Tag: SSG

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 

10. januar 2000

Začeli smo s 100/h, kot se reče. Saj ne vem, ali je ostalo toliko nerešenih stvari… Ves dan sem nekaj skakal in drobencljal… 

Nevenka z ZKD mi je dala, odstopila požarni elaborat za hišo na Slovenskem trgu 13, ki je do sedaj bil shranjen na ZKD-ju. Ugotovila je, seveda, da jim nič ne koristi, in nam ga dala v originalu, čeprav bi nam zadostovale kopije.¹¹⁸

Na jutranjem sestanku smo predebatirali ves januar, poleg tega pa naredili še nekak osnutek glavnih nalog vse tja do začetka študija za Marjetko. Januar bo kar obvladljiv, februarja pa bo nekaj več gostovanj in precejšnja gneča na domačem odru. 

Preseneča me dejstvo, da je veliko vstopnic za predstave januarja in februarja že prodanih. Predvsem za otroške, pa tudi za gostovanje Maribora. 

Všeč mi je, kako smo začeli: konstruktivno, delovno in zagnano. S »priključitvenim« mini slavjem za Marijanov rojstni dan, ki ga zamujamo že za kakšnega pol leta in s kozarčkom v delavnici – zdaj, ko je urejeno tudi plinsko ogrevanje. Za vso skrb in delo na delavnici sem res hvaležen Marijanu, saj se je zavzel za vse skupaj zelo zelo požrtvovalno in skrbno. 

12. januar 2000

Dela se inventura. Stvari so zabrkljane; torej: sistema ne razumem, pa tudi komisija ne ve, zakaj so stvari na nek način pretirano zakomplicirane. Potreben bo sestanek z Anico in potem bomo videli kako in kaj. 

Andreja mi je poslala poročilo po pregledanih arhivskih škatlah. Že do sedaj je opravila veliko in temeljito delo; seveda se čuti osnutek, vendar je zadaj že slutiti izdelek, ki se bo počasi in vztrajnim brskanjem, raziskovanjem, kombiniranjem in interpretiranjem pokazal izza teh podatkov, dejstev. Zelo zelo se veselim nadaljevanja. 

Jutrišnja predstava je tako rekoč razprodana. Zelo velik interes. Ljudje, ki še nikoli niso bili pri nas.¹¹⁹ Razmišljam: ko bodo končani načrti: kaj ko bi šli v nekakšno podpisovanje »peticije« za obnovo hiše: da bi boljše videli, da bi otroci imeli več prostora, da bi predstave bile manjkrat razprodane … Mislim, da velja razmisliti o tej zadevi.  

17. januar 2000

Prišli so kulturno-varstveni pogoji za obnovo hiše, kakor so jih spisali na Zavodu za varovanje kulturne in naravne dediščine v Mariboru! Po dveh letih prizadevanj je tako torej ta dokument v hiši. Zdi se mi izjemno pomemben, saj je to edini dokument, ki črno na belem govori o stvareh in daje odgovore na temeljna vprašanja. Seveda je manevrskega prostora (ravno) dovolj – toliko, kolikor ga potrebuje arhitekt Šmid, da izpelje svoje zamisli. No, in če ne bi bilo Andreja, bi teh pogojev najbrž še dolgo ne imeli v hiši. Zelo sem mu hvaležen.  

Zdaj Andrej že razmišlja o sodelovanju s ptujskimi slikarji, katerim bo ponudil površine, ki bi jih bilo možno slikarsko obdelati: ali z mozaikom, ali s fresko. Zdi se mi zelo dobro, če bi se v hišo »zapisala« tudi generacija aktivnih, mladih slikarjev.¹²⁰

Narodni dom Maribor kupuje Triko: problemi s postavitvijo scenografije. Matjaž bo moral (če želi, da gostujemo) pristati na minimalne spremembe. 

Jutri odhajam v Trst. Mislim, da je dobro, da spet malo grem. Kajti tako se bodo stvari v hiši dogajala brez mene. In se bo torej videlo, kako deluje naš sistem: pretok informacij, hitro odločanje, sprotno reševanje tekočih problemov, razlikovanje med pomembnim in manj pomembnim. 

Čez vikend sem razmišljal veliko o agresivnejšem nastopu do meščanov kar zadeva obnovo hiše. Dobili smo »zeleno luč« s spomeniškega varstva, mestni arhitekti so že za, zdaj je stvar še vprašanje denarja. 

Bil sem pri Savu glede informativnih zloženk na temo hiše. Zdi se mi, da mu je zamisel kar všeč in kdo ve, morda se bo prav fino potrudil. Nakazal sem mu tudi možnost nadaljnjega sodelovanja in razširitve komunikacij. 

Klical je Zvone Šedlbauer zaradi poletja. Všeč mi je, da že planira svoj projekt. 

22. januar 2000

Sobota dopoldne. Mariborčani postavljajo Kabaret. Pregledal sem pošto in se pospravil nekaj papirjev z mize. Vse je v redu. Zdaj dela tudi internet in e-pošta pri Anici in Mateji. Hvala bogu bomo tako lahko znova urejali in posodabljali domačo stran na spletu. Kar nekaj ljudi me je opozorilo oz. vprašalo, zakaj zaostajamo. Niso seveda vedeli, da imamo težave pri posodabljanju računalniške opreme. 

Tomaž je dobil punčko.¹²¹ To je bilo prvo, kar sem zvedel ob vrnitvi v hišo (potopisno predavanje v kleti). Kako bomo to proslavili? 

Fino je, da začenja živeti tudi klet. Z razstavami, predavanji. Vse to je uvod v cikel: »vaš večerni gost«. Treba si je izmisliti boljše ime. Bolj človeško, humano … bolj nenavadno. Prepričan sem, da bo to zelo v redu vsebina. 

26. januar 2000

Je že treba napisati: danes smo imeli zadnjo sejo sveta zavoda v tej zasedbi. Mimo je štiri leta in svetu je potekel mandat. Na mestni svet smo poslali predlog, da bi s strani zainteresirane javnosti v svetu bila še naprej g. Fekonja in ga. Slekovčeva; oba sta ta predlog tudi sprejela. Gospoda Tomašiča pa bo najbrž zamenjal nekdo iz te stranke, ki je zdaj mestni svetnik … Mislim, da bo ga. Majnikova še ostala. Bomo videli. Vsekakor je pa eno: svet je svojo nalogo izvršil, komunikacija je bila stalna in dosledna in samo želim si lahko, da bi tudi s prihodnjim svetom lahko sodelovali tako uspešno.¹²²

27. januar 2000

S Savotom sva začela pripravljati embalažo in zloženko za gledališko vino, ki ga bomo sponzorsko dobili od Francija Cvetka. Vsa zgodba se bo sukala okoli hiše – starih pogledov nanjo in z zloženko v notranjosti, ki je v celoti namenjena prenovi stavbe: načrtom, vizualizacijam, predstavitvam. 

28. januar 2000

Danes sem naredil ogromno: končal osnutek poslovnega poročila, s Savotom sva prišla naprej v ideji za ovitek vina, zorganizirali smo tekoče stvari in tako sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zbudil sem se ob 5. uri zjutraj in nisem mogel zaspati: imel sem idejo, kako oblikovati poslovno poročilo in takoj sem šel v pisarno in se lotil dela. Hvala bogu mi popoldne zaradi Majine bolezni ni treba v Trst. 

31. januar 2000

Polagajo kable za novo telefonijo. Vrtanje … prah … 

Končujem poslovno poročilo. Mislim, da bo moj del prvi po vseh letih resnično zgovoren, podatki primerljivi, prikazi grafični, poleg tega pa še fotografije. 

4. februar 2000

Anica se prebija skozi finančni del poslovnega poročila. Sam oblikujem svoj del in delam ovitek ter osnovno podlago za celotno poročilo. 

Tehnika postavlja sceno za Fanta, vse stvari se odvijajo, kakor je treba. 

Nešo mi je včeraj odpovedal sodelovanje v poletnem projektu. Zvoneta bom obvetil, ko se vrne domov. Upam, da zato ne bo spremenil celotne uprizoritve. Koga bo vzel: Koltaka? 

14. februar 2000

Poslovno poročilo je končano. Stiskano, vezano. Koliko truda, Aničinega, Matejinega, mojega. Koliko bo zdaj to »videno«, prebrano, preanalizirano? – To je pa drug problem. 

Problemi z Aničinim računalnikom; zdaj je čisto razočarana nad Max Computersom … Nagajati začne v povezavi s programi Septime. Novi telefoni … Prevezovanje … Vse nas jezi in moti. 

Gostovanja, vpisovanje ur, vrednoteneje ur … Mnogo neznank. Kdaj bom to temeljito raziskal? 

Montirajo domofon – odpiranje na ključ ali na elektriko. 

28. februar 2000

Irena je v bolnici. Seveda se je posledično njeno delo preneslo na kolege. In je kar čutiti nervozo in stisko, kar zadeva časovni pritisk in izpad običajnega načina in reda dela. 

Marjan in Tomaž me spodbujata, da raziščemo način izplačevanja dodatkov: MOP (g. Vidovič) je Anici pokazal, kako obračunavati dodatke, delavci pravijo, da v kolektivni pogodbi piše drugače. Zdaj smo sklenili, da se marca dobro pripravimo v hiši – s svojimi konkretnimi vprašanji, nato pa aprila vzamemo pravnika s področja delovnega prava, ki bi zastopal naša stališča ter nato povabimo na sestanek g. Vidoviča. Tako se bodo, upamo, razrešila vprašanja, na katera ne vem natančnega odgovora sam, Anica pa se sklicuje na g. Vidoviča. Delavci pa na kolektivno pogodbo … 

Danes imam kar nek slab občutek, da smo precej razmajani in notranje razburkani; kakor da ne bi bili na skupnem imenovalcu. 

Pa če napišem še nekaj obrobnega: odkar je prišel Vlado (Plajnšek), igramo skupaj vsak teden loto. Ta teden je Marijan dosegel rekord: dobil je štirico. Veliko veselje. Prej smo imeli bolj ničle in tu in tam kakšno enko. 

13. marec 2000

S Savotom končujeva oblikovanje steklenice za naše vino z zgibanko na temo: obnova teatra.  

Andrej Šmid prinesel 4 komplete PGD-ja. Pravo malo veselje v hiši; in hkrati priokus bridkosti: kako zdaj to tudi zgraditi? 

Začeli z vajami za Marjetko. Gojc in Mojca dobra kombinacija. 

Pripravljam diapozitive za predavanje o teatru za Rotary club. 

Dobil sem poslovno poročilo PG Kranj za leto 1999. Primerjava podatkov – financ in rezultatov pokaže, kako delamo na zgornji meji možnega: 

Marec 2000 

Kupili smo diaprojektor. Končno. V ponedeljek bo prva prezentacija diasov, ki sem jih naredil o stavbi. 

Marjan in Vlado pripravljata scenografijo za Marjetko, Anica in Mateja delata svoje reči, sam pa sem končno pospravil z mize vse stare dopise in drugo birokratsko navlako. 

Zdenko Kodrič mi je prinesel svoj najnovejši tekst »Fen«. Veliko razmišljam o prihodnjem poletju. O besedilu, s katerim bi začeli, če bi začeli, s svojo igralsko skupino. Za tri moške in eno žensko … 

Jutri nadaljujemo z vajami za Marjetko. Kombiniramo vaje, iščemo možne termine. Najbolj je zaseden Gojc. Vendar menim, da bo dovolj časa.  

Marec 2000 

Nadaljujemo z vajami za Marjetko. Danes predvidevam, da bi stvar še prebrali, jo jezikovno malo pretipali, preiskali možnosti, v ponedeljek pa bo treba začeti postavljati. 

S Tadejem sva se pogovarjala o repertoarju za prihodnjo leto; o možnosti za Der Drang, o kombinaciji s slovenskim avtorje, o variantah, če se zaposli ekipa in tudi o scenariju, če igralcev ne bo. Veliko je neznank, maja pa bo treba oddati program na Ministrstvo. In tam »okolišnaje« ne bo šlo skozi in tudi sam si ga ne želim. Pravzaprav problema z besedili za odrasle ne vidim, pač pa za otroke. Treba je najti zelo zelo zanimivo besedilo za najmlajše. In tu se zelo izbirčen. 

Marec 2000 

Sinoči sem imel predavanje za Rotary club o načrtih za prenovo gledališča. Gospodje so podprli projekt in pravijo, da bodo v Ptujčana napisali članek, v katerem se zavzamejo za obnovo. Fino. 

Vadimo. Delamo. Kombiniramo, si zmišljujemo. Gojc in Mojca sta dobra, vendar imamo težave z memoriranjem teksta, natančnostjo … Ampak bomo: vem, da bomo naredili zanimivo predstavo. 

Pripravil sem sestanek za ekipo »Oh, ta presneta ljubezen«. V Ljubljani, v Unionu, s študenti in režiserjem Nikom. 

Čakamo na Emeršiča, kaj bo »del« v zvezi s Fojem ob koncu leta … 

Sicer pa sem se odločil, da bo sezona 2000/2001 imela naslov: IZVOLITE – GLEDALIŠČE S STALIŠČEM – GLEDALIŠČE PTUJ, sezona 2001/2002 pa bo posvečena slovenskem avtorjem: MI (ZA)UPAMO. Morda bomo takrat vstopali v Evropo in treba bo najti »svojskost«. In mi upamo in si zaupamo: domači dramatiki, domačim ustvarjalcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

118 - So stvari, ki so lepe. Ko nekdo naredi nekaj, kar mu ne bi bilo treba. Sploh ne. Koliko nam/mi je to takrat pomenilo; nikoli ti nisem povedal, Nevenka.

119 - Tako malo omenjam ključno: publiko. Polne dvorane, premalo prostora, razprodano, ljudje od drugod, mladina  ... V bistvu nam je to najbolj dajalo potrditev, da smo skupaj, skupaj z okoljem, skupaj z ljudmi, da smo na pravem mestu, da delamo prave reči.

120 - O, tole mi je pa všeč: da smo hoteli pri prenovi hiše tudi doseči, da bi se "vpisali" umetniki s svojimi deli, v bajto, v zidove, v omete ... v svoj čas in svoj prostor. Pozabil na ta detalj!

121 - Ta punčka je danes dohtarca. In ko sem (neuspešno) "zaganjal" življenje v dvorcu Turnišče, je v predstavi Pita (leta 2014, še kot dijakinja) igrala na harfo. Tajda.

122 - Nikoli nisem kaj dosti pisal o razmerju svet zavoda - direktor. Mislim si, da ne zato, ker sem hotel s člani sveta zavoda biti čim bolj na "distanci". Službeno, uradno, faktično. A je treba reči: sodelovanje nikoli ni bio problem. Še več. Občutek imam, da so zmeraj podpirali "direktorjeve predloge", potrjevali poslovna poročila in plane ter prisluhnili našim argumentom. Niso samo "prišli sedet na seje", prebrali so gradiva, tudi problematizirali, z argumetni in bili to, za kar so bili: nekak - odgovoren! - nadzorni organ. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Ptujska gledališka publika - Življenje v teatru, Kakor v nebesih

Včasih se kakšne stvari neskončno lepo prekrijejo. Poklopijo kot se reče. In vse se izteče kot je treba.

Ptujska gledališka publika je v soboto z avtobusi rajžala v Trst in si tam v Slovenskem stalnem gledališču ogledala predstavo Kakor v nebesih.
Ta isti večer je bila na ptujskem odru predpremiera igre Življenje v teatru.
Sobotna tržaška Nebesa so bila ptujska premiera (sicer lani v Trstu premierno uprizorjenega besedila Kakor v nebesih Kaya Pollaka).

Še eno poklapljanje se je zgodilo.
Ni se mi še zgodilo, da bi predstava doživela premiero in hkrati že naslednji dan za zmeraj končala svoje življenje. (V nedeljo, naslednji dan je bila namreč zadnja ponovitev Nebes.)
Tako je torej s smrtjo predstav: ena se konča, živeti začne druga. (In spomnim samo, da je gledališče v določenem oziru tudi imitatio vitae.)

Uprizoritev Kakor v nebesih je nastala v koprodukciji SSG in MGP.

Hvaležen sem direktorju SSG Danijelu Malalanu, da je imel posluh za to besedilo in ga uvrstil na program tržaškega slovenskega gledališča ter s tem sprožil kopico dogodkov, ki so sledili; tudi ptujsko koproduciranje in sobotno organizirano popotovanje ptujskih abonentov v zamejstvo.

In seveda vsem, ki ste prišli na predsavo. Veliko mi je pomenil ta tekst, leta in leta sem upal, da ga bom nekoč nekje lahko uprizoril in eto, zelo sem vas bil vesel, someščanov Ptuja, v Trstu. Bodite dobro.

Bil sem na dopustu na grškem otoku Karpatos.
Pri raznoraznih čakanjih najprej na Pučniku potem pa še tam, preden te spustijo ven, beseda da besedo in saj veste, zaklepetaš se in koga spoznaš.

In tako sem spoznal dve gospe, mamo in hči, ki sta govorili lepo primorščino. Ko smo takole na poti kramljali, mi povesta, da sta zamejki, Tržačanki.
- Od kod natančneje?, vprašam. Odgovoritia: z Bazovice.
- Tam sem nekoč spal z Juretom Ivanušičem. No, ne glih z njim, no.  Hočem reči, v hotelu pri gospe Valentini.
- A res?, moja hči dela tam, pri Valentini, pravi gospa.

Kak je svet mali.
Nakar me gospa vpraša, kako to, da sem spal tam. Povem, da sem delal v tržaškem gledališu. Gospo zanima "kaj pa". Povem ji, da igro Kakor v nebesih, nakar ona meni, da je predstavo gledala dvakrat. In da pozna mnoge, ki so jo gledali večkrat.

In moj ego je bil v devetih nebesih. Čeprav smo medtem že pristali.
Vozila nas je grška letalska kompanija, zračni avtobus pa je šofiral hravški kapetan, ki je večkrat prijazno po ozovčenju oznanjal, kje ravnokar smo. Tako sem lahko ponovil osnovnošolski zemljepis: Reka, Split, Dubrovnik, Tirana; potem mam luknjo (verjetno je šel kapetan lulat; moram vprašati prihodjič kapetana Poldeta Ambrožiča, ko ga srečam v mestu), nakar Atene in potem še Santorini in sledil je pristanek.
Ko smo bili nad Atenami, sem gledal po luftu, če bom kje videl kakšnega Ikara in Dedala. Ta grški mit o očetu in sinu je največkrat povedan naspol. Namreč: običajno slišimo tole fotrovo poanto: Sine, ne letaj previsoko, da ti sonce ne stopi voska, ki drži skupaj perje na tvojih krilih. In Ikar fotra seveda ni poslušal. OK, razumemo, dobro; vsi poznamo pregovor Kdor visoko leta, nizko pade. 
Drugi, meni zanimivejši, zamolčani del, pa se glasi: foter je sinu rekel tudi to: Ne letaj prenizko! Tvoja krila se lahko dotaknejo morja, napila se bodo vode, obtežila, in pristal boš na dnu morja. Kako bi se lahko glasil izveden pregovor iz te perspektive? - Kdor nizko leta, bo prisal na dnu?
(Sicer pa smo v Jugi imeli inačico prvega pregovora, ki je šla takole: Kdor visoko leta, ima strica še više.)

Dobro, vrnimo se na trdna tla. Pred dnevi mi je kolega Peter, direktor MGP, povedal, da bodo peljali abonente ptujskega gledališča v Trst na mojo predstavo (in me založil s promocijskim materialom, del karterega ob tej priložnosti tudi delim z vami):

Bil sem vesel, da MGP te svoje tržaško-ptujske koprodukcije ni sililo na svoj oder. Namreč, ne bi se dalo; ne bi šlo. Predstava Kakor v nebesih  je imela ob porodu kar dobrih deset ali še več metrov odrske odprtine; na Ptuju jih je šest. Na tržaškem odru stoji kakšnih 16 igralcev in pevcev, na ptujskem bi jim moral Jure Ivanušič dirigirati v dveh vrstah. Resnično, bil sem vesel, da predstave niso silili niti na kakšno poletno, odprto prizorišče. Nebesa potrebujejo mir, tišino, niso bila ustvarjena z mislijo, da bi bila kdaj kje ozvočena. Skrataka: super, da bodo ptujsko publiko peljali v Trst!

To bo, berem, menda cel izlet. Kosilo, ogled mesta, verjetno šoping, pa četudi Ponte roso danes ni več to, kar je bil v stari Jugi, ko smo si tam navlekli nase par parov kavbojk in jih švicajoč švercali v domovino.

Imam kar malo treme. To se mi še ni zgodilo: da bi ptujska publika šla korporativno gledat kakšno mojo predstavo kam drugam. Saj, so že prišli kdaj prijatelji, s par avti, kam daleč, recimo v Virovitico ali Split ali Osijek (če omenim kraje, kjer sem delal, najdlje od Ptuja). Poleg tega direktor najavlja predstavo kot "ptujsko premiero"; berem, da bo ob vhodu v gledališče občinstvo dobilo tudi kozarček.

Pa mi je švisnilo skozi glavo tole, v lepi, melodični tamkajšnji govorici (upam, da se bo v zapisu to vsaj malo slišalo):

Prima di tuto una brusketa,
con un bjekere di vino roso, oviamente, dopo la ponte roso,
in puole, tuti insjeme, ala serata, andjamo vedere zlovenska Nebesa.

Šajerci in Primorci smo se od nekdaj dobro zastopili.
Fajn bo, bi rekel. Fajn, že kar na avtobusu.
Mi bo kar malo žal, da ne bom gor. Ker bom že tam, da bomo še malo povadili, se ogreli in zapeli, predem prideti vi, moji someščani.

Takole vabi MGP:

Dragi Gregor,

ja, vztrajati, lepo si povedal. To si mislim tudi sam: vztrajati pri tistem, kar mi je (ti je, nam je) pomembno. Vedno lahko kaj naredim, in to, kar lahko, bom. In to po moje, po svoje, po naše. (Kakor pravi lik Daniel Dareus - Jure Ivanušič - v naši igri.)

Lepo se imam z vami. Veliko se dogaja, zelo zelo veliko. Ko bom velik in bom imel formalno možnost, bom uvedel popremierske skušnje. Po petih, desetih ponovitvah; da znova sedemo, vidimo – hladnih glav – kaj se dogaja na druženju s publiko, koliko nas stvar zanima še naprej, po premierskem aplavzu, šampanjcu, rožah, ovacijah, ha, ha, ha. Ne, resno: zdi se mi, da bi se po premieri dalo še enkrat začeti delati.
O, si še mentor? V Gledališču Koper? Poveš kaj o tem? Kako je to, kako ti/vam gre, kaj počnete? Kakšni so cilji, nameni? (Saj veš, tudi sam nekaj malega učim, pa me vedno zanima, kako to počnete drugi.)

Ti, a sta se to z Mirel oni večer dogovorila? Sem mislil, da imamo samo »švedski večer domačih dobrot in napevov«, potem si pa ti prinesel še prleško ajdovo pogačo. Res res dobro jo znaš narediti, bravo. Te je mama naučila? (Včasih se mi zdi kakšna prleška ajdova tako suha. Tvoja pa je bila 'njami'.) Še dobro, da je imel danes _{12. 10. 2023} Romeo rojstni dan in smo lahko imeli na sporedu ponovitev tvoje kuhinje ...

Gregor, zdaj ti pa dam mir. Če ti bo, odpiši. Če ti bo uspelo, dodaj fotografijo. S tem si vabljen, da imaš zadnjo besedo v najinem dopisovanju. Hvala, da si sprejel povabilo! p/Tuj-p/tuj-/ptuj na premieri,
Samo

***

Dober večer, Samo,

veliko iztočnic si dal za zaključek, pa naj grem lepo po vrsti.

Danes, 18.10., tri dni pred premiero, se še posebej dogaja.
Res je, veliko se dogaja na odru, za odrom, okrog odra. Zelo sem vesel, da sem spet na odru. Po FM izkušnji, ki me je, očitno, kar konkretno zaznamovala, v pozitivnem smislu, doživljam oder in vse dinamike, povezane z njim, še posebej intenzivno. Hkrati me nov način »bivanja« na odru predvsem zabava, budi mojo kreativnost. Ti praviš temu, da se ideje lahko rodijo samo z mirom. Jaz dodajam - s sproščenim telesom. Kar pa ne pomeni togega, pasivnega telesa, temveč polno telo, ki pravilno, organsko diha in podaja svojo zgodbo, izžareva svojo energijo. Seveda, vključeno v proces nastanka odrske zgodbe. Mogoče bi temu lahko rekli prezenca?
Ideja popremierskih skušenj se mi zdi zanimiva. In hkrati kreativna. Telo je vsak trenutek drugačno, drugače vibrira na današnji skušnji ali predstavi, jutri bo spet drugačno. Če uspeš zaznat te drobne spremembe in VEDNO omogočiti telesu, da diha in biva, kot fiziologija zahteva, si na dobri poti do širokega spektra kreativnosti. Zgodbe se vedno znova prepletajo na nov, drugačen, in predvsem svež, pristen način. To si pa želim(o), mar ne? Jaz že.

Po premieri pa se ponovno vračam bolj na pedagoške tirnice.
Ja, še vedno sem v gledališču Koper kot zunanji pedagog osnovnošolske gledališke skupine. Vodim tudi srednješolsko gledališko skupino v okviru CMK (Center mladih Koper), v Trstu v Hangar teatri pa imam dve odrasli skupini. Odvisno od starosti in dinamike skupine prilagajam svoje »programe« poučevanja.
Pri osnovnošolcih je to poligon za veliko socialnih in drugih kompetenc, ki jim bodo v življenju prav prišle, pa četudi ne bodo vsi igralci. (Še sreča, kam bi pa šli?)
S srednješolci se že bolj temeljito ukvarjamo z vprašanji, ki so povezani z gledališčem, ki je zelo širok pojem. Spogledujemo se z mislijo, da bi se mogoče udeležili JUVENTAFEST-a, mednarodnega festivala srednješolskega gledališča, ki že več kot 10 let poteka v Sarajevu.
Pri odraslih v Trstu (poučujem tudi v italijanščini ) pa imam eno skupino, ki je bolj na začetku, a je cilj končna produkcija.
Se pravi, večina komponent gledališča, spoznati in tudi kaj usvojiti. Druga skupina je bolj laboratorij, a hkrati je cilj končna predstava. Vsem je skupno, da imajo radi gledališče, kar me neizmerno veseli. Seveda, vsak na svoj način, a ravno v tem je čar - opazovati, kako dojemajo in usvajajo vrline odrskega izraza. Hkrati poskušam pri vseh vpeljevat elemente FM. In moram priznati, da je doslej zelo uspešno, saj so vaje, treningu zelo produktivni.
Evo, to so stalne skupine, ki jih vodim. Potem so pa še druge, bolj projektne, a o tem mogoče kdaj drugič.

Za konec pa še o prleški ajdovi pogači. Zadnjič se z M. nisva nič dogovorila, sam sem nekaj ponedeljkovih juter razvajal svoje odrske gledališke kolege. Tako je bilo tudi dotični ponedeljek. A ker smo imeli kratko pavzo, nismo uspeli že dopoldne pojesti pogače, zato se je potem vse skupaj znašlo na mizi pod večer.
Pogačo me je naučila narediti teta, mamina sestra, pri kateri smo kot otroci na kmetiji preživljali poletne počitnice. Pridno smo delali, zato smo si tudi zaslužili pravo kmečko kosilo, kjer se je na mizi velikokrat pojavila ajdova pogača. Ko sem teto vprašal za recept, je rekla, da je to čisto »ajnfoh«. Preprosto. A sem vseeno vzel svinčnik in papir. Na receptu je bilo veliko zaznamkov »po občutku«. Ko sem jo prvič sam naredil, sem res ugotovil, da je priprava prleške ajdove pogače čisto »ajnfoh«. Zdaj pa že variiram v pripravi in nadevih, ker sem rad kreativen tudi v kuhinji.

Za konec pa še ena zanimivost, če mogoče še ne veš.
Po prleško se tej pogači reče »hajdinska pogača«. In ker si s Hajdine, v premislek. Hajdina je namreč ajda. Ajda naredi, če se za drevesom kadi (slovenski pregovor). Tole sem izbrskal na spletu. Pomeni, da je vse v življenju odvisno od tega, ali v pravem trenutku narediš pravo stvar. Se kar strinjam.
Hvala, Samo, za vabilo. Z veseljem sem poklepetal s tabo. Mogoče pa še kdaj.

Merda, merda, merda za premiero.

G

- - -

Avtor fotografije: Jernej Čampelj; iz cikla "Mi smo kultura"

V mojem spominu se Marko smeji. In kadi cigareto za cigareto.
Zadnjič ko sva se videla, sicer ni kadil, se je pa smejal. Kot kak mali Buda, z malo večjim trebuščkom kot takrat, davno, ko sem ga spoznal. In tudi slišim ga - ne le smeh - v naslednjem kadru že benti, ker ne more verjeti: nekaj je 'inkredibile' ... in ni 'posibile' ... 'čo, tista mona tam' ... 'eko', ... tako, nekako.

Hitro po faksu mi je dal režijo; v Novi Gorici otroško igro Kraljevi smetanovi kolački. Skakali smo po dvorišču Lenassijevega dvorca v Solkanu in se šli ogrevalnih igric. Stane Leban je samo gledal, kaj se gremo, amapak se je igral z nami. Iztoka je ta situacija nadvse zabavala.

Pred par leti sem bil v novogoriškem teatru na nekem sestanku. Sandi je stal pri porti in rekel:
- Pučaki malo, mam nekaj za tebe.
In je zginil v svojo rekvizitarno. Jožka takrat že ni bilo več. In Jožeta tudi ne. 
- Oni dan sem nekaj pospravljal, in sem našel tole zastauco, del scene od Kolačkov, se spomniš?, reče.
- Se, se. Se spomniš ti Mirjanje, scenografke?, mu odgovorim.
- Ma kaku da ne ... Vidi, po tridesetih letih je tole to pred dnevi slučajno 'skočlo vuene' in sem si rekel, da jo prišparam za tebe.   

Zdaj tudi Sandija ni več. In ne Saškota. Že zdavnaj ne Borota ...

Mladoporočenca iz ulice Rosseti. Marko je prišel v Ljubljano in s Tamaro smo ure in ure napletali, kako bi zadevo spravili iz romana v dramo. Marka ni motilo, da tega ne veva. Nasprotno, zanimalo ga je, kaj bo ratalo.
Stvari so se pred koncem zakomplicirale okoli nekih avtorsko-pravnih reči; morali smo spremeniti naslov. Marko nama je s Tamaro ves čas držal štango. Tomizzina žena je vendarle dovolila našo verzijo; Zaljubljeni v smrt se ji je na koncu reklo. Boris Pahor se je po premieri v nekem članku nekaj zgražal. Saj razumem; vendarle je rad videl Danico, naša Danica pa ni bila ravno ... neka svetnica.

Lani, ko sem delal v Trstu, sem rekel Furlanu, da bi rad šel na Markov grob, če mi lahko pove, kje je.
- Nima groba, mi odgovori.
- Kako, nima groba?
Raztresli so ga.
- Okej, bi šel pa tja.

Lani ni ratalo. (Kot tudi ne premiera naših Nebes.)
Je pa ratalo letos. (Kot tudi letos bo premiera naših Nebes.)

Po vaji sva se odpeljala s Petrovim avtom; nekam, nisem vprašal, kam. Itak poznam le eno pot, od gledališča do Ptuja, in ko je Peter zavil na prvo neglavno cesto, sem bil zgubljen. Nisem se trudil, nisem spraševal, kje sva. Vzpenjala sva se nad Trst.
Peter je ustavil ob robu ozke ceste sredi ničesar. Avto sva pustila med nizkim kraškim rastjem. Ko smo bili mladi - recimo šoferji - smo v kak tak kotiček na koncu sveta zapeljali punco.
Nadaljevala sva peš.
- Tam gori je cilj, pokaže z roko Peter hrib pred nama.
Ni tako blizu. Mestoma je kar strmo. Vsekakor pa sem neprimerno obut.
Edini, ki ga srečava, nek gospod, se spušča s pohodnimi palicami; reče "duober", odzdraviva "dan" nakar Peter pravi, da ne ve točno, kam bi ga dal. Zdi se mu znan. Slovenci v zamejstvu se najrž poznajo vsi med seboj, si mislim; držijo skupaj, si mislim. 
Slišim, kako mi Kras šklepeta pod nogami.

Ko prideva gor, se razpre pogled na Sežano, Tabor, v daljavo proti Vipavski dolini. Tudi košček morja vidim.
Piha.
S Petrom se spominjava nekaterih skupnih doživetij. Nisem vedel, da je Peter delal Marku skoraj vse scenografije zadnjih deset let.
Peter pokadi enega. Jaz malo pofotkam. Še rečeva kakšno o Marku. V glavnem pa sva kar tiho.
- Tu nekje je zdaj Marko, reče Peter.

Potem greva dol.
- Zdaj pa naju pelji nekam na en glaž, za spomin na Marka, rečem.
- Veš, kaj je to osmica?, me vpraša.
- Vem; pred četrt stoletja sem bil nazadnje v neki osmici, pojma nimam, kje. Najbrž nekje na Goriškem. A je možno, da se je v šali reklo, da gremo na "tour de frask"?

Pristaneva v osmici pri Colji. Sem mislil, da bo belo vino brez vsake kisline, kot zna biti kakšna primorska malvazija. Zato raje kar preventivno spijem en glaž terana. Pa me 'vitovska' preseneti - avtohtona sorta mi pove Peter. Prav fino vino. 
Potem prisedeta še dva zamejska Slovenca. Beseda da besedo. Partizanski pevski zbor bo imel oktobra koncert, ko bomo imeli mi generalko, pravi profesorica, ki bo na koncertu recitirala Kosovela.

Mogoče pa mi ne bomo imeli generalke, pomislim.
Mogoče mi bo še dolgo odzvanjalo šklepetanja kraškega kamenja pod nogami in spomin na Marka mrmral napev o tem, kako dolgost življenja našega zares je kratka.
Mogoče bomo zato namesto na generalko šli družno na koncert pevskega zbora.
Potem pa na glaž, dva, tudi tri. Za nas vse, ki ustvarjamo naša Nebesa, in smo še.

Takole si namreč mislim: ko je človek adijio, je tu lejt. Dokler je tu, dokler je še, mu je treba povedati, kako je v čem fajn in dober. In da je fajn, da je.

***

Pripips:

Zdaj vidim: na slovenskem gledališkem kdo-je-kdo bo treba nekoč vnesti tudi Sandije in Jožkote in Borote in Staškote in vse tiste 'nevidne' inspiciente, rekviziterje, odrske mojstre, tehnične vodje, garderoberje ..., ki se jih ne vidi, pa še kako soustvarjajo to, čemur poloskajo gledalci.

PROLOG

Pred več kot desetimi leti sem prebral neko igro. V hipu mi je bila zelo všeč.
Ponudil sem jo gledališčem.
Čez par let so jo v enem od njih (na Hrvaškem) postavili na oder. (V odlični dramatizaciji in režiji ter s super igralci.)

Potem sem zgodbo ponujal naprej. Tudi na Slovenskem uprizoritve namreč še ni bilo.

1. AKT

Umetniški vodja gledališča v Trstu je v nekem trenutku slišal na to temo.
Temi se reče: Slavni dirigent se umakne v odročno vas na koncu sveta, tam pa nabaše na: cerkveni zbor, ki blazno fuša.
Naslovu pa: Kakor v nebesih.

Avtor je Šved, Kay Polak.
Polak je najprej posnel film. Po filmu so potem naredili muzikal, nato pa še dramatizacijo. (Omenjeni film je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. Zaradi velikega uspeha filma (predvsem v Avstraliji) so čez nekaj let napravili še drugi del; ta je bil menda popolni fiasko.)

V tržaškem ansamblu je le še nekaj stalnih igralcev.
Zato je umetniški vodja za sodelovanje pridobil še novogoriško gledališče. Plus igralce - goste/svobodnjake. (Dramatizacija je narejena za deset igralcev; fajn je, če je še pevski zbor.)
Zbor pa bodo sestavljali zamejski ljubiteljski pevci. Taki iz pravih cerkevnih in drugih zborov. Dirigent Bogdan Kralj bo pripravil zboriste (in naše igralce), glasbo za uprizoritev pa bo v živo izvajala violončelistka Andrejka Možina.
En tak, velik zamejski projekt; v gledališču s premalo igralci, a veliko željo mnogih, da do tega sodelovanja pride.

2. AKT

Lani spomladi smo nekega sobotnega deževnega dne začeli z vajami. Z Davidom sva se že na Občinah zapeljala narobe. Kar je bilo čisto prav, ker sva v Trst prihajala po cesti, ki sem jo spoznal - takšna je kot takrat, ko smo iz Trsta švercali kavbojke.
Premiera naj bi bila otvoritvena uprizoritev nove sezone, oktobra 2022.
Dobro nam je šlo.
Deset dni pred premiero nas pošljejo domov: Projkta je konec. (Zaradi raznoraznih okoliščin) gledališče ni dobilo avtorskih pravic za uprizoritev. 

KONEC

Adijo, Marija.

Ampak umetniški vodja Danijel je bil trmast.
Hecno: tudi glavnemu junaku v igri je ime Daniel. (Igral naj bi ga Jure Ivanušič.)
Avtor je med drugim zahteval, da mu vse, kar bomo izgovoril v naši dramatizaciji, prevedemo.
Hecno: v ekipi je bila igralka Mirel Knez. Mirel je bila rojena na Švedskem in je našo verzijo teksta v celoti prevedla v švedščino.
Prevod je gledališče poslalo - skupaj z drugimi zahtevami - avtorju.

PAVZA

Letos februarja je prišlo avtorjevo pismo:
- Na strani tej in tej, predlagam, da zamenjate besedo ...  Sicer pa: dovoljujemo uprizoritev.

Amak: v novem terminu, jeseni letos, so novogorški igralci seveda že planirani v drugih projektih.

Zdaj je Danijel (Malalan) pred novim problemom: Kako nadomesti štiri ključne vloge, ki so v začetku bile namenjene Nogovoričanom?

3. AKT

Včeraj sem dobil iz Trsta pismo z več kot dvajsetimi prejemniki: - Izvolite, seznam vaj in datum premiere Kakor v nebsih. V koprodukcijo se zdaj vključuje Mestno gledališče Ptuj; menda bomo uprizoritev igrali konec sezone 23/24 na Ptuju na odprtem.

Po enem letu - bomo nadaljevali z vajami. S štirimi novimi igralci.
Mesec dni časa bom(o) imel(i). Igralce, ki so bili tik pred premiero, in nekatere, ki bodo tekst prvič prebrali s kolegi.
Janka Petrovca bom moral znova prositi, da naredi novo najavo, ki jo potrebujem za konec uprizoritve. Vem, da bo razumel.

...

Bom(o) uspel(i) v par tednih z nekaterimi 'znova' in z drugmi 'do konca'?, se sprašujem.
Takšne situacije doslej nisem imel še nikoli.

Šel bom v Trst in storil to, kar doslej nisem še nikoli.

***

P.s.

Ko (zdaj iz previdnosti zapišem 'če') bo prišlo do premiere, bom na koncu lahko rekel: jap, vse ob svojem času.
Ta hip vem, da ne vem; mogoče pa prideta še 4. in 5. akt.
Če je treba, naj.

Hecno je, koliko let traja pri meni od "O, to mi pa je všeč, tole bi pa bilo fajn dati na oder!" do realizacije.

Nič. Moram nehati tipkati. Grem si želet in razmišljat o tem, kar mi je všeč, da bom to nekoč videl na odru.
Če bom tudi v prihodnje potreboval deset let in več za krog od ideje do realizacje ..., koliko takih krogov mi še ostane?

Fotografija je bila posneta lani jeseni.
Non vedo l' ora, rečejo Italijani.
Ne vidim ure, simpatično prevajajo naši zamejci.
Pomeni pa: komaj čakam.