Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 

22. december 1999

Klical me je Niko: navdušen nad delovnim prevodom otroškega teksta. Delovni naslov je Ta presneta ljubezen. Simpatično. Zelo zelo. Niku privoščim od srca, da bi naredil super predstavo.

26. december 2026

Jutri bodo na Ptuju stoli in pa omara. Prišli so reflektorji, tukaj so računalniki. Vse nabave so torej urejene. Hvala bogu.

Danes imamo zaključek leta v restavraciji v Termah. Vsak dobi rokovnik, čestitko in nagrado v višini 30.000 sit.

Anica mi ravnokar pravi, da imamo na žiro računu 10 mio sit. Plačati pa moramo še stole, pol računalnikov in omaro. To je največ denarja, kar smo ga kadarkoli imeli.

Velik problem glede koordinacije¹¹¹ Neša in Tadeja za gostovanje na tekmovalnem delu Dnevov komedije v Celju. Tadej je pred premiero, nek termin ne ustreza, ker je Nešo v Varaždinu, nek termin ni o.k., ker gostujemo v Desklah in Novi Gorici … Norišnica. In izgledov za »boljše čase« ne bo, dokler ne bomo imeli lastnega ansambelčka.

27. december 1999

Sestanek na MOP za proračun 2000: nič novega: iste številke kot v osnutku, vendar (le) pa prekombinirane, kakor sem predlagal: vse plače plačuje 100 % ustanovitelj, denarja za abonmaje pa je manj. Šalil sem se in g. Čuš me bo poleti zagovarjal na mestnem svetu, ko bom sam razlagal poslovno poročilo za leto 1999. Bilo je kar prijetno, šli smo nekaj spit na Štefanov (Čelanov) račun in sploh se mi zdi čisto o.k., da se nisem razburjal. Sem pa izvedel, da je ženi nekega svetnika izpod časti hoditi v Gledališče Ptuj in da hodi v Gradec. To naj bi bila žena g. xxxx, ha, ha, ha¹¹².

Andro bil tukaj z gospodom za elektriko. Zgleda o.k. možakar. Tomaž in Marijan sta vzela stvari v roke in verjamem, da sta dobro opravila.

Dobil sem Corel Draw 8 … Zdaj se lahko začnem učiti … Počakam še na skener, pa bo.¹¹³

28. december 1999

Umrl je gospod Gunžer. Andreja Babškova piše nekrolog, jaz pa ko zmešan iščem podatke, fotografijo. In vse to moramo oddati do 12. ure.

Predstave ob koncu tedna so skoraj razprodane.

Še ena zadeva, da se malo olajšam: klical g. Emil Mesarič, svetnik, član LDS-a, bil jezen, ker smo njegovi ženi prodali karto (saj je ni pravočasno dvignila). Dobil je sicer drugi dve karti, bil s tem nezadovoljen, seveda, jaz pa pojasnjeval pravila igre. Pravi, da bo zvečer moral prinesti žago, da bo porezal stebričke, če ne bo dobro videl. Sem mu rekel, da je tako – da to pravim že dolgo: prenoviti dvorano. Nato pa mi je dal vedeti: »In ravno jutri sprejemamo proračun!« Zadnji stavek je zvenel kot resno opozorilo, grožnja, češ, a ne veš, da ti lahko jutri kaj vzamem(o). Kar, kar, gospod svetnik! Le veselo na delo! Ne bojim se te, in ne tvojih kolegov svetnikov. Primitivno. Amen.¹¹⁴

29. december 1999

Sinočnja predstava je bila popolnoma polna. Problemi s kartami: tu in tam. Nekaj malega že, ne pa usodno. Reševanje na licu mesta. Glavna težava: nekateri še zmeraj ne vejo, da je treba rezervirane vstopnice dvigniti najkasneje dan pred predstavo, sicer grejo v prosto prodajo.

Dogovorili smo se, da bomo poskušali urediti prihajanje v pisarno in predprodajo ter rezervacijo vstopnic. Problem je, ker se zdaj ljudje ne držijo časa: od 9. do 13. ure. Saj smo do 15. zmeraj tukaj.

Zaključujem s tem delom dnevnika. Leto 1999 je bilo uspešno. Še ni statistike, vendar vem, da smo delali dobro, veliko investirali v opremo, ljudi, odnose. Se kregali, pa tudi zato kaj postavili na svoje mesto, definirali pravila igre in razčistili kompetence, odgovornosti… Vesel sem, da tehnika postaja samostojna enota, ki se je sposobna samoorganizirati.

30. december

Karte za danes in jutri so razprodane … Sicer pa tekam z buteljkami vina od Občine, do župnikov, iščem soseda v Avditoru, Štefana Čelana, govoril sem z Brumnom …

In se jezil, ker novi Tednik ni v prilogi, kjer našteva javne zavode v Mestni občini Ptuj, omenil ali navedel tudi nas. Kaj se dogaja? Moram vprašati urednika Šmigoca malo natančneje, kaj je tu v igri …

Sem se sicer razjezil, vendar se čutim nemočnega in ne vem, kako reagirati, razen tako, da ne reagiram. Tadej sicer pravi, da je bolje, da me ni tam zraven, sam pa mislim, da ni tako.

V Tedniku sicer nekrolog za g. Gunžerja, ki ga je napisala Andreja. Že po tem članku se vidi, da bo knjiga dobra, interpretativna – to pa je to, kar sem si želel. Kar je manjkalo »rdeči knjižici«, ki jo je pred leti pripravila zgodovinarka Mavričeva.¹¹⁵

Jutri me naj ne bi bilo v službi. Upam, da bom šel kam na zrak. Smučat, se sprehajat. Dovolj je. Treba je zaključiti. Kupil sem še nekaj nadvse zanimivih knjig iz Nemčije; treba bo brati več gledaliških zadev in se manj ukvarjati s poslom, politiko, biznisem.¹¹⁶

Anica bo začela pripravljati bilanco 1999. Nekaj me je spraševala, predlagala … jaz pa sem neveden. Rekel sem ji samo, naj naredi tako, da bo dobro. Da bo prav. Kakor že vsako leto doslej. Popolnoma ji zaupam. Do firme ravna tako, kakor da bi bila njena osebna.

Kako bo jutri zvečer izpadlo praznovanje in silvestrska predstava? Bo vse o.k.? Kaj naj povem na koncu predstave? Kako naj jim čestitam?

Srčno upam, da se jutri ne bom vračal k računalniku … in da bo naslednji zapis v dnevnik na vrsti 10. januarja, ko imamo prvi sestanek v novem letu – tu pa nas čaka že kup konkretnih nalog. Zelo zelo konkretnih.

V pisarni je Tadej, nekaj bere, jaz hitim z zapisovanjem … Rad bi dal printat še ta del dnevnika. Nekako se kar ne morem ločiti od ekrana. Kaj pozabljam? Pozabljam kaj?

Tako se veselim novega leta! PZI-ja za hišo, ki ga bomo končali, prilivov – upam – na žiro račun s strani Ministrstva – torej dvanajstin. Mlade dramatike – zbornika, priprave knjige – tako Andrejine kakor tudi kronike. Pa priprave na zaposlitev igralcev.¹¹⁷

Adijo, adijo, to desetletje! Ko smo nastali, ko smo se zagnali in ko smo naredili gledališče.

Zdaj prihaja čas, da ga zgradimo.

Zdaj prihaja čas za resne stvari.

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

111 - To presneto iskanje prostih terminov. Vidim, kako me je "zanašalo" sem in tja: ustanovili smo projektno gledailišče, ki naj bi bilo zanimivo tudi zato, ker ne bo imelo lastnega, stalnega igralskega ansambla. Ker bodo gledalci v vsakem projektu videli nove obraze. Ampak: igralci so po službah v drugih gledališčih in lahko igrajo pri nas samo, kadar so tam prosti. Zato se spogledujem z idejo, da bi jedro, štirje igralci pa morda le bili stalni. Zmeden sem, zbegan, neodločen. Itak vem, da denarja za igralske plače ni (in ne bo), smo edino projektno gledališče v Sloveniji in to je po svoje prednost in hrkati: zmeraj znova težave s termini. Iz tega začaranega trikotnika (kroga) se nisem znal izvleči, vidim. 

112 - Ponovno zatemnjeno: Greh se pove, grešnik pa ne ;-) Simpatično je, če ne celo simptomatično. Zato puščam v teh zapiskih za spomin. 

113 - Ojoj, še zmeraj sem optimist: dobil sem corel draw in mislim, da se ga bom naučil do te mere, da bom z njim sam postavil knjigo Andreje Babšek, Ptujsko gledališče 1918 - 1958.

114 - Uf, zdaj, vidim, pa postaja mlačno, toplo, vroče. Postajam senzibilen, kot vse kaže, na malenkosti. Zbodejo me. Znervirajo me. Sori, Emil, da se takrat nisva pomenila ... Vidim v zapiskih, da gledam proti koncu mandata. Očitno se v meni počasi lomi, ostati ali iti.

115 - Zgdovinarka Pokrajinskega muzeja Ptuj, Irena Mavrič, je leta 1988 izdala (Pokrajinski muzej Ptu) "rdečo knjižico" z naslovom "Ptujsko gledališče 1786 - 1958". In v tej knjžici je popisana zgodovina, dejstva, seznami, vloge, režiserji, naslovi. In ta knjižica je služila mnogim kasneje; Babškovi pri pisanju njene knjge, meni pri moji seminarski na faksu, in še marsikomu. V tem smislu predstavlja neke vrste temeljno delo, pregled zgodovine gledališča na Ptuju. Veliko dela je opravila Irena. "In vrgla rokavico" nadaljnjim raziskavam. Zavedal sem se, da je Irena pripravila prostor, odgrnila stvari in zato sem povabil Babškovo, da je vsebinsko poglobljeno razdelala obdobje od takrat, ko pride na odper nekoč Stadttheatra slovenska beseda, do ukinite poklicnega gledališča 1958. Upam, da bo kak bodoči direktor "dal raziskati" obdobje med 1958 - 1992, ko se pojavi skupina Zato. Sem notri sodi še posebej delo Branke Bezeljak. Upam, da bo v tej isti zbirki (zgodovina ptujskega gledališča) dobila tudi ona svojo monografijo. In ja, nekoč se je Mihael Tosch začel ukvarjati z nemškim gledališčem na Ptuju. Gotovo posebno poglavje. Za nekatere občutljiva tema, zame vprašanje gledališke zgodovine. Morda bo Mihael kdaj to dokončal. Morda bodo kdaj arheologi našli ostanke rimskega gledališča. Kakorkoli: praskamo, zbiramo koščke, ostanke, in prav zato skupaj pišemo MgPuzzle, in tudi tale moj dnevnik, konec koncev, na ogled postavljam prav zato: da ga bo nekoč nekdo osvetlil še z "drugih in drugačnih pozicij", dopolnil, ovrgel, poskušal spodnesti, ali pa na njem gradil in ponujal še bolj kapilarni vpogled v zakulisje ptujskega gledališča. 

116 - Ja, če že komentiram "od danes": Zato.-jevska leta so bila borba za uresničitev ideje v praksi. Petletni mandat v Gledališču Ptuj pa borba za denar, vstop v "državno ligo", gradbeno-prenovitevene zadeve. ... Še sploh čudno, da sem ostal režiser. Nekdo mi je napovedoval, da po mariborskem mandatu, ki je sledil, nikoli več ne bom režiral. Kako lepo, da se ljudje motimo. (Vključno z mano, seveda.)

117 - Eto- še naprej sem upal, načrtoval zaposlitev igralcev?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30,

3. november 1999 

Andro bil pri g. Mikužu in si “pripogajal” skoraj vse, kar si je želel glede gradnje.¹⁰⁸ Predvsem: zeleno luč za preureditev notranjosti dvorane. Tukaj bil tudi Davorin Šterbal; pogovarjala o dvižnih mizah. Cca 8.000 Dem ena miza, ki bi dvigovala tla do nivoja 1,2 m od ničelne točke. Hvala bogu vse v zvezi s hišo dobro teče in resnično sem vesel. Naj gre le tako naprej. 

4. november 1999

Končno spet vsi “na broju”. Delo steklo. Nazdravili ob dejstvu, da bo s strani Spomeniškega varstva vse o.k. kar zadeva projektiranje hiše. Bravo Andreju. 

Župniki prepovedali parkiranje. Malo vroče krvi. Dogovor: mi več osebnih avtov ne parkiramo, oni dovolijo oz. dajo ključ, da parkirajo pred bajto kamioni. (Danes kar dva mariborske Drame). 

Nešo: problem: jutri gostovanje v MGL, zdaj pa naj bi imel vajo v hiši. Hvala bogu se niti ni obrnil name. 

6. november 1999

Včerajšnji dan v LJ bil pravi delovni uspeh: Gojc je bil za novi projekt, se je navdušil in imel sem čisto pravi občutek – takojšnji filing, da bo delo dobro in predstava tudi. Darko prevedel nekaj strani, dva odlomka, toliko, da je dobi Gojc filing. Predlagal Mojco Fatur za soigralko ... Koga povabiti? Bova videla ... 

Nato gostovanje s Fantom v MGL za slovenske terapevte: navdušeni, pogovor po predstavi. Vprašanja strokovna, zanimiva opažanja, pohvale igralcem. Srečal g. Praperja, Ščuko, Mravljeta, Pačnika, Marinko, Gostečnika, gospo Tomori ... srenja “psiho scene”. Zelo zelo zadovoljen, čeprav odšli od doma ob 3.40 in tehnika razložila sceno ob 19. uri. Ljudje so pridni kot ne vem kaj, dobri, lojalni, potrpežljivi, delovni. Krasni so. Sram me je, da jim ne znam zrihtati večjih plač. 

Ponedeljek bo pojutrišnjem tu. Kaj se bo izcimilo? Pomirjen sem: naredil sem veliko, skoraj vse, ali pa: ja: vse, kar sem mislil, da zmorem. Nisem bil pri Kučanu, ne pri Drnovšku in Podobniku ... ostalo pa sem skušal zanimirati. Kakšen odgovor nam bo dal minister?  

V Tedniku velik članek – intervju z mano glede nove sezone. Grozljivo slab jezik, pa vendarle dokaj pregledno in celovito o trenutnem stanju teatra. 

Srečal veliko kolegov v LJ; beseda gor, beseda dol ... veliko lažje se dobi delo tam in veliko lažje je govoriti o nekaterih stvareh ... Kako dolgo bom imel voljo in moč vleči ta voz naprej na Ptuju? Kaj me drži pokonci? Zakaj ne obupam? Kako bom ravnal, če od ministrovega obiska ne bo učinka – pozitivnega? Kako potem naprej? Kje najti motivacijo? Kam se usmeriti naslednji dve leti, ko bom čakal na iztek mandata? 

Take reči se sprašujem, zavestno in mislim da tudi takrat, ko ne mislim. Pol mandata je oz. bo mimo. Veliko je pokazati. Veliko je narejenega, še več zastavljenega. Čas. Potreben je čas in vztrajnost. Cilj je jasen, vem, kam bi rad. Zakaj moram hoditi toliko sam? Saj je: tu so odlični sodelavci, sopotniki ... Vendar potreboval bi podporo od zunaj, močnejših od mene. Preprosto povedano: več denarja. Od tistih, ki ga imajo. Kaj bom znal še pridobiti, kaj narediti v tej smeri? Grozljivo je, da nimam vpliva, poznanstev, lobija za seboj. Je res tako nepomembno to, kar delamo? Je res vse to tako minorno, nezanimivo, nepretresljivo? Je mogoče, da se slepim/o? Je vse to skupaj nič? Ne more biti res, ne more držati. Drugače pravijo številke in drugače izgledajo ljudje, ko hodijo iz dvorane; zadovoljni. V glavnem zadovoljni. Vem, da je tako in da se ne tolažim. Vendar to ne pomaga.... 

Vem, da bo vse v redu, z mano in s teatrom. Da bom moral nekega dne pretrgati nit med sabo in tem zavodom. Kdaj bo to, ne vem. Vem pa, da bi prej rad še naredil nekaj tehtnih in pomembnih stvari. Ki bodo pomembno vplivale na prihodnost. 

9. november 1999

Veliko srece danes! V. Belsak 

Javi kje si! V. Belsak  

Cestitam, cestitam, cestitam!!!saj sem vedla, da ti bo uspelo. tamara vidakovic 

Tfuj, pfuj, ... ptuj! – veni, vidi, vici! – najprej je bila beseda! ... in beseda je meso postala!!! V. Belsak¹⁰⁹

To so bila sporocila na gsm-ju. Klici. Dobre zelje. Jana Vidic, Anica, S. Brlek, S. Berden ... ¹¹⁰

Danes zjutraj kar klic Karuduma: kako pripraviti pogodbo. Pričakovanje naše je kaj?, me je vprašal. Povem: 15 mio Sit. Za tri odrasle projekte. Otroškega pa krijemo sami.  

Mislim, da gre za zdaj vse po planih. Podpisa včeraj ni bilo, zato še nisem absolutno vesel; čakam se na podpis pogodbe. Potem bo šele vse jasno. Predvsem je bila izražena podpora v program, hkrati smo si ogledali stavbo gledališča. 

Veliko novinarjev prisotnih na sestanku: Delo, Večer, Tednik, LJ-Dnevnik, Radio City, Radio MB, TV Slovenija. Hvala bogu, veliko zanimanje za vso to temo; tudi za naš zavod. 

10. november 1999 

Računalniki: gospod Bračič: Samo vprašanje je, kdaj se bo moj sesedel. Zdaj kopiram kot nor na diskete. 

12. november 1999

Včeraj spet sestanek direktorjev v MGL-ju. Stvari se komplicirajo? Kristalizirajo? Vsi hitimo: gledališča s pripombami na mrežo, ministrstvo – kot vse kaže – s pripravo pogodb z gledališči in ustanovitelji, Pelhan piše zakon o gledališčih ... Pravi, da mu ni jasno, kaj bo naredil s Ptujem. Marjana Klanjškova se je zavzela za nas, potegnila, tudi sam sem razložil, da smo repertoarno, vendar ne ansambelsko gledališče ... Na sestanku ni bilo Pipana in ne Kraljeviča: a to pomeni, da je njima že vse jasno, da je položaj njunih gledališč definiran in jasen? Kdo ve. 

Tako v bistvu ne vem: kje smo? Kaj se dogaja? 

Kardum namignil, da bi v naši pogodbi bila točka, kjer bi se mi zavezali, da bom vsako leto servisirali eno gledališko avtorsko skupino (in s tem razbremenili ministrstvo ene off grupe). Odgovarjam: zdaj bi to zaviralo naš avtonomni razvoj. Nič nimam proti, vendar nekoliko kasneje, ko bodo naši rezultati že jasni. Ko pa imamo dovolj dela s svojim programom. Pa tudi prostorsko vidim probleme. Torej: kaj bo se izcimilo iz te pogodbe? 

15. november 1999

Sinoči smo se ga Tadej, Nešo, Vojko, Tamara in jaz v pisarni kar malo nažingali. Oprli smo en šampanjenc, pa drugega, pa tretjega, pa še eno buteljko in na koncu je bilo pred nami 5 praznih steklenic. Začelo se je informativno, delovno, poročali smo o dogajanjih v zadnjem času in se pogovarjali o prihodnosti. Nato pa beseda na besedo ... in prav lepo smo končali večer nekje ponoči ob enih ... Vesel sem, da sem bil skupaj s kolegi, ki najbolj sodelujejo pri domišljanju prihodnosti tega teatra. 

Šmid je premeril še podstrešje upravne stavbe, kurilnico, klet in ostale potrebne detajle. Pogovarjala sva se tudi o nakupu računalnika. Koristen pogovor. Kot vse kaže, se bom odločil za sledenje sedanjim potrebam in ne bom stvari dopolnjeval v smer avdio-video. Sicer pa je računalničar pogledal moj računalnik in mi omenil, da lahko vsak čas zadeva pade skupaj. Saj nimam več prostora na disku. 

Jutri grem h Kardumu: poklical je in pravi, da se je našlo 4 Mio sit programskega denarja za nas za leto 1999. Kako bomo to lahko dobili, kaj bo zahteval od nas? Kako daleč je pogodba? 

Opoldne se najavil Peter z Justinom: kaj imata povedati. Slišal sem, da bo premiera v steklarski delavnici. V našem stanovanju je Justin prespal, ne da bi mi kdo to povedal. 

Nocoj začetek vaj za 3-ko.  

18. november 1999

V Ljubljani sem podpisal pogodbo med MzK in GP za sofinanciranje programa 1999: 4 mio Sit. 200.000 Sit dobimo za gostovanja, 300.000 Sit pa dobi Peter za projekt Noe, Noe (ki bo zdaj imel premiero v Steklarski delavnici). 

Goga se priključila projektu Triko. Sicer fantje in dekleta pridno delajo, časa je malo. 

Nabavili orodje za na oder – dobra kvaliteta, fina omarica.  

Pogovori z Lilijano Vogrinec glede prostora pod platojem – strinja se, da bi bila v teh prostorih do tedaj, ko bomo prenavljali hišo. Sama meni, da bi MOP dala ta prostor samo nam (v Tedniku je razpis za dodelitev tega poslovnega prostora). Glede na dogovor mislim, da bo to super. Delala bo časopis – štirinajstdnevnik, ki bo zastonj za gospodinjstva v MOP. Vidim možnost, da naš program tiskamo tam na posebnem listu.  

Zdaj vsa pozornost namenjena Trikoju. Urediti moram še avtorske zadeve z Jesihom (AAS je ponudila 500.000 Sit za odkup). Želim si dobre predstave. 

24. november 1999

Vaje za Triko tečejo. Z g. Jesihom sva se slišala in dogovorila okrog cene, Medveda in premiere. Bil sem na vaji za Triko – kaj bo iz tega? Samo igračkanje to ne bi smelo biti; po mojem mnenju. Zdaj je v projektu tudi Goga kot scenografka in kostumografka; v tem smislu sem mirnejši, upam, da bo vse o.k.  

Danes prišla podpisana pogodba z MzK za program 1999 (4.000.000 mio Sit). Hvala bogu. Z Anico sva naredila plan nakupov do konca leta: stoli, ognjevarna omara, računalniška oprema, zakuska za silvestrovo predstavo, elektro-oprema za Tomaža. Mislim, da je to veliko, če nabavimo te stvari pred iztekom leta. 

Jutri grem v Ljubljano na pogovore z Meto Hočevar, upam, da dobim g. Poniža in z Mojco Funkl za Marjetko. Mislim, da bo prišla v projekt. Zdi se mi dobra izbira; izgledala bo lahko naivno, začetniško, hkrati pa se je spomnim iz dramske šole Barice Blenkuš, da je prava borka: zagnana, pridna in zavzeta. Pravzaprav se zelo veselim dela z njo. 

Silvestrska predstava in sploh decembrske ponovitve Trikoja so dokaj velik izziv. Upam, želim si, pričakujem, da bo predstava resnično o.k. Nikakor ne smemo pogoreti. Treba je narediti resnično prepoznavno, dobro stvar. Ker ni zgodbe, menim, da je treba najti nek drug ključ oz. rdečo nit. Kajti sicer bodo zadeve preveč poljubn-ostn-e. To pa za uprizoritev nikakor ne more biti dobro. 

Včeraj na MOP sestanek za proračun 2000. Ponovno ista pesem: denar je že določen, mi pa da naj predlagamo spremembe, rešitve, vendar znotraj znanega, določenega. Larifari. Vendar sem se prvič postavil za naš zavod in se oglasil: glede zaposlitve inšpicienta, glede PZI-ja, ki v procesu nastajanja dokumentacije še manjka in vprašal, kako to, da nam ne nakazujejo za plače toliko, kolikor bi bilo potrebno po kolektivni pogodbi. 

V delavnici pri Marijanu se dela plinski priključek. Upam samo, da ne bo nobenega problema. Pred seboj imam namreč pismo g. Korparja, v katerem piše, da je do zamud dejansko prišlo in da je zanje odgovoren sam, po naši krivdi pa je prišlo do dodatnih del – večjih dimenzij, drugačnih materialov, dodatnih del. To pa je vredno toliko, kolikor smo mu vzeli kot penale. Obenem piše, da nam bo poslal račun za izposojeno žago Stihl, ki si jo je od njegove firme sposodil Marijan, ni mu je pa še vrnil. ??? !!! 

Opazil sem, da v vsakem tretjem stavku uporabaljam besedo “upam”. Upam to, upam ono ... Tako to ne gre več naprej: nisem v firmi, ki goji upanje, pač pa lahko in moram ukrepati – tako, da ščitim naše interese. 

1. december 1999  

Mislim, da je projekt Triko kar dodobra v škripcih. Igralci se trudijo, poskušajo, Matjaž jim dopoveduje, vendar pravega rezultata in učinka ni. Zdi se mi, da je glavni problem v tem, da se ne ukvarjajo z iskanjem svojevrstne logike besedila. Tako pa je vse nekako poljubnostno in “kar nekaj”. Sinoči sem Matjaža prosil za ogled neke malo bolj pregledne vaje. Rekel je, da šele konec tedna. To bom spoštoval, čeprav mislim, da je vsak dan izgubljen. V petek se ne bom “šparal”, mislim tvegati in jih vprašati nekaj stvari: kaj bi radi dosegli? Kak stil igrajo? Kaj je bistveno, kaj ne? Kakšen je odnos? Kako naj bi stvar izgledala v končni fazi? Tako v strahu še za nek projekt nisem bil. Seveda si še kako želim, da bo na koncu vse prav o.k., vendar po tej poti ne verjamem, da se bodo našli. Ker nekako niso našli modusa, ključa, formule, kako se učinkovito spopasti s tekstom. Ideja, kot sem nek dan slišal, da bi bilo treba tekst prepisati, ker tak kot je, ni govorljiv, seveda kaže prav na to: da niso doumeli “keča”. 

7. december 1999 

Zdaj pa se je začela panika: Goga nori naokoli, kostumov je en kup, rekviziti se kupujejo in prihajajo v hišo brez kontrole ... jaz pa nočem podpisati stroškov rekvizitov, dokler niso prevzeti in dokler ne vemo, kaj potrebujemo, kaj pa ne ... 

Pelhan mi je poslal osnutek Zakona o gledališčih. Na prvi pogled nič črnega za nas; vendar bom preučil in videl, kako in kaj ter dal kakšno smiselno pripombo. 

Napisal pripombo glede bodoče mreže slovenskih poklicnih gledališč. 

Izpeljali smo postopke izbire ponudnikov za stole v kleti, požarno omaro, računalnike in elektro-opremo za Tomaža. Vse skupaj bo stalo blizu 4 mio Sit. 

Andrej končuje arhitekturo stavbe. Vnašamo naše pripombe, želje, potrebe in pripombe. Se usklajujemo. Zdaj je glavna dilema še vse, kar zadeva portal, višino odra, obliko proscenija. Tomaž je pogruntal še nekatera vprašanja v upravno-tehničnem delu. Vse skupaj mi je všeč; predvsem pa dejstvo, da ima Andro vse pod kontrolo. 

Triko se lepo polni. Nisem še videl nobene vaje, ker Matjaž še to ni omogočil, oz. je danes povedal, da je kontrolna vaja jutri zvečer. Kar sam se bom torej povabil in šel pogledat. Čutim pa veliko nervozo, nemir in živčnost. Tako pri Tadeju in Nešotu, kakor tudi pri naši tehniki. Pravim jim samo: naj storijo vse, kar lahko. Še nekaj dni je treba zdržati. Ves nemir je posledica nedoslednih, pomanjkljivih in ne dovolj natančnih in zavezujočih priprav in konceptualne neodločnosti. Tudi tak sistem, po kakršnem se dela predstava zdaj, je seveda možen, legitimen, ampak ne verjamem, da je dober v takšnih okoliščinah, kakršne so zdaj: čas vaj nekaj več kot mesec dni, tekst zelo zahteven, veliko preoblačenj ... 

Bomo videli. Zanašam se na igralce, na oba fanta, ki sta zahtevna in bosta gotovo dala gas do konca ...  

Žal mi je za Gogino slabo voljo in besede, da ne bo nikoli več delala na Ptuju ... Žal mi je, vendar ne bom odstopil od svojih stališč. Ker sem mirno premislil in me nihče do sedaj ni prepričal, da nimam prav. 

Dogovoril s Stančem za fotografiranje in video snemanje. Mi kupimo negative, on jih odda, izdelava fotk je naš problem. 

15. december 1999 

Javna generalka in včerajšnja predpremira sta pokazali, da bodo predstavo radi gledali tako srednješolci, kakor tudi starejši. Predvsem sem vesel zaradi teh, tadrugih, saj predstavljajo velik del naše publike. Igra se je ujela, tam, kjer je ironija dobro cepljena na osnovno situacijo, realno okoliščino in psihološko motiviranost, se mi zdi najboljša. Hvala bogu. Sinoči se nam je pri odpiranju zataknil zastor in na samem začetku smo morali prekiniti predstavo. Šel sem na oder in se opravičil publiki, čeprav nisem vedel, ali bomo zaveso sploh spravili v delovanje. Hvala bogu se je Tomaž izkazal in z mirno krvjo pregledal, kar je lahko ter mirno ukrepal. Vsi ostali smo samo letali kot zmešani in povečevali paniko. Zdaj si znam približno predstavljati, kaj bi povzročil morebiten požar. Bog ne daj. 

Kupili smo dober mikrofon in stroj za efekt tonov. Oboje je velika pridobitev v Tomaževi kabini. 

Prve ocene statistike kažejo, da bodo številke pri obisku nekoliko manjše kakor prejšnje poslovno leto. Nič hudega, bo pa treba izvesti natančno analizo. 

Sodelovanje z Gogo kot kostumografko in scenografko nas je tudi naučilo nekaj novega: materialni stroški so bili ves čas strogo pod nadzorom, v mejah normale, včeraj pa je prinesla še zahtevek za nekaj več kot 500.000 Sit za garderobo, ki jo je dala ona. Z nenormalno visokimi cenami, seveda. In sam nisem zdaj imel nobene možnosti, da bi stvari z odra ukinil. Učimo se: treba bo imeti predpogodbe, skice in kalkulacije in šele nato imeti pravo pogodbo. 

Juretu in Nevenki sem povedal, da ne vidimo več interesa po tem, da je Veseli december v naši hiši: ne gre samo za izpad inkasa, pač pa tudi števila predstav in tehnično-organizacijske težave in probleme, ki si jih povzročamo eni drugim. Prihodnje leto bi želel stvari speljati drugače. 

17. december 1999

Anica in jaz imava nova računalnika. Super za zdaj. Kdaj se bodo pokazali problemi? Zdaj čakam še na skener in ureditev modema, nato treba instalirati še A-3 printer in potem bo, upam, vse v redu. 

Nocoj bomo imeli postprodukcijski sestanek. Odločil sem se, da Gogi plačamo stari, ki jih je sešila, izposojene, to je stvari iz njenega fundusa, pa bomo našli sami. 

20. december 1999

Kritika za Triko v Delu ugodna, v Večeru pa odlična. Pezdir jezikovno plat nekoliko graja, Vidalijeva pa jo pohvali. Še posebej Tadeja, nasploh pa vse igralce, ki da se jim vidi, da se jim ljubi igrati. Konec dober, vse dobro. 

Gogi sem poslal pismo s končnimi odločitvami glede prekoračitve sredstev. Tako se tudi nekoliko bolje počutim; ge. Oblakovi na Mercatorju SVS sem povedal, da vloge za sponzorstvo kot Gledališče Ptuj ne bomo dali. Mislim, da je tako prav, saj je minus nastal na Goginem zeljniku, torej naj si sponzorstvo uredi sama.  

V petek smo imeli postprodukcijski sestanek, na njem pregledali delo. Všeč mi je bilo, da so se v razgovor vključili tudi sodelavci (tehnika), da smo predebatirali vzdušje v času nastajanja predstave, da so igralci povedali, kaj jim je pri nas všeč, kaj naj spremenimo (Tadej: pihanje mrzlega zraka ob odprtih vratih v garderobo). 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

108 - Na Ptuju, kot veste, je od Zavoda za spomeniško varstvo težko dobiti "zeleno luč" za gradbene posege. To je bila prva velika "zmaga" glede gradbene prenove. 

109 - Prepis sms sporočil. Je možno, da takrat telefoni na tipkovnici še niso imeli č,ž,š-jev? Predvsem in ključno pa: A veste, da danes ne vem več natančno, oz. nisem prepričan, za kaj so mi čestitali? Ali za informacijo, da bomo  začeli dobivati redno sredstva tudi od države (in se nam ne bo več treba vsakič znova potegovati zanje "projektno"), ali zato, ker je bilo rečeno, da bo šla zgradba v obnovo? Po moje: za prvo.

110 - Po štirih letih "rintanja", dopisovanja, sestankovanja nam je uspelo. Verjetno je to trenutek, ko smo se "vrasli" v slovensko gledališko pokrajino. Mesto nas je že sprejelo; zdaj tudi država. Prej štiri leta Zato.-ja, zdaj štiri leta Gledališča Ptuj. Zdaj smo v bistvu tam, kjer smo si želeli biti. Sama ustanovitev na papirju (1995) še ni bila nič. Rojstni list. Zdaj smo stopili v prvi razred osnovne šole. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 

Ponedeljek, 23. avgust 1999  

Prišel sem nekaj pred sedmo. Pripravljam zadeve za začetek. Naloge, povzetki, plani, analize pretekle sezone. In ljudje. Znova tu, - znova sveži? Delavnica pri Marijanu še ni končana. Ogledal sem si jo včeraj. Ni konca s tem Korparjem.  

Mislim, da smo začeli z ravno pravo količino vneme in zagnanosti: nič preveč. Preanalizirali smo prejšnjo sezono in si zadali cilje za novo. Glavna misel: poudarek predstavam in nič velikih, novih investicij. Saniranje drobnarij, ki pa so grozne (vrata, okna, streha, sanitarije …). 

Napisal sem. 

25. avgust 1999 

Včeraj sem se dobil z vsakim delavcem posebej in prediskutiral njihove pripombe na moje delo, poslušal želje, vtise, pokramljal o tem in onem. Zdi se mi, da je bilo to zelo koristno. 

Andreja pridno dela v Arhivu. Upam, da bo šlo vse dobro skoz glede štipendije za študij. 

Razmišljam, da bi ministru Školču poslal vljudno pismo, v katerem bi mu postavil nekaj vprašanj v zvezi s financiranjem Gledališča Ptuj v letu 1999 in ga prosil za sestanek. 

Marijan je začel seliti svojo delavnico na Hercegovo in tako bo Tomaž zdaj v nekdanji delavnici lahko imel nekakšno elektro skladišče in delavnico. Fino. 

Anica ima probleme z DDV-jem. Namreč: druge firme (ZZZS ali MK) izdajajo račune, ki imajo napako: ali še zmeraj zaračunavajo 6,5 % pd ali ne štimajo osnove in izračuni … Zdaj bo to računovodska tema naslednjih – koliko? – mesecev. 

--- Konec razmišljanja. Napisal sem pismo ministru Školču. Doma ga še dodelam, jutri popravim in odpošljem. Tudi v vednost županu MOP. Tako je: ni kaj več praskati po domačem kurniku. Denar je treba dobiti od zunaj. In za to nisem naredil veliko. Oz. bil popolnoma neuspešen do sedaj. Do decembra je čas. Potem bo po poletju 2000 vse že bolj jasno. Ne bom se predal in ne zadovoljil z doseženim. Potrebujemo več in zaslužimo si več. To moram dopovedati tudi Ministrstvu. In najti način – skupaj z njimi, da se kaj spremeni.

26. avgust 1996

Tole je pismo, ki gre danes h gospodu ministru Školču. Rad bi, da bi pomenilo začetek mojega agresivnejšega nastopa do politike. Te na Ptuju in predvsem one v Ljubljani.

Slovenski trg 13, 2250 Ptuj 

Telefon, - faks: (062) 785 900  

e-mail: Gledalisce.Ptuj@guest.arnes.si 

http://www2.arnes.si/~mbgptuj 

Štev.: 145/1999 

Ptuj,  26. avgusta 1999 

Spoštovani gospod Jožef ŠKOLČ,  

minister za kulturo Republike Slovenije 

Cankarjeva 5 

Ljubljana 

Spoštovani gospod Školč. 

Najprej se Vam zahvaljujem za knjigo Pregled (so)financiranja…v letu 1999, ki ste nam jo poslali. 

Najbrž se strinjate, je v današnjem, hitro spreminjajočem se svetu silno pomembno, da svoje zaključke delamo na ustreznih, čim popolnješih informacijah. 

In tako se mi sredi mojega direktorskega mandata ponujajo nekateri zaključki, katerih upravičenost, smiselnost in ustreznost bi rad temeljito preveril.  

Za to pa bi potreboval nekaj informacij, za katere bi želel, da bi jih dobil pri Vas.  

Že nekaj let Ministrstvo za kulturo (MiK) redno sofinancira dejavnost Gledališča Ptuj, vendar pri natančni analizi ne najdem „rdeče niti“, vsebinsko-programske konceptualnosti. Zato sprašujem: 

1. V letu 1999 bo MiK sofinanciralo Festival monodrame in gostovanja drugih gledališč na Ptuju. 
   Najbrž je iz tega moč sklepati, da je (v financah izraženo) stališče MiK-a do nas naslednje: 
   Gledališče Ptuj naj bo gledališče, ki bo vabilo v goste produkcije drugih gledališč, vsaki dve leti pa naj prireja Festival monodrame.
   
   
2. Če je temu tako, potem me čudi naslednja postavka, kjer MiK sofinancira obnovo in opremo gledališke delavnice. Za izvedbo gostovanj drugih gledališč in Festivala monodrame delavnice gledališču namreč niso potrebne. Delavnice potrebujemo seveda za lastno produkcijo – ta pa predstavlja temeljno poslanstvo javnega zavoda Gledališča Ptuj.
   
   
3. Zdaj seveda razumete, da se sprašujem, zakaj nobeden od naših lastnih projektov s strani MiK-a v letu 1999 ni dobil podpore. Pomeni to „nezaupnico“ direktorju? 

Gospod minister, Gledališče Ptuj je v letu 1998 s:

• 6  zaposlenimi delavci in   

• 33,6 mio Sit dotacij (31,5 Mestna občina Ptuj in 2,1 MiK) „ustvarilo“ še  

• 59,9 % lastnega prihodka in torej skupaj s sredstvi v višini  

• 50,2 mio SIT 
   
   

izvedlo:

• 183  predstav (od tega 5 lastnih premier), ki si jih je ogledalo  

• 24.170  gledalcev,  

• 72  krat pa smo gostovali v različnih krajih po Sloveniji. 

S tem denarjem je bilo treba izplačati še osebne dohodke redno zaposlenih, vse avtorske honorarje (ki so zaradi projektne narave gledališča velik fiksni strošek), materialne programske stroške in vzdrževati stavbo gledališča. 

Sredi svojega mandata tako ugotavljam, da smo znotraj proračuna Mestne občine Ptuj dosegli razvojni plafon. „Notranjih rezerv“ ni. Za lastno produkcijo pa v letu 1999 od Ministrstva kot direktor nisem bil sposoben pridobiti sredstev.  

V Gledališču Ptuj imamo  vse od začetka procesa profesionalizacije (1993) izdelane jasne programsko-umetniške in poslovne cilje, 11 mladih Ptujčanov, ki so končali ali končujejo AGRFT, ugodne statistične kazalnike obiska, funkcionalno (čeprav dotrajano) infrastrukturo, profesionalno znanje, voljo in zagon, zato bi želeli naše gledališče razvijati tako v programskem kot poslovnem smislu. 

Želimo ostati malo gledališče projektno-mrežnega tipa, vendar postati gledališče velikih učinkov. 

Za nadaljnji razvojni korak potrebujemo Vašo pomoč.  

Naša vizija razvoja s konkretnimi predlogi je zapisana v Prijavi na javni razpis MiK-a za leto 2000. 

Vljudno Vas prosim za sprejem, na katerem bi se želel seznaniti z dolgoročno vizijo Ministrstva za kulturo RS glede statusa našega gledališča. 

Z odličnim spoštovanjem, 

Direktor Gledališča Ptuj 

Samo M. Strelec 

Kaj bo iz vsega skupaj? Kdaj se bova z županom spravila v Ljubljano? Bo prihodnje leto kaj drugače? 

Marjan, Tomaž in Simon v novi delavnici že delajo sceno za Ano in kralja. Gospod zidar pa nič. Ostalo je nekaj odkrite strehe, žlebovi niso speljani v odtok in še marsikaj ni končano in ne izgleda, da kmalu bo. Marijan se je sprijaznil, nekako obupal in zdaj lahko samo še čakamo na dobro voljo gospoda Korparja. Hvala bogu bo tudi on lahko čakal na našo dobro voljo pri izplačilu … 

Tatjana in Aljoša danes tukaj. Spet živo, delovno vzdušje. Sandra naredila grozne fotografije – portrete. Moral se bom razjeziti. Zelo zelo me jezi njena nesamokritičnost. Kako si upa dati iz rok takšne zmazke … 

27. avgust 1999 

Kostumska proba. Ivona je z Natašo zelo zelo zadovoljna. Nič ni problem in vse se da še korigirati. Zelo sem vesel, da je temu tako. Upam, da jo bomo znali zadržati. 

Tednik – dogovor glede štirinajstdnevnih objav z g. Lačnom dosežen. Za cca 50 % ekonomske cene. 

Scenografija napreduje.  

Konec prvega tedna. Čisto v redu smo startali.  

1. september 1999 

Naši sodelavci so se spomnili kar nekaj “neumnosti”, ki jih bomo vpeljali v predprostoru. Vesel sem, da so bili domiselni in pogumni. Tako je treba. 

3. september 1999 

Izgleda, da bo jutri kar nekaj otroške publike. Danes smo imeli nekakšen prvezem objekta na Hercegovi. Seveda stvari niso dokončane. Nesporazumi med obema Marjanoma (Pišek, Korpar) veliki. Mislim, da sem ohranil hladno kri in da bodo stvari končno urejene do te mere, da bo vse skupaj sprejemljivo. Maslo na glavi imamo vsi: Korpar, Pišek in moja naivnost, ki ni vseh stvari detajlno dala v popis oz. predračun. 

“Neumnosti” v preddverju bodo kmalu nared pred jutrišnjo predstavo: knjiga vtisov, zidarsko orodje na steni, kjer odpada omet, “steno-riso-pis”, ura, ki kaže uro zaključka predstave, oglasna deska “drugi o nas”, garderoba. 

6. september 1999 

Marijan je danes pripeljal v delavnico mizarski stroj. Nazdravili smo, se slikali, kakor se spodobi. Že ves dan je vesel – in prav je tako. Delo lepo teče, scena za Ano bo končana prej, kakor smo načrtovali. Hvala bogu. V sredo naj bi prišla scenografka, da dorečemo zadnje nejasnosti glede poslikav in drugih drobnarij. Prav luštno je, ko smo aktivni, ko se vidi kaj novega. Anica je šla na gostovanje. Kljub zaporam na cesti – upam, da ne bo kasnila v Sežano. S Tadejem sva nekako dorekla oz. si rekla: Ja, Galitza Blue bo! Spomladi 2001.  

9. september 1999 

Obisk s Petrom v Ljubljani na ŠOU-u in pri fantih na Beletrini je bil uspešen: dogovor glede razpisa za Mlado dramatiko, objav in publiciranja. Oktobra bo že tiskovna konferenca, odprt razpis … Vse torej teče kakor je treba.  

Klicala urednica Ptujčana – zadovoljna s tem, kar smo napisali, tudi z obliko članka in z mislijo, ki jo v tej sezoni uvajamo na koncu. Me veseli – njeno zadovoljstvo. 

Včeraj bila v delavnicah scenografka za Ano. Delo teče normalno, zadovoljna je z narejenim, dogovorili smo se za vse nadaljnje korake. Sledijo poslikave in dodelave rekvizitov. 

Problemi s sosedi na Hercegovi so včeraj dosegli višek. Nisem komentiral, bolj poslušal. Ne delam si skrbi. Problem je v odnosu, oz. bolje rečeno skreganosti sosedov in ne ločevanju med tem, kaj je površina, za katero so odgovorni oni, in kaj je tisto, s čemer upravlja GP. Seveda je zbrka totalna, ker so stvari nedefinirane. Upam, da bo g. Kovač dosegel jasno razmejitev terena in da bo popolnoma evidentno, kaj kam spada in kdo lahko kje kaj počne. 

Poseben problem zgodba z izvajalcem, g. Korparjem. Ne ljubi se mi pisati podrobnosti, ker bi bile neokusne. Na kratko: stvar bo kmalu končana, prevzem smo delali že dvakrat – neuspešni in seveda čakam s plačilom. Prosil me je tudi, naj ne odbijemo penalov. Ne vidim razloga, zakaj mu jih ne bi.  

10. september 1999 

Kostumi za Ano so končani. Čez vikend spet dve vaji, nato nadaljevanje 20. t.m., po Alenkini premieri. Anica je prodala že ogromno predstav šolam. Kot vse kaže je bila pravočasna in izdatna informacija za šole še kako pomembna. Prav neverjeten odziv. Očitno zaupanje narašča, to pa je tudi tisto, kar si najbolj želimo: ohranjati stare stranke in počasi pridobivati nove. 

Imam občutek, da tehnična ekipa ne dela optimalno. Da tu in tam kaj zašteka in da se morda kdaj pa kdaj kdo pred kom malo “skrije”. Tu in tam se delo prelaga ali pa ni čisto jasno, kdo mora kaj narediti. Predvsem pa se mi zdi slabo to, da ni občutka, da smo prav vsi lahko koristni pri realizaciji nekega problema.  

14. september 1999 

Klical Kardum: sestanek pri ministru v torek, 21. septembra ob 11. uri; sam, brez župana. Tema: kako vključiti državo v financiranje GP. ??????????????????????!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ¹⁰⁶

Kdo je uredil sestanek? Kardum, Partljič? 

15. september 1999 

Vse drugo je trenutno v primerjavi s torkovim sestankom nekako v drugem planu. Pa čeprav se bliža premiera in čeprav smo pred tiskovno, fotografiranjem, tehnično itd. 

Kar nekaj idej se sproti rojeva za knjigo. Mislim, da bo stvar lahko zelo zanimiva. Je pa res, da sem odstopil od misli, da bi stvar oblikovali sami. Vidim že v wordu, da je cirkusov en kup in da je nesmiselno energijo vlagati v črte, senčenja, premike … ker konca ni. Prepričan sem, da stvar mora narediti profesionalec. Velik profesionalec. Treba bo ga plačati in tako bomo lahko tudi računali s kvalitetnim izdelkom. Nekdo, ki to redno počne in ima za seboj celo “linijo”: od postavitve, do preloma, priprave za tisk itd. 

Pred hišo smo montirali škatlo, kjer je moč dvigniti listič z informacijo o naslednji predstavi. Se bo ta način oglašanja “prijel”? V tem smislu bomo naredili tudi neke vrste nosilce za info-lističe, ki bi bili v knjižnici, v barih itd. 

21. september 1999

Vrnil sem se s sestanka pri ministru Školču. Navzoč še Kardum. Ura pogovora. Umirjeno. Z nasmeški na ustih, zabavno, neproblematično. Ugotovitev: MiK je pripravljen preučiti svoje vključevanje v GP, če se MOP jasno izrazi, kaj s to inštitucijo namerava. Sklep: čim prej povabiti ministra na Ptuj k županu, mu povedati, kaj bi v prihodnje radi in nato se bo MiK “priključil” v višini do 30%. To je to. Na kratko. Potrebno povedati: Kardum je izrazito podpiral naša prizadevanja in rekel, da bi lahko v sliki leta 2000 našli notranje rezerve ter našli morda 17 mio Sit, kolikor prijavljamo v postavki “produkcija in postprodukcija”. 

22. september 1999

Norišnica: tehnični problemi s helebardami na odru, Marijan bi rad šel na bolniško, korekcije v barvanju, malo je nervozen tudi Miha, danes se postavlja gledališki list … Pisal sem pismo županu. Najbolje, da ga kar dam v ta dnevnik, saj se mi zdi pomembno: 

Gledališče Ptuj 

Slovenski trg 13, 2250 Ptuj 

Telefon, - faks: (062) 785 900 

e-mail: Gledalisce.Ptuj@guest.arnes.si 

http://www2.arnes.si/~mbgptuj 

Štev.: 167/99 

Ptuj, 22.9.1999 

Gospod župan, dr. Miroslav Luci 

Mestna občina Ptuj 

Mestni trg 1, Ptuj 

Spoštovani gospod župan, Miroslav Luci, dr. med. 

Kakor sem Vam v prejšnjem pismu obljubil, Vas obveščam o nadaljnjih pogovorih z ministrom Školčem glede bodočega statusa Gledališča Ptuj. 

Minister me je na osnovi mojega pisma z dnem 26.8.1999 povabil na sestanek, ki je bil včeraj, 21.9.1999  ob 11. uri na Ministrstvu za kulturo RS. Na sestanku je bil navzoč še svetovalec za gledališče, g. Simon Kardum. 

V uro trajajočem pogovoru je minister Školč pokazal, da je temeljito informiran o statusu in neustrezni, nerazumni neprimerljivosti Gledališča Ptuj z drugimi slovenskimi poklicnimi gledališči. 

Svetovalec Karudm je eksplicitno podprl ptujska prizadevanja in s številkami argumentiral upravičenost Gledališča Ptuj za večjo participacijo pri državnih sredstvih. 

Sklep sestanka: 

1. Svetovalec Karudm bo takoj preučil možnosti za večji delež ministrstva v financiranju GP za leto 2000.
   
   
2. Minister je rekel, da je ministrstvo v prihodnje pripravaljeno sistemsko in dolgoročno vlagati v Gledališče Ptuj v višini do max. 30 % sredstev, ki jih je pripravljena vlagati lokalna skupnost. To velja tako za program kakor tudi za zamisel o obnovi stavbe gledališča. 
   Pričakuje pa, da ga župan Mestne občine Ptuj čim prej povabi na sestanek k sebi na Ptuj, kjer bi mu kot predstavnik mesta povedal, kakšne načrte in ambicije (izraženo v številkah) ima z gledališčem samo mesto.  
   V končni fazi naj bi prišlo do podpisa pogodbe, kjer bi se Ministrstvo zavezalo k sistemskemu sofinanciranju gledališča. 
   (Obenem je minister rekel, da Vas bo o našem sestanku informiral še isti dan na prvem zasedanju parlamenta po parlamentarnih počitnicah.) 

Gospod župan, predlagam, da ravnamo po naslednjem scenariju: 

1. Pripravimo sestanek med Vami, gospodom Vidovičem in mano, kjer bi 
   a) predstavil primerljivo kranjsko gledališče – po katerem se bo najbrž zgledovala država, ko bo nam namenjala finance, 
   b) predstavil vizijo razvoja Gledališča Ptuj v luči finančnih obremenitev proračuna MOP, 
   c) skupaj izdelali načrt, ki je sprejemljiv za MOP hkrati pa dovolj ambiciozen, da se bo »nanj priključilo« ministrstvo.
   
   
2. Nato čim prej povabite na Ptuj ministra Školča, kjer mu ponudimo naš predlog in skušamo izpogajati maksimalni delež, t.j. 30 %. 

Gospod župan, če niste – kot ste mi rekli, mogli do ministra sami, je zdaj minister pripravljen priti do Vas.  

Pričakujem, da boste v svojem vizionarstvu zdaj velikopotezni.  

Predvsem pa hitri. Na potezi ste namreč Vi, zastavica bo pa padla pre-kmalu. 

Z odličnim spoštovanjem,  

                                                                                                                                                                                                                                    Direktor Gledališča Ptuj 

                                                                                                            Samo M. Strelec 

V vednost: 
1. podžupan za kulturo, gospod Ervin Hojker 
2. predsednik odbora mestnega sveta za družbene dejavnosti, gospod Vlado Čuš 
3. vodja oddelka za družbene dejavnosti,gospod Ivan Vidovič 

24. september 1999 

Zvona je našel sistem za oglasno desko: iz oken – najceneje in najenostavneje. Mi naredimo lesni del, on kovinskega. Za premiero bo torej oglasna deska stala. 

Tudi helebarde je zdaj Andrej odlično rešil. Rušijo se brez teže, ne da bi bilo treba vijačiti v pod. Odlično.  

Osnutek gledališkega lista je o.k. Mislim, da smo šli z njim korak dalje v oblikovanju in tako je tudi prav. Bil sem na Tedniku ob oblikovanju in bili so nezadovoljni z negativi. Spet reševanje, spet korigiranje, iskanje kompromisov. Zelo sem nezadovoljen s Sandro. Resno razmišljam o ukinitvi fotografiranja in morda celo prehodu na digitalni medij. Bomo videli. Veliko je stvar denarja. 

Tehnična vaja je mimo, stvari štimajo, nekaj detajlov je še za popraviti. Sicer pa sem zelo zadovoljen s sceno. Zanima me, kako bo delovala v odrski luči. Že zdaj ni slabo, vendar še ni “šarma”. Glasba je o.k. Rekviziti simpatični in dobro izdelani. Kostumi tudi.  

Nevenka Gerlova me je vprašala, ali smo res županovo sliko pribili na zid zraven ometa, ki odpada … Torej bo to še tema … Prav je tako. Je tako prav? - Kako pa je prav? 

Art se je v dveh dneh napolnil. Potem, ko je izšel Tednik in Ptujčan. Kaj je razlog? Kateri časopis? Najbrž Tednik. Morda tudi privlačno podajanje vsebine v članku? Vidimo, da odnašajo tudi lističe. Fino. Super.  

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

106 - Zakaj moram k ministru sam? Ne štekam te politike. Ampak, ni kaj. Kar sem začel, sem hotel speljati do konca. Kar bo, pa bo.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 

27. september 1999 

Gledališki list – zadovoljen sem. Jutranji sestanek: koristen. Tema: zlomljen stol na sobotni predstavi in problem rezerviranih, a ne dvignjenih vstopnic. Ukrepamo: jasno, odločno. Vse bo o.k. 

Sobotna predstava izjemna. Izjemna igra vseh treh, publika zadovoljna. Dvorana polna. Imeniten začetek nove sezone. - - - 

Tiskovna: uspela. Veliko povedanega, dober material. Zanimanje Podbrežnika in Milošiča za konkretne stvari: gradnja, hiša itd. Poročam s sestanka z ministrom. Mislim, da nisem povedal nič narobe. Sicer pa odziv na tiskovno o.k.: Tednik, Ljubljanski dnevnik, Delo, Večer, Radio Maribor, po telefonu Val 202, Radio Celje, radio City, posneto za Dobro jutro Slovenija na POP-tv. 

--- Problem s Simonom. Kaj bom lahko storil v sredo na Uradu za delo? Mu bodo podaljšali udeležbo v programu javnih del? 

--- Miha zelo nezadovoljen s fotografijami. Tudi ali še on. Hoče si pripeljati svojega fotografa. Žal bom moral zaradi mnogih stvari ukrepati … 

Oglasna deska je v izdelovanju. Zvona se je potrudi, nič noče za delo, samo material. Klical sem g. Bohaka, ali bi bilo smiselno zadevo priklopiti na javno razsvetljavo. Imel je argumente, zakaj ne. Bomo naredili na timer, kakor bo nam ustrezalo. Mislim, da bodo gledalci vitrine veseli, pa tudi Mateja. 

28. september 1999

Jutranji gost na POP-u. Vprašanja: kaj smo delali preteklo, kaj bomo prihodnjo sezono, kaj je to Festiva monodrame, ali imamo izgubo … Nič usodnega, vendar morda koristno. 

29. september 1999 

Bil pri g. Markoviču na Uradu za delo: za Simona ni moč narediti nič. Iščemo novega potencialnega sodelavca. 

V Delu in Večeru dobra članka po tiskovni konferenci. Oba prav zanimiva in jasna. Hvala novinarjem za podporo. 

Scenografka prišla na vajo: zelo je zadovoljna in nima pripomb. 

Govorimo z Mihom in Alenko o prihodnosti gledališča na Ptuju. Miha se ponudi za kakšno prihdnjo režijo. Sam ničesar ne obljubljam. Dileme o razvoju teatra seveda so: koliko časa čakati na denar in novo bajto, redne zaposlitve igralcev? Koga vpeljati v posel, da bo nadaljeval v zastavljeni smeri?  

1. oktober 1999 

Postavljanje panoja. Zdi se mi, da bo dobro izgledal. Še posebej z lučmi. Pomembno je tudi, da smo skupaj nastavili njegovo lego. Nocoj predpremiera Ane. Verjamem v uspeh predstave. 

4. oktober 1999 

Pano je v petek stal – mimo je prišel podžupan Hojker ¹⁰⁷ in vprašal, ali imamo dovoljenje za postavitev. Dobro, da me ni bilo zraven, ker bi morda malo preveč stegnil jezik … 

Danes slišim, da pride župan, podžupan … Kako zanimivo! Na otroško predstavo! S čim smo ju privabili? Časopis? Obisk ministra? Pisma “v vednost”? Kdo ve. In je tudi vseeno. 

Tomaž bo šef tehnike ta mesec. Se nam bo uspelo “naučiti” delati na novo? Se usklajevati dnevno? 

Vrnil sem se s seje Borštnikovega: problemi glede terminov. Dokler bo zmeda z Olgo Jančar, ne bo v redu. Žal je temu tako. Predlani smo imeli težave mi, zdaj jih so jih imeli v Gorici in Trstu. 

11. oktober 1999 

Čas spet noro hiti. In današnji dan je bil še posebej nor. Rdeča nit: problemi s termini. Alenka operirala zob, odpoved Štefka v Radovljici, iskanje Koltaka, organiziranje Fanta v Ljubljani in Natašina želja, da bi ta dan šla v Monpelier, poleg tega pa še želja PPR-ja (Beblerja), da bi Kicino Igro o ljubezni in naključju igrali v dvorani na Ptuju. Jutri sledi sestanek v živo med Kico, Beblerjem in mano. 

--- Gostujejo Tržačani: Butalci. Vse o.k. razen pripomb na namestitev v Dijaškem domu: ni bilo postlano, ni bilo papirja na WC-ju. Ravnatelj pove, da temu ni bilo tako – vsaj kar zadeva wc papir … Kaj naj zdaj – raziskujem, kaj je resnica, oz. kje je wc papir?! 

Anica je obremenjena, to čutim. Hvala bogu je Tomaž prijel v roke tehnično ekipo in ne rabim skrbeti za to; tudi gospoda Plajnška – novega delavca prek javnih del, bomo kot vse kaže ustrezno vpeljali. Po zaslugi Tomaža in Irene, ki mu je mentorica. Vem: veliko pozornosti posvečam delu, manj odnosom. Nekaj moram spremeniti, moram ukrepati, postopati v drugo smer, smer odnosov … Marijan je na dopustu in kot slišim, ureja stvar za centralno itd. itn. Samo upam, da si ne bo izmislil kakšnih vpisovanj ur in dni: tega mu ne bom priznal. Naj dela stvari po 1. novembru, ko se bo vrnil. Niti pomisliti ne smem na cirkuse, ki bi se utegnili dogajati v nadaljevanju na temo “Hercegova”. Kako spretno se mi zna izmuzniti Marijan … Ne bo dobro, če bom to omogočal še naprej … 

12. oktober 1999 

Tukaj sta bila g. Bebler in g. Kica. Kica vidi možnost, da bi njegovo predstavo igrali pri nas, vendar Olga Jančar ni za to, da je predstava na Ptuju. Zdaj sta šla v MB in čakam na klic, da vidim, kaj so se zmenili. Jutri zjutraj je najkasnejši termin za odpoved naših Fantov v ponedeljek … 

Tržaški Butalci dobro obiskani. Fino. 

Gospod Planjšek se dobro vključuje v kolektiv. Mislim, da je kooperativen in občutek imam, da se bo dalo z njim delati in ga počasi pripravljati na večje “zalogaje”. 

Šedlbauer je storniral vse planirane decembrske termine za Ano; ni prav o.k. občutek,  vendar to je dediščina tega, da nimamo svojih ljudi. 

Alenki so izruli zob zato je sinočnje gostovanje v Radovljici moralo odpasti. Neugodna situacija. Ali bo lahko igrala vse te Ane na Ptuju do konca tedna? Upam. 

15. oktober 1999 

Včeraj sva bila z Anico pri g. Vidoviču; tema: obisk ministra. Zelo dobro je razumel, kaj je treba zdaj doseči. Še en pripravljalni sestanek: župan, g. Vidovič, ga. Majnik, ga. Vidovič Lizika in jaz. Mislim, da je največ, kar lahk pripravimo, osnutek tripartitne pogodbe glede bodočega financiranja GP. 

Mimogrede: “našlo se je” 2 mio Sit za nadaljevanja projektov – dokumentacije za GP. Novi razpis, dva ponudnika itd. itd. Vendarle; hvala bogu.  

Nakazal sem tudi smeri, kam in kako bi se razvijalo GP, če bi prišli do teh sredstvev. 

20. oktober 1999 

Pripravil sem se za sestanek z županom: s podatki, vizualizacijami, argumenti.  

Sinoči spregovoril par besed z g. Pipanom glede mreže gledališč, kar je prva tema naslednjega sestanka kolegija direktorjev. Vprašal sem, kdo je pripravil gradivo. Njegov odgovor, da ministrstvo. Sam sem pričakoval, da g. Pelhan. Kaj bo torej na sestanku kolegija direktorjev, 27. oktobra v Mariboru? 

Predstave tečejo. Pogovori z učenci so vedno bolj o.k. Začenjam uživati. Zanimivo jih je voditi in usmerjati ter se prepuščati toku dogodkov in se hipno odzivati. 

Pogovori s Tadejem glede prihodnosti. Kaj bo če bo, če bi bilo, ko bo ... Planiranje, sanjarjenje o razvoju. Iz megle se kažejo resni in tehtni zarisi. Hvala bogu. Obvladljivo, spodbudno, ambciozno.  

Jutrišnje gostovanje Pigmaliona bo popolnoma razprodano. Ljudje se počasi navajajo na pravočasno dviganje rezerviranih kart. Kljub temu bo še kaj hude krvi. Upam, da bo šlo brez večjih pretresov. 

Razmišljam o nakupu telefonskih slušalk. Kaj bi prinesle? Bi se dalo nekako povezati interna mesta in dobiti tako neke vrste interfon? 

27. oktober 1999

Izbrali smo izvajalca PGD-ja (Expo biro) in izvajalca Šmida za prvi del. Zdaj spet čakamo Zavod za spomeniško varstvo, da poda kulturno-varstvene pogoje. 

Danes sestanek na BS: kolegij direktorjev, prva točka dnevnega reda – mreža slovenskih gledališč. Kaj bo danes? Kdo bo razgrnil mrežo? Ministrstvo? – Kakšno? PDG – kakšno? 

29. oktober 1999 

Kolegij direktorjev ni prinesel nič usodnega: Kardum je prinesel osnutek mreže, vendar brez imen. Jasno je, da bi bila mreža dvodelna: nacionalki/e/a in pokrajinska oz. mestna oz. regijska gledališča. Zdelo se mi je, da bi mi sodili pod mestna. Sprožil se je seveda plaz kritik – predvsem, ker bi njegova mreža bila odprta tudi za društva, nevladne organizacije in iniciative, ki bi imele velik, očiten mednarodni renome ... Nekateri proti temu – jasno in glasno npr. g. Pelhan. Imel vtis, da gre za spopad dveh politik: stare in nove. Vsekakor pa sem vedno bolj prepričan, da bo trajalo še veliko časa, preden bodo stvari jasne in dodelane. Tako bi npr. Pelhan stvari reševal z zakonom o gledališčih ... Zdaj sam čakam na srečanje z ministrom 8. novembra. Tu se bo že marsikaj dalo videti ... 

Sodelavci odšli. Kratke počitnice. 40 predstav v oktobru. Vse je bilo o.k., vse štimalo. Krasno. Zdaj smo pa tam, pred odločitvijo, kako naprej. 

Sam vem, da je naslednji korak ali naslednja nujna naloga amibiciozni teksti, klasika, drznost in pa mednarodno sodelovanje. Zdi se mi, da smo že začeli počasi misliti in že kar nekaj delati na tem. Vidim možnosti in vidim, da bi se dalo. Eno in drugo. Naredil sem seznam del, ki bi jih bilo treba igrati. Kar zadeva mednarodno sodelovanje,  je tu Varaždin, Rijeka, Zagreb, Beograd, potem pa Budimpešta, Gradec, Berlin ... Vse je možno. Kar nekaj nervoze čutim pred tem 8. novembrom. Saj je od tega odvisen razvoj: ali bomo lahko šli v smer, kamor si želimo, ali ne. 

Veliko detajlov tudi na temo PGD: veliko koordinacije in poslušanja bo potrebno. Problem je/bo uskladiti vizuro z dvorane, višino portala, širino portala, pododrje, zaodrje – vse to glede na lučno-tehnološke zahteve odra in glede na misel po čimboljšem izkoristku prostora. Koliko bo zdaj Andrej voljan sodelovati z nami? Koliko se da korigirati potem?  

Čutim, da se bliža čas sprememb. Veselim se jih, hvala bogu, vendar me je tudi strah. Vem, da se počasi kažejo motivi za ostati v GP tudi v drugem mandatu, hkrati pa je možno, da tukaj ne bom imel več kaj iskati. Če ne bo možnosti za razvoj.  

Kaj bo z gradnjo, kaj bo z igralci? To me zanima. Najbolj igralci, ker brez njih ne bom mogel nič. Hiša bo že še prišla na vrsto ... 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

107 - Podžupana Ervina Hojkerja, me je spomnil danes Franc Mlakar, kar nekako malo pozabljam. Priznam, res je. Hojker je zelo podpiral naša prizadevanja. On je bil z nami na dvorcu Zemono, ko smo prepričevali ministra Pelhana, da naj na Ptuju podpre ustanovitev poklicnega gledališča. On je imel z ženo abonma, prihajal v gledališče redno in spremljal naše delo. Mogoče pa se je z "imate dovoljenje?" samo pohecal, sam pa nisem bil takrat kaj dosti za hece. Tako je to. Vsak živi v svoji glavi. Vsaj jaz sem. Kaj bo, če bo, ko bo, ali sploh bo?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

Nasledji zapis prispevam: Anica Strelec. 
V. d. direktorice sem bila od 1. 9. 2008 do 31. 3. 2009 

Sezona 2008/2009

Odlok o ustanovitvi Gledališča Ptuj, dne 4. decembra1995, je bil moj in številnih Ptujčanov, najbolj pričakovan dan v življenju. Po prvih »porodnih krčih« glede vodenja gledališča, me je takratni v.d. direktor Franc Mlakar povabil k sodelovanju, ki sem ga z velikim veseljem tudi sprejela. Spomin na prvih 11 otroških gledaliških predstav v poklicnem gledališču, ki so bile v celoti razprodane, na iskrice v očeh otrok in učiteljev, mi je neizbrisano ostalo v spominu. Sprva ni bilo vse idealno, za delo ni bilo na razpolago ničesar, ne inventarja,  pisarne, niti pisalnega in fotokopirnega stroja, vstopnice smo kupovali v knjigarni, jih žigosali za evidenco, dvorano z vso opremo vred pa smo najemali od ZKO Ptuj, plato pred gledališčem je  bil »sama luknja«. Ob pomoči vseh, takrat zaposlenih in lokalnega obrtnika, smo hitro poskrbeli za varen dohod vseh obiskovalcev. 

In prva premiera predstave Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka, živi še danes. 

V času delovanja Gledališča Ptuj oz. Mestnega gledališča Ptuj sem zelo dobro sodelovala z vsemi direktorji, posebej še s Petrom Srpčičem. Od 1. septembra 2008 do 31. marca 2009 sem bila, po spletu okoliščin, imenovana tudi za v. d. direktorice Mestnega gledališča Ptuj. V tem, času smo izvedli 2 premieri, Festival monodrame, pripravili programe za prihodnje leto in odpravili pomanjkljivost z znižanjem balkonov za boljšo vidljivost obiskovalcev. V času obnove gledališča pa smo gostovali na različnih lokacijih po Ptuju in okolici. 

Do upokojitve, koncem leta 2016 sem sodelovala pri preko 4000 gledaliških dogodkih: premierah, vseh Festivalih monodrame, Poletnih večerih gledališča Ptuj, Ob -programu, SKUP-u  - Slovenskem festivalu komornega gledališča, pri vseh prost produkcijah doma in na gostovanju po Sloveniji in zamejstvu, pri abonmajih za odrasle, mladino in otroke – kot koordinatorka in organizatorka vseh prireditev.  Organizacija in koordinacija predstav je bila zelo otežena, saj gledališče ni imelo zaposlenih lastnih igralcev, le kratek čas enega. Včasih je bilo potrebno več kot petdeset klicev, da smo lahko odigrali eno predstavo …  Hkrati je bilo v mojem opisu del nalog tudi vodenje celotnega knjigovodstva in računovodstva, skupaj s sodelavci smo vsako leto pripravljali finančne programe in finančna poročila za Mestno občino Ptuj in ločeno še za Ministrstvo za kulturo … dela je bilo za tri osebe. Bilo je veliko stresnih situacij, še več pa lepih trenutkov. Tudi drugi,  moji nepogrešljivi sodelavci, so opravljali dela za več oseb hkrati: Irena Meško, Simon Puhar, Andrej Cizerl-Kodrič, Danijel Vogrinec, Petra Kurnik. Bili smo neizmerno ponosni tudi na vse prejete nagrade za naše predstave in igralce.  

Velika čast mi je bila spoznati mnogo slovenskih igralcev, režiserjev, glasbenikov, pisateljev, direktojev drugih gledališč, organizatorjev kulturnih prireditev po Sloveniji in tujini ter drugih ustvarjalcev. Ob razumevanju svoje družine, moža in otrok, sem lahko izživela sanje delati v gledališču. 

In tako je postalo gledališče način našega življenja. 

Ana Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnih prireditev 

Ptuj, november 2025 

***

Samo M. Strelec:
Hvala, Anica. Peter, zdaj si pa ti na vrsti. V administraciji "MgPuzzlov" sem nastavil dovolj "praznih člankov" - 10 prispevkov sem namenil zate, če bo treba -, ki čakajo na tvoje spomine, tudi najbolj sveže. No, in potem bo 29. članek prispeval dan pred obletnico (25. 2. 2026) Vlado Novak, s spomini na prvo premiero, Govor malemu človeku. 30. članek pa bom 26. februarja 2026 napisal sam in v njem opisal svoj spomin na decembrsko obletnico (4. 12. 2025). Torej, Peter: it's your turn. Vem, da se ne da to hitro, ampak pač povem: prazen prostor je že namenjen tvojim prispevkom, tvojim spominskim koščkom, ki jih je veliko in bodo še kako lepo in celovito sestavili našo skup(nostn)o sliko ptusjkega gledališča.
Seveda pa še naprej vabljen tudi vsi drugi: gledalci, člani strokovnega sveta, sveta zavoda, ex-župani, zaposleni, ustvarjalci - gosti ... - naš skupnostni formta je odprt in sprejemljiv in vkjučujoč za prav vsak, četudi najmanjši košček. Kako? Na mail mi pošlješ. Ali komentiraš objavo na Fb; jaz pa tvoj košček nemudoma pripopam tule, spodaj.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001

Nasledji zapis prispevam: Rene Maurin.
V. d. direktorja sem bil od 3. 1. 2002 do 30. 9. 2002, nakar pa direktor med 2003 in 2008.

S težavo začenjam sestavek o svojem mandatu v Mestnem gledališču Ptuj, ki je v spominu še zmeraj svež. Tako svež, da še ni postal tisti pravi spomin, ki s svojo oddaljenostjo omogoči užitek o uspešno opravljenem delu, in blag nasmešek nad tistim, kar je bilo neuspešno. Še zmeraj sicer skrbim, spremljam in razmišljam o mgP. Priznam, vsak dan nekoliko manj ... Približno tako, kot po koncu kakšne ljubezenske zveze. Tudi ne vem, ali je po ločitvi možno ohraniti pristno prijateljstvo, vem pa, da je biti direktor tega gledališča prav gotovo skoraj zakonski stan. Verjamem, da je bil za mojega predhodnika, verjamem, da bo za naslednika/co ... Delo v majhnem kolektivu ptujskega gledališča je predvsem odvisno od medsebojnih odnosov, saj je za delovanje te majhne črne škatlice potrebno bistveno več, kot le golo izvajanje dolžnosti iz opisa delovnega mesta. Samo na ta način lahko ta David med slovenskimi gledališči ustvarja pogoje za gledališke avanture, ki najdejo svoje mesto v širšem geografskem in duhovnem prostoru. V svojem mandatu sem to želel deloma spremeniti. Skrbelo me je predvsem, kako dolgo bo kolektiv zmožen takšnega svežega entuziazma in požrtvovalnosti, hkrati pa sem želel, da bi se mgP razvil v gledališče, ki ni podložno lokalnim, privatnim in aktualno političnim stanjem. Kot tujec na Ptuju sem v takšnem pristopu videl edino možnost svojega delovanja, saj lokalne vloge oziroma moči nisem imel. Hkrati se mi je vrednost in potencial tega gledališča zdel prevelik, da bi se ga omejevalo na vlogo lokalnega uličnega žonglerja, ki žonglira s tolikimi žogicami, kot mu jih vržejo lokalni veljaki, pa čeprav zgolj eno. Zavedam se, da je gledališče edina preostala lokalna umetniška oblika, ki se nehote upira globalizaciji in ki ima svoj smisel ter vrednost predvsem v nagovoru geniusa loci. In v naši deželi, v našem minimundusu nas je zgolj deset. Zgolj deset, ki jim je omogočeno in zaupano stalno ter zagotovljeno poslanstvobdenja nad našo lokalno resničnostjo, in še: za dober meter povišan prostor, ki nam s svojo vzvišeno lego tako jasno oznanja pomen našega dela. 

V tej epruveti, v kateri smo poizkušali spojiti te sestavine z dodatki raznih plemenitih kovin, je tako nastalo marsikaj. Včasih zgolj dim, včasih nič, kdaj pa kdaj pa tudi pravi blisk in pok. Izpolnitev želj po ustvarjanju vsebinsko prodornega gledališča se je začela uresničevati predvsem v zadnjih letih mandata, ko je nemalo vsaka produkcija dosegla resno pozornost občinstva na Ptuju in širše. Želel sem, da pokažemo, kaj bi ptujsko gledališče lahko bilo, ne zgolj, kar je. Želel sem, da se vsaj za trenutek na obzorju zasveti laterna, ki bi očarala in zapeljala mgP na pot proti naslednji stopnji svojega razvoja. Želel sem, da okolje in financerji spoznajo vrednost tega zavoda in ljudi, ki ga s svojim delom oživljajo. Mogoče sem tudi upal, da bi se držali slavne krilatice, ki je tolikokrat donela izza govorniških pultov, da bodo podpirali uspešne in požrtvovalne, da bodo dodali k vsakemu lastnemu prisluženemu centu še enega svojega. Če bo temu lako, bo pokazala prihodnost, ki pa je glede na svoje recesivno-krizno-stagnacijsko izbuljene zelene oči gotovo negotova. Morda pa bomo dobili kaj več, ker si že ves čas kave plačujemo sami? Morda se bo zaradi naše pregovorne skodelice kave in kofeinskega varčevanja proračun za kulturo le odlepil od te procentne dvojke, ki jo dobivamo že desetletja? 

Vem, vem, oddaljujem se od teme, toda iskreno, svoje delo težko ocenjujem. V gledališču je to delo občinstva in kolegov. Ne želim oceniti, kateri projekti so mi bili ljubi in kateri ne, saj jim je ljubezen ali prezir naklonilo že občinstvo. Kako je potrebno nadaljevati pot gledališča, nimam pravice, ne želje modrovati, saj je zadnje, kar potrebujemo, še en svetovalec ... Zapustil sem krmilo in oglasil se bom le, če bo naslednji kapetan tako želel. Vse, kar lahko povem, je, da sem hvaležen, da sem lahko bil del zgodbe tega gledališča, ki je resnično živo in krvavo. Del gledališča, ki ne uživa v tradicionalno polnem bančnem računu in kolektivu, ki meji na zavod za zaposlovanje. Gledališča, ki se hkrati bori za kruh in šampanjec, ki ni imelo strani, ima pa aplavze ..., ki ima polne in prazne dvorane, slabe kritike in nagrade ..., ki ima enega igralca, odpada ometa ..., toda vedno, vsak posamičen dan vero v gledališče, v možnost, da se lahko svet spreminja tudi brez kamna in palice. mgP ima vero v gledališče kot majhno svetišče svobode, iluzije, ideala in etike, ki so izginili s polic naših vrednot, da bi napravili mesta konzervam s pasteriziranim kapitalskim donosom in tetrapakom genetsko modificirane sreče z dvomesečnim rokom trajanja. Majhno gledališče z velikim srcem. S srcem, ki je večje od klimatske naprave in sinapsami, daljšimi od vseh DMX-linij. To je vse, kar gledališče potrebuje. Samo temo in tišino, ki nas popelje iz realnosti, ter hrabrost, da spočne tisto novo resničnost ... 

Aha. Gotovo boste pogrešali, če ne napišem kaj o obnovi ... Toda, povem vam, to bi zahtevalo samostojen spis večjega obsega. Kljub temu bom zinil en nesramen, nekorekten stavek, ker vem, da vas zanima predvsem to. Vseh problemov je kriv ... Povabite me na kavo, pa vam povem. Zdaj, ko nisem več direktor, imam manj družbe in več svobode. 

In namesto slovesa ... Iskreno obžalujem in priznavam napake, ki sem jih storil na tej poti. Upam, da bodo izginile kot vodene koze ... Hkrati upam, da bodo kritične misli vsaj delno pospremljene z zavestjo o uspehih, h katerim sem po svojih močeh prispeval. In upam, da se bo razraščalo dobro, plevel pa bo izginjal. Verjamem da bo, ker navsezadnje je gledališče tako zelo drugačno od sveta ... 

Bon voyage mon cher, mon grand petit théâtre! 

Rene Maurin 

(Maribor, 21. 12. 2010)

***
Samo M. Strelec:
Rene, saj veš, da te bom povabil na kavo ;-) Hvala ti za ta zapis oz. oris od takrat, hitro po koncu tvojega mandata. Obnem pa oprosti prosim že vnaprej: še te bom gnjavil, da se kdaj, ko boš imel več časa in boš končal to lepo in veliko delo, ki si si ga zadal zadnje čase, razpišeš in vso stvar "razbiješ" na manjše koščke. Vendarele si vodil hišo osem let in prepričan sem, da je kar kaj podrobnosti, ki bi bile zanimivi pixli v naši skupnostni sliki. No, do kafeta torej; lahko s smetano, magari na Smetanovi ;-)

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku

1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

1997 

ali Še 27 let do tridesetletnice! 

Praznina, stara zgodba iz moje vasi 
Elisabeth 
Victor, ali Otroci na oblasti 
Oj, čudežni zaboj 
Strojepiski 
Festival monodrame, prvič 

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.   

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”.  
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj.  

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji?  
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile:  

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.   
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja?  
   
2. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).   
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja.
   
   
3. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.   
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.   
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo.  
   
   
4. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 
   
   
5. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.   

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.   
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati.  
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let.  

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta.  

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno.  

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)   
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek.  
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo.  

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov.  
  
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku.  

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.   

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak.  
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski).  

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo?  
 
Prihodnjič.