Tag: Vinko Moederndorfer

MGP. V srcu mestra. Že od 1752.

Pretekli članek: Fran Žižek

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Brez nje se profesionalizacija gledališča na Ptuju morda sploh ne bi zgodila. Zagotovo pa ne takrat, ko se je.
Prej se ni zgodila, bog ve, kdaj bi se, če ne bi bilo nje.
Brez nje pa se profesionalizacija prav gotovo ne bi zgodila z ljudmi, s katerimi se je.
Res je: in na način kot se je, tudi ne.
V vse to sem prepričan. In v nasprotno me boste morali prepričati z močnimi argumenti.

Današnji članek o Branki Bezeljak si predstavljam zgolj kot iztočnico. Šele kot iztočnico. Komaj kot iztočnico.
Če to bereš, sem skoraj prepričan, da si bil/a zraven, v kakšni od Brankinih skupin. Da si bil eden ali ana v eni izmed številnih generacij mladih, ki smo šli "skozi Brankino šolo".

Naj se torej sproži plaz, ki naj bo tudi aplavz!

Povej svoj utrinek, pošlji mi svoj spomin na Brako!

Moji so takšni:
Nastopal sem v dramskem krožku na OŠ Hajdina, ki ga je vodila tovarišica Širovnikova, in v Delavsko-prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina (vodil ga je veliko časa Maks Kampl). Branka je - morda že zaposlena na Zvezi kulturnih organizacij, morda še v Gimnaziji - spremljala tudi okoliške gledališke skupine. Teh pa je bilo veliko: Hajdina, Skorba, Cirkulane, Grajena, Cirkovce, Vitomarci, Juršinci, Vidiem ...  No, in v teh skupinah je potem "odkrivala" mlade in jih povabila v katero od svojih gledaliških skupin. Vodila je več takih skupin. Režirala pa je tudi odrasle: Mišo Damiš, Karmen Komel, Oto Mesarič, Natalija Čihal, Silvo, Stane Pal, Boba Miočinović, gospod in gospa Vaupotič, Mojca Žirovnik, gospa Aličeva, Robert Sukić ..., teh imen se spomnim ta hip.

V teh skupinah smo se spoznali in veselo igrali (dame pišem s priimki od takrat): Jasmina Preac, Andrej Šilak, Andrej Zamuda, Mitja Milošič, Alenka Žlebnik, Metod Peklar, Franci Mlakar, Sabina Černila, Iris Zupanec, Nataša Slodnjak, Marija Slodnjak, Fleur Tkalčec, Marijan Ivanuša, Miran Senčar, Nešo Tokalić, Romana Ercegovič, Vojko Belšak, Tadej Toš, Daša Štefanec, Aleš Šteger, Klavdija Poherc, Jelka Vaupotič, Andrej Cizerl, Urška Vučak, Maja Gašparič, Matija Tonejc, Stanka Peršuh, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Iva Krajnc, Ervin Štopfer, Peter Srpčič, Stanka Vauda ...

Vem zdaj sem pomešal raznorazne generacije in omenil le nekatere izmed vseh vas, ki ste igrali pri Branki.

Tin Šoškič, Patrik Komljenovič - vidva bosta znala našteti prijatelje vajinih generacij. Lara Čabrijan - vaša skupina? Don Ciglenečki? Vita Mrgole, Kaja Petrovič, Kaja Čelan? .... in vsi mnogi drugi, ki se vas spominjam po obrazih iz Brankinih predstav  - ste/smo vsi skupaj tako prijazni, da poskušamo najti čim več imen, spominov, utrinkov, pripetljajev, ki smo jih doživeli pri delu z Branko?

Skupine so se imenovale "Teater III" - najstarejša, potem pa še "Stopinje", srednješolska, in najmlajša skupina "Stopinjice".

Aja, pa seveda Tona Horvat, muzikus, fotografa Stojan Kerbler in Mišo Koltak, oblikovalec Jaka Marinič, koreografki Mira Mijačević in Majda Fridl, Savo Djurović Školiber je oblikoval lutke v lutkovni sekciji, Davorin Jukič in Ivo Ciani sta znala priskočiti na pomoč, ko je šlo za ozvočenja, snemanja ... Pa Dušan Fišer, zadnje čase Brankin stalni scenograf, Darko Ferlinc, oblikovalec.

Zdaj mi hodijo po glavi prizori iz naših - Brankinih uprizoritev, ampak niti slučajno ne znam več našteti imen in priimkov vseh obrazov.
Na pomoč, prosim!

V Klubu mladih - tam, kjer je danes Deželna banka - je Branka organizirala gledališke seminarje. Spomnim se, da nas je pamtomime učil Andres Valdes. Na nekem drugem seminarju gib Sandra Mladenović, profesorica na znameniti šoli Jacque Le Coq v Parizu in Brane Završan. Seminar po Strasbergovi metodi je vodil Andrej Vajevec.
Branko Tonejc, ti si bil takrat "v ozadju", kar zadeva mlade na Ptuju. Nam poveš, prosim, kaj o tem? Kako sta si z Branko to predstavljala?

Branka nas je poslala na gledališke seminarje v Radence. Organizirala jih je Zveza kulturnih organizaci Slovenije. Tam sem spoznal svojega kasnejšega profesorja Matjaža Zupančiča, mentor je bil med drugim tudi Srečo Špik. Tam sem spozna Gašperja Tiča. In še mnoge gledališke zanesenjake iz cele Slovenije.

Pošiljala pa nas je tudi na izobraževanja v Ljubljano. Spoznal sem Darka Čudna, ki bo iz nemščine prevedel kar nekaj iger, ki jih bom režiral. V Kulturnici na Židovski sem ne enem od takih seminarjev srečal prof. Hartmuta Lorenza, ki me je povabil v Berlin ...

Dopoldne šola, popoldne gledališki krožek oz. gledališka skupina, ali priprava kakšne nove proslave v Srednješolskem centru, ali ogled predstave ali gledališki seminar - to so bili zame časi med letoma 1980 do 1985.

Branka je bila profesorica na Gimnaziji. Njene proslave v šoli (in v različnih ambientih po mestu) so bile že kar prave gledališke postavitve. Mišo Potočnik je v Centru vodil tehniko, ponudil radijski studio, diaprojekcije, video tehniko. Branka pa je na odru prepletala poezijo, igro, ples. Tu je našla v Miri Mijačević kreativno sodelavko, s katero je potem sodelovala še dolgo.

Ne vem, ali se spomnite: v takratnem srednjem usmerjenem izobraževanju je bil na vseh smereh obvezen predmet tudi Umetnostna vzgoja. Nekak nabor različnih tem s področaj filma, gledališča, glasbe. Velikokrat mi kdo pove, da je "tudi on imel Branko". Kje, vprašam? V CSUI - centru srednjega usmerjenega izobraževanja; bodisi v strojni, elektro, metalurški, kmetijski šoli ... Pri umetnostni vzgoji se je srečal s kakšnimi "hecnimi Brankinimi" vajami za sprošanje, koncentracijo in podobno. Nekaj popolnoma netehninčnega, ampak zapomnil pa si je za celo življenje.

Branka nas je peljala na Borštnikovo. V letih, ko je bilo Mladinsko gledališče "skregano" z Boršnikovim in so gostovali na Drugi gimnaziji, pa tja. Še več: spomnim se, da je Mladinsko gostovalo tudi na Ptuju: v dvorani Mladika so igrali ... Šeligovo Ano v Jovanovićevi režiji. V dvorani Srednješolskega centra smo gledali Razrerednega sovražnika v Tauferjevi režiji. Občudovali smo mlade, divje igralce. V gledališču so igrali Filipčičeve Ujetnike svobode (r. Pipan?) V kleti ob tržnici sta Aleš Valič in Alja Takčev igrala nepozabno Millerjevo Elo. Gledali smo Moederndorferjev Glejev Summertime z Jerco Mrzel. V Dominkancu Mladinsko - Peržane.

Branka nas je spoznavala s Stanislavskim, od nje smo prvič smo slišali za Leea Strasberga, Violo Spolin. Napotila nas je na Grotovskega, Brooka. V MGL sem si kupil zbirko Stanislavksega (1987 je bilo to; vem, ker si v knjigo vpišem kraj in datum nakupa). Prva dva zvezka sta bila razprodana. Zato sem ju v srednješolski knjižnici nekega dne - vem, ni lepo, a bilo je tako - meni nič tebi odtujil (kmh: ukradel). Čez dolga leta so me povabili kot pridnega iz zglednega ex gimnazijca na šolo in takat je vest zapekla do konca: zbranim in knjižničarki Dorici priznal svoj greh, se opravičil in vrnil obe knjigi. (Sistem I in II sem potem kupil 2014, očitno ponatis.)

Vem, da je Branka sodelovala že pred našo generacijo z gimnazijci: Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Igor Mlač, Dunja Gunžer. Režiser Marjan Kovač iz Maribora jim je bil nekakšen mentor.

Branka se je zmeraj zanimala za sodobno slovensko dramo. Uprizorjala je Emila Filipčiča, Dušana Jovanovića, Petra Božiča, Milana Jesiha, Frančka Rudofa, Zdenka Kodriča ...

Z Natašo Petrovič je našla sodelavko pri oraganizaciji - se je reklo? - ptujskih kulturnih srečanj v 80.-ih.

Po vajah - ker smo imeli šolo tudi popoldan, vaje pa pozno zvečer - nas je marsikdaj ona ali njen mož Božo Glazer peljal domov; dijake, ki so bili od daleč. Ni bilo redko, da nas je nahranila: njena paštašuta je bila odlična. Dijaki - gledališčniki smo bili redno njeni gosti še takrat v stanovanju na CMD-ju in tudi potem, na Prešernovi. Ja, bili smo ena velika gledaiiška družina.

Kot vidite, ne morem bolj na kratko skicirati in nakazati: Brankino mentorsko, režisersko in kulturno-organizatorsko delo je bila dejansko tista osnova, tista plodna prst, iz katere je potem zraslo vse ostalo. In še vedno raste. Mislim, da je Branka ta hip še članica Sveta zavoda MGP, mogoče celo njegova predsednica (ali je še nedavno bila).

Upam, da sem znal pokazati dejstvo: Brankino delo čaka na resno raziskavo.
Vem, da je v zadnjih letih zbrala svoja gradiva, gledališke liste, plakate, fotografije, tudi video posnetke - ja, že zelo zgodaj je s prvimi video kamerami začela snemati vaje in predstave! - in vse to gradivo čaka na pregled, razvrščanje, predvsem pa na interpretacijo in kontekstualizacijo.

V resnici sem, kar se tega tiče, zadnje čase silen optimist.
Pred dnevi sem namreč govoril z Niko Šoštarič, ki ravnokar na AGRFT dela magisterij iz dramturgije. Kontaktirala me je, ker se pri predmetu zgodovina gledališča ukvarja(jo) s slovenskimi gledališči v 90.-ih in me je vprašala par reči o Zato.-ju. Morda pa se res obrne vse tako, kot sva z Niko govorila: Leta 2026 bi lahko našla čas in ja, zanima jo, da bi se posvetila Brankinemu opusu. 

(V minulih letih je bilo namreč že kar nekaj poskusov iskanj nekoga, ki bi se lotil te teme. Tudi direktor MGP, Peter, je bil pripravljen pomagati; na več krajih smo se pogovarjali, že nekaj imen je bilo "v igri". Ampak, takih reči se ne da "zaukazati", ne enostavno "naročiti" z naročilnico. Pojaviti se mora nekdo, ki ima senzibiliteto in afiniteto, ki ima gledališče rad in ki želi vedeti. Nekakšen radoveden "arheolog", ki ima voljo izkopavati, primerjati, povezovati, za-štrikati nitke v celoto. Za to je potrebno tudi veliko časa; da o kontekstukalnem znanju in sposobnosti upovedovanja niti ne govorim. Ko sem govori z Niko, se mi je zazdelo: Nika bi to lahko ... Upam, da Nika tudi bo.)

Tako. Poskušal sem narediti hitro skico "fenomena Branka" za nazaj. Hkrati pa z Niko nakazati tudi upanje in smer za naprej: temeljita raziskava Brankinega dela bo nekega dne rezultirala v prelepo - verjamem tudi debelo in za skupnost dragoceno - monografijo.

Branka je s svojim "ptujskim gledališkim fenomenom" zagotovo izjemna, edinstvena slovenska gledališka mentorica. 

Kako je delala, na kakšnih osnovah, s kakšnimi miselnimi in konceptualnimi orodji, od kje je zajemala, kako eksperimentirala, do kakšnih uvidov prišla po poti, kakšne načrte je še imela, kaj ji je uspelo in kaj ne, kje je imela podporo in kje ji je morda umanjkala, o čem je sanjala sama, kako si je predstavljala razvoj, kakšno mesto Ptuj si je zamišljala, kaj se je pokazalo pri maldih generacijah kot ključno pri njihovem razvoju ... vse to in še marsikaj drugega bo treba vprašati Branko. In jo nato poslušati. Nakar pa vse slišano, prebrano in videno na posnetkih povezati v smiselno celoto. Ta nova celota, uvid v njeno delo, spoznanja in ugotovitve bodo dobrodošla tudi pri izobraževanju mladih gledališčnikov na gimnazijskem nivoju.

Zdaj je menda logično: Več kot trideset (Branka: štirideset?) let Brankinega gledališkega ustvarjanja je temelj, na katerem bo na/stalo nadaljevanje zgodbe o profesionalizaciji MGP.

Stopinjice - Stopinje - Teater III - v resnici gre za eno veliko, dolgo gaz, ki vodi proti MGP.

************************************************

Na vrsti si ti. Tvoji spomni. Spomini mnogih, ki nas je Branka učila, režirala, mentorirala.
Prepošlji prosim moje povabilo svojim prijateljem, nekdanjim igralcem, če imaš stik, e-mail.
Zato, da bo povabilo, da delimo svoje spomine na tiste lepe čase doseglo čim več nas, ki smo "hodili k Branki". 
Praktično to pomeni: zapišeš kak svoj spomin na FB ali mi pošlješ na mail: samo.strelec@gmail.com.

Prihodnjič: Še enkrat Branka - stopnička pred profesionalizacijo

************************************************

Branka Bezeljak: Samo, hvala za ta zapis. Seznam vseh mojih uprozoritev, studia in zasedbe z vsemi imeni imam.

Sem nedavno pisal, da ne bom pisal o predstavah, ki jih gledam. In tudi razožil, zakaj mislim, da to ne gre.
Zdaj pa ne bom držal obljube. Snedel bom dano besedo. In to z največjim veseljem!

Torej:
Šel sem gledat v celjsko gledališče predstavo z naslovom Druga preteklost, odrska freska.
In ta freska bo zdaj ta izjema. Ker je izjemna.

***

Če imamo v šolah kaj takega kot fond ur, namenjenih za t.i. domovinsko vzgojo, predlagam, da uvrstijo ogled te uprizritve v obvezni program.

Zakaj?

Vinko Moederndorfer je napisal roman Druga preteklost, freska. Dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Mercen sta roman dramatizirala in skupaj s sodelavci in tako rekoč skoraj celim igralskim ansamblom SLG Celje postavila na oder odrsko fresko.
Velika postavitev, odlični so, vse igralke in igralci, pet ur traja vse skupaj in užival sem na polno!

Kaj je freska? Na Ptuju to dobro vemo. Nekaj, kar sliši na "friško". Pa je v resnici že dolgo, dolgo tam. Na steni, zidu, stropu.

Domovina je ta frišna tema. Ker nekaj več kot trideset let je vendarle v resnici le pihljaj vetrca.
In druga tema: malo daljša zgodovina. Tam nekje od prve vojne, med obema vojnama, po drugi vojni in do osamosvojitve 91.-ega seže tale Vinkova freska.
Kdo je bil na pravi strani in kdo na napačni, recimo. Beli in rdeči. Črni. Zmagovalci in poraženci. Kaj se je zgodilo takoj po drugi vojni ... Vse to so pač teme, od katerih nas razganja še danes. Da smo kot narod razdvojeni. Razpočeni. Na pol presekani. Polarizirani. Eni včasih celo naelekreteni. Razpištoljeni. Še dobro, da nimamo doma pištol.

Nisem bral romana. Še ne. Ko bom poleti imel čas, bom prebral še roman. (800 strani le ni kar tako.)

Uprizoritev pokaže, kako počasi in najprej neslišno pride vojna. Zdavnaj preden poči prvi šus. In kaj pride z njo. 
Kako je s političnimi strankami.
Kako je z vladajočo ideologijo in ideologijo, ki to ni in bi to rada postala.
Kako je z revolucijo.
Kako je z ljudmi.
Zagledamo se v špeglu.
Nemec v nekem trenutku pove, kako nas vidi, Slovence. (Mi pa imamo tujce načeloma radi. Še posebej, če lepo govorijo o naši mali, lepi deželi.)
Vidimo, kako je z državami.
Vidimo, kako je z oblastjo.
Kako je z borbo za oblast.
Kako je s prevzemanjem oblasti. Kako s sestopanjem z nje.
Ali z izgubo oblasti.
Ter vihranjem zastav.
Vse to gledamo v celjksi uprizoritvi.
Ampak skozi intimo posameznikov, navadnih ljudi, kot sva jaz in ti.
Konec koncev skozi libido. Ali za začetek predvsem skozi libido. Fuk po domače.

Igra pokaže zgodbe vsakdanjih ljudi. Kdo so, kaj počno, kaj bi radi bili, po čem hrenpenijo, kaj jih žene. Kaj vleče. 
Čeprav si je romanopisec stvari izmislil, mu verjamem bolj kot zgodovinopiscem.
Ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci.
Rambo Amadeus je rekel, da bi zato zgodovino v šolah prepovedal. In namesto nje uvedel kot obvezni predmet futorologijo. (Nedavno sem ga na spletu slišal goovriti o tem. Če bi vedel, da to misli, bi ga takrat, ko je igral pri Nešu na Ptuju - mislim, ko ni igral, ker ga je s Panorame pregnal dež - šel poiskat in razredet kakšno na to temo. Prihodnost tudi mene rajca bolj kot preteklost.)

Druga preteklost.
Če kaj, bi to uprizoritev morali videti vsi šolarji. Kar takoj, nemudoma, ko se začne  - v katerem razredu že? - govoriti o državi in zastavi, očetnjavi ... O naši skupni EU državi itd. ipd. (Ko se uboga deca v šestem mora učiti kaj je evropski svet in kaj evropski parlament, sozd in ozd ... Aja, pardon, to ni zdaj, to je ena druga preteklost.)
Če kaj, bi to uprizoritev morala posneti nacionalna televizija.
(Bil bi po Vinkovem romanu seveda tudi odličen film.)

No, kdo bo predlagal, naj RTV SLO posname uprizoritev? Če pa že dolga leta nič več ne snema gledaliških predstav. Nekoč je bil za to denar. Še prav posebej za domače avtorje, še bolj specifično za krstne uprizoritve. In vse to Druga preteklost mimogrede je. Denarja kao ni.
(Če bom pisal predsedniku sveta RTV, ki je naših krajev list, da naj posnamejo Celjane, mi bo rekel, da so uredniki avtonomni itd.)

V tem vidu si zaželim, da bi bil nesramno bogat. Da bi imel toliko denarja, da bi poklical in rekel: "Plačam produkcijo. Pa še distribucijo. Razmahaj po vseh slovenskih šolah."
Aja, pa pravice plačam za predvajanje za naslednjih 33 let. Vsako leto za vsak državin praznik na prvem programu nacionalke. Že kar nocoj, recimo, za zaključek tega veselega dne.
Mogoče bi potem, nekoč, čez 33 in več let, "spravili ven" iz naših zabarvanih glav fleke čb razmišljanja. Celjska predstava bi lahko bila naš ko/r/l/eketivni vanish.
In spet pomislim na ukrajilnskega bogatuna, ki mi zadnje dni odzvanja po glavi:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.
                                                                           Victor Pinchuk

Žal mi bo. Ker bo nekega dne uprizoritev šla s programa. V razrez. Na smetišče gledališke zgodovine. 

In bo škoda. Da odrska freska ne bo ostala vsem na ogled.
Škoda, če ne bo postala obvezno domače gledanje.
Najbolje v prime time terminu.
Potem bi vedeli, kako je to (bilo): z nami, v naši dolini; na sončni strani Alp.