Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39

17. marec 2001

Danes nadaljujemo delo za Sezonca. Me prav zanima, v kolikšnem času bomo stvar spravili do konca. Prav tako me zanimajo Uroševe fotografije. 

19. marec 2001

Bil pri g. Žmavcu, ki vodi dvorano Lent v Mariboru. Zainteresirani so za sodelovanje. Marjetka bi bila za njih prava stvar. 

Še to: ko boš razmišljal o dogodkih zadnjih mesecev: poglej v fascikel prispele pošte z MOP-a in boš videl, kako so vas obveščali o za vas vitalnih sestankih, in kako jih odpovedovali … 

Klical me je Ivan Lovrenčič, direktor Arhiva: sam me podpira pri mojem »jeznem« pisanju na MOP in celo misli, da bi stvari morale v medije … 

21. marec 2001

Zdaj je g. Hojker sklical odpovedani sestanek znova, ne da bi se uskladil z mano: in to za četrtek ob 10. uri – ta isti dan pa imamo v LJ kolegij direktorjev sestanek z ministrico. Zdaj bom županu rekel, da naj mi da občinskega šoferja in me pelje ob 12. uri iz Ptuja v LJ in potem nazaj. Saj so nori … 

… 

Obvestilo župana, da mi da šoferja. Super. 

Danes sem prvič Mateji in Anici govoril o tem, da obstaja mehek scenarij za prihodnost gledališča: najti nekoga, ki bo nekaj let čakal, da se uredijo stvari z NKP-jem ter da se zgradi cerkev na Ptuju. Potem pa se bo dalo lažje dihati. 

Dogovori z Alujevičem vse za Zaljubljenega čarovnika. 

Včeraj dogovoril vse za Sizifa. 

Prišle programske knjižice za Festival monodrame. Zadovoljen.   

23. marec 2001

Včerajšnji sestanek na občini: povedal sem jim prvič o taktiki »čakanja«. V njej bi morali intenzivno delati z MzK-jem, sprejeti sistemizacijo kot pogajalsko izhodišče za MzK, igralcev pa ne zaposliti, revidirati načrte za obnovo hiše ter vsako leto povečati sredstva za projekte. Seveda pa podpreti človeka, ki bi vodil hišo tako, da bi ohranjal doseženi standard … Ta dinamika zamika jim je bila všeč, realnejša, seveda ugodnejša. Vendar pa so »skočile ven« tudi stvari, za katere sem mislil, da so že mimo: Nevenka pravi, da je ljubiteljsko gledališče odrinjeno, da ptujski amaterji nimajo vstopa na oder, da ne more biti pri nas revije gledaliških skupin, g. Brglez je menil, da kljub gledališču potrebujemo Kulturno kongresno dvorano, g. Lačen je menil, da ni treba pri zaposlitvah misliti izključno na Ptujčane in naj se zaposli kogarkoli … Ko sem poslušal vse to, sem vedel, da je prav, da se poslavljam … 

Sestanek v Drami: udeležilo se ga je tudi MzK: ministrica, Kardum, Pihlerjeva, Zajčeva, Železnikova. Nič usodnega v smislu hitrosti: dela se na tem, da bi bili stroški med državo in občinami pri gledališčih razdeljeni v razmerju MzK 51%, občine 49 % s predpostavko, da je lokalni delež zagotovljen. Skratka: zakonodaja, čakanje, nič hitrih in usodnih sprememb. Občutek: še smo v igri, še smo zraven. 

27. marec 2001

Vse v znamenju zadnjih priprav na Festival monodrame. 

Sicer pa intenziviranje dela za knjigo A. Babšek o zgodovini ptujskega gledališča do ukinitve; že tečejo dogovori za skeniranja in oblikovanje. Potem pa tudi korekcije za knjigo 1992-2002. 

Prišel zapisnik z občine s sestanka pred nekaj dnevi o širitvi gledališča. Spodbudno: vsaj zapisano je, kaj smo govorili, kakšni so bili predlogi, kakšna naj bi bila strategija in nadaljnji koraki v smeri realizacije glavnega cilja: obnove hiše in zaposlitve igralcev. 

Mestna občina Ptuj 

Občinska uprava 

Oddelek za družbene dejavnosti 

Številka: 414-04-19/01-4 

Datum: 23.03.2001 

ZAPIS SESTANKA V ZVEZI S PROJEKTOM ŠIRITVE GLEDALIŠČA PTUJ, 

ki je bil dne 22.03.2001 v veliki sejni sobi Mestne občine Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj 

Prisotni: lista prisotnih je sestavni del zapisa. 

ZAKLJUČKI: 

1. V uvodnem pozdravu je podžupan g. Hojker opredelil namen sestanka in željo Gledališča Ptuj po

novem razvojnem ciklusu, ki je posledica porasta števila predstav in uspešnega dela zavoda v 

preteklih petih letih. Izpostavil je dve odprti vprašanji -nove zaposlitve in adaptacijo zgradbe 

Gledališča Ptuj. 

2. Direktor Gledališča g. Strelec je prikazal dinamiko dosedanjega razvoja in predstavil predlog

razvoja zavoda do leta 2005. Poudaril je, da so osnova za nov razvojni ciklus merljivi in strokovni 

rezultati: urejeni akti zavoda, premierska shema, festival monodrame, mlada dramatika, lutke, 

priznanja. Predlagal je: 

- da je potrebno Ministrstvu za kulturo neprestano dokazovati primernost sofinanciranja programa 

Gledališča Ptuj, še posebej po sprejemu Nacionalnega kulturnega programa, 

- da se lokali v Murkovi ulici namenijo gledališki dejavnosti zaradi denacionalizacijskih postopkov, 

- da Mestna občina Ptuj v naslednjih letih nameni več sredstev za program Gledališča, 

- da se nova sistemizacija delovnih mest sprejme na mestnem svetu, brez obveznosti za 

zagotavljanje sredstev za nove zaposlitve in 

- novi igralci se zaposlijo v programskem letu 2002/03 in takrat bi bilo potrebno v proračunu 

Mestne občine Ptuj zagotoviti dodatna sredstva. 

3. V razpravi so sodelovali:

- G. Lačen (ZKD Ptuj) je bil mnenja, da se mu ne zdi smotrno vabiti na Ptuj le igralce, ki izhajajo 

iz Ptuja, sicer pa podpira predlog razvoja zavoda, 

- G. Arih (PMP) je pozdravil prikazano strategijo, 

- Ga. Gerl (SKLD) je izpostavila problematiko amaterskih gledališčnikov, ki se srečujejo s 

pomanjkanjem prostorov za predstavitve v mestu Ptuj, 

- G. Slavko Brglez (svetnik MS) je opozoril na dejstvo, da Ptuju manjka strategije kulture nasploh 

in daje v Ptuju mogoče za področje kulture v proračunu nameniti le 0,5- 1 % sredstev, s čimer se 

mora pokriti vsa kulturna dejavnost v mestu, 

- G. Križe (svetnik MS) je bil mnenja, da Ptuj prenese sistemizacijo dodatnih štirih zaposlenih in 

obnovo zgradbe,

- Mrgole (podžupan) je bil mnenja, da je nakazana pot najrealnejša in da imamo časovno

možnost razrešiti problem. 

4. G. župan je zaključil sestanek z mislijo da Mestna občina Ptuj gledališče mora imeti, da pa nam

novo razmišljanje o ekonomski moči Ptuja narekuje etapnost pri taksnih odločitvah in soglašal s 

predlogom, da se mestnemu svetu predlaga potrditev sistemizacije štirih igralcev, vendar brez 

zagotovila za zagotavljanje sredstev za njihove plače. 

Zapisala: Zdenka Ristič                                           Ivan VIDOVIČ, Vodja oddelka 

29. marec 2001

Tanji Viher, ki me sprašuje, kaj bo z mano in Ptujem, pošljem naslednjo pismo: 

Ptuj, 27. marec 2001  

Tanja, zdravo. 

Prihodnje leto bo 10 let, odkar se ukvarjam s Ptujem. To veš. 

Ne, v tem času se nisem izčrpal, utrudil. Pač pa sem se naučil ločevati med hipnim obupom in črnogledostjo ter oceno realnega položaja. 

Velikokrat je dejansko bila avtocesta za prvim ovinkom. 

Zdaj pa je situacija naslednja: sprememb s strani ustanovitelja ni pričakovati. Ker ni gospodarske in finančne moči v tem okolju in zato je malha primerno majhna. To razumem. V njej je po moje seveda dovolj denarja za naše plane – toda tu nisem bil pravi sogovornik: preprosto zato, ker gre velik ali večji denar tja, kamor to porinejo, zlobirajo stranke. Jaz pa sem jih pred zadnjimi volitvami vse odslovil, ko so hoteli imeti pri nas predvolilne konvencije … 

Država nam je naklonjena, vendar dokler ne bo sprejet NKP ali spremembe zakona o izvrševanju javnega interesa na področju kulture, operativno v odnosu do nas ne bo sprememb v financiranju. Beri: dajali nam bodo vedno znova toliko, koliko bomo prijamrali, priargumentirali in jokaje zastokali. Razumljivo: ker zakonske osnove (obveznosti) države do našega zavoda ni. 

Sogovornik z državo je lokalna skupnost – to je župan. Ta pa do nadaljnjega v tej smeri ni sposoben premakniti stvari. 

To so – po mojem mnenju – dejstva.  

Spremembe bodo možne ko: a) bo porihtana zakonodaja, b) ko se bodo svetniki odločili, da bi v GP vložili občutno več denarja. 

Zdaj pa država čaka, da bo interes pokazala občina, občina pa, da bo država spremenila zakone. Ergo: to stanje je  začarani krog. In vsi naši rezultati (203 predstave lani, od tega 43 gostovanj po Sloveniji, 340000 gledalcev) tu niso argument, ki bi prevagal.   

In kaj zdaj? 

Šest ljudi se je v teh letih naučilo slednjega: a) narediti predstavo od napovedi v programski knjižici do premiere, b) tržiti lastno produkcijo, c) gostiti druga gledališča, d) imeti lutkovni abonma, e) oblikovati »mlado dramatiko« in  »festival monodrame« - ter za vse to razdeliti in plansko porabiti okrog 38 mio sit z občine. 

Sedanji direktor je pač vzpostavil neko programsko shemo, ni pa dosegel bistvenega povečanja gledališkega proračuna. Vsa ta leta je sicer vztrajal in čakal in razumel občino in državo. In občina in država sta razumeli, da je vztrajen in čakajoč mož in da bo že razumel. In zato menim, da v tem trenutku ta direktor za ta zavod ni več najboljša možnost. 

Osebno mislim, da bi bilo najbolje, da GP vodi do nadaljnjega politiko »čakanja«. Kaj mislim? Optimalno za razvoj bi bilo, če bi hiša skušala obdržati sedanjo »kondicijo«, t.j. programsko shemo, količino in kakovost prireditev. V tem času pa bi bilo treba boriti skupaj z občino stalno, permanentno bitko z ministrstvom – ne v upu zmage, pač pa zato, da bi novo zakonodajo dočakali kot potenten, živ, vitalen zavod. Kajti – ko se bo zakon finiširal, bo v nominalnem, finančnem smislu pokrival zavode toliko, kolikor bodo komisije in pogajalci ocenili, da je nekdo prisoten »na sceni«.   

Tega »čakanja« pa se jaz osebno pri svojih letih ne bi želel iti. Zato, ker sem premlad in direktorovanje itak ni moja največja želja v življenju, zato, ker za to nisem najbolj talentiran in predvsem zato, ker v nadaljnjih pogajanjih med občino in državo nisem o.k. sogovornik, ker sem preveč direkten in ne govorim ljudem tistega, kar bi radi slišali, pač pa to, kar si pač mislim. In to ni diplomatsko. Čakati ne želim tudi zato, ker ni nobene garancije, da se bodo stvari odvrtele v pozitivno smer hitro, to je v letu, dveh. Kakšna nova opcija (na občini ali državi) si lahko slovensko kulturno shemo zamisli po svoje in čeprav ne bo pravzaprav nič spremenila, bo edino dejstvo: čas bo šel in mineval in minil.  

Mislim, da sem v zadnjih desetih letih odigral koristno vlogo za naš zavod. Mislim, da je smer začrtana in ne prav slaba ali »mimo«. 

Menim, da v zadnjem času razmišljam o človeku, za katerega mislim, da bi lahko čakal in morda v prihodnjem mandatu (2002-2007) pričakal zakonske spremembe in občinsko odločitev, da nam obnovijo bajto. Ter mu zaupal, da bo gradil na dosedanji programski shemi. Da bo hkrati racionalen in kredibilen v svojih ustvarjalskih odločitvah. Ki bi mu z veseljem pomagal, če bi bilo treba, in za katerega menim, da bi vsaj poslušal, kaj si o stvareh mislim sam.   

Če bi mi uspelo na moje sedanje mesto spraviti takega človeka, potem bi bila moja vest čisto mirna. Svojega dela ne bi zapuščal v nikakršni jezi do občine ali države, nikakor se ne bi odvračal od bajte v smislu »j…. se mi, kaj je od zdaj naprej z vami«. Ne. Nasprotno: kakor govori s kolegi Zato.-jevci, morda v roku treh, štirih let še nekako vidimo priložnost ali možnost ali potencialni interes, da bi se skupina ponovno zbrala v nekakšnem stabilnejšem igralskem jedru (zaposlitev igralcev) in skušala uresničevati in uresničiti programske cilje, ki jih zdaj ne bo uspelo uresničiti meni (to pa so: spopad s svetovno in slovensko klasiko; domači igralci + afirmirani gostje; udejanjanje gledališča v celoti tako, kot mislimo, da bi lahko bilo oz. moralo biti (skratka: uresničenje nekakšne vizije iz mladosti, ko smo si leta 1992 rekli: fantje, če bi lahko imeli svoj teater, potem bi bilo pa to tak pa tak!).  

***  

Najbrž se ti zdi vse to okolišanje in gre v resnici samo za resignacijo. Ne; zadnje čase sem hvala bogu vedno bolje – fizično in psihično. Počutim se zdravo, močno, zadnji dogodki me pomirjajo in nekako u-videvam, kar sem si dolgo raz-lagal drugače. Stvari vidim kristalneje. Miren sem in nič več paničen. Vse manj jezen in dejansko vse bolj razumevajoč. Toleranten. Čutim, da se izteka nek čas, ko sem bil na pravem mestu. In čutim, da prihaja nek novi čas, ki zahteva od mene, da se znova »najdem«, premislim, postavim na novo. V nova razmerja, v nove zgodbe. Intuitivno čutim, da bi me vztrajanje pri status-u quo delalo jeznega, nezadovoljnega, nečimrnega, besnega, nerazumevajočega, žalostnega, popadljivega…. zagrenjenega. Kakor da bi hotel zadrževati nekaj, kar mora steči skozi mene, iti od mene. Pustiti se zgoditi rečem, kakor je prav. 

Konkretno: nikakor ti ne pišem, da sem se karkoli ŽE odločil. Vem samo to, da je za teater dobro, da je pravočasno razpis za novi mandat človeka. Da se seveda lahko prijavim tudi sam, da se lahko do razpisa še marsikaj zgodi … da je življenje nepredvidljivo. Vendar, kakor šofer na cesti – je že treba znati malo upoštevati razmere na cesti. In razmere na cesti se po moji oceni ne bodo spremenile. In brez sprememb razloga za svoj ostanek ne vidim. Seveda bi si želel, da se motim in da bo kmalu bistveno drugače. Pa tega preprosto ne čutim in racionalno ne verjamem.   

Rad mam svoje sodelavce in vem, da smo skupaj naredili skoraj vse, kar smo zmogli. Več ti ljudje ne zmorejo. Več s tem dnarjem ni možno. V to sem prepričal in – ne bi bil rad prerok – to bo pokazala tudi prihodnost. Sliši se samovšečno, vendar je tako. Samo visoka motiviranost in pripadnost ljudi tej ideji je rojevala sadove.   

Zdaj delam kot nor naprej. Kmalu dobiš programski list za prihodnjo sezono, festival monodrame je pred vrati, Babškova zaključuje svojo raziskavo in pripravljamo izid knjige, sam pišem (sestavljam) kroniko obdobja 1992-2002, pripravljamo se na dve krstni izvedbi prihodnjo sezono, poleti nas čaka Nagon, narediti moram finančni plan za leto 2002, pa še zmeraj nekako brez upa zmage iščem »gospodarske zaveznike« za primer »obnova bajte«. 

Januarja letos je prišel k meni človek z občine in mi dejal: gospod Strelec, prihajam z nekega sestanka, kjer nas je več govorilo o nadaljnji usodi gledališča. Pa sem vam prišel povedat – ženske so mi rekle, - idi pa mu povej: »Ite s Ptuja, mladi ste še; to, kaj bi radi naredli, vam ne bo ratalo, ker nimate politične podpore, glavni so proti. Niste razlok vi osebno, ampak se na plečih gledališča tepeta dve opciji.« 

Pa sem se mu zahvalil, da mi je povedal, odkrito in direktno. 

Pa sem vse tiste dopise, ki nikoli niso dočakali odgovorov, nenadoma zapopadel v novi luči. 

Postal sem najprej žalosten, potem pa mirnejši.  

Nič več jeze, nič več sovraštva. Razumem jih: to, kar imajo, je V REDU. Zakaj bi bilo kaj drugače? Zakaj bi dajali več denarja? Zakaj bi igrali klasiko? Zakaj bi na odru bilo več kot dva, trije igralci? Če pa je tak kak je čisto fajn?  

*** 

Tanja, upam, da ti nisem zatežil. 

Moje pisanje je pač moralo odgovoriti tvojemu pismu. 

Verjamem, da lahko še koristim naši – ptujski zgodbi. Ne verjamem pa, da kot direktor.  

Verjamem, da se lahko stvari obrnejo še na bolje. 

Želim si, da bi lahko sodeloval z bajto naprej. Želel bi biti, recimo, član strokovnega sveta (mater, bi bil zajeban, ha, ha, ha).   

Predvsem pa vem, da je vse, kar se bo dogajalo v nadaljnjih mesecih, v redu. 

Ni me strah.  

Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo, ampak zaupam svojim občutkom. – Babje razmišljanje, ne? … Jebi ga …   

In občutek mi pravi, da sem ti povedal vse, kar ta čas blodi po moji glavi, srcu in jetrih na temo »Gledališče Ptuj«.   

Veselim se, da te bom lahko poleti povabil na premiero Nagona. 

Javi se kaj.   

Samo M. Strelec 

Vse je nared za začetek festivala. Podžupan bo imel otvoritveni govor, včeraj in danes sem kar pogosto javljal v medije (radio SLO, radio MB, radio Šmarje pri Jelšah, radio City, TV Slovenija, POP-Tv, Radio Ptuj, Tednik, Večer, Delo – poročalo že dvakrat v nekaj dneh, tako Pezdir kot Milošič). 

30. marec 2001

Sinoči se je vse skupaj začelo. Podžupanov govor (Hojker) je bil – seveda – lep. Nvotralen gledalec bi imel občutek, da se bo prenova stavbe začela jutri. Lepe besede, ni kaj. Obisk: ne ravno nabita dvorana (ali pa smo se v zadnjem času ob Marjetki razvadili); okrog 20 učencev pripeljala Simona Brlek in potem je kar izgledalo … Predstava dobra, ljudje zadovoljni. Prvič kar dva fotoreporterja pri nas: Večerov in od Dela, pa snemanje začetka (TV Slo). 

2. april 2001

Vojko Belšak je bil malo užaljen, da mu nisem prej povedal, da bom Nagon dal režirat Latinu – le ta pa kot vse kaže ne bo vzel v ekipo Vojka in Tadeja, pač pa Neša in Tadeja. No ja … lahko bi res naslednji dan, ko sem rekel Latinu, to povedal tudi Vojču. Nisem ravnal prav in to mi je šola: preveč »na lahko« sem jemal stvar. Za Vojka je bilo to pomembneje. Jaz sem svoj problem rešil, on pa je ostal »na suhem«.  

Festival monodrame teče normalno.  

Slavko Podbrežnik mi je rekel, da bi po njem naredila nek večji pogovor na temo financiranja gledališča s strani občine. Občutek imam, da bi zdaj hoteli začeti brkljati po sranju, ki pa je za nas kot firmo, pa tudi zame osebno, že mimo. Čas za vse to je bil do konca februarja, morda marca. Zdaj pa bi bilo vsakršno časopisno dopisovanje in javno pljuvanje po svetnikih neučinkovito. 

Jutri imam sestanek z g. Mrgoletom, podžupanom. Povedal mu bom Turinovo idejo, da bi on, torej Mrgole odigral vlogo nekakšnega povezovalca treh velikih gospodov, ki bi morda lahko dali svoj denar za obnovo naše hiše: g. dr. Glaserja, g. Topleka in g. Brodnjaka. No, tudi to bom naredil, čeprav ne verjamem, da bo kaj iz tega. 

Na današnjem sestanku pregledamo okvirno dogajanje do konca sezone. Toliko, da bomo malo mirnejši in imeli občutek, da smo organizirani in da imamo stvari v svojih rokah. 

3. april 2001

Savo, Andreja in jaz smo bili v Arhivu pri ge. Mastenovi. Dogovorili smo se za način skeniranja dokumentov – slikovnega materiala za publikacijo. Mislim, da smo se premaknili daleč naprej in da je zdaj res vse samo še v vztrajnem nadaljevanju proti finišu. 

Bil sem pri g. Mrgoletu: povedal sem mu Božotovo idejo, zamisel, da bi lahko bil on vezni člen med ptujskimi direktorji (Talum, Perutnina, Mercator) in občino, kar zadeva obnovo stavbe. Bil je presenečen in zdi se mi, da prijetno presenečen. Počaščen, da so pomislili na njega. Zdaj je seveda vprašanje, koliko je Božo oz. Špoljar, ki je po mojem za vso to idejo, skoordiniranoz. koliko je v povezavi in dobrih odnosih z g. Glaserjem in g. Brodnjakom. Bomo videli. Vsekakor: g. Mrgoletu sem povedal, da prihajam kot občan in da sem imel občutek, da mu moram to povedati. Da pa od njega ničesar ne pričakujem. 

Festival teče normalno. Včeraj je bilo na Tiču veliko publike. Upam, da bo tudi nocoj Rac poln. Žirija bo imela težko delo: nekoliko zaradi izenačenosti, po drugi strani pa niso to sama zveneča imena in odločitev ni samoumevna. Nocoj imajo Tatjana in Katja sestanek z Alešem, ki sicer hitro odide in je tudi predlagal, da se ne bi dobivali po vsaki predstavi. 

5. april 2001

Rac je nagrajenec festivala. Sinoči smo ga že obvestili, bil je na vaji v Celju in zadaj sem v telefonu slišal ploskanje … Fina odločitive.  

Tudi predstava v Mitri je vžgala. Letos smo se odločili, da kar takoj obvestimo medije o izidu festivala. Tako so danes kar zvonili telefoni in po faksu smo pošiljali obrazložitev, tako da mislim, da bo tokrat festival medijsko zelo dobro pokrit. Danes še dam intervju za ptujsko kabelsko tv, potem pa zvečer TV Slo posname sam začetek festivala, podelimo nagrado, potem pa bo premiera OB-programa. Prav zanima me, kako bodo ljudje to sprejeli … 

Tudi Tednik prinaša članek o bodočnosti gledališča. Začutili so, da se neko obdobje zaključuje in zdaj bodo začeli pisariti. Tudi Slavko z Večera je rekel, da je morda škoda, da nismo že prej nekako izvajali pritiska prek medijev. Sam mislim, da smo naredili vse in opozarjali in objavljali, napovedovali, kaj se bo zgodilo… Pa ni bilo posluha pa ni bilo prave čutečnosti na drugi strani. Morda so mediji ves ta čas mislili, da delamo samopromocijo, da pretiravamo, politiki pa morda, da uporabljamo medije kot sredstvo pritiska. Seveda, vedno gre tudi za eno in drugo, vendar v principu nikoli nismo računali, da bi bili to glavni vzgibi.  

9. april 2001

Slavko Podbrežnik z Večera pripravlja daljši članek o tem, zakaj MOP ni podprla ambicij gledališča za razvoj. Veliko sva se pogovarjala, pravi, da bo zdaj zelo konkreten in od župana zahteval ime, kdo je kriv, sicer bo krivil njega, župana. Dal sem podatke, ki jih je potreboval, hkrati pa nisem hotel napenjati in dodatno prilivati olja na žerjavico. Dejstvo je, da se bo javnost počasi zbudila in hotela vedeti, kaj se dogaja.  

Počasi se programska knjižica zaključuje. Zanimivo postaja, zadovoljen sem. Zdi se mi, da bo lična in hkrati pregledna. Predvsem pa se že veselim, da bodo fantje začeli delati (mislim na Cafija) www strani. 

Naši so spet na gostovanju. B tehnična ekipa (Simon Puhar in ata) je dobro speljala Človeštvo v a-molu, zdaj pa ju čaka Sizif. Brez njiju bi imeli kar nekaj terminov blokiranih. 

Zadovoljen sem. Z delom, s preteklostjo, z načrti. Zaupam kolegom-sodelavcem, dobro se razumemo, dobro in tekoče delamo. Res je super v našem gledališču.  

12. april 2001

Včeraj je ekipa Sizif začela z vajami na Ptuju. Mislim, da je vse dobro pripravljeno in da ne bo nobenega posebnega problema.  

Sinoči je bilo gostovanje Marjetke v PDG v Novi Gorici. Bila je bojda čudovita predstava, veliko smeha in dolg aplavz. Danes pa gostovanje v Slovenj Gradcu. 

Dan je miren. Sam sem v pisarnah, Anica in Mateja doma, Štefan in Simon na odru s Sizifom.  

Dobili smo 1 mio Sit z ministrstva za Festival monodrame, dobili smo 300.000 sit z Občine za Mejnike v zgodovini ptujskega gledališča. Jutri pričakujem Romano, ki bo prinesla še dve seminarski (Verčevo in Mauserjevo) z Agrft-ja kot delovno gradivo na temo Babič v Andrejini raziskavi. 

Sezonec gre h kraju. Drug teden naj bi bili narejeni filmi, nato gre zadeva v tisk. 

Prebiram Theater heute in Theater der Zeit, iščem besedila … Res pa je, da se miselno poslavljam od Ptuja. Čutim, kako me sezona 2002/2003 ne zanima več in kako se pravzaprav v tistem času vidim že kje drugje. Na svobodi ali v kakšni drugi hiši. Ja, zdaj bom zapisal: prijavil se bom v Maribor in želim se prijaviti s konkretnim programom, kvalitetnimi igrami in dobro razdelano prijavo. Nekakšnim elaboratom želim prepričati, da bi lahko bil dober kandidat. 

Zdaj, ko prebiram tekste, berem vsebine, o avtorjih in komadih … ter v glavi nisem omejen le na besedila za dva, tri igralce, vidim, koliko različnih stvari sem počel na Ptuju: program – vsebinsko, program v smislu deljenja denarja, generalna organizacija projektov s tehničnega vidika, festival monodrame in mlada dramatika, komuniciranje z ustanoviteljem in Ministrstvom, pravni vidiki poslovanja in življenja zavoda (denacionalizacija, sistemizacija). Vse to mi je odjedalo energijo za ukvarjanje z vsebinami, prostorom, zgodbami, teorijo … prebiranjem in sledenjem literature …, brskanjem po internetu in leksikonih itd. itn. ipd. Zdaj bo več časa za vse to.  

15. april 2001 

Danes se dobimo za zadnjo redakcijo oz. korekcijo Sezonca. Razmišljam samo, če bi dodali stavek: »enkratni časopis za zganjanje teatra«.  

17. april 2001

Vaje za Sizifa¹³⁴ se nadaljujejo. Vse je o.k. Bila je tehnična. Vse štima.  

20. april 2001

Za Sizifa je končan tudi plakat in programska knjižica ter v njej objavljeno besedilo drame. Je sicer nekaj pomanjkljivosti pri kolofonu (izdajatelj, datum premiere, naklada), vendar je zadeva kar lična in se mi zdi na koncu koncev o.k. 

Z Anico planirava dogovor s kakšnim računovodskim servisom glede svetovanja pri našem poslovanju. 

Marjetka je spet na terenu (Kočevje).  

Prebral sem članek, ki ga je napisal o gledališču za Večer Podbrežnik in ki bo objavljen predvidoma jutri v sobotni prilogi. Kar kritično do občine in hkrati dovolj eksaktno ter konkretno. Kakšni bodo odmevi, se sprašujem. Še posebej zato, ker so iz oddelka za družbene dejavnosti sporočili, da bo na ponedeljkovi seji mestnega sveta tudi točka o spremembi akta o sistemizaciji delovnih mest v našem zavodu. Bodo jo sprejeli? Sprejeli pogojno? Odložili, zavrnili? Jih bo članek razjezil ali jih utišal? Ne vem. Ne znam si predstavljati, kaj dejansko bo. Župan v novinarjevem članku govori celo o možnosti iskanja denarja še v rebalansu za leto 2001. Kaj če pride denar in če je sprejeta sistemizacija? Potem bom jaz tisti grdi raček, ki je užaloščen in noče narediti nekaj, kar so oni »odobrili«… Bomo videli. 

Sezonec je končno tudi na filmih. Filmi gredo danes s Kapitala v Mariboru v Ptujsko tiskarno. Upam, da bo tisk prihodnji teden stekel, kot je načrtovano: da bi do četrtka bilo vse končano. 

24. april 2001

Sinoči je bila premiera Sizifa. Gledalcev ni bilo ogromno. V glavnem prijatelji ekipe. Zvone linearen, v glavnem tako, kot na vaji, ki sem jo videl pred dobrim tednom. Škoda, ker je tekst o.k., igralsko pa je preohlapno, po moje. Sicer pa smo prvič v našem gledališču kakšnega avtorja »kronali« z lovorjevim vencem. 

Ta dan je zelo pomemben: mestni svet je (po informaciji Majde Gozdnik) sprejel soglasje k sistemizaciji delovnih mest. To pomeni, da bomo Simona na delovnem mestu inspicienta aktivirali čim prej, na igralce pa bo treba počakati, ko bo za to namenjen denar. 

Danes imam intervju za Masko v Mariboru z Martino Šiler na temo mlade slovenske dramatike. 

25. april 2001

Knjiga 92-02 lepo napreduje. Savo mi je prinesel prva štiri poglavja. Zadeva je zračna, pregledna, slikovita. V zelo veliki meri to, kar sem si predstavljal. 

Nocoj repriza Sizifa; prodane samo štiri karte. Kaj bom rekel Zvonetu? … 

Včeraj v MB srečal Dragico Petrovič. Pove mi, da bo kandidirala na delovno mesto upravnika SNG Maribor. In če bo izbrana, da bi želela, da sem jaz ravnatelj Drame. To naj bi bila tudi želja Lojzeta Sveteta … No coment.  

26. april 2001

Sinoči je Sizif odpadel: bile so prodane štiri karte. Ljudem smo vrnili denar… Neugodna situacija … To se nam je zdaj zgodilo prvič tako drastično. Še enkrat z Ano za izven, ko je bilo okoli 15 gledalcev. 

V Večeru danes majhen članek o tem, da je mestni svet dal soglasje k igralcem. Sistemizacijo so podprli LDS, ZLSD, proti pa je bil g. Brglez. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

133 - Ga. Tanja Viher, arhivarka na AGRFT.

134 - Sekumady Conde, zdaj TV voditelj, novinar, je napisal, zrežiral ... naredil pri nas svoj - domnevam edini gledališki - avtorski projekt.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37,

25. oktober 2000

Sinoči sem govoril s Kardumom: moje predvidevanje je potrdil: zdaj bodo/bomo direktorji gledališč sami potegnili ročno zavoro v zvezi z Nacionalnim kulturnim programom.

Lidija Majnik je v parlamentu. Kaj bo to pomenilo za nas? Mislim glede na njeno članstvo v svetu zavoda?

27. oktober 2000

Pripravljal sem se za popoldanski sestanek direktorjev gledališč. Tema: nacionalni kulturni program (NKP). Kako nastopiti? Pričakujem, da se bo vse poprek pljuvalo in kritiziralo, da pa napredka in konkretnih stvari ne bo. Predvsem konkretnih premikov v smeri dokončanja te teme. Vse skupaj je eno samo čakanja in taktiziranje – kdo bo v vladi, kako bodo razdeljene moči, kdo bo minister za kulturo. Vse te neznanke so odločilne. Vse ostalo je po mojem stokanje in jokanje brez upa zmage.

7. november 2000

Vse teče kot je treba. Čakanje. Na občinski proračun. In tekoče pripravljanje. Veseli me, ko vidim, da ekipa-sodelavci razmišljajo o prihodnji jeseni, lutkovnem abonmaju, vpisu v odrasli abonma itd. itn. Krasno.

Jutri nadaljuje Jaša z vajami. Vse nared za »mlado dramatiko«. Merkur »šel zraven«.

Začel sem pripravljati poslovno poročilo za leto 2000.

10. november 2000

Občina nam je poslala formular za financiranje za leta 2001-2004. Dober znak. Sprašujejo tudi po kadrovski sliki oz. simulaciji za prihodnost. Tudi dober znak.

Knjiga 1992-2002 mi lepo »leze skupaj«. Zelo zelo zanimivo delo! Me prav zanima, kako bodo izgledale strani…

Velik tempo, veliko predstav, gostovanja, vaje za Fo-ja, priprava mlade dramatike. Še bo zanimivo.

Vesel sem, da je temu tako.

20. januar 2001

Zadnjega dne leta 2000 se mi je zrušil računalnik. Šli so podatki od 15. novembra do konca decembra. Zdaj poskušamo oživiti podatke.

V začetku leta sem doživel še osebno sesutje.

Potem mi g. Vidovič pride povedat, naj razmislim, ali še želim tratiti svoj čas in energijo z mestnimi svetniki – ki niso naklonjeni zaposlitvi igralcev.

V ponedeljek sestanek vodje poslanskih skupin z županom in mestno upravo.

Denar za dodatke za plače v letu 2001 jih je zmedel: indeks 135 – iz njega bi želeli zaposliti igralce od septembra do decembra. Od 1. 1. 2002 pa bi itak bili v novem proračunu.

Zahteval sem soglasje k sistemizaciji. Kajti to je zdaj pomembnejše, ali vsaj tako pomembno kot denar za leto 2001. Zadnji rok: konec januarja. Namig iz pisarn: naj se o sistemizaciji odločajo februarja. Čas se izteka.

21. januar 2001

Čakam na vajo ekipe Človeštvo v A-molu…

In razmišljam o jutrišnjem sestanku na občini. V soboto sem v gostilni srečal še Čučka, ki je napol pijan govoril, kako mu občinska uprava ne da pravih podatkov, ne pove, kako in kaj… In končno: da je proti temu, da bi igralci bili za več časa zaposleni tukaj.

Razmišljam samo še o tem, ali naj jih jutri postavim pred dejstvo in zahtevam do konca januarja poleg proračuna za 2001 (kar se mi zdi itak samoumevno – namreč to, da plačujejo vse dodatke, kakor jih predvideva kolektivna pogodba) še soglasje k sistemizaciji, ki bi jih zavezovalo v letu 2002, da bodo dejansko imeli zaposlene igralce.

***

S sestanka sem. Skupaj z Anico sva bila tam. Rezultat: nejasen. Občutek: dali bodo denar za leto 2001, čez leto sprejeli sistemizacijo in v letu 2002 odločali o denarju za igralce. Basta. Konec ugibanj.

27. januar 2001

Od ponedeljka, ko je vse jasno, se počutim bolje. Odločitve so padle: 3 premiere, nič igralcev. Vozni red: kakor doslej.

Po pravici povedano mi je motivacija kar dodobra padla. Bil sem na gostovanju v Litiji in ko vidim zavzete sodelavce ter primerjam njihovo zagnanost s svojo letargijo, me je kar malo sram. Marijan je našel celo 300 m2 površin za skladiščenje … Kaj nam bo to zdaj, ko bo produkcija manjša?

Računalnik je za silo usposobljen. Vsaj toliko, da se da delati v wordu.

Zdaj je treba spremeniti članke v Sezoncu. Čaka me tudi izdaja festivalske programske knjižice za monodramo. Tatjana je hvala bogu vse pripravila, samo stiskati in oblikovati je še treba.

Predvsem me je strah govoriti z Jovanovićem. Ne vem, kaj bo rekel za Pikado, ali bi ga delal ali ne.

***

Tadej pravi, da je treba razmisliti, kdo bo prišel na Ptuj. Da mu je Šedlbauer rekel, da Alujevič ne bi bil dobra rešitev. Sam se s tem, kdo bo prišel za mano, za zdaj še ne morem ukvarjati; nimam volje in ne interesa.

Članek v Večeru o obnovi gledališča (in narodnega doma) se mi zdi samo pesek v oči: da lažje in suvereneje »spravijo skoz« gradnjo cerkve. V letu 2003, kakor piše v članku, se na gledališki bajti gotovo ne bo  zgodilo nič. Ker ne bo denarja, ker ne bo jasno lastništvo upravnega dela stavbe in ker imam občutek, da bo temu tako.

3. februar 2001

Odgovor Perutnine Ptuj na prošnjo za sponzoriranje Festivala monodrame: Negativen. Odgovor občine na vlogo za sistemizacijo: mestni svet jo bo obravnaval na februarski seji.

4. februrar 2001

Sinoči smo bili na desetih dnevih komedije z Marjetko. Prvič v zgodovini festivala se je zgodilo, da bi kdo dobil tako visoko oceno: 4,9. Gojc pa komedijant večera; enako kot dan pred tem, ko je nastopal s Policijo. Kot vse kaže, oz. zelo verjetno je, da bo naša igra dobila najvišjo oceno publike. Bilo bi prav super, če bi žlahtni komediant postal Gojc za obe vlogi … To bi bilo imenitno.

Proračun je sprejet. Slišal sem, da ob končnem sprejemanju sploh ni bilo težav, saj so LDS-jevci pojasnjevali vse tako, da pač niso vedeli, da kolektivna pogodba zahteva take dodatke pri plačah… Butasto.

12. marec 2001

Spet v službi. Programska knjižica za Festival monodrame, problemi s termini, Marjetka bi »šla« noč in dan… Sodelavci utrujeni, Anica preobremenjena. Sklep: Sizifa, A-mol in otroško predstavo (Miha) bo delala nova, alternativna tehnična ekipa. Samo tako bomo zmogli do poletja in jeseni normalno naprej. Anica in jaz iščeva računovodski servis, ki bi delal.

13. marec 2001

S Tadejem sva se sinoči veliko pogovarjala o prihodnosti našega gledališča. Kako stvar peljati naprej, zdaj, ko je dejstvo, da septembra igralcev ne bo¹³² in da je taktika za naslednji mandat direktorja: čakanje. Čakanje na krovni zakon o kulturi in to, da bo obnova gledališča prišla na prednostno listo občinskih investicij. Prvič je padala zamisel, da bi Tadej kandidiral na Ptuju za direktorja, jaz pa naj bi se prijavil v Mariboru. Potem bi programe kombinirali in sodelovali… Raje se prijavim jaz, pravi Tadej, kot da bi prišel nekdo, ki bi vse skupaj zrušil. Njegov pomislek je seveda vprašanje, koliko in kaj ter kje bi še lahko igral. Ideja se mi ni zdela tako zanič… Vsekakor se strinjam, da je prava strategija za Ptuj: čakanje in ne rinjenje naprej za vsako ceno s komerkoli.

Slišim, da Neša vabijo v Gorico…

14. marec 2001

Non plus ultra: danes dopis: odpoved jutrišnjega sestanka s svetniki. In nato moje jezno pismo njim:

Ptuj, 14. marec 2001

MESTNA OBČINA PTUJ

Gospod podžupan Ervin Hojker

Mestni trg 1

Ptuj

Zadeva: Sestanek v zvezi s projektom širitve Gledališča Ptuj

Spoštovni gospod Hojker.

 Verjamem v Vaše dobronamerno sklicevanje sestanka v zvezi s projektom širitve našega gledališča.

Pa se vendarle ne morem - že nekaj časa - znebiti občutka, da smo na relaciji mestni svet oz. ustanovitelj – javni zavod Gledališče Ptuj zabredli v slepo ulico. Poglejte dejstva:

• vizija Gledališča Ptuj za obdobje 2000-2005 je bila izdela in poslana ustanovitelju oktobra 2000,
• odboru za družbene dejavnosti mestnega sveta sem osebno pred sprejemanjem proračuna v začetku leta 2001 pojasnjeval trenutno stanje in možne scenarije razvoja našega zavoda,
• vse svetnike smo nedavno povabili v Gledališče Ptuj in jim še enkrat predstavili vizijo in želen razvoj, torej razloge in argumente za napredek.

Vi (politiki) pa ste za začetek s februarske seje mestnega sveta umaknili točko sprejemanja spremembe sistemizacije delovnih mest z razlogom, ker se vam je vaš dnevni red zdel »preobsežen«, kakor pravite v obrazložitvi.

Zdaj pa preklicujete sestanek, načrtovan za jutri, tokrat s to razliko, da se vam preklica niti ne zdi potrebno pojasniti. Zato ga, oprostite, ne morem sprejeti z razumevanjem, kakor si želite.

Če (politiki) nimate volje, moči, interesa ali poguma izreči enoznačnega »da« ali »ne«,  bom pa ta potreben pogum zbral sam in vam povedal naslednje:

Vaše obnašanje do našega zavoda se mi zdi v zadnjem času neposlovno, nekorektno, amatersko. Ne mečem vas vse v isti koš, mislim pa osebnotiste, ki ste/so prispevali, da je točka o sistemizaciji šla z dnevnega reda in tiste/tistega, ki je imel 15. marca 2001 nekaj bolj pomembnega, kot je sestanek v zvezi s prihodnostjo ptujskega gledališča. Vedite: kdor je avtor teh dveh »briljantnih« potez, je osebno v startu onemogočil vsaj teoretično možnost tega, da bi Ptujčani letos jeseni prvič po dolgih letih znova dobili pravi gledališkega abonma in da bi perspektivni ptujski igralci za najnižjo možno ceno bili zaposleni v svojem rojstnem kraju.

Nepremišljena, nespametna in amaterska poteza. Naš zavod pa je profesionalen. Ima profesionalne delovne rezultate; morda bo prihodnost celo pokazala, da so bili glede na vložke (finančne in kadrovske) več kot optimalni.

Zavodske obveznosti do ustanovitelja in predvsem do cenjene ptujske publike in kupcev širom po Sloveniji bomo tudi v prihodnje skušali vzdrževati na najvišji možni kakovostni stopnji.

Vam pa priporočam, da se v prihodnje vzdržite podobnih dejanj; zavedati se namreč morate, da so natančno arhivirana in komentirana ter se jim bo nekdo, ki se bo v prihodnosti morda ukvarjal z zgodovino ptujskega gledališča, smejal ali se ob njih zgražal.

Če se svetniki (zaradi takšnih ali drugačnih razlogov) ne morete v zgodovino ptujskega gledališča še enkrat (kot ste se leta 1995) zapisati kot odločni nosilci pozitivnih sprememb, napredka, novega razvojnega ciklusa in kot prepoznavalci ter uresničevalci smelih vizij, potem se, prosim, vsaj vzdržite dejanj, ki ne prispevajo k vaši svetniški  kredibilnosti.

Vljudno vas prosim: ne podvzemajte dejanj, zaradi katerih bi svojo trenutno jezo na vas izlival prek medijev. Menim namreč, da ob naših merljivih uspehih javnost ne bi imela veliko razumevanja za vaše izogibanje.

Predstavljajte si, kako bi reagirali naši gledalci in kupci, če bi jim najprej rekli, da predstava bo, potem pa, da jo zaradi »preobsežnega programa« odpovedujemo, pa jo naslednjič preklicali brez pojasnila in končno v enem stavku dodali, da jih bomo o ponovnem datumu že »naknadno obvestili«.

Po mojem bi si mislili si bi, da jih zajebavamo.

Lep pozdrav,

Samo M. Strelec

Direktor Gledališča Ptuj

OBVEŠČENI:

1. župan Miroslav LUCI, dr.med.
2. podžupan Mitja MRGOLE
3. podžupan Milan ČUČEK
4. direktorica občinske uprave Evelin MAKOTER-JABLOČNIK
5. predsednik odbora za družbene dejavnosti, g. Vlado ČUŠ, CMD 9, Ptuj
6. vodja oddelka za družbene dejavnosti, g. Ivan Vidovič
7. ZRS Bistra, Slovenski trg 6, Ptuj
8. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Prešernova 33-35, Ptuj
9. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, Ptuj
10. Zveza kulturnih društev Ptuj, Jadranska 13, Ptuj
11. SLKD Območna izpostava Ptuj, Nevenka Gerl, Jadarnska 13, Ptuj
12. Zgodovinski arhiv Ptuj, Muzejski trg 1, Ptuj
13. člani Odbora za družbene dejavnosti pri Mestnem svetu MO Ptuj
14. člani Mestnega sveta Mestne občine Ptuj

S pravim užitkom sem napisal tole pismo. Dol mi visijo. Jaz pa razmišljam, da bi jim verjel. Pa saj res nisem normalen.

16. marec 2001

Včeraj sem si rekel: Pa kaj se jim postavljaš po robu, se izpostavljaš; pusti jih pri miru. In razmišljal, da pisma ne bi odposlali. Potem pa sem se vseeno odločil, da pošta gre iz hiše. Naj vejo, kaj si mislim. Tadej se strinja, da je treba z njimi malo drugače, kot so navajeni; svobodeje, bolj »umetniško«.

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

132 - Očitno torej na februarski seji Mestnega sveta sistemizacija ni "šla skoz". Obnova - ne gre nikamor, igralcev - ne bo. Vidim po zapisih, da postajam "živčen" in obupujem. Do konca mandata ne bom uspel, kar sem si sam zadal. (Kako butasto: če bi si zadal manj, bi pa uspel?) ... Ravno včeraj sem govoril z dr. Lucijem (povabil sem ga na Govor malemu človeku 30 let pozneje. Da sem bil presneto zagnan, se spominja in, da sem ga nabil na zid ... Ampak smejala sva se, oba zadovoljna, da imamo gledališče. Če mu je kdo bliže, kot sem mu jaz: nagovori ga, da napiše svoje spomine na svoje županovanje! Že med kratkim čvekom po telefonu mi je povedal kar nekaj zanimivih podrobnosti, kako je v Ljubljani, v parlamentu "rihtal" ene stvari za Ptuj. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 

29. avgust 2000

Včeraj sva z Anico začela. Prišel tudi Vlado. Pričakovali smo ekipo Ljubezni. So pa sporočili, da začenjajo v sredo. 

Jutri sem se najavil pri direktorici občinske uprave, ge. Makoterjevi. Rad bi ji razložil, kaj bomo počeli prihodnji dve leti – na področju odnosa do občine. 

Zdaj pa pričakujem gospo Anko Osterman, ki bi »rada pol urce govorila z mano«. O čem, si mislim. Morda se motim, morda tudi ne. Kako bom odreagiral? 

Gospod Arko, novi predsednik Rotary kluba mi je pisal pismo in me sprašuje, kako bi lahko pomagali. Češ, da je bral članke v časopisu o prelomnih trenutkih za naš zavod. In sem mu odpisal: sestavimo z njegovo/njihovo pomočjo iniciativni odbor za obnovo ptujskega gledališča. 

31. Avgust 2000

Začel sem se ukvarjati s knjigo »1992-2002«. Odprl sem mapo »Odprto morje« in začel delati: koliko dela, vendar tudi kako zanimivo! Pisma, skice, fotografije, dopisi, računi… Neverjetno zanimivo. Upam, da bova s Savotom uspela ujeti nekak ritem in našla metodo in način, kako spraviti stvari v red, sistem in nekakšno obliko. Kar zgrozim se, če pomislim, koliko dela me čaka… Je pa osnovna dilema še zmeraj prisotna: koliko pisati sam oz. ali sploh kaj pisati ali pa morda pustiti prostor samo dejstvom, da spregovorijo? Ne vem, ne znam se (še) odločiti. 

1. september 2000

Janko mi je dal za »spohati« Recognito – program, s katerim zdaj enostavneje urejam knjigo. Še zmeraj sem pri Odprtem morju. Zdaj že nekaj vidim: vsak dan se mi zdi pomembno kaj drugega. Treba bo premisliti in vsak dan znova odločati o redakciji. Treba bo krčiti kritike. Treba bo misliti na poudarke. 

Za znoret: župan še zdaj ni podpisal tripartitne pogodbe o sofinanciranju opreme med državo, mestom in nami. Mi smo podpisali 8. avgusta, dali na občino, ta pa bi morala podpisati in dati državi. Zdaj smo videli, da bi bilo treba odgovoriti v roku 15 dni! Županu sem danes poslal zelo jezno pismo:   

URGENTNO 

Župan Mestne občine Ptuj, 

Miroslav Luci, dr. med 

Spoštovani gospod župan, 

8. avgusta 2000smo Vam poslali v  podpis pogodbo med Ministrstvom za kulturo RS, Gledališčem Ptuj in Mestno občino Ptuj o financiranju opreme za GP za leto 2000.

Do danes (1. september 2000)  POGODBE NISTE UTEGNILI PODPISATI! 

Ministrstvo je pričakovalo podpisano pogodbo v 15. dneh. 

Če denarja (1.482.000 sit) zaradi tega, ker niste imeli časa podpisati pripravljene pogodbe, iz države ne bomo dobili, bom o tem dejstvu obvestil zainteresirano javnost in postavil javno vprašanje: 

Koliko časa potrebujejo na MOP, da podpišejo pripravljeno pogodbo? 

Upam, da boste poklicali na Ministrstvo za kulturo, gospo Drago Zajc: 061 178 59 01 in se ji opravičili, da do danes niste podpisali pogodbe ter jo prosili, da ne »zavrže« odobrenih sredstev. 

Uradno pisno pojasnilo s strani MOP pričakujemo tudi mi, v javnem zavodu Gledališče Ptuj. 

S spoštavnjem, 

                                                                                                                                                                                                                                   Direktor Gledališča Ptuj 
Samo M. Strelec 

Upam, da bo zaleglo oz. da ne bomo pustili denarja v Ljubljani. 

4. september 2000

Vsi v službi. Dobro razpoloženi.  

Vidovič takoj danes podpisal pogodbo. Poslano na ministrstvo. Kaj bo zdaj? 

6. september 2000

Včerajšnji dan v LJ bil zelo intenziven: MGL, AAS, Bjanka, Urša in pa seveda predvsem odgovor g. Pelhanu, da bom še dve leti ostal na Ptuju in me torej 1. januarja 2001 v Gorico ne bo. Odgovoril: slišimo se čez leto dni okrog iste stvari ... 

Zjutraj sem bil še pri Evelin Makoter. Razložil naše poglede in načrte. Mislim, da sva se v redu pogovarjala in da zelo dobro razume, kako in kaj. 

8. september 2000

Bil na razgovoru pri g. Grahu na UE Ptuj glede denacionalizacije prostorov. Na kratko: če dobi pisno ponudbo očine, da ponuja Cerkvi nadomestne prostore, bo to za nas o.k., sicer pa je nakazal, da bo ta prostor zelo zelo verjetno Cerkvi vrnjen v naravi. 

15. September 2000 

Ja, dnevi kar grejo. Predvsem razmišljam o dvoletnem proračunu, o tem, kako svetnikom pripraviti številke, da bo skok v financiranju izgledal kar se da neboleč … Potem pa sprotne reči: opremljanje pralnice, denacionalizacija, vpis lutkovnega abonmaja. 

Anica je prodala že veliko število predstav. Za zdaj je še zatišje, potem pa se bo začela gužva. 

Pripravljam predstavitev Žižkove knjige, predvidoma 9.10.  

V sredo, 20. sva z županom najavljena pri ministru Šeligu. 

Zelo »neopazno« je v hiši tudi »mladinska« ekipa. Izgleda, da so se skoordinirali in da bo Aljoša brez problemov lahko odigral premiero in nadaljeval z delom v ekipi. 

Zdi se mi, da se je sezona začela kar optimistično, dobro smo razpoloženi, med sodelavci vlada nekakšno zadovoljstvo, natančno vemo, kaj moramo narediti za denar, ki je prišel z MzK-ja v tem letu in občutek imam, da vsak ve, kaj to pomeni zanj osebno. Zadovoljen sem tudi sam. 

21. September 2000 

Z županom sva bila včeraj pri ministru Šeligu. Izid: zelo sem vesel, da je minister županu povedal to, kar sem županu že ves čas govoril jaz: kaj bi pomenilo sprejetje novega krovnega zakona za naš zavod in kaj je treba zato narediti še v MOP, da bomo ob sprejetju zakona dobro pripravljeni. Sproščen in prijeten pogovor, seveda ob koncu ministrovega mandata toliko bolj neobvezen … Pomembno se mi je zdelo, da župan sliši podporo ministrstva našemu zavodu še iz ust ministra. Da ne bo mislil, da samo prilivamo vodo na svoj mlin. 

Srečanje na zavarovalnici Merkur z g. Ostercem: zdi se mi, da bodo poklonili glavno nagrado za mlado dramatiko. Zelo je bil videti zainteresiran. 

Srečanje z Zvonetom. Obnovitvena bo 8. oktobra, v nedeljo. 

Srečanje z Jašom: še zmeraj nima-mo igralcev. Zdaj sta v igri dva študenta z AGRFT. Misel na Milado (Kalezič) in Petra (Boštjančiča) skoraj absurdno preoptimistična, zato je nobeden ne »misli do konca«. 

Srečanje na Beletrini: 300 izvodov bomo tiskali, lep format, uporabno, estetsko, enostavno. 

Danes s polno paro naprej – doma. Predvsem se je treba »vreči« v spremembo sistemizacije, v »ponudbo« občini za dvoletni proračun in pripravljati projekt mlade dramatike. 

26. September 2000 

V nedeljo zvečer sem si ogledal kontrolko za To presneto ljubezen. Niko je sicer hotel, da bi bila šele v torek. Sem vztrajal pri dogovorjenem – nedelji. Po vaji sem jim povedal, da je slabo in da je treba začeti znova: radikalno črtati, spremeniti scenografijo in skušati stvari skrajšati.  

In zdaj imam dve vaji na dan z igralci. Utrujajoče, naporno, intenzivno, živčno. 

2. oktober 2000

Zdaj je teden za mano: dve vaji na dan, črtanje teksta, mešanje prizorov, pisanje nove glasbe, izdelovanje scenografije. Vse se je zgodilo bliskovito, v nekaj dnevih. Noro. Rezultat je boljši, manjka uigranost, natančnost in sproščena igrivost. Žal. Dobra luč, zanimiva scena … prvič delata luč in ton dva, Tomaž in Vlado. Tomaž ima namreč dovolj dela z mikrofoni in spuščanjem glasbe. 

Pripravljamo srečanje s Franom Žižkom, ki bo v teatru predstavil svojo knjigo Moja zklgodnja gledališka leta. Rad bi, da bi bila stvar zelo lepo pripravljena, pogovor bo vodila Andreja.  Srečali smo se z Brvarjem in Žižkom v Mariboru in se že dogovorili za »scenarij«. Zelo bi si želel, če bi našel še kakšnega živega Ptujčana iz tistega obdobja. Morda mi bo pri tem pomagala gospa Mira Brus. 

Digitalni fotoaparat je »zakon«. Fantastične fotografije. Zdaj je samo še vprašanje, kako to izgleda natisnjeno na pravem foto papirju. 

Danes bo prvič tudi začela delovati TV-reklama v avli: Marijan je naredil omaro za TV sprejemnik, Tomaž bo nasnel na video reklamo in Mišo v SŠC bo zmontiral enourni program, ki bo sestavljen iz različnih napovedi, to pa se bo potem vedno znova odigravalo medtem ko bodo gledalci hodili v dvorano. Nekoč, ko bo čas, bodo imeli čez dan zunaj pri vratih dva gumbka, s katerima si bodo lahko reklamo sprožili. 

V Kopru naj bi ustanovili pretekli petek teater. Super, poslal jim bom čestitke. Upam, da bomo intenzivno sodelovali.¹³⁰

S Savotom in njegovo Valerijo smo bili prvič, odkar sem tu v službi, na poslovni večerji; še Anica. Pogovarjali smo se o nastajanju knjige 1992-2002. Še malo, pa bo nared prvo poglavje. 

Sicer pa sem pretekli teden med režiranjem pripravljal še predlog proračuna za naš zavod za obdobje 2000-2002. Po domače: pisal razloge, zakaj je treba zaposliti igralce in to zdaj. Do sredine oktobra bom stvar poslal sestavljalcem ptujskega proračuna. 

Tako; še zadnja vaja je za nami. Pišem darilca za sodelujoče … izpadel je skoraj g. Šostarec – kostumograf, ki ga do danes še nisem videl. Uf, samo da je konec. Vstopnic ni več, kot kaže bo dvorana popolnoma polna. 

Andreja Babšek mi sporoči, da je g. Žižek izrazil dvom, ali bo v ponedeljek lahko ... Pokličem Brvarja, kaj meni. Pravi: gospod samo vzganja teater, malo pretirava in da to ni nič strašnega. Upam, da res. Jutri morajo ven vabila. 

Vso srečo igralcem in predvsem Vladu in Tomažu v kabini! 

3. oktober 2000

Čakam na svet zavoda: opravičila ga. Majnik in ga. Slekovčeva. Ali bomo sklepčni? Seja je zaradi sistemizacije izrednega pomena za zavod. Upam, da bodo prisotni vsaj štirje člani. 

Premiera sinoči je bila več kot dobra. Na koncu so gledalci bili navdušeni. Šlo je brez napake. Takorekoč; samo dim se je pokvaril in se sprožil pred začetkom predstave.  

Tudi otroci so bili videti zelo zadovoljni. Sicer pa jutri začnemo igrati za »ciljno publiko«. Bomo videli, kako bodo spremljali in se odzivali. 

Z Andrejo Babšek sva imela v toku dneva nekaj ostrejših dopisovanj po mailu okrog predstavitve Žižka. Zanimivo. Poučno. Marsikaj ima prav. Predvsem bom moral razmisliti, ali sem res takšen diktator, kakor me je opisala. Seveda čutim, kako sta si obe raziskovalki gledališča, Mavričeva in ona, nekako na istem terenu in morda celo »odveč« … Nesmisel zame. Po drugi strani pa ima Mavričeva veliko materiala shranjenega, podatkov in vložila je gotovo veliko arhivarsko-zgodovinarskega dela. Andrejo pa zanima seveda vse nekaj drugega … Moral bom modro krmariti to zgodbo s publikacijami. 

4. oktober 2000

Simon Kardum je odgovoril na mojo prošnjo, da bi nam že končno dali odobrena sredstva: najbrž bodo kmalu, gotovo pa prej, kot smo pričakovali! Super! 

Predstava danes za mladino je bila odlična: gledali so »ko šus«, dajali umestne pripombe. Tovarišice v glavnem zadovoljne. 

Ivanušič se ne javi na moje klice. Ne vem, nisem siguren, ali je zanesljiv in dober sodelavec za naš projekt Fo-ja. 

Zvečer okrogla miza, srečanje kandidatov za volitve in kulturni institucij v Narodnem domu. Napovedani vsi, muzeja ne bo. 

Ja in seveda predvsem: včeraj je svet zavoda sprejel sklep o spremembi sistemizacije delovnih mest! S tem je narejen prvi korak v smeri zaposlitve igralcev. Prihodnji teden dobijo politiki na mizo sklep, predlog proračuna 2000-2002, paralelno tudi Ministrstvo za kulturo. Zdaj pa se začenja zadnja runda. Malo včasih pojamram Simoni Brlek in Tadeju, da sem utrujen od te politike in birokracije. Imata prav: samo še 6 mesecev in vse bo jasno. Hvala bogu. 

Predvsem sem srečen, ker imamo dobro mladinsko predstavo. Upam, da bodo kritike ugodne, tako da bodo tudi šole bolj »pomirjene«. 

Zdaj me v bistvu najbolj skrbi samo še Jašev projekt, torej igralska ekipa. 

6. oktober 2000

Včerajšnji dan je bil zelo pomemben: ne samo, ker so odprli knjižnico, pač pa, ker je vlada sprejela novi nacionalni kulturni program. Župan je na otovoritvi knjižnice v govoru povedal, da je zdaj na vrsti tudi stavba gledališča. Druženje pri Amadeusu z ministrom je bilo kar sproščeno. Seveda neobvezen klepet, vendar imel sem občutek, da mi je Šeligo kar naklonjen. 

Na seji Borštnikovega srečanja so me imenovali v strokovno žirijo. Sam si tam ne bi želel biti ne vem kako, vendar se mi zdi dobro za gledališče. Pravzaprav zelo dobro za gledališče.¹³¹

Tukaj bil Jaša, Slavica in Jure. Zdi se, da je ekipa za Fo-ja nared. Še profesorja rabimo, pa bo. Mislim, da je bil prvi vtis glede teatra dober. 

9. oktober 2000

V petek je bil v Ptujčanu razpis za sofinanciranje programa s strani MOP za leto 2001. Danes sem poslal naš predlog za novo financiranje zavoda v letih 2001-2002. Kar nekaj materiala: uvodni dopis, razdelavo novega financiranja, preglednico financ, ter prilogi: sklep sveta zavoda o spremembi sistemizacije in potrdilo, da smo jim program poslali že meseca maja, sočasno z razpisom za Mzk. 

Kritike Presnete ljubezni v Delu in Večeru dobre. Fino za ekipo. Mladina res rada gleda predstavo, ni kaj. 

Zdaj pripravljava s Tomažem vse za nocoj, ko gostimo Frana Žižka. Upam, da bo kaj ljudi. Dežuje namreč in je zelo zoprno vreme. 

Poslal sem tudi materiale na Beletrino: predstavitev avtorjev, člane žirije, navedene vse tekste, moj uvodnik. Čakam samo še, kaj bodo rekli morebitni sponzorji – zavarovalnca Merkur d.d. 

11. Oktober 2000 

Poslal sem sklepa o spremembi sistemizacije Kardumu. 

Zdaj predvsem pričakujemo, ali bo prišel denar iz Ljubljane, kakor so obljubili. 

14. Oktober 2000 

Včeraj smo proslavili: na naš ž.r. je prišlo z MzK-ja 15 milijonov tolarjev. Krasno! Prinesel sem kremšnite, Irena je slučajno skuhala gobovo juho – včeraj sta z Marijanom šla že okrog 12. ure – po predstavi v hosto. Očitno sta veliko nabrala. Aleš je bil operiran na slepiču. 

Začelo se je Boršnikovo. Sem v žiriji. Nocoj sem prespal v Mariboru, zdaj pa bom, kot kaže hodil domov. Samo prebrati še želim statut oz. pravilnik o žiriji, da vidim, ali je moja naloga tudi biti na pogovoru o predstavi. 

V Večeru je velik članek na ptujski strani o našem gledališču in načrtih. Fini prispevek. Ki že kaže na možnost zaposlitve igralcev septembra 2001. To pa je pravzaprav zelo blizu. 

20. oktober 2000

Čas teče kot hudič … Z Metko Damjan sem se dogovoril za lektoriranje knjige. Prihodnji teden bom Savotu oddal prvo poglavje. Da vidiva, kako bo izgledala postavitev strani. 

Vsak večer sem na Borštnikovem … Malo že utrujen, vendar srečanja z ljudmi tudi koristijo. Pred dnevi, denimo, se je razburjal Igor Samobor, kako je možno, da smo Tržačane dali na Ptuj, kaj tu iščejo, njega, ki je pa Ptujčan, pa nihče ne povabi. Da bi prišel zastonj … itd. ipd. Povedal mi je, da bi delal projekt, Vrtiljak z Nešom in Zvezdano, on bi režiral. Fino; mislim, da bo še priložnost za to. Sicer pa sem videl, da je nekako slabo obveščen, da ne ve, kaj vse se je že dogajalo, kaj se dogaja, kakšni so načrti … Jasno, to je logično. Nič hudega. 

Čutim, kako se v Mariboru pripravlja teren za menjavo umetniškega vodje prihodnje leto. Čutim namige oz. bil sem vprašan, ali se bom prijavil. 

22. Oktober 2000 

S Tomažem med obnovitveno vajo za Snubca/Medveda debatirava o variantah, kako bi še bilo možno spremeniti dvorano – tako, da bi ostala v zasnovi ista, pa vendar, da bi iz nje izvlekli več. Obstajajo možnosti (vsaj v glavi), ne da bi še natančno vedeli, kaj bi to pomenilo arhitektonsko, statično … za Šmida. Vsekakor: bilo bi mogoče portal razširiti morda za 1 m, povečati in usposobiti galerijo, narediti v sredini parterja ložo z dvema vrstama. Najbrž bi prišli na kakšnih 160 – 170 zelo dobrih sedežev. To pa je že čisto v redu število. 

Gojc je sinoči nakazal možnost, da bi Marjetka kar ostala v Mengšu. V tem primeru bi potrebovali še eno tehniko – da bi lahko delo teklo normalno naprej doma. Kako bomo to naredili, uredili, se sprašujem. 

V petek, prihodnji teden, je kolegij direktorjev. Tema: nacionalni kulturni program – mreža gledališč. Sprašujem se, kaj bo zdaj z vsem skupaj? Ali bo vse zamrznjeno, ustavljeno, znova v debati in se torej ne bo spremenilo nič, ali pa se bo vendar nekaj premaknilo.  

Dejstvo je, da se marca moram odločiti. Nerealno je, da bi se prihodnje leto še lahko kaj spremenilo. In če se bo, takrat ne bom več imel možnost dobiti svojih igralcev. 

To praktično pomeni, da je Gon predstava, ki nas žene v konec ali začetek. 

23. Oktober 2000 

Metki Damjan oddajam prvo poglavje za knjigo. 

Ob 12. me je naročil župan: na pogovor glede zaposlitve igralcev.  

Kaj hoče? Barantati, zbrati argumente, protestirati … Nimam pojma. Še nikoli me ni sam samoiniciativno poklical na razgovor za kakšno tehtno stvar. Mu je to predlagala Makoterjeva, Vidovič? Nisem pameten. Upam, da bom pametno govoril in zastopal naša stališča. 

24. Oktober 2000 

Včeraj me je občini čakala prava četica: župan, g. Vidovič, ga. Makoter, ga. Ristič in ga. Vidovič Lizika. Tema: naš predlog financiranja 2001-2002. Imel sem mini »predavanje« in občutek imam, da sem jih navdušil za našo stvar. Občutek imam, da bodo naš predlog dali v proračun in njegov osnutek, ki se bo delal že decembra. Optimist sem. Predvsem sem se zahvalil županu, da je v treh letih moje službe prvič tako hitro in kvalitetno odreagiral: s samim sposobnimi in kompetentnimi ljudmi. Prepričan sem, da sem včeraj svojo nalogo opravil optimalno. In občutek imam, da smo zelo zelo blizu igralcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

130 - Kdo bi si takrat mislil, da bosta obe gledlišči, ptujsko in koprsko, praznovali leta 2026 skupaj: Ptuj 30-letnico, Koper 25-letnico. Katja Pegan je bila kakšno leto pred mano na Akademiji. Ko je ustanavljala koprsko gledališče, sem ji poslal naše podlage: akt o u stanovitvi, statut, sistemizacijo.

131 - Rudi Šeligo me je pri Amadeusu vprašal približno takole (Hvala, Lidija Majnik, da si me po otvoritvi knjižnice povabila na kupico z vami): "Strelc, kolk pa pa ti rabu za tale tvoj teater?" Butnil sem neko ogromno cifro, zdi se mi da 30.000 DEM. Rezultat je bil: Minister za kuturo Rudi Šeligo je Gledališče Ptuj uvrstil med stalne proračunske porabnike in od tedaj smo začeli dobivati od države redne dotacije za program. Lahko smo mirneje narčtovali; prijavljanje od projekta do projekta je bila ena sama negotovost. Občina - je dajala torej denar za plače zaposlenih, pogon hiše, abonmaje, denarja za premiere pa je počasi bilo več od države kot ustanovitelja-občine. Čista zmaga. Sistemsko financiranje - odkljukano. Igralci - blzu! Obnova hiše - vprašaj. Počasi sem gledal proti koncu mandata. Zadnji dve temi bosta odločali, ali se bom še potegoval, da ostanem na Ptuju.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 

10. januar 2000

Začeli smo s 100/h, kot se reče. Saj ne vem, ali je ostalo toliko nerešenih stvari… Ves dan sem nekaj skakal in drobencljal… 

Nevenka z ZKD mi je dala, odstopila požarni elaborat za hišo na Slovenskem trgu 13, ki je do sedaj bil shranjen na ZKD-ju. Ugotovila je, seveda, da jim nič ne koristi, in nam ga dala v originalu, čeprav bi nam zadostovale kopije.¹¹⁸

Na jutranjem sestanku smo predebatirali ves januar, poleg tega pa naredili še nekak osnutek glavnih nalog vse tja do začetka študija za Marjetko. Januar bo kar obvladljiv, februarja pa bo nekaj več gostovanj in precejšnja gneča na domačem odru. 

Preseneča me dejstvo, da je veliko vstopnic za predstave januarja in februarja že prodanih. Predvsem za otroške, pa tudi za gostovanje Maribora. 

Všeč mi je, kako smo začeli: konstruktivno, delovno in zagnano. S »priključitvenim« mini slavjem za Marijanov rojstni dan, ki ga zamujamo že za kakšnega pol leta in s kozarčkom v delavnici – zdaj, ko je urejeno tudi plinsko ogrevanje. Za vso skrb in delo na delavnici sem res hvaležen Marijanu, saj se je zavzel za vse skupaj zelo zelo požrtvovalno in skrbno. 

12. januar 2000

Dela se inventura. Stvari so zabrkljane; torej: sistema ne razumem, pa tudi komisija ne ve, zakaj so stvari na nek način pretirano zakomplicirane. Potreben bo sestanek z Anico in potem bomo videli kako in kaj. 

Andreja mi je poslala poročilo po pregledanih arhivskih škatlah. Že do sedaj je opravila veliko in temeljito delo; seveda se čuti osnutek, vendar je zadaj že slutiti izdelek, ki se bo počasi in vztrajnim brskanjem, raziskovanjem, kombiniranjem in interpretiranjem pokazal izza teh podatkov, dejstev. Zelo zelo se veselim nadaljevanja. 

Jutrišnja predstava je tako rekoč razprodana. Zelo velik interes. Ljudje, ki še nikoli niso bili pri nas.¹¹⁹ Razmišljam: ko bodo končani načrti: kaj ko bi šli v nekakšno podpisovanje »peticije« za obnovo hiše: da bi boljše videli, da bi otroci imeli več prostora, da bi predstave bile manjkrat razprodane … Mislim, da velja razmisliti o tej zadevi.  

17. januar 2000

Prišli so kulturno-varstveni pogoji za obnovo hiše, kakor so jih spisali na Zavodu za varovanje kulturne in naravne dediščine v Mariboru! Po dveh letih prizadevanj je tako torej ta dokument v hiši. Zdi se mi izjemno pomemben, saj je to edini dokument, ki črno na belem govori o stvareh in daje odgovore na temeljna vprašanja. Seveda je manevrskega prostora (ravno) dovolj – toliko, kolikor ga potrebuje arhitekt Šmid, da izpelje svoje zamisli. No, in če ne bi bilo Andreja, bi teh pogojev najbrž še dolgo ne imeli v hiši. Zelo sem mu hvaležen.  

Zdaj Andrej že razmišlja o sodelovanju s ptujskimi slikarji, katerim bo ponudil površine, ki bi jih bilo možno slikarsko obdelati: ali z mozaikom, ali s fresko. Zdi se mi zelo dobro, če bi se v hišo »zapisala« tudi generacija aktivnih, mladih slikarjev.¹²⁰

Narodni dom Maribor kupuje Triko: problemi s postavitvijo scenografije. Matjaž bo moral (če želi, da gostujemo) pristati na minimalne spremembe. 

Jutri odhajam v Trst. Mislim, da je dobro, da spet malo grem. Kajti tako se bodo stvari v hiši dogajala brez mene. In se bo torej videlo, kako deluje naš sistem: pretok informacij, hitro odločanje, sprotno reševanje tekočih problemov, razlikovanje med pomembnim in manj pomembnim. 

Čez vikend sem razmišljal veliko o agresivnejšem nastopu do meščanov kar zadeva obnovo hiše. Dobili smo »zeleno luč« s spomeniškega varstva, mestni arhitekti so že za, zdaj je stvar še vprašanje denarja. 

Bil sem pri Savu glede informativnih zloženk na temo hiše. Zdi se mi, da mu je zamisel kar všeč in kdo ve, morda se bo prav fino potrudil. Nakazal sem mu tudi možnost nadaljnjega sodelovanja in razširitve komunikacij. 

Klical je Zvone Šedlbauer zaradi poletja. Všeč mi je, da že planira svoj projekt. 

22. januar 2000

Sobota dopoldne. Mariborčani postavljajo Kabaret. Pregledal sem pošto in se pospravil nekaj papirjev z mize. Vse je v redu. Zdaj dela tudi internet in e-pošta pri Anici in Mateji. Hvala bogu bomo tako lahko znova urejali in posodabljali domačo stran na spletu. Kar nekaj ljudi me je opozorilo oz. vprašalo, zakaj zaostajamo. Niso seveda vedeli, da imamo težave pri posodabljanju računalniške opreme. 

Tomaž je dobil punčko.¹²¹ To je bilo prvo, kar sem zvedel ob vrnitvi v hišo (potopisno predavanje v kleti). Kako bomo to proslavili? 

Fino je, da začenja živeti tudi klet. Z razstavami, predavanji. Vse to je uvod v cikel: »vaš večerni gost«. Treba si je izmisliti boljše ime. Bolj človeško, humano … bolj nenavadno. Prepričan sem, da bo to zelo v redu vsebina. 

26. januar 2000

Je že treba napisati: danes smo imeli zadnjo sejo sveta zavoda v tej zasedbi. Mimo je štiri leta in svetu je potekel mandat. Na mestni svet smo poslali predlog, da bi s strani zainteresirane javnosti v svetu bila še naprej g. Fekonja in ga. Slekovčeva; oba sta ta predlog tudi sprejela. Gospoda Tomašiča pa bo najbrž zamenjal nekdo iz te stranke, ki je zdaj mestni svetnik … Mislim, da bo ga. Majnikova še ostala. Bomo videli. Vsekakor je pa eno: svet je svojo nalogo izvršil, komunikacija je bila stalna in dosledna in samo želim si lahko, da bi tudi s prihodnjim svetom lahko sodelovali tako uspešno.¹²²

27. januar 2000

S Savotom sva začela pripravljati embalažo in zloženko za gledališko vino, ki ga bomo sponzorsko dobili od Francija Cvetka. Vsa zgodba se bo sukala okoli hiše – starih pogledov nanjo in z zloženko v notranjosti, ki je v celoti namenjena prenovi stavbe: načrtom, vizualizacijam, predstavitvam. 

28. januar 2000

Danes sem naredil ogromno: končal osnutek poslovnega poročila, s Savotom sva prišla naprej v ideji za ovitek vina, zorganizirali smo tekoče stvari in tako sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zbudil sem se ob 5. uri zjutraj in nisem mogel zaspati: imel sem idejo, kako oblikovati poslovno poročilo in takoj sem šel v pisarno in se lotil dela. Hvala bogu mi popoldne zaradi Majine bolezni ni treba v Trst. 

31. januar 2000

Polagajo kable za novo telefonijo. Vrtanje … prah … 

Končujem poslovno poročilo. Mislim, da bo moj del prvi po vseh letih resnično zgovoren, podatki primerljivi, prikazi grafični, poleg tega pa še fotografije. 

4. februar 2000

Anica se prebija skozi finančni del poslovnega poročila. Sam oblikujem svoj del in delam ovitek ter osnovno podlago za celotno poročilo. 

Tehnika postavlja sceno za Fanta, vse stvari se odvijajo, kakor je treba. 

Nešo mi je včeraj odpovedal sodelovanje v poletnem projektu. Zvoneta bom obvetil, ko se vrne domov. Upam, da zato ne bo spremenil celotne uprizoritve. Koga bo vzel: Koltaka? 

14. februar 2000

Poslovno poročilo je končano. Stiskano, vezano. Koliko truda, Aničinega, Matejinega, mojega. Koliko bo zdaj to »videno«, prebrano, preanalizirano? – To je pa drug problem. 

Problemi z Aničinim računalnikom; zdaj je čisto razočarana nad Max Computersom … Nagajati začne v povezavi s programi Septime. Novi telefoni … Prevezovanje … Vse nas jezi in moti. 

Gostovanja, vpisovanje ur, vrednoteneje ur … Mnogo neznank. Kdaj bom to temeljito raziskal? 

Montirajo domofon – odpiranje na ključ ali na elektriko. 

28. februar 2000

Irena je v bolnici. Seveda se je posledično njeno delo preneslo na kolege. In je kar čutiti nervozo in stisko, kar zadeva časovni pritisk in izpad običajnega načina in reda dela. 

Marjan in Tomaž me spodbujata, da raziščemo način izplačevanja dodatkov: MOP (g. Vidovič) je Anici pokazal, kako obračunavati dodatke, delavci pravijo, da v kolektivni pogodbi piše drugače. Zdaj smo sklenili, da se marca dobro pripravimo v hiši – s svojimi konkretnimi vprašanji, nato pa aprila vzamemo pravnika s področja delovnega prava, ki bi zastopal naša stališča ter nato povabimo na sestanek g. Vidoviča. Tako se bodo, upamo, razrešila vprašanja, na katera ne vem natančnega odgovora sam, Anica pa se sklicuje na g. Vidoviča. Delavci pa na kolektivno pogodbo … 

Danes imam kar nek slab občutek, da smo precej razmajani in notranje razburkani; kakor da ne bi bili na skupnem imenovalcu. 

Pa če napišem še nekaj obrobnega: odkar je prišel Vlado (Plajnšek), igramo skupaj vsak teden loto. Ta teden je Marijan dosegel rekord: dobil je štirico. Veliko veselje. Prej smo imeli bolj ničle in tu in tam kakšno enko. 

13. marec 2000

S Savotom končujeva oblikovanje steklenice za naše vino z zgibanko na temo: obnova teatra.  

Andrej Šmid prinesel 4 komplete PGD-ja. Pravo malo veselje v hiši; in hkrati priokus bridkosti: kako zdaj to tudi zgraditi? 

Začeli z vajami za Marjetko. Gojc in Mojca dobra kombinacija. 

Pripravljam diapozitive za predavanje o teatru za Rotary club. 

Dobil sem poslovno poročilo PG Kranj za leto 1999. Primerjava podatkov – financ in rezultatov pokaže, kako delamo na zgornji meji možnega: 

Marec 2000 

Kupili smo diaprojektor. Končno. V ponedeljek bo prva prezentacija diasov, ki sem jih naredil o stavbi. 

Marjan in Vlado pripravljata scenografijo za Marjetko, Anica in Mateja delata svoje reči, sam pa sem končno pospravil z mize vse stare dopise in drugo birokratsko navlako. 

Zdenko Kodrič mi je prinesel svoj najnovejši tekst »Fen«. Veliko razmišljam o prihodnjem poletju. O besedilu, s katerim bi začeli, če bi začeli, s svojo igralsko skupino. Za tri moške in eno žensko … 

Jutri nadaljujemo z vajami za Marjetko. Kombiniramo vaje, iščemo možne termine. Najbolj je zaseden Gojc. Vendar menim, da bo dovolj časa.  

Marec 2000 

Nadaljujemo z vajami za Marjetko. Danes predvidevam, da bi stvar še prebrali, jo jezikovno malo pretipali, preiskali možnosti, v ponedeljek pa bo treba začeti postavljati. 

S Tadejem sva se pogovarjala o repertoarju za prihodnjo leto; o možnosti za Der Drang, o kombinaciji s slovenskim avtorje, o variantah, če se zaposli ekipa in tudi o scenariju, če igralcev ne bo. Veliko je neznank, maja pa bo treba oddati program na Ministrstvo. In tam »okolišnaje« ne bo šlo skozi in tudi sam si ga ne želim. Pravzaprav problema z besedili za odrasle ne vidim, pač pa za otroke. Treba je najti zelo zelo zanimivo besedilo za najmlajše. In tu se zelo izbirčen. 

Marec 2000 

Sinoči sem imel predavanje za Rotary club o načrtih za prenovo gledališča. Gospodje so podprli projekt in pravijo, da bodo v Ptujčana napisali članek, v katerem se zavzamejo za obnovo. Fino. 

Vadimo. Delamo. Kombiniramo, si zmišljujemo. Gojc in Mojca sta dobra, vendar imamo težave z memoriranjem teksta, natančnostjo … Ampak bomo: vem, da bomo naredili zanimivo predstavo. 

Pripravil sem sestanek za ekipo »Oh, ta presneta ljubezen«. V Ljubljani, v Unionu, s študenti in režiserjem Nikom. 

Čakamo na Emeršiča, kaj bo »del« v zvezi s Fojem ob koncu leta … 

Sicer pa sem se odločil, da bo sezona 2000/2001 imela naslov: IZVOLITE – GLEDALIŠČE S STALIŠČEM – GLEDALIŠČE PTUJ, sezona 2001/2002 pa bo posvečena slovenskem avtorjem: MI (ZA)UPAMO. Morda bomo takrat vstopali v Evropo in treba bo najti »svojskost«. In mi upamo in si zaupamo: domači dramatiki, domačim ustvarjalcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

118 - So stvari, ki so lepe. Ko nekdo naredi nekaj, kar mu ne bi bilo treba. Sploh ne. Koliko nam/mi je to takrat pomenilo; nikoli ti nisem povedal, Nevenka.

119 - Tako malo omenjam ključno: publiko. Polne dvorane, premalo prostora, razprodano, ljudje od drugod, mladina  ... V bistvu nam je to najbolj dajalo potrditev, da smo skupaj, skupaj z okoljem, skupaj z ljudmi, da smo na pravem mestu, da delamo prave reči.

120 - O, tole mi je pa všeč: da smo hoteli pri prenovi hiše tudi doseči, da bi se "vpisali" umetniki s svojimi deli, v bajto, v zidove, v omete ... v svoj čas in svoj prostor. Pozabil na ta detalj!

121 - Ta punčka je danes dohtarca. In ko sem (neuspešno) "zaganjal" življenje v dvorcu Turnišče, je v predstavi Pita (leta 2014, še kot dijakinja) igrala na harfo. Tajda.

122 - Nikoli nisem kaj dosti pisal o razmerju svet zavoda - direktor. Mislim si, da ne zato, ker sem hotel s člani sveta zavoda biti čim bolj na "distanci". Službeno, uradno, faktično. A je treba reči: sodelovanje nikoli ni bio problem. Še več. Občutek imam, da so zmeraj podpirali "direktorjeve predloge", potrjevali poslovna poročila in plane ter prisluhnili našim argumentom. Niso samo "prišli sedet na seje", prebrali so gradiva, tudi problematizirali, z argumetni in bili to, za kar so bili: nekak - odgovoren! - nadzorni organ. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 

22. december 1999

Klical me je Niko: navdušen nad delovnim prevodom otroškega teksta. Delovni naslov je Ta presneta ljubezen. Simpatično. Zelo zelo. Niku privoščim od srca, da bi naredil super predstavo.

26. december 1999

Jutri bodo na Ptuju stoli in pa omara. Prišli so reflektorji, tukaj so računalniki. Vse nabave so torej urejene. Hvala bogu.

Danes imamo zaključek leta v restavraciji v Termah. Vsak dobi rokovnik, čestitko in nagrado v višini 30.000 sit.

Anica mi ravnokar pravi, da imamo na žiro računu 10 mio sit. Plačati pa moramo še stole, pol računalnikov in omaro. To je največ denarja, kar smo ga kadarkoli imeli.

Velik problem glede koordinacije¹¹¹ Neša in Tadeja za gostovanje na tekmovalnem delu Dnevov komedije v Celju. Tadej je pred premiero, nek termin ne ustreza, ker je Nešo v Varaždinu, nek termin ni o.k., ker gostujemo v Desklah in Novi Gorici … Norišnica. In izgledov za »boljše čase« ne bo, dokler ne bomo imeli lastnega ansambelčka.

27. december 1999

Sestanek na MOP za proračun 2000: nič novega: iste številke kot v osnutku, vendar (le) pa prekombinirane, kakor sem predlagal: vse plače plačuje 100 % ustanovitelj, denarja za abonmaje pa je manj. Šalil sem se in g. Čuš me bo poleti zagovarjal na mestnem svetu, ko bom sam razlagal poslovno poročilo za leto 1999. Bilo je kar prijetno, šli smo nekaj spit na Štefanov (Čelanov) račun in sploh se mi zdi čisto o.k., da se nisem razburjal. Sem pa izvedel, da je ženi nekega svetnika izpod časti hoditi v Gledališče Ptuj in da hodi v Gradec. To naj bi bila žena g. xxxx, ha, ha, ha¹¹².

Andro bil tukaj z gospodom za elektriko. Zgleda o.k. možakar. Tomaž in Marijan sta vzela stvari v roke in verjamem, da sta dobro opravila.

Dobil sem Corel Draw 8 … Zdaj se lahko začnem učiti … Počakam še na skener, pa bo.¹¹³

28. december 1999

Umrl je gospod Gunžer. Andreja Babškova piše nekrolog, jaz pa ko zmešan iščem podatke, fotografijo. In vse to moramo oddati do 12. ure.

Predstave ob koncu tedna so skoraj razprodane.

Še ena zadeva, da se malo olajšam: klical g. Emil Mesarič, svetnik, član LDS-a, bil jezen, ker smo njegovi ženi prodali karto (saj je ni pravočasno dvignila). Dobil je sicer drugi dve karti, bil s tem nezadovoljen, seveda, jaz pa pojasnjeval pravila igre. Pravi, da bo zvečer moral prinesti žago, da bo porezal stebričke, če ne bo dobro videl. Sem mu rekel, da je tako – da to pravim že dolgo: prenoviti dvorano. Nato pa mi je dal vedeti: »In ravno jutri sprejemamo proračun!« Zadnji stavek je zvenel kot resno opozorilo, grožnja, češ, a ne veš, da ti lahko jutri kaj vzamem(o). Kar, kar, gospod svetnik! Le veselo na delo! Ne bojim se te, in ne tvojih kolegov svetnikov. Primitivno. Amen.¹¹⁴

29. december 1999

Sinočnja predstava je bila popolnoma polna. Problemi s kartami: tu in tam. Nekaj malega že, ne pa usodno. Reševanje na licu mesta. Glavna težava: nekateri še zmeraj ne vejo, da je treba rezervirane vstopnice dvigniti najkasneje dan pred predstavo, sicer grejo v prosto prodajo.

Dogovorili smo se, da bomo poskušali urediti prihajanje v pisarno in predprodajo ter rezervacijo vstopnic. Problem je, ker se zdaj ljudje ne držijo časa: od 9. do 13. ure. Saj smo do 15. zmeraj tukaj.

Zaključujem s tem delom dnevnika. Leto 1999 je bilo uspešno. Še ni statistike, vendar vem, da smo delali dobro, veliko investirali v opremo, ljudi, odnose. Se kregali, pa tudi zato kaj postavili na svoje mesto, definirali pravila igre in razčistili kompetence, odgovornosti… Vesel sem, da tehnika postaja samostojna enota, ki se je sposobna samoorganizirati.

30. december

Karte za danes in jutri so razprodane … Sicer pa tekam z buteljkami vina od Občine, do župnikov, iščem soseda v Avditoru, Štefana Čelana, govoril sem z Brumnom …

In se jezil, ker novi Tednik ni v prilogi, kjer našteva javne zavode v Mestni občini Ptuj, omenil ali navedel tudi nas. Kaj se dogaja? Moram vprašati urednika Šmigoca malo natančneje, kaj je tu v igri …

Sem se sicer razjezil, vendar se čutim nemočnega in ne vem, kako reagirati, razen tako, da ne reagiram. Tadej sicer pravi, da je bolje, da me ni tam zraven, sam pa mislim, da ni tako.

V Tedniku sicer nekrolog za g. Gunžerja, ki ga je napisala Andreja. Že po tem članku se vidi, da bo knjiga dobra, interpretativna – to pa je to, kar sem si želel. Kar je manjkalo »rdeči knjižici«, ki jo je pred leti pripravila zgodovinarka Mavričeva.¹¹⁵

Jutri me naj ne bi bilo v službi. Upam, da bom šel kam na zrak. Smučat, se sprehajat. Dovolj je. Treba je zaključiti. Kupil sem še nekaj nadvse zanimivih knjig iz Nemčije; treba bo brati več gledaliških zadev in se manj ukvarjati s poslom, politiko, biznisem.¹¹⁶

Anica bo začela pripravljati bilanco 1999. Nekaj me je spraševala, predlagala … jaz pa sem neveden. Rekel sem ji samo, naj naredi tako, da bo dobro. Da bo prav. Kakor že vsako leto doslej. Popolnoma ji zaupam. Do firme ravna tako, kakor da bi bila njena osebna.

Kako bo jutri zvečer izpadlo praznovanje in silvestrska predstava? Bo vse o.k.? Kaj naj povem na koncu predstave? Kako naj jim čestitam?

Srčno upam, da se jutri ne bom vračal k računalniku … in da bo naslednji zapis v dnevnik na vrsti 10. januarja, ko imamo prvi sestanek v novem letu – tu pa nas čaka že kup konkretnih nalog. Zelo zelo konkretnih.

V pisarni je Tadej, nekaj bere, jaz hitim z zapisovanjem … Rad bi dal printat še ta del dnevnika. Nekako se kar ne morem ločiti od ekrana. Kaj pozabljam? Pozabljam kaj?

Tako se veselim novega leta! PZI-ja za hišo, ki ga bomo končali, prilivov – upam – na žiro račun s strani Ministrstva – torej dvanajstin. Mlade dramatike – zbornika, priprave knjige – tako Andrejine kakor tudi kronike. Pa priprave na zaposlitev igralcev.¹¹⁷

Adijo, adijo, to desetletje! Ko smo nastali, ko smo se zagnali in ko smo naredili gledališče.

Zdaj prihaja čas, da ga zgradimo.

Zdaj prihaja čas za resne stvari.

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

111 - To presneto iskanje prostih terminov. Vidim, kako me je "zanašalo" sem in tja: ustanovili smo projektno gledailišče, ki naj bi bilo zanimivo tudi zato, ker ne bo imelo lastnega, stalnega igralskega ansambla. Ker bodo gledalci v vsakem projektu videli nove obraze. Ampak: igralci so po službah v drugih gledališčih in lahko igrajo pri nas samo, kadar so tam prosti. Zato se spogledujem z idejo, da bi jedro, štirje igralci pa morda le bili stalni. Zmeden sem, zbegan, neodločen. Itak vem, da denarja za igralske plače ni (in ne bo), smo edino projektno gledališče v Sloveniji in to je po svoje prednost in hrkati: zmeraj znova težave s termini. Iz tega začaranega trikotnika (kroga) se nisem znal izvleči, vidim. 

112 - Ponovno zatemnjeno: Greh se pove, grešnik pa ne ;-) Simpatično je, če ne celo simptomatično. Zato puščam v teh zapiskih za spomin. 

113 - Ojoj, še zmeraj sem optimist: dobil sem corel draw in mislim, da se ga bom naučil do te mere, da bom z njim sam postavil knjigo Andreje Babšek, Ptujsko gledališče 1918 - 1958.

114 - Uf, zdaj, vidim, pa postaja mlačno, toplo, vroče. Postajam senzibilen, kot vse kaže, na malenkosti. Zbodejo me. Znervirajo me. Sori, Emil, da se takrat nisva pomenila ... Vidim v zapiskih, da gledam proti koncu mandata. Očitno se v meni počasi lomi, ostati ali iti.

115 - Zgdovinarka Pokrajinskega muzeja Ptuj, Irena Mavrič, je leta 1988 izdala (Pokrajinski muzej Ptu) "rdečo knjižico" z naslovom "Ptujsko gledališče 1786 - 1958". In v tej knjžici je popisana zgodovina, dejstva, seznami, vloge, režiserji, naslovi. In ta knjižica je služila mnogim kasneje; Babškovi pri pisanju njene knjge, meni pri moji seminarski na faksu, in še marsikomu. V tem smislu predstavlja neke vrste temeljno delo, pregled zgodovine gledališča na Ptuju. Veliko dela je opravila Irena. "In vrgla rokavico" nadaljnjim raziskavam. Zavedal sem se, da je Irena pripravila prostor, odgrnila stvari in zato sem povabil Babškovo, da je vsebinsko poglobljeno razdelala obdobje od takrat, ko pride na odper nekoč Stadttheatra slovenska beseda, do ukinite poklicnega gledališča 1958. Upam, da bo kak bodoči direktor "dal raziskati" obdobje med 1958 - 1992, ko se pojavi skupina Zato. Sem notri sodi še posebej delo Branke Bezeljak. Upam, da bo v tej isti zbirki (zgodovina ptujskega gledališča) dobila tudi ona svojo monografijo. In ja, nekoč se je Mihael Tosch začel ukvarjati z nemškim gledališčem na Ptuju. Gotovo posebno poglavje. Za nekatere občutljiva tema, zame vprašanje gledališke zgodovine. Morda bo Mihael kdaj to dokončal. Morda bodo kdaj arheologi našli ostanke rimskega gledališča. Kakorkoli: praskamo, zbiramo koščke, ostanke, in prav zato skupaj pišemo MgPuzzle, in tudi tale moj dnevnik, konec koncev, na ogled postavljam prav zato: da ga bo nekoč nekdo osvetlil še z "drugih in drugačnih pozicij", dopolnil, ovrgel, poskušal spodnesti, ali pa na njem gradil in ponujal še bolj kapilarni vpogled v zakulisje ptujskega gledališča. 

116 - Ja, če že komentiram "od danes": Zato.-jevska leta so bila borba za uresničitev ideje v praksi. Petletni mandat v Gledališču Ptuj pa borba za denar, vstop v "državno ligo", gradbeno-prenovitevene zadeve. ... Še sploh čudno, da sem ostal režiser. Nekdo mi je napovedoval, da po mariborskem mandatu, ki je sledil, nikoli več ne bom režiral. Kako lepo, da se ljudje motimo. (Vključno z mano, seveda.)

117 - Eto- še naprej sem upal, načrtoval zaposlitev igralcev?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 

***

16. december 1997

 Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki. 

--- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico³³ rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona³⁴ in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel... 

Na predstavo prideta Andrej in Andreja³⁵. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.   

17. december 1997

Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.  

Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.  

19. december 1997

Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena³⁶ pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu. 

Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral. 

Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju. 

Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.  

Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo. 

23. december 1997

V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor! 

Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes. 

Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne. 

Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje. 

Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo. 

Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov? 

Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?³⁷ Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat³⁸, pihalci - Branko Horvat³⁹, občina - Menoni⁴⁰ ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...  

Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano⁴¹, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ... 

30. december 1997

Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek⁴²: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja. 

Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču. 

Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži⁴³. 

 
(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji: 

33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.

34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.

35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno. 

36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco. 

37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem. 

38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole. 

39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta). 

40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.

41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉) 

42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo. 

43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 

***

20. november 1997

Dogovoril sem se s Pipanom za izmenjavo: Elizabeth-Nežnosti. Prav vesel sem, da je Sebastijan dosegel to sodelovanje. Fino.  

Marjan je še zmeraj bolan. Razmišljam že o Sobah ... Včeraj sva bila s Čelanom na Safe Investu in gospodje tam so zelo zainteresirani za sodelovanje. Seveda me najmanj zanima, da bi kakorkoli spreminjali besedilo ... Bomo videli, kako bomo “prišli skupaj”.²² 

V Mariboru imam precej organizacijskih cirkusov z Lederksihtom in ko pridem delat v svojo pisarno, se mi zdi, da je vse božansko enostavno, transparentno, jasno in razvidno. Ravno sinoči sem razmišljal o Ptuju in službi: vse skupaj je bolj kot nek plačan hobi, ukvarjanje z nečim za svojo dušo, zabava in veliko užitka. 

24. december 1997

Grozljivka: ko mi Anica prinese podpisat naše dolgove, ki jih imamo do nekih storitev, o katerih se mi ne sanja: 4000 dem za bakrene plošče, 2000 dem za Altius - plakat za Srpčičevega Fausta, 1000 dem za Teater Exit iz Zagreba... Potem pa si mislimo, da ne vem, kaj “pridelamo”, ko prodamo en Zaboj in imamo 13.000,00 sit čistega dobička... Noro. Vidim, da Anica želi do konca leta očistiti svoje dolgove in poravnati račune, tako da upam, da po novem letu več ne bo novih terjatev ...²³

1. december

Novembra smo imeli v hiši 4000 gledalcev, od tega 2700 na lastnih prireditvah. Lep podatek. 

Sicer pa: gostovanja z Zabojem se nadaljujejo. Po celi Sloveniji. Vlado še kar naprej igra Reichov Govor, tudi Strojepiski pravzaprav igrata več, kot bi pričakoval... 

Razmišljam o možni prednosti našega gledališča: delati mobilne predstave, ki so tudi dovolj poceni in jih je moč prodajati po Sloveniji. Kulturni domovi in raznorazni centri ne bodo imeli denarja za drage predstave (tudi več kot 500.000 sit). In v to luknjo bi se lahko lansirali mi... Kaj to pomeni za moje načrte? 
Končno sem uredil akt o sistemizaciji in vnesel popravke, kakor je predlagal g. Vidovič. Upam, da bo zdaj šla skozi. 

Komaj čakam, da usposobimo internet; pri Arnesu smo namreč dobili uporabniško ime in zastonj uporabo. Torej bom lahko hitreje komuniciral s sodelavci ... 

5. december 1997

Danes pa je gneča: tri Strojepiske so bile že odigrane, zdaj pa bosta še dve Praznini. Vse teče lepo po planu. Obnavlja se tudi scenografija za Elizabeth. Upam, da bo v nedeljo (na obnovitveni vaji) vse v redu... 

Resnično imam čudovite sodelavce. Ni kaj. Vse stvari so urejene, ni ugovarjanja, ni nerganja, ni polovičarstva. Vse teče v najlepšem redu. Pravi užitek se je vračati na Ptuj in tukaj voditi stvari: jasno, pregledno, učinkovito. Fino. Zelo sem vesel, da je temu tako. Mislim, da se prvi rezultati dobrega dela že kažejo: npr. že danes ljudje kličejo za Lederksiht, pa čeprav je bila novica objavljena samo v Ptujčanu. 

Mislim, da bo treba ob koncu leta natančno razmisliti o poteku dela do konca sezone. Treba bo planirati termine, tehnične dejavnosti in pravzaprav že nekako upoštevati premiero in ponovitve. Upam, da bodo pogovori z Latinom uspešni in da bo režiral Ovinek. Upam, da bo Nešo dobro usklajeval Maribor in nas, tako da ne bo problema.²⁴ 

9. december 1997

Danes je gostovanje Elizabeth v Murski Soboti. Dogovarjam se s Pipanom za gostovanje v Drami (Govor in Elisabeth). V zameno bomo dobili Nežnosti. 

Oddal sem novo sistemizacijo, ki sem jo dopolnil s pripombami, kakor jih je formuliral g. Vidovič. Tudi pogodbo za direktorja sem napisal, bolje prepisal tako, kot mi jo je predložil (po vzoru za go. Ciglenečki²⁵). 

10. december 1997

Ponedeljkove in torkove rezervacije za Lederksiht za večerno predstavo grejo kar dobro. Vendar je problem s popoldanskima predstavama: učitelji iz SŠC-ja ne bodo organizirali ogleda, ker: 1. je to nasilna igra, 2. ne ne vem kako kvalitetna (po prebrani kritiki v Delu in Večeru). Klical sem Čretnikovo²⁶ in se počutil kot prosjak, oz. lopov, ki prodaja slabo robo... Seveda, najtežje je tržiti lastne stvari. Čeprav sem prepričan, da bi ravno mladini ta predstava bila všeč. 

11. december 1997

Z Gogo sva začela skupaj delati za Sobe. Nekako se nagibava k očiščenemu prostoru. Ki bi podprl  zgodbo, odnose in bil tehnološko nezahteven. Morda sem si sam želel kaj takega, vendar sem se nekako preveč opiral na sam realizem, stvarnost, akcije na odru, ki naj bi bile čisto realistične... Mislim, da mi pogovori z Gogo dajejo pogum, da mislim radikalneje in da manj kompliciram... 

No, danes smo organizirali še ponedeljkovo popoldansko predstavo. Hvala bogu. Čretnikova se je potrudila. In Maribor je popoldansko predstavo vrnil na program, čeprav sem včeraj obe popoldanski odpovedal. Noro.   

12. december 1997

Helena²⁷ je zbolela. Visi ponedeljkovo in torkovo gostovanje na Ptuju... Groza. Jutri komaj zvem, kaj in kako ... 

Sicer pa delam na Sobah. V službi se da narediti več, kot bi si človek mislil. 

Prva vaja za Sobe je dogovorjena. Hvala bogu nobenih težav z začetnim terminom. Še posebej sem vesel, ker oba Krošlova²⁸ (Sandi in Marjanca) nimata nobenega problema (pa čeprav sta od najdlje). 

Razmišljam o raziskovanju zgodovine ptujskega gledališča, obdobje 1954-58. Morda bi se sam zagnal v to snov in poskusil v tem času, ko bom na Ptuju, raziskati in obdelati to obdobje. Seveda bi si moral zmisliti kakšen fini okvir, poseben zorni kot in najbrž bi nastalo zanimivo pričevanje... Pozval sem ponovno prof. Marina²⁹, da pove, ali je uspel koga navdušiti za kakšno od “ptujskih tem”.³⁰

15. december

Za gostovanje Lederksihta je vse nared. Obe večerni predstavi sta tik pred tem, da bosta razprodani. Fino. (Tudi za Ministra v škripcih, ki bo igral konec meseca je že veliko rezervacij.)  Scena zgleda kar zgledno. Nisem si mislil, da bodo lahko postavili tako neokrnjeno. Tudi luč se mi zdi OK. Pričakujemo 120 srednješolcev. Kakšen bo odziv? In kaj bo zvečer? 

Jutri sem najavljen pri direktorju SŠC-ja, g. Kumru³¹. Upam, da bova našla nek skupni jezik za rednejši obisk dijakov na naših predstavah. 

S Štefanom Čelanom sva izdelala predlog-ponudbo za Safe Invest. Upam, da bodo prijeli, da se bodo segreli za naš predlog. To, kar sem predlagal Štefanu, je on še boljše formuliral in pustil za njih več manevrskega prostora. Tako se bodo lahko sami v večji meri odločali, koliko bi vložili v ta projekt.  

Dobili smo še TV sprejemnik z video-rekorderjem. Zdaj je tonski del gledališča skoraj pred koncem: manjka samo še ozvočenje avle in prenos zvoka v kabine in povezave med inspicienti in dežurnimi... Upam, da bo kmalu tudi denar za to. Sicer pa je bistvenejša stvar v nadaljevanju lučna oprema, tj. reostat. 

Popoldanska predstava je bila super super super! Dijaki so gledali fantastično. To je užitek: dati ljudem nekaj, kar jih navduši. Aplavz je bil dolg dolg. Resnično so bili zadovoljni. V Orfeju sem jih slišal, kako so govorili o predstavi in se pogovarjali, kako je lahko tistim, ki niso šli gledat, žal. Res sem vesel ... Hvala bogu. 

Zdaj čakam na večerno predstavo. Igralca sem opozoril, da bo seveda zdaj druga pesem. Da naj ne računata na tak odziv, da bo verjetno do prizorov v postelji čisto mrko in da naj ju to ne zmede ... Bojim se³², da ne bi morda kdo od gledalcev šel ven ... Bomo videli. Še uro do predstave je. 

Res, popoldanski uspeh me je kar pobral, mi dal navdušenja in poguma za naprej! 

(Se nadaljuje.)

** 

Pripombe in komentarji: 

22 – Saj se razume, kontekst? Štefan mi je s svojim predlogom vlil upanje, da bi lahko dobili kakšna sponzorska sredstva. Igra Sobo oddam je govorila namreč o starosti, osamljenosti starejših, Safe Invest pa je bila nekakšna zavarovalnica, če se prav spomnim. Me prav zanima, ali bom v dnevniku kaj poročal, koliko sponzorskega dnarja sva dobila. 

23 – Ti dolgovi, ki so počasi padali “iz omare”, so me čisto prestrašili. Zdi se mi, da bom prihodnje leto, ko bo Franci organiziral Poletne večere, totalno presran in zadržan in v krču; v strahu, da bi porabili več, kot bo v planu; in posledično imeli manj za predsdtave na odru.

24 - Nešo je očitno takrat že bil v službi v SNG Maribor. In ne samo, da se je dobro usklajeval: s Tadejem (in Ivom Leskovcem) sta upodobila Ruda&Tona tako, da sta  lika v naših krajih naravnost ponarodela. Slišal sem tudi, da na privatnih zabavah ljudje gledajo VHS posnetek Ovinka. Potem sem čez dolga dolga leta naključno na spletu našel posnetek cele predstave, odigrane na dvorišču za dominikanskim samostanom. (Njdljivo na youtubu; linka pa vseeno na tem mestu ne bi navajal, da ne bi kršil kakšnih avtorskih pravic 😉) 

25 – dr. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka, ki je približno v istem času postala direktorica Pokrajinskega muzeja na Ptuju. 

26 – Darinka Čretnik, moja srednješolska profesorica za slovenski jezik. Neverjetna, fenomenalna. Pri uri je začela npr. z Iliado, končala pa pri Javoršku; vmes pa na kratko obdelala še Selimovića, Zupana in Kermaunerja, se obregnila ob Ruglja (starejšega, ne Sama), zapela par slovenskih ljudskih ter popljuvala to in ono v aktualni politiki, kar si je pač ravnokar pljunka zaslužilo, tako da smo dobili poleg slovenščine še družbeno-moralno vzgojo in še kaj. Malo pretiravam, seveda. A bolj malo. Krasna je bila. Če bi le znal takrat skontekstualizirati vse, kar nam je povedala.  

27 – Helana Peršuh, še ena ptujska igralka iz "Brankine šole". S Tadejem Tošem je igrala v uprizoritvi Lederksiht, ki sem jo režiral v Drami SNG Maribor. 

28 – Marjanca in Sandi Krošl. Posebno poglavje bi jima lahko namenil. Sandi je bil oče sošolca z Akademije, Rastka Krošla (Rasti je član ansambla Slg Celje). Dolgo nisem vedel, da je Sandi po drugi vojni prišel na Ptuj, stopil z vlaka s kovčkom v roki, vprašal, kje je tu gledališče, in za eno leto postal član ptujskega gledališča pri Jožetu Babiču. Potem pa je odšel študirat v prvi letnik na novo ustanovljene IA – igralske akademije v Ljubljano. Ko sem sam, študent režije, moral delati seminarsko nalogo iz zgodovine gledališča, me je prof. Marko Marin – hvala mu! - usmeril na “ptujsko temo": režiser Hinko Košak. No, in med raziskovanjem v Arhivu, kjer sta me prijazno vodili in s škatlami zalagali Mica (Marija Hernja Masten) in Nežka, sem našel porumenelo pismo, napisano na roko, lepo napisano, in nisem mogel, da ga ne bi prebral (čeprav kot študent seveda preskočiš vse, kar ni najbolj nujno ...) In bilo je pismo, ki ga je Sandi Krošl pisal na Ptuj, svojim nekdanjim soigralcem. Takole je šlo, po spominu (za hudo precizne - najdete ga lahko v škatlah Zgodovinskega arhiva Ptuj, fond MO Ptuj, gledališče): “Dragi tovariši, ... začeli smo s študijem ... imam imenitne sošolce in sošolke ... in tukaj sem spoznal tudi tovarišico Marjanco ...” Eto, in ta Marjanca je bila Rastkova mama in oba, Sandi in Marjanca, sta zdaj igrala pri nas, na Ptuju. Sandi glavno vlogo, Marjanca stransko. Sedela je na vseh vajah v garderobi in pridno štrikala. Zelo lepe spomine imamo nanju. (Ali ne, Vesna Slapar in Nešo Tokalić?)

29 – dr. Marko Marin. Ne morem ga enostavno samo polinkati na Wikipedijo. Zanimiv tip. S pletenim cekarjem je hodil na faks. Ob petkih je odhajal iz Ljubljane ter z lastnimi rokami – in denarjem! - obnavljal grad Mirna. Na Ptuj ga je moralo nekaj vezati. Namreč: nekoč mi je rekel: “Samo, na, tlele maš en prifček, pa nč ne glej, na koga je adresiran, vzi ga pa prosim na Ptuju v poštni nabiralnik, prav na Ptuju.” Nisem štekal, zakaj prav na Ptuju, ne pogledal, komu je pisal. Očitno mi je zaupal, da bom vrgel in ne pogledal. V meni pa - prav tako očitno - premalo gledališko-zgodovinske radovednosti, hi, hi. Res bi me zanimalo, zakaj je pismo bilo treba odvreči prav na Ptuju. Bilo bi pa za knjigo spominov, anekdot in doživetij, ki smo jih različne generacije študentvov imele s profesorjem Marinom. No, ne vem, takole bi na kratko rekel: takih modelov, kot je bil Marko Marin, ne delajo več, se mi zdi.  

30 - Obdobje ptujskega poklicnega gledališča do ukinitve leta 1958 je potem dejansko raziskala in o tem napisala monografijo mag. Andreja Babšek. Naslov: 1918 - 1958, Mejniki v razvoju ptujskega gledališča, Gledališče Ptuj, Ptuj 2001. Prva knjiga v zbirki Zgodovina ptujskega gledališča. Postavil jo je Savo D. Školiber, jezikovni pregled opravila Marija Holc, tiskala pa Ptujska tiskarna.

31 – Branko Kumer, ravnatelj Srednješolskega centra, ki ga je takrat obiskovalo kakšnih 2000 dijakov (gimnazija še ni imela svoje stavbe, vse srednje šole so bile v okviru SŠC-ja). Skratka: šef velike “baze” dijakov, ki smo jih hoteli pripeljati – kot bi se reklo danes: sistemsko -  v gledališče. (Z Branetom nama je življenje še prekrižalo pota: takrat, okoli “dref na ptujski tržnici”, sva se ustrezno spričkala - bil je mestni svetnik; govoril je razumno, moram reči, in predvsem miroljubno. Ampak, ni se dalo drugače: sekira pade ali pa ne. Vmesne ni (bilo). In so padle, reve dreve. Znala sva se kdaj potem zaklepetati na Dnevih poezije in vina. No in nedavno me je Brane povabil, da sem predaval njegovim zaposlenim s CŠOD - centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Prijetno me je presenetil s tem povabilom. Sicer zmeraj rad poklepetam z njim; ima ušesa tudi za družboslovne teme, sisteme, vodenje, kibernetiko na netehničnem področju.

 32 – Naj pojasnim, zakaj sem se bal. Ledersksiht je bila precej groba igra. O nasilju, medvrstniškem. Dva mlada človeka, par (Tadej in Helena), on čisto preveč navdušen nad gledanjem filmov, si začne domišljati, da je Lederksiht (iz filma The Texas Chainsaw Masacre) in terorizira svojo drago. Tadej je norel po komornem odru in pred prvo vrsto gledalcev rohnel s prižgano motorko. (Saj, veriga je bila sicer sneta, ampak, kadilo, brnelo in smrdelo pa je ko hudič. Sam, če ne bi ravno režiral, ne bi tega gledal 😉. Smo pa pred vsako ponovitvijo kar malo trpeli: ne zato, kako bo reagirala publika, ampak, ali bo motorka vžgala. Saj veste, včasih jo zalije, pa cukaš in cukaš tisto žnuro, pa ne gre. Potem se je počasi izkazalo, da je najboljše vžgala, če jo je v roko vzel tehnik ... hm, kako mu je bilo ime ..., Bojan Šumer? In tako je žaga dobila tako rekoč svojega osebnega zaodrskega skrbnika. Pa kaj zdaj to razlagam; to nima veze s ptujsko gledališko preteklostjo, ampak z mariborsko! ... Nič, vidim, da bom moral nekoč nekje najti pač še mariborski dnevnik. Skoraj prepričan sem, da sem po Ptuju zapisoval svoje gledališke dneve tudi v Mariboru.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.