Tag: SSG

Ptujska gledališka publika - Življenje v teatru, Kakor v nebesih

Včasih se kakšne stvari neskončno lepo prekrijejo. Poklopijo kot se reče. In vse se izteče kot je treba.

Ptujska gledališka publika je v soboto z avtobusi rajžala v Trst in si tam v Slovenskem stalnem gledališču ogledala predstavo Kakor v nebesih.
Ta isti večer je bila na ptujskem odru predpremiera igre Življenje v teatru.
Sobotna tržaška Nebesa so bila ptujska premiera (sicer lani v Trstu premierno uprizorjenega besedila Kakor v nebesih Kaya Pollaka).

Še eno poklapljanje se je zgodilo.
Ni se mi še zgodilo, da bi predstava doživela premiero in hkrati že naslednji dan za zmeraj končala svoje življenje. (V nedeljo, naslednji dan je bila namreč zadnja ponovitev Nebes.)
Tako je torej s smrtjo predstav: ena se konča, živeti začne druga. (In spomnim samo, da je gledališče v določenem oziru tudi imitatio vitae.)

Uprizoritev Kakor v nebesih je nastala v koprodukciji SSG in MGP.

Hvaležen sem direktorju SSG Danijelu Malalanu, da je imel posluh za to besedilo in ga uvrstil na program tržaškega slovenskega gledališča ter s tem sprožil kopico dogodkov, ki so sledili; tudi ptujsko koproduciranje in sobotno organizirano popotovanje ptujskih abonentov v zamejstvo.

In seveda vsem, ki ste prišli na predsavo. Veliko mi je pomenil ta tekst, leta in leta sem upal, da ga bom nekoč nekje lahko uprizoril in eto, zelo sem vas bil vesel, someščanov Ptuja, v Trstu. Bodite dobro.

Bil sem na dopustu na grškem otoku Karpatos.
Pri raznoraznih čakanjih najprej na Pučniku potem pa še tam, preden te spustijo ven, beseda da besedo in saj veste, zaklepetaš se in koga spoznaš.

In tako sem spoznal dve gospe, mamo in hči, ki sta govorili lepo primorščino. Ko smo takole na poti kramljali, mi povesta, da sta zamejki, Tržačanki.
- Od kod natančneje?, vprašam. Odgovoritia: z Bazovice.
- Tam sem nekoč spal z Juretom Ivanušičem. No, ne glih z njim, no.  Hočem reči, v hotelu pri gospe Valentini.
- A res?, moja hči dela tam, pri Valentini, pravi gospa.

Kak je svet mali.
Nakar me gospa vpraša, kako to, da sem spal tam. Povem, da sem delal v tržaškem gledališu. Gospo zanima "kaj pa". Povem ji, da igro Kakor v nebesih, nakar ona meni, da je predstavo gledala dvakrat. In da pozna mnoge, ki so jo gledali večkrat.

In moj ego je bil v devetih nebesih. Čeprav smo medtem že pristali.
Vozila nas je grška letalska kompanija, zračni avtobus pa je šofiral hravški kapetan, ki je večkrat prijazno po ozovčenju oznanjal, kje ravnokar smo. Tako sem lahko ponovil osnovnošolski zemljepis: Reka, Split, Dubrovnik, Tirana; potem mam luknjo (verjetno je šel kapetan lulat; moram vprašati prihodjič kapetana Poldeta Ambrožiča, ko ga srečam v mestu), nakar Atene in potem še Santorini in sledil je pristanek.
Ko smo bili nad Atenami, sem gledal po luftu, če bom kje videl kakšnega Ikara in Dedala. Ta grški mit o očetu in sinu je največkrat povedan naspol. Namreč: običajno slišimo tole fotrovo poanto: Sine, ne letaj previsoko, da ti sonce ne stopi voska, ki drži skupaj perje na tvojih krilih. In Ikar fotra seveda ni poslušal. OK, razumemo, dobro; vsi poznamo pregovor Kdor visoko leta, nizko pade. 
Drugi, meni zanimivejši, zamolčani del, pa se glasi: foter je sinu rekel tudi to: Ne letaj prenizko! Tvoja krila se lahko dotaknejo morja, napila se bodo vode, obtežila, in pristal boš na dnu morja. Kako bi se lahko glasil izveden pregovor iz te perspektive? - Kdor nizko leta, bo prisal na dnu?
(Sicer pa smo v Jugi imeli inačico prvega pregovora, ki je šla takole: Kdor visoko leta, ima strica še više.)

Dobro, vrnimo se na trdna tla. Pred dnevi mi je kolega Peter, direktor MGP, povedal, da bodo peljali abonente ptujskega gledališča v Trst na mojo predstavo (in me založil s promocijskim materialom, del karterega ob tej priložnosti tudi delim z vami):

Bil sem vesel, da MGP te svoje tržaško-ptujske koprodukcije ni sililo na svoj oder. Namreč, ne bi se dalo; ne bi šlo. Predstava Kakor v nebesih  je imela ob porodu kar dobrih deset ali še več metrov odrske odprtine; na Ptuju jih je šest. Na tržaškem odru stoji kakšnih 16 igralcev in pevcev, na ptujskem bi jim moral Jure Ivanušič dirigirati v dveh vrstah. Resnično, bil sem vesel, da predstave niso silili niti na kakšno poletno, odprto prizorišče. Nebesa potrebujejo mir, tišino, niso bila ustvarjena z mislijo, da bi bila kdaj kje ozvočena. Skrataka: super, da bodo ptujsko publiko peljali v Trst!

To bo, berem, menda cel izlet. Kosilo, ogled mesta, verjetno šoping, pa četudi Ponte roso danes ni več to, kar je bil v stari Jugi, ko smo si tam navlekli nase par parov kavbojk in jih švicajoč švercali v domovino.

Imam kar malo treme. To se mi še ni zgodilo: da bi ptujska publika šla korporativno gledat kakšno mojo predstavo kam drugam. Saj, so že prišli kdaj prijatelji, s par avti, kam daleč, recimo v Virovitico ali Split ali Osijek (če omenim kraje, kjer sem delal, najdlje od Ptuja). Poleg tega direktor najavlja predstavo kot "ptujsko premiero"; berem, da bo ob vhodu v gledališče občinstvo dobilo tudi kozarček.

Pa mi je švisnilo skozi glavo tole, v lepi, melodični tamkajšnji govorici (upam, da se bo v zapisu to vsaj malo slišalo):

Prima di tuto una brusketa,
con un bjekere di vino roso, oviamente, dopo la ponte roso,
in puole, tuti insjeme, ala serata, andjamo vedere zlovenska Nebesa.

Šajerci in Primorci smo se od nekdaj dobro zastopili.
Fajn bo, bi rekel. Fajn, že kar na avtobusu.
Mi bo kar malo žal, da ne bom gor. Ker bom že tam, da bomo še malo povadili, se ogreli in zapeli, predem prideti vi, moji someščani.

Takole vabi MGP:

Dragi Gregor,

ja, vztrajati, lepo si povedal. To si mislim tudi sam: vztrajati pri tistem, kar mi je (ti je, nam je) pomembno. Vedno lahko kaj naredim, in to, kar lahko, bom. In to po moje, po svoje, po naše. (Kakor pravi lik Daniel Dareus - Jure Ivanušič - v naši igri.)

Lepo se imam z vami. Veliko se dogaja, zelo zelo veliko. Ko bom velik in bom imel formalno možnost, bom uvedel popremierske skušnje. Po petih, desetih ponovitvah; da znova sedemo, vidimo – hladnih glav – kaj se dogaja na druženju s publiko, koliko nas stvar zanima še naprej, po premierskem aplavzu, šampanjcu, rožah, ovacijah, ha, ha, ha. Ne, resno: zdi se mi, da bi se po premieri dalo še enkrat začeti delati.
O, si še mentor? V Gledališču Koper? Poveš kaj o tem? Kako je to, kako ti/vam gre, kaj počnete? Kakšni so cilji, nameni? (Saj veš, tudi sam nekaj malega učim, pa me vedno zanima, kako to počnete drugi.)

Ti, a sta se to z Mirel oni večer dogovorila? Sem mislil, da imamo samo »švedski večer domačih dobrot in napevov«, potem si pa ti prinesel še prleško ajdovo pogačo. Res res dobro jo znaš narediti, bravo. Te je mama naučila? (Včasih se mi zdi kakšna prleška ajdova tako suha. Tvoja pa je bila 'njami'.) Še dobro, da je imel danes _{12. 10. 2023} Romeo rojstni dan in smo lahko imeli na sporedu ponovitev tvoje kuhinje ...

Gregor, zdaj ti pa dam mir. Če ti bo, odpiši. Če ti bo uspelo, dodaj fotografijo. S tem si vabljen, da imaš zadnjo besedo v najinem dopisovanju. Hvala, da si sprejel povabilo! p/Tuj-p/tuj-/ptuj na premieri,
Samo

***

Dober večer, Samo,

veliko iztočnic si dal za zaključek, pa naj grem lepo po vrsti.

Danes, 18.10., tri dni pred premiero, se še posebej dogaja.
Res je, veliko se dogaja na odru, za odrom, okrog odra. Zelo sem vesel, da sem spet na odru. Po FM izkušnji, ki me je, očitno, kar konkretno zaznamovala, v pozitivnem smislu, doživljam oder in vse dinamike, povezane z njim, še posebej intenzivno. Hkrati me nov način »bivanja« na odru predvsem zabava, budi mojo kreativnost. Ti praviš temu, da se ideje lahko rodijo samo z mirom. Jaz dodajam - s sproščenim telesom. Kar pa ne pomeni togega, pasivnega telesa, temveč polno telo, ki pravilno, organsko diha in podaja svojo zgodbo, izžareva svojo energijo. Seveda, vključeno v proces nastanka odrske zgodbe. Mogoče bi temu lahko rekli prezenca?
Ideja popremierskih skušenj se mi zdi zanimiva. In hkrati kreativna. Telo je vsak trenutek drugačno, drugače vibrira na današnji skušnji ali predstavi, jutri bo spet drugačno. Če uspeš zaznat te drobne spremembe in VEDNO omogočiti telesu, da diha in biva, kot fiziologija zahteva, si na dobri poti do širokega spektra kreativnosti. Zgodbe se vedno znova prepletajo na nov, drugačen, in predvsem svež, pristen način. To si pa želim(o), mar ne? Jaz že.

Po premieri pa se ponovno vračam bolj na pedagoške tirnice.
Ja, še vedno sem v gledališču Koper kot zunanji pedagog osnovnošolske gledališke skupine. Vodim tudi srednješolsko gledališko skupino v okviru CMK (Center mladih Koper), v Trstu v Hangar teatri pa imam dve odrasli skupini. Odvisno od starosti in dinamike skupine prilagajam svoje »programe« poučevanja.
Pri osnovnošolcih je to poligon za veliko socialnih in drugih kompetenc, ki jim bodo v življenju prav prišle, pa četudi ne bodo vsi igralci. (Še sreča, kam bi pa šli?)
S srednješolci se že bolj temeljito ukvarjamo z vprašanji, ki so povezani z gledališčem, ki je zelo širok pojem. Spogledujemo se z mislijo, da bi se mogoče udeležili JUVENTAFEST-a, mednarodnega festivala srednješolskega gledališča, ki že več kot 10 let poteka v Sarajevu.
Pri odraslih v Trstu (poučujem tudi v italijanščini ) pa imam eno skupino, ki je bolj na začetku, a je cilj končna produkcija.
Se pravi, večina komponent gledališča, spoznati in tudi kaj usvojiti. Druga skupina je bolj laboratorij, a hkrati je cilj končna predstava. Vsem je skupno, da imajo radi gledališče, kar me neizmerno veseli. Seveda, vsak na svoj način, a ravno v tem je čar - opazovati, kako dojemajo in usvajajo vrline odrskega izraza. Hkrati poskušam pri vseh vpeljevat elemente FM. In moram priznati, da je doslej zelo uspešno, saj so vaje, treningu zelo produktivni.
Evo, to so stalne skupine, ki jih vodim. Potem so pa še druge, bolj projektne, a o tem mogoče kdaj drugič.

Za konec pa še o prleški ajdovi pogači. Zadnjič se z M. nisva nič dogovorila, sam sem nekaj ponedeljkovih juter razvajal svoje odrske gledališke kolege. Tako je bilo tudi dotični ponedeljek. A ker smo imeli kratko pavzo, nismo uspeli že dopoldne pojesti pogače, zato se je potem vse skupaj znašlo na mizi pod večer.
Pogačo me je naučila narediti teta, mamina sestra, pri kateri smo kot otroci na kmetiji preživljali poletne počitnice. Pridno smo delali, zato smo si tudi zaslužili pravo kmečko kosilo, kjer se je na mizi velikokrat pojavila ajdova pogača. Ko sem teto vprašal za recept, je rekla, da je to čisto »ajnfoh«. Preprosto. A sem vseeno vzel svinčnik in papir. Na receptu je bilo veliko zaznamkov »po občutku«. Ko sem jo prvič sam naredil, sem res ugotovil, da je priprava prleške ajdove pogače čisto »ajnfoh«. Zdaj pa že variiram v pripravi in nadevih, ker sem rad kreativen tudi v kuhinji.

Za konec pa še ena zanimivost, če mogoče še ne veš.
Po prleško se tej pogači reče »hajdinska pogača«. In ker si s Hajdine, v premislek. Hajdina je namreč ajda. Ajda naredi, če se za drevesom kadi (slovenski pregovor). Tole sem izbrskal na spletu. Pomeni, da je vse v življenju odvisno od tega, ali v pravem trenutku narediš pravo stvar. Se kar strinjam.
Hvala, Samo, za vabilo. Z veseljem sem poklepetal s tabo. Mogoče pa še kdaj.

Merda, merda, merda za premiero.

G

- - -

Avtor fotografije: Jernej Čampelj; iz cikla "Mi smo kultura"

V mojem spominu se Marko smeji. In kadi cigareto za cigareto.
Zadnjič ko sva se videla, sicer ni kadil, se je pa smejal. Kot kak mali Buda, z malo večjim trebuščkom kot takrat, davno, ko sem ga spoznal. In tudi slišim ga - ne le smeh - v naslednjem kadru že benti, ker ne more verjeti: nekaj je 'inkredibile' ... in ni 'posibile' ... 'čo, tista mona tam' ... 'eko', ... tako, nekako.

Hitro po faksu mi je dal režijo; v Novi Gorici otroško igro Kraljevi smetanovi kolački. Skakali smo po dvorišču Lenassijevega dvorca v Solkanu in se šli ogrevalnih igric. Stane Leban je samo gledal, kaj se gremo, amapak se je igral z nami. Iztoka je ta situacija nadvse zabavala.

Pred par leti sem bil v novogoriškem teatru na nekem sestanku. Sandi je stal pri porti in rekel:
- Pučaki malo, mam nekaj za tebe.
In je zginil v svojo rekvizitarno. Jožka takrat že ni bilo več. In Jožeta tudi ne. 
- Oni dan sem nekaj pospravljal, in sem našel tole zastauco, del scene od Kolačkov, se spomniš?, reče.
- Se, se. Se spomniš ti Mirjanje, scenografke?, mu odgovorim.
- Ma kaku da ne ... Vidi, po tridesetih letih je tole to pred dnevi slučajno 'skočlo vuene' in sem si rekel, da jo prišparam za tebe.   

Zdaj tudi Sandija ni več. In ne Saškota. Že zdavnaj ne Borota ...

Mladoporočenca iz ulice Rosseti. Marko je prišel v Ljubljano in s Tamaro smo ure in ure napletali, kako bi zadevo spravili iz romana v dramo. Marka ni motilo, da tega ne veva. Nasprotno, zanimalo ga je, kaj bo ratalo.
Stvari so se pred koncem zakomplicirale okoli nekih avtorsko-pravnih reči; morali smo spremeniti naslov. Marko nama je s Tamaro ves čas držal štango. Tomizzina žena je vendarle dovolila našo verzijo; Zaljubljeni v smrt se ji je na koncu reklo. Boris Pahor se je po premieri v nekem članku nekaj zgražal. Saj razumem; vendarle je rad videl Danico, naša Danica pa ni bila ravno ... neka svetnica.

Lani, ko sem delal v Trstu, sem rekel Furlanu, da bi rad šel na Markov grob, če mi lahko pove, kje je.
- Nima groba, mi odgovori.
- Kako, nima groba?
Raztresli so ga.
- Okej, bi šel pa tja.

Lani ni ratalo. (Kot tudi ne premiera naših Nebes.)
Je pa ratalo letos. (Kot tudi letos bo premiera naših Nebes.)

Po vaji sva se odpeljala s Petrovim avtom; nekam, nisem vprašal, kam. Itak poznam le eno pot, od gledališča do Ptuja, in ko je Peter zavil na prvo neglavno cesto, sem bil zgubljen. Nisem se trudil, nisem spraševal, kje sva. Vzpenjala sva se nad Trst.
Peter je ustavil ob robu ozke ceste sredi ničesar. Avto sva pustila med nizkim kraškim rastjem. Ko smo bili mladi - recimo šoferji - smo v kak tak kotiček na koncu sveta zapeljali punco.
Nadaljevala sva peš.
- Tam gori je cilj, pokaže z roko Peter hrib pred nama.
Ni tako blizu. Mestoma je kar strmo. Vsekakor pa sem neprimerno obut.
Edini, ki ga srečava, nek gospod, se spušča s pohodnimi palicami; reče "duober", odzdraviva "dan" nakar Peter pravi, da ne ve točno, kam bi ga dal. Zdi se mu znan. Slovenci v zamejstvu se najrž poznajo vsi med seboj, si mislim; držijo skupaj, si mislim. 
Slišim, kako mi Kras šklepeta pod nogami.

Ko prideva gor, se razpre pogled na Sežano, Tabor, v daljavo proti Vipavski dolini. Tudi košček morja vidim.
Piha.
S Petrom se spominjava nekaterih skupnih doživetij. Nisem vedel, da je Peter delal Marku skoraj vse scenografije zadnjih deset let.
Peter pokadi enega. Jaz malo pofotkam. Še rečeva kakšno o Marku. V glavnem pa sva kar tiho.
- Tu nekje je zdaj Marko, reče Peter.

Potem greva dol.
- Zdaj pa naju pelji nekam na en glaž, za spomin na Marka, rečem.
- Veš, kaj je to osmica?, me vpraša.
- Vem; pred četrt stoletja sem bil nazadnje v neki osmici, pojma nimam, kje. Najbrž nekje na Goriškem. A je možno, da se je v šali reklo, da gremo na "tour de frask"?

Pristaneva v osmici pri Colji. Sem mislil, da bo belo vino brez vsake kisline, kot zna biti kakšna primorska malvazija. Zato raje kar preventivno spijem en glaž terana. Pa me 'vitovska' preseneti - avtohtona sorta mi pove Peter. Prav fino vino. 
Potem prisedeta še dva zamejska Slovenca. Beseda da besedo. Partizanski pevski zbor bo imel oktobra koncert, ko bomo imeli mi generalko, pravi profesorica, ki bo na koncertu recitirala Kosovela.

Mogoče pa mi ne bomo imeli generalke, pomislim.
Mogoče mi bo še dolgo odzvanjalo šklepetanja kraškega kamenja pod nogami in spomin na Marka mrmral napev o tem, kako dolgost življenja našega zares je kratka.
Mogoče bomo zato namesto na generalko šli družno na koncert pevskega zbora.
Potem pa na glaž, dva, tudi tri. Za nas vse, ki ustvarjamo naša Nebesa, in smo še.

Takole si namreč mislim: ko je človek adijio, je tu lejt. Dokler je tu, dokler je še, mu je treba povedati, kako je v čem fajn in dober. In da je fajn, da je.

***

Pripips:

Zdaj vidim: na slovenskem gledališkem kdo-je-kdo bo treba nekoč vnesti tudi Sandije in Jožkote in Borote in Staškote in vse tiste 'nevidne' inspiciente, rekviziterje, odrske mojstre, tehnične vodje, garderoberje ..., ki se jih ne vidi, pa še kako soustvarjajo to, čemur poloskajo gledalci.

PROLOG

Pred več kot desetimi leti sem prebral neko igro. V hipu mi je bila zelo všeč.
Ponudil sem jo gledališčem.
Čez par let so jo v enem od njih (na Hrvaškem) postavili na oder. (V odlični dramatizaciji in režiji ter s super igralci.)

Potem sem zgodbo ponujal naprej. Tudi na Slovenskem uprizoritve namreč še ni bilo.

1. AKT

Umetniški vodja gledališča v Trstu je v nekem trenutku slišal na to temo.
Temi se reče: Slavni dirigent se umakne v odročno vas na koncu sveta, tam pa nabaše na: cerkveni zbor, ki blazno fuša.
Naslovu pa: Kakor v nebesih.

Avtor je Šved, Kay Polak.
Polak je najprej posnel film. Po filmu so potem naredili muzikal, nato pa še dramatizacijo. (Omenjeni film je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. Zaradi velikega uspeha filma (predvsem v Avstraliji) so čez nekaj let napravili še drugi del; ta je bil menda popolni fiasko.)

V tržaškem ansamblu je le še nekaj stalnih igralcev.
Zato je umetniški vodja za sodelovanje pridobil še novogoriško gledališče. Plus igralce - goste/svobodnjake. (Dramatizacija je narejena za deset igralcev; fajn je, če je še pevski zbor.)
Zbor pa bodo sestavljali zamejski ljubiteljski pevci. Taki iz pravih cerkevnih in drugih zborov. Dirigent Bogdan Kralj bo pripravil zboriste (in naše igralce), glasbo za uprizoritev pa bo v živo izvajala violončelistka Andrejka Možina.
En tak, velik zamejski projekt; v gledališču s premalo igralci, a veliko željo mnogih, da do tega sodelovanja pride.

2. AKT

Lani spomladi smo nekega sobotnega deževnega dne začeli z vajami. Z Davidom sva se že na Občinah zapeljala narobe. Kar je bilo čisto prav, ker sva v Trst prihajala po cesti, ki sem jo spoznal - takšna je kot takrat, ko smo iz Trsta švercali kavbojke.
Premiera naj bi bila otvoritvena uprizoritev nove sezone, oktobra 2022.
Dobro nam je šlo.
Deset dni pred premiero nas pošljejo domov: Projkta je konec. (Zaradi raznoraznih okoliščin) gledališče ni dobilo avtorskih pravic za uprizoritev. 

KONEC

Adijo, Marija.

Ampak umetniški vodja Danijel je bil trmast.
Hecno: tudi glavnemu junaku v igri je ime Daniel. (Igral naj bi ga Jure Ivanušič.)
Avtor je med drugim zahteval, da mu vse, kar bomo izgovoril v naši dramatizaciji, prevedemo.
Hecno: v ekipi je bila igralka Mirel Knez. Mirel je bila rojena na Švedskem in je našo verzijo teksta v celoti prevedla v švedščino.
Prevod je gledališče poslalo - skupaj z drugimi zahtevami - avtorju.

PAVZA

Letos februarja je prišlo avtorjevo pismo:
- Na strani tej in tej, predlagam, da zamenjate besedo ...  Sicer pa: dovoljujemo uprizoritev.

Amak: v novem terminu, jeseni letos, so novogorški igralci seveda že planirani v drugih projektih.

Zdaj je Danijel (Malalan) pred novim problemom: Kako nadomesti štiri ključne vloge, ki so v začetku bile namenjene Nogovoričanom?

3. AKT

Včeraj sem dobil iz Trsta pismo z več kot dvajsetimi prejemniki: - Izvolite, seznam vaj in datum premiere Kakor v nebsih. V koprodukcijo se zdaj vključuje Mestno gledališče Ptuj; menda bomo uprizoritev igrali konec sezone 23/24 na Ptuju na odprtem.

Po enem letu - bomo nadaljevali z vajami. S štirimi novimi igralci.
Mesec dni časa bom(o) imel(i). Igralce, ki so bili tik pred premiero, in nekatere, ki bodo tekst prvič prebrali s kolegi.
Janka Petrovca bom moral znova prositi, da naredi novo najavo, ki jo potrebujem za konec uprizoritve. Vem, da bo razumel.

...

Bom(o) uspel(i) v par tednih z nekaterimi 'znova' in z drugmi 'do konca'?, se sprašujem.
Takšne situacije doslej nisem imel še nikoli.

Šel bom v Trst in storil to, kar doslej nisem še nikoli.

***

P.s.

Ko (zdaj iz previdnosti zapišem 'če') bo prišlo do premiere, bom na koncu lahko rekel: jap, vse ob svojem času.
Ta hip vem, da ne vem; mogoče pa prideta še 4. in 5. akt.
Če je treba, naj.

Hecno je, koliko let traja pri meni od "O, to mi pa je všeč, tole bi pa bilo fajn dati na oder!" do realizacije.

Nič. Moram nehati tipkati. Grem si želet in razmišljat o tem, kar mi je všeč, da bom to nekoč videl na odru.
Če bom tudi v prihodnje potreboval deset let in več za krog od ideje do realizacje ..., koliko takih krogov mi še ostane?

Fotografija je bila posneta lani jeseni.
Non vedo l' ora, rečejo Italijani.
Ne vidim ure, simpatično prevajajo naši zamejci.
Pomeni pa: komaj čakam.