Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  

(Revolucija) 

16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  

(Revolucija) 

Po dolgem, vztrajnem in neutrudnem boju ste končno na volitvah zmagali in vlado sestavili Vi. Če lahko to storite le tako, da kot manjši partner vstopite v koalicijo z drugo stranko, si zagotovite ministrstvo za notranje zadeve. Zunanji minister je v javnosti sicer bolj ugleden, ker se nenehno pojavlja na svetovnem prizorišču z drugimi pomembnimi akterji, vendar nima veliko besede; je le izvršilni uslužbenec predsednika vlade, ki določa smernice politike. Tako kot se je v družini treba s sosedi dogovoriti o višini ograje in odstranjevanju plevela, se on ukvarja z zunanjimi odnosi družine, ki nimajo veliko opraviti z notranjimi zadevami (če ne upoštevamo občasne jeze na soseda, ki preveč glasno gleda televizijo in s tem moti družinski počitek). Notranji minister pa določa, kako so urejeni družinsko življenje in odnosi med družinskimi člani. Razpolaga s tako rekoč starševsko avtoriteto in je gospodar v hiši, saj ima on pooblastila kar zadeva policijo in notranje tajne službe. S tem resorjem lahko zato tudi iz manjšinskega položaja v vladi začnete preoblikovati državo tako, da se okrepijo sile reda in organi nadzora. 

Kajti: takoj ko pridete na oblast, morate začeti demonstrativno izpolnjevati obljube, ki ste jih dali svojim volivcem. Če je narod družina, potem je država oče („Vater- Land“, „očetnjava“) in vedno tudi mati („materni jezik“, „rodna gruda“). Z drugimi besedami: skrbeti morate, da je Vaša klientela dobro preskrbljena in da lahko prosperira. Pri tem ne gre v prvi vrsti za razdeljevanje volilnih daril (darila imajo vedno zgolj kratkotrajen motivacijski ali hvaležnost vzbujajoč učinek), ampak za strukturne reforme, ki poskrbijo za to, da Vašim ljudem gre gospodarsko dobro ali vsaj bolje kot pred Vašim prevzemom vladnih pooblastil. Ljudstvo mora občutiti razliko, da  bi Vas imelo za poštenega zastopnika in za Vas šli v ogenj. Na prvem mestu so uradno torej ustvarjanje delovnih mest, dovolj dostopen izobraževalni sistem ter zdravstveno zavarovanje in skrb za starost. 

Vse to so naloge, ki so jih v preteklih, predindustrijskih časih opravljale družine – bile so osnovni sistem solidarnosti; zdaj, ko sta globalizacija in etično poljubna, od Boga zapuščena zahodna civilizacija, pripeljali do propada družin, kar Vi že dolgo obžalujete, mora vskočiti Vaša kot oče in mati skrbna država. Za to morate ustvariti pravice do državne pomoči, prilagoditi pokojninske pravice, vsem zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo ter izvajati gospodarsko in davčno politiko, ki ustvarja delovna mesta in radikalno zmanjšuje število brezposelnih. Najprimernejše sredstvo za to so (ker ima najhitrejši učinek) veliki državni investicijski programi. 

Če se morate Vi ali država zaradi tega zadolžiti, to ni težava. Konec koncev država ni družinski proračun švabske gospodinje in, čeprav se tako imenuje, proračun države ni primerljiv z zasebnim proračunom. Dokler ne povzročite inflacije, državni dolgovi niso problem. Ne dovolite, da Vas zavedejo samooklicani gospodarski modreci, saj v svojem razmišljanju, raziskovanju in oblikovanju modelov sledijo zgolj zastarelim in protislovnim ortodoksnim nazorom in o realnem gospodarstvu nimajo pojma. Preveč so vzvišeni, da bi poznali konkretne posledice svojih - iz abstrakcij izvedenih - predlogov za ljudi z ulice. Vsi skupaj so zgolj navadni pisarniški delavci ali, bolje rečeno: igrajo se na računalnikih, in ne znajo razlikovati med simulacijo na ekranu in resničnim življenjem. 

Investicije zahtevajo denar (čeprav ga država v principu lahko natisne), in tisti, ki imajo denar, Vam ga ne bodo prostovoljno dali. Zato morate Vi staro državo z njenimi neustreznimi zakoni in institucijami revolucionarno spremeniti. Predvsem ne smete upoštevati svojih političnih nasprotnikov („sovražniki ljudstva“), ki želijo zgolj ohraniti svoje pridobitve. Tu pomaga le očetovska strogost in popolna brezkompromisnost ... 

Če ste sami predsednik, kancler, premier (kakorkoli se že imenuje ta funkcija) vlade, morate brez oklevanja začeti revolucionarno preoblikovati državo v skladu s svojimi zamislimi. Vaš cilj mora biti zagotoviti trajno vladavino in uveljavitev interesov ljudstva. Ker utelešate njegovo voljo in interese Vi, to pomeni: gre za trajno zavarovanje Vaše lastne moči. 

Predstavniška demokracija z rednimi volitvami in menjavami vlad, liberalnimi državljanskimi pravicami, pravico do svobodnega izražanja mnenja, svobodo tiska in informacij Vam je sicer omogočila, da ste prišli na vrh države, ne da bi morali kot prejšnji revolucionarji prelivati kri, vendar pa potencialno ogroža tudi uspeh Vaše revolucije. Vse te pravice bi namreč v prihodnosti lahko bile uporabljene tudi proti Vam (= ljudstvu) in jih je zato treba na novo strukturirati in izboljšati tako, da ljudstvo ne bo več tako enostavno prikrajšano za svojo moč. 

Če boste podvomili v doslej ustavno zagotovljene pravice, Vas bodo obtožili, da ste nacist ali fašist; vendar ste to najbrž na svoji dolgi poti, v svojem boju, slišali že velikokrat, tako da Vas to verjetno ne bo pretirano prizadelo. Vztrajajte pri tem: Vi zgolj izboljšujete nekoliko zastarelo demokracijo, katere pomanjkljivosti lahko občuti vsak, vsakodnevno. Vi – in Vaše gibanje – veste, kaj ljudstvo resnično hoče in potrebuje. 

Logika vaših državnih reform se lahko zgleduje po zgodovinskem razvoju od fevdalnega sistema do parlamentarne demokracije: posamezne razvojne korake morate le izvesti v obratnem vrstnem redu. 

Ključna točka in jedro pri tem je odprava tako imenovane delitve oblasti. Doslej je država oziroma politični sistem poskušal omejiti moč posameznikov ali posameznih vplivnih skupin (kot vsi vemo: brez večjega uspeha, saj mednarodni veliki kapital vleče niti povsod). To so poskušali doseči z odpravo klasičnega razlikovanja med vrhom in dnom z izgradnjo zapletene hierarhije (to pomeni, da tisti na dnu nadzirajo tiste na vrhu): Vlada (izvršilna oblast), predstavniki ljudstva, zbrani v parlamentu (zakonodajna oblast), in pravni sistem s svojimi sodišči (sodna oblast) si doslej medsebojno omejujejo svojo moč, si gledajo pod prste in, če je potrebno, drug drugega po prstih. Da je to v nasprotju z vsako logiko, je jasno vsakemu tretješolcu: Če se tisti, ki je na vrhu hierarhije (vladar ali vlada), mora podrediti nekomu, ki je pod njim v hierarhiji (kateremu koli sodniku ali sodišču), potem nekaj ni v redu, saj postane popolnoma nejasno, kdo ima resnično besedo in kdo mora koga ubogati. 

Takšne omejitve vladne moči so v Vaši novi ustavi odvečne že zato, ker Vi oziroma Vaša vlada neposredno zastopate interese ljudstva, ne da bi za to potrebovali posredovanje poslancev. Ker razpustitev parlamenta za Vaš imidž ne bi bila dobra, zadostuje, da spremenite (ali date spremeniti) volilno zakonodajo tako, da Vaša stranka dobi veliko večino sedežev v parlamentu, tudi v malo verjetnem primeru (= »volilna goljufija«), če ne bi dobila večine glasov. Volilne okraje lahko na primer prilagodite tako, da bodo sedež v parlamentu dobili v vsakem primeru pravi kandidati prave stranke. Ali pa lahko uvedete pravilnik, da večinska frakcija dobi dodatnih nekaj sedežev, da se zagotovi sposobnost vladanja (svoboda pri oblikovanju ustreznih zakonskih predpisov ne pozna meja). 

Neglede na to, kako v podrobnostih izgleda volilna zakonodaja, je pomembno, da se odpoveste ideji notranje strankarske demokracije (če ste jo kdaj sploh imeli). Vodstvo stranke mora določiti izbor kandidatov. Potem pa lahko članom stranke velikodušno dovolite, da med predlaganimi kandidati izberejo svojega. Na ta način lahko računate na lojalnost svojih poslancev; in samo tako ni razlike, ali ukinete parlament ali ne. Če poslanci delajo, kar želi vlada, je za interese ljudstva poskrbljeno. Zapletena parlamentarna hierarhija, v kateri je najnižji na vrhu, je odpravljena. 

Za dopolnitev sistema, ki še zmeraj deluje kakor da bi bil predstavniški, in da bi si zasigurali svojo moč, je priporočljivo v ustavo, ki jo nameravate spremeniti, vključiti možnost posvetovalnih referendumov (če ta možnost še ni vključena). Ker ste sposobni uporabljati instrumente množične psihologije, boste – s pomočjo veličastnih možnosti socialnih medijev za demokratično delovanje na osnovni ravni – pridobili nepremagljivo sredstvo moči: ljudstvo govori in ljudstvo ima zadnjo besedo (in v demokraciji ne dopušča ugovorov). 

Ostaja še nezaslišana škandaloznost, da se morate Vi kot vlada podrejati sodiščem. Tukaj je treba uporabiti podobno strategijo kot pri ravnanju s parlamentom. V nobenem primeru ne postavljajte pod vprašaj nujnosti pravnega sistema – navsezadnje živite v civilizirani državi, v kateri se konflikti rešujejo brez nasilja na sodišču, monopol države nad nasiljem pa v principu zagotavlja, da ne morejo vladati pravica močnejšega in metode divjega zahoda. Vendar pa je ta pravni sistem, ki je – kot Vi že leta javno obžalujete - koruptiven in izvaja krivosodje, nujno potrebno reformirati. 

Zdaj lahko ukrepate na dveh frontah. Prvi korak je splošna omejitev neodvisnosti sodišč. Ne glede na to, kako boste to zakonsko uredili, je ključno, da imenovanje sodnikov določajo politični organi, tako da boste lahko na te položaje imenovali svoje ljudi. Ustavne sodnike v Zvezni republiki Nemčiji na primer že sedaj imenuje parlament. Vendar bi se to lahko brez težav še dodatno razširilo. Zdaj, ko ste na oblasti, se odpirajo obsežne možnosti za reforme, ki jih bo ljudstvo najverjetneje sprejelo brez večjega odpora. Prvič, ker ste dovolj dolgo dvomili v častnost sodnikov in pravičnost njihovih sodb, tako da je njihov imidž izredno slab; in drugič, ker postopkovna pravila za imenovanje sodnikov in logika pravnega sistema za navadnega državljana niso niti pregledna niti zanimiva. 

Policijo in domače tajne službe bi morali sistematično razširiti. Da bi zagotovili varnost državljanov – terorizem je permanentna nevarnost –, morate ustvariti možnosti za nadzor na celotnem ozemlju: videokamere na vseh javnih mestih, nadzor celotne internetne komunikacije, obsežno zbiranje podatkov, kot so ga doslej izvajali le veliki internetni giganti. Najlažje je, če si dostop do njihovih podatkov zagotovite z zakonom in ustanovite pristojne organe. Prebivalstvo vam bo hvaležno za na ta način povečano varnost, saj tisti, ki niso storili ničesar nezakonitega, nimajo česa bati, če se njihovi podatki zbirajo in analizirajo. 

Da bi lahko uveljavili svojo gospodarsko politiko, je posebej pomembno, da odpravite neodvisnost centralne banke. S svojimi posegi na trgu mora služiti Vašim političnim ciljem. Konkretno to pomeni, da morajo gospodarstvu zagotavljati poceni denar, da se zaradi nizkih stroškov kreditov lahko ustvarja in ohranja gospodarski razcvet, ki bo – poleg državnih naložb – ustvaril veliko novih delovnih mest. Vendar morate upoštevati mejo tiskanja denarja: Če bi prišlo do inflacije, bi lahko izgubili svojo bazo, saj se bo ta bala za svoje prihranke, še posebej v Nemčiji, kjer je strah pred inflacijo del kulturne dediščine, del travm nacionalne zgodovine, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. 

Kot zadnjo varnostno sidro svoje moči bi morali v ustavo vpisati zakone o izrednem stanju, da bi lahko, če vse drugo odpove, razglasili izredno stanje, ki Vam daje pravico do neovirane in učinkovite vladavine, ko so ljudstvo in njegova suverenost ogroženi s strani premočnih notranjih in zunanjih sovražnikov. 

Ostaja še tako imenovana »četrta veja oblasti«, mediji oziroma svoboda izražanja in tiska. Kot že zgoraj omenjeno, Vam ta ne sme povzročati najmanjše skrbi. Tukaj vam ni treba nikomur in ničesar prepovedovati, saj zaradi družbenih medijev in s tem povezane poplave novic – resničnih in lažnih – povprečni državljan ne more več razlikovati med resničnim in lažnim. Kadarkoli lahko razširjate sporočila, ki ustrezajo Vam, ne da bi se morali v najmanjši meri ukvarjati z njihovo resničnostjo. Kdo bi bil sposoben sam in brez ustreznih virov razjasniti, katere »novice« so torej »lažne novice« in katere ne? 

V odnosih z javnostjo morate uporabiti klasično in preizkušeno metodo hipnoze – tako imenovano »strategijo konfuzije«: Svojega sogovornika (tj. javnost) zmedete z množico protislovnih sporočil, kar povzroči, da se (javnost) znajde v negotovosti, izgubi trdno podlago svojega (njegovega) občutka za realnost in išče oporo; nato mu (ji – javnosti) Vi ponudite verjetno, dosledno razlago ali zgodbo, ki jo bo zmedeni državljan zgrabil kot rešilni pas. To pomeni, da Vam ni treba skrbeti, če vedno znova podajate sporočila, ki nimajo smisla, saj bodo –  najmanj – Vaši privrženci v primeru dvoma krivdo pripisali sebi, da Vas niso razumeli, in naslednjo, ponovno dosledno informacijo uporabili kot rešilni pas. Vojska trolov in nešteto botov, ki so Vam stali ob strani v socialnih omrežjih in Vam pomagali priti na oblast, Vam je pri tem seveda še naprej v veliko podporo.  

To strategijo lahko izvajate po vseh kanalih, ki so Vam na voljo. Vendar je dobro, če obstajajo tisk in televizijske postaje, ki so jasno na Vaši strani, tako da Vaši privrženci vedo, kje lahko najdejo informacije, kadar jih potrebujejo. 

Ni treba posebej poudarjati, da morate, če obstajajo državne ali državno nadzorovane radijske in televizijske postaje, položaje vodstvenih delavcev in odgovornih za programe zapolniti z Vašimi strankarskimi somišljeniki. 

O vlogi znanosti je bilo doslej že nekaj povedanega. Njihove trditve, da posedujejo objektivne resnice, morate radikalno postaviti pod vprašaj. V nasprotnem primeru ne bi mogli podvomiti v znanstvene podatke, ki ne ustrezajo Vaši politični agendi. 

Ker ne morete preprosto odločiti, da naj se ugled znanosti ukine, morate ponovno igrati s pomočjo posrednika. Kot politični odločevalci imate Vi in vaši strankarski kolegi nadzor nad proračuni znanstvenih inštitutov in univerz. Ker brez denarja tudi v znanosti ni muzike, lahko Vi nadzorujete, v kakšno vrsto raziskav bo prišla muzika. Kjer so proračuni, tam se ustvarjajo znanstvene kariere, kjer pa ni denarja, mladi raziskovalci ne morejo osvojiti lovorik. Na ta način Vi tiho in na skrivaj – ne da bi se javnost tega zavedala – vplivate na izbirna merila za znanstveni uspeh, tako kar zadeva teme kot tudi protagonistov. 

Nazadnje, a ne najmanj pomembno, še nekaj besed o civilni družbi. Če se državljani angažirajo, to v principu ni slabo ali nevarno. Na ta način se združujejo ljudje, ki imajo družbeno zavezo in se zanjo zavzemajo. Večinoma takšne aktivnosti hitro ugasnejo, ko ljudje, ki jih spodbujajo, izgubijo interes ali se umaknejo v zasebno življenje. Nevarne postanejo, ko se oblikujejo organizacije (tako imenovane nevladne organizacije) in se njihovi cilji lahko uresničujejo trajno, na dolgi rok – pomislite samo na škodo, ki jo je Greenpeace povzročil naftni industriji. Zato morate ohraniti nadzor nad vsemi tako imenovanimi neprofitnimi organizacijami, katerih cilji bi lahko pridobili politični pomen. Če prejemajo denar iz tujine, je vohunjenje ali sum tujega vmešavanja v notranje zadeve avtonomne države običajno dober argument za njihovo ukinitev. 

Za umetnike in umetniško svobodo Vam ni treba preveč skrbeti. Umetnikov se tako ali tako ne jemlje resno. So izobčenci, ki živijo v svojem lastnem, domišljijskem svetu in za ljudstvo niso pomembni. Njihove svobode Vam ni treba postavljati pod vprašaj. Zgodovina kaže, da so umetniki za preživetje vedno bili odvisni od mecena, knezov, kardinalov, papeža ali pa enostavno državnih sredstev, saj ne ustvarjajo nobene neposredne uporabne vrednosti, ki bi jim prinašala denar. Zato se bodo iz lastnega vzgiba – ne le iz nuje preživetja, ampak tudi iz želje po priznanju, domišljavosti in narcizmu – prilagodili Vašemu gibanju in njegovim ciljem; ali pa bodo preprosto izginili v temo anonimnosti nerazumljenih genijev, ki šele po smrti dosežejo priznanje (če sploh). 

Zaradi omejenega prostora lahko tukaj načrtovana reforma ostane zgolj v obliki osnutka. Grobo zasnovane obrise morajo seveda podrobno izdelati in uresničiti ustrezni strokovnjaki (pravniki, strokovnjaki za trženje, socialni psihologi itd., predvsem pa uradniki, zavezani k lojalnosti). A to je naloga izvršilnih organov, ki jih ima država – Vaša država – na voljo; in to ja več kot zadosti. 

*

Prihodnjič; bližamo se koncu, še dve poglavji:

17 Pokažite nedvoumno, da ne poznate šale! (Ahumoroidnost)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijskisvetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. ZurSelbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wirblöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus(2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts(2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

***

1. september 1997^3, ponedeljek

Danes se začenja nova sezona. Dela je bilo vrh glave. Zdi se mi, da je urejeno vse, tako da mirne vesti in z dobrim občutkom odhajam v Kranj⁴. Vidim, da se hitro učim preklapljanja in to prestavljanje med “biro”-riranje, režiranjem, organiziranjem, debatiranje, planiranjem, kontroliranjem, delegiranjem... mi gre že kar dobro od rok. Torej: gremo dalje!

7. september 1997, nedelja

Čakam, da se začne Petrova kontrolka⁵. Zdaj še izdelujejo. Sprašujem se, kako naj nastopim. Kako naj ravnam čim bolj konstruktivno. Kako naj jih vodim, da bo rezultat 19. T. m. čim boljši. Ne vem. Skušam se spomniti, kako sem sam doživljal obiske umetniških vodij in kaj se mi je takrat zdelo z njihove strani o.k., kaj ne. 

Iz Kranja sem se vrnil že v petek. Kljub dogovorjenim stvarem se mi je zdelo, da me je čakalo dovolj dela in da sem ves petek urejal nujne in potrebne stvari. 

Jutri je hvala bogu novi ponedeljek. Hvala bogu zato, ker imam občutek, da se ob ponedeljkih vidi, kje smo, in kam se premikamo. Da na novo definiramo smer in popravljamo sproti manjše napake, ki bi lahko čez dlje časa vodile kdo ve kam. 

Kakšne četrt urice sem bil tudi na vaji za Strojepiski. To, kar sem videl, se mi je zdelo kar zanimivo in slišal sem dosti možnosti za nek fini humor. No, interpretirala sta kar dinamično in zagnano. Prav zanima me, kaj bodo naredili. 

Bil je močan naliv. Voda je zalila klet. Ni strašno, vendar je bilo poučno: listje je zamašilo odtok pri greznici med kletjo in garderobo in voda je vdrla pri vratih v klet. Hvala bogu je Niko z rokami odmašil odtok, tako da je kakšnih 60 do 70 cm vode odteklo namesto v klet, v kanalizacijo. 

Počasi se  bliža tudi prva tiskovna konferenca. Mislim, da bomo imeli pripravljen dober material. Tudi gledališki list za Zaboj mi je postal všeč. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji

1 - Ptujski center za ravnanje z odpadki.

2 - Ptujsko pokopališče. (Smetišče in pokopališče se nahajata tako rekoč čez cesto.)

3 - Če se sprašujete, od kod zdaj ta razlika - teater ustanovljen 4. 12. 1995, prvi dnevniški zapis pa je datiran s 1. 9. 1997 - je tukaj odgovor: Po sklepu o ustnovitvi na Mestnem svetu sem bil imenovan za direktorja. Dobil sem pisarno in v njej sameval in bil ves nesrečen; brez sodelavcev, brez pogodbe o zaposlitvi itd. Nekaj melaga o porodnih krčih sem napisal tukaj. Skratka: hitro sem odstopil, še preden so me zaposlili. Delo je nadaljeval Franc Mlakar; logična izbira, saj je bil poslovni vodja Zato.-ja.  Zato.-jevci pa smo imeli en cilj: da se gledališče profesionalizra. Tako je Franci opravil registracijo firme, vpis na sodišču in ostalo papirologijo ter sestavil program od Govora malemu človeku do moje vrnitve. Čez dobro leto in pol sem se vrnil in se 1. julija 1997 zaposlil v Gledališču Ptuj.
Takšno je bilo takrat uradno ime zavoda; ‘Gledališče Ptuj’. Levi prilastek ‘mestno’ so dodali kasneje; ne vem, ali v Aničinem ali Renejevem času. Morda pa šele Peter. Ob “rojevanju gledališča” se nama je s Francijem zdelo pomembno, da je njegovo ime enostavno 'Gledališče Ptuj'. Morda pa bo nastala res kdaj regija, sva razmišljala, in Gledališče Ptuj bi lahko bilo tudi regijsko; zakaj se zdaj omejiti z ‘mestno’? (V mislih sva imeli seveda presneto pragmo: financiranje.

Skoraj prepričan sem, da mora biti kje še kak dnevnik, v katerem sem vodil nekakšne Samo-govore ob tipkovnici in kar ne morem verjeti, da ne bi zapisal, kaj se je dogajalo od ustanovitve 4. decembra 1995 do trenutka, ko sem se vrnil. Franci je v tem času iskal novega direktorja, povabil Lalija, da je zrežiral Polovične resnice, Tomi Janežič avtorski projekt Praznina, stara zgodba iz moje vasi, Sebastijan Horvat je režiral monodramo Elisabeth, jaz pa sem s študenti igre 4. letnika AGRFT v razredu Borisa Cavazze in Jožice Avbelj režiral njihovo diplomsko uprizoritev Victor, ali Otroci na oblasti. V tistem času sem končno diplomiral (v drugem poskusu, prvič so me vrgli), se prijavil na razpis za direktorja, bil izbran in začel svojo petletko v Gledališču Ptuj. No, in o tem boste lahko brali v prihodnjih objavah.

4 – Tole sem režiral v Kranju: https://repertoar.sigledal.org/predstava/1065 v tistem času, ko sem prevzemal vodenje Gledališča Ptuj.

5 - Peter Srpčič je za prvo premiero sezone režiral predstavo za otroke Oj, čudežni zaboj.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

(3. 9. 2025)

Nina (igrajo jo Barbara Ribnikar) in Irena (igra jo Mojca Partljič) evidentno kršita naslov predstave SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če vas zanima, kaj se jima zdi smešno, dobrodošli.
Za začetek, najbolj radovedni, v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic:

mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

DM produkcija.

Stik: Info@dm-produkcija.si

Veseli bomo, če boste našo objavo delili. Hvala.

Miro Gavran, avtor dramskega besedila, je pa poseben fenomen. Naj rečem še nekaj o njem. Dolgo se že poznava. Z njegovo dramo Kreontova Antigona (1983) sem bil sprejet na šolo za režiserje. To je bila ena njegovih prvih iger. Napisal pa jih je potem še veliko. Pa ne le dram. Tudi romane in filmske scenarije. Ravnokar po njegovem romanu snemajo film o Frankopanih. To bo nekakšen ljubezensko-politični triler. 
Njegova dramska besedila so doživela več kot 400 premier širom po svetu. Ogledalo si jih je več kot 4 milijonov gledalcev.
Na njegovi spletni strani sem prebral, da je napisal 50 gledaliških tekstov.

Miro je edini živeči dramatik v Evropi, ki ima “svoj gedališki festival”: GavranFest je namreč festival, ki je posvečen njemu, dogaja pa se zmeraj zunaj Hrvaške in na njem sodelujejo izključno uprizoritve, nastale po njegovih besedilih. Svojo prvo izdajo je GavranFest doževel leta 2003 v gledališču Jana Palarika v slovaškem mestu Trnava, nakar se je odvijal še v štirih državah: na Poljskem, Češkem, Nemčiji in Srbiji.  (Povem mimogrede: oktobra z njegovo komedijo PIVO odhajamo na GavranFest v ... Prago.)

V Sloveniji smo videli že kar nekaj njegovih postavitev. 12 natančno. S tremi naslovi sem se pozabaval z velikim veseljem sam. Mogoče ste gledali: iLutka, Sladoled, Pivo?

No, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Tu se vse vrti okoli Borisa (Igra ga Jaša Jamnik) ...

Dobrodošli.
In prosim, podelite objavo. Kajti:

Uprizoritev nastaja v okviru "DM prodakšn" - nov, mlad producent v Sloveniji in naj mu Smejanje prepovedano dobro steče.
Z deljenjem mu boste pomagali pri prepoznavnosti, vstopu na trg (bi se reklo ekonomistično-komercialistično). ((( Naš glavni lik v igri Boris je namreč komercialist, trgovski potnik.)))

Pomislim:

Danes se začenja (poleg novega šolskega leta) tudi nova gledališka sezona. V tej, 2025/2026, Mestno gledaiišče Ptuj obeležuje svojo tridesetletnico.
Ne poznam natančno vseh Petrovih načrtov za to sezono, ampak domnevam, da bo zelo praznično najmanj dvakrat:

- 4. decembra. Na ta dan pred 25-imi leti je župan dr. Miroslav Luci predlagal Mestnemu svetu MO Ptuj nekaj skoraj nezaslišanega: ustanovimo na Ptuju znova poklicno gledališče. Mladim, med 20 in še ne 30 let starim ljudem, je verjel in zaupal. In mestni svetniki so izglasovali sklepo o ustanovitvi novega javnega zavoda na Ptuju. (Čeprav ni bilo denarja, četudi je bilo več vprašanj kot odgovorov, dasiravno je bil kulturni minister proti in niti "doma" niso bili vsi za.)

- 25. februarja. Tri mesece za tem je Vlado Novak odigral prvo premiero novega poklicnega gledališča: Govor malemu človeku Wilchelma Reicha, prvo slovensko uprizoritev, prvi prevod tega - kasneje še prevajanega - Reichovega besedila v slovenščino (Jaroslav Dolar je bil prevajalec, ker Janez Gradišnik ni imel časa in me je usmeril na Jara).

Želim si:

Naj bo nova sezona MGP še posebrej lepa, veličastna in slavnostna. Želim si, da bi se čim večkrat srečali mnogi, ki s(m)o sodelovali, stikali glave, srca in držal pesti, da bi se po ukinitvi leta 1958 gledališče znova profesionaliziralo.
Kolektivu gledališča pa:
Lepo praznujte, vsak večer, z vsako predstavo, vso sezono! (Kolikor se bo le dalo, se vam bom z veseljem pridružil.) 

***

Pripis: 

Pred časom smo skupaj začeli sestavljati spomine na dogodke okoli ponovne profesionalizacije in delovanja MGP. Prišli smo nekje do leta 2000. Vabljeni, Anica Bombek Strelec, Rene Maurin, Peter Srpčič, da nas popeljete v razvoju MGP naprej. Ogromno ste naredili v svojih mandatih, marsikateri zanimiv košček je v vaših rokah in ga lahko ponudite v celotno sliko. Mi, gledalci, ustvarjalci, obiskovalci, pa se bomo vključevali. (Kako? Enostavno mi na mail pošlješ svoj košček spominov, pa ga vstavim na ustrezno mesto v zgodbi.)

Povezana vsebina: https://zato.si/zdaj/mgpuzzle-15

(Objava: 1. sept. 2025)

SMEJANJE PREPOVEDANO je gledališka igra - izpod peresa Mira Gavrana - na temo kraljice športov, atletike. Natančneje: o skakanju čez plot.

Kakšen je plot? Vsebina?
- Laganje, prikrivanje, skrivanje, varanje, za hrbtom zahrtbno prenašanje okoli. 

Ampak slej ko prej kateremu nehote (jasno) malo uide in - resnica pride na dan.
Ko vesta dva, ve pol sveta.

Aja, ali bi tole morda sodilo bolj med težko atletiko? Ali celo med borilne veščine?
Športnik bi na to znal odgovoriti.

Ampak nič bati; za komedijo gre, fikcijo.

Edina razlika med resničnostjo in fikcijo je, da mora fikcija ostati v mejah verjetnega. Resničnost pa ne.
Mark Twain

Kakorkoli: 
Na fotografiji vidite moža in ženo. Srečno sta poročena že 25 let. (Ko boste prišli vi na predstavo, bosta ravno tik pred obletnico poroke.)
Ime jima je Irena (igra jo Mojca Partljič) in Boris (igra ga Jaša Jamnik).

Vprašanje za vas se glasi:

Znate razbrati s fotografije: Kdo vara? On njo ali ona njega?

Odgovorite si sami.
Na predstavi pa boste preverili pravilnost (ali napačnost) vašega odgovora.

Kdaj in kje?

Ne skrbite. Vaši prijatelji in znanci, ki si bodo ogledali SMEJANJE PREPOVEDANO, vam bodo sporočili. Slej ko prej. (To obveščanje je nekako kar vgrajeno v uprizoritev.) Tema je zimzelena; zato ne morete zamuditi 😉 Številni vam bodo povedali, da so igralci prima, zgodba pa "iz naših dni" in "naših krajev".

Za začetek, najbolj radovedni, vabljeni v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic: mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

https://www.mojekarte.si/si/smejanje-prepovedano/vstopnice-1201322.html

DM produkcija.
Stik: Info@dm-produkcija.si

Če bi rad ljudem povedal resnico, jih nasmej, drugače te bodo ubili.

George Bernard Shaw

***

Pripis: Jezus iz Nazareta seveda ni mogel poznati te misli Georgea iz Londona.

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto!

(Ideologija)

Etabliranje zunanjega sovražnika je le prvi korak k ustvarjanju zanesljivega občutka pripadnosti. Zagotavlja mejo zunaj-znotraj, ki ustvarja nekakšno ovojnico, kožo, posodo, ki ljudem – vsakemu posameznemu državljanu/ki – jasno predoča, kdo ali kaj v nobenem primeru ni (ali ne želi biti). Vendar zunanji sovražnik vedno daje le nasprotno identiteto, defenzivno zavest, proti komu se mora skupnost braniti. Če se omejite le na razmejevanje od zunanjega sveta, imate problem: prisiljeni ste nenehno ohranjati strah pred silami tam zunaj. Kot vse izkušnje ali doživetja, ki so ali postanejo vsakdanja, izpuhtita tudi strah in zaskrbljenost. Ljudstvo se navadi na trajno, domnevno grožnjo in ga je s sklicevanjem na zunanjega sovražnika komaj še mogoče aktivirati. Čez nekaj časa strah v sivini vsakdana izgine, nevarnost se ne jemlje več resno in zunanja grožnja izgubi svojo moč povezovanja skupnosti.

Zato potrebujete, da bi na dolgi rok ohranili občutek pripadnosti, nekaj več. Doslej prazno posodo, na kateri je nalepka »mi«, morate napolniti z ustvarjajočo, opojno snovjo, ki podarja identiteto in od katere se lahko ljudstvo opije. Vsak posameznik, ki čuti, da pripada temu »mi«, mora skozi ta »mi« oziroma njegovo vsebinsko opredelitev videti svojo osebno identiteto povzdignjeno in kot nekaj res vrednega.

Razvoj identitete neke osebe, to je zavest, da je neponovljiv posameznik s specifičnimi osebnimi lastnostmi, poteka v teku človekovega življenja postopoma in se v resnici nikoli popolnoma ne konča, saj se življenjska situacija vsakega posameznika s starostjo spreminja. Identiteta osebe v vseh teh življenjskih fazah pa je določena s skupnim dejavnikom: sestavljena je iz množice različnih pripadnosti socialnim enotam in lastnosti, ki jih pripisujemo tem skupinam. Mlad odrasel moški se lahko, če navedemo en primer, zavestno ali nezavedno identificira kot moški, član družine Meier, del partnerskega odnosa s svojo punco Claudio, katolik, prebivalec Frankfurta, študent poslovne ekonomije na Goethejevi univerzi, član Junge Union, navijač Eintrachta iz Frankfurta, Nemec ... Vse te pripadnosti definirajo značilnosti, ki si jih pripisuje ali ki mu jih pripisujejo drugi, in prispevajo, čeprav v različni meri in z različno pomembnostjo, k njegovemu osebnemu občutku identitete. Ta samopodoba v veliki meri določa njegovo vedenje, saj morajo biti njegove odločitve v skladu z njo. Če ne bi bile, bi moral zanikati samega sebe in se ne bi mogel več z mirno vestjo pogledati v ogledalo. Vendar v različnih kontekstih vse pripadnosti ne delujejo enako. Če še malo nadaljujemo z zgornjim primerom mladega moža: ko Eintracht Frankfurt igra proti Bayernu iz Münchena, naš študent seveda navija za »svojo« ekipo, ki je v tem primeru Eintracht Frankfurt. Če pa Bayern München igra proti Real Madridu, pa nič manj strastno stiska pesti za »njegove« Bavarce, ker se kot Nemec poistoveti z njimi.

Torej je od situacije odvisno, katera pripadnost določa trenutno vedenje posameznika. To morate upoštevati, če želite te čudovite posode, imenovane »mi« in »jaz-identiteta«, napolniti z vsebino, ki ustreza Vam.

Glede na široko paleto možnih pripadnosti različnim socialnim podsistemom v nobenem primeru ne smete izbrati takšnega, ki bi Vaše privržence preveč omejil. Nikoli ne boste pridobili podpore večine prebivalstva, če se predstavljate kot zastopnik interesov majhne skupine (na primer strojevodij – teh je enostavno premalo). Zato največ obetajo narod, rasa ali kultura. Da bi preprečili nesporazume, Vam samim ni treba zares verjeti, da je neka rasa boljša od druge ali da je neka kultura naprednejša, bolj razsvetljena ali zrelejša od druge. Dovolj je, da izberete kategorijo, ki se zdi, da velja za čim več ljudi, vendar ne vključuje vseh! Če bi (da izberemo podobno neumen primer kot strojevodje) vključevala »vse ljudi«, potem Vam ne bi več ostal nihče, od kogar bi se lahko razločevali Vaši privrženci in tudi nobenega od tako koristnih zunanjih sovražnikov bi več ne bilo (če izvzamemo divje živali, bolezni ali naravne sile, ki pa le malo prispevajo k trajnem oblikovanju boja željne identitete skupnosti navadnih državljanov).

Seveda bi lahko kot razločevalno znamenje izbrali tudi versko pripadnost; v Evropi so bili časi, ko je to obetalo veliko več kot narodnost, in mnogi ljudje so bili v boju za »pravo« vero poslani v smrt (na primer v tridesetletni vojni). Danes je tako še vedno na Bližnjem vzhodu, kjer so meje držav v puščavski pesek naključno zarisale nekdanje kolonialne sile in kjer se soočajo različne smeri in sovražne islamske sekte. Podobno je v Afriki, kjer identiteto ustvarjajo plemena in njihova ozemlja, ne pa državne meje, ki so jih z ravnilom na zemljevidu označili kolonialni gospodarji Anglije, Belgije, Francije itd.

Če za razlikovanje med »mi« in »oni« uporabite pripadnost narodu, etnični skupini, rasi ali kulturi, imate danes v zahodnih državah največje možnosti, da se večina prebivalstva identificira z lastnostmi, ki se pripisujejo kulturi, rasi ali tudi narodu. Poleg tega je prednost tudi to, da lahko ponovno uporabite že tradicionalno oblikovane podobe in lastnosti posamezne narodnosti, rase ali kulture. Na ta način izkoristite globoko zakoreninjene predsodke, ki si Vam jih ni treba izmišljati samim, tako da lahko minimalizirate marketinške stroške za njihovo širjenje. Primer naroda in religije pa jasno kaže, zakaj bi v primeru dvoma morali staviti na raso ali etnično poreklo kot značilnost pripadnosti narodu: posameznika je namreč večinoma moč na podlagi fizičnih značilnosti razvrstiti in identificirati kot nekoga, ki nam pripada ali ne. Kdor ima temno rjavo kožo, verjetno ne bo brez daljših pojasnil veljal za Šveda, četudi je rojen v Stockholmu, gramatično brezhibno obvlada jezik brez naglasa in še nikoli ni zapustil svojega rojstnega mesta. Vprašali ga bodo, kje se je tako dobro naučil švedščine ...

Rasizem je torej najbolj idiotska, "trotl-ziher" možnost pri izbiri lastnosti članov naroda. Na primer, človek je jeklene postave, visok, blond in modrook – z eno besedo: lep. Ker temu idealu lepote ustreza le delček prebivalstva, vsak človek pa ima narcistične potrebe in (skoraj vsak) hrepeni po občutku lastne veličine in želi biti nekako edinstven, morajo biti s pripadnostjo narodu, kulturi ali rasi (ki so navsezadnje zamenljive) povezane tudi še druge osebne lastnosti, na katere smo lahko ponosni. Kdor je na primer Nemec, lahko upravičeno trdi, da je (v abecednem redu) ambiciozen, čist, discipliniran, delaven, dobro organiziran, izobražen, inteligenten, kakovosten, logično razmišljujoč, glasbeno nadarjen, odgovoren, pogumen, senzibilen, športen, umetniško nadarjen, urejen, ustvarjalen, vesten, viteški, varčen, zanesljiv, zavedajoč se, znanstveno usmerjen, (itd.) – ne pripada le »narodu pesnikov in mislecev«, temveč tudi narodu veličastnih skladateljev, znanstvenikov in inženirjev. To dokazujejo številni primeri iz tisočletne zgodovine nemškega naroda: od Goetheja do Maxa Plancka, od Armina Cheruskega do Beethovna ...

Če ne želite, da bi Vas imeli za rasista – kar je v Nemčiji trenutno še vedno problematično –, pripišite raje veličino, ki je (skoraj avtomatično) povezana s pripadnostjo nemškemu narodu, neponovljivi nemški kulturi, katere premoč nad vsemi drugimi kulturami – bodisi znotraj bodisi zunaj Evrope – morate neomajno hvaliti. Prav zato, ker gre za ohranitev teh idealnih vrednot, morate prepričati narod, da se bori proti premiku prebivalstva in sovražnemu prevzemu s strani tujih, nižjih kultur (ras, narodov, religij ipd.).

Te številne pozitivne lastnosti upravičujejo tudi zahtevo – v skladu z znanim vzorcem odnosov zgoraj-spodaj – da se počutimo nadrejene drugim kulturam (rasam, narodom ...). Kar velja za posameznike – da imajo le nekateri karizmo za vodenje –, je bilo skozi stoletja mogoče opaziti tudi v odnosih med narodi. Obstajajo, to morate vcepljati svojim privržencem, boljši in slabši narodi (kulture). Razglasite to za naravni zakon – zagotovo boste našli študije, ki to potrjujejo –, da obstajajo rojeni gospodarji in hlapci – in to ne le med posamezniki, ampak tudi med etničnimi skupinami. Zagotovite svojim privržencem, da je vsak od njih izbran od Boga in usode (»previdnosti«): so gospodar, gospodovalna rasa – in to ne zato, ker bi to premoč dosegli z orožjem, ampak preprosto zato, ker so boljši.

Osebna identiteta, ki jo ustvarja pripadnost velikemu narodu, rasi ali kulturi, je nujno privlačna za tiste, ki v vsakdanjem življenju trpijo zaradi pomanjkanja grandioznosti, to je: za večino ljudi. Kdor kot posameznik prejema dovolj narcistične pozornosti in občudovanja od svojih bližnjih, ga ni tako lahko prepričati z obljubo sodelovanja v veličastnem projektu – na primer v boju za mednarodno priznanje veličine lastne nacije. Kadar sta grandioznost in visoka samozavest povezani z osebnimi dosežki, postaneta obe redka dobrina. Da bi večini prebivalstva pomagali do občutka lastne veličine in povečane samozavesti, morate fantastične lastnosti in dosežke, ki to upravičujejo, ločiti od posameznika in jih pripisati množici – »vašemu« narodu. Kajti postal bo Vaš narod, če Vam uspe prepričati ga, da je edinstven in izbran, da spremeni svet.

***

Se nadaljuje. Prihodnjič:

Gradite patriarhalno (strogo) dražavo (ampak takšno, ki bo poskrbela)! (Revolucija)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Sem slišal pred par dnevi pri poročilih:
V največjem slovenskem mestu je več kot 600 ljudi podpisalo pismo, nekakšno pobudo za boljše ravnanje z drevesi v mestih.

Sem se spomnil:
V najstarejšem slovenskem mestu je pred desetimi leti več kot 4000 ljudi podpisalo peticijo, iniciativo, da ne bi požagali dreves v mestu.

Vidim:
V minulih desetih letih drevesa v najstarejšem mestu, ki so bila zasajeno "nadomestno", niso niti slučajno nadomestila nekdanje sence, kaj šele, da bi jo povečala. Upam, da bo velikem mestu od podpisov več haska.

Mislim si:
Drugače bo, ko bodo nekoč predlagatelji odločitev ljudje, ki se zavedajo, da je življenje eno, da so drevesa živa bitja, da so koristna bitja, del nekakšne svetovne duše (ali še bolje duha). Ker pa to zveni seveda dokaj ... nemerljivo, netehtljivo ... ni pričakovati, da bi bilo že danes tako. 

Se bojim:
Da tudi misel dr. Dušana Pluta, izgovorjena na taistem zborovanju, da so drevesa v mestih konec koncev zastonj klimatske naprave, da tudi ta ta prizemljen ekonomistično-prišpralističen argument ta hip ne bo pomagal.

In se veselim:
Gledam študentarijo okoli potomca; učitelji so jim očitno od vrtca naprej privzgajali in uspešno privzgojili lep odnos do ravnanja z okoljem. Ko bodo na odločevalskih položajih nekoč oni, bo drugače. Brez potrebe po hudem argumentiranju.

Ter zaključujem:
Čez en teden bo spet šola; klobok dol vsem vzgojiteljem in učiteljem, ki deco učijo holističnega pogleda na svet. Da je vse eno. (Zato ni vseeno, kaj počnemo; z drevesi, okoljem, smetmi in vsem po spisku). Povedano do konca: da ni meje med tabo in okoljem. Ti si okolje nekomu in nekdo je okolje tebi. Pa čeprav je to drevo.^*

***

Pripis:
^* Včasih kdo reče: "Mater, tale človek mi ne da dihati!" Spomnimo se, kdo nam v resnici daje naš vsakdanji dih.
- Fotka je iz kraja Tribunj v Dalmaciji. Večina nas je iskala senco teh borovcev; na betonski plaži se je crvlo le nekaj rib. (Kako čudno, kajne.)
- Kdor želi raziskovati optične iluzije, jih najde tukaj. Ko bom velik, bi si želel raziskovati mentalne.

Na trajektu za Lošinj je pisalo tole zgoraj.

Hja, Jadrolinija dela reklamo za nas! Za novo komedijo SMEJANJE PREPOVEDANO.

Ne vem ..., morda nas reklamirajo sosedje zato, ker na Lošinju letuje avtor komada, Miro Gavran?

Kakorkoli, Mojca Partljič, Barbara Ribnkar in Jaša Jamnik bodo kmalu ready to go, za stopit pred publiko.

Po PIVU, ki dve leti polni dvorane, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Isti avtor, isti režiser, isti igralec Jaša, pa še dve dami ...

(Ko sem danes videl Jašo, kakšen je v kostumu ... (igra ljubimca) ... mi ni bilo do resnosti. Resno.)

Znanstvene raiziskave so pokazale, da minuta smeha nadomesti 30 minut treninga sproščanja ali 10 minut teka.
Peter Nemetschek

Če je temu tako, potem pa: vabljeni z nami na polovični mali maraton ... 11 km boste odtekli v smehu in to kar sede, na riti.

Globalni Iphone je od včeraj nastavljiv v slovenščini. Končno.
Večraj je bil tudi dan bralne značke v Sloveniji. Lokalno.
Ko sem lani, predlani poleti štrcnil zgornjo fotografijo, sem pomislil, momentalno:
Še bo slovenski jezik živ jezik. Še. Če bomo brali, lepo slovenščino; in zanjo tudi ne dovolili, da bi zaradi AI izumrli lektorji, uredniki itd. 
Ko sem gledal obložene police, mi je švisnilo skozi glavo še to: Naj ne živi čovek samo od kruha.

Večkrat sem že pomislil, da bi pisal o predstavah, ki jih gledam v MGP. Pa sem si zmeraj znova rekel: ne boš.
Zakaj ne?
Ker se nisem znal izmazati iz tegale primeža:

Prvič. Pisanje o gledališču zelo hitro lahko "potegne" na gledališko kritiko. Gledališka kritika pa je stroka. Imeti je treba izoblikovan gledališki instrumentarij, strokovno terminologijo in še pred tem svoj konsistenten gledališki "koordinatni sistem", s katerim po/gledaš (na) uprizoritev; mrežo oz. polje, v katero umestiš konkretno predstavo. Potrebuješ nekakšno metodologijo gledanja; nekakšen ozaveščen spoznavni proces doživljanja umetniškega dela. In da imaš vse to, je potrebna kilometrina v pisanju kritik. In ves ta čas dober mentor; ti motor, on mentor. (In za kakšne takšne kilometre v prihodnosti moja "mašina" nekako ni več mišljena. ... Skoraj 600 tavžent je na števcu, tako da - ne.)
Pisati o dramskem besedilu bi bilo lažje. (Ker smo tega vajeni iz šole, ko smo se učili o naših književnikih in njihovih delih).
Pisati o gledališki uprizoritvi pa je, pravim, težje. (Že samo zato, ker se tega v šolah seveda ne učimo).
In ker kritik nisem - ker vsega zgoraj naštetega nimam - torej to odpade.

Drugič. Seveda imam nek svoj okus, kaj mi je všeč in kaj manj ter kaj sploh ne.
Ampak, koga to briga.
Vsak gledalec ima pravico do svojega okusa. De gustibus non est disputandum, so vedeli že stari.
(In resno pisanje o gledaliških predstavah ni niti pod razno razgrinjanje lastnega okusa, pač pa, kot sem že rekel, stroka in konec koncev tudi umetnost; beri npr. kritike starega Alfreda Kerra ali sodobnega Gerharda Stadelmaierja.)

Tretjič. Niti slučajno ne gledam vsega, kar ponudi MGP. Ali sem na terenu, ali pa sem sicer doma, ampak ko pridem z gledališkega gradbišča, mi velikokrat ni za v gledališče. Tam, kjer ravnokar sem, pogledam vse, kar dajejo in to je to. Skočim pogledat še kdaj prijatelja Vojka v mariborsko Dramo, občasno kar dopoldan na kakšno celjsko predstavo za šole, izbrane stvari na Borštnikovo, v Gavello kdaj pa kdaj, če me povabi Djole, in v Varaždin do Jagode na kafe in zvečer v njihovo prelepo kazalište. (No, vidim, da tega niti ni tako malo.)
Pa se tolažim, ker ne vidim vsega, še z naslednjo zgodbico. Velikega slovenskega igralca so vprašali, ali hodi gledat druge predstave. In je odgovoril menda nekaj takega: A si kdaj videl kakšnega ajzenpanarja, ki bi takrat, ko je fraj, hodil na štacijon gledat, kako drugi foršibajo?

Četrtič. Bilo bi najmanj rahlo nehigienično, če bi prakticirajoči kolega kritiziral prakticirajoče kolege.

***

Kako se torej izmazati iz nastale situacije: pisal bi, ampak ne bi pisal krtike predstave? Hm.  
In zato nisem.

Ko sem pred dnevi laufal - malo dlje kot običajno (bil je lep sončni dan) - se mi je utrnila naslednja misel:

Pa namesto o tem, kaj je na odru, piši o tem, kaj je v dvorani. Nameto o uprizoritvi piši o publiki.

Gledališčniki dejansko zelo radi rečemo, kako pomembna je publika. Kako je ista predstava z različno publiko lahko čisto drugačna. Pravimo recimo: Ful lepo so gledali nocoj. Ali pa: Danes pa je publika bla čisto mrtva.

Res je; občinstvo je sestavni del gledališkega dogodka. Conditio sine qua non. Tako zelo, da govorimo o kolektivnem gledalcu. Prav nepredstavljivo je, da bi si nekdo naročil, kupil gledališko predstavo, ki bi jo potem gledal v dvorani sam. (Tovariš Tito je imel menda svojo filmsko dvorano, kjer je filme gledal sam. Bil je velik ljubitelj filma. Mi pa veliki ljubitelji njega.) V gledališču pa gledamo skupaj. Iz posameznikov postanemo za čas trajanja predstdave skupnost. Zato teatrologi pravijo, da je gledališče tudi kraj/prizorišče poskušanja skupnostnosti. Prostor, kjer skupnost v varnem okolju estetskega fenomena gledališče, eksperimentira in testira premišljanje ter doživljanje še nevidenih, še drugih možnih, alternativnih svetov in odnosov. Gledališče je skupno premišljevališče o tem, kako smo ljudje drug z drugim in kako bi lahko bili še kako drugače drug drugemu človek.
Ja, v zatemnjeni dvorani se gledalci kar nekako "nalezemo" žalosti ali veselja (in vsega vmes), kar prihaja z odra. Dvorana, rečemo, diha z igralci.

The relationship between the actor and the audience is the only theatre reality. Peter Brook

No, je pa obstajal v zgodovini nek nemški vojvoda, ki je bil totalno nor na gledališče. Tako zelo nor, da je v dvorani hotel sedeti sam in igrati so morali samo za njega. Seveda: bil je generalni pokrovitelj, sponzor, donator, ustanovtelj in financer svoje gledališke družine. Na kratko: imel je dnar, veliiiiko dnarja in rad je imel gledališče. Tako zelo, da si je pač kupil to situacijo - biti v dvorani sam.

Hecno: tudi zgodovina ptujskega gledališča diši po nečem podobnem.
Neka bogata meščanka, tam, nekje okoli daljnjega leta 1750, živi v Pettau-u z nekim bogatim Njim. Ko se jeseni konča lepo vreme, trgatve, pogodbe za odkup grozdja in izvoz vina iz južnega Štajermarka pa so sklenjene, ko gospod On zakjuči na Ptujskem svoj bisnis, mu njegova gospa reče: Čuj, majn liber, meni je toti Pettau pozimi čisti dolgcajt. Langeweile. Če češ, da ostanem tu, mit dir, in ne odidem nazaj nach Wien ali pa recimo Prag..., mi sezidaj gledališče. Odkar sva se zaradi tehle tvojih poslovnih izzivov preslila v tale sicer čisto lep Pettau, teater noro pogrešam. Also: entveder teater ali pa aufiderzen!

In - imenujmo ga g. Franzschcek, ki ima svojo Njo seveda nadvse rad, reče: No dobro, also gut, šechen, ti bom pa zgradil toti tvoj teater. Samo da bo mir. In boš nach Pettau lahko vabila italijanske, češke, nemške in druge potujoče gledališke familije.
La famiglia teatrale je bila rojena.

In tako je tudi bilo. Franzschek napiše ček, ji sredi mesta teater gori postavi, prav ta, isti, na tej lokaciji, kjer smo gledali Radost in gospa Otilia ali Brunhilda ali Genovefa ..., dobi svoje malo, ljubko, butično gledališče. Ker pa gospa seveda ni tako zmešana kot oni nemški vojvoda, povabi v teater tudi grajsko gospodo in njihove goste, svoje prijateljice, te pa svoje može itede.
Srečna ona, srečen on. In srečni mi, ki še dandanes lahko na isto okacijo hodimo gledat predstave poklicnih gledaliških družin, skupin, mestnih ali državnih javnih zavodov ter tu in tam kakšnega zasebnega.

Izgradnjo teatra takrat, sredi 18. stoletja na Ptuju, si predstavljam kot tako velik dosežek, kakor da bi nekdo danes svoji ženi rekel: Okej, draga, vem, da maš ti rada morje, in jaz še bolj tebe. Zato ti bom zgradil zasebni olimpijski bazen, s slano, smaragdno vodo, peščenim dnom in belimi kamenčki na obali. Plus privat maserjem. Ter VR galebi, ki se bodo karali na obali. Ali pa: draga, ti obožuješ golf, jaz obožujem tebe - eto ti golf plac. Pa (se) špilaj!

Tako. In smo končno pri Radosti. Uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega sem si ogledal v soboto, 5. novembra 2024, na reprizi t.i. ptujske premiere.

Parter je bil poln, tudi lože spodaj, zgoraj je bilo v glavnem fraj. Škoda. Ker smo z zanimanjem spremljali sodobno zgodbo, z dogajanjem v konkretnem mestu, ki ga vsi poznamo, zgodbo, ki se dogaja ljudem, kakršni smo sami. Če imamo doma študenta, poznamo štorijo toliko bolj. Če poznamo koga, ki se srečuje z demenco (in kdo ga žal ne), še bolj kot bolj. In še je v zgodbi motivov, ki smo jih ljudje v dvorani z lahkoto pre/poznali.

Zdi se mi, da smo gledali zelo pozorno. Zelo dolgo. Tam nekje proti koncu pa sem se vsaj sam malo "zgubil". Pa bi rekel, ne le jaz. Med gledalci smo bili v glavnem odrasli. Plus dva še včeraj gimnazijca. Brat in sestra; poznal sem ju, ker je on, Tin, igral pri Branki, ona, Zala, pa je hodila na ptujsko gimnazijo. Zdaj sta oba študenta. On bo kunstgešihter, ona študira oblikovanje tekstila. (Pa sem pomislil na njunega očeta, prijatelja Nena ... in si rekel: bilo bi lepo Zalo kdaj povabit, da bi asistirala kakšni kostumografki; Nenu bi bilo to všeč.) Kako lepo, da sta študenta čez vikend prišla domov in - direkcion v ptujski teater!
(Kot ex-učitelj pa sem pomislil tudi na to: nekoč bo še več dijakov na predstavi, gotovo. Potreben je čas. Kot za vsako stvar, ki naj zrase naravno, brez umetnih gnojil ali šopanja s hormoni za hitro rast.)

Ptujska gledališka publika smo lepo spremljali igro igralcev, pozorno in posvečeno. Mislim si, da smo bili dobra publika. Na koncu smo igralkam in igralcem namenili kar nekaj aplavzov in ponovnih prihodov na oder. Bi me prav zanimalo, kako so predstavo doživeli oni.