Poštovani Pere,

vozeći se doma razmišlja sam o tebi, Pere - glumcu. A ta vožnja ipak traje dobrih pet sati …
Ne, ne, ne boj se sada, necu napisati svega, što sam mislio na tom putu ;-)

Pišem ti pismo. U stvari pismo o tebi za one, koji prate kazalište. To što u njemu radim sam i nadam se, da će ga pročitati i neko od onih, koji prate tvoje kazališno stvaranje. Prebaci si pismo, molim te, sa nekom translate-aplikacijom. Ipak se ne usudim pisati na hrvatskom jeziku. Može? Hvala na razumijevanju.

Pere sem spoznal leta 2013. Takšnega moškega imena do takrat še nisem poznal. Takrat je ravnokar končal akademijo in se zaposlil v HNK Split. No, in lani sva po desetih letih znova sodelovala, letos pa v par vajah osvežila tisto od lani. Minule dni sem ga gledal na obnovitvenih vajah, potem na predstavi pred publiko in po poti domov razmišljal in se spraševal:
Zakaj mi je igralec Pere Eranović tako všeč?

Da zna vrteti misel, jezik in telo, je jasno. To je stvar tehnike. Zato o tem ne bom pisal. Vsak zidar mora znati vihteti fangl, če hoče ometati zid. Tehnika pač. Brez nje ni nič. Če bi se ometavanja lotil jaz, bi vse padlo na tla. Propadlo bi tako početje. Tudi igralec brez tehnike bi „padel-propadel“; ne bi ga ne slišali, ne razumeli, ne videli.

Pere na odru funkcionira čisto tako, kakor da bi ne stal na odru. Nobene zavore nima pred tistimi nekaj kvadrati, ki se jim reče oder, "daske koje život znače". Tako kot je, ob odru, privat, na pijači, na pavzi …, čisto enako je Pere na odru. Nima težav z ničemer. Nikoli ne vpraša: „Kako pa naj zdaj …, kam naj grem ..., kaj naj naredim ..., kako naj to povem?“
Enostavno - tako kot v življenju - je. In gre in nekaj stori ali reče, kar mu je pač v usta položil dramatik. Potem pa čaka, kaj bo rekel režiser. Proaktiven je, bi se reklo. Ima pobudo. Sam skrbi za svoj lik. Izjemno samostojen je.

Pri tem pa niti slučajno ni egoist. Zna poskrebei za svoj lik in že v naslednjem trenutku da ves čas in prostor ter svojo pozornost partnerjem na odru.

Marsikdaj mu kakšne stvari ne gredo, kakor bi si on sam želel. Vsaj tako se mi zdi; da nekaj ni tako, kot si želi. Ali pa mu ne gre, kot bi si želel jaz - režiser. Pa potem ne potrebuje veliko pojasnjevanj. Čuti, kadar mi kaj ni prav všeč. In kaj naredi? Gre domov in naslednji dan pokaže isti prizor čisto drugače. Eostavno kar stori, kar naredi. Po svoje. Če potem ne rečem nič, ve, da mi je všeč. In nato stvari še bolj dodela in nadgradi. Nenehen izboljševalec je. 


Ko ga gledam, kako počne to, kar pač počne na odru, mi non-stop prihajajo na misel neke nove zamisli. V bistvu me Pere provocira. Pro-vocare: pred - priklicuje to, kar šele bo. Res, buri mojo domišljijo. Inspirira me. Ob njem nenadoma zagledam več, vidim dlje ali globlje. Nekaj drugega, kot sem mislil in videl doma, ko sem bral tekst.

Še kako zna Pere poslušati režiserjeve napotke. Ne pričakuje nekih hudo pametnih razlag in argumentacij. Ko vidi, da nisem ravno navdušen nad tem, kar počne, - se mi zdi -, da mu je to izziv. Občutek imam, da je ves čas poponoma odziven, gibek, prožen in mehek. Pa ne amorfen. Nikakor. Nasprotno; režijski napotek prevede v sosledje konkretnih in ostro izrisanih odrskih-mini-dogodkov.

Ja, mojster detajla je Pere. Vse skupaj je pred publiko tako, kot smo se dogovorili, kot smo vadili, ampak znotraj tega je nešteto drobnarij, ki so pri Pere nenadoma čisto drugačne. Takšne, kot še jih nismo videli, ne vadili, ne o njih govorili. Neverjetno koncizno in diferencirano. Subtilne razlike vpeljuje v svoje igranje. Razlike, ki so neverjento na mestu. Enostavno naredi na odru veliko več, kot sem sposoben misliti, verbalizirati in anticipirati.

Pere je strasten. Na vajo pride včasih utrujen. Naravnost iz kakšnega drugega projekta, ki ga počne vzporedno; kakšna monodrama, glasbeni projekt ali snemanje. Ampak: na vaji je sto odstoten. Ves je tu in kakor da ne obstaja zanj razen zdaj, ta hip, tukaj, na tej vaji, (začasno) čisto nič drugega. Zbran, sfokusiran in neverjetno učinkovit je.

Pa spoh ni „priden igralec“. Ne pride na vajo prvi, ne zna teksta prvi, ne bo debatiral kaj dosti po vaji. Doma ga čakajo otroci. (Oni dan je v kafiču Treće poluvrijeme dal za pijačo; rodil se mu je tretji otrok, hčerka.) Pere enostavno fenomenalno izkorsti čas, ki mu je na voljo.

Pere je borec. Ne bo popuščal. Tudi če na zadnjih vajah nekaj ne gre in nam ne kaže dobro - jutri je nov dan, nov poskus. In bo prišel na vajo in naredil spet nekaj novega. Neumoren pobudodajalec je.

Kolegialen je. Vidim, kako si želi, da bi drugemu na odru šlo dobro. Vidim, kako uživa, ko gleda soigralce in opazi, da je nekdo naredil nekaj sveže in presenetljivo. Če tega ni, gleda v telefon in že kaj dela. Mogoče čečkari po papirju. Vsekakor je indikator: ko ga gledam, kako s strani gleda na oder, vem, da se dogaja nekaj zanimivega. In vice versa.

Pere misli hitro. Asociira bogato. Imaginira z lahkoto. Nikoli ne konča svojega „izdelka“. Nikoli ne odkljuka "opravljeno”. Nikoli ne „odloži dela in skrbi“. Pere je pretočen kot voda. Sploh se ga ne da prijeti. Spolzi ti med prsti. Ampak - kakor tekoča voda - je svež in živ. Zelo živ. Na odru pa gre vedno prav za to - za življenje. Imitatio vitae. Laudatio vitae.

Dragi Pere, ako češ imat nekad volju i vrijeme: rado bi objavio na ovoj svojoj web stranici tvoj „odgovor“:
Kako ti sam gledaš na glumuački posao? Kazališnu umjenost? Kako promišljaš to, što radiš? Što primječuješ o kazalištu danas? Šta te zanima? Šta ne?
Zanimalo bi me. A vjerujem, ne samo mene.

Stoj mi dobro, Pere. 

Vridilo je doči ponovo u Split i pozabaviti se time, svime …

***

No, takole pa me je Pere naskiciral na neki vaji leta 2013.
Sem že moral govoriti kaj dologočasnega, da je raje vzel roko svinčnik in papir …

(Naslovna fotografija: Matko Biljak; drugo pa je štrcnila Nemi, priimek pozabil, pardon, Nemi.)

Leta 1973 je bila v Schauspielhausu v Zuerichu krstno uprizorjena igra avstrijskega pisatelja Petra Turrinija Die Wirtin.
Leta 1995 smo jo Zato.-jevci igrali na Ptuju. Prvič v Sloveniji. Na notranjem dvorišču Dominikanskega samostana.
Lani, leta 2023, pol stoletja po praizvedbi, sem jo uprizoril še enkrat, v Splitu. Tu je naslov Gazdarica.
Letos jo spet dajejo v okviru jubilejnega, 70.-ega festivala Splitsko ljeto.

Kaj imajo nekatere igre takega, da so bile nekoč rojene, odrsko krščene, potem pa še velikokrat ponovljene? V različnih državah, v različnih jezikih, z različnimi igralci?
(Nekatere igre namreč nikoli ne doživijo odrske uprizoritve. Ali pa doživijo krstno uprizoritev in potem nikoli nobene druge postavitve več. V čem je keč?)

Leta 1993 smo Zato.-jevci uprizorili v kleti ptujskega gradu Sartrova Zprta vrata.
Uprizoritev je prišel gledat tudi takratni umetniški vodja celjskega gledališča, Primož Bebler. Čez nekaj dni me je poklical.
"Samo, a bi ti pri nas kaj režiral?"
"Joj, seveda bi!" brez pomišljanja rečem.
Leto pred tem sem se vrnil iz Berlina. Nek profesor mi je pred odhodom v Nemčijo, takoj potem, ko sem konačal faks in dobil ponudbi za režijo v Celju in v MGL-ju, dejal: "Če zdaj odideš in ne sprejmeš teh režij, ne boš v Sloveniji režiral nikoli več. Pozabili te bodo."
Lani sem se vrnil, in ja, seveda bi rad postal to, za kar sem se učil; seveda, še vedno si želim biti režiser, sem si mislil ob Beblerjevem klicu.
"Kaj ste pa mislili, gospod Bebler, kateri tekst bi pa delali?" sem vprašal Primoža.
"Pa jaz bi, da ti režiraš Zaprta vrata; od Sartra."

O moj bog!!!
Kako naj režiram nekaj, kar sem ravnokar zrežiral?! Edino tako znam, kot smo to ravnokar naredili. Ne znam drugače, še na kak drug način.
Mu naj to povem? Naj sprejmem in grem delat? Kopirat samega sebe?
Bil sem v riti.
Bal sem se sprejeti njegov predlog in bal sem se mu reči ne.
(Rešila me je resnica. Povedal sem mu, da se bojm in ga prosim, da bi našla kak drug tekst. In bil je za.)

Ko so me povabili delat v Split, sem predlagal Turrinijevo Krčmarico. (Tu ji rečejo Gazdarica.) Imel sem občutek, da bi lahko bilo to fajn, za poletje, za uprizoritev nekje zunaj ... Poznal sem že igralca Pere, ki bi lahko igral natakarja ...
Prav nič me ni bilo strah še enkrat uprizoriti Die Wirtin, Krčmarice, Gazdarice!
Vedel sem, da je "glavna spremenljivka" v gledališču igralec. Dva človeka si nista enaka. Lahko govorita iste besede, teoretično celo v istih kostumih in istem prostoru, hodita po istih odrskih poteh, pa bo rezultat drugačen.

Letos na 70. izdaji festivala Splitsko ljeto ponavljajo našo lansko Gazdarico.
https://hnk-split.mojekarte.hr/hr/trazi.html?searchword=gazdarica

Spet sem nekaj dni tukaj, da jo bomo v nekaj vajah "ofrišali".
Gledam te dni obnovitvene vaje in v glavi se mi vrtijo naslednji filmi:

Vesna, ptujska Krčmarica, je bila takrat Tadejeva sošolka; on jo je predlagal, on jo je pripeljal na Ptuj. Danes ustvarja v PG Kranj, je dobitnica številnih nagrad, tudi male Prešernove, odlična špilavka ... V Splitu Mirandolino igra Petra. Nekoč je niseml izbral na neki avdiciji za neki drugi projekt; tokrat me je pa naravnost navdušila. Kako lepo.

Nabrit Mijo igra ubobožanega markiza, zaljubljenega v krčmarico. On bi ... peljal damo tudi na nobel večerjo, a kaj, ko nima niti za špricar. Na Ptuju ga je igral Rok. Rok je že dolgo član ansambla osrednjega nacionalnega gledališča, gledamo ga v tv nanizankah.

Markizov tekmec za naklonjenost Mirandolininega srca je bil na Ptuju Gregor. Nazadnje sva sodelovala lani jeseni v Trstu in ja, zmeraj znova rad delam z njim. V Splitu ga igra Donat. Lepo ime, odštekan igralec.

Še dve igralki sta bili na Ptuju: Maša in Barbara. (Nekajkrat je vskočila tudi Nina Valič.) Zgodba ju namesti kot "vabi" za oba frajerja, markiza in grofa. Maša je že ves čas članica Drame SNG Maribor, Nina je v ljubljanski Drami, Barbara svobodnjakinja. V Splitu igra eno igralko Taja in drugo Nikša. Odlični gledalki sta - sedita med publiko - in ja, za dober honorar, ki jima ga ponudi natakar Fabrizio, pač prevzameta vlogi dveh bolj kot ne odsluženih in pozabljenih igralk.l

Ženskomrznež je bil v ptujski postavitvi Tadej. Tadej je ... Tadej. Že dolgo je zaposlen pri Tadeju. V Splitu ga igra (ne Tadeja pač pa ženskomrzneža) multitalent Duje. Diplomirani igralec in akademski slikar je namreč. (Ko sem ga vprašal, kaj kaj počne, je pripomnil Mijo: "Pa sad če da upiše i glasbeni.)

Zares zaljubljen je v Krčmarico njen natakar Fabrizio. Na Ptuju ga je igral Vojko. Tudi on se je ustalil (v službi je bil skoraj v vseh slovenskih gledališčih) v mariborski Drami. Tukaj ga igra Pere, odličen igralec in sijajen sodelavec, kreativec, borec in pozitivec.

No, in Pere in Petra sta si vso stvar lokalizirala. Perin Fabrizio je Hercegovec, Petrina Krčmariča pa je prava Splićanka. (Kdor pozna lokalni kolorit, ve, kaj to pomeni.) Ko prava ljubezena na koncu - kakor se spodobi - vendarle zmaga, zapojeta skladbo U autobusu splitske skupine Daleka obala. (No in brez Olivera za čisti čisti konec seveda ne gre.)

***

Takšni filmi mi hodijo po glavi te dni.
Včeraj sem se par ur hladil v Meštrovićem muzeju. Na nov način sem zagledal njegovo Pieta. (O tem kdaj drugič. Za zdaj samo: Galerija Ivana Meštrovića, na Šetalištu Ivana Meštrovića, obvezno, če ste tu blizu - obvezno!)

Za konec nazaj k vprašanju, ali še enkrat režirati tekst, ki si ga že, ali ne.

Če bi me jutri poklical Primož Bebler in mi rekel, da bi še enkrat režiral, kar sem nazadnje režiral, bi takoj rekal DA.
Ker danes vem, kar je vedel Heraklit že pred dva tisoč leti: Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Gledališče pa je reka življenja na odru.
(No saj, vedel sem sem že, kar je povedal Heraklit, ampak eno je vedeti, drugo pa vedeti to tudi narediti, storiti.)
Ampak Primož me ne bo več poklical. Leta 2013 je odšel. Prehitro. Fajn človek je bil. (Vsaj zame.)

Če ste te dni kje v bližini Splita, če ste gledali Zato.-jevsko Krčmarico, vabljeni tokrat na splitsko.
V torek in sredo, 30. in 31. julija jo igramo.
(Lani me je na primer res lepo presenetil Ptujčan, Borisov sin Maks (Lašič), ko je nepričakovano vletel na premiero. Z dekletom sta bila v Zadru, pa sta skočila še na izlet do Splita ...)

Ptujsko Krčmarico smo odigrali 49 krat in pol.
Zadnja izvedba, nedokončana, je bila zaradi popoldanske nevithe prekinjena pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogel pri Veliki Nedelji.
Občutek imam, da nebo nad Splitom letošnjih ponovitev ne bo ogrozilo.

Dekle, ki je končalo prvi letnik gimnazije, ima na radiu svoj podcast.
Dekle, ki je opravilo maturo, mi je omenilo, da bo po študiju - zdi se mi, da gre na Pedagoško - mogoče šla še na režijo.

Šolsko leto se je "predvčerajšnjim" končalo. Odstotki, poprečja itd. so izračunani. Statistika uspeha je znana.
Šolsko leto se bo "pojutrišnjem" začelo. Znova. Še enkrat. Procenti bodo spet na startni nuli. Vse bo spet možno.

Štiri leta sem spremljal umetniško-gledališko smer na ptujski gimnaziji.
Nagovarjal sem dijake, da se spremljajo tudi sami. Zato, da bi opazili: za transfer znanja konec koncev gre. Za prenos znanja v vsakdanje življenje. Za njihov jutrišnji vsakdanji kruh.

Kaj si mislim, zdaj, ko je krog zaključen, ko je prva generacija "umetnikov-gledališčnikov" zunaj?
(Ko je ravnatelj ustvarjal novo smer, sem namreč pisal, v čem vidim smisel umetniške gimnazije v najstarejšem slovenskem mestu.)

Primera obeh deklet se mi zdita zgovorna.

Prvo dekle že v prvem razredu preskuša v praksi, ali je kaj tega, kar je slišala v šoli, uporabno za življenje tam zunaj, v realni džungli. Ker šola je vendarle precej varno, urejeno in strukturirano ter s tem pregledno "zavetišče", kjer v zavetrju gledamo na morje in se pripravljamo, da bomo nekega dne izpluli na odprto morje in to sami. Ali pa vstopili v džunglo. Kjer se nikoli ne vidi dovolj daleč, kjer non-stop lahko tiči nevarnost, kjer smo lahko lahek plen krvoločnih zveri. (Naj mi bo oproščeno: nisem sicer še plul in nisem še bil v džungli. Si pa predstavljam, da ni hec znati, kot zna to prijatelj Janko, sam, brez pomočnika, privezeti barko na bojo; ali pa si utirati pot po nepregledni dužngli. Kot je znal to Tarzan. Pa pri tem še najti svojo Jane.)
Drugo dekle je razmislilo in se odločilo, da bo najprej prišlo do poklica, ki ji bo zagotavljal denar, potem pa se bo morda spogledovala z drugim študijem, za katerega /pravilno/ sluti, da ne zagotavlja /nujno/ denarja; vsaj ne s tako verjetnostjo kot prvi.

Obe dekleti sta dober primer "dobre prakse" - razumevanja, da non sholae sed vitae discimus; ne učimo se za šolo, ampak za življenje. (To sem jim vsakič septembra prvo uro napisal na tablo v spomin na našega profesorja latinščine Rudija Čeha.)

Če je šola uspešna, se zgodi transfer. Prenos znanja: iz varne luke v nevarno džunglo.
V tem zavetrju sem štiri leta opazoval dijake, učitelje in sebe.

Učitelji ne dajejo le znanja (informacij), pač pa se dajejo. Vstopajo v odnose. Ohranjajo živce, ohranjajo fokus, ohranjajo svoj pedagoški optimizem, da se bo nekoč izšlo za dijaka X, Y, Z in itede še vse dobro. (Pa čeprav ta hip mogoče nič tako ne kaže.) Učitelji kažejo, da je to, kar velja, delo. Delo na dolgi rok. Da kdor se nauči delati, si bo znal pridelati - najprej preklemane točke na maturi in potem vse ostalo, kar še pride na poti študija, zaposlovanja, poklicne poti, osebnostne rasti, družine, otrok itd.

Dijaki preskušajo. Kaj je mus, koliko je treba, kje se da po liniji najmanjšega odpora, kaj jih zanima zares in kaj samo zato, ker pač tako je in tako pač očitno mora biti. Ugotavljajo, kaj jih veseli, do česa jim ni in kdo v resnici so in bi radi posta(ja)li. Pri teh poskusih jih neredko boli glava, želodec ali srce. Ali pa kar vse skupaj. (Vsaj tolikokrat in tako močno kot njih nedvmono tudi njihove roditelje). V praksi prihaja do prask. Ampak mlado življenje hitro vse zaceli.

Sam si mislim: koliko so mi dali ti mladi ljudje! Kako sem moral zaradi njih razmisliti, česa vsega jim ne govoriti, ker bi bilo čisto preveč duhamorno in detaljno. Razmisliti, kako zašolati stopnice na poti do znanja tako, da bodo ravno dovolj visoke (da jim bo izziv jih preskakovati) in hkrati ne preveč visoke (da jim spotikanje ob njih ne bo jemalo volje).

Na dan nekdanje Osvobodilne fronte sem se zbudil z mislijo na njihovo vprašanje, ki so mi ga velikokrat postavili v teh štirih letih: "Učitelj, zakaj moramo mi to?"
Vstal sem in jim šel pisat odgovor.
Napisal sem nekaj - upam osvobajajočega - za moje zdaj že ex-dijake.
Ko pride založnik, povem več in povabim, da boste lahko prebrali, na kar so me mladi napeljali.

Naslov Spremljava se da prebrati na dva načina:
kot a) midva, bralec, nekaj sprémljava, ali b) npr. glasbena spremljáva.

Kaj pa, če smo samo spremljava svojih želja?
Nekoč sem si namreč zaželel, da bi nekaj režiral; tole namreč.

Potem sem si rekel, da bom začel spremljati svojo željo - tukajle.

Danes pa sem zagledal na plakatu MG Ptuj najavo bližnje prihodnosti - zgorajle.

Nekoč bom pisal o tem, kako smo sestavljali ekipo - kmalule.

Danes smo začeli. Gojc, Jaša in jaz.

Več let sem ga imel v predalu.
Zadnje čase sem ga samo še pilil.
Potem pa smo si nekega lepega dne rekli: "Dajmo ga mi nekoč nekje nekomu pokazat."
Govorim o dramskem besedilu Mira Gavrana.

In zdaj začenjamo.
S skušnjami za PIVO.

To bo igra o očetu in sinu.
Za vse tiste moške, ki imajo radi šport, pivo in nežnejši spol.
"In tiste ženske, ki jih morajo prenašati," je pristavila producentka.

Ko sem nazadje delal v Kopru, sem se s Ptujčanom Andrejem videl večkrat kot nekoč, ko je še živel na Ptuju.
(Andrej zdaj že pol življenja živi v Kopru.)

Čisto me je “sezul”, s tole fotko spodaj.
Andrej je namreč nor na gledališče.
No, in tako ima v svoji sobi na vratih tale plakat; plus pripadajoči gledališki list:

... Zato.-jevske Krčmarice iz leta 1995! Takrat je bil dijak - počitniški poštar na Ptuju. Danes je šef pošte na Obali.

***

Pred dnevi je Andrej pripeljal na Ptuj dva svoja prijatelja: sina dr. Jožeta Potrča - ja, tistega, po katerem se imenuje naše bolnišnica, pa Potrčeva cesta, pa Mercator na Potrčevi ;-), in vnuka jezikoslovca Matije Murka. (Še bolj točno, pripeljaj jih je vse skupaj iz Kopra Murkov pravnuk Žiga.)

Najprej smo obiskali bolnišnico.
Direktor Voda ju je prijazno popeljal po zgradbi in slišali smo marsikaj novega in zanimivega o “Južeku”, - dr. Jožetu Potrču, ki so ga reveži, ki jih je zastonj zdravil po vojni, imeli zelo radi. 

Potem so nas pričakali pri Sv. Urbanu (Destrnik), v občini, kjer sta bila oba rojena. Potrč v Vintarovcih, Murko v Drstelji.
Na viničariji (naslovna fotografija) je bilo poučno. Ocvirkovak prima. Žametna kapljica v kupici pa tudi zelo.
Še Franc Pukšič, ex župan, je prišel pozdravit oba gospoda, potem pa na ves glas jadrno odfrčal proti Mariboru na soočenje na bekateve. Z volilnim “razglasom” na avtu; kot nekoč Marlizz na Ptuju. Ali pa Ivek Kramberger. Še pomnite, tovariši?

V Drstelji smo obiskali Murkov muzej.
Gospodar Janez Ivan, ki je 40 let delal v Švici, je “na svojo roko” - dobesedno s svojimi rokami in s svojim denarjem opremil spominsko sobo, posvečenu velikemu jezikoslovcu. Navdušen sem bil nad tem, kar sem videl. Predvsem pa nad domoljubjem človeka, ki je s 17-imi leti odšel v Švico s trebuhom za kruhom, po upokojitvi pa si je rekel, da bo sam naredil Murkov muzej.
Domoljubje - če kdo želi videti, kaj to v resnici pomeni, naj obišče gospoda Janeza v Drstelji. (Pokličite ga na: 031 857 310, piše na njegovi vizitki, ki nam jo je dal; pravim zato, da ne bi kršil zdaj kakšnih gprdjev al kaj so že bili. Vredno ogleda!!!!)

Na fotografiji od leve: Žiga, pravnuk Matije Murka, Plajšnškov Andrej, Aleš Murko, vnuk Matije Murka, Vlado Potrč, sin dr. Ivana Potrča, in SMS. Kako se zdaj to napiše: foto(aparat) - v bistvu: telefon. Tazelenega pa je pritisnil: Janez Ivan Žumer.

Županja Destrnika nam je pokazala razgled z balkona njihove sejne sobe.
In to že moram reči: zaradi tega pogleda bi bil njihov svetnik; če ne za več, pa vsaj za pet minut. Za par fotk, ki bi jih naredil. V radiusu 180 stopinj se je ponujal namreč prekrasen razgled na dolino, ptusjko morje v daljavi, Haloze v ozadju ... 
Prijazni Destrničani so nam poklonili monografijo o njihovem kraju.

Danes pa sem dobil klic in povabilo na predstavo njihovega sokrajana Aleša Štegra.
Z veseljem torej delim link na njihovo prireditev v upanju, da prispevam kakšnega gledalca, ki bo tole prebral in se odpravi med prijazne ljudi. Tako je namreč rekel gospod Potrč: "Vidi se, tukaj živite prijazni in srečni ljudje."

***

Hvala, Andrej, da si me vzel “s sabo” na tale izlet. Gospoda sta pripovedovala krasne reči o njunih prednikih. Pripelji ju še kdaj!

f

V torek, 13. februarja 2023 ob 18. uri

LeVino Wine Bar, Maribor, Poštna ulica

Pogovor bo vodila: dr. Andreja Erdlen

Kakorkoli: Vsi, ki sem jih letos slišal, da so kaj rekli o okrasitvi Ptuja, so vendarle rekli nekaj enakega, skupnega, istega:
"Turn pa je mega."

Sandi Kelnerič je zaslužen, vemo. Hribolazec, vodnik, goroplazec, planinec, alpinist ... saj ne vem točno, kaj bi bil pravi opis.

Pozno novembra se mi je nenadoma pojavil nekje za hrbtom, me potrepljal po ramenu in rekel: "Greva na pivo."
Zdelo se mi je, da je ravnokar prišel s turna.
Sedeva me je zanimalo, kako je gori. Meni se zvrti že pri žlebu na treh, štirih metrih.

Pa pove, da je zgoraj stoprocentno skoncentriran na vsak najmanjši gib. Vsak premik prsta, noge, roke, še pogled. Vse prej premisli, potem pa naredi. Samo ta gib. Edini. Pred-premišljen, izbran, nakar izveden. Potem pa enako naslednjega. In naslednjega. Rezultat je "turn, ki je mega".

Fascinantno se mi zdi: popolna posvečenost brez miligrama ne-prisotnosti.

Naslikal: Milenko Kovačević

Ko mi je avtor poslal ta akvarel, je prispisal: "Po predlogi".

Pred časom sem ga obiskal na njegovi firmi. Tam ima poleg tega akvarela pravo malo razstavo svojih likovnih del.
Postala sva pred uokvirjenimi risbami in slikami; nekatere sem že poznal (saj sem jih "komentiral" tukaj, v svojih zapisih.)
- Kaj praviš na tole?, je pokazal na portret ženske.
V hipu nisem vedel ..., ali naj zblefiram in pač nekaj rečem ter ne povem, kako se mi zares zdi; druge stvari so mi dopadle bolj.
Stotinke, tisočinke so tekle in se zdele cela večnost.
Začutil sem ..., zdelo se mi je ..., mislim si, da je ta portret avtorju pomemben; zdi se mi, da je ponosen nanj; na tega še posebej. Čista j.ba: sam sem pa čutil, da so mi drugi vešč bolj.
Kaj naj mu rečem?

Pa sem povedal, kot sem mislil.
Recimo tale slika, "po predlogi", da se mi zdi, da se njemu ne zdi tako imenitna. Meni pač. 
Kakšna globina!
Kakšna atmosfera!
Kakšna iluzija dimenzije prostora, perspektive ... občutek megle v zraku, ki je zbrisala vse podrobnosti in zakrila vse nepomembnoti.
Vsi ti drobni posamezniki in kip, kdo ve, katerega pomembneža, ki se dviga nad navadneže. 
Kakšni fantastični odsevi v mokrih tleh spodnjega plana!
Obcestne svetilke - že svetijo ali še čakajo, da pade mrak in pribrlijo na prizorišče?

Takole je to; vsake oči imajo svojega malarja. Vsako sekundo. Vespovsod. Vselej.