Globalni Iphone je od včeraj nastavljiv v slovenščini. Končno.
Večraj je bil tudi dan bralne značke v Sloveniji. Lokalno.
Ko sem lani, predlani poleti štrcnil zgornjo fotografijo, sem pomislil, momentalno:
Še bo slovenski jezik živ jezik. Še. Če bomo brali, lepo slovenščino; in zanjo tudi ne dovolili, da bi zaradi AI izumrli lektorji, uredniki itd. 
Ko sem gledal obložene police, mi je švisnilo skozi glavo še to: Naj ne živi čovek samo od kruha.

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).

Pred dnevi sem predajal v Vitanju, v Centru vesoljskih tehnologij Herman Potočnik Noordung.

Herman Potočnik Noordung je leta 1928 napisal knjigo Problem vožnje po vesolju.

Mogoče bi, če bi se vozil zadnje čase z menoj dnevno na relacijo Ptuj-Ljubljana-Ptuj, leta 2024 napisal knjigo
Problem vožnje po slovenskih avtocestah.

Ker tudi Gojc poroča o njih. Pa se vozi z one, nasprotne strani.

Nekoč poleti sem se sredi dne vračal iz Sobote.
Nekje ob cesti sem pri neki hiši s kotičkom očesa zagledal zgornji štant. Odpeljal sem se mimo.

Po par sto metrih sem ustavil in obrnil. Zanimalo me je, kaj sem to opazil. In zakaj. Vrnil sem se, sparkiral v bližni.
Nikogar ni bilo nikjer. Očitno so se vsi skrili pred pasjo vročino. Še pes - v kotu zgoraj desno - je bil samo za vzorec.

Na improvizirani stojnici so bile razstavljene zapestnice. In škatlica za denar. Kot v Avstriji. Kjer sem kot otrok privič videl, da lahko kupiš časopis tako, da ga kar vzameš in vržeš v škatlico šilinge.

Izbral sem svojo zapestnico. Pravzaprav sem jo zbiral dolgo. Predlogo. Namerno dolgo. Zato, da bi morda prišla iz hiše mlada oblikovalka nakita - podjetnica. Ne vem, zakaj sem bil prepričan, da gre za deklico. 

Prostovoljno sem se ustavil, prostovoljno sem izbral, prostovoljno sem prispeval, kot me je vabil napis na dekličinem "reklamnem plakatu".

Nikogar ni bilo doma, bi rekel.
Zapestnico sem dal na roko, denar v blagajno na podstavku in nadaljeval proti Ptuju. Kak dan kasneje sem napisal tale članek, ter v njem napovedal, da bom nekoč morda pisal o zapestnici.

Medtem je minilo kar nekaj časa.

Pred dnevi se je začela šola. 
Neskončno bi me zanimalo, za kaj se bo izšolala tale deklica čez 15, 20 let. Kaj bo počela?
Nekoč sem sanjaril o longitudinalni raziskavi, trajajoči 20, 25 let, ki bi pokazala, ali obstaja pozitivna korelacija med konzumiranjem kulturnih dobrin in mnogimi drugimi rečmi. Prepričan sem, da obstaja. To bi pokazale tudi številke. No, mogoče pa se kdaj kje sproži.
Kakor mogoče ta deklica nekoč postane oblikovalka. Recimo. Nakita. Denimo. Ali morda modna oblikovalka. Ali ..., ali ...

Krasno bi bilo, če bi jo nekoč lahko spoznal in zvedel, kam jo je poneslo v življenju. 
Mogoče bo pa podjetnica. Uspešna podjetnica. Mogoče celo v bližnji Avstriji.

Najbrž nikoli ne bom vedel, saj še za kraj, kjer sem naredil fotografijo, ne vem. Nekje s Slovenskih goricah je bilo; nedaleč od izvoza, kjer sem zavil z avtoceste proti Ptuju.

Ogromo presedim v avtu, preveč. Še najraje v tišini, brez radia. Takrat, ko vozim in ne delam nič, naredim še največ (razmislekov).

Za uprizoritev PIVO (v nastajanju) - trenutno se nahaja v fazi burnega vretja - smo kupovali invalidski voziček.

Na parih straneh sem iskal primeren voziček in se spraševal po razlikah, lastnostih, velikostih.

Gospod Boris Šmigoc iz Nove Rehe Ptuj mi je dal vse podatke: o različnih tipih, vrstah, namembnosti.

Všeč mi je bilo, kako celovito mi je postregel z informacijami. Hitro, takoj odzivno, temeljito.

Zato smo se dločili, da bomo voziček kupili pri njem.

Potem pa: direktor Boris nam je voziček donatorsko poklonil.
Kmalu bo odigral zaključni prizor v našem PIVU!

Iskrena hvala, Boris.
Vidimo se na premieri.

za Pivo/varje zapisal
Samo

Nedavno je akademski slikar in gimnazijski profesor Dušan Fišer v vzhodnem stopu ptujskega gradu v okviru Dnevov poezije in vina 2024 s plesno skupnostjo Gea in glasbenico Muzičarka pripravil glasbeno-pesniško-plesni dogodek z naslovom: Telo svetlobe in njena mrtva senca. 

Neskončno pomembno se mi zdi, da lahko dijaki vidijo svojega učitelja predmeta, ki je praktične narave, v akciji.

Ne zato, da bi ga kopirali.
(Pa tudi to ne bi bilo nič narobe. Vajeniško obdobje je bilo nekoč obdobje obveznega kopipejstanja mojstra.)
Pač pa zato, da vidijo, kako vse to, o čemer predava profesor v šoli, o čemer poučuje, o čemer se pogovarja z dijaki, kako to potem nekoč, dejansko "deluje" v resničnem življenju. Vse to ali del tega. Kako se njegovi razmisleki odražajo v njegovem ustvarjanju.

Dober učenec, dober opazovalec in premišljevalec o tem, česar se uči (zdaj mislim konkretno na dijake umetniške smeri ptujske gimnazije), bo izzvan. 
Lahko bo razmišljal, kaj vse se mu mora še zgoditi, kaj vse mora še doživeti, znati, prebrati, premisliti, preskusiti ..., da bo lahko nekoč, - tako kot zdaj njegov profesor - suvereno nastopil pred občinstvom. S sliko, performansom ali s čemerkoli že.

Neverjetno, kakšne priložnosti in možnosti imajo ptujski dijaki!

Kajti še en likovnik, Tomaž Plavec, je prav tako prakticirajoči profesor. (In tudi Tomaž je bil na Dušanovem dogodku.)
Kako lepo je to videti. Da se kolegi podpirajo, spremljajo, kaj kdo počne, zanimajo eden za drugega in za njihovo "sceno".
Tudi to tovarištvo v umetniškem snovanju bo opazil senzibilen dijak, mladi, bodoči ustvarjalec.

Nakar se bodo pri pouku o tem, kar so videli, lahko pogovarjali.
V čem je "point", kaj ustvarjalca žene, da nekaj naredi, kako sam to umešča v svoj čas in prostor, kaj ima ustvarjalec sam povedati o svojem umetniškem delu in kako so nastop doživeli gledalci, kakšen se je njim zdel "sprejem" pri publiki itd. itd.

Eno je pogovarjati se o tem, kar preberejo dijaki v knjigah in na spletu; drugo o tem, kar doživijo v živo na razstavah, v galerijah, v razstaviščih in na takšnih dogodkih, kot je ga je pripravil Dušan Fišer.

Oboje - eno in drugo, informacija iz knjige, s spleta, iz učilnice in nato lastna izkušnja iz doživetja v živo - je del učnega procesa. Idelana komplementarnost. Če je pa avtor dogodka še "moj učitelj", je izhodišč za nadaljnje ustvarjanje in učenje resnično veliko. Nimajo vsi vedno te možnosti - prepleta obojega.

Skratka: imenitno, Dušan, da te dijaki lahko vidijo v akciji! Želim ti/vam ustvarjalno novo šolsko leto.

***

Pa še en sicer bolj bogi posnetek Dušanove instalacije.

Reklama

V rdečem vozičku bo Jamnikov Jaša. Igral bo Gojčevega sina.

Potem ga bomo skozi zgodbo gledali, kako fant rase.
Že zelo zgodaj v šoli kaže talent za ... (menda ne smem povedati).
Nakar tam nekje v osemdesetih letih postane seveda upornik. Ne brez razloga, kot boste videli. Sluša ploće in morda svira rock. 
Jaši bo v predstavi ime Peterček.

No, potem pa se Peter zaljubi ... in tudi sam postane oče. V vozičku, v katerem ga je nekoč vozil oče, zdaj on vozi svojega sina.

PIVO je zgodba o očetu in sinu. In času.
In letih, desetletjih. Od zibelke do ... doma za upokojence.
Cela viYugasta zgodba, ki se konča "danes". C'est la vie.

Zgodba v štihu rahle nostalgije, romantike analognih časov in pod čvrsto taktirko zahtevnega očeta - teniškega trenerja, ki sina zagrizeno forsira in si želi, da bi sin nekoč postal slaven športist. Kot Dragan Džajić recimo.

Sedemkrat sem delal z Gojcem (pravi iskalna mašina), z Jašo delam drugič.
Prvič (pri projektu Čudež) sem imel kar nemalo treme. Jaša je vendarle režiser in ... kako zdaj, režiser, režirati režiserja?
Pa se je kmalu izkazalo, da zna Jaša absolutno dobro narediti mejo, začasno pozabiti na režiserja in se preleviti v vlogo res fajn sodelavca - igralca.

***

V zgodbi PIVO mora Peterček za domačo nalogo napisati spis "Moja mama".
Kako naj piše o svoji mami, če pa nima mame?
Tovarišica učiteljica mu reče, da naj vpraša očeta.
Peterček to tudi stori.
Kaj se iz tega rodi, boste videli v predstavi.

Kmalu v vašem kinu!
(Tako je pisalo nekoč, ko smo bili deca, v kinu Ptuj, na začetku, med reklamami. Po obveznih Filmskih novostih seveda. Zdaj Tadej (Toš) pove, da naj ne jemo kokic in izklopimo mobilne telefone.)

Torej:
Kmalu na vašem odru: PIVO, z Gojcem in Jašo. Lahko si prinesete tudi pivo ...

(PR-ovka Sara T.: A zveni to vsaj malo kot reklama?)

Reklama

Pripeljal sem mu voziček.
Kupil sem ga od nekega gospoda v Celju. Njegova žena je zdaj stara 41 let in vsa ta leta je čuvala voziček, v katerem jo je vozila mama. Krasno očuvala.
Gojc bo voziček potreboval za svojega sina (v neki novi gledališki zgodbi).
Ne da bi se dogovarjala, se je Gojc lepo barvno uskladil za prevzem svojega bodočega odrskega rekvizita.

Nadaljujemo delo na novem gledališkem projektu PIVO, hrvaškega avtorja Mira Gavrana. (Želja št. 1 iz tega spiska se mi že uresničuje.)
(Ker uprizoritev delamo pri zasebnem producentu, jo bom - brez zamere - tu in tam tudi reklamiral. V kotu zgoraj bo pisalo "reklama", da boste lahko članek - reklamo preskočili.)

O tem, kdo bo v tem vozičku, pa prihodnjič.

Aja: Gojc igra očeta, fotra, neposrednega proizvajalca, samohranilca.
Sin se mu rodi v 60-ih letih pretekega stoletja; ko je foter še študent na DIF-u; mama po porodu odide, k angelčkom. Tako oče pove to sinku.

Kaj ima s tem PIVO?

Kdaj prihodnjič.

S septembrom grem znova "čisto na svoje".

Prva umetniška/gledališka generacija gimnazijcev je junija maturirala.
Program Gledališka smer na Gimnaziji Ptuj je vzpostavljen. Idjeje, ki so bile nekoč na papirju, so zdaj del življenja mladih dijakinj in dijakov. Štiriletni učni načrt za predmet Dramska igra in govor je zaživel v praksi.
En velik del moje motivacije, zakaj sem bil štiri leta gimnazijski učitelj, je s tem izpet.

Učit sem šel pravzaprav iz prepleta treh razlogov.

Prvi.
Gledališka smer, ki jo je pridobil/pripeljal/izboril/osnoval ... ravnatelj Boštjan Šeruga, se mi je zdela največja pridobitev na področju kulture na Ptuju v zadnjega četrt stoletja. In obenem dolgoročno, potencialno najpomembnejša!
Prepričan sem, da so nekdanji pedagogi in ravnatelji (B. Bezeljak, M. Mijačević, M. Fridl, M. Puklavec, M. Centrih ...) bili prezadovoljni, da je Ptuj dobil umetniško šolo, o kateri so razmišljali gotovo že tudi sami. (Albin Lugarič, dam roko v ogenj, bi se kot otrok veselil take smeri!) In ja, zdelo se mi je, da če bom šel učit, bom po svojih zmožnostih nadaljeval njihovo neprecenljivo delo, (ki je vplivalo tudi name), in s tem prispeval k povezovanju preteklosti s prihodnostjo.

Druga motivacija je bila želja: oblikovati vsebino predmeta metodično in didaktično tako, da bodo dijaki zanesljivo rasli in da bodo vsakega pol leta na odru* bolj suvereni. Svoj razvoj naj pokažejo in "dokažejo" - sebi in drugim - v obliki Pokuka v pouk v mestnem gledališču. S sodelavko, režiserko Ajdo Valc, sva veliko debatirala, kaj in kako delati, da bi bil srednješolski pouk dramske igre kakovosten. Takšen, da bi se vpisal v tako smer tudi sam (če bi takrat, leta 1980, obstjala). Ali poslal vanjo sina, (če bi ga to zanimalo). Menim, da sva z Ajdo našla smiselno pot skozi štiri letnike, to je osem polletij, osem Pokukov v pouk.

Tretja motivacija je bila pa takrat - leta 2018 ali 2019, ko sva se z ravnateljem začela pogovarjati o gledališki smeri - naslednja.
Mislil sem si:
Samo, leta 2024 boš (znova) kandidiral za šefa v MGP. Če ti uspe, boš zintegriral šolo in gledališče.
Kako? Tako, da boš dijakom 4. letnika dal poklicnega režiserja, kostumografa, scenografa, lektorja ... in pripravili bodo pravo uprizoritev znotraj pravega gledališča. Dijaki bodo s tem pridobili ogromno izkušenj, MGP pa nekakšen "mladinski oder". Vadili bodo v obnovljeni Stari steklarski, premiera bo v MGP, po teoretično znanje bodo pa hodili v Gimnazijo. 
Trikotnik gimnazija - gledališče - mesto (beri: teorija - praksa -  skupnost) bo sklenjen. Prizdevanja mnogih osmišljena.
Odlične glasebenike, likovnike, pevce, pisce - in teh na šoli ne manjka! - boš vključil v predstavo zaključnega letnika. Pisali bodo vsebine za gledališke liste, fotografirali, naredili plakat, snovali kostume, video promocijo za svojo predstavo na družbenih omrežjih. Najbolj goreči mladi igralci se bodo morda vklučili še v druge produckije MGP; kot statisti ali celo v manjših vlogah itd. (Kmalu se je pokazalo, da ima Gimnazija izjemno talentirano mlado dramtičarko, Tjašo. Mislil sem si: Tjašin tekst Purgatorium je zrel za na poklicni oder!, to bomo takoj igrali v MGP s profi zasedbo. (Še več: sošolka Marija, profesorica na gimnaziji v Kamniku, mi je pred leti poslala en super tekst njihovega gimnazijca; pa sem pomisil: MGP bo imel "sekcijo" bodiMGP - bodoči dramatiki na odru MGP; Ptuj bo zmeraj odprta vseslovenska "krstilnica" novih, mladih, prihajajočih dramatikov. To ima smisel, sem si misli.)

Sem si mislil.

Letos pozimi sem namreč na razpisu za direktorja gledališča (znova) popušil, kot se reče.
In tako ta integracija gledališke gimnazije in mestnega gledališča ostaja izziv za ... - naj zračunam - leto 2029, ko bo mesto znova iskalo šefa gledališča. (Je pa še ena možnost: da nenadoma čudežno in obilno obogatim.)

Do takrat pa bom Samo-zaposlen-v-svojem-zavodu Novi Zato. Sam sem ravnatelj in učenec. In učitelj.
Šef/delodajalec in zaposleni/delojemalec hkrati.
Sem sam svoj sindikalist in sam svoj predsednik uprave. Sam upravljam s sabo.

Pred več kot tridesetimi leti je bil moj prvi zaposlitveni status prav to: svobodni umetnik.
Kot kaže - in informativni izračun ZPIZ-a kaže prav prav to - se lahko začnem počasi spogledovati s penzijo.

Do takrat bom pa še kaj:
- upam in si želim -  zrežiral,
- upam in si želim - napisal in ja, ker sem vsa ta delovna leta občasno hodil tudi v različne razrede,
- upam in si želim - predaval.

Predajal drugim tistega nekaj znanja, ki se ga je nabralo v 35 letih.
Tisti, ki so bili na mojih predavanjih, pravijo, da menda počnem to precej okej.

Teme mojih predavanj-predajanj bodo:

• Top nastop ali potop. Kako nastopati bolj sproščeno, učinkovito in prepričljivo. Mogoče celo tako zelo, da pri tem uživaš.
  
  
• Ideje! Ideje! Brez novih idej ne bi bilo razvoja. In če počnemo stvari vedno isto, je res glupo pričakovati drugačne, boljše rezultate. Tako opevana dodana vrednost je v inovacijah. Za inovacije pa potrebuješ nove ideje. Za nove ideje pa znanje, kako do njih (ali pa čakanje, da ti bo mogoče nekoč padel picek z neba.)
  
  
• Jasno izražanje/komuniciranje. Pisno, ustno in neverbalno! Kako govoriti, pisati in ravnati tako, da nas bodo drugi pravilno razumeli? Vsakdanje sporazumevanje je žal prepogosto vir nesporazumov.
  Komuniciranje je veščina. Kot recimo ... pokanje z bičem. Če smo dobri - kot markovški pokači recimo - je to užitek gledati in poslušati. Če nismo, lahko pošteno žvajznemo sami sebe ali druge okoli sebe. To pa ni fajn; ne prvo, ne drugo.
  O komunikaciji lahko poslušamo (predavanje), poskušamo (izkustvena delavanica), treniramo, vadimo, se pripravljamo na svoj nastop. Individualno ali v skupini.

***

Oktobra (1. in 3., linka spodaj) me laho pridete - in to zastonj - poslušat v Mladinski kulturni center v Mariboru. (No, v bistvu vas bo častil MKC Maribor. Predavanje bo za vas zastonj, glede na dosedanje izkušnje pa ne zaman.)

Na sporedu bosta dve delavnici: Top nastop in Ideje, ideje.
Ne bomo ravno gnetli gline in ne slikali na svilo ali steklo. Bo pa prav tako praktično, ker bomo gnetli naše misli in slikali naše prihodnje izzive.

Če ste pomislili, da bi vam kaj od zgoraj naštetega prišlo kdaj prav - v službi, vaši ekip ali vaši deci za šolo (ker eno je znati, drugo pa znati to tudi pokazati), če ste pred pomembnim nastopom, če vas kaj od zgoraj opisanega nagovori - sem tu: samo.strelec@gmail.com.

Pridem s tole oranžno škatlo na naslovni sliki. V njej imam različna orodja. Pokažem vam, kako se jih uporablja in vam jih na koncu predam v trajno last in radostno rabo.
Saj veste: glupo bi bilo lotiti se recimo popravljanja pipe z, na primer, šiviljskim metrom.
Orodja so kjuč(na)!

P.s.:

Če želiš podrobnejši opis delavnic: piši mi in ti pošljem pdf z opisom delavnice, ki te zanima. E: samo.strelec@gmail.com

- - - - - - - - - - - - - - - - - -

*: "Ves svet je oder ...," je zapisal William Shakespeare, in "Wir alle spielen Theater" sociolog Erwing Goffman, ter "Življenje kot igra" dr. Wayne W. Dyer. Življenje na odru je koncentrat običajnega življenja in zato so zakonitosti odra prenesljive nazaj v naš vsakdan.

V romanu Mladićev mladič nastopa tudi Mišo.
Ne vem več, na kateri strani. In če sploh (če sem do konca iskren).

Ko smo se v vojski pogovarjali, iz katere socialistične republike je kdo, je rekel, da je iz republike Dubrovnik.
Mišo je bil mitraljezec. Kot Jožko iz Vočje Drage, Lubljančan Dušan Smole, pa Ramo iz BiH, pa Kruno iz Socialistične republike Hrvaške.

Potem sva se z Mišom "zgubila".
Ko sem prvič delal v Splitu, pa sem ugotovil, da živi in dela zdaj prav tam. Nekoč sem bil na trajektu s Hvara za Split in po telefonu sva se zgovarjala, kje se dobiva v Splitu, pa mi je rekel: "Saj te vidim, stojiš poleg čnega pasata, ravnokar spremljam vaš trajekt." Mišo je pomorski častnik. Dela v kontroli plovbe. 

Lani me je povabil v Cavtat. Tam oddaja apartma. Idealen kraj (tudi) za pisanje. Meštrovićev mavzolej ladjarske rodbine Radić (se mi zdi) je čista inspiracija. Britof okoli njega s pogledom na morje pa popolna kontemplacija. 

Letos se nisva uspela ujeti. Mišo je bil na godišnjem odmoru, letal med Dubrovnikom in Šibenikom, sam pa sem bil v Splitu le par dni ... In tako sem mu knjigo pustil kar pri vratarju v gledališču.

Sem se pa nenačrtovano ujel z Valentino Turcu, ki je tam ravnokar delala nov balet (Madame Bovary) in kolegico-režiserko Nenni Delmestre, ki je režirala nekoč "pri meni", ko sem služboval v Mariboru.

Republikanec Mišo se bo zdaj mučil s slovenščino. Naj se kar.
Nekoč mu bo prišla prav, ko bo obiskal sorodnika v Mariboru.

Včeraj sem srečal Slavico (Pečerko), ki me je vprašala: "Samo, kdaj zdaj gremo na vlak za Bitolo? Zdravko in jaz čakava."
Tudi bratranec Davorin se je že "prijavil". Nisem vedel, da si je zmeraj želel igrati kitaro; no, pa jo bo lahko vzel zraven in bomo kakšno zapeli, on bo pa zabrenkal.

Bomo, Slavica, bomo. Mladi smo. Bomo. Najeli bomo vlak SŽ in šli od Ptuja do Bitole. Mogoče bo ex predsednik Pahor v funkciji odposlanca za Balkan naš vođa puta. Boš ti poročala s terena?