Nedvano mi je Matevž poslal tole sliko. Kaže menda nek "fišing" - da je nekdo ukradel mojo knjigo Mladićev mladič.

Ljudje, razumem: Tudi sam sem v življenju ukradel knjigo. V resnici dve. Povem, kako je bilo?

V srednji šoli. V šolski knjižnici. Pri krasni knjižničarki Dorici (Emeršič).
Zanimal sem se za gledališče. Vemo.
Bral sem Stanislavskega. Sistem. (Za negledališčnike: ena taka temeljna knjiga za gledališčnike.)
In si ga seveda šel kupit.
V MGL so imeli eno prijazno gospo Babnik, ki mi je prodala sistem: zvezke 4 do 6. Enke in dvojke niso imeli - razprodano. Ne le v knjigarnah, tudi pri izdajatelju, pri njih, v MGL.
V naši šolski knjižnici pa so imeli ravno enko in dvojko (drugih pa ne)! In s tem priložnost za prestopek zoper sedmo božjo zapoved. Ali priložnost, da dopolnim svojo zbirko z manjkajočima dvema.

Uspešno alienierano. 
Leta so tekla. 

Potem so me pa nekoč povabili v gimnazijo, da bi bil gost. Saj veste: priden učenec pa to. Takrat tudi obetajoč in uspešen al' kaj jaz vem kaj; režiser, direktor, nekaj pač. 
In sem šel in sem povedal: javno. Kradel sem. In sram me je bilo. Zelo sram, javno. Nekaj deset sekund sem bil kot kuhan rak. 
Po tem pa mi je bilo nadvse lahno pri duši: ravnal sem prav. Ko sem priznal in povedal in se spovedal in seveda knjigi vrnil.
Ravnal sem narobe, ko sem kradel.
Enostavno ko pasulj.

Eto.
Ni treba krast knjig. Pojdite v knjižnico, sposodite si in vrnite.

Je pa mi seveda všeč, godi mi, da je nekdo ukradel mojo knjigo. Upam, da jo je tudi prebral. 

Če si v naslednjih dneh kje tam blizu, potem si dobrodošel/a:

V soboto, 18. julija v kraju Volče (blizu Tolmina) bova z Zdravkom Dušo, na njegovem festivalu, ...  govorila o tej knjigi pred publiko. Ne vem, kako bo to zgledalo. Zato pa grem, da vidim. 

Če ste kje blizu, vabljeni.

Pred par leti  sem bil tam; z Gojcem in Jašo; javno smo pre/brali Pivo. Prvič pred publiko.
Noro fajn je bilo. Polno ljudi, zainteresiranih za kulturo. Neverjetno posvečenih poslušanju.
Tako da: se že veselim in imam tremo, kako bom Primorcem, Štajerc predstavljal sarajevskega Srba Ratka Mladića.

Na Ptuju smo leta 2007 predstavili naš takrat še mini digitalni izmislek: SiGledal.org. Naša zamisel je potem živela in se počasi razraščala v virtualnem svetu. Z leti je postala referenčni portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti.
Nocoj ob polnoči po srednjeevropskem času bomo SiGledal "pokopali".

(Tukaj lahko prebereš prijazne besede zadnjega slovesa.)

Polde Bibič je prišel in pred Orfejem recitiral Prešerna. Napisal je tudi dobrodošlico novemu portalu (spodaj).

No, takrat, na samem začetku - da bi sploh lahko poslovali - smo potrebovali nek poslovni subjekt. 

S.p. za naše namene ni bil ok. Samo, samozaposlen v kulturi, tudi ne. D.o.o. še manj. Za DD nas je bilo premalo ;-) v hlačah; in tudi sicer.
Pa sem ustanovi zasebni zavod Novi Zato. in se v njem zaposlil. Tamara in Gregor sta bila v drugih službah.

Tamara, Gregor in Samo smo si SiGledal zamislili, ga vodili in upravljali. Vsa ta leta, a trois. 
Tamara in Samo sva si v glavnem zmišljevala, kaj vse mi bi, Gregor pa je obračal oči in sanjarije spravljal na svet. Vse, kar vidite na portalu, je "zloženka" različnih orodih, okolij in kar je najlepše: Gregor je vse segmente povezal med seboj. Zdaj je tam vse povezano z vsem.
Tamara je potem leta in leta delovala kot urednica portala, Gregor je bil šef IT-ja, jaz sem pa bil srednji vezni.

Leta so tekla ...

Nisem znal pripeljati svežega denarja za ideje, ki jih generiral naš RR oddelek (ko smo se šli raziskav in razvoja).
Nisem znal obdržati obstoječega financiranje (ki je bilo - je že treba reči resnici na ljubo - na dolgi rok umiranje na obroke.)

Tako da: v kratkem si bom dal odpoved.
Nakar se bom še likvidiral.

Da ne bo nesporazumov:

Govorim o tistem delu sebe, ki se je istosvetil s SiGledal-om in firmo Novi Zato.
Firma nobenemu ne bo ostala nič dolžna. Za seboj bo pustila sled: SiGledal bo visel na medspletju do 1. 10. 2026 z zamrznjenim stanjem na dan 30. 6. 2026.

Če si kdo želi še kaj sneti, naj to stori čim prej (wiki geslo, podatke, kritike ipd.)

Kaj ostane pod črto, po teh skoraj dvajsetih letih dela za SiGledal?

• S Tamaro in Gregorjem smo zgradili firmo, ki mi je kazala - in dokazovala! -  18 x 12 mesecev, po 30/31 dni tole:
  Da se, možno je: To, da komaj čakaš, da greš v službo. Sprobat kaj novega, sprožit kaj novega, predebatirat kakšno nov/ro idejo, se povezat s kakšnimi novimi partnerji, zaflikat kakšno staro podatkovno luknjo; z veseljem tudi med vikendom ali za praznik ali na doputu. Ali velikokrat (brez Marjana Kalja) v nedeljo zvečer; ker v ponedeljek "preklapljamo iz testnega na javno".
  
  
• Ko smo se pred leti v neki točki morali odločiti, ali naš poslovni model preklopimo na plačljivo varianto (oglasi, reklame, na-pol-zaklenjeni-zadetki, za katere moraš plačati, da jih dobiš v celoti), smo se odločili: za uporabnika vse 100 % odprto in for free (beri: plača država). Zato pa brez dobička. Tako smo se takrat zavestno odločili. Vedeli smo: če ni profita, ni od kod financirati razvoja; če ni razvoja, bo pa nekoč pač prišel dan D.
  Danes je ta dan.
  (Mimogrede in še enkrat in jvano: klobuk dol, vsi moji s.p.-, d.o.o.- frendi, ki svoje firme ohranjate žive na trgu, ali celo rastete.)

Hvala, Gregor in Tamara. Ni mi žal za nobeno ključno odločitev.
Predvsem pa hvala mnogim. V temle članku smo se zahvalili našim partnerjem in sodelavcem ter povzeli, kaj smo skupaj vsa ta leta počeli.

Hvala še zadnjič za tole skupno rajžo po slovenski gledališki krajini nekoč in danes. Jutri pa je nov dan, bi rekel ex-prezident.

***

Eto, sledi samo še nekaj foto utrinkov z ustanovitve SiGledal na Ptuju in tista pika na koncu firme Zato. in pika:

Pozdrav

Električno shranjena dediščina

Pred pičlimi nekaj leti je bila še prava znanstvena fantastika, če je kdo govoril, da bi lahko dobil podatke o stvareh tega sveta z enim samim pritiskom na tipko. No, pravzaprav nekaj pritiski. Pa vendar, kako enostavno, v primerjavi z nekdanjim iskanjem po obaltnih enciklopedijah! Najsi moraš tudi nekaj časa srfati po internetu in se prebijati skozi abote človeškega, ki se jim ne moreš izogniti ne v življenju ne v računalniških spletih. Klepetalnice, neslana duhovičenja, lažniva prerokovanja, pornografijo bla, bla.

Vmes pa pomembna sporočila, koristni podatki in tako dalje. Internet je pač tak, kakršnega naredi človek. Nekateri se vsiljujejo v zavest človeštva drugi zasledujejo resnico. Žal so (kot v življenju) najuspešnejši vsiljivci, ki izkoriščajo splet za osebni EPP.

Ko mi je Samo povedal, da načrtuje internetni portal za slovensko gledališče, sem se takoj navdušil za njegovo zamisel. Iz radovednosti sem na slepo pobrskal po internetu. Naključno najdeni entertejnerji – Catherine Bell, Miguel Corcego, Barbara Flynn (kdo jih pozna?) – imajo po milijon in več zadetkov. Kaj pa naši? Milena Zupančič jih ima okoli petintrideset tisoč, Zlatko Šugman tisoč tristo, Iva Kranjc sedemintrideset tisoč. Pa je njihova umetniška moč neprimerno silnejša. Morali bomo torej nekaj storiti sami zase.

Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo sigledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah ... . Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika. In še naprej. Do Nollyja, Danila, Rakuše, Nablocke. Do Milade, Bakoviča, Tadeja Toša ... Do, do do ...

Veliko truda bo treba. Žrtvovanja, nesebičnosti. Preden se bo samostrelčeva iskrica razgorela in potem skalila v veliki Kaj je kaj in Kdo je kdo v slovenskema gledališču. Verjamem, da se bo sanja uresničila. Verjamem, ker čutim, da so ji pripravljeni služiti tisti, ki vedo, kako je treba: zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, podatek do podatka SiGledal.

Polde Bibič, 8. januarja 2007

 

Gregor, naš glavni IT-jevec (na fotki Borisa Voglarja) čisto desno spodaj:
(Ovi, v karo porhatni robači, sem SMS.)

Tamara: predstavlja eno od SiGledalovih akcij: 100 pisem mojemu igralcu. (Klikni na Tamara.)

Tudi občinstvo je dobilo besedo: učiteljica, slavistka, prosvetarka gospa Karolina Pičerko:

Ptujska otvoritev mi bo ostala v lepem spominu. Kar nekaj se nas je zbralo in vivo. (Tinček ima gotovo video material.)

Zato.

Nameraval sem še nekaj časa "skrivati", kaj počnem zadnje čase. Pač na temo, kaj delam, ko ne delam. (Kaj pa kaj delaš, Samo? Delaš kaj?) Pa si mislim: kaj pa mam skrivati?!
Prav nič.

Torej. Ko nisem nič delal, sem pisal kratek roman z naslovom Nemi grad.

Najprej sem mislil biti o tem tiho. Saj veste, vraževerje pa to. In lepo počakati, da imaš knjigo v rokah, potem pa se slikati in spodaj napisati: "Pravkar - še topla - iz tiskarne, jupi!" itd. "Pridite na predstavitev." Itd. In: "Hvala založbi, da je verjela vame, in uredniku, ki me je sk...-lincal, in mami in atu, da sta me spravla na svet, da ga lahko zdaj opazujem in opisujem."
In tako dalje.
Ko se v nadaljevanju že kar vidim, kako v Hollywoodu predstavljam svojo knjigo vsem trem tam živečim Slovencem v zamejstvu in po svetu. Ter seveda tujim scenaristom, ki se kar tepejo za mojo zgdobo. Abaut kastl, veri interesting, and surprajzing, ofkorz. Če sem pripravljen prodati pravice? Hau jes nou  - kako da ne!

No, in ker je bila ravno prilika oz. imenitna iztočnica - vprašanje Kaj pa kaj delaš? - pač povem kar zdaj: Friziram Nemi grad.

Tudi moja mama je bila frizerka.
Ena založba bi izdala roman čez dva meseca, druga čez dve leti, tretja prihodnje leto, četrta je rekla, da bi, ampak nič, kdaj bi.

In kaj zdaj cincam?

Prepisujem roman.
Sicer ne s peresom na papir, kot kak srednjeveški menih, se pa tako počutim. V svoji celici, za mizo, že dneve in dneve. V bistvu tedne in tedne. Friziram prizore s tega nemega gradu.

Deseta verzija (V.10) se mi je zdela pred kakšnim dobrim mesecem končna; dovolj dobra, "final.doc". Poslal sem jo na par založb. Potem pa sem delal neke druge reči (mogoče kdaj drugič o teh drugih rečeh. Če ne bo prišlo vmes kaj tretjega).

In ko sem pred kratkim pokukal v Nemi grad ... - joj, bolje, da ne bi!
Zaslišal sem, da kak stavek mora steči drugače. In sem ga popravil. Presneto, potem pa se je ogalsil še en drug stavek, češ, da si on tudi želi malo redčenja in pristiženja. In potem ni bilo konca s temi mojimi prisluhi. 

Zdaj sem pri V.13 in komaj tretjem poglavju! (Je pa jih sedemnajst.) Stavki čakajo na termin pri frizerju. Da dobijo trajno ondulacijo.

Tako.

Glede vraževerja sem črtal vraže.

Prihaja Nemi grad. Da spregovori. Nemi grad - kmalu na vašem bralnem seznamu. Ali še bolje na vaši knjižni polici. 

Samo ne mi zdaj prosim postavljati vprašanja: Za kateri grad pa gre, Samo? (Hvala.)
Povej raje, a te zanima, kako bo počasi prihajalo (prišlo) do knjige?

DA/NE? (lajk/bljak)
Ker ti lahko odločaš. V konkretnem primeru: ali boš bral/a nadaljevanje ali ne.

Letos si bom na Borštniku ogledal vse tekmovalne uprizoritive.
Prvič - ne, drugič v življenju - bom videl vse. Prvič - davno, v preteklem stoletju - sem moral gledati vse, ker sem bil član žirije za podelitev nagrad. Zdaj sem si to zaželel. 

Direktor BS Aleš Novak mi je prijazno - in velikodušno - odobril komplet vstopnic gratis. Na njih zdaj tam, kjer bi morala pisati cena, piše: vabilo. Resnica je, da sem ga prosil zanje. Iz naslova skupnega večletnega projekta, ki ga konec junija končujem: na SiGledal-u so "parkirane" tudi digitalne razstave Borštnikovega srečanja. In moj zavod Novi Zato. je delel tudi to.
(Ob tej priliki: Daša & Co. - Daša bo vedela, katera Daša - hvala za več kot dobro sodelovanje vsa ta leta".)
((No, naj še za konec tega sodelovanja malo pohvalim - in povabim na - omenjene razstave: zelo zgodaj so priromale na evropsko digitalno knjižnico Europeano in ex direktorici Boršnikovega, Alji Predan, se je to zdelo pomembno, berem.))

No, in tako zdaj vsak večer srečujem ljudi; tudi kar nekaj Ptujčanov prihaja, vidim, precej redno. In kolege gledališčnike, jasno. Tiste, ki so med gledalci. Izmenjamo besedo, dve o predstavi, ki jo gledamo (če smo na pavzi, med odmorom, da si pretegnmo noge), ali, ki jo bomo gledali (ko čakamo, da gremo v dvorano), ali sinoči po predstavi npr. z Vladom Novakom kar nekaj več besed, ker me je povabil na pivo.

Beseda dve o predstavi, potem pride zelo zelo pogosto isto vprašanje. Tole, tisto iz naslova zgoraj:

"In ti? Kaj kaj delaš? Delaš kaj?"

Odgovrim: "Nič takega, na kar ti zdaj misliš."
Ker z vprašanjem največkrat misli, ali kaj režiram, ali kaj pripravljam za na oder.
"Ne," rečem.
In ne rečem, kar bom rekel vrstico dve niže.
Sogovornik čuti, kaj hočem reči, oz. česa nočem reči, in hitro vljudno menja temo.
(Komunikacija med ljumi je res fantastična tema.)
Če sogornik teme ne bi menjal, bi Samo v naslednjem stavku dodal: "Pišem prošnje za službo."

(No, čisto čisto v resnici delam še kaj drugega, ampak, o tem kdaj drugič. Ker ni čisto nezanimivo to, kaj delam, ko ne delam.)

Torej po cca 35-ih letih dela, službe, delovnega razmerja, bom prvega julija privič brez rednega dela.
Doslej sem 35 let prodajal: režijo, predavanja, prevode, pisanje, vodenje.
Kadar nisem režiral, predaval, prevajal, pisal in vodil, sem imel tako, kot se reče, "za socialno varnost", zgoraj omenjeni projekt SiGledal.

Nisem se več znal/mogel/uspel ... prodati kot režiser, prevajalec, predavatelj, učitelj, voditelj.
Zato sem postal prijavitelj. Zdaj se prijavljam na delovna mesta za ...

V kakšnem od prihodnjih zapisov - če bo kak interes - napišem, kaj vse zanimivega se mi je že pripetilo pri teh prijavah oz. okoli njih. Oziroma, kaj delam, ko ne delam. In o tem, kako se znova učim. Ene nove vešče. Skila, kot se reče. Imenuje se: preživetvena strategija.
Stare veščine so odklenkale, naučil se bom novih. 

Slutim, da zares zanimivo šele prihaja.
Če bo kak interes, kdaj kaj o tem tudi napišem.
Naj?

DA/NE?
Ker ti lako odločaš. V tem prmieru: če boš bral/a ali ne.

_ _ _

P.s.
Mirno - valjda kot se s tujkama reče, šerajte ta zapis. Če vam je. Mogoče me pa ravno kak vaš fb prijatelj rabi, samo (in Samo) še tega ne ve ;-)

Pripis k p. s.:
Tujke so prima. In tujci tudi. Sam se imam za ksenofila.
Zelo me zanima, kaj se dogaja v tujih glavah. Zato berem knjige, recimo. Da mi drugi ljudje povedo, kaj in kako mislijo. Seveda pa od drugih pričakujem, da mi pustijo moje misli, da mislim, kot mislim. In povem, kar povem. 

Poklicala me je neka mama. Sinu v šoli grozi, da bo padel letnik. Če jutri ne piše spisa pozitivno ... Zadnja dva spisa je pisal šus. "Ga lahko do jutri naučiš pisat spis, Samo?" me je vprašala.

Ne nje ne njenega sina še nisem videl v živo.

Pred leti mi je nekdo rekel, da neka mama, iz LJ, išče nekoga, ki bi sinu - osnovnošolcu pomagal pri slovneščini. Ker da ne razume. Ker dobiva šuse. In če zdaj ne piše kontrolke pozitivno, bo padel in ponavljal razred. ... No, in če bi jaz poskusil delati z njim.

Skontaktiram gospo mamo. Da mi sinovo telefonsko. Sin mi pove, katere učbenike uporabljajo, jaz pa njemu, da naj mi poslika svoj zvezek. Medtem pičim v knjigarno Mladinske, kjer imajo na srečo delovni zvezek za 7. razred osnovne šole, prav tisti, ki ga uporabljajo oni. (Ker, kot veste, ni dandanes samo ene knjige, enega delovnega zvezka, ene resnice. Učitejeva avtonomija pa to. In prosti trg. Ali se reče svobndi trg? In ponudba in povpraševanje. Tudi v šolstvu. In še kaj bi se dalo verjetno reči.)

Kupim torej delovna zvezka, ker pojutrišnjem fant piše, jaz pa pojma nimam, kaj naj ga naučim. In se učiva.
In očitno naučiva.Kajti lani - letos je fant že gimnazijec - mi taista mama v približno istem času sporoči:

"X bo mel popravnega iz slovenščine. Če pojutrišnjem ne piše pozitivno".
In seveda ponovimo vajo: Sin mi spet pove, kaj jemljejo. (Glasoslovje in besedotvorje.) Okej.
"Začneva zvečer," mu rečem po skaypu (ki ga med tem tudi ni več.)

Do večera ponovim tiste premete in prevale, ki jih delajo slovenski glasovi včasih, ko se na zanimive načine zaletijo drug v drugega.
Fanta naučim par pravil, prepozna jih in opravi: piše 4.

Zdaj je X že v ... letniku gimnazije.
In zdaj je tu nov problem: spis. Tematski. O nekem literarnem delu. Kukr en esej.
"Pošlji mi oba spisa," mu rečem.
Poslika, pošlje, takoj. Motiviran je. (Nekoč se mi je zdelo, da je bolj njegova mama, zdaj se mi zdi pa pubec notranje motiviran ;-). Vendarle je zrasel.)
Preberem zadnja dva šusa.
Hja, res je - veliko je rdečega, točk na koncu pa premalo, da bi po profesoričenem kriteriju bilo vsaj za dvojko. Pravopis, slog, utemeljitev, pojasnitev ... - ne vem, ne razumem točno tega sistema vrednotenja ...  Nimam časa raziskovati, kaj kaj pomeni. Šus je šus. (Dva šusa v bistvu.) In do jutrišnje kontrolke še 16 ur časa.

S fantom se poveževa po spletu. On mi pošlje link. Samo kliknem. Nobl. 
Pomahava si.
Zrasel je. U, kako je zrasel! Velik fant.
Prepoznam ozadnje. Niso še menjali nobel pohištva ;-) Fant - simpatičen, še bolj, kot je bil. Sam je doma. Čaka, da greva v akcijo.

Pred leti je bil videti prestrašan. Zdaj je mnogo manj. Celo smeji se, muza: "Ne vem, očitno pač ne znam pisat," pravi.
Mu rečem: "Znaš, znaš, že od ... razreda osnovne šole, ko si se naučil pisati; znaš. Samo ne tako, da bi zbral dovolj točk."
Se strinja. (Kaj pa če drugega. A vidim, da mu ni do mojih besednih igric.)

- Kdaj pa pišeš? (vprašam rahlo v realnem upanju, da mama močno pretirava.)
- Jutr.
Premolk. Razmišljam, kaj naj rčem. Mati ni pretiravala. Škoda.
- Kaj bova naredila?, ga vprašam.
- Ne vem. Vi ste učitelj, mi reče.

Na nek način ima prav. Če bi on vedel, kaj naj zdaj naredi, bi verjetno to že naredil. 

- Pa misliš, da se da v enem dnevu naučiti pisati spise? - ga vprašam.
- Ne, mi brez pomišljanja reče. Pameten fant, si mislim. Ni zabit. Razume.
- In kaj bova zdaj?, spet vprašam.
Simpatično me gleda z ekrana. (Pomislim: kakor da sva v času korone; on-line, na daljavo, teamsi pa to. Le da se zdaj ne bova igrala šole, pač pa reševala kožo.)

- Imam eno rahlo prifliknjeno idejo, mu rečem. Če imaš uro in pol časa in če želiš, jo lahko sprobava. Right now. Sicer pa je na ekranu spodaj desno - če ti ne bi bilo všeč to, kar bova delala - rdeč gumb. Pritisneš, kadarkoli, in se najina povezava raz-veže, prekine, pade. No, mogoče potem zaneslijvo padeš tudi ti. Na tebi je, če ti je tole za poskusit. Druge ideje nimam, mu odkrito rečem.

Gleda me. 
Ne reče nič.
Onega rdečega knofa pa tudi ne pritisne.

- Dobro, potem pa zastopim, da si za to, da greva delat, rečem.
In delava uro in pol. 
Pred tem sem porabil še eno uro, da sem prebral dva njegovsa spisa, obnovil literaturo, o kateri se učijo in o kateri bo pisal, predvsem pa razmišljal, kaj naj. Kako naj danes fanta naučim v uri in pol to, kar bi se moral naučiti sam v urah in urah branja. To, česar se ni naučil, ker ni pisal punci dolgih pisem. Ker se ni šel journalinga, kot se danes reče skrivnemu dnevniku. Ker ni pisal v "moja knjiga lepo prosi, da jo čista roka nosi" - misli v spominske knjige sošolk in sošolcev. Kako naj danes predelava ta prepadaaaaaaaaaad, da ga bo juri sedmo šolsko uro uspešno preskočil?

***

"Mislm, da mi je šlo dobr," je držal obljubo in mi poslal mail takoj po pisanju. Cenim. Držal je besedo. 

***
Čez par dni.
Zjutraj se je najprej oglasila mama: ".X pisal pozitivno, hvala, Samo. Zmeniva se za ceno."
Potem pa mi je napisal še on: "Pisal sem trojko".
"Vidiš, da znaš pisati," napišem in stisnem pošlji.

Tako.
To je bil malo daljši uvod, namenjen naslednjemu vprašanju:

Si kdaj že slišal/a za kakšnega učitelja, ki bi učencu dal šus, potem pa bi mu rekel: pridi popoldan k meni privat na ure, pa te bom rešil, da boš v šoli dobil pozitivno?

Jaz še nisem.

Poslovna priložnsto za učiteljski kader - v javni šoli mu daš šus, potem pa pride k tebi popoldan privat, kjer obravnavaš njegovo bolečino?

Jaz za to še nisem slišal. Upam, da tudi nikoli ne bom.

***

Zakaj mi v bistvu hodi ta prigoda zadnje dni po glavi? Morda zato, ker tudi moj sin hodi v šolo. Uči se za zdravnika ...

Pisal sem prejšnjič o svoji prvi kolesarski turi. Ostal sem na pol poti. Naj jo pripeljem do konca.

Končno sem si torej privoščil kupico vina.
- Dajte mi onda jednu čašicu bijeloga molim, pravim. 
- Nemrem vam dati, odgovori. Lahko da si kupim kartico, za 3 eur, nanjo naložim najmanj 5 eur, potem pa si pri vinomatu (tisti bačvi) sam postrežem, kar mi paše. In hitro doda: pa čašu si onda lehko zemete sobom.
- Hm, rečem, kaj mi bo sicer res lep kozarec za vino na biciklu ... (kaj, če srečam ormoško policijo zapovrh, me spreleti, pa najdejo kronski dokaz).
- Jaz bi res samo en kozarček, ji zatežim. Vozim, pa to.
- Na žalost, ne ide.

J. ga; kupim kartico, naložim ojre, grem do vinomata.
Vinomat sem videl prvič v življenju v Londonu. Nek Vinarium se je mogoče reklo; ogromna bajta tam poleg Shakespearovega Globe theatra. Seveda ekipe za Globe nisem navdušil, za vinarium pa ni blo treba dvakrat reči. Kasneje, ko sem rihtal oni rov pod gradom, sem si mislil, da bi bilo fajn, imeti en tak vinomat, z vini vseh okoliških vinarjev. V Novi Gorici sem videl: sredi blokov prodajalna in v njej vsa vina Brd in Goriške in z Vipavskega ... Tako sem si predstavljal: na eni strani sten, po vseh rovih, vinomat v dolžini vsaj 50 m plus, ... največja vinomatska-kontinuiteta od blizu in daleč. Kako se je končalo, Ptujčani veste. (Tukaj sem pisal tudi o tem, ne edinem, neuspehu.)

Dobim torej kartico, dobim čašicu, posjetim bačvicu.

Gledam kakšnih devet buteljk, v treh razdelkih, zagotovo primerno ohlajenih, za steklom, spodaj pipice ... celo lepo prebrem nalepke - da si ne bi natočil česa sladkega - (za na pot sem si šel kupit še bralna očala, 12 ojrov, v Sparu, in eto, zdaj mi bodo prišla prav!) - in ugotovim, da cena vina za eno kupico ni prav visoka in da si ne bom upal spiti vsega, kar mam na kartici.

Kam naj prislonim kartico?
Bila je tam reklamna ploščica, od te mašine. Aha, tu.
Prislanjam. Pa iz pipice ne priteče nič. Dobro, to ni to. Iščem dalje. Krožim s kartico ob mašini levo, ob mašini desno, nad njo, pred steklom. Če bi me kdo opazoval, bi mislil, da blagoslavljam vsebino ali izvajam kak svoj obredni ritual. 
Seveda nisem šel vpršat receptorke, kje se zdaj to natoči. Po vsem, kar je že dobrega storila zame. Ne bom je več gnjavil. Zato se resnično potrudim.
Čez nekaj časa obupam. Iz pipic ni priteklo nič, kam prisloniti kartico - nisem odkril.

Odkrito ji povem: Oprostite, jaz sem še iz analognih časov ...
Potem gre z mano in reče: "Tu jo morate umetnuti."
In na robu mašine je ena zelo zelo tanka režica, kamor seveda paše kartica. 
- Nisem je videl, pa če mi verjamete ali ne. Kljub očalom.
- Pa znam, i drugi je ne najdeju, mi pravi simpatična receptorka.
Hočem biti zdaj konstruktiven še jaz, in svetujem: Tu, na robu, levo od te reže, bi predlagal, da nalepite eno tako veliko, debelo, recimo rumeno, puščico in bo takoj vsem jasno.
- Je, je, narućili smo, čekamo već dugo, da nam šalju.
Umetnem, pritisnem gumb, pipica mi natoči; res hladno, kozarec se orosi, res dobro, suho, nimam pojma, kaj točno pijem. Paše.

Potem s to kupico še malo posedim na terasi na sončku in se delam turista. Pride namreč skupina žensk. Ne morem, da ne bi slišal, kaj se pogovarjajo meter od mene. Njim se zdi, se mi zdi, da sem tujec, pa so precej free. Po čem to sodim? Pogovarjale so se ene take, precej osebne reči ... No recimo, pravi ena:
- Ej, naša šefica, ful se baba rihta pa to ... Lani, na Korčuli, gremo mi na plažo in gledam in mislim, če jaz to dobro vidim, in vidim, res, tam leži, ona, čisto razkrečena, naga, naša ravnatlca. Mater mi je blo nerodno ..., ko jo vidim tam razbacano ...

Nadaljujem pot.

V Ormožu sem zavil na tisto bencinsko, pri gradu, kjer sem si včeraj sposodil nastavek za na tlačilko za avte, da-gre-na-bicikl.
- Bi prosil, če mi porodate - ker vem, da imate - en tak adapater za pumpanje, da bom lahko uporabil tisto vašu pumpo zunaj ...
3,40 eur, dva komada! Nauk: ne misli na včeraj, če lahko kupiš danes.

Nakar se ustavim še pri bratrancu Petru. Itak se vidiva samo na pogrebih. Nedavno smo pokopali teto. Petra so prosili - jasno, ker Peter ima lep glas in lepo pove in še daljnja žlahta je - in Peter je povedal. Lepo je govoril. Vem, da o teti ni imel skoraj nič podatkov. Peter pa je sestavil tak govor ... vam povem; še ChatGpt si tega ne bi bil sposoben namisliti. Ne, res, brez zafrkancije. Res je lepo povezal par dejstev, ki smo jih skupaj napraskali o naši daljnji teti. (Ki je bila posebna frajerka. Ampak to zdaj ni tema.)

Ormož. Tu sem prvič - in (doslej) edinč v življenju - dobil antidepresive. Ko sem pojedel prve tri tabletke, se mi je zdelo, da lahko z lopato ročno prekopljem najmanj Pohorje. To doživljanje se mi je zdelo vendarle malček čudno, zato sem doktorju Jožetu Magdiču rekel, da pa tega ne bi več jedel. Je rekel, da bi bilo bolje, če bi. In nisem. (Gospod je nedavno umrl; mogoče pa je imel prav, pomislim, da bi bilo res bolje, če jih bi.) Ormož ... O njem sem nekaj malega pisal tudi v romanu Mladićev mladič.

Ormož, čakam Petra.

Prihaja s Ptuja, kjer je - ziher - lepo govoril na Dobrotah slovenskih kmetij. Sin in in hčerka me prijazno sprejmeta in pokramljamo o tem in onem. Nakar s Petrom malo obujava spomine in - poglej ti to - zdi se, da omladine ne dolgočasiva z bajkami in povestmi iz prejšnjega stoletja. Koliko sva spila špricerjev, ne povem, ker s to ormoško policijo res ni šale. (Sem zračunal: oglobili so me natanko za 23 malih ožujskih v tistem hotelu; žuja je zakon. I osjećaj i filing.)

V Gorišnici se oglasim še malo pri mami. Malo se pomeniva o tem, kako sem se naučil voziti bicikel. Takole:
Medtem, ko je ona v Moškanjcih imela na vodni ali še bolje na trajni (ondulaciji) kakšno žensko, sem si jaz sposodil spodaj ob bolafiji parkirano strankino kolo in se vozil do letališča in nazaj. Ko sem bil že dober, je šlo do Mezgovcev ali celo Dornave. Kolesa seveda niso bilo zaklenjena. Kasneje so prišle one ključavnice, namontirane kar na kolesus, za sedežem, pod pakettregerjem; ena taka pločevinasta paličica je šla skozi napere (špice po domače). Ključavanice na ključ in potem na številke so prišle, ko nismo bili več v Moškanjcih in si več nisem sposojal koles.

Tako.

Imam adapter, briga me ali sem na pol praznem ali pol polnem. V tej kavarni pri gorišniški cerkvi je res fajn živahno. Prvič opazim, da je pred cerkivijo doprsni kip dr. Janeza Janžekoviča, pa nisem prvič tod okoli; pa imam njegovo porumenelo knjigo doma.

Napišem, kar pravkar bereš. In zdaj pedala pod noge.

...

Doma drugi dan pripišem:

Pri Botri, kak kilometer stran, se zavem, da sem brez čelade. Pozabil sem jo v kafiču. Ustavim, da bi se obrnil. Pa je na prtljažniku; s tistimi trakci in sponkami se je nekako zataknila med vste tiste nosilce in žičke in kajjazvemkaj.

Ona razgledna točka od včeraj? Imenuje se Mađerkin breg.
Zakaj tako ime?
Zato:

Slavna budimpeštanska primabalerina se med prvo svetovno vojno zaljubi v avstroogrskega soldata, ki je bil doma iz teh krajev. Ona pusti balet, zapusti rodno Pešto in odide z njim v njegove kraje, kjer Mađerka živi v majhni bajturini do konca svojih dni.

Lajf is lajf ali po slovensko tako, kot nam je povedal pisatelj: Ljubezen nam je vsem v pogubo.

Samo, občan

Pripis:
1. Bratrančevo simpatično deco - se mi zdi - navdušim, da bosta brala Izidorja Cankarja, S poti. Ker to je pa res treba brati.
2. Zdravc: Prav si imel; res se znajo iti turizma. Zdaj mam v denarnici še dve kupici vina v digitalni obliki.

Pred desetimi leti sem dobil za rojstni dan bicikl. Potem sem si večkrat mislil, da bom nekoč vzel dvojne gate in pičim s peciklom nekam pač. Potem sem si nekoč kasneje kupil v Lidlu torbi za na bicikl. Klinc, ugodno, pa to. Pa sem vzel. Za tovorit knjige iz knjižnice so bile nebroj krat super.

Oni dan pa sem si rekel: 10 let si rabil, zdaj pa greš.

In sem šel. V Hervis k Alešu si kupit kolesarske hlače. Če glih popuščajo cene ... Iz trgovine sem odšel z novimi tekaškimi copati. Potem sem se pa, ko sem videl, kakšen popust mi je dal, vrnil in kupil res še bicikl hlače. Ne vem, ful španajo, čeprav so XL, mogoče to mora tako biti. Ali pa sem kupil ženske. Pojma nimam.

Ko sem zapiral torbi, me kliče Zdravc, češ da mam neki avto in da bi blo treba podaljašti. Zdravko, včeraj sem bil pri tebi, mu rečem, pa te ni bilo, pa je bil zadnji dan, pa sem kar na servisu opravil ... On pa meni, da je včaraj bi tisti dan, ko on dopoldan ne dela. In mu povem, da grem prav zdaj na dve kolesi in malo nekam pač. In sprašuje, kakšno kolo mam, pravim, na dve kolesi, in potem ha-ha, mislil je, če na elektriko in to. Ne, analogno. In mi pove, da moram na neki razgledni stolp obvezno, če bom že tam blizu.

Od doma leti ko šus, po bregu navzdol, skoraj kak kilometer. In še več bi, če ne bi moral v križišču zavirati. Odvzem prednosti. Potem pa na ravnini pogruntam, da sem pozabil čelado. Naj se vrnem? Eh ... Sin je rekel, da urgentni radiolog - ki so šli iz UKC MB - pomeni, da če ti kakšna žilca poči, in strdek, in njega pa ni, si adijo. Pa pomislim, da lahko žlopnem, udarim z glavo po nčeme, si nato še predstavljam nek strdek in radiologa, ki ga ni, in se obrnem in se vrnem. Po čelado. Ko še ves svež diham v breg, si mislih: dobro, to je bilo ogrevanje.

Na bregu (Hajndl?) pred Ormožem začne deževati. Skrijem se v neko šumico. Super, paše. Rekel sem si, da ne bom dol stopil v tem, že prvem bregu in itak, da ne bi, če ne bi začelo deževati.

V Ormožu se skoraj podelam v nove kolesarske hlače, ko mi meter za ritjo zatrobi sirena. Policija. Primem se za prsi. Instiktivno. "Pas? Si pripasan?" pomislim. Avtomatizem pač, ko si v avtu in imaš bližnje srečanje s policijo. Nemudoma stopim dol. Da sem na obvoznici, pravi, in da je to 160 ojrov. Da pa če plačam v sedmih dneh, potem je to 80, predvsem pa, da naj peljem malo naprej, ker tu ne smeta stati ... In peljem malo naprej in ko sem tam, mi vzameta osebno in rečeta, da je tu za njiju nevarno in da se vidimo tam še malo bolj naprej ... Pravim: "A gremo k Prosniku?" Rečeta, ne, pri Lidlu. Dobro.
In tam me res čakata.

Vprašam, ali lahko plačam v treh neh, in če je potem to 40. Nista za hece.

- Kako kolo mate? me vprdaša policaj. Sem misll, da mu je všeč. In se hitro pohvalim.
- Ste že drugi danes, ki me to sprašuje. Ne vem, moško, obično, na po moje 3 x 7 brzin.
- Scott, vidim, reče in zapiše v zapisnik: vozilo: scott.
Potem malo pokramljam z njim, zdim se mu znan, pa prideva na Hervis in na prodajalca Aleša, ki kako super prodajalec da je in da bo pa zdaj 50 % popust. In ppravim, da si tip ne bi preveč obetal, da je vidno vse manj robe on pa, da menda dobivajo vedno novo.
Potem se vkluči še policajka in pravi: Če greste naprej proti Središču, morate spodaj, skoz podvoz, ne smete zgoraj, čez nadvoz.
- ... ker vaju bom stam spet srečal?, vprašam. Pa ji ni blo preveč smešno, policaj pa se je še kar kislo nasmejal in rekel:
- Ponavadi se ljudje ne smejijo toliko kot vi, ko jim napišemo kazen.
- Kaj naj, rečem. Jezen sem ko hudič nase, pa samo kompenziram in se delam jebivetričnega, ha, ha. In sem res srečen, da sem se vrnil po čelado, ker sicer, bog ve, za koliko bi me oglobila.

Potem zavijem k Prosniku na južno. A opazim, da mam gumo na pol prazno.
Najprej bom to porihtal, si rečem. Grem na prvo pumpo. Nimajo, onega adapterja, da bi napupal kolo. Majo pa informacijo: Tam pri parku, kjer je za kemperje, tam mogoče majo.

Pridem do tam. Tam majo. Posodijo mi vmesnik/adapter in napumpam gumo. Vrnem vmesnik, se zahvalim, kupil pa ga ne bom, ta košček, ker ga bom itak zgubil. (Sicer imam v torbi neko malo pumpo, ki sem jo kupil, ampak nisem ziher, če nisem kupil napačne - za pumpanje žog.)

Nič, ne bom jedel že zdaj, ker bom ziher ruknil pivo in potem mi več ne bo goniti. In pičim proti Središču, čim prej prek meje, grem jaz v toplice. Tu blizu, Sv. Martin. (Mimogrede, v tistem podvozu takoj za Ormožem se skoraj izgubim.)

V Čakovcu mi povejo, da moram levo, proti Murskemu središču. Okej. Grem jaz kar tja. No, potem je samo še 6 km do Sv. Martina. In sem kočno tam. Guma je na pol prazna. Ali pa na pol polna. Kako boš gledal, se vprašam?
in se odločim, da je na pol polna.
Potem je do toplic le še 3 km. Vem, kaj je 3 km. Od fotra do doma. Gonim in gonim in nikamor ne pridem. Navigacije nimam vklopljene, onih števcev na biciklu nimam, namerno, ker me ne zanima brzina ne razdalja. Zavozim med neke ovinke, ni prometa, je pa še upanje. Da bodo terme za ovinkom. No, bolj gledam zadnjo gumo, kot pa, kaj je spredaj.

Na recepciji hotela.
- Dobrodošli.
- Hvala. Prespal bi pri vas.
- Imate rezeravacijo?
- Ne. Dve noči bi prespal, pravim. Samo dve noči. Tisti "samo" pomeni: "valjda ne bo noben problem".
Dolgo ne reče nič. Gleda v ekran. Z menoj govori v zelo polajt hrvaščini, taki turistični oz. tujskoprometni. 
- Oprostite, neće moći, puni smo, možete prespat samo jednu noć.
Ne skrbite, kaj bo jutri, se spomnim.

"Dozvolite, ako može, ako bismo mogli dobiti vašu osobnu, evo, zahvaljujem, da da vas pitam, mogu naplatiti .. " Potem pa se receptor še malo pomeni s kolegom na drugem šalterju in zdaj spregovori eno res tako lepo ... medžimurščino recimo. Res res lepo. Jaz bi še, ampak on je z uradno ceremonijo fertik.

Zjutraj s svojo pumpo kao nekaj pumpam kolo pred hotelom. Pa ne dolgo. Ker haska ni. Zdi se mi, da gre več ven kot notri, zato raje kar neham. (Hotel pa poln nekih portugalskih športistov, v liftu potreniram duolingo ingliš in moj soliftar je from South Korea, v trenirki, športa pa nekaj, kar ne zastopim. Šteka, da ne štekam, pa reče soccer, pol pa prikimam, in si mislim, da je to fuzbal.)

Zdravc je rekel, da je ta razgledna točka blizu, torej pičim. In dodal, da bom pač malo rival, bregi pa to. In nisem! Zdaj sem na terasi te razgledne točke, na sončku, ko tole pišem, in nisem rival niti metra!
Spodaj, v Štrigovi na pumpi, sem šel spet pumpat. In niso imeli adapterja. Ne za posodit ne za kupit. Nič hudega. Včeraj je ves dan zdržalo na pol polno, torej bo še naprej. Mogoče to tako mora biti, zaradi prvič ponih torb pa to.

Priguram - nestopivši dol - do tega razglednega stolpa, - spet je blizu in spet ga vidim od daleč in res je blizu in ni konca in kraja gore dole .... - in si mislim, da je mogoče zračne razdalje toliko, kot pravijo. In kaj vidim najprej:

Napravo za pumpanje koles in to: S PRAVIM nastavkom za moj bicikl! Avtomatiš. Stisneš gumb, hidravlika te napumpa in to je to.
Nemudoma priklopim na mojo zračnico. Stiskam gumb, nekaj ruži. Torej pumpa. 
Pogledam gumo: prej je bila na pol polna, zdaj je nasedla.

Mašina ne dela. Sem pa iz svoje zračnice uspešo spustil ves zrak. Če bi bilo kolo brez torb, mi to ne bi uspelo. Teža obeh torb - ker noter imam svededa debelo bukvo, očala, tablico, ono malo pumpo, ki ne vem, ali je za bicikle ali za žoge, zobno ščetko in dvojne gate - pa kot še nikoli.

Spomnim se, Zdravc je rekel, da se moram ustaviti, da bom videl, kako sem tam grejo turizma.

No, pa da vidimo.

Grem k blagajničarki vprašat, ali ima pumpo za kolo. Nima. Mislim, pravi, da ima, zunaj, avtomatsko, le da ne dela že par dni, ker je treba popravit mašino.
Okeeeeej.
Dobro, naj mi da eno kupico vina za začetek, rečem. Ker je Zdravc rekel, da naj spijem še enaga za njega. 
Da nima kozarca vina. Ampak da mi lahko da žeton za avtomat, ki bo mi potem nalil eno kupico vina. Pa da lahko grem na vidikovac.
Ji pravim, da bom šel, ampak, da se moram najprej malo orientirati in preračunati, koliko ur bom potiskal kolo do doma. Ker da sem doma blizu. In da naj mi potem prosim da belo kavo. Tega tudi nima. Ker ima kavomat.

Potem pijem na teresi coca colo in pride gospodična in pove čudodelne besede:
- Zdaj bo nekdo prišel od doli s pumpo.
Zdravc že ve, kaj govori, ko govori o tem, kako se tu vejo iti turizma.
Čez nekaj časa, ki itak ni faktor, dejansko pride gospod v delavskem kombinezonu. Moj rešitelj.
- Ste vi moj rešitelj?, pravim. 
- Je, pravi. In doda:
- Dopelajte biciiklu do bačve.

Pripeljam bicikl do soda, v katerem je očitno oni vinomat. Gospod odpre omarico zadaj in izvleče ono pravo cev, z manometrom in profi priključkom in to, kot na bencinski pumpi. Valjda, si mislm, ta vinomat rabi kompresor, da ti pihne vinčka v kozarček.

Ugotoviva, da ne bo šlo. Ker nima adapterja.
Hm ...
- Niš, bumu se nekak snašli.
On že ve, kaj govori. Konec koncev je on mojster, hišnik, vzdrževelec, on že ve.

Mu razložim historiat zdaj-po-pumpanju-čisto-prazne-zračnice, se vmes vsaj 10 krat zahvalim, da je prišel, da se pa res znajo iti turizma, in da ja, včasih en jeben adapter, zajebe umetniški dojam.

- Bumu se snašli, pravi. Katera generacija sem, me vpraša. On 62, jaz 66. Sledi Mirko pa Slavko pa to. Mladića ne načenjam.
- Pravite, da ona naprava tam pa da ima pravi nastavek za vaše kolo?, me vpraša. Znate, ne spoznajem se na ove moderne bicikle, mi reče.
- Ja, ima, čisto pravi nastavek, le da ne dela!
- Dobro, sijajno, pravi. In greva do pumpomata.
Vzame olfa nož, odreže cev s tistim nastavkom (glej sliko zgoraj), ki gre na moje kolo, in greva spet do vinskega sodčka.
Potem vzame neko cevčico, ki jo postine v svojo neustezno cev, drugi konec vtakne v ono odrezano cev, ki paše na moj bickl ... Dela.

Povabim ga na kavo na recepcijo. Aja, ne moreva tam. Greva na kavomat. Se res zahvali. On: Pa kaj, nebumu vas zaj tak tu pustili, kajne?
Potem on gre, ker je v gužvi, jaz si kupim vstopnico za na razgledno točko, ker nisem. Nakaj grem pisat tole, kar zdaj bereš.

Tako. Mogoče je to vmesno poročilo s poti. Mogoče pa že tudi končno.

Zdaj bom še kupil eno kafe dečvi tukaj. In jo vprašal za mail, da ji pošljem to zabeležko. (Šefe, gazda: baš su bili ljubazni vaši ljudi, stvarno. Skidam kapu. Še bum došel. A njima dajte povišicu, makar temporarno.)

Kupil si bom še kupico vina. In pomislil še enkrat na Zdravca. Deklina sicer ne ve, katere sorte rastejo tod okoli, ampak, meni je v resnici tudi čisto vseeno, samo prijzanega gosta sem se hotel narediti in pač nekaj vprašati.

Mogoče se do doma še kaj javim. 
Mogoče si premislim in ne bom več videl pol polne, ampak pol prazno zračnico. (V smislu: danes je menda grozen ali menda čuvodit dan.)
(Andreje mi je v BickeEku sicer prodala rezervno zračnico; tudi torbico za pod zic za opremo sem si kupil, nimaš tu kaj. Menjati pa zračnice pri 60-ih še ne znam. Ej, ej, ne se režat: Bi pa jo znal zaflikati! Če bi mel gumilezngo. Pa malo finega šmirglpapirja.)

Sanja Kmetec me je povabila na svojo gledališko predstavo.
In sem šel. V Cirkovce. Že dolgo nisem bil tam. Spomnim se, da je večnamenska dvorana tam ooooogromna.
O bože mili, kako bo zdaj to ona shendlala. Še včeraj (lani) je bila gimnazijka. Kaj to ona v bistvu: igra, režira, v kakšni skupini?

Pet, šest minut so zamujali z začetkom, pa sem se ozrl nazaj in: dvorana polna!
Neverjtno. PR? Marketing? Letaki z zaviona po vasi? Plačane reklam na radiu? Verjamem, da NIČ od tega. Kaj pa? 
(So še, še so ljudje povezani. To daje upanje.)

Dobim gledališki list.
Pa vidim, da Sanja vse to ne samo vodi, ona je tudi napisala tekst, dramo, dramsko besedilo. Opa, pogumno. (Bo tudi pogubno?)
Aha, si mislim, morda mora imeti skupino, ker študira na pedagoški; praksa pa to.

In se je začelo.
KOT BI BILA ZLATOLASKA je naslov uprizoritve. 
Deklica Zlatolaska (Zoja Unuk) živi pri svoji Teti Amaliji (Ela Unuk). Teta je famozna pevka. Ja, če ne bi glasu ukradla Zlatolaski in jo zaprla pred svetom. Hvala bogu Zlatolasko zasliši Filip (Matevž Mertelj), ki obiskuje svojo simpatično na pol gluho babico Tončko (Ela Napast) in Zlatolasko po številnih zapletih in dogodivščinah reši. Laž ima kratke noge. False self pa kratek rok trajanja. Tudi trije kakopak rahlo zmedeni možje v modrem so vpeti v reševalno akcijo (Tom Crnjakovič, Jan Karneža, Teo Dobič), Sprehajlalka je Iza Kmetec, Prodajalka Carmen Ajla Medved in Sladoledarka Shefika Ela Napast.

Prava zaokrožena gledališka uprizoritev! Z uvodnim spoznavanjem glavnih likov, drzno odločitvijo - tveganjem, zapleti in - kot se spodobi - srečnim koncem.
Zabavno, duhovito, poigravanje s klišeji, tudi čisto prav zafrkljivo do sveta odraslih in predvsem z močno osrednjo temo: najti svoj glas, zlagana javna podoba, nekoga slišati, videti, ga osvoboditi ... in se ob vsem tem tudi vsaj malo zaljubiti.

Nisem vedel, da ima Sanja tak občutek za pisanje zgodb! V šoli sem že opazil, da zna biti odločna organizatorka, da ima ideje in da je njena drža, kot se grdo reče, proaktivna. V Zlatolaski je napisala namreč odlične dialoge, zabavno in napeto zgodbo in pri vsem tem, stvar govori o lepih, vrednih in plemenitih rečeh, ki v življenju štejejo. Igralci so sproščeni, radoživi, se zabavajo in občinstvo v dvorani jih pozorno spremlja. Poleg tega pa "vletava" na oder še prava tehnična ekipa (Branko Medved, Vlado Brglez, Luka Smonkar, Žan Dobič), ki bliskoviti prestavi scenografske elemente, ki sta jih izdelala Boštjan Kmetec in Luka Smonkar.
Prisrčna zahvala nastopajočih režiserki na koncu je dala videti in vedeti, da se je skupina pri delu imela lepo in ključno: da si želijo še. Da bodo še naprej pri Prosvetnem društvu Cirkovce imeli Mladinsko gledališko sekcijo pod Sanjinim vodstvom.

Po premieri (16. 5. 2025) na hitro zvem o svoji zmoti: da Sanja ne študira na pedagoški, pač pa filozofijo in sociologijo. 
Potem vidim še eno ex-gimnazijko, Ajdo Marin, ki je na odru sicer nisem videl; seveda ne, ker je bila šepetalka.
Sanji na hitro rečem, da mora še pisati, ker ima res občutek in za zgodbo in za dialog in da takih iger za mlado občinstvo manjka in ja, res mislim, da se v njej skriva tudi ta talent. Ona odfrli proslavljat s skpino, jaz domov.

Kakšno šolsko uro trajajoča uprizoritev mi je bila v mnogih pogledih zelo zelo všeč. Oglejte si jo; mogoče s svojimi mladiči in imeli boste iztočnic za pogovor in debelo uro ne-gledanja-v-ekrane.

Zdaj pa, Sanja, oprosti, ker te bom malo "izkoristil" in zapisal še par misli, ki mi hodijo po glavi od tvojega povabila naprej.

Ko se je na Ptuju ustanavaljala gledališka (umetniška, tudi likovno-filmska) smer v Gimnaziji (kamor je Sanja hodila v šolo in kjer sem jo malo tudi učil), sem se trudil razložiti, v čem vidim smisel take šole. In ena od tez je bila, da bodo nekoč ti dijaki imeli svoje raznorazne poklice - sploh ne nujno umetniške - in si oblikovali družine, in bodo svoje otroke verjetneje vodili v gledlišče, verjetneje prebrali več knjig, da bodo obiskovalci koncertov, kino predstav, razstav, ... na kratko: da bodo "dobri gledalci" - tisti, ki zato, ker več vejo, tudi več vidijo. Skratka: izobražujemo bodočo publiko.
Mogoče, mogoče bo kdaj kakšna današna dijakinja, potem ko bo končala pedagoško in bo šla delat, nekoč, nekje v kaki šoli imela svojo gledališko ali lutkovno skupino, ko bo njena "šefica" šla v penzijo. (Ker vemo, da je gledališka/lutkovna skupina trening-teren za številne reči, s katerimi živimo v "realnem" svetu: so-delovanje, so-odgovornost, ne-egoizem, pripadanje, upoštevanje potreb, želja, mej drugega, skupni in ne le egoistični cilji, po domače: ne znati poskrbeti samo za lastno rit, ampak se znati vključiti in skupaj graditi NAŠ, skupni, skupnostni svet ).
Neumorno sem v svojih zapiskih o smislu umentiške smeri v gimnaziji - v takšnem mestu kot je Ptuj še posebej - mantral:
Čez 15, 20 let se bo to, kar se učijo danes, prišlo prav družbi in skupnosti in kulturi in mestu in svetu ...

No, in sem se zmotil! Sanja me je demantirala.

V prvem letniku faksa je in ima svojo skupino.
In videl sem iz predstave, česa vsega se je naučila v srednji šoli. Od razmišljanja, do razumevanja sveta okoli sebe, do upovedovanja vsebin, ki jih hodijo po glavi in konkretnega uprizarjanja v gledališki skupini.
Ni še niti dobro začela študirati. Nima še svoje družine, svojih otrok. Nič ji ni "mus", ni na pedagoški, ni to njen bodoči poklic.

Ali z druge strani: to, česar se je učila "predvčerajšnjim", že uporablja "danes".
Kako sem se motil in zmotil! Kako lepo je tako vsekati mimo!

Jasno mi je, da se tehnični razvoj dogaja bliskovito in da če sem si včasih mislil, da bomo čez deset let za iti na sekret potrebovali pametni telefon, da to ne bo čez deset let, ampak pojutrišnjem. (Ne vem, mogoče bo po iztrebljenem pametni telefon zdefiniral, koliko slojni papir uporabiti; ali povezan z osvežilcem špricnil ravno pravo količino ravno pravega parfuma z vonjem po borovem gozdičku, pokošenem travniku ali aleji španskega bezga. Slogan: "Ves svet prinsemo v vaš sekret.")

Sanja me je demantirala. Prerasla. Njen učitelj bi moral dobiti šus. Ni trajalo 15, 20 let. 
Danes je začela uporabaljati to, kar se je naučila včeraj.
Očitno so mnogi njeni učitelji opravili svoje delo dovolj dobro. (Povem "tek toliko", da se spomnimo za čase, ko/če se bo podolgem in počez "sralo" po šolstvu.)

Na koncu, na rampi cela skupina nastopajočih zapoje: "Kdor zna, zna."

Samo, občan

Zaključevala je študij na FF v Ljubljani. Ko jo je poklical ravnatelj ptujske gimnazije, prof. Rudi Čeh, in rekel:
"Rabimo te, pridi."
In se je vrnila na Ptuj in začela poučevati slovenščino. V Klubu mladih pa se ukvajrati z gledališčem.

Nadaljevanje?

Pol stoletja - !!! - mentoriranja, režiranja predstav, proslav, ugledališčenj poezije, direkotrski mandat v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani ...

Od letošnje (2026) pepelnice sediva in jo poslušam. (No, seveda, ne čisto vsak dan.)
Cilj?  - Monografija o njenem delu.
Smisel? - Njena vloga pri prehodu iz vsega, kar je bilo v gledališki bajti pred njo, v obdobje profesionalizma, do danes.

Generacije mladih so hodile k Branki v skupine Stopinjice, Stopinje, Teater III, gledališko skupino Svobode, Gledališki studio.

Zdaj pa bistveno:

Si sodeloval/a z Branko?
Pri njej igral/a?
Delal/a z njo sceno, kostume, gib, luč, glasbo itd.?
Pošlji mi prosim kak stavek, dva; misel, dve o vajinem sodelovanju.

Mislim si, da bi bila Branka vesela, če bi - ko bo, če bo - nekoč v knjigi prebrala tudi tvoj zapis/spomin o vajinem sodelovanju.

Se priporočam.

Vse, ki mi boste kaj poslali, bom seveda vključil v knjigo. Vključil bom vse, kar boste napisali. (Razen, seveda, če bi mi kdo poslal "traktate" in bi moral zaradi prostora krčiti.)
Pošto sprejemam v predalu: samo.strelec@gmail.com
Do kdaj?
Najbolje "jutri".

In še zadnja prošnja:
Prepošlji prosim tole še komu iz tvoje generacije, ljudem, ki veš, da so delali z Branko. Hvala.

Mejte se lepo. Ko bo kaj, se znova oglasim.

Samo, občan

Sinoči (12. maja 2026) sem si v Stari steklarski ogledal nastop učencev osnovne šole Olge Meglič.
Ne, nisem še dedek in nisem šel gledat vnuka ali vnukico. Tudi po službeni dolžnosti nisem bil tam. (Zanima me pač, kaj dogaja na odrih našega mesta. Zakaj? Ker oder drži svetu ogledalo, in včasih vidiš svet bolj, če ga gledaš v njegovi zrcalni podobi.)

Lutkovna skupina Kreativne iskrice je predstavila luktovni muzikal Wonka. (Priredba in režija: Simona Jakomini, Kevin Bezjak, Anja Zelenik.) Nastal je po istoimenskem filu v programu RaP (razširjeni program Ustvarjamo z lutkam).

Muziakal je zafrknjena forma. Treba je peti, plesati, igrati. (Koreografija: Anja Zelenik, glasba, ton: Kevin Bezjak.)
Ampak, kakor da to ne bi bil še dovolj velik izziv, si uprizoritelji izberejo še lutke. In tudi te ne ravno najlažje - pač pa kar marionte. (Zasnova lutk: Simna Jakomini, izdelali pa: učenci lutkovne skupine!)
Tudi za kostume je zmeraj treba poskrbeti (Simona Toš) in seveda odrski prostor (Scnea: Simona Truntič, svetlobni efketi: Jure Bračko.)

Eto, in nisem prepisal z gledališkega lista ključnih - vseh nastopajočih. Napisani bodo spodaj, na koncu, ker so temeljni - brez njih ne bi bilo nič, tudi tega zapisa ne. Čisto pravi gledališki list imajo, spodaj s sponzorji, sodelavdi, pomočjo, ogrganizatorji ... skratka - kot se šika. (Prihodnjič predlagam: še dodati datum, uro in kraj izvedbe. Ravnokar se namreč ukvarjam z neko zgodovinsko-gledališko-arhivsko temo in je hudič, ko ves vzhičen odkriješ "tisti listek", (ki ga že tako dolgo iščeš), vendar na njem ni čisto vse, kar bi potreboval, datum recimo. Saj razumem, uprizoriteljem se vedno zdi jasno in samoumevno, da je to letos. Ampak tudi leta bežijo.)

Zakaj bi pa kdaj kdo nekoč iskal listek Kreatvnih iskric?

Ja, to je ključno vprašanje. In zdaj bo sledil odgovor naključnega gledalca:

1. Kreativne iskrice imajo prav: kreativnost bo ključna reč v prihodnosti. Informacije itak imajo že danes vsi na telefonu. Vprašanje je, kaj bo kdo z njimi naredil. In naredimo lahko a) to, kar so nas naučili (da posnemamo vse, že nekoč narejeno), ali pa se b) spopademo z vpraanjem: ali si znamo izmisliti nekaj, kar še ni bilo? Za kaj takega pa potrebujemo kreativnost ali po slovensko ustvarjalnost. Ko nekaj, kar še ni stvar - ampak ta hip samo mislel, slutnja - u-stvarimo. Naredimo stvarno. In na koncu to stvar lahko vidimo, slišimo, primemo v roko, ker je pač u-stvar-jena. (Vem, za odrasle bralce: tukaj nisem dialektični materialist ampak fanatični idealist.)

2. Zato (radi napisanega zgoraj v točki 1) se modri odrasli (ravnatelji, učtelji, mentorji) ukvarjajo z ustvarjalnostjo šolarjev zdaj. Danes. Ker iz malega raste veliko. In ker bodo (morda) nekdo od teh imen (spodaj) še kako kazal svojo ustvarjalnost kot pevec, igralec, plesalec, režiser, lutkar, filmar, scenograf, podjetnik, izumitelj, reformator, .... - Ne bom našteval, ker je poanta jasna: pri eni taki predstavi(ci), je v zametku že ves prihodnji svet. Lutkovn-muzikalična gledališka uprizoritev (na šoli Olge Meglič) je prihodnost danes. Samo videti jo je treba; vse te nastavke in zametke. In modri učitelji (in političarji) vedo: danes se rojeva jutrišnji svet. Na kratko: otroci v tej skupini so talentirani! Nekoč bo še nekaj velikega iz njih. Iskrivo kreativni so že danes, nekoč pa bodo svojo ustvarjalnost podkurili in razpihali v velik ogenj: dela, služb, vodenja, upravljanja (s svojimi firmami, javnimi zavodi, tovarnami). Za seboj bodo imeli izkušnjo: Joj, kako fajn smo mi naredili tisto takrat, že v osnovni šoli, se imeli fajn in celo naredili nekaj smiselnega, lepega, za kar so nam ploskali. Zakaj se ne bi danes, kot odrasli, imeli fajn, si izmislili kaj novega in potem to ponudili (beri: prodali) drugim odraslim? In smo pri službi in delu in služenju denarja + povezanosti s smislom. (Ker v čem je smisel dela, če v njem ni smisla?)

3. Ja, tukaj je bazen za ptujsko umetniško gimnazijo. Ne bi me presenetilo, če bi koga od spodaj napisanih čez nekaj let gledal v gimnazijski gledališki produkciji Pokuk v pouk.

4. Nas so v šoli učili, da smo po industrijski revoluciji stopli v informacijsko dobo. Napovedujem: ko bomo prerasli informacijsko, bomo prestopili (skupaj z vso pozitivno dediščino informacijsko-tehnološke) v kreacijsko dobo. In (r)evolucija se dogaja danes. Včeraj, sinoči, tudi pri Iskričarjih.

5. Parva scintilla saepe magnum inscendium excitat - nas je učil prof. Čeh. Mala iskra ČESTO zaneti velik požar. Zato imajo Kreativne iskrice še kako pravo ime. Že v pravem času. Ko se bodo nekoč prižigali požari ustvarjalnosti, se bomo sprševali: kdo pa je tole zakuril? In odgovor bo kakšno ime tule spodaj.

Naj bo 5 razlogov dovolj za petko za vse vpletene! No, v mojih časih (sicer so še zdaj moji, ampak, saj veste, kaj mislim: ko sem sam v šolo hodil, na oni strani, kjer sediš v klopi), bi bila to sicer petka s piko zgoraj. ((Kar naj bi - v konkrentem primeru - pomenilo: ko/če bodo metnorji šli kdaj na kak seminar na temo "zakonitosti inscenacije", bo impact (vem, grda beseda, učinek mi pa tudi ne dopade) v dovrani hitro opazno večji.)). (((Benevolentni namig pač. Hitra evalvacija, s šolskim besednjakom.)))

***

Iskreno čestitam vsem iskričarkam in iskričarjem. (Škoda, da več ne obstaja tovarna Iskra; lahko bi vam bila sponzor. Ne bi jih mogla prestavljati boljša reč; njihovo ustvarjalnost, inovativnost. (Ali je še, Iskra? Če je, stopite do njih, pa naj del proizvodnje pripeljejo na Ptuj ;-) ali pa bodite njihov onkraj-kranjsko-občinski, to se pravi čezregijski promotor.)

Katarina Ladič, Tinkara Hvalec, Neža Perkovič, Lili Klara Gregorec, Jaka Grdiša, Tian Hlušička, Žana Murko, Lara Mohorko, Mila Brodnjak Ritoša, Tiara Resman, Sofija Madjar, Tinkara Hvalec - hvala vam za lep večer, ko so se nam po vašem nastopu še vremena razjasnila. Ko sem odhajal, je posijalo solnce. Pičite v ustvarjalnosti naprej, in ko vas jutri, pojutrišnjem ne bomo dohajali, in bomo imeli z vami "probleme", pomislite, ali morda niste na pravi poti.

Samo, občan

P.s.:
Seveda: čestitke odraslim za izbor, naslov, temo. (Ja, lahko bi si izbrali tudi kaj butastega.) Lepo sporočilo. Lepa poanta. Plemenita. Kot Sahara vode, bi rabili tole, o čemer govorite v vaši uprizoritvi.