na obrobju centra Zagreba. Podobno že dolgo v Petersburgu: Mariinsky Teater - stavba, gledališče iz carskega obdobja; Mariinsky2 pa pač sodobna zgradba. Ja, zgledi so (bili in vedno bodo). Ni treba iti daleč. Ko boste kdaj hodili recimo po Celovcu – poglejte kako so tam dozidali/povečali  Mestno gledališče. Omenjam ga, ker so imeli “isti problem” kot na Ptuju: kako prenoviti obstoječe gledališče in povečati prostor? Kako ohraniti staro in vendar dodati nov volumen? Pa so – dozidali pogumno, modernistično, s stekleno intervencijo. Šarf, bi rekli. Gotovo marsikomu ni všeč; a deluje; ne moreš “ne videti” in se ne čuditi. Lahko ti pa je seveda všeč ali pa ne. 

63 – Tile moji he-heji pa že morda malo kažejo, da sem postajal počasi tudi realist ali kako ali kaj? Da sem že znal raz/brati “novorek”, “politorek” in raznorazni čvek? ... Sem pa zdaj prestrog in morda krivičen. Kajti: “v zraku” se pač skozi čas pojavljajo različne ideje in zamisli; ene preživijo, druge ne. Kulturna dvorana pač ni preživela. Mogoče tudi zato ne, ker so namenili denar za obnovo gledališča. Ja, lepo bi bilo imeti denar za eno in hkrati za drugo. Kar se pa časa tiče: sam sem prepričan, da bo nekoč v prihodnosti prišlo do koraka naprej, t.j. nazaj: obnove obnovljenega gledališča v smer “nazaj” in gradnja resne, sodobne, večnamenske (polivalentne sem slišal, da so temu rekli Hrvati) za čase naprej. Nekoč. Ko bo za to denar. Za zdaj so pač premišljanja in ideje “kolapsirale” v stvarnost, kakršna je ta hip zmogla biti.  

64 – izraz za podstavek. Nekoč klasika 1 x 1 m velik, visok 17, 34, ali 51 cm; danes nastavljivo po višini poljubno, standard 2 x 1 m. Če imaš denar, dobiš zelo lahke, aluminijaste; no, ni da ni. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 

***

16. marec 1998

Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

20. marec 1998

Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

23. marec 1998

Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

24. marec 1998

Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

Začel pogovore z g. Senčarjem⁵⁴ za ureditev elektrike v gledališču. 

Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

25. marec 1998

Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

31. marec 1998

V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

1. april 1998

Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno Lubej, Natašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo⁵⁵. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

2. april 1998

Juhu: dobili bomo 2 mio⁵⁶ Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

8. april 1998

Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

Z Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

10. april 1998

Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu⁵⁷. 

Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra⁵⁸ v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije⁵⁹? 

Se nadaljuje.

***

54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Že kar nekaj časa nisem bil v Zagrebu.
Ko sem pred dnevi imel nek opravek, sem parkiral tam, kjer sem običajno parkiral, ko sem zahajal tja pogosteje - v garažni hiši na Tuškancu.
Iz nivoja minus tri sem se vzpenjal po stopnicah proti izhodu in zagledal, kar doslej še nisem videl: fotografsko razsatvo.

Je nova?
Je bila tam že vedno, pa je nisem opazil?

Mirko Novosel me je gledal s fotografije.

In še mnogi drugi, ki smo jih radi gledali in navijali zanje.
V bistvu smo navijali za naše. Ker so bili naši. Seveda še posebej, ko so nastopili v dresu z napisom Yugoslavija.
(Pred leti sem se sprehajal po Mirogoju in slučajno naletel na grob Krešimira Čosića. Je igral tudi on pri Ciboni?)

O, kako mlad, Dražen ...

Imel sem še čas, zato sem si vzel čas in si v miru pogledal razstavo ter se sprehodil po stopnicah spet dol, pa potem nazaj gor.

Ko sem prišel do konca, na vrata izhoda, sem se skoraj zaletel v Filipa. Pa ne Latinovića, ampak Šovagovića. 
On v službo, jaz v družbo.

In še to isto igrišče (nad parkiriščem) danes. Mladenič je štrclal po telefonu; če bi imel žogo, bi še sam vrgel na koš.

Opravil sem svoje, popoldne taval po mestu, zvečer na predstavo in potem nazaj na Ptuj.
Ob 22. h sem bil znova v betonski garaži. 
12 h, 20 eur, plus vključena razstava.
Fajn je bilo.
In še bo.

Je rekel, da naj mu prinesem svoje izločke, moj osebni zdravnik. Pa sem mu jih. Zelo dobre volje sem se izločil in se mu izročil. Dobre volje, ker mi je pred tem kirurg rekel:
- Glej, ne vem, jaz sem kirurg. In pri tebi nimam kaj rezati. Ne vem ... Naroči se pri dermatologu.

Obožujem ljudi, ki vejo, da ne vejo. “Ne vem. Nimam pojma. Nimam mnenja.” To se mi zdi eno táko zdravo mnenje; primerno za kompleksen svet, v katerem še nismo umrli.

Super dohtarje mam. Tale kirurg je res simpatičen. Spoznal sem ga na jadranju. Bil je krmar sosednje barke, z našim krmarjem sta se non-stop nekaj slišala po telefonu in dogovarjala, kje in kako se bomo obračali, nastavljali vetru in kateri bo v luft vlekel katero cunjo, jadro imenovano. Meni se je zdelo imenitno, da smo se – njune komunikacije radi - zvečer lahko lepo stuširali in izločali v marini, zjutraj pa spili na rivi rundo kofeta in travarice. Odklop, čisti odklop. Po vsakem izločanju bolj. Zdaj pa, ko je rekel, da nima pojma, me je do konca očaral. Isto mi je nedavno rekel sin, študent medicine, ko sem ga nekaj spraševal okoli zdravja. “Ata, saj veš, da nimam pojma." Mogoče bo tudi sin zrasel v enega takega fajn dohtarja. (Čeprav, vem, da ne bo pil travarice; razen če si po 22-ih letih še premisli.)

Nazaj k dohtarju, osebnemu. Ko sem se vrnil s študija, desetletja nazaj, sem verjetno imel kdaj kak grlobol, ko domače arcnije niso pomagale. Pa mi je sestra povedala za svojega zdravnika in sem šel kar k njemu. Bil je še tam, pri štreki. Jaz sem prišel iz Ljubljane, on iz Beograda. Potem je hodil s svojo soprogo in hčerko v naše gledališče. Naše pravim, ker sem bil takrat tam poslovodja. No, in pred nekaj meseci sem ju, dohtarja in ženo, srečal. Potiskata sta voziček. Zdaj sta že dedi in babi; tista punčka, ki sta ju takrat vodila v gledališče, pa mamica tega otročička. C’ est la vie.

No in tale moj dohtar mi je takrat, ko sem bil prve krati pri njem in ga vprašal, kaj mam, kaj mi je, dejal: “ Ne boste urmli.” Samo to.

In res nisem.

Še do danes ne. Mel je prav; pravo prognozo je postavil. Cenim.

Zelo redko sem potem zahajal k njemu. Zadnje čase pa sem začel rahlo cviliti in škripati in sem se šel pokazat. Temeljito me je pretipal in dal preiskati. Tudi izločke.

Napisal mi je nek recept za tablete. Medicinska sestra mi je povedala, da me že čaka v lekarni.

Pa zavijem kar za vogal v mestno lekarno. Če so se potrudili in me vse tam že čaka, bom pa ja nemudoma vzel.

Pridem v lekarno. Vtaknem plastično kartico tja, kamor mi naroči mlada magistra pred mano. Prinese mi škatlico tablet.
- Pozna gospa že to?, me vpraša, potem ko odmakne oči od računalniškega zaslona.
Kaj naj rečem? Hm, najboljše po pravici. Pa rečem:
- Ne pozna.

In mi gospodična na drugi strani pove, kako naj gospa jemlje tablete. Simpatična je. Jaz pa dobre volje. Zato še malo poklepetava. Kaj bi še lahko vprašal? Neke gneče ni, zato se še malo zanimam; kakor da bi imelo to kakšno vezo, kakor da bi imel kaj pojma. Pozanimam se torej, kako delujejo te bablete, čemu služijo in se pri tem zagovorim, da bom to kar sam papal.
-A to je za vas!?
Pogleda spet v računalnik, zdaj ugotovi, da imam očitno dve imeni, in pravi:
- Se opravičujem.
- Jaz tudi, ker bi vam lahko takoj povedal, da sem tista Marija tudi jaz.

Magistra na šalterju zraven se smeji.
- Meni se je to tudi to že skoraj zgodilo pri gospodu, da sem mislila ...
- Ja, ja, večkrat se mi to zgodi, pravim. Na pošti, recimo, ko so mi rekli, da mora gospa sama priti dvignit, da mi ne morejo dati ... Pa sem se pred poštnim okencem obrnil okoli, in še enkrat rekel dober dan, se predstavil kot Marija in smo se zmenili. In nasmejali.

Dami za steklom in jaz pred lekarniškim okencem se razbremenjeno režimo. Razzagatili smo situacijo. No, jaz bi se še malo menil; ljudi ni bilo, pa se mi je zdelo, da nikogar ne motim, gospema za pultom pa je po moje itak vseeno: ali čakata betežne ali pa malo poklepetata z občani. Najbrž osem ur vsak dan govorit: “ ... na vsaki dve uri”, ali pa: “trikrat na dan”, ali: “že poznate to?” tudi najbrž ni prav zabavno.

No, tako. Imeli smo se fajn, zadnji dve, tri minute in čas je, da rečem hvala in grem. Ko sem že skoraj pri izhodu in so se mi vrata kar sama prijazno odprla, zaslišim:
- Gospod, plačat je treba!. Magistra, ki me je stregla.
- Beli recept ste dobili, to bo za plačat.

O mater. Zafarbam. Tako, zares fejst. Mogoče bo mislila, da sem hotel sp ..., speljat; ali pa videla, da pojma nimam in se nekaj pametnega delam s svojimi vprašanji ...

- Kmh ... veste, do zdaj še nisem kaj dosti po lekarnah hodil ...
- Super!, pravi magistra.

Kako naj vem, da sem dobil belega, če pa nisem dobil nobenega, si mislim. Presneta digitalizacija ...

Nasmejani magistri zastopita, da nisem ravno hotel pobegniti, ukrasti, jo popihati, ne da bi plačal. Tega ne počnem niti na bencinski pumpi. Tam, recimo, hočem plačati, tudi če ne morem, ker še sploh nisem pravilno odložil ročke. ... Ali pa - dvakrat se mi je to zgodilo v življenju - da sem v passat-dizla natočil bencin. Ampak plačal. Dvakrat; gorivo in potem še Damjana Kodranovega, da me je naložil.

Za konec tega zapisa še enkrat nazaj v sprejemno pisarno osebnega dohtarja:

Tako dobre volje sam, ker kirurg nima kaj rezati, pa ker me je medicinska sestra zjutraj poklicala in prijazno rekla, da naj kar lepo pridem takoj, če mam čas, da pomislim:

Ko sem bil v čakalnici in malo bral, ali naj trkam, ali počakam, da pridejo ven, sem na vratih opazil napako:
‘Ne motite delovni proces’.
Moralo bi seveda pisati: ... delovnegA procesA.

Medicinska sestra mi piše listek, za laboratorij, za izloček, jaz pa si med tem mislim: Ji naj povem? Klinc, bom, nič me ne stane, fajn so, pa naj si še to popravijo na vratih.

- Gospa, tako lepo me boste popravili, a lahko še jaz malo vas?

Začudeno me pogleda izza pulta.
- Na vratih imate napako.

Pohiti proti njim. Ne more verjeti. Mogoče je ona odgovorna za te napise na vratih. Vsa je iz sebe.

Grem z njo do vrat.
- ... da ne motite – koga ali česa - delovnegA procesA, ji rečem.

Ona pa meni:
- Piše: ‘Ne trkajte, ker motite delovni proces’. ... Gospod Strelec, a vam napišem še napotnico za okulista?

Khm. Pika. Pogledal sem tablico na vratih in sram me je bilo.

Tako je to. Ne boste umrli, mi je rekle pred več kot tridesetimi leti. Preroško pravilno.

Še zmeraj je, po vseh teh desetletjih, bolj tih moj dohtar. Domnevam, da bo v nadaljevanju najinih druženj nekoč dodal besedico “še”. Ne boste še umrli.

Tako.
Ne še.

Dokler dih-izdih-dih-izdihujemo, še nismo izdihnili. In to je super.
Ker si v tem času, dih-izdih-dih-izdih, lahko mislimo, kar si hočemo. Lahko rečemo, kar hočemo. Ali smo tiho, če hočemo.

Eto, meni se je zahotelo kaj reči.
Pa sem se verbalno iztrebil.

Še sem.
In še mi bo.
Zato bom.
Zato.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 

***

26. februar 1998

Tako: pred premiero je vse nared. Premiera bo skoraj čisto polna, tehnične stvari so urejene. Igralci pa vsak večer boljši, se mi zdi.  

Sicer pa o samih “umetniških” momentih v tem dnevniku ne pišem veliko. Morda zato, ker vodim še svoj, režijski dnevnik, morda tudi zato, ker se mi zdijo organizacijsko-tehnološke stvari zelo pomembne. Delovna klima, sodelovanje ustvarjalcev z delavci v gledališču, pravočasnost glede izvedbe zadanih nalog ..., to so stvari, ki jih želim dobro definirati in potem kar se da dobro realizirati in se približati idealu. Ideal pa je: visoka kakovost storitev gledališča.  

Umetniški vidiki: vsak režiser mora sam skrbeti za svojo ekipo. V celoti. Zdaj, ko sem tudi v funkciji režiserja, lahko najbolje vidim, kje je dejansko hišna organizacija. Kje je dobra in kje ne štima.  

Prepričan sem, da je bil g. Krošl prava zasedba za to vlogo. Seveda, tudi ostali, vendar on je bistven. In nato Vesna, jasno. Predstava je dobila nekakšen svoj stil, svojo izraznost in svoje okvirje, ki jih zavestno ne želimo prestopati, ki se jih držimo in v njih vztrajamo (verjamemo?).  

Poslušam sodelavce v gledališču, opazujem gostujoče igralce in druge člane ekip ... in se sprašujem: kako naprej, kako se razvijati naturno (postopoma), pa vendar vznemirljivo in ambiciozno ... In si odgovarjam, da je dobro, da vem, kaj bi rad, da pa ostajam hkrati odprt za predloge, ki prihajajo sproti, nepričakovano, ne planirano. Čutim, kako je odločanje (sprejemanje odločitev) pomembna naloga, osnovni in bistveni filter, ki nam v veliki, velikanski meri določa “usodo” in življenje ter delo zavoda v nadaljevanju. 

Čakam na sestanek sveta zavoda. Danes smo dobili še dve pripombi MOP (oddelka za družbene dejavnosti) k sistemizaciji in upam, da bomo lahko danes sprejeli ta akt. 

To bo prvi svet zavoda, na katerem bomo sprejemali letno poslovno poročilo. Ne da bi bil nervozen, vendar nikoli ne veš, kaj in kako si delo zavoda predstavljajo člani sveta. 

27. februar 1998 

Sejo sveta smo končali hitro in brez zapletov, kot bi rekli novinarji. Predvsem se mi zdi pomembno to, da so sprejeli tudi akt o sistemizaciji delovnih mest. 

Pred gledališčem visijo vrata z napisom: Sobo oddam. Zdaj bo torej počasi vse nared za premiero. 

2. marec 1998

Za premiero je vse nared. Fotografije visijo, karte so prodane, oder pripravljen ... Pravzaprav sem zadovoljen - dobro smo delali in naredili smo zanimivo predstavo. Ne vem sicer, kako bo jo videla kritika, vendar sem prepričan, da jo bo publika rada gledala. Sandi je odličen, Vesna tudi. Nešo in Marjana popestrita zadevo. Oder se napolni, zgodba razgiba. 

Župan se je opravičil, da ne pride, prav tako g. Kobal iz MGL-ja. Prišlo bo kar nekaj kritikov; zdi se mi, da še nikoli toliko kot tokrat (Radio, TV, Dnevnik, Delo, Razgledi, Tednik?, Večer?) 

Vesna in Sandi sta videti kar mirna, čeprav pravita, da se nervoza počasi začenja. 

3. marec 1998

Premiera je bila premierska: nekoliko zadržana, pa vendar je šlo kar v redu. Vesna je bila zelo nervozna na začetku, Sandi zelo dober, Marjana mirna, Nešo suveren. Vtis v celoti dober. Ljudje so zgodbo sprejemali zbrano. Morda so bili presenečeni nad resnostjo te komedije, morda so pričakovali več “štosov”. Vesel sem bil, ker igralca nista padla na odzive publike. In občutek imam, da publika reagira tako, kakor smo sami predvidevali. Morda kakšen dovtip ni izzvenel, ker sta šla kar naprej in je včasih nasmihanje v dvorani “pohodilo” kakšno repliko v nadaljevanju. Vendar v celoti: dobro. Vesna je lepo izdelala lok, Sandi je bil discipliniran in se ni spustil z vajeti. Konec je seveda “passionante”, glasba naredi svoje. Aplavz se mi je zdel prisrčen, odkrit, topel in nenavadno dolg. Mislim, da bo ta predstava nekaterim zelo všeč, drugim pa zelo ne. Koliko je dobra? - Kaj pa vem. Ima svoj stil in svojo povednost. Mislim, da je zasidrana v današnjem času in menim, da jo bo veliko gledalcev znalo kam uvrstiti - v svoj svet. Seveda: sprašujem se, kaj bo rekla kritika. Ni me strah kot režiserja, da bi bil popljuvan, ne, gre za hišo, za njeno usmeritev, njene projekte, smernice, razvoj, smiselnost in smotrnost njenega programa. Bomo videli. 

Zdaj sem nekako prazen. Spravljam se k pospravljanju starih misli in zadev, ter planiranju novega: nove sezone. Razmišljam v glavi o možnih kombinacijah, razmišljam o tekstih, režiserjih, terminih. Pripravljam začetni gledališki - programski list za prihodnjo sezono.  

Odgovoril sem g. Šedlbauerju - zanima me, kako se bo odzval. Ali bo izstopil iz “igre”, ali pa vendarle poklical in želel vedeti, kaj je tisto, kar mu lahko ponudimo ... Kdo ve? 

Samo še klepetava z Vesno ... Nič pametnega ne delam, se mi zdi ... premišljujem o prihodnosti gledališča, o možnih potezah, križiščih ... možnih stranpoteh. 

4. marec 1998

Sinočnja predstava je bila veliko boljša od premiere: pravzaprav sta bila igralca samo nekoliko manj napeta in bolj “ležerna”, manj sta tipala in sta izvajala svoje stvari suvereno in ne glede na odziv v dvorani; manj sta poslušala avditorij in nekako zaupala, verjela zgodbi in svojemu početju. Ljudje so pa gledali bolj sproščeno in se več smejali in nasmihali kot na premieri. 

Po predstavi smo se dobili Krošlovi, g. in ga. Gregorc ter jaz. In sedeli do ene ure v Orfeju. Zanimiva druščina. Gospod Gregorc je pravi as. Ko poslušam te zgodbe izpred vojne, o povojnem gledališču in vseh žurih, ki so jih uprizarjali na dnevnem (nočnem) redu, se ti kar milo stori. Ne moreš verjeti, da je bilo to tako živo. G. Gregorc mi je svetoval, naj naredimo ansambel, mi govoril, kako je treba delati z ljudmi kot direktor in njegovi nasveti sploh niso bili staromodni. Nasprotno. Povedal je tudi, da se mu SOBO ODDAM ne zdi dobro delo. Pokritiziral je tudi moj nastop za Prešernov praznik⁵². Seveda: ni kaj ugovarjati. Ima tudi svoj prav. Vsekakor: zanimiv gospod⁵³. Sandiju sem predlagal, da bi se poleti, ko naj bi se srečali v Veliki Nedelji pri Matjašiču nekdanji igralci, nekako dogovorili, da bi napisali svoje prispevke, spomine za morebitni zbornik, publikacijo, knjigo, ki bi jo želel izdati o povojnem ptujskem gledališču ... Upam, da bo kaj iz tega. 

Tukaj bili tudi Smolej, Pernarčičeva, Malalan, Mateja Zavrl in Igorjev fant ... Bili zadovoljni s predstavo. 

Klical g. Novak z MOP. G. podžupan Hojker se je pritoževal, da ni imel dobro organiziranih vstopnic za premiero (problem je res nastal, ker se je nekdo drug usedel na njegovo mesto). G. Novak bi želel, da bi za premiere bilo 8 mest skupaj v ložah (župan, podžupana, predsednik mestnega sveta z ženami). Predlagal sem, da bi bili na balkonu, ker se dobro vidi. In je bil izrecno proti: ker: politiki tam ne bi bili videni. Torej: morajo biti vidni in videni. Zato jim bomo poslej rezervirali 6. in 7. ložo levo, g. Novak pa bo pred premierami potrdil njihov prihod oz. sprostil vstopnice za redno prodajo, če jih na premiere ne bo. Lepo, si mislim: lepo, da jim je pomembno, kje sedijo v gledališču in ali bodo videni ali ne. Očitno se jim zdi pomembno, če pridejo v gledališče. In to se mi zdi za gledališče dobro. 

5. marec 1998

Pismo za g. Kraljeviča (problem Škofje Loke) sem dal prebrati še Anici in pravi, da sluti probleme z Andželo; predlaga, da pismo omilim ... Vrgel ga bom v koš. Saj ima prav: to je borba z mlini na veter. Dobro sem ga napisal, dobro argumentiral, pomagalo pa ne bi nič. 

Kritiki v Delu in Večeru dobri. Očitno dobri. Vesel sem; ne toliko zase kot za režiserja, pač pa za igralca in gledališče. Da se vzpostavlja z vso resnostjo v slovenskem gledališkem prostoru. 

13. marec 1998, petek

Pravi petek, 13. je. Včeraj sem napisal lutkarjem, da želim urediti razmerja z njimi, da se je tretjič zgodilo, da so bili z njimi cirkusi in zjutraj me je Bojan že vzel v “pac” in se zgražal nad mojim pisanjem. Hvala bogu, samo da se stvari uredijo. 

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev. Kakšne probleme imajo: večje od nas, vendar tudi več denarja in več moči na nek način ... 

Sestanek s Šedlbauerjem. Res nisem verjel, da bo šel v ta projekt pod ptujskimi pogoji, vendar vse kaže, da smo blizu dogovora. Če se bosta strinjala igralca, potem bo že kar prva premiera zares nekaj posebnega. 

Zdaj razmišljam o prihodnji sezoni. V glavnem gre za usklajevanje terminov in kombinatoriko najboljših možnosti, idej, zamisli. 

Kmalu bova govorila tudi s Petrom o monodrami, tako da bosta že dve stvari skoraj dorečeni. 

Gostovanja: v Novem Mestu, Škofji Loki ... Problemi z Nešovimi termini v Mariboru ... To je to. V resnici sem vesel, da je dopusta konec in da se vržem v nove naloge. Marca želim definirati stvari do te mere, da bo samo še minimalna improvizacija za prihodnjo sezono. 

Anica in Mateja sta ob 13. uri odšli domov. Čisto mirno je. Prava mrtvašnica. Niti telefon ne zvoni.  

Bil sem na Telekomu in se pozanimal za posodobitev naše telefonije. Morda bomo že aprila imeli nove telefonske številke in ISDN linijo. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

52 - O, zdaj me pa ima, da bi poiskal ta govor. Kaj le sem govoril? Vem le, da sem prinesel s seboj za govornico debel fascikel, tisti največji. Da bi prestrašil ljudi v dvorani, da bom prebral vse iz tega. (Notri je bilo par strani, ki sem jih nameraval povedati plus še vsaj par sto praznih - natančneje papirjev iz koša.) Pa še tega se spomnim, da sem imel nek zvonček, s katerim sem pozvonil, ko je bilo govora konec. Hm, kaj sem že hotel povedati? 

 53 - Jože Gregorc, simpatičen sogovornik. Kar videl sem, si lahko predstavljal, kako so žurirali v kavarni Evropa po premierah. In skupaj držali. Če samo pomislim: v najboljših profesionalnih letih je imel ptujski gledališki ansambel več kot dvajset stalnih igralcev! Videl sem igrati še Franja Gunžerja, Lojzeta Matjašiča, doživel režiserja Petra Malca kot mentorja, ko nas je na Hajdino prihajal učit, kako se našminkati, da bo imela mladenka lička še bolj rdeča in tragičen junak oči še bolj poudarjene ... kako, golobradci, naj zalepimo brado in brke. Ali vsaj narišemo. Šarmantna sta bila seveda tudi Jože Babič in Fran Žižek, ki ju je Branka pripeljala na Ptuj in se pogovarjala z njima. Žal takrat še nisem dovolj znal, da bi znal kaj pametnega vprašati. Tako je to: znati je treba, da bi lahko sploh kaj tehtnega znali vprašati. No, in morda tudi (ali predvsem) zaradi tega vse to objavljam: da bi se informacije ohranile in bi nekdo nekoč znal postaviti še boljša, še neudobnejša in še bolj diferencirana vprašanja. Zato, da bi slika o posameznih trenutkih zgodovine ptujskega gledališča šla v čim več smiselnih kontekstov. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

S slovenskim PIVOM smo šli na(d) č(Č)eško.
Blago jesensko sonce je božalo praške hiše; do hišk v Mali ulički nismo prišli. Ni bilo časa.
Tudi v muzej žal nismo uspeli zaviti.

Smo pa zavili v tole trgovino.
Notri je dišalo, vam povem ...

Tudi tukaj, čisto blizu, je bil še en dišeč lokal.
Sicer za zaprtimi vrati.
Ampak so nam odprli vhod zadaj. Še iz časa korone menda prav pride in dobro služi.

Jaša je šel notri in se hotel vpisati. A so rekli, da je zamudil vpisni rok.
Pa smo šli v Slavijo, kavarno zraven.

Pogled na mesto s Hradčanov.
Visoke stavbe v ozadju stegujejo svoje vratove v luft.
Meni je streha puklaste gospe ob reki zanimivejša. Je nekaj na, pardon v, njej.

Ponoči sem mislil, da bomo lutali po praznih ulicah.
Nič nismo. Mladine pred tem Louvrom je bilo opolnoči kot mladih na Ptuju na pustni torek popoldne.
Parkplaca pa podobno nobenega.

Na vogalu ob narodnem gledališču so svetile svečke.
Veliko srce.
Rekel je (med drugim): 
"V moralnem smislu smo zboleli, ker smo bili navajeni govoriti čisto nasprotno od tistega, kar smo mislili."

Še ena s ceste.
Spomnil sem se Fredijevega aforizma:
"Kakšne ceste, takšne pocestnice."

Žalostno sta fanta na delovnem mestu gledala objekte na sceni,
zavedajoč se,
da so samo za gledat.

Sicer pa smo občinstvu pokazali tudi 
malo domačega dizajna
od predvčerajšnjim:

Eto. Tako. Na kratko.
Vsega pa je kriv moj cimer, Janez, zadnji mož v obrambi.
On nas je zvlekel tja, v svojem kombiju. 
Sem misli, da rad berem knjige. Pa sem ugotovil, ob Janezu, da se motim. Namreč:
Ko sem zmatran padel v pojstlo, je on 'šu še mal na recepcijo kej prebrat, da si mal glavo spuca'.

No, pa še ene fajn češke besede sem se naučil: sebekontrola.
So pa trpelivost, laskavost in vytrvalost kakopak tudi lepe.
(vytrvalost je malo bolj nedomača, zato povem, pomeni: vztrajnost).

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9

***

30. januar 1998

Januar je mimo. Mislim, da predstavo Sobe delamo uspešno. V hiši pa stvari tečejo nekako po starem. Čutim, da moram premakniti organizacijsko spremembo dopoldanskih vaj: treba je uvesti inspicientsko službo. Na odru je kar nekaj drobnarij in scenskih elementov in te stvari bo treba vzeti v roke - nekdo jih mora pripravljati, popravljati ... 

Sicer pa počasi razmišljam o novi sezoni: Fantu, Finžgarju, monodrami. Obenem pa o dolgoročni strategiji glede obnove stavbe: o procesih, papirnatih zadevah, ki jih bo treba pripraviti⁴⁶. Muči me tudi misel na Hercegovo: kaj storiti?  - Najbrž bo najboljše, če počakamo na odločitev države, ali nas bo podprla pri vlogi za sofinanciranje. 

Zdi se mi, da bomo lučni regulator dobili relativno kar hitro.  

Sedmi človek v zavodu je po izjavi g. Vidoviča letos utopija. Lahko bi razmišljali o kom, ki bi delal prek javnih del. 

Nikakor se ne spravim, da bi se najavil pri ministru Školjču. Tudi Peter Božič ni nič klical - obljubil je namreč, da bo poskusil urediti sprejem pri ministru. Morda bom ob prvi priložnosti rekel županu, naj poskuša doseči, da greva skupaj do Školjča. 

2. februar 1998

Ja, še sem začetnik: kar v trebuhu me malo zvija, ko moram urediti stvari z zavarovanjem in odpovedati eno od zavarovalnic. Prvič, ker dobro nekaterih stvari ne razumem, drugič ker moramo ene odpovedati, tretjič ker se počutim sam pred sabo neodločnega, ker cincam s to neugodnostjo.  

4. februar 1998

Za Štajerca je še samo kakšna karta. Veliko ljudi bo ostalo zunaj ... -- Telefoni zvonijo kot zmešani... kart pa že nekaj časa več ni ... Lep in hkrati občutek nemoči. 

Vaje za Sobe tečejo fino, lepo. Tehnika izredno dobro dela. Pravočasno in temeljito. Zavzeto in odgovorno. 

Zdi se mi, da bo tudi gledališki list za novo predstavo kar zanimiv. Pester, razgiban. Tatjana je resnično zanesljiva in drži se rokov. Tudi na Tedniku zelo dobro sodeluje z urednikom in oblikovalci⁴⁷. Verjamem, da pride k njim z maksimalno pripravljenimi stvarmi. 

6. februar 1998

Torej: župan me je prosil za govor. Pokličem Branko na ZKO, da izvem, kako bo izgledala scenografija - pove mi, da naj si grem po scenarij na MOP in da mi mora povedati še to, da je bila proti temu, da sem slavnostni govornik jaz ... Danes zjutraj me kliče župan in sprašuje, ali imam kaj proti, če govori še g. Lačen, ki je bil predlagan za govornika s strani ZKO-ja. Nikakor, pravim, naj govori vsak, ki ima kaj povedati ... Hecno, s kakšnimi “problemi” se imamo čas ukvarjati. 

Pomembno se mi zdi to, da je župan sam dobil nekaj klicev za to, da bi priskrbel vstopnice za Štajerca - seveda ni mogel pomagati, je pa se začudil, kako to, da ljudje želijo to tako gledati⁴⁷. 

8. februar 1998

Malo pred 18. uro je. Pričakujemo goste. Irena je fino pripravila klet in narezek. Koliko se jih bo le odzvalo? Upam, da čim več. Mislim, da je prav, da se poveselimo skupaj ... 

Petkov govor je mimo - mislim, da je bil kar v redu. Seveda nisem povedal nič bistveno novega, vendar mislim, da so bili poudarki ustrezni. 

Všeč mi je bilo, da so prišli sodelavci na proslavo. Vse ženske (Tomaž je bil najbrž že sit napetega petka, saj je imel ta dan kar nekaj predstav, Marijan pa je že šel po svoje). 

Popoldne nekoliko prebiral stari dnevnik, ker sem mislil, da bi prebral kaj iz njega. Vendar tega ne bom naredil, sem se odločil v zadnjem trenutku. Ker gotovo ne bi izbral - našel ustrezne stvari, ki bi poudarila bistven prispevek prav vseh pri nastajanju projekta “poklicno gledališče na Ptuju”. 

Februar bo kratek. Veselim se že premiere Sob, ker vem, da bo Sandi zelo dober, morda pa bo tudi Vesna naredila nekaj čisto novega ... šla čez sebe. 

Petkov govor na občinski proslavi: morda bi spremenil samo to, da smo tudi profesionalci še lahko ljubitelji. In da mi smo ljubitelji. 

12. Februar 1998

Od sinoči imamo internet. Poslal sem prvo pošto, Tatjani Doma. Našel sem prve podatke, o Marcusu Koebeliju. Izgleda, da bo stvar prav zanimiva. Zdaj je naslednja investicija v tej smeri telefonska linija, ISDN in seveda multimedija. 

Tomaž in Anica sta naročila svetlobni regulator. Tako bomo lahko vrnili sedanjega na ZKO. Kar precej problemov se že počasi nabira pri koordiniranju prireditev … Na ZKO-ju pa bo prišlo tudi do “preštevanja” in najbrž bodo tudi zato hoteli imeti vso opremo spodaj. Kakorkoli že: do konca marca bomo imeli svoj regulator: nov, kakovosten, hkrati prenosni. Mislim, da smo za naslednjih 10 let uredili regulacijo svetlobe in lahko bomo začeli vlagati v reflektorje⁴⁹. 

17. februar 1998

Včeraj smo se kar malo skregali: zaradi plakatov, ki jih ni bilo pred gledališčem v soboto, zaradi tega, ker Marjan ni hotel zvečer narediti usluge Ireni in zakleniti kleti, zaradi Tomaževega dolgega reakcijskega časa pri izvajanju nalog. 

Obiskal me je Aleš Novak. Rad bi delal v našem gledališču. 

Petkov pogovor s Sebastijanom Horvatom glede gostovanj v tujini. Načelnega dogovora za vsa gostovanja v tujini nisva dosegla. Pogovarjala se bova posebej, za vsako gostovanje posebej. Za začetek o Beogradu: vztrajam, da če morajo vsi trije tehnični delavci hoditi na predstavo po Sloveniji, da potem morajo vsi trije tudi v Beograd. Sebastijan bi namreč rad, da gre samo Tomaž. Vztrajam: če jih ne potrebuje v BG, jih ne potrebuje tudi po Sloveniji. Pravi: da je doma drugače, da on doma na predstavah ne bo delal ... Ne popustim, in naši bodo šli zraven, če se bo šlo. 

Gostovanje Štajerca v Ljubljani seveda čisto polno. V gledališču tudi Partljič z ženo, gosti ga župan Luci. 

Finiširamo s predstavo.  

24. Februar 1998

Pustni torek. Nekakšno premirje. Tehnika finišira svoje delo za Sobe. V pisarnah nekak neobičajen mir. Anica končala finančno poročilo. Lepo je zvezano, komentirano, odposlano na občino in članom sveta zavoda⁵⁰. 

Všeč mi je, da je tehnika za to predstavo “stopila skupaj”. Usklajujejo se in se samostojno organizirajo za določene naloge. Tako mi ni treba vsega kontrolirati. Razumeli so, zakaj so tam in za kaj so odgovorni in kaj bi se zgodilo, če svojega dela ne bi dobro opravili (mislim: posledice na odru, ne kakšno kaznovanje). 

Stimulacijo sem dvignil na 7 % v poprečju. In jih nagradil za februar z 10 %, Anico pa z 20 % zaradi celoletnega preglednega in ažurnega vodenja financ. 

25. februar 1998

Včeraj sem dobil dve zanimivi pismi: v prvem mi odgovarja Nataša Matjašec in pravi, da naj ne bom birokrat, ampak tokrat ustvarjalec in omogočim gostovanje v Beogradu ... in dodaja še marsikaj, kar je najbolje prebrati kar v pismu. Najprej sem bil žalosten in jezen: zdaj pa sem se odločil, da bom reagiral takole: ne bom odgovarjal. Imam svoje stališče do projekta, z njim sem seznanil vodjo projekta in komuniciral bom samo z njim, Sebastijanom. Ne mislim se opravičevati za svoja stališča, ki so pač taka kot so. 

V drugem pismu je bil tekst, ki mi ga pošilja g. Šedlbauer in pravi, da bi ga rad režiral na Ptuju. Odpisal mu bom; - v glavnem, da ne verjamem, da bi ga ptujski honorar utegnil resno zanimati. Že popoldne me je klical Vlado Novak, ker da je prejel isto besedilo od Šedlbauerja (ker režiser predlaga za igralca njega in Bernardo Oman). Zanimivo je bilo to, da je Vlado nenadoma želel vedeti, kaj bomo igrali drugo leto, kaj smo igrali to leto in me začel prepričevati, kako je to projekt, ki ga gledališče potrebuje ... Lepo in prav: zalomilo se bo vse pri denarju⁵¹. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

46 - Seveda nisem imel pojma, kako se načrtuje, kaj šele gradi, kakšna javna zgradba. Kje začeti? Kako misliti obnovo? V čem je razlika med obnovo in prenovo? Če ne bi bilo že omenjenega Androta (Andreja Šmida), bi taval v megli. Tako pa me je naučil, kaj je to preveritveni projekt, pa idejni načrt, pa PGD in PZI. Niti malo izi. 

47 - Tatjana Doma je bila "hišna dramaturginja". Ob premierah je izhajal "Premiernik" - nekaj takega kot gledališki list in postavljali in tiskali smo ga v Tedniku, ki nam je še kako "šel na roke". Pri njih smo tiskali tudi Sezonec - najavo nove sezone. Mogoče je izšel celo kot priloga pri Tedniku ...

48 - Pozabil sem na to dejstvo: da so ljudje poskušali "prek vez" dobiti karto za Štajerca celo pri županu. In jim je seveda ni mogel "zrihtati". Ker sedežev je, kolikor jih je. Mogoče pa je prav ta županova osebna izkušnja s karatami, ki jih ni več, pripomogla, da je bil naklonjen misli na prenovo gledališča? A propos sedežev: Da bi pro-vocirali (provocare = priklicovali) obnovo, sem Andreju rekel, da naj v preveritvenem projektu "nabaše" v volumen čim več sedežev. Mislim, da jih je narisal kakšnih 230. Saj veste: papir vse prenese ... Zdaj, ko gledam tole vse skupaj za nazaj in vidim, kaj je po prenovi nastalo, priznam: moja napaka. Gužvanje sedežev na silo v dvorano z argumentom češ, po porenovi bo dvorana sprejela več gledalcev - napaka. Pika. Kaj bi se mi zdelo danes najprimerneje? Če bi lahko zavrtel čas nazaj in odločal? - Preprosto: v danih gabaritih povrniti dvorani - z ložami, balkonom - nekdanji sijaj. Bi se reklo: nekdanji kič. Saj veste; pozlata, rdeči žamet, ložice za njega in njo. Retro. Nekje drugje pa zbetonirati sodoben "silos" - sodobno dvorano s 400, 500 sedeži. (Da ne sanjarim: že v Q-Centru bi lahko nastala takšna dvorana. Parkingi - blizu, obvoznica - blizu, infrastruktura - ready.

49 - Zdaj šele dobro vidim: začeli smo res iz nule. Od žlice. Ničesar nismo imeli. Razen želje - delati gledališče, igrati. Igrali bi pri svečah, če bi bilo treba. (In tu je ta paradoks: gledališče ne potrebuje drugega kot nekoga, ki želi igrati in nekoga, ki ga želi gledati. Kjerkoli; lahko tudi na trgu, v kleti, gostilni, razredu. Ko pa iz "želeti-igrati-in-želeti-gledati" začneš želeti delati "dejavnost", institucijo in kaj šele "presežek prihodkov nad odhodki", potem pa se stvari zakompleksnizirajo. Ja, lahko dobiš kompleks pred kompleksnostjo. In v tem je lepota in izziv.

50 - Ja, s koliko skrbnosti smo pripravljali poslovno poročilo; od vsebin, do statistik, grafov, financ - samohvale z višino oz. bolje deležem lastnega prihodka, odzivov v javnosti ... Verjel sem, da bodo argumenti rezultirali v več denarja za gledališče. Časovni preskok. Nekoč pozneje - mogoče bom v prihodnosti pisal v dnevniku tudi kaj o tem; skoraj prepričan sem, da bi moral - sem razočaran, da tega denarja ni bilo vse več, kakor je bilo obiskovalcev in uspehov vse več, v neko poročilo na prvo stran napisal: "Če kdo to bere, naj me pokliče, da bom vedel, da je to vsaj nekdo prebral." Nikoli nisem dobil nobenega klica.

51 - Denar: če ga imaš, si lahko kupišt tudi "pavarottije". A to - kupovati, ker pač imaš denar - ni gledališče. Gledališče je "proizvodnja", gledališče je "domača gredica", "pridelano doma". Seveda: korenček v lidlih in šaprih in hoferjih je ves lep, čist, perfekten, kot da bi ga na stružnico izdelal; domač je ves blaten, skrivenčen in dva nista enaka ... Ampak je pa z domačega vrta! Gledališče ni trgovinska dejavnost; gledališče je lokalna (locus) kategorija; gledališče stoji in pade z intenziteto, s katero živi z mestom, meščani, kolikor resonira s svojim okoljem. Obstajajo mnogi kraji, ki imajo kulturne domove in večnamenske dvorane; ja, in tudi tja seveda zaide gledališče, da v tamkajšnjih krajih poskrbijo za pestro kulturno ponudbo. A malo krajev ima svoje lastno gledališče. (Bogati kraji, bogata mesta, pa seveda tudi več.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Na fotografiji sta Gojc in Jaša, ki čakata.
Čakata na nastop. V garderobi gledališča Divadlo u Valšu v Pragi.
Takole si mislim:

Če je – po velikem Williju - ves svet res oder, in vsi ljudje igralci, potem bi veljalo, naučiti se čakati.

Čakamo, da bo čim prej fertik osnovna šola, da bomo lahko ... vozili moped.

Čakali smo, da bomo lahko v srednji zunaj do ...

Čakamo, da bomo čim prej dobili izpit za avto.

Čakamo, da bomo naredili na faksu zadnji izpit.

Čakamo, da bomo dobili službo.

Čakamo, da bomo jo/ga našli; kromosomodajalca za svojega potomca/ce, potomko/ke. Če.

Čakamo, da bo potomec zlezel iz plenic, šel v šolo, naredil izpit za avto, končal faks, dobil službo.

Čakamo, da bomo dobil vnuke.

Čakamo, da bomo na vrsti v čakalni vrsti za menjavo kolka.

Čakamo. Čakanje bi bilo treba kot predmet uvesti v šole. Čim prej. Samo-čiči-in-čaki.

To bi bilo zanimivo. Kaj vse nam dogaja, medtem ko čakamo!

Ko čakamo, se že godi.

Gledam ju, Jašo in Gojca, in se sprašujem, kaj jima hodi po glavi, medtem ko čakata.
To, kar ravnokar bo, gotovo ne. Ker to sta povedala že 50 krat. Odšpilala, zašpilila, zašpalila.

Zdi se mi, da jima godi, kako® se godi.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 

***

7. januar 1998

Leto se je začelo intenzivno: zbiram denar za kritje razlike za gostovanje Štajerca na Ptuju (MGL). Predstavi staneta 800.000, zbrati moram še 200.000 sit. 100.000 pa je velikodušno dal župan iz svojega denarja. Tako delamo uslugo Zlatku Šugmanu, ki trži to predstavo zato, da bodo potem člani MGL-ja šli na sindikalni izlet... Prav zanimivo: zdaj me zanima, koliko denarja mi bo uspelo nažicati. 

Začeli smo z vajami za SOBO ODDAM. Fino gre. Tudi Marjan in Goga sta uspešno začela delati na scenografiji. 

Danes me je klicala Diana Koloini in mi povedala, da bom dobil Zlato ptico. Nagrado, ki jo je včasih podeljevala ZSMS. Danes pa je menda tudi nekako strankarsko obarvana (LDS). Kaj to pomeni? No, dobil naj bi jo za svoj prispevek pri ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Lepo.

Veseli me, da bomo prodali O tem se ne govori kar 7-krat na Ptuju. Štiri predstave so tako rekoč že dogovorjene in prodane, prihodnji teden pa se bo oglasila še kakšna šola, predvidevam.  

Tako bo januar zapolnjen s kranjsko otroško in s Predsednicami, ki sledijo konec januarja. Upam, da bo kljub nedelji gledališče polno. 

Še zmeraj mi ni čisto jasno, kako stojijo stvari z Lali Soundom, kaj je z mikrofoni, ali je dobavljeno vse, kar smo plačali. Zoprni, ti stari grehi. Pravzaprav najslabše, kar je možno. 

Anica se že vsak dan poglablja v številke in dela na zaključnem računu. Vse bolj je zbrana samo na številke in mimogrede sproti dela še tekoče stvari. 

Mateja vodi trenutno tekoče malenkosti, pisarniške posle ... Irena, Marjan in Tomaž pa lahko še malo počivajo pred predpremierskim časom za Sobo oddam. 

Prebral sem nekaj “inventurnih listov” - (sodelavcem sem dal čez novoletne praznike nalogo, da premislijo in zapišejo, kaj je bilo v letu 97’ o.k. in kaj slabo): zanimive reči: vredne razmisleka, vredne upoštevanja, oziroma debate in pozornosti. Poleg tega pa Aničina hecna pesmica: 

Najprej ni bilo nič. 

Niti gledališča. 

Potem je bila PRAZNINA. 
Obdobje brezvladja. 

Nesrečna ljubezen z ELIZABETH. 

Obdobje brezvladja. 

Bog zmage VICTOR je dal razum, 

srce in zmago vsem znanim grešnikom. 

S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani 

STROJEPISKI pred vrata z napisom: 

ODDAJAM SOBE. 

Obdobja brezvlade ni več. 

Je Samo GLEDALIŠČE.  

16. januar 1998

Dobil sem nagrado Zlata ptica za oživitev poklicnega gledališča na Ptuju. Vesel sem, ker je to priznanje celi skupini, ki je 6 let delala za to idejo. Res sem nekako zelo zadovoljen, da so v centru - v Ljubljani opazili ta dosežek in da je s to nagrado pridobil na vrednosti. P. Božič mi je rekel, da naj ga pokličem in da se bova dogovorila za to, da bo on poskušal pri Školjču urediti termin zame. Rekel je, da moram zdaj, ko sem dobil od LDS nagrado, dobiti tudi državno subvencijo za gledališče. Bog mu naj besede pozlati.

Včeraj sem se poveselil s Sandijem, Vesno, Dolfijem in sodelavci. Bilo je kratko slavje med sicer zagnanim delovnim vzdušjem za pripravo SOBO ODDAM. 

Čas teče zelo hitro. 

Nocoj je še gostovanje Vlada v Mali Drami. Grem zraven. Stojko bo posnel predstavo. Upam, da bo kaj publike. 

Prihodnji teden gostuje tam Elizabeth, nato Predsednice pri nas. Že danes zanje skoraj ni več kart. Lepo. Tudi O tem se ne govori bomo dobro prodali. Mislim, da je za začetek leta res dober program.  

Anica je v številkah, Mateja ima vedno dovolj različnega dela, Marijan in Irena delata za predstavo rekvizite in sceno, le Tomaž trenutno uživa na smučanju. Toda že danes zvečer začne delati v Ljubljani za Govor. 

Danes grem še na novoletni sprejem k županu MOP. Mislim, da je prav, da se tega na kratko udeležim, čeprav moram takoj v Ljubljano. 

19. januar 1998

Kranjsko predstavo otroci radi gledajo. Gledališče je prav primeren ambient. Ne bi si mislil, da je lahko vzpostavljen tako dober kontakt. Predstava ni zgubila prav nič na komunikativnosti, je pa veliko bolj obvladljiva in obvladovana tako s strani igralcev kot pozornosti publike. 

Anica me preseneti, šokira z obnovo petkovega pogovora z Borutom Fekonjo⁴⁴: klical je, da bi se pozanimal, kakšna je ta predstava za otroke in menil, da bi si jo moral skoraj najprej pogledati sam, preden bi poslal svoje otroke. 

Nekaj ljudi je včeraj po matineji reklo, da bi morali to predstavo (O tem se ne govori) narediti zvečer, za izven. Npr.: Mrgoletova Tjaša. Me veseli. Ja, prepričan sem, da je to prava predstava. In razmišljam: koliko energije in prepričevanja je treba, da spravimo “skoz” nekaj dobrega, kar je med drugim priznano tudi od drugih za dobro. Kaj hočemo. 

Danes iz dveh virov izvem, kako sem popackal nagrado Zlata ptica ..., kar so ljudje videli na POP TV. Hm?... Kako me zanima ta prispevek; le kaj so “poantirali” iz dejstva po-nagrajevalnega žura, in dejstva, da sem za trenutek odložil kozarec na pleksi priznanje.

20. januar 1998

Milan Pulko⁴⁵ se je začel ukvarjati s popravilom mojega interneta. Upam, da bo kmalu usposobljen, tako da bom lahko začel pošiljati elektronsko pošto. Treba je kupiti samo še modem. 

21. januar 1998

Vaje za Sobe lepo tečejo. Sandi je domiseln igralec, natančen in Vesna je seveda hitra in lepo se ujemata. Stvari bodo čiste in duhovite. Veselim se vsega skupaj. Vedno boljše se mi zdi, vedno raje vse skupaj delam. Fino. 

Urejam zavarovanje: od dveh firm (Triglav in Zavarovalnica MB), ki nas zavarujejo sedaj, bomo šli samo na eno. Ugodnejšo seveda. 

Odločil sem se, da bom s prijatelji, ki so bili v Zato.-ju, povabil na žur, da proslavimo Zlato ptico.  

Tadej je gledal posnetek na POP-Tv: meni, da bi moral reagirati. Meni se zdi pa brez veze. 

22. januar 1998

S Petrom Srpčičem nadaljujeva pogovore o monodrami. Zanimivo: tudi M. Lampe Vujičič naj bi menda igrala to igro, pa tudi P. Vetrih ve zanjo - po Petrovih informacijah. Zdaj je vprašanje, čigav je Petrov prevod in ali je narejen iz angleščine? 

Poslal sem vabila za “žurko” ob ZLATI PTICI. Povabil tudi politike, ki so dobili kar enako vsebino vabila kot kolegi-sodelavci. Upam, da ne bodo gospodje užaljeni, ker jih tikam in nisem nič protokolarno uraden. 

Kart za Predsednice ni več. V nedeljo bo prava norišnica. 

Zunaj sneži in piha mrzel veter. Končno bo torej zima. Nam je toplo. Pridno vadimo za Sobe in dobro nam gre. Bliža se gostovanje Štajerca, ko bo dvorana gotovo spet premala. In razmišljamo o tem, kaj se bo zgodilo, če bomo povečali parter. Zgodilo v smislu razmerij odra, vizur.  

27. januar 1998

Ta ponedeljek je bil kar dolg jutranji sestanek. Prav fino je, ko se ne dobimo samo zato, da bi si razdelili naloge in naredili nujne stvari, ampak tudi malo posanjarimo, razmišljamo o prihodnosti, vizijah, možnih smereh razvoja, o šibkih točkah. 

Pozanimal sem se za panoje: city light. Ena vitrina stane okoli 3000 Dem! Predstavljal sem si, da bi cena lahko bila okoli 1000 DEM. Torej sem se pošteno zmotil in zdaj bom to opcijo kar lepo odmislil... 

Razmišljam o ciljih, poslanstvu in viziji, kakor sem o gledališču na Ptuju razmišljal v času razmišljanja o ponovni profesionalizaciji, morda leta ‘94 ali ‘95, in primerjam stvari z današnjim stanjem stvari. Nekatere stvari se mi zdijo preformulirane, morda so cilji nekoliko drugačni, drugačna dinamika, vendar mi je večji del osnove kar všeč. 

POSLANSTVO GLEDALIŠČA 

1. Gledališče ni namenjeno samo sebi, ampak obstaja šele v stiku s publiko. 
2. Gledališče ni kraj za reševanje osebnih stisk in frustracij. Le-te pa je tudi mogoče prepoznati in prerasti v obliki gledališkega dogodka. 
3. Gledališče je tu zato, da pomaga ljudem, da uzrejo sami sebe. 
4. Gledališče je živo, ali pa je za pokop. 

ZAKAJ SMO TUKAJ 

1. Tukaj smo Zato., da bi bilo ljudem v Gledališču Ptuj lepo. 
2. Tukaj smo zato, da delamo kvalitetno. Kvalitetno delamo, kadar se vedno znova sprašujemo, kako bi lahko določeno stvar naredili še bolje in jo nato naredimo še bolje. 
3. Tukaj smo zato, da ljudem pripravimo čim več čim bolj kakovostnih prireditev. 
4. Tukaj smo zato, da kot posamezniki in kot firma rastemo in se razvijamo. Na kakovostnejše, bolje. 

ČISTO PRAKTIČNO 

1. Ni važno koliko delamo, ampak kako delamo. 
2. Ni važno, da je delo narejeno, ampak da je dobro narejeno. 
3. Ni treba delati dosti, zadosti je da delamo tiste stvari, ki funkcionirajo. 
4. Ni toliko važno, da uspemo, ampak da vemo, zakaj smo uspeli. 
5. Ne zanima me, kaj pravijo zakoni in predpisi, ampak kaj pravi praktično življenje. 
6. Ne zanimajo me pravne, ampak funkcionalne rešitve. 
7. Ne zanimajo me problemi, ampak predlogi rešitev. 

KAJ ŽELIMO DOSEČI  

1996 

1. Tri predstave.  
2. Pojavljanje v medijih in strokovna uveljavitev. 
3. Na koncu leta pozitivna bilanca in rezultat: dobro, da imamo v mestu poklicno gledališče. 
4. Čim več Ptujčanov privabiti v gledališče, kjer bodo zadovoljni. 
5. Utrditev notranjega sistema: zaposlitev ljudi, oblikovanje ekipe, navad. 

1997 

1. Osvajanje drugih poklicnih gledališč - koprodukcije. 
2. Osvojitev področja med Celjem in Lendavo: kulturni domovi, šole. 
3. Sodelovanje z Akademijami - poletni tabor. 
4. Speljati abonma. 
5. Intenzivno delo na propagandi. 

1998 

1. Napad na velikega sponzorja. 
2. Ureditev prenočišča za gostujoče igralce. 
3. Velika predstava. 

1999 

1. Novoletna predstava ob prehodu v leto 2000. 
2. Priprave idejnih projektov za obnovo gledališča. 

2000 

1. Abnomaji odrasli. 
2. Abonmaji otroški. 
3. Vpeljana sodelovanja s šolami. 
4. Gledališče je poleg kina in knjižnice najbolj obiskovan del mesta. 

KAKO BOMO DOSEGLI SVOJE CILJE 

1. Načrtujemo toliko, kolikor lahko uresničimo. 
2. Delamo kakovostno. 
3. Stalno spraševanje: kaj delamo, zakaj to delamo, kako bi lahko delali bolje? 
4. Razmišljamo, kako bi lahko naredili delo še bolje. 

PRAKTIČNO 

1. Ljudje so bistveni. 
2. Dogodki morajo biti zanimivi: ljudi se morajo dotakniti. Vseeno, kako. 
3. O dogodkih se mora govoriti. 

S ČIM BOMO DOSEGLI CILJE 

1. Z osebnim izpostavljanjem, stališčem, držo. 
2. S pogumom, mladostnostjo, odločnostjo, samozavestjo. 
3. Z znanjem, veščinami (tehnika). 
4. Z informacijami (vednost). 
5. S sposobnostmi (osebnostne lastnosti). 

Bil na sestanku direktorjev javnih zavodov: zanimivo. Pogovor: strategija razvoja, vizije do 2003. Vendar v glavnem pogovor o proračunu ‘98. Tako se je pogovor vrtel bolj okoli zavodskih programov in predloga osnutka plana za kulturo, ki ga je izdelal oddelek. Vrnil sem se na temo in predstavil plan obnove gledališča. In mislim, da sem pravi čas ujel zadnji vlak pri “delanju” vizij na nivoju občine, kar zadeva vizije na področju investicij. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 
44 – Borut Fekonja je bil, ali pa še bo (morda je bila leta 1998 to še Lidija Majnik), predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj. Tako sva se spoznala in ostala potem do danes prijatelja. Danes vem, kaj ga je takrat skrbelo; vem pa tudi, da je bila skrb odveč in ja, otroci so bili zadovoljni; starši in vzgojitelji/učitelji pa tudi. 

45 - Milan Pulko; filmar Miran Zupanič mi je prvi kazal, kakšne vse podatkovne baze se da najti na računalniku. Bil sem fasciniran. Na zaslonu je imel milijon ikon, ki so vodile do programov, knjižnic, leksikonov, enciklopedij ... In potem je bil potreben samo še korak do njegovega računalničarja, Milana Pulka, ki je v Olgici “imel prek” računalnike. Super zabaven računalničar. Vse mi je poštimal.  

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.