Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 

4. maj 1998

Začeli smo nov teden. Pričakujemo ponudbe za izvedbo del. Mislim, da smo kar nekako vznemirjeni, nekoliko celo prestrašeni in skratka »v pričakovanju«. Kaj bo? Kako bomo speljali stvari? Bomo  domislili dovolj, tako da bo nekaj časa mir?    

Gospod Safran nam je poslal e-mail, kjer nam čestita za domačo stran. Tudi v Mariboru jo delajo. Safran pravi, da bo na red v prihodnji sezoni. 

Mateji sem pokazal, kako se delajo datoteke za internet. Jutri jih bo začela vnašati in oblikovati. Tako bomo kmalu naredili stvari za nazaj in lahko bomo dograjevali informacije. 

Konec tedna dobimo novo telefonsko številko. Kako bo deloval računalnik na novem ISDN modemu? 

Klical me je Zijah Sokolović. Srečava se 17.  t. m. na 50. ponovitvi Zaboja.  

Klical me je tudi Milan Dekleva in morda se zna dogoditi, da bo TV Slovenija – otroški program posnel Zaboj za TV. Bilo bi fino … 

5. maj 1998

Andreju Gabronu sem ponudil kostumografijo. Mislim, da bo »za«. 

Računalnik zafrkava – fonti. Nikoli ni konca s to tehniko. 

Sinočnja predstava Gospodične Julije mi je bila všeč. Tudi gledalcev je bilo okoli 120. To je fino. Veseli me, da je tudi »resnejši« žanr dobro obiskan. 

Mateja je oblikovala prvo stran na Internetu. Dobro ji je šlo. Zdaj bo uredila predstave za nazaj in kmalu bomo torej imeli domačo stran kot se šika. Arnes nam bo dodelil drug e-mail naslov; tak, da se bo glasil na »gledalisce.ptuj« in ne več na moje osebno ime. Zanima me samo, ali mi bodo mojega ukinili in kako se bo glasila potem stran na http-ju. Vendarle bi bilo bolje, če je ime bolj podobno imenu zavoda, kakor da je v njem moje ime … 

7. maj 1998

Včeraj sta bila tukaj Matjaž Latin in Mirjana Koren. Ogledala sta si dvorišča. Najbolj všeč jima je bilo tiso pred steklarsko delavnico. Šla sta k Branki vprašat, ali dovoli tam predstavo. Rekla je, da nima nič proti, ko pa sta povedala, da je to v okviru Gledališča Ptuj, je rekla: ne. Zdaj čakam, da najdeta nov prostor ali da se odločita še enkrat za to dvorišče. Če bosta se odločila zanj, bomo pač dali vlogo na Oddelek za okolje in prostor in nato naj oni povedo, ali lahko imamo predstavo ali ne. 

Hura: zdi se mi, da mi bo uspelo v domačo stran vnesti fotografije predstav!  

8. maj 1998

Kaj bo danes prinesel poštar? Grozno: nobene ponudbe! Zdaj sta šla Marjan in Tomaž v akcijo. Pridobiti moramo še ponudbo za kovinarska dela in še eno elektro-ponudbo. Prišla je pošta z Ministrstva, ki predpisuje, kaj je potrebno še dobiti, da lahko dobimo denar iz Ljubljane. Pa to je noro! Kup papirjev. Kar zgrozim se. Vendar ni kaj: korak po korak bomo šli naprej. Prišla je tudi ponudba g. Schlambergerja. Po ponedeljku zvečer bomo lahko začeli seštevati številke in računati, kaj in kako si lahko privoščimo. Tu je še Franci z elektro ponudbo … 

Prišel je račun firme Senčar: na računu so stvari, ki še niso bile narejene … Ne vem, kaj naj si mislim.  

Tudi telefona niso prišli delat danes, kakor smo bili domenjeni. 

Vsaj nekaj dobrega: dobili smo novo uporabniško ime pri Arnes-u, ki se bo glasilo na Gledališče Ptuj. Morda so mi celo pustili starega, osebnega. 

11. maj 1998

Dobili smo ISDN linijo. Lahko kličemo z dvema telefonoma hkrati. 

Imamo dve ponudbi za kovino, dve za elektriko. Razpis je tako veljaven. Zdaj se lahko odpirajo kuverte. Ves vikend sem bil nezadovoljen, razmišljal sem o cugih, elektriki, denarju, o tem, kaj res potrebujemo, česa ne, kako obrniti denar, da bi imeli čim več od vsega skupaj. 

In zazdelo se mi je, da je treba obrniti logiko razmišljanja za 100 %: ne, kaj si želimo, ampak: kaj bi potrebovala publika? Kaj lahko naredimo s tem denarjem, da bo učinek maksimalen? 

12. maj 1998

Včeraj smo odpirali kuverte. Izbrali smo za elektro dela g. Arnuša, o kovini pa bomo odločali v četrtek. 

Hvala bogu je steklo. Korakamo, počasi, vendar zanesljivo. Napredki so majhni, vendar se mi zdi, da gremo v pravo smer. Ko bodo sklenjene pogodbe z izvajalci, potem smo že daleč. Po prvih izračunih so naše želje večje za 1 mio Sit od tega, koliko denarja imamo oz. bomo imeli. Zdaj bo treba krčiti, reducirati in se se odločiti za skromnejšo verzijo ali se kakšnim delom odreči. 

Latin si želi dvorišče na Slovenskem trgu 1. Pisal sem ZKO-ju, da smo vložili vlogo za dovolitev prireditve in da upam, da bodo dobri »sosedi« in da bodo lahko ekipa normalno izvedla vaje in ponovitve. Upam, da bo s tem projektom vse v redu. Sploh ne želim misliti na probleme, zaplete. 

Nataša Matjašec si je zvila nogo. Tako smo morali odpovedati gostovanje v mariborski KIBLI. 

13. maj 1998

Anica pripravlja pogodbi za kovinarska in elektro dela. 

Končal sem s korekcijami Finžgarja. Zdi se mi, da se Cvetje v jeseni dobro vklaplja v Turrinijevo zgodbo. 

Malo že kar pogrešam Internet, ki od zdaj, ko imamo ISDN linijo, še ne dela, ker modem ni dobro instaliran.  

15. maj 1998

Stanč fotografira sodelavce za objavo na predstavitveni mapi gledališča. 

Skupaj smo oklestili dela za obnovo odra in vsota, na katero smo prišli, je 5.050.000 Sit. V tem je še nekaj rezerve, s tem da smo se odpovedali električnim cugom, zavesam na odru … Veliko bomo naredili tudi sami (demontaža, odvoz, barvanje tal). Prihodnji teden sklepamo pogodbe z izvajalci.  

Zdaj imamo probleme s prenosnim telefonom, internetom … Nikoli nisem dovolj pazljiv: tudi zdaj, ko so odšli Telekomovci, nisem preveril prvega prostora – in glej ga zlomka: prav tam telefon zdaj ne dela. Nikoli nisem dovolj pazljiv. Vidim, kako se motim, ko startam s predpostavko, da je vsak mojster strokovnjak na svojem področju in da bo v osnovi želel narediti stvar najboljše kar je možno. Morda pa temu le ni tako … 

18. maj 1998

Včeraj smo imeli »naporen« piknik, ki se je končal proti polnoči. Bilo je fino, prijetno, kljub sicer hladnemu vremenu. Okolje prelepo, dobra družba… Pogovarjala sva se z Zijahom, dal sem mu v branje Finžgarja …  

Govorila z Deklevo glede otroške igre; srečava se v Ljubljani. 

19. maj 1998

Podpisana je pogodba z g. Arnušem za elektriko, pripravljeno vse za g. Forstneriča. Tukaj je bil tudi g. Feguš, ki je sprožil kup novih vprašanj … Požarna varnost, elaborati, načrti … Če bi hoteli imeti vse to, bi lahko na koncu imeli montiran kak vlak; morda. Seveda: strinjam se, da je lahko kaj hudo narobe, vendar mislim na najboljše, naredimo najnujnejše … Čisto »čisto« pa okoli našega odra ne bo moglo biti nikoli. 

20. maj 1998

Anica je začela zbirati denar za izvajalca del. Upam, da bo šlo vse brez zapletov. 

Na »dnevu odprtih vrat« danes še ni bilo nikogar … Morda bo kdo prišel popoldne … 

Nekako »len« sem. Razmišljam predvsem o prihodnosti, o mladih avtorjih, o prihodnji sezoni, hkrati pa o stvareh, ki nas čakajo v bližini: prva vaja za Fanta v avtobusu, prva vaja za Ovinek … Klical me je Vojko in pravi, da bi bilo fino, če bi obnovili Krčmarico … Morda bo res prišlo do tega. 

Razmišljam tudi o pripravi sestanka delavcev ob koncu sezone. Rad bi, da bi premislili  preteklo sezono, rad bi, da bi poskusili videti, kje so naše rezerve, kam bi se lahko obrnili, kam smo namenjeni, kako naj bi delovali prihodnje leto. Mislim, da se moramo odpraviti kam iz Ptuja in v miru v dveh dneh delati v novem okolju, nemoteni, osredotočeni na vprašanja in predvsem izven vsakdanje prakse, rutine, navade. 

Občutek imam, da nekako »spim« pred novo sezono, pred novimi »zalogaji«. Nenavaden mir je v hiši. Ivan Brač mi pravi, da se zapletajo stvari okoli poletnih večerov. Razmerja med DUUS in GIZ-om niso razjasnjena, Ivan ima malo denarja in nič praktične podpore (infrastruktura, tehnika). Žal moram zapisati tako: prav vesel sem, da obnavljamo oder. Sicer bi se najbrž glede uporabe dvorane skregali – ne bi želel namreč sodelovati v tako nedorečenih stvareh.  

22. maj 1998

Včeraj je časopis Tednik objavil članek o tem, kako ima direktor gledališča novi hobi: zamenjavaje ključavnic. Podpisan Bojan Čebulj. Članka nisem prebral, in nimam volje, da bi ga bral. Ne nameravam odgovarjati. Čudijo se, ker sem skoraj eno leto po nastavitvi zahteval, da ključev gledališča ne more imeti pri sebi nihče drug kakor delavci gledališča.  

Fantje prvo vajo Ovinka nekako zavlačujejo, ne morejo se uskladiti, vse je nekako disperzno. Morda sem sam kriv. Vendar odločil sem se, da bom vztrajal, da se režiser dobi z gledališčem in da se dogovorimo o vseh terminih in jih vnesemo v pogodbe. 

Na odru se zdaj že vidi umikanje starega lesa, vrvišča. Naenkrat deluje oder večji; kako lepo bi bilo, če bi bila to zunanja »luč«. Postavljati bodo začeli gradbeni oder.  

25. maj 1998

Sinoči je bila v mariborski gledališki kavarni prva vaja, pogovor pred začetkom študija Ovinka. Ekipa se je zbrala, izrečene so bile prve misli, postavili smo se na nekak »nizki start«. 

Danes pričakujem igralce in sodelavce za prvo vajo »Fanta«. Zdi se mi pomemben trenutek: nadaljeval bom tam, kjer smo končali s Sartrom, Krčmarico: z nam lastno etiko, filozofijo gledališča, metodiko. Proces dela bom zastavil v skladu z razmišljanjem o t.i. novem gledališču. Gledališču za novo stoletje, gledališču na prelomu tisočletja. 

Lutkarji so si prišli po lutke in njihove stvari … To je zdaj verjetno nadaljevanje članka. Ne vem, kaj se bo dogajalo naprej, vem pa eno: imamo dovolj pomembnejšega dela kakor ukvarjanje z zdrahami, prerekanji in ugotavljanjem, kdo ima prav in kdo ne. Zavod zastopa direktor in ta je odgovoren za vsebinsko in formalno poslovanje. S tem pa tudi za to, kakšen je odnos z drugimi uporabniki gledališke stavbe. Nikakor ne morem pristati na to, da bi uslužbenci Gledališča bili servis za neke druge organizacije, še manj pa, da bi lutkarji delali v okviru Gledališča Ptuj. To sem povedal Valeriji Ivanuša Školiber na začetku: če bomo kdaj delali lutkovno predstavo, - in ni rečeno, da je ne bomo, potem želim, da bo tudi to delo predvsem ali v večini profesionalno. Seveda: morda bo treba ob priliki reči bobu bob: vsaka čast ljubiteljski dejavnosti, vendar … Zelo mi je žal, ampak kot umetniški vodja še zmeraj ne verjamem v pot križanja profesionalizma z ljubiteljstvom. In občutek imam, da je generalni problem prav v tem, da imamo ljubitelji občutek, da bi moralo Gledališče Ptuj stati za njimi. Sam pa trdim, da je gledališče res na voljo vsem skupinam, vendar pod enakimi pogoji: da se uskladijo z urnikom dela Gledališča, da so v Gledališču v zadnji fazi svojega dela (adaptacijska vaja oz. generalka in nastop) in da je organizacija obiska in prodaja vstopnic njihova stvar. Drugače si težko predstavljam. V nasprotnem primeru bi lahko Gledališče delalo eno, dve svoji predstavi in ostali del leta čakalo in asistiralo pri nastajanju ljubiteljskih produkcij. V situaciji projektnega gledališča, kjer se termini igralcev natančno koordinirajo z drugimi gledališči, bi to bilo praktično nemogoče. To, da bi projekti poklicnega gledališča čakali, oz. se ozirali na dinamiko in organizacijo dela, nastajanja ljubiteljske predstave. Žal, tako je to. Ne vem, kako bi lahko bilo drugače. In prav zato od vsega začetka nisem bil za križanje med ljubiteljstvom in profesionalizmom. Res je: objoje je gledališče, vsako od njiju je lahko slabo ali dobro gledališče, vendar to je stvar filozofije. Pragma pa je takšna kot je: Gledališče Ptuj se gradi, počasi uveljavlja in nujno je, da je obvladano in obvladovano. Sicer lahko razpade že na operativnem nivoju. In zato se mora ukvarjati predvsem s sabo in svojimi probelemi. In to tako dolgo, dokler ne bo dovolj močno, stabilno, prezentno, da bi lahko v nekem deležu integriralo vase tudi ljubiteljske »težnje«. Pika, šlus.  

Z vznemirjenjem pričakujem začetek novega projekta, novo vajo. Zdi se mi, da se v hišo ali morda vame naseli s tem neko novo pričakovanje, neko novo seme, ki mu nihče ne vidi sadu, ploda, vendar je kljub vsemu tukaj. Posejano, vrženo v zemljo. In začne se gojenje in začne se skrb in začne se pozornost in začne se odnos. In od vsega tega je odvisno, kako bo seme raslo. Vemo, v kaj se bo razvilo: v predstavo, vendar vprašanje, v kakšno. In tu je toliko prostora. Tu je toliko nejasnega, tu je toliko odprtega in to je tako lepo. Tako vznemirljivo. Tako magično in tako človeško. To uhaja natančnosti, to uhaja tehniki, to uhaja načrtom, to uhaja definiranosti. Vse to je mehko, vse to je nenapovedljivo, vse to je v nenehnem gibanju, premikanju, spreminjanju. Vrenju. Ta vikend sem sedel za mizo in izoblikoval misli o »novem gledališču«. O novi metodi, etiki, procesu dela. O predstavi kot KRESovanju, RISKiranju v procesu dela. Čutim namreč, da prihaja čas, ko lahko v gledališču – organizaciji, ki smo jo ustanovili, začnemo tudi delati gledališče tako, kot bi si želeli. Ne gre za estetska vprašanja, ker o estetskih vprašanjih je mogoče govoriti kot o samostojnih kategorijah. Pač pa gre za vprašanje ravnanja s človeškim potenciali, s človeško naravo, človekovo inteligenco, čustvenostjo, odnosnostjo. Novo gledališče ni revolucionarno, ne prevratniško, ponuditi ne more koncepta, ki bi vpeljeval estetsko razlikovanje od starega gledališča. Novo gledališče je kakor življenje: v toku. V toku je bilo vedno tudi staro gledališče, vendar tega ni nikoli tematiziralo in se je ukvarjalo predvsem z rezultati svojega obstoja: s predstavo kot izdelkom. Novo gledališče bo bolj kot na predstavo osredinjeno na proces njenega nastajanja, na procese, ki jih bo predstava sprožala pri publiki in na procese, ki se dogajajo med ljudmi, ki delajo predstavo. Novo gledališče je življenje v malem. Novo gledališče ni izdelek, pač pa laboratorij, učilnica, raziskovalnica, igralnica. Novo gledališče je prizorišče oblikovanja zavesti. Sodelujočih in tistih v avditoriju. Novo gledališče ne temelji na manifestih in besedah. Novo gledališče temelji na doživetem, na nevidnem, na tistem spletenem med ljudmi, izvajalci in v končni fazi gledalci. Zato novo gledališče ne more biti razložljivo, predvidljivo in programirljivo. Novo gledališče je novo samo tedaj in toliko, kolikor je živo že v vsakem trenutku svojega nastajanja. Ne more biti rezultat dela živo gledališče, če se srečajo mrtvi koncepti in na pol mrtvi ljudje. Strokovnjaki, eksperti, umetniki. Srečati se morajo ljudje z znanjem, navdihom, ustvarjalno potenco. S prezenco. Ljudje. Staro gledališče je bilo v glavnem živo takrat, ko je njegovo živost v pretežni meri ustvarila publika. Kontekst družbenega časa, ki ga je prinesla v gledališče publika. Žive predstave so delali živi gledalci, živi časi, nemirni časi. Časi, ki so po svoji naravi bili »nevarni«, prelomni, nestrukturirani, prehodni, v toku. Časi se umirjajo. Čas teče hitreje, spremembe so postale mikro-majhne. Strukture se stabilizirajo, ljudje živijo hitreje, a vendar dolgočasneje. Ker je čas postal prehiter, nimamo več časa, da bi ga doživeli. Zato se je čas paradoksalno ustavil. Ljudje več ne čutijo njegovega teka. Zato ljudje več ne delajo v toliki meri živih predstav. Kaj šele gledališčniki. Gledališčniki ponujamo koncepte. Gledališčniki ponujamo svoje znanje, veščino, intelektualne in ustvarjalske kons-trukte. Novo gledališče lahko ponudi ponovno človeka. Njegovo lepoto, zmotljivost, poštenje, avtodestruktivnost, ljubezen, sovraštvo … Vse to lahko ponudi gledališče kot oživljeno, novo gledališče le tako, da vse to postane znova del ustvarjalcev, ustvarjalnega procesa. Ni mogoče govoriti o ljubezni, če ljubezni ne živimo. Ni mogoče pokazati sovraštva kot koncept. Ni mogoče živeti trenutka kot koncept. Oziroma: da se. Vedno bolj živimo koncepte in ne trenutke. Igralske, režijske in raznorazne druge koncepte. In koncept po svoji naravi ni življenje samo. Je opis, je poimenovanje, je označevalec. Seveda bo tudi novo gledališče koncentriralo svoj izraz, izbiralo izrazna sredstva … in v tem smislu uresničevalo nekak koncept. Vendar koncept je lahko nekaj, kar nastane kasneje, potem, po nečem, mnogo bistvenejšem: po srečanju in doživljanju konkretnih živih ljudi v konkretnem, živem trenutku. Ne morejo igralci živeti hipne konkretnosti na odru, če ne živijo hipne konkretnosti v procesu dela. V starem gledališču ustvarjalci med seboj živijo kot koncepti (koncept režiserja, koncept igralca, koncept dramaturga …) in pričakujejo, da bo izdelek poln hipnega življenja. Nemogoče. V novem gledališču se ne bo dalo živeti po konceptu. Koncept bo treba plesti in razvijati skupaj. Staro gledališče je baziralo na konceptualnem mišljenju in manipuliranju za dosego cilja. Novo gledališče bo baziralo na procesnem mišljenju in sodelovanju za izoblikovanje, zasledovanje vedno drugačnih, vedno novih in vedno avtentičnih ciljev. Kakšni so ti cilji ne more vedeti samo režiser, ker so to potem njegovi cilji. Režiser svojih ciljev ne more adekvatno posredovati svojim sodelavcem. Ker jih lahko samo opisuje, doživljanja svojega razumevanja cilja pa sodelavcem ne more prenesti. Zato lahko sodelavce samo bolj ali manj uspešno manipulira in vodi proti svojemu cilju. Novi režiser bo želel videti na odru doživljanje vsakega sodelavca in bo poskusil spraviti to doživljanje v nek nov, kvalitetnejši red⁶⁵. 

20.49 h 

Vaja je bila odlična. Kontakt odličen. Uvoda odločitev z rizikom iskrenosti prava stvar. Čisto drugače smo začeli. S čisto drugačnim startom, čisto drugačno energijo, startno osnovo. Občutek tako silno drugačen, da bom moral še premisliti, ali je tak uvod res edini razlog in predvsem, kako naprej ohranjati tako dober kontakt. Tako dober stik. Kako ga peljati naprej, kako biti konstruktiven, kako voditi, pa ne vleči, kako usmerjati, pa ne dajati odgovorov, kako oblikovati pa ne vsiljevati, kako izvleči iz njih najboljše, pa jih vendar uskladiti s svojo vizijo. Da, to so prava vprašanja. Kam bomo prišli? Kako dolgo bom uspešen? Koliko časa ne bom popustil in bom vztrajal na aktivnosti, na pobudah, na kongruentnosti? Veliko pričakujem od tega dela. Kako dobro smo začeli! To ni res! Uroš Rakovec se je čudil, da ves teater pomaga pri obnovi, rušenju odra. Ja, to je fino: skupaj držimo. Vemo, kaj delamo. 

Dan je bil spet nekako prekratek. Še bi vadil. Vaja je minila ena-dve-tri. Prav žal mi je, da bodo zdaj vmes počitnice … Delal bi kar naprej. 

(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji

65 - Očitno sem “tako noter padel” - v obnovo, finance, varstvo pri delu, telefonijo, ISDN, spletno stran ... - da sem potreboval kar “daljši prosti spis” na temo, zakaj sem primarno tukaj, kjer sem. Da sem spomnil samega sebe, zakaj sem pravzaprav tu: Zaradi gledališkega ustvarjanja. Je pa hkrati res, da sem vedno videl umetniške in poslovne vidike našega dela popolnoma povezane, skoraj zlite. Ločevanje med njimi se mi vidi bolj kot nekakšna miselna igrica; zato, da imam(o) občutek, da so stvari raz-delane, raz-stavljene in raz-členjene ter na ta način (kao) bolj obvladljive, pod kontrolo. Razmerje med “umetnostjo” in “poslom” vidim danes približno tako kot vprašanje razmerja med “duhom” in “materijo”; ločevanje je za “deco strašit” in/ali “učene članke pisat”. (Na eni in drugi strani, jasno.)

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 

14. april 1998

Oddal predlog organiziranosti poletnih večerov, oddal predlog za prireditve “Ptuj od leta ‘69”, začeli smo se pripravljati na obnovo odra. 

Delovni dan v pisarni je zaključen. Z diskete bom zbrisal fajle, ki so obdelani. Najbolj srečen sem, ko grejo stvari ad acta. 

Jutri ob 9. uri srečanje z g. Vidovičem na MOP. Glede dopustov, obnove odra, regulatorja ... pa nenazadnje tudi stimulacije, morda omenim svoje stanovanje ... 

15. april 1998

Sestanek pri g. Vidoviču je bil hiter in ploden. Zvedela sva z Anico vse, kar je bilo bistveno. Seveda o stanovanju nisem govoril, ker ni pomembno ... Hm. 

Pogovor z Renejem⁶⁰iz Maribora. Zanimiv fant, njegova razmišljanja se mi zdijo zanimiva ... Morda se bomo kdaj v prihodnje dogovorili za sodelovanje. 

16. april 1998

Ob sedmih sem se podal v pisarno. Ves čas razmišljam o obnovi odra. O denarju. O delih, ki bi jih bilo treba vse narediti ... Ali bo dovolj denarja? Koliko bomo lahko naredili? Kako si zagotoviti najkvalitetnejšega izvajalca? Kako zagotoviti, da se bo držal rokov? 

Danes smo zmenjeni z Darkom Štandekerjem⁶¹. Prosil ga bom, da nam bo svetoval glede železne konstrukcije, glavne zavese, sistema vrvišča in cugov⁶². 

Pomislil sem na Francija Korošca ... Morda bi se on lotil cugov?, morda celo sistema glavne zavese? 

17. april 1998

Sestanek z Darkom Štandekerjem je bil več kot ploden: povedal nam je kup stvari. Bili smo skupaj od 11. ure pa vse tja do poznega popoldneva. Kaj naj napišem? Če ne bi govorili z njim, bi si jaz vse predstavljal marsikaj drugače. Koliko informacij … koliko namigov za rešitve, koliko pametnih vprašanj! Peljal sem ga na kosilo, mu poklonil dve buteljki in vem, da je to nič v primerjavi s tem, koliko nam je pomagal. Res, velik frajer in velika “ljudina”. 

Zdaj imam predstavo, kako peljati projekt. Vem, kaj je bistveno in vem, česa si ne želim. Tako danes lahko gremo v akcijo. Z iskanjem ponudb, z formiranjem komisije, z odločitvami - zdaj, ko vemo, kaj si v bistvu želimo. Oziroma bolje: česa nočemo. 

Kaj je moja glavna želja: da bi z 4.9 mio Sit, o katerih govorimo, naredili čim več in čim bolje. Naredili smiselne stvari, uporabne, in če se le da tudi vidne v dvorani. In se pri tem izognili (čim bolj) “zgubljanju” denarja med posredniki, podizvajalci, kooperanti. In pri tem upoštevati zakon in pri tem upoštevati predpise in vendarle ostati realističen. 

Zjutraj se zbujam ob 6.30 in danes sem šel kar v službo. Zdaj me je ta obnova tako “prijela” ... Počutim se vse bolj direktor, nič več režiser, nič več “umetnik”. Mislim, da bom to razmerje po poletju v celoti obrnil.  

Danes smo pospešeno sprejeli načrt dela za obnovo: šlo je ven povpraševanje privatnikom za obnovo kovinske konstrukcije in za elektroinštalacije. Prav zanima me, kakšni bodo odzivi. 

Malo me skrbi pravna plat tega početja. Vse skupaj na papirju zgleda zelo hudo, vendar dela, ki bodo narejena niso velika umetnost ... Varnost bo silovito povečana, res pa je, da se skušamo izogniti izvedbenim načrtom. Predvsem mi je všeč to, da delamo kot ekipa: sodelujemo, dopolnjujemo se, poslušamo, zavračamo ideje in dajemo nove predloge. Morda celo malo preveč čutim, da imam zadnjo besedo vendarle jaz. Ampak, mislim, da se je tokrat bilo treba hitro odločati, kajti večina podatkov je bila  znana.  

Dobivam prve odgovore na domačo stran na internetu. Pravijo, da so problemi s šumniki. Tomaž je menda nekaj tudi spremenil v uvodu in na domači strani ... Bom pogledal ... Je pa zlati: ponuja nam pomoč in je pripravljen poslati kakšne programe. Žal imam premalo internetnga znanja, da bi lahko govoril z njim. Zdaj bom počakal, da Milan spelje stvari do konca in se posvetoval z njim. Nato pa bomo stvari po potrebi spreminjali. 

Težave s pihalnim orkestrom: odšli so, pustili stole, stojala ... Marijan in Irena pa bi morala pripraviti oder za ponedeljkovo predstavo. Smešno: bolj ko se nam zdi, da delamo pravzaprav uslugo drugemu, bolj je ta do nas “jebivetričen”. Hecno je, da se ljudem zdijo neke stvari kar samo po sebi umevne. Najbrž res ne vejo, da niso edini na odru, da imamo tudi druge prireditve. No ja, ko bo kulturni dom zgrajen, teh težav več ne bo, he, he, he.⁶³ 

22. april 1998

Spet ne sledim z zapisovanjem. Tako hitro se odvijajo stvari. 

Najprej: naredili smo korak v obnovo: zbiramo ponudbe za izvajalce kovinskih in elektro del. Imamo imenovano komisijo in 11. maja bomo odpirali ponudbe.

Kar je še pomembneje: Franci Korošec meni, da bi lahko naredili motorje. In to ne bi bilo dosti dražje od vitel. Ko se vrne iz Nemčije, bo povedal ceno. 

Klical me je Brane Kraljevič: morda bomo šli v koprodukcijo z Dialogom prostitutke s stranko (D. Maraini). Po prvomajskih bova govorila dokončno o tej stvari. 

Pojačati smo si dali računalnike (z RAM-I, pri meni smo pa menjali tudi procesor. Res, stvar zdaj dela sto krat hitreje, imam tudi zvok in CD-rom… ) Tudi grafika je boljša, tako da je prav neverjetno, kako se vidi razlika. 

Danes gostovanje v Ljubljani. Srečanje s Kardumom. Kaj bom izvedel? Kako bo država ravnala s takimi, kot smo mi? 

In obisk v MGL? Upam, da bo predstava dobra. Morda je dvorana tam celo prevelika. 

Že nekaj noči se mi sanja o prenovi odra. Nocoj sem sanjal, da se je gledališče, polno gledalcev, zrušilo. Prišlo je do potresa oz. do tega, da je konstrukcija popustila. Gledališče je bilo podobno Shakespearjevemu gledališču – pod odprtim nebom. In nenadoma se je začelo podirati. Ljudje so bežali in se reševali. Vendar ni bilo v sanjah ne krvi ne groze. Pravzaprav bolj nekak spektakel … Le kaj pomenijo te sanje. Upam, da nič slabega. 

V mislih si predstavljam naš prenovljen oder. Če bi bili res električni cugi, če bi imeli dobre luči, če bi imeli opera platno, če bi morda kdaj v prihodnje imeli celo kakšno hidravlično pogrezalo oz. pogrezljiv praktikabel⁶⁴ … S tako opremo bi že lahko pričarali kakšno odrsko potegavščino. Tako bi kljub majhnosti odra lahko tudi kaj „zacumprali“, kar nikakor ne bi bilo slabo. Vse to okrog tehnike mora biti po mojem mnenju vezano na ljudi, ki so iznajdljivi in ki imajo radi gledališče. Izumljanje za naš mali oder jim mora biti v izziv. Kajti velikim firmam, ki se bavijo z odrsko tehniko smo gotovo premali zalogaj (finančno in dimenzijsko). 

23. april 1998, 14:34

Sinočnja predstava v MGL je bila dobro obiskana. Polna do 16. vrste. Dolg, prisrčen aplavz. Igrala sta super. Še posebej dobra se mi je zdela Vesna. Fino, zares fino. Vesel sem bil. Bilo je nekaj prijateljev: Nataša Rus, Dare Čuden, Klemen … Bilo jim je všeč… Predvsem pa sem zadovoljen zaradi obiska. 

Bil na sestanku s Simonom Kardumom na Ministrstvu. Na kratko: pomembno je, da smo uvrščeni na zemljevid slovenskih gledališč… Velikih sprememb ne pričakujem. Problemi so veliki in naš je pravzaprav premali. 

Srečal Nevenko Gerl. V prvi polovici sezone bo oder zelo zaseden. Kako bomo speljali njeno premiero, Dedka mraza … 

24. april 1998, 08:55

Sinoči je bil tukaj gospod Schlamberger. Pogovarjala sva se o zavesah, prenovi gledališča, o možnostih, cenah… Neverjetno šarmanten gospod. Upam, da bova sodelovala.  

Slišim, da so 3-je električarji prišli gledat oder in predvidevam, da bodo oddali ponudbe. 

Upam, da se bo poleg g. Forstneriča prijavil še kak drug kovinar, da bo razpis veljaven. 

Čudi me, da se ni javil Matjaž Latin. Ne vem… zdi se mi nekoliko neodgovoren. Upam, da je to samo „umetniška raztresenost“. Poletni projekt namreč mora biti dobro voden in programiran, sicer bo kaos, kar pa ne bo o.k. 

Tako. Glavne stvari so zaključene. Občutek imam, da obvladujem stvari oz. da se jim prepuščam ravno dovolj. Zdi se mi, da se lahko v prihodnje začnem ukvarjati z novimi stvarmi: z režijo, ustvarjalnostjo, Fantom, teorijo gledališča … Z „mehkimi“ stvarmi.  

Veselim se obnove odra. Zelo. Zelo. Prav zanimajo me predračuni. Komaj čakam, da dobimo kuverte, jih odpremo in začnemo z delom. Če bi se stvari izpeljale resnično lepo, bi rezultat lahko bila srčkan oder. Dobro opremljen, lep, čist, pregleden, z vtisom, kakor da je več prostora. 

28. april 1998

Tako. Zdaj je na računalniku program za prijaznejše delo s http datotekami. Po praznikih bom naučil Matejo, da jih bo začela pisati. 

Sicer je pa dan bil miren. Mateja je sprejela kar nekaj rezervacij za predstave v maju. 

29. april 1998 11:35

Tako. Aprila je konec.  

Razmišljam o prenovi odra, o Fantu v avtobusu, o morebitnem sodelovanju s Poletnim festivalom Koper, o prihodnji sezoni in še enkrat o prenovi odra. 

Se nadaljuje.

***

Pripombe in komentarji: 
 

60 – “Rene iz Maribora” bo nekoč postal direktor ptujskega gledališča. 

61 – Darko je bil dooooolgoletni šef odra v SNG Maribor. S tonami izkušenj in predvsem ljubeznijo do umetnosti. Na odru je omogočal vse, kar smo gledali v času Tomaža Pandurja; ni je bilo stvari, ki ne bi bila mogoča. Po mojem odhodu s Ptuja sva bila sodelavca v SNG MB in spoznal sem ga še bolje. In ko so spet minila leta, sem ga nekoč, zdaj že svobodnjak, znova pripeljal na Ptuj, da sva skupaj sanjarila: kako bi bilo, če bi se en “prekat” praznih prostorov tam v Q-Centru spremenil v gledališko dvorano. Ja, tudi 400 ljudi bi se dalo spraviti na tribuno. Darko mi je skiciral oder, postavitev, zaodrje ... Lahko sem si kar predstavljal. (To je bil nek čas, ko sem sanjaril, da bi se lotil privat produkcije, na enem/istem mestu; parkirišče - je, avtocesta - blizu, infrastruktura - je; ko bi se trgovine zvečer zaprle, bi se odprl privatni teater. Ostalo je – hvala bogu – pri sanjarjenju. Ampak Darko se je znova izkazal kot odličen sopremišljevalec, operativec, realizator, ki pa absolutno ve in čuti notranji smisel ideje. Malo je takih ljudi, ki so zmožni takega razpona; med pragmo in telosom. Zato sem na tem mestu moral pokomentirati malo več. (In si pri tem ta hip mislim še to: Ko se je dogajala obnova ptujskega gledališča - le zakaj ga niso vključili ... Škoda, da ga niso. In dobro, da, recimo, Davida Orešiča so (za elektro-osvetljevalni del).) 

62 – Naj pojasnim za negledališčnike besedo “cug”: slovensko je pravilno “vlek”. (Saj, na Štajerskem je to precej jasno; durhcug - vemo, kaj je; ko skoz vleče, tudi Ampak "vleki" v gledališču ne reče nihče. Gre pa za vrvi, vrvišče, vleke, cuge torej, na katerih visijo zavese, scenski elementi, ki se jih potem dviga in spušča in s tem spreminja odrski prostor oz. scenografija za neko uprizoritev. Danes te cuge poganjajo motorji, vrvi pa so zamenjale jeklene pletenice. No, in v ptujskem gledališču so ti cugi bili takrat res še iz vrvi. Dobesedno: vrvišče. Kolesca – vodila, po katerih so “letele” te vrvi pa lesena! Nad odrom je bil en kup lesenih kolesc – si lahko predstavljam: struženih še na roko – ki so rahlo cvilila, ob strani pa debele vrvi s protiutežmi, da si vse to dvigal in spuščal. Zadeva je bila tako “predpotopna” da je direktor Gledališkega muzeja Slovenije – mislim, da je bil že Ivo Svetina – poslal na Ptuj uradnega fotografa, da je vse to poslikal. (Bilo bi zanimivo iti to poiskat v Slovenski gledališki institut – tako se danes imenuje nekoč Gledališki in filmski muzej). Ja, to je bila dediščina. Potem pa smo jo odmontirali in je šla za vedno. Si predstavljate, da bi gledališče obnovili v starem “kičastem slogu” (pozlata, štukature, žamet, lože, lestenec, parket ... - saj ste bili v Stari dvorani v MB ali v Varaždinu ali v ljubljanski Drami ..), da bi ohranili staro leseno vrvišče in to čez dan za par evrov vstopnine kazali turistom? Pred dnevi so v Zagrebu odprli HNK2; stari HNK - historicističen, HNK2 polivalentna, nova, sodobna dvorana na obrobju centra Zagreba. Podobno že dolgo v Petersburgu: Mariinsky Teater - stavba, gledališče iz carskega obdobja; Mariinsky2 pa pač sodobna zgradba. Ja, zgledi so (bili in vedno bodo). Ni treba iti daleč. Ko boste kdaj hodili recimo po Celovcu – poglejte kako so tam dozidali/povečali  Mestno gledališče. Omenjam ga, ker so imeli “isti problem” kot na Ptuju: kako prenoviti obstoječe gledališče in povečati prostor? Kako ohraniti staro in vendar dodati nov volumen? Pa so – dozidali pogumno, modernistično, s stekleno intervencijo. Šarf, bi rekli. Gotovo marsikomu ni všeč; a deluje; ne moreš “ne videti” in se ne čuditi. Lahko ti pa je seveda všeč ali pa ne. 

63 – Tile moji he-heji pa že morda malo kažejo, da sem postajal počasi tudi realist ali kako ali kaj? Da sem že znal raz/brati “novorek”, “politorek” in raznorazni čvek? ... Sem pa zdaj prestrog in morda krivičen. Kajti: “v zraku” se pač skozi čas pojavljajo različne ideje in zamisli; ene preživijo, druge ne. Kulturna dvorana pač ni preživela. Mogoče tudi zato ne, ker so namenili denar za obnovo gledališča. Ja, lepo bi bilo imeti denar za eno in hkrati za drugo. Kar se pa časa tiče: sam sem prepričan, da bo nekoč v prihodnosti prišlo do koraka naprej, t.j. nazaj: obnove obnovljenega gledališča v smer “nazaj” in gradnja resne, sodobne, večnamenske (polivalentne sem slišal, da so temu rekli Hrvati) za čase naprej. Nekoč. Ko bo za to denar. Za zdaj so pač premišljanja in ideje “kolapsirale” v stvarnost, kakršna je ta hip zmogla biti.  

64 – izraz za podstavek. Nekoč klasika 1 x 1 m velik, visok 17, 34, ali 51 cm; danes nastavljivo po višini poljubno, standard 2 x 1 m. Če imaš denar, dobiš zelo lahke, aluminijaste; no, ni da ni. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 

***

16. december 1997

 Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki. 

--- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico³³ rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona³⁴ in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel... 

Na predstavo prideta Andrej in Andreja³⁵. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.   

17. december 1997

Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.  

Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.  

19. december 1997

Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena³⁶ pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu. 

Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral. 

Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju. 

Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.  

Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo. 

23. december 1997

V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor! 

Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes. 

Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne. 

Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje. 

Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo. 

Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov? 

Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?³⁷ Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat³⁸, pihalci - Branko Horvat³⁹, občina - Menoni⁴⁰ ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...  

Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano⁴¹, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ... 

30. december 1997

Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek⁴²: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja. 

Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču. 

Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži⁴³. 

 
(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji: 

33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.

34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.

35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno. 

36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco. 

37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem. 

38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole. 

39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta). 

40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.

41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉) 

42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo. 

43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4

***

27. oktober 1997

Noro, kaj vse v gledališču manjka kar zadeva varnostne predpise, dokumentacijo …  Pustimo … Ker je vse tako enostavno, v glavnem povezano z denarnimi vložki. 

Menda so v dnevnem biltenu BS objavili moje pismo, ki sem ga poslal na BS. Jernej Lorenci mi je rekel, da sem dobro napisal. Sam še nisem bral (ali so objavili v celoti ali odlomke, to me zanima). 

Marjan za ta mesec ne bo imel stimulacije. Zdi se mi, da je nezadovoljen in da mi bo prišel povedat, kaj misli. Zdelo se mi je, da mi bo nekako malo pogrozil, kaj vse se lahko zgodi, če se bomo šli tako – verjetno ostro, suhoparno, dosledno, kakor sem sam nastavil z novimi pravili (stimulacija za več kot dobro opravljeno delo, odbitek od plače, če delo ni v redu narejeno). 

31. oktober 1997

Včeraj sem se pogovarjal z g. Špoljarjem¹⁶. Prosil me je, da bi revizorski hiši, ki je kupila stanovanje od Kogejev¹⁷, omogočili normalno delo in adaptacijo vhoda med stavbo gledališča in hiše ob gledališču. In prišla sva seveda tudi na delo v gledališču Ptuj. Rekel je, da bi morali iz tega gledališča kaj narediti. Se zanimal za obnovo in menil, da bi s podpisom dolgoročnih sponzorskih pogodb lahko najeli kredit in šli v prenovo. Vprašal me je tudi, kaj se mi zdi, kaj bi bilo bolje: prenavljati stavbo tu ali graditi novo kje drugje. Pa sem rekel, da bi bilo bolje tu, saj bi nova fasada dala tudi zaključek Prešernovi ulici. 

Predvsem sem se zgrozil, kako preprosto govorijo ljudje o tako velikih denarjih, o katerih sami komaj sanjamo. Morda pa je ravno v tem keč… 

V Večeru je prispevek o posvetu na temo kultura, ki je bil v CD. Omenijo tudi nas, ko govorijo o podpisu devetih slovenskih gledaliških hiš, pod skupno sestavljenim dokumentom in pripombami na teze, ki jih je pripravilo ministrstvo. 

1. november 1997 

Kako fino je, ko je gledališče razprodano. To se je zgodilo z nocojšnjim gostovanjem PDG-ja, predstava DVA. Fino se je bilo srečati z Veroniko in Jožetom. Fino je bilo srečati stare znance in nekdanje sodelavce, res fino. 

Vesel sem, da bo predstava polna; verjamem pa tudi, da bo odziv dober in da bo predstava dobra. Saj se mi zdi, da imamo dobro (vedno boljšo) publiko. Zdi se mi, da čutim vedno več neke pripadnosti ljudi k temu gledališču. Vedno bolj se pozabljajo spori in nesoglasja, vedno bolj ljudje želijo videti dobre stvari in jih drugo ne zanima. In to je prav tako, se mi zdi. Morda si domišljam, ampak očitno vabila in oglasi v medijih zaležejo. Zdaj bi se bilo treba truditi, da bi ljudi, ki pridejo na gostovanja tujih gledališč obdržali in bi prišli na vsako predstavo v gledališče. 

7. november 1997

Goga pravi, da so SOBE fantastičen tekst. Ja, tudi meni se zdi tako. Fino, da je motivirana. Pravi tudi, da se ji zdi Vesna Slapar zelo zelo iskrena igralka. Ja, vem, da bo to fina predstava. 

9. november 1997

Otroška matineja. Prvič. Koliko bo ljudi. Kar nekaj rezervacij je. 

Sosedje – revizorji začenjajo graditi svoj vhod med našo kletjo in zadnjim vhodom v gledališče. Mislim, da bo lepo izgledalo. Hm, in stalo tudi nekaj nas: popravilo žlebov na vzhodnem delu gledališča – tam, kjer je bojazen, da bi sneg pozimi zgrmel na glave sosedov. 

Napisal sem dopis Čelanu¹⁸ – predlagam mu, da začneva delati na skupnem projektu SOBE. Prav zanima me, kaj bo iz tega. Ko sem ga poslušal, sem dobil vtis, da misli, da bi se lahko veliko naredilo z nekakšnim ustreznejšim pristopom do potencialnih sponzorjev… Vprašanje (moje) je pač žal banalno: koliko se bo proračun projekta povečal na račun najinega sodelovanja? Bomo videli. 

Mateja je izdelala statistiko prejšnje sezone. Zdi se mi, da so podatki kar zgovorni in da merimo prave stvari. Odslej bomo to počeli ob koncu vsake sezone. Razmišljam pa tudi, da bi rezultate obdelali tudi polletno, zato da bi lahko ocenjeval stopnjo napredka ali nazadovanja z istim obdobjem v preteklem letu. 

Marjan je zbolel. Kar vidi se, kako se stvari spravijo iz reda: Irena¹⁹ in Tomaž sta vskočila in prevzela njegovo delo. Odsotnost enega človeka takoj pomeni neke vrste mali alarm. To je najbrž dokaz, da nas ni preveč, da ima vsak svoje jasne zadolžitve. Ali pač pomeni, da bi lahko delali tudi z enim človekom manj? Gotovo nekaj časa, na dolgi rok pa ne. Morali bi pač jemati ljudi prek študentskega servisa ali kaj podobnega. 

Ravnokar mi pravi Anica, da bo matineja skoraj polna! Odlično. Morda bi jo lahko ponovili nekje zgodaj spomladi… 

Veliko razmišljam o predstavah, ki jih kupujemo: cene, cene, cene. Začnejo se pri 450.000,00 sit in tja do 650.000,00 sit. Kajti: ljudje bi radi komedijo, ljudje bi radi videli na odru veliko ljudi. In na oder velika scenografija ne gre in velika predstava veliko stane. Ob goriškem gostovanju, ko je bilo gledališče polno, imamo inkasa okoli 200.000,00. Predstava pa je stala 250.000,00. Torej minimalni minus. Kaj pa pri ceni 400, 500.000,00 ? Ne vidim rešitve. Hkrati pa vem, da je seveda ljudem treba dati najbrž raznovrstno ponudbo, tudi to, kar si želijo. 

Ja, otroška matineja je bila popolnoma polna. Pravzaprav smo zamujali, ker ljudje pridejo pozno po karte. Prišlo je tudi do nekaj napak – dvakrat prodane karte. Ja, želimo si, da bi bilo polno, ko pa je, pa imamo probleme… Hudiča, morali se bomo nekako bolje organizirati, kar zadeva predprodajo in prodajo vstopnic… 

10. november 1997

Otroško predstavo še kar naprej igramo… Lepo. Človek kar zančne razmišljati, ali morda ne bi postali kar gledališče za otroke...  

Altius - Gledališče Ptuj: Ja, res je: nismo plačali oblikovanja logotipa in štampiljke - to je moj dolg iz januarja 1996. Hkrati pa je res, da je Franci naročil izdelavo plakata za Fausta, kar je bil v resnici projekt Društva umetnikov in ustvarjalcev - za to pa ne obstaja nobena naročilnica, pač pa samo faktura Altiusa... Itd. Itd. Itd. Dolgovi, dolgovi, dolgovi. Kdaj bo tega konec? 

***

Pripombe in komentarji:   

16 – Zlatko Špoljar. V tovarni Talum vodilni ... računovodja? Finančnik? Kasneje član Uprave Talum d. d.

17 - Gledališče je imelo pisarne najprej v majhni hiši ob gledališču (kasneje jo dobi nazaj Cerkev; danes v njej Karitas.) In prvi sosedje spodaj so postali revizorji, Auditor. 

18 - Dr. Štefan Čelan, ustanovitelj in prvi direktor Bistre, znanstveno-raziskovalnega središča, ki je nastalo kakšno leto pred ustanovitvijo Gledališča Ptuj. (O tem času nekaj malega pišem tukaj.) Kasneje, v času obnove gledališča, je Čelan bil župan MO Ptuj. 

19 – Irena Meško - rekviziterka, garderoberka, inspicientka. Zelo sem vesel, da je Irena (nedavno) dobila nagrado za življenjsko delo, ki jo podarja Društvo gledaliških režiserjev. To je veliko priznanje. Irena si ga zasluži. In tudi izraz dejstva, da režiserji še kako cenimo vse poklice v zaodrju; ker se predobro zavedamo, da je gledališče skupinski “šport”. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 

**

3. oktober 97’

Mimo je Petrova premiera. Fino je bilo. Predstavo Anica že pridno prodaja. Po mestu slišim, da je otrokom stvar zanimiva, da se otroci doma igrajo Kumine in Bartolomeja ... In to je dobro.  

Še je nekaj težav s projektom glede sponzorskega denarja. Drugače pa čutim, da je ekipa doživela delo na Ptuju kot zanimivo in da so se dobro počutili. Peter celo pravi, da je to najboljše gledališče. Kjer se da delati tako kot si želiš. Tudi z delavci gledališča je bil zadovoljen, še posebej poudarja Marijana. 

Zdaj so pred premiero “Rusi”⁸. Tako jih vsi kličemo. Ogledal sem si generalko. Ja, gre za realizem v uprizoritvenem smislu. Igra je težka, za igralca zahtevna, treba je izigrati mnogo nians, poltonov, različnih podtekstov... Sam se sprašuejm, kako se bodo nanjo odzvali gledalci. Zdi se mi, da že kar nekaj časa na Ptuju ni bilo tako “preproste” (v uprizoritvenem smislu) predstave. Kako se bo gledal ta realizem? Zdi se mi, da je lahko v redu, če bosta pritegnila gledalce na začetku in če jima bodo verjeli. Sicer pa bi lahko izgledalo tudi malo hm... kaj naj rečem: na četrt amatersko. Z več hotenja in ambicije kakor pa se nato vidi v izvedbi. Najbrž bi to morala igrati nekoliko starejša igralca in to že skoraj nekakšni zvezdi... Ne vem. Vsekakor zelo me zanima, kako se bo odzvala publika. 

Preseneča me, da smo dobili v nabiralnik ob gledališču kar nekaj formularjev, kjer nam potencialni obiskovalci sporočajo, da bi želeli biti obveščeni o dogajanju v našem gledališču na svoj dom. Fino se mi zdi to. 

V ponedeljek naj bi začel delovati Janikin bar - gledališki klub. Upam, da bodo ljudje veseli nove pridobitve in da se bodo tudi zaradi tega pri nas bolje počutili. 

Anica je končala vse plane za 98’. Tako za MOP kakor tudi za Ministrstvo. Zdi se mi, da sta oba plana zelo dobro pripraljena. Če bi uresničili vsaj tri četrtine načrtovanega, bi bilo to odlično. Stvari se mi zdijo sicer dobro zastavljene, vendar je vse vprašanje denarja. Vsaj kar zadeva investicijsko vzdrževanje (oder in Hercegova).  

Še veliko stvari se dogaja na enkrat. Zdaj, ko sem v Kranju, se mi kar včasih stoži po Ptuju, začutim, da nimam stoodstotnega stika s firmo. Delo kljub temu dobro teče. Hkrati pa mi distanca omogoča razmišljanje v velikih zamahih, lokih. Lažje vidim prednosti, šibke toče in vrzeli v našem delu. Ko sem samo doma, se začnem zgubljati v nekakšnih podrobnostih, detajlih in malenkostih. 

Prav ta vizionarski del se mi v zadnjih dneh zdi tako pomemben. Namreč vprašanje: kaj je tisto, zaradi česar imamo možnosti, da ostanemo “na sceni”, na “trgu”. 

V torek imam z go. Marjano Ravnjak intervju na Radiu SLO, 3. program. Čutim, da se moram pripraviti. Biti jasen, odkrit in nekako “spodbuden”. Vem namreč, da je ob umetniških vprašanjih in dilemah vodenja gledališča na Ptuju lahko veliko pomislekov glede smeri razvoja gledališča. In tu želim jasno in trdno zastopati svoja stališča in poglede. In pokazati smernice za možen razvoj. Glede na to, da vse te elemente zelo dobro poznam, mislim, da ne bi smel biti problem. Želim pa se nekako tudi vživeti v nekoga, ki zgodovine gledališča na Ptuju ne pozna in mu v kar se da strnjeni obliki in z najnujnejšimi podatki omogočiti vpogled v bistvo, jedro razmišljanja glede Ptuja. 

4. oktober 1997

Delal sem danes. In spravil stvari spet nekako na “zeleno vejo”. Pripravil sem se na ponedeljkov sestanek, se zorganiziral, pripravil materiale za Ravnjakovo. 

Kličejo za Strojepiski. Fino. 

Berem Der Spiegel in se informiram o dogajanjih po nemškem področju. 

Veselim se začtka dela v Mariboru, kajti zdi se mi, da bo to uvod v novo metodologijo dela, ki jo bom vpeljeval tudi na Ptuju. 

5. oktober 1997

Generalka Strojepisk. Zelo so popravili zadevo od prejšnjega tedna. Toda komaj sem zbrano gledal, ker sem se v sebi jezil od nestorjenega dela naših delavcev na odru. Marijan me je oni dan prepričal, da ni treba tehnične vaje. In zdaj je rezultat amaterski: zavese postrani, nepribiti praktikabili, nepravilno spuščene sufite... Grozljivo. Resnično sem jezen in komaj čakam ponedeljka, da se bom “izkašljal”. Še razmišljam, kako naj ukrepam. Po eni strani sem si sam kriv, ker sem dopustil, da ni bilo klasične tehnične, po drugi pa sem pričakoval, da bo Marijan sam videl, kaj ni v redu. 

Zdaj razmišljam o tem, kako natančno moram stvari definirati (cilno stanje) in jih pravočasno kontrolirati (stanje v procesu), zato da bi še bilo dovolj časa za popravke in da bi na koncu bilo vse tako, kot si želim. 

6. oktober 1997

Jutro, ura bo sedem. Prav zanima me, kako bom speljal ta sestanek. Želim biti odločen in neomajen. Ni kaj. Sicer čutim, da nadiranje in trda roka ni moj stil, ampak stvari je treba zatreti v kali. Ni kaj. Sicer ne bo v redu. Ne moremo doma imeti nezanesljivih odnosov, od gostujočih ekip pa terjati doslednost, natančnost, držanje terminov in rokov. 

Bolj sem nervozen, kakor da bi moral dvigniti glas v kakem gledališču, kjer režiram. Neverjetno.  

Ob 18:20 

Mislim, da je jutranji sestanek zalegel. Nisem bil nesramen, vendar odkrit in jasen. Mislim, da so razumeli, kako naj se vedejo. 

Res, moral bom povečati stopnjo kontroliranja in sprotnega korigiranja. Prehitro sem si predstavljal, da je prilagoditev na nove zahteve bila že osvojena. 

V SNG v MB sem uredil, da bosta Marjan in Tomaž⁹ šla na prakso pri mojem projektu Lederksiht. 

(Se nadaljuje)

*

Pripombe in komentarji:

8 - skupina slovenskih študentov dramske igre, ki se je v tisem času vrnila s študija v Moskvi (Igor Korošec, Simon Dobravec, Vanja Slapar Ljubutin, Iztok Bevk ... mogoče sem koga še pozabil. Po vrnitvi v Slovenijo sem jim dal možnost, da se pokažejo. Oni - mladi in neznani, naše gledališče - takisto ...

9- Tomaž Bezjak - lučni in tonski mojster. Sam je leta in leta vodil luč in ton in diaprojekcije (videa še nismo imeli) in sočasno izklapljal luč v dvorani, (ki ni bila vezana na isti regulator kot odrsek luči.) Neverjetno talentiran. Ko bom čez leta odšel v Maribor, ga bom povabil s seboj. In ja, danes je Tomaž v SNG Maribor šef luči. Bil pa mi je tudi nekakšen "model" za lik Tamaša v mojem romanu o zgodovini prihodnosti Ptuja z naslovom 69.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!

1996
ali: Še 28 let do tridesetletnice.  ;-)

Govor malemu človeku
Polovične resnice

Dobro. Tu smo. Javni zavod Gledališče Ptuj je bil decembra 1995 ustanovljen.
Stvari so se odvile, kakor je bilo predvideno leta 1993 v Modelu za profesionalizacijo Gledališča Zato. in pogodbo med Zato.-jem in Občino Ptuj.

Z ustanovitvijo Gledališča Ptuja skupina Zato. več nima razloga za obstoj. Svoj cilj je dosegla.
Šli smo vsak po svoje. Igralci v službe v gledališča po Sloveniji, sam sem po/ostal v.d. na Ptuju.
Se bomo kdaj še zbrali? Še sodelovali? Neke stvari so mi že hodile po glavi. (“Ruda in Tona” denimo.)

Čez par let, tam okoli leta 2000, bom tako predrzen, da bom vihal nos in užaljen ugotavljal, češ da občina ne želi več razvoja Gledališča Ptuj. Ker ne želi zaposliti štiri igralce, nekdanje Zato.-jevce. Ker ne želi začeti obnove stavbe. Iz ptujskega gledališča bom odšel v mariborsko Dramo. Nek lokalni politik je menda takrat izrekel preroške besede: “Samo se na Ptuj ne bo vrnil nikoli več; dokler sem jaz tu, ne.” Ampak, do tja je še kar nekaj časa. Še marsikaj zanimivega se bo zgodilo pred tem.

V novem javnem zavodu Gledališče Ptuj bodo kmalu zaposleni Anica Strelec Bombek (računovodstvo, finance, organizacija, producentstvo, prodaja predstav, marketing, stiki z javnostjo in nisem prepričan, da še ne kaj - in mimogrede: vse to več kot odlično!), Marijan Pišek (odrski mojster, mizar, hišnik), Irena Meško (rekviziterka, garderoberka). Vsi so nekako skupaj z zgradbo prešli iz ZKO-ja v nov zavod. Tomaž Bezjak, a si bil tudi ti že takoj zaposlen? A veš, da se ne spomnim. Plus Samo kot v.d. direktorja novega zavoda.

Kaj bo prva premiera novega gledališča?
Kakšna vsebina?
Kakšen format?
Kakšna bo ”otvoritvena poteza” novega slovenskega poklicnega gledališča?
Kdo bo igral? Kaj?
Kako bo to, kar bo na odru novoustanovljenega gledališča, zaznamovalo njegov razvoj?
Bo kakorkoli pomembno vplivalo na prihodnost?
Ali bo samo pač nekaj; ker nekaj zdaj pač mora biti iz tega vsega, po vsem tem, kar se je dobri dve leti vrtelo v javnosti in poskrbelo za dovolj polarizacije v mestu!?

Kaj bo imelo povedati novo gledališče?
Ne v izjavah za medije, ne po pisarnah na sestankih, pač pa tam, kjer je gledališču mesto: sredi mesta, v srcu mesta, na odrskih deskah. Kaj bo torej otvoritvena predstava?

To bo Govor malemu človeku.
Avtor Wilhelm Reich. Zelo zelo zanimiv človek. Svojeglavec. Korenitež. S svojimi pogledi, ki marsikomu niso bili všeč. Tudi etablirani stroki tistega časa ne. “Listen, little man” je napisal že v Ameriki, kamor se je, kakor mnogi intelektualci iz Nemčije, umaknil pred nacizmom. “Rede an den kleinen Mann” je nemški naslov te drobne knjižice. V času, ko smo pripravljali prvo ptujsko premiero, to Reichovo delo še ni bilo prevedena v slovenski jezik. (Eden od prevodov ima naslov Prisluhni, mali človek.) Najprej sem torej moral najti prevajalca. Pisal sem Janezu Gradišniku. Ni imel časa. Predlagal mi je Jara Novaka (sijajnega prevajalca Hessejevih romanov.) In Jaro je zadevo res hitro prevedel.

Kdo bo igral? Kdo bo glavna (edina) oseba, prvoosebni Wilhelm Reich, reformator, provokator, inovator, angažirani svobodomiselnež in predvsem velik humanist? (Mimogrede: berite njegovo knjigo Umor Kristusa: čustvena kuga človeštva.)

Vlado Novak bo igral v tej monodrami. Format “mono” bo Vlado potem v prihodnosti MGP ponovil še kar nekajkrat. Gledališče pa bo v istem formatu lansiralo bienalni festival monodrame. Malo gledališče - mali format. Zvenelo je logično.
Nekoč kasneje bo direktor Srpčič festival ukinil (mislim, da nekje okoli leta 2012, časa EPK; ampak o tem bo že povedal več sam, ko pridemo v naši sestavljanki do tja). Mi je pa Peter prav pred dnevi rekel, da razmišlja o vnovičnem zagonu obeh festivalov: že omenjenega festivala monodrame in SKUP-a, srečanja komornih uprizoritev.

Fotograf Stanč je naredil znameniti posnetek Reicha-Novaka, ki s prstom kaže proti nam, malim ljudem; fotografija s prve ptujske premiere, ki še danes visi v t.i. “Racovem salonu” v MGP. Bezo je minimalistično osvetil prostor. Na koncu predstave se je klanjal Vlado Novak in en lesen stol.
To je bilo na odru vse. Igralec, zgodba, luč in stol. Ter smisel. Smisel vsega skupaj. Smisel, ki je šel v dvorano. (Psihoanalitik Janko Bohak je napisal za gledališki list nekaj besed o Reichu.)
Proslavljali smo v kleti zgradbe ob gledališču, ki je takrat bila še v upravljanju gledališča. (Danes je tam Karitas.)
Publika je bila videti zadovoljna. Vsebina humanistična, z vrednotami, aktualnimi še danes, Vlado pa v svoji najboljši formi in izdaji. Občinstvo je občutilo, kaj je gledališče. Ne škripajoči sedeži v dvorani, ne s sivo-rjavim ultrapasom preoblečene lože v avditoriju, ne tistih nekaj starih svetil, ki je svetilo Vladu v obraz.

Sledi kratka zastranitev na temo sivo-rjavega ultrpasa. Leta 1969 je bila 1900-letnica prve omembe Ptuja. Se je kdo od bralcev še spomni? Gotovo pa se vsi nedavne1950-letnice (2019). No, takrat, leta 1996 so obnovili notranjost gledališča. Pred obnovo je bilo – najbolj na kratko povedano – najbrž zelo podobno stari dvorani mariborskega gledališča: redeč žamet, pliš, redeč zastor, lože, verjetno lestenec, mavčni odlitki, “cirunge”, en tak rahlo post-baročni ali kakšen že kič. V bistvu lepo. Tako približno, kot razlika med izgledom stropov, stopnišč, zidov, bordur v trgovini Kastner&Oehler sredi Gradca ali pa v kakem random sodobnem nakupovalnem središču kjerkoli že. Seveda s socialistično miselnostjo in delavskim razredom ta meščanski, buržoazni izgled dvorane nekako ni šel skupaj. (Kako hecno, kajne? Nekoč je bilo meščanstvo nekaj groznega, danes bi si pa ga še kako želeli.) Pa so ves ta kič v dvorani strgali iz lož, odstranili, ter notranjost “preoblekli” v sivo-rjavi ultrapas. Kot mize v kakšni delavski menzi. Takšno je potem gledališče ostalo do zadnje obnove, leta 2009, ko so ga spremenili - kot rad duhovito reče aktualni direktor Srpčič - v finsko savno. Z glavno zaveso takšne barve, da je gledališčniki raje ne zapiramo, če ni ravno nujno. Buržoazni slog - gledališče za meščane. Ultrapas - gledališče za delavski razred. Savna slog - gledališče za .... ?
Konec zastranitve.

Vrnimo se k Vladu Novaku in Wilhelmu Reichu.
Dolgo, zelo dolgo je Vlado igral Govor malemu človeku. Repertoar pravi, da 13 sezon; da je bilo 247 skupaj izvedb, ki si jih je ogledalo 16.955 gledalcev. Vlado, ti boš imel še bolj natančen podatek o številu ponovitev?

Nedavno mi je neka gospa, ki je gledala premiero Govora malemu človeku rekla: “Samo, a Novak še igra Govor? No, to bi pa res še rada enkrat videla. Tako lepo sporočilo ... in izjemen Vlado.”
Predlagam, Peter: Vlado naj doma ponovi tekst, ga za 30-letnico znova odigra, ekskluzivno, jubilejno, 30 years after, predstavo posnamemo v profi formatu in ostane za prihodnje rodove. Kaj boš del?

No, in tako sem januarja 1996 sedel v sprednji pisarni gledališča in sameval. Samo sameval, samoval. Za mano kovinska omara. V njej sem imel akt o ustanovitvi Gledališča Ptuj, blokec iz Mladinske knjige, ki se mu je reklo “Naročilnica”, Savo takrat še ni naredil štampiljke, nismo še je dali izdelati Cibi ... in to je bilo to. Moj delovni vsakdan. Pojma nisem imel, kako naj se obrnem. Da bi si mislil: Kaj te briga, maš plačo, bo že ...”, nisem pomislil. Mislil sem na prijatelje igralce in igralke ... na vaje, na katere zdaj hodijo oni ... jaz pa, ubogi, sedim tu, kot kup nesreče in ne vem, kaj pravzaprav počnem tu. Čista žalost.

No, kakšen naj bo znak gledališča? Štampiljka? Ni se mi zdelo nepomembno. Za vsebino ne. Poleg tega sem prvič slišal za “CGP” - celotna grafična podoba. Meni se je zdelo zelo pomembno, da so ustanovili zavod z imenom “Gledališče Ptuj” in ne kako drugače. (Saj se spomnite: po vojni je bilo Sindikalno gledališče, pa Narodno gledališče, pa Ljudsko gledališče, pa kaj jaz vem kako vse še se mu je reklo. Hočem reči: z različnimi imeni lahko imenujemo isto stvar. In fajn je, če najdemo takšno, da lahko rečemo: nomen est omen.)

Zakaj se mi je zdelo najboljše ime Gledališče Ptuj? Točno zaradi tega, kar je morda že takrat govoril Štefan (Čelan): neke potencialne, prihodnje razdelitve države na regije. Ptuj bo morda nekoč regijsko središče. Gledališče Ptuj bo morda analogno s tem financirano s strani občin od ... recimo Ormoža do ... recimo Slovenske Bistrice in recimo od Starš do Podlehnika. (Bluzim, ne vem, kako si zamišljajo regije, ampak, Ptuj kot središče regije pa si lahko predstavljam.)
V času ustanovitve gledališča je bila občina Ptuj še “stara”, “tavelika”. Ko pa so nastale nove občine (16? Hajdina, Kidričevo, Majšperk, Gorišnica, Dornava ...itd.), pa je gledališče ostalo zgolj na plečih Mestne občine Ptuj.

Gledališče Ptuj je torej v imenu imelo po moje potencial na dolgi rok – postati kdaj tudi regijsko, deželno gledališče. (Kot veste ima nemški gledališki sistem – in na slovensko gledališko fizično in mentalno krajino je zmeraj najbolj vplivala prav nemška teatrološka misel – troje vrst gledališč: mestna, deželna in nacionalna.)
Ampak do drugega vira financiranja Gledališča Ptuj še pridemo. Pa ta vir ni bil povezan z regijami, ko katerih še zmeraj bolj kot ne sanjamo. Ta novi vir, bolje redni in stabilni programski vir financiranja - danes bi rekli sistemski vir – je privrel na dan zelo nepričakovano in v res neverjetni okoliščini. Ampak počasi. Do tja je še nekaj premier ...

Znak Gledališča Ptuj.
Torej: kvadrat na začetku, ki je nekako simboliziral majhen oder, ali recimo odrsko odprtino (portal) in v nadaljevanju enostavna tipografija GLEDALIŠČE PTUJ, se mi je zdel posrečen. (Čez leta bodo gledališče preimenovali v Mestno gledališče Ptuj in spremenili tudi znak.)

V veliki pisarni z visokimi stropi sem tako sedel za mizo in premišljal, kakšen naj bo znak ter gledal v zrak. Mislil sem, kot rečeno, na prijatelje igralce, ki so delali vsepovsod po Sloveniji, hodili na vaje, ustvarjali ..., jaz pa čemim v pisarni ne da bi vedel, kaj naj sam s seboj. In firmo, ki jo vodim, je še nekako ni. Smilil sem se samemu sebi. Verjetno bi moral poskrbeti za registracijo firme na sodišču, vpis v kakšen register... kaj pa vem. V bistvu sem bil na začetku v firmi čisto sam. Šele pozneje so prišli sodelavci, nekdanji ZKO-jevci ... Anica, se motim?
Kakorkoli.
Ko me je v trebuhu preveč stiskalo od nekoristnosti in občutka, da zgubljam čas, sem odstopil z mesta v.d.-ja in zadeve je vzel v roke Franci.

Postal je novi v.d. in se z Lalijem (Vladimir Jurc) dogovorili za naslednjo premiero, Polovične resnice.
Zaslišalo se je, da bo po Francijevem v.d.-jevstvu prihodnji direktor Jernej Lorenci. Jernej, je bilo kaj na tem? So se na občini resno pogovarjali s tabo? Nekdo mi je rekel, da je bil en zanimiv pogovor o tem s teboj na Radiu Ptuj? Luka, misliš, se da v arhivih radia priti do posnetka? Če so te resno vabili, Jernej, zakaj se nisi odločil in prevzel gledališča?

Franci, lepo te prosim, dopiši o tem tvojem v.d.-jevskem času.
Sam sem odšel delat nazaj v Ljubljano, šel sem narazen z dekletom, hotel sem se umakniti; čim bolj.
Povej, Franci, gotovo je še veliko zanimivih podrobnsti, ki se mi niti ne sanjao, o času, ko si ti poskrbel, da je šla zgodba o začetkih dela profesionalnega gledališča uspešno naprej.

***

Kakor zmeraj: "mikrofon je vaš". Dobrodošli komentarji. Na FB ali kar meni na poštno ležeče: samo.strelec@gmail.com

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Plešasta pevka, 1994

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata

1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!

ali: Še 29 let do tridesetletnice.  ;-)

Bo župan Ptuja dr. Miroslav Luci dal na sejo mestnega sveta sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda? Kdaj? Bo dovolj svetnikov dvignilo roko ZA? 

Profesor za režijo, Dušan Mlakar, me je povabil, da bi postal njegov asistent na faksu. O, kako mamljiva ponudba. Imel sem najeto stanovanje na Tesarski ulici v Ljubljani, občasno sem delal v zasebni igralski šoli Barice Blenkuš, dobil že tudi režije v gledališčih, imel sem status svobodnega umetnika, služil sem si s svojim delom, svojim poklicem svoj vsakdanji kruh. Zdaj pa še priložnost, da postanem učitelj na našem faksu. Mamljivo. 

Toda: Kaj pa Ptuj?  
Bom lahko iz Ljubljane “rihtal” stvari okoli ustanavljanja poklicnega gledališča na Ptuju?  
Poleti bomo Zato.-jevci delali novo uprizoritev, ki bo morda tista kaplja čez rob, ki bo okolje prepričala (kaj pa če ne?!)  in na nek način usodna za  nastanek ali nenastanek novega javnega zavoda - poklicnega gledališča - v mestu. 
 
Vem, kaj pomeni učiti na naši šoli (AGRFT). Biti na šoli vsak dan, v razredu s študenti igre in režije ... Na kratko: biti tam od ponedeljka do petka. In pred produkcijami še čez vikend. To pomeni ne biti na Ptuju.  
Delati v Ljubljani in biti sočasno prisoten na Ptuju v finišu ustanavljanja gledališče - ne, to ne bo šlo.
Tega si ne znam predstavljati. (In česar si ne znamo predstavljati, tega ne more biti. Danes bi si seveda znal predstavljati marsikaj marsikako drugače. Ampak, od takrat so leta. In leta spremenijo tudi naše zmožnosti predstavljanja.) 

Usral sem se, bi se reklo. Usral, da bi zagrizel v oboje hkrati. Razmišljal sem črno-belo: Samo, ne boš si nikoli opravičil, če to s profesionalizacijo na Ptuju ne bo ratalo. Zmeraj si boš očital, da si “sedel na dveh stolčkih”, in da zato ni prišlo do ustanovitve poklicnega gledališča. Tri leta dela smo že vložili. Ne le ti, tudi tvoji prijatelji. Tri počitnice so “šle mimo” tako, da smo prišli domov, na Ptuj, pripravljat novo uprizoritev, zganjat teater.  

Volens-nolens: Če smo hoteli priti do konca, smo se morali izpostaviti, povedati svoje mnenje, se dati v zobe, ne biti všeč vsem, pokazati našo, Zato.-jevsko vizijo. Drugačno od drugih dveh, ki sta prišli na občino kot možna modela za profesionalizacijo (različno tudi od naše mentorice). Imeli smo jo radi, jasno, našo Branko. In hkrati vedeli, da po poti, da bi poklicno gledališče nastalo postopoma prek polpoklicnega, ne bo šlo. Ne z nami. Gledališče smo imeli radi kot najiskrenejši ljubitelji; mislili smo ga pa tako, kot smo takrat že videli iz lastnih izkušenj pri delu v drugih gledališčih. Mislili smo ga ”profi”, tako kot pač izgleda poklicni teater v drugih mestih.  

Kaj zdaj, Samo? Boš nadaljeval profesionalizacijo “na daljavo”? (Takrat še tega izraza sicer ni bilo; šele korona ga je prinesla.) Boš vse skrbi in težave na Ptuju prepustil lepo Franciju, sam pa se naredil Francoza? Stisnil rep med noge in se šel asistenta na faksu? Drugi pa naj zate na Ptuju naredijo to, kar si sam tako zelo želiš? In če jim ne rata, ti s tem ne boš imel nič ...

S takšnimi mislimi nisem imel dobrega občutka. Moral sem se odločiti.  
In sem se. Profesorju Mlakarju sem povedal, da bi rad bil s celim srcem in telesom pri projektu profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zato, da bi na koncu lahko rekel: naredil sem vse, kar sem znal in zmogel ... in profesionalizacija bo uspela ali pa pač ne. To je to. 
 
Mlakar me je, se mi je zdelo, razumel. (Bil sem ga potem zmeraj znova vesel, ko je prišel na kakšno ptujsko premiero. Predvsem na dvorcu Turnišče me je prav prijetno presenetil.) Mesto asistenta pri njem je potem zasedel nek drug kolega. Opazil sem ga že, ko sem šel na sprejemne, on pa je že končeval prvi (ali drugi) letnik. V dolgem, lahkem, črnem plašču - in to sredi poletja! -  je prišel na izpit v “kurnik” (majno sobico pred veliko gledališko dvorano). Imel je izpit slovenščine. Jaz sem zunaj čakal, da me pokličejo na zagovor naloge za sprejemce; on pa je imel izpit pri profesorici Katji Podbevšek. Nisem mogel da ne bi: slišalo se je na hodnik, kako se sproščeno pogovarjata. Smejita. Študent tika svojo profesorico?! Bolj pogovor kot prestrašeno odgovarjanje na izpitna vprašanja? Vsekakor čisto drugače kot tam, kjer sem lani dvakrat pogrnil: na filo faksu, kjer sem zmrznil že na prvi uri pri dr. Koruzi (staro cerkvena slovanščina. Profesorjevi simboli na tabli: lipa -> lipae* so bili bolj podobni matematiki kot slovenščini) in kasneje na Pedagoški v Mariboru, kjer je dr. Križman na izust recitiral Fausta, Tragoedie erster Teil, kar lepo v nemščini ...  No, potem pride tale študent iz “kurnika”, v rokah je držal veliko črno mapo, vsaj A3 formata, s tistimi skodranimi lasmi in zanj značilno držo ... Joj, če bi lahko jaz kdaj nosil mapo z režijskim konceptom; sigurno ima notri The režijski koncept.  Joj, če bi lahko jaz bil kdaj režiser ... Tako mi je bila všeč že samo pojava kolega Aleksandra Jurca. 

Okej, Ptuj, poletje 1995. 
Konec leta se bo v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledališčem Zato. odločalo, ali gre mesto po dvoletnem prehodnem obdobju (1993, 1994) v naslednji korak: v ustanovitev poklicnega gledališča. 

Na nekem bolšjem sejmu v Berlinu sem kupil staro, porumenelo knjigo. Tri drame Petra Turrinija. Zanj sem že slišal. Lov na podgane smo igrali v Sloveniji nekoč nekje. Takrat se avtorjev še ni dalo poguglati. Sigledal-a še tudi ni bilo. Slišal sem za Turrinija tudi zato, ker sem pri dr. Anderju Inkretu delal seminarsko nalogo o dramatiki Petra Handkeja. Handke in Turrini pa oba Avstrijca, sodobnika ... itd. 

Turrini je v svojem komadu Die Wirtin predelal Goldonijevo Krčmarico Mirandolino. Zatojevci pa smo predelali Turrinija.  

Krčmarica, podatki
Krčmarica, fotografije

Glavni bad guy (Rippafratta/Tadej) je na koncu prišel na oder in potem, ko je zmagala ljubezen (amor omnia vincit), ko je natakar Fabrizzio (Vojko) vendarle bil uslišan in končno osvojil Krčmaričino srce (Vesna Pernarčič) ter premagal tekmeca (grofa/Gregor) in Markiza/Rok) - padel je že aplavz  za happy end - tedaj se na oder vrne poraženi Rippafratta v beli, nobel obleki in belem klobuku, postavi svoj biznis kovček na vidno mesto ter reče: 

Mirandolina, moram vas žal informirat, da sem postal lastnik vašega lokala ... ; vaše gostilne in pravzaprav tegale celotnega kompleksa. Kupil sem vas. Lepo ste povedali: ‘Prava ljubezen zmaga’. Kdor misli tako, se moti. Kar šteje, je denar. 

Tako nekako, po spominu. (Lahko bi pogledali v tekst.) 
 
No, in turbo-kapitalist, tajkun, vulgarni neoliberalist odpre kovček in iz kovčka zleze - maketa ptujske gledališke stavbe. 

Slika pove več kot tisoč besed. Sporočilo je bilo jasno: Zato-jevci želimo hišo, želimo gledališče, z zidovi in novo štampiljko. Želimo nov pravni subjekt Gledališče Ptuj.  
Če že, potem ... Wenn schon, denn schon ... 

Nesramno? Drzno? Velikopotezno? Arogantno? 
Kaj bo z zaposlenimi z ZKO-ja, ki delajo v gledališču? Z Anico Bombek Strelec smo že sodelovali – naredila nam je kalkulacije, svetovala pri številkah (kasneje bo postala ne le sijajna organizatorka in prodajalka, pač pa tudi direktorica gledališča), Marijan Pišek - hišnik, je tudi že dal kakšno roko pri izdelavi scene, Irena Meško je v MGP v službi še danes. Dušan Kozar, ki je imel pisarno v prvi sobi desno, takoj ob vhodu v gledališče, je počasi odhajal v pokoj. Njemu je bilo verjetno dokaj vseeno. 

Sploh pa: Ali bo občina lahko na dolgi rok preživljala novi javni zavod, ki ga namerava ustanoviti?! 
Že itak ima na grbi toliko kulturno-zgodovinske dediščine, stavb, ki so potrebne obnove, nedokončanih ali načrtovanih gradbišč (ptujska trojka: pošta-minoriti, dominikanec, mali grad), številne institucije, ki niso le občinskega pomena. Zdi se mi, da je Štefan Čelan že takrat govoril o regionalizaciji. In ja, ptujsko gledališče bi gotovo lahko financirala tudi regija. Ampak, stvarnost je pač bila, kakršna je bila. 

Predvsem pa tole vprašanje, ki je zvenelo zelo prepričljivo: Kaj bo to za en teater - gledališče brez igralcev? Vsi ostali slovenski teatri imajo vendar svoje igralske ansamble? (Tudi nekdanje ptujsko poklicno gledališče ga je nekoč imelo. V dobrih časih celo do 22 stalnih igralcev; tam po vojni in še pred ukinitvijo leta 1958). Kako torej zdaj: radi bi imeli gledališče, ki pa ne bo imelo igralcev? Ker za igralska delovna mesta denarja ni. Kaj je pravzaprav to, kakor pravijo, da bo: “projektno gledališče”? Kaj si zdaj to mladina zmišljuje? A bodo bodoči zaposleni prejemali plače, delali pa nič? Bo nov zavod škodil ljubiteljski kulturi? Sploh pa, da bi nov občinski zavod “dobila” kar ena taka mladina? Bili smo malo čez dvajset, nihče še tridest. 

Moram poiskati dr. Lucija, da ga povprašam - in Branka Brumna - kakšne spomine imata. Kaj sta morala vse poslušati. Ampak sta očitno dovolj verjela v nas. (Kristine žal več ni.) Ja, bili so ljudje, ki so menili, da k mestu spada pač tudi gledališče. Ki je tu itak že zelo zelo dolgo bilo. V srcu mesta. Since 1754.  

Povedano drugače: Ni se dalo biti nekje vmes, treba se je bilo odločiti. Poklicno gledališče na Ptuju zdaj bo - in to po Zato-jevsko - ali pa ga ne bo. Ne zdaj. Vse bolj je bilo jasno, da se tega ne bo dalo speljati tako, da bi bili srečni in zadovoljni čisto vsi. 
 
Polarizacija v mestu je bila velika. Kdor bo šel brskat po papirjih, bo našel dopisovanja, argumentacije za in proti, časopisne članke, pisma podpore. Podporo profesionalizaciji so v svojih člankih v Tedniku izrazili Fanc Mlakar, vodja Gledališča Zato., akademski slikar Albin Lugarič, Krstina Šamprl-Purg, takrat šefica za kulturo na občini, igralec Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, pater Branko Cestnik, igralec Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, predsednik uprave Perutnine Ptuj in tudi sam kot umetniški vodja skupine Zato. Zdaj vidim, ko brskam po knjigi 1992 – 2002, da sem napisal vendarle nekaj pametnega, namreč: “Če se gledališče ne bo profesionaliziralo zdaj, se bo kdaj drugič in kako drugače.” Ja, tako sem verjel, da je samo vprašanje časa.  

Mogoče bi celo veljalo poiskati mestne svetnike takratnega sklica in jih povprašati po njihovih spominih. Mogoče pa dejansko prosim MOP, da mi dajo seznam takratnih svetnic in svetnikov. Morda jih kako najdem na spletu in jim pošljem ta članek in spodbudim, da se vključijo v kolektivno spominjanje. (Eto, ravnokar sem pisal na MOP in jih prosil za seznam takratnih svetnic in svetnikov. Zdi se mi pač pomembno jih navesti: brez njihovih “rok” gledališče ne bi nastalo.) Ko jih dobim, jih napišem.

(No, od včeraj na danes mi je g. Gajser iz MO Ptuj poslal odgovor in še več: zanimive podrobnosti. Spodaj. Tukaj pa seznam takratnih svetnic in svetnikov, ki so zaslužni, da je mesto dobilo poklicno gledališče:)

No, naša  Zato.-jevska skupina se je povečala: pri nas so zaigrali še Barbara Vidovič in Nina Valič, pa že omenjena Vesna Pernarčič ter Rok Vihar. Plus seveda že jedrni del Zato.-jevcev: Vojko, Tadej, Gregor. Neša pri Krčmarici ni bilo. 

Krčmarico smo uprizorili na notranjem dvorišču dominikanskega samostana. U, kakšen prostor! Čudovit. Danes se tam gotovo ne bi dalo. Ena vrata, požarni red, muzejska pravila ... Franci pa je takrat postavil celo tribuno za ... koliko gledalcev, Franci? Že sam samostan s svojimi gotskimi oboki je bil prekrasna kulisa. Neverjetno prizorišče. (Režiserju Zvonetu Šedlbauerju ga bom čez leta ponudil še za eno uprizoritev tam, za Snubca A. P. Čehova.) 

Tinček Ivanuša nas je posnel pred premiero. To je edini video zapis Zato-jevcev! Ker takrat sem misli in vztrajal: gledališče je hipna umetnost. Nič snemanja. Ko je mimo, je mimo. Naj bo za zmeraj mimo.  
Danes sem tega posnetka vesel. Tinček ga je dolga dolga leta za tem nekje izbrskal in mi ga presnel z bete na VHS. Kako prijazen možakar. Legenda našega mesta. Neverjeten. Imeli smo TV na Ptuju, ko še ni bilo kabelskih, pa lokalnih televizij ... Tinček, Tinček, vreden ene resne obravnave. Človek pred časom. 

S Krčmarico smo se fijakali po vsej Sloveniji. Imeli smo že svoje avtomobile: Grega katrco, Tadej nekega malega citroena, jaz jugota, tistega, tahitrega, navitega, 65 mogoče, Vojč ... kaj si vozil ti, Vojč? Vsa scenografija in kostumi so šli v teh par avtomobilov. Plus osvetlitev: dva ali trije halogenski reflektorji za na gradbišče. (Imel sem dva 500 watna, ker sem se ukvarjal s fotografijo in ja, to je bila moja home made studijska luč.) 

Predstavo Krčmarica smo odigrali 49,75 krat. Zadnja je bila na vrtu pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogl v Veliki Nedelji pri Ormožu. Lep poletni dan, potem pa se je tam daleč nad Pohorjem nenadoma stemnilo (kakšen lep razgled!) in popoldanska nevihta je odpihnila našo ponovitev nekje na tri četrtine. Bila je zadnja. 

Blagajničarka našega društva Zato. Iris nam je izplačevala prve honorarje. S svojim delom smo zaslužili! Nekaj, kar smo leta in leta delali samo iz veselja, za hobi, je počasi postajalo naš poklic. Smo računali še v markah, Iris? Smo ti težili? 
 
Kako smo pravzaprav brez mailov in s telefoni na kabel zorganizirali in prodali 50 ponovitev Krčmarice po celi Sloveniji? Od Ormoža do Dobrovega v Brdih? Ja, v resnici: pisma – natipkana z mehanskim pisalnim strojem, kupljenim na bolšjem sejmu v Ljubljani, ponudbe, adrema potencialnih kupcev, potem pa zjutraj telefon v roke in Vesna je klicala ter se dogovarjala za termin. Robo v osebne avtomobile in smo se podali na gostovanje. 

No, zelo dobro se spominjam gostovanja Krčmarice v dvorcu Zemono. Franci, verjetno s pomočjo Petra Vesenjaka, je “naštimal” gostovanje in po njem večerjo z dr. Maksom Tajnikarjem. Tajnikar je bil takrat mogoče minister za turizem, ali pa gospodarstvo. Franci je lobiral za novo gledališče.  Zraven so bili Ervin Hojker, pa Kristina in Vojteh Rajher. Vem, da smo dobili večerjo in da nisem vedel, kaj bi se menil s “političarji”. Ampak, Franci je imel tu iniciativo in speljal stvari očitno več kot odlično.

Prerajžali smo celo Slovenijo. Krčmarico odigrali tudi na spremljevalnem Borštnikovem srečanju. Projekt profesionlizacije gledališča na Ptuju je bil tudi že po vseh slovenskih časopisih. Letos se bo odločilo, ali bo ali ne bo.

Sva šla skupaj, Franci, do takratnega kulturnega ministra, Sergija Pelhana?  
Zelo dobro se spomnim, kako je rekel: Ptuj ni dovolj veliko mesto, nima dovolj abonmajev, gledališka dvorana ima premalo sedežev, ne izpolnjujete kriterijev za status poklicnega gledališča.  
V bistvu so prav taki, isti argumenti vodili leta 1958 v ukinitev poklicnega gledališča.  
In ja, vse to je bilo v bistvu res, kar je rekel Peljhan.  
Po teh kriterijih poklicnega gledališča na Ptuju res nikoli ne bo, sem mu odvrnil. Ampak mi bomo ustanovili takšnega, ki - po naših kriterijih - pač bo. 

Z Dolfijem Žižkom sva ure in ure presedela in se pogovarjala, kakšni naj bi bili ti kriteriji. Kakšen podsistem mora biti nov javni zavod, da bi se lahko vključil in preživel v širšem sistemu, ki se mu reče mesto, občina, lokalna skupnost, država Republika Slovenija? Kako ga misliti, da se bo večalo število potencialnih izhodov, perspektiv, razvojnih možnosti? Ali po domače: kako začeti z najnujnejšim minimumom in hkrati imeti v mislih tak ustroj, ki bi omogočal rast in razvoj? 

Ampak: to je bila vendarle čista teorija. Franci je moral v praksi doseči, da bodo mestni svetniki dvignili roke. (Danes vem, da je ni bolj praktične stvari kot je dobra teorija.) 

Vzdušje v mestu je bilo pregreto. Nekaj podobnega kot mnogo let kasneje na temo ”podiranje dreves oz. nova tržnica”. Le da pri ustanavljanju poklicnega gledališča ni bilo treba ničesar požagati, porušiti, zabetonirati.  

Če že, je bilo treba porušiti predsodke in vnaprejšnja toga in zacementirana prepričanja, zakaj se nekaj ne da. Da ne gre. Da ne bo šlo. Da je ustanavljanje poklicnega gledališča v tako malem mestu velika napaka. 

Decembra 1995 sem bil pri punci v zamejstvu. Franci mi je poslal kratko sporočilo: "Predlog sprejet". (Franci, popravi me, če je pisalo drugače.) 
 
Mestni svet je na seji 4. decembra 1995 potrdil predlog župana dr. Miroslava Lucija, da Ptuj znova dobi poklicno gledališče, nov zavod. Gledališče Ptuj je bilo ustanovljeno. Skupina Zato. je svoj cilj dosegla.

Nekako tako je bilo.  
 
Franci, vem za tvoj ”ritual”, ki si ga opravil pred usodno sejo mestnega sveta. Krasen se mi zdi. Nam ga poveš? 

---
Dobrodošli s pripombami. Kar na samo.strelec@gmail.com, ali na FB kot komentar, pa se bo vse znašlo v tejle skupnostni spominski knjigi v nastajanju.

***

Matej Gajser:
Pozdravljeni,
sem naredil pregled dogajanja na takratni 11. redni seji MS, ki se je pričela dne 30. 11. 1995, kasneje pa nadaljevala in zaključila dne 4. 12. 1995.

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališča Ptuj se je v osnovi obravnaval v osnutku (prvo branje), ker pa ni bilo večjih pripomb so v nadaljevanju seje potrdili še predlog (drugo branje).
Prav tako so na 11. redni seji imenovali v.d. direktorja (Samo M. Strelec).
Vse to je razvidno iz zapisnika (v prilogi).
Odlok je bil potem objavljen v UV občin Ptuj in Ormož, št. 35/1995 (v prilogi).

Mestni svet je takratni sestavi v skladu s takrat veljavnim statutom sestavljalo 32 svetnikov (danes 29).
Iz zapisnika je razvidno, da je bilo najprej prisotnih 30 svetnikov, naknadno se pridruži kot 31 še Tomaž Neudauer.
Odsoten je bil mestni svetnik Janez Bedrač.

V prilogi seznam svetnikov v mandatu 1995-1998.
E-naslovi seveda takrat še niso bili aktualni in z njimi ne razpolagamo.
Lep pozdrav.

Samo M. Strelec:
O, bravo in klobuk dol, g. Gajser. Tole pa je bilo zdaj hitro. Od včeraj na danes. Dobesedno. Hvala vam. Zanimive podrobnosti. Več kot sem pričakoval. Predvsem pa absolutno hitreje!

In še druga reč: Nekje sem zdaj prebral, da je v nekem aktu pisalo (najbrž o u stanovitvi),  da se bo gledališče financiralo iz občinskega IN državnega proračuna. To drugo je bila seveda pobožna želja. VSE je bilo na bremenih občine na začetku. Prijavljali smo se na t.i. državne projekte; nisem prepričan, da smo sploh katerega dobili ... Dokler se ni zgodilo nekaj res lepega (kar ima posledice še danes). Ampak, to šele pride. V povezavi z ministrom Rudijem Šeligo. Stay/keep in tuoch, ostanite z nami, do prihodnjič.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Branka Bezeljak

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Zdaj pa se počasi bližamo času, ko bo besedna zveza ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju znova mišljena. Še več, izrečena. In največ: 4. 12. 1995 bo z odlokom Mestnega sveta MO Ptuj in podpisom župana dr. Miroslava Lucija na njem tudi "meso postala".

Smo na pred-predzadnji stopnički vzpona proti temu cilju.
Predstavljajte si, da se po ozki, prečni ulici s Prešernove najprej po kamnitih tleh potem pa po lesenih stopnicah vzpenjate na ptujski grad. Ja, tiste lesene štenge .. In koga srečate pred vrhom? Znova Branko! (Nekaj časa je dejansko živela prav pod temi stopnicami.)

Tam okoli leta 1990 je Branka krstno uprizorila sodobno dramo mariborskega dramatika Vilija Ravnjaka z naslovom Aneks. To ne bi bilo "nič novega" in ne posebnega - Branko so zmeraj zanimali sodobni slovenski avtorji -, če ne bi tokrat bila igralska zasedba tako rekoč v celoti profesionalna: Srečo Špik, Zvezdana Mlakar, Dario Varga, Iztok Valič, Gorazd Jakomini, vlogo Smrti sem natopil jaz (ko sem jeseni odšel v Berlin, me je zamenjal Gorazd, se mi zdi.) Uprizoritev je bila formalno najbrž pod okriljem Delavsko-prosvetnega društva Svoboda Ptuj, skupine Teater III.

Kaj zdaj to pomeni?

Poklicni igralci na odru, igralci, zaposleni sicer v drugih gledališčih (plus dva mladinca; Branka, sem koga pozabil?), formalni okvir pa: ljubiteljsko-društveni. Takšni kombinaciji se je nekoč reklo: polpoklicno gledališče.
Torej: Branka je z Aneksom tako rekoč nadaljevala v tisti organizacijski obliki, ki jo je gledališče po ukinitvi leta 1958 že živelo: polpoklicna faza. Takrat so nekateri od igralcev, nekič zaposlenih v poklicnem gledališču, še ostali ... Zdaj, znova poklicni igralci, zbrani pod formalnim okriljem društva.

V kemiji se reče, da kakšne spojine niso obstojne. Polpoklicni značaj gledališča po letu 1958 ni obstal dolgo, in tudi ta, iz leta 1990, se ni prijel. 

Zelo me bo zanimala monografija o Branki, ki bo upam, odgovorila tudi na naslednja vprašanja: (oprosti, Nika Šoštarič, da ti zdaj prišepetavam; v resnici pa sem prepričan, da se bosta z Branko dotaknili tudi teh reči.)

• Kakšni so bili Brankini načrti za naprej, po Aneksu? Tako vsebinski kot organizacijski? Gotovo je imela nek načrt, vizijo bi se reklo. Ali po domače: srčno željo, kam po Aneksu.
• Najbžr Aneks ni bil edini projekt, ki si ga je zamislila takole, s poklicnimi igralci? 
• So občinske "strukture" že bile vključene v ta pol-poklicni korak? Se je Branka v času Aneksa pogovarjala z njimi o profesionalizaciji?
• Mogoče bi kaj o tem lahko povedal Ivan Vidovič; mogoče je bil takrat že na oddelku za klutro. (Kristine Šamprl Purg žal več ni med nami, da bi jo lahko vprašali.)
• Kako je bila uprizoritev Aneks sprejeta? Ponovitve? Je uprizoritev dala "veter v krila", zagon? Kaj so bile njene posledice? (Vse v gledališču, vidimo, je vedno namreč en sam kontinuiran razvoj, kjer vsak korak vpliva na naslednjega.)

Sam sem odšel, kot pravim, v Berlin in z uprizoritvijo Aneks nisem ohranil stika. Maila takrat še nisem imel - je sploh že obstajal? -  kaj šele računalnika. Tipkal sem na star Oliveti, ki sem si ga kupil na boljšjaku v Ljubljani. Tudi zagovor svoje diplomske naloge sem pisal nanj in svoj prvi prevod (Ana in kralj, ki je padel iz pravljice). Potem mi je prijatelj Miran Murko stvar natipkal, nekdo v študnetu v Rožni dolini je imel računalnik; spominim se, da urejevalnik besedila ni imel č-ž-š-jev. Imam pa še disketo, tisto veliko, pet inčno, flopy disk, se je reklo, a ne?

Glede Aneska in naslednje stopnje razvoja gledališča na Ptuju imam nekje v spominu celo naslednjo misel - Božo Glazer, prosim, popravi me, ali pa Danilo Toplek, če to bereš -, ki gre takole:

Kidričevski TGA (ali se je leta 1991 že imenoval Talum?) je menda bil celo priravljen vložiti nek resen denar v profesionalizacijo gledališča na Ptuju. V spominu imam števiko 70.000 takratnih nemških mark. Se mi sanja? Ali sem si zapomnil prav? Menda so bili pripravljeni investirati v nakup v svetlobnega parka (reflektorjev in regulatorja). Gledališče je bilo namreč opremljeno s par starimi reflektorji, ki so bolj greli kot svetili. Regulator pa je bil tudi muzejska vrednost.

Ja, Aneks ... Za odrom so bili še ročni cugi, vrvišče leseno - nekoč, kaseje, je Gledališki muzej Slovenije poslal fotografa, da je pofotografiral vrvišče, cuge, lesene mostove. Moram nekoč to poiskati v sedanjem Gledališkem inštitutu. Mojca Kreft, mi lahko prosim pomagaš? Kdo bi znal to takrat fotografirati? Kdo je bil dirketor, najbrž še ne Ivo Svetina?
Je pa visela v portalni odprtini tista prava, težka, rdeča zavesa, magični zastor. Taka težka, žametna zavesa, skozi katero smo kot srednješolci kukali, kdo je v dvorani, Branka pa se je seveda jezila, ker se to res ne dela. 

V garderobi - skupni, taveliki, zadaj, v kotu gledališča - je dišalo-smrdelo po mastiksu. Sladko-kislo. Branka ga pri svojih uprizoritvah seveda ni več uporabljala (za razliko od režiserja Petra Malca, ki je pač bil še iz "stare šole").  Ampak tu pa tam smo prilepili komu še kakšno brado, brke ... Recimo učitelju Šviligoju v Cankarjevih Hlapcih (Brankina režija, odrsasla skupina, lepi spomini.) Po predalih so ležali stari tipkopisi. In fundus! - Hkrati strašljivo in totalno vznemirljivo mesto, skladišče pod odrom, kjer si moral biti ves čas sklonjen, ampak se je splačalo: našel si rekvizite, kičaste operne čelade, bodala, kupe, stare knige v gotici, fotografije, raznorazno gledališko navlako, bakelitne telefone, umetno cvetje iz tistega papirja, iz katerega majo kurenti narejene trakove - krep papir, se reče tako?  ... posodo, kakšne polomljene stole, smrdljive zavese, lesenih skrnji sploh odpirali nismo, gor je bilo na tone prahu ... Prave svetlobe tam ni bilo in zato je bilo vse skupaj res rahlo skeri.

V prvi garderobi, manjši, pa je, se mi zdi, delala Anica Strelec, računovodkinja. Čisto čisto spredaj, ob vhodu v gledališče desno pa je bila pisarna Dušana Kozarja. Šefa ... ZKO-ja? Svobode? Irena Meško, ti si tkrat že delala tam? ... Kakšni so tvoji spomini? Žal Marjana Piška ni več; on bi znal povedati veliko. No, in seveda legendarni hišnik; Janez Predikaka se je pisal gospod, ki se je drl na nas, razigrano mladino. V njegovo stanovanje so vodile okrogle železne stopnice in nikoli, res nikoli nihče ni smel niti stopiti na te stopnice. Kaj šele, da bi bil kdo v njegovem stanovanju z majnimi okenci, ki so gledal na Slovenski trg. Enkrat, ja, nekoč, je Janez nekaj zasmodil v svoji kuhinji, prileteli so gasilci, oni smo smeli gor; spodaj pa je bilo treba nemudoma sprazniti dopoldansko predstavo za otroke. Takrat je za zavesami še obvezno stal dežurni gasilec. Zadnjič sem srečal gospoda v Mercatorju in se je spominjal, kako fajn da je bilo dežurati v gledališču. 
Kako je pravzaprav Janez Predikaka prišel do stanovanja v gledališču? Kaj bi dal, da bi imel tam svojo luknjo!

Tako nekako. Žal Aneksa nimam prav veliko v spominu. Razen tega, kako sem od strani občudoval prave igralce, Sreča, Zvezdano, Iztoka, Daria ..., ko se razdajali na vajah, divje, zares, valjali po odru ... Sam sem bil najbrž v glavi že drugje.

Preden pridemo na naslednjo poglavje, uprizoritev Na odprtem morju, na ribniku v Ljudskem vrtu, je treba reči nekaj o še nečem, brez česar po moje poklicnega gledališča ne bi bilo: 

Prihodnjič: klima na Ptuju v začetku devetdestih

P.s.:

Vsi zgoraj omenjeni - veseli bomo vsakega vašega spomina! Napišite svoje spomine na FB ali samo.strelec@gmail.com in jih bom seveda v celoti nemudoma vključil tukaj spodaj.

________________________________

Andrej Cizerl Kodrič:
Aneksa se tudi jaz spomnim sicer bolj medlo, a vseeno imam nekaj spominov, ker sem takrat začel raziskovati čare gledališča. Spomnim se velikega lesena kolesa, katerega sem pomagal Marjanu sestavljati, in kako smo ga po delih odpeljali v Mladinsko gledališče v Ljubljano, kjer smo gostovali.  Pri tej predstavi sem, s starega lesenega škripajočega mosta nad odrom, metal vrtnice (mislim da umetne) na Zvezdano Mlakar in Sreča Špika. Spomnim se tudi, da sem takrat na tem gostovanju v Ljubljani prespal pri Dariu Vargi, ker so "sredstva " za gostovanje bila omejena. Kaj več se ta hip ne spomnim.

Mi je pa bolj v spominu ostalo sodelovanje starejše skupine DPD in Teatra III  s predstavo Koža Megle.  Meni je ta predstava ena boljših, pri kateri sem sodeloval, verjetno tudi zato, ker je bila moja prva v ptujskem gledališču ... Tudi sama zgodba predstave mi je zelo dobra in se še vedno čudim, da se je ni še nihče drug lotil, glede na to, da je vse povezano s Kurenti, zelo čislano na Ptuju.