Pred desetimi leti smo na deskah Hrvatskog narodnog kazališta Split krstili igro mladega hrvaškega pisca Dina Pešuta Pritisci moje generacije. Od takrat Dina nisem vseč videl. (Oni dan sem njegovo ime zagledal na plakatu mariborske Drame.)

Odhajam znova v Split.

Vicko je bil pred desetimi leti v moji zasedbi igralec, zdaj, 1. julija letos postaja intendant HNK Split (generalni direktor opere, baleta, drame, tehnike, skupnih sužb ... skratka glavni.)
Pred slabim letom me je klical producent in dramturg Jasen; če bi prišel režirat, da bi oni igrali poleti '23 na Splitskem ljetu ... nekje zunaj, na prostem ... naj pridem pogledat lokacije ... in izbrat igralce.

Tako se je začelo.
Aprila sem šel na ogled (morebitnega) novega delovišča.

Za glavno žensko vlogo smo takrat, pred destimi leti, na avdiciji izbrali mlado beograjsko igralko Ano Franić. Na avdicijo je prišlo več deset igralk iz Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine. Ana je prišla, bila izbrana, tu je spoznala Marka in rodila dva sina; živeli so na Visu. (Nekoč jim je prijatelj mornar-Janko s svojo barko šel prijazno prenest moje pozdreve in darlice za dojenčka.) 
Bruna je takrat bila še v igralskem ansamblu, zdaj, slišim, je predvsem profesorica na splitski igalski akademiji.
Žarka (Kragulja iz Kapelskih kresov) vidim, ko preklapljam med TV postajami v neki hrvaški nanizanki; Kumovi?
Bojana sem želel v ekipo, pa je ravnokar dobil službo v Zadru.
Nenada tokrat žal ne potrebujem; bolj mlado ekipo bi rad ...
Josipa ni več med nami; pred par leti sem videl na FB - nesreča na cesti. Upal, sem, da se motim ...
Sem še koga pozabil? Je še kdo igral, takrat?
Ja, seveda: od "stare" zasedbe bo tako v moji novi uprizoritvi edino Pere. In inspicientka; Sonja.

Po čem se spominjam dela v Splitu pred desetimi leti?

Po tem, kako sem nek vikend ostal - v soboto je bila tehnična, v nedeljo pa sem bil fraj - in sem se s katamaranom odpeljal na Vis. Nikoli še nisem bil na katamaranu; nikoli na Visu. Marko in Ana sta me povabila, da bi mi pokazala njihov potapljaški center na robu plaže. Takrat sem prvič tauhal, kot bi rekel Iztok. Čeprav le na šestih metrih podmorske višine.

V Komiži je pokopan Ivica Vidović; grem ga obiskat, sem si rekel; če sem že tu ...
Pokopališče sploh ni bilo tako malo, kot sem mislil, da bo. Obupal sem, ko sem ugotovil, da nima smila in da groba na žalost ne bom našel. Sam sem si sam kriv; lahko bi vprašal Ivičino ženo, si mislim, ko stojim sredi pokopališča in ne vem, kaj bi. 
Obrnem se, da bi stopil na potko med grobovi in nazaj za Split. Pred menoj je stal spomenik z Ivičinim imenom.

To je spomin. Zbledele so celo številne zanimive igralke, ki jih je bilo na avdiciji žal veliko prveč ... Potrebovali smo le eno. Danes nekatere videvam na televiziji ali na FB v reklamah za predsave. Zbledelo je postopanje med vajami po kamnitih tlakih uličic. Zbledela je premiera; in poklon in tudi pot domov.

Nekaj pa je hecno: Vicka se spomnim, in to vsako leto, vedno poleti, ko zakurim žar: "Orada, ako je zaista sviježa, mora dić na gradelama rep," mi je takrat povedal.

***

Kaj bo ostalo v spominu čez deset let? Po letošnjem delu v Splitu?

To me zanima.

Počakati bo treba. 

In do takrat početi, kar počnem najraje.

Ko smo si zgradili hišo, mi je ata dal z našega domačega vrta škrnicl - mamino najljubšo rožo.

Pojma nimam o rožah. Ne morem se ravno pohvaliti, da mam "roko za to".
Mama pa je rože oboževala. Bi rekel, da tudi one njo. Ata ima še danes vrt poln "maminih" rož. Lepo mu uspevajo.

No, in ta škrbnicl, zdaj, pri nas, na Ptuju, zacveti vsako leto v teh dneh, ko ima sin rojstni dan.

Malo morgen smo rekli včasih. 
Za bralca, ki ni iz naših krajev, prevod: Tega filma ne boš gledal. Ali pa: To pa ne bo šlo. Ni govora. Ne, ne.

Teta FB Meta bi namreč delila moj spomin izpred let. Ker da ji menda ni vseeno zame.

Draga teta FB Meta,

misliš, da če sem kliknjen na nekem FB zidu, da je to moj/tvoj spomin? - Malo morgen.
Misliš, da če sem kje označen, da je to moj/tvoj spomin? - Malo morgen.

Moji spomini so ljudje, s katerimi smo skupaj upali, kaj hoteli, si želeli, hrepeneli, si domišljali, zamišljali, potem pa pljunili v roke in kaj podvzeli; stegnili jezik, dali karte na mizo in rekli bobu bob. In kar je b'lo, je b'lo. Ali ni bilo.
(In vse to ni stvar klikanja, kvečjemu tiktakanja naših src.)

Predvsem pa, draga FB teta Meta: raje kot da se spominjam starih spominov, ustvarjam nove. Zdaj.
Seveda: tudi s starimi znanci, prijatelji, kolegi ... seveda; tudi.

Malo morgen bo to, kako sem se imel včeraj fino z Darkom, Dušanom in Iztokom, čez par let tvoj spomin, ki bi ga ti delila z nami.
A a.
Nede šlo.

Tejko ke veš.

Več kot polovica Slovencev je na delovnem mestu nezadovoljih. Tako kažejo anekte; so povedali na javni TV.
Nedavno so na treh javnih univerzah učitelji štrajkali. (Slišal takisto na javni TV).
Nekoč bom režiral Cankarjevega Hlapca Jerneja. Z naslovom: Hlapec. In podnaslovom: korektivna drama. Aja, to ni zdaj ta tema.

Torej:
Bil sem v neki družbi, beseda je dala besedo in nekdo je omenil profesorski štrajk.
Čeprav ni nihče želel začeti politizirati - preveč lepega smo si imeli povedati; vsega, kar se je nabralo v času, ko se nismo videli -, je vendarle za trenutek v zraku obviselo: Grozno, prfoksi štrajkajo. In jaz sem nekako še najbolj sodil v učiteljsko srenjo.

Kasneje sem nekje prebal: "Štrajka javna sekta."

Kar nekaj let sem učil na fasku.
Po mojem mnenju pošteno; vsekakor pa najbolje, kar sem znal. Glede na ocene študentov in njihove rezultate, lahko mirno rečem: vsaj dovolj dobro.
Zdaj honorarno učim v gimnaziji.

Nek dan smo po Pokuku v pouk Ajda, Tadej in jaz sedli za pol urce na kavo in se pomenili o tem, kar počnemo v šoli.
Kaj bi lahko naredil sam drugače in boljše za dijake v 1. in 2. letniku? Kaj in kako bi onadva nadaljevala v tretjem in četrtem?
Pol urce se je raztegnilo v tri ure.

Hvaležen sem, da lahko delam delo, zaradi katerega sem na delovnem mestu zadovoljen. Ko pozabim na "pol urce". Ko mi učenci rečejo: "Učitl, odmor; zvonilo je." Ko se ne zavem, da je konec vaje. 

Hvaležen sem, da lahko delam z ljudmi, ki jim je do stvari. Ki jim ni samo za to, da odkljukajo, opravijo storitev. Ki so za ali proti. Ki prihajajo z novimi idejami. Ki bi preskusili še nekaj drugega.
V glavnem: ki so v glavnem zadovoljni na delovnem mestu.
Ki naredijo - kar lahko-, da bi bili.

Za vse, kar delam, izstavim račun svojega zavoda.
Nihče me ne zastopa. Nihče še nikoli ni štrajkal zame. Dodatki, potni stroški, malice, regers: če/ko imam, si to izplačam, če nimam, si ne. Ne napredujem v višje razrede, nič mi a priori ne pripada.

Super je.

Dobim, kolikor sem delodajalcu pač tisti hip vreden.
Plačan sem za korist, ki jo ima od mene. 
On - logično - hoče, da delo opravim čim prej, za čim manj in s čim manj stroški; jaz bi seveda čim več; dovolj časa, da bi delo lahko opravil po svojih merilih in v ustvarjalnem ne/miru.

Na ta način je moje delo vsakič znova zanimivo.

Začetek je pogovarjanje o vsebini.
Če je naročnik za "ZA", se začnem pripravljati; za v razred ali za na vajo v gledališču ali predvanje. Kot šolar(ček), doma, pri knjigi, tekstu ... In še na druge načine. 
Potem v srečnih okoliščinah pride do trenutka, ki ga je nekdanji direktor zagrebškega gledališča Gavella Darko Stazić slikovito opisal takole: "Ajmo sad, predjimo na prljave teme!" in s tem mislil denar; pogajanja o višini honorarja.
So direktorji, ki se o denarju želijo dogovoriti "prvi dan" in so taki, ki se o tem želijo pogovarjati čim kasneje.
Ustvarjalci običajno prvo vidimo svojo stvar; zadevo, ki jo nameravamo u-stvar-iti. Svoje sanje, svojo vizijo, svojo fantazijo.
No, in če/ko se do sem ne razidemo, potem se nekega lepega dne odprejo vrata: Vstopim v razred ali v bralno sobo; na prvo vajo za novo gledališko uprizoritev ... Začenja se nekaj novega.

Delo za spletni portal poteka drugače. 95 % on line. Tu so stvari bolj jasne in bolj predvidljive in tečejo po - s strani financerja sprejetem - letnem načrtu. S Tamaro in Gregorjem imamo redne mesečne brifinge, polletna in letna srečanja v živo ter sprotno vsakodnevno delo "od doma". V mojem primeru marsikdaj od koderkoli in velikokrat ne od doma pač pa zdoma.

Hvaležen sem, da lahko delam to, kar delam. V nedeljo zvečer velikokrat pomislim: le kaj bo jutri novega v razredu, kaj me bo čakalo na mailu v zvezi s tem ali onim projektom, le kaj bo jutri na skušnji?

Bolj ko gledam v zadnjo četrtino formalno predpisanih delovnih let za penzijo, raje delam.
Nek O.sebek je nekoč napisal, da v življenju itak nikoli nisem nič delal. 
Ker so me doma učili, da je zmeraj treba prisluhniti drugim ljudem, še posebej pametnejšim, bolj uspešnim, drugače mislečim, sem sedel in razmislil o tem, kako nikoli nisem nič delal:

Po svoje je imel O.sebek prav - igral sem se, zabaval, veselil; kot otrok v peskovniku. Le da pač s "pravimi igračami" in ne plastičnimi. (V čem je razlika med mojim plastičnim avtkom nekoč v Moškanjcih v peskovniku in zdaj plehnatim vw-jem na raznoraznih avtocestah, je že druga - še kako zanimiva! - tema. Igrica je druga, konteksti drugi, okoliščine druge, vendar ... Pa o tem morda kdaj drugič.)

Okej, torej priznam: Ne, ne delam nič; fajn mi je in za to me še plačajo.

No, seveda: pride en kup stvari, ki niso vedno čisto fajn.
A je fajn, da obstajajo tudi te, nefajn stvari:
Z levo roko in na hitro jih opravim - ker se zavedam, da pač sodijo zraven.
(V resnicii vem, da ne sodijo zraven absolutno nujno, ampak v življenju nimam (več) ne časa ne volje, da bi jih šel spreminjat. Ne čutim tega 'poslanstva' ali pa 'poklicanosti'.)
In tako sem že spet ves tu; in vse se znova vrti okoli tiste stvari, ki me veseli - fajn stvari.

Nekoč sem mislil, da se je treba na delovnem mestu truditi, prilagajati, biti tiho, priden, potrpeti, prenašati, ne povedati, kaj v resnici misliš, pač znati stvari požreti, kot se reče.

Danes manj mislim in bolj počnem, kar mi je všeč. Na način, kot mi je vešeč.

Vsaka mi čast.

In oblast?
" ... zmeraj pridno popapat, kar si si naročil ..."
Dokler je želodec poln, prenese marsikaj.

***

Ah ja, kaj sem že v bistvu hotel reči?
- Tole: Kaj torej govoriti mladim, ko jih vzgajam/o in izobražujem/o s ciljem, da bodo nekoč dobili delovno mesto in na njem ostali tudi štiridest let živi (proaktivni, samoodgovrni, samoiniciativni, samo/kritični, ustvarjalni ... skratka: zadovoljni)?

Moj odgovor se glasi: Kazal jim bom še naprej, da mi je to, kar delam, cool.

Razumeli bodo.

Pozimi sem letel v Gradec.
Štiri v vrsto smo se nadvse resno šli odrasli; od okna do prehoda na sredini. Let je bil popolnoma poln.
Zreven mene sedita gospod in gospa, ki govorita nemško. Z avstrijskim, mogoče avstro-štajerskim naglasom.

Z gospodom kmalu v (moji) polomljeni angleščini spregovoriva nekaj vljudnostnih besed. Simpatičen tip.
Urno bomo pristali, zato prešaltava na nemščino.
Zdaj beseda da besedo.
On pozna nekoga iz Slovenije ... Ali ga poznam: Aleša Štegerja.
- Ja, ga.
Gospod ga je gostil v svoji oddaji; na radiu Agora ima namreč svojo stalno oddajo.

Prvič slišim za to radijsko postajo, priznam. Kaj šele oddajo. Tako pač je.
Ni prav hudo presenečen. Okej, to se mi zdi pozitivno. (Veliko nas, ki počnemo stvari javno, si nas namreč domišlja, da bi nas morali poznati vsi.)
Ko pridem domov, se klikneva in dodava med fb prijatelje.

Čez nekaj mesecev me povabi v oddajo.
V terminu, ki ga predlaga, nisem doma.
Se pa povabim kar sam na kafe k njemu, v Radgono.

In nedavno ga spijeva. Sredi Bad Radkersburga, na osrednjem trgu. Hauptplatz.

Potem me popelje v Pavelhaus, Pavlovo hišo.
Prijazna gospa Susanne Weitlaner, Obrfrau - predsednica kulturnega društva, ki upravlja s hišo, me na kratko pouči o zgodovini hiše. (Nekaj res malega sem o Pavlovi hišo vedel; Branko Lenart je nekoč tam razstavljal svoje fotografije; včasih sem prejel kakšno web-informacijo o dogajanju pri njih.)
No, pa mi gospa pokaže njihovo trenutno razstavo:

Ej, pa kam me je to pripeljal Christian, (s katerim sva zdaj že na "ti")?!

V Pavlovi hiši je namreč ravnokar fotografska razstava z naslovom: Luigi Kasimir! In na fotkah Ptuj! In to n-krat; okolica, Haloze ...

Pogledi, ki jih še nisem videl.

Kakor da bi se vrnil po dolgem času spet domov!

Tekst z otvorititve:

Zur Eröffnung sprechen | otvoritveni govori
Martina Mehrmann-Schmidt
(Ururenkelin von Alois Kasimir | prapravnukinja Alojza Kasimirja)
Dr. Marjeta Ciglenečki
(Kunsthistorikerin | umetnostna zgodovinarka)
Dr. Dejan Zadravec
(Geschichtsarchiv Ptuj | Zgodovinski arhiv na Ptuju)

Celi svet je ringelšpil ...

Prvič v življenju sem se zares zavedel, kako urno se menjajo države, politični sistemi in politična prepričanja.
Urno se menjujejo mode; zastave in grbi na naših dokumentih. Bankovci v denarnicah.
Živo sem se zavedel, da smo bili "še predvčerajšnjim" sodržavljani, imeli skupno glavno mesto, cesarja ... 
Ob pogledu na ta ringlšpil sem - ne vem, zakaj - pomislil na pesem Kemala Malovčića in skupine Južni vetar. (Velik hih iz leta 1985; mogoče zato, ker sem se takrat na ringelšpilu svojega življenja vrtel ravno po Makedoniji.)

Vse se urno menja. Mogoče celo res vrti v krogu.
Kultura pa je os. Zrak, ki vedno preveva sve. Bolj prepišna (kultura) - bolj svež (zrak)?
Kultura kot vezno tkivo? Kultura kot zrak, brez katerega smo hitro hin?
Prst, iz katere požene (ali ne) vse živo?
Pogosto plodna tla; včasih mrtvo ilo.

Pa še iz njega res pravi ustvarnik zna marsikaj ustvariti.

Obrfrau - predsednica; pa pomislim še na našo Oberfrau Musarjevo ...

*****
Pripips:

Kakšno leto po najinem naključnem srečanju s Christianom, je Christian danes, 7. 11. 2023, objavil pogovor, ki sva ga naredila za radio Agora.
Tako nakljčna srečanja na srečo prečijo naša življenja.

Zgodilo se je pred mnogimi leti v Londonu. Nek galerist je povabil Johna Lenona na razstavo neke japonske konceptualne umetnice. Že dan pred otvoritvijo. Brez publike. John Lennon najprej ni bil nič kaj navdušen. Ne nad umetnico in ne nad razstavljenimi predmeti. Potem pa je stopil v nek prostor, kjer je stala samo ena lestev. A je mogoče niso pravočasno odstranili? Kaj naj bi pomenilo zdaj to?

Ko je John Lennon stopil bliže, je videl: S stropa je visela vrvica s povečevalnim steklom. Zdaj je postal radoveden. Povzpel se je na lestev in vzel lupo. Na stropu je bila majčkena beseda iz streh črk, ki se je s prostim očesom ni dalo prebrati: "YES".

Ta beseda in ta trenutek sta spremenila vse. John Lennon se je zaljubil v umetnico, v Yoko Ono. Ona se je zaljubila vanj. Nenačrtovano. Kasneje je zapisala: "Ničesar nisem pričakovala. Ampak, delovalo je, a ne?!"

On pa je po drugi strani kasneje povedal, da je v tem trenutku bil na nek način olajšan. Pravzaprav da je bil pričakoval pri sodobni umetnosti kaj drugega, mogoče prej kakšno negativno besedo, "No" ali "Fuck". Ampak "Yes" ga je pa sesul. Ena lestev in tri črke. YES.
(Bernhard von Mutius)

Jap, ja.
K tej zgodbi ni veliko dodati, kajne?
Pove sama zase vse.

(En papež, ne vem, če ni bil tisti Poljak: a ni imel nekoč nekega slogana v smislu: 'Reci življenju ja'? Al so bili to slovenski skavti, tam, v Stični, ali kje se že srečujejo?)

V tem smislu si upam trditi:

Dobra umetnost je presežnostna.
Tako kot pravi, da je to vera.

Lahko pa rečemo drugače:
Vera je larifari. Tako kot (sodobna) umetnost.

Je pa tudi res:
Ni vsak dan tisti dan ... v Londonu ... in ni vsaka lojtra The ladder.

Kar me spomni na Brucea Srpingsteena in tole njegovo krasno pesmico.

No, vrnimo se še za hip k Lennonu.
V svojem zadnjem intervjuju je za revijo Rolling Stone dejal:

Nismo bili mi prvi, ki so rekli 'give pease a chance', ampak mi nosimo to baklo kot olimpijski ogenj in jo izročamo naprej, od enega nosilca do drugega, od ene dežele k drugi, od ene generacije k drugi - in to je naše poslanstvo. Ne živeti enostavno tako, kot misli nekdo drug, da je prav - bogato, revno, srečno, nesrečno, nasmejano, nenasmejano, v pravem ali fejk džinsu.
John Lennon

Decembra 1980 je Lennona v hrbet ustrelil David Chapman. Strelec je stal na prizorišču umora, čakal policijo, in bral roman Varuh v rži. Policiji je rekel, da je to njegov manifest.

Jebi ga; ima svakojakih ludžaka.

Lennonova Imagine je za mnoge najlepša pesem ever.

»You may say I’m a dreamer
But I’m not the only one
I hope some day you’ll join us
And the world will be as one ...«

Ja, za to gre: kaj si predstavljamo. Kaj si mislimo. Kaj doživljamo.
Tudi, ko gledamo (sodobno) umetnost ... (Ali še posebej takrat.)

***

P.s.:
Sicer sem pa talo zapisal, ker sem bil včeraj na otvoritivi razstave v galeriji Luna na Ptuj. Toplo vam jo priporočam. (Murkova ulica, poleg nekdanjega Peka; za bralce iz prešnjega stoletja.) Razstavlja Duško Šibl.
'Navodil za gleadnje' ne boste potrebovali.
Z lahkoto si boste predstavljali: Slikar slika s čopičem kakor da bi slikal s fotoaparatom; s predlogim časom osvetlitve. Vsi njegovi liki so v nenehnem gibanju. Vse se premika, vse teče, nič ni pri miru. Vse se širi. Vse je nastajanju, rasti. Barve so močne, čiste, izrazite. Poteze so hitre in suverene. To, kar je na sliki, je izvedeno na bistvo. Nič več. Nič odveč. Predstavljam si, da si ga je bog, ko ga je ustvajral, svet, tako predsavljal. Samo 'Faust' tam nekje, sklanja glavo in nastavlja hrbet ...

Pojdite, pojdite gledat. Kaj si boste predstaljali vi? 

In še to: na razstavo na Ptuju me je opomnila fb prijateljica Jasenka Denin iz Osijeka. Hvala, Jasenka.
Pa naj še kdo reče, da družbena omrežja niso lahko tudi koristna.
Sicer je pa slikar Šibl Djoletov prijatelj, Djole pa je 'moj' igralec v Gavelli ... Svet je res mali; in prav lepo paše v naš mali, lepi Ptuj.

Prošlih šestnajst godina suradjivao sam kod zamišljanja i izrade dviju informatickih platformi, koje se bave kazalištem.

Prva je javno dostupna, zove se Sigledal. (Znam, da je mnogi znate.)
Druga je "zakljucana" (jer je namjenjena pojedinom kazalištu XY) i zove se Theatros. 

I sad: Piše mi neki dan neka gospodja Anamarija iz Zagreba. Pita, dali bi htio predstaviti, što i kako u Sloveniji radimo na podrucju digitalizacije u kazalistu.

Drago mi je i veselim se govoriti o tome.

Zašto?

Jer cu pre svega moci predstaviti ono, što se ne vidi na prvi pogled: dublji smisao jedne i druge platforme, kad one rade zajedno, paralelno, istovremeno.
Pokazat cu najšire koristi od njih za 'porezne placenike', koji financiraju javna kazališta (i kod nas u SLO i kod vas u CRO).
A specifičnije: konkretne koristi za kazalištajce i gledatelje (zato "zatvoreni" i "javni" dio.)
Te koristi su najvece kad 'u pozadini saradjuju' jedna i druga platforma.

Baš ljepo, gospodja Anamarija Žugić Borić iz Instituta za etnologiju i folkloru, da i vas to zanima.
(Gospodja inace vodi medjunarodni kazališni "Dariah" projekt.)

Rado dodjem.
Blizu sam.
Ima ljepa sjećanja na Zagreb, na rad kod Darka Stazića i Borisa Svrtana u Gavelli. 
U stvari: kad poglednem kroz prozor, vidim brege - mi jih zovemo Haloze, vi Zagorje -, pomalo pa vidim Sljeme.

Do vidjenja, do srijede, Anamarija;
Samo Marija

P.s.:
Nemam hrabrosti na slovo "c" stavljati kvaku gore. Nikad neznam: tvrdo ili meko ... Sori, ljudi. Ako ko može/zna, nek me molim nauci.
I nadam se, da je moj hrvatski dovoljno okej za ovakvu objavu ... Trudim se - slušajuci vas - uciti; a za sad je to to, dokle sam stigao.

Leta 2020 sem pisal* o tem, kakšen smisel (lahko) ima umetniška gimnazija v nekem mestu. (Natančnje: mestu Ptuj.) Zdaj je vsega tri leta od takrat in ...

Sinoči sem si ogledal prispevek umetniških oddelkov ptujske Gimnazije na prireditvi ptujske knjižnice.

T(ak)ole si mislim:
Super, da je igralec Tadej Toš pripeljal v šolo režiserko Ajdo Valcl, s katero sta mentorja 3. letnika, (ki je sinoči nastopil v programu knjižnice z bralno uprizoritvijo Potrčevih Kreflov).
Mentorja Dušan Fišer in Tomaž Plavec pa sta z likovniki ustvarjala Potrčev portret. Kot sliko/risbo in kip.
(Umetniški letnik/razred se deli namreč na dva dela: na 'gledališče in film' ter 'likovno' smer.)

In prav v tem 'obračanju navzven' je po moje širši smisel umetniške smeri gimnazije:

- Dijaki doživijo na svoji koži: Pa res, učimo se za življenje, ne za ocene (non sholae, saed vitae discimus);

- to, kar ustvarijo (na odru ali na papirju ali v glini ali ...), povežejo z mestom Ptujem, njegovo preteklostjo, dediščino in njegovimi zdajšnjimi institucijami;

- in ker jih učimo samorefleksije, ugotovijo: Aha, vidiš, tako pa to, kar smo počeli mi, razume, doživlja ... občinstvo. Tako to 'odzvanja' - ali ne - pri publiki; tako to 'deluje' - ali 'ne deljuje'- na sošolce, občinstvo, skupnost, ... družbo.

Pa je krog zaključen: šola prispeva mestu, mesto pa daje okvir širši sliki šole.

Ljudje se povezujejo. Institucije sodelujejo vsebinsko.
Mladi ljudje skozi mesto ne le hodijo, pač pa v njem puščajo svojo - konstruktivno, ustvarjalno - sled.
Nastajajo nove, še neuhojene poti.
Zaslutimo doslej neslutene možnosti.
Beseda da besedo.
Ugotovimo, da se da. Da ima smisel. Da to, kar že imamo, niti ni tako malo.
In da iz malega - lahko - zraste veliko.
Da je treba le dati času čas in zaupati. 

Slišim, da bo Gimnazija sodelovala tudi pri otvoritivi prenovljene Stare steklarske delavnice. Krasno.

Umetniški program Gimnazije Ptuj se je hitro "obrnil navzven", pokukal iz razredov, učilnic, iz šolske kulturne dvorane. To me izjemno veseli.
(Če kdo želi, lahko pride pogledat, kaj počnejo dijaki pri pouku Dramska igra in govor. Ob koncu vsakega polletja namreč 'odprejo vrata razreda' in na odru ptujskega gledališča pokažejo, s čim se ukvarjajo.)

Bravo, šola.

Konec koncev pa so vedno ljudje tisti, ki delajo šolo; eni pred katedri, drugi v šolskih klopeh.
Zato: bravo, ljudje.

Mislil sem, da bo 155-letna ptujska Gimnazija potrebovala več časa, da bo svoj novi program razvila do te točke. 
Z/motil sem se.

Kako lepo se je včasih motiti.

P.s.:
*Bralec, prosim, ne jezi se; vidim: link zgoraj ni več živ. (Zato - med ostalim -, pravim, da sem odšel z drugih platform.) Tudi jaz bi konec koncev rad vedel, kaj sem si točno mislil pred tremi leti.
Ugotavljam zdaj, da sem napisal pravzaprav dva članka o takrat novi ponudbi ptujske gimnazije.

Trije letniki ptujskih gimnazijcev bodo pokazali, s čim se to polletje ukvarjajo pri predmetu Igra in govor.

Prvi letniki so pol leta "samo govorili": slovensko poezijo, prozo (Papalagi) in predstavitev po lastni izbiri (Moj/a/e ...).
Drugi letniki so doživeli na svoji koži: Kako pa je biti režiser? Vsak je sam izbral in ugledališčil zgodbo iz Butalcev.
Tretji letniki so se ukvarjali z bralno uprizoritivijo Potrčevih Kreflov. (Sodelovanje s Knjižnico Ivana Potrča Ptuj.)

V ponedeljek, 29. maja 2023,
v Mestnem gledališču Ptuj,

ob 17. uri - 1. letnik,
ob 18.30 uri - 2. letnik,
ob 20. uri - 3. letnik.

Mentorji: Ajda Valcl in Tadej Toš (3. letnik), jaz (1. in 2. letnik)

Dobrodošli.

Vstop pre prost.