Pisal sem prejšnjič o svoji prvi kolesarski turi. Ostal sem na pol poti. Naj jo pripeljem do konca.

Končno sem si torej privoščil kupico vina.
- Dajte mi onda jednu čašicu bijeloga molim, pravim. 
- Nemrem vam dati, odgovori. Lahko da si kupim kartico, za 3 eur, nanjo naložim najmanj 5 eur, potem pa si pri vinomatu (tisti bačvi) sam postrežem, kar mi paše. In hitro doda: pa čašu si onda lehko zemete sobom.
- Hm, rečem, kaj mi bo sicer res lep kozarec za vino na biciklu ... (kaj, če srečam ormoško policijo zapovrh, me spreleti, pa najdejo kronski dokaz).
- Jaz bi res samo en kozarček, ji zatežim. Vozim, pa to.
- Na žalost, ne ide.

J. ga; kupim kartico, naložim ojre, grem do vinomata.
Vinomat sem videl prvič v življenju v Londonu. Nek Vinarium se je mogoče reklo; ogromna bajta tam poleg Shakespearovega Globe theatra. Seveda ekipe za Globe nisem navdušil, za vinarium pa ni blo treba dvakrat reči. Kasneje, ko sem rihtal oni rov pod gradom, sem si mislil, da bi bilo fajn, imeti en tak vinomat, z vini vseh okoliških vinarjev. V Novi Gorici sem videl: sredi blokov prodajalna in v njej vsa vina Brd in Goriške in z Vipavskega ... Tako sem si predstavljal: na eni strani sten, po vseh rovih, vinomat v dolžini vsaj 50 m plus, ... največja vinomatska-kontinuiteta od blizu in daleč. Kako se je končalo, Ptujčani veste. (Tukaj sem pisal tudi o tem, ne edinem, neuspehu.)

Dobim torej kartico, dobim čašicu, posjetim bačvicu.

Gledam kakšnih devet buteljk, v treh razdelkih, zagotovo primerno ohlajenih, za steklom, spodaj pipice ... celo lepo prebrem nalepke - da si ne bi natočil česa sladkega - (za na pot sem si šel kupit še bralna očala, 12 ojrov, v Sparu, in eto, zdaj mi bodo prišla prav!) - in ugotovim, da cena vina za eno kupico ni prav visoka in da si ne bom upal spiti vsega, kar mam na kartici.

Kam naj prislonim kartico?
Bila je tam reklamna ploščica, od te mašine. Aha, tu.
Prislanjam. Pa iz pipice ne priteče nič. Dobro, to ni to. Iščem dalje. Krožim s kartico ob mašini levo, ob mašini desno, nad njo, pred steklom. Če bi me kdo opazoval, bi mislil, da blagoslavljam vsebino ali izvajam kak svoj obredni ritual. 
Seveda nisem šel vpršat receptorke, kje se zdaj to natoči. Po vsem, kar je že dobrega storila zame. Ne bom je več gnjavil. Zato se resnično potrudim.
Čez nekaj časa obupam. Iz pipic ni priteklo nič, kam prisloniti kartico - nisem odkril.

Odkrito ji povem: Oprostite, jaz sem še iz analognih časov ...
Potem gre z mano in reče: "Tu jo morate umetnuti."
In na robu mašine je ena zelo zelo tanka režica, kamor seveda paše kartica. 
- Nisem je videl, pa če mi verjamete ali ne. Kljub očalom.
- Pa znam, i drugi je ne najdeju, mi pravi simpatična receptorka.
Hočem biti zdaj konstruktiven še jaz, in svetujem: Tu, na robu, levo od te reže, bi predlagal, da nalepite eno tako veliko, debelo, recimo rumeno, puščico in bo takoj vsem jasno.
- Je, je, narućili smo, čekamo već dugo, da nam šalju.
Umetnem, pritisnem gumb, pipica mi natoči; res hladno, kozarec se orosi, res dobro, suho, nimam pojma, kaj točno pijem. Paše.

Potem s to kupico še malo posedim na terasi na sončku in se delam turista. Pride namreč skupina žensk. Ne morem, da ne bi slišal, kaj se pogovarjajo meter od mene. Njim se zdi, se mi zdi, da sem tujec, pa so precej free. Po čem to sodim? Pogovarjale so se ene take, precej osebne reči ... No recimo, pravi ena:
- Ej, naša šefica, ful se baba rihta pa to ... Lani, na Korčuli, gremo mi na plažo in gledam in mislim, če jaz to dobro vidim, in vidim, res, tam leži, ona, čisto razkrečena, naga, naša ravnatlca. Mater mi je blo nerodno ..., ko jo vidim tam razbacano ...

Nadaljujem pot.

V Ormožu sem zavil na tisto bencinsko, pri gradu, kjer sem si včeraj sposodil nastavek za na tlačilko za avte, da-gre-na-bicikl.
- Bi prosil, če mi porodate - ker vem, da imate - en tak adapater za pumpanje, da bom lahko uporabil tisto vašu pumpo zunaj ...
3,40 eur, dva komada! Nauk: ne misli na včeraj, če lahko kupiš danes.

Nakar se ustavim še pri bratrancu Petru. Itak se vidiva samo na pogrebih. Nedavno smo pokopali teto. Petra so prosili - jasno, ker Peter ima lep glas in lepo pove in še daljnja žlahta je - in Peter je povedal. Lepo je govoril. Vem, da o teti ni imel skoraj nič podatkov. Peter pa je sestavil tak govor ... vam povem; še ChatGpt si tega ne bi bil sposoben namisliti. Ne, res, brez zafrkancije. Res je lepo povezal par dejstev, ki smo jih skupaj napraskali o naši daljnji teti. (Ki je bila posebna frajerka. Ampak to zdaj ni tema.)

Ormož. Tu sem prvič - in (doslej) edinč v življenju - dobil antidepresive. Ko sem pojedel prve tri tabletke, se mi je zdelo, da lahko z lopato ročno prekopljem najmanj Pohorje. To doživljanje se mi je zdelo vendarle malček čudno, zato sem doktorju Jožetu Magdiču rekel, da pa tega ne bi več jedel. Je rekel, da bi bilo bolje, če bi. In nisem. (Gospod je nedavno umrl; mogoče pa je imel prav, pomislim, da bi bilo res bolje, če jih bi.) Ormož ... O njem sem nekaj malega pisal tudi v romanu Mladićev mladič.

Ormož, čakam Petra.

Prihaja s Ptuja, kjer je - ziher - lepo govoril na Dobrotah slovenskih kmetij. Sin in in hčerka me prijazno sprejmeta in pokramljamo o tem in onem. Nakar s Petrom malo obujava spomine in - poglej ti to - zdi se, da omladine ne dolgočasiva z bajkami in povestmi iz prejšnjega stoletja. Koliko sva spila špricerjev, ne povem, ker s to ormoško policijo res ni šale. (Sem zračunal: oglobili so me natanko za 23 malih ožujskih v tistem hotelu; žuja je zakon. I osjećaj i filing.)

V Gorišnici se oglasim še malo pri mami. Malo se pomeniva o tem, kako sem se naučil voziti bicikel. Takole:
Medtem, ko je ona v Moškanjcih imela na vodni ali še bolje na trajni (ondulaciji) kakšno žensko, sem si jaz sposodil spodaj ob bolafiji parkirano strankino kolo in se vozil do letališča in nazaj. Ko sem bil že dober, je šlo do Mezgovcev ali celo Dornave. Kolesa seveda niso bilo zaklenjena. Kasneje so prišle one ključavnice, namontirane kar na kolesus, za sedežem, pod pakettregerjem; ena taka pločevinasta paličica je šla skozi napere (špice po domače). Ključavanice na ključ in potem na številke so prišle, ko nismo bili več v Moškanjcih in si več nisem sposojal koles.

Tako.

Imam adapter, briga me ali sem na pol praznem ali pol polnem. V tej kavarni pri gorišniški cerkvi je res fajn živahno. Prvič opazim, da je pred cerkivijo doprsni kip dr. Janeza Janžekoviča, pa nisem prvič tod okoli; pa imam njegovo porumenelo knjigo doma.

Napišem, kar pravkar bereš. In zdaj pedala pod noge.

...

Doma drugi dan pripišem:

Pri Botri, kak kilometer stran, se zavem, da sem brez čelade. Pozabil sem jo v kafiču. Ustavim, da bi se obrnil. Pa je na prtljažniku; s tistimi trakci in sponkami se je nekako zataknila med vste tiste nosilce in žičke in kajjazvemkaj.

Ona razgledna točka od včeraj? Imenuje se Mađerkin breg.
Zakaj tako ime?
Zato:

Slavna budimpeštanska primabalerina se med prvo svetovno vojno zaljubi v avstroogrskega soldata, ki je bil doma iz teh krajev. Ona pusti balet, zapusti rodno Pešto in odide z njim v njegove kraje, kjer Mađerka živi v majhni bajturini do konca svojih dni.

Lajf is lajf ali po slovensko tako, kot nam je povedal pisatelj: Ljubezen nam je vsem v pogubo.

Samo, občan

Pripis:
1. Bratrančevo simpatično deco - se mi zdi - navdušim, da bosta brala Izidorja Cankarja, S poti. Ker to je pa res treba brati.
2. Zdravc: Prav si imel; res se znajo iti turizma. Zdaj mam v denarnici še dve kupici vina v digitalni obliki.

Pred desetimi leti sem dobil za rojstni dan bicikl. Potem sem si večkrat mislil, da bom nekoč vzel dvojne gate in pičim s peciklom nekam pač. Potem sem si nekoč kasneje kupil v Lidlu torbi za na bicikl. Klinc, ugodno, pa to. Pa sem vzel. Za tovorit knjige iz knjižnice so bile nebroj krat super.

Oni dan pa sem si rekel: 10 let si rabil, zdaj pa greš.

In sem šel. V Hervis k Alešu si kupit kolesarske hlače. Če glih popuščajo cene ... Iz trgovine sem odšel z novimi tekaškimi copati. Potem sem se pa, ko sem videl, kakšen popust mi je dal, vrnil in kupil res še bicikl hlače. Ne vem, ful španajo, čeprav so XL, mogoče to mora tako biti. Ali pa sem kupil ženske. Pojma nimam.

Ko sem zapiral torbi, me kliče Zdravc, češ da mam neki avto in da bi blo treba podaljašti. Zdravko, včeraj sem bil pri tebi, mu rečem, pa te ni bilo, pa je bil zadnji dan, pa sem kar na servisu opravil ... On pa meni, da je včaraj bi tisti dan, ko on dopoldan ne dela. In mu povem, da grem prav zdaj na dve kolesi in malo nekam pač. In sprašuje, kakšno kolo mam, pravim, na dve kolesi, in potem ha-ha, mislil je, če na elektriko in to. Ne, analogno. In mi pove, da moram na neki razgledni stolp obvezno, če bom že tam blizu.

Od doma leti ko šus, po bregu navzdol, skoraj kak kilometer. In še več bi, če ne bi moral v križišču zavirati. Odvzem prednosti. Potem pa na ravnini pogruntam, da sem pozabil čelado. Naj se vrnem? Eh ... Sin je rekel, da urgentni radiolog - ki so šli iz UKC MB - pomeni, da če ti kakšna žilca poči, in strdek, in njega pa ni, si adijo. Pa pomislim, da lahko žlopnem, udarim z glavo po nčeme, si nato še predstavljam nek strdek in radiologa, ki ga ni, in se obrnem in se vrnem. Po čelado. Ko še ves svež diham v breg, si mislih: dobro, to je bilo ogrevanje.

Na bregu (Hajndl?) pred Ormožem začne deževati. Skrijem se v neko šumico. Super, paše. Rekel sem si, da ne bom dol stopil v tem, že prvem bregu in itak, da ne bi, če ne bi začelo deževati.

V Ormožu se skoraj podelam v nove kolesarske hlače, mi zatrobi meter za ritjo. Policija. Da sem na obvoznici in da je to 160 ojrov in da če plačam v sedmih dneh, potem je to 80 in da predvsem naj peljem naprej, ker tu ne smeta stati ... In peljem do tja in ko sem tam, mi vzameta osebno in rečeta, da je tu za njiju nevarno in da se vidimo tam malo naprej ... Pravim: gremo k Prosniku? Rečeta, ne, pri Lidlu. Dobro. In tam me res čakata.

Vprašam, ali lahko plačam v treh neh, in če je potem to 40. Nista za hece.

- Kako kolo mate? me vprdaša policaj. Sem misll, da mu je všeč. In se hitro pohvalim.
- Ste že drugi danes, ki me to sprašuje. Ne vem, moško, obično, na po moje 3 x 7 brzin.
- Scott, vidim, reče in zapiše v zapisnik: vozilo: scott.
Potem malo pokramljam z njim, zdim se mu znan, pa prideva na Hervis in na prodajalca Aleša, ki kako super prodajalec da je in da bo pa zdaj 50 % popust. In ppravim, da si tip ne bi preveč obetal, da je vidno vse manj robe on pa, da menda dobivajo vedno novo.
Potem se vkluči še policajka in pravi: Če greste naprej proti Središču, morate spodaj, skoz podvoz, ne smete zgoraj, čez nadvoz.
- ... ker vaju bom stam spet srečal?, vprašam. Pa ji ni blo preveč smešno, policaj pa se je še kar kislo nasmejal in rekel:
- Ponavadi se ljudje ne smejijo toliko kot vi, ko jim napišemo kazen.
- Kaj naj, rečem. Jezen sem ko hudič nase, pa samo kompenziram in se delam jebivetričnega, ha, ha. In sem res srečen, da sem se vrnil po čelado, ker sicer, bog ve, za koliko bi me oglobila.

Potem zavijem k Prosniku na južno. A opazim, da mam gumo na pol prazno.
Najprej bom to porihtal, si rečem. Grem na prvo pumpo. Nimajo, onega adapterja, da bi napupal kolo. Majo pa informacijo: Tam pri parku, kjer je za kemperje, tam mogoče majo.

Pridem do tam. Tam majo. Posodijo mi vmesnik/adapter in napumpam gumo. Vrnem vmesnik, se zahvalim, kupil pa ga ne bom, ta košček, ker ga bom itak zgubil. (Sicer imam v torbi neko malo pumpo, ki sem jo kupil, ampak nisem ziher, če nisem kupil napačne - za pumpanje žog.)

Nič, ne bom jedel že zdaj, ker bom ziher ruknil pivo in potem mi več ne bo goniti. In pičim proti Središču, čim prej prek meje, grem jaz v toplice. Tu blizu, Sv. Martin. (Mimogrede, v tistem podvozu takoj za Ormožem se skoraj izgubim.)

V Čakovcu mi povejo, da moram levo, proti Murskemu središču. Okej. Grem jaz kar tja. No, potem je samo še 6 km do Sv. Martina. In sem kočno tam. Guma je na pol prazna. Ali pa na pol polna. Kako boš gledal, se vprašam?
in se odločim, da je na pol polna.
Potem je do toplic le še 3 km. Vem, kaj je 3 km. Od fotra do doma. Gonim in gonim in nikamor ne pridem. Navigacije nimam vklopljene, onih števcev na biciklu nimam, namerno, ker me ne zanima brzina ne razdalja. Zavozim med neke ovinke, ni prometa, je pa še upanje. Da bodo terme za ovinkom. No, bolj gledam zadnjo gumo, kot pa, kaj je spredaj.

Na recepciji hotela.
- Dobrodošli.
- Hvala. Prespal bi pri vas.
- Imate rezeravacijo?
- Ne. Dve noči bi prespal, pravim. Samo dve noči. Tisti "samo" pomeni: "valjda ne bo noben problem".
Dolgo ne reče nič. Gleda v ekran. Z menoj govori v zelo polajt hrvaščini, taki turistični oz. tujskoprometni. 
- Oprostite, neće moći, puni smo, možete prespat samo jednu noć.
Ne skrbite, kaj bo jutri, se spomnim.

"Dozvolite, ako može, ako bismo mogli dobiti vašu osobnu, evo, zahvaljujem, da da vas pitam, mogu naplatiti .. " Potem pa se receptor še malo pomeni s kolegom na drugem šalterju in zdaj spregovori eno res tako lepo ... medžimurščino recimo. Res res lepo. Jaz bi še, ampak on je z uradno ceremonijo fertik.

Zjutraj s svojo pumpo kao nekaj pumpam kolo pred hotelom. Pa ne dolgo. Ker haska ni. Zdi se mi, da gre več ven kot notri, zato raje kar neham. (Hotel pa poln nekih portugalskih športistov, v liftu potreniram duolingo ingliš in moj soliftar je from South Korea, v trenirki, športa pa nekaj, kar ne zastopim. Šteka, da ne štekam, pa reče soccer, pol pa prikimam, in si mislim, da je to fuzbal.)

Zdravc je rekel, da je ta razgledna točka blizu, torej pičim. In dodal, da bom pač malo rival, bregi pa to. In nisem! Zdaj sem na terasi te razgledne točke, na sončku, ko tole pišem, in nisem rival niti metra!
Spodaj, v Štrigovi na pumpi, sem šel spet pumpat. In niso imeli adapterja. Ne za posodit ne za kupit. Nič hudega. Včeraj je ves dan zdržalo na pol polno, torej bo še naprej. Mogoče to tako mora biti, zaradi prvič ponih torb pa to.

Priguram - nestopivši dol - do tega razglednega stolpa, - spet je blizu in spet ga vidim od daleč in res je blizu in ni konca in kraja gore dole .... - in si mislim, da je mogoče zračne razdalje toliko, kot pravijo. In kaj vidim najprej:

Napravo za pumpanje koles in to: S PRAVIM nastavkom za moj bicikl! Avtomatiš. Stisneš gumb, hidravlika te napumpa in to je to.
Nemudoma priklopim na mojo zračnico. Stiskam gumb, nekaj ruži. Torej pumpa. 
Pogledam gumo: prej je bila na pol polna, zdaj je nasedla.

Mašina ne dela. Sem pa iz svoje zračnice uspešo spustil ves zrak. Če bi bilo kolo brez torb, mi to ne bi uspelo. Teža obeh torb - ker noter imam svededa debelo bukvo, očala, tablico, ono malo pumpo, ki ne vem, ali je za bicikle ali za žoge, zobno ščetko in dvojne gate - pa kot še nikoli.

Spomnim se, Zdravc je rekel, da se moram ustaviti, da bom videl, kako sem tam grejo turizma.

No, pa da vidimo.

Grem k blagajničarki vprašat, ali ima pumpo za kolo. Nima. Mislim, pravi, da ima, zunaj, avtomatsko, le da ne dela že par dni, ker je treba popravit mašino.
Okeeeeej.
Dobro, naj mi da eno kupico vina za začetek, rečem. Ker je Zdravc rekel, da naj spijem še enaga za njega. 
Da nima kozarca vina. Ampak da mi lahko da žeton za avtomat, ki bo mi potem nalil eno kupico vina. Pa da lahko grem na vidikovac.
Ji pravim, da bom šel, ampak, da se moram najprej malo orientirati in preračunati, koliko ur bom potiskal kolo do doma. Ker da sem doma blizu. In da naj mi potem prosim da belo kavo. Tega tudi nima. Ker ima kavomat.

Potem pijem na teresi coca colo in pride gospodična in pove čudodelne besede:
- Zdaj bo nekdo prišel od doli s pumpo.
Zdravc že ve, kaj govori, ko govori o tem, kako se tu vejo iti turizma.
Čez nekaj časa, ki itak ni faktor, dejansko pride gospod v delavskem kombinezonu. Moj rešitelj.
- Ste vi moj rešitelj?, pravim. 
- Je, pravi. In doda:
- Dopelajte biciiklu do bačve.

Pripeljam bicikl do soda, v katerem je očitno oni vinomat. Gospod odpre omarico zadaj in izvleče ono pravo cev, z manometrom in profi priključkom in to, kot na bencinski pumpi. Valjda, si mislm, ta vinomat rabi kompresor, da ti pihne vinčka v kozarček.

Ugotoviva, da ne bo šlo. Ker nima adapterja.
Hm ...
- Niš, bumu se nekak snašli.
On že ve, kaj govori. Konec koncev je on mojster, hišnik, vzdrževelec, on že ve.

Mu razložim historiat zdaj-po-pumpanju-čisto-prazne-zračnice, se vmes vsaj 10 krat zahvalim, da je prišel, da se pa res znajo iti turizma, in da ja, včasih en jeben adapter, zajebe umetniški dojam.

- Bumu se snašli, pravi. Katera generacija sem, me vpraša. On 62, jaz 66. Sledi Mirko pa Slavko pa to. Mladića ne načenjam.
- Pravite, da ona naprava tam pa da ima pravi nastavek za vaše kolo?, me vpraša. Znate, ne spoznajem se na ove moderne bicikle, mi reče.
- Ja, ima, čisto pravi nastavek, le da ne dela!
- Dobro, sijajno, pravi. In greva do pumpomata.
Vzame olfa nož, odreže cev s tistim nastavkom (glej sliko zgoraj), ki gre na moje kolo, in greva spet do vinskega sodčka.
Potem vzame neko cevčico, ki jo postine v svojo neustezno cev, drugi konec vtakne v ono odrezano cev, ki paše na moj bickl ... Dela.

Povabim ga na kavo na recepcijo. Aja, ne moreva tam. Greva na kavomat. Se res zahvali. On: Pa kaj, nebumu vas zaj tak tu pustili, kajne?
Potem on gre, ker je v gužvi, jaz si kupim vstopnico za na razgledno točko, ker nisem. Nakaj grem pisat tole, kar zdaj bereš.

Tako. Mogoče je to vmesno poročilo s poti. Mogoče pa že tudi končno.

Zdaj bom še kupil eno kafe dečvi tukaj. In jo vprašal za mail, da ji pošljem to zabeležko. (Šefe, gazda: baš su bili ljubazni vaši ljudi, stvarno. Skidam kapu. Še bum došel. A njima dajte povišicu, makar temporarno.)

Kupil si bom še kupico vina. In pomislil še enkrat na Zdravca. Deklina sicer ne ve, katere sorte rastejo tod okoli, ampak, meni je v resnici tudi čisto vseeno, samo prijzanega gosta sem se hotel narediti in pač nekaj vprašati.

Mogoče se do doma še kaj javim. 
Mogoče si premislim in ne bom več videl pol polne, ampak pol prazno zračnico. (V smislu: danes je menda grozen ali menda čuvodit dan.)
(Andreje mi je v BickeEku sicer prodala rezervno zračnico; tudi torbico za pod zic za opremo sem si kupil, nimaš tu kaj. Menjati pa zračnice pri 60-ih še ne znam. Ej, ej, ne se režat: Bi pa jo znal zaflikati! Če bi mel gumilezngo. Pa malo finega šmirglpapirja.)

Sanja Kmetec me je povabila na svojo gledališko predstavo.
In sem šel. V Cirkovce. Že dolgo nisem bil tam. Spomnim se, da je večnamenska dvorana tam ooooogromna.
O bože mili, kako bo zdaj to ona shendlala. Še včeraj (lani) je bila gimnazijka. Kaj to ona v bistvu: igra, režira, v kakšni skupini?

Pet, šest minut so zamujali z začetkom, pa sem se ozrl nazaj in: dvorana polna!
Neverjtno. PR? Marketing? Letaki z zaviona po vasi? Plačane reklam na radiu? Verjamem, da NIČ od tega. Kaj pa? 
(So še, še so ljudje povezani. To daje upanje.)

Dobim gledališki list.
Pa vidim, da Sanja vse to ne samo vodi, ona je tudi napisala tekst, dramo, dramsko besedilo. Opa, pogumno. (Bo tudi pogubno?)
Aha, si mislim, morda mora imeti skupino, ker študira na pedagoški; praksa pa to.

In se je začelo.
KOT BI BILA ZLATOLASKA je naslov uprizoritve. 
Deklica Zlatolaska (Zoja Unuk) živi pri svoji Teti Amaliji (Ela Unuk). Teta je famozna pevka. Ja, če ne bi glasu ukradla Zlatolaski in jo zaprla pred svetom. Hvala bogu Zlatolasko zasliši Filip (Matevž Mertelj), ki obiskuje svojo simpatično na pol gluho babico Tončko (Ela Napast) in Zlatolasko po številnih zapletih in dogodivščinah reši. Laž ima kratke noge. False self pa kratek rok trajanja. Tudi trije kakopak rahlo zmedeni možje v modrem so vpeti v reševalno akcijo (Tom Crnjakovič, Jan Karneža, Teo Dobič), Sprehajlalka je Iza Kmetec, Prodajalka Carmen Ajla Medved in Sladoledarka Shefika Ela Napast.

Prava zaokrožena gledališka uprizoritev! Z uvodnim spoznavanjem glavnih likov, drzno odločitvijo - tveganjem, zapleti in - kot se spodobi - srečnim koncem.
Zabavno, duhovito, poigravanje s klišeji, tudi čisto prav zafrkljivo do sveta odraslih in predvsem z močno osrednjo temo: najti svoj glas, zlagana javna podoba, nekoga slišati, videti, ga osvoboditi ... in se ob vsem tem tudi vsaj malo zaljubiti.

Nisem vedel, da ima Sanja tak občutek za pisanje zgodb! V šoli sem že opazil, da zna biti odločna organizatorka, da ima ideje in da je njena drža, kot se grdo reče, proaktivna. V Zlatolaski je napisala namreč odlične dialoge, zabavno in napeto zgodbo in pri vsem tem, stvar govori o lepih, vrednih in plemenitih rečeh, ki v življenju štejejo. Igralci so sproščeni, radoživi, se zabavajo in občinstvo v dvorani jih pozorno spremlja. Poleg tega pa "vletava" na oder še prava tehnična ekipa (Branko Medved, Vlado Brglez, Luka Smonkar, Žan Dobič), ki bliskoviti prestavi scenografske elemente, ki sta jih izdelala Boštjan Kmetec in Luka Smonkar.
Prisrčna zahvala nastopajočih režiserki na koncu je dala videti in vedeti, da se je skupina pri delu imela lepo in ključno: da si želijo še. Da bodo še naprej pri Prosvetnem društvu Cirkovce imeli Mladinsko gledališko sekcijo pod Sanjinim vodstvom.

Po premieri (16. 5. 2025) na hitro zvem o svoji zmoti: da Sanja ne študira na pedagoški, pač pa filozofijo in sociologijo. 
Potem vidim še eno ex-gimnazijko, Ajdo Marin, ki je na odru sicer nisem videl; seveda ne, ker je bila šepetalka.
Sanji na hitro rečem, da mora še pisati, ker ima res občutek in za zgodbo in za dialog in da takih iger za mlado občinstvo manjka in ja, res mislim, da se v njej skriva tudi ta talent. Ona odfrli proslavljat s skpino, jaz domov.

Kakšno šolsko uro trajajoča uprizoritev mi je bila v mnogih pogledih zelo zelo všeč. Oglejte si jo; mogoče s svojimi mladiči in imeli boste iztočnic za pogovor in debelo uro ne-gledanja-v-ekrane.

Zdaj pa, Sanja, oprosti, ker te bom malo "izkoristil" in zapisal še par misli, ki mi hodijo po glavi od tvojega povabila naprej.

Ko se je na Ptuju ustanavaljala gledališka (umetniška, tudi likovno-filmska) smer v Gimnaziji (kamor je Sanja hodila v šolo in kjer sem jo malo tudi učil), sem se trudil razložiti, v čem vidim smisel take šole. In ena od tez je bila, da bodo nekoč ti dijaki imeli svoje raznorazne poklice - sploh ne nujno umetniške - in si oblikovali družine, in bodo svoje otroke verjetneje vodili v gledlišče, verjetneje prebrali več knjig, da bodo obiskovalci koncertov, kino predstav, razstav, ... na kratko: da bodo "dobri gledalci" - tisti, ki zato, ker več vejo, tudi več vidijo. Skratka: izobražujemo bodočo publiko.
Mogoče, mogoče bo kdaj kakšna današna dijakinja, potem ko bo končala pedagoško in bo šla delat, nekoč, nekje v kaki šoli imela svojo gledališko ali lutkovno skupino, ko bo njena "šefica" šla v penzijo. (Ker vemo, da je gledališka/lutkovna skupina trening-teren za številne reči, s katerimi živimo v "realnem" svetu: so-delovanje, so-odgovornost, ne-egoizem, pripadanje, upoštevanje potreb, želja, mej drugega, skupni in ne le egoistični cilji, po domače: ne znati poskrbeti samo za lastno rit, ampak se znati vključiti in skupaj graditi NAŠ, skupni, skupnostni svet ).
Neumorno sem v svojih zapiskih o smislu umentiške smeri v gimnaziji - v takšnem mestu kot je Ptuj še posebej - mantral:
Čez 15, 20 let se bo to, kar se učijo danes, prišlo prav družbi in skupnosti in kulturi in mestu in svetu ...

No, in sem se zmotil! Sanja me je demantirala.

V prvem letniku faksa je in ima svojo skupino.
In videl sem iz predstave, česa vsega se je naučila v srednji šoli. Od razmišljanja, do razumevanja sveta okoli sebe, do upovedovanja vsebin, ki jih hodijo po glavi in konkretnega uprizarjanja v gledališki skupini.
Ni še niti dobro začela študirati. Nima še svoje družine, svojih otrok. Nič ji ni "mus", ni na pedagoški, ni to njen bodoči poklic.

Ali z druge strani: to, česar se je učila "predvčerajšnjim", že uporablja "danes".
Kako sem se motil in zmotil! Kako lepo je tako vsekati mimo!

Jasno mi je, da se tehnični razvoj dogaja bliskovito in da če sem si včasih mislil, da bomo čez deset let za iti na sekret potrebovali pametni telefon, da to ne bo čez deset let, ampak pojutrišnjem. (Ne vem, mogoče bo po iztrebljenem pametni telefon zdefiniral, koliko slojni papir uporabiti; ali povezan z osvežilcem špricnil ravno pravo količino ravno pravega parfuma z vonjem po borovem gozdičku, pokošenem travniku ali aleji španskega bezga. Slogan: "Ves svet prinsemo v vaš sekret.")

Sanja me je demantirala. Prerasla. Njen učitelj bi moral dobiti šus. Ni trajalo 15, 20 let. 
Danes je začela uporabaljati to, kar se je naučila včeraj.
Očitno so mnogi njeni učitelji opravili svoje delo dovolj dobro. (Povem "tek toliko", da se spomnimo za čase, ko/če se bo podolgem in počez "sralo" po šolstvu.)

Na koncu, na rampi cela skupina nastopajočih zapoje: "Kdor zna, zna."

Samo, občan

Zaključevala je študij na FF v Ljubljani.
Poklical jo je ravnatelj ptujske gimnazije, prof. Rudi Čeh, in rekel:
"Rabimo te, pridi."
Vrnila se je na Ptuj in začela poučevati slovenščino. In se v Klubu mladih ukvajrati z gledališčem.

Nadaljevanje?

Pol stoletja - !!! - mentoriranja, režiranja predstav, proslav, ugledališčenj poezije, direkotrski mandat v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani ...

Od letošnje (2026) pepelnice sediva in jo poslušam. (No, seveda, ne čisto vsak dan.)
Cilj?  - Monografija o njenem delu.
Smisel? - Njena vloga pri prehodu iz vsega, kar je bilo v gledališki bajti pred njo, v obdobje profesionalizma, do danes.

Generacije mladih so hodile k Branki v skupine Stopinjice, Stopinje, Teater III, gledališko skupino Svobode, Gledališki studio.

Zdaj pa bistveno:

Si sodeloval/a z Branko?
Pri njej igral/a?
Delal/a z njo sceno, kostume, gib, luč, glasbo itd.?
Pošlji mi prosim kak stavek, dva; misel, dve o vajinem sodelovanju.

Mislim si, da bi bila Branka vesela, če bi - ko bo, če bo - nekoč v knjigi prebrala tudi tvoj zapis/spomin o vajinem sodelovanju.

Se priporočam.

Vse, ki mi boste kaj poslali, bom seveda vključil v knjigo. Vključil bom vse, kar boste napisali. (Razen, seveda, če bi mi kdo poslal "traktate" in bi moral zaradi prostora krčiti.)
Pošto sprejemam v predalu: samo.strelec@gmail.com
Do kdaj?
Najbolje "jutri".

In še zadnja prošnja:
Prepošlji prosim tole še komu iz tvoje generacije, ljudem, ki veš, da so delali z Branko. Hvala.

Mejte se lepo. Ko bo kaj, se znova oglasim.

Samo, občan

Sinoči (12. maja 2026) sem si v Stari steklarski ogledal nastop učencev osnovne šole Olge Meglič.
Ne, nisem še dedek in nisem šel gledat vnuka ali vnukico. Tudi po službeni dolžnosti nisem bil tam. (Zanima me pač, kaj dogaja na odrih našega mesta. Zakaj? Ker oder drži svetu ogledalo, in včasih vidiš svet bolj, če ga gledaš v njegovi zrcalni podobi.)

Lutkovna skupina Kreativne iskrice je predstavila luktovni muzikal Wonka. (Priredba in režija: Simona Jakomini, Kevin Bezjak, Anja Zelenik.) Nastal je po istoimenskem filu v programu RaP (razširjeni program Ustvarjamo z lutkam).

Muziakal je zafrknjena forma. Treba je peti, plesati, igrati. (Koreografija: Anja Zelenik, glasba, ton: Kevin Bezjak.)
Ampak, kakor da to ne bi bil še dovolj velik izziv, si uprizoritelji izberejo še lutke. In tudi te ne ravno najlažje - pač pa kar marionte. (Zasnova lutk: Simna Jakomini, izdelali pa: učenci lutkovne skupine!)
Tudi za kostume je zmeraj treba poskrbeti (Simona Toš) in seveda odrski prostor (Scnea: Simona Truntič, svetlobni efketi: Jure Bračko.)

Eto, in nisem prepisal z gledališkega lista ključnih - vseh nastopajočih. Napisani bodo spodaj, na koncu, ker so temeljni - brez njih ne bi bilo nič, tudi tega zapisa ne. Čisto pravi gledališki list imajo, spodaj s sponzorji, sodelavdi, pomočjo, ogrganizatorji ... skratka - kot se šika. (Prihodnjič predlagam: še dodati datum, uro in kraj izvedbe. Ravnokar se namreč ukvarjam z neko zgodovinsko-gledališko-arhivsko temo in je hudič, ko ves vzhičen odkriješ "tisti listek", (ki ga že tako dolgo iščeš), vendar na njem ni čisto vse, kar bi potreboval, datum recimo. Saj razumem, uprizoriteljem se vedno zdi jasno in samoumevno, da je to letos. Ampak tudi leta bežijo.)

Zakaj bi pa kdaj kdo nekoč iskal listek Kreatvnih iskric?

Ja, to je ključno vprašanje. In zdaj bo sledil odgovor naključnega gledalca:

1. Kreativne iskrice imajo prav: kreativnost bo ključna reč v prihodnosti. Informacije itak imajo že danes vsi na telefonu. Vprašanje je, kaj bo kdo z njimi naredil. In naredimo lahko a) to, kar so nas naučili (da posnemamo vse, že nekoč narejeno), ali pa se b) spopademo z vpraanjem: ali si znamo izmisliti nekaj, kar še ni bilo? Za kaj takega pa potrebujemo kreativnost ali po slovensko ustvarjalnost. Ko nekaj, kar še ni stvar - ampak ta hip samo mislel, slutnja - u-stvarimo. Naredimo stvarno. In na koncu to stvar lahko vidimo, slišimo, primemo v roko, ker je pač u-stvar-jena. (Vem, za odrasle bralce: tukaj nisem dialektični materialist ampak fanatični idealist.)

2. Zato (radi napisanega zgoraj v točki 1) se modri odrasli (ravnatelji, učtelji, mentorji) ukvarjajo z ustvarjalnostjo šolarjev zdaj. Danes. Ker iz malega raste veliko. In ker bodo (morda) nekdo od teh imen (spodaj) še kako kazal svojo ustvarjalnost kot pevec, igralec, plesalec, režiser, lutkar, filmar, scenograf, podjetnik, izumitelj, reformator, .... - Ne bom našteval, ker je poanta jasna: pri eni taki predstavi(ci), je v zametku že ves prihodnji svet. Lutkovn-muzikalična gledališka uprizoritev (na šoli Olge Meglič) je prihodnost danes. Samo videti jo je treba; vse te nastavke in zametke. In modri učitelji (in političarji) vedo: danes se rojeva jutrišnji svet. Na kratko: otroci v tej skupini so talentirani! Nekoč bo še nekaj velikega iz njih. Iskrivo kreativni so že danes, nekoč pa bodo svojo ustvarjalnost podkurili in razpihali v velik ogenj: dela, služb, vodenja, upravljanja (s svojimi firmami, javnimi zavodi, tovarnami). Za seboj bodo imeli izkušnjo: Joj, kako fajn smo mi naredili tisto takrat, že v osnovni šoli, se imeli fajn in celo naredili nekaj smiselnega, lepega, za kar so nam ploskali. Zakaj se ne bi danes, kot odrasli, imeli fajn, si izmislili kaj novega in potem to ponudili (beri: prodali) drugim odraslim? In smo pri službi in delu in služenju denarja + povezanosti s smislom. (Ker v čem je smisel dela, če v njem ni smisla?)

3. Ja, tukaj je bazen za ptujsko umetniško gimnazijo. Ne bi me presenetilo, če bi koga od spodaj napisanih čez nekaj let gledal v gimnazijski gledališki produkciji Pokuk v pouk.

4. Nas so v šoli učili, da smo po industrijski revoluciji stopli v informacijsko dobo. Napovedujem: ko bomo prerasli informacijsko, bomo prestopili (skupaj z vso pozitivno dediščino informacijsko-tehnološke) v kreacijsko dobo. In (r)evolucija se dogaja danes. Včeraj, sinoči, tudi pri Iskričarjih.

5. Parva scintilla saepe magnum inscendium excitat - nas je učil prof. Čeh. Mala iskra ČESTO zaneti velik požar. Zato imajo Kreativne iskrice še kako pravo ime. Že v pravem času. Ko se bodo nekoč prižigali požari ustvarjalnosti, se bomo sprševali: kdo pa je tole zakuril? In odgovor bo kakšno ime tule spodaj.

Naj bo 5 razlogov dovolj za petko za vse vpletene! No, v mojih časih (sicer so še zdaj moji, ampak, saj veste, kaj mislim: ko sem sam v šolo hodil, na oni strani, kjer sediš v klopi), bi bila to sicer petka s piko zgoraj. ((Kar naj bi - v konkrentem primeru - pomenilo: ko/če bodo metnorji šli kdaj na kak seminar na temo "zakonitosti inscenacije", bo impact (vem, grda beseda, učinek mi pa tudi ne dopade) v dovrani hitro opazno večji.)). (((Benevolentni namig pač. Hitra evalvacija, s šolskim besednjakom.)))

***

Iskreno čestitam vsem iskričarkam in iskričarjem. (Škoda, da več ne obstaja tovarna Iskra; lahko bi vam bila sponzor. Ne bi jih mogla prestavljati boljša reč; njihovo ustvarjalnost, inovativnost. (Ali je še, Iskra? Če je, stopite do njih, pa naj del proizvodnje pripeljejo na Ptuj ;-) ali pa bodite njihov onkraj-kranjsko-občinski, to se pravi čezregijski promotor.)

Katarina Ladič, Tinkara Hvalec, Neža Perkovič, Lili Klara Gregorec, Jaka Grdiša, Tian Hlušička, Žana Murko, Lara Mohorko, Mila Brodnjak Ritoša, Tiara Resman, Sofija Madjar, Tinkara Hvalec - hvala vam za lep večer, ko so se nam po vašem nastopu še vremena razjasnila. Ko sem odhajal, je posijalo solnce. Pičite v ustvarjalnosti naprej, in ko vas jutri, pojutrišnjem ne bomo dohajali, in bomo imeli z vami "probleme", pomislite, ali morda niste na pravi poti.

Samo, občan

P.s.:
Seveda: čestitke odraslim za izbor, naslov, temo. (Ja, lahko bi si izbrali tudi kaj butastega.) Lepo sporočilo. Lepa poanta. Plemenita. Kot Sahara vode, bi rabili tole, o čemer govorite v vaši uprizoritvi.

Lep večer je bil. Dve predstavi: v gledališču Primadona, pred njim Govor +30.
MGP je svoj jubilej proslavilo pravzaprav lepo, z dvema dogodkoma in snemanjem kratkega dokumentarca.

Na praznični dan sem končal s pisanjem mgPuzzle in objavljanjem "prve petletke". S tem je bilo zame to obobje zaključeno. Odkljukano.
Potem pa sem bil vprašan, kaj mislim o Petrovi izjavi, povedani za časopis Večer (27. 2. 2026): "Nekateri pa postavljajo sebe pred gledališče."
Tole mislim (ker seveda z "nekateri" misli Vlada kot igralca in mene kot režiserja Govora pred 30-imi leti):

Kam sva se z Vladom želela postaviti, se vidi iz te prošnje, ki sva jo naslovila na MGP:

Odgovor, ki sva ga dobila, je bil takšen:

***

Ker se ni dalo dobiti kleti (pričakovala sva kak ducat gledalcev, zato bi bila dovolj), sva organizirala ponovitev in snemanje kratkega dokumentarca kar na Slovenskem trgu. (Ne bi bilo fer, ne kolegialno, ne dobronamerno od naju, če bi zdaj rekla, da so v kleti gledališča nekateri postavili kulinariko pred kulturo.)

**

Ker pa so v odgovoru na prošnjo za izposojo prostora omenjeni še moji osebni razlogi za "odstop od projekta", pa naj povem na tem mestu (če že sestavljamo skupinski puzzle, sliko 30 let delovanja MGP): Jaz nisem odstopil od projekta. 
(Pa tega od lani poleti, ko sem zvedel to, kar boste prebrali čisto na koncu, nisem javno govoril. In ne bi. Če ne bi zdaj prebral, da sem jaz ostopil.)

Takole je bilo:

Katja (direktorica GK) me je po uprizoritvi Moriti čuječe, ki sem jo režiral v KP leta 2024, povabila, da bi režiral slavnostno premiero za njihovo 25-letnico. Predlagal sem tekst Kje je primadona. Kmalu mi je povedala, da se je dogovorila za koprodukcijo z MGP in da bo to skupna uprizroitev ob jubileju obeh gledališč (30 let MGP, 25 let GK). Bil sem res vesel. Lahko bom režiral obletnico s premiero najprej v Kopru in hkrati še "domačega Ptuja". Konec koncev smo Ptujčani "dali eno roko" tudi v KP (prva igralca tam sta bila Nešo in Vojko, Katji pa sem leta 2000 dal šimlca - statut in akt o ustanovitvi, s katerima smo pet let pred tem ustanovili ptujsko gledališče.)
 
Poleti 2025, ko smo prišli do vprašanja končne zasedbe, sem oba direktorja prosil: Dajmo, če že gre za skupni projekt, sestavit mešano, skupno zasedbo: koprski plus ptujski igralci. To bo smiselno sodelovanje za rojsnti dan obeh gledališč.
Katja je rekla: Ne, igralo bo pet naših igralcev plus tri primorske igralke-gostje.
J. ga, odločitev pobudnika projekta, glavnega producenta/naročnika pač. Če hočeš delati, boš delal samo s Koprčani.

Ker si nisem znal predstavljati, da bi se 26. februarja 2026 pred ptujsko publiko, za ptujskih 30 let klanjal z izključno koprskimi igralci, v dvorani pa bi sedeli npr. Nešo, Vojko, Tadej, Gregor, Gorazd, Iva, Helena, Aljoša, Vlado Novak ... - in da bi vendarle obdržal svojo režijo (ustvarjalni izziv, delo, denar) - sem prosil Petra, da bi koprsko Primadono na Ptuju odigrali kdaj drugič. Prej, kasneje, samo ne, prosim 26. februarja, za 30-letnico Ptuja. Saj je ptujski publiki načeloma vseeno, kdaj pridejo Koprčani odigrat na Ptuj predstavo.
In Peter je povedal, da je šel v koprodukcijo prav zaradi tega datuma, 26. februarja, in da tako bo.

Tukaj nisem imel več kaj reči.
In tudi nisem rekel nič.
Prišel je samo še en mail:
"Samo, najbrž se zavedaš, da bo potem to režiral nekdo drug."

*

Tako da: Nisem odstopil od režije. Želel sem le nekaj ptujskih igralcev. Ali pa, da ne igramo na Ptuju prav na dan obletnice Govora. Nerodno bi mi bilo, če bi se sam, kot edini Ptujčan klanjal pred domačo publiko ob 30-letnici teatra, ki so ga naredili igralci: Nešo, Vojko, Tadej Gregor, Gorazd, Urška ... uradno pa otvoril Vlado ... (da naštejem le nekatere, ki so med 1992 - 1995 delali marsikaj for free, da je MGP sploh nastalo). 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Vlado Novak, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 - Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008, Rene Maurin
2009 - Ana Strelec Bombek
2009 - danes: Peter Srpčič
2026 - Vlado Novak: Spomin na prvo premiero GP

30. zapis prispevam: Samo M. Strelec
Spomin na proslavo ob 30-letnici

Spomin na 4. december 2025

Bil je meglično-magičen, pršeč večer. Kmalu bo od nekje prišel Miklavž ...
Sv. Miklavž, pastir ljudi, pa je odgovoren za skupnost in ponazarja dobroto. In gledališče je skupn(ostn)a stvar ...

 
Mestno gledališče Ptuj je bilo ta večer lepo na pol polno. (Vesel sem bil, da si je sin, čeprav z rahlo vročino, vzel čas, ki ga študnetje sicer nikoli nimajo, in se udeležil - tudi malo fotrovega – praznovanja.) 

Proti koncu leta 1995 so v ameriškem Daytonu Franjo Tuđman, Slobodan Milošević in Alija Izetbegović podpisali sporazum, s katerim je bila končana vojna v Bosni. 
Istega leta so v Vošnjakovi ulici na Ptuju odprli picerijo Majolka. (Seveda se tega ne bi spomnil, če ne bi na vhodu v mesto, na površini za javno plakatiranje, videl plakat: "Prometni znak 30 - Majolka praznuje in se zahvaljuje gostom ter priporoča tudi za naprej.")
In tega istega leta je bil na Ptuju ustanovljen nov občinski javni zavod, Gledališče Ptuj. 

4. decembra 2025 sem bilv MGP na obeležju tega dogodka. Peter me je nekaj dni prej srečal na ulici, vprašal, ali pridem, pa sem seveda rekel: “Seveda”. 

Ptujčanka, Barbara Koželj Podlogar, je govorila v imenu gospe kulturne ministrice, ki je bila sicer prvotno predvidena kot slavnostna govornica, a ji je potem vletela (kot se danes reče) neka drugo obveznost. Povedala je Koželjeva - sicer direktorica direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo RS - lepe reči o slovenski kulturi in takisto o našem lepem mestu. 

Županja, Nuška Gajšek, je gledališču ob njegovi 30-letnici izročila statuo; zadevo je v soju odrskih luči, ki so ji svetile v oči, nekoliko s težavo vendarle odprla in predala direktorju. (Ja, na odru nam gre velikokrat kaj kar malo po svoje. In to je v bistvu prav šarmantno. In še bolj v bistvu: prav to je mogoče tisto, kar loči živo gledališče od odmrznjenih posnetih reči na televizorju recimo; da gredo stvari lepo po svoje.) 

Tudi direktor Peterje imel govor, tudi on (kot županja) na izust. Spomnil je na neke detajte, na katere sem sam zdavnaj pozabil. Menda sem večkrat čofnil s čolna, katerega krmar je bil on, v ribnik v Ljudskem vrtu; ali pa na napis, ki naj bi ga imel v pisarni: da za delo v gledališču ni ravno treba biti malo nor, pomaga pa. Povedal je med drugim, da nocoj igralcev ni, ker so tam, kjer jim je mesto: na deskah - drugih gledališč. Mislil je, si mislim, na Neša, Vojka, Tadeja, Gregorja, Urško(ki jim je kasneje podelil priznaje Častni satir - v njihovi odsotnosti). 

Povedal je direktor tudi -  razglasil tokrat prvič upravičeno ponosno urbi et orbi - da ga imamo: najstarejšega v državi. Ni mislil na prestižni, čez lužo zmagovalni vinski letnik 1919 iz ptujske (Ornikove) kleti, pač pa na stavbo gledališča. Zadnja odkritja ptujskih arhivarjev na Dunaju namreč pričajo o tem, da je Pettau imel gledališče že pred letom 1752! 

Nakar je Peter podelil tri sete priznanj. Častnega satira – tako piše na plaketi - smo prejeli tisti, ki smo se takrat najbolj vrteli okoli Zato.-ja: Franci, Silvo, Iris, Nešo, Vojko, Urška, Gregor, Tadej, Stanka in Samo. Igralci, ki naj bi ga prejeli, so, kot rečeno, umanjkali, in bodo satira menda prejeli ob prvi priliki. (Urška se nam je po snemanju Silvestrskega poljuba (al’ pozdrava?) pridružila na fešti, tako da ga že ima. Stanko pa je zastopala njena hči.)

V naslednji ekipi prejemnikov so bili zaposleni v MGP: od samega začetka sta bili zraven Anica in Irena, potem se je pridružil Tomaž, pa Danijel, pa Simon in Andrej. Marijan se je pred nekaj lleti žal poslovil. (Pa je bil fajn odrski mojster.) 

V tretjem setu pa sta posebni priznanji za zasluge prejela dva iz političnih voda: Štefan (Čelan) in Branko (Brumen).   
 
Pogrešal sem vsaj omembo dr. Miroslava Lucija. On je bil namreč tisti župan, ki je zbral pogum, ki ga ni nihče pred njim, in na Mestni svet dal predlog sklepa o ustanovitvi novega gledališča. Seveda so mu Kristina (Šamprl Purg) in Branko Brumen in Vojteh Rajher že prej v marsičem predpripravili teren, ampak kljub temu: tvegal je, da dobi od mestnih svestnikov “korpico”, dr. Luci. (In zato ga zdaj poudarjeno omenjam.) 

No, kar se Lucijevega predloga takrat tiče, pa sem ta večer slišal - res da pri šanku - prvič tudi tole: Eden od takratnih mestnih svetnikov je pred odločilno sejo županu (na)povedal, da bo proti ustanovitvi novega javnega zavoda. Pa ga je dr. Luci prosil, da pri tej točki zapusti sejo in ne glasuje. 

Ja, seveda, pa Vlada Novaka sem pogrešal. Močno pogrešal. (In upal, da ni bil kaj bolan.) Vlado je namreč dobra dva meseca po decembrski seji Mestnega sveta odigral prvo premiero novega poklicnega gledališča (na današnji dan, 26. februarja 1996), Govor malemu človeku. Ta Govor je potem ponovi še 247-krat (tako pravi uradna statistika, ki pa je zagotovo pomanjkljiva. Vem namreč, da je Vlado marsikatero izvedbo odigral kasneje tudi v lastni organizaciji.)  

Za konec pa končno k temu, kar me je tisti večer resnično razveselilo - in me še kar preveva, in se mi zdi ključno: 
 

Petru klobuk dol, da je proslavo zaupal mladim. Mladi scenaristki, mladi režiserski, mladim nastopajočim: Ptujčani in Ptujčanke, ki zdaj študirajo igro, režijo, dramaturgijo, odrski govor, umetnostno zgodovino in še kaj drugega. (Oprostite, nisem utegnil vseh ”zaslišati”). O teh imenih bomo še brali in slišali - ter jih gledali! Naj jih zato navedem vse, ki so sodelovali v programu: Lara Čabrijan, Nika Šoštarič, Kaja Petrovič, Urban Brenčič, Kaja Čelan, Tin Šoškič, Katarina Samobor, Žan Bedenik. 

Odigrali /rekonstruirali so nekaj odlomkov iz nekaterih ptujskih uprizoritev; podobno kot arheologi, ki najdejo kak kos rimske vaze na primer. Oni so našli dramski tekst, kakšno fotografijo, morda video posnetek, zasedbo, gledališki list ... (Zato ob tej priliki: vsaka čast ptujskemu Zgodovinskemu arhivu Ptuj!, konkretno Nataši Majerič Kekec, ki tako skrbno hrani, zbira, evidentira in ohranja ostanke gledališča.) 

Nazaj k mladim. Tako zelo so mi bili všeč, da sem Petru naslednji dan napisal mail: “Peter, daj tem mladim ptujskim ustvarjalcem redno projekt v MGP-ju. S pogojem: da pridejo domov, in tukaj delajo uprizoritev.” 

Zakaj ta pogoj? Ker je gledališče lokalna kategorija, lokalna spremenljivka, ki se inspirira iz genius loci, in zato mora nastajati (pretežno) tam, kjer gledališče domuje. (In ja, seveda v tem smislu nisem pristaš - (prevelikega števila - koprodukcij.) 

No, tako. In smo že “pod črto”: 

Mladi ustvarjalci so ta večer postavili brv med ”bilo je nekoč” in “jutri, pojutrišnjem”. Naj se ta njihova brv z njihovim rednim delom na Ptuju počasi spreminja v čvrst most med preteklostjo in prihodnostjo. 
 
V gledališkem listu, ki je spremljal prireditev, so Sebastijan Horvat, Gojmir Lešnjak Gojc in Jernej Lorenci delili nekaj svojih zanimivih spominov in pogledov na nastajanje treh uprizoritev (Raztrganci, Marjetka str. 89 in Žabe). 

In smo še to. 
Tedaj tam prisotni, ste opazili? - Brankini učenci smo nekoč “šli na/po svoje” in uspeli s profesionalizacijo. In Brankini učenci so pripravili ta večer. (Mentorica jih je sicer po nastopu, kakor se za doslednega pedagoga tudi spodobi, malo okrcala, češ, da so bili pretihi in nerazumljivi. Ampak, vse to bodo še uredili.) Branka je čezgeneracijski in čezinstitucionalni fenomen. Njeno delo gre iz generacije v generacijo. Imena se menjajo (Ljudsko gledališče, Narodno gledališče, Sindikalno gledališče, Okrajno gledališče, DPD Svoboda, Gledališče Zato., Gledališče Ptuj, Mestno gledališče Ptuj), sukus ostane. Lepota in pravičnost življenja je tudi v tem: da dobro delo rodi dobre sadove, tako ali drugače, slej ko prej. 
 

Zategadelj je 30-letnica MGP bila pravzaprav obletnica mnogih: naših učiteljev (kar se mene osebno tiče od tršice Širovnikove in Kamplovega Maksa na Hajdini, prek Branke, Mire in prfoksov na Akademiji v LJ ter Lorenza in Hawemanna v Berlinu), nas, ki smo si profesionalizacijo zabili v glavo kot mladostni cilj, ter mladih od danes, ki prihajajo na sceno za jutri. 

Kaj bi si človek lahko želel lepšega? 
 
Pa vendarle kaj.  
Brez želja bi bil svet en sam status quo. Ker pa smo jih imeli, jih imamo, in jih bodo imeli (želje), svet ne bo, ne status quo.  
 

Jaz, recimo, si želim, da bi ob 40-letnici gledališča direktor napovedal dogodek eno leto vnaprej in zaprosil delodajalce vseh nekoč tudi ptujskih gledališčnikov, razpršenih po slovenski gledališki krajini, da jim ta večer, 4. decembra 2035, dajo fraj. Tedaj bo dvorana najstarejšega gledališča premajhna.  
Želim si, da bi bil poln tudi balkon; recimo s študenti in ex in aktualnimi dijaki gledališke gimnazije. 
Želim si, da bi takrat program pravili gledališki gimnazijci - gledal sem gimnazijce na nastopu ob letošnjem kuluturnem prazniku in si rekel: mladi so bomba! (Vem, za vse je potreben čas in čas bo delal prav v to smer, tudi to vem.) 

Česa si pa želiš ti, bralec/ka? 

Če je župan dr. Luci tam okoli leta 2000 na neki prireditvi izrekel stavek, ki je nato pristal v uprizoritvi Marjetka str. 89: “Mladi na Ptuju SO!”, naj zaključim svoj zapis s stavkom:
"40. obletnica ptujskega teatra BO!” 

Tako.
Naš mestno-gledališki-puzzle smo ob 30-letnidi MGP sestavili v celovitejšo sliko. (Ko bo Peter Srpčič našel čas, bo svoje spomine zapisal gotovo tudi on.)

Hvala vsem, ki ste prispevali kak košček svojih spominov na Mestno gledališče Ptuj ali kaj od tega prebrali, podoživeli, zavili v MGP!

Nocoj grem še na obletnico prve premiere (Govor malemu človeku), jutri, pojutrišnjem pa še na najnovejšo premiero (Kje je primadona).

Vlado Novak bo odigral Govor malemu človeku +30. točno tri desetlejta po prvi premieri novo ustanovljenega gledališča.
Ne poznam gledališča na svetu, ki bi imelo še zmeraj živo svojo prvo premiero. (Koprsko in novomeško gledališče sta mlajši od ptujskega, a več ne igrata svoje prve premiere. Starejša, jasno, še manj.)

Mogoče pa, če ga 4. decembra ni bilo, nocoj srečam Vlada Novaka ;-). Pa mogoče dr. Lucija, pa kakšnega igralca in režiserja in še koga, ki so v 30-ih letih ustvarjali Mestno gledališče Ptuj.

***

Pripis: 
Lepo je bilo 4. decembra srečati nekdanje sodelavce s firme. V kotu Racovega salona smo se zabetonirali v ožji družbi in popili prenekaterega kobala. Potem, proti polnoči, smo naredili sebka (selfi) in si rekli, da se vidimo na 60-letnici. Kdaj bo že to? 2055. Okej, dobro torej. Velja. (Sebka pa raje ne bom kazal, ker smo bili že precej ne le “satirični”, ampak že skoraj “dionizični”.) 

Spomnil sem se, tam za mizo ob n nagnjenih kupicah kobala, Jožeta Gregorca in vesele družbe, ki se je, desetletja nazaj (1954 – 1958) znala zabavati v kavarni Evropa.Miheličeve risbe na razstavi v nadstropju gledališča lepo kažejo, kako je to bilo ... in si misilil: nihil novum sub sole.  

Kako lepo: status qou, ki ga ne bo, ker pantha rei, in hkrati vednarle nihil novum sub sole. Kako ljubim te paradoksije!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 

2. september 2001

Nedelja. Pripravljam se za jutrišnji sestanek. 

Dokaj dobre ocene prejšnje sezone v počitniškem času (Delo – Pezdir in Jesenko), tudi v Večeru. 

Skiciram vse potrebno za nov začetek oz. nadaljevanje. 

Nove internetne strani stojijo. Zanimive – še posebej možnost kontaktov. 

Klical me je Aleš Novak- zainteresiran je za delovno mesto direktorja, če bi jaz odšel. Se slišiva ali vidiva prihodnji teden. 

3. september 2001

Pa smo tu. 

Tadej prišel z idejo o Ježkovih šansonih. Fajn; v OB-programu. 

Definirali sodelovanje z Romano. 

Vsak na svojem mestu. 

Pripravljamo Glasbo skozi čas.   

4. september 2001

Slikanje za portrete sodelavcev, ki jih bomo dali na spletno stran gledališča. Sicer pa obisk strani kar dnevno raste. Odslej bo v mapi sezone tudi podmapa, v kateri bodo vtisi, ki jih bodo pisali obiskovalci naše strani. 

Popoldne začenja z drugim delom vaj Miha. Prav zanima me, kako je ekipa razpoložena in kako daleč so prišli z delom. Miha pojamral, da ga je strah, da 28. 9. ne bo končano; sem ga pomiril. 

5. september 2001

Z Nevenko, Juretom in Tatjano smo dogovorili vse za Dedka Mraza. Upam, da bo res fajn. 

Bil na seji Borštnikovega – predlagal, da se festival spremeni v srečanje. Glasoval za Blaža Lukana, ki je postal selektor za prihodnji dve leti. 

Izjava o oceni varnosti zaposlenih se pripravlja. 

Vaje za Princesko tečejo normalno oz. v redu. 

Stvari so pod kontrolo. 

7. september 2001

Nagon stoji zdaj na odru. Žal je malo rezervacij. Upam, da bo nakapljalo kaj publike. 

Katji Pegan ponudil mladinsko predstavo prihodnje leto. Načeloma soglaša. 

Janja Rakuš predlagala Disco Pigs. Rekel, da se lahko slišiva šele novembra. 

10. September 2001

Blaž Lukan si je sinoči ogledal predstavo. Obisk: ne prav fantastičen, pa vendarle. 

13. September 2001

Problemi glede lutkovnega abonmaja: nekateri stari abonenti bi želeli isti sedež, nekateri stari abonenti bi istega zadržali. Mi pa smo pri podaljševanju abonmaja dali starim (samo) možnost, da vpisujejo abonma pred novimi abonenti. 

Vaje za Princesko tečejo normalno. Jutri grejo skoz; grem gledat. 

Pripravljam odprto pismo za župana. Razmišljam, kdaj naj ga objavim. Pred ali po tiskovni konferenci?  

Ekipa Marjetke na gostovanju v Gorici. 

Vlado Fridl ponudil, da bi njegova firma 3-5 % davka na dobiček, kolikor ga naj bi smela dajati kulturi, odvajala mesečno nam, namesto Davčnemu uradu RS. Preverili bomo pri Abecedi, ali ima do tega res pravico in ali lahko takšno »sodelovanje« legalno spravimo skozi papirje. Čutim negotovost in nesigurnost in ne vem, kaj naj si mislim. Ali je kaj »zadaj« ali pa je to dejansko moč izpeljati. 

Kupil sem si papir za printanje programa za SNG Maribor. Čakam Tadeja, ki prihaja s sestanka Zdus-a v MB, da mi pove, kaj se dogaja. Ali bo direktorja sprejemal stari ali novi strokovni svet. 

14. September 2001

Bil na kontrolki za Miha: fino bo. 

16. September 2001

Nedelja. Nadaljujem z delom za svojo knjigo. 

Jutri se dobimo Babškova, Savo in  jaz. Zelo me zanima, kaj bomo videli. 

V tem delu knjige veliko pisem, namenjenih županu. Kaj češ, je pač župan… 

22. Oktober 2001

Prejšnji ponedeljek so izvolili Tomaža za vodjo tehnike. Zdaj se ne bodo menjavali mesečno, pač pa bo to zmeraj Tomaž. Dobil je vse glasove tehnike, razen enega, ki ga je dobila Irena. 

Svet zavoda sem seznanil  s tem, da se mi izteka mandat. Naročili so mi, da naj ustanovitelja pozovemo, da objavi javni razpis za prosto delovno mesto direktorja. 

Andreja končala tekst. Zdaj še čakamo na fotke in njen izbor nekaj grafik pri meni. 

Alujevič in A. Novak se bosta gotovo prijavila na razpis. Vprašanje je, ali tudi Srpčič. Po mestu se govori, da se zna prijaviti tudi Branka (Bezeljak-Glazer). 

Vladu grozi dejstvo, da bo izgubil pravico do javnega dela. 

2. november 2001

Po dolgem času spet za računalnikom. 

Nič posebnega. Mir v hiši. 

Začenjam – vsaj v glavi – pakirati stvari, pospravljati pisarno, urejati datoteke, poravnavati zadnje dolgove. 

Sinoči bila tukaj Andreja in Andrej Šmid. Dogovorili zadnje stvari okoli knjige. 

5. november 2001

Znova cela ekipa na broju.  

Prevzem delavnice. Končano. 

Tomaž pričakuje računalnik, ki ga kar ni in ni. 

Finiširanje Andrejine knjige. Manjkajo še slike iz Muzeja. 

Jutri grem na sestanek z g. Vidovičem na MOP. Tema: javni razpis za novega direktorja. 

8. november 2001

Hitim s poglavji za svojo knjigo. 

Čakam na občini, da me bo g. Vidovič lahko sprejel. Ob uri, ko sva bila zmenjena, ni imel časa, ker ima usklajevanje proračuna pri županu.  

Vem, da sam ne prispevam veliko k zagonu v hiši. Malo sem že sit in komaj čakam odhoda. Vsega imam vrh glave. Nisem motiviran po domače povedano. 

Danes sem se kar zgrozil ob informaciji, da se proračun še usklajuje in bojda klesti. Upam samo, da pri nas ne bo spremembe, kajti to bi pomenilo, da bi novi direktor imel težje delo. Resnično mu tega ne bi privoščil. 

Klicala neka gospa in vprašala, ali je razpis za direktorja že bil. Še ne, rekla Simona in vprašala, kdo je ta gospa. Odgovor: Maurinova.  

9. november 2001

Bila z Anico pri Vidoviču. Nobenega problema ne vidi glede moje pogodbe. 

Obljubil sem mu, da sem pripravljen od 17. do 31. 12. delati kot v. d. 

Tamara Deu poslala pismo, v katerem se interesira za mesto direktorja. Vredno prebrati. 

Anica v strahu, da 1. 1. 2002 še ne bo novega direktorja. 

Prvi sneg zunaj. 

22. november 2001

Na pogovoru bila Tamara Deu in Rene Maurin. 

Razpis naj bi šel ven konec novembra, prihodnji teden. 

Simon Puhar je v proračunu za prihodnje leto. Igralcev ni. 

Dobili CIP za Andrejino knjigo. 6. decembra gre na tiskarski stroj. Odločeno: naklada 500 kom. 

Hitim z zaključevanji. Predvsem prijavil oba programa javnih del. 

Sestankovanje na občini glede hitrosti razpisa ni prineslo vidnih sledov.  

Če bo v MB napredek, bom prosil za skrajšanje odpovednega roka, ali dal celo takoj odpoved. 

27. november 2001

Dragi kolegi Grega, Vojko, Nešo, Tadej in stalna sodelavca Tatjana in Aljoša. 
 
Moje delo v Gledališču Ptuj se počasi zaključuje. 
Od Zato-ja do naše firme konec leta 2001 ste mi stali ob strani, v glavnem na odru in tudi sicer. 
Naša pota so se včasih križala, drugič smo šli vsak po svoje. Tako pač najbrž v življenju je. 
 
Kakorkoli: ker vas imam za "nosilne" Zato-jevce in stalne sodelavce in ker menim, da ne končujem dela samo v Gledališču Ptuj,  
pač pa zaključuje neko obdobje "Zato-jevska ideja na Ptuju", vas vabim, da skupaj z mojimi sodelavci zaključite to leto in se podamo v novo. 
 
Restavracija Perutnine Ptuj, četrtek, 13. decembra ob 19. uri. 
 
Vljudno vabim.  

Samo M. Strelec(Zelo bom vesel, če potrdite svoj prihod, da bom znal naročiti. Vegetarijanci označite svoj prihod z zvezdico***.) 

*** 

Včeraj dal Mestni svet MO Maribor pozitivno mnenje k moji kandidaturi. 

Poslal prošnjo predsedniku sveta zavoda za skrajšanje odpovednega roka. 

Razpisa še ni. 

3. december 2001

Danes se je končal razpis. Klical Srpčič, da bi danes oddal. Mislim, da je prepozen. Ampak morda bodo upoštevali še prihod po roku. Dal mi program Novak. Se oglasil Rene Maurin. Pričakujem, da se je prijavila še Tamara Deu in Miha Alujevič.  

7. december 2001

Ne vem, kdo se je vse prijavil. 

Klicali so me z MOP: na seji 21. 12. me bodo razrešili z dnem 31. 12. 2001. Zelo vredu zame. 

Finiširamo Andrejino knjigo. V ponedeljek gre na stroj. 

Moja tudi napreduje – lovim samega sebe: pri sezono 2001/2002 sem. 

13. december 2001

SNG Maribor je na včerajšnji tiskovni konferenci povedala, da bo za 31. 12. 2001 od Gledališča Ptuj kupila 3 predstave: Ježka, Marjetko in Svobodno razmerje. 

Danes pošiljamo vabila za predstavitev knjige Prelomnice v razvoju ptujskega gledališča 1918 –1958. 

14. december 2001

Pakiram. 

Dobili vloge kandidatov s Kviaz-a. Prijavljeni Deu, Novak, Maurin, Jelen, Babšek. Alujeviča ni na zapisniku kviaz-a. Izločen – kljub temu, da so našli program, ker je v uvodu napisal, da se prijavlja za umetniškega vodjo in to s 1. 4. 2002 – to pa se mu je v računalniku zapisalo, ker je gotovo to del prijave, ki jo je dal v Celje. Jebi ga. Šla so vabila ven za svet in predstavitev kandidatov, ki bo 18. t. m. 

Konec.

***

Komentarji in pripombe danes ^{(25. 2. 2026)}:

Hvala, če ste kaj prebrali. 
Naj služi moj ne-več-skrivni-dnevnik kot nekakšna iztočnica. Za vse druge možne poglede na tiste čase.
Na temo preteklosti MGP sledi le še en članek: jutri, spomin na proslavo ob 30-letnici odloka o ustanovitvi GP, 4. decembra lani (2025).
Jutri zvečer (26. 2. 2026) pa vabljeni zaposloskat Vladu Novaku, ki bo po 30-ih letih znova odigral Govor malemu človeku.
Ne poznam gledališča, ki bi imelo še živo svojo prvo uprizoritev.
Hvala za vašo pozornost. Imejte se lepo. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki smo ga napisali skupaj.

Prizor na policiji. Prijavljam Govor malemu človeku +30

- Bo glasna glasba? Hrup?
- Ne.
- Zapora ceste?
- Ne.
- Potrebna redarska služba?
- Ne.
- Bo kakšen politični govor?
- Neeeee ....
- Dobro. Pol pa sploh ne bi rabli prijavlat.

*

Hmm. Danes sem poslušal Vlada Novaka na vaji.
Nisem več prepričan, da ta Reichov Govor malemu človeku v resnici ni politični govor.

Pridite. (Prisedite ne.) Presodite. Prestali boste (dobesedno).

50 minut. Stoje. V vsakem vremenu. Pristop prost.

(Snemamo dokumentarec 30 let po prvi premieri Gledališča Ptuj. Isti tekst, isti igralec, isti dan, ista ura, drugačne okoliščine.)

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 

7. maj 2001

Spet v službi. Sezonec je na mizi. Zadovoljen sem, razen z barvo, ki ni takšna, kot smo želeli: svetlejša je. Sinoči fantastična ponovitev Marjetke v Celju.

Dobili sklep o soglasju k sistemizaciji igralcev.

Nešo pravi, da gresta jeseni z Vojkom v službo v Koper … Fantje odhajajo ….

10. maj 2001

Knjiga 92-02 napreduje. Naredil sem popravke v postavitev, ki je končana do vključno Krčmarice. Zdaj pa pridejo bolj »zaguljene« stvari: sezone z več predstavami in več dogodki ter zelo različnimi temami… Toliko bolj zanimivo.

Dogovorili smo se za gostovanje Marjetke v Mengšu za prihodnjo sezono; Jerič bo kupil načeloma vsak mesec dve predstavi. 6 terminov smo že kar dogovorili.

17. maj 2001

Sezonec je stiskan. Kar o.k., vendar barva ni dobra.

G. podžupan Mrgole je navezal prve stike s firmami za obnovo bajte. Mercator naj bi podprl en steber. Banka (LB) vidi možnost povezovanja s Talumom, ki bo gradil novo halo. Lepo. Naj se kar to premika.

Cafi je naredil super računalniški spot. Dobra osnova za nadaljevanje oz. širjenje vsega skupaj.

Tukaj bil g. Bastard z Elsisa – natančno smo dogovorili nakup svetil iz sredstev Mzk-ja. Sicer pa smo bili vsi veseli, da je MzK dalo v letu 2001 nekaj več kot 15 mio programskega denarja, potem pa še denar za svetila, ozvočenje kleti in obnovo gledališke delavnice. Fino, super.

Postavljena je knjiga 92-02 do Krčmarice. Oddal sem tudi že korekture za postavljalca. Zdaj čakam samo še zadnji print, ki gre na lektoriranje v MB k Metki.

Kako kaj gre Andreji, se sprašujem. Zdaj, ko kar nekaj dni nisem imel računalnika, sem se čutil kar nekako odrezanega od »sveta«. Ja, e-mail in internet – brez tega si življenja več predstavljati ne znam.

18. maj 2001

Končno si urejam računalnik. Upam, da ga bom ponovno spravil v staro, dobro kondicijo.

21. maj 2001

Ob 14. uri je ekipo Marjetke z vsemi sodelavci GP sprejel župan in podžupan Hojker. Kar prisrčno in prijetno srečanje. Ob kozarčku in klepetu.

Danes je začel delati Miran Miložič prek javnih del. S tem je delo pri nas končal Aleš Primožič.

Zvečer ponovitev Marjetke, popolnoma razprodana, kar nekaj gostov in prijateljev, nato pa piknik: častim za nagrado v Celju. Anica in Edi mi bosta pomagala peči pečenke, hrenovke, perutničke. Se veselim.

Prišel je Sezonec. Skupaj z razglednico in CD-jem je kar lep dosežek. Urejeno, tehtno, informativno. CD-jev bomo zapekli okoli 100, tako da jih bodo dobili najpomembnejši partnerji, kupci, gledališčniki.

Ta teden bom »leteči«. Grem v Rijeko na podelitev nagrade za Tadeja in Ivo, potem na premiero v Novo Gorico, ustavim se v Ljubljani.

G. Pelhanu sem napisal pismo, v katerem sem mu povedal, da me v Gorico nikakor ne bo v službo. Da sem se odločil in da želim ostati na Štajerskem. Hkrati sem mu povedal, da ne bom ostal na Ptuju in da bom morda kandidiral za umetniškega vodjo v kakšnem drugem gledališču.

25. maj 2001

Matjaž Latin začne v ponedeljek z vajami. Scenografka Mirjana Koren. Ekipa sestavljena. Samo, da je vse nared. Pogovor v torek z direktorjem Muzeja glede prostora, ambienta na gradu. Kobal mi pravi, da bo junijski razpis za MzK treba delati za obdobje dveh ali celo treh let!

30. maj 2001

Vaje za Nagon so se začele. Vzdušje dobro. Za zdaj težav še ne vidim.

Miran se vključuje v delovni proces uspešno. Mislim, da bo uporaben za marsikaj.

Čakam na junijski razpis MzK-ja – ali bomo res prijavljali program za dve, tri leta?

Delo za knjigo se je nekoliko ustavilo. Čakam, da Savo postavi korekture, da skenira sprotne materiale.

Tudi Andreja v MB napreduje s svojo raziskavo. Pravi, da je končala obdobje 1912 do 1941. Fino.

V ponedeljek začne delati Simona, ki bo nadomeščala Matejo, ko bo ta na porodniškem. Zdi se mi prijetno dekle in da bo lahko enakovredno počela vse to, kar počne Mateja.

Včeraj so mi sodelavci predlagali, da bi odpovedali ponedeljkovo in torkovo »strokovno ekskukrzijo« v Budimpešto. Da imajo dovolj terena. In da bi raje šli, ko bi šli, pač nekam lenarit. Moj odgovor: ni problema. Zdaj bodo sami znova našli ustrezni termin.

4. junij 2001

Vaje so se začele tudi za Princesko. Zanimiva ekipa. Krstili smo novo sobo za vaje – nekdanjo Marjanovo delavnico. Zdaj je v hiši kar pestro. Priprava dveh premier nas čaka. Mirjanina scena za Nagon ni prav nedolžna. Treba bo pripraviti kar nekaj praktikablske osnove.

7. junij 2001

Metka Trdin je odpovedala sodelovanje. »Vskočila« je Urška Vučak. Matjaž je zadovoljen, Nešo jo je predlagal, Tadeju ni všeč sodelovanje z amaterji … Meni se zdi v položaju, v kakršnem smo, dobra izbira.

Scenografiji za Nagon in Princesko bosta kar zahtevni. Marjana čaka veliko dela. Delamo praktikable 1 x 2 m kovinske.

Zaključujemo sklepanje pogodb za vse nabave z MzK-ja (luči, ton, delavnica).

15. junij 2001

Uf… naporen teden je za mano. Poslal sem prijavo v SNG MB, opravil izpit iz nemškega jezika na Filozofski fakulteti, imel vaje za vskok v Ognjeni obraz.

»Doma« se je delo začelo »nabirati«: Marjan s fanti ima v delavnci veliko dela. Odločili smo se, da naredimo kovinsko-leseno praktikabelsko osnovo za Nagon. Tako bo nastalo kar nekaj nove površine, s katero se bo dalo na odru kar nekaj zgraditi.

Marjetka še zmeraj polni dvorano.

Bil na vaji za Nagon: komplicirajo, veliko govorijo, vidi se malo.

Govoril s Šedlbaurejem, ima kar nekaj finih idej … Velja razmisliti.

19. junij 2001

Sodelavcem sem povedal, da sem se prijavil v MB. Nič usodno reagirali. Mislim, da so pričakovali.

Intenziviranje vaj za Nagon. Na gradu se postavlja. Simona se dobro vpeljuje v Matejino delo. Anica ni »prava«, še je naspol bolna.

Nadaljujem počasi s knjigo.

Končan je prvi del Andrejine. Gotovo bo treba jeseni knjigo izdati. Ter napovedati kroniko '92-'02.

26. junij 2001

Sinoči smo gostovali z Marjtko na Lentu. Ogromno ljudi, velik aplavz, stalo je kar nekaj publike. Dobro ozvočenje je omogočilo dokaj normalno spremljanje predstave. Sicer pa: tak »rokenrol« me ne zanima pretirano …

Nadaljujemo vaje za Nagon. Dela se scenografija, Mateja uvaja Simono. S Cafijem sem se dogovoril za izdelavo programa za spremljanje statistike. Upam, da bo do jeseni narejen.

V petek pride Metka Damjan, da nadaljujeva delo na knjigi.

28. junij 2001

Sinoči smo se po vaji za Nagon odločili, da se oder premakne v notranjost dvorišča. Razlog – slišnost. Upam, da se bo zdaj slišalo bolje. Ker je bolj zaprto. Sicer pa: mislim, da je to za zdaj kar zelo slabo. Igralci igrajo slabo in ne vejo, kaj govorijo. Občutek imam, da je Matjaž kar zadovoljen. In da se ukvarja z vsem drugim, samo s tem ne, kar je bistveno. Nimam dobrega občutka. Nocoj naj bi šli skoz in naj bi me povabil na vajo. Če me ne bo, ne bom šel.

3. julij 2001

Sinoči bila kontrolka Nagona. Ni bilo dobro. Problemi tudi v delavnici. Povedal sem svoje in zdaj jih bom pustil pri miru. Nekako se bodo že rešili. Hvala bogu so igralci »prisebni« in ne paničarijo.

5. julij 2001

Mislim, da se je Nagon premaknil bistveno na bolje. Videl sem dokončano sceno, videl sem zaključek, opazujem igralce. Prav in dobro je tako. Hvala bogu. Mislim, da imamo spet priložnost za dobro predstavo.

Vse več časa delam program za Maribor.

Do 20. julija moramo oddati občini v bistvu petletni program.

6. julij 2001

Na sinočnji odprti vaji bilo ogromno ljudi. Gledalci zadovoljni. Težave z vidljivostjo in slišnostjo. Tudi zaradi preglasnih glasbenih podlag in obračanja igralcev v globino. Na koncu koncev kar dobro. Čeprav se vidi, kaj ni narejeno, kaj bi lahko bilo drugače. Urša zelo v redu. Ostali tudi. Gledalci kar dobro rezervirajo vstopnice – fino, me veseli.

10. julij 2001

Danes smo oddali finančni načrt za leto 2002 in razvojne »želje« za obdobje do leta 2005 na Mestno občino Ptuj. Brezveze, vendar pomembno. Smešno. V letu 2004 smo planirali prenovo stavbe gledališča. Od 2002 dalje 4 igralce. Danes ideja: da bi za vsaki projekt zaposlili igralce za 3 mesece … Vredno razmisleka. Upam pa, da tega ne bo treba početi meni.

Oddal polletno poročilo na Ministrstvo.

12. julij 2001

Začelo se je pospravljanje: Irena in Vlado na odru, Marijan dela z Miranom v delavnici scenografijo za Princesko. Anica hiti s financami. Včeraj bil tukaj g. Vidovič z gdč. Bronjo – pripravnico. Govorili o letu 2002 in nadaljnjih letih. Seznanil sem ga z jesenjo. Plače za leto 2002 smo dali v tri skupine: zaposleni do sedaj, inšpicient, igralci. Že letos do konca leta naj bi se videlo, kakšen bo proračun za leto 2002. A bo res proračun sprejet do decembra? A bomo dobili denar za igralce? Jih bomo zaposlovali za čas treh mesecev?

Savo korigira knjigo in postavlja nadaljnje strani.

16. julij 2001

Nagon na gradu je za nami. Zadnji ponedeljek pred počitnicami. Hitimo pospravljati. Ves teden smo imeli lepo vreme, veliko publike. Danes nam je nek gledalec poslal e-mail in nas pohvalil. Lepo. Torej je naše delo vendarle opazno in opaženo.

Jutri in v sredo gremo na izlet. Gardaland; upam da tudi Verona ali Benetke.

Septembra nas čaka razpis MzK-ja za leto 2002. Upam, da ne bo prekomplicirano.

Sezona je bila odlična. Več kot 220 prireditev. Program v celoti izpeljan.

5. avgust 2001

Pred septembrom bom še uredil kakšno sezono za knjigo. To sem zdaj, ko sem pripravljal program za MB, čisto zanemaril.

Govoril s Tadejem: mislim, da je lahko v MB koristnejši. Ne verjamem, da je smiselno pet let vztrajati na Ptuju brez zagotovil, kaj in kako bo naprej.

Misel na Ptuj se v moji glavi ohlaja. Čas je prinesel nove stvari, nove izzive in vidim, da je skrajni čas, da grem. Ker morda ne delam za hišo več s 1000 odstotno predanostjo. Ja, priznam, spogledujem se z Mariborom.

V petek, 10. gostujemo v Ormožu. Pripravljene naj bi bile tudi nove zavese za oder. Bomo videli.

Srečal sem se z županom in g. Čučkom: denacionalizacija je končana. Odločba je napisana, 5/8 bodo dobili nazaj župniki. Pritožbe bodo samo za nekaj časa ustavile dejstvo. Župan pravi, da bodo hoteli župniki samo imeti najemnino, vse pa bo ostalo kot sedaj. Bomo videli.

Kdo bi lahko bil na mojem mestu prihodnja leta na Ptuju? Miha Alujevič? Andreja Babšek? Tatjano bi želel v Mariboru. Kaj bo še iz tega ...??

19. avgust 2001

Gostovanje v Ormožu v redu.

Bil sem na dopustu. Slišim, da so poskušali zavese na odru. Me prav zanima, kako to izgleda.

Jutri začnem oz. nadaljujem s knjigo 1992-2002. Zdaj se bo začelo muditi. Zdi se mi nenadoma, da to ne bo niti tako debela zadeva, kakor sem si mislil v začetku. Čeprav bo zdaj, prva sezona, ko smo nekako bolj sistematično zbirali stvari, pokazala, koliko je tega. Se pa sprašujem, kako zdaj nenadoma širiti slikovno gradivo: prejšnje predstave bodo imele le osnovne fotke (s predstave), zdaj pa bo lahko tudi veliko več zakulisja… No, počasi in smiselno širiti – to se mi zdi pravi pristop.

Dobili smo neko ponudbo za seminar – marketing. Resno razmišljam, da bi tja poslal Tatjano in Anico. Oktobra.

Zanima me, kaj bo Miha Toš rekel za idejo, da bi on za magisterij delal raziskavo o nemškem teatru na Ptuju?¹³⁵ Bo zagrizel? Naloga je težka in zahtevna. Ne vem, nisem prepričan, da je Miha dovolj vztrajen. Sicer za zdaj kaže velik interes in zanimanje, pa se bojim, da morda nalogo podcenjuje.

Ekipi »knjiga-Babškek« bom dal malo »gasa«: novembra mora biti knjiga zunaj. Zdaj bo treba pospešiti.

Vidim, kako se možgani pripravljajo na novo sezono. Kako so začeli migati in se veseliti novih izzivov. Glavna stvar bo seveda morebiten odhod v MB in iskanje primernega direktorja.

21. avgust 2001

Danes prejmemo s priporočeno pošto odločbo UE Ptuj o vrnitvi 5/8 upravnega poslopja Cerkvi in pritožbo, ki jo je napisala MOP in poslala na Ministrstvo za okolje. In vendar se premika… (Vsa stvar se je začela že leta 1993). Papirje v mapo in nič sekirancije …

22. avgust 2001

S Tadejem sva poleti razmišljala in ugotavljala, da je morda nesmiselno, da se prijavlja za direktorja na Ptuj in potem vegetira oz. stagnira. Da lahko več naredi kot igralec. In da se bomo morali nekoč od ptujske ideje pač posloviti in jo »predati« nekomu drugemu, nekim drugim ljudem. Pa kar bo, pač bo.

Tako zdaj razmišljam, kdo bi lahko prišel sem za mano? Adreja Babšek, Miha Alujevič, Jaša Jamnik.

(Prihodnjič: zadnje nadaljevanje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

135 - Zgodovina ptujskega gledališča je ta hip opisana v dveh knjigah: Gledališče Ptuj 1918 - 1954 (Andreja Babšek je avtorica), in Ptujsko gledališče na prelomu tisočletja (1992 - 2002); (uredil Samo M. Strelec). Nemško obdobje - vsaj od 1752 - 1918) je bilo doooolgo in bi rekel zanimivo. Nemci so teater zgradili, tudi večkrat prenovili in ga po koncu I. velike vojne zapustili. Upam, da bo Miahel (ali kdo drug) kdaj to res raziskal in napisal. Potem pa seveda manjka še en, še kako pomemben "zvezek" - knjiga, ki naj ima kar lepo ime "Branka". Branka Bezeljak je zaznamovala ptujsko gledališko dogajanje že tam od 1976, ko se je začela ukvarjati z gledališčem na Ptuju in njeni vpliivi, smo videli, sežejo v ponovno profesionalizcijo. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.