-
30-12-25 8:32
25<26

Nešo je letos zakuhal, zato je manjkal.
Bomo pa ponovili. Večkrat. Naslednje leto.
Še vedno nam je zanimivo. Madonca, o čem vsem se več ne pogovarjamo.
Ene take fajn stvari so še ostale, v bistvu. Zelo fajn. Vedno bolj fajn.
-
22-12-25 6:23
Prva petletka, 24

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23,
- februar 1999
Sebastijan Horvat je odpovedal sodelovanje Elizabeth na Festivalu, češ, da je predstava na festivalu že sodelovala. Zdaj bomo v ta termin uvrstili stoto ponovitev Govora malemu človeku. To je tudi svetovni dan gledališča.
- februar 1999
Dogovorjeno gostovanje Ovinka v Narodnem domu v MB je spet problematično: isti dan, ko je Brane Kraljevič dovolil, da 16. in 17. igramo v Narodnem domu, je dal na spored tudi predstavo Bombažnih polj. In vsi nekajmesečni dogovori in usklajevanja so ponovno padli v vodo … Anico bo kap, ko se bo v ponedeljek vrnila v službo.
Poslušam reportažo s premiere Štefke Valentin, ki je bila na Valu 202 (Nina Simonič, Edita Gaberšek). Fajn. Kako zanimivo se zdi gledališče tistim, ki prihajajo od drugod, iz Maribora, Ljubljane …
- marec 1999
Najavljen sem na sestanek pri g. Vidoviču. Kar po telefonu mi je že povedal, da bo denarja za GP v tem letu enako veliko kot lani in ne manj, zato naj bom kar miren … Jaz pa grem tja, da bi videl, ali bi lahko bilo denarja več kot lani! Najavil sem se tudi pri Lidiji v knjižnici in morda mi glede nekaterih stvari glede razovja firme lahko ona kaj pomaga.
- marec 1999
Noro: ni bilo pravega časa za vpisovanje. Gostovanje Žiri, Café Teater v Ljubljani, priprava plakata in gledališkega lista za Festival monodrame, priprava razstave idejnega načrta za obnovo gledališča. Poleg tega pa sestanek z g. Vidovičem glede plač, razvoja, financiranja, pa z go. Lidijo Majnik okrog njenih izkušenj glede gradnje knjižnice, pa dogovori z Šedlbaurejem in odločitve na osnovi analize poslovnih rezultatov v letu 1998. Kar nekaj dela.
- marec 1999
Sinoči sem dobil v Kranju od Draga 4 reflektorje. Most bo spet malo bogatejši …
Počasi pripravljamo razstavo idejnega načrta. Poslanih je več kot 80 vabil; svetnikom, novinarjem, direktorjem … Prav zanima me, kakšen bo odziv. Mislim, da bi lahko bila stvar precej odmevna, saj bo vizualno bogata. S pogostitvijo in odprtjem razstavice bi lahko stvar izgledala prav luštkano, si mislim.
Branetu Kraljeviču sem danes poslal pismo, v katerem mu dajem nekaj dokaj konkretnih predlogov glede možnega sodelovanja obeh gledališč v prihodnji sezoni. Upam, da se bo odzval in da bomo morda res kaj uresničili. Seveda se nekoliko bojim mariborskega tendiranja k pogovarjanju, zato se bom ves čas trudil, da bodo stvari tudi zapisane. Presenečen sem namreč bil, ko sem od ge. Trkulja izvedel, da je dobila od ravnatelja nalogo, da pripravi skupni, ptujsko-mariborski abonma za prihodnjo sezono. To se mi nikakor ne zdi izvedljivo, glede na to, da mi nimamo tipičnega abonmaja.
Planirali smo že tudi Ovinke v juniju in maju. Upam, da bo šlo s termini v MB vse po maslu.
Sinoči sem v Kranju Alešu Novaku povedal, da bomo delali v prihodnji sezoni dva projekta manj, kakor sem načrtoval. Ne bo »Prašičkov« in ne Žab, ki naj bi jih režiral on. Ostaja seveda načelni dogovor za sodelovanje …
Pred začetkom monodrame se sprašujem, kako slavnostno, polikano začeti in končati festival. Kako se našemiti – v direktorske atribute, kakor običajno, z umetniško svobodo? Vem, da je vse to brez pomena, vendar poskušam gledati na stvari skozi prizmo vizije oz. cilja: počasnega prepariranja javnosti za pridobivanje naklonjenosti in podpore glede prenove stavbe gledališča.
V petek sem najavljen pri županu. Upam, da mu bom znal dovolj na kratko in dovolj slikovito dopovedati, kako daleč smo z obnovo. In da je potrebno »samo« pet nadaljnjih milijonov, da bi lahko naredili PGD in PZI in imeli te papirje še v tem letu. In da bi bili nato maksimalno in optimalno pripravljeni za rezanje kulturnega tolarja na temo obnove starega mestnega jedra … Optimist sem. Zdi se mi, da zelo dobro kaže. To in prihodnje leto pa bosta najbrž bistveni za to, ali bo fasada stala do leta 2002 ali šele kdaj kasneje.
- marec 1999
Počasi se kompletira festival. Še nekaj dilem, še nekaj vprašanj: ali bodo vsi vrnili podpisane pogodbe, ali bo obisk o.k., ali se bo kakšne od predstav udeležil kateri od politikov?
marec 1999
Ob 9.00 imam sestanek z županom. Tema: obnova gledališča. Kako mi bo uspelo prezentirati idejni načrt? Kako bom govoril glede denarja? Kako ga zmotivirati?
---In sem nazaj: nimam dobrega občutka. Recesija, manj denarja, centralizacija, krčenje … to so bile besede na županovih ustih. Verjamem mu. Vendar verjamem tudi sebi in naši viziji. Zato bomo delali naprej in rinili. Do PGD-ja in PZI-ja in do ministrstva za kulturo. Kje mi bo torej letos uspelo dobiti 5 mio Sit za naročilo nadaljevanja projekta arhitekture? Ali bomo dobili iz proračunskih sredstev denar za »filmsko pročelje« maja?
Plakati in gledališki listi so v hiši. Upam, da bomo dovolj prisotni in agresivni, da bo od vsega tega tudi čim večji učinek. Gledališki list je zelo zelo v redu, plakt morda nekoliko manj, vendarle pa še zmeraj čisto spodoben.
- marec 1999
Čakamo, kaj bo z Milovanom. Ostane, ali gre v SŠC? Teden, ki je pred nami, bo norišnica. Treba bo stisniti zobe in se prebiti do festivala, ko se pa stvari spet noramalizirajo.
- marec 1999
Včerajšnja tiskovna konferenca: stvari so bile dobro pripravljene. Andrej je postavil lepo razstavo z načrti, vizualizacijami, tekstom, mi smo dodali fotografije Slovenskega trga nekoč in danes. Na tiskovni je bilo okoli 20 ljudi. Nekaj mestnih svetnikov, g. Vidovič, ga. Šamprl-Purg, g. podžupan Hojker, g. Tarbuk in g. Vilčnik s Perutnine, od novinarjev pa Večer (Podbrežnik), Radio MB (Klančnik), Tednik (M. Slodnjak), Delo (F. Milošič), RMI. Bili sta tudi članici Žirije: gospa Muhičeva in Katarina Klančnik-Kocutar. Poleg tega še dr. Čelan in mag. Gačnik z Bistre. Pa gospoda iz Expo Biroja iz Maribora. Vse je bilo lepo in prav, vendar sem naredil veliko napako in nisem javno posebej pozdravil g. Hojkerja. Morda se je res ujezil in zato po predstavitvi kar odmahal … Bog pomagaj, nisem pogosto v taki koži in protokol ni moja močnejša stran. Popoldne je zadevo posnela gospa Angela s TV Slovenije, danes pride Ani s POP Tv. Danes pričakujem tudi članek v Dnevniku (P. Pogorevc), tako da bomo kar se da dobro pokriti. Lepo in prav … toda, zdaj je treba naprej. Najti 5 Mio sit za izdelavo PGD in PZI. In dobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne in … ter mestnih služb. Kaj pomeni dejstvo, da na predstavitvi ni bili ne gospoda Napasta, ne g. Kolariča? Ali to kaj pomeni?
Brane Kraljevič se je menda silno razburjal zaradi tega, ker da mu nismo povedali, da v Ovinku igra tudi Toš, da smo prosili samo za Nešota. Kakšna čudna stvar: sam je bil na premieri in je lahko videl, kdo igra. Poleg tega organiziramo to gostovanje v Narodnem domu skoraj pol leta.
---
Zdaj, ko sem se odločil za 3 premiere na leto, ko sem Alešu Novaku povedal, da se je najin pogovor (spet) prestavil oz. zavlekel na poznejši čas, se mi zdi, da diham nekoliko lažje. Vse se mi zdi preglednejše in manj pritiska čutim. Nauk pa je pomemben: ne bom smel več obljubljati in hipotetično govoriti in se dogovarjati toliko vnaprej. Ljudi je veliko in morda je bolje, če spremenim taktiko ter se pogovarjam relativno pozno. Potem, ko vem, kaj zmoremo.
---
Nova pridobitev: lestev! Zdaj bomo končno lahko namestili vse žarnice v lestenec …94
- marec 1999
Zdaj je, mislim, skoraj vse nared. Ob 11. uri imamo še sestanek, operativne reči v zvezi s festivalom. Upam, da so bile priprave dovolj dobre in da nam bo v nadaljevanju šlo vse po maslu. Pravzaprav sem zelo vesel, da so tu vse pogodbe (tudi Trst, ki je najprej ni vrnil, nato pa poslal nazaj nepodpisano in nežigosano, je naredil pravzaprav čisto birokratsko napako; mi pa smo se seveda bali, da zaradi malo denarja ne bodo prišli), da vsi termini »stojijo«, da smo uspeli pripraviti razstavo in da se predstave že kar lepo polnijo.
Včeraj pa sem malo bolj pomislil na razstavo in dejstvo, da na njej ni bilo ne g. Napasta ne g. Kolariča z oddelka za okolje in prostor. Ne morem verjeti, da jih ne zanima, kar se pripravlja na tem področju v nekem zavodu. Njuno odsotnost (za katero se nobeden ni opravičil) ne morem razumeti drugače kakor neke vrste »politčno« dejanje: ali nimata lastnega mnenja in čakata, kaj bodo rekli drugi (politiki), ali brez g. Gabrijeličiča ne upata reči ničesar, ali se jima zdi, da ne smeta prehitevati in bi s svojim obiskom nakazala, da podpirata projekt? Ne vem, kaj se dogaja v njunih glavah; meni pa se zadeva zdi smešno žalostna. Pišmevritičnost oddelka za okolje in prostor se mi nikakor ne zdi sprejemljiva ob dejstvu, da je v mestu bilo narejenih že kar nekaj čudnih gradbenih potez, ki pa so jih morali najbrž požegnati prav ljudje s tega oddelka …
- marec 1999
Danes se bo začelo. Ukvarjam se (v glavi) z uvodnim govorom. Morda celo preveč skrbim, kako in kaj. Po drugi strani pa ni zmeraj priložnost in možnosti povedati z odra še kaj, kar tudi sodi k pojavu gledališča v skupnosti.
---
Še zmaraj premlevam misli in zamisli za nocojšnjo otvoritev. Kaj, koliko, čemu, s katerimi poudarki?
Ja, ja, malo zaupam sebi in bog'cu … Nekje globoko v sebi pa dobro vem, da bo prav vse o.k.
- marec 1999
Zelo sem bil zadovoljen s svojim uvodom v Festival. Kratko, jedrnato. Pri vsem skupaj mi je pomagal pogovor s Francije Gabrovškom večer pred začetkom festivala. Ki mi je dal iztočnico in me nekako usmeril oz. omejil v mojih razmišljanjih. Saša Pavček je bila izvrstna. Publika izjemno zadovoljna. Naslednji dan Kontrabas in Slavko Cerjak. Nekoliko manj publike, vendar bili so videti zadovoljni. Nato Zijah z Medvedom in po nenavadnem začetku z glasbenim dialogom med osebami, so se ob Zijahovi natačni igri popolnoma navdušili in zapustili gledališče očarani. Sinoči je Alenka bila spet med nami s Štefko. Zdi se mi, da preveč hiti, da si ne vzame časa in da je površna pri dikciji (vokali). Sicer pa publika spremlja zgodbo z naklonjenostjo, sočutjem … Konec nekako vse pomiri in zaključi raznorazne dogodivščine. Včeraj je prišel Marinko Nikolič. To je zgodba zase. Ne morem ga »prečitati«: hoče vaditi vsak dan, postavljati luč, delati s tonom, pravi, da bo imel pri nas premiero. Hoče dva uniformirana policaja – varnostnika. Hoče ljudi na odru. Skrivnosten je. Ne pove veliko, vendar veliko govori. Želi direktnega poročevalca iz Slovenije za BiH. Kaj pripravlja? Izziv, eksces, škandal, provokacijo? Ni mi jasno. Hecen tip. Ali je morda samo tak tremaš … Sicer pa razen nekaj težav z vstopnicami pri Zijahu in sinoči pri g. Tonejcu ni posebnih problemov. Hvala bogu. Tudi Perutnina se izkazuje s svojimi preobilnimi narezki. Vse skupaj je fino. Upam samo, da bo tako potekalo do konca. Medijsko je festival kar dobro pokrit, vsaj v ključnih momentih (začetek, tiskovna, priprave).
---
Dobili smo možnost za nadaljnje zaposlovanje prek javnih del za inšpicienta. In to že s 1. aprilom. Zdaj je treba ukrepati in nekoga vzeti. Hkrati sem dobil ponudbo dveh deklet, pa tudi Andrej Gabron se je javil. Najbolj mi je všeč misel, da bi Simon Puhar nekoliko odložil vojsko in prišel delat k nam. Kajti na ZKD-ju je ostalo prek javnih del mesto samo za enega človeka. Res upam, da se bo vse to dobro izšlo; predvsem se račun zaplete zato, ker ne vem, v kakšni kondiciji se bo v službo vrnil Marijan.
- marec 1999
Zdaj pripravljamo stvari za Koreodramo. Zdi se mi, da bo tudi ta postavitev, na odru, zanimiva za našo publiko. Sinoči je nastopila Lučka Počkaj z Balerino in ljudje so bili zelo zadovoljni. Kljub resni temi, kljub resnejšemu žanru. Znali so videti igralski dosežek, igralkino prepričljivost, iskrenost, izdelanost lika. In to je super, prav to me zelo veseli: da publika vidi, da je profesionalno igralstvo nekaj, kar je artificielno, estetizirano, ugledališčeno, zavestno izbrane odločitve.
- marec 1999
Tudi Frayevo predstavo Igrati je publika kar dobro sprejela. Hvala bogu so bili na predstavi taki, ki jih gledališče zares zanima. Damir pravi, da je Beckett še bolj hermetičen … Upam, da predstavi nista preblizu in upam, da bo Nikolić danes o.k. Sicer pa moram zapisati, da se je sinoči začela vojna na v Jugoslaviji. Nato je napadel. Po predstavi je bilo slišati na nebu hromenje avionskih motorjev … Kličem Tucovića, vendar veze nikakor ne dobim. Zasedeno … Nikoliću sem včeraj uredil poročanje za Oslobođenje. Danes bi hotel še TV … Sinoči so vadili do pol treh! Noro, kako nenatančni okviri in premala doslednost lahko ustvarijo probleme, ki si jih niti predstavljali nismo. Seveda: če imaš opravka s tipom, kakršen je g. Nikolić. No, želim mu, da bi naredil dobro predstavo, da bi publika uživala, da bi se vse skupaj dobro izteklo. Vse ostale njegove muhe in muhice pa bomo že prenesli … Čeprav nam je zares povzročil cirkus v urniku. Edini je, ki tukaj vadi, ki si tukaj izdeluje sceno, edini, ki potrebuje od nas posebej Tomaža in še Simona, ki je pri glasbi. Skratka: komplicirano. Vendar poučno. ---
Perutnina bo tiskala plaketo za nagrajenca. To so se spomnili sami. Lepo. Z Jašo sva sinoči razmišljala o zaključni prireditvi, o morebitnem širjenju nagarad v prihodnje in pogovor je bil zelo zelo koristen. Fino. Porodilo se je nekaj zamisli, še posebej pa mi je všeč tista o »leteči nagradi«: nagradi, ki pred festivalom ne bi bila definirana, podelili pa bi jo za nekaj, kar bi strokovno žirijo v času festivala nadvse prepričalo: npr. za dramatizacijo, izjemno glasbo, gib, petje, sceno, kostum, režijo … O tem velja resno razmisliti že pri naslednjem festivalu.
---
Prišel z občine, s sestanka glede proračuna. Male korekcije so možne, vendar bo v bistvu ostal takšen, kakršen je v osnutku. Slabi časi bodo letos. In še slabši bodo čez dve leti, ko se bo države popolnoma umaknila s kritjem razlik. Če prav razumem. Razlogov za optimizem ni videti (na prvi pogled). Vendar trdi časi so zanimivi časi. Se jih veselim. Ne bojim se. Nekje bo tudi ta ozek lonec moral pokazati razpoke. In tam skozi se bomo skušali izmuzniti, prebiti. Nekomu bo to moralo uspeti. Zakaj ne bi nam?
(Se nadaljuje.)
***
94 - Kako smo se razveselili vsake nove stvari, pa četudi samo navadne lestve! In druga gledališča so nam rada pomagala. Ja, čutilo se je, da so z nami in da nam privoščijo, da nam uspe, da shodimo, da se "ujamemo" v domačem okolju.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
18-12-25 6:23
Prva petletka, 23

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22,
- januar 1999
Vsi spet v službi. Spet zamujamo nekoliko jutranji sestanek!
- januar 1999
Počasi priprav za 2. Festival monodrame. Razmišljanja o tem, kako razvrstiti predstave, kaj narediti s profesionalci in kaj z ljubitelji …
Kako bo izpadla nocojšnja premiera Piki in Roni?
Gospod Pezdir je hotel vedeti, kako bo izgledala sezona do konca leta 1999. Žal nisem mogel napovedati slovenske sezone, ker jo Ana in kralj nekako »kvari«, štrli ven.
Pisal sem Matiji Logarju, pred nekaj dnevi tudi Branku Kraljeviču, in jima namignil, da sem pripravljen za koprodukcijsko sodelovanje gledališč, za morebitno izmenjavo programov malega odra in našega gledališča, o skupni produkciji, paralelnih študijih …
Zlatko Šugman je s TV Slovenija v naši hiši snemal del svojeg portreta. Fino se mi zdi, da si je za del oddaje izbral Gledališče Ptuj, kjer je delal njegov oče in o čemer govori v svojem prispevku.
- januar 1999
Sinočnja predstava je bila zelo v redu. Duhovita, enostavna, gledljiva. Morda v drugem delu nekoliko razvlečena. Sicer pa se mi zdi prav, da smo jim pomagali s posojo prostora in upam, da bodo predstavo lahko tudi prodajali. Morda celo kaj preko nas, česar pa ne upam ekipi zagotoviti. Na predstavi je bil tudi Matija Logar. Izbira predstave za dneve komedije?
V gledališču gostuje danes Jana Stržinar. Otroci so jo čakali kakšne pol ure, da je pripravila oder. Med obema predstavama ji bom povedal, da pričakujem, da se vede profesionalno, ker takšno zamujanje v hiši ni sprejemljivo.
- januar 1999
Zdaj pa je jasno, kje je bila tolikšna poraba vode (80m3): pri glavnem ventilu zelo močno teče voda. Koliko bo treba štemati, rušiti, opirati?
Kritika Piki in Roni v Večeru je ugodna. Fino.
Začenjam urejati stvari za Festival monodrame. Mislim, da bo šlo, čeprav bo veliko predstav. Vendar začenjam pri komisiji … Pošteno, konkretno sem zabredel v pripravo festivala in prav vesel sem, ker sem danes veliko naredil: članstvo v žiriji sta potrdili Katarina Klančnik in Milena Muhič. Zdaj še iščem enega moškega. Mislim na Borisa Cavazzo, Vinka Moederndorferja, Jašo Jamnika, Šaša Jurca … Kak moški ob dveh ženskah bi že bil dober za uravnoteženje energij …
Govorila z Latinom o Trikoju. Vse je odvisno od Maribora. Tudi njemu bi bolj ustrezal prvi termin (september, oktober). Počakava do začetka februarja, ko bo gospod Kraljevič povedal svojo odločitev.
Tehnika je bila danes doma. Prav zanima me, kaj bodo jutri pokazale vpisane ure: koliko je nadur, koliko dopustov …
- januar 1999
Mihi Alujeviču je vseeno, če bo režiral v prvem ali drugem terminu. To je dobro. Resnično dobro …
Dilema z Aljošem glede naslova Festivala monodrame. Ali: 2. festival monodrame… ali: 2. Festival z veliko … itd. itn. Mislim, da je sedanja rešitev kar dobra: Festivfal monodrame Ptuj '99. Brez številke, kateri, in bomo samo pri jubilejnih omenjali, kateri po vrsti je.
Peter in Alenka bi rada prestavila premiero. Sam nisem za to. Prvič zato, ker smo premiero enkrat že prestavili, drugič zato, ker Peter do 6. 2. itak ne more vaditi z Alenko, ker je v Mariboru in tretjič zato, ker sta ves čas vedela, v kaj se podajata.
- januar 1999
Gostovanje v Brežicah s Pismi je sinoči bilo čisto o.k. Kljub temu, da je svetlobni park slab, zavese modre ... Obisk zelo dober, igrala sta dobro, odziv je bil ugoden. Ko sem se takole čez Bizeljsko vozil proti Ptuju, je bilo veliko časa za razmišljanje o bodočnosti … O programu, gostovanjih, prodaji, razvoju, možnostih, ovirah…
Sicer pa imam zadnjih nekaj dni kar zanimive ideje za izdelavo koledarja za prihodnjo sezono. Razvrščam ideje, skiciram besedila, dizajniram osnovni izgled…
- januar 1999
Februarski program bo zelo pester. Dvoje zanimivih gostovanj in domača premiera.
Vrgel oko na statistiko leta 1998. Nekoliko boljši rezultati kot leta 1997. Predvsem porast domačih projektov.
Gospod Kolarič mi pravi, da je nekje mimogrede od »občinarjev« slišal, da sem »zajeban in nepopustljiv« direktor (v redu je tako!) in da se dela bistveno več, kakor se je včasih. No, saj je tudi denarja več.
Problemi s kanalizacijo se nadaljujejo. Kje je prava napaka? So res lani zadelali odtekanje kanalizacijske vode tako, da so zamašili tudi cev? Hvala bogu imamo dobrega mojstra, g. Žnidariča, ki se resnično trudi.
Marijan ima do konca meseca bolniško. Mile se bo prijavil na razpis. Kaj bo v začetku februarja.
Slišim, da so neuradni okvirji na Ministrstvu glede sofinanciranje Programa '99 narejeni. Koliko bomo dobili?
Na sestanku pred nekaj dnevi na občini nisem bil ravno diplomatsko razpoložen. Stegnil sem jezik in postavil pod vprašaj naše dobivanje s podžupanom, g. Hojkerjem. Res se mi je zdelo nakladanje, pa čeprav dobronamerno … Vseeno bom napisal to, kar si želi: plan za 1999 v nekaj točkah. Ni mi težko izluščiti težišča, bistvenega.
Od včeraj imamo tudi glavno zaveso na električni pogon! Franci je končal svoj »projekt«. Čeprav pozno, vendar dobro, funkcionalno in predvsem cenovno zelo zelo ugodno.
Pravkar klical nekdo iz Maribora, ker bi rad nocoj gledal Polovične resnice! To naj bi pisalo v Večeru – pa ugotoviva, da je spregledal, da je poleg našega logotipa tudi Trst … Lepo, da smo bolj vidni, hi, hi, hi.
- januar 1999
Končno se bodo uredile stvari glede kanalizacije. Odtočna cej je bila popolnoma zamašena s peskom, kamenjem …
Peter Srpčič mi je povedal, da je od Karduma slišal, da bo letos za GP slabo, da pa bi naj že v prihodnjem letu bilo bolje: takrat naj bi bili uvrščeni med gledališča, ki bodo program dobila pokrit od MiK. Bo res tako? Da bo manj denarja, verjamem; če pa bomo prišli pod »programsko financirane od države«, pa bi tudi zelo zelo rad verjel.
- januar 1999
Zelo malo sem zadnje dni v službi. Kljub temu pa se dogajajo pomembne reči. Ogledal sem si vajo Štefke v Ljubljani in lahko bi nastala zares dobra predstava. Besedilo je še pa še zanimivo.
Danes bodo barvali oder. Prav zanima me, kako bo izgledal zdaj, ko ga bomo pobarvali s Heliosovo akrilno barvo, ki so mi jo priporočili v mariborskem gledališču. Piše, da ima svileni sijaj. Kako se bo obnesel?
Nesporazum glede preveritvenega projekta A. Šmida. Oddelek za družbene dejavnosti je decembra prejel 1. del naloge (posnetek in prevera), ter jo dal v presojo mestnemu arhitektu in oddelku za okolje in prostor. Le- ta pa je podal seveda negativno mnenje, ker ugotavlja, da se naloga ne drži postavljenih omejitev. Če bi prebrali stvari do konca in natančno, bi videli, da pride zadnji del naloge, ki vsebuje idejno rešitev, ki pa upošteva postavljene pogoje, na mizo februarja letos. Torej: samo mešanje štren; po nepotrebnem in na nepravem kraju.
- februar 1999
Z Andrejem sva ponovno predebatirala osnutke dvorane. Nekoliko sem bil skeptičen nad varianto »b«. Mislil sem, da se bo v parterju popolnoma odrekla stebrom. No, časa je dovolj in verjamem, da bo Andrej vse zbrane informacije znal skomponirati v najboljšo rešitev.
- februar 1999
Na odru teče tehnična vaja za Štefko. Stvari so dobro pripravljene, Pepi je hvala bogu tudi pravi rokodelec. Vseeno nam Marijan še kako manjka. Problem nastane že, ko je treba na cirkularko odžagati kos lesa … Pred dnevi se je Marijan oglasil na poti k zdravniku. Še ga bolijo roke. In ne vejo pravega razloga. Razmišljam, ali bo sploh lahko še opravljal fizična dela na stroju …
- februar 1999
Poslovno poročilo je končano.
- februar 1999
Poročilo, v katerem se lepo vidi, da delamo več, kakor nam to omogoča mestni proračun. Tehtal sem edino, kako ostro stvari interpretirati, in se na koncu odločil za sprejemljivo varianto. Najprej sem mislil »potunkati« direktoraja, ker je naredil premalo, da bi zagotovil še drugi denar, potem se se posvetoval z Anico in zdaj je oblika nekako mirnejša in manj cirkusiantska. Sprašujem se samo, ali sploh kdo zares še bere ta poročila?
Stoji plan Festivala monodrame. Žiriranje odpovedal Vinko Moederndorfer, morda pa bo sodeloval Jaša Jamnik. Upam.
Čakam Kraljeviča, da jutri pride delat. Ali res ne bo pustil Ternovška igrat v Celovec? … Stvar sem razjasnil: Peter T. ni za to, da bi za dve predstavi igral. Manjkajo mu vaje v MB in gostovanje v Celovcu bi mu vzelo 3 vaje. Tako se je odločil sam, da raje ne bi igral Finžgarja …
- februar 1999
Danes je na jutranjem sestanku počilo: nezadovoljstvo delavcev v zavodu je veliko93. Slabe plače, non-stop biti v službi, pomanjkanje tehničnih delavcev … vse to je pripeljalo do roba nezadovoljstva. Tudi Anica je povedala, da se ji zdi stimulacija 10 % za opravljeno bilanco žalitev. Res je, res je, res je. Kako naj se razvijamo naprej? Kako vstopiti v nov razvojni krog? Iz knjige MiK (Sofinanciranje programov za 1998) sem si izpisal podatke in primerjave so strašne: dobimo zelo zelo malo denarja za program, ki pa ni tako majhen.
Klical Kraljevič. Je za sodelovanje med gledališčema. Je za to, da delamo z njihovimi igalci in da imamo 2 premieri. Več naj bi govorila v živo, ko grem k njemu v Maribor.
Jaša Jamnik potrdil žiriranje za Festival monodrame.
- februar 1999
Sinočnja premiera je bila res optimalna. Publika je bila s predstavo izjemno zadovoljna. Dolg, prisrčen aplavz. Resnično prisrčno in z neko nenavadno toplino. Zdi se mi, da je besedilo zlezlo ljudem pod kožo. Tudi Alenka je bila optimalna. Na nobeni vaji, ki sem jo gledal, ni tako dobro kazalo. Bila je suverena, brez treme, ki bi jo zavirala, odločna in ves čas nekako »borbena« in »napadalna«. Tako se zgodba čisto lepo razvije in ljudje z nekakšnim sočutjem spremljajo Štefkino zgodbo in njene odločitve. Res lepo. Upam, da bo predstava dolgo živela in da jo bo Alenka z veseljem igrala, publika pa rada gledala.
(Se nadaljuje.)
***
93 - Marijan je bil bolan in videlo se je: vsak par rok, ki jih ni, umanjka. Zelo. Sicer pa: "nezadovoljstvo delavcev je veliko." Mala ekipa je prekurjena. Poslušam/o leta in leta. Kaj pa, če preveč hočemo? Kaj pa, če smo premalo prožni? Kaj pa, če ...?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
16-12-25 6:23
Prva petletka, 22

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21,
1. december 1998
Z Andrejem sva prišla pravkar s sestanka z MOP. Bila sva pri g. Napastu in Vidoviču. Andrej bo sklenil z Oddelkom za družbene dejavnosti pogodbo, ki bo zadevala idejno rešitev rekonstrukcije GP. Ponudil bo 3 rešitve glede obnove dvorane: obnovo obstoječega z minimalnimi popravki, razširjen parter z balkonskimi ložami ter rešitev brez lož. Ta idejni načrt bo končan konec februarja, v začetku marca '99. Nato bomo na tej osnovi startali na denar. Morda se kaže, da bi lahko v letu 2000 celo začeli z deli … Kar nekako prelepo se mi zdi … Misel na gradnjo …
Odhajam na gostovanje s Pismi v Mursko Soboto. Kako bo izgledala gostovalna varianta, s približno osvetlitvijo, na približnem odru?
Vaje za Finžgarja tečejo v redu. Danes bo končan velik del drobnarij in začela se bo postavljati luč. Upam, da bo predstava pritegnila komedije željno občinstvo.
14. december 1998
Nekaj dni je bila ta datoteka „mrtva“. Zato nobenih vpisov vanjo, zato zamuda. Mimo je premiera Finžgarja. Odmevi: kritike ne preveč sijajne, publika pa predstavo spremlja z zanimanjem, se smeji in očitno zabava. Dovolj dobro zabava, kajti predstave se polnijo.
Marijan je iz bolnice; doma. Irena je bila pri njem. Težko diha …
Delo teče dokaj normalno, kljub temu, da je december precej nabasan s predstavami – našimi in tujimi.
V Cankarjevem domu smo dobili 12 odpisanih reflektorjev – profilcev, ki so pa skoraj novi! Poleg tega pa še kup modrega itisona …
Počasi pripravljamo prostore za preselitev arhiva v pisarne, kjer je bil doslej TiC.
Jutri ob 13. uri zaseda komisija za dodelitev dela za izvedbo idejnega načrta v zvezi z obnovo stavbe gledališča … Upam, da bo zmagal Andrej, ha, ha, ha.
15. december 1998
Ponudba firme, pod katero bo projektiral Andrej Šmid, je bila ugodnejša pri odpiranju ponudb za idejni projekt prenove stavbe Gledališča Ptuj. Hkrati zvem, da naj bi se vendarle gradila na lokaciji nekdanje kasarne na Potrčevi kongresna dvorana s 400 sedeži. Pobudinik g. Brglez, SLS. G. Vidovič je sicer skeptik glede nadaljnjega upravljanja take hiše in same ekonomike …
Danes sem končal s pisanjem novoletnih voščilnic. Kar nekaj se je nabralo ljudi, ki sem jim hotel pisati „lastnoročno“, ne pa printano in morda še s fotokopiranim podpisom.
16. december 1998
Silovita poraba vode je na našem računu. Zaprli smo vse pipe, glavni števec pa se še kar kljub temu vrti naprej. Upam, da je pokvarjen števec. Sicer nimam ideje, kje bi lahko teklo in kako to mesto najti.
Govoril sem z Marijanom. Tale bolezen ga je resnično zelo zdelala. Bolijo ga roke, nima moči in ne kondicije.
18. december 1998
Počasi pripravljam okvire za prihodnjo sezono. Nekakšno predpogodbo z režiserji, kjer bom definiral vse stvari, ki jih mora vedeti režiser. Tako bo vse popolnoma jasno in svoje sodelavce bo lahko natančno obvestil, kako kaj izgleda.
23. december 1998
Anica super pripravi vse stvari, ki jih je treba podpisati, urediti, tako da zjutraj hitro končam najnujnejše stvari in si splaniram nekaj naslednjih dni. Potem tudi mirneje odidem na vajo v Maribor. Dogodki v hiši se vrstijo po načrtovanem urniku in za zdaj je vse v redu.
Mimo je tudi gostovanje v Novem Mestu – Ovinek. Govoriti moram z igralci, da vidim, kakšen je bil odziv. Ali je predstava sploh imela kak „učinek“.
Občina nam je dostavila prvi del idejnega načrta, ki ga je izdelal Šmid. Moj komentar: Zdaj pa te stvari že izgledajo nekako čisto „zares“, strokovno in tehtno. Predvsem se mi zdi dobro, da so na koncu mnenja strokovnih služb, ki bodo upoštevana v drugem delu naloge.
Reflektorji, ki smo jih dobili v CD, so fantastični. En sam sveti bolje, kakor štirje, ki smo jih imeli sedaj montirane na koncu dvorane. Prihodnji teden dobimo tudi naročena para in pa stroboskop, ki je za zdaj še sposojen iz Maribora.
30. december 1998
Sinoči smo se poveselili v kitajski restavraciji v Dupleku. Fino je bilo. Samo brez Marijana, ki smo ga obiskali pred dnvnevi kar vsi naenkrat pri njem doma.
V zadnjih dneh leta razmišljam o nadaljnjem razvoju gledališča. O bližajoči se premieri monodrame in o festivalu, ki bo sledil.
Predvsem in najbolj pa še o eni stvari, o kateri sva pred dnevi veliko govorila s Tadejem in nekajkrat tudi že z Nešom. Gre za to, kako bistveno napredovati v tem, kar delamo. Kako priti do predstav, ki bodo še odmevnejše, ki bodo dobile – ja, morda tudi nagrade, ki bodo lahko šle na kak festival. Zdi se nam, da bi to gledališče že potrebovalo. In ko sva takole premlevala celotno situacijo in iskala možne poteze, sem prvič nekako čisto zares začutil željo, da bi poiskali možnosti za zaposlitev štirih igralcev92, s katerimi bi se nato podali „v napad“. In najprej se mi je porodila zamisel o sodelovanju z gospodarstvom. Z velikimi firmami, ki bi morda lahko vsaka financirala plače za enega igralca: Talum, Mercator, Perutnina, Kombinat … V kleti na zabavi, ki jo je priredil CID in DPM, sem o tem spregovoril z g. Čučkom. Zamisel se mu ni zdela slaba, menil je, da bi lahko pomagal … Koliko verjeti? Kako vzbuditi interes pri gospodarstvu? Kako jim pokazati, da je to nekaj, v kar se splača vložiti svoj denar? Kaj lahko že pokažemo, kaj lahko napovemo/ponudimo - kakor se reče v tržnem smislu? Sam seveda ne verjamem, da so rezerve v mestnem proračunu. Ali vsaj ne verjamem, da bi lahko prišli do denarja tam. Kajti za to pot bi bilo potrebno imeti politične naveze, ki pa jih nikakor nimamo. Sodelovanje z gospodarstvom se mi zdi vsekakor zanimivejša ideja. Občutek imam namreč, da bi lažje položili karte na mizo in se pogovarjali trezneje in direktneje. Najbrž nekako tako, kakor vrhunski športniki. Kjer štejejo rezultati, kjer šteje prepoznavnost, vidnost, prezentnost.
Gledam kup novoletnih čestitk, ki se je nabral na mizi. Kako čudovito bi bilo, če bi se vse te želje zares uresničile …
31. december 1998
Članek, ki je izšel v 7D, je razburil g. Vlada Novaka, ki me je kar nekako napadel v Trač baru v Mariboru. Češ da pomagamo dajati na razpelo Kraljeviča, da sta Tokalič in Toš kot desni in levi razbojnik, da služita denar na Ptuju, v MB pa da nočeta delati vsega …
Kasneje je tudi Kraljevič govoril z obema: Tadejem in Nešom. Zakaj taka ogorčenost, si mislim. So veliko, potentno, bogato gledališče in takšne obrobne stvari se jih niti dotakniti ne bi smele. Ne pa tak cirkus …
SREČNO – upam tudi sodelovanje s SNG Drama Maribor.
(Se nadaljuje)
***
Komentarji in pripombe:
92 - Misel o štirih igralcih je padla. In zaradi nje sem "padel" čez par let: ker tega nisem uspel realizirati, sem se počutil nesposobnega. Kasneje je GP imelo nekaj let enega zaposlenega (Aljošo Ternovška). Po njem nobenega (več). In tako se mi zdi prav: projektno gledališče lahko ima tudi svoje prednosti. Kako je že šla nekoč deviza: Small is beautiful.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
15-12-25 6:23
Prva petletka, 21

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20,
- oktober 1998
Problemi: Zijah bi rad imel premiero novembra. To je za nas nesprejemljivo zaradi velike količine predstav, ki jih igramo v oktobru in novembru.
Zaradi prestavitve premiere Pisem bo nastradal Tomaž: zvečer bo delal luč za Šedlbauerja, zjutraj mora imeti predstavo Fanta.
Razmišljam, da bi vključili ata v pripravo scene namesto Marijana. Marijan naj bi šel namreč na operacijo in to odlaša že kakšno leto.
- oktober 1998
Sestanek z g. Gabrijelčičem na oddelku za družbene dejavnosti: temi: minoritska cerkev in Gledališče Ptuj. G. Gabrijelčič ponovil svoje mnenje, od katerega ne bo dostopil. To sem vedel. Prosim, da napiše bolj diferencirano mnenje, ki bo del razpisne dokumentacije za javni natečaj. Se strinja in bo to naredil skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo. Nato ostanem na sestanku, ko govorijo o cerkvi. In ugotovim, da so pri tem projektu zdaj tam, kjer smo mi bili že na samem začetku: iti v natečaj ali ne, kakšne vrste natečja, arhitekt in notranji oblikovalec, vprašanje kopiranja ali sodobnejših interpretacij … Vse to poslušanje mi da dober občutek in zdi se mi, da smo na pravi poti ali vsaj v pravi smeri. Čisti, jasni, odločni. Pa še tak, čisto oseben vtis glede mestnega arhitekta: bolj bi ga po prvem vtisu uvrstil med politika kakor pa arhitekta-avtorja.
Največji problem trenutno predstavlja Zijahov projekt. Samodejno si je namreč skupaj s sodelavci spremenil dinamiko dela in želi imeti premiero konec novembra. Najbrž zaradi zasedenosti obeh igralcev … Problem je namreč v tem, da je treba uskladiti Zijahov projekt vsaj z izidom gledališkega lista in Marijanovo odsotnostjo zaradi predvidene operacije.
- oktober 1998
Nekoliko zatišja pred novim delovnim sklopom. Priložnost za praznovanje Ireninega rojstnega dne, ki je bil že pred poldrugim mesecem… Začetek vpisa na Centru: dopoldne ni bilo na vpis prav nikogar. Kaj to pomeni? Mateja je pametna: počakati in ne delati panike, preden ni nujno. Pametna punca je. Če ne bi bilo tako zanesljivih sodelavcev, bi lahko vse skupaj pozabili … Danes smo izkoristili dopoldne in se pogovarjali o gradbeni prenovi hiše … o variantah, posledicah … Zdi se mi pomembno, da ljudje vejo, na čem delamo. Kaj so cilji, kaj dileme, kaj variante in kakšne posledice za našo dejavnost. Z velikim pričakovanjem čakam sestanek z Zijahom. V še večjem upanju, da bomo takoj, prvi dan definirali vse možne termine za vaje, premiero, kasnejše trženje.
- oktober 1998
Hitro je bilo treba poslati fax - argumente za to, da se ne more župnikom vrniti stavba Slovenski trg 12. Seveda ni bil noben problem najti argumentov, zakaj rabimo to hišo. Še več: tudi v morebitno temeljito prenovljeni bajti bo treba vseeno računati na te prostore, v katerih smo danes (uprava in gledališka klet).
Peljhan (PDG) mi je poslal v vednost predlog, ki ga dajejo kulturne institucije na Ustavno sodišče v zvezi z zakonom o prenosu financiranja javnih zavodov na ustanovitelje … - Kaj si mislim? Čakam januar, februar, da se bo videlo, ali bo zakon umaknjen ali šel v realizacijo. Če bo šel v realizacijo, bom skupaj z občino predlagal, da ministrstvo takoj do ½ sofinancira program. Če bo zakon umaknjen, najbrž za nas spet ne bo nobene razlike …
Šolarji: dobro gledajo, spremljajo Fanta. Včeraj so klicali z Mladike, da odpovedujejo 2 predstavi, ker je to za 5. razred prezahtevno. Mi nimamo tega občutka. S pogovori po predstavi se vzdušje dodatno sprosti in imam občutek, da gredo otroci iz dvorane zadovoljni.
Ob 15. uri pride Šedlbauer, da bo imel tehnično. Bo šlo vse v redu s Pismi? Pravkar govoril z Bernardo. Malo še je švohotna, drugače se mi pa zdi, da se veseli premiere.
Pogovor z go. Podvornik iz OŠ Kidričevo: seveda: malo jo je strah, potem ko je prebrala v Večeru stavek: »Nikar ne vozite na predstavo otrok« … Poskušal sem jo pomiriti …, da imamo dobro izkušnjo tudi s 5. in 6. razredi. Pravkar smo igrali predstavo za 180 otrok od 5. do 8. razreda. Z gledališko uro po koncu predstave smo navdušili mlade gledalce in spet imam občutek, da so šli domov zelo zadovoljni. Je možno, da bi se tako motil in si le domišljal, da so imeli nekaj od predstave in obiska gledališča? – Ne, tako zelo se ne morem motiti.
---
Šedlbauer dela luč. T.i. tehnična vaja je šla relativno hitro. Mize in stola sta o.k., luč ni prekomplicirana, vendar bo seveda treba premonitrati svetila in jih preusmeriti. Šedlbauer da idejo, da bi v MGL pisal pismo v smislu prošnje za pomoč pri svetilih … Super, hvala bogu, če bi lahko kaj dobili. Razmišljam, da bi to poslal vsem teatrom. Zdaj me pa že zelo zanima, kakšna bo predstava Pisma. Veselim se jutrišnje vaje. Lepo je tudi podebatirati s Šedlbauerjem. Čuti se velika izkušnja, čuti se praksa, rutina. Zanimivo je videti njegove poglede na financiranje teatrov, možne posledice, trenutna dogajanja v Kranju in drugod …
- oktober 1998
Dobili smo pošto z OŠ Dušana Flisa Hoče. Gospa Irena Ornik nam je poslala nekaj razmišljanj sedmo in osmošolcev o naši predstavi, ki so jo te dni gledali pri nas (Fant v avtobusu). Kako dobro! Kako zanimivo. Hvala jim, ker so besede šolarjev videti iskrene …
- oktober 1998
Marijan je zbolel. Mora na pregled na Pohorje … Upam, da ne bo nič hudega.
- oktober 1998
Marijan v bolnici.
Mile bo danes vodil diapozitive na Elizabeth.
Lutke v gledališču. Začtek študija Zijaha ... Norišnica.
Najbolj me je skrbel začetek študija Zijaha. Namreč: denarja v decembru ne bo dovolj in treba bo čakati na 20. januar, da bodo stvari izplačane. Zijah in ekipa so pokazali veliko razumevanje in zelo sem vesel, da je temu tako.
Marijan je menda zelo bolan, je rekla gospa Rozika. Huda pljučnica, plus sum tuberkoloze. Včasih se prav malo samoobtožujem, da nisem pravi čas videl, da je slab in ga nisem poslal domov … Upam, da bo se dobro ozdravil, da ne bo posledic. Delovno pa se bomo že znašli. Hvala bogu ima ata v glavnem čas in priskoči na pomoč pri podiranju in postavljanju Fanta. Tečem v MB na obnovitveno za Lederksiht, pogledam, kako gre našim za nocojšnjo Elizabeth, se vrnem na Ptuj na otovoritev razstave Dekleta in šola, kjer sem bil nekak pisec scenarija otvoritve, in se zvečer vračam na predstavo na spremljevalni program BS.
- oktober 1998
Elizabeth na BS je mimo! Šlo je brez problemov, Mile se je nauči delati z diapozitivi, Tomaž je vodil vso postavljanje, luč in ton … Bilo je veliko gledalcev, predstavo so spremljali zelo pozorno in mislim, da je bilo vse skupaj kar v redu. Skratka: hvala bogu smo torej speljali končno ljubo Elizabetho v Mariboru …
Fanta tudi srednješolci dobro spremljajo. Sicer se zdi, kakor se da jih stvar ne bi tikala, vendar poslušajo zelo zavzeto in spremljajo zgodbo z zanimanjem. Samo ta razlika je, da nekako ne priznajo, da bi jih to lahko prizadelo, zdi se mi, da nekako ne upajo so-čustvovati z Robertom. Hkrati pa imam občutek, da se jim zdi njegova zgodba »utrgana«, da se ji zdi »prismuknjen« in to na simpatičen način.
- oktober 1998
Bil sem na obisku pri Marijanu. Zelo ga je zdelalo. Verjetno bo potreboval veliko počitka. Naj se le v miru pozdravi, temeljito, do konca.
Veliko razmišljam o prihodnosti gledališča. Danes je bila v Večeru moja izjava glede prenosa financiranja na občine. Korektno napisano. Dokaj nevtralno. Ker so poleg Lampreta citirali le mene, morda izgleda, kakor da sem edini naiven, lahkomiseln? Ali pa edini optimist? Govorila sva z g. Brumnom … Glede razvoja Ptuja, mesta, ki ga ima gledališče, o »realnem sektorju« (gospodarstvu), ki bi lahko bilo pripravljeno vlagati v kulturo … Seveda: čas volitev je tu, vendar ne vem, kako vidijo moje mesto … Bil sem previden v pogovoru, potem pa nisem mogel kaj, da ne bi povedal, da želim ostati izven strank, da želim delati strokovno in da gledališče pod mojim vodenjem ne bo kazalo nobenih političnih ambicij, pripadanj, usmeritev.
- oktober1998
Kar mirno je danes. Poznajo se počitnice. Prav pride ta čas, ko lahko planiram, razmišljam o prihodnosti. In prihodnost je marsikaj: hiša, predstave, publika, honorarji. Kako narediti hišo vznemirljivo za gledalce. Kako zanimirati čim več publike?
- oktober 1998
Premišljam o prihodnji sezoni. Ljubezenska pisma so bila pomemben dogodek v našem razvoju. Pokazala so več stvari: da bomo med ostala gledališča lahko prišli samo s pravo kvaliteto, da bodo dobri igralci hoteli biti plačeni za svoje delo veliko bolje, kot so zdaj, da najbrž ne bomo mogli na Ptuju računati na ne vem koliko število ponovitev …
Kako uresničiti voljo Šedlbaureja, da bi še delal pri nas? Kako zanimirati dobre igralce? Kako zagotoviti več publike?
- oktober 1998
Z Anico sva včeraj kar nekaj časa klepetala o nadaljnjem razvoju Gledališča. Predvsem sem ji skušal skicirati vsebinske vidike in s tem povezane spremembe v načinu honoriranja sodelavcev. Koristilo mi je, da sem predebatiral stvari z njo. Tako se mi tri naslednje sezone nekako še bolj jasno rišejo v glavi. Povezave je treba namreč vzpostaviti po eni strani seveda s vsebinami, po drugi strani pa je tu nov način financiranja občin, vprašanje mestnega proračuna, potem ko se bosta »odcepili« še dve občini, nato pa še vprašanje oblikovanja nacionalne mreže gledališč in na koncu koncev vprašanje: kaj vse in predvsem s kolikšnim deležem bo financirala država.
Marijanu so včeraj delali bronhoskopijo. Kako bo z njim?
Nocoj bo prvič na odru Ovinek. Berem tekste. Počasi. Z mislijo na Ptuj, z mislijo na kjerkoli …
- oktober 1998
Klical Sašo Jurc. Da bi delal pri nas Messer in Haenenn (Harrower) … Če poznam tekst. Predlagam, da se srečava v LJ in se tam več pogovoriva.
Sinoči Ovinek na odru nekako ni bil tako fajn, kakor zunaj. Zdi se mi, da lestenec v dvorani, ki je bil ves čas nekoliko prižgan, nekako ni najbolje učinkoval. Tatako je splošna razsvetljenost v tej odrski varianti Ovinka delovala po mojem prej moteče.
November 1998
Odločil sem se: na repertoar bomo dali Jesihov Triko in ne Brucke. Upam, da bo g. Šedlbauer počakal do poletja 2000, ko bi lahko delal Becketovega Godoja.
November 1998
Nataša Matjašec vzpostavila povezave z Bitefom v Beogradu. Morda bo prišlo do gostovanja. Kdaj, kako, ko pa imamo termine čisto polne?
Kako peljati vsebino naprej? Predlog za režijo je dal Sašo Jurc, jutri se oglasi Miha Alujevič90 …
- november 1998
Problemi z dijaškim abonmajem: ura ne ustreza vsem. In nikoli vsem ne bo.
Odgovor Zavoda za spomeniško varstvo glede obnove gledališke stavbe: negativen, rečeno na kratko91.
- november 1998
Andrej Šmid se samo smeje na vsa dogajanja okoli »ne«-ja, ki ga je dal Zavod za spomeniško varstvo našemu predlogu za prenovo gledališča.
Klicala gospa Vaupotič z Ekonomske šole: nezadovoljna z uro… Predlaga 18.30. Ne more pa garantirati, da bo to za vse dobro in prav ter ugodno.
Jutri nek novi posvet v zvezi s financiranjem »po novem«. Nobene volje nimam iti tja poslušat operativna navodila oz. instrukcije. Naj se končno tudi občina postavi za svoj zavod!, se jezim … Ministrstvo je poslalo na občino nekakšna navodila, kaj in kako obračunavati po novem letu kot materialni strošek in kaj kot program in najbrž so zdaj vsi zmedeni, ker si ne vejo praktično predstavljati, kaj in kako. Kaj naj zdaj tu naredim jaz/mi?
Iščem alternativo za poletne »Svinje«. Za zdaj nič dobrega ne kaže …
Iščem izdelovalca za scenografijo: scenografkin mojster iz LJ bi želel za izdelavo scene 300.000 neto in to je definitivno preveč. Na Ptuju je to možno narediti veliko, veliko ceneje. Seveda imam zato tudi (ustrezno) več skrbi.
- november 1998
Včerajšnji sestanek v Levu v LJ s predstavniki ministrstva glede izvajanja 27. člena Zakona o financiranju občin je bil zame kar nekako streznitveni: S prvim januarjem '99 Gledališča Ptuj ne bo v programu financiralo MiK. To sem si namreč sam glede na 27. člen (materialne stroške, plače in amortizacijo plačuje ustanovitelj, program pa MiK) optimistično razlagal in razložil. Nato pa naprej: prihodnje leto se bo delala mreža državnih in pokrajinskih gledališč: »članstvo« v mreži ne bo pomenilo spremembe ustanovitelja, pomenilo bo samo, da bo nekdo lahko dobil več denarja od MiK, drugi, ki pa ne bo dovolj kvaliteteten, - pa četudi ustanovljen od države, - bo dobil morebiti manj denarja. Torej se bo oblikoval nekak prepusten »obroč«, ki bo vsake tri leta »prepusten« za skupine, gledališča, projekte… - ne glede na njihovo siceršnje ustanoviteljstvo. Ergo: za GP pomeni 1.1.1999 nič novega: financirani bomo s strani MOP, projektno sofinanciranje pa lahko pričakujemo s starni države.
Danes ob 13. uri bom g. Vidoviču poročal z včerajšnjega sestanka… --- Pravkar s sestanka: G. Vidovič je dobro seznanjen s problematiko … Spregovoriva tudi nekaj osnovnih smernic za nadaljevanja pobude za obnovo stavbe in obvesti me, da bo najbrž UE Ptuj izdala odločbo o vrnitvi upravne stavbe gledališča Proštijski cerkvi. Vendar se bo MOP pritožila in MiK v Lj, ki je pristojno za reševanje, bo odločilo ustanovitelju, t.j. mestni občini v prid.
- november 1998
Nikakor nisem zadovoljen z mislijo na otroško besedilo za prihodnje leto… Pogovarjal sem se tudi z Mihom Alujevičem. Morda bo on režiral otroški tekst v tem terminu.
Z Andrejem razmišljava o nadaljevanju projekta obnove – v novih pogojih, omejitvah. Zdaj se vsa stvar nagiba k ohranitvi baročne zasnove z ložami, - s tem seveda manj mest – kaže pa se solucija s spremembo namembnosti sedanjih obeh garderob v levi oder. Garderobi bi se morali prestaviti v sedanje pisarne. Vse, kar bi morali dovoliti na Zavodu za spomeniško varstvo, bi bil majhen tunel, ki bi povezoval gledališko stavbo s hišo ob njem.
- november 1998
Decembra bomo imeli 24 gostovanj po Sloveniji! In premiero. To se mi zdi kar v redu. Samo hvala bogu, da imamo Milovana.
- november 1998
Danes sem Milanu Deklevi odpovedal urpizoritev „Prašičev“ prihodnje poletje. Prvič sem storniral nekaj, kar sem obljubil. Ne počutim se dobro, vendar če ne bi naredil tega, bi na koncu bili še večji problemi. Nauk: nisem dovolj dobro premislil, zaletel sem se. Nisem upoštval dovolj dejavnikov „za“ in „proti“ uprizoritvi.
Včeraj sem bil pri Marijanu v bolnici. Veliko je boljši, vendar shujšan in utrujen. Namignil mi je tudi, da je nekako v službi pred izbruhum te bolezni bilo vsega preveč, da je bil preobremenjen. Več ni povedal in rekel, da se bova o tem pogovarjala več enkrat drugič. Razmišljam, ali sem res bil tako neobčutljiv in je šla obremenitev prek razumnih mej?
- november 1998
Jutri čakam na končano scenografijo. Na zadnjo fazo Zijahovih vaj. Na teden dni pred premiero. Na Barbaro Kapelj. Kaj bo še treba narediti? Bo vse v redu?
Prihodnji teden bo sestanek z Andrejem, Napastom in Vidovičem – tema: obnova stavbe. Upam, da gredo stavari naprej. Zdaj je v delu varianta C: rekonstrukcija nekdanjega gledališča z baročno zasnovo z minimalnimi tehničnimi izboljšavami za samo delo gledališke tehnike. Bo šlo to skoz, bo dobilo to podporo politike? Vse to mora biti jasno v prihodnjem letu. Dokončno.
Decembra imamo 50 predstav. 30 naših, veliko doma, še več na gostovanjih. Marijan manjka. Hvala bogu mu gre bolje. Vendar manjka: on je znal resn narediti veliko stvari sam. Se znajti.
- november 1998
V današnjem časopisu vidim, da bodo v mali Drami v Lj igrali „Shakespear – rahlo skrajšan“. Za tekst sem pred dnevi prosil nemško agencijo, da mi ga pošlje. Takoj sem se seveda spomnil tudi Predsednic, ki so jih prav tako igrali v Drami, potem ko sem si želel, da bi jih igrali na Ptuju. Zanimivo. Najprej sem v sebi občutil nekakšno zavidanje, nato bes in jezo nase, da sem nesposoben in ne dovolj hiler ter odločen, na koncu pa sem si rekel: „V redu je. To je znak, da vem, kaj bi bilo dobro igrati – če sama ljubljanska Drama igra to, kar bi si želel jaz! Delam samo v premajhnem gledališču, v okvirih, kjer je treba veliko časa, kjer je majhna produkcija, kjer med iskanjem besedila v tujem jeziku, prevodom in nato uprizoritvijo preteče veliko (preveč) časa.“ Tako sem se torej potolažil in si mislim: bodo se že še pokazali drugi teksti, druge priložnosti …
Čakam na scenografijo za Zijaha. Da jo pripeljejo in postavijo na oder. Ura je 9.20, ob 10.00 je vaja, oder pa še prazen!
V Novi Gorici, kjer gostuje Zaboj, je vse v redu. Sinoči so igrali v Desklah, danes v novogoriškem teatru.
(Se nadaljuje.)***
Pripombe in komentarji:
90 – Miha Alujevič, režiser; v moji peteletki je režiral pravljico Ana in kralj, ki je padel iz pravljice. Z njim sem se pogovarjal, da bi on nadaljeval moje delo. Nikoli mi ni čisto pojasnil, zakaj je cincal in na koncu ne poslal potrebnih dokumentov za prijavo na razpis za diretorja. Mogoče pa bo zdaj. In predvsem: ni ga prineslo na Ptuj, odneslo ga je v New York, kjer je Miha igralec/pevec.
91 - Kako misliti prenovo, da bo spomeniško na koncu reklo "da, da bo mestni arhitekt rekel "da" in predvsem: da bo imelo vse skupaj nek smisel? Ohraniti zunanje gabarite, notri pa vendarle narediti napredek; tako za ustvarjalce kot gledalce?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
12-12-25 6:23
Prva petletka, 20

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19,
21. september1998
Spet neke vrste norišnica: pred hišo ropotajo stroji, ker sosedje obnavljajo hišo in režejo kamnite ploščice. Finiširamo s scenografijo, poskušamo s steno za Fanta. Tomaž se je vpisal na fakulteto – izredno in prosi za sofinanciranje šolnine. Gospa Valentina Golob iz MOP je organizirala sestanek v zvezi z obnovo stavbe gledališča 1. oktobra. Upam, da bomo dobili mnenja arhitekta in Zavoda za spomeniško …
Vaje tečejo intenzivno. Vedno več terminov je prodanih, vedno dlje v januar se že pogovarjamo …85
22. september1998
Včeraj sem se prav razjezil zaradi neučinkovitosti tehnične ekipe. In zato bomo danes imeli sestanek in začeli neke stvari spreminjati: želim natančen urnik dela, ki ga bom primerjal z urami, ki so bile nato porabljene, en delavec pa bo en mesec dežuren in bo glavni koordinator dela v tehnični ekipi. Nevzdržno je namreč, da zaradi na spol narejenega dela nato trpi delo oz. da se čakamo eden drugega.
- - -
Mislim, da sem sestanek speljal kar mirno in se ne drl in kričal. Tudi žalil nisem. Sem pa povedal, kar me muči. In predvsem nakazal možno rešitev: nadaljevanje dela s tedenskimi plani in natančnim planiranjem.
Vsa pozornost je usmerjena v Fanta. Tako organizacija, kakor tehnika in seveda predvsem delo z igralci na odru.
23. september1998
Včeraj smo imeli svet zavoda. Mislim, da je šlo vse o.k. Ni bilo problemov pri sprejemanju Plana '99. Omenil sem tudi morebitno gradnjo86, obnovo hiše, program za prihodnje leto, Festival monodrame.
Objava za Festival monodrame je že v Večeru. Upam, da sem dovolj premislil stvari in da letos ne bo posebnih zapletov glede sodelovanja.
24.september 1998
Na hitro sem se odločil in bomo za Fanta kupili dimni stroj, stroboskop ter dva par reflektorja. Mislim, da bo to zelo pomagalo pri vizualizaciji. Okleval sem, ali naj denar prihranimo, ali naj to, kar je bilo še rezerve pri kostumu, rekvizitu in sceni, vložimo v nabavo teh pripomočkov.
25. september1998
Ura je 19:30. Lačen sem kot volk; ves dan nisem nič jedel (bogi jaz). Novak je imel ob 12. h predstavo Govor in to je bila prva predstava po prenovi odra. Nazdravili smo. Tudi Franci Korošec, ki je danes usposobil motor za drugi lučni vlak. Popoldne je bila planirana vaja za Elizabeth s Sebastijanon in Natašo. Sebastijan je sporočil, da Nataše ni bilo v LJ na dogovorjeno mesto in da vaja odpade. Spremenili smo plan in ročno pobrusili oder ter ga je Marijan nocoj kar pobarval.
Tomaž se išče s povezovanjem kablov v močnostne enote in ima probleme s številkami.
Na odru je še vedno veliko prahu. Zdaj, po drugem malanju, oder izgleda veliko bolj spodbudno. Bomo videli, kakšen bo, ko se bo posušil.
Dogovori s Srpčičem glede Zaboja v CD v LJ in glede monodrame. Operativne reči.
Dogovor s Tinčkom Ivanušo glede snemanja TV prispevkov za CATV Ptuj o naših premierah. Upam, da bodo to dobre oddaje in da bo učinek ugoden.
Zdaj pa grem. Mislil sem, da bom imel uživaški, počivavščki, lagoden dan – ker ni bilo vaje, vendar sem se zmotil.
Lahko noč, pisarna.
Aja, še to: včeraj sem bil na otvoritvi Steklarske. Veliko lepih besed. Seveda, dobrih želja. Mimo Gledališča, ki je vzelo prostore lutkarjem in gledališčnikom, seveda ni šlo. Tudi v članku v Tedniku. Nič hudega, si mislim.
In poln Ovinek z lepim vremenom. Sijajno so igrali. Bliskovito improvizirali. Publika je stala ob premajhni tribuni. Veliko, veliko mladih ljudi. Krasno. Nekatere obraze sem na predstavi videl že n-tič. Krasno. To, da prihajajo mladi, me silovito veseli. To je to, ja. To je prihodnost.
28. september1998
Mislim, da je vse nared za tiskovno. Sandra je naredila v redu fotografije. Morda bi si želel več posnetkov, ki bi malo bolj razkrivali prostor. Sicer pa je nekaj portretov odličnih.
Jutranji sestanek: dogovarjanja o tehničnem delu v toku dneva … stimulacija … Milovanovo delo … sprotne stvari, pošiljanja vabil itd. itn.
V pričakovanju tiskovne in pa srečanja z ekipo Ljubezenskih pisem.
29. september1998
Tiskovna konferenca je bila bolj boga: samo Katarina Klančnik in Milena Zupanič, ki je po kakšnih 40-ih minutah odšla. Potem je poklicala Anico in jo vprašala, kaj se bo dogajalo v GP, ker da to, kar smo govorili na tiskovni, zanjo ni toliko zanimivo …
Prvo vajo je začel na odru Šedlbauer. Sicer pa pogovori s sponzorji za tonete – stole iz Kamnika, Murino obleko iz Mercatorjeve trgovine na Ptuju … Oblačila morajo biti šik. Seveda primerno stanejo (obleka za Jožefa denimo 60.000 sit) …
30. september1998
Konec predstave Fant še ni dober. Predvsem še ni dobre režijske rešitve. Sicer čutim, da bi igralci potrebovali že publiko, ker je dvorana »gluha«, veliko pa je kontakta na publiko. Čeprav ni pričakovati odgovorov ali drugačnega sodelovanja občinstva, pa je to vendarle masa, energija, ki jo je čutiti z odra. Prvič sem se malo ustrašil, da bo predstava »neatraktivna« - premalo »hecna,« »duhovita«… - in sicer z mislijo, da morda pričakujejo šole kaj drugega …
1. oktober1998
Najprej k jutranjemu sestanku na občini: mestni arhitekt, g. Gabrijelčič87, ne dovoli spreminjanja zunanjih gabaritov stavbe. Zavod za spomeniško varstvo bo mnenje oddal pisno. Na sestanku je bil tudi g. Kancler, ki je podal pravila in skico cene za izvedbo javnega natečaja.
2. oktober1998
Včeraj sem imel kar dolg pogovor za TV Slo, mariborski studio. O gledališču, programu, obnovi, financiranju. Kar zadovoljen sem bil, s sabo in z vprašanji novinarke. Fino se mi zdi tudi to, da znam selekcionirati in se v hipu osrediniti na bistveno.
Zanima me, kaj bo nastalo s prispevka g. Tinčka.Glavne vaje so šle dobro. Mislim, da je nastala lepa predstava. Hvala bogu ne zatežena. Zanima me, kako jo bodo gledali dijaki. Mislim da z osnovnošolci ne bo problema.
Hvala bogu imam res čudovite sodelavce. Brez njih bi zmrznil.
Klical Šedlbauer: Bernarda zbolela. Gripa. Ni še odpovedane premiere, odločitev prihodnji teden. Upam, da bo vse v redu in da premiera ne bo vprašljiva.
Oder izgleda, zdaj ko je znova prebarvan in ko so urejene zavese, čudovito. Tomaž je naredil lepo luč, pametno, da smo kupili dim in si sposodili dva para (ki ju, nova, čakamo iz Lj). Tudi Mile vse bolje dela svoje delo. Velika pridobitev je: za režiserja, pa tudi za Ireno in Marijana, ki jima ni treba zvečer hoditi na vaje.
Sicer pa si že želim premiere. Mislim, da je čas, da pokažemo izdelek.
Pripravljamo se na vpis dijaškega abonmaja. Prvič. S strahom, ali bo dovolj vpisa, ali bodo učenci smeli manjkati pri pouku …
Kako bo izgledal bar, ki ga pripravlja Miško? Kako mini razstavica z vaj, ki jo načrtuje Sandra?
4. oktober 1998
Čakam na generalko.
Včeraj je klical Šedlbauer, da je zbolela Bernarda. Poklical sem jo: virusna gripa. Čaka, bo videla, kaj bo. Premiera je vprašljiva. Odločitev v ponedeljek.
Projektu Fant kaže dobro. Če bo prava sproščenost in prava napetost hkrati. Že kar malo pogrešam vaje. Vse skupaj se počasi bliža h koncu.
Klicala Maja Borin88 Tednik se je odločil, da ji ne bo objavljal … Ne komentiram. Zdelo se mi je, da bo kaj takega. Zakaj mi tega urednik ni takoj povedal? Je res mislil, da jo bo lahko vpeljal in je v končni fazi moral popustiti? Škoda, predvsem za Tednik in za igralce, ki bodo gostovali pri nas.
Miško ureja bar. Zdi se mi, da bo veliko bolje kot lani. Prav zanima me, ali bo to pomenilo tudi več obiskovalcev …
5. oktober 1998
Normalnejši dan se mi zdi, se je začel. Običajno jutro, običajen mir. Premiera bo polna. Mislim, da bo tudi dobra. Dober občutek imam.
Andrej mi je po telefonu razložil arhitekturne »zgodbice« v zvezi z g. Gabrijelčičem, Ptujem, fakultetnimi krogi, opcijami g. Mikuža… Vsa zgodba okoli naše hiše niti slučajno ni nedolžna: začeli so se gibati mlini in ni naključno, da je g. Gabrijelčič dal odklonilno mnenje. Hvala bogu smo spet korak pred njimi: če je lastništvo v Murkovi takšno, da ne moremo do teh prostorov, generalna obnova odpade in nato izvedemo obnovo po načelu »Hvar«. To za GP niti ni tako slabo, kajti tako bomo imeli v dvorani še manj sedežev, kar bo pomenilo, da bodo gostujoče predstave gostovale v novi dvorani, pri nas pa bi delali samo lastno produkcijo in morda bi lahko še naprej gostovale lutke … ali pa še to ne. Bomo videli. Kakorkoli že: stvari so se začele ponovno premikati. Sicer ne tako hitro, kakor sem si to predstavljal sam, vendar zanesljivo. Kakšen bo izhod, je odvisno zdaj samo od lokalov na Murkovi. Brez pridobitve teh prostorov je vse razmišljanje o 300 sedežih, spremnih prostorih … nesmiselno.
Uvedli smo tehnične sestanke, takoj po jutranjih skupnih. Natančneje naredimo plan tehničnega dela, kaj kdo dela, kdaj bo kaj naredil, kdaj kdo pride, kdaj odide … Pustim ekipo, da to naredi sama, nato pa preverim in se vključim sam ter pregledam plan. Ta plan nato visi poleg tedenskega plana dela. Predstavljam, oz. obetam si, da bo zaradi tega plana kasneje lažje organizirati dežurstva, spremljanje predstav …
7. oktober1998
Premiera je bila lepo obiskana in mislim, da so igralci igrali maksimalno dobro. Bili boljši kot na vseh vajah doslej. Fino, zares fino. Publika je bila nekoliko šokirana zaradi tematike: najbrž so pričakovali neproblematično »igrico«. Fant pa seveda to ni. Zdaj me še resnično najbolj zanima, kako bodo to gledali šolarji, mladina. Danes je prva predstava zanje. In prvi pogovori. Upam, da se bo vse skupaj dobro izteklo. Prva kritika: v Večeru; ugodna. V Delu je včeraj izšel pregled sezone 97/98 za Ptuj (Slavko Pezdir) in razen Strojepisk pohvali pravzaprav vse ostalo. Navaja statistiko, kar se mi zdi pomembno.
Problemi z Ljubezenskimi pismi: Včeraj smo odpovedali predstavo (Tednik, radio Ptuj), danes Zvone pravi, da bi rad stvari spravil 12. skozi.
- - -
Publika odlično gleda! Peti in šesti razred morda nekoliko težje, 7. in 8. razredi pa perfektno! Imeli smo tudi pogovor in zdi se mi, da je bilo super. Fant iz OŠ Hoče, Miloš, je prišel na oder in improviziral skupaj z igralkama. Super je bilo. Ko so odhajali iz dvorane, je nek fant rekel svojemu kolegu: »To je stokrat boljše od opere!«
Pisma odpadejo. Definitivno. Dogovarjamo nove termine in vaje. Alarmiramo publiko.
Sporočilo g. Vidoviča89: lastnik prostorov pod Gledališčem je MOP! Fino: stvar gre dalje: rabijo naše ideje, predloge, čemu bi bili prostori namenjeni. Spričo pomanjkanja prostorov to ne bo noben problem.
(Se nadaljuje.)
***
85 – Anica je bila v vsem mojem dosedanjem gledališkem življenju - pa delam to od 1989 - najboljša prodajalka predstav ever. Res ne morem verjeti, da ji nihče ni rekel: preden boš šla v penzijo, boš nekoga izučila, naučila, izšolala, da bo znal to, kar znaš ti.
86 – To je bila prva informacija na Svetu zavoda, prvič uradno izgovorjeno: mi bi gradili. Čez 9 let je bila otvoritev prenovljene stavbe.
87 - Ljubljančan Peter Gabrijelčič, mestni arhitekt. Njegov “ptujski zastopnik” ma MOP pa je bil g. Kostja Kolarič.
88 - Maja Borin, dramaturginja; ko sem bil šef mariborske Drame, sem jo vzel v službo. Na Ptuju sem si želel, da bi nekdo, ki ni vpleten v našo produkcijo, redno spremljal gledališče in pisal strokovne kritike o naših uprizoritvah.
89 - Spomini na g. Ivana Vidoviča, kot vodjo oddelka za družbene dejavnosti na MOP, so res zanimivi. Ni bil “enostaven sogovornik” - kar pomeni, da se je boril za “občinsko” stališče, bil na strani župana, občine, financerja, ampak, ko se je v nekaj zagrizel, je to tudi peljal in speljal do konca. V bistvu sem z njim zmeraj nekako dobro sodeloval, čeprav se je mnogim zdel birokrat in tehnicist. Če bi še več sedela skupaj in se še več pogovarjala, bi šlo še lažje, si mislim danes.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
11-12-25 19:03
Soobčana Duška pogled, ki gre v svet

Dušanove fotografije našega mesta so uporabili na spletni strani slovenske ambasade v Avstraliji.
Mnoge so tudi na FB strani Lepote Slovenije.
Lepoto je treba znati videti.
Potem jo je treba znati zajeti (v nekem mediju, v Dušanovem primeru na fotoaparat) in na koncu pokazati.
To zadnje je zaradi svetovnega spleta dandanes še najlažje.
Dušan je dokaz: Lahko zaznavaš lepoto, ali pa kaj drugega. Od drugega ni kaj dosti drugega kot slaba volja (najbolj nežno povedano). Lepo pa je lepo. Ljudje to prepozajo. Brez velikih besed, brez komentarjev, brez reklamiranja, brez forsiranja.
(Aja, seveda, da ne pozabim: in ni stvar v telefonu/aparatu. Prepričan sem, da ima pol ljudi v svojih žepih boljši aparat od Dušanovega. Stvar je, ni v stvari. Je v srcu.)
Duškov Ptuj ni kičig, je, tak kot je, lep. Zagledan lep.
Če bi večina ljudi videla večinoma lepe reči, bi z enim samim novim pogledom bilo vse novo.
Jasno, zaradi tega luknje na cesti seveda ne bodo nemudoma zasfaltirane.
Bo pa lepo: sesti, se pogovarjati o lepih rečeh, si izmišljati lepe nove reči.Zdi se mi, da sem nekoč v neki fantazijski knjigi z naslovom 69 pisal o tem, da bi bilo super, če bi gospod Stojan Kerbler imel šolo gledanja.
Šola gledanja ni šala.
Dušan, hvala ti za lepe fotke, bravo, da te "citirajo" drugi in da Ptuj kažeš s tega zornega kota.
Ker od lepote glava ne boli. In lepota ni daleč do dobrote. In potem se jima običajno še rada hitro priduži njuna sestrična, resnica.Torej predlog: Z Dušanom gori, doli, naokoli ali kako priti do lepega pogleda na Ptuj; šola gledanja.
Jaz se prijavim.
-
10-12-25 6:23
Prva petletka, 19

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic,
28. avgust 1998
Petek. Zadnji dopustniški. Na mizi prijava Ministrstva za program ‘99, materiali za arhitekturni natečaj, naloge za za vsakega sodelavca za september, v mislih »Fant« in drobnarije pred samim začetkom vaj v torek. Možgani na polnih obratih. Anica v svoji pisarni pripravlja Program ‘99, sam pospravljam mizo, tipkam te zadnje vrstice, preden sprintam to, tretjo datoteko dnevnika.
Marijan nas je danes povabil na svojo petdesetletnico. Fino, da danes. Kajti s ponedeljkom se začne nova norišnica…
Kaj so cilji nove sezone? Kaj je bistvo? Kako naj »izgledamo« prihodnje leto v tem času?
Preletel sem strani v tem dnevniku… Pismo županstvu glede kulturne politike, financiranja občin, posledice za kulturne zavode… Nič nisem naredil na tem področju. Popolnoma nemočnega se počutim, vendar ne poraženega. Povedal sem, kar sem mislil, več moči nisem imel. Slaba tolažba? Ne vem. Tako preprosto je. To je realnost.
Hvala bogu dober občutek glede statusa Gledališča v MOP. Dobre osnove, da se še letos spelje javni arhitekturni natečaj za idejno rešitev obnove stavbe gledališča. Andrej nas je povezal z g. Kanclerjem82 iz MB in mislim, da imamo zdaj dovolj vhodnih podatkov, da se lahko mirno lotimo stvari »zares«. Morda bi prihodnje leto bil že tako tudi v proračunu MOP denar za skelnitev pogodbe z arhitekotom, ki se ga bo izbralo na natečaju …
Vreme zunaj je že jesensko žalostno. Kislo. Precej hladno. Ravno pravo za začetek dela. Resnično se počutim nabit z energijo in voljo in komaj čakam, da se stvari sprožijo. Da začenjajo postajati meso. Sem deloholičen? Ambiciozen? Zdravo – nezdravo? - Kaj pa vem. Naloge morajo biti težke in hkrati obvladljive, sicer ne čutim pravega interesa. Niti če so preenostavne, niti če ocenim, da jih ne bi zmogel.
Tako. Zdaj pa res konec te sezone. V ponedeljek gre šov dalje.
31. avgust 1998
7.50 je ura. Pripravljen sem za prvo srečanje v novi sezoni. Najprej si bomo ogledali oder, potem pa vse ostalo. Da vidimo, kaj smo naredili; s časom in denarjem, ki smo ga vlagali v zadnjih mesecih.
Včeraj smo se dobili Grega, Vojč, Nešo in jaz ter govorili o Prašičih. O prihodnjem poletju. Če bi se organizacija v TS spremenila na bolje, bi si vsi skupaj želeli in upali iti v ta vnovično skupini projekt. Ki se ga veselimo izgleda vsi.
1. september 1998
Prvi delovni dan v novi sezoni je bil kar pester. Po tehničnem sestanku za Fanta sem odbrzel v LJ na sestanek s pedopsihiatrom g. Hrastarjem na temo Fant. Pobral Tatjano (Doma) in Natašo B. (Burger) ter se ob polnoči zvrnil v posteljo.
Na tehničnem sestanku sem bil kar dobre volje: vse v zvezi s cenografijo bo možno, celo takšne stvari, za katere bi mislil, da bodo poseben problem.
Z Miranovo pomočjo urejamo zaposlitev za Milovana83. Upam, da bo vse šlo relativno hitro. V petek naj bi v LJ odločali o novih javnih delih. Tam mora iti naš program »skoz« in potem bo vse v redu.
Sosedstvo, sosedstvo … žlebovi, snegobrani … pri gospodu Torinu … Kdo bo to plačal, to je edino vprašanje. Okoli tega pa veliko besed in okolišanja … Ja, tudi za to sem plačan. Najbrž.
Še nekaj časa pred pričetkom vaje. Čutim vzemirjenost pri obeh igralkah, morda kostumografki in scenografu … Seveda sem vznemirjen tudi sam. Sanjal sem o Simonu Kardumu in o svoji krvi, ki pa ni imela slanega okusa … Kaj to pomeni?
4. september 1998
Tako. Plan za 1999 je končan. Sprintan. Zvezan. In lahko gre k financerju. Drugi teden tako ostane še čas za Ministrstvo.
Vaje za Fanta so kar intenzivne.
Na odru visijo zavese. Lepo izgleda. Oder je videti širši, saj so roke nekoliko ožje. Tudi ulice delujejo bolj urejene, ker se je spremenil sistem pregiba zaves. Fino so si to izmislili naš odrci.
Prihodnji teden bo vse jasno glede zaposlitve Milovana prek javnih del. Če bo šel program skoz v LJ na Zavodu za delo, potem na Ptuju ne bo problemov glede hitre zaposlitve.
Javil se je g. Šedlbauer, da je začel z vajami84. Zelo lepo se mi zdi, da je to storil. Tega nisem pričakoval. Lepa gesta, pozornost do gledališča.
Upam, da bomo imeli srečo z vremenom ta vikend. Sicer pa so napovedi menda slabe.
Odhajam na sestanek z g. arh. Kanclerjem in Šmidom v MB glede prenove gledališča oz. javnega natečaja.
5. september 1998
Vreme je kislo, vendar kaže, da morda ne bo deževalo. Kar nekaj rezervacij imamo za nocoj in škoda bi bilo, če bi morali predstavo odpovedati.Včerajšnji sestanek z g. Kanclerjem: vse je možno. Občutek, ki sem ga dobil: Nagrada ni velika, ni pričakovati pretirano število prispelih nalog, in predvsem: arhitekti najbrž ne bodo postavljali takega pročelja, kakor je bilo nekoč. To se mi je zdelo nekako evidentno. Kaj to pomeni za politiko in financerje – tega ne vem.
11. september1998
Norišnica v tem tednu, tako da nisem prišel do zapisovanja v dnevnik. Žal bo tako ostalo nepopisano vso ogorčenje, bes in jeza ter nemoč spričo formularjev Ministrstva za Plan '99. Formularji na disketah, ki izpolnjeni na disketo več niso šli, različne metodologije v formularjih, vprašljiva rekapitulacija, ki ne upošteva vsega programa – to so osnovne stvari, ki so jezile Anico. Pri tem pa poln disk na mojem računalniku in dejstvo, da pri Anici ni Excela! Zaradi premalega prostora stalni problemi s shranjevanjem … izgubljanje podatkov, vnovično vtipkavanje, printanje … In kar je osnovno: Aničina groza ob dejstvu, da je vse skupaj nesistematično, necelovito in vprašanje, kako kaj interpretirati.
Kaj bo z vremenom? – Ovinek kar odpada in odpada zaradi dežja. Publika pa bi še gledala.
Prvič sem začutil stres zaradi režiranja in direktorovanja hkrati. Tekal sem med odrom in pisarno in ponoči sanjal, da smo kupili novi disketnik (neko napravo, dodatni zunanji spomin na računalniku), da smo lahko shranjevali podatke.
Študij Fanta je težek. Tako lahko smo grobi, ali banalni, ali patetični ali sentimentalni. In tako težko je najti pravo mero in način. Najbrž sicer lepa scenografija sama po sebi silovito omejuje oz. zožuje manevrski prostor aranžmajev (realističnih) in zahteva silovito prečiščen pristop …
Pri tem pa Anica Fanta že kar prodaja. Veliko zanimanje vlada zanj in moram reči, da sem na trenutke kar nekako zaskrbljen: stvar še ni narejena, pa se že prodaja … Ja, saj vem, da je to lepo …, dejstvo, da nas želijo gledati.
Mislim, da v ponedeljek začne z delom Milovan prek javnih del.
14. september 1998
Mile je začel. Fino. Mislim, da bo to prava pridobitev.
Oktobra imamo planiranih okoli 20 predstav. Zanimanje za Fanta je veliko.
Čakam na pisarno, ki nam jo mora vrniti TIC, tako da bomo tam uredili arhiv.
Teden začenjam z veliko energije. Zdaj je usodni teden glede nadaljnjega poteka študija Fanta. Oblikovati je treba njegovo »norost«.
Petkov Ovinek dobro obiskan. Nekateri ljudje gledajo predstavo že drugič, tretjič, nekatere obraze vidim v gledališču prvič. Odločitev, da gre predstava na oder. Manjše adaptacije bodo potrebne, seveda.
Tehnika se ta teden odpravlja na obrtni sejem v Celje. Naj grejo. Strinjali so se, oziroma celo dali pobudo, da ta vikend ne bi šli na Dunaj. Mi zelo ustreza; zaradi vaj in tudi drugače.
15. september 1998
Norišnica se je po oddaji formularjev za Plan '99 na MIK polegla. Vsak je začel delati svoje delo in komaj čakam, da se stvari na odru premaknejo v smeri vizualizacije.
Oktober je terminsko določen. Upati je samo, da ne bo izpadlo preveč stvari.
Te dni se mi je nekako »prikazala« programska rdeča nit do konca mojega mandata. Ohranil bi sezonske »tematske sklope«. Letos »ona-on«, prihodnje leto »slovenski avtorji – slovenske teme«, nato »naš vsakdanji svet«, in za konec »klasično«. Zdi se mi, da bi bil to kar zanimiv okvir in zanimiv lok skozi petletno delo. Potem pa – kdo ve, kako in kaj.
16. september 1998
Zdi se mi, da so vaje za Fanta šle te dni bistveno v smeri napredka. Fine stvari smo začeli najdevat in to, kar je prejšnji teden delovalo kot grobo, skicirano in približno, je začelo dobitvati finejšo formo in smiselno podobo, ki je zakoreninjena v zanimivem razumevanju in razlagi vsebine.
G. Rotovnikiz CD mi je obljubil, da bomo dobili nekaj njihove svetlobne opreme! Upam, da bo to res. Karkoli dobimo – bo nam zelo zelo pomagalo.
Gdč. Maja Borin, študentka dramaturgije na AGRFT, je pripravljena to sezono pisati kritike naših predstav v Tednik. Fino. Upam, da bo tudi g. Šmigoc »za«.
18. september 1998
Konec tedna je. Zdi se mi, da sem bil na današnjem pogovoru z g. Tarbukom na Perutnini kar uspešen. Mislim, da bo Perutnina sponzorirala Festival monodrame '99. Vprašanje je, s koliko denarja. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da smo se nekako »pokazali« kot firma, ki ve, kaj hoče, kam gre. Občutek sem dobil, da bi nam bilo podjetje Perutnina v prihodnje naklonjeno. Torej: da bi med drugim vlagalo tudi v našo smer, kajti dejstvo je, da se »širijo« v vse sfere družbenega življenja. – Madona, sem to kunštno napisal …
Vaje tečejo po planu. Zdaj smo v občutljivi fazi, med dobrim in zlim, na meji med perfekcijo in površnostjo. Med dodelanim in nasplošnim. Kam bomo zavili? Vem, kaj si želim.
Tatjana je na Tedniku. Kako bosta izgledala oba gledališka lista? Bosta zanimiva? Smo potegnili in naredili iz tega medija čim več, kar se da?
Anica dala idejo za razpis dijaškega abonmaja. Šest predstav, pet domačih, eno tujo. Dobra ideja; sam poudarjam čas za razmislek in detaljno razdelavo samih korakov v tej smeri. Dobro izpeljano ali raje nič. Dober občutek generalno. Vem, da je mladina velik potencial. Zanemarjen in neobdelan, trenutno. Kdo je vse kriv? – Tudi mi. To je jasno.
20. september 1998
Nedelja. Nešo je prišel sam vadit. Poskusit začetek, pregovorit tekst.
(Se nadaljuje.)
***Pripombe in komentarji:
82 - Tomaž Kancler; v tistem času je vodil morda nekakšno zbornico ali združenje arhitektov v Mariboru.
83 – Miran Murko, dela na Zavodu za zaposlovanje, moj hajdinski sosed. Pomagal mi je, da smo zaposlili prvič nekoga prek javnih del; sošolca iz srednje, Milovana Miluniča. Kasneje smo zaposlili najprej prek javnih del še Simona Puharja, ki pa je potem ostal v hiši.
84 - Očitno so z vajami začeli v Ljubljani, kar v MGL-ju. Režiser Šedlbauer in igralca Jožef Ropoša in Bernarada Oman – vsi trije so od tam, iz MGL-ja. (Pa temu takrat nismo rekli koprodukcija. Naj kar lepo pridejo na Ptuj in tu naredijo uprizoritev do konca.)

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
09-12-25 9:03
Pokuk v pouk, jesen-zima '25
V MGP sem si ogledal nastop ptujskih gledaliških gimnazijcev ob njihovem šolskem polletju. Nastopili so prvi, drugi in tretji letniki. (Četrti ima zaradi mature rahlo drugačen režim in pripravi ob koncu šolskega leta obsežnejši nastop.) Datum ogleda: 8. 12. 2025 (18.30 - 20.00; z odmori za menjavo razredov na odru.)
Za predmet Igra in govor sta se v Gimnaziji ta hip ustalila dva učitelja: Ajda Valcl in Sandi Jesenik. Ajda je po poklicu režiserka, Sandi dramaturg. Oba sta dolga leta delovala kot svobodnjaka (in še vedno), vedno bolj pa postajata tudi prvenstveno učitelja. Kar je za ptujsko gledališko šolo prima. Sandi je bil mentor prvemu in drugem letniku, Ajda je tretjemu in četrtemu.
Prvi letniki so nam pokazali prve korake po odru. Sploh ni tako enostavno “biti prezenten”, ko se zavesa dvigne. Pogled sili na tla (kakor da bi bilo tam kaj za gledalce zanimivega), majhen ptujski oder postane kar nekako ooogromen in globok in gneča tam zadaj zna biti kmalu kar velika. Zato pa mentor pravilno usmerja dijake “naprej”, “v luč”, proti rampi, proti občinstvu. Mladi igralci se zrcalijo, posvečajo pozornost drug drugemu in potem “dajo mir” - se umirijo, ležejo na tla in so “ozadje” za vsakega od sošolcev, ki zdaj recitira poezijo. Izbrali so si slovenske klasike. Ob njih “trenirali” pravorečje, glasnost, razumljivost, da o pomenskih poudarkih in zametkih interpretacije niti ne govorimo. Za igralca - vseživljenjsko izobraževanje; newer ending story.

Drugi letniki so šli korak naprej. Ostali so še vedno pri klasiki (Ionesco, Plešasta pevka), ampak že predpripravili situacijo za dialog. Že se da slutiti odrski odnos med dvema likoma na odru, ki bo tema “jutri-pojutrišnjem”. Pozornost, zbranost, preciznost govora in predvsem mišjenja, logični poudarki, govorni ritem; to je bila njihova “kontrolna naloga”.
(Dokaz na fotografiji spodaj: drugi so že kar spravili občinstvo na noge!)

Tretji letniki so - če so prvi naredili prve korake, drugi šli korak naprej - stekli v prostor. Zavzeli deske s svojimi improviziranimi nastopi. Oziroma situacijami, ki so si jih izmislili sami. Oni so že v odrski interakciji dveh, treh soigralcev. Tu je tema soigra, sodelovanje, dialog. Nastaja že tudi “kratka zgodba”, razvoj prizora in njegov konec. Lik s svojimi karakteristikami. Hitrost mišljenja, odzivnost, reaktibilnost – to so teme.


Zelo sem vesel tega učiteljskega para Sandi – Ajda. Vidim premislek, ki sta ga naredila. Kaj bo v prvem, kaj v drugem, tretjem in četrtem letniku. Vidim nekakšen mini sistem, učni načrt, ki ga imata pripravljenega za vsa leta. Fino se mi zdi, kako je mišljen njihov razvoj in pred kakšne izzive so postavljeni. Postopoma, po korakih.

Kajti namreč, vsak, ki se ob vstopu v srednjo šolo spogleduje z mislijo/željo, da bi bil nekoč rad igralec/ka, režiser itd., se v Gimnaziji Ptuj lahko resnično “sproba”. Nemudoma, takoj, na najboljši možen način; na lastni koži. Hitro se pokaže, komu je to bil to samo “preblisk” in kdo je pripravljen delati, vložiti več. Enako kot športnik. Dve uri telovadbe smo imeli pri pouku vsi, ampak nismo pa vsi postali profi športniki. (Še Turkov Sandi je potem, ko je bil velter boksarski držani prvak, nehal. Pa čeprav je pred gospo mamo uspešno skrival, kaj je počel, ko je šel “malo na kondicijski trening.”) Za želeti postati “gledališčnik po poklicu” je treba - že v srednji šoli! - kaj več od talenta; mnogo več, če smo konkretni. In ja, gimnazijski gledališčniki imajo na Ptuju to lepo možnost in priložnost: svoj uprizoritveni dar (potencial bi se lahko tudi sterilno reklo) in željo spoznavati in razvijati ob profesionalnih učiteljih igre in govora. Če/ko med srednjo šolo ugotovijo, da pa morda “to vseeno ni to”, kljub temu ni nič zaman: opravijo splošno maturo in gredo študirat “karkoli”. Kdor pa bo v štiri letih srednje šole resnično vse bolj čutil, da je “to to”, si bo poiskal možnosti za več, še več, največ ...
Malo Samokritike: boljše so govorili dijaki prvih in drugih letnikov kot takrat, ko sem jih učil sam. Tretji letniki so se nadvse lepo razvili (v prem sem jih spoznal), prav vsi so me presenetili, v glavnem in večini prijetno.
Oh, kako sem srečen, da imamo to šolo na Ptuju. In gledališče. Kajti prihodnost bo pota obeh institucij gotovo še večkrat in prelepo prepletla. V to sem prepričan. Ampak za to je potreben čas. Roma non uno die aedificata est so rekli na Ptuju pred 2000 leti ali povedano po slovensko: potrpežljivost je božja mast 😉
-
08-12-25 8:17
Savo (___ - 2025)

Pred dobrim tednom, dvema sem prejel oblazinjeno pismo.
Nič takega nisem pričakoval, zato me je še posebej zanimalo, kaj je v njem. Odprem.
Notri pa zgornja Savova slika.Zahvalil sem se mu prihodnji dan, prek Metinega sporočilnika. Tam sva namreč običajno kakšno rekla.
Nič mi ni odpisal. Nič hudega; tudi sicer je znalo trajati. Nakar sem ga čez nekaj dni videl iz avta, kako se z vrečko v roki vrača iz Lidla.Savovo sliko sem postavil v pisarni na parapetno poličko, kamor sicer postavim reči, ki jih dobim od ljudi, ki so mi dragi; Savova je našla plac ob Fredi-Aljanini karikaturi in zaradi rahle gužve že kar malo prekrila hudo ženo z valjarjem v roki. (Kmalu bo čas za novoletne obljube, si mislim, in takrat si bom obljubil, da bom pospravil in postavil stvari lepo na svoje mest, kakor se spodobi.)
S Savom me je spoznal srednješolski sošolec Sandi.
Ena fajn klapa pubecov sicer; Peter, Pravdič, Andro, Boris, čupasti Đuro ...
Ko sem delal svojo prvo predstavo na Ptuju, je Savo oblikoval transparent. In tako dalje. Oblikoval je knjižno zbirko Zgodovina ptujskega gledališča, prvi znak Gledališča Ptuj, potem v mariborski Drami nekatere promo materiale, in tudi v rovu pod gradom sem ga prosil, da mi naredi ene reči. Delal je Savo za Muzej, Arhiv, Občino, za kurente, karneval, turistično organizacijo ... ne vem, za koga ni delal. Delal je lutkarijo. Veliko je delal. Veljalo bi zbrati njegove reči; po moje bi se čudili, na kakšni razstavi, kaj vse je naredil.Na zadnje sva se zaklepetala ob Ivu Andriću. Znamenja ob poti sva brala sočasno. Sicer pa je, kot vem, bil nekaj časa v Črni Gori, potem pa med Ptujem in Mariborom in Muretinci in spet Ptujem.
Kaj? Kdaj? Zakaj? Zato. si mi poslal, dragi Savo.
Naslikal si oko in rumeno sonce in nos in velik nasmeh in spiralno okroglo in kaj je še to: velika trepalnica, trn(je)?
Si pospravljal? Si delal red? Si zbiral in sortiral spomine? Si se odpravljal na pot? Znamenje ob poti?
Mi boš povedal ob priliki. Mir tvoji duši.P.s.:
Zdaj sem še enkrat in še enkrat gledal tvojo sliko. Zdaj vem, kaj je to. Pomežiknil si mi na sliki. Vse je vrei, mi praviš. Okej, stari, kot rečeno, se vidiva.