Nina (igrajo jo Barbara Ribnikar) in Irena (igra jo Mojca Partljič) evidentno kršita naslov predstave SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če vas zanima, kaj se jima zdi smešno, dobrodošli.
Za začetek, najbolj radovedni, v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic:

mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

DM produkcija.

Stik: Info@dm-produkcija.si

Veseli bomo, če boste našo objavo delili. Hvala.

Miro Gavran, avtor dramskega besedila, je pa poseben fenomen. Naj rečem še nekaj o njem. Dolgo se že poznava. Z njegovo dramo Kreontova Antigona (1983) sem bil sprejet na šolo za režiserje. To je bila ena njegovih prvih iger. Napisal pa jih je potem še veliko. Pa ne le dram. Tudi romane in filmske scenarije. Ravnokar po njegovem romanu snemajo film o Frankopanih. To bo nekakšen ljubezensko-politični triler. 
Njegova dramska besedila so doživela več kot 400 premier širom po svetu. Ogledalo si jih je več kot 4 milijonov gledalcev.
Na njegovi spletni strani sem prebral, da je napisal 50 gledaliških tekstov.

Miro je edini živeči dramatik v Evropi, ki ima “svoj gedališki festival”: GavranFest je namreč festival, ki je posvečen njemu, dogaja pa se zmeraj zunaj Hrvaške in na njem sodelujejo izključno uprizoritve, nastale po njegovih besedilih. Svojo prvo izdajo je GavranFest doževel leta 2003 v gledališču Jana Palarika v slovaškem mestu Trnava, nakar se je odvijal še v štirih državah: na Poljskem, Češkem, Nemčiji in Srbiji.  (Povem mimogrede: oktobra z njegovo komedijo PIVO odhajamo na GavranFest v ... Prago.)

V Sloveniji smo videli že kar nekaj njegovih postavitev. 12 natančno. S tremi naslovi sem se pozabaval z velikim veseljem sam. Mogoče ste gledali: iLutka, Sladoled, Pivo?

No, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Tu se vse vrti okoli Borisa (Igra ga Jaša Jamnik) ...

Dobrodošli.
In prosim, podelite objavo. Kajti:

Uprizoritev nastaja v okviru "DM prodakšn" - nov, mlad producent v Sloveniji in naj mu Smejanje prepovedano dobro steče.
Z deljenjem mu boste pomagali pri prepoznavnosti, vstopu na trg (bi se reklo ekonomistično-komercialistično). ((( Naš glavni lik v igri Boris je namreč komercialist, trgovski potnik.)))

Pomislim:

Danes se začenja (poleg novega šolskega leta) tudi nova gledališka sezona. V tej, 2025/2026, Mestno gledaiišče Ptuj obeležuje svojo tridesetletnico.
Ne poznam natančno vseh Petrovih načrtov za to sezono, ampak domnevam, da bo zelo praznično najmanj dvakrat:

- 4. decembra. Na ta dan pred 25-imi leti je župan dr. Miroslav Luci predlagal Mestnemu svetu MO Ptuj nekaj skoraj nezaslišanega: ustanovimo na Ptuju znova poklicno gledališče. Mladim, med 20 in še ne 30 let starim ljudem, je verjel in zaupal. In mestni svetniki so izglasovali sklepo o ustanovitvi novega javnega zavoda na Ptuju. (Čeprav ni bilo denarja, četudi je bilo več vprašanj kot odgovorov, dasiravno je bil kulturni minister proti in niti "doma" niso bili vsi za.)

- 25. februarja. Tri mesece za tem je Vlado Novak odigral prvo premiero novega poklicnega gledališča: Govor malemu človeku Wilchelma Reicha, prvo slovensko uprizoritev, prvi prevod tega - kasneje še prevajanega - Reichovega besedila v slovenščino (Jaroslav Dolar je bil prevajalec, ker Janez Gradišnik ni imel časa in me je usmeril na Jara).

Želim si:

Naj bo nova sezona MGP še posebrej lepa, veličastna in slavnostna. Želim si, da bi se čim večkrat srečali mnogi, ki s(m)o sodelovali, stikali glave, srca in držal pesti, da bi se po ukinitvi leta 1958 gledališče znova profesionaliziralo.
Kolektivu gledališča pa:
Lepo praznujte, vsak večer, z vsako predstavo, vso sezono! (Kolikor se bo le dalo, se vam bom z veseljem pridružil.) 

***

Pripis: 

Pred časom smo skupaj začeli sestavljati spomine na dogodke okoli ponovne profesionalizacije in delovanja MGP. Prišli smo nekje do leta 2000. Vabljeni, Anica Bombek Strelec, Rene Maurin, Peter Srpčič, da nas popeljete v razvoju MGP naprej. Ogromno ste naredili v svojih mandatih, marsikateri zanimiv košček je v vaših rokah in ga lahko ponudite v celotno sliko. Mi, gledalci, ustvarjalci, obiskovalci, pa se bomo vključevali. (Kako? Enostavno mi na mail pošlješ svoj košček spominov, pa ga vstavim na ustrezno mesto v zgodbi.)

Povezana vsebina: https://zato.si/zdaj/mgpuzzle-15

(Objava: 1. sept. 2025)

SMEJANJE PREPOVEDANO je gledališka igra - izpod peresa Mira Gavrana - na temo kraljice športov, atletike. Natančneje: o skakanju čez plot.

Kakšen je plot? Vsebina?
- Laganje, prikrivanje, skrivanje, varanje, za hrbtom zahrtbno prenašanje okoli. 

Ampak slej ko prej kateremu nehote (jasno) malo uide in - resnica pride na dan.
Ko vesta dva, ve pol sveta.

Aja, ali bi tole morda sodilo bolj med težko atletiko? Ali celo med borilne veščine?
Športnik bi na to znal odgovoriti.

Ampak nič bati; za komedijo gre, fikcijo.

Edina razlika med resničnostjo in fikcijo je, da mora fikcija ostati v mejah verjetnega. Resničnost pa ne.
Mark Twain

Kakorkoli: 
Na fotografiji vidite moža in ženo. Srečno sta poročena že 25 let. (Ko boste prišli vi na predstavo, bosta ravno tik pred obletnico poroke.)
Ime jima je Irena (igra jo Mojca Partljič) in Boris (igra ga Jaša Jamnik).

Vprašanje za vas se glasi:

Znate razbrati s fotografije: Kdo vara? On njo ali ona njega?

Odgovorite si sami.
Na predstavi pa boste preverili pravilnost (ali napačnost) vašega odgovora.

Kdaj in kje?

Ne skrbite. Vaši prijatelji in znanci, ki si bodo ogledali SMEJANJE PREPOVEDANO, vam bodo sporočili. Slej ko prej. (To obveščanje je nekako kar vgrajeno v uprizoritev.) Tema je zimzelena; zato ne morete zamuditi 😉 Številni vam bodo povedali, da so igralci prima, zgodba pa "iz naših dni" in "naših krajev".

Za začetek, najbolj radovedni, vabljeni v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic: mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

https://www.mojekarte.si/si/smejanje-prepovedano/vstopnice-1201322.html

DM produkcija.
Stik: Info@dm-produkcija.si

Če bi rad ljudem povedal resnico, jih nasmej, drugače te bodo ubili.

George Bernard Shaw

***

Pripis: Jezus iz Nazareta seveda ni mogel poznati te misli Georgea iz Londona.

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto!

(Ideologija)

Etabliranje zunanjega sovražnika je le prvi korak k ustvarjanju zanesljivega občutka pripadnosti. Zagotavlja mejo zunaj-znotraj, ki ustvarja nekakšno ovojnico, kožo, posodo, ki ljudem – vsakemu posameznemu državljanu/ki – jasno predoča, kdo ali kaj v nobenem primeru ni (ali ne želi biti). Vendar zunanji sovražnik vedno daje le nasprotno identiteto, defenzivno zavest, proti komu se mora skupnost braniti. Če se omejite le na razmejevanje od zunanjega sveta, imate problem: prisiljeni ste nenehno ohranjati strah pred silami tam zunaj. Kot vse izkušnje ali doživetja, ki so ali postanejo vsakdanja, izpuhtita tudi strah in zaskrbljenost. Ljudstvo se navadi na trajno, domnevno grožnjo in ga je s sklicevanjem na zunanjega sovražnika komaj še mogoče aktivirati. Čez nekaj časa strah v sivini vsakdana izgine, nevarnost se ne jemlje več resno in zunanja grožnja izgubi svojo moč povezovanja skupnosti.

Zato potrebujete, da bi na dolgi rok ohranili občutek pripadnosti, nekaj več. Doslej prazno posodo, na kateri je nalepka »mi«, morate napolniti z ustvarjajočo, opojno snovjo, ki podarja identiteto in od katere se lahko ljudstvo opije. Vsak posameznik, ki čuti, da pripada temu »mi«, mora skozi ta »mi« oziroma njegovo vsebinsko opredelitev videti svojo osebno identiteto povzdignjeno in kot nekaj res vrednega.

Razvoj identitete neke osebe, to je zavest, da je neponovljiv posameznik s specifičnimi osebnimi lastnostmi, poteka v teku človekovega življenja postopoma in se v resnici nikoli popolnoma ne konča, saj se življenjska situacija vsakega posameznika s starostjo spreminja. Identiteta osebe v vseh teh življenjskih fazah pa je določena s skupnim dejavnikom: sestavljena je iz množice različnih pripadnosti socialnim enotam in lastnosti, ki jih pripisujemo tem skupinam. Mlad odrasel moški se lahko, če navedemo en primer, zavestno ali nezavedno identificira kot moški, član družine Meier, del partnerskega odnosa s svojo punco Claudio, katolik, prebivalec Frankfurta, študent poslovne ekonomije na Goethejevi univerzi, član Junge Union, navijač Eintrachta iz Frankfurta, Nemec ... Vse te pripadnosti definirajo značilnosti, ki si jih pripisuje ali ki mu jih pripisujejo drugi, in prispevajo, čeprav v različni meri in z različno pomembnostjo, k njegovemu osebnemu občutku identitete. Ta samopodoba v veliki meri določa njegovo vedenje, saj morajo biti njegove odločitve v skladu z njo. Če ne bi bile, bi moral zanikati samega sebe in se ne bi mogel več z mirno vestjo pogledati v ogledalo. Vendar v različnih kontekstih vse pripadnosti ne delujejo enako. Če še malo nadaljujemo z zgornjim primerom mladega moža: ko Eintracht Frankfurt igra proti Bayernu iz Münchena, naš študent seveda navija za »svojo« ekipo, ki je v tem primeru Eintracht Frankfurt. Če pa Bayern München igra proti Real Madridu, pa nič manj strastno stiska pesti za »njegove« Bavarce, ker se kot Nemec poistoveti z njimi.

Torej je od situacije odvisno, katera pripadnost določa trenutno vedenje posameznika. To morate upoštevati, če želite te čudovite posode, imenovane »mi« in »jaz-identiteta«, napolniti z vsebino, ki ustreza Vam.

Glede na široko paleto možnih pripadnosti različnim socialnim podsistemom v nobenem primeru ne smete izbrati takšnega, ki bi Vaše privržence preveč omejil. Nikoli ne boste pridobili podpore večine prebivalstva, če se predstavljate kot zastopnik interesov majhne skupine (na primer strojevodij – teh je enostavno premalo). Zato največ obetajo narod, rasa ali kultura. Da bi preprečili nesporazume, Vam samim ni treba zares verjeti, da je neka rasa boljša od druge ali da je neka kultura naprednejša, bolj razsvetljena ali zrelejša od druge. Dovolj je, da izberete kategorijo, ki se zdi, da velja za čim več ljudi, vendar ne vključuje vseh! Če bi (da izberemo podobno neumen primer kot strojevodje) vključevala »vse ljudi«, potem Vam ne bi več ostal nihče, od kogar bi se lahko razločevali Vaši privrženci in tudi nobenega od tako koristnih zunanjih sovražnikov bi več ne bilo (če izvzamemo divje živali, bolezni ali naravne sile, ki pa le malo prispevajo k trajnem oblikovanju boja željne identitete skupnosti navadnih državljanov).

Seveda bi lahko kot razločevalno znamenje izbrali tudi versko pripadnost; v Evropi so bili časi, ko je to obetalo veliko več kot narodnost, in mnogi ljudje so bili v boju za »pravo« vero poslani v smrt (na primer v tridesetletni vojni). Danes je tako še vedno na Bližnjem vzhodu, kjer so meje držav v puščavski pesek naključno zarisale nekdanje kolonialne sile in kjer se soočajo različne smeri in sovražne islamske sekte. Podobno je v Afriki, kjer identiteto ustvarjajo plemena in njihova ozemlja, ne pa državne meje, ki so jih z ravnilom na zemljevidu označili kolonialni gospodarji Anglije, Belgije, Francije itd.

Če za razlikovanje med »mi« in »oni« uporabite pripadnost narodu, etnični skupini, rasi ali kulturi, imate danes v zahodnih državah največje možnosti, da se večina prebivalstva identificira z lastnostmi, ki se pripisujejo kulturi, rasi ali tudi narodu. Poleg tega je prednost tudi to, da lahko ponovno uporabite že tradicionalno oblikovane podobe in lastnosti posamezne narodnosti, rase ali kulture. Na ta način izkoristite globoko zakoreninjene predsodke, ki si Vam jih ni treba izmišljati samim, tako da lahko minimalizirate marketinške stroške za njihovo širjenje. Primer naroda in religije pa jasno kaže, zakaj bi v primeru dvoma morali staviti na raso ali etnično poreklo kot značilnost pripadnosti narodu: posameznika je namreč večinoma moč na podlagi fizičnih značilnosti razvrstiti in identificirati kot nekoga, ki nam pripada ali ne. Kdor ima temno rjavo kožo, verjetno ne bo brez daljših pojasnil veljal za Šveda, četudi je rojen v Stockholmu, gramatično brezhibno obvlada jezik brez naglasa in še nikoli ni zapustil svojega rojstnega mesta. Vprašali ga bodo, kje se je tako dobro naučil švedščine ...

Rasizem je torej najbolj idiotska, "trotl-ziher" možnost pri izbiri lastnosti članov naroda. Na primer, človek je jeklene postave, visok, blond in modrook – z eno besedo: lep. Ker temu idealu lepote ustreza le delček prebivalstva, vsak človek pa ima narcistične potrebe in (skoraj vsak) hrepeni po občutku lastne veličine in želi biti nekako edinstven, morajo biti s pripadnostjo narodu, kulturi ali rasi (ki so navsezadnje zamenljive) povezane tudi še druge osebne lastnosti, na katere smo lahko ponosni. Kdor je na primer Nemec, lahko upravičeno trdi, da je (v abecednem redu) ambiciozen, čist, discipliniran, delaven, dobro organiziran, izobražen, inteligenten, kakovosten, logično razmišljujoč, glasbeno nadarjen, odgovoren, pogumen, senzibilen, športen, umetniško nadarjen, urejen, ustvarjalen, vesten, viteški, varčen, zanesljiv, zavedajoč se, znanstveno usmerjen, (itd.) – ne pripada le »narodu pesnikov in mislecev«, temveč tudi narodu veličastnih skladateljev, znanstvenikov in inženirjev. To dokazujejo številni primeri iz tisočletne zgodovine nemškega naroda: od Goetheja do Maxa Plancka, od Armina Cheruskega do Beethovna ...

Če ne želite, da bi Vas imeli za rasista – kar je v Nemčiji trenutno še vedno problematično –, pripišite raje veličino, ki je (skoraj avtomatično) povezana s pripadnostjo nemškemu narodu, neponovljivi nemški kulturi, katere premoč nad vsemi drugimi kulturami – bodisi znotraj bodisi zunaj Evrope – morate neomajno hvaliti. Prav zato, ker gre za ohranitev teh idealnih vrednot, morate prepričati narod, da se bori proti premiku prebivalstva in sovražnemu prevzemu s strani tujih, nižjih kultur (ras, narodov, religij ipd.).

Te številne pozitivne lastnosti upravičujejo tudi zahtevo – v skladu z znanim vzorcem odnosov zgoraj-spodaj – da se počutimo nadrejene drugim kulturam (rasam, narodom ...). Kar velja za posameznike – da imajo le nekateri karizmo za vodenje –, je bilo skozi stoletja mogoče opaziti tudi v odnosih med narodi. Obstajajo, to morate vcepljati svojim privržencem, boljši in slabši narodi (kulture). Razglasite to za naravni zakon – zagotovo boste našli študije, ki to potrjujejo –, da obstajajo rojeni gospodarji in hlapci – in to ne le med posamezniki, ampak tudi med etničnimi skupinami. Zagotovite svojim privržencem, da je vsak od njih izbran od Boga in usode (»previdnosti«): so gospodar, gospodovalna rasa – in to ne zato, ker bi to premoč dosegli z orožjem, ampak preprosto zato, ker so boljši.

Osebna identiteta, ki jo ustvarja pripadnost velikemu narodu, rasi ali kulturi, je nujno privlačna za tiste, ki v vsakdanjem življenju trpijo zaradi pomanjkanja grandioznosti, to je: za večino ljudi. Kdor kot posameznik prejema dovolj narcistične pozornosti in občudovanja od svojih bližnjih, ga ni tako lahko prepričati z obljubo sodelovanja v veličastnem projektu – na primer v boju za mednarodno priznanje veličine lastne nacije. Kadar sta grandioznost in visoka samozavest povezani z osebnimi dosežki, postaneta obe redka dobrina. Da bi večini prebivalstva pomagali do občutka lastne veličine in povečane samozavesti, morate fantastične lastnosti in dosežke, ki to upravičujejo, ločiti od posameznika in jih pripisati množici – »vašemu« narodu. Kajti postal bo Vaš narod, če Vam uspe prepričati ga, da je edinstven in izbran, da spremeni svet.

***

Se nadaljuje. Prihodnjič:

Gradite patriarhalno (strogo) dražavo (ampak takšno, ki bo skrbela)! (Revolucija)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Sem slišal pred par dnevi pri poročilih:
V največjem slovenskem mestu je več kot 600 ljudi podpisalo pismo, nekakšno pobudo za boljše ravnanje z drevesi v mestih.

Sem se spomnil:
V najstarejšem slovenskem mestu je pred desetimi leti več kot 4000 ljudi podpisalo peticijo, iniciativo, da ne bi požagali dreves v mestu.

Vidim:
V minulih desetih letih drevesa v najstarejšem mestu, ki so bila zasajeno "nadomestno", niso niti slučajno nadomestila nekdanje sence, kaj šele, da bi jo povečala. Upam, da bo velikem mestu od podpisov več haska.

Mislim si:
Drugače bo, ko bodo nekoč predlagatelji odločitev ljudje, ki se zavedajo, da je življenje eno, da so drevesa živa bitja, da so koristna bitja, del nekakšne svetovne duše (ali še bolje duha). Ker pa to zveni seveda dokaj ... nemerljivo, netehtljivo ... ni pričakovati, da bi bilo že danes tako. 

Se bojim:
Da tudi misel dr. Dušana Pluta, izgovorjena na taistem zborovanju, da so drevesa v mestih konec koncev zastonj klimatske naprave, da tudi ta ta prizemljen ekonomistično-prišpralističen argument ta hip ne bo pomagal.

In se veselim:
Gledam študentarijo okoli potomca; učitelji so jim očitno od vrtca naprej privzgajali in uspešno privzgojili lep odnos do ravnanja z okoljem. Ko bodo na odločevalskih položajih nekoč oni, bo drugače. Brez potrebe po hudem argumentiranju.

Ter zaključujem:
Čez en teden bo spet šola; klobok dol vsem vzgojiteljem in učiteljem, ki deco učijo holističnega pogleda na svet. Da je vse eno. (Zato ni vseeno, kaj počnemo; z drevesi, okoljem, smetmi in vsem po spisku). Povedano do konca: da ni meje med tabo in okoljem. Ti si okolje nekomu in nekdo je okolje tebi. Pa čeprav je to drevo.^*

***

Pripis:
^* Včasih kdo reče: "Mater, tale človek mi ne da dihati!" Spomnimo se, kdo nam v resnici daje naš vsakdanji dih.
- Fotka je iz kraja Tribunj v Dalmaciji. Večina nas je iskala senco teh borovcev; na betonski plaži se je crvlo le nekaj rib. (Kako čudno, kajne.)
- Kdor želi raziskovati optične iluzije, jih najde tukaj. Ko bom velik, bi si želel raziskovati mentalne.

Na trajektu za Lošinj je pisalo tole zgoraj.

Hja, Jadrolinija dela reklamo za nas! Za novo komedijo SMEJANJE PREPOVEDANO.

Ne vem ..., morda nas reklamirajo sosedje zato, ker na Lošinju letuje avtor komada, Miro Gavran?

Kakorkoli, Mojca Partljič, Barbara Ribnkar in Jaša Jamnik bodo kmalu ready to go, za stopit pred publiko.

Po PIVU, ki dve leti polni dvorane, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Isti avtor, isti režiser, isti igralec Jaša, pa še dve dami ...

(Ko sem danes videl Jašo, kakšen je v kostumu ... (igra ljubimca) ... mi ni bilo do resnosti. Resno.)

Znanstvene raiziskave so pokazale, da minuta smeha nadomesti 30 minut treninga sproščanja ali 10 minut teka.
Peter Nemetschek

Če je temu tako, potem pa: vabljeni z nami na polovični mali maraton ... 11 km boste odtekli v smehu in to kar sede, na riti.

Globalni Iphone je od včeraj nastavljiv v slovenščini. Končno.
Večraj je bil tudi dan bralne značke v Sloveniji. Lokalno.
Ko sem lani, predlani poleti štrcnil zgornjo fotografijo, sem pomislil, momentalno:
Še bo slovenski jezik živ jezik. Še. Če bomo brali, lepo slovenščino; in zanjo tudi ne dovolili, da bi zaradi AI izumrli lektorji, uredniki itd. 
Ko sem gledal obložene police, mi je švisnilo skozi glavo še to: Naj ne živi čovek samo od kruha.

Večkrat sem že pomislil, da bi pisal o predstavah, ki jih gledam v MGP. Pa sem si zmeraj znova rekel: ne boš.
Zakaj ne?
Ker se nisem znal izmazati iz tegale primeža:

Prvič. Pisanje o gledališču zelo hitro lahko "potegne" na gledališko kritiko. Gledališka kritika pa je stroka. Imeti je treba izoblikovan gledališki instrumentarij, strokovno terminologijo in še pred tem svoj konsistenten gledališki "koordinatni sistem", s katerim po/gledaš (na) uprizoritev; mrežo oz. polje, v katero umestiš konkretno predstavo. Potrebuješ nekakšno metodologijo gledanja; nekakšen ozaveščen spoznavni proces doživljanja umetniškega dela. In da imaš vse to, je potrebna kilometrina v pisanju kritik. In ves ta čas dober mentor; ti motor, on mentor. (In za kakšne takšne kilometre v prihodnosti moja "mašina" nekako ni več mišljena. ... Skoraj 600 tavžent je na števcu, tako da - ne.)
Pisati o dramskem besedilu bi bilo lažje. (Ker smo tega vajeni iz šole, ko smo se učili o naših književnikih in njihovih delih).
Pisati o gledališki uprizoritvi pa je, pravim, težje. (Že samo zato, ker se tega v šolah seveda ne učimo).
In ker kritik nisem - ker vsega zgoraj naštetega nimam - torej to odpade.

Drugič. Seveda imam nek svoj okus, kaj mi je všeč in kaj manj ter kaj sploh ne.
Ampak, koga to briga.
Vsak gledalec ima pravico do svojega okusa. De gustibus non est disputandum, so vedeli že stari.
(In resno pisanje o gledaliških predstavah ni niti pod razno razgrinjanje lastnega okusa, pač pa, kot sem že rekel, stroka in konec koncev tudi umetnost; beri npr. kritike starega Alfreda Kerra ali sodobnega Gerharda Stadelmaierja.)

Tretjič. Niti slučajno ne gledam vsega, kar ponudi MGP. Ali sem na terenu, ali pa sem sicer doma, ampak ko pridem z gledališkega gradbišča, mi velikokrat ni za v gledališče. Tam, kjer ravnokar sem, pogledam vse, kar dajejo in to je to. Skočim pogledat še kdaj prijatelja Vojka v mariborsko Dramo, občasno kar dopoldan na kakšno celjsko predstavo za šole, izbrane stvari na Borštnikovo, v Gavello kdaj pa kdaj, če me povabi Djole, in v Varaždin do Jagode na kafe in zvečer v njihovo prelepo kazalište. (No, vidim, da tega niti ni tako malo.)
Pa se tolažim, ker ne vidim vsega, še z naslednjo zgodbico. Velikega slovenskega igralca so vprašali, ali hodi gledat druge predstave. In je odgovoril menda nekaj takega: A si kdaj videl kakšnega ajzenpanarja, ki bi takrat, ko je fraj, hodil na štacijon gledat, kako drugi foršibajo?

Četrtič. Bilo bi najmanj rahlo nehigienično, če bi prakticirajoči kolega kritiziral prakticirajoče kolege.

***

Kako se torej izmazati iz nastale situacije: pisal bi, ampak ne bi pisal krtike predstave? Hm.  
In zato nisem.

Ko sem pred dnevi laufal - malo dlje kot običajno (bil je lep sončni dan) - se mi je utrnila naslednja misel:

Pa namesto o tem, kaj je na odru, piši o tem, kaj je v dvorani. Nameto o uprizoritvi piši o publiki.

Gledališčniki dejansko zelo radi rečemo, kako pomembna je publika. Kako je ista predstava z različno publiko lahko čisto drugačna. Pravimo recimo: Ful lepo so gledali nocoj. Ali pa: Danes pa je publika bla čisto mrtva.

Res je; občinstvo je sestavni del gledališkega dogodka. Conditio sine qua non. Tako zelo, da govorimo o kolektivnem gledalcu. Prav nepredstavljivo je, da bi si nekdo naročil, kupil gledališko predstavo, ki bi jo potem gledal v dvorani sam. (Tovariš Tito je imel menda svojo filmsko dvorano, kjer je filme gledal sam. Bil je velik ljubitelj filma. Mi pa veliki ljubitelji njega.) V gledališču pa gledamo skupaj. Iz posameznikov postanemo za čas trajanja predstdave skupnost. Zato teatrologi pravijo, da je gledališče tudi kraj/prizorišče poskušanja skupnostnosti. Prostor, kjer skupnost v varnem okolju estetskega fenomena gledališče, eksperimentira in testira premišljanje ter doživljanje še nevidenih, še drugih možnih, alternativnih svetov in odnosov. Gledališče je skupno premišljevališče o tem, kako smo ljudje drug z drugim in kako bi lahko bili še kako drugače drug drugemu človek.
Ja, v zatemnjeni dvorani se gledalci kar nekako "nalezemo" žalosti ali veselja (in vsega vmes), kar prihaja z odra. Dvorana, rečemo, diha z igralci.

The relationship between the actor and the audience is the only theatre reality. Peter Brook

No, je pa obstajal v zgodovini nek nemški vojvoda, ki je bil totalno nor na gledališče. Tako zelo nor, da je v dvorani hotel sedeti sam in igrati so morali samo za njega. Seveda: bil je generalni pokrovitelj, sponzor, donator, ustanovtelj in financer svoje gledališke družine. Na kratko: imel je dnar, veliiiiko dnarja in rad je imel gledališče. Tako zelo, da si je pač kupil to situacijo - biti v dvorani sam.

Hecno: tudi zgodovina ptujskega gledališča diši po nečem podobnem.
Neka bogata meščanka, tam, nekje okoli daljnjega leta 1750, živi v Pettau-u z nekim bogatim Njim. Ko se jeseni konča lepo vreme, trgatve, pogodbe za odkup grozdja in izvoz vina iz južnega Štajermarka pa so sklenjene, ko gospod On zakjuči na Ptujskem svoj bisnis, mu njegova gospa reče: Čuj, majn liber, meni je toti Pettau pozimi čisti dolgcajt. Langeweile. Če češ, da ostanem tu, mit dir, in ne odidem nazaj nach Wien ali pa recimo Prag..., mi sezidaj gledališče. Odkar sva se zaradi tehle tvojih poslovnih izzivov preslila v tale sicer čisto lep Pettau, teater noro pogrešam. Also: entveder teater ali pa aufiderzen!

In - imenujmo ga g. Franzschcek, ki ima svojo Njo seveda nadvse rad, reče: No dobro, also gut, šechen, ti bom pa zgradil toti tvoj teater. Samo da bo mir. In boš nach Pettau lahko vabila italijanske, češke, nemške in druge potujoče gledališke familije.
La famiglia teatrale je bila rojena.

In tako je tudi bilo. Franzschek napiše ček, ji sredi mesta teater gori postavi, prav ta, isti, na tej lokaciji, kjer smo gledali Radost in gospa Otilia ali Brunhilda ali Genovefa ..., dobi svoje malo, ljubko, butično gledališče. Ker pa gospa seveda ni tako zmešana kot oni nemški vojvoda, povabi v teater tudi grajsko gospodo in njihove goste, svoje prijateljice, te pa svoje može itede.
Srečna ona, srečen on. In srečni mi, ki še dandanes lahko na isto okacijo hodimo gledat predstave poklicnih gledaliških družin, skupin, mestnih ali državnih javnih zavodov ter tu in tam kakšnega zasebnega.

Izgradnjo teatra takrat, sredi 18. stoletja na Ptuju, si predstavljam kot tako velik dosežek, kakor da bi nekdo danes svoji ženi rekel: Okej, draga, vem, da maš ti rada morje, in jaz še bolj tebe. Zato ti bom zgradil zasebni olimpijski bazen, s slano, smaragdno vodo, peščenim dnom in belimi kamenčki na obali. Plus privat maserjem. Ter VR galebi, ki se bodo karali na obali. Ali pa: draga, ti obožuješ golf, jaz obožujem tebe - eto ti golf plac. Pa (se) špilaj!

Tako. In smo končno pri Radosti. Uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega sem si ogledal v soboto, 5. novembra 2024, na reprizi t.i. ptujske premiere.

Parter je bil poln, tudi lože spodaj, zgoraj je bilo v glavnem fraj. Škoda. Ker smo z zanimanjem spremljali sodobno zgodbo, z dogajanjem v konkretnem mestu, ki ga vsi poznamo, zgodbo, ki se dogaja ljudem, kakršni smo sami. Če imamo doma študenta, poznamo štorijo toliko bolj. Če poznamo koga, ki se srečuje z demenco (in kdo ga žal ne), še bolj kot bolj. In še je v zgodbi motivov, ki smo jih ljudje v dvorani z lahkoto pre/poznali.

Zdi se mi, da smo gledali zelo pozorno. Zelo dolgo. Tam nekje proti koncu pa sem se vsaj sam malo "zgubil". Pa bi rekel, ne le jaz. Med gledalci smo bili v glavnem odrasli. Plus dva še včeraj gimnazijca. Brat in sestra; poznal sem ju, ker je on, Tin, igral pri Branki, ona, Zala, pa je hodila na ptujsko gimnazijo. Zdaj sta oba študenta. On bo kunstgešihter, ona študira oblikovanje tekstila. (Pa sem pomislil na njunega očeta, prijatelja Nena ... in si rekel: bilo bi lepo Zalo kdaj povabit, da bi asistirala kakšni kostumografki; Nenu bi bilo to všeč.) Kako lepo, da sta študenta čez vikend prišla domov in - direkcion v ptujski teater!
(Kot ex-učitelj pa sem pomislil tudi na to: nekoč bo še več dijakov na predstavi, gotovo. Potreben je čas. Kot za vsako stvar, ki naj zrase naravno, brez umetnih gnojil ali šopanja s hormoni za hitro rast.)

Ptujska gledališka publika smo lepo spremljali igro igralcev, pozorno in posvečeno. Mislim si, da smo bili dobra publika. Na koncu smo igralkam in igralcem namenili kar nekaj aplavzov in ponovnih prihodov na oder. Bi me prav zanimalo, kako so predstavo doživeli oni.

Ne vem več, kje, ampak nek dan sem moral dati neko izjavo za nek medij. Rekel sem:

Mi se mamo radi; tudi ko si gremo na živce.

***

Za to sem zelo hvaležen.
Jutri,  v sredo, 23. oktobra ob 19.30 pokažemo na Ptuju, kako to izgleda.
Nekaj vstopnic je menda še za dobit; tukaj: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html 
(Ne vem točno, ker dvorana na spletu nima označenih sedežev s krogci, kot je to sicer običajno.)

Nedavno je akademski slikar in gimnazijski profesor Dušan Fišer v vzhodnem stopu ptujskega gradu v okviru Dnevov poezije in vina 2024 s plesno skupnostjo Gea in glasbenico Muzičarka pripravil glasbeno-pesniško-plesni dogodek z naslovom: Telo svetlobe in njena mrtva senca. 

Neskončno pomembno se mi zdi, da lahko dijaki vidijo svojega učitelja predmeta, ki je praktične narave, v akciji.

Ne zato, da bi ga kopirali.
(Pa tudi to ne bi bilo nič narobe. Vajeniško obdobje je bilo nekoč obdobje obveznega kopipejstanja mojstra.)
Pač pa zato, da vidijo, kako vse to, o čemer predava profesor v šoli, o čemer poučuje, o čemer se pogovarja z dijaki, kako to potem nekoč, dejansko "deluje" v resničnem življenju. Vse to ali del tega. Kako se njegovi razmisleki odražajo v njegovem ustvarjanju.

Dober učenec, dober opazovalec in premišljevalec o tem, česar se uči (zdaj mislim konkretno na dijake umetniške smeri ptujske gimnazije), bo izzvan. 
Lahko bo razmišljal, kaj vse se mu mora še zgoditi, kaj vse mora še doživeti, znati, prebrati, premisliti, preskusiti ..., da bo lahko nekoč, - tako kot zdaj njegov profesor - suvereno nastopil pred občinstvom. S sliko, performansom ali s čemerkoli že.

Neverjetno, kakšne priložnosti in možnosti imajo ptujski dijaki!

Kajti še en likovnik, Tomaž Plavec, je prav tako prakticirajoči profesor. (In tudi Tomaž je bil na Dušanovem dogodku.)
Kako lepo je to videti. Da se kolegi podpirajo, spremljajo, kaj kdo počne, zanimajo eden za drugega in za njihovo "sceno".
Tudi to tovarištvo v umetniškem snovanju bo opazil senzibilen dijak, mladi, bodoči ustvarjalec.

Nakar se bodo pri pouku o tem, kar so videli, lahko pogovarjali.
V čem je "point", kaj ustvarjalca žene, da nekaj naredi, kako sam to umešča v svoj čas in prostor, kaj ima ustvarjalec sam povedati o svojem umetniškem delu in kako so nastop doživeli gledalci, kakšen se je njim zdel "sprejem" pri publiki itd. itd.

Eno je pogovarjati se o tem, kar preberejo dijaki v knjigah in na spletu; drugo o tem, kar doživijo v živo na razstavah, v galerijah, v razstaviščih in na takšnih dogodkih, kot je ga je pripravil Dušan Fišer.

Oboje - eno in drugo, informacija iz knjige, s spleta, iz učilnice in nato lastna izkušnja iz doživetja v živo - je del učnega procesa. Idelana komplementarnost. Če je pa avtor dogodka še "moj učitelj", je izhodišč za nadaljnje ustvarjanje in učenje resnično veliko. Nimajo vsi vedno te možnosti - prepleta obojega.

Skratka: imenitno, Dušan, da te dijaki lahko vidijo v akciji! Želim ti/vam ustvarjalno novo šolsko leto.

***

Pa še en sicer bolj bogi posnetek Dušanove instalacije.