Tag: pismo za ...

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Napoved skupnostnega projekta mgPuzzle

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brane Tonejc

Bil sem študent. Potem sem vpisal kao podiplomca. "Kao", ker takrat v resnici sploh še nisem diplomiral. To, kako sem na zagovoru diplomske naloge, uprizoritve Dušan Javanović: Življenje plejbojev padel, je zanimiva štorija. Ne neposredno povezana z našo temo, MGP, ampak po svoje tudi. V resnici še kako, če dobro pomislim. Kajti: če bom čez leta hotel voditi MGP, bom moral imeti papir, da sem univ. dipl. No, ampak, do tja še pridemo.

V času študija sem od profesorja Hartmuta Lorenza iz Berlina na nekem predavanju v Ljubljani dobil povabilo, da potem, ko končam študij, pridem k njim, na Brechtovo šolo. Na podiplomca, recimo. Nisem sicer končal svojega študija - ker so me, kot rečeno, na zagovoru Plejbojev vrgli - ampak sem vseeno šel.
Matija Logar me je po Plejbojih povabil režirat v SLG Celje, Vesna Jurca pa v MGL. Mentor Dušan Mlakar mi je rekel, da če zdaj odidem za eno leto iz Slovenije, me bodo vsi pozabili. Resno sem vzel njegov dobronamerni nasvet. Iti ali ne iti?
Iti.
Sošolci Bojan Emeršič, Lojze Svete, Tomaž Gubenšek, Rastko Krošl, Aljoša Arko, Niko Logar, Nataša Barbara Gračner, Tanja Ribič, Tanja Dimitrievska, Nataša Ralijan so potem v naslednji sezoni v okrogli dvorani CD še 50 krat odigrali Jovanovićeve Plejboje, jaz sem se pa šel zgubljat v štirimilijonski združeni Berlin. (Hecno, februarja lani sva oba z Lojzteom kandidirala za direktorja MGP. Nešo mi je povedal; nisem vedel. ... Ne samo, da je svet mali, tudi čas je kratek.)

Študijsko leto 1991/92 sem tako preživel na Hochschule fuer Schauspielkunst Ernst Busch. Poleg prof. Lorenza me je učil še en zanimiv profesor, Horst Hawemann. Njegova žena, Mira Erceg, režiserka, je režirala tudi v Beogradu. Ko bom nekoč šef mariborske Drame, bom njeno beograjsko predstavo iz Srpskog narodnog pozorišta povabil v Maribor. Sicer pa so na šoli bili še mnogi zanimivi profesorji in študenti. Na režiji npr. Thomas Ostermeier, ki bo čez leta gostoval v CD s svojo verzijo Shopping and fucking; predstavo bo iz zadnje vrste na balkonu, prekinil dobro razpoloženi že omenjeni Dušan Jovanović z vzkliki: "Sranje! To je sraaaanje!" 

Kako sem prišel v Berlin - o tem sem nekaj malega že pisal; tukaj. Mogoče bom še kdaj; bile so namreč zanimive okoliščine. Po slovenski 10-dnevni vojni je bila nemška ambasada (ali se mu je reklo konzulat?) v Zagrebu zaprta. Torej, logično, nisem mogel dobiti nemškega vizuma. Nič hudega sluteč sem jeseni odšel v Berlin. Bil sem uradno povabljen in vpisan na faks, imel sem urejen študentski dom, celo majhno jugoslovansko štipendijo, ki mi jo je s svojim priporočilom v bistvu "zrihtal" direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Zakaj? Mogoče so mu je bili všeč naši Plejboji, mogoče sem mu bil simpatičen, ker sem bil vajenec pri Dušanu Jovanoviću, ki je v CD režiral Polono Vetrih in Mileno Zupančič v igri Leticija in luštrek; ne vem. Moram ga nekoč vprašati. ... Sicer pa mi bo Mitja Rotovnik poslal, ko bom direktor mariboske Drame, eno manj prijazno pismo. Kako mi je šel takrat na živce! Že dolgo vem, kaj mi je takrat hotel v bistvu povedati. In - zelo nerad priznam - imel je še kako prav. (Ampak o tem ob morda kdaj kakšnem drugem spominjanju in sestavljanju kakšne druge slike.)

No, prijazna gospa za okencem na Yugobanki - prek očetove službe na Prešernovi, tam, kjer je danes galerija, nekoč davno pa je bila lekarna Pri zamorcu (zaradi črne parlerjanske maske) - nama je prijazno svetovala: "Ne nakazujte mark sinu v Nemčijo prek nas, pojdite v Lipnico v Avstrijo, nakažite od tam, bo bolj varno." Nekateri se gotovo še spomnite: milijonov dinarjev, dnevne inflacije, Markovićevih časov.

Vse sem torej imel: povabilo, štipendijo, študentski dom ... kaj bi hotel še več.
Ata me je odpelajal v Maribor na štacijon, pa prek Dunaja, Brna, Prage in Dresdena za Berlin.
No, kmalu po novem letu so mi Nemci v študentski dom poslali prijazno pismo: Takoj moram zapustiti Bundesrepublik dojčland, ker mi je turistična viza potekla. Izgon. Iz raja.
Takrat sem spoznal, kaj je to biti gastarbajter. Zjutraj ob štirih sem hodil stat v vrsto, nekam v neko megleno berlinsko predmestje, da bi mi organ izdal Aufenhaltsgenehmigung (dovoljenje za bivanje). Enkrat ni bila fotografija pravega formata, drugič mi je manjkala kakšna izjava, tretjič v času uradnih ur sploh nisem prišel na vrsto (resnici na ljubo: ker sem predoglo spal.) Zdi se mi, da sem to čakanje v vrsti, ograjeni s kovinskimi ogradami kot na Ptuju za nedeljsko fašenk-povorko, opisal v knjigi Mladićev mladič. Zato le najbolj na kratko: V vrsti smo stali ljudje vseh odtenkov in barv; s poševnimi očmi, mamice z otroki, s turbani, v burkah, prvič sem živega človeka v sariju; kak jugović si je znal v dežju iz časopisa zložiti titovko in si jo posaditi na glavo. Sami auslenderji na kupu. Vsi v istem dreku. No, treba je priznati: redoljubni Nemci so me metali iz države in mi hkrati na nekem drugem Amtu dodelili pravno pomoč - vse po regelcih in v smislu Ordnung und Disziplin. Predvsem pa: brez izjeme. Nič po sistemu "se bomo že nekak zmenli" ali pa "VIP - veze in poznanstva". Ni pomagalo, da je urgiral dekan berlinskega faksa, niso pomagala potrdila o štipedniji iz mlade Slovenien, nove države auf dem Balkan, ki ji je nemiški zunanji minister Genscher bil tako naklonjen, pomagalo ni niti potrdilo o vpisu na faks, dokaz o urejenem prebivališču, ne stanje na TRR pri berlinski SparKasse. Leider geht es nicht. Es tut mir Leid.

Ampak rešitev se je vendarle naša: "Pojdite v Slazburg in tam vam bo naša, nemška ambasada udarila žig v vaš jugoslovanski pasoš."
Za en dan sem bil izgnan iz Bundesrepublik Deutschland in se še istega večera z vlakom vračal z orlovskim "štemplom". Policaj na vlaku je sicer precej dolgo in sumničavao gledal datume mojih vstopov in izstopov iz države v potnem listu - danes ven, še danes spet notri - ampak ni imel kaj; imel sem štemepelj BRD. Potem Aufenhaltserlaubnis (dovoljenje za bivanje) do konca študija v tkarat že dve leti združenem Berlinu ni bil več noben problem. Aleluja. Gott sei Dank. Bogu hvala.

Pa tega ne pišem, da bi opisoval svojo poklicno pot, pač pa zato, ker bo že čez par stavkov jasno, da je moje bivanje v Berlinu še kako povezano z MGP.

Namreč:

Nekega večera sem šel v Schillertheater gledat Mrožkovo igro, za katero še nisem nikoli slišal. Auf hoher See je bil njen naslov. Kaj to pomeni, hoher See? (Sem mislil, da gre za besedo "hoch", visoko, ampak seveda ni bilo to to.) Kje je Schillertheater? Kaj je za en tekst je to?
Z Arisotetelessteiga, kjer sem bival v študentksem domu - in se spoprijateljil med drugim z iranskim emigrantom Irajem Aminijem (ki bo čez dolga leta moj gost na dvorcu Turnišče) - sem presedal med različnimi linijami U-Bahnov, potem na S-Bahn in tako iz sivega, socialističnega dela Berlina Tiergarten v mondeni, zahodnonemški Scharlottenburg. Zjutraj v šolo, popoldne v knjižnico in po knjigarnah, zvečer z BVB (berliner-verkehr-betrieb) v kakšnega od številnih teatrov. Nekoč sem jih naštel, vseh skupaj, s privatnimi vred, okoli 40. Študenti faksa smo imeli vstop v javna gledališča prost (tako kot v Ljubljani). V Deutsches Theatru mi bo prijazni, ponosni šef blagajne pred upokojitvijo, stisnil v roko vizitiko z napisom: Das Thetater beginntg an der Kasse. Zmeraj je našel kakšno karto zame. Tudi za sicer zmeraj razprodanega sedem-urnega Hamleta v režiji Heinerja Muellerja z Ulrichom Muehejem (mogoče ste ga gledali v filmu Življenje drugih) v glavni vlogi. 

Mrožek: Poznal sem njegovo igro Emigranta. Mislim, da sem jo gledal v MGL, Srečo Špik je igral. Nič, grem poiskat tale Schillertheater, da vidim, kaj za en tekst je to. Zemljevid mesta v roke, naštudiram prestope med U in S-Bahni in sem tam.
Friedrich Schiller ... Ko me je Vili Ravnjak v drugem letniku režije povabil režirat v SNG MB mladinsko igro Zveza diamantnega čuka Milana Dekleve, je med našimi vajami ravno prihajal oz. zasedal svoj položaj direktorja Drame Tomaž Pandur. Livija (Pandur) me je nekoč povabila v tretji štuk in mi dala razglednico: "Zgledaš kot mladi Schiller," mi je rekla in poklonila pesnikov portret. Imel sem dolge lase in koščen obraz. Schillertheter so kasneje, v združenem, samo še kapitalističnem Berlinu, ukinili. V pisarni v tretjem štuku SNG MB pa bom čez leta, ko bom končal mandat v MG Ptuj, sedel sam. In z menoj bodo tam še trije "naši": Vojč, Tadej in Nešo.

No, zgodba drame Auf hocher See je bila taka: Trije brodolomci na morju, na splavu; vsi bodo umrli, če ne bodo nekaj pojedli. Ker pa na splavu ni več hrane, bo treba pojesti ne nekaj, temveč nekoga. Koga? Debeli, Srednji in Suhi so pred dilemo, kdo se bo žrtvoval za preživetje drugih dveh. In se odločijo, da je najbolje, da to odločijo na demokratičen način - z volitvami.

Pri nas doma je bila nedolgo nazaj desetdnevna vojna, dobili smo politične stranke, konec je bilo političnega enoumja, šli smo na plebiscit, potem na prve večstrankarske volitve, profesor Tone Peršak nas je študente režije in dramatrugije ob robu svojih predvanj seznanjal s sitaucijo iz "političnega zakulisja" ... Pa to je ja igra za nas, sem si mislil, ko sem jo gledal. Na odpretem morju se bo imenovala predstava, ki jo bomo leta 1992 uprizoril na ribniku v Ljudskem vrtu. Nešo kot Suhi bo zabredel v ribnik v pozi narodnega heroja Jožeta Lacka in govoril Mrožkov tekst : "Prava svoboda je tam, kjer ni navadne svobode."
(Mrožkovo igro La maison frontiere, Hiša-Meja - ki sem jo odkril sedevši in čitavši ;-) v Amerika-Gedenkbibliothek bom nekoč  ne-vem-več-kolikokrat neuspešno hotel spraviti na kak oder. "Rusa hiša" je bil mejni prehod med italijansko Gorizzio in naš Novo Gorico (v Rožni dolini). Imel sem punco iz slovenskega zamejstva, ... in že sem videl Hišo-mejo na meji med obema državama ... Ampak, takrat še ni bilo EPK-jev.)

Drugi del istega gledališkega večera v Schillertheatru je bila na sporedu še ena igra, samo z enim igralcem. Nastopil je silno šarmanten igralec. Igri se je reklo Rede an den kleinen Mann, igralec pa se je pisal Ignaz Kirchner; avtor besedila je bil Wilhelm Reich. Govor malemu človeku bo odigral Vlado Novak leta 1996 kot prvo premiero poklicnega gledališča na Ptuju. Ignaz Kirchner je bil igralec dunajskega Burgtheatra, igral je tudi v Theater im Kreiss, pri Georgu Taboriju. Taborija pa sem bral, njegov portret, v knjigi, ki mi jo je podaril Ingo Wampera. Ingo in Edi Hauswirth sta me leta 1988 povabila, da ju režiram ... Kako se je že reklo igri? Hm, vidiš, pa sem že pri tem - pozabljanju. 

Hvala bogu bom čez dolga leta soustanovitelj, skupaj s Tamaro in Gregorjem, portala Sigledal, in tam bodo sparkirani moji podadtki. In tako zdaj ni noben problem pogledati, kaj sem režiral takrat pri Ediju v Gradcu. Der alte Mann und sein Freak, tako se je reklo igri. Edi in Ingo sta celotno uprizoritev odigrala okoli ping-pong mize. Odigrala sta gledališki tekst med realno namiznoteniško partijo. Lahko si misliš, da se namiznoteniške igre ni dalo do konca zrežirati. Igralca sta morala delati nepredvidene pavze, da bi pobrala žogico, začeti nov sklop besedila, in se tako v živo odzivati na naključnost namiznoteniške igre. Niti vedel nisem, da me je že takrat zanimalo to, kar me zanima zadnja leta: živost in vse, povezano z njo (emergenca, nenapovedljivost, kontingenčna teorija itd.) Teh učenih besed takrat nisem poznal. Slutil pa sem, se mi zdi, da obstaja nekje neka boljša teorija za to, kar me zanima v gledališu. Ja, v bistvu sem začutil potrebo, da si opišem prakso z boljšo teorijo, kot sem jo poznal dotlej. In prav v Amerika-Gedankbliothek sem našel police s humanistično, konstruktivistično, sistemsko literaturo. Spoznal sem von Thuna, von Foersterja, Paula Watzlawicka, Ruth Cohn, Virginio Satir, Carla Rogersa, Fritza Pearlsa, Niklasa Luhmanna. Vse tisto pač, kar bom prebiral šele mnogo kasneje, še(le) danes. Niti sanjalo se mi ni, takrat, da se bom čez leta navduševal nad ljudmi, ki sem jih spznal prav tam, v Berlinu. "Nič ni bolj praktičnega, kot je dobra teorija," je rekel von Foerster. (No, seveda, teh ljudi nisem spoznal osebno; ampak branje knjig doživljam kot druženje in pogovarjanje z ljudmi, ki so napisali to, kar berem.)

Po premieri Freaka mi je Ingo poklonil knjigo - portret Georga Taborija. Potem sem si sam iz iste serije naročil še nekatere druge. Heymeja recimo. Tistega Hansguentherja Heimeja, ki je bil Piscatorjev učenec in ga bom čez dolga leta povabil režirat v Dramo SNG Maribor. Če ne bi bilo te knjige, za Heimeja niti vedel ne bi. (Ah, knjige pred časom Amazona ...: Naročila v ptujski Mladinski knjigi, potem pa čakanje mesec, dva, tri, da je prišel Nolit, Bigz, Grafos, Naprijed ... iz Beograda, Zagrega, Sarajeva. Šele leta kasneje sem podobno vanemirjen naročal in nestrpno pričakoval pri Moeserju v Gradcu ... Danes pa k&k kartica&klik, pa je knjiga tu. Še angleško sem se moral začeti učiti zaradi vsega, kar je dostopno na spletu.)

Ne, ne, brez strahu; nisem pozabil, o čem bomo pisali. O nastanku in razvoju Mestnega gledališča Ptuj.
Nič bati, zelo dobro vem:
Ni se začelo MGP z menoj! 
(In se z nami nikoli tudi ne konča. Čeprav, ko si šef gledališča, tako rad misliš samo na svoj mandat, na svojih štiri, pet let. Pred menoj nič, za menoj potop. Joj, kakšna samovšečnost in prevzetnost. Plus zmota. Ampak, kdaj se boš motil, če ne, ko si mlad.)
Za spoznanje potrebuješ pa(č) leta. (Vsaj jaz sem jih.)

Kdaj se je torej začelo gledališče na Ptuju?

Ne vemo. A gotovo ne z rojstvom, ustanovitvijo MGP 4. decembra 1995.

Zato bomo v nadaljevanju preleteli nekaj - po mojem mnenju in vedenju - najpomembnejših faz razvoja gledališča na Ptuju. Da bi vsaj malo začutili, na kakšnem ozadju, na kakšni podlagi je začela nastajati slika gledališke skupine Zato. (izgovoriti zato-in-pika), ki si je zadala za svoj cilj: na Ptuju bomo ustanovili poklicno gledališče, zato ker ..., ker ..., ker ...
Te razloge in okoliščine "ker" bom poskušal orisati v prvih poglavjih. Prav kmalu bomo prišli od mnogih od vas, ki to zdaj berete. 
Recimo: ko sem se pred dnevi pogovarjal o našem mgPuuzle projektu z Branetom Tonejcem in njegovo ženo Tanjo, sem izvedel, da sta, na primer, v gledališču igrali - "za časa" Petra Malca -  tudi Slavka Gojčič in Malanija Centrih. Za Dunjo Gunžer Spruk sem recimo vedel ... in Zvezdano Mlakar, in Igorja seveda tudi. Celo oba; Samoborja in Mlača.

Vem pa, da še veliko ne vem; da je več tega, kar ne vem, kot tistega, kar vem. 
Vem pa zelo dobro tudi to, da lahko skupaj z vami zvemo o preteklosti MGP še marsikaj!
In zato to počnemo. Da bomo na koncu vedeli, ozavestili več, kot vemo ta hip.

Pa začnimo.

Vsi dobro vemo, da je Ptuj - rimska Poetoviona, bilo za tiste čase veliko mesto. Menda večje od takratnega Dunaja, večje tudi od takratnega Londona. Ocenjujejo: trideset, 40.000 prebivalcev. Danes je v Mestni občini Ptuj okoli 20.000 volivcev. Poetoviona je bila rimsko mesto z vojaško bazo s 5000 vojaki. Na samem robu države. Na meji z barbari. Na takratni schengenski meji rimskega cesarstva.
Kjer so vojaki, pa je tudi biznis. Vojska mora jesti, piti ... in se veseliti. Pomislite na bazo Ramstein v Nemčiji in druge Natove vojaške baze v Evropi. Gotovo je takratna Poetoviona imela tudi kakšno rdečo četrt. Kašno "Ano" ali "Beli križ".
Pater Branko Cestnik nam je v svojem romanu Sonce Petovione lepo "uprizoril", kako bi znalo izgledati takratno življenje "na Ptuju".

In predvsem - to nas zdaj zanima - ni vrag, da Poetoviona ni imela tudi amfiteatra!
"Panem in circenis", kruha in iger, to je bilo vendar Rimljanovo življenjsko vodilo. Živeti, preživeti in se zabavati. Četudi ob gledanju, kako teče kri, kako levi cefrajo sužnje in kako vse to poremagujeta glediatorja, recimo Paul Mescal ali Russel Crowe ... v Gladiatorju I in II.

Mogoče bodo arheologi nekoč našli ostanke amfiteatra na Ptuju. 
Če je bil rimski forum na Panorami, če je bilo mesto tako veliko, če ..., potem ...
Mogoče bo nekoč pritisk kapitala tako velik, potreb po novih stanovanjih toliko, korupcija ukradnikov (uradnikov seveda, zapisalo pa se mi je ukradnikov; hvala Tanja Meško Tonejc, da si našla to super napako!) ki bi morali varovati zgodovinsko dediščino pa tako velika, da bodo na Panorami zrasli stanovanjski bloki. In bo vso "staro kamenje" izkopano in morda bo odkrit tudi ostanek rimskega gledališča. (Sicer najbrž ne tam.)

Lahko pa, da se bo družbena zavest (tako smo se učili pri marksizmu) dvignila tako zelo, da bo kapital gradil nekje drugje in bo sočasno tako razsvetljen, da bo dal ostanke rimske Panorame dograditi z replikami ... Morda bo nekoč na Panorami največja 3 D maketa rimskega foruma daleč naokoli ...

Bral sem nekje celo neko razpravo, kvazi znanstveno, da naj bi rimski amfiteater na Ptuju bil zares ogromen. Vse od Minoritskega trga, po Dravski ulici, do gostilne Ribič in navzgor - to naj bi bila samo ena stran ogromnega rimskega gledališča. Če si predstavljamo tak izsek, tak lok v nadaljevanju, bi lahko rekli, da je okoli celega kasnjšega srednjeveškega mestnega jedra segal rimski amfiteater. O-gro-men! 

Amen. Pustimo domišljijo ob strani.
Preskočimo to temo, naj delo opravijo arheologi jutrišnjih časov.
Mi se pa preselimo v srednji vek.

Kakšne tipično srednjeveške oblike gledališča - misterij, moraliteta, pasijon - o njih še nisem slišal govoriti v zvezi s Ptujem. Zato moramo v času kar lepo naprej.

Najbolje da, od "strokovnjaki domnevajo in predvidevajo",  mi pa kar lepo preskočimo v čas, ko so stvari izpričane z zgodovinskimi viri.
Nič več baba čula, baba rekla; Samo in njegova bujna domišljija ..., ampak: zgodovinska dejstva.

V letu 1786 smo, ko neka pettauska gospa ptujski teater gori postavi. Zgradi gledališče, točnu tu, kjer stoji MgP še danes, na današnjem Slovenskem trgu. (V bistvo ga je postavil njen On, njej, svoji gospe. To je nekakšna ptujska Tadž Mahal zgodba. Dramski pisci - vas nakuri eno tako rajcig zgodovinsko dejstvo za kakšno bodočo dramo? Morda bo kdaj kakšen ptujski župan povabil na pisateljsko rezidenco in naročil igro na to temo. Ali številne druge teme. Ptuj jih ima na kile. Ali pa bo to naredil direktor gledališča.)

No, o tem, kako si sam predstavljam nastanek gledališke zgradbe na Ptuju, sem že pisalhttps://zato.si/zdaj/odkritje-na-dunaju-ki-se-tice-nas. O tisem Njem, trgovcuj z grozdjem in vinom in njegovi gospe, ki se je pozimi naveličala provincialnega mesteca in je svojega Njega postavila pred dejstvo: Ali mi zgradiš teater ali pa se vrnem nazaj v ...

Najnovejša najdba listine v dunajskem arhivu pa nastanek gledališke stavbe na Ptuju premika še za kakšno desetletje nazaj! V leto 1752. Takrat na slovenskem še ni bilo gledališke stavbe, namenjene zgolj gledališki dejavnosti. Ali drugače: samo najrazvitejša (beri: dovolj bogata) evropska mesta so imela že takrat svoja gledališča. Ergo: Ptuj je bil silno bogagto mesto. O tem bi nam lahko veliko povedal dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva Ptuj.

Kakorkloli, ali imam preveliko domišljijo (ptujska Tadž Mahal ljubavna storija) ali je bilo tako ali drugače, dejstvo je: gledališče je že od takrat tu, na Slovenskem trgu. In v vsej zgodovini se je v tej zgradbi zmeraj dogajal izključno gledališče.

Tudi čas, nedaleč nazaj, ko je propadlo gradbeno podjetje, ki je nazadnje obnavljalo gledlišklo stavbo (leta 2007; sicer pa je prezidav, predelav in gradbenih sprememb bilo v zgodovini kar nekaj), in je lastnik zgradbe bila nekaj časa Slaba banka, in se je govorilo, da bo morda poslej v tej hiši kakšna gostilna ali kazino ali kaj tretjega, je zgradbo na Slovenskem trgu ohranili za gledališko dejsvnost. Peter (Srpčič), nam lahko poveč kaj več o teh lastninskih cirkusih tam po obnovi gledališča? Ali morda takratni župan? Kdo je bil, Štefan (Čelan) ti, ali ti, Miran (Senčar)?

Do leta 1918, do konca 1. svetovne vojene, se v Stadtheatru gledališču govori pretežno nemško. Morda kdaj italijansko, morda kdaj češko, slovensko ne. V gledališče je namreč bogagta gospa meščanka - nekakšna umetniška vodnica - že takrat vabila potujoče gledališke skupine, ki so potovale po takratnih dežalah in zabavale plemstvo in kasneje meščane. (Gostovanja drugih gledališč gledamo še danes.)
Ne smemo pozabiti: gledališče na celini je vendarle "germanski izum", Goetheja, Lessinga, Schillerja. Nemški vplivi so segli zmeraj do nas, tudi v gledališču. Ne vplivi z otoka (Anglije), v 20. stoletju prek Beograda in Zagreba tudi iz Moskve. Ampak, nismo še tam. Italijansko in francosko gledališče pa sta hodila neka svoja pota. Slovanski narodi smo se učili od Nemcev, potem kasneje pa še od ruskih gledaliških refomratorjev.

Smo pa seveda tudi Slovenci uprizrajali igre. In to v okviru čitalnic; njihov "oder" je bila zgradba v Vošnjakovi ulici - Narodni dom. (Podoben odnos v Mariboru; gledališče vs. narodni dom.)
Torej: Nemci v mestnem gledališču (Stadtheater), Slovenci v Narodnem domu.
Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije na deske mestnega gledališča pridejo Slovenci, slovenski jezik. Z - kot še v marsikaterem slovenskem mestu - Jurčič-Levstikovim Tugomerjem, leta 1919. 

O gledališki dejavnosti med obema vojnama ne vem veliko. Če koga zanima ta čas, bo veliko izvedel v knjigi Andreje Babšek Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958.

Toplo - toplo - vroče - vroče!!! postane tik pred drugo svetovno vojno.
Tu se zgodi prvi velikanski ptujski - in ne le ptujski - gledališki fenomen. 
Tako velik, da si zasluži svoj zapis. Zato:

Prihodnjič:
Fran Žižek in njegovo avantgardno gledališče na Ptuju

************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko da na mizo svoj košček? Peter, Miran, Štefan - cirkusi z lastnino bajte po obnovi? Dr. Zadravec - o bogatosti Pettaua? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na fB. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

Savo Djurović:
Pravzaprav 1. spomini grejo v Zato, saj je pravi neposredni predhodnik MgP, al'?
Moram res malo prelistati tvojo rdečo monoanalografijo.
Aja, anekdota za živce trgat je bila prav ta knjiga, ki je iz tiska v Bodočnosti prišla z začetkom na 16. strani😲🫣🤭🥴

Samo M. Strelec:
Savo, prav zato pišem ta uvod, da se bo videlo, koliko je predhodnikov. Skupina Zato. pa si je zadala za cilj, ja: ponovna profesionalizacija.

Dragi Fredi,

lepo te je videti, kako držiš v naročju samega sebe!
(Ne, na naslovnici ni fotka. To je Sašov portret. V knjigi pa je tudi nekaj Aljaninih karikatur. Lektorirala je knjigo naša sošolka Natalija, izdal pa Kulturni center Maribor.)

Čestitam ti za jubilejno knjigo aforizmov!
Tridest let po prvi, si izdal novo, še eno. (Njen naslov je Pametne kratkoumnosti.)
Nisi pa izdal sebe. (Še vedno je najnovejši Fredi v bistvu stari, dobri Fredi.)

Tole ti pišem iz dveh razlogov.
Prvi je, da povabim druge k branaju tvoje enajste knjige.
Drugi, za v razmislek samemu sebi, ki kdaj hodim v kakšne razrede.

K prvemu.
Fredi, ti si v bistvu veš kaj? Modrec. Filozof.
Najbolj na kratko znaš povdati, za kar bi drugi potrebali še in še strani.
Kar poskusite bralci sami. Jaz, recimo, ko tukaj kdaj kaj napišem, ugovljam, da ne znam bolj na kratko.
Fredi, ti si kratkomalo velemojster v kratkosti. 
Ker če hočeš biti kratek, moraš zelo zelo dobro vedeti, kaj je esenca, sukus. V čem je. hudič. 
Džizus, Fredi, ti znaš stvari zgosti do amena. Totalno.
Samo en primer: 

Zima je v minusu, ko je zunaj plus.
Milan Fridauer Fredi

Tvoj stvarizem (pogled na stvari, ki ga najbolje opiše stavek: "Tak pač to je") mi je šel nekoč zelo na živce. Ko sva se prerekala - se spomniš? - kako bi se kaj dalo, kako bi bilo kaj treba, kako naj bi nekaj bilo, ko sem silil in z glavo rinil nekam, kjer mi ni bilo mesto, ko sem se nekaj hršil in se ti pritoževal nad stvarmi, ti pa zmeraj znova zaključil s prvim postulatom stvarizma: "Kaj češ, Samek, tak to pač je s temi stvarmi." Ti si bil stoik, ko je še Ryan Holliday še v pamperskah v stajici okoli letal.

K drugemu.

Saj veš, ti bi lahko bil tudi dober arhivar.
(Mimogrede: in etnolog. In zgodovinar. In novinar. In še marsikaj.)
Imaš odnos do stvari, ki jih več ni. Odkar te poznam, zbiraš reči, knjige, papirje, dokumente. Tako dolgo že, da jim lahko zdaj že rečeva: zelo stare stvari. Imaš odnos do preteklosti. (Vse bolj imava vse več odnosa do preteklosti, kajne? ;-)
Recimo: Sledi en spominek iz tvojega šolskega spisa iz gimnazije, ki si mi ga nedavno poslal iz svojega osebnega arhiva.

In potem zaključek:

Rdeče in modro. Črno na belem.
Fredi, si pomislil, da si ti edini - ne le iz našega razreda, ne le iz naše generacije - a čak i šire - ki je danes član Društva slovenskih pisateljev? (Aja, Šteger je še; potem pa že kar nisem več prepričan, če še kdo.)

Rabiva zaključek?

Takole si mislim:
Ko imaš opravka z mladimi ljudmi, Samo, je fajn pomisliti, da ne veš, kdo so v resnici ti ljudje. Ker so še(le) potencial na poti. Upokojena beograjska igralka Tatjana Bošković je rekla, da je zmeraj mlade kolegice in kolege igralce vikala. Ker so njo vikali profesorji v srednji šoli. /Tudi na kolidžih se menda naslavlja "mister ta in ta"./ Na vi je z mladimi zato, ker se ji zdi tako zelo pomembno, da v mladem človeku vidimo še čisto vse možnosti, priložnosti, vso odprtost za vse, kar še niti slučajno ni in morda kdaj bo.

Fredi ti si.
Fredi, ti si vredi.
Mister Fredi, v bistvu si več kot vredi.

***

Pripis:
Profesorica, ki je intervenirala z rdečim, pa še ekstra!
In Fredi to ve. Med prvimi bo dobila njegovo novo knjigo, sem prepričan. U, kako bo vesela. Jo kar vidim, kako se reži in zmajuje z glavo: "Fridauer ..Fridauer ..."

Se vidimo januarja, februarja na tvoji predstavitvi!

Poštovani Pere,

vozeći se doma razmišlja sam o tebi, Pere - glumcu. A ta vožnja ipak traje dobrih pet sati …
Ne, ne, ne boj se sada, necu napisati svega, što sam mislio na tom putu ;-)

Pišem ti pismo. U stvari pismo o tebi za one, koji prate kazalište. To što u njemu radim sam i nadam se, da će ga pročitati i neko od onih, koji prate tvoje kazališno stvaranje. Prebaci si pismo, molim te, sa nekom translate-aplikacijom. Ipak se ne usudim pisati na hrvatskom jeziku. Može? Hvala na razumijevanju.

Pere sem spoznal leta 2013. Takšnega moškega imena do takrat še nisem poznal. Takrat je ravnokar končal akademijo in se zaposlil v HNK Split. No, in lani sva po desetih letih znova sodelovala, letos pa v par vajah osvežila tisto od lani. Minule dni sem ga gledal na obnovitvenih vajah, potem na predstavi pred publiko in po poti domov razmišljal in se spraševal:
Zakaj mi je igralec Pere Eranović tako všeč?

Da zna vrteti misel, jezik in telo, je jasno. To je stvar tehnike. Zato o tem ne bom pisal. Vsak zidar mora znati vihteti fangl, če hoče ometati zid. Tehnika pač. Brez nje ni nič. Če bi se ometavanja lotil jaz, bi vse padlo na tla. Propadlo bi tako početje. Tudi igralec brez tehnike bi „padel-propadel“; ne bi ga ne slišali, ne razumeli, ne videli.

Pere na odru funkcionira čisto tako, kakor da bi ne stal na odru. Nobene zavore nima pred tistimi nekaj kvadrati, ki se jim reče oder, "daske koje život znače". Tako kot je, ob odru, privat, na pijači, na pavzi …, čisto enako je Pere na odru. Nima težav z ničemer. Nikoli ne vpraša: „Kako pa naj zdaj …, kam naj grem ..., kaj naj naredim ..., kako naj to povem?“
Enostavno - tako kot v življenju - je. In gre in nekaj stori ali reče, kar mu je pač v usta položil dramatik. Potem pa čaka, kaj bo rekel režiser. Proaktiven je, bi se reklo. Ima pobudo. Sam skrbi za svoj lik. Izjemno samostojen je.

Pri tem pa niti slučajno ni egoist. Zna poskrebei za svoj lik in že v naslednjem trenutku da ves čas in prostor ter svojo pozornost partnerjem na odru.

Marsikdaj mu kakšne stvari ne gredo, kakor bi si on sam želel. Vsaj tako se mi zdi; da nekaj ni tako, kot si želi. Ali pa mu ne gre, kot bi si želel jaz - režiser. Pa potem ne potrebuje veliko pojasnjevanj. Čuti, kadar mi kaj ni prav všeč. In kaj naredi? Gre domov in naslednji dan pokaže isti prizor čisto drugače. Eostavno kar stori, kar naredi. Po svoje. Če potem ne rečem nič, ve, da mi je všeč. In nato stvari še bolj dodela in nadgradi. Nenehen izboljševalec je. 


Ko ga gledam, kako počne to, kar pač počne na odru, mi non-stop prihajajo na misel neke nove zamisli. V bistvu me Pere provocira. Pro-vocare: pred - priklicuje to, kar šele bo. Res, buri mojo domišljijo. Inspirira me. Ob njem nenadoma zagledam več, vidim dlje ali globlje. Nekaj drugega, kot sem mislil in videl doma, ko sem bral tekst.

Še kako zna Pere poslušati režiserjeve napotke. Ne pričakuje nekih hudo pametnih razlag in argumentacij. Ko vidi, da nisem ravno navdušen nad tem, kar počne, - se mi zdi -, da mu je to izziv. Občutek imam, da je ves čas poponoma odziven, gibek, prožen in mehek. Pa ne amorfen. Nikakor. Nasprotno; režijski napotek prevede v sosledje konkretnih in ostro izrisanih odrskih-mini-dogodkov.

Ja, mojster detajla je Pere. Vse skupaj je pred publiko tako, kot smo se dogovorili, kot smo vadili, ampak znotraj tega je nešteto drobnarij, ki so pri Pere nenadoma čisto drugačne. Takšne, kot še jih nismo videli, ne vadili, ne o njih govorili. Neverjetno koncizno in diferencirano. Subtilne razlike vpeljuje v svoje igranje. Razlike, ki so neverjento na mestu. Enostavno naredi na odru veliko več, kot sem sposoben misliti, verbalizirati in anticipirati.

Pere je strasten. Na vajo pride včasih utrujen. Naravnost iz kakšnega drugega projekta, ki ga počne vzporedno; kakšna monodrama, glasbeni projekt ali snemanje. Ampak: na vaji je sto odstoten. Ves je tu in kakor da ne obstaja zanj razen zdaj, ta hip, tukaj, na tej vaji, (začasno) čisto nič drugega. Zbran, sfokusiran in neverjetno učinkovit je.

Pa spoh ni „priden igralec“. Ne pride na vajo prvi, ne zna teksta prvi, ne bo debatiral kaj dosti po vaji. Doma ga čakajo otroci. (Oni dan je v kafiču Treće poluvrijeme dal za pijačo; rodil se mu je tretji otrok, hčerka.) Pere enostavno fenomenalno izkorsti čas, ki mu je na voljo.

Pere je borec. Ne bo popuščal. Tudi če na zadnjih vajah nekaj ne gre in nam ne kaže dobro - jutri je nov dan, nov poskus. In bo prišel na vajo in naredil spet nekaj novega. Neumoren pobudodajalec je.

Kolegialen je. Vidim, kako si želi, da bi drugemu na odru šlo dobro. Vidim, kako uživa, ko gleda soigralce in opazi, da je nekdo naredil nekaj sveže in presenetljivo. Če tega ni, gleda v telefon in že kaj dela. Mogoče čečkari po papirju. Vsekakor je indikator: ko ga gledam, kako s strani gleda na oder, vem, da se dogaja nekaj zanimivega. In vice versa.

Pere misli hitro. Asociira bogato. Imaginira z lahkoto. Nikoli ne konča svojega „izdelka“. Nikoli ne odkljuka "opravljeno”. Nikoli ne „odloži dela in skrbi“. Pere je pretočen kot voda. Sploh se ga ne da prijeti. Spolzi ti med prsti. Ampak - kakor tekoča voda - je svež in živ. Zelo živ. Na odru pa gre vedno prav za to - za življenje. Imitatio vitae. Laudatio vitae.

Dragi Pere, ako češ imat nekad volju i vrijeme: rado bi objavio na ovoj svojoj web stranici tvoj „odgovor“:
Kako ti sam gledaš na glumuački posao? Kazališnu umjenost? Kako promišljaš to, što radiš? Što primječuješ o kazalištu danas? Šta te zanima? Šta ne?
Zanimalo bi me. A vjerujem, ne samo mene.

Stoj mi dobro, Pere. 

Vridilo je doči ponovo u Split i pozabaviti se time, svime …

***

No, takole pa me je Pere naskiciral na neki vaji leta 2013.
Sem že moral govoriti kaj dologočasnega, da je raje vzel roko svinčnik in papir …

(Naslovna fotografija: Matko Biljak; drugo pa je štrcnila Nemi, priimek pozabil, pardon, Nemi.)

Spoštovani Jure.

Zadnja dva meseca si se mi velikokrat motal po glavi. Pa ne le kot igralec v vlogi dirigenta. (Resnično zanimivo si s/komponiral tole vlogo; kakor da bi akorde, višaje in nižaje, pavze, trilčke in violinske ključe skupaj skladal. Pa oprosti opisu, saj veš, da nimam pojma o muziki.) 

Dolgo sem razmišljal, ali naj ti tule napišem, kar zdaj bom.
Hkrati sem si želel, in imel pomisleke.
Želel, ker sem čutil jasno željo in ker je to zame zgodba z lepim koncem. Pomišljal, kjer je obenem tudi 'lanski sneg'; koga konec koncev to zanima.

A najpoprej malo konteksta za bralce:

Z Jutretom sva bila nekoč v neki firmi sodelavca. On v vlogi igralca, jaz v vlogi (tudi njegovega) šefa. Ob neki (ne)priliki sva 'zaratila', kot se  reče. Končali smo na delovnem sodišču.
Jaz sem takrat mislil, da je vsega kriv on; on seveda najbrž, da vsega jaz.
Potem se kakopak leta in leta nisva lepo gledala. 
Tako so tekla leta, desetletji; ko sva hodila drug mimo drugega in zmogla kvečjemu kak 'zdravo'.

Zdaj pa pride zame talepši in ključni del zgodbe:

Nekoč sem Jureta gledal v neki predstavi. Sam jo je napisal, v njej tudi igral. Na sebe in na instrument klavir ;-)
Moker je bil. Jaz pa sem nor na mokre igralce. Ko se igralec poti, je običajno v igri dvoje: ali ne zna, ali pa še kako zna. In se da, do mokrega.
Fiziologija ne laže. V grlu nas ne stisne lažno. Nekdo nam ne dvigne pritiska "narejeno". Ne zvrti se nam od višine na trdnih tleh. Utrip srca ne laže; srce še nikoli nikomur ni zatrepetalo ob pogledu na ljubljeno osebo hitreje neiskreno.
In ko sem gledal Juereta v tisti vlogi, sem si zaželel, da bi kdaj kaj skupaj delala.
Ko si pa nekaj (pravega) želim - to opažam že dlje časa -, se mi to uresniči. In glej, res ...

Konec konteksta.

... kmalu se je nepričakovano pokazala priložnost za najino sodelovanje, Jure.
Cincal sem, ali naj te pokličem ali ne.
Želel sem si in hkrati me je bilo strah; da boš rekel 'ne'.
Poslal sem strah v tri krasne, povabil sem te na Ptuj, ti pa si povabilo sprejel.
Ob kavi ob Dravi sva si izrekla, kar sva si, in si segla v roko.

Hvala ti.

Ne le zaradi nedavnega sodelovanja, ki je iz tega sledilo.
Pač pa predvsem zato, da sva si dokazala, da se da iti naprej. Stopiti čez. Obrniti nov list.

No, in ko sem zadnje čase takole razmišljal o tebi in sebi, o nas, naši tržaški skupini, sem pomislil: naši izvoljenci (ne mislim družinski, pač pa narodovi) bi še kako potrebovali po šihtu eno tako amatersko gledališko skupino, v kateri bi morali 'stopiti čez', 'iti naprej', 'obračati zmeraj nov list', če bi hoteli, da bi bi prišli do predstave, za katero bi jim publika ploskala. 
Timski šport ali pa delanje gledališke predstave: to ljudi povezuje. (Tudi petje v zboru, slišim od naših zamejskih Sovencev.)

Na Via della Tessa sem minule tedne čakal na skušnje in za nazaj gledal krvava poročila. Ob tem sem se spomnil Marije, Montessorijeve. Takole je rekla:

Vsi govorijo o miru, vendar se nihče ne izobražuje za mir. V tem svetu se izobražuje za tekmovanje, konkurenca pa je začetek vsake vojne. Ko se bomo izobraževali za sodelovanje in večjo solidarnost, se bomo tisti dan izobraževali za mir.

Nakar sem se spet spomnil nate, kako citiraš Belo Bartoka; da so tekmovanja za konje.

Lepo bodi.
Hvala ti, da si mi dal misliti.
Še dolgo se bom spominjal.

Samo

***
Fotografija: SSG/Luc Quaia

Spoštovani Ivo.

O gledaliških uprizoritvah se piše vse manj. 
Ker si že dovolj časa na svetu, se gotovo spomniš, da so nekoč o vsaki uprizoritvi pisali Delo, Večer in Dnevnik. Najmanj. Potem pa še seveda lokalni časopisi, pa kak specializiran kulutrniški. 
Na portalu Sigledal poskušajo z uredniško premišljeno, strokovno in sistematično kritiko kolikor se pač da "zakrpati" ta manko.

Na Ptuju pa si ti, Ivo, edinstven fenomen: gledalec - redni obiskovalec gledališča, Ivo Ercegović, redno zapišeš svoj pogled na uprizoritev v ptujskem gledališču (nazadnje tukaj.) Zapis objaviš tam, kjer pač to najlažje storiš: na svojem FB zidu.

Kako se mi zdi to enkratno, Ivo!!!

Da nek občan - gledalec, vzame pero in pove, kaj je videl v "svojem gledališču" in kaj si ob tem misli.
Sploh ne vem, ali sem kjerkoli drugje srečal kaj takega.
Seveda: prijatelji, znanci igralcev, nastopajočih ali sodelujočih pri uprizoritvi, radi kliknejo kak lajk in srček in s kakšno enobesedno ali dvobesedno besedno zvezo izrazijo svoje odobravanje ali navdušenje.
Ti pa premisliš in potem napišeš. 
Poveš, kaj razmišljaš o/b uprizoritvi. Postavljaš jo v konekst časa, ki ga živimo. Osvetliš, povežeš, prepleteš, zgneteš.
Kako lepo!

Obstaja strokovna kritika; ti pišeš še eno, "gledalčevo kritiko." Veliko več je  namreč v dovrani zmeraj "nestrokovnjakov" kot strokovnjakov. Zelo pomembno je slišati strokovno kritiko. Slišati "resno gledalčevo kritiko" pa se mi zdi pravi prestiž.

Si predsavljaš, da bi več ljudi pisalo o tem, kar gleda?!
Neprecenljivo - že samo tvoje pisanje, Ivo.

In če sem nekoč rekel, da bom pisal o spominih na prihodnost ptujskega gledališča, si mi ti naravnost podal žogico:

Predstavljajmo si: na spletni strani gledališča bo nekoč "zid", kjer si bo vsak gledalec, ki bo to želel, naredil svoj profil. Potem pa bolj ali manj kontinuirano pisal o predstavah, ki jih bo gledal.
Nekašna javna "spominska knjiga" gledaliških uprizoritev ptujskega gledališča bo nastala z leti.
Blagor gledališču, ki bo imelo takšno publiko.

Noro.
Noro fajn, kar počneš, Ivo.
Klobuk dol!

Če bi bil jaz teatrolog, bi resno raziskal fenomen "gledalčeve kritike". Nisem prepričan, da bi lahko na planetu Zemlja našel veliko takšnih pojavov. V Sloveniji vsekakor česa takega ne poznam.
Upam, dragi Ivo, da boš še dolgo pisal o uprizoritvah ptujskega gledališča.

Ker s tem gledališče mesta zares živi s svojmi meščani. Še po aplavzu. Še v javnosti ponujenem razmisleku o videnem. 
Za to pri javnih zavodih gre; za to pri teatru gre: mišljen je, da bi bil skupnostni fenomen.

Zaključujem s citatom nemške gledališke ustvarjalke Julie Wissert:

Naša publika ni konzument, ampak partner in akter. Naš ansambel ni masa, s katero se igrajo režiserji, ampak je umetniško pomemben. In mi kot gledališče, ne oddajamo v mesto, ampak smo v najboljšem primeru resonančni prostor. 

Lepo te pozdravljam,

Samo

Dragi Gregor,

ja, vztrajati, lepo si povedal. To si mislim tudi sam: vztrajati pri tistem, kar mi je (ti je, nam je) pomembno. Vedno lahko kaj naredim, in to, kar lahko, bom. In to po moje, po svoje, po naše. (Kakor pravi lik Daniel Dareus - Jure Ivanušič - v naši igri.)

Lepo se imam z vami. Veliko se dogaja, zelo zelo veliko. Ko bom velik in bom imel formalno možnost, bom uvedel popremierske skušnje. Po petih, desetih ponovitvah; da znova sedemo, vidimo – hladnih glav – kaj se dogaja na druženju s publiko, koliko nas stvar zanima še naprej, po premierskem aplavzu, šampanjcu, rožah, ovacijah, ha, ha, ha. Ne, resno: zdi se mi, da bi se po premieri dalo še enkrat začeti delati.
O, si še mentor? V Gledališču Koper? Poveš kaj o tem? Kako je to, kako ti/vam gre, kaj počnete? Kakšni so cilji, nameni? (Saj veš, tudi sam nekaj malega učim, pa me vedno zanima, kako to počnete drugi.)

Ti, a sta se to z Mirel oni večer dogovorila? Sem mislil, da imamo samo »švedski večer domačih dobrot in napevov«, potem si pa ti prinesel še prleško ajdovo pogačo. Res res dobro jo znaš narediti, bravo. Te je mama naučila? (Včasih se mi zdi kakšna prleška ajdova tako suha. Tvoja pa je bila 'njami'.) Še dobro, da je imel danes _{12. 10. 2023} Romeo rojstni dan in smo lahko imeli na sporedu ponovitev tvoje kuhinje ...

Gregor, zdaj ti pa dam mir. Če ti bo, odpiši. Če ti bo uspelo, dodaj fotografijo. S tem si vabljen, da imaš zadnjo besedo v najinem dopisovanju. Hvala, da si sprejel povabilo! p/Tuj-p/tuj-/ptuj na premieri,
Samo

***

Dober večer, Samo,

veliko iztočnic si dal za zaključek, pa naj grem lepo po vrsti.

Danes, 18.10., tri dni pred premiero, se še posebej dogaja.
Res je, veliko se dogaja na odru, za odrom, okrog odra. Zelo sem vesel, da sem spet na odru. Po FM izkušnji, ki me je, očitno, kar konkretno zaznamovala, v pozitivnem smislu, doživljam oder in vse dinamike, povezane z njim, še posebej intenzivno. Hkrati me nov način »bivanja« na odru predvsem zabava, budi mojo kreativnost. Ti praviš temu, da se ideje lahko rodijo samo z mirom. Jaz dodajam - s sproščenim telesom. Kar pa ne pomeni togega, pasivnega telesa, temveč polno telo, ki pravilno, organsko diha in podaja svojo zgodbo, izžareva svojo energijo. Seveda, vključeno v proces nastanka odrske zgodbe. Mogoče bi temu lahko rekli prezenca?
Ideja popremierskih skušenj se mi zdi zanimiva. In hkrati kreativna. Telo je vsak trenutek drugačno, drugače vibrira na današnji skušnji ali predstavi, jutri bo spet drugačno. Če uspeš zaznat te drobne spremembe in VEDNO omogočiti telesu, da diha in biva, kot fiziologija zahteva, si na dobri poti do širokega spektra kreativnosti. Zgodbe se vedno znova prepletajo na nov, drugačen, in predvsem svež, pristen način. To si pa želim(o), mar ne? Jaz že.

Po premieri pa se ponovno vračam bolj na pedagoške tirnice.
Ja, še vedno sem v gledališču Koper kot zunanji pedagog osnovnošolske gledališke skupine. Vodim tudi srednješolsko gledališko skupino v okviru CMK (Center mladih Koper), v Trstu v Hangar teatri pa imam dve odrasli skupini. Odvisno od starosti in dinamike skupine prilagajam svoje »programe« poučevanja.
Pri osnovnošolcih je to poligon za veliko socialnih in drugih kompetenc, ki jim bodo v življenju prav prišle, pa četudi ne bodo vsi igralci. (Še sreča, kam bi pa šli?)
S srednješolci se že bolj temeljito ukvarjamo z vprašanji, ki so povezani z gledališčem, ki je zelo širok pojem. Spogledujemo se z mislijo, da bi se mogoče udeležili JUVENTAFEST-a, mednarodnega festivala srednješolskega gledališča, ki že več kot 10 let poteka v Sarajevu.
Pri odraslih v Trstu (poučujem tudi v italijanščini ) pa imam eno skupino, ki je bolj na začetku, a je cilj končna produkcija.
Se pravi, večina komponent gledališča, spoznati in tudi kaj usvojiti. Druga skupina je bolj laboratorij, a hkrati je cilj končna predstava. Vsem je skupno, da imajo radi gledališče, kar me neizmerno veseli. Seveda, vsak na svoj način, a ravno v tem je čar - opazovati, kako dojemajo in usvajajo vrline odrskega izraza. Hkrati poskušam pri vseh vpeljevat elemente FM. In moram priznati, da je doslej zelo uspešno, saj so vaje, treningu zelo produktivni.
Evo, to so stalne skupine, ki jih vodim. Potem so pa še druge, bolj projektne, a o tem mogoče kdaj drugič.

Za konec pa še o prleški ajdovi pogači. Zadnjič se z M. nisva nič dogovorila, sam sem nekaj ponedeljkovih juter razvajal svoje odrske gledališke kolege. Tako je bilo tudi dotični ponedeljek. A ker smo imeli kratko pavzo, nismo uspeli že dopoldne pojesti pogače, zato se je potem vse skupaj znašlo na mizi pod večer.
Pogačo me je naučila narediti teta, mamina sestra, pri kateri smo kot otroci na kmetiji preživljali poletne počitnice. Pridno smo delali, zato smo si tudi zaslužili pravo kmečko kosilo, kjer se je na mizi velikokrat pojavila ajdova pogača. Ko sem teto vprašal za recept, je rekla, da je to čisto »ajnfoh«. Preprosto. A sem vseeno vzel svinčnik in papir. Na receptu je bilo veliko zaznamkov »po občutku«. Ko sem jo prvič sam naredil, sem res ugotovil, da je priprava prleške ajdove pogače čisto »ajnfoh«. Zdaj pa že variiram v pripravi in nadevih, ker sem rad kreativen tudi v kuhinji.

Za konec pa še ena zanimivost, če mogoče še ne veš.
Po prleško se tej pogači reče »hajdinska pogača«. In ker si s Hajdine, v premislek. Hajdina je namreč ajda. Ajda naredi, če se za drevesom kadi (slovenski pregovor). Tole sem izbrskal na spletu. Pomeni, da je vse v življenju odvisno od tega, ali v pravem trenutku narediš pravo stvar. Se kar strinjam.
Hvala, Samo, za vabilo. Z veseljem sem poklepetal s tabo. Mogoče pa še kdaj.

Merda, merda, merda za premiero.

G

- - -

Avtor fotografije: Jernej Čampelj; iz cikla "Mi smo kultura"

"Tekmovanja so za konje in ne za umetnike,"

citira Jure Ivanušič v naši igri Belo Bartoka, ki so ga v Ameriki v nekem intervjuju spraševali, kdo je boljši komponist, on ali nek drugi glasbenik.
Zelo fajn se mi zdi, Dušan in Tomaž, da sta uvedla tole "stojalo z umetnino meseca", na kateri razstavita izdelke dijak/ov-inj. Zelo zelo fajn, saj sta ga zastavila popolnoma ne-tekmovalno in zgolj 'izpostavljevalno'.

Zakaj se mi zdi to pomembno?

Zato, da mladi ustvarjalec dobi čim prej povratno informacijo. Ne le od svojega učitelja, ampak tudi učencev-sošolcev, dijakov ostalih letnikov, konec koncev tudi drugih učiteljev ter čistilk, hišnika, knjižničarke, tajnice, pedagoginje ... varnostnika zaradi mene. Mogoče kak starš, ko zavije na govorilno uro, pogleda; mogoče poštar, ko prinese pošto in gre mimo, vrže oko gor ... mogoče imamo kašne goste na šoli ... in vsi ti lahko vidijo trenutni rezulat procesa učenja. Učenčev vmesni izid v štiriltenem razvoju mladega ustvarjalca.

Najpomembnejši je tu seveda prvi: mladi ustvarjalec.
V šoli je vedno sam samo še na poti. Na varni poti, kjer lahko preskuša, poskuša, se moti, meče v koš, se spotika ... Šola je varno okolje, vata, ki je bo nekoč definitvno konec. Šola je mehko, toplo, varno gnezdo. Sicer obstajajo številčne ocene, (amapak v našem primeru niso bistvene in zato o njih morda kdaj drugič.)

Izpostavljena umetnina meseca postavi na ogled tisto, kar se učitelju zdi, da štrli iz poprečja. Imam prav?
Proces učenja ustvarjanja ni linearen. Je stopicanje; začasno tičanje v zataknjnosti, pa kak velik korak naprej, pa že takoj potem spet zdrs, da te glava peče, pa meseci, ko se ne zgodi (navidezno) nič in tako dalje. Nekaj mlademu človeku v nekem trenutku 'gre', drugo ne. V nečem se najde bolj in drugje manj. Učitelj pa na ogled postavi tisto, kar je doro in  iz-postavitve vredno. (Kajti to, kar je doboro, to se da razvijati ... do sijajnosti.)

Zakaj se mi vajino izpostavljanje zdi dobro?
Predstavljam si, da bo še dodatna motivacija učencu/ki, za zgled drugim, za razmislek, za samorefleksijo.
Zakaj je učitelj izbral prav to? In ne nekaj drugega?
Kaj je na tem takega, da je izpostavitve vredno? Kaj mi pove učiteljev izbor?
Če se kaj od tega vpraša učenec in/ali njegovi sošolci, je to zelo zelo veliko. Ogromno po moje.

Sam pri pouku igre iz-postavim včasih tudi koga, ki naredi nekaj totalno narabe in slabo. Zakaj? Ker je za vse fantastičen primer, prikaz in dokaz tega, kar delamo. Hrbtna stran tega, kar bi želeli. Zato, ker se bo iz tega "totalno narobe poskusa" naučil ogromno. Vsekakor veliko več, kot če bi nekaj naredil na pol, približno, tako-tako, da gres stvar pač mimo in da je že enkrat konec.

Zato se mi zdi resnično super, da sta uvedla tole 'umetnino meseca'!
Z vesljem jo pogledam. Se ustavim in se sprašujem: Le kaj ravnokar delajo pri pouku? Kaj je tema? Kaj je trenutna "učna snov"? Kaj so učni cilji in smotri ;-)
Stvari v procesu izobraževanja oz. poučevanja mladega ustvarjalca so po mojem mnenju namreč primerljive; tako v slikarstvu, kot pri gledališču, filmu ipd. Problemi so, bi rekel, podobni. Dileme slične.

Včasih me kar ima, da bi se vpisal v vašo/našo umetniško gimnazijo! Res, Estera, Dušan, Tomaž, čisto resno mislim. Ko gledam in berem ter od strani spoznavam svet likovne umetnosti, vidim namreč toliko vzporednic z gledališčem.

In da ne boste mislili, da se z mislijo, da bi se vpisal kdaj v gimnazijo - smer likovna, hecam, povem:
izvrstna hrvaška pisateljica Ivana Šojat, (njen roman Emet sem pred leti režiral v HNK Osijek, ravnokar pa vidim, da je izdala novo knjigo Po zidovima crtam dreveća/Po zidovih rišem drevesa), se je vpisala na faks, na umetnostno zgodovino! Ne, ne, ni še v tretjem življenjskem obdobju, še je v službi, ampak iz osebnega zanimanja je vpisala kunstgešihte. In če lahko gre Ivana na faks, zakaj ne bi mogel jaz v srednjo šolo?

Mogoče pa se bom v penziji, če bom opravil sprejemne oz. preskus nadarjenosti, vpisal na vašo smer. 
Če mi bo šola dovolila hoditi samo na strokovne predmete. Ne bom potreboval ocen, ne bom rabil potrdila o vpisu (mel bom cenejši bus kot peznioner); res pa je, da starši ne bodo mogli več priti v šolo; zato bom priden, obljubim.

Super ste, drage kolegice in kolegi učitelji! Veselim se vsega, kar še pride na naši gimnaziji z umetniškim razredom in vas lepo pozdravljam,

Samo, učitelj

In seveda predvsem: čestitam, Dunja, da je prof. ta mesec izpostavil tvojo sliko! (Šele pri drugem gledanju sem opazil, da je srce v bistvu 3D.)

***
Pripips:
Tale zapis je bil mišljen za nedavni dan učiteljev, ampak nekako nisem prišel do tega, da ga izpišem. Krivo je bilo delo na drugem ustvarjališču.

Dragi Gregor,

danes _{(21. 9. 2023)} si me pa presenetil s tistim vprašanjem po vaji! Če ti zamerim, ker si … Ljubi bog!
Prav te dni sem razmišljal: Gledam naše četrtošolce, maturante; takrat, ko sem te spoznal, si bil ti maturant. V Hotelu Ormož smo se srečali. (A hotel še dela?) In sploh: v vseh teh letih - tolikokrat sva pa že sodelovala, da veš, da ne prenesem dolgo, da ne bi bleknil. No, se pa ljudje tudi spreminjamo; drži. In nikoli ne moreš vedeti, kam se je kdo spremenil.

Sem mislil, da bi naredil s teboj en tak kakor klasičen intervju, po vseh teh letih, za tole mojo »spominsko knjigo zdajev«. Pa sem zdaj pomislil: kaj ko bi si dopisovala? In nekoč, ko bova mislila oba, da je to to, to objaviva? Si za?

***

Dragi Samo,

vse se zgodi z namenom, takšno je moje prepričanje. Da sem te presenetil, me samo radosti, saj rad presenečam in sem presenečen. Tvoja pobuda po dopisovanju me prijetno vznemirja, saj me je doletela v obdobju, ko "resetiram" svoje življenje. Dogodki, situacije, ljudje, srečanja... Že tako sem rad zajemal življenje z veliko žlico. Zdaj pa še toliko bolj. Impulz v telesu mi je sporočal, da naj raje preverim, če so moji "posegi" pravilno sprejeti. In očitno so. Očitno sem potreboval potrditev, čeprav mi je, recimo ji intuicija, rekla, da je vse v redu. Zaupati lastnim občutkom, intuiciji, je veščina, je učenje. Tudi to je zdaj del mojega učenja, kjer neskončno uživam.

O ja, ne bom pozabil srečanja v hotelu Ormož, kjer si mi ponudil vlogo DEBELEGA. V trenutku, ko sem se kot maturant začel pripravljati za sprejemne na AGRFT. Ufff, to bi bilo materiala za roman. Ali vsaj zbirko črtic. Hotel v Ormožu ne dela, že dolgo ne. Kaj več ne vem, saj se je dobršen del moje ormoške zgodbe zaključil. A na obzorju so že novi, drugačni ormoški izzivi. Naključje? Ne verjamem. Za prvič več kot dovolj. Zdaj pa moram na vajo, na novo potovanje. Pri lekarni poberem še Tino in Primoža, pa v Trst. Se tipkava.
GregorG

***

Dragi Gregor,

fino! Sem vesel, da si sprejel povabilo. Ne vem sicer, kaj bo iz tega ratalo, ampak, s svojim »da« si mi dal poriv, zagon. Torej: dajva se presenetiti. Pa pač bo, kar bo.

V bistvu sem včeraj pomisil: konec skušnje, pa se raz/letimo vsak po svoje ... Se spomniš, kako smo ure in ure na Ptuju čepeli v Orfeju ali v onem lokalu prej, ali še prej, tam na vogalu, kjer je bila jugobanka, in se pogovarjali, kaj bomo in česa ne bomo in kako bi mi to in kako mi ne bi? Seveda, časi so drugi; skrbi takrat nismo imeli drugih, kot pač hoditi v šolo.

Resetiraš se, praviš. Pa to je krasno slišati. Se ti zdi, da slutiš v svojem igralskem poklicu nek »prej« in »zdaj, potem«, ki prihaja? Bi me zanimalo, če lahko kaj o tem rečeš. Če ne, ni problema, jasno. Tudi sam vidim, da me letos ta Kakor v nebesih zanima drugače kot lani. Neverjetno. Ne bi si mislil. Sem mislil, da bom prišel in pač v par tednih dokončal - malo "pogrel", kar smo lani »zamrznili«. Hecno. Zdaj pa se mi zdi, da uživam še bolj. Mogoče pa je to tudi neke vrste reset, recimo sprotni. Kaj pa vem.
Grem zdaj počasi tudi jaz na skušnjo. Se vidiva.

***

Dragi Samo,

Ja, ja, ja, je že več kot 30 let. Čas beži, hiti, a se tudi ustavi. Še posebej v zanimivih trenutkih različnih srečanj, kreacij, doživetij. Čeprav se veliko dogaja in imaš občutek, da ti kaj uhaja, so prav posebni dogodki v življenju, ki te še posebej zaznamujejo.

Nekaj takega se nam je dogajalo, ko smo zatojevci ponovno postavljali profesionalno gledališče na Ptuju. Seveda smo bili soborci, pionirji, »fajterji«, a kot že omenjeno je to zame pomenilo zelo zdravo osnovo, temelj za delo v gledališču. Odnos do dela, še posebej pa odnos do vseh vpletenih v delo. So-delovanje, timsko delo, so-odvisnost, vzajemnost. In hkrati velika odgovornost, ki smo jo nosili zelo suvereno, saj smo bili tam drug za drugega. Na različnih nivojih. To vem zdaj, takrat sem bil pa »samo« navdušen, da delamo teater, da se gremo umetnost. Še posebej zdaj doživljam ta FLOW, ki mora biti prisoten, če hočemo rasti, če želimo ustvarjati, če želimo polno živeti na odru v fikciji in tudi izven njega.

Dajva objavit, sem za. Pa še kakšno nadaljevanje, saj materiala je še veliko.

Pevske so bile produktivne, počasi deroče srake postajamo spevni slavčki. Vaja dela mojstra, sraka postane slavček. :-)

Pa je že oktober. Jutri bi moj oče praznoval 78 let. Kako je bil, je in bo ponosen na svojega sina. Imeti takšnega očeta je privilegij, ki ga je nujno negovati ali se ga vsaj zavedati.

Nedelja bo hitro mimo, jutri nas čakajo pevske. Bom pomislil nate, brez skrbi.

Naj bo prijetno.

GregorG

p.s.: Bova naredila kakšen selfie na vajah za slikovno prilogo zapisa.

***

Dragi Gregor,

hvala za fotko.
Ph ... zdaj, ko se vaje intenzivirajo, sploh ne vem več, o čem se naj še pogovarjava, ha, ha, ha.

Ne, res: po eni strani ne bi rad preveč pisal o našem delu v SSG, saj ne želim "delati reklame", po drugi strani pa sem vse bolj v nekakšnem tunelu, kjer vidim samo še točko, kjer se vsak od vas druži z njimi, za katere to počnemo: z ljudmi, z občinstvom, s publiko.

Kako pa se počuti igralec dva dobra tedna pred premiero _(4.10.2023)? Ali še bolje: ti, kako se počutiš ti, Gregor?
(In kje si našel to ulico za ozadje selfija? Sem najprej mislil, da si se slikal v oni ozki ulici na grad na Ptuju?)

Pozdravljen, Ignac.

Pred časom sva na FB na kratko poklepetala.
Pa sem napisal, da te bom ob priliki povabil v gledališče.
Zdaj prihaja ta priložnost.
V petek, 1. decembra zvečer, si na Ptuju? Če ja - vabljen na predstavo Čudež.
Jaz nabavim vstopnice, ti mi samo potrdiš, pa se bova končno spoznala tudi v živo.

Komentar za ostale bralce; za malo konteksta: Ignac je pogosto komentiral kakšne moje zapise na FB. Ko sem npr. pisal o umetnosti, je imel zmeraj kaj povedati; vse pa najprej z nekakšnim disklejmerjem, češ, "jaz sem samo šlosar". 
Pa sva se nekoč zaklepetala na temo umetnosti in šlosarije; ker sem pomalem nevede že zmeraj bil - in sem z leti vse bolj - pepričan, da je umetnost v svojem bistvu neelitistična. Tako kot bogec, ki ni samo za pametne, izobražene, bogate, priviligirane, diplomirane, dobro situirane. ('Anci' bi rekli naši zamejski Slovenci v Italiji. Kar pa sploh - tale 'anci' - ta hip ne znam prevesti.)

Kot veš, Ignac, se srečanja s teboj veselim že nekaj let. Odkar vem, da si sin človeka, ki je bil moj "nadozrnik", še bolj.

Ignačevo oče, Ignac, je bil član sveta zavoda, ko sem bil zaposlen v ptujskem gledališču.

Tvoj ata je spraševal pametne reči. Na sejah je bil tiho; samo poslušal je, potem pa na koncu prijavil vprašanje, ki je bilo neredko tudi neudobno, točno. V svet zavoda ga je imenovalo mesto, mestni svet (se mi zdi). Ata se je šel lokalne politike nekaj let, je tako? Ne vem, v kateri stranki je bil - niti ni važno - mislim pa, da je delal na železnici, imam prav?

Hočem ti reči: tvoj oče je imel bistra vprašanja. Ne zmeraj lahka za odgovoriti, ampak nekega "mutenja" ni maral. Hotel je razumeti in ko je razumel, je imel svoje stališče. Ni "se delal pametnega", ni pa si pusitil "ribariti v kalnem". Bi rekel, da je imel nos za "mutibariče".
Zdi se mi, da sva se na nek način prav dobro razumela. Prihajal je na predstave - ne le na seje sveta zavoda - in zmeraj sem imel, povem po pravici, tudi malo rešpekta pred njim. Preden je dvigni roko, je hotel vedeti stvari v nulo, razumeti, zakaj nekaj ja in nekaj ne.
Saj ne, da bi bil moj namen "mutil", ampak, vedel sem, da hoče reči bobu bob in pr/iti stvari do dna. To dno, bistvo, pa je v gledališkem cirkusu včasih težko artikulirati. (Ali pa vsaj jaz tega nisem znal zmeraj najboljše.)

In glej: res, včasih v tvojih FB pripombah, Ignac, zaslišim tvojega očeta, Ignaca!

Kakorkoli: če boš 1. 12. lahko sprejel povabilo, super.
Po predstavi bova šla na pir (ali šrpicar), potem se nama bodo verjetno pridružili še vsi trije igralci.
Jaša, kolikor ga poznam, bo naročil kar lepo liter (radenske), Tina bo potem dala še za eno rundo (iste), Primož, ki bo pa vozil, pa ne bo pil. Ker drugače kao bi.
Ampak, verjemi, fajn bo.
Najprej bomo z igralci deset minut razpravljali, kako je bilo nocoj in kako ni bilo; kako je bilo drugače kot zadnjič, ko smo bili na Ptuj, in kako je bilo nedavno v Hrastniku in prej - že drugič - v Kopru in tako nazaj. Po moje ti ne bo čisto neznimivo. Lahko boš videl, kako mi švasamo naše konštrukcije in preverjamo vare med prizori in statiko ter natezno trdnost uprizoritve.

Tako.
Vesel bom, res vesel, če boš mel čas. 
Če boš prišel s svojo gospo, povej, je dobrodošla seveda tudi ona. 

Ignac, po moje bi bilo tvojemu fotru všeč, če bi vedel, da sva se spoznala in šla na špricar.

Lepo bodi,

Samo

Draga Pia.

Verjetno se ti je pred dnevi pošteno kolcalo. Naj ti povem, zakaj.

V prvem gimnazijskem razredu (kjer vsake kvatre učim) smo se predstavljali. Vsak je povedal, kako je dobil svoje ime.
In nek deklič reče: "Moja mamica je gledala Petelinji zajtrk in igralka ji je bila tako všeč, da mi je dala ime po njej."

Eto, to sem ti hotel povedati.
Seveda bi to lahko povedal tudi "na zasebno", ampak sem namenoma javno. Zakaj?
Zato:

Dijaki bodo še večkrat v dveh letih, ko se bom družil z njimi, poslušali o tem, kakšno velikansko moč ima umetnost. In po letošnji "Pii" se mi ne bo treba več zmišljevati primerov in dokazovati in razlagati, kako to mislim, da ima umetnost velikansko moč.
Vsem bo za vedno kristalno jasno, kako zelo močno se je morala neki gledalki vtisniti v spomin vloga, ki si jo igrala. Tako zelo, da je nekoga, ki ga bo imela najraje, vse svoje življenje, lastnega otroka, poimenovala po tebi.
Za vse življenje je dobil nekdo svoje ime zaradi filmske/igralske umetnosti; vse življenje ga bo nosil; nekdo bo z imenom to, kar bo, celo življenje zaradi tebe, Pia. Zaradi filmske umetnosti. Zaradi Petelinjega zajtka in tvoje "Bronje".

Ta tvoj, še bolje vajin primer, draga Pia - ena in druga - je najboljši primer iz resničnega življenja, kako lahko učinkuje umetnost na človeka.
Oplazijo nas filmi, oplazijo nas dobre knjige, oplazijo nas slike, pesmi, skladbe ... uprizoritve in še marsikaj, čemur pravimo umetnost. Nekatera nas ne le oplazi; tudi ožge, opeče, okuži za zmeraj.

Dijake bom dve leti spodbujal, da naj se kar lepo pre/pustijo oplaziti. Poeziji pri slovenščini, slikam pri likovni in umetnostni, filmu, gibu, glasbi ...
Naj skušajo opaziti, kako jih bo tisto nekaj - ko jih bo in vem, da jih v nekem trenutku zares bo - oplazilo za na dolgi rok. Mogoče zaradi tega svojim otrokom nekoč ne bodo ravno dali imen kot so Gertruda, Guernica, Bolero, Valjhun ... ali magari Pišti. Lahko pa, da jih bo umetnost za zmeraj zaznamovala; na že kak način, ki ga sam ta hip niti slutiti ne znam.

Lepo bodi, Pia. In vse dobro.

Samo

***

Pripips:

Tole pisemce bi lahko bilo naslovljeno tudi takole:
Dragi Nac ... Zato ker Ignac včasih pove, da si ob tem, kar napišem o umetnosti, on, "samo šlosar", zaželi, da bi slišal še kaj.
Ali pa:
Dragi Kean Reeves ... Zato ker je dejansko v razredu fant, Piin sošolec, z imenom Neo. Ime ima po liku iz filma Matrica, ki je bil  tako zelo všeč njegovemu očetu (in ga je igral Kean Reeves).

Eto, dragi moji, tako je to, z umetnstjo in njeno ne/potrebnostjo.

"Umetnost lahko reši svet," je menda pred kratkim nekje zapisala izjemna ptujska bibliotekarka in pravljičarka Lilijana Klemenčič.
O tem bo treba še kdaj kaj reči.

---

Fotografija: Sandra Požun; Pia Zemljič v vlogi Popo Martin, Drama SNG Maribor, 2002; Nicky Silver: Debeluhi v krilcih.