Nina (igrajo jo Barbara Ribnikar) in Irena (igra jo Mojca Partljič) evidentno kršita naslov predstave SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če vas zanima, kaj se jima zdi smešno, dobrodošli.
Za začetek, najbolj radovedni, v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic:

mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

DM produkcija.

Stik: Info@dm-produkcija.si

Veseli bomo, če boste našo objavo delili. Hvala.

Miro Gavran, avtor dramskega besedila, je pa poseben fenomen. Naj rečem še nekaj o njem. Dolgo se že poznava. Z njegovo dramo Kreontova Antigona (1983) sem bil sprejet na šolo za režiserje. To je bila ena njegovih prvih iger. Napisal pa jih je potem še veliko. Pa ne le dram. Tudi romane in filmske scenarije. Ravnokar po njegovem romanu snemajo film o Frankopanih. To bo nekakšen ljubezensko-politični triler. 
Njegova dramska besedila so doživela več kot 400 premier širom po svetu. Ogledalo si jih je več kot 4 milijonov gledalcev.
Na njegovi spletni strani sem prebral, da je napisal 50 gledaliških tekstov.

Miro je edini živeči dramatik v Evropi, ki ima “svoj gedališki festival”: GavranFest je namreč festival, ki je posvečen njemu, dogaja pa se zmeraj zunaj Hrvaške in na njem sodelujejo izključno uprizoritve, nastale po njegovih besedilih. Svojo prvo izdajo je GavranFest doževel leta 2003 v gledališču Jana Palarika v slovaškem mestu Trnava, nakar se je odvijal še v štirih državah: na Poljskem, Češkem, Nemčiji in Srbiji.  (Povem mimogrede: oktobra z njegovo komedijo PIVO odhajamo na GavranFest v ... Prago.)

V Sloveniji smo videli že kar nekaj njegovih postavitev. 12 natančno. S tremi naslovi sem se pozabaval z velikim veseljem sam. Mogoče ste gledali: iLutka, Sladoled, Pivo?

No, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Tu se vse vrti okoli Borisa (Igra ga Jaša Jamnik) ...

Dobrodošli.
In prosim, podelite objavo. Kajti:

Uprizoritev nastaja v okviru "DM prodakšn" - nov, mlad producent v Sloveniji in naj mu Smejanje prepovedano dobro steče.
Z deljenjem mu boste pomagali pri prepoznavnosti, vstopu na trg (bi se reklo ekonomistično-komercialistično). ((( Naš glavni lik v igri Boris je namreč komercialist, trgovski potnik.)))

SMEJANJE PREPOVEDANO je gledališka igra - izpod peresa Mira Gavrana - na temo kraljice športov, atletike. Natančneje: o skakanju čez plot.

Kakšen je plot? Vsebina?
- Laganje, prikrivanje, skrivanje, varanje, za hrbtom zahrtbno prenašanje okoli. 

Ampak slej ko prej kateremu nehote (jasno) malo uide in - resnica pride na dan.
Ko vesta dva, ve pol sveta.

Aja, ali bi tole morda sodilo bolj med težko atletiko? Ali celo med borilne veščine?
Športnik bi na to znal odgovoriti.

Ampak nič bati; za komedijo gre, fikcijo.

Edina razlika med resničnostjo in fikcijo je, da mora fikcija ostati v mejah verjetnega. Resničnost pa ne.
Mark Twain

Kakorkoli: 
Na fotografiji vidite moža in ženo. Srečno sta poročena že 25 let. (Ko boste prišli vi na predstavo, bosta ravno tik pred obletnico poroke.)
Ime jima je Irena (igra jo Mojca Partljič) in Boris (igra ga Jaša Jamnik).

Vprašanje za vas se glasi:

Znate razbrati s fotografije: Kdo vara? On njo ali ona njega?

Odgovorite si sami.
Na predstavi pa boste preverili pravilnost (ali napačnost) vašega odgovora.

Kdaj in kje?

Ne skrbite. Vaši prijatelji in znanci, ki si bodo ogledali SMEJANJE PREPOVEDANO, vam bodo sporočili. Slej ko prej. (To obveščanje je nekako kar vgrajeno v uprizoritev.) Tema je zimzelena; zato ne morete zamuditi 😉 Številni vam bodo povedali, da so igralci prima, zgodba pa "iz naših dni" in "naših krajev".

Za začetek, najbolj radovedni, vabljeni v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic: mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

https://www.mojekarte.si/si/smejanje-prepovedano/vstopnice-1201322.html

DM produkcija.
Stik: Info@dm-produkcija.si

Če bi rad ljudem povedal resnico, jih nasmej, drugače te bodo ubili.

George Bernard Shaw

***

Pripis: Jezus iz Nazareta seveda ni mogel poznati te misli Georgea iz Londona.

Na trajektu za Lošinj je pisalo tole zgoraj.

Hja, Jadrolinija dela reklamo za nas! Za novo komedijo SMEJANJE PREPOVEDANO.

Ne vem ..., morda nas reklamirajo sosedje zato, ker na Lošinju letuje avtor komada, Miro Gavran?

Kakorkoli, Mojca Partljič, Barbara Ribnkar in Jaša Jamnik bodo kmalu ready to go, za stopit pred publiko.

Po PIVU, ki dve leti polni dvorane, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Isti avtor, isti režiser, isti igralec Jaša, pa še dve dami ...

(Ko sem danes videl Jašo, kakšen je v kostumu ... (igra ljubimca) ... mi ni bilo do resnosti. Resno.)

Znanstvene raiziskave so pokazale, da minuta smeha nadomesti 30 minut treninga sproščanja ali 10 minut teka.
Peter Nemetschek

Če je temu tako, potem pa: vabljeni z nami na polovični mali maraton ... 11 km boste odtekli v smehu in to kar sede, na riti.

Ne vem več, kje, ampak nek dan sem moral dati neko izjavo za nek medij. Rekel sem:

Mi se mamo radi; tudi ko si gremo na živce.

***

Za to sem zelo hvaležen.
Jutri,  v sredo, 23. oktobra ob 19.30 pokažemo na Ptuju, kako to izgleda.
Nekaj vstopnic je menda še za dobit; tukaj: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html 
(Ne vem točno, ker dvorana na spletu nima označenih sedežev s krogci, kot je to sicer običajno.)

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.

Za uprizoritev PIVO (v nastajanju) - trenutno se nahaja v fazi burnega vretja - smo kupovali invalidski voziček.

Na parih straneh sem iskal primeren voziček in se spraševal po razlikah, lastnostih, velikostih.

Gospod Boris Šmigoc iz Nove Rehe Ptuj mi je dal vse podatke: o različnih tipih, vrstah, namembnosti.

Všeč mi je bilo, kako celovito mi je postregel z informacijami. Hitro, takoj odzivno, temeljito.

Zato smo se dločili, da bomo voziček kupili pri njem.

Potem pa: direktor Boris nam je voziček donatorsko poklonil.
Kmalu bo odigral zaključni prizor v našem PIVU!

Iskrena hvala, Boris.
Vidimo se na premieri.

za Pivo/varje zapisal
Samo

Z Barbaro sodelujem prvič,
z Mojco delam drugič,
z Jašo tretjič,
z Mirom pa četrtič (ne, on ne bo na odru, zato ga ni na sliki).

Pripravljamo igro SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če se občinstvo ne bo smejalo, nam bo ratalo.
Če pa se bo, bomo pa rekli, da gre za komedijo.
Tako da: obsojeni smo na uspeh ;-)

(Produkcija DM, za videt pa od septembra naprej v vašem kinu ;-)

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!

Marjetka str. 89
Snubec/Medved
Ta presneta ljubezen
Svobodno razmerje
Mlada dramatika 
Sistemski denar od države! 
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta! 

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.  
Odkljukano. 
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”. 

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto. 

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.) 

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”  
 
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:  
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič. 
 
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej. 

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok. 
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.  
 
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.) 

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države. 
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.  
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.) 
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka. 

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.  
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame. 
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.  
 
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje. 
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila). 
 
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.  

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.  
Pa vendarle dovolite izjemo.  
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...) 

***
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

V sredo, 23. oktobra, bomo v Stari steklarski ob 19.30 točili PIVO.

Gojc in Jaša ga bosta pila na odru, vi pa si ga lahko prinesete s seboj v dvorano.
Dogodku se bo reklo predpremiera. Pa to niti ni tako važno. To samo pomeni, da bo nekje drugje (25. 10. v Siti teatru v BTC v Ljubljani) uradna, svečana premiera. S cvetjem, kamerami... in prav tako pivom ;-) Tako si je to zamislila naša producentka Janja.

No, mi bomo imeli na Ptuju morda celo večjo tremo: ker nas bo prišel gledat namreč tudi avtor besedila, Miro Gavran. (Ptuj mu je bliže kot Ljubljana in na dan premiere ima Miro skupščino Matice hrvatske, katere predsednik je.) In to je zanimivo: na Ptuju bom šel z njim na drink na Vrazov trg - slika Stanka Vraza pa visi v Mirovi pisarni v Zagrebu. Eto, takole sva se nekoč slikala pod njo:

Tole, z Vrazom, ki je bil nekoč - tako kot Miro danes - predsednik Matice hrvatske, Vrazovim slovenskim dekletom in slovenskim jezikom v njega časih ter Vrazovih pemsih temu dekletu v hrvaščini, je ena lepa - sicer že druga - štorija, o kateri sem nekaj malega skiciral tukaj.) 

PIVO bo moja prva predstava v prenovljeni Stari steklarski.
V tem prostoru sem sicer že gledal gimnazijsko maturitetno uprizoritev in ja, dvorana je posrečena. Prijetna za stik gledalcev z odrom. (Ima sicer neke svoje tehnične finte in hibe, ampak ... z malo dobre volje bi se dalo to hitro korigirati.)

Me prav zanima, kako se bo obnesla naša "strežba" PIVA v tem prostoru.

Vstopnice lahko prek spleta kupite tule: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html

Pri varjenju PIVA so sodelovali tudi nekateri Ptujčani:

Gospod Boris, ki je doniral invalidski voziček (Nova Reha),
gospod Andrej, ki je za Gojca sešil enega izmed Bjankinih kostumov (Krojaštvo Šmigoc),
prijatelj (sicer tudi gospod) Sandi, ki mi je skurc. nekatere štiklce, ki sem jih uporabil za montažo prizorov.

Tako da: dobrodošli pogledat, v "novo flašarsko", kaj je nastalo. (Pa pokrovitelj ni tista firma, ki se rima na flaško.)

Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole: