Stojim kot mnogi drugi ob hladnih grobovih; vsako leto prvega novmebra, že vse tam od leta 1988.

"Hladni grobovi" - to besedno zvezo leto za letom uporabi gospod župnik v svoji pridigi na pokopališču.
Čeprav je zadnje čase že velikokrat bilo zelo toplo. Letos recimo, so bili nekateri celo v kratkih rokavih. Opazil sem pa tudi gospoda, ki je bil v zimskem plašču. Tistem težkem, črnem, dolgem, čigar kroju se poznajo leta. Verjetno Murinem.
Je že tako: za prvi november potegnemo ven zimske plašče. Nekati se pokažejo takrat celo prvič v svojem novem.
Če je hladno.

Vsem je že kdaj kdo.
Če pa še ne, mu bo.
Umrl. Nekdo.
Tako je to. Tako je bilo. Tako bo.
Nakar bo še na koncu vsak.
Umrl. Sebi, drugim, svetu.

Svetu se za vse to prav naravnost gladko žvižga.
(Na tem mestu sem hotel uprabiti sicer nek drug glagol na j. Ampak se mi ne zdi na mestu.)

Kako prelepo je in vso prepišno to neslišno žvižganje sveta, si mislim.
Slišati se ga ne da. Z ušesi ne, z dušo ja.
Verjetno ne zato, ker to ne gre: žvižgati in se pri tem smejati. (Kar poskusi. Gre? Ne da se, ali ne?)
Ja, svet se smeji, bi rekel. Tako zelo se mu v končni fazi ... živižga.
Edino svet si zna požvižgavati smeje.

Briga ga. Za vse, kar si zmišljujemo ljudje.
Lepo, počasi in nadvse gotovo melje.
Zanesljivo, nezmotljivo in dosledno; vse dokler ne zmelje.
Zmelje vse, kar leze in kar gre, v zemlje prah.

Sedi pet!, dobil bi svet v šoli. Za vso svojo pridnost, prizadevnost, vztrajnost in doslednost.
In spet: pozabljamo, da smo v šoli mi, ne svet.
Ves svet je šola. Ki rima se na šala.

In ko si tako stoletja in stoletja pripovedujemo zgodbe in trdimo, da so naše resnične, druge pa res nične, 
se svetu kot vse kaže gladko in prav sladko ... žvižga.
Ker tak je red sveta: kar je, je tu začasno.

Pravično končno odpokliče, vse, kar leze in kar gre. In on je še. In še in še.
Najbolje se počutim, če na vseh poteh premikam se smeje.
Pa se še ne znam. Ne vedno. Mi ne gre.

Nič hudega, si mislim.
Ker slutim: se bom že.
Do konca, do zadnjega tja dne, ko svet se mi nasmiha s svojim: he, he, he.

***

Takole si mislim danes: Kako živimo, je mogoče najbolj odvisno od tega, kaj si mislimo o smrti.
(Te dni sta umrla starša dveh prijateljev. Mogoče zato ta zapis.)

Mobilni revež sem,
mobilni revež sem,
tako je EU djala.

Bil je dan mobilnosti. Po radiu so povedali, da smo Slovenci na vrhu lestvice evropske mobilne revščine. Če sem prav razumel, pomeni to naslednje: prisiljen si, moraš imeti denar, da si kupiš avto. Zato, da lahko potem hodiš z njim služit denar.

Včeraj sem ga losal (štajerski izraz za znebiti se ga); imel je šestnajst let, nemški ljudski avtomobil. Z njim sem hodil tam od 2011 žet pridelke svojega dela (gagner de l'argnt, žeti denar, rečejo glagolu služiti Francozi). Na števcu je imel 449 tisoč 120 kilometrov. Pred dnevi sem v luči nakupa novega (rabljenega) razmšljal, kam bi se še midva popeljala, da bi na zaslonu bilo okroglih 500.000. Nisem imel ideje in tako je danes moj kombajn končal svojo karirero.

Kupil sem ga dve leti starega, z nekaj več kot 120.000 kilometri. Z njim sem torej naredil - in on z mano - naj zračunam, ... dobrih 300 tavžent.
Mojster mehanik Jani mi je zadnja leta samo še počasi odklapljal raznorazne eko elemente, ki so bili pri tej verziji blue motion menda dodani na bazični 1.9 litrski dizelski motor, da bi dosegal neke takrat nove super EU standarde glede izpuhov. 

Na tehničnem pregledu sem skoraj malo zardeval, ko sem previdno spraševal gospoda tam - ki ni imel potem, ko mu je vtaknil zadaj noter tisto palčko, nič pripomniti - kako to in ali je sploh možno, da tako stara mašina še ne userjuje preveč zraka in "gre na tehničnem skoz". Ali drugače: a mi gledajo skoz prste ali zakaj se nič ne vidi pri meritvi izpuhov. (Ker pri startu je že fajn črno prdnil.)
"Ne, ne," so mi povedali leto za letom gospodje na tehničnem, "čisto vredu je. Vaš avto je tako star, da pade v lestvice, ki imajo ene čisto druge parametre. Sploh pa, mi ne merimo tega ..., ampak ono ..." In se - jasno - nisem imel volje poglabljati in razumerti, kaj so trdi delci in kaj neki drugi miligrami nečesa drugega.
Če so rekli, da je OK, potem bo že tako. In sem dobil dovoljenje, da se guncava še eno leto. In tako iz leta v leto.

Lani pa me je po skoraj 500 kilometrih vožnje od Ptuja dober kilometer pred lokacijo, kjer sem sredi Splita bival, pošteno prestrašil: stopalko za zavore sem brezupno porival - v prazno! Tudi panično pumpanje ni pomagalo. Z vsemi štirimi žmigavci sem se pripeljal do dvorišča, kjer me je - hvala bogu - čakal parking; potem pa še prijazen vozać HNK-ja, ki me je naslednji dan spremljal do še prijaznejšega mojstra - nekam med tiste visoke splitske bloke - da mi je porihtal bremze in sem varno prišel domov, to se pravi do mojstra Janija. (V cerkvici prek HNK-ja, pri Gospe, sem se zahvalil, da sem še živ.)

Že leta pred tem je svetila lučka za zračne blazine. Jani je pregledal reči in zračna blazine so delovale, le nek senzor na volanu se ni dal prepričati, da je vse ok. Moja dva sta bila v strahu zame. Trdil sem, da airbagi delajo; (pa čisto preprpičan nisem bil nikoli.) Vedel sem pač tole: lahko delajo, pa se kljub temu lahko fentam pri nedolžnem karambolčku; lahko ne delajo, pa bom imel srečo. Včasih je treba imeti srečo.

Jaz sem jo imel.

Pri prevažanju s temle Švabom. In s prejšnjim ni bilo nič drugače in s predprejšnjim tudi ne.
Hecno je, da bi tale moja mašina šla, tako vsaj kaže, še naslenjega pol milijona. Če ne bi pločevina odpadala kot skorja suhega kruha, oblazinjenje notri odstopalo od vseposod in tam, kjer sem med vožnjo levi komolec naslanjal na rob vrat, je v otrdeli plastiki nastala dobesedno luknja.

Oni dan sem šel kupovat v Ljubljano novega (rabljenega). Na netu sem ga našel. Zjutraj sem se pridružil nekomu, spremljal sem ga na pregled v UKC, pa sem si rekel, ko končamo, me bodo odložili in ga grem kupit, na Tržaški je prodajalec, porihtam to en dva tri, pa nazaj na Ptuj že z novim.
Zjutraj sem še enkrat pogledal na splet, kaj v bistvu kupujem, kateri model, letnik in to, da me ne bo prodajalec zalotil, da ko bom prišel tja in rekel, da bi imel oni avto, ki ga prodajajo na netu, pa ne bom točno vedel, katerega. Ker verjtno to ni edini, ki ga prodjajo ... Zato je mogoče bolje, da natančno vem, katerega mislim. Da ne bova tam brskala po spletu in bom s prstom po ekranu kazal: "Totega sem mislil".
Pa mi pri tem zadnjem pogledu na avto.net vrže na vrh zadetkov, "novo": v Celju imajo enega takega, enakega, malo cenejšega in belega. Ne vem, zakaj si mislim, da se bo moj nikakav odnos do čiščenja avta (in ne le čiščenje, pač pa čak i šire) na belem menj videl kot na srebrnem, karšen je ljubljanski.
Zato nisem šel na Tržaško, ampak so me nazaj grede odvrgli v Celju. 

Tam mi je prijazen prodajalec pokazal "moj avto". Med vsemi parkiranimi sem se zapičil v napačnega. "Gospod, vi ste mislili tegale ..."  Vedel sem, da je bel, vedel znamko, ampak ker je šlo za nek pooblaščen servis, so vsi avti tam imeli spredaj isti znak. In belih je bilo ogromno.
"Pardon, res, meni zgledajo bolj kot ne vsi isti ...," se skušam pojasnjevati prodajalcu, ki me rahlo čudno gleda.
Avto se je nahajal v eni od vrst, parkiran globoko nekje pod streho. S prodajalcem sva hitro končala pogovor. "Kupim," pravim.
"Se boste malo peljali?"
"Ne, hvala," rečem. (Sem se že z enim takim rabljenim v Mariboru, kaj se čem še vozit.)
Potem pa se mi zazdi, da bi si prodajalec mogoče želel, da se malo zapeljem s tem njegovim avtom; verjetno zato, da bi mu pritrdil, da je res fajn ta avto; tako kakor on pravi ...
"Okej," rečem, "če se vam ljubi prestavljat vse te avte, bom pa naredil en krog."

In me je poslal na malico v bližnjo oštarijo; med tem bodo prišli menda še drugi prodajalci in z združenimi močmi preparkirali konvoj vozil.
Pojem, spijem pivo - ker avta danes še ne bom mogel odpeljati, ker da denar še ne bo "sedel", tudi če takoj nakažem prek splente banke, menda zaradi banke, ki jo pač imam. In potem, po južni, rešimo vse papirje, dam aro, ki jo, ker smo pred prazniki, ne morejo dati v trezor, ampak bo šla še danes na banko, tako da moramo v neko drugo, glavno stavbo, ampak dobro, pustimo zdaj malenkosti .... -kmalu vse to opravim nakar krenem počasi nazaj proti mestu, peš, do tja, kjer sem zmenjen za prevoz do Maribora z nekim prevozi.org šoferjem z imenom Trajče.
Trajče se mi je po esemesu prijazno zahvalil, da bom prišel nekam bliže, kot je uvodoma napovedal, kje da pobira, zato me je prav zanimalo, kaj za en tip bo ta Trajče s šlifom.

Ležerno se sprehodim do pobirališča, telefon nekaj piska in se navdušuje nad številom korakov, ki sem jih naredil, mi celo čestita, da sem prebil ali sklenil nek krog gibanja al kaj že. Ni važno, briga me; super je; lep dan, topel, sončen, in prav hitro pridem na cilj. Imam še čas, da lahko zavijem v nakupovalno središče in si kupim kaj za piti. Pa vidim pri vhodnih vratih neke masažne aparate, ki osamljeni tičijo tam in čakajo, da se jih bo kdo usmilil. Pri luštni nohtobrusilki, ki ima svoj štant par korakov stran, zamenjam bankovec za pet evrov. "Kako vam dam?" me vpraša. "Kakorkoli mi boste dali, bo v redu," ji rečem in se v sebi muzam besednim slalomskim vratcem, v katere se je zapletla. Zave se jih tudi ona, se nasmeji in mi da drobiž. Potrebujem ga za žeton, žeton pa za masažo.
Odložim rukzak in jopo na sosednji prazen masažni stol in se prepustim obdelavi. Skoraj zaspim, tako mi paše tisto lomljenje od vratu do riti. Pomislim, če si namesto avta mogoče ne bi raje kupil masažnega stola ... (Verjetno stane kaj takega kot vozilo, ki ga nabavljam.)
Zdaj ves svež odfrlim do dogovorjenega pobirališča. Tam stoji s telefonom v rokah še eno dekle. Pomislim, da mogoče tudi ona čaka, da jo pobere Trajče.

In moja pomisel kmalu meso postane.
Trajče pobere njo in mene, nakar še - očitno - svojega prijatelja Marka. Njej je ime Elena. Elena brez H. Trajče je Makedonec. Marko Mariborčan, pozna Latina in Petra iz Baleta SNG MB, ki je od letos menda v penziji. (Ker seveda hitro drug drugega povprašamo, kaj kdo dela in s čim se kdo ukvarja.) Elena je iz Čačka, v Velenju študira energetiko in gre v Maribor k sestri, ki študira gradbeništvo. Tajče je programer, študiral je na Feri-ju; v Mariboru mu je všeč, prišel je iz Makedonije, zdaj je tudi tudi njegov mlajši brat, oba sta zelo zadovoljna tu, kjer sta. Njprej je dve leti živel v Ljubljani, a mu ni bilo všeč: do fitnesa je imel tri kilometre. V Mariboru ga ima čez cesto in to je bil razlog ZA Maribor. V Makedoniji so plače mizerne, pravi. Politika pa da ti ga smeti od zadaj, še preden se zaveš, tako da, ne, ne, v SLO mu je čisto všeč.

Trajče, ki žvi v centru, najprej naredi uslugo Marku in ga odpelje na izvoz Maribor - vzhod. Potem mu Elena pokaže na telefonu zemljevid, kje živi njena sestra. Trajče pravi "petak je, nema veze, cu da te odvedem tamo". Nakar se nekje na Studencih zacikla med neke ulice, navigacija pravi levo, levo se ne da, naredimo krog, več krogov, Trajče nežno preklinja na makedonskiot jazik, češ, pa kam se je to smestila tvojata sestra!? ... Elena potem vendarle reče, da bo že našla in Trajče jo vrže ven, jaz pa ji za adijo rečem, da naj bo vesela, da jo je pobral Makedonec, ker če bi jo jaz, Slovenec, je ziher ne bi pol ure prevažal po Mariboru.
Kje bo Trajče odložil mene, mi je vseeno. Dan brez avtomobila je do zdaj čisto zanimiv; bog ve, kaj me še čaka ... Naj me vrže ven kar tam nekje v centru, kjer stanuje, bom se že sprehodil do Slavije.

Trajče stanuje tik ob avtobusni, zato me lepo odloži dobesedno deset korakov od perona. Hvala, Trajče, adijo, adijo.

Dobro, ampak: na kateri peron naj grem? Kje je bus za Ptuj? Postaja je prazna. Pred prazniki smo in verjetno so se že vsi odpeljali, kamor so mislili. Kličem sina, da ga vprašam, na kateri številki je za Ptuj. Pubec ne dvigne.
Naredim par korakov po postaji in edini bus, ki tam stoji, ima napis: Ptuj - Maribor. Nekako sklepam, da je ravnokar prišel in da bo odpeljal tudi v nasprotno smer.

Ne motim se, šofer mi proda vozovnico do Ptuja.
Potem pa neka punca, ki neodločno vstopa pri Slaviji (in dela za seboj gužvo na vratih) sprašuje, ali je to avtobus za Ptuj. "Pa da," odgovori voznik. Dekle mu pojasni svoje vprašanje; češ da na tabli zunaj piše Ptuj - Maribor.
Šofer se ji opraviči; pozabil je obrniti napis.
Potem med vožnjo navija pravo, čisto, po moje srbsko muziko; cajke, bi rekli Hrvati. Ne vem, kako pravijo temu Srbi. Narodnjaki? (Lepa Brena pa to.) Ni važno. Na Hajdini poberemo še enega potnika in voznik avtobusa ga vpraša: "Do Maribora?". Potnik se reži, kako ga lahko šofer dve postaji pred Ptujem vpraša, če gre do Maribora! Šofer se zave in začne tudi sam smejati.
Videl sem, že od Maribora, da gospod ni ravno pri stvari.
Na relaciji MB - Ptuj je njegovo telo, njegova dušica pa je nekje daleč, doma. Pri deci, pri ženi, si mislim. Melos muzike je njegov pravi, notranji svet. Prazniki prihajajo, on pa si služi svoj vsakdanji kruh v tujem svetu, daleč od doma. Muzika, ki si jo vrti, je svet, ki si ga želi. Ker se pogovarja s potnikom na prvem sedežu na desni - jaz pa sedim le dva sedeža bolj zadaj, ne morem, da ne bi slišal: iz okolice Banja Lukje je.
Aha, muzika je res srbska. Okej, dobro se mi je zdelo.

***

Nedavno si je prijatelj, mlad penzioner, kupil nobel enoprostorca višjega razreda. "Moj zadnji," je komentiral.
Kolikor poznam svoje avtomobilistično-nakupovalne navade, bom mojega novega-rabljenega guncal spet vsaj sedem laških let. Takrat bom zrel za v uradni penzion tudi sam.

Mobilni revež sem, mobilni revež tja: še dve režiji me čakata; še se bom moral priguncati na delovišče. 
Če pa po dveh režijah ne bo nobene bauštele več, mi ne bo treba biti več mobilni revež. Lahko bom tehnološki višek in lahko si bom dal odpoved. Če ne bom rabil avta-kombajna, če ne bom rabil žeti, ne bom več mobilni revež. (Ampak kak drug, he, he.)

Ne, ne, še vedno se je prikazala kakšna nova njivica, ki jo je bilo treba preorati, posejati, požeti.

Ampak res: Ko bom bil velik, bom imel toliko denarja, da ne bom potreboval avtomobila in bom na bauštelo hodil lepo peš.

Peš sem šel s ptujske avtobusne - po ne vem koliko letih - do zjutraj tam nekje sparkiranega avtomobila in potem domov.
Dan brez avtomibla je bil prima. Doživel sem marsikaj.
Ker je bil jutri dan mrtvih, sem pomisil:
Daj bože, da bi, preden bom spakiral s tega sveta, lahko ne več parkiral.

Prosili so me, da bi dijakom prvega letnika gledališke gimnazije povedal kaj o zgodovini ptujskega gledallišča. Pa sem.

Ampak najprej:
Kako zelo pomembno se mi zdi, da jih profesorica ne uči ne le o zgodovini svetovnega gledališča, pač pa tudi o preteklosti gledališča našega mesta! Toliko zanimivih zgodb že poznamo, še veliko več pa jih je prekritih s pozabo časa.
Mogoče bo pa kdaj kdo od teh dijakov zgodovinar - raziskovalec in se bo zakopal v gradiva, ki jih ni malo. Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani kar nekaj metrov arhivskih škatel - Nataša Majerič Kekec lepo skrbi za njih - in te škatle tam kar kličejo po brskanju, prebiranju in vpenjanju dogodkov v smiselno razlago toka razvoja ptujskega gledališča.
In še več: mogoče bo kdo kdaj s poznavanjem zgodovine "delal denar" - uspešno zganjal recimo turizem.

Zdaj pa ključno:
Kaj bodo pravzaprav dijaki z zgodovino? Občo zgodovino, umetnostno zgodovino, zgodovino gledališča, kasneje politično zgodovino, zgodovino znanosti ... Koga briga, kaj je bilo? Če pa vsakega mladega človeka zanima bolj to, kar bo?

Tole se mi zdi nekakšno še-pred-zgodovinsko vprašanje glede zgodovine: Zakaj sploh gledati nazaj?
(Bom poskusil odgovoriti na koncu tega članka.)

Ptuj.
Naše mesto je polno raznoraznih usedlin nekdanjih časov.
V obliki kamnitih kipov, spomenikov, reliefov, slik, pročelij, zasnov trgov, dvorišč, lin na strehah, rokodelskih znamenj nad vhodih v stare meščanske hiše, zlizanih tlakov, fresk, lesenih izrezljanih klopi v proštijski cerkvi, na napisih zvonov, v že omenjenem arhivskem gradivu, muzjskih zbirkah, v zapisanih pesmih in osebnih pismih, literarnih zgodbah, romanih, v časopisnih člankih, ornamentih na fasadah, napisih na nagrobnih ploščah, na starem mestnem pokopališču, v šegah in navadah, na starih razglednicah, filmskih kadrih, na katerih vidimo Ptuj nekoč, na starih razglednicah, v nesnovni dediščini in tako daje in tako naprej. 
Skoraj vse, kar prime v roke človek, lahko govori o tem, kako je bilo takrat, ko je to, kar je ostalo, še bilo "v funkciji". V funkciji življenja in še ne "zgodovinski vir".

Zato smo lahko ljudje na Ptujskem upravičeno in kar lepo ponosno zagledani nazaj. Retrovizični.

Medtem ko sem dijakom pripovedoval zgodbico o nastanku ptujskega gledališča in njegovih glavnih razvojnnih fazah, sem se zavedel, kako me osebno še bolj kot preteklost zanima prihodnost.

Kdo ve, kaj vse še bomo gledali na ptujskih deskah?
Kdo vse bo še nastopal tukaj?
Kdo od mladih, ki so zdaj stopili v gimnazijo, bo tu nekoč zaposlen?
Kako se bo povezoval oder gledališča z obnovljeno dvorano čez cesto (Stara steklarska) in z drugimi ptujskimi zunanjimi prizorišči?
Kakšne zgodbe bodo kazali na odru v prihodnosti?
Kako bo gledališče nekoč nagovarjalo svoje občinstvo?
Kako se bo povezovala gledališka gimnazija z delom gledališča? In obratno: gledališče z delom šole?
Kakšne vsebine si bo izmišljalo gledališče; takšne, ki se bodo "križale" še z drugim zavodi v mestu; muzejem, arhivom, glasbenimi šolami, zbori, ljubiteljskimi organizacijami, vrtci ...?
Kdo bodo nekoč meceni/donatorji/sponzorji gledališča?
Bodo kdaj tukaj tudi spet lutke?
Kaj bo gledališče imelo povedati o starajoči se družbi, demenci, prišlekih, odmrlih poklicih, "plastični" umetni iteligenci in ostankih dobre, stare naravne gluposti?
Že samo zaradi tega bi si želel živeti vsaj pol toliko kot starozavezni očaki.

Tile - danes še skoraj otroci - na balkonu ptujskega gledališča, ki gledajo prek zastav mesta Ptuja, države RS in EU navzdol po Prešernovi proti zahodu: kaj vse še bodo videli in kaj ustvarili v svojih življenjih? Zdaj, ko njihova življenjska črta še močno na vzhodu, in na zahodu zanje še vse novo?

Zastave na tem balkonu so se v zgodovini že menjale. Ne enkrat. Življenje je ostalo, vselej. In se kazalo na odru.

Tako je bilo in tako bo.
Kako je bilo, o tem uči gledališka zgodovina. 
Kako bo, pa je stvar ustvarjalnosti.

Človek je kolaboracionist stvartva. Teilhard de Chardin

Človek ima svobodno voljo in se lahko odloča.
Zato se mi je zdelo zmeraj najbolj pomembno (tudi v šoli) razvnemati svobodno voljo in zavest o možnosti izbora.

Nekoč, čez sto let, si mislim, bo v šolah na urniku tudi predmet "prihodnost". Na pamet bo treba znati pomembne letnice iz prihodnosti. Kateri dogodki in okoliščine ter razmere bodo vodile do kakšnih dogodkov, spoznanj in novosti, izumov; tako tehničnih kot socialnih. Treba bo znati našteti družbeno-ekonmske sisteme, ki so sledili kapitalizmu. (Kajpak: kako v resnici bo, ne ve nihče. Lahko si pa prihodnost zamišljamo. In zamišljanje je stvar misli; misel pa duha. Zato si bo pri pouku prihodnost moral dijak zamisliti različne scenarije za prihodnost.)
In ko bodo ljudje imeli številne zelo nazorne scenarije prihodnosti, se bodo (upam) odločali za boljše.

***

Sledi poskus odgovora na vprašanje: Kaj bi z zgodovino, zakaj zgodovina, zakaj gledanje nazaj?

Tale drevesca so se enostavno zvrnila, prekopicnila, odlepila od tal in zgrmela v jezero na desni.

Na kroni ptujskega jezera je klančina iz betona oz. asfalta, ki vodi navzdol proti vodi. Na njej se je z leti nabiral mulj, zemja, prst. In potem so tu našli svoj dom najprej majhni grmički in drevesca.
Počasi so drevesca zrasla. Tako zrasla, da so zdaj korenine dreves popustile. Zakaj? Ker korenine niso imele zemlje, prsti, podlage, kamor bi se lahko globoko vrasle. Le nekaj deset centimetrov "tal pod nogami" so imele in ta "površinskost" je bila premalo.

Enako je z nami ljudmi, si mislim. S Ptujčani, Slovenci ... in vsako drugo skupnostjo, narodom, državo:
Če nima tal, v katera bi se lahko globoko zakoreninila, se na dolgi rok prekopicne in pade.
Ta tla, ta prst, ta podlaga je narodova zgodovina.
Če jo imamo in jo poznamo, vemo, od kod prihajamo, kdo smo (in si lahko zamišljamo scenarije, kam bi radi šli); potem bomo stali inu obstali. Če te prsti ni, če smo "površinski", pa: Adijo, nekega dne bomo padli. In počasi z/gnili ter za zmeraj izginili.

Seveda se nič ne zgodi v enem letu, ne v desetih, morda tudi v petih destletjih ne. A "človeška leta" za naravo niso nič. Bila je in bo.

Sklep: Če na dolgi rok ne bomo poznali svoje zgodovine, in to zelo dobro, lahko rastejo naš BDP in naša dodana vrednost in naši prihranki na TRR-jih in kaj vem kateri kazalniki še; ampak brez zemlje, tal, se zgodi, kar se je na sliki zgoraj: pademo, propademo.
Tla, v katera se lahko globoko vrastejo naše korenine, to je poznavanje lastne zgodovine.

Ne vem več, kje, ampak nek dan sem moral dati neko izjavo za nek medij. Rekel sem:

Mi se mamo radi; tudi ko si gremo na živce.

***

Za to sem zelo hvaležen.
Jutri,  v sredo, 23. oktobra ob 19.30 pokažemo na Ptuju, kako to izgleda.
Nekaj vstopnic je menda še za dobit; tukaj: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html 
(Ne vem točno, ker dvorana na spletu nima označenih sedežev s krogci, kot je to sicer običajno.)

Bil sem na dopustu na grškem otoku Karpatos.
Pri raznoraznih čakanjih najprej na Pučniku potem pa še tam, preden te spustijo ven, beseda da besedo in saj veste, zaklepetaš se in koga spoznaš.

In tako sem spoznal dve gospe, mamo in hči, ki sta govorili lepo primorščino. Ko smo takole na poti kramljali, mi povesta, da sta zamejki, Tržačanki.
- Od kod natančneje?, vprašam. Odgovoritia: z Bazovice.
- Tam sem nekoč spal z Juretom Ivanušičem. No, ne glih z njim, no.  Hočem reči, v hotelu pri gospe Valentini.
- A res?, moja hči dela tam, pri Valentini, pravi gospa.

Kak je svet mali.
Nakar me gospa vpraša, kako to, da sem spal tam. Povem, da sem delal v tržaškem gledališu. Gospo zanima "kaj pa". Povem ji, da igro Kakor v nebesih, nakar ona meni, da je predstavo gledala dvakrat. In da pozna mnoge, ki so jo gledali večkrat.

In moj ego je bil v devetih nebesih. Čeprav smo medtem že pristali.
Vozila nas je grška letalska kompanija, zračni avtobus pa je šofiral hravški kapetan, ki je večkrat prijazno po ozovčenju oznanjal, kje ravnokar smo. Tako sem lahko ponovil osnovnošolski zemljepis: Reka, Split, Dubrovnik, Tirana; potem mam luknjo (verjetno je šel kapetan lulat; moram vprašati prihodjič kapetana Poldeta Ambrožiča, ko ga srečam v mestu), nakar Atene in potem še Santorini in sledil je pristanek.
Ko smo bili nad Atenami, sem gledal po luftu, če bom kje videl kakšnega Ikara in Dedala. Ta grški mit o očetu in sinu je največkrat povedan naspol. Namreč: običajno slišimo tole fotrovo poanto: Sine, ne letaj previsoko, da ti sonce ne stopi voska, ki drži skupaj perje na tvojih krilih. In Ikar fotra seveda ni poslušal. OK, razumemo, dobro; vsi poznamo pregovor Kdor visoko leta, nizko pade. 
Drugi, meni zanimivejši, zamolčani del, pa se glasi: foter je sinu rekel tudi to: Ne letaj prenizko! Tvoja krila se lahko dotaknejo morja, napila se bodo vode, obtežila, in pristal boš na dnu morja. Kako bi se lahko glasil izveden pregovor iz te perspektive? - Kdor nizko leta, bo prisal na dnu?
(Sicer pa smo v Jugi imeli inačico prvega pregovora, ki je šla takole: Kdor visoko leta, ima strica še više.)

Dobro, vrnimo se na trdna tla. Pred dnevi mi je kolega Peter, direktor MGP, povedal, da bodo peljali abonente ptujskega gledališča v Trst na mojo predstavo (in me založil s promocijskim materialom, del karterega ob tej priložnosti tudi delim z vami):

Bil sem vesel, da MGP te svoje tržaško-ptujske koprodukcije ni sililo na svoj oder. Namreč, ne bi se dalo; ne bi šlo. Predstava Kakor v nebesih  je imela ob porodu kar dobrih deset ali še več metrov odrske odprtine; na Ptuju jih je šest. Na tržaškem odru stoji kakšnih 16 igralcev in pevcev, na ptujskem bi jim moral Jure Ivanušič dirigirati v dveh vrstah. Resnično, bil sem vesel, da predstave niso silili niti na kakšno poletno, odprto prizorišče. Nebesa potrebujejo mir, tišino, niso bila ustvarjena z mislijo, da bi bila kdaj kje ozvočena. Skrataka: super, da bodo ptujsko publiko peljali v Trst!

To bo, berem, menda cel izlet. Kosilo, ogled mesta, verjetno šoping, pa četudi Ponte roso danes ni več to, kar je bil v stari Jugi, ko smo si tam navlekli nase par parov kavbojk in jih švicajoč švercali v domovino.

Imam kar malo treme. To se mi še ni zgodilo: da bi ptujska publika šla korporativno gledat kakšno mojo predstavo kam drugam. Saj, so že prišli kdaj prijatelji, s par avti, kam daleč, recimo v Virovitico ali Split ali Osijek (če omenim kraje, kjer sem delal, najdlje od Ptuja). Poleg tega direktor najavlja predstavo kot "ptujsko premiero"; berem, da bo ob vhodu v gledališče občinstvo dobilo tudi kozarček.

Pa mi je švisnilo skozi glavo tole, v lepi, melodični tamkajšnji govorici (upam, da se bo v zapisu to vsaj malo slišalo):

Prima di tuto una brusketa,
con un bjekere di vino roso, oviamente, dopo la ponte roso,
in puole, tuti insjeme, ala serata, andjamo vedere zlovenska Nebesa.

Šajerci in Primorci smo se od nekdaj dobro zastopili.
Fajn bo, bi rekel. Fajn, že kar na avtobusu.
Mi bo kar malo žal, da ne bom gor. Ker bom že tam, da bomo še malo povadili, se ogreli in zapeli, predem prideti vi, moji someščani.

Takole vabi MGP:

Večkrat sem že pomislil, da bi pisal o predstavah, ki jih gledam v MGP. Pa sem si zmeraj znova rekel: ne boš.
Zakaj ne?
Ker se nisem znal izmazati iz tegale primeža:

Prvič. Pisanje o gledališču zelo hitro lahko "potegne" na gledališko kritiko. Gledališka kritika pa je stroka. Imeti je treba izoblikovan gledališki instrumentarij, strokovno terminologijo in še pred tem svoj konsistenten gledališki "koordinatni sistem", s katerim po/gledaš (na) uprizoritev; mrežo oz. polje, v katero umestiš konkretno predstavo. Potrebuješ nekakšno metodologijo gledanja; nekakšen ozaveščen spoznavni proces doživljanja umetniškega dela. In da imaš vse to, je potrebna kilometrina v pisanju kritik. In ves ta čas dober mentor; ti motor, on mentor. (In za kakšne takšne kilometre v prihodnosti moja "mašina" nekako ni več mišljena. ... Skoraj 600 tavžent je na števcu, tako da - ne.)
Pisati o dramskem besedilu bi bilo lažje. (Ker smo tega vajeni iz šole, ko smo se učili o naših književnikih in njihovih delih).
Pisati o gledališki uprizoritvi pa je, pravim, težje. (Že samo zato, ker se tega v šolah seveda ne učimo).
In ker kritik nisem - ker vsega zgoraj naštetega nimam - torej to odpade.

Drugič. Seveda imam nek svoj okus, kaj mi je všeč in kaj manj ter kaj sploh ne.
Ampak, koga to briga.
Vsak gledalec ima pravico do svojega okusa. De gustibus non est disputandum, so vedeli že stari.
(In resno pisanje o gledaliških predstavah ni niti pod razno razgrinjanje lastnega okusa, pač pa, kot sem že rekel, stroka in konec koncev tudi umetnost; beri npr. kritike starega Alfreda Kerra ali sodobnega Gerharda Stadelmaierja.)

Tretjič. Niti slučajno ne gledam vsega, kar ponudi MGP. Ali sem na terenu, ali pa sem sicer doma, ampak ko pridem z gledališkega gradbišča, mi velikokrat ni za v gledališče. Tam, kjer ravnokar sem, pogledam vse, kar dajejo in to je to. Skočim pogledat še kdaj prijatelja Vojka v mariborsko Dramo, občasno kar dopoldan na kakšno celjsko predstavo za šole, izbrane stvari na Borštnikovo, v Gavello kdaj pa kdaj, če me povabi Djole, in v Varaždin do Jagode na kafe in zvečer v njihovo prelepo kazalište. (No, vidim, da tega niti ni tako malo.)
Pa se tolažim, ker ne vidim vsega, še z naslednjo zgodbico. Velikega slovenskega igralca so vprašali, ali hodi gledat druge predstave. In je odgovoril menda nekaj takega: A si kdaj videl kakšnega ajzenpanarja, ki bi takrat, ko je fraj, hodil na štacijon gledat, kako drugi foršibajo?

Četrtič. Bilo bi najmanj rahlo nehigienično, če bi prakticirajoči kolega kritiziral prakticirajoče kolege.

***

Kako se torej izmazati iz nastale situacije: pisal bi, ampak ne bi pisal krtike predstave? Hm.  
In zato nisem.

Ko sem pred dnevi laufal - malo dlje kot običajno (bil je lep sončni dan) - se mi je utrnila naslednja misel:

Pa namesto o tem, kaj je na odru, piši o tem, kaj je v dvorani. Nameto o uprizoritvi piši o publiki.

Gledališčniki dejansko zelo radi rečemo, kako pomembna je publika. Kako je ista predstava z različno publiko lahko čisto drugačna. Pravimo recimo: Ful lepo so gledali nocoj. Ali pa: Danes pa je publika bla čisto mrtva.

Res je; občinstvo je sestavni del gledališkega dogodka. Conditio sine qua non. Tako zelo, da govorimo o kolektivnem gledalcu. Prav nepredstavljivo je, da bi si nekdo naročil, kupil gledališko predstavo, ki bi jo potem gledal v dvorani sam. (Tovariš Tito je imel menda svojo filmsko dvorano, kjer je filme gledal sam. Bil je velik ljubitelj filma. Mi pa veliki ljubitelji njega.) V gledališču pa gledamo skupaj. Iz posameznikov postanemo za čas trajanja predstdave skupnost. Zato teatrologi pravijo, da je gledališče tudi kraj/prizorišče poskušanja skupnostnosti. Prostor, kjer skupnost v varnem okolju estetskega fenomena gledališče, eksperimentira in testira premišljanje ter doživljanje še nevidenih, še drugih možnih, alternativnih svetov in odnosov. Gledališče je skupno premišljevališče o tem, kako smo ljudje drug z drugim in kako bi lahko bili še kako drugače drug drugemu človek.
Ja, v zatemnjeni dvorani se gledalci kar nekako "nalezemo" žalosti ali veselja (in vsega vmes), kar prihaja z odra. Dvorana, rečemo, diha z igralci.

The relationship between the actor and the audience is the only theatre reality. Peter Brook

No, je pa obstajal v zgodovini nek nemški vojvoda, ki je bil totalno nor na gledališče. Tako zelo nor, da je v dvorani hotel sedeti sam in igrati so morali samo za njega. Seveda: bil je generalni pokrovitelj, sponzor, donator, ustanovtelj in financer svoje gledališke družine. Na kratko: imel je dnar, veliiiiko dnarja in rad je imel gledališče. Tako zelo, da si je pač kupil to situacijo - biti v dvorani sam.

Hecno: tudi zgodovina ptujskega gledališča diši po nečem podobnem.
Neka bogata meščanka, tam, nekje okoli daljnjega leta 1750, živi v Pettau-u z nekim bogatim Njim. Ko se jeseni konča lepo vreme, trgatve, pogodbe za odkup grozdja in izvoz vina iz južnega Štajermarka pa so sklenjene, ko gospod On zakjuči na Ptujskem svoj bisnis, mu njegova gospa reče: Čuj, majn liber, meni je toti Pettau pozimi čisti dolgcajt. Langeweile. Če češ, da ostanem tu, mit dir, in ne odidem nazaj nach Wien ali pa recimo Prag..., mi sezidaj gledališče. Odkar sva se zaradi tehle tvojih poslovnih izzivov preslila v tale sicer čisto lep Pettau, teater noro pogrešam. Also: entveder teater ali pa aufiderzen!

In - imenujmo ga g. Franzschcek, ki ima svojo Njo seveda nadvse rad, reče: No dobro, also gut, šechen, ti bom pa zgradil toti tvoj teater. Samo da bo mir. In boš nach Pettau lahko vabila italijanske, češke, nemške in druge potujoče gledališke familije.
La famiglia teatrale je bila rojena.

In tako je tudi bilo. Franzschek napiše ček, ji sredi mesta teater gori postavi, prav ta, isti, na tej lokaciji, kjer smo gledali Radost in gospa Otilia ali Brunhilda ali Genovefa ..., dobi svoje malo, ljubko, butično gledališče. Ker pa gospa seveda ni tako zmešana kot oni nemški vojvoda, povabi v teater tudi grajsko gospodo in njihove goste, svoje prijateljice, te pa svoje može itede.
Srečna ona, srečen on. In srečni mi, ki še dandanes lahko na isto okacijo hodimo gledat predstave poklicnih gledaliških družin, skupin, mestnih ali državnih javnih zavodov ter tu in tam kakšnega zasebnega.

Izgradnjo teatra takrat, sredi 18. stoletja na Ptuju, si predstavljam kot tako velik dosežek, kakor da bi nekdo danes svoji ženi rekel: Okej, draga, vem, da maš ti rada morje, in jaz še bolj tebe. Zato ti bom zgradil zasebni olimpijski bazen, s slano, smaragdno vodo, peščenim dnom in belimi kamenčki na obali. Plus privat maserjem. Ter VR galebi, ki se bodo karali na obali. Ali pa: draga, ti obožuješ golf, jaz obožujem tebe - eto ti golf plac. Pa (se) špilaj!

Tako. In smo končno pri Radosti. Uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega sem si ogledal v soboto, 5. novembra 2024, na reprizi t.i. ptujske premiere.

Parter je bil poln, tudi lože spodaj, zgoraj je bilo v glavnem fraj. Škoda. Ker smo z zanimanjem spremljali sodobno zgodbo, z dogajanjem v konkretnem mestu, ki ga vsi poznamo, zgodbo, ki se dogaja ljudem, kakršni smo sami. Če imamo doma študenta, poznamo štorijo toliko bolj. Če poznamo koga, ki se srečuje z demenco (in kdo ga žal ne), še bolj kot bolj. In še je v zgodbi motivov, ki smo jih ljudje v dvorani z lahkoto pre/poznali.

Zdi se mi, da smo gledali zelo pozorno. Zelo dolgo. Tam nekje proti koncu pa sem se vsaj sam malo "zgubil". Pa bi rekel, ne le jaz. Med gledalci smo bili v glavnem odrasli. Plus dva še včeraj gimnazijca. Brat in sestra; poznal sem ju, ker je on, Tin, igral pri Branki, ona, Zala, pa je hodila na ptujsko gimnazijo. Zdaj sta oba študenta. On bo kunstgešihter, ona študira oblikovanje tekstila. (Pa sem pomislil na njunega očeta, prijatelja Nena ... in si rekel: bilo bi lepo Zalo kdaj povabit, da bi asistirala kakšni kostumografki; Nenu bi bilo to všeč.) Kako lepo, da sta študenta čez vikend prišla domov in - direkcion v ptujski teater!
(Kot ex-učitelj pa sem pomislil tudi na to: nekoč bo še več dijakov na predstavi, gotovo. Potreben je čas. Kot za vsako stvar, ki naj zrase naravno, brez umetnih gnojil ali šopanja s hormoni za hitro rast.)

Ptujska gledališka publika smo lepo spremljali igro igralcev, pozorno in posvečeno. Mislim si, da smo bili dobra publika. Na koncu smo igralkam in igralcem namenili kar nekaj aplavzov in ponovnih prihodov na oder. Bi me prav zanimalo, kako so predstavo doživeli oni.

Moral sem na pošto. Čakalo me je priporočeno pismo. Tisto, ko poštna uslužbenka najprej odtrga listič, ti pa moraš gor napisati dan in mesec z besedo in se podpisati. In potem še enkat na tablici ob okencu, in potem ga dobiš, pisemček.

Bil sem dobre volje.
Za mano so bila tri fajn predajanja. Dve v Mariboru v Kulturnem inkubatorju za odrasle in eno za šolarje na Ptuju.
Predstavljal sem, kako se predstavlja in pokazal nekaj idej, kako se da generirati še več idej.
Vse skupaj sem pri sebi "knjižil" pod alinejo "okeeej" in pravim, zavoljo tega sem bil dobre volje.

Pa sem ves tak, dobrovoljen, gospo na pošti vprašal, ali ve, zakaj moram dan in mesec napisati z besedo. Tega res nikoli nisem razumel.
V hipu me je preblisnilo, da bo vprašanje doživela mogoče čisto narobe, kot da se "kaj bunim". In imel sem prav. Videl sem, da ji ni prav, kaj jo sprašujem.
Mogoče bi moral dodati besedo mogoče: Ali mogoče veste, zakaj moram ...
Ali mogoče še bolje v množini: Ali mogoče veste, zakaj moramo ...

Klinc, zdaj je, kar je. Izrekel sem. Tu lejt.
Gospa je nekaj listala po mapi in kakor nekaj iskala, da bi pridobila na času. Kot na garminu; preračunavam. Videl sem, kako razmišlja, kaj naj mi reče.
Razumel sem: verjetno si je želela, da greva dalje, preskočiva to temo in končava zadevo, pa je.
Jaz pa dobre volje in v nastavitvi za se menit.
- Ne, ne, res me zanima, če mogoče veste, zakaj je treba napisat z besedo dan in mesec, nikoli nisem razumel, pa bi me res zanimalo, ker ne štekam ...

Nikoli nisem razumel in nikoli vprašal. Najbrž zato, da ne bi izpadel butelj ali pa težka, tečna stranka, al kaj vem, zakaj že ne.

No, kakorkoli: ni mi več uspelo obrniti vso stvar "na lahkotno".

- Tako je po zakonu, mi pravi prijazna gospa.
Uf, valjda, saj vem, da to ni njena kaprica, in da si nič takega ne zmišljuje in nič takega noče od mene, ji povem. Konec koncev sem tako reč podpisal že nešteto krat.

- Ja, ja, pravim, seveda, gotovo je zadaj kak predpis ali celo zakon, ja, to si mislim.
In samo upam, da bo začutila, da nimam ničesar proti njej. Ker bi resnično res rad samo skapiral. Nikoli nisem vprašal. Pa čeprav so me doma od malega učili, da vprašati ni greh. Zakaj ne bi, danes, ko sem dobre volje, za mano pa ni nikogar, nobene vrste, vprašal gospe ...? Pa sem pač jo.

Jasno, podpisal sem se, ne več težil, se zahvalil in šel. (Bilo je nekaj od Fursa.)

Ko sem zapuščal pošto, sem pomislil, da se mi je nedavno zgodilo čisto isto na smetišču.
Pripeljal sem smeti in šel plačat, kar so mi stehtali in kar sem zmetal v kontejnerje.
Potreboval bi položnico, ki jo izda podjetje, ki nam odvaža smeti. To sem vedel. Pa sem jo (spet) pozabil. 
Zato sem najprej takoj, nemudoma gospe na blagajni preventivno povedal:
- Gospa, položnica za pretekli mesec - je plačna ... sigurno.
Prepričan sem bil, da položnico potrebuješ, da dokažeš, da imaš poravnane račune.
- Ne, ne, pravi gospa, rabim položnico vseeno.
- Pa saj lahko v sistemu vidite, da je plačano.
- Ne, ne gre zato, če je plačano, vam pravim; rabim položnico, številko položnice.
- Gospa, povem vam ime, priimek, prebivališe, in vi pogledate v sistem in sigurno boste tam videli številko položnice.
- Ne, rabim jo fizično, tu, da jo mate s sabo, vašo položnico.
- Zakaj?
- Tako pač je.

Sicer vedno prijazna gospa mi v nadaljevanju gre znova na roko - ne vem, če bi smel to napisasti - in mi zaračuna 11 eur in jaz sem srečen, da lahko zaključim svojo smetiščno trans/akcijo, čeprav nisem imel pri sebi položnice. Samo avto še moram preluftati, ker smrdi ko tajfl. Nekaj se mi je razlilo iz ene vreče in zdaj smrdi res za kozlat. Čez vikend se mi je lepo to spacalo v avtu (v soboto sem mel čistilno akcijo, v ponedeljak pa na odpad). Hvala bogu je bil še en vroč sončen dan, da sem se do mesta vozil z obema šipama dol. Do doma se je avto preluftal. Ali pa moj nos adaptiral.

Štorijo sem povedal sinu in ga vprašal, ali on šteka, zakaj rabiš kljub vsem bazam podatkov in sistemom in računalniškim podporam fizično položnico, ko prideš oddat smeti. 

- Ata, pa saj to je logično, pravi. Sicer bi si ti lahko zmislil, da si nekdo drug, da stanuješ na naslovu od bilo koga in oni bi vpisali tvoje smeti v njegovo kvoto ... (In ta kvota potem mesečno kumulativno ne sme preseči neke višine itd.)

O, džizus, jasno, logično! Lahko bi pripeljal smeti in povedal npr. sosedov naslov. Ter tako zanetil medsosedski spor, ali, kar bi bilo še huje, transgeneracijsko vojno!

Tako so stvari enostavne in tak butelj sem včasih, ko ne štekam osnovne ideje, ki je zadaj.
Tako da vas zdaj resnično sprašjem: kdo ve, zakaj dan in mesec z besedo?
Inkubiram to vprašanje že nekaj časa, pa mi ne privre noben prepričljiv odgovor.

Najbrž je zadaj nekaj tako logičnega kot pri smeteh. Hvala, če kdo pove, v čem je finta.

Moče pa sem zaradi PIVA, ki se tudi že nekaj časa vari v meni, rahlo omejenih kognitivnih kapacitet.
Lahko pa, da se s tem samo tolažim. In je temu tudi brez piva tako.

***

P.s.
Če ne bo vedel nihče odgovora, vem, koga bom vprašal. Prijatelj Andrej Plajnšek je stara PTT džomba. Pride na premiero. ... No, če mi bo hotel povedati, potem ko bo na predstavi videl, kako Oče (Gojc) benti čez uradnika PTT-ja ...

***

P.s.p.s.

Čez nekaj dni se je oglasil prijatelj Franjo Levstik, ki pravi, citiram:

"Da te rešim »muk« v zvezi s pisanjem datuma z besedo 😊.

Datum se mora pisati z besedo zato, da se na tak način zmanjša možnost napak. Če napišeš datum s številkami, obstaja nevarnost, da bo to nečitljivo in je potem vprašaj, kdaj (na kateri datum) je bila pošiljka vročena. Včasih je to zelo pomembno, ker je so od tega lahko odvisne tvoje pravice ali obveznosti. Ko potem ta rok poteče, lahko izgubiš kakšno pravico.

V glavnem, ko napišeš datum z besedo, je veliko večja verjetnost, da se nedvoumno ugotovi za kateri datum gre.  To je to. 😊"

V sredo, 23. oktobra, bomo v Stari steklarski ob 19.30 točili PIVO.

Gojc in Jaša ga bosta pila na odru, vi pa si ga lahko prinesete s seboj v dvorano.
Dogodku se bo reklo predpremiera. Pa to niti ni tako važno. To samo pomeni, da bo nekje drugje (25. 10. v Siti teatru v BTC v Ljubljani) uradna, svečana premiera. S cvetjem, kamerami... in prav tako pivom ;-) Tako si je to zamislila naša producentka Janja.

No, mi bomo imeli na Ptuju morda celo večjo tremo: ker nas bo prišel gledat namreč tudi avtor besedila, Miro Gavran. (Ptuj mu je bliže kot Ljubljana in na dan premiere ima Miro skupščino Matice hrvatske, katere predsednik je.) In to je zanimivo: na Ptuju bom šel z njim na drink na Vrazov trg - slika Stanka Vraza pa visi v Mirovi pisarni v Zagrebu. Eto, takole sva se nekoč slikala pod njo:

Tole, z Vrazom, ki je bil nekoč - tako kot Miro danes - predsednik Matice hrvatske, Vrazovim slovenskim dekletom in slovenskim jezikom v njega časih ter Vrazovih pemsih temu dekletu v hrvaščini, je ena lepa - sicer že druga - štorija, o kateri sem nekaj malega skiciral tukaj.) 

PIVO bo moja prva predstava v prenovljeni Stari steklarski.
V tem prostoru sem sicer že gledal gimnazijsko maturitetno uprizoritev in ja, dvorana je posrečena. Prijetna za stik gledalcev z odrom. (Ima sicer neke svoje tehnične finte in hibe, ampak ... z malo dobre volje bi se dalo to hitro korigirati.)

Me prav zanima, kako se bo obnesla naša "strežba" PIVA v tem prostoru.

Vstopnice lahko prek spleta kupite tule: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html

Pri varjenju PIVA so sodelovali tudi nekateri Ptujčani:

Gospod Boris, ki je doniral invalidski voziček (Nova Reha),
gospod Andrej, ki je za Gojca sešil enega izmed Bjankinih kostumov (Krojaštvo Šmigoc),
prijatelj (sicer tudi gospod) Sandi, ki mi je skurc. nekatere štiklce, ki sem jih uporabil za montažo prizorov.

Tako da: dobrodošli pogledat, v "novo flašarsko", kaj je nastalo. (Pa pokrovitelj ni tista firma, ki se rima na flaško.)

Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole:

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.