MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Zaprta vrata, 1993

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1994

Plešasta pevka - podatki
Plešasta pevka - fotografije

Bil je občinski praznik. Spet. Avgusta. Ptujska noč.
Pred gledališčem je bila živa glasba. Tudi pred občino seveda. In še (marsi)kje po mestu. Mi smo naslednji dan imeli premiero. Ker smo barvali – ne vem več, ali scenografijo ali oder – je smrdelo ko hudič. Po nitro-razredčilu se mi zdi. Če ne spravimo tega ostrega vonja nekako iz dvorane, publika jutri ne bo zdržala na predstavi. Odprli smo vsa okna in vrata, naredli prepih in - ostali po večerni vaji še celo noč v gledališču. Prespali smo kar na odru in po garderobah.

Tadej in Gregor sta igrala gospe, meščanski dami, Vojko in Nešo njuna moža. Gorazd je bil Gasilec, priključila se nam je Maša Židanik, tehnik Simon pa je odigral Simona (izgovoriti: Sajmona).

Beseda je prazna. Beseda je papirnata. Beseda ničesar več ne pomeni. Besedi mora dati vrednost molk.

To je Ionescov stavek, ki ga je prebral Igor Samobor. Spomnim se treme, ki sem jo imel: kako naj temu našemu velikemu igralcu dam napotke, kako to besedilo povedati v mikrofon, da bo zvenelo tako, kot si predstavljam, da bi bilo fajn za predstavo? No, in z lepim Igorjevim glasom - prebral je bolje, kot sem mu sam znal dati napotke - smo skupaj s publiko v temi, kot v kakšni kratki meditaciji, začenjali vsakič našo novo uprizoritev.

Ne vem, kako smo prišli do Mirjane Koren – scenografke iz Maribora. Mogoče mi jo je predstavila Gordana Gašperin, kostumografka, prav tako iz Maribora, s katero sem takrat delal več predstav po drugih gledališčih. Kakorkoli. Mirjana je postavila na ptujskem odru pravo garažo. S pravimi garažnimi vrati – težko roleto, natančneje dvema roletama. Vojč in Tadej sta si morala za spuščanje med predstavo nadeti rokavice, tako težka/velika je bila. Kulise so bile izdelane iz vsaj dvo- če ne tri centimetrske iverke. Prav tako težke ko satan. To je bilo pač najceneje in najenostavneje narediti. Kulise z okvirji, vezano ploščo ... kdo nam bo to izdelal? Ampak, za tehniko mi ni bilo treba več skrbeti, kajti:

Franci je imel prijatelje in stvari so prišle zdaj na oder in za to je skrbela naša tehnika v ozadju: Silvo, Zvona, Cico, Tomaž za luč, mogoče Simon za ton.

Nekoč bomo gostovali s predstavo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tamkajšnji tehniki bodo kar bežali od nas: tako težkih kulis še niso ”jemali”.

Pri barvanju oz. patiniranju teh kulis je sodeloval tudi filmski scenograf Duško Milavec. Miran Zupanič je v naših krajih ravno takrat snemal svoj novi film Radio.doc, pa je filmska ekipa hodila tod okoli, spoznali smo se, in Duško nam je "posodil svojo roko" ter finiširal Mirjanino scenografijo. Tudi Marko Sosič, takrat umetniški vodja SNG Nova Gorica, je hodil tod okoli. Zakaj že? A je sodeloval pri Miranovem filmu ...?

Pa še nekaj je šlo zelo narobe s tistim gostovanjem takrat v Ljubljani. Dve stvari v bistvu. Ena, da naš kamion na Čopovi ni ni mogel zaviti v prehod na dvorišče MGL-ja. (Takrat še ni bilo Jankovićevega zaprtja). Stebriček za rampo tik ob vogalu je bil napoti. Rampo smo seveda že dvignili, ampak sam stebriček, tistih deset centimetrov, je bil napoti našemu kamionu. Ampak, to Ptujčanov ni zaustavilo (le kdo bo nosil tako težke kulise izpred McDonald’sa (je bil že takrat tam?) do dvigala MGL-ja?!). Zvona, naš multipraktik in multitalent je v hipu imel rešitev: šel ja v kamion, nekaj iskal, nakar se vrnil s ključem, ročno odmontiral stebriček, enostavno ga je kar odvil iz tal, položil na tla in kamion je lahko na milimeter nekako speljal skozi ozek vhod na dvorišče. Stebriček je provizorično z enim vijakom postavil pokonci, niče ni nič opazil, po gostovanju pa (najbrž) privijačil nazaj v tlakovana tla.
Pravo sranje pa je šele sledilo: Vojko je med predstavo v žaru igre vehementno zamahnil z roko, žal po robu kozarca, in kri je špricnila meter, dva visoko. Bil sem v dvorani. Zgledalo je kot dober gledališki efekt. Nekdo v publiki je dahnil: Vau!!! Vojko si je kar med igranjem s krpo-rekvizitom zavezal dlan in odigral predstavo do konca. Potem ga je nekdo odpeljal v Klinični center na šivanje.

Tehnika iz MGLja - Branko je bilo morda ime enemu od odrcev, če ne celo šefu odra - sem ves ponosen po bučnem aplavzu po koncu predstave, ko smo že pakirali, vprašal, kakšna se mu je zdela naša Plešasta pevka. Ta večer je bila res dobra izvedba. Igralci so bili nabriti, hoteli smo se pokazati, v javnosti se je že govorilo, da mladi na Ptuju želijo ponovno poklicno gledališče. Mladina, stara malo več kot dvajest let ... in da bi ji nekdo "dal", naredil novo firmo, namenil javni denar, ustanovil nov zavod ... Precej utopično. Tudi za tiste optimistične čase, ko smo mislili, da bomo druga Švica.

Razprodana dvorana MGL. Publika je sedela tudi na stopnicah. Prišel nas je gledat celo Vito Taufer, režiser, ki sem ga (tudi) oboževal (mislim: njegove predstave). Vito je potem čez nekaj let naredil sijajno Plešasto pevko v SNG NG. Čisto drugačno od naše. No, nestrpno sem čakal, da nas tehnik Branko pohvali; človek, ki vsak dan vidi vse te številne umetnike, igralce, režiserje. Tehnika zmeraj najboljše ve, kako nam gre na odru. Pa mi Branko po dolgem premisleku reče: ”Ne gledam ti ja ni jednu našu predstavu, pa ne vem, zakva bi tvoju.”
No, lepo. Ampak bil je vsaj tam; večina scencev je že zdavnaj pobegnila ob našem prihodu, ko je videla, kakšne težke kulise smo pripeljali s Ptuja. Spominjam se, kako so zmajevali z glavo: “Pa tega še svet ni videl”, in se razkropili po zaodrju.

Vrnimo se na Ptuj. V čas pred premiero.
Na neki dopoldanski vaji priteče nekdo v garderobo in mi sporočil: ”Geč si je zvil gleženj!” Mislim, da je bil Nešo ta prinašalec slabe novice. Vesna je z igralci ravnokar vadila koreografsko točko, ples na skladbo ”Zvončki in trobentice, mačice, vijolice ...”. Stečem na oder.
Grega je ves res moker ležal na deskah in se zvijal v bolečinah. Itak se je zmeraj močno znojil; zdaj je bil moker ko cunja. Par dni pred premiero, on pa zvin gležnja! Seveda, plesati je moral z ženskimi čeveljci. In ni ga bilo takrat tako malo skupaj, Gregorja! Vedel, sem, kako tak zvin boli. Dr. Toš, Tadejev ata, mi je nekoč lepo svetoval, po neki silni košarkarski tekmi: "Fant, a ne bi ti mogoče košarke kar lepo obesil na klin?" Nedolgo pred tem sem bil pri njem zaradi zvitega prsta, nato zapestja, zdaj zaradi gležnja oz. ligamentov.
Grega je jamral, stali smo okoli njega kot vkopani. Ne vem, kaj mi je se šlo takrat skozi glavo. Bil sem v šoku. Še bolj, ko je Geč vstal in se začel režati. Bil je 21. julij - in to so mi šli ušpičit za rojstni dan!!! Kreteni.
Dobro so me. Hvala lepa, res.

Dvorana je bila še stara, z ložami. Na odru smo potrebovali avto. Oldtajmerja. Zvona je rekel, da ve za nekega. Nekje v garažah, zgoraj med bloki, da ga ima nek njegov frend. Trajalo je in trajalo, da bo prišel ta avto. No, me res zanima. V glavi sem že imel režijsko rešitev B, brez avta. Ker v bistvu nisem verjel, da bo avto prišel. Če pa že, pa mi ne bo všeč. In kako ga Zvona sploh misli spraviti na oder? No, pa da vidimo. Ali samo govori, ali bo tudi kaj iz tega.
Potem je nekega dne avto res prišel: na kamionu. Po dveh fosnih so ga fantje potisnili na oder. Lep, rdeč fiat. Cabrio. (Je bil fiat?) Ampak čez pol ure je že bilo po Radio Ptuj: "Nepridipravi, povezuje se jih z mladimi ptujskimi gledališčniki, so vdrli v garažo dr. Kolariča in demolirali vrata ..."

Zvona pač ni bil prepričan, v kateri garaži je avto, ki nam ga je nekdo rade volje posodil. Lastnik še sam menda točno ni vedel, v katerem boksu se nahaja. Že leta in leta ga ima tam, zaklenjenega. Zvona seveda ni imel ključa od garaže, vedel je samo, da je avto rdeč in da je v enem od boksov ter da mu lastnik dovoli, da pač - če ne bo šlo drugače - na silo odpre vrata njegove garaže, ker ta hip ne ve, kje ima ključ ... Imel pa je Zvona “majzl”. (Kako se reče pravilno po slovensko majzlu?)  In z majzlom je Zvona odprl pač nekaj vrat, preden je zagledal pravi avto.
Se zgodi. Tista vrata na pločevinastih garažah, je treba že reči, pa tudi niso bogve kaj ...
Leta in leta me je bilo potem nerodno, vsakič, ko sem srečal dr. Kolariča in njegovo gospo ...

Predstava je bila pri občinstvu sprejeta z izjemno naklonjenostjo. Imeli smo vse več novega občinstva, ki sicer običajno sploh ni zahajalo na dogodke v gledališče sredi mesta. Občudovali so dve dami (Geča in Toša); rekli so, da je Tadej izrezana Beba, njegova mama. Sašo Fenos je poskrebel za obe lasulji. Nešo in Vojko sta bila hecna možakarja, Gorazd prikupno zmeden poveljnik gasilecev, Maša pa seksi Služkinja.

Še bo nekaj iz nas!
Mogoče pa bodo res prihodnje leto ustanovili poklicno gledališče!
Čeprav niso bili vsi za to. Še zdaleč ne. Kje bo občina dobila denar? Koliko bo zaposlenih? Kaj bo z ZKO-jem, ki je trenutno v stavbi? Kako z zaposlenimi? Lastnino? Si Ptuj spooh lahko privošči pokliicno gledališče? Toliko drugih prioritet ima. Ptujska trojka ...
Sama neudobna vprašanja so butala na dan. 

Franci, povej, kakšni so bil takratni poslovni in lokalno-politični izgledi za ustanovitev novega javnega zavoda? Kako si prepričeval? Kako lobiral, bi se reklo danes? Kje iskal podporo? Aha, se že tudi sam malo spomnim; Maks Tajnikar, kuturni minister Sergij Peljhan ... Ali smo se z njima srečali prihodnje leto, ko je bilo že vse bolj in bolj "vroče"?

Spoštovani bralci, kakor zmeraj: Dobrodošli s pripombami, spomini, komentarji. Kako? - Enostavno mi jih pošlješ na samo.strelec@gmail.com in jaz jih objavim. (Ali kot komentar na FB). Objavim takoj tukaj, v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja/co skupnostne knjige v nastajanju.

***

Andrej Cizerl Kodrič:
Dobro se spomnim priprav na premiero … Težkih panojev, ki so sestavljali sceno. Marjan je na okvirje dal iverne plošče in je posledično bilo vse zelo težko, ker je posamezni panel bil širok in visok.
Spomnim se tudi, da smo kaširali stene pozno v noč …

Samo M. Strelec:
Vidiš, Cico, bil sem prepričan, da je cabrio prišel na kamionu. Šlepanja se ne spomnim več! Super detalj. Hvala ti.

Franc Mlakar:
Plešasta pevka ... Drugi projekt pod mojim menedžeriranjem….
Najprej se spomnim obiska Mirjane Koren, arhitektke in scenografke iz Maribora v moji stari pisarni v Termah. Najprej je poskenirala mojo psiho in zadela vse moje vrline in ne vrline. Fascinantno. Klub temu, da sva kasneje imela trenja glede materiala za kulise, ona je namreč hotela hrastovo vezano ploščo, meni je bila logična topoljeva, nekajkrat lažja za odrske delavce. Udarila sva na nož … Samotova Vesna je bila mediator, da smo se sploh prebili do cilja.

A največja zgodba, pravzaprav Anekdota je nastala z avtom, ki je bil del scene. Fiat Spajder v lasti Danila Polajžerja, ptujskega podjetnika, ki nam je takrat pogosto stal ob strani je bil moj cilj. To je bil kraljevski Kabrio dvosed iz sedemdesetih let. Danilo je takrat imel toliko avtov in garaž, da mi je v roke porinil šop ključev in rekel: na Rimski ploščadi v eni garaži je ta avto. Vedel sem da je rdeč in noben ključ iz tega šopa ni odpiral garaže s dotičnim avtom. Sam nikoli ne bi prišel do garaže z avtom, če nebi bilo mojega prijatelja Zvonka, ki je bil tehnični improvizator stoletja. Vsaka garaža na Rimski je spodaj imela nišo in si lahko pokukal noter,ampak slika je bila nejasna. Po daljšem opazovanju različnih garaž sva se odločila, da vstopima (z vlomom seveda) v eno …

Ni bila prava; notri je bil rdeči golf, da bi bila mera polna sta naju pri delu opazovala zakonca Kotar, ki spodaj stanujeta in sta bila prijatelja dr. Kolariča. Frka, Pizdarija in vse vmes … Spomnim se kako sva se po telefonu pogovarjala in jaz sem ga prepričeval v eno, da nameni niso bili slabi …joooj. Še danes sem prepričan, če dejanje ne bi bilo za namen gledališča, bi z Zvonetom pristala na sodišču in mogoče celo na Rogozi. Hvala gledališkim bogovom. Naš avto je bil v eni garaži pred Kolaričevo … Pri  Plešasti pevki se je stkalo največ anekdot, mogoče primerljivo z Krčmarico. Nekdo je že opisal dogajanja pri gostovanju v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Morda zaključim, da šele danes spoznavam, da nam je cela pot uspela »Zato» , ker smo bili pripravljeni opravit vsa žrtvovanja. Neuspeh ni prišel v vpoštev, na vseh nivojih seveda. Mladost, ambicioznost, ljubezen … kdo ve, verjetno prava mera vsega in ob pravem času seveda. Čudež ...

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Na odprtem morju, 1992

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1993

Zaprta vrata  - podatki
Zaprta vrata - fotografije

Medklic: hvala vam za krasne dopolnitve, Branka, Liljana, Savo. Ivan je na FB prilepil en kup časopisnih člankov, ki dokumentirajo njegovo delo. To je to. Bil sem zraven, pa sem se čudil, česa vsega si nisem zapomnil. Očitno je naš spomin res selektiven. Zato pa je tako dragocen vsak košček še od koga drugega. Tako sem zadovoljen, da sem se kar nemudoma odločil: Samo-ukinil se bom kot prvopodpisani med avtorji teh zapisov. Kajti prav kmalu bo “moj mandat” mimo in potem bodo Franci, Anica, Rene, Peter prevzeli prvo violino v naši nastajajoči kompoziciji in dajali takt zapisom.

Predstava na ribniku nas je podžgala.  
Pa ponovimo nekaj takega, smo si rekli, tudi prihodnje leto. Kar po enaki časovni shemi: Prišle bodo počitnice - zdaj študirajo na AGRFT dramsko igro že Vojko, Gregor in Nešo. Oni bodo jedro. Dodajmo še Uršo, poiščimo tekst ... - in premiera naj bo prav tako za prihodnji občinski praznik, avgusta.

Šel sem do Francija Mlakarja, kakor mi je svetoval Miran. Povedal sem mu, da bi radi delali gledališče, ampak, da znamo samo polovico; to, kar je na odru. Za odrom pa, to nam je bilo že jasno, je prav tako zelo potrebno. Franci je igral v gledališki skupini v Skorbi, hodil na Brankine seminarje, ne vem, mogoče je prav takrat spoznal tudi svojo ženo Iris (Zupanec). Bil je za stvar. Iris je postala blagajničarka, Franci vodja projekta. Pripeljal je Silva Vučaka. Silvo je bil nekakšen vodja tehnike. Urškin prijatelj Matjaž (Markež) nam je pristopil na pomoč pri scenskih zadevah. Verjetno je bilo treba stapecirati dvosed, glavni element scenografije, sredi sicer temačne, vlažne, grajske kleti.

Kako se pa ti  spomniš najinega prvega sestanka, Franci? Vem, da se spominjaš celo meseca, kdaj sem prišel do tebe. Zakaj si bil za stvar? Kako si razmišljal takrat?

Boba je bil direktor Pokrajinskega muzeja. Ne vem, kdaj, ampak nekoč mi je pokazal klet na gradu. Tam sem občasno delal prek študenta kot vodič. Predvsem v letu, ko sem zluftal faks. Natančneje dva faksa.Klet na gradu je bila temačna. Prazna. Prašna. V njej je bil v bistvu premog. Ja, to bi lahko bilo okolje za Zaprta vrata! Zgodba drame se dogaja v peklu. “Pekel so ljudje okoli tebe,” pravi Sartre.  

V klet se je bilo treba spustiti po strmih stopnicah. Vhod ob zgornji grajski kavarni. Vojčev ata, Janez (Belšak), nam je organiziral prevoz, kamion in čistilna akcija je lahko stekla. Družno smo očistili klet in potem so se lahko začele vaje. 

Kar tam. Ležali smo na kamnitih tleh; natančneje na kartonih, ki smo sem jih pobral doma; od očetova prazne cigaretne embalaže. Priključila se nam je študentka dramaturgije Romana Ercegović in nas uvedla v številne debate okrog vsebine, eksistencializma, vprašanja, kako uprizarjati to moderno klasiko danes. Nešo je igral Estelle, Urška pa Sobarja. Videli smo, da se ta zasedba menjanja spolov čisto dobro obnese. (Naslednje leto, v uprizoritivi Plešasta pevka, bo to kar nekakšna konceptulana odločitev.)  

Naredili smo še en dva koraka v profi smer: tokrat smo imeli že tudi kostumografko: Stanko Vauda, plus profi lektorja, sošolca Arka, ki je začenjal vse več in več lektorirati.

Pozimi, se spomnim, smo igrali tudi za šole. Sneg je bil na dvorišču in Nešo je v ženskih čeveljcih in frfotajoči oblekci skakljal od blagajne na gradu, kjer smo se greili, do stopnic v klet, v naš odrski pekel.  

Gledat nas je prišel  tudi profesor dr. Andrej Inkret. Tisti, pri katerem sem padel nekega vročega junija na predavanju v nezavest; dobesedno. No, ne od samega predavanja pač pa od slabega zraka. Bilo je vroče, predavalnica polna (treba je bilo priti po inskripcije ali frekvence?), v predavalnicah pa se je takrat še lahko kadilo. In prof. Inkret je bil pravi ketenrauher.  

Potem pa si je na predstavo nekega dne ogledal tudi takrat “opasni” kritik Simon Kardum. Pozitivno je pisal o njej. Nato nas je prišel gledat še umetniški vodja celjskega gledališča Primož Bebler. Nekaj dni po predstavi me je poklical in vprašal: “Samo, a bi ti režiral pri nas?”   
- Seveda bi! Kaj ste pa kaj mislili, kaj bi delal?  
- Pa, mislil sem, Zaprta vrata, od Sartra ...  

Uf, kako me je presenetil. Sartra seveda nisem delal  še enkrat. Ne bi znal. Nisem znal, v kratkem času narediti še ene, drugačne postavitve. Povedal sem, kar se imel, v kleti na Ptuju. V Celju pri Primožu smo potem igrali nekaj drugega. Ampak vseeno z nekom od naših: Povabil sem Gregorja Geča. Se spominjam prav, Grega? 

Nakar je v akcijo stopil Franci in odigral svojo vlogo. In to kako! 
Poslal nas je naravnost v Rim! Kazat Sartra, rdečega papeža, v srce katolicizma. S seboj smo vzeli novinarja Večera, Zdenka Kodriča, ki je poročal z gostovanja. 
Odprl pa nam je vrata v Rim pater Branko Cestnik. Hajdinčan, Francijev sošolec, domnevam. Ali vsaj najin so-faran.  
Koliko raznoraznih cirkusov smo morali pripraviti razštelani gledališčniki patru Branku, ko nas je namestil v nek dom, če ne celo samostan, sredi Rima. 
 
Nastopili smo v opuščeni cerkvi. Teatro Euclice, se je reklo gledališču. Ne bom pozabil: hotel sem, da bi Bezo naredil nekaj lučnih vzdušij, podobnih v naši kleti na Ptuju. Pa mi je tamkajšnji mojster osvetlitve, ko smo hoteli prestavljati njihove reflektorje, nenehno vljudno ponavljal: “Guarda, abbiamo tre tipi di luce: luce tragica, luce drammatica e luce recitativa. Quale luce vuole?” (V prevodu: Glejte, imamo tri tipe osvetlitve: tragično luč, dramatično luč in recitativno. Katero bi radi?) 
Nobene od teh treh, četrto, ampak ... 

Imeli smo tremo. Prišli so nas vendarle gledat številni slovenski duhovniki, ki so živeli v Rimu. Spominjam se, da tudi menda glavni knjižničar vatikanske papeške biblioteke.  

Sartre – antikrist, eksistencialist, v dvorani v prvi vrsti pa izobražena duhovščina. Uf. Noro zanimiv spoj. Le kako bodo gledali? Bodo odšli s predstave? Moški, preoblečeni v ženske, mesenost in eroticizem na odru ... Predstava v Rimu nam je lepo uspela. Župniki so bili sijajni gledalci. 

Zdenko je poročal za Večer,  mi pa smo takrat upali izreči tudi že na glas: Naš cilj je ustanovitev poklicnega gledališča na Ptuju. 

Ampak, kako? 
Tu je znova stopil v akcijo Franci. Z odvetnikom Vladom Toplakom smo kar v neki gostilni, po moje je bila Rozika, imeli ustanovni zbor in na njem ustanovili društvo Gledališče Zato.  
Na občini so nas vprašali, kako si predstavljamo ponovno profesionalizacijo. Predlagali smo, da naredijo javni razpis za zbiranje modela, po katerem bi se potem ta profesionalizacija zgodila. To se nam je zdelo demokratično. Zakaj bi kar po naše? Naj vprašajo še druge. 

Izšel je razpis, nekakšno povabilo za ponudbo predlogov, kako priti do poklicnega gledališča, prijavilo se je tudi Gledališče Zato. in komisija je izbrala naš model. 

V njem je - najbolj na kratko - pisalo nekaj takega: V obdobju prihodnjih dveh let bo Gledališče Zato. naredilo vsako poletje eno uprizoritev, potem pa bo občina ustanovila nov javni zavod Gledališče Ptuj. 

Zdaj je naš cilj postal kristalno jasen. Javen.  
Zavedali smo se: Če želimo, da bo občina res nekoč ustanovila novo gledališče, moramo narediti vsako leto še kaj odmevnega. 

Kaj?  

“Heca” je bilo zdaj konec. Zdaj ne bo šlo zgolj za sanjariti in si želeti: bomo znali to tudi storiti? Uresničiti? Spraviti v življenje, stvarnost. U-stvar-iti? Iti do tja, do koder bo treba? Bomo znali s svojo ustvarjalnostjo ustvariti novo stvar, novo slovensko gledališče? 

Franci, kaj sem pozabil ključnega iz te faze?  
Kako je izgledalo takrat tvoje delo?  
Kako si ramzišljal? Kdo ti je pomagal? Kje vse si našel somišljenike?
Smo že takrat v Tedniku začeli objavljati članke različinih avtorjev, v katerih izražajo podporo ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju? Kdo vse jih je napisal? Med drugimi Vlado Novak? Zlatko Šugman? Se spominjam prav? ...

Igralci v Zaprtih vratih? Sodelujoči za odrom? Imate kakšen fajn spomin? Se priporočam/o.
Kot zmeraj: objavim v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja "slike v nastajanju".

Prihodnjič:  1994 - Plešasta pevka 

****************

 Franc Mlakar:
… Bil je, mislim da april leta 1993, ko me Samo obišče pri meni doma v Skorbi 51 c, občina Hajdina, v moji sobici, obrnjeni na sever, še malo hladni za ta čas. Danes gledano nazaj se mi zdi, ne se mi zdi, tako tudi je, da se je moja življenjska pot obrnila v popolnoma drugo smer, kot bi seveda bila brez tega srečanja. A vse stvari imajo svojo podlago in svoj smiselni začetek. Vsa ta leta se mnogo govori o Brankini bazi Teatra 3 in posledicami njenega pedagoškega dela na ptujsko gledališko sceno. A midva s Samotom imava eno skupno gledališko bazo na osnovni šoli Hajdina (že mnogo prej) v skupini Marte Širovnik kot mentorice in njene pomočnice Anice Vidovič, Angelce Glažar in drugih … Celo osnovno šolo smo iz leta v leto ustvarjali otroške gledališke igre in zoreli. Od stranske vloge do glavne vloge… Samotova lepa sestra Suzana je sploh bila glavna zvezda in magnet ... Tudi za nas. Iz te generacije izhaja tudi zdaj že prepoznavni ptujski pater in pisatelj Branko Cestnik. V srednji šoli je Samo sodeloval v hajdinski dramski skupini z Maksom Fridlom, jaz sem pa v Skorbi imel svojo. Zakaj vam to pripovedujem? Ker sva ravno v tej preteklosti našla skupno prihodnost ptujskega teatra, vsaj po mojem globokem prepričanju. Mene je zaneslo v študij tehnike, Samota v študij režije. Osebno sem po naravi organizator in imam rad umetnost. Samo je pisateljsko-režiserski ustvarjalec in lederzic … Tako se je pokazala kombinacija, ki je bila osnova za zmagovalno pot ustanovitve ptujskega gledališča v profesionalni obliki na vodstvenem nivoju.
No, najin pogovor je bil po eni uri Dogovor …

Zaprta vrata … Prvi projekt pod mojim vodenjem. Samo je imel idejo odkrivanja mestnih neodkritih lokacij, ki bi bile primerne za uprizoritev in hkrati nas domačine ozaveščale o nepoznavanju le teh. Najin prvi obisk te kleti me je navdušil in hkrati postavil na realna tla. Klet je bila polna stvari, ki jih na gradu niso več rabili, pri nas rečemo takšnemu prostoru, »rumplkamra«. Mojo funkcijo sem začel jemat resno in počasi sestavljat mozaik svoje organizacijske sheme. Povabil sem k sodelovanju Silva Vučaka, Zvoneta Lešnika, moja dolgoletna prijatelja in Silvo tudi soigralec iz Skorbovske dramske skupine in Zvona »Taužntkincler«; ni bilo tehničnega problema, ki ga ne bi rešil. Nisem več prepričan, a naredili smo mislim da dve delovni akciji, da smo klet izpraznili. Nastal je čudovit prostor.
Na drugi strani pa je bilo potrebno naš projekt povezati z lokalnimi donatorji, ki pa bi ali v materialnem ali tudi denarnem smislu podpirali te mlade zanesenjake. Malo nam je šla na roke mariborska Pandurjeva scena, ki je bila v zraku v medijih, da so ljudje gledališče vzeli kot prostor za oglaševanje. Ampak v devedesetih je bilo vse mogoče, nekaj je bilo v zraku in vsi smo želeli biti zraven.
Skratka projekt je do premiere bil pripravljen tako v fizičnem kot denarnem smislu. Moja Iris je kot blagajničarka izplačala dogovorjene honorarje, premiera se je odvila na omenjeni lokaciji z druženjem po predstavi, kjer smo svojo mladostno energijo že pripravljali naslednji projekt. Ta premiera mi bo ostala v spominu še po eni posebnost. Neposredno po zaključku smo šli na 28 dnevno potovanje po Španiji, Portugalski, Franciji in Italiji, Branko Cestnik je odigral še enkrat neponovljivega organizatorja in vodiča. V Slovenski Bistrici sem v poštni predal oddal odpoved v stari službi in brezskrbno šel prihodnosti naproti.

No, gostovanje v Rimu je bila ena in najpomembnejša marketinških akcij za uvrstitev in potrditev predloga društva Zato, za ponovno profesionalizacijo ptujskega gledališča na mestnem svetu. Zraven člankov v takrat ptujskem Tedniku, pomembnih lokalnih odločevalcev in slovenskih umetnikov v nadaljevanjih. Zadek v polno. Tudi gostovanje v Rim ni nastal kar tako čez noč. Moj učitelj slovenščine na osnovni šoli Hajdina Jože Šmigoc, je bil ravno v tem času urednik Ptujskega Tednika, na drugi strani pa je v Rimu študiral Branko Cestnik. In nekega dne mi pade ideja, da bi lahko Branko pisal članke v naš ptujski časopis in nekako dal globalno noto iz Rima za Ptujčane. Oba sta se strinjala in nastala so pisma iz Rima, kar nekaj sezon jih je bilo. Tudi tako se je prebudil pisatelj v patru Branku. Seveda je bila logična nadgradnja, da Gledališče Zato. gostuje v Brankotovem Rimu. Pa ravno Ionesco, iz katerega je Branko delal diplomo ali seminarsko nalogo … Kako je že rekel Coeljo Paulo  v Alkimistu… Če celo vesolje teži, da se bo zgodilo, se zgodilo tudi bo.

Organizacija samega gostovanja je potekala celovito, celo danes gledajoč nazaj na nenormalni profesionalnem nivoju. Na gostovanje je šel občinski avto z podžupanjo Jagarinčevo in močno delegacijo. V avtu je bil tudi Zdenko Kodrič, takratni novinar Večera, ki je opravil izjemno delo iz Rima, vsak dan je namreč izšel članek v Večeru o dogajanju v Rimu. Naši donatorji so nam posodili kombi in golfa iz rent a car Caissa, iz katerega so nam ukradli avtoradio. Kombi je bil od Andreja Ašenbrenerja, ki je takrat hodil z Vojčovo sestro Tamaro, oba sta se nam pridružila na gostovanju. Peljali smo se ob jadranskem delu Italije in prečkali Apenine na polovici Italije. Peljali smo se v takšni megli, da še danes ne pomnim večje. Mi trideset na uro, italijani sto na uro … Od takrat mi je jasno, zakaj imajo italijani največja verižna trčenja na svetu … Pridemo v Rim, spimo v samostanu, kjer se ne sme delati telesnih grehov, a mladost je delala svoje in donatorji so bili zaljubljeni ... V Teatru Euqlide je bila predstava, pod Mussolinijevo cerkvijo, kjer so svetnice upodobljene po takratnih holivudskih zvezdah … Iz slovenske ambasade so se opravičli, da jih ne bo … Tudi ta iskušnja se je ponavljala v naslednjih letih mojega vandranja po svetu. Ambasade nimajo časa za svoje državljane … Zanimiva je bila tudi pot domov. Občinski avto je odhitel naprej… XM Citroen, vesoljska ladja v mojih mladih očeh. Kombi in golf pa zadaj, a tokrat ne po jadranski avtostradi, ampak po superavtostradi. Povedati moram, da sem staršem igralcev obljubil, da bom njihov varuh, vendarle so ti bili še »otroci« … Šofer v kombiju pred nami vijuga po cesti in ugotovimo, da šofer drema med vožnjo zmatran od samostanskih grehov … A srečno prispemo in odzivi varno vplivajo na mestni svet in občane, kar nam prav pride ob odločilnem trenutku v bližnji prihodnosti …

Sanč Zebec:
Glih sm razmišljal o teh cajtih. Bil sem friški, nadobuden fotograf, ki mu je vse bil izziv. Mislim da sem Nešota spoznal pri atletiki, Koltaka pa na nekem rock koncertu. In tak se je začelo - čuj daj pridi, mi tu neke v teatru špilamo, boš kako fotko naredo, mi je Nešo reko. Te pa smo že pucali ovi plac na gradu za predstavo Zaprta vrata. Vse se mi je zdelo kot neki čisto novi dober pozitivni drive, non stop novi ljudje, nova scena, nova akcija, žurka all the time, pivičko, miškeci, vse je blo malo fukjeno. Vmes pa sem celi cajt fotko, kot da je vse fkup hec, obenem pa se v resnici niti zavedo nisem, da fotografiram zgodovino tega norega časa (vsaj meni se je zdil nor) in puščam neko sled svojim zanamcem. Samo, hvala ti, da sem lahko bil del te zgodbe in da sem mel prriložnost ustvarjati in se naučiti obrti, ki me še danes hrani.
Na hitro iz prve roke, mogoče še ob kakem pivičku kako rečema.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Ptuj v začetku devetdesetih let preteklega stoletja

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Miran Murko, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Prve koščke na neposredni nastenek MGP prispevam torej
Samo M. Strelec.
Bil sem eden od Zato.-jevcev, pobunikov ideje 
za ponvno profesionalizacijo ptujskega gledališča.
Nakar "nesojeni" direktor ob ustanovitvi, imenovan decembra 1995,
potem pa sem hitro odostpil (v nadaljevanju boš prebral/a, zakaj) in
se znova vrnil 1997 in začel prvo petletko.

1992 

Na odprtem morju - podatki
Na odprtem morju - fotografije

Sestavila se je torej skupina ljudi, ki bo čez čas na glas pomislila: Ptuj si zasluži ponovno poklicno gledališče.

Igralce sem nabral v Brankini gledališki skupini: Neša, Tadeja (kasneje ga je zamenjal Boris Miočinović. Ali je bilo obratno? Sploh pa: zakaj že je prišlo do alternacije?), Urško, Ervina. No, Gregorja sem šel spoznat v ormoški hotel. Takrat je še obratoval. V zgodbi smo potrebovali "Suhega" in Nešo je bil za to ravno pravi, "Srednjega", to je bla Urška in potem še "Debelega". Gregor je z veseljem sprejel vlogo. Igro je prevedel prijatelj z ZKO-jevskih seminarjev, Darko Čuden. 

Ptujska Komunala je praznovala svojo 40-letnico. Prve scenske skice za uprizoritev so bile narisane sicer za prizorišče v Termah. Ampak sem se ustrašil kopališkega reda, higienskih predpisov, postavljanja tribune, slišnosti, osvetlitve ... Ničesar nismo imeli. ZKO nam je prijazno dal "streho nad glavo" in vadili smo lahko v gledališču, potem pa sem odkril Ljudski vrt, vrbo žalujko ... Vesna si je zamislila scenografijo in jo podpisala precej izvirno: Vesna & Natura. No, in Komunala je rekla: okej, bomo mi uredili otoček, postrigli staro, razmršeno vrbo in za našo obletnico postavil celo vodomet. (Vodomet je še danes tam. Vrba tudi.) 

Kam bomo pa dali publiko? Na "morju" bi bilo treba zgraditi splav. Kdo ga bo? Koliko bo to stalo? Kje naj dobimo denar?

Ne vem, kako smo prišli do SV. Ja, slovenske vojske. Nek poveljnik, komandant vojašnice (se je pisal Murko, ali Ribič?, Štajner ali Steiner? - Ta zadnji se mi najbolje sliši) v kasarni pod gradom, je poslušal naše sanjarije in potem dejal: "Če smo lahko forsirali Dravo, bomo pa še tale ribnik." 

Pojma nisem imel, kako se forsira. 

Z Drave so pripeljali čolna, gor postavili konstrukcijo, jo podeskali ... in imeli smo tribuno za okoli 180 ljudi (bi rekel). 

En čoln je ostal prost - z njim so nas potem, ko smo končali bralne vaje v gledališču, okoliški blokovski deca vozili na otoček in nazaj. Ja, včasih tudi Peter, ki je bil asistent režije. 

Osojnikova šola (Osnovna šola ljudski vrt) nam je posodila avlo, da smo lahko v njej hranili kostume, rekvizite in ostale drobnarije.

Predvsem pa je prijazen sosed, gospod ... Kostja Kolarič (? - ali njegova mama?) prispeval: priklop za elektriko. Plus elektriko. Brez števca. Gratis, po moje. (Upam, da smo se zahvalili. Če ne, pa sedaj, g. Kostja.) Fenomenalni Bezo je vse to skupaj naštelal in povezal in posvetil, da je bila luč! Cico pa je poskrbel za ostale tehnikalije. 

Na premieri, za občinski praznik, takrat še avgusta, je bilo za vse premalo prostora na tribuni. Tri, če ne štiri krat toliko ljudi je bilo okoli, na obrežju ribnika. Nekdo me je potem še leta zatem k..cal (krcal, če želite, da isto povem spodobno): češ, da smo totalno zaprli promet v križišču pri šoli, da ni mogel z Rimske ploščadi z avtom k svojim staršem na Kajuhovo. 

Kolikokrat smo igrali? - Pojma nimam. (Vidim zdaj na Sigledalu: enajst krat.) 

Šest krat, piše, smo celo gostovali! Spomnim, se, kako smo šli v Avstrijo, blizu Gradca, v Gleisdorf, se mi zdi, in na meji je Urška ugotovila, da nima osebne izkaznice ne potnega lista. Oz. imela je sestrino osebno, če se dobro spomnim. Kaj če je ne spustijo v Avstrijo? Čez par ur imamo predstavo?! Imeli smo srečo. Ni nas gledal. Odigrali smo predstavo v Avstriji, halo! (Mogoče nam je to uredila Mira Lenart, hči ptusjkega predvojnega trgovca Lenarta, ki je tam poučevala. Ali Edward Hauswirth? Ne vem. Šlo je za neko gledališko srečanje, pa so povabili tudi nas. In nam celo napisali kritiko v njihovem časopisu! O majn got, kako smo bili veseli.) 

Zdaj vidim, da smo v Repertoarju - eno leto prehitro - že navedli, da je šlo za Gledališče Zato. Ne, Zato.-ja še Na odprtem morju ni bilo. Ustanovili ga bomo naslednje leto; na tajnem glasovanju - izboru imena, na Tesarski 18 v Ljubljani, kjer sem stanoval. Uprizoritev v Ljudskem vrtu smo uprizorili v okviru DPD Svoboda Ptuj, producentka pa je bila naša mentorica, Branka.

Savo Djurović je oblikoval plakat za uprizoritev: trije pari nog plus intervencija, narisana na roko. Ni še bilo računalnikov. Postavljanje plakata se mi je zdela cela znanost. Mogoče je ravnokar prihajal CorelDraw. Ne vem. Vsekakor se mi je zdela Savova kombinacija "strojnih črk" in ročno vrisanega morskega psa, z ostrimi čekani, zelo posrečena.  

Producentka je bila Branka, v ekipi tudi bodoči profesionalci - Nešo in Gregor sta tisto poletje uspešno opravila igralske sprejemne na AGRFT; Tadej jih bo čez par let in Peter bo šel študirat režijo. Plus navihani Ervin in simpatična Urška, matematičarka, ki še danes veselo skače po odrih, Boba pa je kot padalec kar z drevesa noter (v zgodobo) padel. 

Pili smo na Prešernnovi, na vogalu, pod črno parlerjansko masko, v kafiču ... - kako se mu je že reklo? - Piramida, me je te dni na vajah spomnila Irena; ali pa v Orfeju ... ali pri Simi. Kjerkoli že pač. Sedeli smo, se režali in ure pogovarjali o tem, kar počnemo.  

Pojavil se je neki gospod Borut Sagadin - pri Komunali domnevam, da je bil v službi. Prevzel je marsikaj; še danes se spomnim, kako sem si oddahnil, ko sem takoj videl, da je človek mož beseda. Dvigal je telefone, se javljal, naredil, kar je obljubil. Takrat seveda še nismo imeli mobitelov. Zjutraj zgodaj se ga je dalo dobiti in ja, Borut je bil - zdaj to vem še bolj - nek popolnoma zanesljiv člen, ki je rešil marsikaj, kar si sam niti predstavljati nisem znal (kje bomo dobili, od kod pripeljali, kdo bo ..., kdaj bo ..., ali bo sploh to izvedljivo itd. ?) 

Gostovali smo v Ljubljani, Gorici, Slovenj Gradcu.

Bil sem srečen. Zdi se mi, da smo skupaj čutili, da delamo nekaj pomembnega, krasnega. Nekaj nevidnega nas je povezovalo, sanjarili smo in se veselili “izumov”, ki smo si jih izmišljali na odru. 

Ptujski tednik - Milena Zupanič (Cestnik), je pisala o nas!!!! 

Neki brezimneži smo naredili nekaj novega. Naočeh javnosti. V našem mestu.
Bili smo ponosni.  

Poneslo nas je. Mi bi še. Ponovimo. Naredimo še kaj novega. Še kaj drugega. 

In res, po glavi se mi je začel motati nov projekt. 

Kako bi se naslednjega lotili še bolj "profi"? Izven okvirjev ZKO-ja (Zveze kulturnih organizacij)? Ne znamo prodajati vstopnic, ne znamo z računi, najavami ... Nimamo denarja. Kje bomo dobili sponzorje? In če jih dobimo, kam bodo nakazali denar?

Pojma nismo imeli, kako se osamosvojiti, biti “profi”. Vsaj jaz ne. Saj, v teoriji mi je bilo že jasno: pri gledališču imaš zmeraj umetniški sektor (ustvarjalce na in za odrom) in tiste, ki umetnost omogočajo (upravljalsko-tehnični sektor). Predvsem pa moraš imeti v začetku denar; nekdo mora “investirati”. Verjeti vate. Videti v tvojem početju smisel.
Mi od vsega tega nismo imeli nič. Razen želje, da bi. Mi nekaj bi.  

Sosedovemu Miranu sem (najbrž) težil z načrti, idejami, sanjarijami ... takrat je Miran že bil v službi, si mislim ... Pa mi je nekega dne rekel:
- Idi do Franca ... Mlakarja. Mogoče bi pa on znal ...
In sem ga poslušal in šel.  

Prihodnjič: Zaprta vrata, 1993

---

Kakor zmeraj: dobrodošel/la s svojimi spomini. Na FB ali samo.strelec@gmail.com.

****************************

Miran Murko:
Koliko se jaz spomnim, je bilo ta pogovor v moji študentski sobi v Rožni dolini. Torej pred letom 1993, ko sem se zaposlil. Pogovor pa je tekel o tem, da bi rabil nekoga, ki kaj ve o kulturi in bi znal zadeve povezati in organizirati. Tako sva prišla do Franca (po mojem spominu).

Branka Bezeljak:
Samo, uprizoritev je tekla pod imenom Teater III. Na nekem razpisu smo po profesionalni uprizoritvi Aneksa dobili veliko premalo denarja, da bi lahko naredili novo predstavo. Ker nisem imela volje in energije, da bi se borila naprej, sem ta sredstva prepustila vam, da jih ne bi bilo treba vračati. Mislim, da je bilo dovolj za avtorske pravice in fosne - deske za tribuna, ki so jih en večer ukradli. Kako ste nabavili nove, nimam pojma.

Savo Djurović:
Mi je pred leti rekel prijatelj Branko V., da sem zraven pri vsaki pasji/pesji procesiji. In res sem skoraj bil. A ta mi je ostala posebej v spominu, prav zaradi spleta okoliščin kako so se ideje rojevale. Se mi zdi, da sem takrat prvič razmišljal o kanibalizmu. Morda sem kdaj v euforiji Vali rekel "Rad te 'mam za požret".

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Aneks - poklicni igralci pod okriljem društva

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Na terasi restavracije pod ptujskim gradom je podjetni Peter Vesenjak prirejal plese. Se spominjate?
Še danes mi ni jasno, kako se nihče nikoli ni zvrnil z obzidja in se skotalil v srce mesta. Ne morem verjeti, da ne bi bil kdo tako dobre volje, res dobre volje. (Bi danes tam sploh dobil dovoljenje za teraso, žur, ples? Mislim: a ne bi manjkala kakšna zaščitna ograja, cirkuška mreža spodaj nad proštijskim vinogradom, intervencijska vozila ready to go?)

"Odštekani" Ivica Brač je organiziral Poletne večere. Noro fajn je bilo.
Res je, da je Vojčeva mama, Nataša Petrovič v Minoritih v 80-ih vodila različne prireditve v okviru - mogoče se je temu takrat reklo - ptujskih kulturnih srečanj. Takrat smo imeli SIS-e, samoupravne interesne skupnosti in mogoče so SIS-i financirali in prirejali take reči. Ne upam si trditi. 
Ampak, to, kar je Ivica priredil po vsej Prešernovi, je bilo neverjetno. Kaj priredil; prirejal, to je prava glagolska oblika. Počel več let. Nedovršni glagolski vid. Ivica, koliko let zapored? (In ne le na Prešernovi; tudi na gradu, v ex JNA skladiščih na Volkmerjevi, v Dominikancu ...)
Nekoč bo, upam, kdo raziskal tudi pojav festivalov na Ptuju (likovni, glasbeni; dva gledališka smo imeli). In tisti, ki se bo s tem ukvarjal, mimo Ivanovih poletnih večerov ne bo mogel. Pesniki, plesalci, gledališčniki, glasbeniki ... so pod njegovo "zastavo" za nekaj časa zavzeli mestno jedro poleti. Gostinci so družno pristopili k zadevi in dogajalo se je. Pa ne na malo; na veliko. Ja, tudi veliko prahu je bilo dvignjenega.
Za dobrim konjem se pač kadi.
Ivica se je boril in garal kot lev, saj je podpore imel bore malo, tako rekoč nič. Na koncu, kaj je bilo na koncu? Pristal je v bolnišnici. Izgorel, bi rekli danes.
Ivica je naredil zelo zelo veliko. Pri njem je že režiral Jernej Lorenci, v Dominikanskem je bila uprizoritev, pri njem je igral Aljoša Koltak, gostil je Daneta Zajca, Janija Kovačiča, Draga Mlinarca, Zijaha Sokolovića ... Ivan je s svojim konceptom poletnih večerov pridobil sredstva iz Sorošovega sklada, pa ministrstva za kulturo. Bil je producent, umetniški vodja, projektni vodja, finančni vodja, tajnica, pisec vlog in poročil, prevoznik, organizator, animator, napovedovalec, pospravljalec, pripravljalec. Na kratko: delal je čudeže iz tako rekoč nič. 

Na gadu je Marjeta Jeraj pripravila velik fašenk-žur. Boris Gerjovič je pripeljal na Ptuj ekipo zagrebške televizije. Ker je pač poznal tam ljudi, osebno. HRTV je naredila dokumentarec o Ptuju. Če bi Zagrebčane morali za to plačati - doku tv oddaje formata 55 minut - Ptuj za to ne bi imel denarja. In predvajalnega časa si tudi ne bi mogli kupiti. Osebni Borisov angažma je bil kljujčen. Fašenk dogodek na gradu je posnela TV Slovenija. Prišli so eminentni gostje. Marjeto je na študiju v Mariboru spoznal Peter Vesenjak in jo povabil na Ptuj. In tu je začela oblikovati in voditi turistične produkte (tako se menda danes reče). Skratka: še en svež, nov veter, ki je malemu mestecu dal vetra. 

Župan, takrat še velike, skupne občine, Vojteh Rajher in predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Branko Brumen, sta imela velikopotezne načrte. Peter Vesenjak je postal občinski sekretar za turizem. Kulturo je vodila Kristina Šamprl Purg. Kdaj si ti prevzel štafetno palico vodenja Ptuja, Štefan Čelan?

Ptuj se je zavihtel visoko na lestvici pojavnosti in prepoznavnosti v slovenski javnosti. Najstarejše slovensko mesto, pustovanje, mesto - muzej ... v zraku sta bila nek optimizem in pričakovanje. Najstarejše slovensko mesto se je prebujalo. Kadarkoli se je omenjal turizem mlade, ravnokar osamosvojene države, je takoj za Bledom in Piranom/Portorožem prišlo na vrsto ime: Ptuj. Ljubljana takrat sploh še ni bila turistična destinacija. Škofja Loka, Piran in Ptuj so gojili nekakšno zavezništvo slovenskih zgodovinskih mest. Mesto se je formiralo znova, še enkrat; zavedlo, da potrebuje institucije, ki delajo mesto mesto. Štefan je precej kmalu začel govoriti, da naj bo Ptuj sedež regije.

Se spomnite kolonije, ki jo je na borlskem gradu prirejal violinist Miha Pogačnik? Tam je Peter Srpčič režiral Fausta. Savo Djurović je naredil krasen plakat. Še danes mi je všeč. Še pomnite, tovariši, gospodje?

Vse je kar brbotalo. Ne le jeseni, ko je vrel mošt. Občina Ptuj je bila še velika. Župan prvega sklica Mestne občine Ptuj je bil dr. Miroslav Luci. Šefica občinske uprave je bila optimistična Evelin Makoter. Gradil se bo pešmost pri Ribiču.

V Ljudskem vrtu je neka mladina vadila za gledališko uprizoritev, ki bo menda kar na prostem. Na odprtem morju bo njen naslov. Ne bo sicer na morju, bo pa na ribniku. Deca iz okoliških blokov je imela med počitnicami veselje s prevažanjem nastopajočih na otoček z vrbo žalujko v sredini in nazaj na obrežje ribnika.

Ampak počasi.

Ne znam opisati silnega optimizma, ki je bi v zraku. Ali pa sem tako čutil, ker to sodi k mladosti?
Kako ste tista leta doživljali drugi? Kakšne spomine imate na Ptuj takoj po osamosvojitvi?

Boris Miočinović, direktor muzeja, je na gradu pripravil veliko razstavo Turkerije; pritegnila je domačo in mednarodno pozornost. Se spomnite? 
Branko Brumen je spisal razvojni dokument za Ptuj; zdi se mi za naslednjih 20, 30 let; Vizija razvoja za obdobje 1991 - ... Ena taka rdeča knjižica.
Vili Muzek je "zganjal" alternativo na Muršičevi in v nekdanjih vojaških skladiščih na Potrčevi (tam, kjer je danes parkirišče.) Pred dnevi sem videl, Vili, da si objavil Stančeve (Zebec) VHS posnetke! Krasen dokument časa: moda, frizure, jakne. Kako zanimivo!

Govorilo se je o "ptujski trojki": da se bodo obnavljali pošta (maja 1945 porušena minoritska cerkev), dominikanski samostan (za kongresni turizem) in mali grad (za potrebe knjižnice). Trije mega projekti. Noro velike reči.

Tako smelo, velikopotezno in ambiciozno ni zastavil na Ptuju še nihče. Vsaj v mojem življenju ne. Najbrž so mnogi tisti, ki v prejšnjem enostrankarskem družbeno-političnem sistemu niso "bili zraven" (včlanjeni v ZKJ ali sodelovali z njo), zdaj hoteli pokazati, da tudi oni zmorejo. Še več, da lahko zapolnijo vrzel, ki je nastajala od časa, ko je bogato ptujsko meščanstvo moralo po drugi vojni iti. Oditi. Večstrankarstvo je prineslo več dinamike. Več upanja. Večstrankarska demokracija je obetala. Tako kot smo na nivoju nove države sanjali o drugi Švici, približno tako sem čutil Ptuj: najstarejše slovensko mesto bo znova zasijalo. V vseh svoji zgodovinski pomembnosti, z vso svojo bogato kulturno dediščino, s kreativnostjo in novim zagonom. Ptuj bo postal kulturno-zgodovinsko središče; če ne Slovenije pa neke bodoče regije.

Nastala je Bistra - biro za strateški razvoj in raziskave, Aleš Gačnik je pisal o potencialih turistične in kulturne industrije ... Zaslutili smo bogastvo preteklosti in verjeli, da lahko v sedanjosti črpamo iz nje in oblikujemo novo, še nesluteno prihodnost mesta in okolice.

Hja, tudi Krambergerjev Ivan s svojo opico in ekstravagantnim avtomobilom je skakal po Ptuju. Nekoč je vseslovensko srednješolsko mladino, združeno v CMOK (center marksistične obuke kadrova, to mi danes pravi AI robot, da je pomenila ta kratica. Pa nisem prepričan, da ima AI prav; Milovan (Milunič), ti bi znal spomniti, kaj je že bil CMOK?) No, Ivek Kramberger je CMOK-ovce povabil na svoj dvorec v Negovo (sam sicer nisem bil v cmok-u, ampak, ker sem bil priden dijak, sem lahko šel z njimi). Kramberger nam je razkazal bajto in svojo najnovejšo pridobitev - grobnico. Pogostil nas je s hrenovkami in oro, ter nam na koncu vse to fajn zaračunal.

Tako, zelo na hitro in zelo v obrisih. Zelo površno, vem.
Žal ne poznam kakšne lokalne "Tanje Gobec", ki bi imela v malem prstu lokalno stvarnost.
Zato ste vsi bralci vabljeni, da me dopolnite, korigirate, demantirate. 
Več različnih pogledov in spominov ko damo na mizo, bolj bo slika jasna.
Več kot bo subjektivnih spominov, dragocenejša bo konča slika.

Seveda me takrat niti najmanj niso zanimali lokalna politika, ne pozicioniranje mesta Ptuja v novi državi, ne regionalizacija, ne vprašanje, koliko bo mestnih občin, kakšen bo volilni sistem, ali bomo imeli na registrskih tablicah avtomobilov MB ali PT ipd. Zanimalo me je gledališče. Nisem še razumel, da je (tudi) gledališče odvisno od politike (mestno pač predvsem od mestne).
Vendar učil se bom hitro in kmalu spoznal, da ustanovitve poklicnega gledališča brez politike ne bo.

Partija je uspešno sestopila z oblasti, večstrankarstvo je po dolgih desetletjih znova vrnilo v naše kraje, vrnil se je Pučnik, od koder že, Nemčije, se mi zdi; nič več ne bo tako, kot je bilo še včeraj, nam je na/povedal Kučan. Iveka nismo jemali resno. V resnici je imel najbolj "nevarne" ideje prav on. (In zato ga več ni.) ((Nevarne pravim, ker so bile radikalne.))

Nekoč kasneje bom od nekoga v Ljubljani slišal, kako da je Peterle menda pogojeval: če ne odstranite kipa Jožeta Lacka izpred gledališča, ne pridem na Ptuj (in ne dam denarja za trojko). Kristine ni, da bi jo vprašal. Branko, veš ti kaj o tem? Če bom imel kdaj priliko, bom povabil Lojzeta na dva deci in ga vprašal osebno. Mogoče pa vesta kaj o tem ptujska takratna poslanca v državnem zboru, Lidja Majnik in g. Berlič?

Kako se pa drugi spomnite Ptuja v začetku 90-ih?
V članku omenjeni, boste kašno rekli?

Ptuj na začetku 90-ih je bil namreč tisti kontekst, tisti čas in tisti prostor, kamor je "vstopila" mladina, ki si bo kmalu vbila v glavo:
Naš cilj je ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju. Ta misel je vzniknila okrog leta 1993. In brez tega "ptujskega optimizma v zraku" bi zagotovo ne bilo tudi zgodbe o ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Brez tebe, bralec, bodo to le moja spominjanja. Z vsem vami, ki ste se že vključili - in se še boste - pa bo nastala res velika slika.
Pišite mi na FB ali na samo.strelec@gmail.com in objavil bom vaš košček in vas seveda navedel kot soavtorja knjige v nastajanju.

Prihodnjič: Na odprtem morju, 1992

***************************

Sinoči ob 20. uri je bila v graškem Theater im Keller premiera drame slovenskega avtorja Evalda Flisarja Hamlet in Jaz.
Če okoli 22. ure občinstvo v razprodani dvorani Gledališča v kleti ne bi kmalu nehalo bučno aplavdirati petim igralcem na odru, bi prav lahko Flisarju kar tam voščili za njegovo današnjo 80-letnico.

Flisarjeva štirinajsta igra je to, ki so jo uprizorili v tem gledališču! Menda so se odločili, da bodo igrali kar Flisarjeva zbrana gledališka dela ... ;-)

Gre za najstarejše delujoče neodvisno gledališče v Evropi. Nastalo je leta 1967. (Nemudoma kakopak tu pristavim: neodvisno, avantgardno gledališče - tako je imenoval svoje ptujsko gledališče tudi Fran Žižek; med letoma 1939 - 1941.)

Glede neodvisnosti pa: dvorana ima verjetno ne dosti več kot 60 sedežev. Z vstopnicami se projekt zagovoto ne pokrije. Tudi čez mejo, sem slišal, so subvencije občine in dežele v kulturo vse manjše. Govoril sem z igralko po premieri: "Ah, Sie sind aus Ptuj!? Aus Ptuj kommt mein Kollege ... meine ich, Kollege aus meinem anderen Job." Dopoldne, domnevam, dela gospa nekaj drugega, zvečer igra. Blaženi tisti mi, ki lahko delamo dopoldne isto kot zvečer: gledališče.

Predstava je bila dolga. Brez pavze. Ampak drži napetost. Igralci na odru garajo, igralec, ki igra vlogo "Ich-a", opravi megalomansko delo. In opravi ga sijajno. Zelo mlada igralka, še šolarka, morda dijakinja, je odlična v vlogi "Hčerke". Njen "Oče" (tudi režiser uprizoritve) je duhovito nabrit, "Prostitutka" (najbrž) kot mora biti (nimam ravno nekih izkušenj), "Zvodnik" šarf biznismen. Aja, za kaj gre? Vse se vrti okoli igralca, Bonifacija Jaz-a, ki seveda na izust vključuje v svoja premlevanja o svetu in poslavljanja od njega Willijevega Hamleta. Os življenja pa je, ne več kot pri Mišku Kranjcu zemlja, pač pa denar. Veliiiiko denarja. 
Fajn napisano; tako "staromodno", dialoško. Za igrat dramske like - lilke, ki imajo notranji lok oz. razvoj, odnose, zgodbo, emotivna stanja, odrska vzdušja. Ja, kdor zna, pač zna; Evald je že ta.
(Eto, takšni so moji vtisi, čisto jutranji; resno kritiko bo že najbrž pisal Peter Rak od Dela, ki je bil tudi na premieri.)

Vse najboljše, dragi Evald! 
Včasih se skregava po mailu, ker kakšna reč ni, kot bi si želel ti, ampak, vse še bo in vse se da, če se hoče.
Vesel sem, da bo kmalu na gledališkem portalu ves tvoj dramski opus.

Tvojega Čarovnikovega vajenca sem bral trikrat. Za domače branje sicer ni bil, mogoče pa je bil za popravni izpt. Iz že česa.
Ko sem ga bral nazadnje, sem pomislil, da bi ga bilo zanimivo gledati ona odru.
Užival sem takrat, ko si v Vodinikovi domačiji, 1991, uprizoril Jutri bo lepše. Bojan (Emeršič), Srečo (Špika), Boris (Kerč) in Iztok (Jereb) so bili zelo fajn. Sem pa pozabil, da si režiral kar ti sam ... Po tem te več ni vleklo v režijo? Why not?

Lep dan ti želim danes. Na zdravje!

***

Sicer pa je Hamlet und Ich pričakal mich že v križišču sredi mesta:

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Branka Bezeljak

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Zdaj pa se počasi bližamo času, ko bo besedna zveza ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju znova mišljena. Še več, izrečena. In največ: 4. 12. 1995 bo z odlokom Mestnega sveta MO Ptuj in podpisom župana dr. Miroslava Lucija na njem tudi "meso postala".

Smo na pred-predzadnji stopnički vzpona proti temu cilju.
Predstavljajte si, da se po ozki, prečni ulici s Prešernove najprej po kamnitih tleh potem pa po lesenih stopnicah vzpenjate na ptujski grad. Ja, tiste lesene štenge .. In koga srečate pred vrhom? Znova Branko! (Nekaj časa je dejansko živela prav pod temi stopnicami.)

Tam okoli leta 1990 je Branka krstno uprizorila sodobno dramo mariborskega dramatika Vilija Ravnjaka z naslovom Aneks. To ne bi bilo "nič novega" in ne posebnega - Branko so zmeraj zanimali sodobni slovenski avtorji -, če ne bi tokrat bila igralska zasedba tako rekoč v celoti profesionalna: Srečo Špik, Zvezdana Mlakar, Dario Varga, Iztok Valič, Gorazd Jakomini, vlogo Smrti sem natopil jaz (ko sem jeseni odšel v Berlin, me je zamenjal Gorazd, se mi zdi.) Uprizoritev je bila formalno najbrž pod okriljem Delavsko-prosvetnega društva Svoboda Ptuj, skupine Teater III.

Kaj zdaj to pomeni?

Poklicni igralci na odru, igralci, zaposleni sicer v drugih gledališčih (plus dva mladinca; Branka, sem koga pozabil?), formalni okvir pa: ljubiteljsko-društveni. Takšni kombinaciji se je nekoč reklo: polpoklicno gledališče.
Torej: Branka je z Aneksom tako rekoč nadaljevala v tisti organizacijski obliki, ki jo je gledališče po ukinitvi leta 1958 že živelo: polpoklicna faza. Takrat so nekateri od igralcev, nekič zaposlenih v poklicnem gledališču, še ostali ... Zdaj, znova poklicni igralci, zbrani pod formalnim okriljem društva.

V kemiji se reče, da kakšne spojine niso obstojne. Polpoklicni značaj gledališča po letu 1958 ni obstal dolgo, in tudi ta, iz leta 1990, se ni prijel. 

Zelo me bo zanimala monografija o Branki, ki bo upam, odgovorila tudi na naslednja vprašanja: (oprosti, Nika Šoštarič, da ti zdaj prišepetavam; v resnici pa sem prepričan, da se bosta z Branko dotaknili tudi teh reči.)

• Kakšni so bili Brankini načrti za naprej, po Aneksu? Tako vsebinski kot organizacijski? Gotovo je imela nek načrt, vizijo bi se reklo. Ali po domače: srčno željo, kam po Aneksu.
• Najbžr Aneks ni bil edini projekt, ki si ga je zamislila takole, s poklicnimi igralci? 
• So občinske "strukture" že bile vključene v ta pol-poklicni korak? Se je Branka v času Aneksa pogovarjala z njimi o profesionalizaciji?
• Mogoče bi kaj o tem lahko povedal Ivan Vidovič; mogoče je bil takrat že na oddelku za klutro. (Kristine Šamprl Purg žal več ni med nami, da bi jo lahko vprašali.)
• Kako je bila uprizoritev Aneks sprejeta? Ponovitve? Je uprizoritev dala "veter v krila", zagon? Kaj so bile njene posledice? (Vse v gledališču, vidimo, je vedno namreč en sam kontinuiran razvoj, kjer vsak korak vpliva na naslednjega.)

Sam sem odšel, kot pravim, v Berlin in z uprizoritvijo Aneks nisem ohranil stika. Maila takrat še nisem imel - je sploh že obstajal? -  kaj šele računalnika. Tipkal sem na star Oliveti, ki sem si ga kupil na boljšjaku v Ljubljani. Tudi zagovor svoje diplomske naloge sem pisal nanj in svoj prvi prevod (Ana in kralj, ki je padel iz pravljice). Potem mi je prijatelj Miran Murko stvar natipkal, nekdo v študnetu v Rožni dolini je imel računalnik; spominim se, da urejevalnik besedila ni imel č-ž-š-jev. Imam pa še disketo, tisto veliko, pet inčno, flopy disk, se je reklo, a ne?

Glede Aneska in naslednje stopnje razvoja gledališča na Ptuju imam nekje v spominu celo naslednjo misel - Božo Glazer, prosim, popravi me, ali pa Danilo Toplek, če to bereš -, ki gre takole:

Kidričevski TGA (ali se je leta 1991 že imenoval Talum?) je menda bil celo priravljen vložiti nek resen denar v profesionalizacijo gledališča na Ptuju. V spominu imam števiko 70.000 takratnih nemških mark. Se mi sanja? Ali sem si zapomnil prav? Menda so bili pripravljeni investirati v nakup v svetlobnega parka (reflektorjev in regulatorja). Gledališče je bilo namreč opremljeno s par starimi reflektorji, ki so bolj greli kot svetili. Regulator pa je bil tudi muzejska vrednost.

Ja, Aneks ... Za odrom so bili še ročni cugi, vrvišče leseno - nekoč, kaseje, je Gledališki muzej Slovenije poslal fotografa, da je pofotografiral vrvišče, cuge, lesene mostove. Moram nekoč to poiskati v sedanjem Gledališkem inštitutu. Mojca Kreft, mi lahko prosim pomagaš? Kdo bi znal to takrat fotografirati? Kdo je bil dirketor, najbrž še ne Ivo Svetina?
Je pa visela v portalni odprtini tista prava, težka, rdeča zavesa, magični zastor. Taka težka, žametna zavesa, skozi katero smo kot srednješolci kukali, kdo je v dvorani, Branka pa se je seveda jezila, ker se to res ne dela. 

V garderobi - skupni, taveliki, zadaj, v kotu gledališča - je dišalo-smrdelo po mastiksu. Sladko-kislo. Branka ga pri svojih uprizoritvah seveda ni več uporabljala (za razliko od režiserja Petra Malca, ki je pač bil še iz "stare šole").  Ampak tu pa tam smo prilepili komu še kakšno brado, brke ... Recimo učitelju Šviligoju v Cankarjevih Hlapcih (Brankina režija, odrsasla skupina, lepi spomini.) Po predalih so ležali stari tipkopisi. In fundus! - Hkrati strašljivo in totalno vznemirljivo mesto, skladišče pod odrom, kjer si moral biti ves čas sklonjen, ampak se je splačalo: našel si rekvizite, kičaste operne čelade, bodala, kupe, stare knige v gotici, fotografije, raznorazno gledališko navlako, bakelitne telefone, umetno cvetje iz tistega papirja, iz katerega majo kurenti narejene trakove - krep papir, se reče tako?  ... posodo, kakšne polomljene stole, smrdljive zavese, lesenih skrnji sploh odpirali nismo, gor je bilo na tone prahu ... Prave svetlobe tam ni bilo in zato je bilo vse skupaj res rahlo skeri.

V prvi garderobi, manjši, pa je, se mi zdi, delala Anica Strelec, računovodkinja. Čisto čisto spredaj, ob vhodu v gledališče desno pa je bila pisarna Dušana Kozarja. Šefa ... ZKO-ja? Svobode? Irena Meško, ti si tkrat že delala tam? ... Kakšni so tvoji spomini? Žal Marjana Piška ni več; on bi znal povedati veliko. No, in seveda legendarni hišnik; Janez Predikaka se je pisal gospod, ki se je drl na nas, razigrano mladino. V njegovo stanovanje so vodile okrogle železne stopnice in nikoli, res nikoli nihče ni smel niti stopiti na te stopnice. Kaj šele, da bi bil kdo v njegovem stanovanju z majnimi okenci, ki so gledal na Slovenski trg. Enkrat, ja, nekoč, je Janez nekaj zasmodil v svoji kuhinji, prileteli so gasilci, oni smo smeli gor; spodaj pa je bilo treba nemudoma sprazniti dopoldansko predstavo za otroke. Takrat je za zavesami še obvezno stal dežurni gasilec. Zadnjič sem srečal gospoda v Mercatorju in se je spominjal, kako fajn da je bilo dežurati v gledališču. 
Kako je pravzaprav Janez Predikaka prišel do stanovanja v gledališču? Kaj bi dal, da bi imel tam svojo luknjo!

Tako nekako. Žal Aneksa nimam prav veliko v spominu. Razen tega, kako sem od strani občudoval prave igralce, Sreča, Zvezdano, Iztoka, Daria ..., ko se razdajali na vajah, divje, zares, valjali po odru ... Sam sem bil najbrž v glavi že drugje.

Preden pridemo na naslednjo poglavje, uprizoritev Na odprtem morju, na ribniku v Ljudskem vrtu, je treba reči nekaj o še nečem, brez česar po moje poklicnega gledališča ne bi bilo: 

Prihodnjič: klima na Ptuju v začetku devetdestih

P.s.:

Vsi zgoraj omenjeni - veseli bomo vsakega vašega spomina! Napišite svoje spomine na FB ali samo.strelec@gmail.com in jih bom seveda v celoti nemudoma vključil tukaj spodaj.

________________________________

Andrej Cizerl Kodrič:
Aneksa se tudi jaz spomnim sicer bolj medlo, a vseeno imam nekaj spominov, ker sem takrat začel raziskovati čare gledališča. Spomnim se velikega lesena kolesa, katerega sem pomagal Marjanu sestavljati, in kako smo ga po delih odpeljali v Mladinsko gledališče v Ljubljano, kjer smo gostovali.  Pri tej predstavi sem, s starega lesenega škripajočega mosta nad odrom, metal vrtnice (mislim da umetne) na Zvezdano Mlakar in Sreča Špika. Spomnim se tudi, da sem takrat na tem gostovanju v Ljubljani prespal pri Dariu Vargi, ker so "sredstva " za gostovanje bila omejena. Kaj več se ta hip ne spomnim.

Mi je pa bolj v spominu ostalo sodelovanje starejše skupine DPD in Teatra III  s predstavo Koža Megle.  Meni je ta predstava ena boljših, pri kateri sem sodeloval, verjetno tudi zato, ker je bila moja prva v ptujskem gledališču ... Tudi sama zgodba predstave mi je zelo dobra in se še vedno čudim, da se je ni še nihče drug lotil, glede na to, da je vse povezano s Kurenti, zelo čislano na Ptuju.

Na živce si grem s tem, o čemer bom zdaj pisal.
Je pa tako, da je že tako.
Ja, življenje je táko.

Z vsemi tremi sem si bil dober. Vsi trije so nedavno nenadoma odšli.

Henri, tako smo ga klicali, me je zalagal s svojimi mislimi. Tri debele, res debele spiralne vezave svojih zamisli mi je poklonil. Sam jih je kasneje tudi izdal v knjigi. Lani poleti sem pospravljal pisarno in so vezave skočile na plano. Ker tele spiralne bukle pač niso fajn za hranjenje. Pijejo živce; okrogla plastika seka ven. Ne da se poravnati z drugimi knjigami.
Henri, si mislim, se tudi ni znal in ne dal poravnati. Z marsičim, si mislim. Ko listam, kar mi je poklonil, sem v to prepričan. Pa je dobro mislil, človek, velikokrat zelo zelo dobro. To, kar je napisal, govori o tem.
Sekal bo spomiin na Henrija ven, še dolgo, vsaj v meni.

Matic, o njem sem že pisal, je bil prijazen mož. Učenju naklonjen. Razumevajoč. Vključujoč bi se reklo danes. Nekonflikten. Vsaj tako sem ga doživel sam. Ko sem delal z njim tik pred odhodom v penzijo intervju, za neko spletno stran, ki je tudi že ni več - in tako ta hip zapisa ne najdem nikjer - mi je na vprašanje, kaj po počel poslej, odgovoril: "V miru bom bral in se imel fajn."
Rekel mi je, da rad in veliko bere. Debele romane je imel v platneni vrečki; to si je nesel iz službe, imel za domov. Zaželel sem mu, da bi se imel fajn, dolgo in veliko in na debelo fajn.
Konec minulega leta nisem mogel verjeti, da mu ni pomoči.

Luka. Dobesedno do pred par dnevi nisem vedel. Prof. Čretnikova mi je povedala, na Fredijevi predstavitvi knjige. Res: čeprav so bili ta dan v mestu trije, štirje "dogodki" (kot rečemo na Ptuju prekrivajočim se prireditvam javnega značaja), ga ni bilo.
Pa bi bil. Luka bi bil že kje. Najverjetneje povsod. Malo tu in malo tam.
Kolikokrat je potihem zamudil v gledališče (in ja, tudi oditi je znal sredi marsikatere predstave).
Potem, ko bi se srečala v mestu, bi me zaslišal, kako se mi je zdelo to in ono in zmasakriral predstavo, s katere je odšel. Videl je vse. Imel je svoje stališče. Izdelano. Imel je svoj okus.
Menda je zadnje tedne narekoval spomine. Sam se ga bom spominjal še dolgo. 

***

Na živce si grem, ker ne vem, kako bi povedal, kar sem, pa da to ne bi bil nekšen poslovilni jamr.
Na živce mi gre, ker o ljudeh pišemo, ko jih več ni. Namesto, da bi o njih pisali, jih portretirali, jim postavljali "spomenike" ..., dokler so.
Na živce mi gre, ker slutim za tem smrtoljubno kulturo. Ki bo čez par dni praznovala; na dan, ko je The Pesnik umrl.
Tistnega dne, ko proslavljamo nekogaršnjo smrt - in se pri tem ne znamo, ne moremo veseliti, proslavljati, kot oni daljnji Indijci tam nekje daleč, da je človek šel v večno življenje - smo slavilci tanatosa. (Ne čudi me, da smo si nekako kompenzacijsko umislili Ta veseli dan kulture, na dan psenikovega rosjtva.)

Henri, Matic, Luka - so bili naši zelo fajn someščani, če mene vprašate.
Manjakli bodo v naši skupnosti. Vsak posebej. Že kako.

In še enega, nedavno umrlega Ptujčana bom omenil: v Sestržah rojenega svetovno znanega nevrokirurga Vinka Dolneca. Žal o njem ne morem pisati. Bi pa bilo treba, si mislim.

Nauk zgodbe?

Dokler so, jim dajajmo prostor, postavljajmo pred usta mikrofone in jih poslušajmo, fajn someščane in someščanke.
Skupnost nekdo mora skup' držati.
Taki jo; če jo kdo.

***

Fotka je s starega mestnega pokopališča. Zadnje čase sem občasno šel v službo peš. Tako sem se okoli novega leta med potjo prek pokopališča zapletel v klepet z nekim ex-Ptujčanom, ki pride na Ptuj, pravi, redko; da obišče mamo. Spraševal me je, zakaj da so nagrobniki postrani, zakaj ležijo razmetani po tleh, kdo je to dopustil ... Ah ja. Bil sem tiho. Pozdravila sva se in zaželel sem si, da ga ne bi več srečal. Oz. da bo odgovore na svoja vprašanja dobil drugje.

MGP. V srcu mestra. Že od 1752.

Pretekli članek: Fran Žižek

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Brez nje se profesionalizacija gledališča na Ptuju morda sploh ne bi zgodila. Zagotovo pa ne takrat, ko se je.
Prej se ni zgodila, bog ve, kdaj bi se, če ne bi bilo nje.
Brez nje pa se profesionalizacija prav gotovo ne bi zgodila z ljudmi, s katerimi se je.
Res je: in na način kot se je, tudi ne.
V vse to sem prepričan. In v nasprotno me boste morali prepričati z močnimi argumenti.

Današnji članek o Branki Bezeljak si predstavljam zgolj kot iztočnico. Šele kot iztočnico. Komaj kot iztočnico.
Če to bereš, sem skoraj prepričan, da si bil/a zraven, v kakšni od Brankinih skupin. Da si bil eden ali ana v eni izmed številnih generacij mladih, ki smo šli "skozi Brankino šolo".

Naj se torej sproži plaz, ki naj bo tudi aplavz!

Povej svoj utrinek, pošlji mi svoj spomin na Brako!

Moji so takšni:
Nastopal sem v dramskem krožku na OŠ Hajdina, ki ga je vodila tovarišica Širovnikova, in v Delavsko-prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina (vodil ga je veliko časa Maks Kampl). Branka je - morda že zaposlena na Zvezi kulturnih organizacij, morda še v Gimnaziji - spremljala tudi okoliške gledališke skupine. Teh pa je bilo veliko: Hajdina, Skorba, Cirkulane, Grajena, Cirkovce, Vitomarci, Juršinci, Vidiem ...  No, in v teh skupinah je potem "odkrivala" mlade in jih povabila v katero od svojih gledaliških skupin. Vodila je več takih skupin. Režirala pa je tudi odrasle: Mišo Damiš, Karmen Komel, Oto Mesarič, Natalija Čihal, Silvo, Stane Pal, Boba Miočinović, gospod in gospa Vaupotič, Mojca Žirovnik, gospa Aličeva, Robert Sukić ..., teh imen se spomnim ta hip.

V teh skupinah smo se spoznali in veselo igrali (dame pišem s priimki od takrat): Jasmina Preac, Andrej Šilak, Andrej Zamuda, Mitja Milošič, Alenka Žlebnik, Metod Peklar, Franci Mlakar, Sabina Černila, Iris Zupanec, Nataša Slodnjak, Marija Slodnjak, Fleur Tkalčec, Marijan Ivanuša, Miran Senčar, Nešo Tokalić, Romana Ercegovič, Vojko Belšak, Tadej Toš, Daša Štefanec, Aleš Šteger, Klavdija Poherc, Jelka Vaupotič, Andrej Cizerl, Urška Vučak, Maja Gašparič, Matija Tonejc, Stanka Peršuh, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Iva Krajnc, Ervin Štopfer, Peter Srpčič, Stanka Vauda ...

Vem zdaj sem pomešal raznorazne generacije in omenil le nekatere izmed vseh vas, ki ste igrali pri Branki.

Tin Šoškič, Patrik Komljenovič - vidva bosta znala našteti prijatelje vajinih generacij. Lara Čabrijan - vaša skupina? Don Ciglenečki? Vita Mrgole, Kaja Petrovič, Kaja Čelan? .... in vsi mnogi drugi, ki se vas spominjam po obrazih iz Brankinih predstav  - ste/smo vsi skupaj tako prijazni, da poskušamo najti čim več imen, spominov, utrinkov, pripetljajev, ki smo jih doživeli pri delu z Branko?

Skupine so se imenovale "Teater III" - najstarejša, potem pa še "Stopinje", srednješolska, in najmlajša skupina "Stopinjice".

Aja, pa seveda Tona Horvat, muzikus, fotografa Stojan Kerbler in Mišo Koltak, oblikovalec Jaka Marinič, koreografki Mira Mijačević in Majda Fridl, Savo Djurović Školiber je oblikoval lutke v lutkovni sekciji, Davorin Jukič in Ivo Ciani sta znala priskočiti na pomoč, ko je šlo za ozvočenja, snemanja ... Pa Dušan Fišer, zadnje čase Brankin stalni scenograf, Darko Ferlinc, oblikovalec.

Zdaj mi hodijo po glavi prizori iz naših - Brankinih uprizoritev, ampak niti slučajno ne znam več našteti imen in priimkov vseh obrazov.
Na pomoč, prosim!

V Klubu mladih - tam, kjer je danes Deželna banka - je Branka organizirala gledališke seminarje. Spomnim se, da nas je pamtomime učil Andres Valdes. Na nekem drugem seminarju gib Sandra Mladenović, profesorica na znameniti šoli Jacque Le Coq v Parizu in Brane Završan. Seminar po Strasbergovi metodi je vodil Andrej Vajevec.
Branko Tonejc, ti si bil takrat "v ozadju", kar zadeva mlade na Ptuju. Nam poveš, prosim, kaj o tem? Kako sta si z Branko to predstavljala?

Branka nas je poslala na gledališke seminarje v Radence. Organizirala jih je Zveza kulturnih organizaci Slovenije. Tam sem spoznal svojega kasnejšega profesorja Matjaža Zupančiča, mentor je bil med drugim tudi Srečo Špik. Tam sem spozna Gašperja Tiča. In še mnoge gledališke zanesenjake iz cele Slovenije.

Pošiljala pa nas je tudi na izobraževanja v Ljubljano. Spoznal sem Darka Čudna, ki bo iz nemščine prevedel kar nekaj iger, ki jih bom režiral. V Kulturnici na Židovski sem ne enem od takih seminarjev srečal prof. Hartmuta Lorenza, ki me je povabil v Berlin ...

Dopoldne šola, popoldne gledališki krožek oz. gledališka skupina, ali priprava kakšne nove proslave v Srednješolskem centru, ali ogled predstave ali gledališki seminar - to so bili zame časi med letoma 1980 do 1985.

Branka je bila profesorica na Gimnaziji. Njene proslave v šoli (in v različnih ambientih po mestu) so bile že kar prave gledališke postavitve. Mišo Potočnik je v Centru vodil tehniko, ponudil radijski studio, diaprojekcije, video tehniko. Branka pa je na odru prepletala poezijo, igro, ples. Tu je našla v Miri Mijačević kreativno sodelavko, s katero je potem sodelovala še dolgo.

Ne vem, ali se spomnite: v takratnem srednjem usmerjenem izobraževanju je bil na vseh smereh obvezen predmet tudi Umetnostna vzgoja. Nekak nabor različnih tem s področaj filma, gledališča, glasbe. Velikokrat mi kdo pove, da je "tudi on imel Branko". Kje, vprašam? V CSUI - centru srednjega usmerjenega izobraževanja; bodisi v strojni, elektro, metalurški, kmetijski šoli ... Pri umetnostni vzgoji se je srečal s kakšnimi "hecnimi Brankinimi" vajami za sprošanje, koncentracijo in podobno. Nekaj popolnoma netehninčnega, ampak zapomnil pa si je za celo življenje.

Branka nas je peljala na Borštnikovo. V letih, ko je bilo Mladinsko gledališče "skregano" z Boršnikovim in so gostovali na Drugi gimnaziji, pa tja. Še več: spomnim se, da je Mladinsko gostovalo tudi na Ptuju: v dvorani Mladika so igrali ... Šeligovo Ano v Jovanovićevi režiji. V dvorani Srednješolskega centra smo gledali Razrerednega sovražnika v Tauferjevi režiji. Občudovali smo mlade, divje igralce. V gledališču so igrali Filipčičeve Ujetnike svobode (r. Pipan?) V kleti ob tržnici sta Aleš Valič in Alja Takčev igrala nepozabno Millerjevo Elo. Gledali smo Moederndorferjev Glejev Summertime z Jerco Mrzel. V Dominkancu Mladinsko - Peržane.

Branka nas je spoznavala s Stanislavskim, od nje smo prvič smo slišali za Leea Strasberga, Violo Spolin. Napotila nas je na Grotovskega, Brooka. V MGL sem si kupil zbirko Stanislavksega (1987 je bilo to; vem, ker si v knjigo vpišem kraj in datum nakupa). Prva dva zvezka sta bila razprodana. Zato sem ju v srednješolski knjižnici nekega dne - vem, ni lepo, a bilo je tako - meni nič tebi odtujil (kmh: ukradel). Čez dolga leta so me povabili kot pridnega iz zglednega ex gimnazijca na šolo in takat je vest zapekla do konca: zbranim in knjižničarki Dorici priznal svoj greh, se opravičil in vrnil obe knjigi. (Sistem I in II sem potem kupil 2014, očitno ponatis.)

Vem, da je Branka sodelovala že pred našo generacijo z gimnazijci: Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Igor Mlač, Dunja Gunžer. Režiser Marjan Kovač iz Maribora jim je bil nekakšen mentor.

Branka se je zmeraj zanimala za sodobno slovensko dramo. Uprizorjala je Emila Filipčiča, Dušana Jovanovića, Petra Božiča, Milana Jesiha, Frančka Rudofa, Zdenka Kodriča ...

Z Natašo Petrovič je našla sodelavko pri oraganizaciji - se je reklo? - ptujskih kulturnih srečanj v 80.-ih.

Po vajah - ker smo imeli šolo tudi popoldan, vaje pa pozno zvečer - nas je marsikdaj ona ali njen mož Božo Glazer peljal domov; dijake, ki so bili od daleč. Ni bilo redko, da nas je nahranila: njena paštašuta je bila odlična. Dijaki - gledališčniki smo bili redno njeni gosti še takrat v stanovanju na CMD-ju in tudi potem, na Prešernovi. Ja, bili smo ena velika gledaiiška družina.

Kot vidite, ne morem bolj na kratko skicirati in nakazati: Brankino mentorsko, režisersko in kulturno-organizatorsko delo je bila dejansko tista osnova, tista plodna prst, iz katere je potem zraslo vse ostalo. In še vedno raste. Mislim, da je Branka ta hip še članica Sveta zavoda MGP, mogoče celo njegova predsednica (ali je še nedavno bila).

Upam, da sem znal pokazati dejstvo: Brankino delo čaka na resno raziskavo.
Vem, da je v zadnjih letih zbrala svoja gradiva, gledališke liste, plakate, fotografije, tudi video posnetke - ja, že zelo zgodaj je s prvimi video kamerami začela snemati vaje in predstave! - in vse to gradivo čaka na pregled, razvrščanje, predvsem pa na interpretacijo in kontekstualizacijo.

V resnici sem, kar se tega tiče, zadnje čase silen optimist.
Pred dnevi sem namreč govoril z Niko Šoštarič, ki ravnokar na AGRFT dela magisterij iz dramturgije. Kontaktirala me je, ker se pri predmetu zgodovina gledališča ukvarja(jo) s slovenskimi gledališči v 90.-ih in me je vprašala par reči o Zato.-ju. Morda pa se res obrne vse tako, kot sva z Niko govorila: Leta 2026 bi lahko našla čas in ja, zanima jo, da bi se posvetila Brankinemu opusu. 

(V minulih letih je bilo namreč že kar nekaj poskusov iskanj nekoga, ki bi se lotil te teme. Tudi direktor MGP, Peter, je bil pripravljen pomagati; na več krajih smo se pogovarjali, že nekaj imen je bilo "v igri". Ampak, takih reči se ne da "zaukazati", ne enostavno "naročiti" z naročilnico. Pojaviti se mora nekdo, ki ima senzibiliteto in afiniteto, ki ima gledališče rad in ki želi vedeti. Nekakšen radoveden "arheolog", ki ima voljo izkopavati, primerjati, povezovati, za-štrikati nitke v celoto. Za to je potrebno tudi veliko časa; da o kontekstukalnem znanju in sposobnosti upovedovanja niti ne govorim. Ko sem govori z Niko, se mi je zazdelo: Nika bi to lahko ... Upam, da Nika tudi bo.)

Tako. Poskušal sem narediti hitro skico "fenomena Branka" za nazaj. Hkrati pa z Niko nakazati tudi upanje in smer za naprej: temeljita raziskava Brankinega dela bo nekega dne rezultirala v prelepo - verjamem tudi debelo in za skupnost dragoceno - monografijo.

Branka je s svojim "ptujskim gledališkim fenomenom" zagotovo izjemna, edinstvena slovenska gledališka mentorica. 

Kako je delala, na kakšnih osnovah, s kakšnimi miselnimi in konceptualnimi orodji, od kje je zajemala, kako eksperimentirala, do kakšnih uvidov prišla po poti, kakšne načrte je še imela, kaj ji je uspelo in kaj ne, kje je imela podporo in kje ji je morda umanjkala, o čem je sanjala sama, kako si je predstavljala razvoj, kakšno mesto Ptuj si je zamišljala, kaj se je pokazalo pri maldih generacijah kot ključno pri njihovem razvoju ... vse to in še marsikaj drugega bo treba vprašati Branko. In jo nato poslušati. Nakar pa vse slišano, prebrano in videno na posnetkih povezati v smiselno celoto. Ta nova celota, uvid v njeno delo, spoznanja in ugotovitve bodo dobrodošla tudi pri izobraževanju mladih gledališčnikov na gimnazijskem nivoju.

Zdaj je menda logično: Več kot trideset (Branka: štirideset?) let Brankinega gledališkega ustvarjanja je temelj, na katerem bo na/stalo nadaljevanje zgodbe o profesionalizaciji MGP.

Stopinjice - Stopinje - Teater III - v resnici gre za eno veliko, dolgo gaz, ki vodi proti MGP.

************************************************

Na vrsti si ti. Tvoji spomni. Spomini mnogih, ki nas je Branka učila, režirala, mentorirala.
Prepošlji prosim moje povabilo svojim prijateljem, nekdanjim igralcem, če imaš stik, e-mail.
Zato, da bo povabilo, da delimo svoje spomine na tiste lepe čase doseglo čim več nas, ki smo "hodili k Branki". 
Praktično to pomeni: zapišeš kak svoj spomin na FB ali mi pošlješ na mail: samo.strelec@gmail.com.

Prihodnjič: Še enkrat Branka - stopnička pred profesionalizacijo

************************************************

Branka Bezeljak: Samo, hvala za ta zapis. Seznam vseh mojih uprozoritev, studia in zasedbe z vsemi imeni imam.

Nekaj časa smo že delali novo predstavo, potem pa mi je nekega jutra kolega igralec poslal esemes: "Imava problem. Dajva se dobit na samem".
Dobila sva se pred Evropo (ki sicer ni več kot nekoč Evorpa, ampak Ptujčani veste, kje je. Je pa bilo res skoraj na samem, vsaj tisti hip. In povedal mi je, da odstopa. Da odhaja iz projekta. Kolegom je napisal razlog: ker se ni našel oz. ujel z režisrejem.

Tako je to pri našem delu.
Delamo z ljudmi. Živimi ljudmi. Zelo živimi.
Ne s številkami. Igralec ni le izvajalec storitve. Pa četudi je res, da na koncu za to dobi denar, čeprav gledalci za to, kar gledate, kupite vstopnico in kjub temu, da lahko igralčev nastop na koncu odkljukamo kot "storitev opravljena", pošljemo poročilo financerju in damo stvar ad acta.

Ja, najti se moramo, medtem ko mi to delamo. Ne prej, ne potem, točno med tem. Od 10. - 14. ure in od 19. - 22. Točno takrat.
Najti se moramo; kakor da bi bili najprej zgubljeni.
Najti pri naših razmislekih, naših občutjih, razumevanjih in interpretacijah vsebin, ki jih uprizarjamo. Skupni smisel moramo najti. Tisti, na plačilni kuverti ni edini, še zdaleč ne.
Najti se moramo, ker drug od drugega ne pričakujemo, da bo zgolj šel po odru, sedel, vstal, povedal nekaj stavkov malo bolj glasno ali malo bolj potiho.
Drug od drugega pričakujemo vse kaj drugega. 

In ne zgodi se vedeno, da bi se našli. O tem seveda ne govorimo. Ne pišemo. To ne "knjižimo" pod "uspeh". To je naš mali polom.
Razidemo se. Pravzaprav pogosteje, kot to povemo. 
Včasih pa se razidemo, čeprav ostanemo v projektu. Takrat damo "notranjo odpoved". 
Ne damo na pladenj svojih misli, čustev, stališč, ne pokažemo, kar globoko v sebi mislimo, po čem hrepenimo in kar nosimo v sebi.
Že zakaj ne.

Ja, ujeti se moramo.
Da bi se pa lahko ujeli, se moramo loviti.
Na lovu smo. Ves čas. Prežimo na trenutke odrske resničnosti. V zasedi. Vsak dan v upanju, čakanju, kdaj bo. Če bo.
Govoriti igralci znajo, se gibati po odru tudi ... režiserji pa znamo dajati napotke.
A to še zdaaaaaleč ni to.

Najti se želimo in ujeti.
Ujeti tako, da bi se pri tem počutili svobodni.
Najti tako, kakor da nikoli ne bi bili zgubljeni.

Zdaj iščem novega igralca.
Ko se bo našel, se bomo spet začeli iskati. Z novim igralcem. Znova.
Od skušnje, do skušnje.
Od poskusa, do poskusa.
Od neuspešnega poskusa do neuspešnega poskusa.

Ever tried. Ever failed. No matter. Try Again. Fail again. Fail better.
Samuel Beckett

Na koncu najdemo vas, našo publiko. Ali tudi ne.
Imamo polne ali prazne dvorane. (Ali nekaj vmes.)
Veliko ali malo ponovitev. (Ali nekaj vmes.)
Iščemo se. Iščemo vas.

Ja, brez umetnosti nasploh bi bili zgubljeni.
Zdaj bo kmalu kultni kulturni praznik ...
Za prazniiiiike, spet bom domaaaaa ..., mi je švisnila melodija skoz glavo.

Kar je bilo, je bilo.
In kar bo, bo.

To je besedilo iz naše igre v nastajanju, oz. iskanju.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Kratek očrt zgodovine 

Avtorji: Samo M. Strelec & Melani Centrih, Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Medklic. Neka kolegica mi je pisala, ali je mišljeno, da naj drugi komentirate moje zapiske. Hm. V bistvu ne. Mišljeno je, da se odzoveš na košček, ki ga sam "položim na mizo". Vabljen, da deliš spomin, povezan s preteklostjo MGP, in ga tako ponudiš v skupnostno sestavljanko. Mogoče potrebujemo prav ta tvoj košček, da bo naša slika nekoč cela. Mogoče prav tvoj košček tvori rob, ali vogal, ali paše nekam na sredino slike. Ne vem. Nihče ne ve. In prav to je tisto vznemirljivo. Ne vemo, dokler ne zvemo.
Ne gre za to, da rečeš: "Fajn si to napisal, Samo" (no, seveda sem vesel, kdo kdaj misli, da je kaj fajn); ali: "Ja, res je bilo tako," pač pa, da ponudiš svoje spomine. Gledališče je preplet idej, hrepenenj, očaranj in razočaranj, radosti in frustracij ustvarjalcev. Predvsem pa je gledališče gledalčva očaranost nad videnim; ali pa gledalčeva zdolgočasenost, kadar gledališčnikom ne uspe. In vemo, ne uspe nam vedno. 
Zbiramo torej tanke nitke spomninov; da bi se - če bomo vztrajni in potrpežljivi - morda nekoč zgodil čudovit preplet naše skupnosti in morda na koncu spletemo močno rdečo nit, vrv, pletenico o tridesetlenem obstoju Mestnega gledališča Ptuj.

*

Leta  1939 je Hitler napadel Poljsko.
Istega leta se v kraljevino Jugoslavijo s študija v Pragi vrnil mlad Mariborčan, Fran Žižek. Pri češkem gledališkem reformatorju Burjanu je študiral režijo.
Pride torej v Maribor in v rodnem mestu želi ustanoviti neodvisno gledališče. Kajti namreč:
To, kar Žižek gleda v gledališču, tam z zadnjih stojišč na galeriji, se mu zdi grozno. "Fuj!" vzklika, ko gospoda v parterju aplavdira. In - valjda, kot se grdo reče - mu mariborski upravni organ noče registrirati društva; neodvisnega, avantgardnega gledališča. In kaj zdaj?

Žižek pozna nekoga na Ptuju; pisatelja Antona Ingoliča. Ta je ravnatelj ptujske gimnazije. Mogoče mu lahko on pomaga. In mu. Da maksimlano skrajšam zgodbo: Žižek na Ptuju s pomočjo Ingoliča uresniči svojo noro zamisel in v samo dveh predvojnih sezonah naredi pravo gledališko revolucijo. Na slovenskih odrih se namreč takrat uveljavljeni uprizoritveni slog imenuje: haevy realizem. Po domače in na hitro: vse na odru mora biti pravo, avtentično. Prava kmečka skrinja, pravi stoli, prava postelja, omara, prava košara, krompir ... Igralci - naličeni tako močno, kakor da bi bili za na ptujski fašenk, kostumi kar oblačila ali pa takšni, kakor si pač mali Janezek predstavlja, da so bila prava oblačila npr. v Shakespearovih ali Molierovoih časih.

Žižek pa je o gledališču razmišljal drugače. Bil je educiran drugče. Njegov gledališki razmislek je bil drugačen: Gledališče naj ne bo posnetek resničnosti, pač pa umetniška predelava, umetnikovo videnje resničnosti.
Scenografija tako naj nikar ne bo realistična. Naj ne imitira, ampak aludidra (ne posnema, temveč namiguje, nakazuje, priklicuje). Kostumi naj ne bodo oblačila, ampak esetski, umetniški objekti, ki naj poudarijo misel, režijski koncept režiserja. (Žižek denimo uprabi mizarske oblance za perike iz časa Ludvika IVX.) Ne kažimo samo materialne "resničnosti" - kar se vidi, otipa in je snovno - pokažimo svet misli, duševnosti, podzavesti. Kako to doseči? Uvede igro senc, back projekcij, pravimo temu danes. Predvsem pa: gledališče mu ni kar malo za zabavo, ampak je družbeno-krtično početje. Zveni znano?

Žižek v dveh sezonah na Ptuju uprizori - če se prav spomnim, 12, 13 iger! In to kakšnih: Moliera, Sofokla, Cankarja, Župančiča ... 
S kom? Samo enega igralca ima na plači; mariborskega železničarskega delavca Wilhelma; svojo plačo deli z njim fify-fifty!  Kdo še igra? Ingolič prispeva ptujske gimnazijce! (Zdaj veste, zakaj toliko tečnarim s t.i. mMGP -> mlado MGP: povezavo med gledališko gimnazijo in gledališčem. Enostavno zato, ker smo to že imeli. Uspešno imeli. Že spet in še enkrat: Nihil novum sub sole.)

Opomba. Se opravičujem vnaprej: Ta hip med pisanjem ne preverjam zgodovinskih dejstev. Saj veš, zakaj ne. Ker me zanimajo naši krhki in bežni človeški spomini.  Za vse "resnično", objektivno, obstajajo viri. Nas pa zanimajo subjektivnosti. Ne gre mi ta hip za zgodovino, pač pa za prihodnost. Ja, ta hip se mi je posvetilo, čeprav se bo slišalo paradoksalno!: Ne zanima me toliko zgodovina, pač pa bolj prihodnost. O zgodovini pišem, ker je v njej klica prihodnosti! In v prihodnosti bo MGP - med drugim - zagotovo povezano z umetniško gimnazijo na Ptuju; močno, sistemsko, ne sporadično (bi se reklo danes), kakor je to torej že bilo v časih Antona Ingoliča & Žižka.

No, kdor želi vedeti o izjemnem Franu Žižku več, lahko bere tukaj. Zgodovinarka Irena Mavrič, takrat zaposlena v PMP, je temeljito raziskala "fenomen Žižek na Ptuju" in v 80-ih letih prejšnjega stoletja postavila tudi odmevno razstavo.
Kljub temu pa ptujsko Žižkovo obdobje - ne pozabimo: Žižek si je izmislil (lansiral, bi danes rekli) Borštniko srečanje in režiral prvo slovensko TV igro in velja za očeta slovenske televizije - po mojem mnenju še vedno dovolj dobro evalvirano. Morda zgodovinsko da, ne pa tudi gledališko-interpretativno. Njegovo ptujsko obdobje še ni ustrezno postavljeno v slovenski gledališki kontekst. Ne ovrednoteno s stališča gledališke poetike in uprizoritvene prakse. Ko sem spoznaval Žižkovo avantgardno, neodvisno gledališče na Ptuju, se mi je hitro postavilo vprašanje: Le kaj bi se zgodilo, če se ne bi začela druga vojna? Morda bi na Ptuju ne imeli mestnega gledališča, temveč slovensko narodno gledališče, mogoče neodvisni raziskovalni uprizoritveni laboratorij, mogoče mogočen mednarodni produkcijski center za uprizoritvene umetnosti. Z več dvoranami, institutom za sociologijo gledališča, oddelkom za digitalizacijo gledališča, morda celo stalnim začasnim ansamblom ;-). Žižek, kolikor se ga spoznal kasneje, ko je bil že zelo star, bi svojo predvojno ptujsko obobje gotovo nadaljeval v neslutene smeri. Ne bi posnemal nikogar. Ne takratnih slovenskih uprizoritvenih praks, ne poslovnih modelov. 

Ko sem ga obiskoval v domu za ostarele v Medvodah, kjer je bil sosed Poldeta Bibiča, mi je poklonil svoj scenarij za ugledališčeno zgodovino Ptuja. Šest scenarijev, zrelih za tv format; prava epopeja. Pripovedloval mi je, da si predstavlja spektakel na odprtem; epsko zgodbo o dvatisočletni zgodovini Ptuja. Polde ga je samo pazljivo poslušal in ko je Žižek v svojih zamislih že videl vsaj sto statistov, uprizorjeno bitko rimskih vojakov, partizanske čete, ki čez dva tisoč let vstopajo v od nemškutarjev osvobojeni Ptuj, ter mi je svetoval, da naj pokličem nekoga na kmedijsko zadrugo, češ, da mi bo gotovo s pomočjo sindikatov v delovnih organizacijah združenega pomagfal najti prostovoljce za ta mega projekt, ki naj bi ga režiram jaz, je Polde samo zarohnel s svojim gromkim glasom: "Daj, Frane, no, ni zdaj to več tako kot bilo nekoč; to so zdaj eni drugi časi."

Leta 1969 je Žižek režiral osrednjo slovesnost ob 1900-letnici prve omembe Ptuja. Leta 2019 je proslavo ob 1950-letnici režirala Branka Bezeljak. Proslavo ob 2000-letnici, pa bo režiral/a ... mogoče Lara Čabrijan, ki je zdaj ravnokar v prvem letniku režije na AGRFT. Lara, kaj praviš?

Skratka: Žižkovo ptujsko obdobje je vsebinsko-estetsko-uprizoritveno še ne do konca osveteljeno.
Njegovo ptujsko početje-podjetje je bilo tudi poslovni unikum in zgoda o uspehu. Bil je slovenska kulturna gazela pred drugo svetovno vojno. Fenomen, zrel tudi za raziskavo kakšnega študenta podjetništva, ekonomije; Žižkovo avantgardno gledališče na Ptuju je bilo start-up, zganjanje menedžmenta v kulturi, ko teh besed še poznali nismo.
Žal takrat, ko ju je Branka povabila Frana Žižka in Jožeta Babiča na razgovor ob razstavi, še nisem vedel dovolj, da bi sploh znal posaviti dobro vprašanje. Žal.

*

Po drugi vojni ima gledalšče na Ptuju v zlatih časih tudi do 22 stalnih igralcev! Menjuje imena kakor igralci kostume: Okrajno gledališče, Mestno gledališče, Ljudsko gledališče, Gledališče ljudske fronte ... Tukaj ustvarjajo slovenski gledališki srenji dobro znani Jože Babič, Hinko Košak, Emil Frelih, Sandi Krošl, Tone Frelih in mnogi drugi. Rastko, a ti je oče pripovedoval kdaj kaj o svojem prihodu na Ptuj? Nekoč mi je Sandi mamreč pravil, da je prišel s kufrom v roki z vlakom, izstopil na ptujski železniški, ker da je slišal, da imajo na Ptuju gledališče. Leto dni je ostal na Ptuju, nato je bil sprejet na ljubljansko Igralsko akademijo; mislim da kar v prvo generacijo. Ko sem pripravljal  pri predmetu dr. Marka Marina seminarsko nalogo o Košaku, sem v Zgodovinskem arhivu na Ptuju našel zanimivo Sandijevo pismo, ki ga piše iz Ljubljane nekdanjim tovarišem igracem na Ptuju. Tako nekako pravi: da šele zdaj na Akademiji spoznava resnične globine igralske umetnosti, predvsem pa je tu spoznal luštno tovarišico Marjanco ... - tvojo mamo. Ko sem to prebral, sem se kar raznežil. In ko sem kasneje nekoč sam nekaj časa dirigiral MGP, sem ju povabil oba - ata in mamo, da sta igrala v igri Sobo oddam. Nešo, se ju spomniš? Marjanca je v garderobi štrikala, Sandi pa je imel glavno vlogo in je moral biti zmeraj na odru. Vesna Slapar mu je bila glavna partnerka. Vesna?

Kje smo ostali? Aja, na vrsti je nesrečen zakon iz l. 1958 - Boris Kidrič ga je menda podpisal - ki ukine poklicna gledališča v Kranju, Kopru in na Ptuju. Zakaj? Zaradi administrativnih razlogov. Če mesto nima toliko in toliko prebivalcev, če nima toliko in toliko abonentvo, če nima toliko in toliko sedežev v dvorani, ne more biti poklicno. In ta tri gledališča niso imela "toliko in toliko" tega vsega.
Podoben argument bo desetletja kasneje ponovil takratni kulturni minister Sergij Pelhan: Ptuj ne more dobiti poklicnega gledališča, ker nima ... tega in tega. Je pa dobilo v tisem času Primorsko dramsko gledališče status nacionalnega. (In tako je tudi prav.) Tudi zaradi "influencarja" Sergija Pelhana. Na 50-letnici SNG Nova Gorica pred leti sem ga po dolgih letih srečal in mu iskreno čestital za vse to, kar je naredil za novogoriški teater. Občutek sem imel, da je tudi on bil vesel, da je Ptuj vendarle znova dobil poklicno gledališče. 

No, ptujski poklicni igralci se po ukinitvi gledališča leta 1958 razprišili širom po Sloveniji.
Za potrebe svoje seminarske o Košaku sem se v Novi Gorici srečal z nekdanjo ptujsko igralko Berto Ukmarjevo. Povedala mi je takole:
"Ko sem odhajala s Ptuja, s tistega nekaj malega, kar sem imala - nekaj knjig in garderobe, naložene na odprt vojaški tovornak, ki me je odpeljal izpred gledališča po Prešernovi za vedno s Ptuja - so ob cesti stali Ptujčani in mi mahali v slovo ter jokali."

Tako radi so imeli Ptujčani gledališče in svoje igralce.
Imena Franjo Gunžer, Danijel Šugman (ja, oče Zlatka Šugmana in dedek Jerneja), Lojze Matjašič, Franjo Blaž in še mnoga druga so se za dolgo vklesala v spomin ptujske gledališke publike. 

Hočem povedati: Ptujčani so živeli z gledališčem. Ga imeli radi.
In zato je gledališče živelo še naprej. Četudi ne več poklicno.
Predstave so v gledališki stavbi na Slovenskem trgu uprizarjali še naprej. Pretežno znotraj ZKO-ja, zveze kuturnih organizacij oz. natančneje Delavsko prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Kontinuirano. Nekateri nekdaj poklicni igralci so bili zdaj upokojeni, a so igrali še naprej.
Peter Malec je bil nekakšen hišni režiser. Spominjam se ga, kako je v dolgem plašču, s klobukom, rokami na hrbtu in cigaro v ustih, korakal po Prešernovi. Ali nas, ljubitelje v prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina, hodil učit izgovarjat široke o-je in kratke a-je ... Ter nas maskiral in nam lepil brade in brke s tistim dišeče-smrdečim mastiksom.

Poleg tega je Malec v vodil dramski križek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj. Iz gimnazijskih Izvestij za leto 1972 prepisujem ta hip imena njegovih igralcev: Nevenka Poljanšek, Lidija Habjanič, Meli Poznik, Marijika Praprotnik, Malči Jelen, Ljubica Neudauer, Barbara Peček, Slavica Lipaušek, Dorica Marič, Majda Primc, Viktorija Belšak, Natalija Vidivič, Zvezdana Veber, Majda Primc, Danca Voda, Slavka Motaln (imena so iz uprizoritve Dom Bernarde Alba), Rudlf Štelcer, Jože Šmigoc, Peter Kropej, Bojan Terbuc, Amalija Jelen. (Na tem mestu naj spet "težim" s tem, kako ključen bo nekoč spet gledališki krožek na Gimnaziji; zdaj, ko ima šola umetniško smer, še posebej.) In še zaradi ene reči težim: Meli Poznik - jo kdo pozna? Sevda jo: to je bodoča Melani Centrih, ravnateljica Gimnazije! Ki se bo kot ravnateljica zavedala, da če ima Ljutomer umetniško smer (Grossmann), si jo še kako zasluži tudi Ptuj. Ja, Centrihova je poskušala, aktulani ravnatelj Boštjan Šeruga pa je naredil upsel in naredil "preboj".
Poanta: tako to gre; danes dijak, jutri študent, pojutrišnjem ... ravanatelj ... po pojutrišnjem ravnatelj, odločevalec, kreator, ustvarjalec, omogočevalec.
Meli, si tako prijzna, pa deliš z nami kakšne spomine?

Branka, imaš voljo opisati ptusjko gledališko situacijo, ko si ti vstopila vanjo? Oz. v času "Malca, Matjašiča, Gunžerja & co."?

Za zahtevnejše, resnejše in radovednejše:
Na naslednji povezavi najdete sežet bolj kot ne faktografski pregled ptujske gledališke zgdovine: 
sigledal.org - Mestno gledališče Ptuj in tudi seznam literature, v kateri se skriva še veliko dejstev, gradiv, fotografij, imen ipd.

Poklicno gledališče na Ptuju je bilo 1958. ukinjeno, ampak predstave nastajajo naprej.
Prihajamo do naslednje izjemno pomembne postaje. Tako pomembne, da si zasluži novo, posebno poglavje.

Prihodjič:
Branka Bezeljak - mentorica, režiserka, učiteljica

*************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko položi na mizo svoj košček? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na Facebooku. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

___________________________

Melani Centrih:
Gimnazijo na Ptuju sem obiskovala od leta 1970 do 1974. V teh štirih letih sem bila članica dramskega krožka na Gimnaziji Dušana Kvedra Ptuj. Krožek je vodil režiser Peter Malec, ki je poleg gimnazijskega dramskega krožka vodil tudi več amaterskih skupin na Ptuju in okolici. Te amaterske skupine so na oder ptujskega gledališča postavile številne predstave. Vse predstave so bile zelo uspešne in so privabile številne Ptujčane v Talijin hram.

Dramski krožek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj se je vsako leto na odru ptujskega gledališča predstavil z eno predstavo. V dramski krožek smo se vpisali. Kako? Težko opišem, ker avdicije ni bilo. Bile so najprej bralne vaje v gledališču. Na bralni vajah nas je bilo veliko in po treh ali štirih vajah je režiser počasi nakazal, koga bo izbral za katero vlogo.
Sama sem kot prvošolka prišla v večjo skupino, ki je vadila Sofoklejevo Antigono. Glavne vloge so bile že razdeljene. Antigona Irena Pal, Kreont Andrej Kropej, Ismena Vesna Čeh, Evridika Vlasta Žunko. Pri meni doma je bilo branje knjig sveto opravilo. Po Tolstoju, Mannu, Hugoju, Hardyu, Bröntejevi, Cervantesu, Faulknerju, Hemingwayu sem v Sofokleja kljub vsemu padla nepripravljena.

Peter Malec je bil zahteven, a vendarle svobodnjaški režiser. Bralne vaje so bile vedno neusahljivi vir razlag, interpretacij, primerjav, iskanj in nasvetov, do samega dramskega dela smo vedno prišli po ostrih ovinkih in strmih vzponih. Prvo leto sem igrala vlogo v grškem zboru. V drugem letu sem igrala že večjo vlogo v drami Federica Garcie Lorce Dom Bernarde Albe. Glavno vlogo Bernarde Albe je igrala Nevenka Poljanšek. Meni je bila namenjena vloga Anugustie, prevarane sestre izmed petih Bernardinih hčera. Ki ponoči zaman čaka Pedra, ker ta pobegne z njeno mlajšo sestro Adelo.
Kako sem pri sedemnajstih letih igrala prevarano in zapuščeno tridesetletnico? Predstavljam si, da slabo in naučeno. A vlogam smo dijaki vdihnili ogromno energije, čustev in strasti. Nepozabni ostajajo večeri, ko smo vadili in vadili na odru. Se smejali, jokali, kričali in se kregali. Šele čez leta sem postopoma spoznavala vrednost vsake vaje, verza, ponavljanja, giba, ki je bil potreben, da je nastala celota.

Znanje in izkušnje teh trenutkov so ostali v meni do danes. Skupaj s prekrasnimi in nepozabnimi spomini, ki si me spremljali skozi življenje. Zdaj vem, da sem iz teh izkušenj na gimnazijskem odru črpala moč, pogum in znanje, da sem kasneje drugače reševala življenjske srečne in nesrečne dogodke. V šolskem letu 1972/1973 se je Peter Malec odločil za dramo Otta Fischerja Prosti dan. Zelo naporno besedilo, odtujeno, polno pasti odraslih - to kar smo člani dramskega krožka šele postajali. Oče z ljubico, mati željna družine in ljubezni, odraščajoči otroci, ki zapuščajo dom. Zopet počasno spoznavanje besedila, razumevanje življenja odraslih, ljubezni, ločitve - to je znal Malec tako preprosto in življenjsko razlagati, da smo lahko počasi stopili v svoje vloge.
Peter Malec je režiral prizore iz realnega življenja, a vlogam je dodal širino in višino umetniškega besedila. Vlog nismo igrali, morali smo plavati v njih, se videti v njih “ od zgoraj”.

Gimnazijska leta, ko sem se učila in spoznavala vso lepoto našega sveta, življenja, znanosti in umetnosti, je bila zame neprecenljiva izkušnja prav ptujski oder in dvorana. Odrske deske, odrske luči, garderoba, vonj po gledališkem pudru, kostumi, lasulje, počečkana besedila s pripombami na robu, zastor, ki se dvigne in pade, aplavz, prikloni, tišina… Vse to se je zarezalo v mojo dušo, vse malenkosti sem nevede nosila s seboj in vsaka izkušnja je moje življenje naredila bolj ozaveščeno, polno, radovedno in srečno.

Tradicija dramskega krožka se je po letu 1974 nadaljevala in iz manjših, skromnih postavitev so zrasle velike predstave, ki so jih igrali ptujski gimnazijci, ki danes zaznamujejo celotno slovensko gledališko sceno. Napisati vrstni red vseh igralcev, ki so prve korake delali na starih, zguljenih deskah ptujskega odra, bi bilo nehvaležni delo, ker kar nekako vsi posegajo po najvišjih ocenah, priznanjih, uveljavitvah, priljubljenosti in umetniškem pečatu. Naslednji del zgodovine lahko pišejo že druga priznana imena ptujske gledališke elite.