Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37,

25. oktober 2000

Sinoči sem govoril s Kardumom: moje predvidevanje je potrdil: zdaj bodo/bomo direktorji gledališč sami potegnili ročno zavoro v zvezi z Nacionalnim kulturnim programom.

Lidija Majnik je v parlamentu. Kaj bo to pomenilo za nas? Mislim glede na njeno članstvo v svetu zavoda?

27. oktober 2000

Pripravljal sem se za popoldanski sestanek direktorjev gledališč. Tema: nacionalni kulturni program (NKP). Kako nastopiti? Pričakujem, da se bo vse poprek pljuvalo in kritiziralo, da pa napredka in konkretnih stvari ne bo. Predvsem konkretnih premikov v smeri dokončanja te teme. Vse skupaj je eno samo čakanja in taktiziranje – kdo bo v vladi, kako bodo razdeljene moči, kdo bo minister za kulturo. Vse te neznanke so odločilne. Vse ostalo je po mojem stokanje in jokanje brez upa zmage.

7. november 2000

Vse teče kot je treba. Čakanje. Na občinski proračun. In tekoče pripravljanje. Veseli me, ko vidim, da ekipa-sodelavci razmišljajo o prihodnji jeseni, lutkovnem abonmaju, vpisu v odrasli abonma itd. itn. Krasno.

Jutri nadaljuje Jaša z vajami. Vse nared za »mlado dramatiko«. Merkur »šel zraven«.

Začel sem pripravljati poslovno poročilo za leto 2000.

10. november 2000

Občina nam je poslala formular za financiranje za leta 2001-2004. Dober znak. Sprašujejo tudi po kadrovski sliki oz. simulaciji za prihodnost. Tudi dober znak.

Knjiga 1992-2002 mi lepo »leze skupaj«. Zelo zelo zanimivo delo! Me prav zanima, kako bodo izgledale strani…

Velik tempo, veliko predstav, gostovanja, vaje za Fo-ja, priprava mlade dramatike. Še bo zanimivo.

Vesel sem, da je temu tako.

20. januar 2001

Zadnjega dne leta 2000 se mi je zrušil računalnik. Šli so podatki od 15. novembra do konca decembra. Zdaj poskušamo oživiti podatke.

V začetku leta sem doživel še osebno sesutje.

Potem mi g. Vidovič pride povedat, naj razmislim, ali še želim tratiti svoj čas in energijo z mestnimi svetniki – ki niso naklonjeni zaposlitvi igralcev.

V ponedeljek sestanek vodje poslanskih skupin z županom in mestno upravo.

Denar za dodatke za plače v letu 2001 jih je zmedel: indeks 135 – iz njega bi želeli zaposliti igralce od septembra do decembra. Od 1. 1. 2002 pa bi itak bili v novem proračunu.

Zahteval sem soglasje k sistemizaciji. Kajti to je zdaj pomembnejše, ali vsaj tako pomembno kot denar za leto 2001. Zadnji rok: konec januarja. Namig iz pisarn: naj se o sistemizaciji odločajo februarja. Čas se izteka.

21. januar 2001

Čakam na vajo ekipe Človeštvo v A-molu…

In razmišljam o jutrišnjem sestanku na občini. V soboto sem v gostilni srečal še Čučka, ki je napol pijan govoril, kako mu občinska uprava ne da pravih podatkov, ne pove, kako in kaj… In končno: da je proti temu, da bi igralci bili za več časa zaposleni tukaj.

Razmišljam samo še o tem, ali naj jih jutri postavim pred dejstvo in zahtevam do konca januarja poleg proračuna za 2001 (kar se mi zdi itak samoumevno – namreč to, da plačujejo vse dodatke, kakor jih predvideva kolektivna pogodba) še soglasje k sistemizaciji, ki bi jih zavezovalo v letu 2002, da bodo dejansko imeli zaposlene igralce.

***

S sestanka sem. Skupaj z Anico sva bila tam. Rezultat: nejasen. Občutek: dali bodo denar za leto 2001, čez leto sprejeli sistemizacijo in v letu 2002 odločali o denarju za igralce. Basta. Konec ugibanj.

27. januar 2001

Od ponedeljka, ko je vse jasno, se počutim bolje. Odločitve so padle: 3 premiere, nič igralcev. Vozni red: kakor doslej.

Po pravici povedano mi je motivacija kar dodobra padla. Bil sem na gostovanju v Litiji in ko vidim zavzete sodelavce ter primerjam njihovo zagnanost s svojo letargijo, me je kar malo sram. Marijan je našel celo 300 m2 površin za skladiščenje … Kaj nam bo to zdaj, ko bo produkcija manjša?

Računalnik je za silo usposobljen. Vsaj toliko, da se da delati v wordu.

Zdaj je treba spremeniti članke v Sezoncu. Čaka me tudi izdaja festivalske programske knjižice za monodramo. Tatjana je hvala bogu vse pripravila, samo stiskati in oblikovati je še treba.

Predvsem me je strah govoriti z Jovanovićem. Ne vem, kaj bo rekel za Pikado, ali bi ga delal ali ne.

***

Tadej pravi, da je treba razmisliti, kdo bo prišel na Ptuj. Da mu je Šedlbauer rekel, da Alujevič ne bi bil dobra rešitev. Sam se s tem, kdo bo prišel za mano, za zdaj še ne morem ukvarjati; nimam volje in ne interesa.

Članek v Večeru o obnovi gledališča (in narodnega doma) se mi zdi samo pesek v oči: da lažje in suvereneje »spravijo skoz« gradnjo cerkve. V letu 2003, kakor piše v članku, se na gledališki bajti gotovo ne bo  zgodilo nič. Ker ne bo denarja, ker ne bo jasno lastništvo upravnega dela stavbe in ker imam občutek, da bo temu tako.

3. februar 2001

Odgovor Perutnine Ptuj na prošnjo za sponzoriranje Festivala monodrame: Negativen. Odgovor občine na vlogo za sistemizacijo: mestni svet jo bo obravnaval na februarski seji.

4. februrar 2001

Sinoči smo bili na desetih dnevih komedije z Marjetko. Prvič v zgodovini festivala se je zgodilo, da bi kdo dobil tako visoko oceno: 4,9. Gojc pa komedijant večera; enako kot dan pred tem, ko je nastopal s Policijo. Kot vse kaže, oz. zelo verjetno je, da bo naša igra dobila najvišjo oceno publike. Bilo bi prav super, če bi žlahtni komediant postal Gojc za obe vlogi … To bi bilo imenitno.

Proračun je sprejet. Slišal sem, da ob končnem sprejemanju sploh ni bilo težav, saj so LDS-jevci pojasnjevali vse tako, da pač niso vedeli, da kolektivna pogodba zahteva take dodatke pri plačah… Butasto.

12. marec 2001

Spet v službi. Programska knjižica za Festival monodrame, problemi s termini, Marjetka bi »šla« noč in dan… Sodelavci utrujeni, Anica preobremenjena. Sklep: Sizifa, A-mol in otroško predstavo (Miha) bo delala nova, alternativna tehnična ekipa. Samo tako bomo zmogli do poletja in jeseni normalno naprej. Anica in jaz iščeva računovodski servis, ki bi delal.

13. marec 2001

S Tadejem sva se sinoči veliko pogovarjala o prihodnosti našega gledališča. Kako stvar peljati naprej, zdaj, ko je dejstvo, da septembra igralcev ne bo¹³² in da je taktika za naslednji mandat direktorja: čakanje. Čakanje na krovni zakon o kulturi in to, da bo obnova gledališča prišla na prednostno listo občinskih investicij. Prvič je padala zamisel, da bi Tadej kandidiral na Ptuju za direktorja, jaz pa naj bi se prijavil v Mariboru. Potem bi programe kombinirali in sodelovali… Raje se prijavim jaz, pravi Tadej, kot da bi prišel nekdo, ki bi vse skupaj zrušil. Njegov pomislek je seveda vprašanje, koliko in kaj ter kje bi še lahko igral. Ideja se mi ni zdela tako zanič… Vsekakor se strinjam, da je prava strategija za Ptuj: čakanje in ne rinjenje naprej za vsako ceno s komerkoli.

Slišim, da Neša vabijo v Gorico…

14. marec 2001

Non plus ultra: danes dopis: odpoved jutrišnjega sestanka s svetniki. In nato moje jezno pismo njim:

Ptuj, 14. marec 2001

MESTNA OBČINA PTUJ

Gospod podžupan Ervin Hojker

Mestni trg 1

Ptuj

Zadeva: Sestanek v zvezi s projektom širitve Gledališča Ptuj

Spoštovni gospod Hojker.

 Verjamem v Vaše dobronamerno sklicevanje sestanka v zvezi s projektom širitve našega gledališča.

Pa se vendarle ne morem - že nekaj časa - znebiti občutka, da smo na relaciji mestni svet oz. ustanovitelj – javni zavod Gledališče Ptuj zabredli v slepo ulico. Poglejte dejstva:

• vizija Gledališča Ptuj za obdobje 2000-2005 je bila izdela in poslana ustanovitelju oktobra 2000,
• odboru za družbene dejavnosti mestnega sveta sem osebno pred sprejemanjem proračuna v začetku leta 2001 pojasnjeval trenutno stanje in možne scenarije razvoja našega zavoda,
• vse svetnike smo nedavno povabili v Gledališče Ptuj in jim še enkrat predstavili vizijo in želen razvoj, torej razloge in argumente za napredek.

Vi (politiki) pa ste za začetek s februarske seje mestnega sveta umaknili točko sprejemanja spremembe sistemizacije delovnih mest z razlogom, ker se vam je vaš dnevni red zdel »preobsežen«, kakor pravite v obrazložitvi.

Zdaj pa preklicujete sestanek, načrtovan za jutri, tokrat s to razliko, da se vam preklica niti ne zdi potrebno pojasniti. Zato ga, oprostite, ne morem sprejeti z razumevanjem, kakor si želite.

Če (politiki) nimate volje, moči, interesa ali poguma izreči enoznačnega »da« ali »ne«,  bom pa ta potreben pogum zbral sam in vam povedal naslednje:

Vaše obnašanje do našega zavoda se mi zdi v zadnjem času neposlovno, nekorektno, amatersko. Ne mečem vas vse v isti koš, mislim pa osebnotiste, ki ste/so prispevali, da je točka o sistemizaciji šla z dnevnega reda in tiste/tistega, ki je imel 15. marca 2001 nekaj bolj pomembnega, kot je sestanek v zvezi s prihodnostjo ptujskega gledališča. Vedite: kdor je avtor teh dveh »briljantnih« potez, je osebno v startu onemogočil vsaj teoretično možnost tega, da bi Ptujčani letos jeseni prvič po dolgih letih znova dobili pravi gledališkega abonma in da bi perspektivni ptujski igralci za najnižjo možno ceno bili zaposleni v svojem rojstnem kraju.

Nepremišljena, nespametna in amaterska poteza. Naš zavod pa je profesionalen. Ima profesionalne delovne rezultate; morda bo prihodnost celo pokazala, da so bili glede na vložke (finančne in kadrovske) več kot optimalni.

Zavodske obveznosti do ustanovitelja in predvsem do cenjene ptujske publike in kupcev širom po Sloveniji bomo tudi v prihodnje skušali vzdrževati na najvišji možni kakovostni stopnji.

Vam pa priporočam, da se v prihodnje vzdržite podobnih dejanj; zavedati se namreč morate, da so natančno arhivirana in komentirana ter se jim bo nekdo, ki se bo v prihodnosti morda ukvarjal z zgodovino ptujskega gledališča, smejal ali se ob njih zgražal.

Če se svetniki (zaradi takšnih ali drugačnih razlogov) ne morete v zgodovino ptujskega gledališča še enkrat (kot ste se leta 1995) zapisati kot odločni nosilci pozitivnih sprememb, napredka, novega razvojnega ciklusa in kot prepoznavalci ter uresničevalci smelih vizij, potem se, prosim, vsaj vzdržite dejanj, ki ne prispevajo k vaši svetniški  kredibilnosti.

Vljudno vas prosim: ne podvzemajte dejanj, zaradi katerih bi svojo trenutno jezo na vas izlival prek medijev. Menim namreč, da ob naših merljivih uspehih javnost ne bi imela veliko razumevanja za vaše izogibanje.

Predstavljajte si, kako bi reagirali naši gledalci in kupci, če bi jim najprej rekli, da predstava bo, potem pa, da jo zaradi »preobsežnega programa« odpovedujemo, pa jo naslednjič preklicali brez pojasnila in končno v enem stavku dodali, da jih bomo o ponovnem datumu že »naknadno obvestili«.

Po mojem bi si mislili si bi, da jih zajebavamo.

Lep pozdrav,

Samo M. Strelec

Direktor Gledališča Ptuj

OBVEŠČENI:

1. župan Miroslav LUCI, dr.med.
2. podžupan Mitja MRGOLE
3. podžupan Milan ČUČEK
4. direktorica občinske uprave Evelin MAKOTER-JABLOČNIK
5. predsednik odbora za družbene dejavnosti, g. Vlado ČUŠ, CMD 9, Ptuj
6. vodja oddelka za družbene dejavnosti, g. Ivan Vidovič
7. ZRS Bistra, Slovenski trg 6, Ptuj
8. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Prešernova 33-35, Ptuj
9. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, Ptuj
10. Zveza kulturnih društev Ptuj, Jadranska 13, Ptuj
11. SLKD Območna izpostava Ptuj, Nevenka Gerl, Jadarnska 13, Ptuj
12. Zgodovinski arhiv Ptuj, Muzejski trg 1, Ptuj
13. člani Odbora za družbene dejavnosti pri Mestnem svetu MO Ptuj
14. člani Mestnega sveta Mestne občine Ptuj

S pravim užitkom sem napisal tole pismo. Dol mi visijo. Jaz pa razmišljam, da bi jim verjel. Pa saj res nisem normalen.

16. marec 2001

Včeraj sem si rekel: Pa kaj se jim postavljaš po robu, se izpostavljaš; pusti jih pri miru. In razmišljal, da pisma ne bi odposlali. Potem pa sem se vseeno odločil, da pošta gre iz hiše. Naj vejo, kaj si mislim. Tadej se strinja, da je treba z njimi malo drugače, kot so navajeni; svobodeje, bolj »umetniško«.

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

132 - Očitno torej na februarski seji Mestnega sveta sistemizacija ni "šla skoz". Obnova - ne gre nikamor, igralcev - ne bo. Vidim po zapisih, da postajam "živčen" in obupujem. Do konca mandata ne bom uspel, kar sem si sam zadal. (Kako butasto: če bi si zadal manj, bi pa uspel?) ... Ravno včeraj sem govoril z dr. Lucijem (povabil sem ga na Govor malemu človeku 30 let pozneje. Da sem bil presneto zagnan, se spominja in, da sem ga nabil na zid ... Ampak smejala sva se, oba zadovoljna, da imamo gledališče. Če mu je kdo bliže, kot sem mu jaz: nagovori ga, da napiše svoje spomine na svoje županovanje! Že med kratkim čvekom po telefonu mi je povedal kar nekaj zanimivih podrobnosti, kako je v Ljubljani, v parlamentu "rihtal" ene stvari za Ptuj. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 

29. avgust 2000

Včeraj sva z Anico začela. Prišel tudi Vlado. Pričakovali smo ekipo Ljubezni. So pa sporočili, da začenjajo v sredo. 

Jutri sem se najavil pri direktorici občinske uprave, ge. Makoterjevi. Rad bi ji razložil, kaj bomo počeli prihodnji dve leti – na področju odnosa do občine. 

Zdaj pa pričakujem gospo Anko Osterman, ki bi »rada pol urce govorila z mano«. O čem, si mislim. Morda se motim, morda tudi ne. Kako bom odreagiral? 

Gospod Arko, novi predsednik Rotary kluba mi je pisal pismo in me sprašuje, kako bi lahko pomagali. Češ, da je bral članke v časopisu o prelomnih trenutkih za naš zavod. In sem mu odpisal: sestavimo z njegovo/njihovo pomočjo iniciativni odbor za obnovo ptujskega gledališča. 

31. Avgust 2000

Začel sem se ukvarjati s knjigo »1992-2002«. Odprl sem mapo »Odprto morje« in začel delati: koliko dela, vendar tudi kako zanimivo! Pisma, skice, fotografije, dopisi, računi… Neverjetno zanimivo. Upam, da bova s Savotom uspela ujeti nekak ritem in našla metodo in način, kako spraviti stvari v red, sistem in nekakšno obliko. Kar zgrozim se, če pomislim, koliko dela me čaka… Je pa osnovna dilema še zmeraj prisotna: koliko pisati sam oz. ali sploh kaj pisati ali pa morda pustiti prostor samo dejstvom, da spregovorijo? Ne vem, ne znam se (še) odločiti. 

1. september 2000

Janko mi je dal za »spohati« Recognito – program, s katerim zdaj enostavneje urejam knjigo. Še zmeraj sem pri Odprtem morju. Zdaj že nekaj vidim: vsak dan se mi zdi pomembno kaj drugega. Treba bo premisliti in vsak dan znova odločati o redakciji. Treba bo krčiti kritike. Treba bo misliti na poudarke. 

Za znoret: župan še zdaj ni podpisal tripartitne pogodbe o sofinanciranju opreme med državo, mestom in nami. Mi smo podpisali 8. avgusta, dali na občino, ta pa bi morala podpisati in dati državi. Zdaj smo videli, da bi bilo treba odgovoriti v roku 15 dni! Županu sem danes poslal zelo jezno pismo:   

URGENTNO 

Župan Mestne občine Ptuj, 

Miroslav Luci, dr. med 

Spoštovani gospod župan, 

8. avgusta 2000smo Vam poslali v  podpis pogodbo med Ministrstvom za kulturo RS, Gledališčem Ptuj in Mestno občino Ptuj o financiranju opreme za GP za leto 2000.

Do danes (1. september 2000)  POGODBE NISTE UTEGNILI PODPISATI! 

Ministrstvo je pričakovalo podpisano pogodbo v 15. dneh. 

Če denarja (1.482.000 sit) zaradi tega, ker niste imeli časa podpisati pripravljene pogodbe, iz države ne bomo dobili, bom o tem dejstvu obvestil zainteresirano javnost in postavil javno vprašanje: 

Koliko časa potrebujejo na MOP, da podpišejo pripravljeno pogodbo? 

Upam, da boste poklicali na Ministrstvo za kulturo, gospo Drago Zajc: 061 178 59 01 in se ji opravičili, da do danes niste podpisali pogodbe ter jo prosili, da ne »zavrže« odobrenih sredstev. 

Uradno pisno pojasnilo s strani MOP pričakujemo tudi mi, v javnem zavodu Gledališče Ptuj. 

S spoštavnjem, 

                                                                                                                                                                                                                                   Direktor Gledališča Ptuj 
Samo M. Strelec 

Upam, da bo zaleglo oz. da ne bomo pustili denarja v Ljubljani. 

4. september 2000

Vsi v službi. Dobro razpoloženi.  

Vidovič takoj danes podpisal pogodbo. Poslano na ministrstvo. Kaj bo zdaj? 

6. september 2000

Včerajšnji dan v LJ bil zelo intenziven: MGL, AAS, Bjanka, Urša in pa seveda predvsem odgovor g. Pelhanu, da bom še dve leti ostal na Ptuju in me torej 1. januarja 2001 v Gorico ne bo. Odgovoril: slišimo se čez leto dni okrog iste stvari ... 

Zjutraj sem bil še pri Evelin Makoter. Razložil naše poglede in načrte. Mislim, da sva se v redu pogovarjala in da zelo dobro razume, kako in kaj. 

8. september 2000

Bil na razgovoru pri g. Grahu na UE Ptuj glede denacionalizacije prostorov. Na kratko: če dobi pisno ponudbo očine, da ponuja Cerkvi nadomestne prostore, bo to za nas o.k., sicer pa je nakazal, da bo ta prostor zelo zelo verjetno Cerkvi vrnjen v naravi. 

15. September 2000 

Ja, dnevi kar grejo. Predvsem razmišljam o dvoletnem proračunu, o tem, kako svetnikom pripraviti številke, da bo skok v financiranju izgledal kar se da neboleč … Potem pa sprotne reči: opremljanje pralnice, denacionalizacija, vpis lutkovnega abonmaja. 

Anica je prodala že veliko število predstav. Za zdaj je še zatišje, potem pa se bo začela gužva. 

Pripravljam predstavitev Žižkove knjige, predvidoma 9.10.  

V sredo, 20. sva z županom najavljena pri ministru Šeligu. 

Zelo »neopazno« je v hiši tudi »mladinska« ekipa. Izgleda, da so se skoordinirali in da bo Aljoša brez problemov lahko odigral premiero in nadaljeval z delom v ekipi. 

Zdi se mi, da se je sezona začela kar optimistično, dobro smo razpoloženi, med sodelavci vlada nekakšno zadovoljstvo, natančno vemo, kaj moramo narediti za denar, ki je prišel z MzK-ja v tem letu in občutek imam, da vsak ve, kaj to pomeni zanj osebno. Zadovoljen sem tudi sam. 

21. September 2000 

Z županom sva bila včeraj pri ministru Šeligu. Izid: zelo sem vesel, da je minister županu povedal to, kar sem županu že ves čas govoril jaz: kaj bi pomenilo sprejetje novega krovnega zakona za naš zavod in kaj je treba zato narediti še v MOP, da bomo ob sprejetju zakona dobro pripravljeni. Sproščen in prijeten pogovor, seveda ob koncu ministrovega mandata toliko bolj neobvezen … Pomembno se mi je zdelo, da župan sliši podporo ministrstva našemu zavodu še iz ust ministra. Da ne bo mislil, da samo prilivamo vodo na svoj mlin. 

Srečanje na zavarovalnici Merkur z g. Ostercem: zdi se mi, da bodo poklonili glavno nagrado za mlado dramatiko. Zelo je bil videti zainteresiran. 

Srečanje z Zvonetom. Obnovitvena bo 8. oktobra, v nedeljo. 

Srečanje z Jašom: še zmeraj nima-mo igralcev. Zdaj sta v igri dva študenta z AGRFT. Misel na Milado (Kalezič) in Petra (Boštjančiča) skoraj absurdno preoptimistična, zato je nobeden ne »misli do konca«. 

Srečanje na Beletrini: 300 izvodov bomo tiskali, lep format, uporabno, estetsko, enostavno. 

Danes s polno paro naprej – doma. Predvsem se je treba »vreči« v spremembo sistemizacije, v »ponudbo« občini za dvoletni proračun in pripravljati projekt mlade dramatike. 

26. September 2000 

V nedeljo zvečer sem si ogledal kontrolko za To presneto ljubezen. Niko je sicer hotel, da bi bila šele v torek. Sem vztrajal pri dogovorjenem – nedelji. Po vaji sem jim povedal, da je slabo in da je treba začeti znova: radikalno črtati, spremeniti scenografijo in skušati stvari skrajšati.  

In zdaj imam dve vaji na dan z igralci. Utrujajoče, naporno, intenzivno, živčno. 

2. oktober 2000

Zdaj je teden za mano: dve vaji na dan, črtanje teksta, mešanje prizorov, pisanje nove glasbe, izdelovanje scenografije. Vse se je zgodilo bliskovito, v nekaj dnevih. Noro. Rezultat je boljši, manjka uigranost, natančnost in sproščena igrivost. Žal. Dobra luč, zanimiva scena … prvič delata luč in ton dva, Tomaž in Vlado. Tomaž ima namreč dovolj dela z mikrofoni in spuščanjem glasbe. 

Pripravljamo srečanje s Franom Žižkom, ki bo v teatru predstavil svojo knjigo Moja zklgodnja gledališka leta. Rad bi, da bi bila stvar zelo lepo pripravljena, pogovor bo vodila Andreja.  Srečali smo se z Brvarjem in Žižkom v Mariboru in se že dogovorili za »scenarij«. Zelo bi si želel, če bi našel še kakšnega živega Ptujčana iz tistega obdobja. Morda mi bo pri tem pomagala gospa Mira Brus. 

Digitalni fotoaparat je »zakon«. Fantastične fotografije. Zdaj je samo še vprašanje, kako to izgleda natisnjeno na pravem foto papirju. 

Danes bo prvič tudi začela delovati TV-reklama v avli: Marijan je naredil omaro za TV sprejemnik, Tomaž bo nasnel na video reklamo in Mišo v SŠC bo zmontiral enourni program, ki bo sestavljen iz različnih napovedi, to pa se bo potem vedno znova odigravalo medtem ko bodo gledalci hodili v dvorano. Nekoč, ko bo čas, bodo imeli čez dan zunaj pri vratih dva gumbka, s katerima si bodo lahko reklamo sprožili. 

V Kopru naj bi ustanovili pretekli petek teater. Super, poslal jim bom čestitke. Upam, da bomo intenzivno sodelovali.¹³⁰

S Savotom in njegovo Valerijo smo bili prvič, odkar sem tu v službi, na poslovni večerji; še Anica. Pogovarjali smo se o nastajanju knjige 1992-2002. Še malo, pa bo nared prvo poglavje. 

Sicer pa sem pretekli teden med režiranjem pripravljal še predlog proračuna za naš zavod za obdobje 2000-2002. Po domače: pisal razloge, zakaj je treba zaposliti igralce in to zdaj. Do sredine oktobra bom stvar poslal sestavljalcem ptujskega proračuna. 

Tako; še zadnja vaja je za nami. Pišem darilca za sodelujoče … izpadel je skoraj g. Šostarec – kostumograf, ki ga do danes še nisem videl. Uf, samo da je konec. Vstopnic ni več, kot kaže bo dvorana popolnoma polna. 

Andreja Babšek mi sporoči, da je g. Žižek izrazil dvom, ali bo v ponedeljek lahko ... Pokličem Brvarja, kaj meni. Pravi: gospod samo vzganja teater, malo pretirava in da to ni nič strašnega. Upam, da res. Jutri morajo ven vabila. 

Vso srečo igralcem in predvsem Vladu in Tomažu v kabini! 

3. oktober 2000

Čakam na svet zavoda: opravičila ga. Majnik in ga. Slekovčeva. Ali bomo sklepčni? Seja je zaradi sistemizacije izrednega pomena za zavod. Upam, da bodo prisotni vsaj štirje člani. 

Premiera sinoči je bila več kot dobra. Na koncu so gledalci bili navdušeni. Šlo je brez napake. Takorekoč; samo dim se je pokvaril in se sprožil pred začetkom predstave.  

Tudi otroci so bili videti zelo zadovoljni. Sicer pa jutri začnemo igrati za »ciljno publiko«. Bomo videli, kako bodo spremljali in se odzivali. 

Z Andrejo Babšek sva imela v toku dneva nekaj ostrejših dopisovanj po mailu okrog predstavitve Žižka. Zanimivo. Poučno. Marsikaj ima prav. Predvsem bom moral razmisliti, ali sem res takšen diktator, kakor me je opisala. Seveda čutim, kako sta si obe raziskovalki gledališča, Mavričeva in ona, nekako na istem terenu in morda celo »odveč« … Nesmisel zame. Po drugi strani pa ima Mavričeva veliko materiala shranjenega, podatkov in vložila je gotovo veliko arhivarsko-zgodovinarskega dela. Andrejo pa zanima seveda vse nekaj drugega … Moral bom modro krmariti to zgodbo s publikacijami. 

4. oktober 2000

Simon Kardum je odgovoril na mojo prošnjo, da bi nam že končno dali odobrena sredstva: najbrž bodo kmalu, gotovo pa prej, kot smo pričakovali! Super! 

Predstava danes za mladino je bila odlična: gledali so »ko šus«, dajali umestne pripombe. Tovarišice v glavnem zadovoljne. 

Ivanušič se ne javi na moje klice. Ne vem, nisem siguren, ali je zanesljiv in dober sodelavec za naš projekt Fo-ja. 

Zvečer okrogla miza, srečanje kandidatov za volitve in kulturni institucij v Narodnem domu. Napovedani vsi, muzeja ne bo. 

Ja in seveda predvsem: včeraj je svet zavoda sprejel sklep o spremembi sistemizacije delovnih mest! S tem je narejen prvi korak v smeri zaposlitve igralcev. Prihodnji teden dobijo politiki na mizo sklep, predlog proračuna 2000-2002, paralelno tudi Ministrstvo za kulturo. Zdaj pa se začenja zadnja runda. Malo včasih pojamram Simoni Brlek in Tadeju, da sem utrujen od te politike in birokracije. Imata prav: samo še 6 mesecev in vse bo jasno. Hvala bogu. 

Predvsem sem srečen, ker imamo dobro mladinsko predstavo. Upam, da bodo kritike ugodne, tako da bodo tudi šole bolj »pomirjene«. 

Zdaj me v bistvu najbolj skrbi samo še Jašev projekt, torej igralska ekipa. 

6. oktober 2000

Včerajšnji dan je bil zelo pomemben: ne samo, ker so odprli knjižnico, pač pa, ker je vlada sprejela novi nacionalni kulturni program. Župan je na otovoritvi knjižnice v govoru povedal, da je zdaj na vrsti tudi stavba gledališča. Druženje pri Amadeusu z ministrom je bilo kar sproščeno. Seveda neobvezen klepet, vendar imel sem občutek, da mi je Šeligo kar naklonjen. 

Na seji Borštnikovega srečanja so me imenovali v strokovno žirijo. Sam si tam ne bi želel biti ne vem kako, vendar se mi zdi dobro za gledališče. Pravzaprav zelo dobro za gledališče.¹³¹

Tukaj bil Jaša, Slavica in Jure. Zdi se, da je ekipa za Fo-ja nared. Še profesorja rabimo, pa bo. Mislim, da je bil prvi vtis glede teatra dober. 

9. oktober 2000

V petek je bil v Ptujčanu razpis za sofinanciranje programa s strani MOP za leto 2001. Danes sem poslal naš predlog za novo financiranje zavoda v letih 2001-2002. Kar nekaj materiala: uvodni dopis, razdelavo novega financiranja, preglednico financ, ter prilogi: sklep sveta zavoda o spremembi sistemizacije in potrdilo, da smo jim program poslali že meseca maja, sočasno z razpisom za Mzk. 

Kritike Presnete ljubezni v Delu in Večeru dobre. Fino za ekipo. Mladina res rada gleda predstavo, ni kaj. 

Zdaj pripravljava s Tomažem vse za nocoj, ko gostimo Frana Žižka. Upam, da bo kaj ljudi. Dežuje namreč in je zelo zoprno vreme. 

Poslal sem tudi materiale na Beletrino: predstavitev avtorjev, člane žirije, navedene vse tekste, moj uvodnik. Čakam samo še, kaj bodo rekli morebitni sponzorji – zavarovalnca Merkur d.d. 

11. Oktober 2000 

Poslal sem sklepa o spremembi sistemizacije Kardumu. 

Zdaj predvsem pričakujemo, ali bo prišel denar iz Ljubljane, kakor so obljubili. 

14. Oktober 2000 

Včeraj smo proslavili: na naš ž.r. je prišlo z MzK-ja 15 milijonov tolarjev. Krasno! Prinesel sem kremšnite, Irena je slučajno skuhala gobovo juho – včeraj sta z Marijanom šla že okrog 12. ure – po predstavi v hosto. Očitno sta veliko nabrala. Aleš je bil operiran na slepiču. 

Začelo se je Boršnikovo. Sem v žiriji. Nocoj sem prespal v Mariboru, zdaj pa bom, kot kaže hodil domov. Samo prebrati še želim statut oz. pravilnik o žiriji, da vidim, ali je moja naloga tudi biti na pogovoru o predstavi. 

V Večeru je velik članek na ptujski strani o našem gledališču in načrtih. Fini prispevek. Ki že kaže na možnost zaposlitve igralcev septembra 2001. To pa je pravzaprav zelo blizu. 

20. oktober 2000

Čas teče kot hudič … Z Metko Damjan sem se dogovoril za lektoriranje knjige. Prihodnji teden bom Savotu oddal prvo poglavje. Da vidiva, kako bo izgledala postavitev strani. 

Vsak večer sem na Borštnikovem … Malo že utrujen, vendar srečanja z ljudmi tudi koristijo. Pred dnevi, denimo, se je razburjal Igor Samobor, kako je možno, da smo Tržačane dali na Ptuj, kaj tu iščejo, njega, ki je pa Ptujčan, pa nihče ne povabi. Da bi prišel zastonj … itd. ipd. Povedal mi je, da bi delal projekt, Vrtiljak z Nešom in Zvezdano, on bi režiral. Fino; mislim, da bo še priložnost za to. Sicer pa sem videl, da je nekako slabo obveščen, da ne ve, kaj vse se je že dogajalo, kaj se dogaja, kakšni so načrti … Jasno, to je logično. Nič hudega. 

Čutim, kako se v Mariboru pripravlja teren za menjavo umetniškega vodje prihodnje leto. Čutim namige oz. bil sem vprašan, ali se bom prijavil. 

22. Oktober 2000 

S Tomažem med obnovitveno vajo za Snubca/Medveda debatirava o variantah, kako bi še bilo možno spremeniti dvorano – tako, da bi ostala v zasnovi ista, pa vendar, da bi iz nje izvlekli več. Obstajajo možnosti (vsaj v glavi), ne da bi še natančno vedeli, kaj bi to pomenilo arhitektonsko, statično … za Šmida. Vsekakor: bilo bi mogoče portal razširiti morda za 1 m, povečati in usposobiti galerijo, narediti v sredini parterja ložo z dvema vrstama. Najbrž bi prišli na kakšnih 160 – 170 zelo dobrih sedežev. To pa je že čisto v redu število. 

Gojc je sinoči nakazal možnost, da bi Marjetka kar ostala v Mengšu. V tem primeru bi potrebovali še eno tehniko – da bi lahko delo teklo normalno naprej doma. Kako bomo to naredili, uredili, se sprašujem. 

V petek, prihodnji teden, je kolegij direktorjev. Tema: nacionalni kulturni program – mreža gledališč. Sprašujem se, kaj bo zdaj z vsem skupaj? Ali bo vse zamrznjeno, ustavljeno, znova v debati in se torej ne bo spremenilo nič, ali pa se bo vendar nekaj premaknilo.  

Dejstvo je, da se marca moram odločiti. Nerealno je, da bi se prihodnje leto še lahko kaj spremenilo. In če se bo, takrat ne bom več imel možnost dobiti svojih igralcev. 

To praktično pomeni, da je Gon predstava, ki nas žene v konec ali začetek. 

23. Oktober 2000 

Metki Damjan oddajam prvo poglavje za knjigo. 

Ob 12. me je naročil župan: na pogovor glede zaposlitve igralcev.  

Kaj hoče? Barantati, zbrati argumente, protestirati … Nimam pojma. Še nikoli me ni sam samoiniciativno poklical na razgovor za kakšno tehtno stvar. Mu je to predlagala Makoterjeva, Vidovič? Nisem pameten. Upam, da bom pametno govoril in zastopal naša stališča. 

24. Oktober 2000 

Včeraj me je občini čakala prava četica: župan, g. Vidovič, ga. Makoter, ga. Ristič in ga. Vidovič Lizika. Tema: naš predlog financiranja 2001-2002. Imel sem mini »predavanje« in občutek imam, da sem jih navdušil za našo stvar. Občutek imam, da bodo naš predlog dali v proračun in njegov osnutek, ki se bo delal že decembra. Optimist sem. Predvsem sem se zahvalil županu, da je v treh letih moje službe prvič tako hitro in kvalitetno odreagiral: s samim sposobnimi in kompetentnimi ljudmi. Prepričan sem, da sem včeraj svojo nalogo opravil optimalno. In občutek imam, da smo zelo zelo blizu igralcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

130 - Kdo bi si takrat mislil, da bosta obe gledlišči, ptujsko in koprsko, praznovali leta 2026 skupaj: Ptuj 30-letnico, Koper 25-letnico. Katja Pegan je bila kakšno leto pred mano na Akademiji. Ko je ustanavljala koprsko gledališče, sem ji poslal naše podlage: akt o u stanovitvi, statut, sistemizacijo.

131 - Rudi Šeligo me je pri Amadeusu vprašal približno takole (Hvala, Lidija Majnik, da si me po otvoritvi knjižnice povabila na kupico z vami): "Strelc, kolk pa pa ti rabu za tale tvoj teater?" Butnil sem neko ogromno cifro, zdi se mi da 30.000 DEM. Rezultat je bil: Minister za kuturo Rudi Šeligo je Gledališče Ptuj uvrstil med stalne proračunske porabnike in od tedaj smo začeli dobivati od države redne dotacije za program. Lahko smo mirneje narčtovali; prijavljanje od projekta do projekta je bila ena sama negotovost. Občina - je dajala torej denar za plače zaposlenih, pogon hiše, abonmaje, denarja za premiere pa je počasi bilo več od države kot ustanovitelja-občine. Čista zmaga. Sistemsko financiranje - odkljukano. Igralci - blzu! Obnova hiše - vprašaj. Počasi sem gledal proti koncu mandata. Zadnji dve temi bosta odločali, ali se bom še potegoval, da ostanem na Ptuju.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Kratek očrt zgodovine 

Avtorji: Samo M. Strelec & Melani Centrih, Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Medklic. Neka kolegica mi je pisala, ali je mišljeno, da naj drugi komentirate moje zapiske. Hm. V bistvu ne. Mišljeno je, da se odzoveš na košček, ki ga sam "položim na mizo". Vabljen, da deliš spomin, povezan s preteklostjo MGP, in ga tako ponudiš v skupnostno sestavljanko. Mogoče potrebujemo prav ta tvoj košček, da bo naša slika nekoč cela. Mogoče prav tvoj košček tvori rob, ali vogal, ali paše nekam na sredino slike. Ne vem. Nihče ne ve. In prav to je tisto vznemirljivo. Ne vemo, dokler ne zvemo.
Ne gre za to, da rečeš: "Fajn si to napisal, Samo" (no, seveda sem vesel, kdo kdaj misli, da je kaj fajn); ali: "Ja, res je bilo tako," pač pa, da ponudiš svoje spomine. Gledališče je preplet idej, hrepenenj, očaranj in razočaranj, radosti in frustracij ustvarjalcev. Predvsem pa je gledališče gledalčva očaranost nad videnim; ali pa gledalčeva zdolgočasenost, kadar gledališčnikom ne uspe. In vemo, ne uspe nam vedno. 
Zbiramo torej tanke nitke spomninov; da bi se - če bomo vztrajni in potrpežljivi - morda nekoč zgodil čudovit preplet naše skupnosti in morda na koncu spletemo močno rdečo nit, vrv, pletenico o tridesetlenem obstoju Mestnega gledališča Ptuj.

*

Leta  1939 je Hitler napadel Poljsko.
Istega leta se v kraljevino Jugoslavijo s študija v Pragi vrnil mlad Mariborčan, Fran Žižek. Pri češkem gledališkem reformatorju Burjanu je študiral režijo.
Pride torej v Maribor in v rodnem mestu želi ustanoviti neodvisno gledališče. Kajti namreč:
To, kar Žižek gleda v gledališču, tam z zadnjih stojišč na galeriji, se mu zdi grozno. "Fuj!" vzklika, ko gospoda v parterju aplavdira. In - valjda, kot se grdo reče - mu mariborski upravni organ noče registrirati društva; neodvisnega, avantgardnega gledališča. In kaj zdaj?

Žižek pozna nekoga na Ptuju; pisatelja Antona Ingoliča. Ta je ravnatelj ptujske gimnazije. Mogoče mu lahko on pomaga. In mu. Da maksimlano skrajšam zgodbo: Žižek na Ptuju s pomočjo Ingoliča uresniči svojo noro zamisel in v samo dveh predvojnih sezonah naredi pravo gledališko revolucijo. Na slovenskih odrih se namreč takrat uveljavljeni uprizoritveni slog imenuje: haevy realizem. Po domače in na hitro: vse na odru mora biti pravo, avtentično. Prava kmečka skrinja, pravi stoli, prava postelja, omara, prava košara, krompir ... Igralci - naličeni tako močno, kakor da bi bili za na ptujski fašenk, kostumi kar oblačila ali pa takšni, kakor si pač mali Janezek predstavlja, da so bila prava oblačila npr. v Shakespearovih ali Molierovoih časih.

Žižek pa je o gledališču razmišljal drugače. Bil je educiran drugče. Njegov gledališki razmislek je bil drugačen: Gledališče naj ne bo posnetek resničnosti, pač pa umetniška predelava, umetnikovo videnje resničnosti.
Scenografija tako naj nikar ne bo realistična. Naj ne imitira, ampak aludidra (ne posnema, temveč namiguje, nakazuje, priklicuje). Kostumi naj ne bodo oblačila, ampak esetski, umetniški objekti, ki naj poudarijo misel, režijski koncept režiserja. (Žižek denimo uprabi mizarske oblance za perike iz časa Ludvika IVX.) Ne kažimo samo materialne "resničnosti" - kar se vidi, otipa in je snovno - pokažimo svet misli, duševnosti, podzavesti. Kako to doseči? Uvede igro senc, back projekcij, pravimo temu danes. Predvsem pa: gledališče mu ni kar malo za zabavo, ampak je družbeno-krtično početje. Zveni znano?

Žižek v dveh sezonah na Ptuju uprizori - če se prav spomnim, 12, 13 iger! In to kakšnih: Moliera, Sofokla, Cankarja, Župančiča ... 
S kom? Samo enega igralca ima na plači; mariborskega železničarskega delavca Wilhelma; svojo plačo deli z njim fify-fifty!  Kdo še igra? Ingolič prispeva ptujske gimnazijce! (Zdaj veste, zakaj toliko tečnarim s t.i. mMGP -> mlado MGP: povezavo med gledališko gimnazijo in gledališčem. Enostavno zato, ker smo to že imeli. Uspešno imeli. Že spet in še enkrat: Nihil novum sub sole.)

Opomba. Se opravičujem vnaprej: Ta hip med pisanjem ne preverjam zgodovinskih dejstev. Saj veš, zakaj ne. Ker me zanimajo naši krhki in bežni človeški spomini.  Za vse "resnično", objektivno, obstajajo viri. Nas pa zanimajo subjektivnosti. Ne gre mi ta hip za zgodovino, pač pa za prihodnost. Ja, ta hip se mi je posvetilo, čeprav se bo slišalo paradoksalno!: Ne zanima me toliko zgodovina, pač pa bolj prihodnost. O zgodovini pišem, ker je v njej klica prihodnosti! In v prihodnosti bo MGP - med drugim - zagotovo povezano z umetniško gimnazijo na Ptuju; močno, sistemsko, ne sporadično (bi se reklo danes), kakor je to torej že bilo v časih Antona Ingoliča & Žižka.

No, kdor želi vedeti o izjemnem Franu Žižku več, lahko bere tukaj. Zgodovinarka Irena Mavrič, takrat zaposlena v PMP, je temeljito raziskala "fenomen Žižek na Ptuju" in v 80-ih letih prejšnjega stoletja postavila tudi odmevno razstavo.
Kljub temu pa ptujsko Žižkovo obdobje - ne pozabimo: Žižek si je izmislil (lansiral, bi danes rekli) Borštniko srečanje in režiral prvo slovensko TV igro in velja za očeta slovenske televizije - po mojem mnenju še vedno dovolj dobro evalvirano. Morda zgodovinsko da, ne pa tudi gledališko-interpretativno. Njegovo ptujsko obdobje še ni ustrezno postavljeno v slovenski gledališki kontekst. Ne ovrednoteno s stališča gledališke poetike in uprizoritvene prakse. Ko sem spoznaval Žižkovo avantgardno, neodvisno gledališče na Ptuju, se mi je hitro postavilo vprašanje: Le kaj bi se zgodilo, če se ne bi začela druga vojna? Morda bi na Ptuju ne imeli mestnega gledališča, temveč slovensko narodno gledališče, mogoče neodvisni raziskovalni uprizoritveni laboratorij, mogoče mogočen mednarodni produkcijski center za uprizoritvene umetnosti. Z več dvoranami, institutom za sociologijo gledališča, oddelkom za digitalizacijo gledališča, morda celo stalnim začasnim ansamblom ;-). Žižek, kolikor se ga spoznal kasneje, ko je bil že zelo star, bi svojo predvojno ptujsko obobje gotovo nadaljeval v neslutene smeri. Ne bi posnemal nikogar. Ne takratnih slovenskih uprizoritvenih praks, ne poslovnih modelov. 

Ko sem ga obiskoval v domu za ostarele v Medvodah, kjer je bil sosed Poldeta Bibiča, mi je poklonil svoj scenarij za ugledališčeno zgodovino Ptuja. Šest scenarijev, zrelih za tv format; prava epopeja. Pripovedloval mi je, da si predstavlja spektakel na odprtem; epsko zgodbo o dvatisočletni zgodovini Ptuja. Polde ga je samo pazljivo poslušal in ko je Žižek v svojih zamislih že videl vsaj sto statistov, uprizorjeno bitko rimskih vojakov, partizanske čete, ki čez dva tisoč let vstopajo v od nemškutarjev osvobojeni Ptuj, ter mi je svetoval, da naj pokličem nekoga na kmedijsko zadrugo, češ, da mi bo gotovo s pomočjo sindikatov v delovnih organizacijah združenega pomagfal najti prostovoljce za ta mega projekt, ki naj bi ga režiram jaz, je Polde samo zarohnel s svojim gromkim glasom: "Daj, Frane, no, ni zdaj to več tako kot bilo nekoč; to so zdaj eni drugi časi."

Leta 1969 je Žižek režiral osrednjo slovesnost ob 1900-letnici prve omembe Ptuja. Leta 2019 je proslavo ob 1950-letnici režirala Branka Bezeljak. Proslavo ob 2000-letnici, pa bo režiral/a ... mogoče Lara Čabrijan, ki je zdaj ravnokar v prvem letniku režije na AGRFT. Lara, kaj praviš?

Skratka: Žižkovo ptujsko obdobje je vsebinsko-estetsko-uprizoritveno še ne do konca osveteljeno.
Njegovo ptujsko početje-podjetje je bilo tudi poslovni unikum in zgoda o uspehu. Bil je slovenska kulturna gazela pred drugo svetovno vojno. Fenomen, zrel tudi za raziskavo kakšnega študenta podjetništva, ekonomije; Žižkovo avantgardno gledališče na Ptuju je bilo start-up, zganjanje menedžmenta v kulturi, ko teh besed še poznali nismo.
Žal takrat, ko ju je Branka povabila Frana Žižka in Jožeta Babiča na razgovor ob razstavi, še nisem vedel dovolj, da bi sploh znal posaviti dobro vprašanje. Žal.

*

Po drugi vojni ima gledalšče na Ptuju v zlatih časih tudi do 22 stalnih igralcev! Menjuje imena kakor igralci kostume: Okrajno gledališče, Mestno gledališče, Ljudsko gledališče, Gledališče ljudske fronte ... Tukaj ustvarjajo slovenski gledališki srenji dobro znani Jože Babič, Hinko Košak, Emil Frelih, Sandi Krošl, Tone Frelih in mnogi drugi. Rastko, a ti je oče pripovedoval kdaj kaj o svojem prihodu na Ptuj? Nekoč mi je Sandi mamreč pravil, da je prišel s kufrom v roki z vlakom, izstopil na ptujski železniški, ker da je slišal, da imajo na Ptuju gledališče. Leto dni je ostal na Ptuju, nato je bil sprejet na ljubljansko Igralsko akademijo; mislim da kar v prvo generacijo. Ko sem pripravljal  pri predmetu dr. Marka Marina seminarsko nalogo o Košaku, sem v Zgodovinskem arhivu na Ptuju našel zanimivo Sandijevo pismo, ki ga piše iz Ljubljane nekdanjim tovarišem igracem na Ptuju. Tako nekako pravi: da šele zdaj na Akademiji spoznava resnične globine igralske umetnosti, predvsem pa je tu spoznal luštno tovarišico Marjanco ... - tvojo mamo. Ko sem to prebral, sem se kar raznežil. In ko sem kasneje nekoč sam nekaj časa dirigiral MGP, sem ju povabil oba - ata in mamo, da sta igrala v igri Sobo oddam. Nešo, se ju spomniš? Marjanca je v garderobi štrikala, Sandi pa je imel glavno vlogo in je moral biti zmeraj na odru. Vesna Slapar mu je bila glavna partnerka. Vesna?

Kje smo ostali? Aja, na vrsti je nesrečen zakon iz l. 1958 - Boris Kidrič ga je menda podpisal - ki ukine poklicna gledališča v Kranju, Kopru in na Ptuju. Zakaj? Zaradi administrativnih razlogov. Če mesto nima toliko in toliko prebivalcev, če nima toliko in toliko abonentvo, če nima toliko in toliko sedežev v dvorani, ne more biti poklicno. In ta tri gledališča niso imela "toliko in toliko" tega vsega.
Podoben argument bo desetletja kasneje ponovil takratni kulturni minister Sergij Pelhan: Ptuj ne more dobiti poklicnega gledališča, ker nima ... tega in tega. Je pa dobilo v tisem času Primorsko dramsko gledališče status nacionalnega. (In tako je tudi prav.) Tudi zaradi "influencarja" Sergija Pelhana. Na 50-letnici SNG Nova Gorica pred leti sem ga po dolgih letih srečal in mu iskreno čestital za vse to, kar je naredil za novogoriški teater. Občutek sem imel, da je tudi on bil vesel, da je Ptuj vendarle znova dobil poklicno gledališče. 

No, ptujski poklicni igralci se po ukinitvi gledališča leta 1958 razprišili širom po Sloveniji.
Za potrebe svoje seminarske o Košaku sem se v Novi Gorici srečal z nekdanjo ptujsko igralko Berto Ukmarjevo. Povedala mi je takole:
"Ko sem odhajala s Ptuja, s tistega nekaj malega, kar sem imala - nekaj knjig in garderobe, naložene na odprt vojaški tovornak, ki me je odpeljal izpred gledališča po Prešernovi za vedno s Ptuja - so ob cesti stali Ptujčani in mi mahali v slovo ter jokali."

Tako radi so imeli Ptujčani gledališče in svoje igralce.
Imena Franjo Gunžer, Danijel Šugman (ja, oče Zlatka Šugmana in dedek Jerneja), Lojze Matjašič, Franjo Blaž in še mnoga druga so se za dolgo vklesala v spomin ptujske gledališke publike. 

Hočem povedati: Ptujčani so živeli z gledališčem. Ga imeli radi.
In zato je gledališče živelo še naprej. Četudi ne več poklicno.
Predstave so v gledališki stavbi na Slovenskem trgu uprizarjali še naprej. Pretežno znotraj ZKO-ja, zveze kuturnih organizacij oz. natančneje Delavsko prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Kontinuirano. Nekateri nekdaj poklicni igralci so bili zdaj upokojeni, a so igrali še naprej.
Peter Malec je bil nekakšen hišni režiser. Spominjam se ga, kako je v dolgem plašču, s klobukom, rokami na hrbtu in cigaro v ustih, korakal po Prešernovi. Ali nas, ljubitelje v prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina, hodil učit izgovarjat široke o-je in kratke a-je ... Ter nas maskiral in nam lepil brade in brke s tistim dišeče-smrdečim mastiksom.

Poleg tega je Malec v vodil dramski križek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj. Iz gimnazijskih Izvestij za leto 1972 prepisujem ta hip imena njegovih igralcev: Nevenka Poljanšek, Lidija Habjanič, Meli Poznik, Marijika Praprotnik, Malči Jelen, Ljubica Neudauer, Barbara Peček, Slavica Lipaušek, Dorica Marič, Majda Primc, Viktorija Belšak, Natalija Vidivič, Zvezdana Veber, Majda Primc, Danca Voda, Slavka Motaln (imena so iz uprizoritve Dom Bernarde Alba), Rudlf Štelcer, Jože Šmigoc, Peter Kropej, Bojan Terbuc, Amalija Jelen. (Na tem mestu naj spet "težim" s tem, kako ključen bo nekoč spet gledališki krožek na Gimnaziji; zdaj, ko ima šola umetniško smer, še posebej.) In še zaradi ene reči težim: Meli Poznik - jo kdo pozna? Sevda jo: to je bodoča Melani Centrih, ravnateljica Gimnazije! Ki se bo kot ravnateljica zavedala, da če ima Ljutomer umetniško smer (Grossmann), si jo še kako zasluži tudi Ptuj. Ja, Centrihova je poskušala, aktulani ravnatelj Boštjan Šeruga pa je naredil upsel in naredil "preboj".
Poanta: tako to gre; danes dijak, jutri študent, pojutrišnjem ... ravanatelj ... po pojutrišnjem ravnatelj, odločevalec, kreator, ustvarjalec, omogočevalec.
Meli, si tako prijzna, pa deliš z nami kakšne spomine?

Branka, imaš voljo opisati ptusjko gledališko situacijo, ko si ti vstopila vanjo? Oz. v času "Malca, Matjašiča, Gunžerja & co."?

Za zahtevnejše, resnejše in radovednejše:
Na naslednji povezavi najdete sežet bolj kot ne faktografski pregled ptujske gledališke zgdovine: 
sigledal.org - Mestno gledališče Ptuj in tudi seznam literature, v kateri se skriva še veliko dejstev, gradiv, fotografij, imen ipd.

Poklicno gledališče na Ptuju je bilo 1958. ukinjeno, ampak predstave nastajajo naprej.
Prihajamo do naslednje izjemno pomembne postaje. Tako pomembne, da si zasluži novo, posebno poglavje.

Prihodjič:
Branka Bezeljak - mentorica, režiserka, učiteljica

*************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko položi na mizo svoj košček? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na Facebooku. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

___________________________

Melani Centrih:
Gimnazijo na Ptuju sem obiskovala od leta 1970 do 1974. V teh štirih letih sem bila članica dramskega krožka na Gimnaziji Dušana Kvedra Ptuj. Krožek je vodil režiser Peter Malec, ki je poleg gimnazijskega dramskega krožka vodil tudi več amaterskih skupin na Ptuju in okolici. Te amaterske skupine so na oder ptujskega gledališča postavile številne predstave. Vse predstave so bile zelo uspešne in so privabile številne Ptujčane v Talijin hram.

Dramski krožek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj se je vsako leto na odru ptujskega gledališča predstavil z eno predstavo. V dramski krožek smo se vpisali. Kako? Težko opišem, ker avdicije ni bilo. Bile so najprej bralne vaje v gledališču. Na bralni vajah nas je bilo veliko in po treh ali štirih vajah je režiser počasi nakazal, koga bo izbral za katero vlogo.
Sama sem kot prvošolka prišla v večjo skupino, ki je vadila Sofoklejevo Antigono. Glavne vloge so bile že razdeljene. Antigona Irena Pal, Kreont Andrej Kropej, Ismena Vesna Čeh, Evridika Vlasta Žunko. Pri meni doma je bilo branje knjig sveto opravilo. Po Tolstoju, Mannu, Hugoju, Hardyu, Bröntejevi, Cervantesu, Faulknerju, Hemingwayu sem v Sofokleja kljub vsemu padla nepripravljena.

Peter Malec je bil zahteven, a vendarle svobodnjaški režiser. Bralne vaje so bile vedno neusahljivi vir razlag, interpretacij, primerjav, iskanj in nasvetov, do samega dramskega dela smo vedno prišli po ostrih ovinkih in strmih vzponih. Prvo leto sem igrala vlogo v grškem zboru. V drugem letu sem igrala že večjo vlogo v drami Federica Garcie Lorce Dom Bernarde Albe. Glavno vlogo Bernarde Albe je igrala Nevenka Poljanšek. Meni je bila namenjena vloga Anugustie, prevarane sestre izmed petih Bernardinih hčera. Ki ponoči zaman čaka Pedra, ker ta pobegne z njeno mlajšo sestro Adelo.
Kako sem pri sedemnajstih letih igrala prevarano in zapuščeno tridesetletnico? Predstavljam si, da slabo in naučeno. A vlogam smo dijaki vdihnili ogromno energije, čustev in strasti. Nepozabni ostajajo večeri, ko smo vadili in vadili na odru. Se smejali, jokali, kričali in se kregali. Šele čez leta sem postopoma spoznavala vrednost vsake vaje, verza, ponavljanja, giba, ki je bil potreben, da je nastala celota.

Znanje in izkušnje teh trenutkov so ostali v meni do danes. Skupaj s prekrasnimi in nepozabnimi spomini, ki si me spremljali skozi življenje. Zdaj vem, da sem iz teh izkušenj na gimnazijskem odru črpala moč, pogum in znanje, da sem kasneje drugače reševala življenjske srečne in nesrečne dogodke. V šolskem letu 1972/1973 se je Peter Malec odločil za dramo Otta Fischerja Prosti dan. Zelo naporno besedilo, odtujeno, polno pasti odraslih - to kar smo člani dramskega krožka šele postajali. Oče z ljubico, mati željna družine in ljubezni, odraščajoči otroci, ki zapuščajo dom. Zopet počasno spoznavanje besedila, razumevanje življenja odraslih, ljubezni, ločitve - to je znal Malec tako preprosto in življenjsko razlagati, da smo lahko počasi stopili v svoje vloge.
Peter Malec je režiral prizore iz realnega življenja, a vlogam je dodal širino in višino umetniškega besedila. Vlog nismo igrali, morali smo plavati v njih, se videti v njih “ od zgoraj”.

Gimnazijska leta, ko sem se učila in spoznavala vso lepoto našega sveta, življenja, znanosti in umetnosti, je bila zame neprecenljiva izkušnja prav ptujski oder in dvorana. Odrske deske, odrske luči, garderoba, vonj po gledališkem pudru, kostumi, lasulje, počečkana besedila s pripombami na robu, zastor, ki se dvigne in pade, aplavz, prikloni, tišina… Vse to se je zarezalo v mojo dušo, vse malenkosti sem nevede nosila s seboj in vsaka izkušnja je moje življenje naredila bolj ozaveščeno, polno, radovedno in srečno.

Tradicija dramskega krožka se je po letu 1974 nadaljevala in iz manjših, skromnih postavitev so zrasle velike predstave, ki so jih igrali ptujski gimnazijci, ki danes zaznamujejo celotno slovensko gledališko sceno. Napisati vrstni red vseh igralcev, ki so prve korake delali na starih, zguljenih deskah ptujskega odra, bi bilo nehvaležni delo, ker kar nekako vsi posegajo po najvišjih ocenah, priznanjih, uveljavitvah, priljubljenosti in umetniškem pečatu. Naslednji del zgodovine lahko pišejo že druga priznana imena ptujske gledališke elite.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Napoved skupnostnega projekta mgPuzzle

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brane Tonejc

Bil sem študent. Potem sem vpisal kao podiplomca. "Kao", ker takrat v resnici sploh še nisem diplomiral. To, kako sem na zagovoru diplomske naloge, uprizoritve Dušan Javanović: Življenje plejbojev padel, je zanimiva štorija. Ne neposredno povezana z našo temo, MGP, ampak po svoje tudi. V resnici še kako, če dobro pomislim. Kajti: če bom čez leta hotel voditi MGP, bom moral imeti papir, da sem univ. dipl. No, ampak, do tja še pridemo.

V času študija sem od profesorja Hartmuta Lorenza iz Berlina na nekem predavanju v Ljubljani dobil povabilo, da potem, ko končam študij, pridem k njim, na Brechtovo šolo. Na podiplomca, recimo. Nisem sicer končal svojega študija - ker so me, kot rečeno, na zagovoru Plejbojev vrgli - ampak sem vseeno šel.
Matija Logar me je po Plejbojih povabil režirat v SLG Celje, Vesna Jurca pa v MGL. Mentor Dušan Mlakar mi je rekel, da če zdaj odidem za eno leto iz Slovenije, me bodo vsi pozabili. Resno sem vzel njegov dobronamerni nasvet. Iti ali ne iti?
Iti.
Sošolci Bojan Emeršič, Lojze Svete, Tomaž Gubenšek, Rastko Krošl, Aljoša Arko, Niko Logar, Nataša Barbara Gračner, Tanja Ribič, Tanja Dimitrievska, Nataša Ralijan so potem v naslednji sezoni v okrogli dvorani CD še 50 krat odigrali Jovanovićeve Plejboje, jaz sem se pa šel zgubljat v štirimilijonski združeni Berlin. (Hecno, februarja lani sva oba z Lojzteom kandidirala za direktorja MGP. Nešo mi je povedal; nisem vedel. ... Ne samo, da je svet mali, tudi čas je kratek.)

Študijsko leto 1991/92 sem tako preživel na Hochschule fuer Schauspielkunst Ernst Busch. Poleg prof. Lorenza me je učil še en zanimiv profesor, Horst Hawemann. Njegova žena, Mira Erceg, režiserka, je režirala tudi v Beogradu. Ko bom nekoč šef mariborske Drame, bom njeno beograjsko predstavo iz Srpskog narodnog pozorišta povabil v Maribor. Sicer pa so na šoli bili še mnogi zanimivi profesorji in študenti. Na režiji npr. Thomas Ostermeier, ki bo čez leta gostoval v CD s svojo verzijo Shopping and fucking; predstavo bo iz zadnje vrste na balkonu, prekinil dobro razpoloženi že omenjeni Dušan Jovanović z vzkliki: "Sranje! To je sraaaanje!" 

Kako sem prišel v Berlin - o tem sem nekaj malega že pisal; tukaj. Mogoče bom še kdaj; bile so namreč zanimive okoliščine. Po slovenski 10-dnevni vojni je bila nemška ambasada (ali se mu je reklo konzulat?) v Zagrebu zaprta. Torej, logično, nisem mogel dobiti nemškega vizuma. Nič hudega sluteč sem jeseni odšel v Berlin. Bil sem uradno povabljen in vpisan na faks, imel sem urejen študentski dom, celo majhno jugoslovansko štipendijo, ki mi jo je s svojim priporočilom v bistvu "zrihtal" direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Zakaj? Mogoče so mu je bili všeč naši Plejboji, mogoče sem mu bil simpatičen, ker sem bil vajenec pri Dušanu Jovanoviću, ki je v CD režiral Polono Vetrih in Mileno Zupančič v igri Leticija in luštrek; ne vem. Moram ga nekoč vprašati. ... Sicer pa mi bo Mitja Rotovnik poslal, ko bom direktor mariboske Drame, eno manj prijazno pismo. Kako mi je šel takrat na živce! Že dolgo vem, kaj mi je takrat hotel v bistvu povedati. In - zelo nerad priznam - imel je še kako prav. (Ampak o tem ob morda kdaj kakšnem drugem spominjanju in sestavljanju kakšne druge slike.)

No, prijazna gospa za okencem na Yugobanki - prek očetove službe na Prešernovi, tam, kjer je danes galerija, nekoč davno pa je bila lekarna Pri zamorcu (zaradi črne parlerjanske maske) - nama je prijazno svetovala: "Ne nakazujte mark sinu v Nemčijo prek nas, pojdite v Lipnico v Avstrijo, nakažite od tam, bo bolj varno." Nekateri se gotovo še spomnite: milijonov dinarjev, dnevne inflacije, Markovićevih časov.

Vse sem torej imel: povabilo, štipendijo, študentski dom ... kaj bi hotel še več.
Ata me je odpelajal v Maribor na štacijon, pa prek Dunaja, Brna, Prage in Dresdena za Berlin.
No, kmalu po novem letu so mi Nemci v študentski dom poslali prijazno pismo: Takoj moram zapustiti Bundesrepublik dojčland, ker mi je turistična viza potekla. Izgon. Iz raja.
Takrat sem spoznal, kaj je to biti gastarbajter. Zjutraj ob štirih sem hodil stat v vrsto, nekam v neko megleno berlinsko predmestje, da bi mi organ izdal Aufenhaltsgenehmigung (dovoljenje za bivanje). Enkrat ni bila fotografija pravega formata, drugič mi je manjkala kakšna izjava, tretjič v času uradnih ur sploh nisem prišel na vrsto (resnici na ljubo: ker sem predoglo spal.) Zdi se mi, da sem to čakanje v vrsti, ograjeni s kovinskimi ogradami kot na Ptuju za nedeljsko fašenk-povorko, opisal v knjigi Mladićev mladič. Zato le najbolj na kratko: V vrsti smo stali ljudje vseh odtenkov in barv; s poševnimi očmi, mamice z otroki, s turbani, v burkah, prvič sem živega človeka v sariju; kak jugović si je znal v dežju iz časopisa zložiti titovko in si jo posaditi na glavo. Sami auslenderji na kupu. Vsi v istem dreku. No, treba je priznati: redoljubni Nemci so me metali iz države in mi hkrati na nekem drugem Amtu dodelili pravno pomoč - vse po regelcih in v smislu Ordnung und Disziplin. Predvsem pa: brez izjeme. Nič po sistemu "se bomo že nekak zmenli" ali pa "VIP - veze in poznanstva". Ni pomagalo, da je urgiral dekan berlinskega faksa, niso pomagala potrdila o štipedniji iz mlade Slovenien, nove države auf dem Balkan, ki ji je nemiški zunanji minister Genscher bil tako naklonjen, pomagalo ni niti potrdilo o vpisu na faks, dokaz o urejenem prebivališču, ne stanje na TRR pri berlinski SparKasse. Leider geht es nicht. Es tut mir Leid.

Ampak rešitev se je vendarle naša: "Pojdite v Slazburg in tam vam bo naša, nemška ambasada udarila žig v vaš jugoslovanski pasoš."
Za en dan sem bil izgnan iz Bundesrepublik Deutschland in se še istega večera z vlakom vračal z orlovskim "štemplom". Policaj na vlaku je sicer precej dolgo in sumničavao gledal datume mojih vstopov in izstopov iz države v potnem listu - danes ven, še danes spet notri - ampak ni imel kaj; imel sem štemepelj BRD. Potem Aufenhaltserlaubnis (dovoljenje za bivanje) do konca študija v tkarat že dve leti združenem Berlinu ni bil več noben problem. Aleluja. Gott sei Dank. Bogu hvala.

Pa tega ne pišem, da bi opisoval svojo poklicno pot, pač pa zato, ker bo že čez par stavkov jasno, da je moje bivanje v Berlinu še kako povezano z MGP.

Namreč:

Nekega večera sem šel v Schillertheater gledat Mrožkovo igro, za katero še nisem nikoli slišal. Auf hoher See je bil njen naslov. Kaj to pomeni, hoher See? (Sem mislil, da gre za besedo "hoch", visoko, ampak seveda ni bilo to to.) Kje je Schillertheater? Kaj je za en tekst je to?
Z Arisotetelessteiga, kjer sem bival v študentksem domu - in se spoprijateljil med drugim z iranskim emigrantom Irajem Aminijem (ki bo čez dolga leta moj gost na dvorcu Turnišče) - sem presedal med različnimi linijami U-Bahnov, potem na S-Bahn in tako iz sivega, socialističnega dela Berlina Tiergarten v mondeni, zahodnonemški Scharlottenburg. Zjutraj v šolo, popoldne v knjižnico in po knjigarnah, zvečer z BVB (berliner-verkehr-betrieb) v kakšnega od številnih teatrov. Nekoč sem jih naštel, vseh skupaj, s privatnimi vred, okoli 40. Študenti faksa smo imeli vstop v javna gledališča prost (tako kot v Ljubljani). V Deutsches Theatru mi bo prijazni, ponosni šef blagajne pred upokojitvijo, stisnil v roko vizitiko z napisom: Das Thetater beginntg an der Kasse. Zmeraj je našel kakšno karto zame. Tudi za sicer zmeraj razprodanega sedem-urnega Hamleta v režiji Heinerja Muellerja z Ulrichom Muehejem (mogoče ste ga gledali v filmu Življenje drugih) v glavni vlogi. 

Mrožek: Poznal sem njegovo igro Emigranta. Mislim, da sem jo gledal v MGL, Srečo Špik je igral. Nič, grem poiskat tale Schillertheater, da vidim, kaj za en tekst je to. Zemljevid mesta v roke, naštudiram prestope med U in S-Bahni in sem tam.
Friedrich Schiller ... Ko me je Vili Ravnjak v drugem letniku režije povabil režirat v SNG MB mladinsko igro Zveza diamantnega čuka Milana Dekleve, je med našimi vajami ravno prihajal oz. zasedal svoj položaj direktorja Drame Tomaž Pandur. Livija (Pandur) me je nekoč povabila v tretji štuk in mi dala razglednico: "Zgledaš kot mladi Schiller," mi je rekla in poklonila pesnikov portret. Imel sem dolge lase in koščen obraz. Schillertheter so kasneje, v združenem, samo še kapitalističnem Berlinu, ukinili. V pisarni v tretjem štuku SNG MB pa bom čez leta, ko bom končal mandat v MG Ptuj, sedel sam. In z menoj bodo tam še trije "naši": Vojč, Tadej in Nešo.

No, zgodba drame Auf hocher See je bila taka: Trije brodolomci na morju, na splavu; vsi bodo umrli, če ne bodo nekaj pojedli. Ker pa na splavu ni več hrane, bo treba pojesti ne nekaj, temveč nekoga. Koga? Debeli, Srednji in Suhi so pred dilemo, kdo se bo žrtvoval za preživetje drugih dveh. In se odločijo, da je najbolje, da to odločijo na demokratičen način - z volitvami.

Pri nas doma je bila nedolgo nazaj desetdnevna vojna, dobili smo politične stranke, konec je bilo političnega enoumja, šli smo na plebiscit, potem na prve večstrankarske volitve, profesor Tone Peršak nas je študente režije in dramatrugije ob robu svojih predvanj seznanjal s sitaucijo iz "političnega zakulisja" ... Pa to je ja igra za nas, sem si mislil, ko sem jo gledal. Na odpretem morju se bo imenovala predstava, ki jo bomo leta 1992 uprizoril na ribniku v Ljudskem vrtu. Nešo kot Suhi bo zabredel v ribnik v pozi narodnega heroja Jožeta Lacka in govoril Mrožkov tekst : "Prava svoboda je tam, kjer ni navadne svobode."
(Mrožkovo igro La maison frontiere, Hiša-Meja - ki sem jo odkril sedevši in čitavši ;-) v Amerika-Gedenkbibliothek bom nekoč  ne-vem-več-kolikokrat neuspešno hotel spraviti na kak oder. "Rusa hiša" je bil mejni prehod med italijansko Gorizzio in naš Novo Gorico (v Rožni dolini). Imel sem punco iz slovenskega zamejstva, ... in že sem videl Hišo-mejo na meji med obema državama ... Ampak, takrat še ni bilo EPK-jev.)

Drugi del istega gledališkega večera v Schillertheatru je bila na sporedu še ena igra, samo z enim igralcem. Nastopil je silno šarmanten igralec. Igri se je reklo Rede an den kleinen Mann, igralec pa se je pisal Ignaz Kirchner; avtor besedila je bil Wilhelm Reich. Govor malemu človeku bo odigral Vlado Novak leta 1996 kot prvo premiero poklicnega gledališča na Ptuju. Ignaz Kirchner je bil igralec dunajskega Burgtheatra, igral je tudi v Theater im Kreiss, pri Georgu Taboriju. Taborija pa sem bral, njegov portret, v knjigi, ki mi jo je podaril Ingo Wampera. Ingo in Edi Hauswirth sta me leta 1988 povabila, da ju režiram ... Kako se je že reklo igri? Hm, vidiš, pa sem že pri tem - pozabljanju. 

Hvala bogu bom čez dolga leta soustanovitelj, skupaj s Tamaro in Gregorjem, portala Sigledal, in tam bodo sparkirani moji podadtki. In tako zdaj ni noben problem pogledati, kaj sem režiral takrat pri Ediju v Gradcu. Der alte Mann und sein Freak, tako se je reklo igri. Edi in Ingo sta celotno uprizoritev odigrala okoli ping-pong mize. Odigrala sta gledališki tekst med realno namiznoteniško partijo. Lahko si misliš, da se namiznoteniške igre ni dalo do konca zrežirati. Igralca sta morala delati nepredvidene pavze, da bi pobrala žogico, začeti nov sklop besedila, in se tako v živo odzivati na naključnost namiznoteniške igre. Niti vedel nisem, da me je že takrat zanimalo to, kar me zanima zadnja leta: živost in vse, povezano z njo (emergenca, nenapovedljivost, kontingenčna teorija itd.) Teh učenih besed takrat nisem poznal. Slutil pa sem, se mi zdi, da obstaja nekje neka boljša teorija za to, kar me zanima v gledališu. Ja, v bistvu sem začutil potrebo, da si opišem prakso z boljšo teorijo, kot sem jo poznal dotlej. In prav v Amerika-Gedankbliothek sem našel police s humanistično, konstruktivistično, sistemsko literaturo. Spoznal sem von Thuna, von Foersterja, Paula Watzlawicka, Ruth Cohn, Virginio Satir, Carla Rogersa, Fritza Pearlsa, Niklasa Luhmanna. Vse tisto pač, kar bom prebiral šele mnogo kasneje, še(le) danes. Niti sanjalo se mi ni, takrat, da se bom čez leta navduševal nad ljudmi, ki sem jih spznal prav tam, v Berlinu. "Nič ni bolj praktičnega, kot je dobra teorija," je rekel von Foerster. (No, seveda, teh ljudi nisem spoznal osebno; ampak branje knjig doživljam kot druženje in pogovarjanje z ljudmi, ki so napisali to, kar berem.)

Po premieri Freaka mi je Ingo poklonil knjigo - portret Georga Taborija. Potem sem si sam iz iste serije naročil še nekatere druge. Heymeja recimo. Tistega Hansguentherja Heimeja, ki je bil Piscatorjev učenec in ga bom čez dolga leta povabil režirat v Dramo SNG Maribor. Če ne bi bilo te knjige, za Heimeja niti vedel ne bi. (Ah, knjige pred časom Amazona ...: Naročila v ptujski Mladinski knjigi, potem pa čakanje mesec, dva, tri, da je prišel Nolit, Bigz, Grafos, Naprijed ... iz Beograda, Zagrega, Sarajeva. Šele leta kasneje sem podobno vanemirjen naročal in nestrpno pričakoval pri Moeserju v Gradcu ... Danes pa k&k kartica&klik, pa je knjiga tu. Še angleško sem se moral začeti učiti zaradi vsega, kar je dostopno na spletu.)

Ne, ne, brez strahu; nisem pozabil, o čem bomo pisali. O nastanku in razvoju Mestnega gledališča Ptuj.
Nič bati, zelo dobro vem:
Ni se začelo MGP z menoj! 
(In se z nami nikoli tudi ne konča. Čeprav, ko si šef gledališča, tako rad misliš samo na svoj mandat, na svojih štiri, pet let. Pred menoj nič, za menoj potop. Joj, kakšna samovšečnost in prevzetnost. Plus zmota. Ampak, kdaj se boš motil, če ne, ko si mlad.)
Za spoznanje potrebuješ pa(č) leta. (Vsaj jaz sem jih.)

Kdaj se je torej začelo gledališče na Ptuju?

Ne vemo. A gotovo ne z rojstvom, ustanovitvijo MGP 4. decembra 1995.

Zato bomo v nadaljevanju preleteli nekaj - po mojem mnenju in vedenju - najpomembnejših faz razvoja gledališča na Ptuju. Da bi vsaj malo začutili, na kakšnem ozadju, na kakšni podlagi je začela nastajati slika gledališke skupine Zato. (izgovoriti zato-in-pika), ki si je zadala za svoj cilj: na Ptuju bomo ustanovili poklicno gledališče, zato ker ..., ker ..., ker ...
Te razloge in okoliščine "ker" bom poskušal orisati v prvih poglavjih. Prav kmalu bomo prišli od mnogih od vas, ki to zdaj berete. 
Recimo: ko sem se pred dnevi pogovarjal o našem mgPuuzle projektu z Branetom Tonejcem in njegovo ženo Tanjo, sem izvedel, da sta, na primer, v gledališču igrali - "za časa" Petra Malca -  tudi Slavka Gojčič in Malanija Centrih. Za Dunjo Gunžer Spruk sem recimo vedel ... in Zvezdano Mlakar, in Igorja seveda tudi. Celo oba; Samoborja in Mlača.

Vem pa, da še veliko ne vem; da je več tega, kar ne vem, kot tistega, kar vem. 
Vem pa zelo dobro tudi to, da lahko skupaj z vami zvemo o preteklosti MGP še marsikaj!
In zato to počnemo. Da bomo na koncu vedeli, ozavestili več, kot vemo ta hip.

Pa začnimo.

Vsi dobro vemo, da je Ptuj - rimska Poetoviona, bilo za tiste čase veliko mesto. Menda večje od takratnega Dunaja, večje tudi od takratnega Londona. Ocenjujejo: trideset, 40.000 prebivalcev. Danes je v Mestni občini Ptuj okoli 20.000 volivcev. Poetoviona je bila rimsko mesto z vojaško bazo s 5000 vojaki. Na samem robu države. Na meji z barbari. Na takratni schengenski meji rimskega cesarstva.
Kjer so vojaki, pa je tudi biznis. Vojska mora jesti, piti ... in se veseliti. Pomislite na bazo Ramstein v Nemčiji in druge Natove vojaške baze v Evropi. Gotovo je takratna Poetoviona imela tudi kakšno rdečo četrt. Kašno "Ano" ali "Beli križ".
Pater Branko Cestnik nam je v svojem romanu Sonce Petovione lepo "uprizoril", kako bi znalo izgledati takratno življenje "na Ptuju".

In predvsem - to nas zdaj zanima - ni vrag, da Poetoviona ni imela tudi amfiteatra!
"Panem in circenis", kruha in iger, to je bilo vendar Rimljanovo življenjsko vodilo. Živeti, preživeti in se zabavati. Četudi ob gledanju, kako teče kri, kako levi cefrajo sužnje in kako vse to poremagujeta glediatorja, recimo Paul Mescal ali Russel Crowe ... v Gladiatorju I in II.

Mogoče bodo arheologi nekoč našli ostanke amfiteatra na Ptuju. 
Če je bil rimski forum na Panorami, če je bilo mesto tako veliko, če ..., potem ...
Mogoče bo nekoč pritisk kapitala tako velik, potreb po novih stanovanjih toliko, korupcija ukradnikov (uradnikov seveda, zapisalo pa se mi je ukradnikov; hvala Tanja Meško Tonejc, da si našla to super napako!) ki bi morali varovati zgodovinsko dediščino pa tako velika, da bodo na Panorami zrasli stanovanjski bloki. In bo vso "staro kamenje" izkopano in morda bo odkrit tudi ostanek rimskega gledališča. (Sicer najbrž ne tam.)

Lahko pa, da se bo družbena zavest (tako smo se učili pri marksizmu) dvignila tako zelo, da bo kapital gradil nekje drugje in bo sočasno tako razsvetljen, da bo dal ostanke rimske Panorame dograditi z replikami ... Morda bo nekoč na Panorami največja 3 D maketa rimskega foruma daleč naokoli ...

Bral sem nekje celo neko razpravo, kvazi znanstveno, da naj bi rimski amfiteater na Ptuju bil zares ogromen. Vse od Minoritskega trga, po Dravski ulici, do gostilne Ribič in navzgor - to naj bi bila samo ena stran ogromnega rimskega gledališča. Če si predstavljamo tak izsek, tak lok v nadaljevanju, bi lahko rekli, da je okoli celega kasnjšega srednjeveškega mestnega jedra segal rimski amfiteater. O-gro-men! 

Amen. Pustimo domišljijo ob strani.
Preskočimo to temo, naj delo opravijo arheologi jutrišnjih časov.
Mi se pa preselimo v srednji vek.

Kakšne tipično srednjeveške oblike gledališča - misterij, moraliteta, pasijon - o njih še nisem slišal govoriti v zvezi s Ptujem. Zato moramo v času kar lepo naprej.

Najbolje da, od "strokovnjaki domnevajo in predvidevajo",  mi pa kar lepo preskočimo v čas, ko so stvari izpričane z zgodovinskimi viri.
Nič več baba čula, baba rekla; Samo in njegova bujna domišljija ..., ampak: zgodovinska dejstva.

V letu 1786 smo, ko neka pettauska gospa ptujski teater gori postavi. Zgradi gledališče, točnu tu, kjer stoji MgP še danes, na današnjem Slovenskem trgu. (V bistvo ga je postavil njen On, njej, svoji gospe. To je nekakšna ptujska Tadž Mahal zgodba. Dramski pisci - vas nakuri eno tako rajcig zgodovinsko dejstvo za kakšno bodočo dramo? Morda bo kdaj kakšen ptujski župan povabil na pisateljsko rezidenco in naročil igro na to temo. Ali številne druge teme. Ptuj jih ima na kile. Ali pa bo to naredil direktor gledališča.)

No, o tem, kako si sam predstavljam nastanek gledališke zgradbe na Ptuju, sem že pisalhttps://zato.si/zdaj/odkritje-na-dunaju-ki-se-tice-nas. O tisem Njem, trgovcuj z grozdjem in vinom in njegovi gospe, ki se je pozimi naveličala provincialnega mesteca in je svojega Njega postavila pred dejstvo: Ali mi zgradiš teater ali pa se vrnem nazaj v ...

Najnovejša najdba listine v dunajskem arhivu pa nastanek gledališke stavbe na Ptuju premika še za kakšno desetletje nazaj! V leto 1752. Takrat na slovenskem še ni bilo gledališke stavbe, namenjene zgolj gledališki dejavnosti. Ali drugače: samo najrazvitejša (beri: dovolj bogata) evropska mesta so imela že takrat svoja gledališča. Ergo: Ptuj je bil silno bogagto mesto. O tem bi nam lahko veliko povedal dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva Ptuj.

Kakorkloli, ali imam preveliko domišljijo (ptujska Tadž Mahal ljubavna storija) ali je bilo tako ali drugače, dejstvo je: gledališče je že od takrat tu, na Slovenskem trgu. In v vsej zgodovini se je v tej zgradbi zmeraj dogajal izključno gledališče.

Tudi čas, nedaleč nazaj, ko je propadlo gradbeno podjetje, ki je nazadnje obnavljalo gledlišklo stavbo (leta 2007; sicer pa je prezidav, predelav in gradbenih sprememb bilo v zgodovini kar nekaj), in je lastnik zgradbe bila nekaj časa Slaba banka, in se je govorilo, da bo morda poslej v tej hiši kakšna gostilna ali kazino ali kaj tretjega, je zgradbo na Slovenskem trgu ohranili za gledališko dejsvnost. Peter (Srpčič), nam lahko poveč kaj več o teh lastninskih cirkusih tam po obnovi gledališča? Ali morda takratni župan? Kdo je bil, Štefan (Čelan) ti, ali ti, Miran (Senčar)?

Do leta 1918, do konca 1. svetovne vojene, se v Stadtheatru gledališču govori pretežno nemško. Morda kdaj italijansko, morda kdaj češko, slovensko ne. V gledališče je namreč bogagta gospa meščanka - nekakšna umetniška vodnica - že takrat vabila potujoče gledališke skupine, ki so potovale po takratnih dežalah in zabavale plemstvo in kasneje meščane. (Gostovanja drugih gledališč gledamo še danes.)
Ne smemo pozabiti: gledališče na celini je vendarle "germanski izum", Goetheja, Lessinga, Schillerja. Nemški vplivi so segli zmeraj do nas, tudi v gledališču. Ne vplivi z otoka (Anglije), v 20. stoletju prek Beograda in Zagreba tudi iz Moskve. Ampak, nismo še tam. Italijansko in francosko gledališče pa sta hodila neka svoja pota. Slovanski narodi smo se učili od Nemcev, potem kasneje pa še od ruskih gledaliških refomratorjev.

Smo pa seveda tudi Slovenci uprizrajali igre. In to v okviru čitalnic; njihov "oder" je bila zgradba v Vošnjakovi ulici - Narodni dom. (Podoben odnos v Mariboru; gledališče vs. narodni dom.)
Torej: Nemci v mestnem gledališču (Stadtheater), Slovenci v Narodnem domu.
Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije na deske mestnega gledališča pridejo Slovenci, slovenski jezik. Z - kot še v marsikaterem slovenskem mestu - Jurčič-Levstikovim Tugomerjem, leta 1919. 

O gledališki dejavnosti med obema vojnama ne vem veliko. Če koga zanima ta čas, bo veliko izvedel v knjigi Andreje Babšek Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958.

Toplo - toplo - vroče - vroče!!! postane tik pred drugo svetovno vojno.
Tu se zgodi prvi velikanski ptujski - in ne le ptujski - gledališki fenomen. 
Tako velik, da si zasluži svoj zapis. Zato:

Prihodnjič:
Fran Žižek in njegovo avantgardno gledališče na Ptuju

************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko da na mizo svoj košček? Peter, Miran, Štefan - cirkusi z lastnino bajte po obnovi? Dr. Zadravec - o bogatosti Pettaua? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na fB. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

Savo Djurović:
Pravzaprav 1. spomini grejo v Zato, saj je pravi neposredni predhodnik MgP, al'?
Moram res malo prelistati tvojo rdečo monoanalografijo.
Aja, anekdota za živce trgat je bila prav ta knjiga, ki je iz tiska v Bodočnosti prišla z začetkom na 16. strani😲🫣🤭🥴

Samo M. Strelec:
Savo, prav zato pišem ta uvod, da se bo videlo, koliko je predhodnikov. Skupina Zato. pa si je zadala za cilj, ja: ponovna profesionalizacija.