Nisem ji mogel ponuditi res  ... recimo kompleksne vloge, ker je v dramskem besedilu preprosto ni bilo.
Tudi honorarja ne, kot bi si ga zaslužila. Ker, ker, ker. 
Vilma iz Term nam je šla, se mi zdi, na roko in tako je nekajkrat prespala v Primusu.
Vaj je imela namreč malo. Teksta malo, par prizorov, skoraj fragmentov.
Ob njej je stal Svit s frajtonarco v rokah. Ona, Gospodinja, pa s krpo, ruto na glavi in pridelkom marjance (marihuance) z g.rajske vrta za svoja gosta Martina Kojca (Gojc) in Rudolfa Steinerja (Boris Svrtan).
Franc, ki je napisal besedilo, ni mogel verjeti, kaj je gledal na premieri.
Tudi jaz ne. Ne le na premieri. Na polno se je dajala v tistih nekaj prizorih in stavkih, ki jih je avtor položil v usta.
Ko smo gostovali v Burghausnu, so Nemci samo gledali, kje da smo angažirali to igralko. Hja, pač niso gledali Cvetja v jeseni. In vsega ostalega. Joža je nasnel lepe spomine. (Še živi bi gotovo dovolili: predvajanje Jožetove montaže Pite z relacije Ptuj-Varaždin-Burghausen na Petv).
V resnici sem si jo v dvorcu Turnišče želel angažirati že dolgo, dolgo prej. V glavi sem jo videl skupaj z Borisom C. in Daretom V. v igri Sveče so dogorele, Šandora Maraia.
Sploh pa: nismo je angažirali mi. Bila je angažirana. Ona je bila angažma.
Ona je bila zmeraj prižgana sveča. Angažirana. Gorela je, izgorevala. Iz vaje v vajo, iz predstave v predstavo. To ste občutili gledalci v dvoranah; to smo doživeli tisti, ki smo imeli srečo, da smo lahko sodelovali z njo. 
Ona je bila Milena.

***
S kolesom se že nekaj časa ni več vozil po mestu. Jasno, bolezen pač naredi svoje. Sicer bi se srečala in zavila na kafe. Sva se pa srečevala v kinu. Tudi nazadnje. Mislim, da je igral Zupaničev film Gora rocka, s pogovorom na koncu. Kot zmeraj je imel kakšno fino vprašanje ali pronicljiv komentar. 
Všeč mi je bila njegova hudomušnost.
Poln zgodb. Humorja. Prigod.
Našel mi je napako v romanu: S Fredijem nisva navijala za JBZT na Povšetovi, ampak na Roški. Kot rojenemu Ljubljančanu je moralo to hitro pasti v uho.
Počitnice so bile že na vidiku. Ja, se bom oglasil. Rad. Pri vama, na terasi, na kavi. En dan. Velja, smo si rekli. Kmalu bo poletje.
Potem pa je Gačo "čez par dni" na FB objavil novico.
Prepozno za kavo.
In vse drugo, o čemer bi se zgovarjala.
Z Mitjem.

***
Ptujčani so se 8. avgusta 1992 grmadili okoli ribnika v Ljudskem parku.
Občinski praznik je bil. Štiridesetletnica Komunale. Pomnim, ker so nam pomagali mnogi: Komunala, slovenska vojska ... sosed Kostja Kolarič oz. njegova mama, osnovna šola Ljudski vrt ...
Na odprtem morju smo igrali kar na otoku sredi ribnika. Nešo je celo malo zagazil v postano vodo. Vodomet so premierno namontirali in zagnali prav ta večer, za Komunalin praznik.
Prevedel nam je Mrožkov tekst, iz nemščine.
Za prevod iz originala seveda nismo imeli denarja. In on mi je naredil uslugo.
Spoznal sem ga na nekem javno-skladovskem seminarju v osemdesetih v Ljubljani (takrat se je reklo ZKO-jevskem).
Malo je bil starejši. On je že študiral. Germanistiko. Doma, v Bohinjski Bistrici, pa je imel svojo gledališko skupino. Podobno kot jaz Zato. na Ptuju. Zato sva se morda še bolj zaštekala.
Potem sem šel študirat tudi sam.
On je že zaključeval študij in si kak dinar zaslužil na kosilih, na katere so ga vodili direktorji, da bi z njimi treniral angleško ali nemško konverzacijo.
Nekoč sem ga srečal na Čopovi. Bil je že prfoks na Filofaksu. Z rolkami se je vozil v službo.
Potem mi je prevedel še kar nekaj iger iz nemščine, ki sem jih kasneje režiral. Nazadnje v Kopru: Moriti čuječe.
Zmeraj je bil igriv, hudomušen, zafrkantski. Zmeraj v lovu za kakšno besedno pirueto. Brez varnostne mreže spodaj.
Oni dan sem končal z branjem drugega dela romana Mein Kampf, Moj boj, Karla Oveja Knausgarda. Prevedel ga je iz norveščine.
Prebral sem zadnjo stran in odložil roman, ki bi ga že zdavnaj moral vrniti v ptujsko knjižnico. Potem pa je prišla novica.
Ta hip je še zmeraj na mizi ob meni.
Darko.

***

Ni bil konec. Gremo skupaj dalje. Vi v meni.

Če se spomniš: šel sem v Cirkovce gledat Sanjino predstavo. Neko soboto ali nedeljo v maju. Tam, pri onem velikem drevesu, pa tisti stacionarni radar. Khm, khm ... Saj vem, da ni lepo, a je že tako: Po predstavi hitro (dobesedno) švignem domov in tam pri hrastu, al' pri bukvi: 103 km/h ... , omejitev pa 70. 

Najprej je prišlo pismo s fotografijo avta. Tablica se lepo vidi. Niti lagati ne moreš, pa če bi hotel, da to ni tvoj avto. Še šofer se lepo vidi.
In ker je avto last mojega zavoda (od nedavnega v likvidaciji), mi pišejo, da naj potrdim, če je bil v vozilu kdo z naše firme.
Ja, je bil (in to brez izpolnjenega potnega naloga. To zamolčim. Ker me ne vprašajo.) Bom ga pa za ušesa.

Potem v naslednji pošti naslednje vprašanje: Kdo točno je vozil?
Podam dejstvo: vozilo zavoda je vozil šef zavoda.
Nakar se kar nekaj časa ne zgodi nič.

Hja, kdaj pa kdaj ima človek srečo. Kakšna reč se kdaj kje izgubi ali založi. Ali zastara.
(Dejansko je zanimivo. A ti najprej pomisliš: "To bo še sranje", ali na "vse bo vredu", pozitiven izid? Jaz sem pomislil na pozitivnega: poletje -> dopusti -> založili so me -> jaz pa medtem zastaral.)

Etotigana.
Je prišel včeraj še en pisemček od policijskega oddelka "brzina ni vaš vrlina" s Štefanove v Ljubljani.

Raje ne povem višine kazni.
Predvsem pa: nič niso zamižali na eno oko; nič polovička - če plačate v sedmih dneh - pa to. 
(Mi pravi pred dnevi prijatelj M., da je nedavno ravno tam z motorjem vozil, da so tudi njega slikali, in ne ve, če bo kaj dobil. Oprosti M., ne morem ti reči: "eh, ziher ne boš".)

Aja, kazen: ... eur in tri črne pike. 
Zdaj mi nihče ne more reči, da nimam tri čiste. Imam dokaz.

Pa sem prebral dopis do konca, in še enkrat, ker sem - spet - upal na pozitiven izzid in da bo nekje v drobnem tisku vendarle tisti "50 % sconto". Vendarle je tudi čas popustov.

Ne, ne. Ni, ni. Nič ni bilo znižanja.
Je pa pisalo: Da lahko namesto, da plačam, ...
Res: pisalo je, da lahko opravim družbeno koristno delo.

In sem si rekel:
Sprobaj, Samo, ali mail naslov info@radarji_al_kaj_je_že resnično deluje.
Poslal sem jim mail, da bi pa jaz res izbral tole možnost družbeno koristnega dela, če mislijo resno.

Naslednji dan sem obupal - vendarle se je treba iz izkušenj kaj naučiti in znati upanje tudi opustiti.
Plačal boš, kar lepo odpri spletno bančništvo in izpolni vsa tista polja s sklici, nameni, bici in ibani itd. (Ne, nimam jih še shranjenih kot predlogo; načeloma ne vozim prehitro.)

Danes pa je prišel e-odgovor na mojo e-pošto:
Sodišču na Ptuju so predali zadevo; da me napoti na prisilno delo. Mislim, družbeno koristno delo.

***

Res me zanima, koliko je vredno moje delo. Včeraj sem slišal po radiu, da je povprečna študentska urna postavka presegla 10 eur. Jaz bi moral delati, če sem vreden kot kak študent, dvajset ur. (Zdaj veš višino kazni.)

Res me zanima, kaj mi bodo dali delati.
In ali bom rabil tudi opremo, zaščita pri delu pa to. Delavski ibercug? Zaščitne rokavice, čevlje? 

Je kdo od vas že kdaj delal v javno dobro za odslužit kazen? 
Kdaj pa zbledijo tiste pike? Samo, da me še zdaj ne naročijo k dermatologu; tam pa čakalna doba ...

Mogoče bo pa zanimivo.
(Škoda, da ni več Tofsija.)

Predvsem pa: v prejšnjem članku sem pisal, da iščem delo.
Zelo zelo hitro sem ga dobil.

Nauk zgodbe?

----

Pred dnevi mi je znanka, ki živi in dela v Švici, poslala tale časopisni izrezek (smo rekli včasih). Očitno rubrika Na današnji dan. Najbrž preživlja te dni na Obali; vem, da ima tam počitniško kapaciteto in ko se le da, švisne iz Švice in pride v očetnjavo.

Pripisala je "bravo!".
Pa sem prebral.
Da vidim, kaj je tu za »bravariti«. (Nisem pa raziskoval: ali je to našla v Primorskih novicah, v Nedeljskem ali morda v Pavlihi – še izhaja?)

Pa si po prebranem mislim:

Samo, samo sedanji glagolski čas – kaj kdo dela ali kaj se s kom dogaja – je treba spremeniti v pretekli, pa je to že lahko en tak lep pogrebni govor.

V resnici: lepo se sliši.
Ampak ne piše:
Da sem pri VI-ih križih prvič znova spet (zdaj bo sledilo zanimivo polje, kamor je treba nekaj vpisati:) ____________________________.

Brezposeln, brezdelen, brezslužben, začetnik, deloiskalec?

Zadnja tri, štiri leta sem se pripravljal na to, kar bo prišlo.
In je zdaj tu: nimam dogovorjenih režij, rednega dela, sem iskalec _____.

Zaposlitve?
Službe?
Dela?

Prvič v življenju sem razmislil res do konca:
Kaj v resnici potrebujem?
Odgovor me je zgrozil:

Ne službe. Ne zaposlitve. Ne dela. Rabim denar za plačati račune.

Okeeeej …?!?

Kako ga dobiš?

Se ve: tako, da nekomu narediš zanj neko korist in on ti za to da denar.
Menjalništvo pač: vložiš neko delo (premagovanje sile na določeni poti) in za to delo dobiš obče veljavno menjalno dobrino – denar.
Na tržnico neseš krompir, ki si ga z delom pridelal, zanj pa ti nekdo da denar. Ki ga je sam dobil, ker ga je pridelal nekje drugje, ne na njivi.

Za denar torej gre.

Zaposlen?

Sem. Delam generalko v Nemem gradu. Prepisovanje, štirinajstič. Droben prah sem še sposoben videti in rad bi ga odpihnhil. Nadalje: čakam, da mi Branka vrne rokopis, da ga spilim do konca.

Delam?

Po moje je brisanje prahu delo. Piljenje tudi.

Denar?

Ne. Ga za oboje navedeno še nisem dobil.
Če bo sreča, ga nekoč bom.
Koliko?
Ne vem.

Pišem torej tudi prijave na oglase za delo. Da bi naredil kje komu kakšno korist, za katero bi mi dal denar.

Kakšnih dvajset prijav sem poslal v zadnjih dveh mesecih.
Bil sem povabljen na en razgovor.
(Ampak res strokoven in zato klobuk dol delodajalcu.)

Vprašali so me:

Kaj bi naredil, če bi me sprejeli, potem pa bi dobil režijo? Ali si potem predstavljam, da me kar tri mesece ne bi bilo v službo ali kako?

Super vprašanje.
Odgovor je bil enostaven.

Najprej jih malo popravim: zrežirati moram (znati) v dveh, ne treh mesecih.
In potem takoj k bistvu:

Šel bi k šefu in mu rekel:
»Šef, dobil sem režijo. Dva meseca bi rabil. Lahko vzamem neplačan dopust?«

In problem bi imeli vi.

Kako da to mislim, vprašajo.

Če rečete: lahko ti damo dva meseca neplačanega dopusta – nimam problema, grem zrežirat in se veselo vrnem. Vi pa me dva meseca že nekako pogrešate, nadomestite, prerazporedite delo ipd.
Če mi pa rečete: ne moremo ti dati dveh mesecev, potem imam problem jaz.

In kako bi ga rešil, vprašajo.

Preprosto.
Nisem ne vem kako dober v matematiki, a računati znam. Plača pri vas bi bila … (in mi hitro povejo neko okvirno neto plačo) … Če dobim za režijo cca 10 enot in ne vem, kdaj bom dobil – in če sploh še kdaj – naslednjo režijo, pri vas pa dobim kot pravite okoli 2 enoti plače vsak mesec in to »za nedoločen čas«, potem znam hitro zračunati, kaj se mi bolj »splača« oziroma kaj je – če gre za zaslužiti denar – razumneje. 2 enoti zajamčeni za dlje časa vs. 10 enot.

Dve enoti plus malica, plus regres, plus stroški prihoda na delovno mesto, plus božičnica ali kaj je že bilo tiso obvezno nedavno – vs. 10 enot bruto honorarja, malica, potni stroški, regres … pa so inclusive (to se pravi moj problem).

– In če bi po letu, dveh dela pri nas dobil izglede za redno režiranje ali redno delo v gledališču?

– Bi dal pri vas seveda odpoved.

Tako.
V bistvu brutalno enostavno.
Za denar gre.
Ne za službo, ne za delo, ne za zaposlenost.
Za denar.

Če bi ga prejemal iz naslova »pasivnih prihodkov«, če bi bil srečen lastnik patentov ali avtorskih pravic, ki bi mi ga prinašale, bi mirno naprej pihal prah z rokopisov in se sploh ne prijavljal kamorkoli. Če bi bilo teh pasivnih prihodkov veliko, pa bi se tudi nekako znašel. (Tukaj sem pred leti pisal, kaj bi naredil, če bi imel reeees veliko denarja.)

Čakal bi nove razpise v gledališčih, čakal, da me kdo pokliče režirat, medtem pa pihal prah.
Na nekem razpisu v nekem gledališču nisem bil izbran za delovno mesto delovodje, ker so mladi rekli:
»Ah, on je staromoden, zaprašen.« (Če pihaš prah, jasno, postaneš zaprašen.)
Stari so bili, domnevam, pravilno in modro tiho.
Mladi bodo delali v prihodnosti v hiši, naj si torej tudi mladi izvolijo, kar si mislijo, da bi bilo za njih dobro.
Prav je tako.

Tako.

Pred dnevi sem imel rojstni dan.
Okrogel.
VI križev.
Nič me ne boli.
Še duša ne.

Zato veselo piham naprej.
Na dveh razpisih sem prijavljen, oba zanimiva vsebinska izziva, še najbližja delu v gledališču.
Pri državi sem v čakalnici za pridobitev statusa, ki sem ga nekoč, prvih par let po faksu, že imel. Takrat se je temu reklo svobodni umetnik, zdaj se menda reče samozaposlen v kulturi.

Seveda obstaja še nekaj takega kot egonomija – skovanka za lastno rabo; sestavljena iz egoizma in ekonomije:
Če si sam, že nekako poskrbiš za lastno rit.
Če pa živiš s še kom, imaš tudi obveznosti do skupne, hišne ekonomije itd. Egonomija tu pade.

***

No, hotel sem v zapisu v bistvu reči tole:
Ne verjemite vsega, kar pišejo.
Zapis o meni je dokaz, da je resnica bistveno resničnejša.
Vsa resnica.
In k vsemu temu sodi tudi senca.
O njej pa se marsikdaj raje ne govori.

Vem tudi, zakaj.

Ker je najtežje prenesti vso resnico.

In zato tako radi počnemo mnoge reči, da ji ne bi bilo treba pogledati v oči.

Kaj šele gledati.

Pa sem prebral. Da vidim, kaj je tu za »bravaritiž«.

(Nisem pa raziskoval: ali je to našel v Primorskih novicah, v Nedeljskem ali morda v Pavlihi – še izhaja?)

Pa si po prebranem mislim:

Samo sedanji glagolski čas – kaj kdo dela ali kaj se s kom dogaja – je treba spremeniti v pretekli, pa je to že lahko en tak lep pogrebni govor.

V resnici: lepo se sliši.

Ampak ne piše:

da sem pri VI-ih križih prvič znova spet čisto …

Tole zdaj bo zanimivo polje, kamor je treba nekaj vpisati:

____________________________.

Brezposeln, brezdelen, brezslužben, začetnik, deloiskalec?

Zadnja tri, štiri leta sem se pripravljal na to, kar bo prišlo.

In je zdaj tu:

da nimam dogovorjenih režij, da nimam rednega dela, da sem iskalec zaposlitve.

Zaposlitve?

Službe?

Dela?

Prvič v življenju sem razmislil red do konca:

Kaj jaz v resnici potrebujem?

Odgovor me je zgrozil:

Ne službe. Ne zaposlitve. Ne dela. Rabim denar za plačati račune.

Okeeeej …?!?

Kako ga dobiš?

Se ve: tako, da nekomu narediš zanj neko korist in on ti za to da denar.

Menjalništvo: vložiš neko delo (premagovanje sile na določeni poti) in za to delo dobiš obče veljavno menjalno dobrino – denar.

Na tržnico neseš krompir, ki si ga z delom pridelal, zanj pa ti nekdo da denar. Ki ga je sam dobil, ker ga je pridelal nekje drugje, ne na njivi.

Za denar torej gre.

Zaposlen?

Sem. Delam generalko v Nemem gradu. Prepisovanje, štirinajstič. Droben prah sem še sposoben videti in rad bi ga pobrisal.

Nadalje: čakam, da mi Branka vrne rokopis, da ga spilim do konca.

Delam?

Po moje je brisanje prahu delo. Piljenje tudi.

Denar?

Ne. Ga za oboje navedeno še nisem dobil.

Če bo sreča, ga nekoč bom.

Koliko?

Ne vem.

Pišem torej tudi prijave na oglase za delo. Da bi naredil kje kakšno korist komu, da bi mi dal denar.

Kakšnih dvajset prijav sem poslal v zadnjih dveh mesecih.

Bil sem povabljen na en razgovor.

(Ampak res strokoven in zato klobuk dol delodajalcu.)

Bil sem vprašan:

Kaj bi naredil, če bi me sprejeli, potem pa bi dobil režijo? Ali si potem predstavljam, da me kar tri mesece ne bi bilo v službo ali kako?

Super vprašanje.

Odgovor je bil enostaven.

Najprej: zrežirati moram – znati moram – v dveh, ne treh mesecih.

In naprej:

Šel bi k šefu in rekel:

»Šef, dobil sem režijo. Dva meseca bi rabil. Lahko vzamem neplačan dopust?«

In problem bi imeli vi.

Kako da to mislim, vprašajo.

Če rečete: lahko ti damo dva meseca neplačanega dopusta – nimam problema, grem zrežirat in se veselo vrnem. Vi pa me dva meseca že nekako pogrešate, nadomestite, prerazporedite delo.

Če mi pa rečete: ne moremo ti dati dveh mesecev, potem imam problem jaz.

In kako bi ga rešil, vprašajo.

Preprosto.

Nisem ne vem kako dober v matematiki, a računati znam.

Plača pri vas bi bila … (in mi hitro povejo neko okvirno neto plačo) … Če dobim za režijo cca 10 enot in ne vem, kdaj bom dobil – in če sploh še kdaj – naslednjo režijo, pri vas pa dobim recimo okoli 2 enoti plače vsak mesec in to »za nedoločen čas«, potem znam hitro zračunati, kaj se mi bolj »splača« oziroma kaj je – če gre za zaslužiti denar – razumneje.

2 enoti zajamčeni za dlje časa vs. 10 enot.

Dve enoti plus malica, plus regres, plus stroški prihoda na delovno mesto, plus božičnica ali kaj je že bilo obvezno nedavno – vs. 10 enot bruto honorarja, malica, potni stroški, regres … pa so tvoj problem.

– In če bi po letu, dveh dela pri nas dobil izglede za redno režiranje ali redno delo v gledališču?

– Bi dal pri vas seveda odpoved.

Tako.

V bistvu brutalno enostavno.

Za denar gre.

Ne za službo, ne za delo, ne za zaposlenost.

Za denar.

Če bi ga prejemal iz naslova »pasivnih prihodkov«, če bi bil srečen lastnik patentov ali avtorskih pravic, ki bi mi ga prinašale, bi mirno naprej pihal prah z rokopisov in se sploh ne prijavljal kamorkoli.

Čakal bi nove razpise v gledališčih, čakal, da me kdo pokliče režirat, medtem pa pihal prah.

Na nekem razpisu v nekem gledališču nisem bil izbran za delovno mesto, ker so mladi rekli:

»Ah, on je staromoden, zaprašen.«

Stari so bili, domnevam, pravilno in modro tiho.

Mladi bodo delali v prihodnosti v hiši, naj si torej tudi mladi izvolijo, kar si mislijo, da bi bilo za njih dobro.

Prav je tako.

Tako.

Pred dnevi sem imel rojstni dan.

Okrogel.

VI križev.

Nič me ne boli.

Še duša ne.

Zato veselo piham naprej.

Na dveh razpisih sem prijavljen, oba zelo zanimiva vsebinska (in sploh) izziva, še najbližja delu v gledališču.

Pri državi sem v čakalnici za pridobitev statusa, ki sem ga nekoč, prvih par let po faksu, že imel.

Takrat se je temu reklo svobodni umetnik, zdaj se menda reče samozaposlen v kulturi.

Tako je.

In nekaj bo.

Tako ali tako.

Seveda obstaja še nekaj takega kot egonomija – skovanka iz egoizma in ekonomije.

Če si sam, že nekako poskrbiš za lastno rit.

Če pa živiš s še kom, imaš tudi obveznosti do skupne, hišne ekonomije itd.

Egonomija tu pade.

No.

Hotel sem v zapisu v bistvu reči tole:

Ne verjemite vsega, kar pišejo.

Zapis o meni je dokaz, da je resnica bistveno resničnejša.

Vsa resnica.

In k vsemu temu sodi tudi senca.

O njej pa se marsikdaj raje ne govori.

Vem tudi, zakaj.

Ker je najtežje prenesti vso resnico.

In zato tako radi počnemo mnoge reči, da ji ne bi bilo treba pogledati.

Kaj šele gledati ji v oči.

Na zahodu Slovenije sem predstavljal zgobo, ki se dogaja na jugu Jugoslavije.

V vasi Volče pri Tolminu sem predstavljal knjigo Mladićev mladič. Zdravko Duša me je povabil na festival, ki ga prireja že ... 18-to leto, če sem si prav zapomnil.

Bili smo v Volčah pred leti Gojc, Jaša in SMS in tam prvič pred publiko na glas prebrali igro Pivo (ki jo še zmeraj igramo). Takrat nas je povabil igralec Simon Dobravec, ki je sodeloval pri festivalu. No, in tedaj sem spoznal Zdravka. (Prej sem ga bežno, z Borštnika, zdravo-zdravo pa to. In seveda: vedel sem, da je bil urednik pri Cankarjevi založbi.)

No, in Zdravc me je pred časom povabil, če bi prišel in predstavil Mladića. Knjiga da mu je bila všeč.

Pa sem šel. Založnica Milena Pivec mi je dala 20 knjig zassabo (ne, to ni kak Madžar, npr. vaterpolist dr. Szabo) in to po prmocijski ceni 10 evrčkov. (Lepo mi je bilo: babice in dedki so jih kupovali za svoje vnuke. Res. Upam, da bodo vnuki brali to nekoč kot bajke in povesti o vojakih.)

- Druže Strelac, druže Strelac, zauzmite svoj položaj kod mikrofona, me je izzval Duša, odet v - kako smo rekli zgornjemu delu vojaške uniforme? - jugo vojaško jakno.
- Druže Strelac, javite se kod razglasa!

Pa sva začela. Zdravko je dajal iztočnice, jaz pa sem pripovedoval.

Vprašanje na koncu In kaj od tega je res, kaj pa izmišljeno? me je presenetilo. Povem, da sem si izmislil samo en prizor, obisk v zaporniški celici v Haagu.
- In verjetno to, da vas je Mladić klical iz zapora?
Ne. To je bilo res. Tudi sam nisem mogel verjeti, ko sem zaslišal njegov glas. In še najmanj, ko sem dojel, da misli, da sem ga kontaktiral, ker sem njegov fan. 

Ampak, napisati sem hotel zdaj v bistvu nekaj čisto drugega.

To namreč, da je to festival z dušo. Z malo in z veliko. Kakor hočete. Oboje je res.
Nič želje po rasti, širitvi, nič velikih plakatov, sponzorjev, medijskih objav, nič prodaje vstopnic.
Lokalno, iz okolja, z okoljem, za okolje.

Pred staro primorsko hišo, kamnito (domačijo Zdravkovega očeta), par metrov stran potoček, od katerega veje prijeten hlad, po predstavitvi knjige pa pravzaprav šele pravi začetek:

Vsi udeleženci (kakšnih 40 se jih je nabralo, dokler je padla tema) so na koncu povabljeni, da obkrožijo oooogromen lonec s pasuljem, ki sta ga skuhala dva gospoda. Žemlje - prispevala gospa. Potem še ena gospa: baklavo. Gospod iz Brd - natoči črnega, svojega (ne enega). Na koncu: lubenica z medom in limoninim sokom, od gospe, ki ni zadovoljna, ker da bi moralo biti bolj mrzlo. (Pa je bilo fino, tudi tako.)

In smo kramljali; naslendji gost bo Roza (Andrej Rozman s pesmimi za odrasle), ... prejšnji je bil ... In tako - čez celo poletje! Vsak vikend. Že skoraj dve destletji. Sodelovalno, enostavno, prisrčno in ležerno. Neambiciozno. Ali točneje: točno to: zelo ambiciozno: zelo in izključno festivalno - to, kar festivus dejansko pomeni: veselo, radostno. Proslavljalno, da smo; živi, sprejemajoči, razmšljuoči, doživljajoči, samo-sebe-in-lastni-egoizem-presegajoči.

Kapo dol, Zdravko. To je festival resnično z Dušo.

***
Pripis:
Ker sta mi nekdanja SiGledalovska sodelvca Tamara in Gregor, domačina, svetovala, sem na poti doživel še:
a) Šeberlje - planota nad Idrijco, cervica Sv. Ivana; razgled, da te kap. Sploh nočem zdaj tule kazati fotk. Idi pa vidi (smo rekli v JNA).
b) Čisto nov čisto familijaren hotelček Tulie, v Mostu na soči; Luka Božič in njegova žena Taja sta ga gori postavila; pod njima, par korakov, doli, pa kopanje v jezeru, ki je imelo prijetnih 22 Celzijevih! Priporočam.

Samo strelac, nišandžija, samec, samička (kaj vse sem že bil, piše tule.)

Pripis:
Skupnost, skupnostnost ... gradnja skupnosti - hude besede in koncepti. Duša to tam počne. Duša mogoče že vedno povsod to počne. Samo zavedati s(m)o se začeli bolj. Pač takat, ko gre nekaj v tri krasne, se zbudimo. In potem gradimo, kao ab ovo nekaj, kar so naše babice že zmeraj vedele, poznale, živele. He, he. Okreće se kolo sreće. ... Šemsa Suljaković, mogoče. Nisem ziher.

Kultura, minus, sredstva, projekti, dragi samozaposleni ...

Vemo, o čem bom povedal par besed.
(Tudi sam sem od pomladi v čakalnici za urejanje statusa samozaposlenega v kulturi. ZATO pri poročilih še malo bolj zastrižem z ušesi, ko slišim zgornje besede.)

Naj povzamem in poenostavim kar se le da (in upam ne preveč):

- Ministrica M_n odide in reče: Zapuščam ..., v dobrem stanju, ... -> denar je (= sredstva so zagotovljena).
- Pride ministrica M_n+1, na primopredaji si sežeta v roke, se nasmehneta za/v kamere in čez mesec, dva, tri M_n+1 reče: Stanje je slabo, denarja ni (= sredstva niso zagotovljena).

Predstavljaj si, da si tam v službi kot glavni računovodja/računovodkinja.

Šef ti naroči: Potegnite skupaj, potrebujem povzetek stroškov, plan in realizacijo, stanje, excell tabelo. In v trenutku t1 torej narediš excell tabelo (ali si jo daš izpisati iz sistema) in jo neseš k šefu, ki ti jo je naročil.
In na dan t1 je ta tabela ... - takšna kot pač je.

Par mesecev kasneje, na dan t2, si ti še zmaraj v taisti službi. In znova ti rečejo, da naj potegneš skupaj stroške. Znova odneseš tabelo. Seveda ni ista; v tem času je nastala neka manjša razlika, logično.

Potem pa prebereš v medijih, da je razlika v tvoji tabeli med trenutkom t₁ in t₂ ooooogromna, ne nepomembnih par jurčkov. (Mimogrede: Kdo je tu lisička?) 

Kako v tako majhnem časovenm intervalu nastane tako velika razlika?
Kako je to računovodja naračunal? Se je zmotil? V prvem ali v drugem primeru? V nobenem? V obeh? Kaj tretjega?
Tu ne gre za dilemo. Ampak tetralemo.

Kulurniki so dobili obvestilo, da naj do nadaljnjega ne pošiljajo več zahtevkov, ker ... Zaznana je nevarna luknja. Pozor. Stop. Prepoved prometa v tej smeri. Eni smeri.

Eno je zaznati, drugo si to razlagati, tretje o/vrednotiti in šele četrto na podlagi tega delovati.
In mi vidimo trenutno zgolj konec: glagol, delovanje (ne pošiljajte).
Nismo videli tabel (zaznava), nismo si jih dali razložiti, pojasniti, vrednotimo pa seveda ja, radi. In to zelo hitro, brž. Najbrž v skladu s preferenco do politične opcije ministrice M_n ali M_n+1.

Seveda ne gre zato, kaj je naračunal računovodja in ali se je pri tem zmotil ali ne. Kaj šele, za koliko.
Naj povem še bolj brutalno? Koga briga glavni računovodja!
Gre za to, da je ena šefica rekla: Zdrave finance sem pustila! druga pa: Au, finance so bubane.

Obe istočasno ne moreta imeti prav (toliko formalne logike pa že vem).

Predvsem se mi smili računovodja.
Kako si pogleda zjutraj v obraz? Včeraj je verjel eni tabeli, danes mora verjeti drugi? (Ali pa pač: včeraj je moral vejeti eni tabeli, danes mora verjeti drugi. Saj je vseeno. Princip je isti.)
Oddela, odda tabelo, pusti, da naredijo spredaj iz minusa plus ali prečrtajo plus in naredijo debeli minus in gre domov? 

S tem nočeš imeti nič? Ker hočeš imeti službo in plačo?

Kako pre/živiš v taki službi?

Po moje se odgovoru reče: od-staknjen, od-zlit, od-prežet s svojim delom.
Ali po domače: "Ni moja stvar."
Eno je moje delo, moja služba, drugo sem jaz. To ni isto. Jaz nisem moja služba. Jaz nisem moje delo.

Pet let pred penzijo sem in vsega pet let sem imel nad seboj šefa. Najbrž ne slučajno. Morda nisem narejen za to, da bi vsakih štiri, pet let verjel v nekaj drugega; kar ima enkrat spredaj plus, drugič pa minus (recimo).

Itak sem pa že pisal:

Opažam, da menedžerji in vodstva podjetij v svojih vizijah in poslanstvih radi pišejo: Verjamemo, da bomo v naslenjih petih letih postali vodilni proizvajalec ...; verjamemo, da je naša priložnost v ...; verjamemo, da so zaposleni naše največje bogastvo ...
Politiki - da ne govorim - imajo vero na ustih vsaj toliko kot gospod župnik: Verjam, da si volilke in volivci zaslužijo ... Verjamem, da smo presegli čase, ko ... Verjamem, da prihajajo časi, v katerih ... Verjajem, da smo naredili vse, da bi ... Verjamem, da bodo organi opravili ...

Kdo še komu verjame?

Komu verjameš ti?
Zakaj mu verjameš? Na osnovi česa mu verjameš?

Jaz vem, komu ali čemu ne- in ja- verjamem.

Zato zame vprašanje ni, kdo ima prav. Vprašanje je, po katerih merilih se odločim, komu bom verjel.

Z naslednjim klikom na "pošlji" bom Branki poslal osnutek knjige z naslovom "Branka".
O njenem gledališkem ustvarjanju kakopak. O pol stoletja (!) skupin, predstav, učencev.

Da jo bo prebrala in črtala, dopolnila, dopisala, izbrisala. Avtorizirala kot se reče.

Ker vse skupaj ne bo na papirju že "jutri", rado-vedni izvolite kazalo, oz. vsebino knjige:

Prolog

Dramatis personae
Seznam oseb, ki bodo nastopile v nadaljevanju

1. Dejanje
   Uokviritve v čas in prostor ali O ljudeh in poteh

Oče, mama
Polhov Gradec - prvi nastop: nikoli več
Gledališče po drvarnicah
Gremo na Ptuj
Srednješolski profesorji
Kovač, Sen kresne noči
Filofaks, Ljubljana
Uvod v Zasilni izhod
O Božiču in prehodu v Srednješolski center
O izobraževanju
Kovač, Klub, nadaljevanje
Mirin plesni - in sploh - performans
Prehod iz šole na ZKO in v Svobodo
Peter Malec
Mladost na stopnicah gledališke kleti, 1996
O službi v Šentjakobu
Okoli ustanavljanja MGP
Stara steklarska

2. Dejanje

Uprizoritve ali O ljudeh na deskah in neprespanih nočeh

3. Dejanje

Gledališka pedagogija ali O, mladina, prihodnost naša

Premise
Pristopi
Zadnji prizor (za zdaj)

Epilog

***

Kako se veselim nadaljevanja!
Ker: To bo še hec, vse tja do papirja. 

Ker na Ptuju knjiga ne izide prav vsak dan - sploh pa ne veliko knjig, ki bi se ukvarjale s Ptujčani - bom objavljal tole "zasledovanje knjige o Branki" še naprej. Od ideje do realizacije.

Samo, občan

Če želišo vedeti vse od začetka: tukaj prva objava na to temo ali kako je začela nastajati Brankina monografija.

Pripis:
1.
Presneta AI.
V petek sem konačal z rokopisom. Mislil, da je konec. Pa mi je sin sezneme sodelujočih spustil skozi AI. Flajšmašino, po domače. Zmlela je moj word.doc in excell tabelo, primerjala, in našla neobdelane ostanke. Kopico napak. In zdaj sem bil štiri dni zaposlen na sortirnici.

2.
Z Branko naju lahko povabiš na kafe: virutalno kar tukaj: https://ko-fi.com/samotatrenutek

Nedvano mi je Matevž poslal tole sliko. Kaže menda nek "fišing" - da je nekdo ukradel mojo knjigo Mladićev mladič.

Ljudje, razumem: Tudi sam sem v življenju ukradel knjigo. V resnici dve. Povem, kako je bilo?

V srednji šoli. V šolski knjižnici. Pri krasni knjižničarki Dorici (Emeršič).
Zanimal sem se za gledališče. Vemo.
Bral sem Stanislavskega. Sistem. (Za negledališčnike: ena taka temeljna knjiga za gledališčnike.)
In si ga seveda šel kupit.
V MGL so imeli eno prijazno gospo Babnik, ki mi je prodala sistem: zvezke 4 do 6. Enke in dvojke niso imeli - razprodano. Ne le v knjigarnah, tudi pri izdajatelju, pri njih, v MGL.
V naši šolski knjižnici pa so imeli ravno enko in dvojko (drugih pa ne)! In s tem priložnost za prestopek zoper sedmo božjo zapoved. Ali priložnost, da dopolnim svojo zbirko z manjkajočima dvema.

Uspešno alienierano. 
Leta so tekla. 

Potem so me pa nekoč povabili v gimnazijo, da bi bil gost. Saj veste: priden učenec pa to. Takrat tudi obetajoč in uspešen al' kaj jaz vem kaj; režiser, direktor, nekaj pač. 
In sem šel in sem povedal: javno. Kradel sem. In sram me je bilo. Zelo sram, javno. Nekaj deset sekund sem bil kot kuhan rak. 
Po tem pa mi je bilo nadvse lahno pri duši: ravnal sem prav. Ko sem priznal in povedal in se spovedal in seveda knjigi vrnil.
Ravnal sem narobe, ko sem kradel.
Enostavno ko pasulj.

Eto.
Ni treba krast knjig. Pojdite v knjižnico, sposodite si in vrnite.

Je pa mi seveda všeč, godi mi, da je nekdo ukradel mojo knjigo. Upam, da jo je tudi prebral. 

Če si v naslednjih dneh kje tam blizu, potem si dobrodošel/a:

V soboto, 18. julija v kraju Volče (blizu Tolmina) bova z Zdravkom Dušo, na njegovem festivalu, ...  govorila o tej knjigi pred publiko. Ne vem, kako bo to zgledalo. Zato pa grem, da vidim. 

Če ste kje blizu, vabljeni.

Pred par leti  sem bil tam; z Gojcem in Jašo; javno smo pre/brali Pivo. Prvič pred publiko.
Noro fajn je bilo. Polno ljudi, zainteresiranih za kulturo. Neverjetno posvečenih poslušanju.
Tako da: se že veselim in imam tremo, kako bom Primorcem, Štajerc predstavljal sarajevskega Srba Ratka Mladića.

Na Ptuju smo leta 2007 predstavili naš takrat še mini digitalni izmislek: SiGledal.org. Naša zamisel je potem živela in se počasi razraščala v virtualnem svetu. Z leti je postala referenčni portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti.
Nocoj ob polnoči po srednjeevropskem času bomo SiGledal "pokopali".

(Tukaj lahko prebereš prijazne besede zadnjega slovesa.)

Polde Bibič je prišel in pred Orfejem recitiral Prešerna. Napisal je tudi dobrodošlico novemu portalu (spodaj).

No, takrat, na samem začetku - da bi sploh lahko poslovali - smo potrebovali nek poslovni subjekt. 

S.p. za naše namene ni bil ok. Samo, samozaposlen v kulturi, tudi ne. D.o.o. še manj. Za DD nas je bilo premalo ;-) v hlačah; in tudi sicer.
Pa sem ustanovi zasebni zavod Novi Zato. in se v njem zaposlil. Tamara in Gregor sta bila v drugih službah.

Tamara, Gregor in Samo smo si SiGledal zamislili, ga vodili in upravljali. Vsa ta leta, a trois. 
Tamara in Samo sva si v glavnem zmišljevala, kaj vse mi bi, Gregor pa je obračal oči in sanjarije spravljal na svet. Vse, kar vidite na portalu, je "zloženka" različnih orodih, okolij in kar je najlepše: Gregor je vse segmente povezal med seboj. Zdaj je tam vse povezano z vsem.
Tamara je potem leta in leta delovala kot urednica portala, Gregor je bil šef IT-ja, jaz sem pa bil srednji vezni.

Leta so tekla ...

Nisem znal pripeljati svežega denarja za ideje, ki jih generiral naš RR oddelek (ko smo se šli raziskav in razvoja).
Nisem znal obdržati obstoječega financiranje (ki je bilo - je že treba reči resnici na ljubo - na dolgi rok umiranje na obroke.)

Tako da: v kratkem si bom dal odpoved.
Nakar se bom še likvidiral.

Da ne bo nesporazumov:

Govorim o tistem delu sebe, ki se je istosvetil s SiGledal-om in firmo Novi Zato.
Firma nobenemu ne bo ostala nič dolžna. Za seboj bo pustila sled: SiGledal bo visel na medspletju do 1. 10. 2026 z zamrznjenim stanjem na dan 30. 6. 2026.

Če si kdo želi še kaj sneti, naj to stori čim prej (wiki geslo, podatke, kritike ipd.)

Kaj ostane pod črto, po teh skoraj dvajsetih letih dela za SiGledal?

• S Tamaro in Gregorjem smo zgradili firmo, ki mi je kazala - in dokazovala! -  18 x 12 mesecev, po 30/31 dni tole:
  Da se, možno je: To, da komaj čakaš, da greš v službo. Sprobat kaj novega, sprožit kaj novega, predebatirat kakšno nov/ro idejo, se povezat s kakšnimi novimi partnerji, zaflikat kakšno staro podatkovno luknjo; z veseljem tudi med vikendom ali za praznik ali na doputu. Ali velikokrat (brez Marjana Kalja) v nedeljo zvečer; ker v ponedeljek "preklapljamo iz testnega na javno".
  
  
• Ko smo se pred leti v neki točki morali odločiti, ali naš poslovni model preklopimo na plačljivo varianto (oglasi, reklame, na-pol-zaklenjeni-zadetki, za katere moraš plačati, da jih dobiš v celoti), smo se odločili: za uporabnika vse 100 % odprto in for free (beri: plača država). Zato pa brez dobička. Tako smo se takrat zavestno odločili. Vedeli smo: če ni profita, ni od kod financirati razvoja; če ni razvoja, bo pa nekoč pač prišel dan D.
  Danes je ta dan.
  (Mimogrede in še enkrat in jvano: klobuk dol, vsi moji s.p.-, d.o.o.- frendi, ki svoje firme ohranjate žive na trgu, ali celo rastete.)

Hvala, Gregor in Tamara. Ni mi žal za nobeno ključno odločitev.
Predvsem pa hvala mnogim. V temle članku smo se zahvalili našim partnerjem in sodelavcem ter povzeli, kaj smo skupaj vsa ta leta počeli.

Hvala še zadnjič za tole skupno rajžo po slovenski gledališki krajini nekoč in danes. Jutri pa je nov dan, bi rekel ex-prezident.

***

Eto, sledi samo še nekaj foto utrinkov z ustanovitve SiGledal na Ptuju in tista pika na koncu firme Zato. in pika:

Pozdrav

Električno shranjena dediščina

Pred pičlimi nekaj leti je bila še prava znanstvena fantastika, če je kdo govoril, da bi lahko dobil podatke o stvareh tega sveta z enim samim pritiskom na tipko. No, pravzaprav nekaj pritiski. Pa vendar, kako enostavno, v primerjavi z nekdanjim iskanjem po obaltnih enciklopedijah! Najsi moraš tudi nekaj časa srfati po internetu in se prebijati skozi abote človeškega, ki se jim ne moreš izogniti ne v življenju ne v računalniških spletih. Klepetalnice, neslana duhovičenja, lažniva prerokovanja, pornografijo bla, bla.

Vmes pa pomembna sporočila, koristni podatki in tako dalje. Internet je pač tak, kakršnega naredi človek. Nekateri se vsiljujejo v zavest človeštva drugi zasledujejo resnico. Žal so (kot v življenju) najuspešnejši vsiljivci, ki izkoriščajo splet za osebni EPP.

Ko mi je Samo povedal, da načrtuje internetni portal za slovensko gledališče, sem se takoj navdušil za njegovo zamisel. Iz radovednosti sem na slepo pobrskal po internetu. Naključno najdeni entertejnerji – Catherine Bell, Miguel Corcego, Barbara Flynn (kdo jih pozna?) – imajo po milijon in več zadetkov. Kaj pa naši? Milena Zupančič jih ima okoli petintrideset tisoč, Zlatko Šugman tisoč tristo, Iva Kranjc sedemintrideset tisoč. Pa je njihova umetniška moč neprimerno silnejša. Morali bomo torej nekaj storiti sami zase.

Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo sigledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah ... . Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika. In še naprej. Do Nollyja, Danila, Rakuše, Nablocke. Do Milade, Bakoviča, Tadeja Toša ... Do, do do ...

Veliko truda bo treba. Žrtvovanja, nesebičnosti. Preden se bo samostrelčeva iskrica razgorela in potem skalila v veliki Kaj je kaj in Kdo je kdo v slovenskema gledališču. Verjamem, da se bo sanja uresničila. Verjamem, ker čutim, da so ji pripravljeni služiti tisti, ki vedo, kako je treba: zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, podatek do podatka SiGledal.

Polde Bibič, 8. januarja 2007

 

Gregor, naš glavni IT-jevec (na fotki Borisa Voglarja) čisto desno spodaj:
(Ovi, v karo porhatni robači, sem SMS.)

Tamara: predstavlja eno od SiGledalovih akcij: 100 pisem mojemu igralcu. (Klikni na Tamara.)

Tudi občinstvo je dobilo besedo: učiteljica, slavistka, prosvetarka gospa Karolina Pičerko:

Ptujska otvoritev mi bo ostala v lepem spominu. Kar nekaj se nas je zbralo in vivo. (Tinček ima gotovo video material.)

Zato.

Nameraval sem še nekaj časa "skrivati", kaj počnem zadnje čase. Pač na temo, kaj delam, ko ne delam. (Kaj pa kaj delaš, Samo? Delaš kaj?) Pa si mislim: kaj pa mam skrivati?!
Prav nič.

Torej. Ko nisem nič delal, sem pisal kratek roman z naslovom Nemi grad.

Najprej sem mislil biti o tem tiho. Saj veste, vraževerje pa to. In lepo počakati, da imaš knjigo v rokah, potem pa se slikati in spodaj napisati: "Pravkar - še topla - iz tiskarne, jupi!" itd. "Pridite na predstavitev." Itd. In: "Hvala založbi, da je verjela vame, in uredniku, ki me je sk...-lincal, in mami in atu, da sta me spravla na svet, da ga lahko zdaj opazujem in opisujem."
In tako dalje.
Ko se v nadaljevanju že kar vidim, kako v Hollywoodu predstavljam svojo knjigo vsem trem tam živečim Slovencem v zamejstvu in po svetu. Ter seveda tujim scenaristom, ki se kar tepejo za mojo zgdobo. Abaut kastl, veri interesting, and surprajzing, ofkorz. Če sem pripravljen prodati pravice? Hau jes nou  - kako da ne!

No, in ker je bila ravno prilika oz. imenitna iztočnica - vprašanje Kaj pa kaj delaš? - pač povem kar zdaj: Friziram Nemi grad.

Tudi moja mama je bila frizerka.
Ena založba bi izdala roman čez dva meseca, druga čez dve leti, tretja prihodnje leto, četrta je rekla, da bi, ampak nič, kdaj bi.

In kaj zdaj cincam?

Prepisujem roman.
Sicer ne s peresom na papir, kot kak srednjeveški menih, se pa tako počutim. V svoji celici, za mizo, že dneve in dneve. V bistvu tedne in tedne. Friziram prizore s tega nemega gradu.

Deseta verzija (V.10) se mi je zdela pred kakšnim dobrim mesecem končna; dovolj dobra, "final.doc". Poslal sem jo na par založb. Potem pa sem delal neke druge reči (mogoče kdaj drugič o teh drugih rečeh. Če ne bo prišlo vmes kaj tretjega).

In ko sem pred kratkim pokukal v Nemi grad ... - joj, bolje, da ne bi!
Zaslišal sem, da kak stavek mora steči drugače. In sem ga popravil. Presneto, potem pa se je ogalsil še en drug stavek, češ, da si on tudi želi malo redčenja in pristiženja. In potem ni bilo konca s temi mojimi prisluhi. 

Zdaj sem pri V.13 in komaj tretjem poglavju! (Je pa jih sedemnajst.) Stavki čakajo na termin pri frizerju. Da dobijo trajno ondulacijo.

Tako.

Glede vraževerja sem črtal vraže.

Prihaja Nemi grad. Da spregovori. Nemi grad - kmalu na vašem bralnem seznamu. Ali še bolje na vaši knjižni polici. 

Samo ne mi zdaj prosim postavljati vprašanja: Za kateri grad pa gre, Samo? (Hvala.)
Povej raje, a te zanima, kako bo počasi prihajalo (prišlo) do knjige?

DA/NE? (lajk/bljak)
Ker ti lahko odločaš. V konkretnem primeru: ali boš bral/a nadaljevanje ali ne.

Letos si bom na Borštniku ogledal vse tekmovalne uprizoritive.
Prvič - ne, drugič v življenju - bom videl vse. Prvič - davno, v preteklem stoletju - sem moral gledati vse, ker sem bil član žirije za podelitev nagrad. Zdaj sem si to zaželel. 

Direktor BS Aleš Novak mi je prijazno - in velikodušno - odobril komplet vstopnic gratis. Na njih zdaj tam, kjer bi morala pisati cena, piše: vabilo. Resnica je, da sem ga prosil zanje. Iz naslova skupnega večletnega projekta, ki ga konec junija končujem: na SiGledal-u so "parkirane" tudi digitalne razstave Borštnikovega srečanja. In moj zavod Novi Zato. je delel tudi to.
(Ob tej priliki: Daša & Co. - Daša bo vedela, katera Daša - hvala za več kot dobro sodelovanje vsa ta leta".)
((No, naj še za konec tega sodelovanja malo pohvalim - in povabim na - omenjene razstave: zelo zgodaj so priromale na evropsko digitalno knjižnico Europeano in ex direktorici Boršnikovega, Alji Predan, se je to zdelo pomembno, berem.))

No, in tako zdaj vsak večer srečujem ljudi; tudi kar nekaj Ptujčanov prihaja, vidim, precej redno. In kolege gledališčnike, jasno. Tiste, ki so med gledalci. Izmenjamo besedo, dve o predstavi, ki jo gledamo (če smo na pavzi, med odmorom, da si pretegnmo noge), ali, ki jo bomo gledali (ko čakamo, da gremo v dvorano), ali sinoči po predstavi npr. z Vladom Novakom kar nekaj več besed, ker me je povabil na pivo.

Beseda dve o predstavi, potem pride zelo zelo pogosto isto vprašanje. Tole, tisto iz naslova zgoraj:

"In ti? Kaj kaj delaš? Delaš kaj?"

Odgovrim: "Nič takega, na kar ti zdaj misliš."
Ker z vprašanjem največkrat misli, ali kaj režiram, ali kaj pripravljam za na oder.
"Ne," rečem.
In ne rečem, kar bom rekel vrstico dve niže.
Sogovornik čuti, kaj hočem reči, oz. česa nočem reči, in hitro vljudno menja temo.
(Komunikacija med ljumi je res fantastična tema.)
Če sogornik teme ne bi menjal, bi Samo v naslednjem stavku dodal: "Pišem prošnje za službo."

(No, čisto čisto v resnici delam še kaj drugega, ampak, o tem kdaj drugič. Ker ni čisto nezanimivo to, kaj delam, ko ne delam.)

Torej po cca 35-ih letih dela, službe, delovnega razmerja, bom prvega julija privič brez rednega dela.
Doslej sem 35 let prodajal: režijo, predavanja, prevode, pisanje, vodenje.
Kadar nisem režiral, predaval, prevajal, pisal in vodil, sem imel tako, kot se reče, "za socialno varnost", zgoraj omenjeni projekt SiGledal.

Nisem se več znal/mogel/uspel ... prodati kot režiser, prevajalec, predavatelj, učitelj, voditelj.
Zato sem postal prijavitelj. Zdaj se prijavljam na delovna mesta za ...

V kakšnem od prihodnjih zapisov - če bo kak interes - napišem, kaj vse zanimivega se mi je že pripetilo pri teh prijavah oz. okoli njih. Oziroma, kaj delam, ko ne delam. In o tem, kako se znova učim. Ene nove vešče. Skila, kot se reče. Imenuje se: preživetvena strategija.
Stare veščine so odklenkale, naučil se bom novih. 

Slutim, da zares zanimivo šele prihaja.
Če bo kak interes, kdaj kaj o tem tudi napišem.
Naj?

DA/NE?
Ker ti lako odločaš. V tem prmieru: če boš bral/a ali ne.

_ _ _

P.s.
Mirno - valjda kot se s tujkama reče, šerajte ta zapis. Če vam je. Mogoče me pa ravno kak vaš fb prijatelj rabi, samo (in Samo) še tega ne ve ;-)

Pripis k p. s.:
Tujke so prima. In tujci tudi. Sam se imam za ksenofila.
Zelo me zanima, kaj se dogaja v tujih glavah. Zato berem knjige, recimo. Da mi drugi ljudje povedo, kaj in kako mislijo. Seveda pa od drugih pričakujem, da mi pustijo moje misli, da mislim, kot mislim. In povem, kar povem.