MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič

1998

ali Še 26 let do tridesetletnice!

Sobo oddam
Ovinek
Fant v abtobusu
Ljubeznska pisma
Finžgar v seksšopu

Najprej ni bilo nič.
Niti gledališča.
Potem je bila PRAZNINA.
Obdobje brezvladja.
Nesrečna ljubezen je ELISABETH.
Obdobje brezvladja.
Bog zmage VICTOR je dal razum, srce in zmago vsem znanim grešnikom.
S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani STROJEPISKI pred vrata za napisom: ODDAJAM SOBE.
Obdobja brezvladja ni več.
Je Samo GLEDALIŠČE.

Tako je napisala Anica ob izzivu: kako izraziti zgodbo o naši firmi v lanskem letu?

Premiere so bile napovedane, delo je steklo.

Zelo sem bil vesel, da se je Sandi Krošl odzval povabilu in prišel gostovat v predstavo Sobo oddam. Vesel iz več razlogov. Lahko mi je pripovedoval o času, ko je po vojni prišel s kovčkom na Ptuj in tu začel delati z Babičem, Žižkom, Frelihom in drugimi. Pripovedoval mi je o prvi generaciji študentov na takratni Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT), kjer je spoznal tudi Marjanco, svojo bodočo ženo. Jaz pa sem mu povedal, kako sem v ptujskem arhivu, v fondu Mestno gledališče, našel pismo, ki ga je iz Ljubljane pisal Sandi - študent svojim ptujskim sodelavcem: “... Tovariši, tukaj sem spoznal fletno dekle Marjanco.”

Ovinek, uprizorjen na dvorišču za dominikanskim samostanom, je bil posebno doživetje. Zatoj.-jevca Nešo in Tadej plus Ivo Leskovšek iz SNG Maribor ter režiser Matjaž Latin so “ponašili” sicer nemško zgodbo Tankreta Dorsta. V nemščini je zadeva na papirju zvenela dokaj sterilno in z birokratskim zadahom po ordnung und disziplin; ampak imela je nek dober hakeljc, kako dva “navadna, mala človeka” po svoje opravita z “državo, birokracijo, predpisi”. V Latinovi uprizoritvi v “kicarščini” pa je vse to zvenelo žmohtno in črno-humorno absurdno. Ljudje so prepoznali, o čem je govora; v bistvu; kaj problematiziramo. Uprizoritev je zares rezonirala z občinstvom. Dolga leta za tem sem posnetek celotne uprizoritve našel na internetu. Hecno je bilo gledati tole za nazaj ... Nekateri dialogi med Rudom in Tonom so v naših krajih dejansko ponarodeli. Predstave so bile razprodane, lika dveh lokalnih posebnežev tako prepričljiva, da je čez leta nastal še Ovinek 2 (mislim, da v tvojem času, Rene?). Za gostovanje v Desklah smo celo izdelali priložnosti slovarček, ki je Primorcem razložil lokalizme kot: “hoi sen”, “ne, nemo”, “idi ale”, “ke e?”

Ne vem več točno kako, a nekje sem spoznal arhitekta Andreja Šmida. In njegovo dekle Andrejo Babšek. Andreja bo nekoč vpisala doktorat iz zgodovine gledališča in obdela ptujsko gledališče od 1918 do ukinitve 1958 in o tem obdobju tudi napisala monografijo. Andreja pa sem nažical, da bi se lotil prvih idej za prenovo stavbe.

V tročlanski ekipi: Andrej Šmid, Peter Srpčič in SMS smo začeli tuhtati, kako bi se zadeve lotili. Treba je bilo narediti t.i. strokovne podlage. Nekakšen elaborat, zakaj, kako, čemu prenavljati stavbo gledališča. Sam sem premišljal zgodovinske razloge, arhitekturne zadeve Andro, Peter pa je vzel pod drobnogled ekonomske vidke; ekonomiko, vzdržnost, vire, stroške ... (mislim, da je takrat leto, dve študiral ekonomijo). Nastal je nekakšen elaborat, ki smo ga predali županu dr. Luciju.

Na javni predstavitvi smo pokazali morda minuto, dve trajajočo 3D računalniško animacijo sprehoda po prenovljenem gledališču!
Spominjam se, da je Andro prilaufal iz Maribora pet minut pred začetkom. Pošeno mi je dvignil pritisk. Saj razumem: celo noč in ves dan mu je računalnik renderiral animacijo in plošček smo vtaknili v predvajalnik prvič, ko je publika že sedela v dvorani. Nihče razen Andra ni vedel, kaj bomo gledali. Takšni virtualni sprehodi takrat še niso bili nekaj vsakdanjega. Gledalci v dvorani smo imeli občutek - pa čeprav je posnetek za današnje standarde “cukal”, štekal in zmeraj znova za hip zamrznil - da se sprehajamo po prenovljenem gledališču!
Zdaj smo videli, kako bi lahko bilo.
Zdaj si znamo predstavljati.
Zdaj bo treba samo še prepričati občino, da gre v gradnjo.

Prenova ali obnova? Obnoviš tako, da obstoječe malo pobarvaš, posodobiš, ofrišaš .. prenoviš z malo radikalnejšimi posegi ...

O tej temi želim povedati nekaj več.
Da bi - karkoli to že bo - obnovo ali prenovo sploh sprožili, je bilo treba navesti tudi ekonomske vidike oz. merljive razloge, kazalnike, pričakovano rast obiska, vplive na okolje, ekonomsko utemeljenost projekta. Kdo bo to? Kako naj to?

Na Ekonomskem inštitutu VEK-ša v Mariboru sem spoznal nekega doktorja znanosti, ki mi je razlagal in pojasnjeval, česa se lotevamo. In seveda smo začeli govoriti, da bo po posegu v dvorani tudi več prostora. Stanje “zdaj” mora biti po investiciji preseženo. “Ciljano stanje” mora biti napredek, izboljšava. In kaj je v gledališču lahko za ljudi bolj merljiva izboljšava kot večje število sedežev v dvorani?

Andro je torej narisal varianto s čim več sedeži. Saj veste: ni vseeno; lahko imate noge na sedežih bolj skrčene ali manj; se na sedežih stiskate ali sedite bolj udobno, se skozi vrsto do svojega sedišča prebijate komaj ali dokaj komot.
In da bi lahko narisal več sedežev, je bilo treba “podreti” lože in zasnovati znotraj obstoječih gabaritov dvorano čisto čisto drugače. Na papirju je nastala moderna dvorana, z balkonom, dolgim parterjem. Mislim, da smo govorili o 230-ih mestih. (Obstoječa dvorana jih je imela 164 dobrih sedežev, če se ne motim, vseh okoli 180.)

Vsi smo vedeli, kaj pomeni t. i. preveritveni projekt. Da gre zgolj za nekakšno “pra idejo”. Nekaj pač, kar bi imeli v rokah, na papirju, s čimer bi lahko mahali in dvigali v lokalnem okolju temperaturo ter spodbujali k naslednjemu koraku in končno resnični prenovi. Kazali smo seveda nekdanje pročelje, ki so ga v času nemške okupacije - še danes ne vemo, ali podrli res zato, da so ga dopeljali in vgradili v neko zasebno vilo, ali zgolj iz faušije, da tega germanskega arhitekturnega dosežka že ne bodo puščali Slovanom.

Pročelje s stebri je seveda bilo v primerjavi z neprepoznavno trenutno fasado gledališča impozantno. Prosil sem Sava, da naj dolgočasno in razpadajočo fasado kar premala; bil je december in na stavbo je narisal pravljično vas ... Mnogi so se zgražali. Nekateri so se muzali. Vsi pa opazili.

V avli gledališča je odpadal omet. Na razpadajoč zid sem dal obesiti kladivo in zidarsko žlico ter županov portret. Precej predrzno in ne prav okusno (si mislim danes). Še dobro, da je bil dr. Luci možakar, ki je bil tudi “na hece” in “za hece” in tega ni vzel osebno. Še kako dobro je razumel, za kaj v resnici gre: priklicujemo (pro-vociramo) prenovo. Kakor kurenti priklicujejo pomlad, tako smo mi priklicovali obnovo; že kar ob vhodo v gledališče, si zagledal razpadajoč zid, zraven pa županov portret. In prenovo je župan dr. Luci tudi podprl; bil je pristaš renoviranj obstoječih stavb in ne gradnje novih (spomnim na ptujsko trojko: minoritska cerkev, mali grad, dominikanec). Z našim pritiskom je nastala nova varianta zgodbe, igra “štiri v vrsto” - zdaj je bilo tu še gledališče, prepotrebno obnove. Gledališče je postalo znova poklicno, občina mestna občina, mesto s poklicnim gledališčem. Vsebino smo imeli, oblika pa je razpadala ...

Zakaj pripovedujem toliko o tej gradbeni zadevi?

Ker se bo čez slabih deset let prenova res zgodila. Seveda ne na Androvih – in naših takratnih - zamislih. Hvala bogu, da ne! Ampak na nekih tretjih, ki pa so – vsaj po mojem videnju - naredili isto temeljno napako.
Katero?

Zdaj, ko gledam nazaj, je bilo to tisto pra-opletanje s povečanjem števila sedežev v dvorani. Bazalna mišljenjska napaka. Brez večjega števila sedežev takrat nihče ne bi videl napredka, izboljšave in če ne bi govorili, da bo po prenovi prišlo do “povečanja dvorane”, do gradbenega posega najbrž sploh prišlo ne bi.

A danes vem: prav to, lože, proscenij, orkestrska jama, majhnost, ljubkost – to bi moralo ostati. To je bila duša ptujskega gledališča; kakor da igraš doma, v dnevni sobi, pred gledalci, ki ti “jejo z roke”.

Hočem reči: provocirali smo in izprovocirali prenovo – vendar žal v napačno smer. Ja, bil sem zraven, pri pra-ideji, in v tem smislu sem soodgovoren, sokriv. Ampak: PGD (projekt gradbene dokumentacije), ki ga je Andro potem tudi izrisal, nikoli ni bil “poštempljan” oz. v mojem mandatu nismo prišli niti do gradbenega dovoljenja. (Hvala bogu.)
(No tudi zato se bom leta 2001 mulil in tudi to bo eden od razlogov, da sem po koncu mandata odšel v Maribor: doživel se bom kot popolnoma neuspešnega na področju obnove.)
Načrti, ki so bil sprejeti kasneje, bi lahko našo pra-idejo vrgli v koš. Ampak, je niso. Ponovili so napako. (Bom komentiral, ko pridemo do časa, ko bo gledališče leta 2009 prenovljeno).

Takrat, malo pred letom 2000, smo vsi vedeli: tole zdaj je samo preveritveni projekt. To še niso pravi načrti. To je samo predpriprava ... Ampak argumentacija: potem bo gledališče večje – je ostala in bila je (po moje) temeljna napaka, ki se je vlekla naprej.

Nedavno sem govoril s Štefanom Čelanom; silno zanimive reči bo imel povedati okoli obnove; takrat je bil namreč župan on. Po Štefanovem prispevku bomo lahko videli vso zadevo še v kompleksnejši luči, drugih kontekstih. In če bo se vključil še takratni direktor Rene Maurin, bomo tudi sliko “prenova gledališča” ugledali v polnejši ostrini in z več detalji. (Komaj čakam, Štefan in Rene, na vajino videnje gradbene prenove gledališča.)

Poleti 1998 je gospod Lojze Forstnerič, kovinar iz Ptuja, prenovil zaodrje. Lesene mostove in ročno vrvišče smo odstranili in zamenjali s kovinskimi vleki in elektromotorji. Prišel je fotograf iz Gledališkega muzeja in pofotografiral lesena kolesca, vrvišče, cuge, škripce in ostalo “straromodno” in dotrajano navlako.

Danes si mislim: v obstoječih gabaritih – ker to je pač na Ptuju spomeniško-varstveni pra-mus in izhodiščni aksiom – bi bili obnovili vse, kakor je bilo: z ložami, proscenijem, orkestrsko jamo ..., vgradili bi sodobne tehnologije, prezračevanje in klimo in to bi bilo to. Imeli bi butično gledališče. Zunanjčina pa pač že kakšna: ali silno moderna, postmodernistična, ali ... noeklasicistična ali ... Za spremljanje gledališke umetnosti, doživljanje odnosa avditorij : oder neusodno.
Neka bodoča predelava gledališča bo morda vrnila vse skupaj v prav takšno stanje kot sta ga oblikovala dunajska arhitekta tam okoli 1786. Naredila sta maksimum in izkoristila volumen zgradbe najboljše, kar se je dalo. Klobuk dol, gospoda. Niso zaman povsod po K&K monarhiji bili prav takšni teatri. Samo velikostni razred je bil različen. Tako pač kot so si vse železnike postaje podobne, že/še od časov Marije Terezije ... (No, pa sem komentiral prenovo stavbe že kar v tem članku.)

Istega leta je Gledališče Ptuj prvič pridobilo nekaj projektnega denarja za program od ministrstva za kulturo! Kako smo bili veseli. Kakšen napredek. Po dveh letih delovanja. Bil sem srečen, ponosen in verjel, da to še ni konec. In ni bil. Zgodilo se bo nekaj, prav kmalu. (Dvanajst odstotkov programskih sredstev natančno smo dobili takrat.)

Ljubljanski Cankarjev dom nam konec leta podari deset starih reflektorjev! Za Gledališče Ptuj neskončna pridobitev! Vnovčil sem neko staro naklonjenost direktorja Mitje Rotovnika. Hvala, g. Mitja.

Začeli smo risati grafe in krivulje: z miligramsko natančnostjo spremljali rast obiska in povečanje števila predstav na Ptuju in gostovanj po drugih krajih. Verjel sem, da bo nekdo to videl in nagradi: z obnovo in igralskimi delovnimi mesti. Grebli smo se, bi se reklo. Garali.

***

Kakor zmeraj: Dobrodošel/a s tvojimi spomini. Pošlji mi jih na mail: samo.strelec@gmail.com in jih bom takoj objavil. Ali komentiraj na FB.

***

Andrej Šmid:
Samo, lepo si skomprimiral naše nekajmesečno snovanje in nekajletni trud. Vesel sem, da sem bil tega podviga in tudi, da si se postavil v vlogo producenta s "preveritvenim projektom". Kljub temu, da takrat še nisem bil dovolj star, da bi bolj trdno prijel vajeti v roke, mi je bilo popolnoma jasno, da gre za resno namero - in to je tisto kar me je potem vedno spremljalo: da sem znal zaznati, ali imajo investitorji nujno potreben žar uresničevanja v sebi. Je že tako, da nas arhitekte vedno najbolj skrbi uresničevanje zamisli... Naš preveritveni projekt je bil po moje prav pošten in v tem smislu prav dober - kakor bi rekel moj pokojni profesor Domenig: "kdor danes nima vizije, ni realist" - in še prav je imel. Malo postanem otožen, ker govoriš o tem, da bi moralo gledališče na Ptuju ohraniti tako majhno, butično podobo. Spomnim se, da sva se takrat dosti pogovarjala o tem, da bi moralo Ptujsko gledališče odigrati vlogo tistega na Hvaru - da naj bi ostalo tako miniaturno, fino, za izbrano publiko. Moja skrita želja je bila, da bi iz gledališča, ki je izvorno nastalo iz gostilne, naredili še eno transformacijo - konec 19.stoletja je s pomočjo dunajskih arhitektov gostilna postala majhno gledališče, konec 20.stoletja pa naj z našo pomočjo postane sodobno srednje veliko gledališče. To kar se je potem res zgodilo, ko nismo bili več zraven, je pač neka vmesna transformacija iz majhnega v malo večje majhno gledališče. Kot okorel optimist ti ne pritrjujem v izjavi, da bi bilo bolje, če bi gledališče v zadnji prenovi nastalo z manj sedeži - če pomnožim vse predstave v zadnjih dveh desetletjih s približno 30 manj sedeži, dobim milijone minut gledaliških užitkov na stotine gledalcev manj kot se jih je odvrtelo v njihovih življenjih v njihovih resničnostih - ne bi si želel, da bi manj ljudi doživelo vse te predstave - pa čeprav z manjšo vidljivostjo, pa čeprav bolj stiščani v isti dvorani. (mimogrede, ravno zato sem se odzval na tvoje prijazno vabilo sodelovati v prvih generacijah umetniškega programa na gimnaziji - ker bi sicer mogoče manj dijakov doživelo manj programa, manj znanja). Zadnjič sem gledal en film o zlomu ene njujorške banke v času poka finančnega balona pred ducatom let - en od bančnikov je izjavil, da je bila njegova kariera v banki brezvezna v primerjavi z njegovo kariero projektanta: da bi ohranil samozavest, se je spomnil, da je pred petnajstimi leti sprojektiral en most čez reko, ki je pot čeznjo skrajšala za 45 minut, danes pa je zadovoljen, ker je v zadnjih dveh desetletjih skrajšal pot milijonom potujočih za več milijard minut. Moj motiv za prenovo stare stavbe gledališča Ptuj je bil tudi eksperimentalen, bil je dobiti odgovor na vprašanje, ali ima Ptuj kaj drznega, trmastega, dizajnerskega, ali ima pogum živordeče barve kurentovega jezika, ali bi prenesel korenito prenovo gledališke stavbe - na arhitekturnem natečaju sem kasneje s kolegoma Zatezalom in Rozmanom provokativno predlagal odstranitev stare gostilniške dvorane in gradnjo konkretnega odra in dvorane z zeleno pločevino oblečene kot nekakšen nahrbtnik med rekonstruiranim pročeljem in novim gledališkim stolpom artikuliral kot takrat nek sodoben intervenčni rez v historično strukturo mestnega jedra Ptuja. Očitno takrat mestno jedro ni preneslo takih eskapad. Dvomim tudi, da bi jih preneslo danes. Vendar še vedno nisem nehal upati, da bo Ptuj postal ne samo kulturno, ampak se bo razcvetel tudi v umetniško mesto. Redke svetilnike umetnosti v mestu, gledališče, galerijo, karneval, namreč (kot v Kafki) kot absolutna, nepresegljiva dominanta od zgoraj navzdol tišči pokrovka Gradu z muzejem. Mogoče lahko umetnost zacveti kje zunaj tega pritiska (dosti upov sem polagal v Turnišče, ki je izven tega vplivnega območja) mogoče lahko ta pritisk kot v ekonom loncu skuha prvoklasne gurmanske umetniške stvaritve. Ampak mogoče so pa moje želje le previsoke - tudi ko govorim o tem, da je Slovenija kulturno res močna, umetniško pa pač malo manj (in navijam za umetnost, kulturo bojo že varovali). Za konec, več luči! Od tiste ležeče A3 mape s črnim in pocinkanim ovitkom, ki si jo nesel na mize mestni upravi smo se precej spremenili. Gledališče Ptuj pa je zaživelo in preživelo. In je spet na tem, da bo čez 15 let potrebno prenove. Mogoče bova na kaki ekskurziji upokojencev iskrivo ugotovila (tak kot pred 25 leti tvoj sogovornik Žižek), da pa zdaj "tisti mladi direktor" dela res dobro, nekaj kar ima "mladostni žar in zagnanost", da je pripravil kakovostno prenovo stavbe in da lahko poiščeva tisto v kleti shranjeno buteljko reprezentančnega vina izpred 25 let, na kateri je natisnjen neki sivkasti okorni render nove stavbe. Na zdravje, Samo, še na mnoga leta. Z vedenjem, da sva se dobro borila za skupno dobro.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera

1997

ali Še 27 let do tridesetletnice!

Praznina, stara zgodba iz moje vasi
Elisabeth
Victor, ali Otroci na oblasti
Oj, čudežni zaboj
Strojepiski
Festival monodrame, prvič

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 

1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 

1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 

1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 

1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
 
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

Prihodnjič. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Kratek očrt zgodovine 

Avtorji: Samo M. Strelec & Melani Centrih, Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Medklic. Neka kolegica mi je pisala, ali je mišljeno, da naj drugi komentirate moje zapiske. Hm. V bistvu ne. Mišljeno je, da se odzoveš na košček, ki ga sam "položim na mizo". Vabljen, da deliš spomin, povezan s preteklostjo MGP, in ga tako ponudiš v skupnostno sestavljanko. Mogoče potrebujemo prav ta tvoj košček, da bo naša slika nekoč cela. Mogoče prav tvoj košček tvori rob, ali vogal, ali paše nekam na sredino slike. Ne vem. Nihče ne ve. In prav to je tisto vznemirljivo. Ne vemo, dokler ne zvemo.
Ne gre za to, da rečeš: "Fajn si to napisal, Samo" (no, seveda sem vesel, kdo kdaj misli, da je kaj fajn); ali: "Ja, res je bilo tako," pač pa, da ponudiš svoje spomine. Gledališče je preplet idej, hrepenenj, očaranj in razočaranj, radosti in frustracij ustvarjalcev. Predvsem pa je gledališče gledalčva očaranost nad videnim; ali pa gledalčeva zdolgočasenost, kadar gledališčnikom ne uspe. In vemo, ne uspe nam vedno. 
Zbiramo torej tanke nitke spomninov; da bi se - če bomo vztrajni in potrpežljivi - morda nekoč zgodil čudovit preplet naše skupnosti in morda na koncu spletemo močno rdečo nit, vrv, pletenico o tridesetlenem obstoju Mestnega gledališča Ptuj.

*

Leta  1939 je Hitler napadel Poljsko.
Istega leta se v kraljevino Jugoslavijo s študija v Pragi vrnil mlad Mariborčan, Fran Žižek. Pri češkem gledališkem reformatorju Burjanu je študiral režijo.
Pride torej v Maribor in v rodnem mestu želi ustanoviti neodvisno gledališče. Kajti namreč:
To, kar Žižek gleda v gledališču, tam z zadnjih stojišč na galeriji, se mu zdi grozno. "Fuj!" vzklika, ko gospoda v parterju aplavdira. In - valjda, kot se grdo reče - mu mariborski upravni organ noče registrirati društva; neodvisnega, avantgardnega gledališča. In kaj zdaj?

Žižek pozna nekoga na Ptuju; pisatelja Antona Ingoliča. Ta je ravnatelj ptujske gimnazije. Mogoče mu lahko on pomaga. In mu. Da maksimlano skrajšam zgodbo: Žižek na Ptuju s pomočjo Ingoliča uresniči svojo noro zamisel in v samo dveh predvojnih sezonah naredi pravo gledališko revolucijo. Na slovenskih odrih se namreč takrat uveljavljeni uprizoritveni slog imenuje: haevy realizem. Po domače in na hitro: vse na odru mora biti pravo, avtentično. Prava kmečka skrinja, pravi stoli, prava postelja, omara, prava košara, krompir ... Igralci - naličeni tako močno, kakor da bi bili za na ptujski fašenk, kostumi kar oblačila ali pa takšni, kakor si pač mali Janezek predstavlja, da so bila prava oblačila npr. v Shakespearovih ali Molierovoih časih.

Žižek pa je o gledališču razmišljal drugače. Bil je educiran drugče. Njegov gledališki razmislek je bil drugačen: Gledališče naj ne bo posnetek resničnosti, pač pa umetniška predelava, umetnikovo videnje resničnosti.
Scenografija tako naj nikar ne bo realistična. Naj ne imitira, ampak aludidra (ne posnema, temveč namiguje, nakazuje, priklicuje). Kostumi naj ne bodo oblačila, ampak esetski, umetniški objekti, ki naj poudarijo misel, režijski koncept režiserja. (Žižek denimo uprabi mizarske oblance za perike iz časa Ludvika IVX.) Ne kažimo samo materialne "resničnosti" - kar se vidi, otipa in je snovno - pokažimo svet misli, duševnosti, podzavesti. Kako to doseči? Uvede igro senc, back projekcij, pravimo temu danes. Predvsem pa: gledališče mu ni kar malo za zabavo, ampak je družbeno-krtično početje. Zveni znano?

Žižek v dveh sezonah na Ptuju uprizori - če se prav spomnim, 12, 13 iger! In to kakšnih: Moliera, Sofokla, Cankarja, Župančiča ... 
S kom? Samo enega igralca ima na plači; mariborskega železničarskega delavca Wilhelma; svojo plačo deli z njim fify-fifty!  Kdo še igra? Ingolič prispeva ptujske gimnazijce! (Zdaj veste, zakaj toliko tečnarim s t.i. mMGP -> mlado MGP: povezavo med gledališko gimnazijo in gledališčem. Enostavno zato, ker smo to že imeli. Uspešno imeli. Že spet in še enkrat: Nihil novum sub sole.)

Opomba. Se opravičujem vnaprej: Ta hip med pisanjem ne preverjam zgodovinskih dejstev. Saj veš, zakaj ne. Ker me zanimajo naši krhki in bežni človeški spomini.  Za vse "resnično", objektivno, obstajajo viri. Nas pa zanimajo subjektivnosti. Ne gre mi ta hip za zgodovino, pač pa za prihodnost. Ja, ta hip se mi je posvetilo, čeprav se bo slišalo paradoksalno!: Ne zanima me toliko zgodovina, pač pa bolj prihodnost. O zgodovini pišem, ker je v njej klica prihodnosti! In v prihodnosti bo MGP - med drugim - zagotovo povezano z umetniško gimnazijo na Ptuju; močno, sistemsko, ne sporadično (bi se reklo danes), kakor je to torej že bilo v časih Antona Ingoliča & Žižka.

No, kdor želi vedeti o izjemnem Franu Žižku več, lahko bere tukaj. Zgodovinarka Irena Mavrič, takrat zaposlena v PMP, je temeljito raziskala "fenomen Žižek na Ptuju" in v 80-ih letih prejšnjega stoletja postavila tudi odmevno razstavo.
Kljub temu pa ptujsko Žižkovo obdobje - ne pozabimo: Žižek si je izmislil (lansiral, bi danes rekli) Borštniko srečanje in režiral prvo slovensko TV igro in velja za očeta slovenske televizije - po mojem mnenju še vedno dovolj dobro evalvirano. Morda zgodovinsko da, ne pa tudi gledališko-interpretativno. Njegovo ptujsko obdobje še ni ustrezno postavljeno v slovenski gledališki kontekst. Ne ovrednoteno s stališča gledališke poetike in uprizoritvene prakse. Ko sem spoznaval Žižkovo avantgardno, neodvisno gledališče na Ptuju, se mi je hitro postavilo vprašanje: Le kaj bi se zgodilo, če se ne bi začela druga vojna? Morda bi na Ptuju ne imeli mestnega gledališča, temveč slovensko narodno gledališče, mogoče neodvisni raziskovalni uprizoritveni laboratorij, mogoče mogočen mednarodni produkcijski center za uprizoritvene umetnosti. Z več dvoranami, institutom za sociologijo gledališča, oddelkom za digitalizacijo gledališča, morda celo stalnim začasnim ansamblom ;-). Žižek, kolikor se ga spoznal kasneje, ko je bil že zelo star, bi svojo predvojno ptujsko obobje gotovo nadaljeval v neslutene smeri. Ne bi posnemal nikogar. Ne takratnih slovenskih uprizoritvenih praks, ne poslovnih modelov. 

Ko sem ga obiskoval v domu za ostarele v Medvodah, kjer je bil sosed Poldeta Bibiča, mi je poklonil svoj scenarij za ugledališčeno zgodovino Ptuja. Šest scenarijev, zrelih za tv format; prava epopeja. Pripovedloval mi je, da si predstavlja spektakel na odprtem; epsko zgodbo o dvatisočletni zgodovini Ptuja. Polde ga je samo pazljivo poslušal in ko je Žižek v svojih zamislih že videl vsaj sto statistov, uprizorjeno bitko rimskih vojakov, partizanske čete, ki čez dva tisoč let vstopajo v od nemškutarjev osvobojeni Ptuj, ter mi je svetoval, da naj pokličem nekoga na kmedijsko zadrugo, češ, da mi bo gotovo s pomočjo sindikatov v delovnih organizacijah združenega pomagfal najti prostovoljce za ta mega projekt, ki naj bi ga režiram jaz, je Polde samo zarohnel s svojim gromkim glasom: "Daj, Frane, no, ni zdaj to več tako kot bilo nekoč; to so zdaj eni drugi časi."

Leta 1969 je Žižek režiral osrednjo slovesnost ob 1900-letnici prve omembe Ptuja. Leta 2019 je proslavo ob 1950-letnici režirala Branka Bezeljak. Proslavo ob 2000-letnici, pa bo režiral/a ... mogoče Lara Čabrijan, ki je zdaj ravnokar v prvem letniku režije na AGRFT. Lara, kaj praviš?

Skratka: Žižkovo ptujsko obdobje je vsebinsko-estetsko-uprizoritveno še ne do konca osveteljeno.
Njegovo ptujsko početje-podjetje je bilo tudi poslovni unikum in zgoda o uspehu. Bil je slovenska kulturna gazela pred drugo svetovno vojno. Fenomen, zrel tudi za raziskavo kakšnega študenta podjetništva, ekonomije; Žižkovo avantgardno gledališče na Ptuju je bilo start-up, zganjanje menedžmenta v kulturi, ko teh besed še poznali nismo.
Žal takrat, ko ju je Branka povabila Frana Žižka in Jožeta Babiča na razgovor ob razstavi, še nisem vedel dovolj, da bi sploh znal posaviti dobro vprašanje. Žal.

*

Po drugi vojni ima gledalšče na Ptuju v zlatih časih tudi do 22 stalnih igralcev! Menjuje imena kakor igralci kostume: Okrajno gledališče, Mestno gledališče, Ljudsko gledališče, Gledališče ljudske fronte ... Tukaj ustvarjajo slovenski gledališki srenji dobro znani Jože Babič, Hinko Košak, Emil Frelih, Sandi Krošl, Tone Frelih in mnogi drugi. Rastko, a ti je oče pripovedoval kdaj kaj o svojem prihodu na Ptuj? Nekoč mi je Sandi mamreč pravil, da je prišel s kufrom v roki z vlakom, izstopil na ptujski železniški, ker da je slišal, da imajo na Ptuju gledališče. Leto dni je ostal na Ptuju, nato je bil sprejet na ljubljansko Igralsko akademijo; mislim da kar v prvo generacijo. Ko sem pripravljal  pri predmetu dr. Marka Marina seminarsko nalogo o Košaku, sem v Zgodovinskem arhivu na Ptuju našel zanimivo Sandijevo pismo, ki ga piše iz Ljubljane nekdanjim tovarišem igracem na Ptuju. Tako nekako pravi: da šele zdaj na Akademiji spoznava resnične globine igralske umetnosti, predvsem pa je tu spoznal luštno tovarišico Marjanco ... - tvojo mamo. Ko sem to prebral, sem se kar raznežil. In ko sem kasneje nekoč sam nekaj časa dirigiral MGP, sem ju povabil oba - ata in mamo, da sta igrala v igri Sobo oddam. Nešo, se ju spomniš? Marjanca je v garderobi štrikala, Sandi pa je imel glavno vlogo in je moral biti zmeraj na odru. Vesna Slapar mu je bila glavna partnerka. Vesna?

Kje smo ostali? Aja, na vrsti je nesrečen zakon iz l. 1958 - Boris Kidrič ga je menda podpisal - ki ukine poklicna gledališča v Kranju, Kopru in na Ptuju. Zakaj? Zaradi administrativnih razlogov. Če mesto nima toliko in toliko prebivalcev, če nima toliko in toliko abonentvo, če nima toliko in toliko sedežev v dvorani, ne more biti poklicno. In ta tri gledališča niso imela "toliko in toliko" tega vsega.
Podoben argument bo desetletja kasneje ponovil takratni kulturni minister Sergij Pelhan: Ptuj ne more dobiti poklicnega gledališča, ker nima ... tega in tega. Je pa dobilo v tisem času Primorsko dramsko gledališče status nacionalnega. (In tako je tudi prav.) Tudi zaradi "influencarja" Sergija Pelhana. Na 50-letnici SNG Nova Gorica pred leti sem ga po dolgih letih srečal in mu iskreno čestital za vse to, kar je naredil za novogoriški teater. Občutek sem imel, da je tudi on bil vesel, da je Ptuj vendarle znova dobil poklicno gledališče. 

No, ptujski poklicni igralci se po ukinitvi gledališča leta 1958 razprišili širom po Sloveniji.
Za potrebe svoje seminarske o Košaku sem se v Novi Gorici srečal z nekdanjo ptujsko igralko Berto Ukmarjevo. Povedala mi je takole:
"Ko sem odhajala s Ptuja, s tistega nekaj malega, kar sem imala - nekaj knjig in garderobe, naložene na odprt vojaški tovornak, ki me je odpeljal izpred gledališča po Prešernovi za vedno s Ptuja - so ob cesti stali Ptujčani in mi mahali v slovo ter jokali."

Tako radi so imeli Ptujčani gledališče in svoje igralce.
Imena Franjo Gunžer, Danijel Šugman (ja, oče Zlatka Šugmana in dedek Jerneja), Lojze Matjašič, Franjo Blaž in še mnoga druga so se za dolgo vklesala v spomin ptujske gledališke publike. 

Hočem povedati: Ptujčani so živeli z gledališčem. Ga imeli radi.
In zato je gledališče živelo še naprej. Četudi ne več poklicno.
Predstave so v gledališki stavbi na Slovenskem trgu uprizarjali še naprej. Pretežno znotraj ZKO-ja, zveze kuturnih organizacij oz. natančneje Delavsko prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Kontinuirano. Nekateri nekdaj poklicni igralci so bili zdaj upokojeni, a so igrali še naprej.
Peter Malec je bil nekakšen hišni režiser. Spominjam se ga, kako je v dolgem plašču, s klobukom, rokami na hrbtu in cigaro v ustih, korakal po Prešernovi. Ali nas, ljubitelje v prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina, hodil učit izgovarjat široke o-je in kratke a-je ... Ter nas maskiral in nam lepil brade in brke s tistim dišeče-smrdečim mastiksom.

Poleg tega je Malec v vodil dramski križek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj. Iz gimnazijskih Izvestij za leto 1972 prepisujem ta hip imena njegovih igralcev: Nevenka Poljanšek, Lidija Habjanič, Meli Poznik, Marijika Praprotnik, Malči Jelen, Ljubica Neudauer, Barbara Peček, Slavica Lipaušek, Dorica Marič, Majda Primc, Viktorija Belšak, Natalija Vidivič, Zvezdana Veber, Majda Primc, Danca Voda, Slavka Motaln (imena so iz uprizoritve Dom Bernarde Alba), Rudlf Štelcer, Jože Šmigoc, Peter Kropej, Bojan Terbuc, Amalija Jelen. (Na tem mestu naj spet "težim" s tem, kako ključen bo nekoč spet gledališki krožek na Gimnaziji; zdaj, ko ima šola umetniško smer, še posebej.) In še zaradi ene reči težim: Meli Poznik - jo kdo pozna? Sevda jo: to je bodoča Melani Centrih, ravnateljica Gimnazije! Ki se bo kot ravnateljica zavedala, da če ima Ljutomer umetniško smer (Grossmann), si jo še kako zasluži tudi Ptuj. Ja, Centrihova je poskušala, aktulani ravnatelj Boštjan Šeruga pa je naredil upsel in naredil "preboj".
Poanta: tako to gre; danes dijak, jutri študent, pojutrišnjem ... ravanatelj ... po pojutrišnjem ravnatelj, odločevalec, kreator, ustvarjalec, omogočevalec.
Meli, si tako prijzna, pa deliš z nami kakšne spomine?

Branka, imaš voljo opisati ptusjko gledališko situacijo, ko si ti vstopila vanjo? Oz. v času "Malca, Matjašiča, Gunžerja & co."?

Za zahtevnejše, resnejše in radovednejše:
Na naslednji povezavi najdete sežet bolj kot ne faktografski pregled ptujske gledališke zgdovine: 
sigledal.org - Mestno gledališče Ptuj in tudi seznam literature, v kateri se skriva še veliko dejstev, gradiv, fotografij, imen ipd.

Poklicno gledališče na Ptuju je bilo 1958. ukinjeno, ampak predstave nastajajo naprej.
Prihajamo do naslednje izjemno pomembne postaje. Tako pomembne, da si zasluži novo, posebno poglavje.

Prihodjič:
Branka Bezeljak - mentorica, režiserka, učiteljica

*************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko položi na mizo svoj košček? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na Facebooku. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

___________________________

Melani Centrih:
Gimnazijo na Ptuju sem obiskovala od leta 1970 do 1974. V teh štirih letih sem bila članica dramskega krožka na Gimnaziji Dušana Kvedra Ptuj. Krožek je vodil režiser Peter Malec, ki je poleg gimnazijskega dramskega krožka vodil tudi več amaterskih skupin na Ptuju in okolici. Te amaterske skupine so na oder ptujskega gledališča postavile številne predstave. Vse predstave so bile zelo uspešne in so privabile številne Ptujčane v Talijin hram.

Dramski krožek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj se je vsako leto na odru ptujskega gledališča predstavil z eno predstavo. V dramski krožek smo se vpisali. Kako? Težko opišem, ker avdicije ni bilo. Bile so najprej bralne vaje v gledališču. Na bralni vajah nas je bilo veliko in po treh ali štirih vajah je režiser počasi nakazal, koga bo izbral za katero vlogo.
Sama sem kot prvošolka prišla v večjo skupino, ki je vadila Sofoklejevo Antigono. Glavne vloge so bile že razdeljene. Antigona Irena Pal, Kreont Andrej Kropej, Ismena Vesna Čeh, Evridika Vlasta Žunko. Pri meni doma je bilo branje knjig sveto opravilo. Po Tolstoju, Mannu, Hugoju, Hardyu, Bröntejevi, Cervantesu, Faulknerju, Hemingwayu sem v Sofokleja kljub vsemu padla nepripravljena.

Peter Malec je bil zahteven, a vendarle svobodnjaški režiser. Bralne vaje so bile vedno neusahljivi vir razlag, interpretacij, primerjav, iskanj in nasvetov, do samega dramskega dela smo vedno prišli po ostrih ovinkih in strmih vzponih. Prvo leto sem igrala vlogo v grškem zboru. V drugem letu sem igrala že večjo vlogo v drami Federica Garcie Lorce Dom Bernarde Albe. Glavno vlogo Bernarde Albe je igrala Nevenka Poljanšek. Meni je bila namenjena vloga Anugustie, prevarane sestre izmed petih Bernardinih hčera. Ki ponoči zaman čaka Pedra, ker ta pobegne z njeno mlajšo sestro Adelo.
Kako sem pri sedemnajstih letih igrala prevarano in zapuščeno tridesetletnico? Predstavljam si, da slabo in naučeno. A vlogam smo dijaki vdihnili ogromno energije, čustev in strasti. Nepozabni ostajajo večeri, ko smo vadili in vadili na odru. Se smejali, jokali, kričali in se kregali. Šele čez leta sem postopoma spoznavala vrednost vsake vaje, verza, ponavljanja, giba, ki je bil potreben, da je nastala celota.

Znanje in izkušnje teh trenutkov so ostali v meni do danes. Skupaj s prekrasnimi in nepozabnimi spomini, ki si me spremljali skozi življenje. Zdaj vem, da sem iz teh izkušenj na gimnazijskem odru črpala moč, pogum in znanje, da sem kasneje drugače reševala življenjske srečne in nesrečne dogodke. V šolskem letu 1972/1973 se je Peter Malec odločil za dramo Otta Fischerja Prosti dan. Zelo naporno besedilo, odtujeno, polno pasti odraslih - to kar smo člani dramskega krožka šele postajali. Oče z ljubico, mati željna družine in ljubezni, odraščajoči otroci, ki zapuščajo dom. Zopet počasno spoznavanje besedila, razumevanje življenja odraslih, ljubezni, ločitve - to je znal Malec tako preprosto in življenjsko razlagati, da smo lahko počasi stopili v svoje vloge.
Peter Malec je režiral prizore iz realnega življenja, a vlogam je dodal širino in višino umetniškega besedila. Vlog nismo igrali, morali smo plavati v njih, se videti v njih “ od zgoraj”.

Gimnazijska leta, ko sem se učila in spoznavala vso lepoto našega sveta, življenja, znanosti in umetnosti, je bila zame neprecenljiva izkušnja prav ptujski oder in dvorana. Odrske deske, odrske luči, garderoba, vonj po gledališkem pudru, kostumi, lasulje, počečkana besedila s pripombami na robu, zastor, ki se dvigne in pade, aplavz, prikloni, tišina… Vse to se je zarezalo v mojo dušo, vse malenkosti sem nevede nosila s seboj in vsaka izkušnja je moje življenje naredila bolj ozaveščeno, polno, radovedno in srečno.

Tradicija dramskega krožka se je po letu 1974 nadaljevala in iz manjših, skromnih postavitev so zrasle velike predstave, ki so jih igrali ptujski gimnazijci, ki danes zaznamujejo celotno slovensko gledališko sceno. Napisati vrstni red vseh igralcev, ki so prve korake delali na starih, zguljenih deskah ptujskega odra, bi bilo nehvaležni delo, ker kar nekako vsi posegajo po najvišjih ocenah, priznanjih, uveljavitvah, priljubljenosti in umetniškem pečatu. Naslednji del zgodovine lahko pišejo že druga priznana imena ptujske gledališke elite.