S slovenskim PIVOM smo šli na(d) č(Č)eško.
Blago jesensko sonce je božalo praške hiše; do hišk v Mali ulički nismo prišli. Ni bilo časa.
Tudi v muzej žal nismo uspeli zaviti.

Smo pa zavili v tole trgovino.
Notri je dišalo, vam povem ...

Tudi tukaj, čisto blizu, je bil še en dišeč lokal.
Sicer za zaprtimi vrati.
Ampak so nam odprli vhod zadaj. Še iz časa korone menda prav pride in dobro služi.

Jaša je šel notri in se hotel vpisati. A so rekli, da je zamudil vpisni rok.
Pa smo šli v Slavijo, kavarno zraven.

Pogled na mesto s Hradčanov.
Visoke stavbe v ozadju stegujejo svoje vratove v luft.
Meni je streha puklaste gospe ob reki zanimivejša. Je nekaj na, pardon v, njej.

Ponoči sem mislil, da bomo lutali po praznih ulicah.
Nič nismo. Mladine pred tem Louvrom je bilo opolnoči kot mladih na Ptuju na pustni torek popoldne.
Parkplaca pa podobno nobenega.

Na vogalu ob narodnem gledališču so svetile svečke.
Veliko srce.
Rekel je (med drugim): 
"V moralnem smislu smo zboleli, ker smo bili navajeni govoriti čisto nasprotno od tistega, kar smo mislili."

Še ena s ceste.
Spomnil sem se Fredijevega aforizma:
"Kakšne ceste, takšne pocestnice."

Žalostno sta fanta na delovnem mestu gledala objekte na sceni,
zavedajoč se,
da so samo za gledat.

Sicer pa smo občinstvu pokazali tudi 
malo domačega dizajna
od predvčerajšnjim:

Eto. Tako. Na kratko.
Vsega pa je kriv moj cimer, Janez, zadnji mož v obrambi.
On nas je zvlekel tja, v svojem kombiju. 
Sem misli, da rad berem knjige. Pa sem ugotovil, ob Janezu, da se motim. Namreč:
Ko sem zmatran padel v pojstlo, je on 'šu še mal na recepcijo kej prebrat, da si mal glavo spuca'.

No, pa še ene fajn češke besede sem se naučil: sebekontrola.
So pa trpelivost, laskavost in vytrvalost kakopak tudi lepe.
(vytrvalost je malo bolj nedomača, zato povem, pomeni: vztrajnost).

Na fotografiji sta Gojc in Jaša, ki čakata.
Čakata na nastop. V garderobi gledališča Divadlo u Valšu v Pragi.
Takole si mislim:

Če je – po velikem Williju - ves svet res oder, in vsi ljudje igralci, potem bi veljalo, naučiti se čakati.

Čakamo, da bo čim prej fertik osnovna šola, da bomo lahko ... vozili moped.

Čakali smo, da bomo lahko v srednji zunaj do ...

Čakamo, da bomo čim prej dobili izpit za avto.

Čakamo, da bomo naredili na faksu zadnji izpit.

Čakamo, da bomo dobili službo.

Čakamo, da bomo jo/ga našli; kromosomodajalca za svojega potomca/ce, potomko/ke. Če.

Čakamo, da bo potomec zlezel iz plenic, šel v šolo, naredil izpit za avto, končal faks, dobil službo.

Čakamo, da bomo dobil vnuke.

Čakamo, da bomo na vrsti v čakalni vrsti za menjavo kolka.

Čakamo. Čakanje bi bilo treba kot predmet uvesti v šole. Čim prej. Samo-čiči-in-čaki.

To bi bilo zanimivo. Kaj vse nam dogaja, medtem ko čakamo!

Ko čakamo, se že godi.

Gledam ju, Jašo in Gojca, in se sprašujem, kaj jima hodi po glavi, medtem ko čakata.
To, kar ravnokar bo, gotovo ne. Ker to sta povedala že 50 krat. Odšpilala, zašpilila, zašpalila.

Zdi se mi, da jima godi, kako® se godi.

Nina (igrajo jo Barbara Ribnikar) in Irena (igra jo Mojca Partljič) evidentno kršita naslov predstave SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če vas zanima, kaj se jima zdi smešno, dobrodošli.
Za začetek, najbolj radovedni, v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic:

mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

DM produkcija.

Stik: Info@dm-produkcija.si

Veseli bomo, če boste našo objavo delili. Hvala.

Miro Gavran, avtor dramskega besedila, je pa poseben fenomen. Naj rečem še nekaj o njem. Dolgo se že poznava. Z njegovo dramo Kreontova Antigona (1983) sem bil sprejet na šolo za režiserje. To je bila ena njegovih prvih iger. Napisal pa jih je potem še veliko. Pa ne le dram. Tudi romane in filmske scenarije. Ravnokar po njegovem romanu snemajo film o Frankopanih. To bo nekakšen ljubezensko-politični triler. 
Njegova dramska besedila so doživela več kot 400 premier širom po svetu. Ogledalo si jih je več kot 4 milijonov gledalcev.
Na njegovi spletni strani sem prebral, da je napisal 50 gledaliških tekstov.

Miro je edini živeči dramatik v Evropi, ki ima “svoj gedališki festival”: GavranFest je namreč festival, ki je posvečen njemu, dogaja pa se zmeraj zunaj Hrvaške in na njem sodelujejo izključno uprizoritve, nastale po njegovih besedilih. Svojo prvo izdajo je GavranFest doževel leta 2003 v gledališču Jana Palarika v slovaškem mestu Trnava, nakar se je odvijal še v štirih državah: na Poljskem, Češkem, Nemčiji in Srbiji.  (Povem mimogrede: oktobra z njegovo komedijo PIVO odhajamo na GavranFest v ... Prago.)

V Sloveniji smo videli že kar nekaj njegovih postavitev. 12 natančno. S tremi naslovi sem se pozabaval z velikim veseljem sam. Mogoče ste gledali: iLutka, Sladoled, Pivo?

No, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Tu se vse vrti okoli Borisa (Igra ga Jaša Jamnik) ...

Dobrodošli.
In prosim, podelite objavo. Kajti:

Uprizoritev nastaja v okviru "DM prodakšn" - nov, mlad producent v Sloveniji in naj mu Smejanje prepovedano dobro steče.
Z deljenjem mu boste pomagali pri prepoznavnosti, vstopu na trg (bi se reklo ekonomistično-komercialistično). ((( Naš glavni lik v igri Boris je namreč komercialist, trgovski potnik.)))

SMEJANJE PREPOVEDANO je gledališka igra - izpod peresa Mira Gavrana - na temo kraljice športov, atletike. Natančneje: o skakanju čez plot.

Kakšen je plot? Vsebina?
- Laganje, prikrivanje, skrivanje, varanje, za hrbtom zahrtbno prenašanje okoli. 

Ampak slej ko prej kateremu nehote (jasno) malo uide in - resnica pride na dan.
Ko vesta dva, ve pol sveta.

Aja, ali bi tole morda sodilo bolj med težko atletiko? Ali celo med borilne veščine?
Športnik bi na to znal odgovoriti.

Ampak nič bati; za komedijo gre, fikcijo.

Edina razlika med resničnostjo in fikcijo je, da mora fikcija ostati v mejah verjetnega. Resničnost pa ne.
Mark Twain

Kakorkoli: 
Na fotografiji vidite moža in ženo. Srečno sta poročena že 25 let. (Ko boste prišli vi na predstavo, bosta ravno tik pred obletnico poroke.)
Ime jima je Irena (igra jo Mojca Partljič) in Boris (igra ga Jaša Jamnik).

Vprašanje za vas se glasi:

Znate razbrati s fotografije: Kdo vara? On njo ali ona njega?

Odgovorite si sami.
Na predstavi pa boste preverili pravilnost (ali napačnost) vašega odgovora.

Kdaj in kje?

Ne skrbite. Vaši prijatelji in znanci, ki si bodo ogledali SMEJANJE PREPOVEDANO, vam bodo sporočili. Slej ko prej. (To obveščanje je nekako kar vgrajeno v uprizoritev.) Tema je zimzelena; zato ne morete zamuditi 😉 Številni vam bodo povedali, da so igralci prima, zgodba pa "iz naših dni" in "naših krajev".

Za začetek, najbolj radovedni, vabljeni v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic: mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

https://www.mojekarte.si/si/smejanje-prepovedano/vstopnice-1201322.html

DM produkcija.
Stik: Info@dm-produkcija.si

Če bi rad ljudem povedal resnico, jih nasmej, drugače te bodo ubili.

George Bernard Shaw

***

Pripis: Jezus iz Nazareta seveda ni mogel poznati te misli Georgea iz Londona.

Na trajektu za Lošinj je pisalo tole zgoraj.

Hja, Jadrolinija dela reklamo za nas! Za novo komedijo SMEJANJE PREPOVEDANO.

Ne vem ..., morda nas reklamirajo sosedje zato, ker na Lošinju letuje avtor komada, Miro Gavran?

Kakorkoli, Mojca Partljič, Barbara Ribnkar in Jaša Jamnik bodo kmalu ready to go, za stopit pred publiko.

Po PIVU, ki dve leti polni dvorane, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Isti avtor, isti režiser, isti igralec Jaša, pa še dve dami ...

(Ko sem danes videl Jašo, kakšen je v kostumu ... (igra ljubimca) ... mi ni bilo do resnosti. Resno.)

Znanstvene raiziskave so pokazale, da minuta smeha nadomesti 30 minut treninga sproščanja ali 10 minut teka.
Peter Nemetschek

Če je temu tako, potem pa: vabljeni z nami na polovični mali maraton ... 11 km boste odtekli v smehu in to kar sede, na riti.

Ne vem več, kje, ampak nek dan sem moral dati neko izjavo za nek medij. Rekel sem:

Mi se mamo radi; tudi ko si gremo na živce.

***

Za to sem zelo hvaležen.
Jutri,  v sredo, 23. oktobra ob 19.30 pokažemo na Ptuju, kako to izgleda.
Nekaj vstopnic je menda še za dobit; tukaj: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html 
(Ne vem točno, ker dvorana na spletu nima označenih sedežev s krogci, kot je to sicer običajno.)

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.

Za uprizoritev PIVO (v nastajanju) - trenutno se nahaja v fazi burnega vretja - smo kupovali invalidski voziček.

Na parih straneh sem iskal primeren voziček in se spraševal po razlikah, lastnostih, velikostih.

Gospod Boris Šmigoc iz Nove Rehe Ptuj mi je dal vse podatke: o različnih tipih, vrstah, namembnosti.

Všeč mi je bilo, kako celovito mi je postregel z informacijami. Hitro, takoj odzivno, temeljito.

Zato smo se dločili, da bomo voziček kupili pri njem.

Potem pa: direktor Boris nam je voziček donatorsko poklonil.
Kmalu bo odigral zaključni prizor v našem PIVU!

Iskrena hvala, Boris.
Vidimo se na premieri.

za Pivo/varje zapisal
Samo

Z Barbaro sodelujem prvič,
z Mojco delam drugič,
z Jašo tretjič,
z Mirom pa četrtič (ne, on ne bo na odru, zato ga ni na sliki).

Pripravljamo igro SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če se občinstvo ne bo smejalo, nam bo ratalo.
Če pa se bo, bomo pa rekli, da gre za komedijo.
Tako da: obsojeni smo na uspeh ;-)

(Produkcija DM, za videt pa od septembra naprej v vašem kinu ;-)

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!

Marjetka str. 89
Snubec/Medved
Ta presneta ljubezen
Svobodno razmerje
Mlada dramatika 
Sistemski denar od države! 
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta! 

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.  
Odkljukano. 
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”. 

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto. 

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.) 

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”  
 
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:  
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič. 
 
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej. 

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok. 
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.  
 
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.) 

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države. 
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.  
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.) 
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka. 

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.  
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame. 
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.  
 
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje. 
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila). 
 
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.  

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.  
Pa vendarle dovolite izjemo.  
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...) 

***
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.