MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!

Marjetka str. 89
Snubec/Medved
Ta presneta ljubezen
Svobodno razmerje
Mlada dramatika 
Sistemski denar od države! 
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta! 

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.  
Odkljukano. 
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”. 

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto. 

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.) 

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”  
 
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:  
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič. 
 
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej. 

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok. 
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.  
 
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.) 

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države. 
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.  
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.) 
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka. 

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.  
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame. 
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.  
 
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje. 
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila). 
 
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.  

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.  
Pa vendarle dovolite izjemo.  
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...) 

***
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story) 

4 Uporabite obstoječe politične strukture!

(Psevdoprilagoditev)

Podobno kot je moč kulturno dediščino dramaturgije mitov uporabiti za populistične namene, se da tudi strukture obstoječega političnega sistema uporabiti za lastno korist. Kajti odločitve, kaj bo za narod storjeno ali kaj bo narodu storjeno, lahko sprejemajo le tisti, ki razpolagajo s formalno kompetenco odločanja znotraj sistema; in to so pač vladajoči: predsednik, premier, ministri, in drugi odločevalci. Na takšne položaje pa se pride s pomočjo volitev in v zahodni demokraciji nekdo ni izvoljen kot individuum (pa naj si bo še tako genialen), ampak kot član in zastopnik neke politične stranke. Vendar za Vas to ni hiba, temveč priložnost, saj lahko v teku po vnaprej predpisani zakonodajni poti uberete pot navzgor, da bi potem, ko boste na položajih, spremenili zakone tako, da se vas ne bo več dalo spraviti z njih. To je, na kratko povedano, program, ki ga morate uresničiti.  

Logična posledica: Ustanoviti morate stranko, ali pa jo – veliko hitreje in učinkoviteje je - ugrabiti. 

Ustanoviti politično stranko je sicer v principu relativno enostavno in tudi ne stane ne vem koliko, ampak s tem ne pridobite veliko, kajti stranki, ki jo sestavljajo le člani vaše jedrne skupine, ne bo lahko, da bi jo glede njenih političnih ciljev jemali resno. Torej bo že potrebno gibanje, in s tem dovolj motiviranih ljudi, ki bi se angažirali v taki stranki. Poleg tega pa: potencialni volivci bi seveda oklevali, preden bi dali svoj glas neki minorni stranki, saj bi jih skrbelo, da bodo svoj glas razvrednotili in menili, da ga s tem enostavno vržejo proč. Zato razen vaših najožjih sorodnikov najbrž ne bo nihče volil politične stranke, ki je nihče ne pozna; pripeljati novo ustanovljeno stranko na oblast pa traja glede na izkušnje dolga leta ali celo desetletja; če je sploh kdaj okronana z uspehom. 

Zato je veliko pametneje, da se kot skupina vključite v stranko, ki je znana in obstaja že dlje časa. Prednost ima opozicijska stranka, ker je verjetneje, da boste tam našli članstvo, ki ni zadovoljno s statusom quo sedanje vlade in jih bo mogoče pridobiti za skupno veliko stvar. 

Življenjskega pomena za Vašo skupino je, da se ne razbije, ne glede, o kateri temi teče diskusija znotraj stranke; vedno mora držati skupaj. Povejmo naravnost: Vsebina ni pomembna; gre za to, da kot močan mnenjski voditelj skupaj z drugimi postanete učinkoviti.  

Nikakor se ne smete podati na običajno notranje strankarsko karierno pot, kajti nič ni – za Vas – bolj nekoristnega, kot preživljanje večerov na dolgočasnih sestankih lokalnih odborov in lepljenje plakatov med volilno kampanjo. 

Zato morate svoj vzpon po strankarski hierarhiji doseči po ovinku, po bližnjici. Da bi to dosegli, morate delovati “čez robove terena”, kar pomeni, da potrebujete znotraj in zunaj strankarsko publiciteto, in dovoliti, da delajo zanjo mediji. Z drugimi besedami: producirati morate sporočila. 

Ker ste kot posamezen član stranke za medije popolnoma nezanimivi, je priporočljivo, da uporabite svojo borbeno skupino, da pridobite kakršenkoli – pa naj bo še tako nizek - položaj znotraj stranke. To praviloma niti ni tako težko, ker so takšne častne funkcije povezane z delom, ki ga nihče - tudi Vi ne – ne prevzame rad. Pomembno pri takem položaju je zgolj to, da lahko zdaj govorite v imenu stranke ali organa stranke, ki ga predstavljate. Zadostuje biti delegat na strankarski konferenci, ker potem lahko imate tam provokativen in razdvajajoč (!) govor, ki ga bodo mediji lahko z navdušenjem pograbili. Na ta način lahko ustvarite svoj nesporni ugled znotraj in zunaj stranke. 

Uporaba obstoječih političnih struktur in mehanizmov javnega komuniciranja se je zdaj začela in metode, ki ste jih uporabili na malo, lahko potem ko zmagate na volitvah oz. so Vaši soborci prišli v parlament, uporabljate v velikem obsegu. 

Vsekakor pa morate za to najprej sprožiti množično gibanje in spraviti ljudi na ulice. Da ne bo nesporazuma: potrebujete stranko, organizacijo, ki bo trajno potiskala Vašo stvar naprej. Kajti gibanja so, četudi kratkoročno ustvarjajo osupljive podobe na televiziji, preveč minljiva in nezanesljiva. Primerjamo jih lahko z začasnimi procesi pri zmrzovanju vode, ki se ob vnovičnem dvigu temperature hitro stopi, to je, takoj ko se spremenijo okoliške razmere, ki so jo povzročile. Strankarska organizacija – katera koli delujoča organizacija, torej ne nujno zgolj politična stranka, čeprav je le-ta nepogrešljiva za delovanje znotraj političnega sistema – ima nepremagljivo prednost, ker lahko redno in zanesljivo usklajuje dejanja velikega števila ljudi, tako da lahko sodelujejo in predvidljivo dosežejo cilj. 'Aparata' ne potrebujete le zato, da bi dosegli prepoznavnost komarja, ki piči samo enkrat (gibanje, odvisno od naključnih dejavnikov), temveč da bi lahko uveljavljenemu sistemu in njegovim elitam redno povzročali bolečino, otekanje in srbenje, in če gre vse po sreči, zbrali roje podobno mislečih komarjev, ki jih je v njihovi očitni majhnosti lahko spregledati, ampak ni jih pa mogoče prezreti, ko skupaj sprožijo svoje krvoločne napade. 

Strategija “igrati čez robove terena” je v tem, da pozornost javnosti in medijsko prepoznavnost izkoristite za Vaš notranji vzpon v stranki, dejavnost stranke pa, da ustvarite in vzdržujete zanimanje javnosti za Vas kot osebo in (sčasoma naraščajoče) število Vaših podpornikov. To osciliranje Vam daje veliko mero neodvisnosti od obojega: tako od stranke kot medijev. Ni se Vam treba prilizovati novinarjem, prav tako pa se Vam ni treba prerivati kot živina skozi strankarske staje. Z ozirom na to neodvisnost od obeh strani odpirajo družbeni mediji nepredstavljive priložnosti, ki Vam jih vsak populist nekdanjih časov lahko zgolj zavida (več o tem pozneje). 

5 Borite se za javno pozornost! (Fokus) 

- se nadaljuje -

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni  
Štefka Valentin 
Triko
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice 
Festival monodrame, drugič 

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.  
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.  
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.  
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice. 
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur. 
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C). 

Delo je končno normalno teklo.  
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče. 
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove. 
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta. 
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark. 

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola.

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ... 

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč. 

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji. 

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države.

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?” 

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ...
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem. 
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?) 

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”? 
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje. 
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki. 

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost.
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje. 

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži. 

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?) 

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali.
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje.

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri? 
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje? 
10 - 9 - 8 - 7 ....

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko? 
 

***
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! 

(Story) 

Svet je v svojih medsebojnih odnosih nedoumljiv. Večino ljudi to zmede in vodi do tega, da se počutijo nemočne in prepuščene na milost in nemilost nevidnim silam. In nato iščejo razlage za to, kar se dogaja njim in drugim. To je Arhimedova točka, iz katere lahko posežete v svet Vi. 

Ljudje razmišljajo v zgodbah. Zato so zgodbe najboljše sredstvo, da za stvar, za katero Vam gre, vplivate na razmišljanje ljudi. Razlogi, zakaj so zgodbe tako uporabne, ležijo v več sočasnih delovanjih: poenostavljajo visoko kompleksne socialne dinamike na način, da jih vsak, ki jih sliši, bere, vidi na odru ali v kinu, lahko razume – neodvisno od izobrazbe, inteligence in kulturnega ali subkulturnega ozadja. Poleg tega zgodbe s primeri pojasnjujejo, kako funkcionira svet, brez da bi utrujale s pompoznimi teorijami. Opisujejo dejanja in tako hitro in neposredno posredujejo ideje, kaj je treba kdaj kako narediti, da bi rešili aktualne probleme. Poleg tega odpravljajo razliko med mišljenjem in občutenjem, ker se vsak lahko poistoveti s akterji ter čuti in sočustvuje z njimi, kakor tudi z njimi premišljuje, kako iziti iz vsakokratne zgodbe nepoškodovan ali celo kot zmagovalec. 

Da bi lahko uporabili zgodbo, si Vam sploh ni treba izmisliti lastne. Navsezadnje nismo vsi nadarjeni avtorji. Dovolj je, če izkoristite zgodbe, ki že obstajajo. Konec koncev jih pripovedujemo že tisoče let, da bi z njimi razložili svet. Za Vaše namene so posebej priporočljivi miti o junakih. Pri tem lahko vlogo junaka dodelite sami sebi, lahko pa tudi - če ne bi radi stali v prvi vrsti in raje vodite iz ozadja - poiščete kakšnega atraktivnega akterja, ki bo prevzel to vlogo.  Pomembno je, da izberete tak vzorec zgodbe, pri katerem gre za borbo med dobrim in zlim, bitko mnogih, ki so dobri, ampak šibki in pasivni, in se počutijo prepuščeni na milost in nemilost zlemu, močnemu in dejavnemu nasprotniku.  

Sledite tej shemi, ki se že stoletja nahaja in prenaša v mitih ter je prestala ultimativni preizkus v praksi.  

Prvi korak je, da aktualni položaj države in njenih prebivalcev, “naroda”, opišete kot katastrofalnega. Je v takšni krizi, da brez posega višje silne, ki bi ga rešila, ni videti izhoda. Najenostavnejša je zgodba, v kateri igra glavno vlogo zunanji sovražnik. Aktualna vlada, ja, aktualni politični sistem nasploh, položaju ni dorasla. Zato so potrebni radikalni ukrepi. Nekako tako mora zveneti implicitno sporočilo zgodbe. 

Nadalje seveda morate ta pesimistični opis trenutnega položaja predočiti svojim tovarišem iz jedra Vaše bojne skupine: v stiski je treba držati skupaj. Takšna - najbolje eksistencialna - grožnja ima povezovalni učinek. Ker abstraktne nevarnosti povzročajo malo emocionalnih učinkov, jih je pomembno poosebiti. Potrebujete konkretnega sovražnika, proti kateremu se je treba boriti. To je lahko določena oseba, družbena skupina, narod, rasa ali razred (o metodah, kako si zgradimo sovražnika, več kasneje.) 

Da je soglasje o opisu aktualnega katastrofalnega stanja vaše države ali tudi sveta v vaši skupini šele začetek, naj bi bilo kakopak jasno. Prav tako pa naj bi Vam bilo jasno tole: Če Vam takšnega pogleda ne uspe razširiti v javnost in doseči, da bo postal verjeten in široko sprejet, boste Vi in Vaši ljudje šli v zgodovino zgolj kot sektaška skupina norcev in čudakov - ne glede na to, kako genialne znajo biti vaše zamisli. Zaslužena priznanja prihodnjih generacij boste dobili samo, če boste znali prenesti v javnost, da imate prav Vi. Ideje se širijo kot virusi, kar pomeni, da mora Vaša skupina delovati kot vir okužbe. In med infekcijami se prenašajo najhitreje tiste, katerih prenos je povezan z užitkom (na primer HIV). 

Da bi to dosegli, morate pripovedovati zgodbo, ki je razumljiva vsakomur in ki zapeljuje, če že ne k užitku, pa vsaj k zadovoljujoči soudeležbi. Za to lahko zadošča že, da se mnogi ljudje radi postavijo na pozicijo dobrih in nemočnih, ki se jim godi krivica; druge pa se da fascinirati bolj s pomočjo narcističnih obljub, da so del nečesa velikega. 

Sestavine takšnih populistično-uporabnih zgodb so: 

1. Obstaja nekaj takega kot od boga dana skupnost (“ljudstvo”, “rasa”, “narod” itd. = mi.
2. Tej skupnosti, narodu (= “nam”) gre slabo, ali pa je to, da bi nam lahko bilo bolje, akutno ogroženo. 
3. Vodilne osebe (= “elite”), katerih dolžnost bi v bistvu morala biti skrb za dobrobit skupnosti  - naroda – niso sposobne ali pa nočejo, da bi se primerno odzvale na grožnjo ali stisko – poleg tega njim ne gre slabo, kot gre narodu, temveč nesramno dobro. 
4. Ko vso upanje zamre, pride junak (= “močan mož”) in njegovi zvesti soborci, ki vsem brezpravnim in zatiranim obljubijo upanje na rešitev. 
5. Junak in njegovi ljudje imajo verjetno in vsakomur takoj razumljivo razlago za težavo: Obstaja sovražnik ali več sovražnikov (= “tujci”), ki ne pripadajo skupnosti (= “mi”) - pa čeprav se včasih skušajo pretvarjati, da je je temu tako. 
6. Elite ne samo, da so odpovedale; s sovražnikom celo sodelujejo, so agenti zunanjega sovražnika v notranjosti (= “tujci”).
7. Sovražnik je zloben, močan in dejaven. Junak in njegovi zarotniški tovariši (= “dobri”), morajo svojo aktivnost in moč demonstrirati na očem vsem, ker sicer mu niso dorasli in nemočnega naroda ne morejo ščititi. 
8. Ta zgodba mora bralca ali poslušalca povabiti, da se bo identificiral z dobrim, to se pravi junakom in njegovimi tovariši (= “mi”), se jim pridružil, in se skupaj z njimi boril za boljši svet proti notranjemu in zunanjemu sovražniku. 
9. Kdor ni za dobre, je za slabe (= “sovražnik”), to pomeni, si ne zasluži usmiljenja in nobenega družbenega ali moralnega upoštevanja. 
10. Dobri zmagajo, zli niso več močni ali dejavni, dobri (= “mi”) pa skrbijo za to, da to tudi nikoli več ne bodo (= “Happy End”). 

Sovražnik je lahko posamezna oseba, vsekakor pa je priporočljivo izbrati raje socialno grupacijo, saj je posameznik lahko izključen in potem ne bi mogel biti več na voljo kot sovražnik. Poiščite si torej takšnega sovražnika, ki se ga bo dalo okarakterizirati z globalnimi pojmi: velekapital, komunizem, Judje, Islam, umazana zelena levica ali kaj podobnega. Potem boste na varni strani, kajti posamezni nasprotni primeri ne morejo ovreči, da nekomu lahko pripišete, da je krivec. Navsezadnje ena lastovka še ne prinese pomladi. 

4 Uporabite dane politične strukture!

(Psevdoprilagoditev)

- se nadaljuje -

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič

1998

ali Še 26 let do tridesetletnice!

Sobo oddam
Ovinek
Fant v abtobusu
Ljubeznska pisma
Finžgar v seksšopu

Najprej ni bilo nič.
Niti gledališča.
Potem je bila PRAZNINA.
Obdobje brezvladja.
Nesrečna ljubezen je ELISABETH.
Obdobje brezvladja.
Bog zmage VICTOR je dal razum, srce in zmago vsem znanim grešnikom.
S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani STROJEPISKI pred vrata za napisom: ODDAJAM SOBE.
Obdobja brezvladja ni več.
Je Samo GLEDALIŠČE.

Tako je napisala Anica ob izzivu: kako izraziti zgodbo o naši firmi v lanskem letu?

Premiere so bile napovedane, delo je steklo.

Zelo sem bil vesel, da se je Sandi Krošl odzval povabilu in prišel gostovat v predstavo Sobo oddam. Vesel iz več razlogov. Lahko mi je pripovedoval o času, ko je po vojni prišel s kovčkom na Ptuj in tu začel delati z Babičem, Žižkom, Frelihom in drugimi. Pripovedoval mi je o prvi generaciji študentov na takratni Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT), kjer je spoznal tudi Marjanco, svojo bodočo ženo. Jaz pa sem mu povedal, kako sem v ptujskem arhivu, v fondu Mestno gledališče, našel pismo, ki ga je iz Ljubljane pisal Sandi - študent svojim ptujskim sodelavcem: “... Tovariši, tukaj sem spoznal fletno dekle Marjanco.”

Ovinek, uprizorjen na dvorišču za dominikanskim samostanom, je bil posebno doživetje. Zatoj.-jevca Nešo in Tadej plus Ivo Leskovšek iz SNG Maribor ter režiser Matjaž Latin so “ponašili” sicer nemško zgodbo Tankreta Dorsta. V nemščini je zadeva na papirju zvenela dokaj sterilno in z birokratskim zadahom po ordnung und disziplin; ampak imela je nek dober hakeljc, kako dva “navadna, mala človeka” po svoje opravita z “državo, birokracijo, predpisi”. V Latinovi uprizoritvi v “kicarščini” pa je vse to zvenelo žmohtno in črno-humorno absurdno. Ljudje so prepoznali, o čem je govora; v bistvu; kaj problematiziramo. Uprizoritev je zares rezonirala z občinstvom. Dolga leta za tem sem posnetek celotne uprizoritve našel na internetu. Hecno je bilo gledati tole za nazaj ... Nekateri dialogi med Rudom in Tonom so v naših krajih dejansko ponarodeli. Predstave so bile razprodane, lika dveh lokalnih posebnežev tako prepričljiva, da je čez leta nastal še Ovinek 2 (mislim, da v tvojem času, Rene?). Za gostovanje v Desklah smo celo izdelali priložnosti slovarček, ki je Primorcem razložil lokalizme kot: “hoi sen”, “ne, nemo”, “idi ale”, “ke e?”

Ne vem več točno kako, a nekje sem spoznal arhitekta Andreja Šmida. In njegovo dekle Andrejo Babšek. Andreja bo nekoč vpisala doktorat iz zgodovine gledališča in obdela ptujsko gledališče od 1918 do ukinitve 1958 in o tem obdobju tudi napisala monografijo. Andreja pa sem nažical, da bi se lotil prvih idej za prenovo stavbe.

V tročlanski ekipi: Andrej Šmid, Peter Srpčič in SMS smo začeli tuhtati, kako bi se zadeve lotili. Treba je bilo narediti t.i. strokovne podlage. Nekakšen elaborat, zakaj, kako, čemu prenavljati stavbo gledališča. Sam sem premišljal zgodovinske razloge, arhitekturne zadeve Andro, Peter pa je vzel pod drobnogled ekonomske vidke; ekonomiko, vzdržnost, vire, stroške ... (mislim, da je takrat leto, dve študiral ekonomijo). Nastal je nekakšen elaborat, ki smo ga predali županu dr. Luciju.

Na javni predstavitvi smo pokazali morda minuto, dve trajajočo 3D računalniško animacijo sprehoda po prenovljenem gledališču!
Spominjam se, da je Andro prilaufal iz Maribora pet minut pred začetkom. Pošeno mi je dvignil pritisk. Saj razumem: celo noč in ves dan mu je računalnik renderiral animacijo in plošček smo vtaknili v predvajalnik prvič, ko je publika že sedela v dvorani. Nihče razen Andra ni vedel, kaj bomo gledali. Takšni virtualni sprehodi takrat še niso bili nekaj vsakdanjega. Gledalci v dvorani smo imeli občutek - pa čeprav je posnetek za današnje standarde “cukal”, štekal in zmeraj znova za hip zamrznil - da se sprehajamo po prenovljenem gledališču!
Zdaj smo videli, kako bi lahko bilo.
Zdaj si znamo predstavljati.
Zdaj bo treba samo še prepričati občino, da gre v gradnjo.

Prenova ali obnova? Obnoviš tako, da obstoječe malo pobarvaš, posodobiš, ofrišaš .. prenoviš z malo radikalnejšimi posegi ...

O tej temi želim povedati nekaj več.
Da bi - karkoli to že bo - obnovo ali prenovo sploh sprožili, je bilo treba navesti tudi ekonomske vidike oz. merljive razloge, kazalnike, pričakovano rast obiska, vplive na okolje, ekonomsko utemeljenost projekta. Kdo bo to? Kako naj to?

Na Ekonomskem inštitutu VEK-ša v Mariboru sem spoznal nekega doktorja znanosti, ki mi je razlagal in pojasnjeval, česa se lotevamo. In seveda smo začeli govoriti, da bo po posegu v dvorani tudi več prostora. Stanje “zdaj” mora biti po investiciji preseženo. “Ciljano stanje” mora biti napredek, izboljšava. In kaj je v gledališču lahko za ljudi bolj merljiva izboljšava kot večje število sedežev v dvorani?

Andro je torej narisal varianto s čim več sedeži. Saj veste: ni vseeno; lahko imate noge na sedežih bolj skrčene ali manj; se na sedežih stiskate ali sedite bolj udobno, se skozi vrsto do svojega sedišča prebijate komaj ali dokaj komot.
In da bi lahko narisal več sedežev, je bilo treba “podreti” lože in zasnovati znotraj obstoječih gabaritov dvorano čisto čisto drugače. Na papirju je nastala moderna dvorana, z balkonom, dolgim parterjem. Mislim, da smo govorili o 230-ih mestih. (Obstoječa dvorana jih je imela 164 dobrih sedežev, če se ne motim, vseh okoli 180.)

Vsi smo vedeli, kaj pomeni t. i. preveritveni projekt. Da gre zgolj za nekakšno “pra idejo”. Nekaj pač, kar bi imeli v rokah, na papirju, s čimer bi lahko mahali in dvigali v lokalnem okolju temperaturo ter spodbujali k naslednjemu koraku in končno resnični prenovi. Kazali smo seveda nekdanje pročelje, ki so ga v času nemške okupacije - še danes ne vemo, ali podrli res zato, da so ga dopeljali in vgradili v neko zasebno vilo, ali zgolj iz faušije, da tega germanskega arhitekturnega dosežka že ne bodo puščali Slovanom.

Pročelje s stebri je seveda bilo v primerjavi z neprepoznavno trenutno fasado gledališča impozantno. Prosil sem Sava, da naj dolgočasno in razpadajočo fasado kar premala; bil je december in na stavbo je narisal pravljično vas ... Mnogi so se zgražali. Nekateri so se muzali. Vsi pa opazili.

V avli gledališča je odpadal omet. Na razpadajoč zid sem dal obesiti kladivo in zidarsko žlico ter županov portret. Precej predrzno in ne prav okusno (si mislim danes). Še dobro, da je bil dr. Luci možakar, ki je bil tudi “na hece” in “za hece” in tega ni vzel osebno. Še kako dobro je razumel, za kaj v resnici gre: priklicujemo (pro-vociramo) prenovo. Kakor kurenti priklicujejo pomlad, tako smo mi priklicovali obnovo; že kar ob vhodo v gledališče, si zagledal razpadajoč zid, zraven pa županov portret. In prenovo je župan dr. Luci tudi podprl; bil je pristaš renoviranj obstoječih stavb in ne gradnje novih (spomnim na ptujsko trojko: minoritska cerkev, mali grad, dominikanec). Z našim pritiskom je nastala nova varianta zgodbe, igra “štiri v vrsto” - zdaj je bilo tu še gledališče, prepotrebno obnove. Gledališče je postalo znova poklicno, občina mestna občina, mesto s poklicnim gledališčem. Vsebino smo imeli, oblika pa je razpadala ...

Zakaj pripovedujem toliko o tej gradbeni zadevi?

Ker se bo čez slabih deset let prenova res zgodila. Seveda ne na Androvih – in naših takratnih - zamislih. Hvala bogu, da ne! Ampak na nekih tretjih, ki pa so – vsaj po mojem videnju - naredili isto temeljno napako.
Katero?

Zdaj, ko gledam nazaj, je bilo to tisto pra-opletanje s povečanjem števila sedežev v dvorani. Bazalna mišljenjska napaka. Brez večjega števila sedežev takrat nihče ne bi videl napredka, izboljšave in če ne bi govorili, da bo po prenovi prišlo do “povečanja dvorane”, do gradbenega posega najbrž sploh prišlo ne bi.

A danes vem: prav to, lože, proscenij, orkestrska jama, majhnost, ljubkost – to bi moralo ostati. To je bila duša ptujskega gledališča; kakor da igraš doma, v dnevni sobi, pred gledalci, ki ti “jejo z roke”.

Hočem reči: provocirali smo in izprovocirali prenovo – vendar žal v napačno smer. Ja, bil sem zraven, pri pra-ideji, in v tem smislu sem soodgovoren, sokriv. Ampak: PGD (projekt gradbene dokumentacije), ki ga je Andro potem tudi izrisal, nikoli ni bil “poštempljan” oz. v mojem mandatu nismo prišli niti do gradbenega dovoljenja. (Hvala bogu.)
(No tudi zato se bom leta 2001 mulil in tudi to bo eden od razlogov, da sem po koncu mandata odšel v Maribor: doživel se bom kot popolnoma neuspešnega na področju obnove.)
Načrti, ki so bil sprejeti kasneje, bi lahko našo pra-idejo vrgli v koš. Ampak, je niso. Ponovili so napako. (Bom komentiral, ko pridemo do časa, ko bo gledališče leta 2009 prenovljeno).

Takrat, malo pred letom 2000, smo vsi vedeli: tole zdaj je samo preveritveni projekt. To še niso pravi načrti. To je samo predpriprava ... Ampak argumentacija: potem bo gledališče večje – je ostala in bila je (po moje) temeljna napaka, ki se je vlekla naprej.

Nedavno sem govoril s Štefanom Čelanom; silno zanimive reči bo imel povedati okoli obnove; takrat je bil namreč župan on. Po Štefanovem prispevku bomo lahko videli vso zadevo še v kompleksnejši luči, drugih kontekstih. In če bo se vključil še takratni direktor Rene Maurin, bomo tudi sliko “prenova gledališča” ugledali v polnejši ostrini in z več detalji. (Komaj čakam, Štefan in Rene, na vajino videnje gradbene prenove gledališča.)

Poleti 1998 je gospod Lojze Forstnerič, kovinar iz Ptuja, prenovil zaodrje. Lesene mostove in ročno vrvišče smo odstranili in zamenjali s kovinskimi vleki in elektromotorji. Prišel je fotograf iz Gledališkega muzeja in pofotografiral lesena kolesca, vrvišče, cuge, škripce in ostalo “straromodno” in dotrajano navlako.

Danes si mislim: v obstoječih gabaritih – ker to je pač na Ptuju spomeniško-varstveni pra-mus in izhodiščni aksiom – bi bili obnovili vse, kakor je bilo: z ložami, proscenijem, orkestrsko jamo ..., vgradili bi sodobne tehnologije, prezračevanje in klimo in to bi bilo to. Imeli bi butično gledališče. Zunanjčina pa pač že kakšna: ali silno moderna, postmodernistična, ali ... noeklasicistična ali ... Za spremljanje gledališke umetnosti, doživljanje odnosa avditorij : oder neusodno.
Neka bodoča predelava gledališča bo morda vrnila vse skupaj v prav takšno stanje kot sta ga oblikovala dunajska arhitekta tam okoli 1786. Naredila sta maksimum in izkoristila volumen zgradbe najboljše, kar se je dalo. Klobuk dol, gospoda. Niso zaman povsod po K&K monarhiji bili prav takšni teatri. Samo velikostni razred je bil različen. Tako pač kot so si vse železnike postaje podobne, že/še od časov Marije Terezije ... (No, pa sem komentiral prenovo stavbe že kar v tem članku.)

Istega leta je Gledališče Ptuj prvič pridobilo nekaj projektnega denarja za program od ministrstva za kulturo! Kako smo bili veseli. Kakšen napredek. Po dveh letih delovanja. Bil sem srečen, ponosen in verjel, da to še ni konec. In ni bil. Zgodilo se bo nekaj, prav kmalu. (Dvanajst odstotkov programskih sredstev natančno smo dobili takrat.)

Ljubljanski Cankarjev dom nam konec leta podari deset starih reflektorjev! Za Gledališče Ptuj neskončna pridobitev! Vnovčil sem neko staro naklonjenost direktorja Mitje Rotovnika. Hvala, g. Mitja.

Začeli smo risati grafe in krivulje: z miligramsko natančnostjo spremljali rast obiska in povečanje števila predstav na Ptuju in gostovanj po drugih krajih. Verjel sem, da bo nekdo to videl in nagradi: z obnovo in igralskimi delovnimi mesti. Grebli smo se, bi se reklo. Garali.

***

Kakor zmeraj: Dobrodošel/a s tvojimi spomini. Pošlji mi jih na mail: samo.strelec@gmail.com in jih bom takoj objavil. Ali komentiraj na FB.

***

Andrej Šmid:
Samo, lepo si skomprimiral naše nekajmesečno snovanje in nekajletni trud. Vesel sem, da sem bil tega podviga in tudi, da si se postavil v vlogo producenta s "preveritvenim projektom". Kljub temu, da takrat še nisem bil dovolj star, da bi bolj trdno prijel vajeti v roke, mi je bilo popolnoma jasno, da gre za resno namero - in to je tisto kar me je potem vedno spremljalo: da sem znal zaznati, ali imajo investitorji nujno potreben žar uresničevanja v sebi. Je že tako, da nas arhitekte vedno najbolj skrbi uresničevanje zamisli... Naš preveritveni projekt je bil po moje prav pošten in v tem smislu prav dober - kakor bi rekel moj pokojni profesor Domenig: "kdor danes nima vizije, ni realist" - in še prav je imel. Malo postanem otožen, ker govoriš o tem, da bi moralo gledališče na Ptuju ohraniti tako majhno, butično podobo. Spomnim se, da sva se takrat dosti pogovarjala o tem, da bi moralo Ptujsko gledališče odigrati vlogo tistega na Hvaru - da naj bi ostalo tako miniaturno, fino, za izbrano publiko. Moja skrita želja je bila, da bi iz gledališča, ki je izvorno nastalo iz gostilne, naredili še eno transformacijo - konec 19.stoletja je s pomočjo dunajskih arhitektov gostilna postala majhno gledališče, konec 20.stoletja pa naj z našo pomočjo postane sodobno srednje veliko gledališče. To kar se je potem res zgodilo, ko nismo bili več zraven, je pač neka vmesna transformacija iz majhnega v malo večje majhno gledališče. Kot okorel optimist ti ne pritrjujem v izjavi, da bi bilo bolje, če bi gledališče v zadnji prenovi nastalo z manj sedeži - če pomnožim vse predstave v zadnjih dveh desetletjih s približno 30 manj sedeži, dobim milijone minut gledaliških užitkov na stotine gledalcev manj kot se jih je odvrtelo v njihovih življenjih v njihovih resničnostih - ne bi si želel, da bi manj ljudi doživelo vse te predstave - pa čeprav z manjšo vidljivostjo, pa čeprav bolj stiščani v isti dvorani. (mimogrede, ravno zato sem se odzval na tvoje prijazno vabilo sodelovati v prvih generacijah umetniškega programa na gimnaziji - ker bi sicer mogoče manj dijakov doživelo manj programa, manj znanja). Zadnjič sem gledal en film o zlomu ene njujorške banke v času poka finančnega balona pred ducatom let - en od bančnikov je izjavil, da je bila njegova kariera v banki brezvezna v primerjavi z njegovo kariero projektanta: da bi ohranil samozavest, se je spomnil, da je pred petnajstimi leti sprojektiral en most čez reko, ki je pot čeznjo skrajšala za 45 minut, danes pa je zadovoljen, ker je v zadnjih dveh desetletjih skrajšal pot milijonom potujočih za več milijard minut. Moj motiv za prenovo stare stavbe gledališča Ptuj je bil tudi eksperimentalen, bil je dobiti odgovor na vprašanje, ali ima Ptuj kaj drznega, trmastega, dizajnerskega, ali ima pogum živordeče barve kurentovega jezika, ali bi prenesel korenito prenovo gledališke stavbe - na arhitekturnem natečaju sem kasneje s kolegoma Zatezalom in Rozmanom provokativno predlagal odstranitev stare gostilniške dvorane in gradnjo konkretnega odra in dvorane z zeleno pločevino oblečene kot nekakšen nahrbtnik med rekonstruiranim pročeljem in novim gledališkim stolpom artikuliral kot takrat nek sodoben intervenčni rez v historično strukturo mestnega jedra Ptuja. Očitno takrat mestno jedro ni preneslo takih eskapad. Dvomim tudi, da bi jih preneslo danes. Vendar še vedno nisem nehal upati, da bo Ptuj postal ne samo kulturno, ampak se bo razcvetel tudi v umetniško mesto. Redke svetilnike umetnosti v mestu, gledališče, galerijo, karneval, namreč (kot v Kafki) kot absolutna, nepresegljiva dominanta od zgoraj navzdol tišči pokrovka Gradu z muzejem. Mogoče lahko umetnost zacveti kje zunaj tega pritiska (dosti upov sem polagal v Turnišče, ki je izven tega vplivnega območja) mogoče lahko ta pritisk kot v ekonom loncu skuha prvoklasne gurmanske umetniške stvaritve. Ampak mogoče so pa moje želje le previsoke - tudi ko govorim o tem, da je Slovenija kulturno res močna, umetniško pa pač malo manj (in navijam za umetnost, kulturo bojo že varovali). Za konec, več luči! Od tiste ležeče A3 mape s črnim in pocinkanim ovitkom, ki si jo nesel na mize mestni upravi smo se precej spremenili. Gledališče Ptuj pa je zaživelo in preživelo. In je spet na tem, da bo čez 15 let potrebno prenove. Mogoče bova na kaki ekskurziji upokojencev iskrivo ugotovila (tak kot pred 25 leti tvoj sogovornik Žižek), da pa zdaj "tisti mladi direktor" dela res dobro, nekaj kar ima "mladostni žar in zagnanost", da je pripravil kakovostno prenovo stavbe in da lahko poiščeva tisto v kleti shranjeno buteljko reprezentančnega vina izpred 25 let, na kateri je natisnjen neki sivkasti okorni render nove stavbe. Na zdravje, Samo, še na mnoga leta. Z vedenjem, da sva se dobro borila za skupno dobro.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce!

(Zarota)

Tole ste sicer že vedeli in morate doživljati že dolgo: sami ste nula! Sami ne morete vplivati na nič, vaša mnenja ne zanimajo nikogar in sami ne boste nikoli imeli dovolj moči, da bi uveljavili svoje cilje. Razlaga je relativno preprosta. Dokaj dobro jo ilustrira stara modrost uličnih pretepačev, da pet prstov tvori pest. Posamezen prst lahko namreč v najboljšem primeru uporabite za pomenljivo gesto: dvignjen kazalec za opomin in grožnjo; sredinec, da bi pokazali prezir; dvignjen ali spuščen palec, da bi signalizirali pritrjevanje ali odklanjanje. Kar zadeva sposobnost delovanja, lahko posamezen prst kvečjemu vrta po nosu, medtem ko lahko pest pošteno udari. Če hočete torej postati močni, si poiščite soborce.

Naslednja podoba zajema jedro političnih procesov: gre za komunikacijske procese. Sam pa lahko skomuniciraš nič od niča; razen če se hočeš zadovoljiti s samogovori, ki zgolj frustrirajo, ker ob njih zmeraj znova doživiš, kako sam si in nerazumljen. Če pa nasprotno najdete soborce, lahko skupaj oblikujete izvorno celico močnega gibanja, v katerem se ne le drugače govori in razmišlja, ampak se tam lahko kot posamezniki v svojih nazorih tudi medsebojno potrjujete in podpirate. Brez takšne komunikacije z drugimi, ki bi potrjevala vaš pogled na svet (kakršenkoli že pač je), obstaja namreč zmeraj nevarnost, da boste začeli dvomiti o svoji oceni trenutnega političnega položaja in končno tudi o samem sebi ...

Kakor vsak poskus priti na vrh gore, se tudi pohod populizma začne s prvim korakom, in ta je, da najdete prvega zaveznika. Dva človeka že tvorita socialno enoto, ki lahko začne graditi alternativo. Za to potrebujete človeka, ki bo – v idealnem - šel z Vami skozi trnje in ogenj, ki Vam slepo in nekritično zaupa in ni le brezmejno lojalen, ampak Vas časti. Zmeraj ko boste na svoji poti na vrh podvomili, ali Vam bo uspelo, Vam bo on s svojo vero v Vas pomagal dobiti zaupanje nazaj. Ni treba, da je tak zarotniški tovariš najpametnejši, ja, lahko je celo zelo koristno, če je preproste čudi in duha, ker mu to omogoča, da s polnim in čistim srcem občuduje Vas, in se pri svojem razmišljanju in delovanju ravna po Vas.

Ko pridejo z vama v stik tretje osebe in v svoji uglašenosti doživita njihovo strinjanje, ima to zapeljive aspekte. Hoteli bodo – pod določenimi predpogoji, o katerih bo še govora – biti zraven, postati člani skupine, ki ji je čast pripadati. Ni vam pa treba zato, da bi pridobili člane, hoditi od vrat do vrat kot kak prodajni agent za sklepanje naročnine na časopis, temveč demonstrirati elitistično zavest. Vzpostavite omejitve za pristop in si izmislite iniciacijske rituale za tiste, ki bodo naposled sprejeti. Kdor hoče biti zraven, mora sprejeti fizična tveganja in/ali prenesti duševne bolečine. Kdor se za stvar ni pripravljen žrtvovati, nima v vaši skupini, ki bo vodila gibanje, česa iskati; to mora biti jasno vsakomur. Mimogrede: Iznajdba takšnih ritualov (po zgledu najrazličnejših "krstov”) zahteva ustvarjalnost in je lahko za tiste, ki so že zraven, zelo prijetna in zadovoljujoča, ter jih lahko znova spomni, kako čudovito je, da že pripadajo krogu posvečencev.

Kar potrebujete za Vaš dolgoročni politični uspeh, je pregledno, zarotniško jedro. Da bi začeli pot na oblast, zadošča osem do dvanajst oseb. Če se le da, izberite te osebe Vi sami in poskrbite za to, da čutijo do Vas – ni važno, zakaj in kako - dolžnost in hvaležnost. To spodbuja lojalnost in Vam zagotavlja vodilni položaj znotraj organizacije v nastajanju.

Kar se tiče same stvari, lahko imajo člani Vaše skupine mirno različne cilje in interese, vse dokler so si enotni, proti (!) komu ali čemu se je treba boriti. Na dolgi rok je lahko celo prednost, če Vaši bojni tovariši zasledujejo različne cilje, kajti to Vam osebno zagotavlja izpostavljen položaj vodje gibanja.

3 Pripovodujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak!

(Story)

- se nadaljuje - 

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera

1997

ali Še 27 let do tridesetletnice!

Praznina, stara zgodba iz moje vasi
Elisabeth
Victor, ali Otroci na oblasti
Oj, čudežni zaboj
Strojepiski
Festival monodrame, prvič

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 

1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 

1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 

1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 

1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
 
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

Prihodnjič. 

Pravijo: Če hošeš nasmejati boga, mu povej za svoje načrte.
Njega bi rad nasmejal, vas pa informiral:

O tej zgodbi - Kar je bilo in kar bo - sem pisal že nekaj časa.
Zdaj bo končno ugledala luč sveta v MG Ptuj.
(Tukaj datumi predstav.)
Prisrčno vabljeni.

Avtorja besedila Lutza Huebnerja bomo po več kot dvajsetih letih znova gostili na Ptuj (leta 2002 je bil na 100. ponovitvi svoje drame Marjetka str. 89.)
S soavtorico besedila Kar je bilo in kar bo si bosta meseca maja ogledala prvo slovensko uprizoritev te njune drame.

Dramski dvojec Lutz Huebner in Sarah Nemitz sta sicer ne le pisateljski, pač pa tudi "privatni" par, ki je s številom uprizoritev svojih dram v Nemčiji prehitel tradicionalno "vodeče" Goetheja, Schillerja in tudi Brechta. 

V prvi slovenski uprizoritvi Was war und was wird bodo nastopili: Ksenija Mišič, Srdjan Grahovac in Vid Klemenc.

Foto: Stanč Zebec

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: 

Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

1 Čemu ta knjiga?

(Program) 

Že dlje časa ste nezadovoljni s situacijo v vaši državi: politiki se vam zdijo po dolgem in počez skorumpirani ali nesposobni ali oboje. Karieristi, ki mislijo v prvi vrsti na lastne koristi in države, v kateri živijo, nimajo zares radi in jo bodo spravili na kolena. 

Posledica: Oblast morate prevzeti Vi sami. Potem boste lahko spremenili vse, kar je narobe v tej deželi, in celoten politični sistem, takšen kot trenutno je, zabrisali v koš za smeti, ter poskrbeli za nov, boljši, strožji in pravičnejši red.  

Tudi s svojim osebnim položajem niste posebno srečni - ne zato, ker bi vam šlo finančno slabo – v tem oziru ste do neke mere zadovoljni, - temveč zato, ker ne čutite priznanja za dosežke in napore, ki se že dolgo pričakujejo od vas in vam podobnim: enostavno se vas ne upošteva. 

Skrajni čas, da prevzamete zadeve Vi! V nadaljevanju boste dobili navodilo, kako lahko to storite kar se da hitro in poceni - pri čemer je “vi” mišljen tako v ednini kot množini; to se pravi, Vi kot individuum in vi kot skupina enako mislečih -, pa čeprav ste kot vsi pošteni in normalni državljani doslej držali stran od političnega parketa. Ampak - to naj vam bo v svarilo - tole plemenito držo morate opustiti. Ne smete cincati, ampak morate udariti na polno. Vendar danes to ni več tako težko kot je bilo nekoč, ker ni več samo enega medija, ki bi bil v rokah maloštevilnih mednarodnih koncernov in njihovih kapitalsko močnih stricev iz ozadja, in ki bi sam usmerjal politične procese, temveč prihaja ljudstvo z blagoslovom interneta kočno samo necenzurirano do besede. Včasih pač na svetu ni vse vedno slabše. Vi kot posameznik in skupina soborcev boste poskrbeli za to, da bo vse boljše, če boste uporabili metode (običajno imenovane “populizem”) na naslednjih straneh. 

Še ena pripomba: Čeprav lahko populistične strategije enako kompetentno uporabljajo tako ženske kot moški, so moški vzorčni primerki pri tem uspešnejši. Gorivo, ki ohranja motor populizma v teku, je testosteron. 

2 Poiščite si soborce

(Zarota)

- se nadaljuje - 

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!

1996
ali: Še 28 let do tridesetletnice.  ;-)

Govor malemu človeku
Polovične resnice

Dobro. Tu smo. Javni zavod Gledališče Ptuj je bil decembra 1995 ustanovljen.
Stvari so se odvile, kakor je bilo predvideno leta 1993 v Modelu za profesionalizacijo Gledališča Zato. in pogodbo med Zato.-jem in Občino Ptuj.

Z ustanovitvijo Gledališča Ptuja skupina Zato. več nima razloga za obstoj. Svoj cilj je dosegla.
Šli smo vsak po svoje. Igralci v službe v gledališča po Sloveniji, sam sem po/ostal v.d. na Ptuju.
Se bomo kdaj še zbrali? Še sodelovali? Neke stvari so mi že hodile po glavi. (“Ruda in Tona” denimo.)

Čez par let, tam okoli leta 2000, bom tako predrzen, da bom vihal nos in užaljen ugotavljal, češ da občina ne želi več razvoja Gledališča Ptuj. Ker ne želi zaposliti štiri igralce, nekdanje Zato.-jevce. Ker ne želi začeti obnove stavbe. Iz ptujskega gledališča bom odšel v mariborsko Dramo. Nek lokalni politik je menda takrat izrekel preroške besede: “Samo se na Ptuj ne bo vrnil nikoli več; dokler sem jaz tu, ne.” Ampak, do tja je še kar nekaj časa. Še marsikaj zanimivega se bo zgodilo pred tem.

V novem javnem zavodu Gledališče Ptuj bodo kmalu zaposleni Anica Strelec Bombek (računovodstvo, finance, organizacija, producentstvo, prodaja predstav, marketing, stiki z javnostjo in nisem prepričan, da še ne kaj - in mimogrede: vse to več kot odlično!), Marijan Pišek (odrski mojster, mizar, hišnik), Irena Meško (rekviziterka, garderoberka). Vsi so nekako skupaj z zgradbo prešli iz ZKO-ja v nov zavod. Tomaž Bezjak, a si bil tudi ti že takoj zaposlen? A veš, da se ne spomnim. Plus Samo kot v.d. direktorja novega zavoda.

Kaj bo prva premiera novega gledališča?
Kakšna vsebina?
Kakšen format?
Kakšna bo ”otvoritvena poteza” novega slovenskega poklicnega gledališča?
Kdo bo igral? Kaj?
Kako bo to, kar bo na odru novoustanovljenega gledališča, zaznamovalo njegov razvoj?
Bo kakorkoli pomembno vplivalo na prihodnost?
Ali bo samo pač nekaj; ker nekaj zdaj pač mora biti iz tega vsega, po vsem tem, kar se je dobri dve leti vrtelo v javnosti in poskrbelo za dovolj polarizacije v mestu!?

Kaj bo imelo povedati novo gledališče?
Ne v izjavah za medije, ne po pisarnah na sestankih, pač pa tam, kjer je gledališču mesto: sredi mesta, v srcu mesta, na odrskih deskah. Kaj bo torej otvoritvena predstava?

To bo Govor malemu človeku.
Avtor Wilhelm Reich. Zelo zelo zanimiv človek. Svojeglavec. Korenitež. S svojimi pogledi, ki marsikomu niso bili všeč. Tudi etablirani stroki tistega časa ne. “Listen, little man” je napisal že v Ameriki, kamor se je, kakor mnogi intelektualci iz Nemčije, umaknil pred nacizmom. “Rede an den kleinen Mann” je nemški naslov te drobne knjižice. V času, ko smo pripravljali prvo ptujsko premiero, to Reichovo delo še ni bilo prevedena v slovenski jezik. (Eden od prevodov ima naslov Prisluhni, mali človek.) Najprej sem torej moral najti prevajalca. Pisal sem Janezu Gradišniku. Ni imel časa. Predlagal mi je Jara Novaka (sijajnega prevajalca Hessejevih romanov.) In Jaro je zadevo res hitro prevedel.

Kdo bo igral? Kdo bo glavna (edina) oseba, prvoosebni Wilhelm Reich, reformator, provokator, inovator, angažirani svobodomiselnež in predvsem velik humanist? (Mimogrede: berite njegovo knjigo Umor Kristusa: čustvena kuga človeštva.)

Vlado Novak bo igral v tej monodrami. Format “mono” bo Vlado potem v prihodnosti MGP ponovil še kar nekajkrat. Gledališče pa bo v istem formatu lansiralo bienalni festival monodrame. Malo gledališče - mali format. Zvenelo je logično.
Nekoč kasneje bo direktor Srpčič festival ukinil (mislim, da nekje okoli leta 2012, časa EPK; ampak o tem bo že povedal več sam, ko pridemo v naši sestavljanki do tja). Mi je pa Peter prav pred dnevi rekel, da razmišlja o vnovičnem zagonu obeh festivalov: že omenjenega festivala monodrame in SKUP-a, srečanja komornih uprizoritev.

Fotograf Stanč je naredil znameniti posnetek Reicha-Novaka, ki s prstom kaže proti nam, malim ljudem; fotografija s prve ptujske premiere, ki še danes visi v t.i. “Racovem salonu” v MGP. Bezo je minimalistično osvetil prostor. Na koncu predstave se je klanjal Vlado Novak in en lesen stol.
To je bilo na odru vse. Igralec, zgodba, luč in stol. Ter smisel. Smisel vsega skupaj. Smisel, ki je šel v dvorano. (Psihoanalitik Janko Bohak je napisal za gledališki list nekaj besed o Reichu.)
Proslavljali smo v kleti zgradbe ob gledališču, ki je takrat bila še v upravljanju gledališča. (Danes je tam Karitas.)
Publika je bila videti zadovoljna. Vsebina humanistična, z vrednotami, aktualnimi še danes, Vlado pa v svoji najboljši formi in izdaji. Občinstvo je občutilo, kaj je gledališče. Ne škripajoči sedeži v dvorani, ne s sivo-rjavim ultrapasom preoblečene lože v avditoriju, ne tistih nekaj starih svetil, ki je svetilo Vladu v obraz.

Sledi kratka zastranitev na temo sivo-rjavega ultrpasa. Leta 1969 je bila 1900-letnica prve omembe Ptuja. Se je kdo od bralcev še spomni? Gotovo pa se vsi nedavne1950-letnice (2019). No, takrat, leta 1996 so obnovili notranjost gledališča. Pred obnovo je bilo – najbolj na kratko povedano – najbrž zelo podobno stari dvorani mariborskega gledališča: redeč žamet, pliš, redeč zastor, lože, verjetno lestenec, mavčni odlitki, “cirunge”, en tak rahlo post-baročni ali kakšen že kič. V bistvu lepo. Tako približno, kot razlika med izgledom stropov, stopnišč, zidov, bordur v trgovini Kastner&Oehler sredi Gradca ali pa v kakem random sodobnem nakupovalnem središču kjerkoli že. Seveda s socialistično miselnostjo in delavskim razredom ta meščanski, buržoazni izgled dvorane nekako ni šel skupaj. (Kako hecno, kajne? Nekoč je bilo meščanstvo nekaj groznega, danes bi si pa ga še kako želeli.) Pa so ves ta kič v dvorani strgali iz lož, odstranili, ter notranjost “preoblekli” v sivo-rjavi ultrapas. Kot mize v kakšni delavski menzi. Takšno je potem gledališče ostalo do zadnje obnove, leta 2009, ko so ga spremenili - kot rad duhovito reče aktualni direktor Srpčič - v finsko savno. Z glavno zaveso takšne barve, da je gledališčniki raje ne zapiramo, če ni ravno nujno. Buržoazni slog - gledališče za meščane. Ultrapas - gledališče za delavski razred. Savna slog - gledališče za .... ?
Konec zastranitve.

Vrnimo se k Vladu Novaku in Wilhelmu Reichu.
Dolgo, zelo dolgo je Vlado igral Govor malemu človeku. Repertoar pravi, da 13 sezon; da je bilo 247 skupaj izvedb, ki si jih je ogledalo 16.955 gledalcev. Vlado, ti boš imel še bolj natančen podatek o številu ponovitev?

Nedavno mi je neka gospa, ki je gledala premiero Govora malemu človeku rekla: “Samo, a Novak še igra Govor? No, to bi pa res še rada enkrat videla. Tako lepo sporočilo ... in izjemen Vlado.”
Predlagam, Peter: Vlado naj doma ponovi tekst, ga za 30-letnico znova odigra, ekskluzivno, jubilejno, 30 years after, predstavo posnamemo v profi formatu in ostane za prihodnje rodove. Kaj boš del?

No, in tako sem januarja 1996 sedel v sprednji pisarni gledališča in sameval. Samo sameval, samoval. Za mano kovinska omara. V njej sem imel akt o ustanovitvi Gledališča Ptuj, blokec iz Mladinske knjige, ki se mu je reklo “Naročilnica”, Savo takrat še ni naredil štampiljke, nismo še je dali izdelati Cibi ... in to je bilo to. Moj delovni vsakdan. Pojma nisem imel, kako naj se obrnem. Da bi si mislil: Kaj te briga, maš plačo, bo že ...”, nisem pomislil. Mislil sem na prijatelje igralce in igralke ... na vaje, na katere zdaj hodijo oni ... jaz pa, ubogi, sedim tu, kot kup nesreče in ne vem, kaj pravzaprav počnem tu. Čista žalost.

No, kakšen naj bo znak gledališča? Štampiljka? Ni se mi zdelo nepomembno. Za vsebino ne. Poleg tega sem prvič slišal za “CGP” - celotna grafična podoba. Meni se je zdelo zelo pomembno, da so ustanovili zavod z imenom “Gledališče Ptuj” in ne kako drugače. (Saj se spomnite: po vojni je bilo Sindikalno gledališče, pa Narodno gledališče, pa Ljudsko gledališče, pa kaj jaz vem kako vse še se mu je reklo. Hočem reči: z različnimi imeni lahko imenujemo isto stvar. In fajn je, če najdemo takšno, da lahko rečemo: nomen est omen.)

Zakaj se mi je zdelo najboljše ime Gledališče Ptuj? Točno zaradi tega, kar je morda že takrat govoril Štefan (Čelan): neke potencialne, prihodnje razdelitve države na regije. Ptuj bo morda nekoč regijsko središče. Gledališče Ptuj bo morda analogno s tem financirano s strani občin od ... recimo Ormoža do ... recimo Slovenske Bistrice in recimo od Starš do Podlehnika. (Bluzim, ne vem, kako si zamišljajo regije, ampak, Ptuj kot središče regije pa si lahko predstavljam.)
V času ustanovitve gledališča je bila občina Ptuj še “stara”, “tavelika”. Ko pa so nastale nove občine (16? Hajdina, Kidričevo, Majšperk, Gorišnica, Dornava ...itd.), pa je gledališče ostalo zgolj na plečih Mestne občine Ptuj.

Gledališče Ptuj je torej v imenu imelo po moje potencial na dolgi rok – postati kdaj tudi regijsko, deželno gledališče. (Kot veste ima nemški gledališki sistem – in na slovensko gledališko fizično in mentalno krajino je zmeraj najbolj vplivala prav nemška teatrološka misel – troje vrst gledališč: mestna, deželna in nacionalna.)
Ampak do drugega vira financiranja Gledališča Ptuj še pridemo. Pa ta vir ni bil povezan z regijami, ko katerih še zmeraj bolj kot ne sanjamo. Ta novi vir, bolje redni in stabilni programski vir financiranja - danes bi rekli sistemski vir – je privrel na dan zelo nepričakovano in v res neverjetni okoliščini. Ampak počasi. Do tja je še nekaj premier ...

Znak Gledališča Ptuj.
Torej: kvadrat na začetku, ki je nekako simboliziral majhen oder, ali recimo odrsko odprtino (portal) in v nadaljevanju enostavna tipografija GLEDALIŠČE PTUJ, se mi je zdel posrečen. (Čez leta bodo gledališče preimenovali v Mestno gledališče Ptuj in spremenili tudi znak.)

V veliki pisarni z visokimi stropi sem tako sedel za mizo in premišljal, kakšen naj bo znak ter gledal v zrak. Mislil sem, kot rečeno, na prijatelje igralce, ki so delali vsepovsod po Sloveniji, hodili na vaje, ustvarjali ..., jaz pa čemim v pisarni ne da bi vedel, kaj naj sam s seboj. In firmo, ki jo vodim, je še nekako ni. Smilil sem se samemu sebi. Verjetno bi moral poskrbeti za registracijo firme na sodišču, vpis v kakšen register... kaj pa vem. V bistvu sem bil na začetku v firmi čisto sam. Šele pozneje so prišli sodelavci, nekdanji ZKO-jevci ... Anica, se motim?
Kakorkoli.
Ko me je v trebuhu preveč stiskalo od nekoristnosti in občutka, da zgubljam čas, sem odstopil z mesta v.d.-ja in zadeve je vzel v roke Franci.

Postal je novi v.d. in se z Lalijem (Vladimir Jurc) dogovorili za naslednjo premiero, Polovične resnice.
Zaslišalo se je, da bo po Francijevem v.d.-jevstvu prihodnji direktor Jernej Lorenci. Jernej, je bilo kaj na tem? So se na občini resno pogovarjali s tabo? Nekdo mi je rekel, da je bil en zanimiv pogovor o tem s teboj na Radiu Ptuj? Luka, misliš, se da v arhivih radia priti do posnetka? Če so te resno vabili, Jernej, zakaj se nisi odločil in prevzel gledališča?

Franci, lepo te prosim, dopiši o tem tvojem v.d.-jevskem času.
Sam sem odšel delat nazaj v Ljubljano, šel sem narazen z dekletom, hotel sem se umakniti; čim bolj.
Povej, Franci, gotovo je še veliko zanimivih podrobnsti, ki se mi niti ne sanjao, o času, ko si ti poskrbel, da je šla zgodba o začetkih dela profesionalnega gledališča uspešno naprej.

***

Kakor zmeraj: "mikrofon je vaš". Dobrodošli komentarji. Na FB ali kar meni na poštno ležeče: samo.strelec@gmail.com