Z Barbaro sodelujem prvič,
z Mojco delam drugič,
z Jašo tretjič,
z Mirom pa četrtič (ne, on ne bo na odru, zato ga ni na sliki).

Pripravljamo igro SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če se občinstvo ne bo smejalo, nam bo ratalo.
Če pa se bo, bomo pa rekli, da gre za komedijo.
Tako da: obsojeni smo na uspeh ;-)

(Produkcija DM, za videt pa od septembra naprej v vašem kinu ;-)

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)
11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

Množica je čudna stvar. V preteklosti se jo je dalo opazovati le redko, toda odkar obstajajo množični mediji, kot so radio, televizija in internet, se je to spremenilo. Da bi pojasnili, kakšne so značilnosti množice (ne točno določene množice!), je morda koristno primerjati množico (to pomeni idealni tip specifične oblike socialne enote) z organizacijo (prav tako njen idealni tip).

Kvaliteta organizacije je v tem, da ji uspeva s pomočjo pravil komunikacije, ki vladajo v njej, dovolj dobro usklajevati vedenje sto, tisoč, celo sto tisoč avtonomno delujočih ljudi, da se skupaj opravi naloge, ki jih nobeden od udeležencev ne bi mogel opraviti sam. Za to je potrebno, da različni člani opravljajo različne delne naloge, deloma v neposrednem usklajevanju z drugimi, deloma pa samostojno in avtonomno. Ne da bi se na tem mestu podrobneje ukvarjali z modeli organizacijske teorije, lahko na splošno ugotovimo, da racionalnost organizacije izhaja iz tega, da številni ljudje, ki vsak zase izvajajo različno (!) vedenje, koordinirajo svoje vedenje.

Tudi v množici veliko ljudi usklajuje svoje vedenje, tudi tu lahko gre za sto, tisoče, sto tisoče, celo milijone avtonomnih ljudi. Ampak – in to je bistvena razlika v primerjavi z organizacijo – ti številni ljudje kažejo enako (!) vedenje. To pomeni, da se množica v principu obnaša kot posameznik, le da je to obnašanje pomnoženo, kar pomeni, da veliko ljudi to počne usklajeno (na primer vsi tečejo v isto smer, vsi navijajo, vsi prodajajo svoje delnice itd.).

Množice nastanejo le pod karakterističnimi pogoji, ki so relativno malo verjetni in se redko pojavijo spontano in nenačrtovano. Preprost primer značilnosti množic lahko opazimo na polnem stadionu med nogometno tekmo. Schalke 04 igra proti Borussiji Dortmund. Pred začetkom tekme publika tvori enotno množico, ko vsi skupaj koordinirajo svoje vedenje z množičnim valovanjem: Vsak gledalec opazuje svoje sosede in se vključi v skupno ustvarjeno valovanje, ki nastane tako, da vsak – kmalu po svojem sosedu – vstane, dvigne roke in se spet usede. To je samoorganizirano sodelovanje mnogih, kot ga kažejo tudi roji (ampak na tak način ni mogoče organizirati kompleksnih procesov sodelovanja, ki so potrebni, da bi, na primer, izdelali ra . Ko se tekma začne in obe ekipi igrata dovolj dobro, da poskrbita za napetost, se masa La Ola razdeli na dva ločena bloka, to je dve masi, ki kažeta različno vedenje.

Vsakič, ko navijači Schalkeja kolektivno ne morejo več ostati na sedežih in začnejo navijati, navijači Borussie postanejo nenavadno tihi in molčeči. In če Borussia doseže vodilni gol (lahko bi bilo tudi obratno, zato pa je napeto), navijači Borussije dvignejo roke in začnejo proslavljati: zbor tisočih pevcev, ki ne potrebujejo nobenega dirigenta ...

Pogoji, ki so potrebni za sprožitev takšnih množičnih procesov, so v normalnem družbenem vsakdanu redki in večinoma vezani na posebna prizorišča, kot so stadion, gledališče, cerkev, mošeja ali kak drug tempelj. Na teh prizoriščih je že sama arhitektura zgrajena tako, da je pozornost gledalcev usmerjena na isti fokus. Razporeditev sedežev na stadionu ali v gledališču, pa tudi klopi v cerkvi, usmerja pogled občinstva na igrišče, oder, oltar, torej na kraj dogajanja, ki je s tem že nedvoumno izpostavljen kot pomemben. Če vsi opazovalci gledajo isto, obstaja določena verjetnost, da bodo lahko videli iste dogodke. In če je tamkajšnje dogajanje za gledalce dovolj zanimivo in povezano s karakterističnimi čustvi, potem množica gledalcev doživlja enaka ali podobna čustva.

S tem je narejen prvi – in bistven – korak za nastanek množice. Kajti pot od občutka do dejanja – od možganskega debla do mišic – je namreč kratka. Kot kot pri predoru skozi Alpe se da naporno vzpenjanje in spuščanje po možganih in njihovih serpentinah in ovinkih skrajšati, tako da so izpolnjeni pogoji za hitro in kolektivno delovanje. Vključeni posamezniki čutijo podobno, in če delujejo pod vplivom čustev – instinktivno in sledeč svojim impulzom –, se zgodi, da vsi počnejo enako: na primer pojejo: »Oh, kako je to lepo!«, ali linčajo domnevnega posiljevalca. Za to zadnje sicer ni potreben stadion, potrebna pa je učinkovita uprizoritev, saj brez usmerjanja pozornosti ne gre – kar očitno lahko lahko uspe tudi brez odra ali oltarja.

Z vidika individualne psihologije je privlačnost postati del množice, pa naj bo to na stadionu, v cerkvi ali na demonstraciji, v oceanski izkušnji, ki lastne meje raztopi v večji enoti (kot pri kopanju v vodi, topli kot človeško telo). Doživimo, da smo postali del nečesa, kar je večje od nas samih. To je hkrati fascinantno in zastrašujoče, privlačno in odbijajoče, saj sodelujemo, ampak nimamo nobenega nadzora nad dogajanjem in zato (navidezno) tudi ne nosimo odgovornosti za to, kar se počne kolektivno. Verjetno ni kraja in časa, kjer bi lahko občutili pripadnost močneje in bolj impresivno kot med plavanjem v razburjeni množici …

Takšne množice nastanejo spontano največkrat kot panika, na primer kadar se na istem mestu že tako ali tako zbere veliko ljudi – na Love Parade, v diskoteki, na zabavi po osvojenem prvenstvu ipd. – in nenadoma in nepričakovano preti nevarnost. Takrat poskušajo individualno pobegniti vsi, vsi se zgrinjajo proti izhodu, postane tesno, nekateri ljudje padejo, poteptajo jih do smrti ... Stampedo, kot pri paniki bežeče črede goveda, kot pri borznem zlomu, ko vsi poskušajo rešiti zadnje ostanke svojega premoženja …

V nasprotju z organizacijami množic ne moremo obravnavati kot inteligentne oblike družbenega reda. Povejmo jasno: o inteligenci roja tu ne more biti govora (razen če v oddaji »Milijonar« zastavimo vprašanje občinstvu – vendar tu ne gre za inteligenco, ampak za razpršeno znanje); ravno nasprotno, množice so neumne. Ampak – toda ampak – prav to je razlog, zakaj morate zavestno in ciljno izkoristiti dinamiko nastajanja množic za Vaše namene.

Zato morate Vi in Vaša ekipa načrtovati in organizirati množice, kot se je to v preteklosti dogajalo na nacističnih shodih in kot se danes še vedno uspešno izvaja na cerkvenih ali strankarskih shodih.

Na prvem mestu je treba omeniti – nekoliko konzervativno, a kljub temu ne zanemarljivo – zborovanja na trgih in govore pred ljudstvom. Predstavljajo dobro priložnost za trening, kjer lahko v živo in neposredno izkusite, katere formulacije, argumenti in šale najbolje odzvanjajo pri Vašem občinstvu. Mimogrede: kopel v množici ima vedno tudi funkcijo vrelca mladosti. Tu in tam si ga morate privoščiti, da ne pozabite, zakaj si prizadevate; predvsem pa, če bi imeli (upajmo redke) napade dvoma vase, ki se jim na dolgi rok verjetno ne bo dalo v celoti izogniti.

Takšni nastopi so že v starem Rimu odločali o moči ljudskih tribunov in tudi ameriški predsedniški kandidati so imeli dobre izkušnje z govori na polnih stadionih. Stari Rim je bil sicer majhno mestece, v katerem je bilo z dobrim javnim nastopom mogoče doseči velik del politično odločilnega prebivalstva – tisti, ki niso bili prisotni, pa so o tem izvedeli prek tihe propagande od ust do ust. Danes televizija nadomešča živo propagando in ima veliko večji vpliv na oblikovanje javnega mnenja, kot bi ga lahko imela kakršna koli ustna propaganda. Paradoksalno je: na enkrat lahko pritegnete pozornost sto tisoč, celo milijonov gledalcev ali poslušalcev, in kljub temu širokemu zalivalnemu učinku v optimalnem primeru pritegnete in/ali očarate vsakega poslušalca ali gledalca posebej. Čeprav se ta odnos zdi nekoliko enostranski, Vam odpira velike možnosti vpliva. Če boste dovolj dobri, boste postali nekakšna zvezda stalnica, okoli katere krožijo neštete zvezde in zvezdice, ki so čustveno povezane z Vami.

Ko sta bila v Nemčiji na voljo zgolj en ali dva televizijska programa – davno tega –, je bila možnost doseči čim več ljudi hkrati, seveda precej večja kot danes, ko raznovrstnost programov vodi do razdrobljenosti občinstva. Toda kar zadeva čustveno usklajevanje in s tem povezano kolektivno pripravljenost za ukrepanje, v principu ni nujno, da vsi naslovniki prejmejo Vaša sporočila hkrati. Če njihov učinek traja dlje kot trenutek in ostane dolgoročen, ni problem, če si vsakdo Vaš video ogleda ob drugem času na internetu, prek streama ali podcasta, kot tweet ali na Facebooku, Instagramu, Whats Appu, WeChatu ali kateri koli drugi platformi. Oltar ali oder je nadomestil hashtag, pozornost vseh je usmerjena na Vas.

Čeprav morate izkoristiti vsako priložnost, ki Vam jo ponujajo mainstream mediji, da predstavite sebe in svoja stališča, se ne smete zanašati na etablirane medije, ki bi radi delovali, kot da so resni, saj boste sicer postali od njih odvisni. Nekoč, ko so radio, televizija in časopisi še imeli monopol nad razširjenjem novic, se njim in njihovi omejeni samovolji glede izbire novic – napihovanju poposameznih dogodkov oziroma njihovemu popolnemu prikrivanju – ni bilo mogoče izogniti. Danes je to drugače, saj so družbeni mediji demokratizirali proizvodnjo in distribucijo informacij. Če vam uspe pridobiti tisoče ali celo milijone sledilcev, potem ne potrebujete mainstream novinarjev, ki lezejo v kakršne koli telesne odprtine (to pomeni: ne potrebujete njihovih ust): sami prevzamete obveščanja svoje skupnosti. S sugestivnim jezikom, skrbno izbranimi metaforami in zgodbami, ki jih piripovedujte, Vi usmerjate to virtualno množico. Čeprav ni stalno zbrana na kakšnem trgu, je pripravljena na akcijo in jo lahko kadarkoli aktivirate. Najkasneje ob naslednjih volitvah lahko Vi izkoristite njeno nestrpnost in jo skupaj popeljete do volilnih skrinjic.

Napredek »umetne inteligence« z njenimi visoko razvitimi algoritmi Vam omogoča, da na doslej nepredstavljiv način negujete osebni odnos z vsakim posameznim članom te virtualne množice: vsakemu lahko pošljete sporočila, ki so prilagojena njemu in njegovemu svetovnemu nazoru, njegovemu sistemu vrednot. In tega sploh ni treba storiti sami, saj lahko zdaj vse to avtomatizirano opravijo boti, virtualni sodržavljani in lažni oboževalci ...

Ohranjanje množic pri življenju je tehnični problem, ker so čustva, potrebna za njihovo oblikovanje, kratkotrajna. Jeza, strah, panika ipd. izginejo, če jih vedno znova ne osvežujemo in oživljamo. Tako kot pri kaminu, ki ugasne, če mu občasno ne dodate polena, morate poskrbeti, da čustva, ki jih lahko izkoristite za svoje namene, ne ugasnejo.

Morate – kar je s pomočjo novih medijev enostavno uresničiti – nenehno dobavljati strelivo v boju proti sovražniku, da Vaši privrženci nikoli ne pomislijo, da ni razloga za skrb in da lahko mirno spijo; morate jih čustveno napolniti, to pomeni, da morate neprestano, najbolje vsak dan, pošiljati nova, vznemirljiva sporočila svojim privržencem, tweet za tweetom, dan za dnem. V nasprotnem primeru boste izgubili njihovo pozornost in integracija množice, ki omogoča kolektivno delovanje, bo preteklost. Iz močne množice se bo spet razvila jamrajoča množica posameznikov, ki bodo frustrirani godrnjali, namesto da bi skupaj spremenili svet.

Da bi sebi in širši javnosti dokazali sposobnost svojih podpornikov za ukrepanje, bi morali od časa do časa – priložnosti je na pretek – organizirati spontane demonstracije nezadovoljnih. Organizacija spontanih dogodkov funkcionira prav tako najlažje s pomočjo pametnih telefonov. Nenavadna akcija tu, zasedba javne zgradbe tam, demonstracije več tisoč ljudi, na katere se protestniki zgrinjajo iz vseh koncev države, na nekem tretjem mestu.

Lahko se igrate tudi z uporabo nasilja: če občasno zagori begunsko naselje ali policijska postaja, se zažge nekaj luksuznih limuzin, razbijejo se izložbe trgovin in odnese zaslone, to ustvari potrebno pozornost in napetost ter neprijeten občutek trajne družbene krize, ki Vaše ljudi drži na nogah. V zraku je sprememba in lahko jo vohate, zaradi v višave švigajočih plamenov.

Ampak nasilje ni sredstvo, s katerim lahko prevzamete oblast, glede tega si ne delajte iluzij. Danes to deluje v najboljšem primeru še v kakšni banana-republiki, ne pa v modernih zahodnih državah. Če namreč prevzame nadvlado nasilje na ulicah, bo državna oblast aktivno posredovala, se sklicevala na svoj monopol nad nasiljem in z oborožitvijo zatrla vsakršen odpor. To danes ne deluje niti v Franciji, kjer nostalgičen spomin na slavo francoske revolucije kot kulturna dediščina ohranja upanje na nasilni prevrat. Na koncu vsi jokajo, pa ne le zaradi uporabljenih količin solzivca.

Zato v nobenem primeru ne smete postavljati pod vprašaj državinega monopola nad nasiljem. Konec koncev boste sami želeli, ko boste nekoč prišli na vrh države, uporabiti državno nasilje, da bi zavarovali svojo oblast. Zato ste lahko zadovoljni, če občasni izbruhi nasilja povečajo splošno negotovost in sprožajo pozive po »močnem človeku« (= Vas), vendar ne smete resno staviti na nasilje kot model za uspeh. Izkušnje kažejo, da nasilja ne morete nadzorovati, kar pomeni, da bi najverjetneje izgubili nadzor nad dogajanjem in – kot bi sam hudič hotel – bi Vas požrla zver, ki ste jo sami zbudili. Vaša strategija mora biti: S pomočjo in s priznavanjem formalnih pravil demokratične države pridem na oblast, nato pa ta pravila uporabim, da jih spremenim na tak način, da mi bodo zagotavljala oblast za vedno.

Se nadaljuje:

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje!

(Sugestije)

Besede so podcenjene. Večina ljudi misli, da označujejo stvari ali dejstva, tako kot to počnejo nalepke na steklenicah. Dejansko v nekaterih primerih to tudi često počnejo, vendar je to bolj stranski učinek, ki je z uporabo besed lahko povezan (ni pa nujno). Dejansko z njimi dosežemo čarobne efekte. Govorjenje ima učinek, ob katerem čarovnikovi triki zbledijo, saj ne učinkuje le z iluzijami in prevarami, ampak (za razliko od čarovnika na odru) dejansko ustvarja nove družbene stvarnosti. Ko na matičnem uradu dve osebi na vprašanje, ali želita postati mož in žena, odgovorita z »da«, se s tem spremeni njun status in identiteta. To ima dalekosežne posledice – od pričakovanj, ki jih imata vsak do sebe in drug do drugega, prek pričakovanj do njiju s strani ljudi, ki ju obkrožajo, vse do spremenjenih pričakovanj finančne uprave glede plačevanja njunih davkov ...

Govorjenje je oblika dejanja. Besede lahko tolažijo in pomirjajo, lahko pa tudi ranijo ali užalijo, ustvarjajo in izražajo ljubezen in sovraštvo. Ni treba uporabljati zob, da bi bili ostri, in ne rok, da bi ljubkovali, to lahko počnemo tudi z besedami.

V javni komunikaciji so besede in stavki, pisni in govorjeni teksti tisti, ki odločajo o zmagi ali porazu stranke ali kandidata. Na trgih in zborovanjih se glasno govori, v pogovornih oddajah se bojuje z besedami, v družbenih medijih pa se razlivajo poplave besed, ki bi precej zaudarjale, če zmožnosti interneta za prenašanje čutnih zaznav ne bi bile tako bedne.

Če Vi hočete priti na vrh politične hierarhije, morate uporabljati jezik strateško. Za to morate poznati nekaj značilnosti verbalne komunikacije, ki vam bodo dale potrebna znanja in veščine.

Najprej se morate zavedati, da je jezik vedno – tudi v matematiki in logiki – sestavljen iz metafor. Te prenašajo podobe, ki pri poslušalcih vzbujajo asociacije, kar pomeni, da sprožajo značilne predstave ter tipična čustva in miselne procese. Ti psihični procesi lahko Vašim ciljem koristijo ali jih ovirajo. Vsaka beseda ima sugestivni učinek in te sugestije so lahko grobe in očitne ali pa subtilne, elegantne in prikrite. Če poveste neposredno, odkrito in brez ovinkov, kar resnično mislite, prisilite – če to želite ali ne – svoje poslušalce, da se zavestno odločijo, ali se strinjajo z Vami ali Vam nasprotujejo. Kjer se na glas reče »ja«, se lahko potiho reče ali misli tudi »ne«. Povsem drugačna je situacija, če so Vaša sporočila implicitna in se s pomočjo jezikovnih podob, ki jih uporabljate, prenašajo kot tihotapska roba. Te prikrite sugestije ne pridejo v zavest Vaših poslušalcev neposredno, ampak – kot lahko potrdijo izkušeni hipnotizerji – razvijejo svoj trajen učinek nezavedno. Na ta način lahko elegantno zaobidete morebitne plitvine in čeri lastne argumentacije in se izognete brodolomu. Krmar - kritično mišljenje vaših poslušalcev, spi in ne sliši budilke. Nobeden od Vaših naslovnikov se ne zaveda, s katerimi tihimi predpostavkami o svetu (na skrivaj) usmerjate njegov pogled na svet, to se pravi risanje njegovega notranjega zemljevida.

Ni treba posebej poudarjati, da morate izbrati metafore, ki ustrezajo zgodbam, ki jih pripovedujete, in poudarjajo Vašo sliko sveta prijatelj-sovražnik, na katero prisegate. Zato ne smete pozornosti usmerjati le na dogodke in dogajanja, ki potrjujejo Vaše trditve, ampak morate poleg tega sugerirati razlage in ocene, ki zbujajo močna čustva in odločno ukrepanje predstavljajo kot edino možno alternativo.

To se da dobro ponazoriti na primeru tako imenovane »begunske krize« leta 2015 (že metafora: kriza se v medicini imenuje čas ali fizično stanje bolnika, v katerem se odloča, ali bo nadaljnji razvoj potekal v smeri smrti ali življenja) in javne razprave, ki je sledila v naslednjih letih.

Ko so se meje Nemčije odprle za begunce iz vojnih območij Sirije, ki so tavali po Evropi, so nekateri ambiciozni politiki – precej spretno (klobuk dol!) – to označili kot »povabilo« tem ljudem. Vabila se običajno izrečejo, če je človek pripravljen nekoga radodarno gostiti in se veseli prijetnega obiska („kultura dobrodošlice“). Razlog za sprejem teh, po Evropi tavajočih ljudi, torej ni njihova stiska doma, ampak se motivi za njihov prihod nahajajo pri tistih, ki jih vabijo. Tujci, ljudje, ki izgledajo drugače in mislijo in čutijo drugače, so povabljeni k »nam« domov, ne da bi »nas« vprašali, pri tujcih pa nikoli ne veš, kaj bodo storili, ko bodo enkrat tu. Predvsem pa ne veš, ali bodo kdaj hišo zapustili.

Nekoliko drugače je z implicitnim pripisovanjem odgovornosti za sprejem beguncev, če ne govorimo o »povabilu«, ampak o »azilnem turizmu«. Le-ta se premakne s sprejemnika, ki vabi, na tistega, ki pride, če metaforično uvedemo logiko potovanj za zabavo. To nas čustveno razbremeni odgovornosti za trpljenje soljudi in legitimizira, ko vseh turistov ne želimo sprejeti v "svojo" državo.

Ko govorimo o »begunskem valu«, se zdi to bolj grozeče in povezano z drugimi občutki. Najprej so bili to »begunski vali«, ki so se nato spremenili v »begunske tokove«, ki so nazadnje prerasli v »poplave beguncev«, ki so že spet zadobile razsežnosti »begunskega cunamija«. Povodnji, tako kot druge naravne nesreče, predstavljajo vdor nekontrolirane sile v sicer predvidljivo vsakdanje življenje. Poleg tega metafora vode sugerira tudi specifično dinamiko, naraščanje povodnji. To sproža, kot vsaka grozeča izguba nadzora, strah (»Voda je tako močna, da je niti najmočnejši človek ne more zadržati«). Poplave so močne, aktivne in zlonamerne, zato se je težko braniti pred nevarnostmi, ki so povezane z njimi. Treba je – to je implicitna logika, iz katere izhajajo posledice za ukrepanje – postati aktiven in »graditi jezove« (močne in pasivne, apak dobre), da se lahko nekako upremo moči poplav. Teh pregrad se ne sme porušiti, sicer bo prišlo do »preplavljenja« celotne države in »uničenja« vsega, kar nam je ljubo in dragoceno.

Od zdaj naprej politično razpravo določa metaforika razmejevanja in nihče več ne sprašuje, ali ta res ustreza opazovanim pojavom in ali selitev milijonov ljudi sledi podobni vzročnosti kot prenos energije med molekulami vode. Posamezniki, ki so se odpravili na pot v Evropo, so potihem postali deindividualizirani in depersonalizirani, postali so kapljice v morju, ki jih ni mogoče razlikovati med seboj, ki jih ni mogoče prešteti in ki ne štejejo. Zato nikomur ni treba zapravljati svoje empatije in sočutja za te kapljice.

Ta metaforika poplav je slikovita in silovita, ker posredno prenaša sporočilo, ki ga želite posredovati. Begunci – vsak posameznik in vsi skupaj – so potihem prepoznani kot zunanja sila; tisti znotraj države, ki so pa pripravljeni storiti kaj za te ljudi, pa so izpostavljeni kot notranji sovražniki, ki z odprtjem »zapornic« ogrožajo varnost vseh. Zaradi skupnega dobra se je treba boriti proti njim, saj so izdajalci domovine in naroda.

Idealno je, če za Vašo stvar najdete metafore, ki povezujejo predstavo o gibanju, o grozeči spremembi statusa quo. To lahko dobro ponazorimo s primeroma »poplava« ali »tok«: »tok« se lahko poveča ali izsuši, iz majhnega potočka se lahko spremeni v divjo reko, poplave pa lahko narastejo do te mere, da jih ne more zadržati niti več jez.

V vsakem področju javne debate lahko najdete metafore, ki pri občinstvu vzbudijo čustveno podporo. Če na primer govorimo o »skladišču jedrskih odpadkov«, to občutimo povsem drugače, kot če govorimo o »odlagališčnem parku«. Kdo ne bi pri tem pomislil na zabaviščne parke, vrtiljake, sladkorno peno, pivo in dobro voljo ...

Vendar kreativna raba jezikovnih podob v boju za moč ni edino orožje (spet metafora), ki ga morate uporabljati. Kajti najpoprej gre za to, da si pridobite čim večjo pozornost javnosti. Kaj Vam bo najbolj elegantna raba metafor, če jih nihče ne sliši?

Prekršite tabuje! Najprej za vsak slučaj z besedami. Če to storite, boste z enim zamahom ubili več muh, da, naredili boste pomemben korak k spremembi družbe, tudi če še nimate formalne moči ali ne zasedate vladnega položaja. Prvi učinek je seveda, da boste pritegnili pozornost, če javno nagovorite in izgovorite tisto, česar si običajno nihče ne upa. Tabu – neizrečena prepoved, da se nekaterih stvari ne sme izreči, da se nekaterih tem ne sme obravnavati in da se ne sme izražati mnenj – deluje le, če se vsi zavedajo njegove vsebine. Tabuji so zato v nekem oziru paradoksni pozivi k dejanjem: »Vedno pomni, da tega ali onega ne smeš reči ali storiti, najbolje pa je, da na to niti ne pomisliš!« To predstavlja omejitev svobode posameznika, da v komunikacijo vključi svoje mnenje; ta nadzor in kontrolo omejitev svobode pa vsak celo pričakuje.

Takšni tabuji ne urejajo le govorjenja ali molčanja o določenih temah, ampak tudi mišljenje. Ustvarjajo prepovedi mišljenja. Tega Vi ne smete nikakor akceptirati. Če prekršite tabu, pridobite vse tiste ljudi, ki že dolgo čakajo, da se o tej temi spet lahko razpravlja – in Vi jim date dovoljenje za to. S tem postavite pod vprašaj uveljavljeno normo (na primer »politično korektnost«) in ste zgled, ki mnoge sodržavljane, ki so doslej iz strahu pred izključitvijo in preziranjem molčali, spodbuja, da zdaj brez sramu izrazijo svoje doslej družbeno nesprejemljive misli. Prav ta sram, strah pred moralno palico, je tisto, kar ljudstvo – tiho večino – ovira, da bi brez cenzure izrazilo svoje želje in cilje. S tem, ko Vi kršite tabuje, dokazujete, da se ni treba več bati moralne obsodbe, če se zagovarja stališča, ki so bila doslej ocenjena kot »nesprejemljiva« ali »asocialna«. Končno misliti in govoriti svobodno in brez zadržkov – to je revolucionarna vizija, ki jo utelešate s kršenjem tabujev. In Vaš primer bo verjetno postal zgled. Akt osvoboditve za vse, ki so se doslej počutili prisiljene, da svoje srce spremenijo v morilsko brezno.

Razbijanje tabujev ima na jezikovni ravni že kar dober učinek, vendar je ta učinek na ravni dejanj še veliko večji. Če pokažete nepričakovano vedenje, ki krši moralni kodeks, lahko sprožite spremembe pravil javnega življenja in kulture, ki jih nikoli ne bi mogli doseči s kakršnimi koli zakonskimi spremembami, ki bi jih še parlament težko izboril. To je dober primer za to, da ni nujno, da ste izvoljeni predstavnik ljudstva, da bi spodbujali družbene inovacije.

Morda poznate zgodbo o žabi, ki jo vržejo v lonec z vrelo vodo. V paniki plava do roba in skoči ven. Če jo pa damo v hladno vodo in počasi dvigujemo temperaturo, dokler voda ne zavre, ne bo preživela, ampak se bo skuhala. Razlaga je preprosta: počasno zviševanje temperature je tako minimalno, da žaba ne opazi razlike – v nasprotju z že vrelo vodo.

Načelo, ki ga ilustrira ta kratka zgodba, lahko izkoristite z nenehnim kršenjem tabujev. Normativni okvir tega, kar se sme in ne sme izreči, se počasi, a zanesljivo razblini, če vsak dan minimalno premikate meje neizrekljivega.

Da oz. kako lahko to dosežete, se da enostavno razložiti. Socialna pravila iger, torej tudi pravila morale in domnevno »dobrih običajev« – v principu vsa kulturna pravila –, se ohranjajo in prenašajo iz generacije v generacijo tako, da se člani kulturnega sistema (najsi gre za narod, versko skupnost, podjetje ali družino) dejansko, brez da bi jih postavljali pod vprašaj, vedejo v skladu s temi pravili. Spoštovanja večine teh pravil ni mogoče uveljavljati na sodišču. Sodišča bi bila zagotovo preobremenjena, če bi lahko vsak, ki ne je pravilno z nožem in vilicami, bil priveden pred sodnika. Možnost sankcioniranja kršitev pravil se nahaja v neprijetni reakciji bližnjih na določeno osebo. Ti pokažejo svoje nezadovoljstvo, v skrajnem primeru pa tudi prezir. V družini so to kritično namrščeno čelo in dvignjene obrvi ali neprijazne besede staršev, bratov in sester ter sosedov, na delovnem mestu pa kolegov itd. Če povzamemo: Pravila kulturnih iger se ohranjajo tako, da komuniciramo pričakovanja, odzivamo pa se na njihovo neizpolnitev. To se lahko zgodi zelo neposredno in verbalno („To se ne dela!“) ali posredno in neverbalno (dvignemo nos ipd.).

Tabuje se spoštuje, ker se neposredno ali posredno sporoča, da se računa z njihovim spoštovanjem. Kdor jih krši, mora računati s socialnimi posledicami.

Posledica tega je: kdor ima nadzor nad pričakovanji glede ravnanja in rabe jezika svojih soljudi, ima nad njimi tudi moč. Zahteva po »politično korektnem« ravnanju in jezikovna policija, ki zahteva, da se vsak tekst »spolno nevtralizira«, sta na primer klasična primera, ko poskuša interesna skupina prevzeti moč nad pravili spodobnosti v družbi. Sredstvo moči, ki ga pri tem uporablja, pa je nadzor nad spoštovanjem morale, ki jo je določila sama.

Takšne zahteve po moči, ki temelji na arbitrarno določeni morali, Vi ne smete sprejeti in tolerirati – razen če gre za moralo, ki ste jo opredelili sami. Tisti, ki delujejo proti Vam s sklicevanjem na drugo moralo, so Vaši naravni sovražniki, saj njihov zahteva po moči konkurira Vaši zahtevi po moči. Če se podredite njihovim normam, se podredite domnevno višji sili, česar nikoli ne smete storiti (izjema: Bog – vendar on Vam ne škodi, ker se v zgodovini nikoli ni vmešaval v vsakodnevne politične spore in ni pričakovati, da bo v prihodnosti opustil to plemenito zadržanost).

Če s svojim vedenjem kršite moralne tabuje in se ne zmenite za javno izražena zgražanja, lahko – tako kot že na področju izgovorjene in mišljene besede – postavite zgled, ki mu bodo drugi sledili. Moralna pravila, ki se jih ne upošteva več dosledno, izgubijo svoj značaj norme. Tabuji, ki se jih ne upošteva več samoumevno, niso več tabuji. Prepovedi in zapovedi izgubijo svojo zavezujočnost, žaba je skuhana, prostor individualnega delovanja se širi, nihče več ne more z gotovostjo pričakovati, da bodo njegovi bližnji spoštovali konvencije. Prostor delovanja je razširjen, hkrati pa narašča splošna negotovost, kaj lahko pričakujemo v vsakdanjem odnosu z bližnjimi, če se ne moremo več zanašati na spoštovanje norm ...

Stara morala je delovala kot prisilni jopič. Njena omejevalna togost je izvirala iz strahu pred sankcijami, če se jo krši. Kajti če se obnašamo »grdo« ali »nesramno«, moramo ne le prenašati zgolj trenutnega zgražanja drugih, ampak nam grozi tudi izključitev iz skupnosti. Kdor spoštuje moralna pravila, je spoštovan. Kdor jih ne spoštuje, je preziran.

Dejstvo, da ta pravila vsak dan krši neskončno veliko ljudi – verjetno vsi –, ne vpliva na njihovo veljavnost, ker to vsi počnejo na skrivaj.

Dvojna morala levičarskih zelenih svetobrižnikov, okolju prijaznih, brez emisij, pacifističnih meščanov, je tisto, kar je v zadnjih desetletjih poskrbelo, da so pričakovanja glede politično korektnega vedenja postala prava muka za vse normalne ljudi, ki jih mora biti strah, da bodo moralno obsojeni, če storijo tisto, kar je pravzaprav njihova pravica: da najprej poskrbijo zase.

Tukaj morate odgovoriti s svojim zgledom. Moralisti so notranji sovražnik, ki že leta in leta s svojo hinavščino določa, kaj je družbeno priznano. Ofenzivno se borite proti vsem zahtevam »politične korektnosti«, proti spolno nevtralnemu jeziku, proti kvotam, ki postvaljajo manjšine in ženske na odgovorne položaje, in podobnim neumnostim! Šele ko se razkrije krhkost te morale, se lahko družba spremeni. Izbirajte svoje somišljenike po njihovi kakovosti, ne po spolu; to tudi pomeni, da ljudje drugih ras in religij v Vašem krogu nimajo kaj iskati, kajti »ponovno mora postati dosežek tisto, kar šteje«!“

Vaše zavestno odstopajoče vedenje, pri katerem se ne smete meniti za konvencije meščanske spodobnosti, zadeva predvsem Vaš osebni odnos do političnih nasprotnikov. Čeprav je bilo v malomeščanskih parlamentarnih krogih doslej običaj, da so se med seboj obravnavali s spoštovanjem, tudi če so bili v konfliktu na stvarni ravni, lahko Vi s tem konvencionalnim nesmiselnim ravnanjem prenehate. Predstavnikom političnega nasprotnika izkažite »to čast«, da jih izrecno žalite in omalovažujete. Osebno obravnavajte (»zle«) politične pozicije nasprotnikov in njihove predstavnike razglasite za »zle« ali »neumne« (= »slabe«). Ne ločujte med stvarjo in osebo. Udari – kot pravi ljudski rek – osla, čeprav si mislil vrečo (ne glede na to, ali osla poznaš pobliže ali ne, prijatelja itak ne bosta nikoli).

Preden prevzamete oblast, ko ste še družbeni izobčenec, člane elite žalite na čim bolj oseben način, kolikor se le da. Podvomite v njihov ugled, strokovno usposobljenost, predvsem pa v njihovo moralno integriteto. Prekoračite meje dobrega okusa, uporabite svojo empatijo, da odkrijete psihološke šibkosti svojih nasprotnikov, in nato oblikujte besede tako, da se bodo počutili osebno prizadeti. Rani in užali! Če to počnete dovolj močno, obstaja velika verjetnost, da bodo tisti, ki so na ta način izzvani, prav tako udarili nazaj in, če boste imel srečo, to storili na način, ki je v nasprotju z buržoaznimi konvencijami. Zdaj ste dosegli tisto, za kar v bistvu gre: Vi in oseba, ki je prizadeta, sta na istem nivoju! Asimetrija odnosa med nadrejenim in podrejenim je preteklost, zdaj sta si moški (ali ženska) proti moškemu (ali ženski), ena na ena, iz oči v oči, v vojaškem spopadu.

Mnogi ljudje, ki se identificirajo z Vami, ker že dolgo menijo, da »tistih tam zgoraj« ne smemo pustiti pri miru, lahko zdaj uživajo v zadovoljstvu, da je eden od njih prišel (za vse) na njihovo raven. Za simetrijo odnosa namreč ni pomembno, ali ste se Vi povzpeli do »tistih tam zgoraj« ali so »tisti tam zgoraj« sestopili do Vas.

Vsekakor pa morate vedeti, da če ne upoštevate konvencij malomeščanskega vedenja in »politične korektnosti«, bodo to main stream mediji verjetno razglasili za »konec civilizacije«. Ampak naj Vas to ne vznemirja: glasno cepetanje z nogami bo k Vašemu gibanju pritegnilo mnoge ljudi, ki so že od nekdaj želeli početi in govoriti vse tisto, kar počnete in govorite Vi.

Se nadaljuje: Mobilizirajte množice in jih držite v pogonu (Raja)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! 

(Emocije) 

Iskanje večine med milijoni ljudi ni enostavno, saj so njihovi fizični, družbeni in ekonomski svetovi zelo različni in vsak posameznik vidi in doživlja svet čisto drugače kot njegov sosed. Tudi med ljudmi, ki živijo blizu drug drugega, govorijo bolj ali manj isti jezik in imajo enako službo, obstajajo ogromne razlike v njihovih ciljih in interesih. To je za vsakogar, ki želi organizirati družbeno gibanje, verjetno največji problem. Možnosti, pogledati na svet drugače in si oblikovati lastne sodbe, se zdijo neomejene. 

Ta težava izhaja - če pogledamo z antropološkega vidika - iz biološke konstitucije ljudi, natančneje: iz delovanja človekovih možgan. Ti so sposobni dojeti in analizirati zelo zapletene medsebojne odnose ter iz njih izpeljati odločitve, ki usmerjajo dejanja njihovega lastnika. To za posameznika seveda (še) ni nikakršen problem, je pa za skupnost. Zelo verjetno je namreč, da bo vsak lastnik možgan pri opisovanju sveta izrisal svoj edinstven zemljevid. Kako bo izgledal, je odvisno od človekovih trenutnih življenjskih okoliščin, njegove zgodovine, tj. izkušenj iz preteklosti, pa tudi od prihodnosti, na katero se pripravlja že v sedanjosti - pa naj se je boji, ali pa vanjo polaga svoje upe. 

Izpeljimo formulo: Posameznikovo razmišljanje v svojij nezamenljivi kompleksnosti onemogoča, da bi večje skupine ali skupnosti dosegle kolektivno delovanje, saj so njihove predpostavke o svetu in interesi preveč različni. Ja, še huje: razmišljanje vedno, kadar bi lahko imelo posledice za delovanje, povzroči konflikte (zato se toliko ljudi izogiba razmišljanju in bi ga bilo treba zaradi ljubega miru pravzaprav prepovedati). 

Zdi se, da so to za Vas in Vaše družbeno gibanje slabi izgledi. Ampak brez skrbi, bolj ali manj logično razmišljanje možganov ni edini dejavnik, ki določa človekovo vedenje. Kajti vsaj tako pomembna, kot je domnevno racionalno razmišljanje možganov, je naslednja funkcija možganskega debla: čustvovanje. 

Dejstvo, da ljudje ne le mislijo, ampak tudi čustvujejo, povzroča posameznikom v vsakdanjem življenju veliko težav, saj prepogosto oboje ne gre skupaj, si nasprotuje in ljudi peha v psihične konflikte: čustva govorijo eno, um pa drugo. Ampak to ni Vaš problem. Za Vas je pomembno le, da vam čustvovanje ljudi odpira pot do večine, ki bo za Vašo stvar, in - kar je še pomembneje - da lahko to večino prepričate, da bo ukrepala. Kajti tam, kjer kompleksnost razmišljanja uporabnika prednjega možganskega režnja zmeraj znova sili, da se v labirintu svojih misli vsakih nekaj metrov odloča, katero pot naj uberejo on oz. njegove misli in dejanja, in se pri tem zlahka izgubi, ne da bi kdaj našel izhod, je uporabniku možganskega debla veliko lažje: čustvovanje zmanjšuje kompleksnost sveta na način, ki omogoča hitro delovanje in žene v akcijo; izognemo se obvozu mimo skrbnega razmisleka velikih možgan (ki prihajajo do svojih zaključkov le počasi). Ko je treba ukrepati hitro, nihče nima časa za razmišljanje in kalkuliranje, kako uravnotežiti oceno dolgoročnih stroškov in koristi. Razlog, da čustvovanje v človeški evoluciji nikoli ni izgubilo svoje ključne funkcije, je verjetno v tem, da je hitro in vodi v takojšnje ukrepanje (vendar bi to lahko bil razlog tudi za to, da se bo evolucija človeštva nekoč končala, če se bo ukrepal prehitro - ampak tudi to naj Vas ne skrb). 

Hitrost gre na račun diferenciacije presoje. Vendar je prav ta diferenciacija tisto, kar dela kolektivno ukrepanje malo verjetno. Grobe, manj kompleksne diferenciacije čustvovanja pa po drugi strani postavljajo temelj za kolektivno delovanje. Verjetnost, da različni ljudje mislijo enako, je zelo zelo majhna, verjetnost, da enako čutijo, pa je precej velika. Skupna čustva in razpoloženja so tisto, kar lahko iz številnih posameznik naredi delujočo celoto - „maso“." 

Primer za ilustracijo: Če je na trgu na voljo na milijone izdelkov za različne potrebe potrošnikov, je verjetnost, da bodo vsi kupili isti izdelek, majhna - lahko se celo zgodi, da bo določen izdelek kupil en sam kupec; če pa je nasprotno na voljo le ducat izdelkov za ducat potreb potrošnikov, je verjetnost, da bodo isti izdelek kupili mnogi, zelo velika – na ta način se bodo znašli v isti trgovini. V prvem primeru je trg zelo diferenciran in razdrobljen, v drugem primeru pa je diferenciran manj. Organiziran je v lahkoobvladljive skupine potrošnikov, med katerimi vlada konsenz, da želijo kupiti isti izdelek. 

Ker je število različnih čustev, ki jih človek lahko doživlja, zelo majhno - strokovnjaki se prerekajo o natančnem številu, vendar jih ni veliko več več kot ducat -, je analogno s tem veliko lažje med velikim številom ljudi doseči enotno čustvovanje, kot pa enotnost med milijoni različnih načinov razmišljanja. Zato lahko le neizogibno razmeroma preprosta diferenciacija človekovega čustvovanja na dolgi rok ustvari in vzdržuje populistično gibanje. 

Posledica vsega tega je: če želite mobilizirati množice podpornikov, morate apelirati na njihova čustva - druge izbire nimate. Zato niti ne poskušajte z intelektualno dovršenimi argumenti. 

Da bi lahko ustrezno oblikovali svoja sporočila, nekaj nasvetov o tem, kako je strukturiran pogled na svet, ki temelji na čustvih. Psiholingvistične študije v številnih jezikih so pokazale, da vsakič, ko poimenujemo ali izražamo čustva, razlikujemo med tremi ali-ali dimenzijami. Zavestno ali nezavedno razlikujemo med aktivnim ali pasivnim, med močnim ali šibkim ter med dobrim ali zlim (oz. slabim). Okoli teh treh pomenskih dimenzij morate zgraditi pogled na svet, ki ga propagirate, oziroma zgodbe, ki jih pripovedujete, in njihovo dramaturgijo, da boste lahko vzbudili čustva večine prebivalstva in tako pridobili večinsko podporo. 

Vsakogar, ki stopi na politično prizorišče - vključno z Vami in Vašimi privrženci –, je moč uvrstiti v koordinatni sistem, ki ga tvorijo te tri osi (kot v vsakem dobrem kriminalnem romanu, vesternu ali drami). Začnimo z Vami, junakom, ki se pripravlja, da bo rešil narod. Seveda se Vas da opisati z naslednjimi tremi lastnostmi: ste aktivni, močni in dobri – tri lastnosti, ki odlikujejo vsakega junaka –, kajti biti morate vendar močni in aktivni, da bi se lahko uprli notranjemu in zunanjemu sovražniku, ki je močan, aktiven in slab, in izsušili močvirje nemoralnosti in nesposobnosti, ki zaznamuje sedanji politični sistem, proti »tistim zgoraj« ali »tujcem«, ki želijo to preprečiti. Narod, za čigar zagovornika se predstavljate, je dober in šibek, ker je doslej bil predolgo pasiven. Vi boste to spremenili. Ljudstvo boste aktivirali, ga popeljali na ulice in z njim gradili (ali napadali) barikade, da se bo končno zavedlo svoje prave moči. 

Ko javno propagirate svoj pogled na svet, morate paziti, da deluje z jasnimi (!) delitvami in ne dopušča ambivalentnosti (!); to pomeni, da ne sme biti akterjev, pri katerih ni povsem jasno, ali spadajo med dobre ali slabe; enako velja za presojanje dejanj: tudi ta so nedvomno bodisi dobra, bodisi slaba, zato ne smete dopustiti večpomenskosti ali relativizacije. 

Če obljubljate enoznačnost, bo vsak, ki je razpet med mišljenjem in čustvovanjem, to doživel kot odrešitev, ker se mu ne bo več treba odločati med različnima stranema dosedanje ambivalentnosti. To je vaša skrivna obljuba: odrešitev! Kar Vi oznanjate, je je enoznačen svet, v katerem se nihče več ne bo mučil z dvomi, kaj naj stori, in ali dela pravo stvar, ali ne. 

Če aktualno čustvovanje določa delovanje, ima to neprecenljivo prednost, da omeji škodljiv učinek razmišljanja. Kajti šele razmišljanje vodi do tega, da človek začne dvomiti o svojih čustvih in se znajde v notranjih konfliktih, si zastavlja mučna vprašanja, doživlja ambivalenco in se ne more odločiti. Čustva so vedno aktualna, dogajajo se tukaj in zdaj. Kajti šele razmišljanje, ki se lahko spominja in se zato lahko zaveda, da se ob pogledu na možnosti, ki so na voljo danes, počuti drugače kot včeraj in se bo verjetno jutri, povzroča notranje konflikte. Če dajemo prednost čustvovanju, se znebimo takšnih duševnih muk: dobrodošli v svetu enoznačnega razlikovanja med dobrim in zlim! To mora biti Vaš cilj, ki ga zasledujete na dolgi rok. 

Oceno, da ste Vi in Vaši ljudje dobri, aktivni in močni, morajo implicitno potrjevati zgodbe, ki jih pripovedujete in se pripovedujejo o Vas (»Pro bonum contra malum!«). To krepi neomajno zaupanje Vaše baze v Vas in utrjuje potrebno delitev družbe na ljudstvo in sovražnike ljudstva: kdo bi se lahko aktiviral proti dobrim, če sam ne bi bil slab? 

Vse to boste pa lahko dosegli le, če boste ljudem odvzeli občutek njihove manjvrednosti in jim vlili samozavest, da so oni v resnici dobri, ki jih slaba manjšina zlorablja in jim krati pravice. 

Ljubezen in sovraštvo sta s političnega zornega kota najpomembnejši čustvi. Ljubezen je tisto, kar ustvarja vezi med ljudmi: solidarnost, skupnost, pripravljenost na žrtvovanje, skrb, skupne cilje, pripadnost, prijateljstvo, domoljubje – vse to je pogoj za kolektivno delovanje. Sovraštvo pa, nasprotno, vezi trga. Pomaga, da se ogradimo od drugih, gledamo na lastne interese, da se zaščitimo, borimo proti sovražnikom, da postanemo aktivni, kjer bi pasivnost lahko bila smrtna. 

Vendar so čustva minljivi pojavi, zlasti če so odvisna od situacij, kot sta bes ali strah. Prespiš eno noč in bes izgine. Strah lahko včasih traja nekoliko dlje, vendar tudi nanj pozabimo, če ga ne negujemo. Ne delajte si iluzij: Ena od glavnih težav vsake populistične strategije, ki stavi na čustva, je v tem, da ohranjate tista čustva naroda, ki Vam koristijo. 

Ljubezen in sovraštvo sta – v primerjavi s čustvi, ki so vezana na situacijo – nekaj posebnega, saj sta večinoma povezani z razvojem dolgoročnega prepričanja, ki je za identiteto posameznika bistveno. To velja zlasti za ljubezen do naroda in sovraštvo do elit. S čustvi pogojeno stališče Vaše baze, če je pozitivno naravnano do Vas in vaših ciljev, se ne bo, tako kot trenutni izbruh jeze, spremenilo čez noč. Ampak kljub temu morate redno skrbeti, da se ta čustva ne razvodenijo ne gredo v pozabo. Kdor je enkrat na Vaši strani, se bo – na to se lahko zanesete – redno spominjal teh čustev (in s tem pomembnega vidika svoje osebne identitete) in jih na ta način znova doživljal. On ali ona jih bo negoval/a, tako kot lastnik majhnega vrta zaliva svojo travo: skrbno in redno, najmanj enkrat na teden. Kljub temu to verjetno ne bo dovolj. Poskrbeti morate, da bo to, s čustvi prepojeno stališče, znova in znova dobivalo novo hrano, kar pomeni, da potrebujete razburjenje, škandal, ogorčenje – ne le enkrat, ampak vedno znova. 

Igrati na klaviaturo čustev in postati virtuoz odkrito povedano ni tako težko, ker je na njej relativno malo tipk. Zato so tudi možnosti skadateljskih variacij le omejene. Zmeraj znova ista pesem. Prednost nekoliko preprostejših harmonij in ritmov je, da ima vsakdo občutek, da bi melodije, ki jih sliši, lahko bile tudi njegove, tako znane so mu, čeprav si morda doslej še nikoli ni upal glasno zapeti zraven. Če pa jih Vi kot močan, aktiven in dober dirigent spodbudite, si bo precej ljudi, ki so doslej kot tiha večina molčali, upalo odpreti usta ...   

Se nadaljuje:

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije) 

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam!  

(Narod) 

Temelj Vašega gibanja ste z opozorilom na zunanjega sovražnika položili. Lahko da je število Vaših privržencev na začetku Vaše poti še majhno, vendar se bo prej ali slej povečalo, še posebej, če Vas bo sovražnik suportiral s svojimi dejanji, ki jih se jih da označiti kot agresivna. Vendar pa je konflikt zunaj-znotraj, ki povečuje verjetnost solidariziranja državljanov, ki se počutijo ogrožene, v sami svoji biti povezan z nečim, kar za Vas predstavlja dilemo. Za gradnjo in ohranjanje lastne identitete potrebujete namreč tudi notranjega sovražnika, do katerega se lahko Vi in Vaše gibanje ogradite in proti njemu politično borite. Če bi obstajal le zunanji sovražnik, ne bi bilo nobenega razloga za spremembo notranjih razmerij moči v državi. Zato morate ustvariti notranjo razklanost. 

Za vlogo in funkcijo političnega nasprotnika se vam za začetek ponuja vsak, ki sovražnosti zunanjega sovražnika relativizira ali ne sprejema kot dano dejstvo. Takšnega se zlahka da obtožiti, da je sovražnikova peta kolona. Nihče mu ne bo verjel, ker se bo kot anti-domoljub in izdajalec postavil na stranski tir kar sam. Da bi nekdo dobil ta status, je dovolj, da izrazi razumevanje do zunanjega sovražnika ali - še slabše - z njim simpatizira. 

Tudi če kdo poskuša zavzeti nevtralno stališče ali pogledati na celotno interakcijo in preteklost s sovražnikom z zunanje perspektive, se ga da po načelu kdor-ni-z-nami-je-proti-nam označiti za izdajalca.  

Ampak tudi brez sklicevanja na zunanjega sovražnika, zato, da se ne bi utopili v omaki politične harmonije, si morate najti notranjega sovražnika za namen lastnega profiliranja.  

Kot so ugotovili že stari kitajski strategi, energijo prihranimo, če za dosego svojih ciljev izkoristimo potencial trenutne situacije. Kdor plava s tokom, bo napredoval hitreje. To pa ne pomeni slediti mainstreamu, temveč plavati z obstoječimi družbenimi tokovi, ki še niso, ali pa ne v zadostni meri, v središču pozornosti javnosti. 

Trenutno nedvomno vse večja delitev zahodnih družb na bogate in revne že od osemdesetih let prejšnjega stoletja zagotavlja ta situacijski in energetski potencial. Kaže se v razpršenih demonstracijah nezadovoljnih in razočaranih, ki v vse krajših intervalih blokirajo ceste evropskih velemest. To je simptom za to, da tako imenovane zahodne demokracije niso kos zahtevam po svobodi posameznikov, enakih možnostih in solidarnosti z državljani, ko se znajdejo v stiski. Etablirane stranke v nasprotju z vrednotami, ki jih razglašajo, dopuščajo velike razlike v življenjskih pogojih različnih skupin prebivalstva in le-te, ja, celo spodbujajo. Razkorak med dobro plačanimi in prekarnimi delovnimi mesti je zelo velik, ne da bi to bil odraz različne uspešnosti posameznikov. To kaže na napako v sistemu. Nezadovoljstvo je med prebivalstvom zelo razširjeno - kot nekakšen napet lok, ki samo čaka na Vas, da ga sprožite in izstrelite proti cilju. 

S tem razkorakom, ki deli državo na dva dela, se da začrtati kognitivni zemljevid, po katerim se lahko orientirate Vi in Vaši podporniki. Če se želite na klasičen, populističen način sklicevati na „narod“ kot na vir vaše legitimne zahteve po oblasti, morate biti sposobni ta „narod“ (v ednini) nagovoriti in se obrniti nanj (navsezadnje nima telefonske številke, na katero bi ga lahko poklicali, da bi vam potrdil vaš mandat).  

Ampak kdo ali kaj je narod? 

Objektivno je precej težko določiti, kateri družbeni subjekt dejansko ustreza izrazu „narod“. Kako bi mali, zeleni možicelj, ki je ravnokar prišel z Marsa, prepoznal, da je naletel na „naš narod“ ali na „katerikoli narod“? Opredelitev je tako težka zato, ker je prebivalstvo države (ki je nekaj drugega kot „narod“) po svoji sestavi izjemno raznoliko. Obstajajo ženske, moški, vse možne prehodne oblike med spoloma, otroci, starci, ljudje srednjih let, mladi, pametni, neumni, izobraženi, nevedni, akademiki, obrtniki, pomočniki, brezposelni, brezdomci, lačni, umetniki, samozaposleni, nameščenci, javni uslužbenci, uradniki, milijonarji in milijarderji, lepi ljudje, grdi ljudje, zdravi, bolni  itd. - raznolikost je tako velika, da bi bilo predrzno poskušati določiti eno značilnost, ki jih povezuje vse. Obstaja toliko skupin z nasprotujočimi si interesi, da skoraj noben program ali obljuba politika, ki bi obravnavala specifične interese, ne bi bila sposobna si priboriti večine. Pri tem pomaga iznajdba besede „narod“ (kot v izjavi: „Narod smo mi!“). 

Velika odlika jezika in uporabe oznak in imen ter z njimi povezanega razmišljanja je, da izrazov ni mogoče opredeliti preprosto tako, da besedi pripišemo pomen oz. značilne lastnosti; nasprotno, njihov pomen je mogoče določiti tudi tako, da določimo, katere definicijske lastnosti zanje ne veljajo (!). 

Pri opredelitvi pojma „narod“ se izkaže, da je veliko lažje doseči soglasje o zunanjem razlikovanju med narodom in ne-narodom, tj. o skupini ljudi, ki ne spadajo med narod, kot pa določiti razlikovalne značilnosti naroda. 

Razlikovati se od zunanjega sovražnika lahko zadostuje za utemeljevanje nacionalizma - čeprav je treba opozoriti, da ni nujno, da je nacionalizem populističen, nasprotno pa se populistične strategije skoraj nikoli ne morejo odreči igranju na nacionalistično karto („America first“, „Deutschland, Deutschland ueber alles in der Welt“) -, vendar to za prevzem oblasti znotraj tako zelo ljubljenega naroda ni dovolj. Za to je potrebno narod razdeliti na „naše“ in „vaše“, kar lahko polarizira družbo. Polarizacija mora ustvariti ali razkriti temeljni konflikt interesov med dvema (samo dvema!) deloma družbe (kar v praksi pomeni isto, saj imajo tudi izmišljene družbene razlike znotraj družbene komunikacije tendenco, da se izkažejo za samouresničujočo se prerokbo, tj. da se realizirajo). 

Če določite „druge“ in njihove dejanske ali domnevne značilnosti, potem je dovolj, da „narod“ definiramo s pomočjo značilnosti „drugih“, ki jih ostali ljudje (hvala bogu) nimajo, in jim s tem pomagamo doseči identiteto „ne-drugi“, ki morda ni neposredno prepoznavna, a se jo kljub temu da poimenovati. 

Notranja linija konflikta („mi“ proti „drugim“) mora biti zasnovana tako, da poveča verjetnost oblikovanja večine (kar je, dokler še veljajo nekoliko zastarela pravila predstavniške demokracije, ki jih ni mogoče zaobiti, žal neizogibno). Idealen način, kako bi lahko opredelili „narod“, je torej za Vas to, da poiščete manjšino, od katere se lahko narod razlikuje. Vseeno je, katera manjšina je to, pomembno je le, da gre za manjšino, saj ji, kot jasno pove izraz, nasprotuje večina - in to je Vaša potencialna večina! Vse, kar morate storiti, je samo še, to da to večino (= „narod“) aktivirate in spravite na ulice ali vsaj do volilne skrinjice. 

Skozi zgodovino je v različnih delih sveta za identifikacijo naroda bil uporabljen kontrast do različnih manjšin. Danes, ko se življenjske razmere „tistih tam zgoraj“ in „tistih tam spodaj“ na splošno vse bolj razlikujejo, je priporočljivo izkoristiti ta potencialni konflikt in na svojo zastavo zapisati boj „tistih tam spodaj“ - ker so „narod“ - proti „tistim tam zgoraj“. In "tisti tam zgoraj“ so tako imenovana „elita“. 

„Elita“ je izraz, ki se v nemškem pogovornem jeziku že desetletja skorajda ne uporablja (razen za oznako znamke jogurta), vendar od nedavnega na presenetljiv način oblikuje javno debato. Uporabite ga za poimenovanje notranjega sovražnika, kjer koli in kadar koli je to možno. Z razlikovanjem od elit (v množini, da bi pustili odprto možnost sočasnega ciljanja na več nepovezanih manjšin „tam zgoraj“) ljudje pridobijo svojo „identiteto proti ...“. Ta način oblikovanja identitete nikakor ni patološki, temveč normalni korak v razvoju posameznika (npr. v t. i. fazi otroške trme). Če vemo, proti čemu smo, nam ni treba vedeti, za kaj smo. Ampak to ni problem, saj že s tem, da smo proti, doživimo svojo avtonomijo, akt upora in lastno zmožnost delovanja, nesprejemanje podrejanja statusu quo in tistim, ki ga vzdržujejo in imajo od njega koristi. Kar velja za posameznika, je zlahka prenosljivo na množične psihološke procese: 

V boju proti elitam - “tam zgoraj” - se ljudstvo vzpostavi.  

Spor, ki v večernih pogovornih oddajah in političnih znanostih določa, ali so za populistične argumente dovzetni „levičarji“, „prejemniki socialne pomoči“, „zaskrbljeni državljani", ki jim je mar za zahodne, krščanske vrednote, ali "konservativni domoljubi s tradicionalnimi vrednotami“ itd., naj Vas več ne skrbi, saj gre za povsem jalovo in brezplodno debato. Vsi ti ljudje so med Vašimi potencialnimi podporniki in še mnogi drugi, ker se počutijo nagovorjeni vsi, ki se strinjajo z Vami, da so elite naravni sovražnik ljudstva. Na te elite pa lahko pokažete s prstom, izberete posamezne prototipe in jih okarakterizirate (vzorčni primer: George Soros, kot svinjsko bogat internacionalistični Jud). 

Predstavnike elit lahko na večernih televizijskih poročilih vidi vsak: To so ljudje, ki imajo moč v politiki, gospodarstvu in znanosti. Usmerite pozornost nanje, saj so to ljudje, ki so odgovorni za institucije in organizacije, ki so jim vsakodnevno na milost in nemilost prepuščeni navadni državljani (= „mi"). Polni obžalovanja in nostalgije opozarjajte na to, da danes nič več ni tako, kot je bilo nekoč, ko je bilo še vse dobro: Takrat, v starih dobrih časih, so bili odgovorni za gospodarstvo in državo še pošteni, kar pomeni, da so zagotavljali, da je bilo poskrbljeno za vse, da je obstajala varnost; prihodnosti nismo doživljali kot grožnjo, ampak kot upanja polno obljubo, da bo našim otrokom nekoč šlo bolje; država, naša mati, je takrat še opravljala svojo vlogo varuha reda in miru; nikomur ni bilo treba biti v skrbeh za svojo službo; vsak je lahko povečeval svoje premoženje in nikomur se ni bilo treba bati, da bo na stara leta reven ... Zdaj pa, ko se zaradi globalizacije svetovne trgovine, vse večje digitalizacije, hitrega razvoja letalskega prometa in prepustnosti državnih meja dobro znane in varne družbene strukture v večini zahodnih držav majejo ali sesuvajo, ne drži nič več od tega. Vladajo razmere, v katerih elite ne trpijo; ne, v njih celo uživajo in zaradi njih brezsramno profitirajo. 

Kot ljudski tribun bi morali Vi svojim varovancem vedno znova dopovedovati: „Tistih tam zgoraj“ ne zanima blaginja ljudi. Niso domoljubi, ker imajo mrežo osebnih ali poslovnih stikov in prijateljev, ki se ne konča na državnih mejah; so del mednarodne mreže, tajne združbe, mreže zarotnikov, ki so si med seboj že zdavnaj razdelili svet. Ne poznajo domovine, govorijo tuje jezike, zaradi osebnega poznavanja tujih kultur se jim je zrušila vrednostna presoja; odprti so za vse spremembe; ne upoštevajo stoletnih tradicij, lastno kulturno dediščino mečejo na smetišče; eksperimentirajo z neobičajnimi oblikami družine; so spolno sprevrženi in želijo, da to postane splošna norma, ki naj se je uči v osnovni šoli; poleg tega so običajno tudi finančno dobro preskrbljeni, tako da ne poznajo skrbi navadnih ljudi, kako se z nekaj fičniki prebiti skozi mesec; tudi z vero nimajo veliko skupnega, razen da gredo morda za božič na pompozno polnočnico; zaščita krastač, ki hodijo čez cesto, se jim zdi pomembnejše od zaščite ljudi, dramatizirajo podnebne spremembe in bi zaradi tega svojega okoljevarstva brez pomišljanja poslali med brezposelne na tisoče delavcev. 

Notranji nasprotnik (ne smete ga imenovati sovražnik, ker bi se to nekaterim dobrim državljanom zdelo preveč radikalno, vendar ga vseeno morate tako obravnavati) Vam po vsej verjetnosti koristi pri formiranju naroda kot angažirane skupnosti. Po eni strani imajo nekatere od obtožb realno osnovo: obstajajo mreže vplivnih ljudi, ki v zakulisnih sobah ali v Davosu ali v ekskluzivnih golf klubih med seboj sklepajo dogovore, ki lahko imajo resne posledice za življenje velikega dela prebivalstva. In ti krogi moči so dejansko delno hermetično zaprti, nepregledni in brez kontrole. Tale realna srž legitimira vašo verodostojnost in zaupanje Vaše baze v veljavnost Vaših argumentov. Mešanica upravičenih kritik in izmišljenih grozot Vam odpira prostor za izmišljanje ad hoc sporočil, ki ustrezajo zgodbam, ki jih pripovedujete Vi in Vaši podporniki, in se zdi, da jih potrjujejo. 

Po drugi strani pa Vam politični nasprotnik pomaga vedno takrat, kadar sprejema ukrepe, ki so za velik del prebivalstva čustveno nerazumljivi ali pa so povezani s hudimi ekonomskimi bremeni. Zvišanja davkov na izdelke, kot sta hrana ali bencin, ki so nujni za vsakdanje življenje, se lahko - seveda le na skrivaj - razveselite tako kot nepričakovanega dobitka na loteriji. Javno pa se morate boriti proti vsem zakonskim ukrepom, ki izhajajo iz idealizma ali mračnih napovedi glede prihodnosti, proti vsem tem „sanjačem“, ki so izgubili stik z navadnimi ljudmi na ulici (kar bi morala biti - v zvezi z izgubo stika - v mnogih primerih spet ustrezna ocena, tj. o tem vam sploh ni treba lagati). 

Razglasite se za zagovornika interesov ljudstva ali tistih, ki so v tej družbi sistematično prikrajšani. Vendar ne smete ostati pri suhoparnem in civiliziranem oblikovanju predlogov, kot to običajno počnejo odvetniki na sodišču, temveč morate pozvati k ljudski vstaji: Demonstracije, plakati, stavke, blokade cest (seveda vse mirno, v okviru pravice do protesta - če bi se pomešali ekstremisti in radikalci in postali nasilni, morate to seveda javno obsoditi in se od tega distancirati, vendar z nasmeškom in v vsej svoji nedolžnosti prenašati) ... 

Se nadaljuje:  

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

***

 O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi!

(Fake News)

Umisliti si sovražnika - sovražnika ljudstva - je pomemben, a ne edini vidik populistične strategije. Določiti morate tudi celotno splošno sliko realnosti, interpretativni okvir vseh politično pomembnih dogodkov. To na žalost že spet ne ne gre preprosto na ta način, da bi Vi odločili, katere izjave naj bi večina ljudi imela za resnične ali neresnične, temveč zahteva skrben marketing idej oz. prefinjene metode pranja možgan. Kot pri vsakem drugem perilu bo tudi suknjič ostal trajno bel le, če ga boste prali redno. Naravnati se morate na to, da so enkratni ukrepi jalovi, in biti pripravljeni na nenehno bombardiranje svojega občinstva. Ponavljanje trditev povečuje njihovo verodostojnost, in če jih ponavlja in pripoveduje veliko ljudi, iz trditev sčasoma nastanejo dejstva.

Začetek stavka “Dejstvo je, da ..." je vedno dobra podlaga za nadaljnjo propagando, ki jo potrebujete, da bi okoli sebe zbrali široko množico podpornikov. Nihče namreč ne dvomi v to, da je delovanje smiselno graditi na dejstvih. Zato morate definirati, kaj so to „dejstva“, Vi. Pri tem lahko mirno lažete ali razširjate resnice, ki jih ljudje, ki verjamejo v objektivno resnico, označujejo za laži. Izjavljate lahko torej tudi trditve, za katere dobro veste, da so neresnične. In ni se Vam treba bati, da bi Vas zaradi laganja obsojali. Socialno-psihološki poskusi kažejo, da je za to, da bi zmoto spremenili v resnico, pomembno doseči zgolj čim večje strinjanje s svojimi trditvami. To je jasno razvidno iz naslednjega eksperimenta: od petih oseb je le ena prava testna oseba, medtem ko so ostale štiri osebe s strani eksperimentatorja plačane za namerno napačno izjavo; domnevnim petim testnim osebam pokažejo pet palic, od katerih je ena krajša od drugih; štiri plačane osebe izjavijo, da so vse palice enako dolge; prava testna oseba, ki jasno prepozna, da je ena palica krajša, začne dvomiti o svoji zaznavi in nazadnje prepriča samo sebe, da se moti, in se strinja z ostalimi štirimi.

Kvintesenca za Vas: Lažite, kjerkoli se Vam zdi koristno, in poskrbite - po možnosti že vnaprej dogovorjeni -, da se z Vami strinja veliko ljudi. Nato si lahko dejstva po mili volji zmišljujete in postavljate pod vprašaj tista, ki so si jih izmislili drugi.

Vaš glavni nasprotnik pri definiranju dejstev so znanosti. Znanosti bazirajo na tem, da so bili v teku zgodovine uvedeni značilni, bolj ali manj standardizirani postopki opazovanja, ki omogočajo, da lahko različni opazovalci pridejo do enakih izjav o istem opazovanem predmetu. Na ta način se poskuša objektivno zagotoviti, kaj naj velja za dejstvo. Že ta kratek oris metode iskanja ali izumljanja dejstev v znanostih kaže na problem, ki ga predstavljajo znanosti pri slehernem Vašem poskusu, da bi prebivalstvo prepričali v Vaš svojeglav pogled na svet. Znanstveniki skušajo namreč podajati izjave o svetu, ki jih je mogoče sprejeti kot resnične le, če so neodvisne od tega, kdo jih podaja. Da bi to dosegli, se znanstveniki prostovoljno podrejajo višji sili: strogemu režimu preverljivih metod za ugotavljanje resnice. Na ta način najdejo resnice, ki sicer morda ne obveljajo za večno, vendar so vsaj dovolj koherentne, da so lahko podlaga za individualno in kolektivno delovanje v določenem obdobju. Še pomembnejša pa je zmožnost, da lahko z znanstvenimi metodami ugotovimo, katere izjave in trditve so napačne, tj. katera domnevna dejstva niso dejstva, pač pa „lažne novice”.

Vsaka institucija, ki se ima za višjo avtoriteto in je z denarjem in lepimi besedami ni mogoče pridobiti na Vašo stran, je Vaš naravni sovražnik. Je nasprotnik slehernega voditelja - pa naj bo to verski ali politični voditelj -, ki želi imeti v svojih rokah popolno moč in dostop do višje resnice.

Podrejanje metodam objektivnosti pri iskanju resnice je omejevanje moči, ki je Vi načeloma nikakor ne smete sprejeti. Zato morate čim prej začeti dvomiti o verodostojnosti znanosti nasploh. Pri tem lahko uporabite metode posploševanja in generalizacije, ki so bile učinkovite že pri ustvarjanju sovražnikov. Takoj ko najdete primer, kjer ali ko se je znanstvenik izkazal za zmotljivega (kar se, hvala bogu, tu in tam zgodi), to posplošite! Če obstaja vsaj ena objavljena znanstvena študija, v kateri so bili publicirani ponarejeni podatki, lahko pod vprašaj postavite vse. Sveta krava „znanost“ morda s tem še ni zaklana, vendar je njen ugled prizadet, kar pomeni, da se njena avtoriteta začne majati, zadobi praske. In to je tudi dobra priložnost, ki jo lahko izkoristite za javno predstavitev alternativnih dejstev, ki bolje služijo Vašim interesom. Zdaj so tako v zraku nasprotujoče si izjave in trditve in imate dobre možnosti, da zmagate v tekmovanju za resnico, ki je v prvi vrsti tekmovanje za verodostojnost. V vsakem primeru pa je izid že zdaj vsaj neodločen.

Ampak znanosti niso edini sovražnik, ki ga boste imeli, če boste poskušali manipulirati z javno opredelitvijo dejstev. Obstaja še en, zelo močan družbeni podsistem, ki vam pri Vašem prizadevanju za prevzem oblasti stoji napoti: pravni sistem.

Kar imata skupnega pravni sistem in znanost, je to, da se oba čutita zavezana idealu presojanja ne glede na presojevalca. To bi lahko bilo za Vas nevarno, saj bi lahko Vas in privržence, ki že dolgo hodijo skupaj z Vami, pa tudi tiste, ki so se vašemu gibanju pridružili šele pred kratkim, privedlo nekoč pred sodišče. Zato se pravu kot vrhovni moči v resnici ne smete podrediti. Ne samo zato, ker bi zaradi tega pred svojimi privrženci bili videti majhni in nemočni, obstaja tudi zelo realna nevarnost, da vas bo sodišče v nekem trenutku izločilo iz igre. Zato torej morate, dokler še niste na oblasti in se še vedno prebijate skozi institucije, simulirati, da spoštujete zakon. Ne bi bilo dobro, če bi vaši potencialni volivci in podporniki imeli Vas in Vaše tovariše za kriminalce ali protiustavneže. To bi lahko povečalo prag odpora, da bi se vam pridružili. Ko boste enkrat na oblasti, bo to drugače. Takrat boste lahko reformirali pravni sistem tako, da bo ustrezal vam. Do takrat pa je vaša edina možnost, da obstoječi pravni sistem diskvalificirate, očrnite in zaničujete. Še enkrat: izkoristite dejanske in očitne slabosti in napake sistema, ki seveda obstajajo (ključna beseda: socialna pravičnost) in iz katerih izhaja potreba po reformi - četudi verjetno ne takšni, kot jo boste pozneje speljali Vi - ki bo poudarila upravičenost vaše kampanje. Tretja sila, ki se verjetno z vami bori za moč podeljevanja statusa dejstev so v zahodnih državah mediji. Ti so skoraj povsod v rokah nekaj korporacij (mednarodnih velikih podjetij), ki jih lahko uporabite kot točko napada. Lažje je diskreditirati tisk in njegove kritike na vaš račun kot pa pravni sistem ali znanost, saj so vedno obstajali časopisi, v katerih resno in nevtralno poročanje nihče zares ne verjame: razne vrste revolveraških časopisov, tabloidni tisk, vsi tabloidni časopisi in, čeprav jih danes skoraj ni več mogoče najti: stari dobri partijski časopisi (nekdaj pomembni, na primer: „Pravda“, „Naprej“, “Bavarski kurir”, „Osservatore Romano“, „Ljudski glas“). Če mainstreamovske medije označite za tendenciozne, da vedno zastopajo le interese vladajočih elit, potem lahko že na začetku ustavite njihovo kritiko Vaših populističnih strategij. Naj pišejo, kar hočejo: Če jim nihče ne verjame, bodo te umotvore brali (ali poslušali ali gledali) le tisti, ki so že itak njihovega mnenja. Vsi drugi bodo pa dvomili; to pa je ravno cilj vseh diskreditacijskih ukrepov. Tudi pri tem velja enako: ponavljati, ponavljati, ponavljati - to je čarobna formula za vsako vrsto pranja možganov, nenehno kapljanje naluknja možgane.

Kar vpliva negativno na tisk, ki Vas kritično spremlja, ima pozitiven učinek na tisti tisk, ki z Vami simpatizira ali vas odkrito podpira. Pri tem imate opravka z občinstvom, ki vam je v najboljšem primeru zvesto in potrebuje vsakodnevno potrditev lastnih prepričanj zgolj kot prevencijo pred negotovostjo. Tu ni potrebe po misioniziranju občinstva, saj ga sestavljajo sami verniki. Vsi ostali tako ali tako niso zraven in ne bodo dajali denarja za tisk, ki bi jih vznemirjal. Na obeh straneh, pri prijateljih in sovražnikih, imate opravka z zaprtimi družbami, ki drugačnih mnenj ne dopuščajo.

V tem pogledu so zanimivi le tisti, ki so neodločeni - nekje na sredini - in iščejo usmeritev. S svojim alternativnim pogledom na svet morate doseči te ljudi in jih prepričati, da ste Vi tisti, ki vidi resnično bistvo stvari.

Pri oblikovanju svetovnih nazorov - naj bodo ti prevladujoči ali pa favorizirani in spodbujani z Vaše strani - so vam na voljo tri ravni, na katerih lahko uvedete razlike. Prva raven je bila že omenjena: tako imenovana dejstva. „Tako imenovana“ zato, ker naj bi do sem že postalo jasno, da dejstev ne smemo zamenjevati z nekakšnimi nespremenljivimi, objektivno resničnimi fakti. V vsaki skupnosti, naj bo to družina ali narod, se ljudje dogovorijo o tem, kaj je treba sprejeti kot dejstvo in kaj zavrniti kot lažno. Z drugimi besedami, za to, da bi kakršnakoli trditev na koncu veljala za dejansko pravilno in resnično, je potreben komunikacijski proces.

Lepota komunikacijskih procesov pa je v tem, da lahko vanje posegate, nanje vplivate, da jim določite smer, „spin“, ki služi lastnim interesom. In ker morate kot udeleženec v komunikaciji, pa če Vam je to všeč ali ne, vedno opraviti izbor med številnimi fenomeni, na katere lahko usmerite svojo pozornost, imate možnost, da pozornost soljudi usmerite posebej na tiste pojave, za katere želite, da postanejo dejstva. „Jaz vidim nekaj, česar ti ne vidiš!“ je še ena od tistih poučnih otroških iger: Uporablja selektivnost pozornosti (in pri tem opozarja na to selektivnost).

Kako opisujemo svet kot posamezniki ali kot kulturna skupnost, ni odvisno samo od senzorične zgradbe človeškega organizma, temveč tudi od opazovalnih shem, ki jih vsakič uporabljamo. Te razvrščajo, kam gledamo in kaj imamo pred očmi.

Če Vam uspe vplivati na opis družbe s pomočjo članov te družbe, je to vstopnica za neustavljiv vzpon, za vzpon na vrh.

Če vam pa opisov, tj. izbora in ustvarjanja dejstev, ne uspe usmeriti na dogodke in pojave, za katere želite Vi, da bi jih drugi opazili, še zdaleč niste na koncu s svojimi močmi. Kajti zdaj lahko poskusite usmerjati razlago in vrednotenje teh dejstev.

Pri razlagah, tj. pri oblikovanju vzročno-posledičnih povezav, pa se lahko prepustite domišljiji. Vsekakor pa morate tudi tu poskušati slediti dramaturškim vzorcem, ki jih v obliki tradicionalnih zgodb ponuja kulturna dediščina. Nesrečne dogodke morate vedno razlagati kot zaroto (= delovanje „sovražnikov“). Naključja ne obstajajo; prav tako ne zapletene medsebojne povezave med številnimi nepojasnljivimi dejavniki. Vse je načrtovano. Karkoli se zgodi - Vi lahko vedno za tem, če le iščete, najdete slabe namene. In kjer so slabi nameni, obstaja nekdo, ki jih ima. Čisto jasno! Le kdo bi lahko bil to, če ne Vaš sovražnik, sovražniki, na katere Vi že dolgo opozarjate?

Vodilo Vaših razlag dogodkov je zelo preprosto: Kako pride do posameznih dogodkov, ni mogoče vedeti. Teoretično so lahko posledica nesrečnih okoliščin, naključja, smole; lahko pa so tudi posledica diaboličnih načrtov. Zdaj potrebujete kreativnost pri oblikovanju hipotez.

Če se že res ne morete izogniti temu, da ne bi nekaterih podatkov priznali za dejstva, čeprav sploh ne ustrezajo pogledu na svet, ki ga propagirate Vi (na primer tako imenovana „trda dejstva“, kot jih pogosto radi dajejo v razpravo naravoslovci ali inženirji), in če vam poleg tega ne uspe razviti alternativne razlage, ki bi podprla Vaš pogled na svet, lahko še vedno premislite in celotno zadevo prevrednotite. Kar se zdi dobro, ima vedno stranske učinke, ki jih lahko označimo kot slabe, in nasprotno, kar se zdi slabo, ima običajno tudi kak pozitiven vidik, ki ga lahko nato Vi izpostavite kot dejansko vrednost. Pri vrednotenju vedno sodelujejo čustva. Čustva so klaviatura, kjer je treba razviti virtuoznost (več o tem pozneje).

Za utemeljitev svojega pogleda na svet imate torej tri izhodišča in sicer:

(1) s postavljanjem alternativnih opisov („dejstev“) v središče pozornosti,

(2) s širjenjem alternativnih razlag („vzročnosti“) in

(3) s podajanjem alternativnih vrednotenj tako dejstev kot vzročnosti (ne samo, ampak predvsem: „čustvenih obarvanosti“).

S pomočjo tega kompleta orodij lahko prodate nov, koristen pogled na svet, ki bo hvaležno sprejet, če bo izpolnil skrivne in strašljive želje vaše baze. Seveda morate pričakovati in se pripraviti na to, da se siceršnji kritikastri in seratorji ne bodo strinjali z Vašim sporočilom. Ampak - najpozneje na tej točki se izkaže, kako pomembno je začeti z ustvarjanjem sovražnika - ni vam treba skrbeti, da se bodo Vaši privrženci odvrnili od Vas, saj je jasno, da Vaši sovražniki ne prenesejo resnice ter bodo izkrivljali in lagali („lažnivi tisk“, „lažne novice“). Zato vam sploh ni treba skrbeti, da bi vam lahko na prste stopili kakršni koli domnevni preverjevalci dejstev.

Vaša nepremagljivost je posledica istih psiholoških mehanizmov, zaradi katerih so psihiatri videti tako nemočni, ko se kak od njihovih varovancev zaplete v sistem blodenj. Naj Vas izraz sistem blodenj ne prestraši, saj gre pri tem za izjemno inteligenten trik za zaščito podobe resničnosti pred napadi drugih, ki bi ga morali uporabljati tudi vi - oz. ga že uporabljate, če počnete vse tisto, kar je bilo priporočeno v prejšnjih poglavjih. Trik je v tem, da izjave imuniziramo proti temu, da bi bile prepoznane kot napačne („falsificirane“). Nekdo, ki npr. trpi za blodnjo, da ga preganjajo, se počuti preganjanega s strani močnega nasprotnika (sovražnika, običajno cele horde zarotniških sovražnikov). Ker temu sovražniku pripisuje ogromno moč, mora hudičevo paziti nase. Zabarikadira se v svoje stanovanje in na vhodna vrata namesti toliko varnostnih ključavnic, da morajo obiskovalci, ki jih je povabil - kar se zgodi zelo redko -, čakati petnajst minut pred vrati, preden odklene številne ključavnice. Poskuša se zaščititi z varovanjem meja svojega stanovanja, kupi alarmni sistem, ampak s tem še vedno ni srečen, ker ne more biti prepričan, da obrtniki, ki so ga namestili, niso vpleteni v zaroto, in tako naprej. Kakršne koli argumente bo nekdo dobronamerno predložil proti tej - po njegovem mnenju blodni - razlagi sveta, bo ustvarjalec te alternativne razlage dogodkov vzel kot potrditev lastnega preganjanja. Takšne preganjavice ni mogoče ovreči, ni sprejemljivih dokazov, da je lažna, in vsakdo, ki se ji upira, je označen kot del zarote.

To je logika interpretativne sheme, po kateri si morate skonstruirati Vašega sovražnika. Karkoli naredi in kar bi lahko navedel kot dokaz, da nima sovražnih namenov, je treba oceniti kot dodaten dokaz za Vašo tezo. Ponuditi morate tak pogled na svet, ki ga ni mogoče ovreči z domnevno trdnimi dejstvi. To v resnici ni težko, saj so dejstva vedno mnogopomenska, lahko si jih razlagamo in ocenjujemo na različne načine, pravico do razlage pa si prisvajate Vi. Nasprotovanje potemtakem zgolj potrjuje vaše trditve.

Se nadaljuje:

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.) 

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika!

(Tujci)

Politika je nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Vojna pa razdeli svet na dvoje: na prijatelje in na sovražnike. To pomaga ljudem, da se orientirajo: “Kdor ni zame, je proti meni!” Če izbruhne vojna, postane svet manj kompleksen. Tega pa ni nujno treba storiti z orožjem. Dovolj je tudi že besedna vojna. Ampak vseeno: bodisi z orožjem bodisi z besedami, če želite uporabiti čudovito poenostavitev sveta, ki je posledica sleherne vojne, potrebujete sovražnika, ki se ga da jemati resno.

Eden od bistvenih razlogov, zakaj danes voditi vojno, je, da vojna med vojskujočima se stranema relativizira konflikte znotraj prebivalstva in vodi k enotnosti tam, kjer so bili prej konflikti. Paradoksalen učinek, če pomislimo trezno. Pošten zunanji sovražnik ima povezovalen učinek: vojna ustvarja mir. Tega se na stvarni ravni s skupnimi cilji ne da doseči na enak način. Zmeraj se je lažje boriti proti komu ali čemu kot za koga ali kaj. Predvsem pa je veliko lažje doseči konsenz o potrebi po boju proti skupnemu sovražniku kot za kakršnokoli stvar, saj so cilji, za katere bi se bili posamezniki pripravljeni boriti, preprosto preveč različni. Ampak sugestija, da je se je potrebno upreti zunanjemu sovražniku, ki ogroža eksistenco vseh – in nič manj od tega – se zdi takoj prepričljiva in pred njo si nihče ne more zatiskati oči.

To je eden od razlogov, zakaj potrebujete enega fajn sovražnika. Najbolje zunanjega sovražnika, o katerem je že vsak kdaj kaj slišal. To ne služi samo sozvočju in temu, da v vaši jedrni skupini držite skupaj, marveč vam pomaga tudi na nacionalni, včasih celo mednarodni ravni, da pridobite nove privržence in povečate soglašanje z Vašimi akcijami. Deljeni občutki, ki vam jih bo morda očital del prebivalstva, zgubijo svoj pomen. Iz ambivalence nastane odloč(e)nost.

Ker takšni sovražniki ne padejo kar z neba, je najenostavneje, da si jih skonstruiramo sami. V sozvočju z vsemi do sedaj podanimi namigi je tudi pri tem priporočljivo, da se navežemo na zgodovinske in kulturne vzorce, povedano zelo direktno: na predsodke, ki se prenašajo kot folklora. To je enostavneje kot pa si izmišljevati popolnoma nove sovražnike in sovražnosti.

Sovražniku ali še bolje sovražnikom morate pripisati značilnosti, cilje in motive, ki v idealnem primeru že na prvi pogled - ali na drugi, če je občinstvo bolj razmišljujoče - omogočajo vsakomur, da prepozna razliko med njimi in vašim narodom, za čigar dobrobit ste Vi tako zaskrbljeni, in to, da je nevarnost zares velika, pade v oči vsem.

Ker pa se v komunikaciji s svojo potencialno bazo, ‚navadnimi‘ ljudmi, ne morete in nočete spuščati v globoke intelektualne razprave, ampak morate biti razumljeni takoj, morate izbrati kot sredstvo za prepoznavanje svojih sovražnikov zunanji videz: uporabne so vse čutno-zaznavne značilnosti razlik med “nami”, narodom, ki ga velja zaščititi, in “tujci”. Najbolj primerne so tiste lastnosti, ki so močno povezane s telesi potencialnih sovražnikov in jih ni moč prikriti. Na prvem mestu je tu seveda treba omeniti barvo kože (vzorec: rumena nevarnost). Čeprav ljudje ure in ure poležavajo na soncu in na ležalnikih lovijo svojega kožnega raka, je pri tujcih posebej temna koža tisto razlikovalno znamenje, ki ga ni mogoče spregledati (to bi bilo 100 % zanesljivo, če se ne bi med tem tudi tukaj rojevale osebe s temno kožo, ali bile posvojene s strani politično vprašljivih ljudi.) V principu se ponujajo, da se jih uporabi za sovražnika, vsi ljudje, ki izgledajo očitno drugače, kot poprečni Srednjeevropejci, tako kot posamezniki kot tudi grupacija: “Vsi Afričani, ki doma ne delajo nič in želijo biti deležni težko zaslužene blaginje naših ljudi, ne da bi delali, in želijo biti vključeni v socialno mrežo, ki smo jo postavili mi” - približno tako ali malo drugače lahko spletete zgodbo o tujcih, kakršna je ta. To ni posebej težko, ker je strah pred tujci – kar se lepo vidi pri majhnih otrocih – verjetno človekovo genetsko nasledstvo in predstavlja nekaj takega kot kolektivno nezavedno, ki se ga da vsak trenutek prebuditi. Če uporabite rasne značilnosti, imate tudi to prednost, da lahko prosto izbirate med številnimi konkretnimi ljudmi, ki jim lahko dodelite vlogo glavnega krivca in jih predstavite kot “tipičen primer.” Tole je velika prednost posploševanja: Ni vam treba skrbeti za očitno dokazno moč nasprotnih primerov, saj izjema zgolj potrjuje pravilo (Ena lastovka še ne prinese pomladi!), in lahko kljub njim mirne duše vsakega posameznika javno zmeljete kot dokaz za trditve, ki jih javno zastopate Vi.

Mogoče poznate vic iz otroškega vrtca: “Vprašanje: Zakaj je Koder plešast? Odgovor: Ker imajo črnčki Kodrove laske.” - Seveda, tega smo se naučili že v peskovniku: prišli bodo in nam popapali laske. “Pol Afrike je že spakiralo kufre.” To je shema, po kateri morate argumentirati, in interpretacijski okvir, ki ga morate dati dogajanju. Vašim potencialnim privržencem se bo zdela toliko bolj verjetna, kolikor manj konkretnih izkušenj so imeli s temnopoltimi ljudmi ali celo s pravimi Afričani, Indijci itd. Da bi zmanjšali tveganje, da vaša identifikacija sovražnika in značilnosti, ki mu jih pripisujete, ne bodo prepričljivi, morate izbrati sovražnika, ki ga dejansko pozna čim manj ljudi. V mnogih svetovnih jezikih je bila beseda „človek“ tisočletja rezervirana izključno za poimenovanje pripadnikov lastnega prebivalstva. Kdor ne pripada ljudstvu, sploh ni človek. In če ni človek, ga ni treba obravnavati kot človeka. Ampak se ga je treba bati; kajti bitja, ki niso ljudje, so lahko ja zveri. Tistemu, ki jih ne pozna, so pošasti. Kdor želi biti na varni strani, mora za začetek izhajati iz tega, da se obnašajo kot divje živali. On - predvsem pa ona - se mora pred temi zvermi kakopak zaščititi (sami potencialni posiljevalci, tatovi, kriminalci).

Prednost navzven prepoznavnega sovražnika je v tem, da bo - tudi če se zgolj nedolžno sprehaja - zagotovo v središču pozornosti drugih ljudi. Odstopanja od pričakovanj in običajnega pač opazimo. To pa je dobro izhodišče. Če takšna vpadljiva oseba na primer pokaže odklonsko vedenje (na primer: „brutalno posilstvo nedolžne mlade študentke“), potem morate čim bolj čustveno nabito in prizadeto, polni jeze, žalosti in usmiljenja, javno vztrajati, da ste imeli žal, žal, s svojo napovedjo katastrof, ki jih bodo v državo privlekli sovražniki, žal prav.

Vendar se vam ni treba ustaviti pri opozorilih in ustvarjanju strahu pred ljudmi, ki so videti drugače. Sovražnike lahko prepoznate tudi znotraj svojih vrst. V skladu z razlikovanjem med prijateljem in sovražnikom („Kdor ni z nami, je proti nam“) lahko javno in vehementno sumite vse, ki zunanjega sovražnika nimajo za sovražnika in ga branijo z besedami ali dejanji. S tem dokazujejo, da so sovražniki. Te „sovražnike v lastnih vrstah“ lahko nato prikažete kot še nevarnejše od zunanjega sovražnika, saj jih ni tako lahko prepoznati kot tujce in zlorabljajo zaupanje, ki jim je bilo izkazano.

To velja tudi za vse sovražnike v duhu, tj. nasprotnike, ki jih od zunaj ne prepoznamo takoj, vendar so nevarni zaradi tega, kar mislijo in čutijo. Privrženci tujih religij ali narodov, predstavniki določenih političnih usmeritev itd., ki se jim ne vidi, v kaj verjamejo ... Če doslej niste opazili ničesar o njihovih sovražnih namenih, si to razlagajte kot jasen izraz prefinjenosti in zvitosti teh ljudi, kot dokaz njihove nevarnosti. Ni Vam treba biti pozoren na resničnost vaših trditev, temveč se zgolj prepričajte, da bi se vašemu sovražniku načeloma lahko pripisalo te negativne lastnosti. Imejte domnevo za dejstvo. Potem se bo moral braniti, in tisti, ki se brani, vemo, obtožuje samega sebe.

Na splošno ne zaupajte nikomur, ki se javno in aktivno ne postavi na vašo stran. Pa tudi takrat: lahko da se samo pretvarja. Ostanite na preži ...

Se nadaljuje:

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit umsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.) 

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial!
(Polarizacija)

“Tale ni niti omembe vreden/a!” - tako včasih v šali izrazimo najvišjo stopnjo zaničevanja. Rahlo pretirana miselna igra: kakor da bi se ignoranco dalo še stopnjevati. Tisto, na kar želi nakazati tole pretiravanje, je dejstvo, da ignoranca predstavlja najučinkovitejšo možnost socialnega razvrednotenja človeka ali družbene grupacije. Kogar drugi ne zazna, tega socialno kratko malo ni. Generalno namreč velja, da vse tisto, kar ne vstopi v komunikacijo, kar ni tematizirano ali naslovljeno, v socialnem smislu ne obstaja.

Kaj lahko torej storite, ko Vas noben klinc že spet ne opazi in Vas in vaših prizadevanj ne jemlje resno?

To stanje se da popraviti razmeroma enostavno. Obstaja nezmotljiva, sto odstotno uspešna metoda, kako si pridobiš pozornost tudi tistega, ki te zaničuje ali zavrača stik: Zadajte mu bolečino, škodujte mu. Uporabite svojo zmožnost agresije. To ne pomeni nujno, da morate uporabiti nasilje, čeprav je to konec koncev ultimativna metoda za pridobivanje pozornosti. Nekoč so starši svoje otroke pretepali, če le-ti niso bili poslušni, če jih niso poslušali (bodite pozorni na besedni zvezi “biti poslušen” in “nekoga poslušati”, ki ne kažeta naključno na čutno zaznavo oz. zavrnjeno komunikacijo.) Če nekoga, ki vas ignorira, brcnete v nogo, Vas bo zaznal. Če ogrozite nekogaršnje telesno in duševno zdravje ali celo njegovo eksistenco - psihično ali ekonomsko – potem mora vstopiti v komunikacijo in Vas ne more ignorirati.

To je komunikacijska strategija, ki jo že stoletja uspešno uporabljajo raznorazni teroristi. Ampak Vi si seveda verjetno ne želite, da dobite nalepko terorist. Vendar naj vas to ne odvrne od strateške koristi Vašega agresivnega potenciala – jasno izraženega besa. Navsezadnje se borite za upoštevanje in učinek. Ker okvirov civiliziranega vedenja ne smete nenehno prestopati, če hočete doseči široko podporo državljanov, se ne smete udeleževati nasilnih dejanj. Praviloma zadošča, če uporabite agresivno govorico in se Vaše javne izjave doživi kot polne besa. Neženirano lahko, ali celo kar dajte, uporabite nasilne fantazije ali preigravajte hipotetične vojne scenarije. Dokler jih ne udejanjite, ste na varni strani: kazenski zakonik vam ne diha za ovratnik, saj niste storili ničesar prepovedanega. Vendar pa istočasno žanjete nezaslišano pozornost medijev in Vaših nasprotnikov. Nakar lahko ene in druge znova po mili volji napadete nazaj ali zmerjate ali dajete v nič. Na ta način ostajate v debati.

Prav mediji največkrat reagirajo kot Pavlov pes, ki mu pokažete kos krvavega mesa: refleksno se mu začnejo cediti sline. In če teče vse kakor je treba, prevzamejo novinarji, užaljeni v svoji časti, vajeti jeze in napišejo o Vas in Vaših podpornikih besne komentarje. Zdaj se lahko imate za žrtev, zgražate nad krivico, ki se Vam je zgodila, streljate nazaj itd.

Provokacija, to je treba povedati v opozorilo, je visoka umetnost, v kateri ni vsak profesionalec. Težava je namreč v tem, da jo je treba oblikovati tako, da odstopa dovolj od samoumevnih pričakovanj družbe, predvsem razmišljanj v main-stream medijih, ampak spet ne nasprotuje vrednotam ljudi, ki jih želite pridobiti zase. Potrebujete občutek za subkulturne razlike pri vrednotenju vsakodnevnih dogodkov, ki nastajajo iz različnih življenjskih razmer elite in naroda, ki se počuti vodenega od nje. Začne se pri izbiri besed. Pozabite na vljudno zadržanost in to, kar se imenje “lepo vedenje”. Če na krajih in ob priložnostih, ko se pričakujejo predvsem učeni citati iz knjig starih Grkov, uporabite pompozen jezik, in iz svojega srca in čustev ne naredite morilske jame - tudi in predvsem proti prisotnim veličinam, ki bodo, če boste imeli srečo, ogorčeno zapustile prizorišče - boste zagotovo pritegnili pozornost vseh in boste še dolgo časa tema pogovorov tako na koktejlih kot na Facebooku in v tabloidnem tisku.

Posledica Vaših izjav, ki delujejo radikalno, je, da Vas bo polovica poslušalstva prezirala in napadla, medtem ko vas bo druga polovica imela rada. Ta razdeljenost publike pa ni noben problem, temveč prav nasprotno: polarizacija je Vaša priložnost. Vsakogar silite v to, da zavzame stališče: za vas ali proti vam. In ko se enkrat zgodi to, potem imate bazen možnih podpornikov, iz katerega lahko v prihodnosti zajemate brez pomislekov. Kapital, ki se ga sploh ne da dovolj centi in ne plačati z denarjem, ja, z denarjem sploh ne dobiti.

Če pride v časovni povezavi z Vašim govorom ali intervjujem do nasilja (če, na primer, zažgejo domove za migrante, po cestah preganjajo temnopolte, afganistanskim restavracijam razbijejo šipe itd.), potem nikakor ne jemljite besed nazaj, temveč neženirano trdite, da se vas je razumelo narobe. Kajti saj je vendar res, da ima zmeraj to čast, kako si razlaga pomen Vaših besed, prejemnik. Vi dobro veste, da tega niste in nikoli ne bi mislili tako, kot so ti, v bistvu dobri domoljubi, razumeli narobe.

To je to ravnovesje, ki ga boste morali loviti nekaj časa. Bilo bi namreč usodno, če bi Vas po službeni dolžnosti opazovala katerakoli domača obveščevalna služba. Tvegali bi, da bi Vaše delovanje označili za protiustavno in ga prepovedali. Potem bi verjetno izgubili podporo državljanov, ki so doslej z mešanimi občutki gledali na vas: fascinirani, a z rahlo zaskrbljenostjo. Ta ambivalenca bi se potem lahko preobrnila v nasprotovanje. Zato morate ubrati taktiko, s katero boste po eni strani z agresivnimi izjavami, ki ne spoštujejo tabujev, poskrbeli za škandale in se postavili na rob etablirane družbe, po drugi pa ne smeti prestopiti meje, onkraj katere boste postali izobčenec. To velja za Vas in vaše ljudi.

Lahko pa to ambivalenco ustvarite tudi z delitvijo dela: za to potrebujete nekaj ljudi, ki zmeraj znova izjavijo kaj nezaslišanega, njim pa se potem postavijo po robu drugi, ki se jasno in glasno distancirajo od njihovih pogledov.

Ampak takšne delitvene strategije in taktike morate prakticirati zgolj v prvih letih Vašega vzpenjanja. Čez nekaj časa - temu lahko verjamete – senzibilnost javnosti otopi, vznemirjenje zaradi tega, kaj in kako poveste, se poleže. Čisto normalen prilagoditveni pojav. V nekem trenutku boste lahko celo direktno pozivali k nasilju, krik tistih, ki bodo moralno ogorčeni (“mirovniki”), pa ne bo nikogar več dvignil na noge.

Generalno velja: Nikoli se ne opravičuje, nikoli ne razlagajte Vaših dejanj, nikoli ne jemljite besed nazaj!

Se nadaljuje.

7 Umislite si sovražnika!
(Tujci)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že zdaj veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znate.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000

2001

ali Še 23 let do tridesetletnice!

2001 Festival monodrame, drugič
Človeštvo v a-molu
Sizif na begu / Sisiphus on the run
Nagon
Glasba skozi čas
Princeska in čarodej
Songi
Elektra
Dedek Mraz pri nas

Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam:

Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.
Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav?

Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani.

Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra imenovan za direktorja Gledališča Ptuj.

Time out. Minuta odmora.
Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.
Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.
Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...
Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti!
(Fokus) 

Čeprav je govor o državnem ali strankarskem aparatu, družba ni stroj, ki bi se ga dalo sprogramirati in upravljali kot kak avto, letalo ali računalnik. To pa zato, ker ni sestavljena niti iz mehanskih niti elektronskih gradnikov. Socialni sistemi na splošno, pa naj bo to družina, organizacija, država, gospodarstvo, politični sistem ali celotno človeštvo, se oblikujejo s komunikacijo. In kot v sleherni komunikaciji: nobeden udeleženec ne more določati sam, kako bodo to, kar govori ali počne, razumeli, interpretirali in vrednotili drugi. Zato vedenje ljudi v medsebojnih interakcijah dejansko ni predvidljivo in napovedljivo. Določa ga to, kako ljudje zaznavajo svet, njihov sistem verjetja glede tega, kako funkcionira svet, prepričanja in predsodki, izkušnje, vzgoja, kultura in subkultura, iz katere izhajajo, njihova življenjska zgodba in trenutna življenjska situacija. Zato že posameznikov ni mogoče upravljati kot avtomobile, pri katerih lahko računamo s tem, da se bo motor zagnal, ko obrnemo ključ. To ve vsak, ki je imel priložnost doživeti, kako njegov otrok hrane, pripravljene z vso ljubeznijo, kljub vsemu trudu ni hotel pojesti. Lahko se postaviš na glavo ali mečeš na trepalnice: Če noče, potem on “svoje kašice” pač ne bo. 

Skupine ali večjega števila ljudi se prav tako ne da usmerjati na tak način kot stroja. Računati je treba z samovoljo in presenečenji. Kako se bodo ljudje odločali, na primer na volitvah, se da sicer prognozirati, ampak le, če vprašamo reprezentativno število volivcev koga bodo volili tik pred volitvami, vprašani pa ne bodo lagali. Preneseno na družbene sisteme si je treba – za razliko od strojev – zato razlagati drugače, kako jih upravljati in spraviti v delovanje. Ne obstaja namreč nikakršen volan, ki bi ga kdorkoli usmerjal in odločal, ali bo šla družba v levo ali v desno. 

Iz odgovora na vprašanje, kako se da vplivati na družbene procese, izhaja naslednja konsekvenca za populistične (ampak tudi vse ostale druge) strategije. 

Kar komunikacijo med posameznimi ljudmi naredi sploh možno, je to, da svojo pozornost usmerijo drug na drugega. Več ljudi gleda isti predmet in eden vpraša: “Kako se imenuje ta stvar?”, na kar odgovori drugi: “mobilni telefon”. Fokusiranje pozornosti je tisto, preko česar poteka komunikacijski proces. Zato si v socialnih sistemih pridobi vpliv le tisti, ki mu uspe stopiti v fokus pozornosti čim večjega števila udeležencev. Če posamezniku ali skupini ljudi uspe pritegniti pogled drugih na dogajanja in teme, ki jih hočejo narediti za pomembne, potem lahko - četudi ne v linearnem smislu vzrok-učinek, temveč z usmerjanjem pogleda in zanimanja - posežejo v usmerjanje dinamike družbenih procesov. 

Ampak zgolj dobiti pozornost še ni dovolj: Če želite voditi druge, si morate pridobiti tudi avtoriteto za razlago dogodkov, ki so vzbudili pozornost.  

Fenomene, ki pridejo v fokus - še posebej, če so relevantni za politične odločitve  - morate tudi pojasnjevati in vrednotiti. Pridobiti pozornost je torej zgolj prvi korak. Je pa centralnega pomena. Kaj koristi, če imate čudovite koncepte in ideje, pa tega nihče ne opazi? Prav to je usoda večine genijev, da skoraj zmeraj, ko si zamislijo kaj fantastičnega, potem en klinc tega ne opazi ... 

Problem pri borbi za pozornost – in s tem borbi za vpliv – je, da so zakonitosti komunikacijskih procesov, ki jim je podvržen vsak udeleženec v komunikaciji, ekstremno konservativne iz vedno (!) težijo k statusu quo, ne glede na to, kakšen ta status quo je. Kar se tega tiče, se družbene inovacije in revolucije razlikujejo od tehničnih inovacij – in jih je zato težje izvajati. To je na začetku slehernega populističnega gibanja tudi njegov glavni problem; šele pozneje, ko je le-to enkrat etablirano (= znano), pa iz tega problema nastane strateška prednost. 

Razlog za to je tako imenovano Matejevo načelo, ki ga navaja že Sveto pismo: “Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima!”, ali po nemško: “Hudič se zmeraj userje tam, kjer je kup največji!” - kar se tiče razdelitve pozornosti to pomeni: kdor je znan in je deležen velike pozornosti, bo postal še bolj znan in pridobil še več pozornosti; in kdor je malo znan ter je deležen male pozornosti, temu bo odvzeto še to malo slave in izgubil bo tudi zadnji ostanek pozornosti. 

To je seveda precej nepravično, ampak ne zato, ker bi si to izmislil kak hudobnež (čeprav bi bilo dobro, da bi Vi kot populist to temeljno nepravičnost pripisali kakšni globalni zaroti – ampak sami v tako zaroto ne bi smeli verjeti). Zakaj Matejevo načelo odločilno sooblikuje strukturo komunikacije, se da najbolj enostavno ilustrirati na primeru prepoznavnosti produktov: Če iščete osvežilni kofeinski napitek, potem boste v trgovini najverjetneje posegli po produktu, ki ga poznate - običajno Coca Coli ali Pepsi coli. In če Vas nekdo vpraša, katero osvežilno pijačo mu lahko priporočate, vam bodo prišle na misel logično tiste, ki jih poznate. Od tega trenutka obstaja ena oseba več, ki pozna ta produkta, medtem ko XY-colo, ki je ravnokar prišla na tržišče, ne pozna nihče (= en klinc ne opazi.) Tako postajata znana produkta vse bolj znana, neznani pa ostanejo neznani, razen če jih ne postavi v središče pozornosti mnogih ljudi kakšen usoden dogodek. Ampak tudi potem še ni rečeno, da lahko zdaj XY-cola začne svojo zgodbo o uspehu, kajti tak enkratni dogodek bo kmalu šel znova v pozabo. Vaš produkt mora priti v središče pozornosti vedno znova in znova. Ali kot je dejal stari učitelj latinščine: “Repetitio mater studiorum est! - To velja tudi za memorativno sposobnost družbe. 

To pa je tudi razlog, zakaj potrebujete organizacijo, ki bo potiskala Vas in Vašo sporočilo vedno znova v središče pozornosti javnosti in varovala pred tem, da ne gre v pozabo. 

Ampak naj vam bo jasno tudi to, da je zaznavni prag javnosti visok. Zahteva precejšnjo frustracijsko toleranco in veliko mero vzdržljivosti. Toda, kot pravi nek kitajski pregovor: “Vse pride k tistemu, ki čaka.” Vsekakor pa ne smete čakati pasivno, ampak morate – in s tem niste mišljeni Vi kot posameznik, pač pa Vi in vaši sledilci – delati na večanju vaše prepoznavnosti. Pri tem lahko pomaga to, če si poiščete temo, neko “stvar”, za katero se borite vsi; “misijo”, ki jo razglasite in o kateri trdite (ni treba, da je res), da ste se ji zapisali vsi. Navidezno zanimanje za objektivne cilje pomaga zagotavljati, da Vašega iskanja pozornosti ni mogoče zavrniti kot izraz vaše osebne nečimrnosti ali narcistične osebnostne motnje. Poleg tega lahko nato kot skupina zavzamete osrednjo pozornost javnosti, ne da bi se kateri koli posameznik preveč izčrpal ali celo izgorel. Dokler Vas kot voditelja vaše grupacije nihče ne postavlja pod vprašaj, vsakršna pozornost, ki jo pridobijo vaši somišljeniki, itak pade nazaj na Vas.

- se nadaljuje -

6 Uporabite Vaš agresivni potencial!

(Polarizacija)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že zdaj veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znate.)