Tag: Anica Strelec

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 

4. maj 1998

Začeli smo nov teden. Pričakujemo ponudbe za izvedbo del. Mislim, da smo kar nekako vznemirjeni, nekoliko celo prestrašeni in skratka »v pričakovanju«. Kaj bo? Kako bomo speljali stvari? Bomo  domislili dovolj, tako da bo nekaj časa mir?    

Gospod Safran nam je poslal e-mail, kjer nam čestita za domačo stran. Tudi v Mariboru jo delajo. Safran pravi, da bo na red v prihodnji sezoni. 

Mateji sem pokazal, kako se delajo datoteke za internet. Jutri jih bo začela vnašati in oblikovati. Tako bomo kmalu naredili stvari za nazaj in lahko bomo dograjevali informacije. 

Konec tedna dobimo novo telefonsko številko. Kako bo deloval računalnik na novem ISDN modemu? 

Klical me je Zijah Sokolović. Srečava se 17.  t. m. na 50. ponovitvi Zaboja.  

Klical me je tudi Milan Dekleva in morda se zna dogoditi, da bo TV Slovenija – otroški program posnel Zaboj za TV. Bilo bi fino … 

5. maj 1998

Andreju Gabronu sem ponudil kostumografijo. Mislim, da bo »za«. 

Računalnik zafrkava – fonti. Nikoli ni konca s to tehniko. 

Sinočnja predstava Gospodične Julije mi je bila všeč. Tudi gledalcev je bilo okoli 120. To je fino. Veseli me, da je tudi »resnejši« žanr dobro obiskan. 

Mateja je oblikovala prvo stran na Internetu. Dobro ji je šlo. Zdaj bo uredila predstave za nazaj in kmalu bomo torej imeli domačo stran kot se šika. Arnes nam bo dodelil drug e-mail naslov; tak, da se bo glasil na »gledalisce.ptuj« in ne več na moje osebno ime. Zanima me samo, ali mi bodo mojega ukinili in kako se bo glasila potem stran na http-ju. Vendarle bi bilo bolje, če je ime bolj podobno imenu zavoda, kakor da je v njem moje ime … 

7. maj 1998

Včeraj sta bila tukaj Matjaž Latin in Mirjana Koren. Ogledala sta si dvorišča. Najbolj všeč jima je bilo tiso pred steklarsko delavnico. Šla sta k Branki vprašat, ali dovoli tam predstavo. Rekla je, da nima nič proti, ko pa sta povedala, da je to v okviru Gledališča Ptuj, je rekla: ne. Zdaj čakam, da najdeta nov prostor ali da se odločita še enkrat za to dvorišče. Če bosta se odločila zanj, bomo pač dali vlogo na Oddelek za okolje in prostor in nato naj oni povedo, ali lahko imamo predstavo ali ne. 

Hura: zdi se mi, da mi bo uspelo v domačo stran vnesti fotografije predstav!  

8. maj 1998

Kaj bo danes prinesel poštar? Grozno: nobene ponudbe! Zdaj sta šla Marjan in Tomaž v akcijo. Pridobiti moramo še ponudbo za kovinarska dela in še eno elektro-ponudbo. Prišla je pošta z Ministrstva, ki predpisuje, kaj je potrebno še dobiti, da lahko dobimo denar iz Ljubljane. Pa to je noro! Kup papirjev. Kar zgrozim se. Vendar ni kaj: korak po korak bomo šli naprej. Prišla je tudi ponudba g. Schlambergerja. Po ponedeljku zvečer bomo lahko začeli seštevati številke in računati, kaj in kako si lahko privoščimo. Tu je še Franci z elektro ponudbo … 

Prišel je račun firme Senčar: na računu so stvari, ki še niso bile narejene … Ne vem, kaj naj si mislim.  

Tudi telefona niso prišli delat danes, kakor smo bili domenjeni. 

Vsaj nekaj dobrega: dobili smo novo uporabniško ime pri Arnes-u, ki se bo glasilo na Gledališče Ptuj. Morda so mi celo pustili starega, osebnega. 

11. maj 1998

Dobili smo ISDN linijo. Lahko kličemo z dvema telefonoma hkrati. 

Imamo dve ponudbi za kovino, dve za elektriko. Razpis je tako veljaven. Zdaj se lahko odpirajo kuverte. Ves vikend sem bil nezadovoljen, razmišljal sem o cugih, elektriki, denarju, o tem, kaj res potrebujemo, česa ne, kako obrniti denar, da bi imeli čim več od vsega skupaj. 

In zazdelo se mi je, da je treba obrniti logiko razmišljanja za 100 %: ne, kaj si želimo, ampak: kaj bi potrebovala publika? Kaj lahko naredimo s tem denarjem, da bo učinek maksimalen? 

12. maj 1998

Včeraj smo odpirali kuverte. Izbrali smo za elektro dela g. Arnuša, o kovini pa bomo odločali v četrtek. 

Hvala bogu je steklo. Korakamo, počasi, vendar zanesljivo. Napredki so majhni, vendar se mi zdi, da gremo v pravo smer. Ko bodo sklenjene pogodbe z izvajalci, potem smo že daleč. Po prvih izračunih so naše želje večje za 1 mio Sit od tega, koliko denarja imamo oz. bomo imeli. Zdaj bo treba krčiti, reducirati in se se odločiti za skromnejšo verzijo ali se kakšnim delom odreči. 

Latin si želi dvorišče na Slovenskem trgu 1. Pisal sem ZKO-ju, da smo vložili vlogo za dovolitev prireditve in da upam, da bodo dobri »sosedi« in da bodo lahko ekipa normalno izvedla vaje in ponovitve. Upam, da bo s tem projektom vse v redu. Sploh ne želim misliti na probleme, zaplete. 

Nataša Matjašec si je zvila nogo. Tako smo morali odpovedati gostovanje v mariborski KIBLI. 

13. maj 1998

Anica pripravlja pogodbi za kovinarska in elektro dela. 

Končal sem s korekcijami Finžgarja. Zdi se mi, da se Cvetje v jeseni dobro vklaplja v Turrinijevo zgodbo. 

Malo že kar pogrešam Internet, ki od zdaj, ko imamo ISDN linijo, še ne dela, ker modem ni dobro instaliran.  

15. maj 1998

Stanč fotografira sodelavce za objavo na predstavitveni mapi gledališča. 

Skupaj smo oklestili dela za obnovo odra in vsota, na katero smo prišli, je 5.050.000 Sit. V tem je še nekaj rezerve, s tem da smo se odpovedali električnim cugom, zavesam na odru … Veliko bomo naredili tudi sami (demontaža, odvoz, barvanje tal). Prihodnji teden sklepamo pogodbe z izvajalci.  

Zdaj imamo probleme s prenosnim telefonom, internetom … Nikoli nisem dovolj pazljiv: tudi zdaj, ko so odšli Telekomovci, nisem preveril prvega prostora – in glej ga zlomka: prav tam telefon zdaj ne dela. Nikoli nisem dovolj pazljiv. Vidim, kako se motim, ko startam s predpostavko, da je vsak mojster strokovnjak na svojem področju in da bo v osnovi želel narediti stvar najboljše kar je možno. Morda pa temu le ni tako … 

18. maj 1998

Včeraj smo imeli »naporen« piknik, ki se je končal proti polnoči. Bilo je fino, prijetno, kljub sicer hladnemu vremenu. Okolje prelepo, dobra družba… Pogovarjala sva se z Zijahom, dal sem mu v branje Finžgarja …  

Govorila z Deklevo glede otroške igre; srečava se v Ljubljani. 

19. maj 1998

Podpisana je pogodba z g. Arnušem za elektriko, pripravljeno vse za g. Forstneriča. Tukaj je bil tudi g. Feguš, ki je sprožil kup novih vprašanj … Požarna varnost, elaborati, načrti … Če bi hoteli imeti vse to, bi lahko na koncu imeli montiran kak vlak; morda. Seveda: strinjam se, da je lahko kaj hudo narobe, vendar mislim na najboljše, naredimo najnujnejše … Čisto »čisto« pa okoli našega odra ne bo moglo biti nikoli. 

20. maj 1998

Anica je začela zbirati denar za izvajalca del. Upam, da bo šlo vse brez zapletov. 

Na »dnevu odprtih vrat« danes še ni bilo nikogar … Morda bo kdo prišel popoldne … 

Nekako »len« sem. Razmišljam predvsem o prihodnosti, o mladih avtorjih, o prihodnji sezoni, hkrati pa o stvareh, ki nas čakajo v bližini: prva vaja za Fanta v avtobusu, prva vaja za Ovinek … Klical me je Vojko in pravi, da bi bilo fino, če bi obnovili Krčmarico … Morda bo res prišlo do tega. 

Razmišljam tudi o pripravi sestanka delavcev ob koncu sezone. Rad bi, da bi premislili  preteklo sezono, rad bi, da bi poskusili videti, kje so naše rezerve, kam bi se lahko obrnili, kam smo namenjeni, kako naj bi delovali prihodnje leto. Mislim, da se moramo odpraviti kam iz Ptuja in v miru v dveh dneh delati v novem okolju, nemoteni, osredotočeni na vprašanja in predvsem izven vsakdanje prakse, rutine, navade. 

Občutek imam, da nekako »spim« pred novo sezono, pred novimi »zalogaji«. Nenavaden mir je v hiši. Ivan Brač mi pravi, da se zapletajo stvari okoli poletnih večerov. Razmerja med DUUS in GIZ-om niso razjasnjena, Ivan ima malo denarja in nič praktične podpore (infrastruktura, tehnika). Žal moram zapisati tako: prav vesel sem, da obnavljamo oder. Sicer bi se najbrž glede uporabe dvorane skregali – ne bi želel namreč sodelovati v tako nedorečenih stvareh.  

22. maj 1998

Včeraj je časopis Tednik objavil članek o tem, kako ima direktor gledališča novi hobi: zamenjavaje ključavnic. Podpisan Bojan Čebulj. Članka nisem prebral, in nimam volje, da bi ga bral. Ne nameravam odgovarjati. Čudijo se, ker sem skoraj eno leto po nastavitvi zahteval, da ključev gledališča ne more imeti pri sebi nihče drug kakor delavci gledališča.  

Fantje prvo vajo Ovinka nekako zavlačujejo, ne morejo se uskladiti, vse je nekako disperzno. Morda sem sam kriv. Vendar odločil sem se, da bom vztrajal, da se režiser dobi z gledališčem in da se dogovorimo o vseh terminih in jih vnesemo v pogodbe. 

Na odru se zdaj že vidi umikanje starega lesa, vrvišča. Naenkrat deluje oder večji; kako lepo bi bilo, če bi bila to zunanja »luč«. Postavljati bodo začeli gradbeni oder.  

25. maj 1998

Sinoči je bila v mariborski gledališki kavarni prva vaja, pogovor pred začetkom študija Ovinka. Ekipa se je zbrala, izrečene so bile prve misli, postavili smo se na nekak »nizki start«. 

Danes pričakujem igralce in sodelavce za prvo vajo »Fanta«. Zdi se mi pomemben trenutek: nadaljeval bom tam, kjer smo končali s Sartrom, Krčmarico: z nam lastno etiko, filozofijo gledališča, metodiko. Proces dela bom zastavil v skladu z razmišljanjem o t.i. novem gledališču. Gledališču za novo stoletje, gledališču na prelomu tisočletja. 

Lutkarji so si prišli po lutke in njihove stvari … To je zdaj verjetno nadaljevanje članka. Ne vem, kaj se bo dogajalo naprej, vem pa eno: imamo dovolj pomembnejšega dela kakor ukvarjanje z zdrahami, prerekanji in ugotavljanjem, kdo ima prav in kdo ne. Zavod zastopa direktor in ta je odgovoren za vsebinsko in formalno poslovanje. S tem pa tudi za to, kakšen je odnos z drugimi uporabniki gledališke stavbe. Nikakor ne morem pristati na to, da bi uslužbenci Gledališča bili servis za neke druge organizacije, še manj pa, da bi lutkarji delali v okviru Gledališča Ptuj. To sem povedal Valeriji Ivanuša Školiber na začetku: če bomo kdaj delali lutkovno predstavo, - in ni rečeno, da je ne bomo, potem želim, da bo tudi to delo predvsem ali v večini profesionalno. Seveda: morda bo treba ob priliki reči bobu bob: vsaka čast ljubiteljski dejavnosti, vendar … Zelo mi je žal, ampak kot umetniški vodja še zmeraj ne verjamem v pot križanja profesionalizma z ljubiteljstvom. In občutek imam, da je generalni problem prav v tem, da imamo ljubitelji občutek, da bi moralo Gledališče Ptuj stati za njimi. Sam pa trdim, da je gledališče res na voljo vsem skupinam, vendar pod enakimi pogoji: da se uskladijo z urnikom dela Gledališča, da so v Gledališču v zadnji fazi svojega dela (adaptacijska vaja oz. generalka in nastop) in da je organizacija obiska in prodaja vstopnic njihova stvar. Drugače si težko predstavljam. V nasprotnem primeru bi lahko Gledališče delalo eno, dve svoji predstavi in ostali del leta čakalo in asistiralo pri nastajanju ljubiteljskih produkcij. V situaciji projektnega gledališča, kjer se termini igralcev natančno koordinirajo z drugimi gledališči, bi to bilo praktično nemogoče. To, da bi projekti poklicnega gledališča čakali, oz. se ozirali na dinamiko in organizacijo dela, nastajanja ljubiteljske predstave. Žal, tako je to. Ne vem, kako bi lahko bilo drugače. In prav zato od vsega začetka nisem bil za križanje med ljubiteljstvom in profesionalizmom. Res je: objoje je gledališče, vsako od njiju je lahko slabo ali dobro gledališče, vendar to je stvar filozofije. Pragma pa je takšna kot je: Gledališče Ptuj se gradi, počasi uveljavlja in nujno je, da je obvladano in obvladovano. Sicer lahko razpade že na operativnem nivoju. In zato se mora ukvarjati predvsem s sabo in svojimi probelemi. In to tako dolgo, dokler ne bo dovolj močno, stabilno, prezentno, da bi lahko v nekem deležu integriralo vase tudi ljubiteljske »težnje«. Pika, šlus.  

Z vznemirjenjem pričakujem začetek novega projekta, novo vajo. Zdi se mi, da se v hišo ali morda vame naseli s tem neko novo pričakovanje, neko novo seme, ki mu nihče ne vidi sadu, ploda, vendar je kljub vsemu tukaj. Posejano, vrženo v zemljo. In začne se gojenje in začne se skrb in začne se pozornost in začne se odnos. In od vsega tega je odvisno, kako bo seme raslo. Vemo, v kaj se bo razvilo: v predstavo, vendar vprašanje, v kakšno. In tu je toliko prostora. Tu je toliko nejasnega, tu je toliko odprtega in to je tako lepo. Tako vznemirljivo. Tako magično in tako človeško. To uhaja natančnosti, to uhaja tehniki, to uhaja načrtom, to uhaja definiranosti. Vse to je mehko, vse to je nenapovedljivo, vse to je v nenehnem gibanju, premikanju, spreminjanju. Vrenju. Ta vikend sem sedel za mizo in izoblikoval misli o »novem gledališču«. O novi metodi, etiki, procesu dela. O predstavi kot KRESovanju, RISKiranju v procesu dela. Čutim namreč, da prihaja čas, ko lahko v gledališču – organizaciji, ki smo jo ustanovili, začnemo tudi delati gledališče tako, kot bi si želeli. Ne gre za estetska vprašanja, ker o estetskih vprašanjih je mogoče govoriti kot o samostojnih kategorijah. Pač pa gre za vprašanje ravnanja s človeškim potenciali, s človeško naravo, človekovo inteligenco, čustvenostjo, odnosnostjo. Novo gledališče ni revolucionarno, ne prevratniško, ponuditi ne more koncepta, ki bi vpeljeval estetsko razlikovanje od starega gledališča. Novo gledališče je kakor življenje: v toku. V toku je bilo vedno tudi staro gledališče, vendar tega ni nikoli tematiziralo in se je ukvarjalo predvsem z rezultati svojega obstoja: s predstavo kot izdelkom. Novo gledališče bo bolj kot na predstavo osredinjeno na proces njenega nastajanja, na procese, ki jih bo predstava sprožala pri publiki in na procese, ki se dogajajo med ljudmi, ki delajo predstavo. Novo gledališče je življenje v malem. Novo gledališče ni izdelek, pač pa laboratorij, učilnica, raziskovalnica, igralnica. Novo gledališče je prizorišče oblikovanja zavesti. Sodelujočih in tistih v avditoriju. Novo gledališče ne temelji na manifestih in besedah. Novo gledališče temelji na doživetem, na nevidnem, na tistem spletenem med ljudmi, izvajalci in v končni fazi gledalci. Zato novo gledališče ne more biti razložljivo, predvidljivo in programirljivo. Novo gledališče je novo samo tedaj in toliko, kolikor je živo že v vsakem trenutku svojega nastajanja. Ne more biti rezultat dela živo gledališče, če se srečajo mrtvi koncepti in na pol mrtvi ljudje. Strokovnjaki, eksperti, umetniki. Srečati se morajo ljudje z znanjem, navdihom, ustvarjalno potenco. S prezenco. Ljudje. Staro gledališče je bilo v glavnem živo takrat, ko je njegovo živost v pretežni meri ustvarila publika. Kontekst družbenega časa, ki ga je prinesla v gledališče publika. Žive predstave so delali živi gledalci, živi časi, nemirni časi. Časi, ki so po svoji naravi bili »nevarni«, prelomni, nestrukturirani, prehodni, v toku. Časi se umirjajo. Čas teče hitreje, spremembe so postale mikro-majhne. Strukture se stabilizirajo, ljudje živijo hitreje, a vendar dolgočasneje. Ker je čas postal prehiter, nimamo več časa, da bi ga doživeli. Zato se je čas paradoksalno ustavil. Ljudje več ne čutijo njegovega teka. Zato ljudje več ne delajo v toliki meri živih predstav. Kaj šele gledališčniki. Gledališčniki ponujamo koncepte. Gledališčniki ponujamo svoje znanje, veščino, intelektualne in ustvarjalske kons-trukte. Novo gledališče lahko ponudi ponovno človeka. Njegovo lepoto, zmotljivost, poštenje, avtodestruktivnost, ljubezen, sovraštvo … Vse to lahko ponudi gledališče kot oživljeno, novo gledališče le tako, da vse to postane znova del ustvarjalcev, ustvarjalnega procesa. Ni mogoče govoriti o ljubezni, če ljubezni ne živimo. Ni mogoče pokazati sovraštva kot koncept. Ni mogoče živeti trenutka kot koncept. Oziroma: da se. Vedno bolj živimo koncepte in ne trenutke. Igralske, režijske in raznorazne druge koncepte. In koncept po svoji naravi ni življenje samo. Je opis, je poimenovanje, je označevalec. Seveda bo tudi novo gledališče koncentriralo svoj izraz, izbiralo izrazna sredstva … in v tem smislu uresničevalo nekak koncept. Vendar koncept je lahko nekaj, kar nastane kasneje, potem, po nečem, mnogo bistvenejšem: po srečanju in doživljanju konkretnih živih ljudi v konkretnem, živem trenutku. Ne morejo igralci živeti hipne konkretnosti na odru, če ne živijo hipne konkretnosti v procesu dela. V starem gledališču ustvarjalci med seboj živijo kot koncepti (koncept režiserja, koncept igralca, koncept dramaturga …) in pričakujejo, da bo izdelek poln hipnega življenja. Nemogoče. V novem gledališču se ne bo dalo živeti po konceptu. Koncept bo treba plesti in razvijati skupaj. Staro gledališče je baziralo na konceptualnem mišljenju in manipuliranju za dosego cilja. Novo gledališče bo baziralo na procesnem mišljenju in sodelovanju za izoblikovanje, zasledovanje vedno drugačnih, vedno novih in vedno avtentičnih ciljev. Kakšni so ti cilji ne more vedeti samo režiser, ker so to potem njegovi cilji. Režiser svojih ciljev ne more adekvatno posredovati svojim sodelavcem. Ker jih lahko samo opisuje, doživljanja svojega razumevanja cilja pa sodelavcem ne more prenesti. Zato lahko sodelavce samo bolj ali manj uspešno manipulira in vodi proti svojemu cilju. Novi režiser bo želel videti na odru doživljanje vsakega sodelavca in bo poskusil spraviti to doživljanje v nek nov, kvalitetnejši red⁶⁵. 

20.49 h 

Vaja je bila odlična. Kontakt odličen. Uvoda odločitev z rizikom iskrenosti prava stvar. Čisto drugače smo začeli. S čisto drugačnim startom, čisto drugačno energijo, startno osnovo. Občutek tako silno drugačen, da bom moral še premisliti, ali je tak uvod res edini razlog in predvsem, kako naprej ohranjati tako dober kontakt. Tako dober stik. Kako ga peljati naprej, kako biti konstruktiven, kako voditi, pa ne vleči, kako usmerjati, pa ne dajati odgovorov, kako oblikovati pa ne vsiljevati, kako izvleči iz njih najboljše, pa jih vendar uskladiti s svojo vizijo. Da, to so prava vprašanja. Kam bomo prišli? Kako dolgo bom uspešen? Koliko časa ne bom popustil in bom vztrajal na aktivnosti, na pobudah, na kongruentnosti? Veliko pričakujem od tega dela. Kako dobro smo začeli! To ni res! Uroš Rakovec se je čudil, da ves teater pomaga pri obnovi, rušenju odra. Ja, to je fino: skupaj držimo. Vemo, kaj delamo. 

Dan je bil spet nekako prekratek. Še bi vadil. Vaja je minila ena-dve-tri. Prav žal mi je, da bodo zdaj vmes počitnice … Delal bi kar naprej. 

(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji

65 - Očitno sem “tako noter padel” - v obnovo, finance, varstvo pri delu, telefonijo, ISDN, spletno stran ... - da sem potreboval kar “daljši prosti spis” na temo, zakaj sem primarno tukaj, kjer sem. Da sem spomnil samega sebe, zakaj sem pravzaprav tu: Zaradi gledališkega ustvarjanja. Je pa hkrati res, da sem vedno videl umetniške in poslovne vidike našega dela popolnoma povezane, skoraj zlite. Ločevanje med njimi se mi vidi bolj kot nekakšna miselna igrica; zato, da imam(o) občutek, da so stvari raz-delane, raz-stavljene in raz-členjene ter na ta način (kao) bolj obvladljive, pod kontrolo. Razmerje med “umetnostjo” in “poslom” vidim danes približno tako kot vprašanje razmerja med “duhom” in “materijo”; ločevanje je za “deco strašit” in/ali “učene članke pisat”. (Na eni in drugi strani, jasno.)

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 

14. april 1998

Oddal predlog organiziranosti poletnih večerov, oddal predlog za prireditve “Ptuj od leta ‘69”, začeli smo se pripravljati na obnovo odra. 

Delovni dan v pisarni je zaključen. Z diskete bom zbrisal fajle, ki so obdelani. Najbolj srečen sem, ko grejo stvari ad acta. 

Jutri ob 9. uri srečanje z g. Vidovičem na MOP. Glede dopustov, obnove odra, regulatorja ... pa nenazadnje tudi stimulacije, morda omenim svoje stanovanje ... 

15. april 1998

Sestanek pri g. Vidoviču je bil hiter in ploden. Zvedela sva z Anico vse, kar je bilo bistveno. Seveda o stanovanju nisem govoril, ker ni pomembno ... Hm. 

Pogovor z Renejem⁶⁰iz Maribora. Zanimiv fant, njegova razmišljanja se mi zdijo zanimiva ... Morda se bomo kdaj v prihodnje dogovorili za sodelovanje. 

16. april 1998

Ob sedmih sem se podal v pisarno. Ves čas razmišljam o obnovi odra. O denarju. O delih, ki bi jih bilo treba vse narediti ... Ali bo dovolj denarja? Koliko bomo lahko naredili? Kako si zagotoviti najkvalitetnejšega izvajalca? Kako zagotoviti, da se bo držal rokov? 

Danes smo zmenjeni z Darkom Štandekerjem⁶¹. Prosil ga bom, da nam bo svetoval glede železne konstrukcije, glavne zavese, sistema vrvišča in cugov⁶². 

Pomislil sem na Francija Korošca ... Morda bi se on lotil cugov?, morda celo sistema glavne zavese? 

17. april 1998

Sestanek z Darkom Štandekerjem je bil več kot ploden: povedal nam je kup stvari. Bili smo skupaj od 11. ure pa vse tja do poznega popoldneva. Kaj naj napišem? Če ne bi govorili z njim, bi si jaz vse predstavljal marsikaj drugače. Koliko informacij … koliko namigov za rešitve, koliko pametnih vprašanj! Peljal sem ga na kosilo, mu poklonil dve buteljki in vem, da je to nič v primerjavi s tem, koliko nam je pomagal. Res, velik frajer in velika “ljudina”. 

Zdaj imam predstavo, kako peljati projekt. Vem, kaj je bistveno in vem, česa si ne želim. Tako danes lahko gremo v akcijo. Z iskanjem ponudb, z formiranjem komisije, z odločitvami - zdaj, ko vemo, kaj si v bistvu želimo. Oziroma bolje: česa nočemo. 

Kaj je moja glavna želja: da bi z 4.9 mio Sit, o katerih govorimo, naredili čim več in čim bolje. Naredili smiselne stvari, uporabne, in če se le da tudi vidne v dvorani. In se pri tem izognili (čim bolj) “zgubljanju” denarja med posredniki, podizvajalci, kooperanti. In pri tem upoštevati zakon in pri tem upoštevati predpise in vendarle ostati realističen. 

Zjutraj se zbujam ob 6.30 in danes sem šel kar v službo. Zdaj me je ta obnova tako “prijela” ... Počutim se vse bolj direktor, nič več režiser, nič več “umetnik”. Mislim, da bom to razmerje po poletju v celoti obrnil.  

Danes smo pospešeno sprejeli načrt dela za obnovo: šlo je ven povpraševanje privatnikom za obnovo kovinske konstrukcije in za elektroinštalacije. Prav zanima me, kakšni bodo odzivi. 

Malo me skrbi pravna plat tega početja. Vse skupaj na papirju zgleda zelo hudo, vendar dela, ki bodo narejena niso velika umetnost ... Varnost bo silovito povečana, res pa je, da se skušamo izogniti izvedbenim načrtom. Predvsem mi je všeč to, da delamo kot ekipa: sodelujemo, dopolnjujemo se, poslušamo, zavračamo ideje in dajemo nove predloge. Morda celo malo preveč čutim, da imam zadnjo besedo vendarle jaz. Ampak, mislim, da se je tokrat bilo treba hitro odločati, kajti večina podatkov je bila  znana.  

Dobivam prve odgovore na domačo stran na internetu. Pravijo, da so problemi s šumniki. Tomaž je menda nekaj tudi spremenil v uvodu in na domači strani ... Bom pogledal ... Je pa zlati: ponuja nam pomoč in je pripravljen poslati kakšne programe. Žal imam premalo internetnga znanja, da bi lahko govoril z njim. Zdaj bom počakal, da Milan spelje stvari do konca in se posvetoval z njim. Nato pa bomo stvari po potrebi spreminjali. 

Težave s pihalnim orkestrom: odšli so, pustili stole, stojala ... Marijan in Irena pa bi morala pripraviti oder za ponedeljkovo predstavo. Smešno: bolj ko se nam zdi, da delamo pravzaprav uslugo drugemu, bolj je ta do nas “jebivetričen”. Hecno je, da se ljudem zdijo neke stvari kar samo po sebi umevne. Najbrž res ne vejo, da niso edini na odru, da imamo tudi druge prireditve. No ja, ko bo kulturni dom zgrajen, teh težav več ne bo, he, he, he.⁶³ 

22. april 1998

Spet ne sledim z zapisovanjem. Tako hitro se odvijajo stvari. 

Najprej: naredili smo korak v obnovo: zbiramo ponudbe za izvajalce kovinskih in elektro del. Imamo imenovano komisijo in 11. maja bomo odpirali ponudbe.

Kar je še pomembneje: Franci Korošec meni, da bi lahko naredili motorje. In to ne bi bilo dosti dražje od vitel. Ko se vrne iz Nemčije, bo povedal ceno. 

Klical me je Brane Kraljevič: morda bomo šli v koprodukcijo z Dialogom prostitutke s stranko (D. Maraini). Po prvomajskih bova govorila dokončno o tej stvari. 

Pojačati smo si dali računalnike (z RAM-I, pri meni smo pa menjali tudi procesor. Res, stvar zdaj dela sto krat hitreje, imam tudi zvok in CD-rom… ) Tudi grafika je boljša, tako da je prav neverjetno, kako se vidi razlika. 

Danes gostovanje v Ljubljani. Srečanje s Kardumom. Kaj bom izvedel? Kako bo država ravnala s takimi, kot smo mi? 

In obisk v MGL? Upam, da bo predstava dobra. Morda je dvorana tam celo prevelika. 

Že nekaj noči se mi sanja o prenovi odra. Nocoj sem sanjal, da se je gledališče, polno gledalcev, zrušilo. Prišlo je do potresa oz. do tega, da je konstrukcija popustila. Gledališče je bilo podobno Shakespearjevemu gledališču – pod odprtim nebom. In nenadoma se je začelo podirati. Ljudje so bežali in se reševali. Vendar ni bilo v sanjah ne krvi ne groze. Pravzaprav bolj nekak spektakel … Le kaj pomenijo te sanje. Upam, da nič slabega. 

V mislih si predstavljam naš prenovljen oder. Če bi bili res električni cugi, če bi imeli dobre luči, če bi imeli opera platno, če bi morda kdaj v prihodnje imeli celo kakšno hidravlično pogrezalo oz. pogrezljiv praktikabel⁶⁴ … S tako opremo bi že lahko pričarali kakšno odrsko potegavščino. Tako bi kljub majhnosti odra lahko tudi kaj „zacumprali“, kar nikakor ne bi bilo slabo. Vse to okrog tehnike mora biti po mojem mnenju vezano na ljudi, ki so iznajdljivi in ki imajo radi gledališče. Izumljanje za naš mali oder jim mora biti v izziv. Kajti velikim firmam, ki se bavijo z odrsko tehniko smo gotovo premali zalogaj (finančno in dimenzijsko). 

23. april 1998, 14:34

Sinočnja predstava v MGL je bila dobro obiskana. Polna do 16. vrste. Dolg, prisrčen aplavz. Igrala sta super. Še posebej dobra se mi je zdela Vesna. Fino, zares fino. Vesel sem bil. Bilo je nekaj prijateljev: Nataša Rus, Dare Čuden, Klemen … Bilo jim je všeč… Predvsem pa sem zadovoljen zaradi obiska. 

Bil na sestanku s Simonom Kardumom na Ministrstvu. Na kratko: pomembno je, da smo uvrščeni na zemljevid slovenskih gledališč… Velikih sprememb ne pričakujem. Problemi so veliki in naš je pravzaprav premali. 

Srečal Nevenko Gerl. V prvi polovici sezone bo oder zelo zaseden. Kako bomo speljali njeno premiero, Dedka mraza … 

24. april 1998, 08:55

Sinoči je bil tukaj gospod Schlamberger. Pogovarjala sva se o zavesah, prenovi gledališča, o možnostih, cenah… Neverjetno šarmanten gospod. Upam, da bova sodelovala.  

Slišim, da so 3-je električarji prišli gledat oder in predvidevam, da bodo oddali ponudbe. 

Upam, da se bo poleg g. Forstneriča prijavil še kak drug kovinar, da bo razpis veljaven. 

Čudi me, da se ni javil Matjaž Latin. Ne vem… zdi se mi nekoliko neodgovoren. Upam, da je to samo „umetniška raztresenost“. Poletni projekt namreč mora biti dobro voden in programiran, sicer bo kaos, kar pa ne bo o.k. 

Tako. Glavne stvari so zaključene. Občutek imam, da obvladujem stvari oz. da se jim prepuščam ravno dovolj. Zdi se mi, da se lahko v prihodnje začnem ukvarjati z novimi stvarmi: z režijo, ustvarjalnostjo, Fantom, teorijo gledališča … Z „mehkimi“ stvarmi.  

Veselim se obnove odra. Zelo. Zelo. Prav zanimajo me predračuni. Komaj čakam, da dobimo kuverte, jih odpremo in začnemo z delom. Če bi se stvari izpeljale resnično lepo, bi rezultat lahko bila srčkan oder. Dobro opremljen, lep, čist, pregleden, z vtisom, kakor da je več prostora. 

28. april 1998

Tako. Zdaj je na računalniku program za prijaznejše delo s http datotekami. Po praznikih bom naučil Matejo, da jih bo začela pisati. 

Sicer je pa dan bil miren. Mateja je sprejela kar nekaj rezervacij za predstave v maju. 

29. april 1998 11:35

Tako. Aprila je konec.  

Razmišljam o prenovi odra, o Fantu v avtobusu, o morebitnem sodelovanju s Poletnim festivalom Koper, o prihodnji sezoni in še enkrat o prenovi odra. 

Se nadaljuje.

***

Pripombe in komentarji: 
 

60 – “Rene iz Maribora” bo nekoč postal direktor ptujskega gledališča. 

61 – Darko je bil dooooolgoletni šef odra v SNG Maribor. S tonami izkušenj in predvsem ljubeznijo do umetnosti. Na odru je omogočal vse, kar smo gledali v času Tomaža Pandurja; ni je bilo stvari, ki ne bi bila mogoča. Po mojem odhodu s Ptuja sva bila sodelavca v SNG MB in spoznal sem ga še bolje. In ko so spet minila leta, sem ga nekoč, zdaj že svobodnjak, znova pripeljal na Ptuj, da sva skupaj sanjarila: kako bi bilo, če bi se en “prekat” praznih prostorov tam v Q-Centru spremenil v gledališko dvorano. Ja, tudi 400 ljudi bi se dalo spraviti na tribuno. Darko mi je skiciral oder, postavitev, zaodrje ... Lahko sem si kar predstavljal. (To je bil nek čas, ko sem sanjaril, da bi se lotil privat produkcije, na enem/istem mestu; parkirišče - je, avtocesta - blizu, infrastruktura - je; ko bi se trgovine zvečer zaprle, bi se odprl privatni teater. Ostalo je – hvala bogu – pri sanjarjenju. Ampak Darko se je znova izkazal kot odličen sopremišljevalec, operativec, realizator, ki pa absolutno ve in čuti notranji smisel ideje. Malo je takih ljudi, ki so zmožni takega razpona; med pragmo in telosom. Zato sem na tem mestu moral pokomentirati malo več. (In si pri tem ta hip mislim še to: Ko se je dogajala obnova ptujskega gledališča - le zakaj ga niso vključili ... Škoda, da ga niso. In dobro, da, recimo, Davida Orešiča so (za elektro-osvetljevalni del).) 

62 – Naj pojasnim za negledališčnike besedo “cug”: slovensko je pravilno “vlek”. (Saj, na Štajerskem je to precej jasno; durhcug - vemo, kaj je; ko skoz vleče, tudi Ampak "vleki" v gledališču ne reče nihče. Gre pa za vrvi, vrvišče, vleke, cuge torej, na katerih visijo zavese, scenski elementi, ki se jih potem dviga in spušča in s tem spreminja odrski prostor oz. scenografija za neko uprizoritev. Danes te cuge poganjajo motorji, vrvi pa so zamenjale jeklene pletenice. No, in v ptujskem gledališču so ti cugi bili takrat res še iz vrvi. Dobesedno: vrvišče. Kolesca – vodila, po katerih so “letele” te vrvi pa lesena! Nad odrom je bil en kup lesenih kolesc – si lahko predstavljam: struženih še na roko – ki so rahlo cvilila, ob strani pa debele vrvi s protiutežmi, da si vse to dvigal in spuščal. Zadeva je bila tako “predpotopna” da je direktor Gledališkega muzeja Slovenije – mislim, da je bil že Ivo Svetina – poslal na Ptuj uradnega fotografa, da je vse to poslikal. (Bilo bi zanimivo iti to poiskat v Slovenski gledališki institut – tako se danes imenuje nekoč Gledališki in filmski muzej). Ja, to je bila dediščina. Potem pa smo jo odmontirali in je šla za vedno. Si predstavljate, da bi gledališče obnovili v starem “kičastem slogu” (pozlata, štukature, žamet, lože, lestenec, parket ... - saj ste bili v Stari dvorani v MB ali v Varaždinu ali v ljubljanski Drami ..), da bi ohranili staro leseno vrvišče in to čez dan za par evrov vstopnine kazali turistom? Pred dnevi so v Zagrebu odprli HNK2; stari HNK - historicističen, HNK2 polivalentna, nova, sodobna dvorana na obrobju centra Zagreba. Podobno že dolgo v Petersburgu: Mariinsky Teater - stavba, gledališče iz carskega obdobja; Mariinsky2 pa pač sodobna zgradba. Ja, zgledi so (bili in vedno bodo). Ni treba iti daleč. Ko boste kdaj hodili recimo po Celovcu – poglejte kako so tam dozidali/povečali  Mestno gledališče. Omenjam ga, ker so imeli “isti problem” kot na Ptuju: kako prenoviti obstoječe gledališče in povečati prostor? Kako ohraniti staro in vendar dodati nov volumen? Pa so – dozidali pogumno, modernistično, s stekleno intervencijo. Šarf, bi rekli. Gotovo marsikomu ni všeč; a deluje; ne moreš “ne videti” in se ne čuditi. Lahko ti pa je seveda všeč ali pa ne. 

63 – Tile moji he-heji pa že morda malo kažejo, da sem postajal počasi tudi realist ali kako ali kaj? Da sem že znal raz/brati “novorek”, “politorek” in raznorazni čvek? ... Sem pa zdaj prestrog in morda krivičen. Kajti: “v zraku” se pač skozi čas pojavljajo različne ideje in zamisli; ene preživijo, druge ne. Kulturna dvorana pač ni preživela. Mogoče tudi zato ne, ker so namenili denar za obnovo gledališča. Ja, lepo bi bilo imeti denar za eno in hkrati za drugo. Kar se pa časa tiče: sam sem prepričan, da bo nekoč v prihodnosti prišlo do koraka naprej, t.j. nazaj: obnove obnovljenega gledališča v smer “nazaj” in gradnja resne, sodobne, večnamenske (polivalentne sem slišal, da so temu rekli Hrvati) za čase naprej. Nekoč. Ko bo za to denar. Za zdaj so pač premišljanja in ideje “kolapsirale” v stvarnost, kakršna je ta hip zmogla biti.  

64 – izraz za podstavek. Nekoč klasika 1 x 1 m velik, visok 17, 34, ali 51 cm; danes nastavljivo po višini poljubno, standard 2 x 1 m. Če imaš denar, dobiš zelo lahke, aluminijaste; no, ni da ni. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 

***

16. marec 1998

Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

20. marec 1998

Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

23. marec 1998

Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

24. marec 1998

Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

Začel pogovore z g. Senčarjem⁵⁴ za ureditev elektrike v gledališču. 

Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

25. marec 1998

Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

31. marec 1998

V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

1. april 1998

Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno Lubej, Natašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo⁵⁵. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

2. april 1998

Juhu: dobili bomo 2 mio⁵⁶ Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

8. april 1998

Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

Z Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

10. april 1998

Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu⁵⁷. 

Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra⁵⁸ v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije⁵⁹? 

Se nadaljuje.

***

54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 

***

26. februar 1998

Tako: pred premiero je vse nared. Premiera bo skoraj čisto polna, tehnične stvari so urejene. Igralci pa vsak večer boljši, se mi zdi.  

Sicer pa o samih “umetniških” momentih v tem dnevniku ne pišem veliko. Morda zato, ker vodim še svoj, režijski dnevnik, morda tudi zato, ker se mi zdijo organizacijsko-tehnološke stvari zelo pomembne. Delovna klima, sodelovanje ustvarjalcev z delavci v gledališču, pravočasnost glede izvedbe zadanih nalog ..., to so stvari, ki jih želim dobro definirati in potem kar se da dobro realizirati in se približati idealu. Ideal pa je: visoka kakovost storitev gledališča.  

Umetniški vidiki: vsak režiser mora sam skrbeti za svojo ekipo. V celoti. Zdaj, ko sem tudi v funkciji režiserja, lahko najbolje vidim, kje je dejansko hišna organizacija. Kje je dobra in kje ne štima.  

Prepričan sem, da je bil g. Krošl prava zasedba za to vlogo. Seveda, tudi ostali, vendar on je bistven. In nato Vesna, jasno. Predstava je dobila nekakšen svoj stil, svojo izraznost in svoje okvirje, ki jih zavestno ne želimo prestopati, ki se jih držimo in v njih vztrajamo (verjamemo?).  

Poslušam sodelavce v gledališču, opazujem gostujoče igralce in druge člane ekip ... in se sprašujem: kako naprej, kako se razvijati naturno (postopoma), pa vendar vznemirljivo in ambiciozno ... In si odgovarjam, da je dobro, da vem, kaj bi rad, da pa ostajam hkrati odprt za predloge, ki prihajajo sproti, nepričakovano, ne planirano. Čutim, kako je odločanje (sprejemanje odločitev) pomembna naloga, osnovni in bistveni filter, ki nam v veliki, velikanski meri določa “usodo” in življenje ter delo zavoda v nadaljevanju. 

Čakam na sestanek sveta zavoda. Danes smo dobili še dve pripombi MOP (oddelka za družbene dejavnosti) k sistemizaciji in upam, da bomo lahko danes sprejeli ta akt. 

To bo prvi svet zavoda, na katerem bomo sprejemali letno poslovno poročilo. Ne da bi bil nervozen, vendar nikoli ne veš, kaj in kako si delo zavoda predstavljajo člani sveta. 

27. februar 1998 

Sejo sveta smo končali hitro in brez zapletov, kot bi rekli novinarji. Predvsem se mi zdi pomembno to, da so sprejeli tudi akt o sistemizaciji delovnih mest. 

Pred gledališčem visijo vrata z napisom: Sobo oddam. Zdaj bo torej počasi vse nared za premiero. 

2. marec 1998

Za premiero je vse nared. Fotografije visijo, karte so prodane, oder pripravljen ... Pravzaprav sem zadovoljen - dobro smo delali in naredili smo zanimivo predstavo. Ne vem sicer, kako bo jo videla kritika, vendar sem prepričan, da jo bo publika rada gledala. Sandi je odličen, Vesna tudi. Nešo in Marjana popestrita zadevo. Oder se napolni, zgodba razgiba. 

Župan se je opravičil, da ne pride, prav tako g. Kobal iz MGL-ja. Prišlo bo kar nekaj kritikov; zdi se mi, da še nikoli toliko kot tokrat (Radio, TV, Dnevnik, Delo, Razgledi, Tednik?, Večer?) 

Vesna in Sandi sta videti kar mirna, čeprav pravita, da se nervoza počasi začenja. 

3. marec 1998

Premiera je bila premierska: nekoliko zadržana, pa vendar je šlo kar v redu. Vesna je bila zelo nervozna na začetku, Sandi zelo dober, Marjana mirna, Nešo suveren. Vtis v celoti dober. Ljudje so zgodbo sprejemali zbrano. Morda so bili presenečeni nad resnostjo te komedije, morda so pričakovali več “štosov”. Vesel sem bil, ker igralca nista padla na odzive publike. In občutek imam, da publika reagira tako, kakor smo sami predvidevali. Morda kakšen dovtip ni izzvenel, ker sta šla kar naprej in je včasih nasmihanje v dvorani “pohodilo” kakšno repliko v nadaljevanju. Vendar v celoti: dobro. Vesna je lepo izdelala lok, Sandi je bil discipliniran in se ni spustil z vajeti. Konec je seveda “passionante”, glasba naredi svoje. Aplavz se mi je zdel prisrčen, odkrit, topel in nenavadno dolg. Mislim, da bo ta predstava nekaterim zelo všeč, drugim pa zelo ne. Koliko je dobra? - Kaj pa vem. Ima svoj stil in svojo povednost. Mislim, da je zasidrana v današnjem času in menim, da jo bo veliko gledalcev znalo kam uvrstiti - v svoj svet. Seveda: sprašujem se, kaj bo rekla kritika. Ni me strah kot režiserja, da bi bil popljuvan, ne, gre za hišo, za njeno usmeritev, njene projekte, smernice, razvoj, smiselnost in smotrnost njenega programa. Bomo videli. 

Zdaj sem nekako prazen. Spravljam se k pospravljanju starih misli in zadev, ter planiranju novega: nove sezone. Razmišljam v glavi o možnih kombinacijah, razmišljam o tekstih, režiserjih, terminih. Pripravljam začetni gledališki - programski list za prihodnjo sezono.  

Odgovoril sem g. Šedlbauerju - zanima me, kako se bo odzval. Ali bo izstopil iz “igre”, ali pa vendarle poklical in želel vedeti, kaj je tisto, kar mu lahko ponudimo ... Kdo ve? 

Samo še klepetava z Vesno ... Nič pametnega ne delam, se mi zdi ... premišljujem o prihodnosti gledališča, o možnih potezah, križiščih ... možnih stranpoteh. 

4. marec 1998

Sinočnja predstava je bila veliko boljša od premiere: pravzaprav sta bila igralca samo nekoliko manj napeta in bolj “ležerna”, manj sta tipala in sta izvajala svoje stvari suvereno in ne glede na odziv v dvorani; manj sta poslušala avditorij in nekako zaupala, verjela zgodbi in svojemu početju. Ljudje so pa gledali bolj sproščeno in se več smejali in nasmihali kot na premieri. 

Po predstavi smo se dobili Krošlovi, g. in ga. Gregorc ter jaz. In sedeli do ene ure v Orfeju. Zanimiva druščina. Gospod Gregorc je pravi as. Ko poslušam te zgodbe izpred vojne, o povojnem gledališču in vseh žurih, ki so jih uprizarjali na dnevnem (nočnem) redu, se ti kar milo stori. Ne moreš verjeti, da je bilo to tako živo. G. Gregorc mi je svetoval, naj naredimo ansambel, mi govoril, kako je treba delati z ljudmi kot direktor in njegovi nasveti sploh niso bili staromodni. Nasprotno. Povedal je tudi, da se mu SOBO ODDAM ne zdi dobro delo. Pokritiziral je tudi moj nastop za Prešernov praznik⁵². Seveda: ni kaj ugovarjati. Ima tudi svoj prav. Vsekakor: zanimiv gospod⁵³. Sandiju sem predlagal, da bi se poleti, ko naj bi se srečali v Veliki Nedelji pri Matjašiču nekdanji igralci, nekako dogovorili, da bi napisali svoje prispevke, spomine za morebitni zbornik, publikacijo, knjigo, ki bi jo želel izdati o povojnem ptujskem gledališču ... Upam, da bo kaj iz tega. 

Tukaj bili tudi Smolej, Pernarčičeva, Malalan, Mateja Zavrl in Igorjev fant ... Bili zadovoljni s predstavo. 

Klical g. Novak z MOP. G. podžupan Hojker se je pritoževal, da ni imel dobro organiziranih vstopnic za premiero (problem je res nastal, ker se je nekdo drug usedel na njegovo mesto). G. Novak bi želel, da bi za premiere bilo 8 mest skupaj v ložah (župan, podžupana, predsednik mestnega sveta z ženami). Predlagal sem, da bi bili na balkonu, ker se dobro vidi. In je bil izrecno proti: ker: politiki tam ne bi bili videni. Torej: morajo biti vidni in videni. Zato jim bomo poslej rezervirali 6. in 7. ložo levo, g. Novak pa bo pred premierami potrdil njihov prihod oz. sprostil vstopnice za redno prodajo, če jih na premiere ne bo. Lepo, si mislim: lepo, da jim je pomembno, kje sedijo v gledališču in ali bodo videni ali ne. Očitno se jim zdi pomembno, če pridejo v gledališče. In to se mi zdi za gledališče dobro. 

5. marec 1998

Pismo za g. Kraljeviča (problem Škofje Loke) sem dal prebrati še Anici in pravi, da sluti probleme z Andželo; predlaga, da pismo omilim ... Vrgel ga bom v koš. Saj ima prav: to je borba z mlini na veter. Dobro sem ga napisal, dobro argumentiral, pomagalo pa ne bi nič. 

Kritiki v Delu in Večeru dobri. Očitno dobri. Vesel sem; ne toliko zase kot za režiserja, pač pa za igralca in gledališče. Da se vzpostavlja z vso resnostjo v slovenskem gledališkem prostoru. 

13. marec 1998, petek

Pravi petek, 13. je. Včeraj sem napisal lutkarjem, da želim urediti razmerja z njimi, da se je tretjič zgodilo, da so bili z njimi cirkusi in zjutraj me je Bojan že vzel v “pac” in se zgražal nad mojim pisanjem. Hvala bogu, samo da se stvari uredijo. 

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev. Kakšne probleme imajo: večje od nas, vendar tudi več denarja in več moči na nek način ... 

Sestanek s Šedlbauerjem. Res nisem verjel, da bo šel v ta projekt pod ptujskimi pogoji, vendar vse kaže, da smo blizu dogovora. Če se bosta strinjala igralca, potem bo že kar prva premiera zares nekaj posebnega. 

Zdaj razmišljam o prihodnji sezoni. V glavnem gre za usklajevanje terminov in kombinatoriko najboljših možnosti, idej, zamisli. 

Kmalu bova govorila tudi s Petrom o monodrami, tako da bosta že dve stvari skoraj dorečeni. 

Gostovanja: v Novem Mestu, Škofji Loki ... Problemi z Nešovimi termini v Mariboru ... To je to. V resnici sem vesel, da je dopusta konec in da se vržem v nove naloge. Marca želim definirati stvari do te mere, da bo samo še minimalna improvizacija za prihodnjo sezono. 

Anica in Mateja sta ob 13. uri odšli domov. Čisto mirno je. Prava mrtvašnica. Niti telefon ne zvoni.  

Bil sem na Telekomu in se pozanimal za posodobitev naše telefonije. Morda bomo že aprila imeli nove telefonske številke in ISDN linijo. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

52 - O, zdaj me pa ima, da bi poiskal ta govor. Kaj le sem govoril? Vem le, da sem prinesel s seboj za govornico debel fascikel, tisti največji. Da bi prestrašil ljudi v dvorani, da bom prebral vse iz tega. (Notri je bilo par strani, ki sem jih nameraval povedati plus še vsaj par sto praznih - natančneje papirjev iz koša.) Pa še tega se spomnim, da sem imel nek zvonček, s katerim sem pozvonil, ko je bilo govora konec. Hm, kaj sem že hotel povedati? 

 53 - Jože Gregorc, simpatičen sogovornik. Kar videl sem, si lahko predstavljal, kako so žurirali v kavarni Evropa po premierah. In skupaj držali. Če samo pomislim: v najboljših profesionalnih letih je imel ptujski gledališki ansambel več kot dvajset stalnih igralcev! Videl sem igrati še Franja Gunžerja, Lojzeta Matjašiča, doživel režiserja Petra Malca kot mentorja, ko nas je na Hajdino prihajal učit, kako se našminkati, da bo imela mladenka lička še bolj rdeča in tragičen junak oči še bolj poudarjene ... kako, golobradci, naj zalepimo brado in brke. Ali vsaj narišemo. Šarmantna sta bila seveda tudi Jože Babič in Fran Žižek, ki ju je Branka pripeljala na Ptuj in se pogovarjala z njima. Žal takrat še nisem dovolj znal, da bi znal kaj pametnega vprašati. Tako je to: znati je treba, da bi lahko sploh kaj tehtnega znali vprašati. No, in morda tudi (ali predvsem) zaradi tega vse to objavljam: da bi se informacije ohranile in bi nekdo nekoč znal postaviti še boljša, še neudobnejša in še bolj diferencirana vprašanja. Zato, da bi slika o posameznih trenutkih zgodovine ptujskega gledališča šla v čim več smiselnih kontekstov. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9

***

30. januar 1998

Januar je mimo. Mislim, da predstavo Sobe delamo uspešno. V hiši pa stvari tečejo nekako po starem. Čutim, da moram premakniti organizacijsko spremembo dopoldanskih vaj: treba je uvesti inspicientsko službo. Na odru je kar nekaj drobnarij in scenskih elementov in te stvari bo treba vzeti v roke - nekdo jih mora pripravljati, popravljati ... 

Sicer pa počasi razmišljam o novi sezoni: Fantu, Finžgarju, monodrami. Obenem pa o dolgoročni strategiji glede obnove stavbe: o procesih, papirnatih zadevah, ki jih bo treba pripraviti⁴⁶. Muči me tudi misel na Hercegovo: kaj storiti?  - Najbrž bo najboljše, če počakamo na odločitev države, ali nas bo podprla pri vlogi za sofinanciranje. 

Zdi se mi, da bomo lučni regulator dobili relativno kar hitro.  

Sedmi človek v zavodu je po izjavi g. Vidoviča letos utopija. Lahko bi razmišljali o kom, ki bi delal prek javnih del. 

Nikakor se ne spravim, da bi se najavil pri ministru Školjču. Tudi Peter Božič ni nič klical - obljubil je namreč, da bo poskusil urediti sprejem pri ministru. Morda bom ob prvi priložnosti rekel županu, naj poskuša doseči, da greva skupaj do Školjča. 

2. februar 1998

Ja, še sem začetnik: kar v trebuhu me malo zvija, ko moram urediti stvari z zavarovanjem in odpovedati eno od zavarovalnic. Prvič, ker dobro nekaterih stvari ne razumem, drugič ker moramo ene odpovedati, tretjič ker se počutim sam pred sabo neodločnega, ker cincam s to neugodnostjo.  

4. februar 1998

Za Štajerca je še samo kakšna karta. Veliko ljudi bo ostalo zunaj ... -- Telefoni zvonijo kot zmešani... kart pa že nekaj časa več ni ... Lep in hkrati občutek nemoči. 

Vaje za Sobe tečejo fino, lepo. Tehnika izredno dobro dela. Pravočasno in temeljito. Zavzeto in odgovorno. 

Zdi se mi, da bo tudi gledališki list za novo predstavo kar zanimiv. Pester, razgiban. Tatjana je resnično zanesljiva in drži se rokov. Tudi na Tedniku zelo dobro sodeluje z urednikom in oblikovalci⁴⁷. Verjamem, da pride k njim z maksimalno pripravljenimi stvarmi. 

6. februar 1998

Torej: župan me je prosil za govor. Pokličem Branko na ZKO, da izvem, kako bo izgledala scenografija - pove mi, da naj si grem po scenarij na MOP in da mi mora povedati še to, da je bila proti temu, da sem slavnostni govornik jaz ... Danes zjutraj me kliče župan in sprašuje, ali imam kaj proti, če govori še g. Lačen, ki je bil predlagan za govornika s strani ZKO-ja. Nikakor, pravim, naj govori vsak, ki ima kaj povedati ... Hecno, s kakšnimi “problemi” se imamo čas ukvarjati. 

Pomembno se mi zdi to, da je župan sam dobil nekaj klicev za to, da bi priskrbel vstopnice za Štajerca - seveda ni mogel pomagati, je pa se začudil, kako to, da ljudje želijo to tako gledati⁴⁷. 

8. februar 1998

Malo pred 18. uro je. Pričakujemo goste. Irena je fino pripravila klet in narezek. Koliko se jih bo le odzvalo? Upam, da čim več. Mislim, da je prav, da se poveselimo skupaj ... 

Petkov govor je mimo - mislim, da je bil kar v redu. Seveda nisem povedal nič bistveno novega, vendar mislim, da so bili poudarki ustrezni. 

Všeč mi je bilo, da so prišli sodelavci na proslavo. Vse ženske (Tomaž je bil najbrž že sit napetega petka, saj je imel ta dan kar nekaj predstav, Marijan pa je že šel po svoje). 

Popoldne nekoliko prebiral stari dnevnik, ker sem mislil, da bi prebral kaj iz njega. Vendar tega ne bom naredil, sem se odločil v zadnjem trenutku. Ker gotovo ne bi izbral - našel ustrezne stvari, ki bi poudarila bistven prispevek prav vseh pri nastajanju projekta “poklicno gledališče na Ptuju”. 

Februar bo kratek. Veselim se že premiere Sob, ker vem, da bo Sandi zelo dober, morda pa bo tudi Vesna naredila nekaj čisto novega ... šla čez sebe. 

Petkov govor na občinski proslavi: morda bi spremenil samo to, da smo tudi profesionalci še lahko ljubitelji. In da mi smo ljubitelji. 

12. Februar 1998

Od sinoči imamo internet. Poslal sem prvo pošto, Tatjani Doma. Našel sem prve podatke, o Marcusu Koebeliju. Izgleda, da bo stvar prav zanimiva. Zdaj je naslednja investicija v tej smeri telefonska linija, ISDN in seveda multimedija. 

Tomaž in Anica sta naročila svetlobni regulator. Tako bomo lahko vrnili sedanjega na ZKO. Kar precej problemov se že počasi nabira pri koordiniranju prireditev … Na ZKO-ju pa bo prišlo tudi do “preštevanja” in najbrž bodo tudi zato hoteli imeti vso opremo spodaj. Kakorkoli že: do konca marca bomo imeli svoj regulator: nov, kakovosten, hkrati prenosni. Mislim, da smo za naslednjih 10 let uredili regulacijo svetlobe in lahko bomo začeli vlagati v reflektorje⁴⁹. 

17. februar 1998

Včeraj smo se kar malo skregali: zaradi plakatov, ki jih ni bilo pred gledališčem v soboto, zaradi tega, ker Marjan ni hotel zvečer narediti usluge Ireni in zakleniti kleti, zaradi Tomaževega dolgega reakcijskega časa pri izvajanju nalog. 

Obiskal me je Aleš Novak. Rad bi delal v našem gledališču. 

Petkov pogovor s Sebastijanom Horvatom glede gostovanj v tujini. Načelnega dogovora za vsa gostovanja v tujini nisva dosegla. Pogovarjala se bova posebej, za vsako gostovanje posebej. Za začetek o Beogradu: vztrajam, da če morajo vsi trije tehnični delavci hoditi na predstavo po Sloveniji, da potem morajo vsi trije tudi v Beograd. Sebastijan bi namreč rad, da gre samo Tomaž. Vztrajam: če jih ne potrebuje v BG, jih ne potrebuje tudi po Sloveniji. Pravi: da je doma drugače, da on doma na predstavah ne bo delal ... Ne popustim, in naši bodo šli zraven, če se bo šlo. 

Gostovanje Štajerca v Ljubljani seveda čisto polno. V gledališču tudi Partljič z ženo, gosti ga župan Luci. 

Finiširamo s predstavo.  

24. Februar 1998

Pustni torek. Nekakšno premirje. Tehnika finišira svoje delo za Sobe. V pisarnah nekak neobičajen mir. Anica končala finančno poročilo. Lepo je zvezano, komentirano, odposlano na občino in članom sveta zavoda⁵⁰. 

Všeč mi je, da je tehnika za to predstavo “stopila skupaj”. Usklajujejo se in se samostojno organizirajo za določene naloge. Tako mi ni treba vsega kontrolirati. Razumeli so, zakaj so tam in za kaj so odgovorni in kaj bi se zgodilo, če svojega dela ne bi dobro opravili (mislim: posledice na odru, ne kakšno kaznovanje). 

Stimulacijo sem dvignil na 7 % v poprečju. In jih nagradil za februar z 10 %, Anico pa z 20 % zaradi celoletnega preglednega in ažurnega vodenja financ. 

25. februar 1998

Včeraj sem dobil dve zanimivi pismi: v prvem mi odgovarja Nataša Matjašec in pravi, da naj ne bom birokrat, ampak tokrat ustvarjalec in omogočim gostovanje v Beogradu ... in dodaja še marsikaj, kar je najbolje prebrati kar v pismu. Najprej sem bil žalosten in jezen: zdaj pa sem se odločil, da bom reagiral takole: ne bom odgovarjal. Imam svoje stališče do projekta, z njim sem seznanil vodjo projekta in komuniciral bom samo z njim, Sebastijanom. Ne mislim se opravičevati za svoja stališča, ki so pač taka kot so. 

V drugem pismu je bil tekst, ki mi ga pošilja g. Šedlbauer in pravi, da bi ga rad režiral na Ptuju. Odpisal mu bom; - v glavnem, da ne verjamem, da bi ga ptujski honorar utegnil resno zanimati. Že popoldne me je klical Vlado Novak, ker da je prejel isto besedilo od Šedlbauerja (ker režiser predlaga za igralca njega in Bernardo Oman). Zanimivo je bilo to, da je Vlado nenadoma želel vedeti, kaj bomo igrali drugo leto, kaj smo igrali to leto in me začel prepričevati, kako je to projekt, ki ga gledališče potrebuje ... Lepo in prav: zalomilo se bo vse pri denarju⁵¹. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

46 - Seveda nisem imel pojma, kako se načrtuje, kaj šele gradi, kakšna javna zgradba. Kje začeti? Kako misliti obnovo? V čem je razlika med obnovo in prenovo? Če ne bi bilo že omenjenega Androta (Andreja Šmida), bi taval v megli. Tako pa me je naučil, kaj je to preveritveni projekt, pa idejni načrt, pa PGD in PZI. Niti malo izi. 

47 - Tatjana Doma je bila "hišna dramaturginja". Ob premierah je izhajal "Premiernik" - nekaj takega kot gledališki list in postavljali in tiskali smo ga v Tedniku, ki nam je še kako "šel na roke". Pri njih smo tiskali tudi Sezonec - najavo nove sezone. Mogoče je izšel celo kot priloga pri Tedniku ...

48 - Pozabil sem na to dejstvo: da so ljudje poskušali "prek vez" dobiti karto za Štajerca celo pri županu. In jim je seveda ni mogel "zrihtati". Ker sedežev je, kolikor jih je. Mogoče pa je prav ta županova osebna izkušnja s karatami, ki jih ni več, pripomogla, da je bil naklonjen misli na prenovo gledališča? A propos sedežev: Da bi pro-vocirali (provocare = priklicovali) obnovo, sem Andreju rekel, da naj v preveritvenem projektu "nabaše" v volumen čim več sedežev. Mislim, da jih je narisal kakšnih 230. Saj veste: papir vse prenese ... Zdaj, ko gledam tole vse skupaj za nazaj in vidim, kaj je po prenovi nastalo, priznam: moja napaka. Gužvanje sedežev na silo v dvorano z argumentom češ, po porenovi bo dvorana sprejela več gledalcev - napaka. Pika. Kaj bi se mi zdelo danes najprimerneje? Če bi lahko zavrtel čas nazaj in odločal? - Preprosto: v danih gabaritih povrniti dvorani - z ložami, balkonom - nekdanji sijaj. Bi se reklo: nekdanji kič. Saj veste; pozlata, rdeči žamet, ložice za njega in njo. Retro. Nekje drugje pa zbetonirati sodoben "silos" - sodobno dvorano s 400, 500 sedeži. (Da ne sanjarim: že v Q-Centru bi lahko nastala takšna dvorana. Parkingi - blizu, obvoznica - blizu, infrastruktura - ready.

49 - Zdaj šele dobro vidim: začeli smo res iz nule. Od žlice. Ničesar nismo imeli. Razen želje - delati gledališče, igrati. Igrali bi pri svečah, če bi bilo treba. (In tu je ta paradoks: gledališče ne potrebuje drugega kot nekoga, ki želi igrati in nekoga, ki ga želi gledati. Kjerkoli; lahko tudi na trgu, v kleti, gostilni, razredu. Ko pa iz "želeti-igrati-in-želeti-gledati" začneš želeti delati "dejavnost", institucijo in kaj šele "presežek prihodkov nad odhodki", potem pa se stvari zakompleksnizirajo. Ja, lahko dobiš kompleks pred kompleksnostjo. In v tem je lepota in izziv.

50 - Ja, s koliko skrbnosti smo pripravljali poslovno poročilo; od vsebin, do statistik, grafov, financ - samohvale z višino oz. bolje deležem lastnega prihodka, odzivov v javnosti ... Verjel sem, da bodo argumenti rezultirali v več denarja za gledališče. Časovni preskok. Nekoč pozneje - mogoče bom v prihodnosti pisal v dnevniku tudi kaj o tem; skoraj prepričan sem, da bi moral - sem razočaran, da tega denarja ni bilo vse več, kakor je bilo obiskovalcev in uspehov vse več, v neko poročilo na prvo stran napisal: "Če kdo to bere, naj me pokliče, da bom vedel, da je to vsaj nekdo prebral." Nikoli nisem dobil nobenega klica.

51 - Denar: če ga imaš, si lahko kupišt tudi "pavarottije". A to - kupovati, ker pač imaš denar - ni gledališče. Gledališče je "proizvodnja", gledališče je "domača gredica", "pridelano doma". Seveda: korenček v lidlih in šaprih in hoferjih je ves lep, čist, perfekten, kot da bi ga na stružnico izdelal; domač je ves blaten, skrivenčen in dva nista enaka ... Ampak je pa z domačega vrta! Gledališče ni trgovinska dejavnost; gledališče je lokalna (locus) kategorija; gledališče stoji in pade z intenziteto, s katero živi z mestom, meščani, kolikor resonira s svojim okoljem. Obstajajo mnogi kraji, ki imajo kulturne domove in večnamenske dvorane; ja, in tudi tja seveda zaide gledališče, da v tamkajšnjih krajih poskrbijo za pestro kulturno ponudbo. A malo krajev ima svoje lastno gledališče. (Bogati kraji, bogata mesta, pa seveda tudi več.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 

***

7. januar 1998

Leto se je začelo intenzivno: zbiram denar za kritje razlike za gostovanje Štajerca na Ptuju (MGL). Predstavi staneta 800.000, zbrati moram še 200.000 sit. 100.000 pa je velikodušno dal župan iz svojega denarja. Tako delamo uslugo Zlatku Šugmanu, ki trži to predstavo zato, da bodo potem člani MGL-ja šli na sindikalni izlet... Prav zanimivo: zdaj me zanima, koliko denarja mi bo uspelo nažicati. 

Začeli smo z vajami za SOBO ODDAM. Fino gre. Tudi Marjan in Goga sta uspešno začela delati na scenografiji. 

Danes me je klicala Diana Koloini in mi povedala, da bom dobil Zlato ptico. Nagrado, ki jo je včasih podeljevala ZSMS. Danes pa je menda tudi nekako strankarsko obarvana (LDS). Kaj to pomeni? No, dobil naj bi jo za svoj prispevek pri ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Lepo.

Veseli me, da bomo prodali O tem se ne govori kar 7-krat na Ptuju. Štiri predstave so tako rekoč že dogovorjene in prodane, prihodnji teden pa se bo oglasila še kakšna šola, predvidevam.  

Tako bo januar zapolnjen s kranjsko otroško in s Predsednicami, ki sledijo konec januarja. Upam, da bo kljub nedelji gledališče polno. 

Še zmeraj mi ni čisto jasno, kako stojijo stvari z Lali Soundom, kaj je z mikrofoni, ali je dobavljeno vse, kar smo plačali. Zoprni, ti stari grehi. Pravzaprav najslabše, kar je možno. 

Anica se že vsak dan poglablja v številke in dela na zaključnem računu. Vse bolj je zbrana samo na številke in mimogrede sproti dela še tekoče stvari. 

Mateja vodi trenutno tekoče malenkosti, pisarniške posle ... Irena, Marjan in Tomaž pa lahko še malo počivajo pred predpremierskim časom za Sobo oddam. 

Prebral sem nekaj “inventurnih listov” - (sodelavcem sem dal čez novoletne praznike nalogo, da premislijo in zapišejo, kaj je bilo v letu 97’ o.k. in kaj slabo): zanimive reči: vredne razmisleka, vredne upoštevanja, oziroma debate in pozornosti. Poleg tega pa Aničina hecna pesmica: 

Najprej ni bilo nič. 

Niti gledališča. 

Potem je bila PRAZNINA. 
Obdobje brezvladja. 

Nesrečna ljubezen z ELIZABETH. 

Obdobje brezvladja. 

Bog zmage VICTOR je dal razum, 

srce in zmago vsem znanim grešnikom. 

S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani 

STROJEPISKI pred vrata z napisom: 

ODDAJAM SOBE. 

Obdobja brezvlade ni več. 

Je Samo GLEDALIŠČE.  

16. januar 1998

Dobil sem nagrado Zlata ptica za oživitev poklicnega gledališča na Ptuju. Vesel sem, ker je to priznanje celi skupini, ki je 6 let delala za to idejo. Res sem nekako zelo zadovoljen, da so v centru - v Ljubljani opazili ta dosežek in da je s to nagrado pridobil na vrednosti. P. Božič mi je rekel, da naj ga pokličem in da se bova dogovorila za to, da bo on poskušal pri Školjču urediti termin zame. Rekel je, da moram zdaj, ko sem dobil od LDS nagrado, dobiti tudi državno subvencijo za gledališče. Bog mu naj besede pozlati.

Včeraj sem se poveselil s Sandijem, Vesno, Dolfijem in sodelavci. Bilo je kratko slavje med sicer zagnanim delovnim vzdušjem za pripravo SOBO ODDAM. 

Čas teče zelo hitro. 

Nocoj je še gostovanje Vlada v Mali Drami. Grem zraven. Stojko bo posnel predstavo. Upam, da bo kaj publike. 

Prihodnji teden gostuje tam Elizabeth, nato Predsednice pri nas. Že danes zanje skoraj ni več kart. Lepo. Tudi O tem se ne govori bomo dobro prodali. Mislim, da je za začetek leta res dober program.  

Anica je v številkah, Mateja ima vedno dovolj različnega dela, Marijan in Irena delata za predstavo rekvizite in sceno, le Tomaž trenutno uživa na smučanju. Toda že danes zvečer začne delati v Ljubljani za Govor. 

Danes grem še na novoletni sprejem k županu MOP. Mislim, da je prav, da se tega na kratko udeležim, čeprav moram takoj v Ljubljano. 

19. januar 1998

Kranjsko predstavo otroci radi gledajo. Gledališče je prav primeren ambient. Ne bi si mislil, da je lahko vzpostavljen tako dober kontakt. Predstava ni zgubila prav nič na komunikativnosti, je pa veliko bolj obvladljiva in obvladovana tako s strani igralcev kot pozornosti publike. 

Anica me preseneti, šokira z obnovo petkovega pogovora z Borutom Fekonjo⁴⁴: klical je, da bi se pozanimal, kakšna je ta predstava za otroke in menil, da bi si jo moral skoraj najprej pogledati sam, preden bi poslal svoje otroke. 

Nekaj ljudi je včeraj po matineji reklo, da bi morali to predstavo (O tem se ne govori) narediti zvečer, za izven. Npr.: Mrgoletova Tjaša. Me veseli. Ja, prepričan sem, da je to prava predstava. In razmišljam: koliko energije in prepričevanja je treba, da spravimo “skoz” nekaj dobrega, kar je med drugim priznano tudi od drugih za dobro. Kaj hočemo. 

Danes iz dveh virov izvem, kako sem popackal nagrado Zlata ptica ..., kar so ljudje videli na POP TV. Hm?... Kako me zanima ta prispevek; le kaj so “poantirali” iz dejstva po-nagrajevalnega žura, in dejstva, da sem za trenutek odložil kozarec na pleksi priznanje.

20. januar 1998

Milan Pulko⁴⁵ se je začel ukvarjati s popravilom mojega interneta. Upam, da bo kmalu usposobljen, tako da bom lahko začel pošiljati elektronsko pošto. Treba je kupiti samo še modem. 

21. januar 1998

Vaje za Sobe lepo tečejo. Sandi je domiseln igralec, natančen in Vesna je seveda hitra in lepo se ujemata. Stvari bodo čiste in duhovite. Veselim se vsega skupaj. Vedno boljše se mi zdi, vedno raje vse skupaj delam. Fino. 

Urejam zavarovanje: od dveh firm (Triglav in Zavarovalnica MB), ki nas zavarujejo sedaj, bomo šli samo na eno. Ugodnejšo seveda. 

Odločil sem se, da bom s prijatelji, ki so bili v Zato.-ju, povabil na žur, da proslavimo Zlato ptico.  

Tadej je gledal posnetek na POP-Tv: meni, da bi moral reagirati. Meni se zdi pa brez veze. 

22. januar 1998

S Petrom Srpčičem nadaljujeva pogovore o monodrami. Zanimivo: tudi M. Lampe Vujičič naj bi menda igrala to igro, pa tudi P. Vetrih ve zanjo - po Petrovih informacijah. Zdaj je vprašanje, čigav je Petrov prevod in ali je narejen iz angleščine? 

Poslal sem vabila za “žurko” ob ZLATI PTICI. Povabil tudi politike, ki so dobili kar enako vsebino vabila kot kolegi-sodelavci. Upam, da ne bodo gospodje užaljeni, ker jih tikam in nisem nič protokolarno uraden. 

Kart za Predsednice ni več. V nedeljo bo prava norišnica. 

Zunaj sneži in piha mrzel veter. Končno bo torej zima. Nam je toplo. Pridno vadimo za Sobe in dobro nam gre. Bliža se gostovanje Štajerca, ko bo dvorana gotovo spet premala. In razmišljamo o tem, kaj se bo zgodilo, če bomo povečali parter. Zgodilo v smislu razmerij odra, vizur.  

27. januar 1998

Ta ponedeljek je bil kar dolg jutranji sestanek. Prav fino je, ko se ne dobimo samo zato, da bi si razdelili naloge in naredili nujne stvari, ampak tudi malo posanjarimo, razmišljamo o prihodnosti, vizijah, možnih smereh razvoja, o šibkih točkah. 

Pozanimal sem se za panoje: city light. Ena vitrina stane okoli 3000 Dem! Predstavljal sem si, da bi cena lahko bila okoli 1000 DEM. Torej sem se pošteno zmotil in zdaj bom to opcijo kar lepo odmislil... 

Razmišljam o ciljih, poslanstvu in viziji, kakor sem o gledališču na Ptuju razmišljal v času razmišljanja o ponovni profesionalizaciji, morda leta ‘94 ali ‘95, in primerjam stvari z današnjim stanjem stvari. Nekatere stvari se mi zdijo preformulirane, morda so cilji nekoliko drugačni, drugačna dinamika, vendar mi je večji del osnove kar všeč. 

POSLANSTVO GLEDALIŠČA 

1. Gledališče ni namenjeno samo sebi, ampak obstaja šele v stiku s publiko. 
2. Gledališče ni kraj za reševanje osebnih stisk in frustracij. Le-te pa je tudi mogoče prepoznati in prerasti v obliki gledališkega dogodka. 
3. Gledališče je tu zato, da pomaga ljudem, da uzrejo sami sebe. 
4. Gledališče je živo, ali pa je za pokop. 

ZAKAJ SMO TUKAJ 

1. Tukaj smo Zato., da bi bilo ljudem v Gledališču Ptuj lepo. 
2. Tukaj smo zato, da delamo kvalitetno. Kvalitetno delamo, kadar se vedno znova sprašujemo, kako bi lahko določeno stvar naredili še bolje in jo nato naredimo še bolje. 
3. Tukaj smo zato, da ljudem pripravimo čim več čim bolj kakovostnih prireditev. 
4. Tukaj smo zato, da kot posamezniki in kot firma rastemo in se razvijamo. Na kakovostnejše, bolje. 

ČISTO PRAKTIČNO 

1. Ni važno koliko delamo, ampak kako delamo. 
2. Ni važno, da je delo narejeno, ampak da je dobro narejeno. 
3. Ni treba delati dosti, zadosti je da delamo tiste stvari, ki funkcionirajo. 
4. Ni toliko važno, da uspemo, ampak da vemo, zakaj smo uspeli. 
5. Ne zanima me, kaj pravijo zakoni in predpisi, ampak kaj pravi praktično življenje. 
6. Ne zanimajo me pravne, ampak funkcionalne rešitve. 
7. Ne zanimajo me problemi, ampak predlogi rešitev. 

KAJ ŽELIMO DOSEČI  

1996 

1. Tri predstave.  
2. Pojavljanje v medijih in strokovna uveljavitev. 
3. Na koncu leta pozitivna bilanca in rezultat: dobro, da imamo v mestu poklicno gledališče. 
4. Čim več Ptujčanov privabiti v gledališče, kjer bodo zadovoljni. 
5. Utrditev notranjega sistema: zaposlitev ljudi, oblikovanje ekipe, navad. 

1997 

1. Osvajanje drugih poklicnih gledališč - koprodukcije. 
2. Osvojitev področja med Celjem in Lendavo: kulturni domovi, šole. 
3. Sodelovanje z Akademijami - poletni tabor. 
4. Speljati abonma. 
5. Intenzivno delo na propagandi. 

1998 

1. Napad na velikega sponzorja. 
2. Ureditev prenočišča za gostujoče igralce. 
3. Velika predstava. 

1999 

1. Novoletna predstava ob prehodu v leto 2000. 
2. Priprave idejnih projektov za obnovo gledališča. 

2000 

1. Abnomaji odrasli. 
2. Abonmaji otroški. 
3. Vpeljana sodelovanja s šolami. 
4. Gledališče je poleg kina in knjižnice najbolj obiskovan del mesta. 

KAKO BOMO DOSEGLI SVOJE CILJE 

1. Načrtujemo toliko, kolikor lahko uresničimo. 
2. Delamo kakovostno. 
3. Stalno spraševanje: kaj delamo, zakaj to delamo, kako bi lahko delali bolje? 
4. Razmišljamo, kako bi lahko naredili delo še bolje. 

PRAKTIČNO 

1. Ljudje so bistveni. 
2. Dogodki morajo biti zanimivi: ljudi se morajo dotakniti. Vseeno, kako. 
3. O dogodkih se mora govoriti. 

S ČIM BOMO DOSEGLI CILJE 

1. Z osebnim izpostavljanjem, stališčem, držo. 
2. S pogumom, mladostnostjo, odločnostjo, samozavestjo. 
3. Z znanjem, veščinami (tehnika). 
4. Z informacijami (vednost). 
5. S sposobnostmi (osebnostne lastnosti). 

Bil na sestanku direktorjev javnih zavodov: zanimivo. Pogovor: strategija razvoja, vizije do 2003. Vendar v glavnem pogovor o proračunu ‘98. Tako se je pogovor vrtel bolj okoli zavodskih programov in predloga osnutka plana za kulturo, ki ga je izdelal oddelek. Vrnil sem se na temo in predstavil plan obnove gledališča. In mislim, da sem pravi čas ujel zadnji vlak pri “delanju” vizij na nivoju občine, kar zadeva vizije na področju investicij. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 
44 – Borut Fekonja je bil, ali pa še bo (morda je bila leta 1998 to še Lidija Majnik), predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj. Tako sva se spoznala in ostala potem do danes prijatelja. Danes vem, kaj ga je takrat skrbelo; vem pa tudi, da je bila skrb odveč in ja, otroci so bili zadovoljni; starši in vzgojitelji/učitelji pa tudi. 

45 - Milan Pulko; filmar Miran Zupanič mi je prvi kazal, kakšne vse podatkovne baze se da najti na računalniku. Bil sem fasciniran. Na zaslonu je imel milijon ikon, ki so vodile do programov, knjižnic, leksikonov, enciklopedij ... In potem je bil potreben samo še korak do njegovega računalničarja, Milana Pulka, ki je v Olgici “imel prek” računalnike. Super zabaven računalničar. Vse mi je poštimal.  

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 

***

16. december 1997

 Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki. 

--- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico³³ rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona³⁴ in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel... 

Na predstavo prideta Andrej in Andreja³⁵. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.   

17. december 1997

Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.  

Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.  

19. december 1997

Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena³⁶ pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu. 

Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral. 

Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju. 

Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.  

Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo. 

23. december 1997

V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor! 

Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes. 

Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne. 

Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje. 

Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo. 

Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov? 

Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?³⁷ Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat³⁸, pihalci - Branko Horvat³⁹, občina - Menoni⁴⁰ ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...  

Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano⁴¹, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ... 

30. december 1997

Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek⁴²: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja. 

Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču. 

Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži⁴³. 

 
(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji: 

33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.

34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.

35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno. 

36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco. 

37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem. 

38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole. 

39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta). 

40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.

41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉) 

42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo. 

43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 

***

20. november 1997

Dogovoril sem se s Pipanom za izmenjavo: Elizabeth-Nežnosti. Prav vesel sem, da je Sebastijan dosegel to sodelovanje. Fino.  

Marjan je še zmeraj bolan. Razmišljam že o Sobah ... Včeraj sva bila s Čelanom na Safe Investu in gospodje tam so zelo zainteresirani za sodelovanje. Seveda me najmanj zanima, da bi kakorkoli spreminjali besedilo ... Bomo videli, kako bomo “prišli skupaj”.²² 

V Mariboru imam precej organizacijskih cirkusov z Lederksihtom in ko pridem delat v svojo pisarno, se mi zdi, da je vse božansko enostavno, transparentno, jasno in razvidno. Ravno sinoči sem razmišljal o Ptuju in službi: vse skupaj je bolj kot nek plačan hobi, ukvarjanje z nečim za svojo dušo, zabava in veliko užitka. 

24. december 1997

Grozljivka: ko mi Anica prinese podpisat naše dolgove, ki jih imamo do nekih storitev, o katerih se mi ne sanja: 4000 dem za bakrene plošče, 2000 dem za Altius - plakat za Srpčičevega Fausta, 1000 dem za Teater Exit iz Zagreba... Potem pa si mislimo, da ne vem, kaj “pridelamo”, ko prodamo en Zaboj in imamo 13.000,00 sit čistega dobička... Noro. Vidim, da Anica želi do konca leta očistiti svoje dolgove in poravnati račune, tako da upam, da po novem letu več ne bo novih terjatev ...²³

1. december

Novembra smo imeli v hiši 4000 gledalcev, od tega 2700 na lastnih prireditvah. Lep podatek. 

Sicer pa: gostovanja z Zabojem se nadaljujejo. Po celi Sloveniji. Vlado še kar naprej igra Reichov Govor, tudi Strojepiski pravzaprav igrata več, kot bi pričakoval... 

Razmišljam o možni prednosti našega gledališča: delati mobilne predstave, ki so tudi dovolj poceni in jih je moč prodajati po Sloveniji. Kulturni domovi in raznorazni centri ne bodo imeli denarja za drage predstave (tudi več kot 500.000 sit). In v to luknjo bi se lahko lansirali mi... Kaj to pomeni za moje načrte? 
Končno sem uredil akt o sistemizaciji in vnesel popravke, kakor je predlagal g. Vidovič. Upam, da bo zdaj šla skozi. 

Komaj čakam, da usposobimo internet; pri Arnesu smo namreč dobili uporabniško ime in zastonj uporabo. Torej bom lahko hitreje komuniciral s sodelavci ... 

5. december 1997

Danes pa je gneča: tri Strojepiske so bile že odigrane, zdaj pa bosta še dve Praznini. Vse teče lepo po planu. Obnavlja se tudi scenografija za Elizabeth. Upam, da bo v nedeljo (na obnovitveni vaji) vse v redu... 

Resnično imam čudovite sodelavce. Ni kaj. Vse stvari so urejene, ni ugovarjanja, ni nerganja, ni polovičarstva. Vse teče v najlepšem redu. Pravi užitek se je vračati na Ptuj in tukaj voditi stvari: jasno, pregledno, učinkovito. Fino. Zelo sem vesel, da je temu tako. Mislim, da se prvi rezultati dobrega dela že kažejo: npr. že danes ljudje kličejo za Lederksiht, pa čeprav je bila novica objavljena samo v Ptujčanu. 

Mislim, da bo treba ob koncu leta natančno razmisliti o poteku dela do konca sezone. Treba bo planirati termine, tehnične dejavnosti in pravzaprav že nekako upoštevati premiero in ponovitve. Upam, da bodo pogovori z Latinom uspešni in da bo režiral Ovinek. Upam, da bo Nešo dobro usklajeval Maribor in nas, tako da ne bo problema.²⁴ 

9. december 1997

Danes je gostovanje Elizabeth v Murski Soboti. Dogovarjam se s Pipanom za gostovanje v Drami (Govor in Elisabeth). V zameno bomo dobili Nežnosti. 

Oddal sem novo sistemizacijo, ki sem jo dopolnil s pripombami, kakor jih je formuliral g. Vidovič. Tudi pogodbo za direktorja sem napisal, bolje prepisal tako, kot mi jo je predložil (po vzoru za go. Ciglenečki²⁵). 

10. december 1997

Ponedeljkove in torkove rezervacije za Lederksiht za večerno predstavo grejo kar dobro. Vendar je problem s popoldanskima predstavama: učitelji iz SŠC-ja ne bodo organizirali ogleda, ker: 1. je to nasilna igra, 2. ne ne vem kako kvalitetna (po prebrani kritiki v Delu in Večeru). Klical sem Čretnikovo²⁶ in se počutil kot prosjak, oz. lopov, ki prodaja slabo robo... Seveda, najtežje je tržiti lastne stvari. Čeprav sem prepričan, da bi ravno mladini ta predstava bila všeč. 

11. december 1997

Z Gogo sva začela skupaj delati za Sobe. Nekako se nagibava k očiščenemu prostoru. Ki bi podprl  zgodbo, odnose in bil tehnološko nezahteven. Morda sem si sam želel kaj takega, vendar sem se nekako preveč opiral na sam realizem, stvarnost, akcije na odru, ki naj bi bile čisto realistične... Mislim, da mi pogovori z Gogo dajejo pogum, da mislim radikalneje in da manj kompliciram... 

No, danes smo organizirali še ponedeljkovo popoldansko predstavo. Hvala bogu. Čretnikova se je potrudila. In Maribor je popoldansko predstavo vrnil na program, čeprav sem včeraj obe popoldanski odpovedal. Noro.   

12. december 1997

Helena²⁷ je zbolela. Visi ponedeljkovo in torkovo gostovanje na Ptuju... Groza. Jutri komaj zvem, kaj in kako ... 

Sicer pa delam na Sobah. V službi se da narediti več, kot bi si človek mislil. 

Prva vaja za Sobe je dogovorjena. Hvala bogu nobenih težav z začetnim terminom. Še posebej sem vesel, ker oba Krošlova²⁸ (Sandi in Marjanca) nimata nobenega problema (pa čeprav sta od najdlje). 

Razmišljam o raziskovanju zgodovine ptujskega gledališča, obdobje 1954-58. Morda bi se sam zagnal v to snov in poskusil v tem času, ko bom na Ptuju, raziskati in obdelati to obdobje. Seveda bi si moral zmisliti kakšen fini okvir, poseben zorni kot in najbrž bi nastalo zanimivo pričevanje... Pozval sem ponovno prof. Marina²⁹, da pove, ali je uspel koga navdušiti za kakšno od “ptujskih tem”.³⁰

15. december

Za gostovanje Lederksihta je vse nared. Obe večerni predstavi sta tik pred tem, da bosta razprodani. Fino. (Tudi za Ministra v škripcih, ki bo igral konec meseca je že veliko rezervacij.)  Scena zgleda kar zgledno. Nisem si mislil, da bodo lahko postavili tako neokrnjeno. Tudi luč se mi zdi OK. Pričakujemo 120 srednješolcev. Kakšen bo odziv? In kaj bo zvečer? 

Jutri sem najavljen pri direktorju SŠC-ja, g. Kumru³¹. Upam, da bova našla nek skupni jezik za rednejši obisk dijakov na naših predstavah. 

S Štefanom Čelanom sva izdelala predlog-ponudbo za Safe Invest. Upam, da bodo prijeli, da se bodo segreli za naš predlog. To, kar sem predlagal Štefanu, je on še boljše formuliral in pustil za njih več manevrskega prostora. Tako se bodo lahko sami v večji meri odločali, koliko bi vložili v ta projekt.  

Dobili smo še TV sprejemnik z video-rekorderjem. Zdaj je tonski del gledališča skoraj pred koncem: manjka samo še ozvočenje avle in prenos zvoka v kabine in povezave med inspicienti in dežurnimi... Upam, da bo kmalu tudi denar za to. Sicer pa je bistvenejša stvar v nadaljevanju lučna oprema, tj. reostat. 

Popoldanska predstava je bila super super super! Dijaki so gledali fantastično. To je užitek: dati ljudem nekaj, kar jih navduši. Aplavz je bil dolg dolg. Resnično so bili zadovoljni. V Orfeju sem jih slišal, kako so govorili o predstavi in se pogovarjali, kako je lahko tistim, ki niso šli gledat, žal. Res sem vesel ... Hvala bogu. 

Zdaj čakam na večerno predstavo. Igralca sem opozoril, da bo seveda zdaj druga pesem. Da naj ne računata na tak odziv, da bo verjetno do prizorov v postelji čisto mrko in da naj ju to ne zmede ... Bojim se³², da ne bi morda kdo od gledalcev šel ven ... Bomo videli. Še uro do predstave je. 

Res, popoldanski uspeh me je kar pobral, mi dal navdušenja in poguma za naprej! 

(Se nadaljuje.)

** 

Pripombe in komentarji: 

22 – Saj se razume, kontekst? Štefan mi je s svojim predlogom vlil upanje, da bi lahko dobili kakšna sponzorska sredstva. Igra Sobo oddam je govorila namreč o starosti, osamljenosti starejših, Safe Invest pa je bila nekakšna zavarovalnica, če se prav spomnim. Me prav zanima, ali bom v dnevniku kaj poročal, koliko sponzorskega dnarja sva dobila. 

23 – Ti dolgovi, ki so počasi padali “iz omare”, so me čisto prestrašili. Zdi se mi, da bom prihodnje leto, ko bo Franci organiziral Poletne večere, totalno presran in zadržan in v krču; v strahu, da bi porabili več, kot bo v planu; in posledično imeli manj za predsdtave na odru.

24 - Nešo je očitno takrat že bil v službi v SNG Maribor. In ne samo, da se je dobro usklajeval: s Tadejem (in Ivom Leskovcem) sta upodobila Ruda&Tona tako, da sta  lika v naših krajih naravnost ponarodela. Slišal sem tudi, da na privatnih zabavah ljudje gledajo VHS posnetek Ovinka. Potem sem čez dolga dolga leta naključno na spletu našel posnetek cele predstave, odigrane na dvorišču za dominikanskim samostanom. (Njdljivo na youtubu; linka pa vseeno na tem mestu ne bi navajal, da ne bi kršil kakšnih avtorskih pravic 😉) 

25 – dr. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka, ki je približno v istem času postala direktorica Pokrajinskega muzeja na Ptuju. 

26 – Darinka Čretnik, moja srednješolska profesorica za slovenski jezik. Neverjetna, fenomenalna. Pri uri je začela npr. z Iliado, končala pa pri Javoršku; vmes pa na kratko obdelala še Selimovića, Zupana in Kermaunerja, se obregnila ob Ruglja (starejšega, ne Sama), zapela par slovenskih ljudskih ter popljuvala to in ono v aktualni politiki, kar si je pač ravnokar pljunka zaslužilo, tako da smo dobili poleg slovenščine še družbeno-moralno vzgojo in še kaj. Malo pretiravam, seveda. A bolj malo. Krasna je bila. Če bi le znal takrat skontekstualizirati vse, kar nam je povedala.  

27 – Helana Peršuh, še ena ptujska igralka iz "Brankine šole". S Tadejem Tošem je igrala v uprizoritvi Lederksiht, ki sem jo režiral v Drami SNG Maribor. 

28 – Marjanca in Sandi Krošl. Posebno poglavje bi jima lahko namenil. Sandi je bil oče sošolca z Akademije, Rastka Krošla (Rasti je član ansambla Slg Celje). Dolgo nisem vedel, da je Sandi po drugi vojni prišel na Ptuj, stopil z vlaka s kovčkom v roki, vprašal, kje je tu gledališče, in za eno leto postal član ptujskega gledališča pri Jožetu Babiču. Potem pa je odšel študirat v prvi letnik na novo ustanovljene IA – igralske akademije v Ljubljano. Ko sem sam, študent režije, moral delati seminarsko nalogo iz zgodovine gledališča, me je prof. Marko Marin – hvala mu! - usmeril na “ptujsko temo": režiser Hinko Košak. No, in med raziskovanjem v Arhivu, kjer sta me prijazno vodili in s škatlami zalagali Mica (Marija Hernja Masten) in Nežka, sem našel porumenelo pismo, napisano na roko, lepo napisano, in nisem mogel, da ga ne bi prebral (čeprav kot študent seveda preskočiš vse, kar ni najbolj nujno ...) In bilo je pismo, ki ga je Sandi Krošl pisal na Ptuj, svojim nekdanjim soigralcem. Takole je šlo, po spominu (za hudo precizne - najdete ga lahko v škatlah Zgodovinskega arhiva Ptuj, fond MO Ptuj, gledališče): “Dragi tovariši, ... začeli smo s študijem ... imam imenitne sošolce in sošolke ... in tukaj sem spoznal tudi tovarišico Marjanco ...” Eto, in ta Marjanca je bila Rastkova mama in oba, Sandi in Marjanca, sta zdaj igrala pri nas, na Ptuju. Sandi glavno vlogo, Marjanca stransko. Sedela je na vseh vajah v garderobi in pridno štrikala. Zelo lepe spomine imamo nanju. (Ali ne, Vesna Slapar in Nešo Tokalić?)

29 – dr. Marko Marin. Ne morem ga enostavno samo polinkati na Wikipedijo. Zanimiv tip. S pletenim cekarjem je hodil na faks. Ob petkih je odhajal iz Ljubljane ter z lastnimi rokami – in denarjem! - obnavljal grad Mirna. Na Ptuj ga je moralo nekaj vezati. Namreč: nekoč mi je rekel: “Samo, na, tlele maš en prifček, pa nč ne glej, na koga je adresiran, vzi ga pa prosim na Ptuju v poštni nabiralnik, prav na Ptuju.” Nisem štekal, zakaj prav na Ptuju, ne pogledal, komu je pisal. Očitno mi je zaupal, da bom vrgel in ne pogledal. V meni pa - prav tako očitno - premalo gledališko-zgodovinske radovednosti, hi, hi. Res bi me zanimalo, zakaj je pismo bilo treba odvreči prav na Ptuju. Bilo bi pa za knjigo spominov, anekdot in doživetij, ki smo jih različne generacije študentvov imele s profesorjem Marinom. No, ne vem, takole bi na kratko rekel: takih modelov, kot je bil Marko Marin, ne delajo več, se mi zdi.  

30 - Obdobje ptujskega poklicnega gledališča do ukinitve leta 1958 je potem dejansko raziskala in o tem napisala monografijo mag. Andreja Babšek. Naslov: 1918 - 1958, Mejniki v razvoju ptujskega gledališča, Gledališče Ptuj, Ptuj 2001. Prva knjiga v zbirki Zgodovina ptujskega gledališča. Postavil jo je Savo D. Školiber, jezikovni pregled opravila Marija Holc, tiskala pa Ptujska tiskarna.

31 – Branko Kumer, ravnatelj Srednješolskega centra, ki ga je takrat obiskovalo kakšnih 2000 dijakov (gimnazija še ni imela svoje stavbe, vse srednje šole so bile v okviru SŠC-ja). Skratka: šef velike “baze” dijakov, ki smo jih hoteli pripeljati – kot bi se reklo danes: sistemsko -  v gledališče. (Z Branetom nama je življenje še prekrižalo pota: takrat, okoli “dref na ptujski tržnici”, sva se ustrezno spričkala - bil je mestni svetnik; govoril je razumno, moram reči, in predvsem miroljubno. Ampak, ni se dalo drugače: sekira pade ali pa ne. Vmesne ni (bilo). In so padle, reve dreve. Znala sva se kdaj potem zaklepetati na Dnevih poezije in vina. No in nedavno me je Brane povabil, da sem predaval njegovim zaposlenim s CŠOD - centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Prijetno me je presenetil s tem povabilom. Sicer zmeraj rad poklepetam z njim; ima ušesa tudi za družboslovne teme, sisteme, vodenje, kibernetiko na netehničnem področju.

 32 – Naj pojasnim, zakaj sem se bal. Ledersksiht je bila precej groba igra. O nasilju, medvrstniškem. Dva mlada človeka, par (Tadej in Helena), on čisto preveč navdušen nad gledanjem filmov, si začne domišljati, da je Lederksiht (iz filma The Texas Chainsaw Masacre) in terorizira svojo drago. Tadej je norel po komornem odru in pred prvo vrsto gledalcev rohnel s prižgano motorko. (Saj, veriga je bila sicer sneta, ampak, kadilo, brnelo in smrdelo pa je ko hudič. Sam, če ne bi ravno režiral, ne bi tega gledal 😉. Smo pa pred vsako ponovitvijo kar malo trpeli: ne zato, kako bo reagirala publika, ampak, ali bo motorka vžgala. Saj veste, včasih jo zalije, pa cukaš in cukaš tisto žnuro, pa ne gre. Potem se je počasi izkazalo, da je najboljše vžgala, če jo je v roko vzel tehnik ... hm, kako mu je bilo ime ..., Bojan Šumer? In tako je žaga dobila tako rekoč svojega osebnega zaodrskega skrbnika. Pa kaj zdaj to razlagam; to nima veze s ptujsko gledališko preteklostjo, ampak z mariborsko! ... Nič, vidim, da bom moral nekoč nekje najti pač še mariborski dnevnik. Skoraj prepričan sem, da sem po Ptuju zapisoval svoje gledališke dneve tudi v Mariboru.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4. 5, 

***

11. november 1997

Obisk Simona Karduma: Hmm ... Občutek imam, da mož ve, kaj bi rad naredil. No, na koncu sem mu predstavil našo hišo in naš generalni problem: zaprtje odra. Predvsem se mi zdi pomembno, da vsaj deklarativno šteje naše gledališče med ostala poklicna gledališča. Mislim, da mu je tudi prezentno, kaj pomeni 30 mio sit, ki jih dobim od občine ... 

Anica mi pove, da so jo povabili v Vrtec, kjer ji ponujajo službo ... Hm. Kako ravnati? Povedal sem ji, da sama najboljše ve, kaj jo v tej službi čaka, da bi bil vesel, če bi tukaj ostala, da pa ne bom nič jezen, če bo šla tja in da je življenje že tako, da mora poskrbeti najprej zase. Seveda: plača bi bila tam z dodatki 4,5, pri nas pa ima zdaj 3,30 in nekaj dodatkov. Ja, najmanj si želim, da bi zdaj Anica odšla. Upam, da ostane. 

13. november 1997

Simon Kardum me je klical na GSM: lahko bi dobili okoli 500.000 za pokritje razlike (izgube) za kupljene-gostujoče predstave. Ta hip je treba poslati vse podatke, podpisati pogodbo ... In zdaj sta Anica in Mateja ko nori sestavili program, izračunali izgubo in podatki so šli v Ljubljano... A bo res kaj iz tega? Prav čudim se, da je možno tako enostavno dobiti “nek denar”. 

Ministrstvu je treba poslati še program za ‘98, kakor smo ga poslali občini. Po pogovoru s Kardumom bomo dodali še statistiko sezone 1996/97 in razrez sredstev iz zaključnega računa 1996. 

Dobili smo pozitiven odgovor za priključitev na Arnes. Tomaž mi pravi, da imamo vse, da bo internet delal. Sam sem dal svoj privatni fax/modem in upam, da bodo fantje resnično uredili vse potrebno, da bom si lahko dopisoval z drugimi po elektronski pošti.²⁰

14. november 1997

Stvari za ministrstvo so pripravljene. Zdi se mi, da naši rezultati sploh niso slabi. Z denarjem, ki ga imamo, nismo naredili malo. --- Pogodba prišla!  

Prišla prijava za Arnes: čakam, da mi dodelijo naslov. 

Je možno, da včasih stvari grejo tako enostavno? Hvala bogu.  

17. november 1997

Dobili smo prenosno ozvočenje. Kvaliteta zvoka je odlična, tudi praktično je (mic gre kar direktno v zvočnik). Zelo sem zadovoljen, da se je Tomaž potrudil in kupili smo res dobro stvar. Vesel sem, ker mu lahko zaupam in da samoiniciativno skrbi za kvaliteto stvari, praktičnost in uporabnost. Zdaj je, po gostovanju PDG-ja, predlagal tudi neko rešitev, kako bi z nabavo enega svetlobnega pulta rešili naše prenosno osvetljevanje in tudi regulator doma. Dve muhi na en mah, skratka. To bi bilo super. 

Malo že imam treme pred nocojšnjo predstavo ... 

18. november 1997

Mislim, da je bilo sinoči vse OK. Bilo je veliko gledalcev, predstava pa izjemno dobra. Napetost med Vladom in dvorano je bila tako močna, da bi jo lahko prijel. Res, neverjetno. Tudi kratek pogovor po predstavi je bil ravno prav kratek oz. sproščen. Nisem bral z lista, ki sem si ga pripravil in zdi se mi, da je bilo v redu tako. Na odru so bili Vlado, Jaro, Aljoša²¹ in Goga ter jaz. Vlado je napovedal stoto predstavo, Jaro rekel, da smo tekst nadgradili s scensko izvedbo, Aljoša povedal, da je Novak izjemen in da bo še delal z nami na Ptuju, Goga je govorila o bistvu življenja, iskanju smisla in šlo ji je kar na jok ... 

 Se nadaljuje.

***

Komentarji in pripombe:

20 - Še danes vem geslo svojega prvega mail predala od Anresa: qxrcxitd. 

21 - Aljoša Dobovišek; sošolec z Akademije, igralec, ki se je pozneje - zelo zelo uspešno - podal v lektorske vode. In od takrat se podpisuje kot "Arko". Na Ptuju je potem resnično več let sodeloval skoraj kot nekak "hišni" lektor. Ko sem delal v Mariboru, sem ga povabil tja. Le da je tam dobil redno službo; na Ptuju je sodeloval - kot vsi ostali zunanji sodelavci - pogodbeno. In tako je vedno bilo tudi mišljeno: da bo GP projektno gledališče, s čim manj redno zaposlenimi in čim več denarja za produkcije, goste, sodelavce od vsepovsod, Slovenije in tujine ... To pripovedujem zato, ker včasih kdo reče: Glej, Samo, kam se je razvilo, npr. koprsko gledališče. Ustanovljeno je bilo pet let za ptujskim, leta 2000, prvi zaposleni igralec tam je bil Vojko Belšak, (in potem še en Ptujčan, Nešo Tokalić) ... danes pa ima koprsko gledališče 6, 8 igralcev in kakšnih 20 ljudi v zaodrju in po pisarnah. Pa odgovorim: GP je bilo zamišljeno kot projektno gledališče. Edino v Sloveniji, brez igralskega ansambla. (No, kasneje je Aljoša Ternovšek bi nekaj let zaposlen kot edini igralec.) Zakaj brez igralcev? Argumenti: Prvi: denarja ni bilo ob ustanovitvi itak za nobenega. Drugi: čez pet let sem bil jezen, žalosten, počutil sem se neuspešnega, ker nisem zagotovil razvoja gledališča v smeri zaposlite štirih igralcev. (To sem si nekje po poti vcepil v glavo, da bom svoj uspeh meril po tem, ali bomo sprožili temo obnove gledališča, dobili dražavni denar in zaposlili igralce). Seveda tudi čez pet let za igralce v občinski blagajni ni bilo denarja. (Čeprav smo igralska delovna mesta nekako "stiščali" v sistemizacijo delovnih mest. Število mest: 4; zasedena mesta: 0. Tretji argument: kot rečeno - projektno gledališče: je lahko vitko, agilno, hitro odzivno, ad hoc lahko sestavi najrazličnejše igralske ekipe iz vseh vetrov ... Ima lahko določene prednosti pred velikimi gledališči z njihovimi ansambli. (Pravim: lahko ima. Lahko je, a ne mora biti.) O lastnem doživljanju svojega mandata kot neuspešnega, sem nekaj nakazal tukaj. Pričakujem, da bo v dnevniških zapiskih čez tri, štiri leta že kaj brati tudi o tem. Za zdaj sem še kar dobre volje, vidim.)

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4

***

27. oktober 1997

Noro, kaj vse v gledališču manjka kar zadeva varnostne predpise, dokumentacijo …  Pustimo … Ker je vse tako enostavno, v glavnem povezano z denarnimi vložki. 

Menda so v dnevnem biltenu BS objavili moje pismo, ki sem ga poslal na BS. Jernej Lorenci mi je rekel, da sem dobro napisal. Sam še nisem bral (ali so objavili v celoti ali odlomke, to me zanima). 

Marjan za ta mesec ne bo imel stimulacije. Zdi se mi, da je nezadovoljen in da mi bo prišel povedat, kaj misli. Zdelo se mi je, da mi bo nekako malo pogrozil, kaj vse se lahko zgodi, če se bomo šli tako – verjetno ostro, suhoparno, dosledno, kakor sem sam nastavil z novimi pravili (stimulacija za več kot dobro opravljeno delo, odbitek od plače, če delo ni v redu narejeno). 

31. oktober 1997

Včeraj sem se pogovarjal z g. Špoljarjem¹⁶. Prosil me je, da bi revizorski hiši, ki je kupila stanovanje od Kogejev¹⁷, omogočili normalno delo in adaptacijo vhoda med stavbo gledališča in hiše ob gledališču. In prišla sva seveda tudi na delo v gledališču Ptuj. Rekel je, da bi morali iz tega gledališča kaj narediti. Se zanimal za obnovo in menil, da bi s podpisom dolgoročnih sponzorskih pogodb lahko najeli kredit in šli v prenovo. Vprašal me je tudi, kaj se mi zdi, kaj bi bilo bolje: prenavljati stavbo tu ali graditi novo kje drugje. Pa sem rekel, da bi bilo bolje tu, saj bi nova fasada dala tudi zaključek Prešernovi ulici. 

Predvsem sem se zgrozil, kako preprosto govorijo ljudje o tako velikih denarjih, o katerih sami komaj sanjamo. Morda pa je ravno v tem keč… 

V Večeru je prispevek o posvetu na temo kultura, ki je bil v CD. Omenijo tudi nas, ko govorijo o podpisu devetih slovenskih gledaliških hiš, pod skupno sestavljenim dokumentom in pripombami na teze, ki jih je pripravilo ministrstvo. 

1. november 1997 

Kako fino je, ko je gledališče razprodano. To se je zgodilo z nocojšnjim gostovanjem PDG-ja, predstava DVA. Fino se je bilo srečati z Veroniko in Jožetom. Fino je bilo srečati stare znance in nekdanje sodelavce, res fino. 

Vesel sem, da bo predstava polna; verjamem pa tudi, da bo odziv dober in da bo predstava dobra. Saj se mi zdi, da imamo dobro (vedno boljšo) publiko. Zdi se mi, da čutim vedno več neke pripadnosti ljudi k temu gledališču. Vedno bolj se pozabljajo spori in nesoglasja, vedno bolj ljudje želijo videti dobre stvari in jih drugo ne zanima. In to je prav tako, se mi zdi. Morda si domišljam, ampak očitno vabila in oglasi v medijih zaležejo. Zdaj bi se bilo treba truditi, da bi ljudi, ki pridejo na gostovanja tujih gledališč obdržali in bi prišli na vsako predstavo v gledališče. 

7. november 1997

Goga pravi, da so SOBE fantastičen tekst. Ja, tudi meni se zdi tako. Fino, da je motivirana. Pravi tudi, da se ji zdi Vesna Slapar zelo zelo iskrena igralka. Ja, vem, da bo to fina predstava. 

9. november 1997

Otroška matineja. Prvič. Koliko bo ljudi. Kar nekaj rezervacij je. 

Sosedje – revizorji začenjajo graditi svoj vhod med našo kletjo in zadnjim vhodom v gledališče. Mislim, da bo lepo izgledalo. Hm, in stalo tudi nekaj nas: popravilo žlebov na vzhodnem delu gledališča – tam, kjer je bojazen, da bi sneg pozimi zgrmel na glave sosedov. 

Napisal sem dopis Čelanu¹⁸ – predlagam mu, da začneva delati na skupnem projektu SOBE. Prav zanima me, kaj bo iz tega. Ko sem ga poslušal, sem dobil vtis, da misli, da bi se lahko veliko naredilo z nekakšnim ustreznejšim pristopom do potencialnih sponzorjev… Vprašanje (moje) je pač žal banalno: koliko se bo proračun projekta povečal na račun najinega sodelovanja? Bomo videli. 

Mateja je izdelala statistiko prejšnje sezone. Zdi se mi, da so podatki kar zgovorni in da merimo prave stvari. Odslej bomo to počeli ob koncu vsake sezone. Razmišljam pa tudi, da bi rezultate obdelali tudi polletno, zato da bi lahko ocenjeval stopnjo napredka ali nazadovanja z istim obdobjem v preteklem letu. 

Marjan je zbolel. Kar vidi se, kako se stvari spravijo iz reda: Irena¹⁹ in Tomaž sta vskočila in prevzela njegovo delo. Odsotnost enega človeka takoj pomeni neke vrste mali alarm. To je najbrž dokaz, da nas ni preveč, da ima vsak svoje jasne zadolžitve. Ali pač pomeni, da bi lahko delali tudi z enim človekom manj? Gotovo nekaj časa, na dolgi rok pa ne. Morali bi pač jemati ljudi prek študentskega servisa ali kaj podobnega. 

Ravnokar mi pravi Anica, da bo matineja skoraj polna! Odlično. Morda bi jo lahko ponovili nekje zgodaj spomladi… 

Veliko razmišljam o predstavah, ki jih kupujemo: cene, cene, cene. Začnejo se pri 450.000,00 sit in tja do 650.000,00 sit. Kajti: ljudje bi radi komedijo, ljudje bi radi videli na odru veliko ljudi. In na oder velika scenografija ne gre in velika predstava veliko stane. Ob goriškem gostovanju, ko je bilo gledališče polno, imamo inkasa okoli 200.000,00. Predstava pa je stala 250.000,00. Torej minimalni minus. Kaj pa pri ceni 400, 500.000,00 ? Ne vidim rešitve. Hkrati pa vem, da je seveda ljudem treba dati najbrž raznovrstno ponudbo, tudi to, kar si želijo. 

Ja, otroška matineja je bila popolnoma polna. Pravzaprav smo zamujali, ker ljudje pridejo pozno po karte. Prišlo je tudi do nekaj napak – dvakrat prodane karte. Ja, želimo si, da bi bilo polno, ko pa je, pa imamo probleme… Hudiča, morali se bomo nekako bolje organizirati, kar zadeva predprodajo in prodajo vstopnic… 

10. november 1997

Otroško predstavo še kar naprej igramo… Lepo. Človek kar zančne razmišljati, ali morda ne bi postali kar gledališče za otroke...  

Altius - Gledališče Ptuj: Ja, res je: nismo plačali oblikovanja logotipa in štampiljke - to je moj dolg iz januarja 1996. Hkrati pa je res, da je Franci naročil izdelavo plakata za Fausta, kar je bil v resnici projekt Društva umetnikov in ustvarjalcev - za to pa ne obstaja nobena naročilnica, pač pa samo faktura Altiusa... Itd. Itd. Itd. Dolgovi, dolgovi, dolgovi. Kdaj bo tega konec? 

***

Pripombe in komentarji:   

16 – Zlatko Špoljar. V tovarni Talum vodilni ... računovodja? Finančnik? Kasneje član Uprave Talum d. d.

17 - Gledališče je imelo pisarne najprej v majhni hiši ob gledališču (kasneje jo dobi nazaj Cerkev; danes v njej Karitas.) In prvi sosedje spodaj so postali revizorji, Auditor. 

18 - Dr. Štefan Čelan, ustanovitelj in prvi direktor Bistre, znanstveno-raziskovalnega središča, ki je nastalo kakšno leto pred ustanovitvijo Gledališča Ptuj. (O tem času nekaj malega pišem tukaj.) Kasneje, v času obnove gledališča, je Čelan bil župan MO Ptuj. 

19 – Irena Meško - rekviziterka, garderoberka, inspicientka. Zelo sem vesel, da je Irena (nedavno) dobila nagrado za življenjsko delo, ki jo podarja Društvo gledaliških režiserjev. To je veliko priznanje. Irena si ga zasluži. In tudi izraz dejstva, da režiserji še kako cenimo vse poklice v zaodrju; ker se predobro zavedamo, da je gledališče skupinski “šport”. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.