Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag, 2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane.
Kazalo
1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)
11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)
12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)
Množica je čudna stvar. V preteklosti se jo je dalo opazovati le redko, toda odkar obstajajo množični mediji, kot so radio, televizija in internet, se je to spremenilo. Da bi pojasnili, kakšne so značilnosti množice (ne točno določene množice!), je morda koristno primerjati množico (to pomeni idealni tip specifične oblike socialne enote) z organizacijo (prav tako njen idealni tip).
Kvaliteta organizacije je v tem, da ji uspeva s pomočjo pravil komunikacije, ki vladajo v njej, dovolj dobro usklajevati vedenje sto, tisoč, celo sto tisoč avtonomno delujočih ljudi, da se skupaj opravi naloge, ki jih nobeden od udeležencev ne bi mogel opraviti sam. Za to je potrebno, da različni člani opravljajo različne delne naloge, deloma v neposrednem usklajevanju z drugimi, deloma pa samostojno in avtonomno. Ne da bi se na tem mestu podrobneje ukvarjali z modeli organizacijske teorije, lahko na splošno ugotovimo, da racionalnost organizacije izhaja iz tega, da številni ljudje, ki vsak zase izvajajo različno (!) vedenje, koordinirajo svoje vedenje.
Tudi v množici veliko ljudi usklajuje svoje vedenje, tudi tu lahko gre za sto, tisoče, sto tisoče, celo milijone avtonomnih ljudi. Ampak – in to je bistvena razlika v primerjavi z organizacijo – ti številni ljudje kažejo enako (!) vedenje. To pomeni, da se množica v principu obnaša kot posameznik, le da je to obnašanje pomnoženo, kar pomeni, da veliko ljudi to počne usklajeno (na primer vsi tečejo v isto smer, vsi navijajo, vsi prodajajo svoje delnice itd.).
Množice nastanejo le pod karakterističnimi pogoji, ki so relativno malo verjetni in se redko pojavijo spontano in nenačrtovano. Preprost primer značilnosti množic lahko opazimo na polnem stadionu med nogometno tekmo. Schalke 04 igra proti Borussiji Dortmund. Pred začetkom tekme publika tvori enotno množico, ko vsi skupaj koordinirajo svoje vedenje z množičnim valovanjem: Vsak gledalec opazuje svoje sosede in se vključi v skupno ustvarjeno valovanje, ki nastane tako, da vsak – kmalu po svojem sosedu – vstane, dvigne roke in se spet usede. To je samoorganizirano sodelovanje mnogih, kot ga kažejo tudi roji (ampak na tak način ni mogoče organizirati kompleksnih procesov sodelovanja, ki so potrebni, da bi, na primer, izdelali ra . Ko se tekma začne in obe ekipi igrata dovolj dobro, da poskrbita za napetost, se masa La Ola razdeli na dva ločena bloka, to je dve masi, ki kažeta različno vedenje.
Vsakič, ko navijači Schalkeja kolektivno ne morejo več ostati na sedežih in začnejo navijati, navijači Borussie postanejo nenavadno tihi in molčeči. In če Borussia doseže vodilni gol (lahko bi bilo tudi obratno, zato pa je napeto), navijači Borussije dvignejo roke in začnejo proslavljati: zbor tisočih pevcev, ki ne potrebujejo nobenega dirigenta ...
Pogoji, ki so potrebni za sprožitev takšnih množičnih procesov, so v normalnem družbenem vsakdanu redki in večinoma vezani na posebna prizorišča, kot so stadion, gledališče, cerkev, mošeja ali kak drug tempelj. Na teh prizoriščih je že sama arhitektura zgrajena tako, da je pozornost gledalcev usmerjena na isti fokus. Razporeditev sedežev na stadionu ali v gledališču, pa tudi klopi v cerkvi, usmerja pogled občinstva na igrišče, oder, oltar, torej na kraj dogajanja, ki je s tem že nedvoumno izpostavljen kot pomemben. Če vsi opazovalci gledajo isto, obstaja določena verjetnost, da bodo lahko videli iste dogodke. In če je tamkajšnje dogajanje za gledalce dovolj zanimivo in povezano s karakterističnimi čustvi, potem množica gledalcev doživlja enaka ali podobna čustva.
S tem je narejen prvi – in bistven – korak za nastanek množice. Kajti pot od občutka do dejanja – od možganskega debla do mišic – je namreč kratka. Kot kot pri predoru skozi Alpe se da naporno vzpenjanje in spuščanje po možganih in njihovih serpentinah in ovinkih skrajšati, tako da so izpolnjeni pogoji za hitro in kolektivno delovanje. Vključeni posamezniki čutijo podobno, in če delujejo pod vplivom čustev – instinktivno in sledeč svojim impulzom –, se zgodi, da vsi počnejo enako: na primer pojejo: »Oh, kako je to lepo!«, ali linčajo domnevnega posiljevalca. Za to zadnje sicer ni potreben stadion, potrebna pa je učinkovita uprizoritev, saj brez usmerjanja pozornosti ne gre – kar očitno lahko lahko uspe tudi brez odra ali oltarja.
Z vidika individualne psihologije je privlačnost postati del množice, pa naj bo to na stadionu, v cerkvi ali na demonstraciji, v oceanski izkušnji, ki lastne meje raztopi v večji enoti (kot pri kopanju v vodi, topli kot človeško telo). Doživimo, da smo postali del nečesa, kar je večje od nas samih. To je hkrati fascinantno in zastrašujoče, privlačno in odbijajoče, saj sodelujemo, ampak nimamo nobenega nadzora nad dogajanjem in zato (navidezno) tudi ne nosimo odgovornosti za to, kar se počne kolektivno. Verjetno ni kraja in časa, kjer bi lahko občutili pripadnost močneje in bolj impresivno kot med plavanjem v razburjeni množici …
Takšne množice nastanejo spontano največkrat kot panika, na primer kadar se na istem mestu že tako ali tako zbere veliko ljudi – na Love Parade, v diskoteki, na zabavi po osvojenem prvenstvu ipd. – in nenadoma in nepričakovano preti nevarnost. Takrat poskušajo individualno pobegniti vsi, vsi se zgrinjajo proti izhodu, postane tesno, nekateri ljudje padejo, poteptajo jih do smrti ... Stampedo, kot pri paniki bežeče črede goveda, kot pri borznem zlomu, ko vsi poskušajo rešiti zadnje ostanke svojega premoženja …
V nasprotju z organizacijami množic ne moremo obravnavati kot inteligentne oblike družbenega reda. Povejmo jasno: o inteligenci roja tu ne more biti govora (razen če v oddaji »Milijonar« zastavimo vprašanje občinstvu – vendar tu ne gre za inteligenco, ampak za razpršeno znanje); ravno nasprotno, množice so neumne. Ampak – toda ampak – prav to je razlog, zakaj morate zavestno in ciljno izkoristiti dinamiko nastajanja množic za Vaše namene.
Zato morate Vi in Vaša ekipa načrtovati in organizirati množice, kot se je to v preteklosti dogajalo na nacističnih shodih in kot se danes še vedno uspešno izvaja na cerkvenih ali strankarskih shodih.
Na prvem mestu je treba omeniti – nekoliko konzervativno, a kljub temu ne zanemarljivo – zborovanja na trgih in govore pred ljudstvom. Predstavljajo dobro priložnost za trening, kjer lahko v živo in neposredno izkusite, katere formulacije, argumenti in šale najbolje odzvanjajo pri Vašem občinstvu. Mimogrede: kopel v množici ima vedno tudi funkcijo vrelca mladosti. Tu in tam si ga morate privoščiti, da ne pozabite, zakaj si prizadevate; predvsem pa, če bi imeli (upajmo redke) napade dvoma vase, ki se jim na dolgi rok verjetno ne bo dalo v celoti izogniti.
Takšni nastopi so že v starem Rimu odločali o moči ljudskih tribunov in tudi ameriški predsedniški kandidati so imeli dobre izkušnje z govori na polnih stadionih. Stari Rim je bil sicer majhno mestece, v katerem je bilo z dobrim javnim nastopom mogoče doseči velik del politično odločilnega prebivalstva – tisti, ki niso bili prisotni, pa so o tem izvedeli prek tihe propagande od ust do ust. Danes televizija nadomešča živo propagando in ima veliko večji vpliv na oblikovanje javnega mnenja, kot bi ga lahko imela kakršna koli ustna propaganda. Paradoksalno je: na enkrat lahko pritegnete pozornost sto tisoč, celo milijonov gledalcev ali poslušalcev, in kljub temu širokemu zalivalnemu učinku v optimalnem primeru pritegnete in/ali očarate vsakega poslušalca ali gledalca posebej. Čeprav se ta odnos zdi nekoliko enostranski, Vam odpira velike možnosti vpliva. Če boste dovolj dobri, boste postali nekakšna zvezda stalnica, okoli katere krožijo neštete zvezde in zvezdice, ki so čustveno povezane z Vami.
Ko sta bila v Nemčiji na voljo zgolj en ali dva televizijska programa – davno tega –, je bila možnost doseči čim več ljudi hkrati, seveda precej večja kot danes, ko raznovrstnost programov vodi do razdrobljenosti občinstva. Toda kar zadeva čustveno usklajevanje in s tem povezano kolektivno pripravljenost za ukrepanje, v principu ni nujno, da vsi naslovniki prejmejo Vaša sporočila hkrati. Če njihov učinek traja dlje kot trenutek in ostane dolgoročen, ni problem, če si vsakdo Vaš video ogleda ob drugem času na internetu, prek streama ali podcasta, kot tweet ali na Facebooku, Instagramu, Whats Appu, WeChatu ali kateri koli drugi platformi. Oltar ali oder je nadomestil hashtag, pozornost vseh je usmerjena na Vas.
Čeprav morate izkoristiti vsako priložnost, ki Vam jo ponujajo mainstream mediji, da predstavite sebe in svoja stališča, se ne smete zanašati na etablirane medije, ki bi radi delovali, kot da so resni, saj boste sicer postali od njih odvisni. Nekoč, ko so radio, televizija in časopisi še imeli monopol nad razširjenjem novic, se njim in njihovi omejeni samovolji glede izbire novic – napihovanju poposameznih dogodkov oziroma njihovemu popolnemu prikrivanju – ni bilo mogoče izogniti. Danes je to drugače, saj so družbeni mediji demokratizirali proizvodnjo in distribucijo informacij. Če vam uspe pridobiti tisoče ali celo milijone sledilcev, potem ne potrebujete mainstream novinarjev, ki lezejo v kakršne koli telesne odprtine (to pomeni: ne potrebujete njihovih ust): sami prevzamete obveščanja svoje skupnosti. S sugestivnim jezikom, skrbno izbranimi metaforami in zgodbami, ki jih piripovedujte, Vi usmerjate to virtualno množico. Čeprav ni stalno zbrana na kakšnem trgu, je pripravljena na akcijo in jo lahko kadarkoli aktivirate. Najkasneje ob naslednjih volitvah lahko Vi izkoristite njeno nestrpnost in jo skupaj popeljete do volilnih skrinjic.
Napredek »umetne inteligence« z njenimi visoko razvitimi algoritmi Vam omogoča, da na doslej nepredstavljiv način negujete osebni odnos z vsakim posameznim članom te virtualne množice: vsakemu lahko pošljete sporočila, ki so prilagojena njemu in njegovemu svetovnemu nazoru, njegovemu sistemu vrednot. In tega sploh ni treba storiti sami, saj lahko zdaj vse to avtomatizirano opravijo boti, virtualni sodržavljani in lažni oboževalci ...
Ohranjanje množic pri življenju je tehnični problem, ker so čustva, potrebna za njihovo oblikovanje, kratkotrajna. Jeza, strah, panika ipd. izginejo, če jih vedno znova ne osvežujemo in oživljamo. Tako kot pri kaminu, ki ugasne, če mu občasno ne dodate polena, morate poskrbeti, da čustva, ki jih lahko izkoristite za svoje namene, ne ugasnejo.
Morate – kar je s pomočjo novih medijev enostavno uresničiti – nenehno dobavljati strelivo v boju proti sovražniku, da Vaši privrženci nikoli ne pomislijo, da ni razloga za skrb in da lahko mirno spijo; morate jih čustveno napolniti, to pomeni, da morate neprestano, najbolje vsak dan, pošiljati nova, vznemirljiva sporočila svojim privržencem, tweet za tweetom, dan za dnem. V nasprotnem primeru boste izgubili njihovo pozornost in integracija množice, ki omogoča kolektivno delovanje, bo preteklost. Iz močne množice se bo spet razvila jamrajoča množica posameznikov, ki bodo frustrirani godrnjali, namesto da bi skupaj spremenili svet.
Da bi sebi in širši javnosti dokazali sposobnost svojih podpornikov za ukrepanje, bi morali od časa do časa – priložnosti je na pretek – organizirati spontane demonstracije nezadovoljnih. Organizacija spontanih dogodkov funkcionira prav tako najlažje s pomočjo pametnih telefonov. Nenavadna akcija tu, zasedba javne zgradbe tam, demonstracije več tisoč ljudi, na katere se protestniki zgrinjajo iz vseh koncev države, na nekem tretjem mestu.
Lahko se igrate tudi z uporabo nasilja: če občasno zagori begunsko naselje ali policijska postaja, se zažge nekaj luksuznih limuzin, razbijejo se izložbe trgovin in odnese zaslone, to ustvari potrebno pozornost in napetost ter neprijeten občutek trajne družbene krize, ki Vaše ljudi drži na nogah. V zraku je sprememba in lahko jo vohate, zaradi v višave švigajočih plamenov.
Ampak nasilje ni sredstvo, s katerim lahko prevzamete oblast, glede tega si ne delajte iluzij. Danes to deluje v najboljšem primeru še v kakšni banana-republiki, ne pa v modernih zahodnih državah. Če namreč prevzame nadvlado nasilje na ulicah, bo državna oblast aktivno posredovala, se sklicevala na svoj monopol nad nasiljem in z oborožitvijo zatrla vsakršen odpor. To danes ne deluje niti v Franciji, kjer nostalgičen spomin na slavo francoske revolucije kot kulturna dediščina ohranja upanje na nasilni prevrat. Na koncu vsi jokajo, pa ne le zaradi uporabljenih količin solzivca.
Zato v nobenem primeru ne smete postavljati pod vprašaj državinega monopola nad nasiljem. Konec koncev boste sami želeli, ko boste nekoč prišli na vrh države, uporabiti državno nasilje, da bi zavarovali svojo oblast. Zato ste lahko zadovoljni, če občasni izbruhi nasilja povečajo splošno negotovost in sprožajo pozive po »močnem človeku« (= Vas), vendar ne smete resno staviti na nasilje kot model za uspeh. Izkušnje kažejo, da nasilja ne morete nadzorovati, kar pomeni, da bi najverjetneje izgubili nadzor nad dogajanjem in – kot bi sam hudič hotel – bi Vas požrla zver, ki ste jo sami zbudili. Vaša strategija mora biti: S pomočjo in s priznavanjem formalnih pravil demokratične države pridem na oblast, nato pa ta pravila uporabim, da jih spremenim na tak način, da mi bodo zagotavljala oblast za vedno.
Se nadaljuje:
13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)
***
O avtorju:
Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023).
Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)