Kaj, česa takega? Če pa vendar ni nič novega pod soncem. 
Je, nekaj res novega se je zgodilo v gledališču. 

V osnovi obstaja dvoje vrst gledališč: javna in privatna.
Privatna so dandanes čim manjša, da bi bila čim bolj komercialna. (Že od firme Vilija Šekspira dalje.)
V Nemčiji se je s Schillerjem, Goethejem in Lessingom rodilo javno gledališče, kot ga poznamo še danes (tudi pri nas). Tam imajo državna, deželna in mestna gledališča. Največja so seveda državna (Staatstheater).

No, in ta, največja, so običajno trodomna. (Dreispaltenhaus rečejo Nemci). Imajo namreč tri veje: dramo, opero in balet.
V Sloveniji imamo samo eno takšno hišo: Slovensko narodno gledališče Maribor.
Najbližje nam je potem zagrebško Hrvatsko narodno kazalište.
(HNK-ji so še Reka, Osjek in Split, od koder je tudi fotografija zgoraj. No, tudi Varaždin je dobil pred par leti status HNK-ja, vendar tam (še) nimajo opere.)

To je bil zdaj - vem, rahlo dolg, ampak nujen - uvod. Zdaj pa pride bistvo:
Vse od konca 18. stoletja - zdaj smo pa v 21. - so največja gledališča bila torej trodomna, zdaj pa se je zgodilo prvič tole:

Državno gledališče v Nuernbergu (Staatstheater Nuernberg) je ustanovilo četrto vejo! - digitalno gledališče.
(Imenovalo se bo XRT - Extended Reality Theater.)

V dvorani s sto sedeži bodo igrali živi igralci IN avatarji. Uporabljali bodo digitalne kulise in ostale tehnične novotarije.
To, digitalno vejo nacionalnega gledališča bosta vodila dva: Umetniški vodja in Vodja kreativnih tehnologij.
Od sezone 2023/24 naprej načrtujejo po štiri premiere na sezono. Prva se bo imenovala Mythos P.A.N.

Eto, to je novo.

Prepričan sem bil, da e-svet na odru po koncu korone ne bo nikoli več imel česa iskati.
Zmotil sem se in to zelo.

Nemci bodo poskusil.
Kaj bo iz tega, ne vemo.
Se bo digitalno gledališče "prijelo"?

Namreč: Ko so začeli razlagati, kako bodo videoprojekcije (videomapping ipd.) nadomestile klasično scenografijo, se je kaj kmalu pokazalo: da se računalničarji in režiserji in scenografi mučijo mesece in mesece, da sprogramirajo idealen potek odrskega dogodka, potem pa pride živi igralec in vse zaj. ;-)

In v tem je v ravno keč: da živi človek vse - "pokvari"!
Da ni nikoli čisto isto (kar je lastnost mašine)!
Da je v živo!
Nikoli do konca predvidljivo!
Da je živo.
Sahre life, no file.

Potem pa sem pomisil še na tole (seveda v svoji, v prejšnjem stoletju rojeni glavi):
Kaj si bo pa želela na odru gledati, kaj bo od gledališča pričakovala bodoča, t. i. nova publika?
Tisti, ki so se "rodili s telefonom oz. zaslonom v roki"?
Nekdo, ki je otroštvo preživljal namesto v peskovniku v digitalni igrici? Jaz sem svoje otroštvo preživljal za Pesnico v Moškojncih in potem v Klanečekovi šoderjami na Hajdini.

Zanimivo bo spremljati to nuernberško četrto vejo.

No, naj tvegam in prognoziram?
Četrta veja bo le drnela. Tako kot drni drevo, zasajeno v tamponu zemlje sredi betona in/ali sasfalta. Debele sence ne da nikoli.
Če že ne bo ta veja prêcej odrevenela in se posušila ter odpadla.

- - - 

Eto, če ima kdo voljo, čas, interes: tu blizu, v naši nekdanji prestolnici (na Dunaj mislim, jasno), hibridna uprizlritev še do 3. septembra. Osamljeni primeri so bili in bodo, ampak tale nuerberška formalizacija nove "veje" pa je res pogu^bmna odločitev.

Naslikal: Milenko Kovačević

Če prav zloženi skupaj,
kamni povezujejo bregove.

Tako ljudje, če skupaj stopimo,
se primemo za roke, zapremo usta
in srce odpremo,
lahko premoščamo razlik svetove.

Če prav zloženi skupaj,
tvorimo ljudje mostove.

Da potem po njih tovorimo
sami sebe, drug drugega in naše snove.

Ni most sam, le zase; 
je predvsem za druge.
Si sam kamen,
za prehode sem in tja, za druge?

Ste kdaj pomislili:

gledališče na Ptuju se nahaja prek cerkve (Sv. Jurija),
gledališče v Mariboru nasproti (Slomškove) cerkve,
gledališče v Kranju je nasproti cerkve (Sv. Kancijana),
gledališče v Kopru je za vogalom Stolne cervke (Mrijinega vnebovzetja),
Drama v Ljubljani je skoraj soseda cerkve (Sv. Trojice),
Lutkovno v Mariboru - naslonjeno na nekdanjo (minoritsko) cerkev,
Šentjakobsko/Lutkovno gledališče v Ljubljani, nedaleč od katedrale,
MGL se tako rekoč drži cerkve (Marijinega oznanjenja) ...?
...

Še primerov?
HNK Osijek - prek Katedrale.
Dječje kazalište v Osjeku, prek ceste pa - majhna cerkvica Gospe Snežne.
Varaždinski HNK, nedaleč od - cerkve Sv. Nikolaja.

No, in primer na fotki zgoraj: Split; Hrvaško narodno gledališče in par korakov čez cesto cerkev (Marije od zdravlja) in frančiškanski samostan.

Naj bo primerov dovolj. Še in še bi se jih dalo najti, blizu in daleč.

***

Kako to, da so cerkve in teatri sosedi?
Naključje?
Ne verjamem.

Nikoli nas niso o tem učili (ali pa sem šprical to predavanje), nikjer nisem o tem bral.
Imam svojo razlago. Gre pa - najbolj na kratko - takole:

V antični Grčiji se je gledališče - to smo se učili - rodilo iz rituala, verskega obreda (v čast enega od bogov; Dioniza).
Potem ko je Evropa postala monoteistična (pretežno krščanska), je bilo zmeraj dvoje vrst ljudi: verni in takšni, ki zase pravijo, da to niso.

Verni ljudje so od nekdaj po 'duhovno hrano' hodili v cerkve.
Neverni ljudje so po 'duhovno hrano' hodili v gledališče.
(Ker brez nje, duhovne hrane, človek ne more. "Naj ne živi človek samo od kruha ...", piše v Bibliji.)

Gledališče je zato v svojem bistvu prav tako neke vrste 'cerkev':

V RKC cerkvi se opravlja daritev: skupnost vernikov prisostvuje obredu, v katerem se hostija iz moke spremeni v sveto rešnje telo; v spomin na Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in šel v večno življenje.
Tudi v 'cerkvi-teatru' se opravlja svojevrstna 'daritev': gledalci darujejo svoj (prosti) čas dogodku, v katerem dramatikove črke - nekoč napisane na papir - zdaj zaživijo v zgodbah živih ljudi (igrlacev); te zgodbe pa povežejo gledalce in nastopajoče v (začasno) skupnost in slavijo večno Resnico, Dobroto in Lepoto. V človeku in med ljudmi.

Tako. To je moja razlaga, zakaj so crkve in gledališča najboljši sosedi.

Kaj pa vozilo na fotografiji zgoraj med obema tema 'svetima objektoma'? - Taxi? Kaj dela tu taksi?

Predstavlja mi reality: današnjo stvarnost, potovanje, željo po iti drugam, doživeti nekaj drugega, odiditi od doma, od znanega, vsakdanjega, na odmor, oddih, dopust ... pobeg od službe, obveznosti, ubijalske in duhamorne rutine ... Ko ti ni, da bi šel sam, peš, te premakne nekdo drug, taksi.

Tega taksija že dolgo več ne bo, ko ta teater in cerkev bosta.

Ker teatri in cerkve šerajo živi lajf. Fajli ga ne. In ga nikoli ne bodo.

Zato: šeraj life, ne file!

The most importatnt function of art and sience is to awaken te cosmic religious feeling and keep it alive.

Misel šeral neskončno bolj pameten od mene, Albert Einstein.

Avtor akvarela: Milenko Kovačević

Že spet ta dež

Ves list papirja sta zalila mrak in gosta kakor kri temnina.
Nikjer ni videti svetlobe, ne daljine ne smeri in ne globine.
Vse kar je, presneto mračno in molče temačno kar kriči.

A svetloba tam, že kar za vogalom, je, se zdi.
Se ve, nekje da je; četudi se ne vidi. Še. 
Nov dan.

Za nov Milenkov dež prikladen je morda ta džez.
Užitek za oko, razkošje za uho in - to je to.
Kaj človek hotel bi še več?

To sliko sem odkril ...?
Ne boste verjeli: ja, v Splitu!
Kje? Kako? 

Takole gre zgodba:

Ko sem bil aprila na kratko v splitskem gledališču, me je producent Jasen najprej peljal na pijačo v nek luštkan lokalček - blizu gledališča je, za vogalom, kjer bom spal, pa še natakarica je takoj za hec. Z Jasenom sta se brž zapletla v dinamičen pogovor v dialektu, ki sem mu komaj sledil.
- Simpa konobarica, mu pravim.
- To ti je gazdarica, odvrne Jasen.
V tistem trenutku sem vedel, kakšen bo naslov naše nove uprizoritve. Prav tako: Gazdarica.

Potem greva proti gledališču, da bom spoznal igralce. Na poti srečeva urejeno damo.
- A ovo je naša sekreatarica i producentica Drame, Dolores.
- Dobar dan, Dolores, Samo, drago mi je ....
- Zdravo, Samo, drago mi je ...

***

Naslednjič, ko pridem v Splt, boj "zares" - ne le na pijačo, zbirat igralce in obiskovat kafiče - zavijem nekajkrat tudi v tajništvo k Dolores.

Nekaj ji želim razložiti v čim boljši hrvaščini in ko mi v lepi, tekoči slovenščini reče: "Lahko mi poveš tudi po slovensko", sem kar malo šokiran. Kar ne morem verjeti, da lahko 500 km od doma govorim slovensko ... in da mi nekdo celo odgovarja v slovenščini.

Potem seveda sledi takoj vprašanje, od kod zna tako dobro slovensko.
Izvem: Dolores je Dolores Mahorić; Ptujčanka po atiju, rojena sicer v Splitu. Njen ati, Otokar, je živel na Ptuju, v hiši levo na sliki zgoraj!  

Danes ta pogled na Ptuju izgleda takole:

Dolores živi zdaj v Splitu prav tako med kamnitimi hišami v predelu mesta po Marjanom, ki se mu reče Varoš.

Hecno: v tej, nekoč Otokarjevi hiši na Ptuju, smo davno mladi gledališčniki sodelovali z Natašo Petrovič, mamo igralca Vojka Belšaka. Nataša je nekaj časa živela v tej hiši, potem ko so jo kupili od sorodnice Dolores!
Mislim, da smo pripravili program ob predstavitvi vinske revije In vino veritas, ki jo je urejala Nataša. Na otvoritvi je bil tudi takratni predsednik RS Milan Kučan ... Nekako tako imam v spominu. Mladi smo bili, Nataša nas je imela vse iz Vojčeve ekipe rada, zato smo za Vojča z veseljem to ušpičili na dvorišču te prekrasne hiše.

Gledališče nas torej kar nekako povezuje: g. Otokar - Nataša - Vojko - zdaj Dolores ...

Gospod Oto (Otokar) je delal kot odrki mojster v HNK Split. In to od prvega dne v Splitu pa vse do upokojitve. Bil je menda "ikona" gledališča. Da bi bil čim bliže svojemu delovnemu mestu, se je naselil par sto metrov od gledališča. 
Mama od Dolores še živi; na pol Nemka, Slovenka, Hrvatica.
"Dolores, daj mi "štaubšečer," menda reče. Štaubšečer - na pol nemško, na pol štajersko, na pol hrvaško ...

Tako je to.
Svet je mali.

Ko sem se naslednjič vrnil v Split, sem Dolores iz ptujske kleti prinesel buteljko našega.
Ko sem ji jo dal, sem videl, da so se ji orosile oči.

To je najbrž to: korenine.
Iz njih izvira življenje; tudi 500 km od doma, tudi leta in leta potem, ko živiš drugje.
Iz korenin izvira, po njih teče, se pretaka ... kri, spomnini, včasih tudi kakšna solzica.

Lepo je, da je tako.
Lipo je, vrlo lipo, Dolores! Hvala ti, da si po/skrbela zame; počutil sem se, kakor da bi bil doma.

***
P.s.
Ga kdo pozna? - Avtorja prve slike zgoraj? Piše: "Dečko, 2002".
Pozna kdo tega dečka?

____________

P.s.p.s.
Boštjan Simonič kaj kmalu prek FB hitro pove: "Pa da še avtorja razkrijem...prepričan sem da ni 'Dečko' impak Franc Trčko iz Cirkovcev." Hvala, Boštjan. 

Avtor: Milenko Kovačević

Ostrina vse te risbe
nahaja v desnem se očesu.

Kaj vidi ta gospod?
V kaj zavzeto le strmi?

Ves zbran razmišlja ... le o čem?
Se zdi: ali ga skrbi?

Kaj res je in kaj ne, je stvar sodišča.
Umetnika - Milenka: izaza duše tega strica.

Včasih pomislim: U, če bi lahko za kak dan živel v času, ko so gradili ptujski grad ...

Stoletja nazaj, ko še ni bilo bormašin, mešalcev, hrušk z betonom, ne fleksaric, visokih dvigal, buldožerjev, ne svedrov z diamantno glavo, ki gredo skozi beton kakor nož skoz puter ... 

Eno je gotovo: nekoč so gradili nedvomno počasi. Na roke.

Tudi sam delam v najmanj 2500 let stari branži.
Starejša od nje je morda le še najstarejša obrt.

Par kvadratnih metrov prazne površine, ki ji pravimo oder; ljudje, ki si doma skušajo zapomniti dramatikove besede (igralci); oblečeni v to, čemur pravimo kostumi; v roko jim potisnemo kakšno stvar (rekvizit); sedejo na kak stol (scenografija); na vse skupaj posvetimo (light design); za konec še podložimo (ali preglasimo) z glabo, in to je v glavnem to. Vsemu skupaj pa še prej-ko-slej hočemo dati smisel in pomen (režija, dramaturgija).

Delamo na roke.
Delamo tako hitro oz. počasi kot zmorejo človeški možgani, človeška srca in drugi človekovi organi. Tudi ti se v 2500 letih niso kaj dosti spemenili.
Nobena mašina tu ne pomaga.
Delamo na domišljijo.
Delamo na različne poglede.
Delamo na konflikt.
Delamo 'peš'.
Ko je ata zidal našo hišo na Hajdini, so beton mešali še na roke, peš. Premetavali so isti matieral n-krat sem in tja. Točno tako počnemo mi z avtorjevimi besedami: nešteto krat sem ter tja. Že od starih Grkov; še danes.

Oni dan je prišla Tina, asistentka scenografije:
- Nisan stilga izracunat ..., pa sam stavila sve skupa u umjetnu inteligenciju i eto, gotovo za par sekundi.
Potem pa dan kasneje Pere, ki je prevzel tudi glasbo:
- Prebacia sam komad s youtuba u umjetnu inteligenciju, i za čas mi mi skinia vokal i eto matrice.

Naše gledališke "počasnosti", dela "na roko", in druženja s pubuliko v živo ne bo spodnesla niti umetna inteligenca.
Da bo teatra konec, so napovedovali ob pojavu radia, pa kasneje filma, pa televizije, pa vhs-a, pa dvd-ja. Pretočne vsebine - še en brezzobi tiger za živo gledališče.

Človek je v svoji biti namreč zelo "staromodno bitje". Od Antigone naprej se zapleta v konflikte in drame; živi, se bori, hrepeni, zavzema za svoje vrednote proti tujim, je za ... in je proti ..., zato, ker ..., in da bi ...
In vse to želi deliti; tu in zdaj, v živo, z drugimi ljudmi.

Analogno, počasi, peš. Počnem to zdaj že skoraj petintrideset let. 

Verjamem, da je umetna inteligenca hitrejša in lahko obdela oooogromno podatkov. Ne verjamem pa, da je lahko tako šarmantna kot naravna zarukanost nas, ljudi.

P.s.:
Za ljubitelje proznega branja priporočam: Počasnost od Milana Kundere. 
Za ljubitelje premišljevanja pa esej o počasnosti v: Ameriška predavanja od Itala Calvina.

Kaj takega redko vidiš. Vsaj v naših krajih.

Pot, kjer včasih tečem, zavije skozi kratek tunel, ki ga vsako leto znova zgradijo krošnje dreves. 
Sončen popoldan je bil. Žarki so se z lahkoto izmuznili skozi še mlado listje.

Daleč pred seboj v zelenem tunelu sem zagledal mlado mamico z vozičkom.
Ob vozičku je stala, roke je imela sklenjene na prsih in gledala je v zrak.
Vidim prav? Oči ima zaprte? A ona to moli?

Najbrž se motim. Daleč stran sem še. 
Tečem naprej, proti njej. Ne sliši me. Še ne. 
Zdaj vidim jasno: res moli.
Glavo ima dvignjeno proti nebu; zaprte oči kot da gledajo žarke; roke prekrižane na prsih.
Mlado, lepo dekle moli.
Upočasnim. Ne bi je rad motil.

Pritečem bliže; zdaj me zasliši. Spusti roke, spusti pogled in potisne voziček naprej ...

Otrok je spal.
Ona pa je molila.
Zakaj? 

Je otrok bolan?
Je hudo bolna ona?
Je kaj narobe z otrokovim očetom?
Ji umirata oče ali mama?

Ko sem bil otrok, so me naučili moliti k bogu, angelčkom, Mariji.
"Daj nam danes ..., stoj mi noč in dan ob strani ..., prosi za nas grešnike ..."
Kakor da bi bil bog kak bankomat. Bogomat. Ali pa igralni avtomat; vtakneš vanj svojo molitev in upaš na dobitek.

Lepo mlado dekle, z novim življenjem v vozičku ... Še vse življenje je pred obema, roke pa dvignjene v zrak?!
V znak česa?
Kaj jo je gnalo, da prosi?
Za/kaj?
Ali jo je vleklo?
(K) Čemu?

Mogoče pa ni prosila.
Mogoče se je zahvaljevala.
Ker ima zdravega otroka.
Ker ima topel dom.
Ker so srečni.
Ker živi v lepem kraju.
Ker ima službo.
Ker ima želje, sanje, upanja.
Kaj pa vem; ker, ker ker ...
Ker vidi v stvareh okoli sebe smisel. Recimo.

Nikoli ne bom vedel.

Mogoče pa ni prosila.
Mogoče se je že zahvaljevala.

Mogoče pa sploh nič od tega. 
Lahko da je bila samo v stiku z energijo, neskončno ineligenco, naravo, prasilo, enotnim morfološkim poljem ... 
Poljedelka!? ... Kmetica.

Nič; preprosto ji je pač ta hip tako "pasalo".

Ko bi le večkrat počeli, kar nam ta hip "paše". (In seveda pri tem pustili drugim, da počnejo, kar paše njim.)

Ta hip mi paše z glavo iti na pašo.
Samo tega še ne vem, ali kot pastir ali kot krava.

Akvarel naslikal: Milenko Kovačević

Ko na tleh Milenkovega akvarela
se vidijo odsevi zgradb, ljudi, marel,
me kar mine, da bi čopič sam v roke prijel. 

;-)

Skušnja sinoči je bila za en drek! (Bilo je pred nekaj dnevi.)
Še najbolj za en drek pa sem bil jaz.
Padel sem ven, kot se reče; se nekaj drl, pizdil in norel. 
Jasno: bil sem nemočen in to je bilo jasno vsem. Še meni ;-)

Danes je bil nov dan.
Ves dan sem čakal na večerno skušnjo. (Dopoldanske vaje črtamo; ne da se delati, prevroče je; večerne potem 'potegnemo' v noč.)

Le kako bo nocoj?

Dan je bil grozen.
Napravljalo se je k dežju, ves dan; tiščalo je dol, bilo oblačno, ampak soparno za ponoret.
Takšnega vremena še nisem doživel. Na koncu pa od vsega tega ni niti kaplje. (Kapljic nasprotno veliko; a o tem malo niže.)

Večerno vajo smo začeli z vinom iz iloške kleti. Ilok cellars. Slavonci imajo svojo trgovinico v Splitu. In najmanj enega Slovenca, ki ima rad njihovega traminca; mene.
- Naš traminac pila je engleska kraljica, mi ponosno pove gospa prodajalka. Nisem vedel.
Potem poskusim vino kapistran, ki mi ga je priporočil Duje. No ja ...
- Ima ovaj, na pipicu, kojeg sad kušate, pa u običajnoj boci te ovaj u butelji, pove gospa prodajalka. - I to so vam tri potpuno razlićita vina.
Pa torej kupim za nocoj tri buteljke kapistrana. In enega traminca za spomin na prvega slovenskega kralja Sama.
Vendarle ni vsak dan rojstni dan.

***

Vaja je bila ležerna in igralci sijajni.
Pametni so.
Izkušeni.
Vsega hudega in lepega vajeni, bi rekel.

Vse v naši zgodbi se vrti okoli neverjetne Petre. Igra smimultanko s šestimi liki okoli sebe.
Duje postja iz vaje v vajo bolj "nor".
Pere se je vrnil s svojih gostovanj in to s polno paro.
Tajana in Nikša odhajata na gostovanja. Pripravljena sta na finiš.
Mijo je vse zanimivejši. Meče stran stvari, ki se jih je še vajo, dve nazaj oprijemal.
Donat je: naš sonček, itak.

Asistent Jakov ima še eno ime: Maksimiljan. Maksimalno predan in fin fant je.
Sanja je sprožila akcijo v šivalnicah. Vsa optimistična je; še včeraj je bila na moč zaskrbljena.
Inspicientke Sonje ni, ker je na baletni premieri; sto stvari lahko dela ta ženska obenem: inspicira, suflira, marketingira, organizira ..
Kakšni fajn ljudje!

Imel sem res lep rojstni dan.

Pred leti, ko je bil nenadoma spet kar naenkrat okrogel, so mi - prav tako v Dalmaciji, tu, nedaleč stran, kjer smo letovali s ptujskimi prijatelji - pripravili presenečenje:
Sedeli smo na terasi pozno v noč ... Ja, že malo 'okrogli'. Janko je odšel za vogal hiše in se dologo pogovarjal po telefon. - Kaj češ, služba pač, problemi; Jankec še na dopustu nima mira ..., je nekdo komentiral.
Nasedel sem: Klical je, da bi dalmatinski klapi povedal, kje natančno se nahajamo. 
Potem so zapeli; saj veste, katere. Tiste večne.

Danes pa spet: Lep, prelep rojstni dan v Dalmaciji.
Zjutraj me je prvi klical sin, potem žena. (Pri študentu, ki je na morju in bi sicer spal do poldne, je to treba posebej ceniti, si mislim.)
Ata, sestra, nečaka: sms-i so me že čakali na telefonu.
Pa Milovan, Oto, Laszlo, Tamara ...

Čez dan sem bi v resnici precej "dawn": Čakanje na skušnjo, visenje, brezdelje; zunaj vročina, notri klima ... Ves dan sem dremal, bral, pisal, se premetaval ... si nekaj skuhal. Ohladil sem buteljko in si v lep kozarec natočil traminca.

***
***

Pravkar sem se vrnil z vaje; pol ure čez polnoč je ta hip. Spet sem v sobi, poln raznoraznih vtisov, zato sedem za računalnik in nemudoma vse to izpišem. Srečen sem. Tako zelo, da moram z nekom deliti.

_ _ _

In kakšen je nauk zgodbe o tem, za en drek včerajšnjšnjem pokusu?
(Hrvati imajo lepo besedo za gledališko vajo - pokus, ker poskušamo. Vaja ima v sebi nekak pridih avstroogrskega drila, telovadbenosti, ponavljevalnosti. Vaja bi bila bolj vježba; mi pa ne vežbamo, ampak poskušamo nekaj na novo, drugače, izvirno, po svoje, po naše ... Zato je skušnja kar lepa, stara, ustrezna slovenska beseda za to, kar delamo, ko delamo gledališče.)

Nauk včerajšnje grozne skušnje je torej naslednji:
- Da je jutri nov dan.
- Da za dežjem vedno pride sonce. 
In take zdrajsane modrosti.
Ki so pa resnične.
Ko nabereš leta, vidiš, da je res. Pa čeprav so ti to že zdavnaj govorili starši in ostali stari, ki so ti šli na živce.

--- 

Fotka: Takole pa me je Duje prijazno počakal po večerni grozni vaji ... in ko je bilo 00.03 sva nazdravila "u Kuke".
Duje je sicer hecen "kaliber": najprej je končal igralsko akademijo in bil v redni službi v gledališču. Potem pa ga je nekaj pičilo; dal je odpoved in šel študirat - slikarstvo! In ga prav tako končal. Pri vsem tem pa: sijajno igra klavir!
Grrr .. sem mu fauš, kaj vse zna.