"Koliko lepih stvari imajo?!" sem slišal reči v trgovini. "Kakšno krasno prednovoletno vzdušje!"

V besedi vzdušje se skriva beseda duša.
Koliko lepih stvari imajo. Stvari imajo dušo?
Dušo imajo ljudje. (In pogojno stvari, če jim jo vdahnejo navadahnjeni ljudje - ustvarjaleci/vdahnjevaleci. Recimo tale predmet ima zame dušo. Vdahnil pa je kosu lesa to dušo mariborski kipar iz ... stoletja. Ne ne vem, nisem si zapomnil, ne imena ne stoletja. Tam pri rdeči cerkvi v MB ga prodaja gospod. Morda si bom nekoč privoščil tega angelčka.)

No, vrnimo se v trgovino.
Pred njo je nekdo na eni strani ceste na hladnem vrtel lajno in imel pred seboj škatlico za prispevke. Ljudje smo hodili mimo.
Na drugi strani ceste je nekdo sedel na mrzlih tleh in v piskerček prosil za kak dinar. Ljudje smo hodili mimo.

Tako je to s krasnim prednovoletnim vzdušjem. Nekateri lahko vselo kupujemo bleščeče stvari. Kakšni žalostni, ker morajo prositi za kaj za v usta.

Črni petek, je pisalo na izložbi.
In na neki drugi: črni vikend.
In na tretji: črni dnevi.

Čez nekaj dni sem pri frizerju. Bila sta že mimo; črni petek in črni vikend. Na radiu pa je še kar nabijala reklama: "Pridite, ... popusti . ... vidimo se ta črni petek." (Saj lahko razumem: če že plačaš reklamo, zakupiš toliko in toliko terminov, potem jo pač vrtiš. Četudi je mimo.)

In meni se zdi pač mimo. Govoriti, da je vzdušje, ker je po trgovinah toliko rdečih, svetlečih stvari.
Primejduš z dušo to nima opraviti nič. (Ali pa je moja že čisto zarostana in pri tem pač ne vztrepeta.)
Dokler vidim ljudi, ki morajo prosjačiti, je to kvečjemu prednovoleno bezdušje.

Nisem malodušen. Ne, ne jamram. N, n, ne zgražam se.
Ker vzdušje je blizu, možno in še poceni.
Povem, napišem, v prihodnjih dneh.

Začenjamo ustvarjati novo predstavo. Mogoče sem na njo čakal najmanj doslej.
Pred kakšiim letom sem prebral tekst, ga prevedel in ga ponudil. Ptujski direktror Peter se je nemudoma ogrel zanj. Že zakaj. Ali zaradi avtorja, ki ga je MGP nekož že igralo - in to zelo uspešno (Marjetka str. 89), ali zaradi tehnične enostavnosti projekta ali zaradi male zasedbe, ali, ali, ali ... Ne vem.

Danes smo tu, ob 10. uri bo prva vaja.
Peter bo šel na železniško bo Bjanko, ki pride z vlakom iz Ljubljane.
Sam bom počakal igralce v gledališču.
Petar pride iz Varaždina popoldan.
Mogoče pride z njim tudi Dubravko.
Ob enajstih prideta Lutz in Sarah iz Berlina. Po video povezavi bosta prisostvovala prvi vaji.

Nekoč je trajalo, da je kakšna stvar iz moje glave prišla na oder, tudi deset let ali več.
Da smo iz gledališke skupine Zato. ustanovili poklicno gledališče na Ptuju, je trajlo štiri leta. (Na včerajšnji dan, 4. decembra leta 1995, je župan dr. Luci predlagal mestnim svetnikom sklep, da občina ustanovi nov javni zavod - Gledlišče Ptuj. In mimogrede: 4. decembra je bil rojen tudi pesnik Rainer Maria Rilke. MGP je edino gledališče na svetu, ki ima svoj rojstni dan na dan rojstva pesnika in pred svojo zgradbo spomenik pesniku - Orfejev spomemnik ;-)

Kakor se čas, ki mi je še na voljo, krajša, tako se mi zdi, da se krajša tudi čas, da se kaj zgodi. Hitreje se zgodi, hočem reči.
To je en tak lep občutek.
Če stvar priženemo, mislimo do konca, pridemo do tistega čudeženega trenutka, ki se izrazi v stavku: Reci le besedo ... in izpolnjena bo tvoja volja. Moderno se reče, da se stvari manifestirajo. Da misel rojeva stvarnost.
Ampak počasi. Šolarji smo. Sam še bolj kot ne v prvem razredu osnovne.

V tem letu je v tem projektu, ki se začenja čez doro uro, šlo narobe že toliko načrtov.
Vmes sem pomisil, da pa bi bilo morda treba zadevo vreči v koš. Pozabiti na vse skupaj.
Kar je bilo, ni bilo tako, kot sem si predstavljal.

Kako bo?

Včeraj sva govorila z Djoletom. Šel bo ob sedmih iz Zagreba, da bo ob desetih točen na vaji.
"Pa ne ideš za Minhen, bruderu," sem mu rekel. (Dejansko ima prijatelj Janko danes "vajo" nekje pri Muenchenu, malo pred Djoletom je štartal s Ptuja, ob štirh, da bo tam od devetih na svojem šihtu, opravil svojo storitev.)
"Hoću, hoću, pravi Djole, da se sparkiram in da popijem još kavu negdje ..."

Slišal sem, kako je vznemirjen. Pomislil sem na svoje skrbi, kje bom parkiral, kje bom stanoval, kje bom jedel ...,  ko sem prvič odhajal delat v druge kraje.
Zdaj bom delal doma. Ko bo lep dan, bom šel na vajo peš. Privilegij. Noro, kakšen prvilegij.

Točno tako sem si v samem jedru vedno predstavljal ptujsko gledališče: z vseh vetrov nabrani ljudje, ki jim tega, kar delajo, pravzaprav (več) ne bi bilo treba delati. Ker ni komot. Ker je treba na pot. Ker honorarji tod niso bleščeči. Ker, ker, ker. Ampak pridejo. Ker jih nekaj vleče. Ali pa žene. 

Kaj je tisto nekaj?
Priti do dna temu, to me rajca.
Zakaj gledalci hodijo v gledališče? (Zakaj mi, ki to počnemo, to počnemo - na to si znam še (že) nekako odgovoriti.)

Kar je b'lo, kar bo bo naš novi odgovor na ta in podobna vprašanja.
S Ksenijo sem delal dolgo nazaj. V bistvu sem jo po "Tomaževem obdobju" znova povabil v ansambel. Nedavno sem jo šel še enkrat gledat, v akciji. V Matejini mariborski Malomeščanski svatbi.
Z Djoletom sanjariva že leta in leta o sodelovanju. Zdaj je tu.
Vida bom v življenju videl onkraj odra, tako, privat, prvič, morda drugič.
Simon je že kar standardni sodelavec v Mgp.
Znova se veselim Davida; pravi, da bo kmalu penizič.

Ponoči nisem dobro spal. (Trema, jasno.)
Zjutraj sem se zbudil in v mesu sem čutil tole: Tvoje delo, Samo, je, da ne delaš. 35 let že imam občutek, da nič ne delam. Nekoč je celo nek izpostavljeni lokalpolitik javno povedal, da nikoli v življenju nisem nič delal. Kako prav je imel. Mene pa je bilo takrat tega kar malo sram, skoraj sem čutil potrebo, da bi se "branil". Da ne vstajam ob 5.00, da nisem ob 6.00 na šihtu, da nimam toliko in toliko dni dospusta itd.
Sedem let pred peznijo komaj ugotavljam: Že 35 let delam, da "nič ne delam". Zanimivo.
Kdo ve; mogoče bom pa kdaj šel delat od 6.00 - 14.00, 7. - 15, 8. - 16. ... al kako so že ustaljeni urniki. Itak sem se začel samodejno zbujati bolj rano ...

Eto, v tem trenutku, ko to pišem, je priletelo Bjankino kratko sporočilo: "Grem z železniške postaje v LJ, smo na avtobusu za Celje, pridemo z vlakom na Ptuj."
SŽ pač.
In pred tem še/že Djoletov viber klic malo po osmi: "Di si stari? Ja sam tu negdje, Cankarjeva piše. Di da se sparkiram?"
Vodil sem ga intrumentalno do pristjalne steze pod gradom.

Zdaj je čas, da se spravim delat tudi sam. Dan je lep, zato bom še v službo peš.
Vem, pravi blagoslov, da že 35 let lahko počnem nekaj, kar sam ne doživljam kot delo. Pač pa pretežno veselje, zabavo, radost.

Ja, takšen Ptuj mi je všeč: prepišen, sodelovalen, ustvarjalen, odprt za vse, pulzirajoč in ustvarjajoč nekaj, kar bo zapljuskalo tudi čez robove domačega lavorja. Svetovljanski.

***

Fotka: Takole bo pa Bjanka zagledala Ptuj z vlaka.
Povabil sem jo k sodelovanju na Ptuj še iz enega razloga: ta projekt bova delala velikokrat z mislijo na kostumografa Slavca (klicali smo ga Ovca), ki je z Bjanko veliko sodeloval, bil njen asistent, sodeloval zadnja leta svojega življenja tudi z mano in na Ptuju tudi umrl.

Post scriptum:

V tem zapisu so nastopili:
Lutz Huebner in Sara Nemitz, pisateljski dvojec iz Berlina,
Peter Srpčič, dirketor MGP,
Petar Eldan, komponist iz Varždina,
Bjanka Adžić Ursulov, kostumograka
Ksenija Mišič, igralaka, članica ansambla Drame SNG Maribor,
Djordje Kukuljica, igralec, član ansambla zagrebškega gledališča Gavella,
Vid Klemenc, igralec, na svobodi,
Simon Šerbinek, lektor, igralec, šepetalec, igralec,
David Orešič, oblikvalec svetlobe,
Dubravko Torjanac, prevajalec drame iz nemščine v slovenski jezik,
Mateja Koležnik, v Nemčiji uspešna slovenska režiserka,
Tomaž Pandur, nekoč tudi Ksenijin šef v MB,
Slavko Sever, garderober, kostumograf.

Sem nedavno pisal, da ne bom pisal o predstavah, ki jih gledam. In tudi razožil, zakaj mislim, da to ne gre.
Zdaj pa ne bom držal obljube. Snedel bom dano besedo. In to z največjim veseljem!

Torej:
Šel sem gledat v celjsko gledališče predstavo z naslovom Druga preteklost, odrska freska.
In ta freska bo zdaj ta izjema. Ker je izjemna.

***

Če imamo v šolah kaj takega kot fond ur, namenjenih za t.i. domovinsko vzgojo, predlagam, da uvrstijo ogled te uprizritve v obvezni program.

Zakaj?

Vinko Moederndorfer je napisal roman Druga preteklost, freska. Dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Mercen sta roman dramatizirala in skupaj s sodelavci in tako rekoč skoraj celim igralskim ansamblom SLG Celje postavila na oder odrsko fresko.
Velika postavitev, odlični so, vse igralke in igralci, pet ur traja vse skupaj in užival sem na polno!

Kaj je freska? Na Ptuju to dobro vemo. Nekaj, kar sliši na "friško". Pa je v resnici že dolgo, dolgo tam. Na steni, zidu, stropu.

Domovina je ta frišna tema. Ker nekaj več kot trideset let je vendarle v resnici le pihljaj vetrca.
In druga tema: malo daljša zgodovina. Tam nekje od prve vojne, med obema vojnama, po drugi vojni in do osamosvojitve 91.-ega seže tale Vinkova freska.
Kdo je bil na pravi strani in kdo na napačni, recimo. Beli in rdeči. Črni. Zmagovalci in poraženci. Kaj se je zgodilo takoj po drugi vojni ... Vse to so pač teme, od katerih nas razganja še danes. Da smo kot narod razdvojeni. Razpočeni. Na pol presekani. Polarizirani. Eni včasih celo naelekreteni. Razpištoljeni. Še dobro, da nimamo doma pištol.

Nisem bral romana. Še ne. Ko bom poleti imel čas, bom prebral še roman. (800 strani le ni kar tako.)

Uprizoritev pokaže, kako počasi in najprej neslišno pride vojna. Zdavnaj preden poči prvi šus. In kaj pride z njo. 
Kako je s političnimi strankami.
Kako je z vladajočo ideologijo in ideologijo, ki to ni in bi to rada postala.
Kako je z revolucijo.
Kako je z ljudmi.
Zagledamo se v špeglu.
Nemec v nekem trenutku pove, kako nas vidi, Slovence. (Mi pa imamo tujce načeloma radi. Še posebej, če lepo govorijo o naši mali, lepi deželi.)
Vidimo, kako je z državami.
Vidimo, kako je z oblastjo.
Kako je z borbo za oblast.
Kako je s prevzemanjem oblasti. Kako s sestopanjem z nje.
Ali z izgubo oblasti.
Ter vihranjem zastav.
Vse to gledamo v celjksi uprizoritvi.
Ampak skozi intimo posameznikov, navadnih ljudi, kot sva jaz in ti.
Konec koncev skozi libido. Ali za začetek predvsem skozi libido. Fuk po domače.

Igra pokaže zgodbe vsakdanjih ljudi. Kdo so, kaj počno, kaj bi radi bili, po čem hrenpenijo, kaj jih žene. Kaj vleče. 
Čeprav si je romanopisec stvari izmislil, mu verjamem bolj kot zgodovinopiscem.
Ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci.
Rambo Amadeus je rekel, da bi zato zgodovino v šolah prepovedal. In namesto nje uvedel kot obvezni predmet futorologijo. (Nedavno sem ga na spletu slišal goovriti o tem. Če bi vedel, da to misli, bi ga takrat, ko je igral pri Nešu na Ptuju - mislim, ko ni igral, ker ga je s Panorame pregnal dež - šel poiskat in razredet kakšno na to temo. Prihodnost tudi mene rajca bolj kot preteklost.)

Druga preteklost.
Če kaj, bi to uprizoritev morali videti vsi šolarji. Kar takoj, nemudoma, ko se začne  - v katerem razredu že? - govoriti o državi in zastavi, očetnjavi ... O naši skupni EU državi itd. ipd. (Ko se uboga deca v šestem mora učiti kaj je evropski svet in kaj evropski parlament, sozd in ozd ... Aja, pardon, to ni zdaj, to je ena druga preteklost.)
Če kaj, bi to uprizoritev morala posneti nacionalna televizija.
(Bil bi po Vinkovem romanu seveda tudi odličen film.)

No, kdo bo predlagal, naj RTV SLO posname uprizoritev? Če pa že dolga leta nič več ne snema gledaliških predstav. Nekoč je bil za to denar. Še prav posebej za domače avtorje, še bolj specifično za krstne uprizoritve. In vse to Druga preteklost mimogrede je. Denarja kao ni.
(Če bom pisal predsedniku sveta RTV, ki je naših krajev list, da naj posnamejo Celjane, mi bo rekel, da so uredniki avtonomni itd.)

V tem vidu si zaželim, da bi bil nesramno bogat. Da bi imel toliko denarja, da bi poklical in rekel: "Plačam produkcijo. Pa še distribucijo. Razmahaj po vseh slovenskih šolah."
Aja, pa pravice plačam za predvajanje za naslednjih 33 let. Vsako leto za vsak državin praznik na prvem programu nacionalke. Že kar nocoj, recimo, za zaključek tega veselega dne.
Mogoče bi potem, nekoč, čez 33 in več let, "spravili ven" iz naših zabarvanih glav fleke čb razmišljanja. Celjska predstava bi lahko bila naš ko/r/l/eketivni vanish.
In spet pomislim na ukrajilnskega bogatuna, ki mi zadnje dni odzvanja po glavi:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.
                                                                           Victor Pinchuk

Žal mi bo. Ker bo nekega dne uprizoritev šla s programa. V razrez. Na smetišče gledališke zgodovine. 

In bo škoda. Da odrska freska ne bo ostala vsem na ogled.
Škoda, če ne bo postala obvezno domače gledanje.
Najbolje v prime time terminu.
Potem bi vedeli, kako je to (bilo): z nami, v naši dolini; na sončni strani Alp.

Decembra so tudi gledališke dvorane polne. Ne le trgovine na črni petek. 

Kako lepo, da polne dvorane pokažejo, da človek ne živi samo od kruha in si ne želi le bleščečih stvari.

No, pa saj Rilke je povedal v bistvu vse. Zato bom poudaril le nekaj njegovih besed:

... čutiti ... pričakovanje ... neomajno pravico ... izpolnjenost ... če le, srce.

Vse te polne decembrske gledališke dvorane na oddelkih "sociološka kirurgija", bodo v bistvu operacija "neizpolnjenosti" na odprtem srcu - odru. Ker v sebi nosimo že tudi ozdravitev, izpolnitev.

Gledališče, ko gremo ven, zapuščamo izpolnjeni. S čim?

Znova in spet in še eknrat začutimo življenje, ki še čaka, da zatrepeče, na polno, do dna, in ne le tako, iz dneva v dan.

Nič ni samo tako, kot je. Lahko je tudi čisto drugače. To smo ravnokar gledali v dobri gledališki zgodbi. Za razlike gre.

Že od nekdaj je tako.

Že od starih Grkov, ko so se množice zgrinjale v amfiteatre. 8, 10, tudi 15 tisoč ljudi na predstavo. Celo zapornike so tiste dni spustili na prosto, da so lahko prisostvovali zgodbi na odru. Generalni pokrovitelj je častil vstopnice. Pomembno je bilo - priti, videti, začutiti, doživeti.
Potem so izpolnjeni odšli. Vsak po svoje. V svoja domovanja. Tudi za zapahe. Takšne in drugačne.

Že stari so vedeli, kar je ukrajinski oligarh in biznismen Victor Pinchuk povedal nedavno:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.

***

Zgoranja slika ni simbolna.
Tako bo s predstavo ČUDEŽ čez par dni v Soboti. In potem v Domžalah.
In s skoraj komedijo PIVO enajstega na Ptuju. In v Ljubljani. 
Za dan nekdanje repulblike, pravi Gojc, je bil Sveti Duh (pri Škofji Loki) razprodan.
Duh veje, kjer in ko mu je; jeeeee!

Ustanovljena je bila nova politična stranka, ki ima v imenu na koncu piko.

Malo po faksu smo se zbrali na ustanovnem zboru na Čebinah ... Hecame se. Na Tesarski ulici v Ljubljani smo se zbrali. Nešo, Tadej, Gregor, Vojko, Romana, Vesna, jaz (prijatelji, spomnite me, če še kdo) ... in se šli igrice: izmislimo si ime za našo gledališko skupino. Imamo namreč cilj: ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju, nimamo pa imena.
In smo si izbmislili kar nekaj imen. 
Vsako ime smo potem zapisali na svoj listek. Takrat nisem vedel, da smo v bistvu brejnstormali. Še manj smo vedeli, da bomo v naslednjem koraku izvedli demokratični proces: vzeli smo nalepke, tiste male, na katerih so bile nekoč natisnjene na izdelkih cene, in vsak je svojo nalepko lahko pritisnil na tisto ime, ki ki mu je bilo najbolj všeč.

No, še pred tem sva se aprila 1993 dobila s Francijem. Dogovorila sva se: on bo gledališko skupino vodil poslovno, organizacijsko, menedžersko, bi se reklo danes, sam bom delal predstave.

No, in največ nalepk je dobilo ime: Gledališče ZATO.
Franci je prišel z advokatom Vladom in v gostilni Rozika smo imeli ustanovni občni zbor društva. Francija smo izvolili za predsednika društva, Iris je postala blagajničarka. K njej na Trubarjevo smo potem hodili po svoje prve honorarčke; v markah smo se pogovarjali. Zdeli so se nam ooogromni honoraaaaarji.
Romana je poznala nekoga, ki je študiral oblikovanje, in on nam je naredil znak in ko smo komu govorili, kako je našemu gledališču ime, smo nekaj časa redno tudi poudarjali, da ga je treba izgovoriti: Zato-in-pika.

Tukaj en, dejansko edini video posntek Zato.jevcev ...: https://repertoar.sigledal.org/predmet/vid:50bbcdd8ce0e9

Leta po tem je nastala Nova NLB. In potem Nova KBM. Obe brez pike v imenu. Kdaj je prišel v naše kraje Rutar s piko na koncu, ne vem.

Leta 2007 smo Tamara, Gregor in jaz že dodobra zabredli v kreiranje portala SiGledal. (Ker mi nismo nemudoma educirali, kako ga izvovarjati, še danes slišim, da njegovo ime ljudje izgovarjajo na enega od dveh načinov: "si-glédau-?", z vprašalno intonacijo, ali pa s padajočo: "si-gledál", z l-jem na koncu.
Ta dvojnost mi je še zmeraj nadvse všeč. (Ne "piši kao što govoriš", ampak "govori kao što misliš".)

Da smo portal lahko poslovno "furali", smo potrebovali poslovni subjekt. 
Pa sem usanovil zasebni zavod. Hm, kako bi mu dal ime? Novi ZATO. naj bo! Ranko Novak mi je prijazno oblikoval znak. (Z njim me je spoznal Franci Cvetko; Ranko je obliikoval nalepke za njegova vina.)

Prijatelj Borut, notarski namestnik, mi je pirpravil statut in ostale potrebne papirje. 
In tako je bilo treba ime zavoda "spraviti skoz" tudi na registrskem sodišču.
Tam pa se je zataknilo. Zapletlo. Zapičili so se v piko.

Tista pika za besedo "zato." jim ni bila več. Da ni običajno. Da to se pa ne sme. Da tako pa ne. Da mora biti struktura imena zavoda takšna:
"Zavod-ime zvoda-skrajšano ime". Brez ločil.
Ampak Borut se je potrudil - razumel je globjo intenco tiste pike na koncu - ne vem več vseh detaljev, ampak dopisoval si je tudi z nekimi jezikovnimi svetovalci na SAZU se mi zdi, in pravno stroko, in na koncu je uspel. Zavodu se s polnim imenom tako reče: Zavod Novi Zato. Ptuj, kulutra, izobraževanje, raziskovanje, ali na kratko: Novi Zato. Ptuj.

Pred leti sem se naveličal družbenih omrežij, člankov, ki sem jih napisal na FB, za "ptujcan.si" in "ptujjenaš", ki so potem kar nekam poniknili in jih nikoli več nisem našel (ko sem se hotel na kaj sklicevati ali povedati, da smo o tem že govorili, kaj govorili, celo pisali.) In tako sem šel še enkrat, znova na svoje in odprl spletno stran zato.si 
"Zato-si". 
Zakaj si?
Zato si.

***

Nekoč sem nekaj kupoval in hotel račun "na fimro". Trgovcu na blagajni povem davčno številko. Jo zrecitiram, on jo vpiše v računalnik in potem preveri, ali je to to, ter me vpraša: "Novi zaton Ptuj?"
- Ja, to je to, ni pa še zaton.

Tako je to, s piko, s pikami.

Zgodovinar Oswald Spengler je davno napisal knjigo Zaton Zahoda. (Priporočam v branje.)
Tudi Novi Zato. bo seveda zatonil. Na koncu bo res pika.
Morda bo tudi nova stranka morala kdaj posti Nova-nova-stranka-in-pika.

Za zdaj še kar lepo uživam s to piko, ki vabi v dvopičja, podpičja, tri pike ...

Ko bo enkrat pika, bo pa pika.
Ali pa ena velika pikčasto-pointilstična pikčarija.

***

Eto, Franci je našel celo vizitiko! Oblikovala jo je Nada Jeraj.

Zadnje čase zelo redko letim kam z eroplanom.
Ko zadnjič vendarle sem, sem opazil tole:

V veliki avli, kjer smo na letališču Jožeta Pučnika čakali, da nam bo tekoča kača dostavila kufre, je bilo okoli in okoli po zidovih veliko velikih zaslonov.
Na njih so se vrtele reklame za turistično zdravstveno zavarovanje, mesto Ljubljana, Festival Ljubljana ... vse skupaj pa se je spreminjalo prehitro, da bi si lahko v miru ogledal.
Zato sem se raje napotil v sredino "čakalnice", kjer je stal nekakšen zid z najrazličnejšimi reklamnimi materiali.

Okej. Kaj je bilo na teh stalažah? Reklamni materiali v več jezikih za:
- ljubljanski grad,
- Kamniško-Savinjske Alpe,
- celjski grad, knežje mesto,
- Muzej iluzij, Ljubljana,
- nek escape room, Ljubljana, če se ne motim, in hišo iluzij, tudi tam,
- posotojnska jama,
- o, lepo: Jeruzalem, Slovenija.

Nekakšen zid občudovanja. Slovenski jagodni izbor.

(Mogoče sem še kaj pozabil. Doponite me, tisti, ki letite večkrat z Brnika.)

Vzamem v roke Jeruzalem, Slowenien, auf Deutsch, nemško inačico.
U, lepo narejeno!
Vau, vidim reklamo: Nebesa - so tudi na zemlji! Hišica, ki jo oddaja moj bratranec Peter! (Kakor v nebesih je naslov igre, ki mi še hodi po glavi in srcu. Še posebej zato, ker ... - zakaj, lahko prebereš tukaj.)
Zdaj me tiskovina "Jeruzalem" zanima še bolj.
Ja, res je smiselno sestavljena, pregledna, cela regija je predstavljena, še sam, ki živim blizu, nisem vedel, da imajo tam toliko tega ponuditi!

Pa kufra kar ni bilo od nikoder. Zato sem sedel in zasanjaril.

Ob stojalu z reklamami zagledam 2 x 2 m veliko maketo najstarejšega slovenskega mesta, Ptuja.
Približam se in pred menoj je res lično in mično izdelana maketa mesta; z vsemi ulicami in trgi, parki, zelenjem, rdečimi strehami, gradom, malim gradom, sončnim parkom, celo Dravo in jezerom. Na severni strani za slikovitim gradom pa se na Panorami v vse svojem nekdanjem sijaju šopiri izkopan in dorepliciran rimski forum.
Ne vem, zdi se mi, da je maketa izdelana s 3d tiskalnikom, v sodelovanju z Univerzo ... Ali morda vendarle ročno? Kakorkoli, hiše mesta imajo sveža pročelja, Drava je celo animirana in slišiš, kako teče mimo tebe; sonce se lesketa na površini ptujskega jezera, vleče te, da bi kar skočil in se osvežil v čisti vodi ter nato posedal v mičnih lokalih ob jezeru.

Ob robu makete je nek digitalni zaslonček. Čemu pa služi to?
Aha, gumbki. Pritisnem na "Restaurants". Pročelja hiš se zdaj zatemnijo, natančneje zbledijo, in utripati začnejo samo tiste zgradbe, v katerih so ptujske gostilne.
Pritisnem na gumb "Muzeums" in zasvetijo grad, mali grad, Kerblerjev foto muzej ...
Pritisnem "Galeries", nakar "Sport", pa še "Culinaric", "Religion" - in zasvetijo ptuske cerkve, samostani. mitreji ...
Poglej, poglej, lahko izbiram še naprej: toplice, golf, treking, narava, Haloze, vinska klet, kurentova hiša ...
Če se priklopim z bluetooth lahko celo poslušam opis o izbranih, to je utripajočih zadevah.

Kaj pa je to za en gumb - "Smile :-) under sky"?
Pritisnem.
Mesto se zatemni in na osrednji mestni tržnici zasije prizorišče.
Nad njim, na odru pa se pokaže video odlomek gledališke predstave s srednjeveško vsebino.
O, tu je še en gumb, še ena izbira. Pritisnem. Zagledam: teatrum romanum - in na istem prizorišču se zdaj prikaže odlomek rimske komedije.

Pritisne zdaj nekam mene. Itak je čas, da dam prostor drugim. Otroci za menoj že komaj čakajo, da se bodo poigrali z gumbki. Nek starš že skenira kodo in si on line rezervira prenočišče, da bo z družino obiskal najstarejše slovensko mesto ...

***

Kolikor se poznam: Ko začnem o nečem sanjariti, to običajno pomeni, da sem zanosil. Da sem jo fasal - idejo.
Občutek imam, da bomo nekoč rodili kakšno srednjeveško ali rimsko komedijo na osrednji mestni tržnici.
Mogoče jo bo ljudski glas nekoč namesto betonplata ali tržnica imenoval: prizoriščnica. Ker bo prizorišče predstav.

No, nekaj ti je takoj jasno, ko priletiš na osrednje slovensko letališče:
Če hočeš doživeti srednjeveški pasijon - moraš v Škofjo Loko.
Če hočeš poskusiti dobra vina, moraš v Brda ali v Juruzalem ali Paradiž ali kar na turo po Halozah.
Če hočeš doživeti rimsko ali srednjeveško komedijo - pa moraš na Ptuj.
Da si lahko na Ptuju narediš celodnevni - ali še raje večdnevni - izlet, z ogledom gradu, poskusiš lokalno kulinariko, rekreativnimi aktivnostmi ..., je menda jasno.

Nekoč bo na Pučniku tako.

Ptujska gledališka publika - Življenje v teatru, Kakor v nebesih

Včasih se kakšne stvari neskončno lepo prekrijejo. Poklopijo kot se reče. In vse se izteče kot je treba.

Ptujska gledališka publika je v soboto z avtobusi rajžala v Trst in si tam v Slovenskem stalnem gledališču ogledala predstavo Kakor v nebesih.
Ta isti večer je bila na ptujskem odru predpremiera igre Življenje v teatru.
Sobotna tržaška Nebesa so bila ptujska premiera (sicer lani v Trstu premierno uprizorjenega besedila Kakor v nebesih Kaya Pollaka).

Še eno poklapljanje se je zgodilo.
Ni se mi še zgodilo, da bi predstava doživela premiero in hkrati že naslednji dan za zmeraj končala svoje življenje. (V nedeljo, naslednji dan je bila namreč zadnja ponovitev Nebes.)
Tako je torej s smrtjo predstav: ena se konča, živeti začne druga. (In spomnim samo, da je gledališče v določenem oziru tudi imitatio vitae.)

Uprizoritev Kakor v nebesih je nastala v koprodukciji SSG in MGP.

Hvaležen sem direktorju SSG Danijelu Malalanu, da je imel posluh za to besedilo in ga uvrstil na program tržaškega slovenskega gledališča ter s tem sprožil kopico dogodkov, ki so sledili; tudi ptujsko koproduciranje in sobotno organizirano popotovanje ptujskih abonentov v zamejstvo.

In seveda vsem, ki ste prišli na predsavo. Veliko mi je pomenil ta tekst, leta in leta sem upal, da ga bom nekoč nekje lahko uprizoril in eto, zelo sem vas bil vesel, someščanov Ptuja, v Trstu. Bodite dobro.

Stojim kot mnogi drugi ob hladnih grobovih; vsako leto prvega novmebra, že vse tam od leta 1988.

"Hladni grobovi" - to besedno zvezo leto za letom uporabi gospod župnik v svoji pridigi na pokopališču.
Čeprav je zadnje čase že velikokrat bilo zelo toplo. Letos recimo, so bili nekateri celo v kratkih rokavih. Opazil sem pa tudi gospoda, ki je bil v zimskem plašču. Tistem težkem, črnem, dolgem, čigar kroju se poznajo leta. Verjetno Murinem.
Je že tako: za prvi november potegnemo ven zimske plašče. Nekati se pokažejo takrat celo prvič v svojem novem.
Če je hladno.

Vsem je že kdaj kdo.
Če pa še ne, mu bo.
Umrl. Nekdo.
Tako je to. Tako je bilo. Tako bo.
Nakar bo še na koncu vsak.
Umrl. Sebi, drugim, svetu.

Svetu se za vse to prav naravnost gladko žvižga.
(Na tem mestu sem hotel uprabiti sicer nek drug glagol na j. Ampak se mi ne zdi na mestu.)

Kako prelepo je in vso prepišno to neslišno žvižganje sveta, si mislim.
Slišati se ga ne da. Z ušesi ne, z dušo ja.
Verjetno ne zato, ker to ne gre: žvižgati in se pri tem smejati. (Kar poskusi. Gre? Ne da se, ali ne?)
Ja, svet se smeji, bi rekel. Tako zelo se mu v končni fazi ... živižga.
Edino svet si zna požvižgavati smeje.

Briga ga. Za vse, kar si zmišljujemo ljudje.
Lepo, počasi in nadvse gotovo melje.
Zanesljivo, nezmotljivo in dosledno; vse dokler ne zmelje.
Zmelje vse, kar leze in kar gre, v zemlje prah.

Sedi pet!, dobil bi svet v šoli. Za vso svojo pridnost, prizadevnost, vztrajnost in doslednost.
In spet: pozabljamo, da smo v šoli mi, ne svet.
Ves svet je šola. Ki rima se na šala.

In ko si tako stoletja in stoletja pripovedujemo zgodbe in trdimo, da so naše resnične, druge pa res nične, 
se svetu kot vse kaže gladko in prav sladko ... žvižga.
Ker tak je red sveta: kar je, je tu začasno.

Pravično končno odpokliče, vse, kar leze in kar gre. In on je še. In še in še.
Najbolje se počutim, če na vseh poteh premikam se smeje.
Pa se še ne znam. Ne vedno. Mi ne gre.

Nič hudega, si mislim.
Ker slutim: se bom že.
Do konca, do zadnjega tja dne, ko svet se mi nasmiha s svojim: he, he, he.

***

Takole si mislim danes: Kako živimo, je mogoče najbolj odvisno od tega, kaj si mislimo o smrti.
(Te dni sta umrla starša dveh prijateljev. Mogoče zato ta zapis.)

Mobilni revež sem,
mobilni revež sem,
tako je EU djala.

Bil je dan mobilnosti. Po radiu so povedali, da smo Slovenci na vrhu lestvice evropske mobilne revščine. Če sem prav razumel, pomeni to naslednje: prisiljen si, moraš imeti denar, da si kupiš avto. Zato, da lahko potem hodiš z njim služit denar.

Včeraj sem ga losal (štajerski izraz za znebiti se ga); imel je šestnajst let, nemški ljudski avtomobil. Z njim sem hodil tam od 2011 žet pridelke svojega dela (gagner de l'argnt, žeti denar, rečejo glagolu služiti Francozi). Na števcu je imel 449 tisoč 120 kilometrov. Pred dnevi sem v luči nakupa novega (rabljenega) razmšljal, kam bi se še midva popeljala, da bi na zaslonu bilo okroglih 500.000. Nisem imel ideje in tako je danes moj kombajn končal svojo karirero.

Kupil sem ga dve leti starega, z nekaj več kot 120.000 kilometri. Z njim sem torej naredil - in on z mano - naj zračunam, ... dobrih 300 tavžent.
Mojster mehanik Jani mi je zadnja leta samo še počasi odklapljal raznorazne eko elemente, ki so bili pri tej verziji blue motion menda dodani na bazični 1.9 litrski dizelski motor, da bi dosegal neke takrat nove super EU standarde glede izpuhov. 

Na tehničnem pregledu sem skoraj malo zardeval, ko sem previdno spraševal gospoda tam - ki ni imel potem, ko mu je vtaknil zadaj noter tisto palčko, nič pripomniti - kako to in ali je sploh možno, da tako stara mašina še ne userjuje preveč zraka in "gre na tehničnem skoz". Ali drugače: a mi gledajo skoz prste ali zakaj se nič ne vidi pri meritvi izpuhov. (Ker pri startu je že fajn črno prdnil.)
"Ne, ne," so mi povedali leto za letom gospodje na tehničnem, "čisto vredu je. Vaš avto je tako star, da pade v lestvice, ki imajo ene čisto druge parametre. Sploh pa, mi ne merimo tega ..., ampak ono ..." In se - jasno - nisem imel volje poglabljati in razumerti, kaj so trdi delci in kaj neki drugi miligrami nečesa drugega.
Če so rekli, da je OK, potem bo že tako. In sem dobil dovoljenje, da se guncava še eno leto. In tako iz leta v leto.

Lani pa me je po skoraj 500 kilometrih vožnje od Ptuja dober kilometer pred lokacijo, kjer sem sredi Splita bival, pošteno prestrašil: stopalko za zavore sem brezupno porival - v prazno! Tudi panično pumpanje ni pomagalo. Z vsemi štirimi žmigavci sem se pripeljal do dvorišča, kjer me je - hvala bogu - čakal parking; potem pa še prijazen vozać HNK-ja, ki me je naslednji dan spremljal do še prijaznejšega mojstra - nekam med tiste visoke splitske bloke - da mi je porihtal bremze in sem varno prišel domov, to se pravi do mojstra Janija. (V cerkvici prek HNK-ja, pri Gospe, sem se zahvalil, da sem še živ.)

Že leta pred tem je svetila lučka za zračne blazine. Jani je pregledal reči in zračna blazine so delovale, le nek senzor na volanu se ni dal prepričati, da je vse ok. Moja dva sta bila v strahu zame. Trdil sem, da airbagi delajo; (pa čisto preprpičan nisem bil nikoli.) Vedel sem pač tole: lahko delajo, pa se kljub temu lahko fentam pri nedolžnem karambolčku; lahko ne delajo, pa bom imel srečo. Včasih je treba imeti srečo.

Jaz sem jo imel.

Pri prevažanju s temle Švabom. In s prejšnjim ni bilo nič drugače in s predprejšnjim tudi ne.
Hecno je, da bi tale moja mašina šla, tako vsaj kaže, še naslenjega pol milijona. Če ne bi pločevina odpadala kot skorja suhega kruha, oblazinjenje notri odstopalo od vseposod in tam, kjer sem med vožnjo levi komolec naslanjal na rob vrat, je v otrdeli plastiki nastala dobesedno luknja.

Oni dan sem šel kupovat v Ljubljano novega (rabljenega). Na netu sem ga našel. Zjutraj sem se pridružil nekomu, spremljal sem ga na pregled v UKC, pa sem si rekel, ko končamo, me bodo odložili in ga grem kupit, na Tržaški je prodajalec, porihtam to en dva tri, pa nazaj na Ptuj že z novim.
Zjutraj sem še enkrat pogledal na splet, kaj v bistvu kupujem, kateri model, letnik in to, da me ne bo prodajalec zalotil, da ko bom prišel tja in rekel, da bi imel oni avto, ki ga prodajajo na netu, pa ne bom točno vedel, katerega. Ker verjtno to ni edini, ki ga prodjajo ... Zato je mogoče bolje, da natančno vem, katerega mislim. Da ne bova tam brskala po spletu in bom s prstom po ekranu kazal: "Totega sem mislil".
Pa mi pri tem zadnjem pogledu na avto.net vrže na vrh zadetkov, "novo": v Celju imajo enega takega, enakega, malo cenejšega in belega. Ne vem, zakaj si mislim, da se bo moj nikakav odnos do čiščenja avta (in ne le čiščenje, pač pa čak i šire) na belem menj videl kot na srebrnem, karšen je ljubljanski.
Zato nisem šel na Tržaško, ampak so me nazaj grede odvrgli v Celju. 

Tam mi je prijazen prodajalec pokazal "moj avto". Med vsemi parkiranimi sem se zapičil v napačnega. "Gospod, vi ste mislili tegale ..."  Vedel sem, da je bel, vedel znamko, ampak ker je šlo za nek pooblaščen servis, so vsi avti tam imeli spredaj isti znak. In belih je bilo ogromno.
"Pardon, res, meni zgledajo bolj kot ne vsi isti ...," se skušam pojasnjevati prodajalcu, ki me rahlo čudno gleda.
Avto se je nahajal v eni od vrst, parkiran globoko nekje pod streho. S prodajalcem sva hitro končala pogovor. "Kupim," pravim.
"Se boste malo peljali?"
"Ne, hvala," rečem. (Sem se že z enim takim rabljenim v Mariboru, kaj se čem še vozit.)
Potem pa se mi zazdi, da bi si prodajalec mogoče želel, da se malo zapeljem s tem njegovim avtom; verjetno zato, da bi mu pritrdil, da je res fajn ta avto; tako kakor on pravi ...
"Okej," rečem, "če se vam ljubi prestavljat vse te avte, bom pa naredil en krog."

In me je poslal na malico v bližnjo oštarijo; med tem bodo prišli menda še drugi prodajalci in z združenimi močmi preparkirali konvoj vozil.
Pojem, spijem pivo - ker avta danes še ne bom mogel odpeljati, ker da denar še ne bo "sedel", tudi če takoj nakažem prek splente banke, menda zaradi banke, ki jo pač imam. In potem, po južni, rešimo vse papirje, dam aro, ki jo, ker smo pred prazniki, ne morejo dati v trezor, ampak bo šla še danes na banko, tako da moramo v neko drugo, glavno stavbo, ampak dobro, pustimo zdaj malenkosti .... -kmalu vse to opravim nakar krenem počasi nazaj proti mestu, peš, do tja, kjer sem zmenjen za prevoz do Maribora z nekim prevozi.org šoferjem z imenom Trajče.
Trajče se mi je po esemesu prijazno zahvalil, da bom prišel nekam bliže, kot je uvodoma napovedal, kje da pobira, zato me je prav zanimalo, kaj za en tip bo ta Trajče s šlifom.

Ležerno se sprehodim do pobirališča, telefon nekaj piska in se navdušuje nad številom korakov, ki sem jih naredil, mi celo čestita, da sem prebil ali sklenil nek krog gibanja al kaj že. Ni važno, briga me; super je; lep dan, topel, sončen, in prav hitro pridem na cilj. Imam še čas, da lahko zavijem v nakupovalno središče in si kupim kaj za piti. Pa vidim pri vhodnih vratih neke masažne aparate, ki osamljeni tičijo tam in čakajo, da se jih bo kdo usmilil. Pri luštni nohtobrusilki, ki ima svoj štant par korakov stran, zamenjam bankovec za pet evrov. "Kako vam dam?" me vpraša. "Kakorkoli mi boste dali, bo v redu," ji rečem in se v sebi muzam besednim slalomskim vratcem, v katere se je zapletla. Zave se jih tudi ona, se nasmeji in mi da drobiž. Potrebujem ga za žeton, žeton pa za masažo.
Odložim rukzak in jopo na sosednji prazen masažni stol in se prepustim obdelavi. Skoraj zaspim, tako mi paše tisto lomljenje od vratu do riti. Pomislim, če si namesto avta mogoče ne bi raje kupil masažnega stola ... (Verjetno stane kaj takega kot vozilo, ki ga nabavljam.)
Zdaj ves svež odfrlim do dogovorjenega pobirališča. Tam stoji s telefonom v rokah še eno dekle. Pomislim, da mogoče tudi ona čaka, da jo pobere Trajče.

In moja pomisel kmalu meso postane.
Trajče pobere njo in mene, nakar še - očitno - svojega prijatelja Marka. Njej je ime Elena. Elena brez H. Trajče je Makedonec. Marko Mariborčan, pozna Latina in Petra iz Baleta SNG MB, ki je od letos menda v penziji. (Ker seveda hitro drug drugega povprašamo, kaj kdo dela in s čim se kdo ukvarja.) Elena je iz Čačka, v Velenju študira energetiko in gre v Maribor k sestri, ki študira gradbeništvo. Tajče je programer, študiral je na Feri-ju; v Mariboru mu je všeč, prišel je iz Makedonije, zdaj je tudi tudi njegov mlajši brat, oba sta zelo zadovoljna tu, kjer sta. Njprej je dve leti živel v Ljubljani, a mu ni bilo všeč: do fitnesa je imel tri kilometre. V Mariboru ga ima čez cesto in to je bil razlog ZA Maribor. V Makedoniji so plače mizerne, pravi. Politika pa da ti ga smeti od zadaj, še preden se zaveš, tako da, ne, ne, v SLO mu je čisto všeč.

Trajče, ki žvi v centru, najprej naredi uslugo Marku in ga odpelje na izvoz Maribor - vzhod. Potem mu Elena pokaže na telefonu zemljevid, kje živi njena sestra. Trajče pravi "petak je, nema veze, cu da te odvedem tamo". Nakar se nekje na Studencih zacikla med neke ulice, navigacija pravi levo, levo se ne da, naredimo krog, več krogov, Trajče nežno preklinja na makedonskiot jazik, češ, pa kam se je to smestila tvojata sestra!? ... Elena potem vendarle reče, da bo že našla in Trajče jo vrže ven, jaz pa ji za adijo rečem, da naj bo vesela, da jo je pobral Makedonec, ker če bi jo jaz, Slovenec, je ziher ne bi pol ure prevažal po Mariboru.
Kje bo Trajče odložil mene, mi je vseeno. Dan brez avtomobila je do zdaj čisto zanimiv; bog ve, kaj me še čaka ... Naj me vrže ven kar tam nekje v centru, kjer stanuje, bom se že sprehodil do Slavije.

Trajče stanuje tik ob avtobusni, zato me lepo odloži dobesedno deset korakov od perona. Hvala, Trajče, adijo, adijo.

Dobro, ampak: na kateri peron naj grem? Kje je bus za Ptuj? Postaja je prazna. Pred prazniki smo in verjetno so se že vsi odpeljali, kamor so mislili. Kličem sina, da ga vprašam, na kateri številki je za Ptuj. Pubec ne dvigne.
Naredim par korakov po postaji in edini bus, ki tam stoji, ima napis: Ptuj - Maribor. Nekako sklepam, da je ravnokar prišel in da bo odpeljal tudi v nasprotno smer.

Ne motim se, šofer mi proda vozovnico do Ptuja.
Potem pa neka punca, ki neodločno vstopa pri Slaviji (in dela za seboj gužvo na vratih) sprašuje, ali je to avtobus za Ptuj. "Pa da," odgovori voznik. Dekle mu pojasni svoje vprašanje; češ da na tabli zunaj piše Ptuj - Maribor.
Šofer se ji opraviči; pozabil je obrniti napis.
Potem med vožnjo navija pravo, čisto, po moje srbsko muziko; cajke, bi rekli Hrvati. Ne vem, kako pravijo temu Srbi. Narodnjaki? (Lepa Brena pa to.) Ni važno. Na Hajdini poberemo še enega potnika in voznik avtobusa ga vpraša: "Do Maribora?". Potnik se reži, kako ga lahko šofer dve postaji pred Ptujem vpraša, če gre do Maribora! Šofer se zave in začne tudi sam smejati.
Videl sem, že od Maribora, da gospod ni ravno pri stvari.
Na relaciji MB - Ptuj je njegovo telo, njegova dušica pa je nekje daleč, doma. Pri deci, pri ženi, si mislim. Melos muzike je njegov pravi, notranji svet. Prazniki prihajajo, on pa si služi svoj vsakdanji kruh v tujem svetu, daleč od doma. Muzika, ki si jo vrti, je svet, ki si ga želi. Ker se pogovarja s potnikom na prvem sedežu na desni - jaz pa sedim le dva sedeža bolj zadaj, ne morem, da ne bi slišal: iz okolice Banja Lukje je.
Aha, muzika je res srbska. Okej, dobro se mi je zdelo.

***

Nedavno si je prijatelj, mlad penzioner, kupil nobel enoprostorca višjega razreda. "Moj zadnji," je komentiral.
Kolikor poznam svoje avtomobilistično-nakupovalne navade, bom mojega novega-rabljenega guncal spet vsaj sedem laških let. Takrat bom zrel za v uradni penzion tudi sam.

Mobilni revež sem, mobilni revež tja: še dve režiji me čakata; še se bom moral priguncati na delovišče. 
Če pa po dveh režijah ne bo nobene bauštele več, mi ne bo treba biti več mobilni revež. Lahko bom tehnološki višek in lahko si bom dal odpoved. Če ne bom rabil avta-kombajna, če ne bom rabil žeti, ne bom več mobilni revež. (Ampak kak drug, he, he.)

Ne, ne, še vedno se je prikazala kakšna nova njivica, ki jo je bilo treba preorati, posejati, požeti.

Ampak res: Ko bom bil velik, bom imel toliko denarja, da ne bom potreboval avtomobila in bom na bauštelo hodil lepo peš.

Peš sem šel s ptujske avtobusne - po ne vem koliko letih - do zjutraj tam nekje sparkiranega avtomobila in potem domov.
Dan brez avtomibla je bil prima. Doživel sem marsikaj.
Ker je bil jutri dan mrtvih, sem pomisil:
Daj bože, da bi, preden bom spakiral s tega sveta, lahko ne več parkiral.

Prosili so me, da bi dijakom prvega letnika gledališke gimnazije povedal kaj o zgodovini ptujskega gledallišča. Pa sem.

Ampak najprej:
Kako zelo pomembno se mi zdi, da jih profesorica ne uči ne le o zgodovini svetovnega gledališča, pač pa tudi o preteklosti gledališča našega mesta! Toliko zanimivih zgodb že poznamo, še veliko več pa jih je prekritih s pozabo časa.
Mogoče bo pa kdaj kdo od teh dijakov zgodovinar - raziskovalec in se bo zakopal v gradiva, ki jih ni malo. Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani kar nekaj metrov arhivskih škatel - Nataša Majerič Kekec lepo skrbi za njih - in te škatle tam kar kličejo po brskanju, prebiranju in vpenjanju dogodkov v smiselno razlago toka razvoja ptujskega gledališča.
In še več: mogoče bo kdo kdaj s poznavanjem zgodovine "delal denar" - uspešno zganjal recimo turizem.

Zdaj pa ključno:
Kaj bodo pravzaprav dijaki z zgodovino? Občo zgodovino, umetnostno zgodovino, zgodovino gledališča, kasneje politično zgodovino, zgodovino znanosti ... Koga briga, kaj je bilo? Če pa vsakega mladega človeka zanima bolj to, kar bo?

Tole se mi zdi nekakšno še-pred-zgodovinsko vprašanje glede zgodovine: Zakaj sploh gledati nazaj?
(Bom poskusil odgovoriti na koncu tega članka.)

Ptuj.
Naše mesto je polno raznoraznih usedlin nekdanjih časov.
V obliki kamnitih kipov, spomenikov, reliefov, slik, pročelij, zasnov trgov, dvorišč, lin na strehah, rokodelskih znamenj nad vhodih v stare meščanske hiše, zlizanih tlakov, fresk, lesenih izrezljanih klopi v proštijski cerkvi, na napisih zvonov, v že omenjenem arhivskem gradivu, muzjskih zbirkah, v zapisanih pesmih in osebnih pismih, literarnih zgodbah, romanih, v časopisnih člankih, ornamentih na fasadah, napisih na nagrobnih ploščah, na starem mestnem pokopališču, v šegah in navadah, na starih razglednicah, filmskih kadrih, na katerih vidimo Ptuj nekoč, na starih razglednicah, v nesnovni dediščini in tako daje in tako naprej. 
Skoraj vse, kar prime v roke človek, lahko govori o tem, kako je bilo takrat, ko je to, kar je ostalo, še bilo "v funkciji". V funkciji življenja in še ne "zgodovinski vir".

Zato smo lahko ljudje na Ptujskem upravičeno in kar lepo ponosno zagledani nazaj. Retrovizični.

Medtem ko sem dijakom pripovedoval zgodbico o nastanku ptujskega gledališča in njegovih glavnih razvojnnih fazah, sem se zavedel, kako me osebno še bolj kot preteklost zanima prihodnost.

Kdo ve, kaj vse še bomo gledali na ptujskih deskah?
Kdo vse bo še nastopal tukaj?
Kdo od mladih, ki so zdaj stopili v gimnazijo, bo tu nekoč zaposlen?
Kako se bo povezoval oder gledališča z obnovljeno dvorano čez cesto (Stara steklarska) in z drugimi ptujskimi zunanjimi prizorišči?
Kakšne zgodbe bodo kazali na odru v prihodnosti?
Kako bo gledališče nekoč nagovarjalo svoje občinstvo?
Kako se bo povezovala gledališka gimnazija z delom gledališča? In obratno: gledališče z delom šole?
Kakšne vsebine si bo izmišljalo gledališče; takšne, ki se bodo "križale" še z drugim zavodi v mestu; muzejem, arhivom, glasbenimi šolami, zbori, ljubiteljskimi organizacijami, vrtci ...?
Kdo bodo nekoč meceni/donatorji/sponzorji gledališča?
Bodo kdaj tukaj tudi spet lutke?
Kaj bo gledališče imelo povedati o starajoči se družbi, demenci, prišlekih, odmrlih poklicih, "plastični" umetni iteligenci in ostankih dobre, stare naravne gluposti?
Že samo zaradi tega bi si želel živeti vsaj pol toliko kot starozavezni očaki.

Tile - danes še skoraj otroci - na balkonu ptujskega gledališča, ki gledajo prek zastav mesta Ptuja, države RS in EU navzdol po Prešernovi proti zahodu: kaj vse še bodo videli in kaj ustvarili v svojih življenjih? Zdaj, ko njihova življenjska črta še močno na vzhodu, in na zahodu zanje še vse novo?

Zastave na tem balkonu so se v zgodovini že menjale. Ne enkrat. Življenje je ostalo, vselej. In se kazalo na odru.

Tako je bilo in tako bo.
Kako je bilo, o tem uči gledališka zgodovina. 
Kako bo, pa je stvar ustvarjalnosti.

Človek je kolaboracionist stvartva. Teilhard de Chardin

Človek ima svobodno voljo in se lahko odloča.
Zato se mi je zdelo zmeraj najbolj pomembno (tudi v šoli) razvnemati svobodno voljo in zavest o možnosti izbora.

Nekoč, čez sto let, si mislim, bo v šolah na urniku tudi predmet "prihodnost". Na pamet bo treba znati pomembne letnice iz prihodnosti. Kateri dogodki in okoliščine ter razmere bodo vodile do kakšnih dogodkov, spoznanj in novosti, izumov; tako tehničnih kot socialnih. Treba bo znati našteti družbeno-ekonmske sisteme, ki so sledili kapitalizmu. (Kajpak: kako v resnici bo, ne ve nihče. Lahko si pa prihodnost zamišljamo. In zamišljanje je stvar misli; misel pa duha. Zato si bo pri pouku prihodnost moral dijak zamisliti različne scenarije za prihodnost.)
In ko bodo ljudje imeli številne zelo nazorne scenarije prihodnosti, se bodo (upam) odločali za boljše.

***

Sledi poskus odgovora na vprašanje: Kaj bi z zgodovino, zakaj zgodovina, zakaj gledanje nazaj?

Tale drevesca so se enostavno zvrnila, prekopicnila, odlepila od tal in zgrmela v jezero na desni.

Na kroni ptujskega jezera je klančina iz betona oz. asfalta, ki vodi navzdol proti vodi. Na njej se je z leti nabiral mulj, zemja, prst. In potem so tu našli svoj dom najprej majhni grmički in drevesca.
Počasi so drevesca zrasla. Tako zrasla, da so zdaj korenine dreves popustile. Zakaj? Ker korenine niso imele zemlje, prsti, podlage, kamor bi se lahko globoko vrasle. Le nekaj deset centimetrov "tal pod nogami" so imele in ta "površinskost" je bila premalo.

Enako je z nami ljudmi, si mislim. S Ptujčani, Slovenci ... in vsako drugo skupnostjo, narodom, državo:
Če nima tal, v katera bi se lahko globoko zakoreninila, se na dolgi rok prekopicne in pade.
Ta tla, ta prst, ta podlaga je narodova zgodovina.
Če jo imamo in jo poznamo, vemo, od kod prihajamo, kdo smo (in si lahko zamišljamo scenarije, kam bi radi šli); potem bomo stali inu obstali. Če te prsti ni, če smo "površinski", pa: Adijo, nekega dne bomo padli. In počasi z/gnili ter za zmeraj izginili.

Seveda se nič ne zgodi v enem letu, ne v desetih, morda tudi v petih destletjih ne. A "človeška leta" za naravo niso nič. Bila je in bo.

Sklep: Če na dolgi rok ne bomo poznali svoje zgodovine, in to zelo dobro, lahko rastejo naš BDP in naša dodana vrednost in naši prihranki na TRR-jih in kaj vem kateri kazalniki še; ampak brez zemlje, tal, se zgodi, kar se je na sliki zgoraj: pademo, propademo.
Tla, v katera se lahko globoko vrastejo naše korenine, to je poznavanje lastne zgodovine.