Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika!

(Tujci)

Politika je nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Vojna pa razdeli svet na dvoje: na prijatelje in na sovražnike. To pomaga ljudem, da se orientirajo: “Kdor ni zame, je proti meni!” Če izbruhne vojna, postane svet manj kompleksen. Tega pa ni nujno treba storiti z orožjem. Dovolj je tudi že besedna vojna. Ampak vseeno: bodisi z orožjem bodisi z besedami, če želite uporabiti čudovito poenostavitev sveta, ki je posledica sleherne vojne, potrebujete sovražnika, ki se ga da jemati resno.

Eden od bistvenih razlogov, zakaj danes voditi vojno, je, da vojna med vojskujočima se stranema relativizira konflikte znotraj prebivalstva in vodi k enotnosti tam, kjer so bili prej konflikti. Paradoksalen učinek, če pomislimo trezno. Pošten zunanji sovražnik ima povezovalen učinek: vojna ustvarja mir. Tega se na stvarni ravni s skupnimi cilji ne da doseči na enak način. Zmeraj se je lažje boriti proti komu ali čemu kot za koga ali kaj. Predvsem pa je veliko lažje doseči konsenz o potrebi po boju proti skupnemu sovražniku kot za kakršnokoli stvar, saj so cilji, za katere bi se bili posamezniki pripravljeni boriti, preprosto preveč različni. Ampak sugestija, da je se je potrebno upreti zunanjemu sovražniku, ki ogroža eksistenco vseh – in nič manj od tega – se zdi takoj prepričljiva in pred njo si nihče ne more zatiskati oči.

To je eden od razlogov, zakaj potrebujete enega fajn sovražnika. Najbolje zunanjega sovražnika, o katerem je že vsak kdaj kaj slišal. To ne služi samo sozvočju in temu, da v vaši jedrni skupini držite skupaj, marveč vam pomaga tudi na nacionalni, včasih celo mednarodni ravni, da pridobite nove privržence in povečate soglašanje z Vašimi akcijami. Deljeni občutki, ki vam jih bo morda očital del prebivalstva, zgubijo svoj pomen. Iz ambivalence nastane odloč(e)nost.

Ker takšni sovražniki ne padejo kar z neba, je najenostavneje, da si jih skonstruiramo sami. V sozvočju z vsemi do sedaj podanimi namigi je tudi pri tem priporočljivo, da se navežemo na zgodovinske in kulturne vzorce, povedano zelo direktno: na predsodke, ki se prenašajo kot folklora. To je enostavneje kot pa si izmišljevati popolnoma nove sovražnike in sovražnosti.

Sovražniku ali še bolje sovražnikom morate pripisati značilnosti, cilje in motive, ki v idealnem primeru že na prvi pogled - ali na drugi, če je občinstvo bolj razmišljujoče - omogočajo vsakomur, da prepozna razliko med njimi in vašim narodom, za čigar dobrobit ste Vi tako zaskrbljeni, in to, da je nevarnost zares velika, pade v oči vsem.

Ker pa se v komunikaciji s svojo potencialno bazo, ‚navadnimi‘ ljudmi, ne morete in nočete spuščati v globoke intelektualne razprave, ampak morate biti razumljeni takoj, morate izbrati kot sredstvo za prepoznavanje svojih sovražnikov zunanji videz: uporabne so vse čutno-zaznavne značilnosti razlik med “nami”, narodom, ki ga velja zaščititi, in “tujci”. Najbolj primerne so tiste lastnosti, ki so močno povezane s telesi potencialnih sovražnikov in jih ni moč prikriti. Na prvem mestu je tu seveda treba omeniti barvo kože (vzorec: rumena nevarnost). Čeprav ljudje ure in ure poležavajo na soncu in na ležalnikih lovijo svojega kožnega raka, je pri tujcih posebej temna koža tisto razlikovalno znamenje, ki ga ni mogoče spregledati (to bi bilo 100 % zanesljivo, če se ne bi med tem tudi tukaj rojevale osebe s temno kožo, ali bile posvojene s strani politično vprašljivih ljudi.) V principu se ponujajo, da se jih uporabi za sovražnika, vsi ljudje, ki izgledajo očitno drugače, kot poprečni Srednjeevropejci, tako kot posamezniki kot tudi grupacija: “Vsi Afričani, ki doma ne delajo nič in želijo biti deležni težko zaslužene blaginje naših ljudi, ne da bi delali, in želijo biti vključeni v socialno mrežo, ki smo jo postavili mi” - približno tako ali malo drugače lahko spletete zgodbo o tujcih, kakršna je ta. To ni posebej težko, ker je strah pred tujci – kar se lepo vidi pri majhnih otrocih – verjetno človekovo genetsko nasledstvo in predstavlja nekaj takega kot kolektivno nezavedno, ki se ga da vsak trenutek prebuditi. Če uporabite rasne značilnosti, imate tudi to prednost, da lahko prosto izbirate med številnimi konkretnimi ljudmi, ki jim lahko dodelite vlogo glavnega krivca in jih predstavite kot “tipičen primer.” Tole je velika prednost posploševanja: Ni vam treba skrbeti za očitno dokazno moč nasprotnih primerov, saj izjema zgolj potrjuje pravilo (Ena lastovka še ne prinese pomladi!), in lahko kljub njim mirne duše vsakega posameznika javno zmeljete kot dokaz za trditve, ki jih javno zastopate Vi.

Mogoče poznate vic iz otroškega vrtca: “Vprašanje: Zakaj je Koder plešast? Odgovor: Ker imajo črnčki Kodrove laske.” - Seveda, tega smo se naučili že v peskovniku: prišli bodo in nam popapali laske. “Pol Afrike je že spakiralo kufre.” To je shema, po kateri morate argumentirati, in interpretacijski okvir, ki ga morate dati dogajanju. Vašim potencialnim privržencem se bo zdela toliko bolj verjetna, kolikor manj konkretnih izkušenj so imeli s temnopoltimi ljudmi ali celo s pravimi Afričani, Indijci itd. Da bi zmanjšali tveganje, da vaša identifikacija sovražnika in značilnosti, ki mu jih pripisujete, ne bodo prepričljivi, morate izbrati sovražnika, ki ga dejansko pozna čim manj ljudi. V mnogih svetovnih jezikih je bila beseda „človek“ tisočletja rezervirana izključno za poimenovanje pripadnikov lastnega prebivalstva. Kdor ne pripada ljudstvu, sploh ni človek. In če ni človek, ga ni treba obravnavati kot človeka. Ampak se ga je treba bati; kajti bitja, ki niso ljudje, so lahko ja zveri. Tistemu, ki jih ne pozna, so pošasti. Kdor želi biti na varni strani, mora za začetek izhajati iz tega, da se obnašajo kot divje živali. On - predvsem pa ona - se mora pred temi zvermi kakopak zaščititi (sami potencialni posiljevalci, tatovi, kriminalci).

Prednost navzven prepoznavnega sovražnika je v tem, da bo - tudi če se zgolj nedolžno sprehaja - zagotovo v središču pozornosti drugih ljudi. Odstopanja od pričakovanj in običajnega pač opazimo. To pa je dobro izhodišče. Če takšna vpadljiva oseba na primer pokaže odklonsko vedenje (na primer: „brutalno posilstvo nedolžne mlade študentke“), potem morate čim bolj čustveno nabito in prizadeto, polni jeze, žalosti in usmiljenja, javno vztrajati, da ste imeli žal, žal, s svojo napovedjo katastrof, ki jih bodo v državo privlekli sovražniki, žal prav.

Vendar se vam ni treba ustaviti pri opozorilih in ustvarjanju strahu pred ljudmi, ki so videti drugače. Sovražnike lahko prepoznate tudi znotraj svojih vrst. V skladu z razlikovanjem med prijateljem in sovražnikom („Kdor ni z nami, je proti nam“) lahko javno in vehementno sumite vse, ki zunanjega sovražnika nimajo za sovražnika in ga branijo z besedami ali dejanji. S tem dokazujejo, da so sovražniki. Te „sovražnike v lastnih vrstah“ lahko nato prikažete kot še nevarnejše od zunanjega sovražnika, saj jih ni tako lahko prepoznati kot tujce in zlorabljajo zaupanje, ki jim je bilo izkazano.

To velja tudi za vse sovražnike v duhu, tj. nasprotnike, ki jih od zunaj ne prepoznamo takoj, vendar so nevarni zaradi tega, kar mislijo in čutijo. Privrženci tujih religij ali narodov, predstavniki določenih političnih usmeritev itd., ki se jim ne vidi, v kaj verjamejo ... Če doslej niste opazili ničesar o njihovih sovražnih namenih, si to razlagajte kot jasen izraz prefinjenosti in zvitosti teh ljudi, kot dokaz njihove nevarnosti. Ni Vam treba biti pozoren na resničnost vaših trditev, temveč se zgolj prepričajte, da bi se vašemu sovražniku načeloma lahko pripisalo te negativne lastnosti. Imejte domnevo za dejstvo. Potem se bo moral braniti, in tisti, ki se brani, vemo, obtožuje samega sebe.

Na splošno ne zaupajte nikomur, ki se javno in aktivno ne postavi na vašo stran. Pa tudi takrat: lahko da se samo pretvarja. Ostanite na preži ...

Se nadaljuje:

8 Dejstva in njihov pomen določajte Vi! (Fake News)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit umsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.) 

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial!
(Polarizacija)

“Tale ni niti omembe vreden/a!” - tako včasih v šali izrazimo najvišjo stopnjo zaničevanja. Rahlo pretirana miselna igra: kakor da bi se ignoranco dalo še stopnjevati. Tisto, na kar želi nakazati tole pretiravanje, je dejstvo, da ignoranca predstavlja najučinkovitejšo možnost socialnega razvrednotenja človeka ali družbene grupacije. Kogar drugi ne zazna, tega socialno kratko malo ni. Generalno namreč velja, da vse tisto, kar ne vstopi v komunikacijo, kar ni tematizirano ali naslovljeno, v socialnem smislu ne obstaja.

Kaj lahko torej storite, ko Vas noben klinc že spet ne opazi in Vas in vaših prizadevanj ne jemlje resno?

To stanje se da popraviti razmeroma enostavno. Obstaja nezmotljiva, sto odstotno uspešna metoda, kako si pridobiš pozornost tudi tistega, ki te zaničuje ali zavrača stik: Zadajte mu bolečino, škodujte mu. Uporabite svojo zmožnost agresije. To ne pomeni nujno, da morate uporabiti nasilje, čeprav je to konec koncev ultimativna metoda za pridobivanje pozornosti. Nekoč so starši svoje otroke pretepali, če le-ti niso bili poslušni, če jih niso poslušali (bodite pozorni na besedni zvezi “biti poslušen” in “nekoga poslušati”, ki ne kažeta naključno na čutno zaznavo oz. zavrnjeno komunikacijo.) Če nekoga, ki vas ignorira, brcnete v nogo, Vas bo zaznal. Če ogrozite nekogaršnje telesno in duševno zdravje ali celo njegovo eksistenco - psihično ali ekonomsko – potem mora vstopiti v komunikacijo in Vas ne more ignorirati.

To je komunikacijska strategija, ki jo že stoletja uspešno uporabljajo raznorazni teroristi. Ampak Vi si seveda verjetno ne želite, da dobite nalepko terorist. Vendar naj vas to ne odvrne od strateške koristi Vašega agresivnega potenciala – jasno izraženega besa. Navsezadnje se borite za upoštevanje in učinek. Ker okvirov civiliziranega vedenja ne smete nenehno prestopati, če hočete doseči široko podporo državljanov, se ne smete udeleževati nasilnih dejanj. Praviloma zadošča, če uporabite agresivno govorico in se Vaše javne izjave doživi kot polne besa. Neženirano lahko, ali celo kar dajte, uporabite nasilne fantazije ali preigravajte hipotetične vojne scenarije. Dokler jih ne udejanjite, ste na varni strani: kazenski zakonik vam ne diha za ovratnik, saj niste storili ničesar prepovedanega. Vendar pa istočasno žanjete nezaslišano pozornost medijev in Vaših nasprotnikov. Nakar lahko ene in druge znova po mili volji napadete nazaj ali zmerjate ali dajete v nič. Na ta način ostajate v debati.

Prav mediji največkrat reagirajo kot Pavlov pes, ki mu pokažete kos krvavega mesa: refleksno se mu začnejo cediti sline. In če teče vse kakor je treba, prevzamejo novinarji, užaljeni v svoji časti, vajeti jeze in napišejo o Vas in Vaših podpornikih besne komentarje. Zdaj se lahko imate za žrtev, zgražate nad krivico, ki se Vam je zgodila, streljate nazaj itd.

Provokacija, to je treba povedati v opozorilo, je visoka umetnost, v kateri ni vsak profesionalec. Težava je namreč v tem, da jo je treba oblikovati tako, da odstopa dovolj od samoumevnih pričakovanj družbe, predvsem razmišljanj v main-stream medijih, ampak spet ne nasprotuje vrednotam ljudi, ki jih želite pridobiti zase. Potrebujete občutek za subkulturne razlike pri vrednotenju vsakodnevnih dogodkov, ki nastajajo iz različnih življenjskih razmer elite in naroda, ki se počuti vodenega od nje. Začne se pri izbiri besed. Pozabite na vljudno zadržanost in to, kar se imenje “lepo vedenje”. Če na krajih in ob priložnostih, ko se pričakujejo predvsem učeni citati iz knjig starih Grkov, uporabite pompozen jezik, in iz svojega srca in čustev ne naredite morilske jame - tudi in predvsem proti prisotnim veličinam, ki bodo, če boste imeli srečo, ogorčeno zapustile prizorišče - boste zagotovo pritegnili pozornost vseh in boste še dolgo časa tema pogovorov tako na koktejlih kot na Facebooku in v tabloidnem tisku.

Posledica Vaših izjav, ki delujejo radikalno, je, da Vas bo polovica poslušalstva prezirala in napadla, medtem ko vas bo druga polovica imela rada. Ta razdeljenost publike pa ni noben problem, temveč prav nasprotno: polarizacija je Vaša priložnost. Vsakogar silite v to, da zavzame stališče: za vas ali proti vam. In ko se enkrat zgodi to, potem imate bazen možnih podpornikov, iz katerega lahko v prihodnosti zajemate brez pomislekov. Kapital, ki se ga sploh ne da dovolj centi in ne plačati z denarjem, ja, z denarjem sploh ne dobiti.

Če pride v časovni povezavi z Vašim govorom ali intervjujem do nasilja (če, na primer, zažgejo domove za migrante, po cestah preganjajo temnopolte, afganistanskim restavracijam razbijejo šipe itd.), potem nikakor ne jemljite besed nazaj, temveč neženirano trdite, da se vas je razumelo narobe. Kajti saj je vendar res, da ima zmeraj to čast, kako si razlaga pomen Vaših besed, prejemnik. Vi dobro veste, da tega niste in nikoli ne bi mislili tako, kot so ti, v bistvu dobri domoljubi, razumeli narobe.

To je to ravnovesje, ki ga boste morali loviti nekaj časa. Bilo bi namreč usodno, če bi Vas po službeni dolžnosti opazovala katerakoli domača obveščevalna služba. Tvegali bi, da bi Vaše delovanje označili za protiustavno in ga prepovedali. Potem bi verjetno izgubili podporo državljanov, ki so doslej z mešanimi občutki gledali na vas: fascinirani, a z rahlo zaskrbljenostjo. Ta ambivalenca bi se potem lahko preobrnila v nasprotovanje. Zato morate ubrati taktiko, s katero boste po eni strani z agresivnimi izjavami, ki ne spoštujejo tabujev, poskrbeli za škandale in se postavili na rob etablirane družbe, po drugi pa ne smeti prestopiti meje, onkraj katere boste postali izobčenec. To velja za Vas in vaše ljudi.

Lahko pa to ambivalenco ustvarite tudi z delitvijo dela: za to potrebujete nekaj ljudi, ki zmeraj znova izjavijo kaj nezaslišanega, njim pa se potem postavijo po robu drugi, ki se jasno in glasno distancirajo od njihovih pogledov.

Ampak takšne delitvene strategije in taktike morate prakticirati zgolj v prvih letih Vašega vzpenjanja. Čez nekaj časa - temu lahko verjamete – senzibilnost javnosti otopi, vznemirjenje zaradi tega, kaj in kako poveste, se poleže. Čisto normalen prilagoditveni pojav. V nekem trenutku boste lahko celo direktno pozivali k nasilju, krik tistih, ki bodo moralno ogorčeni (“mirovniki”), pa ne bo nikogar več dvignil na noge.

Generalno velja: Nikoli se ne opravičuje, nikoli ne razlagajte Vaših dejanj, nikoli ne jemljite besed nazaj!

Se nadaljuje.

7 Umislite si sovražnika!
(Tujci)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že zdaj veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znate.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000

2001

ali Še 23 let do tridesetletnice!

2001 Festival monodrame, drugič
Človeštvo v a-molu
Sizif na begu / Sisiphus on the run
Nagon
Glasba skozi čas
Princeska in čarodej
Songi
Elektra
Dedek Mraz pri nas

Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam:

Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.
Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav?

Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani.

Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra imenovan za direktorja Gledališča Ptuj.

Time out. Minuta odmora.
Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.
Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.
Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...
Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti!
(Fokus) 

Čeprav je govor o državnem ali strankarskem aparatu, družba ni stroj, ki bi se ga dalo sprogramirati in upravljali kot kak avto, letalo ali računalnik. To pa zato, ker ni sestavljena niti iz mehanskih niti elektronskih gradnikov. Socialni sistemi na splošno, pa naj bo to družina, organizacija, država, gospodarstvo, politični sistem ali celotno človeštvo, se oblikujejo s komunikacijo. In kot v sleherni komunikaciji: nobeden udeleženec ne more določati sam, kako bodo to, kar govori ali počne, razumeli, interpretirali in vrednotili drugi. Zato vedenje ljudi v medsebojnih interakcijah dejansko ni predvidljivo in napovedljivo. Določa ga to, kako ljudje zaznavajo svet, njihov sistem verjetja glede tega, kako funkcionira svet, prepričanja in predsodki, izkušnje, vzgoja, kultura in subkultura, iz katere izhajajo, njihova življenjska zgodba in trenutna življenjska situacija. Zato že posameznikov ni mogoče upravljati kot avtomobile, pri katerih lahko računamo s tem, da se bo motor zagnal, ko obrnemo ključ. To ve vsak, ki je imel priložnost doživeti, kako njegov otrok hrane, pripravljene z vso ljubeznijo, kljub vsemu trudu ni hotel pojesti. Lahko se postaviš na glavo ali mečeš na trepalnice: Če noče, potem on “svoje kašice” pač ne bo. 

Skupine ali večjega števila ljudi se prav tako ne da usmerjati na tak način kot stroja. Računati je treba z samovoljo in presenečenji. Kako se bodo ljudje odločali, na primer na volitvah, se da sicer prognozirati, ampak le, če vprašamo reprezentativno število volivcev koga bodo volili tik pred volitvami, vprašani pa ne bodo lagali. Preneseno na družbene sisteme si je treba – za razliko od strojev – zato razlagati drugače, kako jih upravljati in spraviti v delovanje. Ne obstaja namreč nikakršen volan, ki bi ga kdorkoli usmerjal in odločal, ali bo šla družba v levo ali v desno. 

Iz odgovora na vprašanje, kako se da vplivati na družbene procese, izhaja naslednja konsekvenca za populistične (ampak tudi vse ostale druge) strategije. 

Kar komunikacijo med posameznimi ljudmi naredi sploh možno, je to, da svojo pozornost usmerijo drug na drugega. Več ljudi gleda isti predmet in eden vpraša: “Kako se imenuje ta stvar?”, na kar odgovori drugi: “mobilni telefon”. Fokusiranje pozornosti je tisto, preko česar poteka komunikacijski proces. Zato si v socialnih sistemih pridobi vpliv le tisti, ki mu uspe stopiti v fokus pozornosti čim večjega števila udeležencev. Če posamezniku ali skupini ljudi uspe pritegniti pogled drugih na dogajanja in teme, ki jih hočejo narediti za pomembne, potem lahko - četudi ne v linearnem smislu vzrok-učinek, temveč z usmerjanjem pogleda in zanimanja - posežejo v usmerjanje dinamike družbenih procesov. 

Ampak zgolj dobiti pozornost še ni dovolj: Če želite voditi druge, si morate pridobiti tudi avtoriteto za razlago dogodkov, ki so vzbudili pozornost.  

Fenomene, ki pridejo v fokus - še posebej, če so relevantni za politične odločitve  - morate tudi pojasnjevati in vrednotiti. Pridobiti pozornost je torej zgolj prvi korak. Je pa centralnega pomena. Kaj koristi, če imate čudovite koncepte in ideje, pa tega nihče ne opazi? Prav to je usoda večine genijev, da skoraj zmeraj, ko si zamislijo kaj fantastičnega, potem en klinc tega ne opazi ... 

Problem pri borbi za pozornost – in s tem borbi za vpliv – je, da so zakonitosti komunikacijskih procesov, ki jim je podvržen vsak udeleženec v komunikaciji, ekstremno konservativne iz vedno (!) težijo k statusu quo, ne glede na to, kakšen ta status quo je. Kar se tega tiče, se družbene inovacije in revolucije razlikujejo od tehničnih inovacij – in jih je zato težje izvajati. To je na začetku slehernega populističnega gibanja tudi njegov glavni problem; šele pozneje, ko je le-to enkrat etablirano (= znano), pa iz tega problema nastane strateška prednost. 

Razlog za to je tako imenovano Matejevo načelo, ki ga navaja že Sveto pismo: “Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima!”, ali po nemško: “Hudič se zmeraj userje tam, kjer je kup največji!” - kar se tiče razdelitve pozornosti to pomeni: kdor je znan in je deležen velike pozornosti, bo postal še bolj znan in pridobil še več pozornosti; in kdor je malo znan ter je deležen male pozornosti, temu bo odvzeto še to malo slave in izgubil bo tudi zadnji ostanek pozornosti. 

To je seveda precej nepravično, ampak ne zato, ker bi si to izmislil kak hudobnež (čeprav bi bilo dobro, da bi Vi kot populist to temeljno nepravičnost pripisali kakšni globalni zaroti – ampak sami v tako zaroto ne bi smeli verjeti). Zakaj Matejevo načelo odločilno sooblikuje strukturo komunikacije, se da najbolj enostavno ilustrirati na primeru prepoznavnosti produktov: Če iščete osvežilni kofeinski napitek, potem boste v trgovini najverjetneje posegli po produktu, ki ga poznate - običajno Coca Coli ali Pepsi coli. In če Vas nekdo vpraša, katero osvežilno pijačo mu lahko priporočate, vam bodo prišle na misel logično tiste, ki jih poznate. Od tega trenutka obstaja ena oseba več, ki pozna ta produkta, medtem ko XY-colo, ki je ravnokar prišla na tržišče, ne pozna nihče (= en klinc ne opazi.) Tako postajata znana produkta vse bolj znana, neznani pa ostanejo neznani, razen če jih ne postavi v središče pozornosti mnogih ljudi kakšen usoden dogodek. Ampak tudi potem še ni rečeno, da lahko zdaj XY-cola začne svojo zgodbo o uspehu, kajti tak enkratni dogodek bo kmalu šel znova v pozabo. Vaš produkt mora priti v središče pozornosti vedno znova in znova. Ali kot je dejal stari učitelj latinščine: “Repetitio mater studiorum est! - To velja tudi za memorativno sposobnost družbe. 

To pa je tudi razlog, zakaj potrebujete organizacijo, ki bo potiskala Vas in Vašo sporočilo vedno znova v središče pozornosti javnosti in varovala pred tem, da ne gre v pozabo. 

Ampak naj vam bo jasno tudi to, da je zaznavni prag javnosti visok. Zahteva precejšnjo frustracijsko toleranco in veliko mero vzdržljivosti. Toda, kot pravi nek kitajski pregovor: “Vse pride k tistemu, ki čaka.” Vsekakor pa ne smete čakati pasivno, ampak morate – in s tem niste mišljeni Vi kot posameznik, pač pa Vi in vaši sledilci – delati na večanju vaše prepoznavnosti. Pri tem lahko pomaga to, če si poiščete temo, neko “stvar”, za katero se borite vsi; “misijo”, ki jo razglasite in o kateri trdite (ni treba, da je res), da ste se ji zapisali vsi. Navidezno zanimanje za objektivne cilje pomaga zagotavljati, da Vašega iskanja pozornosti ni mogoče zavrniti kot izraz vaše osebne nečimrnosti ali narcistične osebnostne motnje. Poleg tega lahko nato kot skupina zavzamete osrednjo pozornost javnosti, ne da bi se kateri koli posameznik preveč izčrpal ali celo izgorel. Dokler Vas kot voditelja vaše grupacije nihče ne postavlja pod vprašaj, vsakršna pozornost, ki jo pridobijo vaši somišljeniki, itak pade nazaj na Vas.

- se nadaljuje -

6 Uporabite Vaš agresivni potencial!

(Polarizacija)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že zdaj veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znate.) 

Ogledal sem si zaključni nastop 4. letnika ptujske umetniške gimnazije – smer gledališče. Izbrana tema so bile Drame princes Nobelove nagrajenke za literaturo Elfriede Jelinek. Bilo je 24. aprila 2025 v Mestnem gledališču Ptuj. Trajanje: ena ura. Nastopile so: Ana, Ajda, Ema, Eva, Nika, Lana, Vita. Mentorica je bila Ajda Valcl.

Takole:
Tole zdaj je druga generacija, ki končuje ptujsko umetniško gimnazijo. Ker sem dijakinje učil v prvem in drugem letniku tudi sam, sem si njihovo končno produkcijo ogledal s še večjo radovednostjo.

O čem sem razmišljal, medtem ko sem jih gledal?

O tem, kako se v gledališkem formatu (formati so v umetniški gimnaziji – likovna smer - recimo še: fotografija, slika, risba, kip, kolaž, grafika ipd. ...), kako se torej v formatu “gledališče” vidi še vse kaj drugega kot samo bazični predmet “Igra in govor”, zaradi katerega smo konec koncev tistega večera prišli v gledališče: babice, dedki, razredniki, profesorji, kak fant (beri: princ) katere od nastopajočih ... Bili so tam tudi mlajši bratje in sestre ter seveda upravičeno ponosni mame in očetje. Pa razredničarka in učitelji, ki učijo druge predmete ter pedagoginja. Zanima jih, kako rastejo njihovi “varovanci”.
Ja, vesel sem bil, da je bilo v dvorani toliko učiteljev; tudi ravnatelj. Ne bi jim bilo treba priti. Ni njihov predmet. Tudi njihovih “pisnih in ustnih kontrolk” se ne hodi gledat. Ampak so prišli. Ker jim je očitno mar. Še posebej pa sem bil vesel "lanske" dijakinje Sanje -zdaj že študentke, ki je prišla pogledat eno leto mlajše nekdanje sogimnazijke. Tudi tako raste ptusjka gledališča publika jutrišnjega dne.

No, je že tako, da je bistvo gledališke smeri končen, javni gledališki nastop. Vanj se zlijejo vse številne ure “skritega” pouka; dokler končno ne pride do “premiere” - javnega pokuka v pouk, s katerim zdaj že tradicionalno gledališčniki zaključujejo svoje delo.

Dekleta 4. U so prikazala kolaž monologov Elfriede Jelinek in svojih lastnih besedil kot nekakšen komentar, intervencijo, dopolnilo, izvajanje (iz njih) samih. In pri vsem tem njihovem početju na odru (agon, to act) se vidi TUDI širša miselna orodjarna, ki so si jo zgradile in se z njo počasi opremljale skozi leta šolanja TUDI pri predmetih sociologija, psihologija, filozofija, zgodovina, da o slovenskem jeziku in književnosti, kot še enem formatu izražanja (ubesedovanja sveta), niti ne govorimo. Pa če dodamo še tuje jezike, smo pri eni taki kompleksni reči, ki se ji v šoli precej suhoparno reče “medpredmetne povezave”. Bolj gre za med-možganske prevezave, preskoke, prekuce, premete in številne domete, ki jih zmore besednjak srednješolca, ki bo svojo kognicijo kmalu preverjal na splošni maturi.

Na odru pa se dijakinje preverjajo še v (marsi)čem drugem. Prav pri teh P/princesah (vseeno, z malo ali veliko začetnico) se je to pokazalo neskončno v oči vpijoče. Za se izraziti, potrebuješ izraze. Izrazi so pojmi, mentalna orodja. Učenje je razširjanje besedišča (pravzaprav mislišča). Nastop na odrskih deskah je narejen iz mladih teles, svežih, navitih in nabritih možgan, nato pa še premišljanj in čustvovanj. Nastop je tako izraz celovitosti doživljanj. Nekaj, kar je preplet možgan (kognicija), srca (emocija), trebuha (slutnja, intuicija, občutek) in rok (delovanje/dejanje/udejanjanje).
Vse to pa ne (na)polni le dijakovih “šolskih ur” pri pouku predmeta Igra in govor; vse to se nadvse počasi v/gravira v dijakov vsakdan 24/7, od polletja do polletja, iz letnika v letnik. Dokler mu nekega lepega dne po štirih letih ne rečemo: Zdaj si pa maturus, matura; dobrodošel/a v svetu odraslih! Zrel/a si.

Tako torej nekega dne dijakinje pri dramski igri pridejo do četrtega letnika in v roke dobijo eno tako v resnici ne ravno enostavno pisateljico, Elfriede Jelinek, in so postavljene pred nalogo: Izvolite, tukaj imate dramski tekst – naredite na odru nekaj iz tega in nam to pokažite.

To, kar so u-stvarile (in beseda je stvar/meso postala) in kar smo lahko gledali na odru, pa je le polovica! Takisto pomembno je prav tisto, kar so počele po poti, da so prišle do sem (do poklona na koncu). Kaj (vse) je to bilo, prav dobro vejo same. Še točneje: vejo le one. Kako so v prvem polletju prvega letnika morale 30 sekund govoriti brez priprave, se odzvati na izziv, ki je prišel iz publike, pa - če kar lepo preskočim vsakega pol leta, ko so morale pri Pokuku v pouk pred publiko – do njihovega nedavnega zadnjega gimnazijskega princeskastičnega nastopa. Morale so se povezati na tej poti.

Morale so sodelovati. Nobena ni mogla “uspeti” sama. Gledališki pouk ne uči samo govoriti, ne samo stati in delovati na odru; uči tudi sodelovati. Biti in se dati na voljo drugemu. Zato, da skupaj nastane nekaj, česar nobeden ne more (narediti) sam. Sinergija; tisto, ko je ena plus ena, več kot dve.

Preseganje samosti pa je začetek skupnostnosti. Dekleta vedo, o čem govorim. Zato je gledališče oblika učenja so-delovanja par exellence. In še mnogih drugih so-jev (soustvarjanja, soglašanje, ustreznega izražanja ne-soglašanje, so-čutenja, sočustvovanja, sopotništva, so-sledja pravih korakov ...) Zato njihov izdelek ni najbolj pomemben. - In ja, da ne bo pomote: odličen je! - Svež, mladosten, kar pomeni: njihov. - Najbolj pomembna je pot, ki so jo prehodile od prvega branja besedila do nastopa. Luknje, ki so se jim morale izogniti. Luže in mlakuže, ki so jih pošpricale po poti, jim zdrajsala obuvala in vse, kar jim je na tej poti prišlo naproti in šlo mimo.

Kmalu odhajajo vsaka po svoje, vsaka na svojo nadaljnjo pot, študirat. Prepričan sem, da jim bo to, kar so štiri leta zganjale pri “igri”, še marsikdaj prišlo še kako prav. Socialne veščine in kompetence bi se reklo. Ali kot bi to veliko lepše ubsedil pesnik: zavedanje, da na svetu nisi sam. Vedeti, kako ni vedno enostavno; ne s sabo; še s sabo ne. Kaj šele z drugimi. Hkrati, sočasno plesati skozi dni in si hoditi po prstih ravno dovolj malo, da nas to ne zjezi do te mere, da se ne gremo več ... Znala se bodo, dekleta, tudi jutri, pojutrišnjem, v nekem novem “razredu” na faksu povezati, izraziti, poiskati svoje mesto na “odru življenja”. Si prizadevati. In si izboriti. Izbrati, oblikovati. Zaznamovati s seboj svoj čas. Zase in za svoje. Odigrati svojo vlogo, svoje vloge.

O mentorici:
Šola je imela z Ajdo Valcl neskončno srečno roko. Kakšna sreča, da jo ima, takšno učiteljico. Kajti učiti je mogoče Dramsko igro in govor na številne, različne načine. Tudi takšne, ki bi mladega nastopajočega dušili, morili, grenili, veneli. V ptujskem primeru lahko samo izberete besede nasprotnega pomena od pomena zgoraj naštetih besed in že dobite hiter oris opisa učiteljice, s katero so prišle dijakinje do sem, kjer so: Ne duši - navduši; ne mori - zori jih; ne greni - eni in drugi gre naproti in jim pri tem ni napoti; dijakinje ne venijo - veselo buhtijo kot cvetovi, ki so jih na koncu nastopa princese zapičile v stole, ... na katerih so njihove tazadnje zadnja štiri leta goo(g)lile šolske klopi.

Vse dobro, dekleta, na vaših prihodnjih poteh. Zd/s/aj veste: ne gre za “igralstvo”; ves svet je oder. Zasedite ga in si ga zasadite, svoj vrt, po dobrih, modrih in ne vedno le modnih merilih.  
Znate; ready ste, samo še kanček sreče, pa bo.
Vse bo vrei. Najprej pa dobro odpišite maturo.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!

Marjetka str. 89
Snubec/Medved
Ta presneta ljubezen
Svobodno razmerje
Mlada dramatika 
Sistemski denar od države! 
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta! 

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.  
Odkljukano. 
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”. 

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto. 

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.) 

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”  
 
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:  
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič. 
 
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej. 

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok. 
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.  
 
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.) 

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države. 
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.  
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.) 
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka. 

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.  
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame. 
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.  
 
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje. 
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila). 
 
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.  

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.  
Pa vendarle dovolite izjemo.  
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...) 

***
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story) 

4 Uporabite obstoječe politične strukture!

(Psevdoadaptacija)

Podobno kot je moč kulturno dediščino dramaturgije mitov uporabiti za populistične namene, se da tudi strukture obstoječega političnega sistema uporabiti za lastno korist. Kajti odločitve, kaj bo za narod storjeno ali kaj bo narodu storjeno, lahko sprejemajo le tisti, ki razpolagajo s formalno kompetenco odločanja znotraj sistema; in to so pač vladajoči: predsednik, premier, ministri, in drugi odločevalci. Na takšne položaje pa se pride s pomočjo volitev in v zahodni demokraciji nekdo ni izvoljen kot individuum (pa naj si bo še tako genialen), ampak kot član in zastopnik neke politične stranke. Vendar za Vas to ni hiba, temveč priložnost, saj lahko v teku po vnaprej predpisani zakonodajni poti uberete pot navzgor, da bi potem, ko boste na položajih, spremenili zakone tako, da se vas ne bo več dalo spraviti z njih. To je, na kratko povedano, program, ki ga morate uresničiti.  

Logična posledica: Ustanoviti morate stranko, ali pa jo – veliko hitreje in učinkoviteje je - ugrabiti. 

Ustanoviti politično stranko je sicer v principu relativno enostavno in tudi ne stane ne vem koliko, ampak s tem ne pridobite veliko, kajti stranki, ki jo sestavljajo le člani vaše jedrne skupine, ne bo lahko, da bi jo glede njenih političnih ciljev jemali resno. Torej bo že potrebno gibanje, in s tem dovolj motiviranih ljudi, ki bi se angažirali v taki stranki. Poleg tega pa: potencialni volivci bi seveda oklevali, preden bi dali svoj glas neki minorni stranki, saj bi jih skrbelo, da bodo svoj glas razvrednotili in menili, da ga s tem enostavno vržejo proč. Zato razen vaših najožjih sorodnikov najbrž ne bo nihče volil politične stranke, ki je nihče ne pozna; pripeljati novo ustanovljeno stranko na oblast pa traja glede na izkušnje dolga leta ali celo desetletja; če je sploh kdaj okronana z uspehom. 

Zato je veliko pametneje, da se kot skupina vključite v stranko, ki je znana in obstaja že dlje časa. Prednost ima opozicijska stranka, ker je verjetneje, da boste tam našli članstvo, ki ni zadovoljno s statusom quo sedanje vlade in jih bo mogoče pridobiti za skupno veliko stvar. 

Življenjskega pomena za Vašo skupino je, da se ne razbije, ne glede, o kateri temi teče diskusija znotraj stranke; vedno mora držati skupaj. Povejmo naravnost: Vsebina ni pomembna; gre za to, da kot močan mnenjski voditelj skupaj z drugimi postanete učinkoviti.  

Nikakor se ne smete podati na običajno notranje strankarsko karierno pot, kajti nič ni – za Vas – bolj nekoristnega, kot preživljanje večerov na dolgočasnih sestankih lokalnih odborov in lepljenje plakatov med volilno kampanjo. 

Zato morate svoj vzpon po strankarski hierarhiji doseči po ovinku, po bližnjici. Da bi to dosegli, morate delovati “čez robove terena”, kar pomeni, da potrebujete znotraj in zunaj strankarsko publiciteto, in dovoliti, da delajo zanjo mediji. Z drugimi besedami: producirati morate sporočila. 

Ker ste kot posamezen član stranke za medije popolnoma nezanimivi, je priporočljivo, da uporabite svojo borbeno skupino, da pridobite kakršenkoli – pa naj bo še tako nizek - položaj znotraj stranke. To praviloma niti ni tako težko, ker so takšne častne funkcije povezane z delom, ki ga nihče - tudi Vi ne – ne prevzame rad. Pomembno pri takem položaju je zgolj to, da lahko zdaj govorite v imenu stranke ali organa stranke, ki ga predstavljate. Zadostuje biti delegat na strankarski konferenci, ker potem lahko imate tam provokativen in razdvajajoč (!) govor, ki ga bodo mediji lahko z navdušenjem pograbili. Na ta način lahko ustvarite svoj nesporni ugled znotraj in zunaj stranke. 

Uporaba obstoječih političnih struktur in mehanizmov javnega komuniciranja se je zdaj začela in metode, ki ste jih uporabili na malo, lahko potem ko zmagate na volitvah oz. so Vaši soborci prišli v parlament, uporabljate v velikem obsegu. 

Vsekakor pa morate za to najprej sprožiti množično gibanje in spraviti ljudi na ulice. Da ne bo nesporazuma: potrebujete stranko, organizacijo, ki bo trajno potiskala Vašo stvar naprej. Kajti gibanja so, četudi kratkoročno ustvarjajo osupljive podobe na televiziji, preveč minljiva in nezanesljiva. Primerjamo jih lahko z začasnimi procesi pri zmrzovanju vode, ki se ob vnovičnem dvigu temperature hitro stopi, to je, takoj ko se spremenijo okoliške razmere, ki so jo povzročile. Strankarska organizacija – katera koli delujoča organizacija, torej ne nujno zgolj politična stranka, čeprav je le-ta nepogrešljiva za delovanje znotraj političnega sistema – ima nepremagljivo prednost, ker lahko redno in zanesljivo usklajuje dejanja velikega števila ljudi, tako da lahko sodelujejo in predvidljivo dosežejo cilj. 'Aparata' ne potrebujete le zato, da bi dosegli prepoznavnost komarja, ki piči samo enkrat (gibanje, odvisno od naključnih dejavnikov), temveč da bi lahko uveljavljenemu sistemu in njegovim elitam redno povzročali bolečino, otekanje in srbenje, in če gre vse po sreči, zbrali roje podobno mislečih komarjev, ki jih je v njihovi očitni majhnosti lahko spregledati, ampak ni jih pa mogoče prezreti, ko skupaj sprožijo svoje krvoločne napade. 

Strategija “igrati čez robove terena” je v tem, da pozornost javnosti in medijsko prepoznavnost izkoristite za Vaš notranji vzpon v stranki, dejavnost stranke pa, da ustvarite in vzdržujete zanimanje javnosti za Vas kot osebo in (sčasoma naraščajoče) število Vaših podpornikov. To osciliranje Vam daje veliko mero neodvisnosti od obojega: tako od stranke kot medijev. Ni se Vam treba prilizovati novinarjem, prav tako pa se Vam ni treba prerivati kot živina skozi strankarske staje. Z ozirom na to neodvisnost od obeh strani odpirajo družbeni mediji nepredstavljive priložnosti, ki Vam jih vsak populist nekdanjih časov lahko zgolj zavida (več o tem pozneje). 

5 Borite se za pozornost javnosti! (Fokus) 

- se nadaljuje -

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni  
Štefka Valentin 
Triko
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice 
Festival monodrame, drugič 

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.  
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.  
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.  
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice. 
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur. 
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C). 

Delo je končno normalno teklo.  
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče. 
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove. 
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta. 
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark. 

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola.

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ... 

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč. 

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji. 

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države.

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?” 

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ...
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem. 
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?) 

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”? 
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje. 
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki. 

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost.
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje. 

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži. 

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?) 

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali.
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje.

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri? 
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje? 
10 - 9 - 8 - 7 ....

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko? 
 

***
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! 

(Story) 

Svet je v svojih medsebojnih odnosih nedoumljiv. Večino ljudi to zmede in vodi do tega, da se počutijo nemočne in prepuščene na milost in nemilost nevidnim silam. In nato iščejo razlage za to, kar se dogaja njim in drugim. To je Arhimedova točka, iz katere lahko posežete v svet Vi. 

Ljudje razmišljajo v zgodbah. Zato so zgodbe najboljše sredstvo, da za stvar, za katero Vam gre, vplivate na razmišljanje ljudi. Razlogi, zakaj so zgodbe tako uporabne, ležijo v več sočasnih delovanjih: poenostavljajo visoko kompleksne socialne dinamike na način, da jih vsak, ki jih sliši, bere, vidi na odru ali v kinu, lahko razume – neodvisno od izobrazbe, inteligence in kulturnega ali subkulturnega ozadja. Poleg tega zgodbe s primeri pojasnjujejo, kako funkcionira svet, brez da bi utrujale s pompoznimi teorijami. Opisujejo dejanja in tako hitro in neposredno posredujejo ideje, kaj je treba kdaj kako narediti, da bi rešili aktualne probleme. Poleg tega odpravljajo razliko med mišljenjem in občutenjem, ker se vsak lahko poistoveti s akterji ter čuti in sočustvuje z njimi, kakor tudi z njimi premišljuje, kako iziti iz vsakokratne zgodbe nepoškodovan ali celo kot zmagovalec. 

Da bi lahko uporabili zgodbo, si Vam sploh ni treba izmisliti lastne. Navsezadnje nismo vsi nadarjeni avtorji. Dovolj je, če izkoristite zgodbe, ki že obstajajo. Konec koncev jih pripovedujemo že tisoče let, da bi z njimi razložili svet. Za Vaše namene so posebej priporočljivi miti o junakih. Pri tem lahko vlogo junaka dodelite sami sebi, lahko pa tudi - če ne bi radi stali v prvi vrsti in raje vodite iz ozadja - poiščete kakšnega atraktivnega akterja, ki bo prevzel to vlogo.  Pomembno je, da izberete tak vzorec zgodbe, pri katerem gre za borbo med dobrim in zlim, bitko mnogih, ki so dobri, ampak šibki in pasivni, in se počutijo prepuščeni na milost in nemilost zlemu, močnemu in dejavnemu nasprotniku.  

Sledite tej shemi, ki se že stoletja nahaja in prenaša v mitih ter je prestala ultimativni preizkus v praksi.  

Prvi korak je, da aktualni položaj države in njenih prebivalcev, “naroda”, opišete kot katastrofalnega. Je v takšni krizi, da brez posega višje silne, ki bi ga rešila, ni videti izhoda. Najenostavnejša je zgodba, v kateri igra glavno vlogo zunanji sovražnik. Aktualna vlada, ja, aktualni politični sistem nasploh, položaju ni dorasla. Zato so potrebni radikalni ukrepi. Nekako tako mora zveneti implicitno sporočilo zgodbe. 

Nadalje seveda morate ta pesimistični opis trenutnega položaja predočiti svojim tovarišem iz jedra Vaše bojne skupine: v stiski je treba držati skupaj. Takšna - najbolje eksistencialna - grožnja ima povezovalni učinek. Ker abstraktne nevarnosti povzročajo malo emocionalnih učinkov, jih je pomembno poosebiti. Potrebujete konkretnega sovražnika, proti kateremu se je treba boriti. To je lahko določena oseba, družbena skupina, narod, rasa ali razred (o metodah, kako si zgradimo sovražnika, več kasneje.) 

Da je soglasje o opisu aktualnega katastrofalnega stanja vaše države ali tudi sveta v vaši skupini šele začetek, naj bi bilo kakopak jasno. Prav tako pa naj bi Vam bilo jasno tole: Če Vam takšnega pogleda ne uspe razširiti v javnost in doseči, da bo postal verjeten in široko sprejet, boste Vi in Vaši ljudje šli v zgodovino zgolj kot sektaška skupina norcev in čudakov - ne glede na to, kako genialne znajo biti vaše zamisli. Zaslužena priznanja prihodnjih generacij boste dobili samo, če boste znali prenesti v javnost, da imate prav Vi. Ideje se širijo kot virusi, kar pomeni, da mora Vaša skupina delovati kot vir okužbe. In med infekcijami se prenašajo najhitreje tiste, katerih prenos je povezan z užitkom (na primer HIV). 

Da bi to dosegli, morate pripovedovati zgodbo, ki je razumljiva vsakomur in ki zapeljuje, če že ne k užitku, pa vsaj k zadovoljujoči soudeležbi. Za to lahko zadošča že, da se mnogi ljudje radi postavijo na pozicijo dobrih in nemočnih, ki se jim godi krivica; druge pa se da fascinirati bolj s pomočjo narcističnih obljub, da so del nečesa velikega. 

Sestavine takšnih populistično-uporabnih zgodb so: 

1. Obstaja nekaj takega kot od boga dana skupnost (“ljudstvo”, “rasa”, “narod” itd. = mi.
2. Tej skupnosti, narodu (= “nam”) gre slabo, ali pa je to, da bi nam lahko bilo bolje, akutno ogroženo. 
3. Vodilne osebe (= “elite”), katerih dolžnost bi v bistvu morala biti skrb za dobrobit skupnosti  - naroda – niso sposobne ali pa nočejo, da bi se primerno odzvale na grožnjo ali stisko – poleg tega njim ne gre slabo, kot gre narodu, temveč nesramno dobro. 
4. Ko vso upanje zamre, pride junak (= “močan mož”) in njegovi zvesti soborci, ki vsem brezpravnim in zatiranim obljubijo upanje na rešitev. 
5. Junak in njegovi ljudje imajo verjetno in vsakomur takoj razumljivo razlago za težavo: Obstaja sovražnik ali več sovražnikov (= “tujci”), ki ne pripadajo skupnosti (= “mi”) - pa čeprav se včasih skušajo pretvarjati, da je je temu tako. 
6. Elite ne samo, da so odpovedale; s sovražnikom celo sodelujejo, so agenti zunanjega sovražnika v notranjosti (= “tujci”).
7. Sovražnik je zloben, močan in dejaven. Junak in njegovi zarotniški tovariši (= “dobri”), morajo svojo aktivnost in moč demonstrirati na očem vsem, ker sicer mu niso dorasli in nemočnega naroda ne morejo ščititi. 
8. Ta zgodba mora bralca ali poslušalca povabiti, da se bo identificiral z dobrim, to se pravi junakom in njegovimi tovariši (= “mi”), se jim pridružil, in se skupaj z njimi boril za boljši svet proti notranjemu in zunanjemu sovražniku. 
9. Kdor ni za dobre, je za slabe (= “sovražnik”), to pomeni, si ne zasluži usmiljenja in nobenega družbenega ali moralnega upoštevanja. 
10. Dobri zmagajo, zli niso več močni ali dejavni, dobri (= “mi”) pa skrbijo za to, da to tudi nikoli več ne bodo (= “Happy End”). 

Sovražnik je lahko posamezna oseba, vsekakor pa je priporočljivo izbrati raje socialno grupacijo, saj je posameznik lahko izključen in potem ne bi mogel biti več na voljo kot sovražnik. Poiščite si torej takšnega sovražnika, ki se ga bo dalo okarakterizirati z globalnimi pojmi: velekapital, komunizem, Judje, Islam, umazana zelena levica ali kaj podobnega. Potem boste na varni strani, kajti posamezni nasprotni primeri ne morejo ovreči, da nekomu lahko pripišete, da je krivec. Navsezadnje ena lastovka še ne prinese pomladi. 

4 Uporabite dane politične strukture!

(Psevdoadaptacija)

- se nadaljuje -

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič

1998

ali Še 26 let do tridesetletnice!

Sobo oddam
Ovinek
Fant v abtobusu
Ljubeznska pisma
Finžgar v seksšopu

Najprej ni bilo nič.
Niti gledališča.
Potem je bila PRAZNINA.
Obdobje brezvladja.
Nesrečna ljubezen je ELISABETH.
Obdobje brezvladja.
Bog zmage VICTOR je dal razum, srce in zmago vsem znanim grešnikom.
S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani STROJEPISKI pred vrata za napisom: ODDAJAM SOBE.
Obdobja brezvladja ni več.
Je Samo GLEDALIŠČE.

Tako je napisala Anica ob izzivu: kako izraziti zgodbo o naši firmi v lanskem letu?

Premiere so bile napovedane, delo je steklo.

Zelo sem bil vesel, da se je Sandi Krošl odzval povabilu in prišel gostovat v predstavo Sobo oddam. Vesel iz več razlogov. Lahko mi je pripovedoval o času, ko je po vojni prišel s kovčkom na Ptuj in tu začel delati z Babičem, Žižkom, Frelihom in drugimi. Pripovedoval mi je o prvi generaciji študentov na takratni Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT), kjer je spoznal tudi Marjanco, svojo bodočo ženo. Jaz pa sem mu povedal, kako sem v ptujskem arhivu, v fondu Mestno gledališče, našel pismo, ki ga je iz Ljubljane pisal Sandi - študent svojim ptujskim sodelavcem: “... Tovariši, tukaj sem spoznal fletno dekle Marjanco.”

Ovinek, uprizorjen na dvorišču za dominikanskim samostanom, je bil posebno doživetje. Zatoj.-jevca Nešo in Tadej plus Ivo Leskovšek iz SNG Maribor ter režiser Matjaž Latin so “ponašili” sicer nemško zgodbo Tankreta Dorsta. V nemščini je zadeva na papirju zvenela dokaj sterilno in z birokratskim zadahom po ordnung und disziplin; ampak imela je nek dober hakeljc, kako dva “navadna, mala človeka” po svoje opravita z “državo, birokracijo, predpisi”. V Latinovi uprizoritvi v “kicarščini” pa je vse to zvenelo žmohtno in črno-humorno absurdno. Ljudje so prepoznali, o čem je govora; v bistvu; kaj problematiziramo. Uprizoritev je zares rezonirala z občinstvom. Dolga leta za tem sem posnetek celotne uprizoritve našel na internetu. Hecno je bilo gledati tole za nazaj ... Nekateri dialogi med Rudom in Tonom so v naših krajih dejansko ponarodeli. Predstave so bile razprodane, lika dveh lokalnih posebnežev tako prepričljiva, da je čez leta nastal še Ovinek 2 (mislim, da v tvojem času, Rene?). Za gostovanje v Desklah smo celo izdelali priložnosti slovarček, ki je Primorcem razložil lokalizme kot: “hoi sen”, “ne, nemo”, “idi ale”, “ke e?”

Ne vem več točno kako, a nekje sem spoznal arhitekta Andreja Šmida. In njegovo dekle Andrejo Babšek. Andreja bo nekoč vpisala doktorat iz zgodovine gledališča in obdela ptujsko gledališče od 1918 do ukinitve 1958 in o tem obdobju tudi napisala monografijo. Andreja pa sem nažical, da bi se lotil prvih idej za prenovo stavbe.

V tročlanski ekipi: Andrej Šmid, Peter Srpčič in SMS smo začeli tuhtati, kako bi se zadeve lotili. Treba je bilo narediti t.i. strokovne podlage. Nekakšen elaborat, zakaj, kako, čemu prenavljati stavbo gledališča. Sam sem premišljal zgodovinske razloge, arhitekturne zadeve Andro, Peter pa je vzel pod drobnogled ekonomske vidke; ekonomiko, vzdržnost, vire, stroške ... (mislim, da je takrat leto, dve študiral ekonomijo). Nastal je nekakšen elaborat, ki smo ga predali županu dr. Luciju.

Na javni predstavitvi smo pokazali morda minuto, dve trajajočo 3D računalniško animacijo sprehoda po prenovljenem gledališču!
Spominjam se, da je Andro prilaufal iz Maribora pet minut pred začetkom. Pošeno mi je dvignil pritisk. Saj razumem: celo noč in ves dan mu je računalnik renderiral animacijo in plošček smo vtaknili v predvajalnik prvič, ko je publika že sedela v dvorani. Nihče razen Andra ni vedel, kaj bomo gledali. Takšni virtualni sprehodi takrat še niso bili nekaj vsakdanjega. Gledalci v dvorani smo imeli občutek - pa čeprav je posnetek za današnje standarde “cukal”, štekal in zmeraj znova za hip zamrznil - da se sprehajamo po prenovljenem gledališču!
Zdaj smo videli, kako bi lahko bilo.
Zdaj si znamo predstavljati.
Zdaj bo treba samo še prepričati občino, da gre v gradnjo.

Prenova ali obnova? Obnoviš tako, da obstoječe malo pobarvaš, posodobiš, ofrišaš .. prenoviš z malo radikalnejšimi posegi ...

O tej temi želim povedati nekaj več.
Da bi - karkoli to že bo - obnovo ali prenovo sploh sprožili, je bilo treba navesti tudi ekonomske vidike oz. merljive razloge, kazalnike, pričakovano rast obiska, vplive na okolje, ekonomsko utemeljenost projekta. Kdo bo to? Kako naj to?

Na Ekonomskem inštitutu VEK-ša v Mariboru sem spoznal nekega doktorja znanosti, ki mi je razlagal in pojasnjeval, česa se lotevamo. In seveda smo začeli govoriti, da bo po posegu v dvorani tudi več prostora. Stanje “zdaj” mora biti po investiciji preseženo. “Ciljano stanje” mora biti napredek, izboljšava. In kaj je v gledališču lahko za ljudi bolj merljiva izboljšava kot večje število sedežev v dvorani?

Andro je torej narisal varianto s čim več sedeži. Saj veste: ni vseeno; lahko imate noge na sedežih bolj skrčene ali manj; se na sedežih stiskate ali sedite bolj udobno, se skozi vrsto do svojega sedišča prebijate komaj ali dokaj komot.
In da bi lahko narisal več sedežev, je bilo treba “podreti” lože in zasnovati znotraj obstoječih gabaritov dvorano čisto čisto drugače. Na papirju je nastala moderna dvorana, z balkonom, dolgim parterjem. Mislim, da smo govorili o 230-ih mestih. (Obstoječa dvorana jih je imela 164 dobrih sedežev, če se ne motim, vseh okoli 180.)

Vsi smo vedeli, kaj pomeni t. i. preveritveni projekt. Da gre zgolj za nekakšno “pra idejo”. Nekaj pač, kar bi imeli v rokah, na papirju, s čimer bi lahko mahali in dvigali v lokalnem okolju temperaturo ter spodbujali k naslednjemu koraku in končno resnični prenovi. Kazali smo seveda nekdanje pročelje, ki so ga v času nemške okupacije - še danes ne vemo, ali podrli res zato, da so ga dopeljali in vgradili v neko zasebno vilo, ali zgolj iz faušije, da tega germanskega arhitekturnega dosežka že ne bodo puščali Slovanom.

Pročelje s stebri je seveda bilo v primerjavi z neprepoznavno trenutno fasado gledališča impozantno. Prosil sem Sava, da naj dolgočasno in razpadajočo fasado kar premala; bil je december in na stavbo je narisal pravljično vas ... Mnogi so se zgražali. Nekateri so se muzali. Vsi pa opazili.

V avli gledališča je odpadal omet. Na razpadajoč zid sem dal obesiti kladivo in zidarsko žlico ter županov portret. Precej predrzno in ne prav okusno (si mislim danes). Še dobro, da je bil dr. Luci možakar, ki je bil tudi “na hece” in “za hece” in tega ni vzel osebno. Še kako dobro je razumel, za kaj v resnici gre: priklicujemo (pro-vociramo) prenovo. Kakor kurenti priklicujejo pomlad, tako smo mi priklicovali obnovo; že kar ob vhodo v gledališče, si zagledal razpadajoč zid, zraven pa županov portret. In prenovo je župan dr. Luci tudi podprl; bil je pristaš renoviranj obstoječih stavb in ne gradnje novih (spomnim na ptujsko trojko: minoritska cerkev, mali grad, dominikanec). Z našim pritiskom je nastala nova varianta zgodbe, igra “štiri v vrsto” - zdaj je bilo tu še gledališče, prepotrebno obnove. Gledališče je postalo znova poklicno, občina mestna občina, mesto s poklicnim gledališčem. Vsebino smo imeli, oblika pa je razpadala ...

Zakaj pripovedujem toliko o tej gradbeni zadevi?

Ker se bo čez slabih deset let prenova res zgodila. Seveda ne na Androvih – in naših takratnih - zamislih. Hvala bogu, da ne! Ampak na nekih tretjih, ki pa so – vsaj po mojem videnju - naredili isto temeljno napako.
Katero?

Zdaj, ko gledam nazaj, je bilo to tisto pra-opletanje s povečanjem števila sedežev v dvorani. Bazalna mišljenjska napaka. Brez večjega števila sedežev takrat nihče ne bi videl napredka, izboljšave in če ne bi govorili, da bo po prenovi prišlo do “povečanja dvorane”, do gradbenega posega najbrž sploh prišlo ne bi.

A danes vem: prav to, lože, proscenij, orkestrska jama, majhnost, ljubkost – to bi moralo ostati. To je bila duša ptujskega gledališča; kakor da igraš doma, v dnevni sobi, pred gledalci, ki ti “jejo z roke”.

Hočem reči: provocirali smo in izprovocirali prenovo – vendar žal v napačno smer. Ja, bil sem zraven, pri pra-ideji, in v tem smislu sem soodgovoren, sokriv. Ampak: PGD (projekt gradbene dokumentacije), ki ga je Andro potem tudi izrisal, nikoli ni bil “poštempljan” oz. v mojem mandatu nismo prišli niti do gradbenega dovoljenja. (Hvala bogu.)
(No tudi zato se bom leta 2001 mulil in tudi to bo eden od razlogov, da sem po koncu mandata odšel v Maribor: doživel se bom kot popolnoma neuspešnega na področju obnove.)
Načrti, ki so bil sprejeti kasneje, bi lahko našo pra-idejo vrgli v koš. Ampak, je niso. Ponovili so napako. (Bom komentiral, ko pridemo do časa, ko bo gledališče leta 2009 prenovljeno).

Takrat, malo pred letom 2000, smo vsi vedeli: tole zdaj je samo preveritveni projekt. To še niso pravi načrti. To je samo predpriprava ... Ampak argumentacija: potem bo gledališče večje – je ostala in bila je (po moje) temeljna napaka, ki se je vlekla naprej.

Nedavno sem govoril s Štefanom Čelanom; silno zanimive reči bo imel povedati okoli obnove; takrat je bil namreč župan on. Po Štefanovem prispevku bomo lahko videli vso zadevo še v kompleksnejši luči, drugih kontekstih. In če bo se vključil še takratni direktor Rene Maurin, bomo tudi sliko “prenova gledališča” ugledali v polnejši ostrini in z več detalji. (Komaj čakam, Štefan in Rene, na vajino videnje gradbene prenove gledališča.)

Poleti 1998 je gospod Lojze Forstnerič, kovinar iz Ptuja, prenovil zaodrje. Lesene mostove in ročno vrvišče smo odstranili in zamenjali s kovinskimi vleki in elektromotorji. Prišel je fotograf iz Gledališkega muzeja in pofotografiral lesena kolesca, vrvišče, cuge, škripce in ostalo “straromodno” in dotrajano navlako.

Danes si mislim: v obstoječih gabaritih – ker to je pač na Ptuju spomeniško-varstveni pra-mus in izhodiščni aksiom – bi bili obnovili vse, kakor je bilo: z ložami, proscenijem, orkestrsko jamo ..., vgradili bi sodobne tehnologije, prezračevanje in klimo in to bi bilo to. Imeli bi butično gledališče. Zunanjčina pa pač že kakšna: ali silno moderna, postmodernistična, ali ... noeklasicistična ali ... Za spremljanje gledališke umetnosti, doživljanje odnosa avditorij : oder neusodno.
Neka bodoča predelava gledališča bo morda vrnila vse skupaj v prav takšno stanje kot sta ga oblikovala dunajska arhitekta tam okoli 1786. Naredila sta maksimum in izkoristila volumen zgradbe najboljše, kar se je dalo. Klobuk dol, gospoda. Niso zaman povsod po K&K monarhiji bili prav takšni teatri. Samo velikostni razred je bil različen. Tako pač kot so si vse železnike postaje podobne, že/še od časov Marije Terezije ... (No, pa sem komentiral prenovo stavbe že kar v tem članku.)

Istega leta je Gledališče Ptuj prvič pridobilo nekaj projektnega denarja za program od ministrstva za kulturo! Kako smo bili veseli. Kakšen napredek. Po dveh letih delovanja. Bil sem srečen, ponosen in verjel, da to še ni konec. In ni bil. Zgodilo se bo nekaj, prav kmalu. (Dvanajst odstotkov programskih sredstev natančno smo dobili takrat.)

Ljubljanski Cankarjev dom nam konec leta podari deset starih reflektorjev! Za Gledališče Ptuj neskončna pridobitev! Vnovčil sem neko staro naklonjenost direktorja Mitje Rotovnika. Hvala, g. Mitja.

Začeli smo risati grafe in krivulje: z miligramsko natančnostjo spremljali rast obiska in povečanje števila predstav na Ptuju in gostovanj po drugih krajih. Verjel sem, da bo nekdo to videl in nagradi: z obnovo in igralskimi delovnimi mesti. Grebli smo se, bi se reklo. Garali.

***

Kakor zmeraj: Dobrodošel/a s tvojimi spomini. Pošlji mi jih na mail: samo.strelec@gmail.com in jih bom takoj objavil. Ali komentiraj na FB.

***

Andrej Šmid:
Samo, lepo si skomprimiral naše nekajmesečno snovanje in nekajletni trud. Vesel sem, da sem bil tega podviga in tudi, da si se postavil v vlogo producenta s "preveritvenim projektom". Kljub temu, da takrat še nisem bil dovolj star, da bi bolj trdno prijel vajeti v roke, mi je bilo popolnoma jasno, da gre za resno namero - in to je tisto kar me je potem vedno spremljalo: da sem znal zaznati, ali imajo investitorji nujno potreben žar uresničevanja v sebi. Je že tako, da nas arhitekte vedno najbolj skrbi uresničevanje zamisli... Naš preveritveni projekt je bil po moje prav pošten in v tem smislu prav dober - kakor bi rekel moj pokojni profesor Domenig: "kdor danes nima vizije, ni realist" - in še prav je imel. Malo postanem otožen, ker govoriš o tem, da bi moralo gledališče na Ptuju ohraniti tako majhno, butično podobo. Spomnim se, da sva se takrat dosti pogovarjala o tem, da bi moralo Ptujsko gledališče odigrati vlogo tistega na Hvaru - da naj bi ostalo tako miniaturno, fino, za izbrano publiko. Moja skrita želja je bila, da bi iz gledališča, ki je izvorno nastalo iz gostilne, naredili še eno transformacijo - konec 19.stoletja je s pomočjo dunajskih arhitektov gostilna postala majhno gledališče, konec 20.stoletja pa naj z našo pomočjo postane sodobno srednje veliko gledališče. To kar se je potem res zgodilo, ko nismo bili več zraven, je pač neka vmesna transformacija iz majhnega v malo večje majhno gledališče. Kot okorel optimist ti ne pritrjujem v izjavi, da bi bilo bolje, če bi gledališče v zadnji prenovi nastalo z manj sedeži - če pomnožim vse predstave v zadnjih dveh desetletjih s približno 30 manj sedeži, dobim milijone minut gledaliških užitkov na stotine gledalcev manj kot se jih je odvrtelo v njihovih življenjih v njihovih resničnostih - ne bi si želel, da bi manj ljudi doživelo vse te predstave - pa čeprav z manjšo vidljivostjo, pa čeprav bolj stiščani v isti dvorani. (mimogrede, ravno zato sem se odzval na tvoje prijazno vabilo sodelovati v prvih generacijah umetniškega programa na gimnaziji - ker bi sicer mogoče manj dijakov doživelo manj programa, manj znanja). Zadnjič sem gledal en film o zlomu ene njujorške banke v času poka finančnega balona pred ducatom let - en od bančnikov je izjavil, da je bila njegova kariera v banki brezvezna v primerjavi z njegovo kariero projektanta: da bi ohranil samozavest, se je spomnil, da je pred petnajstimi leti sprojektiral en most čez reko, ki je pot čeznjo skrajšala za 45 minut, danes pa je zadovoljen, ker je v zadnjih dveh desetletjih skrajšal pot milijonom potujočih za več milijard minut. Moj motiv za prenovo stare stavbe gledališča Ptuj je bil tudi eksperimentalen, bil je dobiti odgovor na vprašanje, ali ima Ptuj kaj drznega, trmastega, dizajnerskega, ali ima pogum živordeče barve kurentovega jezika, ali bi prenesel korenito prenovo gledališke stavbe - na arhitekturnem natečaju sem kasneje s kolegoma Zatezalom in Rozmanom provokativno predlagal odstranitev stare gostilniške dvorane in gradnjo konkretnega odra in dvorane z zeleno pločevino oblečene kot nekakšen nahrbtnik med rekonstruiranim pročeljem in novim gledališkim stolpom artikuliral kot takrat nek sodoben intervenčni rez v historično strukturo mestnega jedra Ptuja. Očitno takrat mestno jedro ni preneslo takih eskapad. Dvomim tudi, da bi jih preneslo danes. Vendar še vedno nisem nehal upati, da bo Ptuj postal ne samo kulturno, ampak se bo razcvetel tudi v umetniško mesto. Redke svetilnike umetnosti v mestu, gledališče, galerijo, karneval, namreč (kot v Kafki) kot absolutna, nepresegljiva dominanta od zgoraj navzdol tišči pokrovka Gradu z muzejem. Mogoče lahko umetnost zacveti kje zunaj tega pritiska (dosti upov sem polagal v Turnišče, ki je izven tega vplivnega območja) mogoče lahko ta pritisk kot v ekonom loncu skuha prvoklasne gurmanske umetniške stvaritve. Ampak mogoče so pa moje želje le previsoke - tudi ko govorim o tem, da je Slovenija kulturno res močna, umetniško pa pač malo manj (in navijam za umetnost, kulturo bojo že varovali). Za konec, več luči! Od tiste ležeče A3 mape s črnim in pocinkanim ovitkom, ki si jo nesel na mize mestni upravi smo se precej spremenili. Gledališče Ptuj pa je zaživelo in preživelo. In je spet na tem, da bo čez 15 let potrebno prenove. Mogoče bova na kaki ekskurziji upokojencev iskrivo ugotovila (tak kot pred 25 leti tvoj sogovornik Žižek), da pa zdaj "tisti mladi direktor" dela res dobro, nekaj kar ima "mladostni žar in zagnanost", da je pripravil kakovostno prenovo stavbe in da lahko poiščeva tisto v kleti shranjeno buteljko reprezentančnega vina izpred 25 let, na kateri je natisnjen neki sivkasti okorni render nove stavbe. Na zdravje, Samo, še na mnoga leta. Z vedenjem, da sva se dobro borila za skupno dobro.