2. avgust 1999

Tole pa že moram zapisati: Pred tedni, dobrim mesecom je xxxx ¹⁰⁴ dejal v pričo mene Tadeju, da bo dobil ob občinskem prazniku plaketo. Tadej je to omenil Andreji (Babšek), ki je v ta namen naredila z njim intervju in ga nameravala objaviti v Tedniku. Jaz bi poskrbel, da bi ga urednik objavil. xxx se je na morju Tadejevi mami celo hvalil, kako je bil za Tadejevo nagrado, kako je je pravzaprava on »zrihtal«. V petek pa izvemo, da je nagrajenec Tadejev oče. In zdaj preprosto vstavljam v ta dnevnik intervju s Tadejem. Za spomin na ptujske neumnosti in nesrečnega podžupana.

 

NIČESAR NE PREPUŠČAM NAKLJUČJU

Tadej Toš je mlad dramski igralec, do nedavnega zaposlen  v SNG Maribor, danes član PDG Nova Gorica, ki je širom Slovenije najbrž najbolj znan zaradi samosvojega vodenja oddaje Lahkih nog naokrog na nacionalni televiziji. Njegove izkušnje segajo izven gledališke umetnosti (naj naštejem samo nekatere izmed njegovih igralskih stvaritev: Fred v Bondovih Rešenih, Fiš v Williamsovem Razrednem sovražniku, On v Krausserjevem Lederksihtu) in televizije še na področje filma in radia, deloma celo na prevajalstvo dramskih tekstov. Lastnost, ki me na njem najbolj očara je, da jemlje svoj igralski poklic kot nekaj študioznega in natančnega. Naj uporabim kar njegove besede: »Igralskega poklica ne jemljem kot poslanstvo ali boemstvo. Ne. To je študiozno delo na sebi in z drugimi za tiste, ki kupijo karto in pridejo gledat predstavo.« Ravno takšna odgovornost je zamenjala njegovo neprestano šaljivost takoj, ko sva začela ta intervju. 

Tvoji gledališki začetki segajo v srednjo šolo, kjer si pod vodstvom gospe Branke Bezeljak Glazer dobil svoja prva gledališka znanja. Zakaj te je pritegnila ravno igra in ne morda režija ali dramaturgija, z delom katere si se spoznal tudi v svoji raziskovalni nalogi z naslovom Gledališka kronika 1983/93?

Ta trenutek je drugače kot na začetku. Takrat me je zanimalo izključno to, da sem na odru in da igram. To mi je predstavljalo veliko zadoščenje in tako je tudi danes. Sicer pa sem v takratni Teater III prišel povsem po naključju, še najbolj zaradi neke punce, ki mi je bila takrat všeč. Mentorica pa me je kar povabila na oder in meni je bilo nerodno, da bi odklonil. Tako se je vse začelo.

Si v tistem času sploh razmišljal, da je gledališče lahko še kaj drugega, kot samo igra - na primer - kaj je režija?

Kaj je režija? Že o igri nisem imel ravno razjasnjenega pojma, to pomeni, da nisem vedel, v kaj se spuščam. O režiji mi je bilo jasno še toliko manj. Vseeno mislim, da to ni bilo zgrešeno, ker če bom kdaj postal dober igralec ...

... kar si glede na svojo mladost verjetno že zdaj ...

Nikoli nisem najbolj zadovoljen s svojim tekočim delom.

Misliš, da je to sploh mogoče?

Ne verjamem. Upam, da bom enkrat lahko kar se da objektivno pogledal nazaj in ugotovil, da so bile nekatere vloge v redu oblikovane.

Mislim, da dobremu igralcu do režiserja ne manjka veliko, saj zna misliti tudi kot režiser. Ta trenutek te ambicije še nimam. Morda se mi kdaj pa kdaj jasneje prikažejo posamezni fragmenti neke predstave, nikoli pa predstava v celoti.  Sam se neke režiserske stvaritve za enkrat ne bi nikoli lotil.

Kaj ti predstavlja igra kot ustvarjanje? Kaj je v igri tisto, kar te neustavljivo privlači?

Ne vem, če te razumem, vendar bom skušal odgovoriti, kaj mi to pomeni. Pri tej stvari mi je všeč, da .... Prepričan sem, da mnogi ljudje naše početje narobe razumejo in da imajo igralce načeloma za boheme, ki se v javnosti čudno obnašajo in nikoli ne nehajo igrati. Mislim, da so dobri igralci daleč od tega. Kadar ne igrajo, so v javnosti povsem neopazni in ne marajo, da kdorkoli v njih dreza. Nimajo želje, da bi izven svojih obveznosti zabavali ljudi po dolgem in po čez. Skratka, za moje pojme dober igralec tega ne počne.

Glede samega igranja pa se mi zdi izredno zanimivo to, da se z neko skupino ljudi in z določenim materialom, ki ti je blizu ali pa tudi ne,  v obdobju ustvarjanja na nek način zbližam, kar je nujno potrebno, če naj iz vsega tega sploh kaj nastane. To pomeni, da je treba potisniti svoje osebne reči kolikor se le da na stranski tir, tako da lahko stvari sploh stečejo.

To pomeni, da moraš v imenu kolektiva, ki ti ni vedno prijazen, popolnoma pozabiti na svojo individualnost.

Ni nujno. Kadar pa se to zgodi, je zelo težko. Ni se lahko odpreti, še zlasti, če si v kolektivu nov član. Ljudje, ki so tam dalj časa, imajo namreč že postavljene svoje pozicije, nov član pa lahko vse to omaja. Igralci smo načeloma blazni egocentriki, kar je za naš posel nujno potrebno. Toliko težje je egocentriku pozabiti na sebe, če končni produkt, v katerem sodeluje, ni neposredno povezan z njim samim. Nasploh je ta komponenta zelo močna in ostane opazna celo pri najboljših igralcih. Osebna nota je vselej prisotna.

Mene osebno vznemirja to, da se v enem letu, če sodelujem na primer pri treh projektih, nanje močno skoncentriram. Trikrat v sezoni je v dveh ali treh mesecih, kolikor študij pač traja, v mojem življenju nekaj blazno fokusirano. Super je, da lahko s tem pozabim na vse, kar sem delal do sedaj. Na nek način se očistim, začnem torej iz nič in nato dan za dnem gradim nekaj novega in opazujem, kaj se s tem dogaja. Po drugi strani pa je z igralskim kreiranjem povezano silno trpljenje.

Se pogosto spomniš na očeta, ki te je, ko si ga obvestil, da želiš postati igralec, posvaril, da je to težek poklic, ki zahteva nenehno in boleče brskanje po notranjosti?

Teh besed se večkrat spomnim, ja. Dejansko je tako, da nenehno preverjaš samega sebe in se moraš dokazovati pred samim sabo in svojimi kolegi vsak dan.

Je zahtevnejše dokazovanje pred samim seboj ali pred sodelavci?

Meni je veliko težje dokazovanje pred samim seboj. Najhujše je, kadar podvomim vase. Manj hudo je, če dvomim v svoje kolege. Če podvomim vase, namreč ne morem suvereno stati na odru.

Kakšen je občutek, ko pri brskanju po notranjosti naletiš tudi na stvari, ki so mučne in veš, da bi ti bile ob izbiri drugega poklica prihranjene?

Naporno je načrtno spoznavati, kaj vse je v človeku in hkrati vedeti, da neko normalno, posvetno življenje izven gledališča nikoli ne pripelje do teh spoznanj. Na to moraš biti pripravljen. Sčasoma postaja lažje, saj samega sebe bolj in bolj spoznavaš. Seveda pa je možno, da se vedno znova presenetiš, saj lahko drezneš v stvari, ki niso ravno najprijetnejše. Gledališče je namreč stvar ekstremov, ki so po svoji naravi prijetni ali pa so temu čisto nasprotje. Vendar je tako, da ko te stvar zagrabi, te žene naprej. Postaneš radoveden. To je neke vrste droga. Vedno moraš igrati. Igralec mora igrati. Če mu je ta možnost odvzeta, potem.... se slabo počuti.

Misliš, da lahko gledališče na odru ali za odrom postane nemoralno? Se ti to vprašanje sploh zdi relevantno? Trpiš zaradi tega?

To se dogaja pogosto. Zdi se mi, da predvsem takrat, kadar se pri nekem študiju skupinska energetska vibracija ne vzpostavi. Lahko gre tudi za neke vrste psihoteror režiserja nad igralci. Pa tudi obratno, čeprav se ve, da je treba režiserja na koncu vedno ubogati. Drugače pa... Ja, mislim, da je v gledališču vendarle ogromno stvari, ki so nemoralne. To pač spada zraven in še najbolj bi trpel, če se tega ne bi zavedal.

Kaj spada med te nemoralne stvari? Odnosi med soigralci, morda golota na odru ali nekaj povsem drugega?

Bolj primerna se mi zdi beseda gledališka etika. Prepričan sem, da gledališče ni prostor, kjer se bi izživljale ekstremne osebne frustracije in bi to ljudje morali gledati. Je pa res, da gledaš ogromno projektov ravno s temi očmi. Če povzamem - nemoralna in neetična se mi v gledališču zdi predstava, ki jo delajo ustvarjalci le zase, publika pa mora to gledati. Prevečkrat pozabljamo, da se gledališče zgodi komaj takrat, ko so v dvorani gledalci. Takrat se zgodi gledališče. V nasprotnem primeru je gledališče hiša, predstava pa predstava. Gledališko nemoralno in neetično se mi zdi, če se pozabi na publiko. S tem seveda spet nočem trditi, da mora gledališče na celi črti skrbeti za ceneno zabavo občinstva.

Ti si torej v imenu čiste umetnosti na odru pripravljen storiti karkoli?

Kaj to pomeni? Rezati si kožo s pravim nožem? Tega ne bi nikoli naredil. To je bolno, veš.

Kje postaviš mejo?

Ne vem, kje imam mejo. Zdi se mi, da je treba ločiti med profesionalizmom in diagnostičnim stanjem. Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, ker je to z vsakim človekom, predstavo ali mestom različno. Nekaterim so te stvari seveda všeč. Zame je to vračanje v gladiatorske čase, kjer je morala teči kri, da so bili ljudje zadovoljni. V tem ne vidim nobenega smisla. Jaz ne bi šel take predstave niti gledat.

MLADI REŽISERJI V SLOVENIJI RADI VLADAJO

S kakšnim tipom režiserja kot igralec najbolj zaživiš?

Vedeti moraš, da je odnos med igralci in režiserji zelo zapleten. Istočasno se imamo radi in se sovražimo, vendar eni druge vedno potrebujemo. Vse to se zelo intenzivno dogaja v dveh mesecih. Ne maram režiserjev, ki... Ah, bom povedal, kakšni režiserji so mi blizu. V redu je režiser, ki je pripravljen na to kar dela in da je, kljub temu da ima neko vizijo, pripravljen sprejemati nove rešitve svojih sodelavcev. Lepo je, če od igralcev celo pričakuje, da se v določenem trenutku z njim ne bodo strinjali. Režiser mora od igralcev zahtevati, da kreirajo in mislijo, ne pa, da slepo izpolnjujejo njegova naročila.

Je sploh mogoče ustvarjati, kadar se režiser pokaže kot izrazit avtokrat? Najdeš iz tega morebitne izhode, ki ti jih predstava vseeno ponuja?

Takrat je čudno. Predvsem zato, ker moraš dajati vlogi svojo osebno noto. V takih primerih se to zgodi  zelo pozno. Vse zunanje stvari so jasne, pozno ali pa sploh nikoli pa najdem luknjo, ki jo lahko zapolnim z nečim svojim. Nekateri igralci so mnenja, da se ta prostor, kjer lahko narediš nekaj svojega, vedno najde. Jaz se s tem absolutno ne strinjam. Obstajajo predstave, kjer si z režiserjeve strani kot igralec in človek pravzaprav zradiran. Takšnih režiserjev ne maram.

Pa jih je veliko?

Če sodim po svoji generaciji - o starejših režiserjih ne morem govoriti, ker z njimi nimam toliko izkušenj - moram reči, da se iz čudnih razlogov odločajo biti režiserji. Izgleda, da je tak način, ko si režiser nekaj zamisli, idejo pa izpelje nekdo drug, lažji. Po drugi strani pa se nočejo zavedati, da delajo z ljudmi, ki mislijo. Na tak način bi namreč lahko skupaj potovali dosti dlje kot le z nekim vnaprej določenim konceptom. Ta trenutek imam torej občutek, da so mladi režiserji v Sloveniji večinoma nagnjeni k temu, da vladajo.

Misliš, da so takšni režiserji produkt današnjega izobraževanja na Akademiji?

V letniku nismo imeli režiserja in ne morem natančno reči, kaj Akademija z njimi počne. To sem videl pri mlajših in starejših kolegih. Včasih so morali režiserji na produkcijah igrati dve leti in mislim, da je to potrebno. Če ne spoznajo, kaj pomeni igrati, se tudi ne morejo zavedati, s kom delajo in kakšen je najprimernejši način. Rad imam režiserje, ki gredo skupaj z igralci na pot negotovosti. Le tako se lahko zgodi največ konstruktivnega; nikakor ne v nasprotnem primeru.

ŠELE KOMBINACIJA PTUJSKEGA GLEDALIŠČA IN AKADEMIJE ME JE BOGATILA

Kakšna je tvoja izkušnja na AGRFT nasploh?

Ni dobra. Prijavil sem se samo na Akademijo, ker je to edino, kar me je takrat zanimalo. Po opravljenih sprejemnih izpitih sem bil blazno vesel, evforičen še dva, tri tedne. Takrat nas je bilo prijavljenih okoli 150 ali 170 , sprejeli so jih le dvanajst. To se mi je zdel uspeh, še posebej glede na to, da bi zaradi svoje samokritičnosti, ki je moja značajska lastnost, samega sebe izločil že po prvem krogu. Kasneje mi je mentor Boris Cavazza povedal, da sem bil sprejet že takrat. Očitno je, da profesorji gledajo na nas z drugačnimi očmi. V teh štirih letih, ne vem... Jaz gledam na Akademijo kot na neko obdobje, ki ga moraš preživeti. Seveda pa te morajo najprej izbrati tvoji kasnejši stanovski kolegi, da boš lahko  postal član tega ceha. Za tem moraš štiri leta hoditi na Akademijo, kaj pa tam počneš skoraj ni važno. Na tistem odru se začneš učiti gledališča. Akademijo smatram kot nujno zlo, prehodno obdobje, ki ga moraš preživeti, da lahko prideš v profesionalno gledališče.

Torej misliš, da te Akademija ni oblikovala in izobrazila?

Zagotovo me ni izobrazila.

Pa bi lahko postal kvaliteten igralec tudi brez Akademije?

Imam srečo, da smo že pred Akademijo in kasneje med njo vsako leto intenzivno delali na Ptuju. Tam je bilo take vrste gledališče kot jaz mislim, da bi moralo biti, zato vztrajamo še naprej.

To pomeni, da te je ta izkušnja izoblikovala v igralca, kakršen si danes.

Ne, imel sem dve popolnoma nasprotujoči si informaciji o gledališču. Delali smo na Ptuju, ki so ga kolegi jemali kot periferno združbo ljudi, ki se hočejo igrati gledališče, jaz pa sem kljub temu verjel, da je to to. Na drugi strani pa je bila Akademija, na katero bi radi prišli vsi mladi igralci, da bi potem postali profesionalci, vendar se mi je zdelo, da tam delamo vse narobe.

Šele izkušnja obeh kombinacij me je bogatila in mi dala znanje. Če bi imel samo eno ali drugo, ne bi bilo dobro. Usodno se mi zdi izobraževanje na Akademiji za tiste, ki nimajo nobene izkušnje zunaj nje.Na ta način je težko priti iz Akademije v gledališče, saj ta trenutek ni usmerjena v to, da bi v štirih letih človeka sistematično pripeljala do tega,da se ne bi prestrašil prve izkušnje teatra in da bi vedel, kako pristopiti k materialu.

Prej si rekel, da si bil na sprejemnih izpitih slab. Zakaj misliš, da so te vendarle sprejeli? Kaj si jim pokazal?

Na izpit sem bil dobro pripravljen in že to nekaj pomeni. Tekste, ki smo se jih morali naučiti na pamet, sem obvladal popolnoma že tri tedne pred rokom. Že po značaju sem sistematičen človek. Stvari ne maram prepuščati naključju, če mislim, da mu lahko pomagam. Imel sem občutek, da sem pripravljen 130%. Ko sem vstopil v predavalnico, ni od vsega tega ostalo nič. Očitno so mentorji vseeno nekaj videli. Morda to, da po naravi nimam problemov s sabo. Sem kar samozavesten in mogoče jim je bilo všeč tudi to, veš. To je strašen psihični pritisk in tega se verjetno ne spominja rad noben igralec. Še danes se natančno spominjam, kako gnil občutek je, ko sam stojiš na odru in te gleda dvanajst renomiranih slovenskih gledališčnikov in te provocira. Na voljo pa imaš le nekaj minut, da jih prepričaš, da si talentiran. To je grozno. Ne vem, zakaj so me sprejeli.

ŠTAJERCEM JE VŠEČ, ČE NA TELEVIZIJI SLIŠIJO SVOJE NAREČJE

Zakaj si odšel iz SNG Maribor?

Bil sem štipendist v Novi Gorici, vendar se je po spletu naključij sprostilo mesto v Mariboru, ki mi je bolj odgovarjal, ker je bližje domu. Prvo letu je bilo v Mariboru zelo v redu in sem lahko kvalitetno delal. Naslednjo sezono pa ni bilo več tako. Kadar sklepaš pogodbe le za eno leto vnaprej, se mi zdi zelo pomembno, da veš, kaj boš delal - še posebej, če imaš tudi druge ponudbe. Direktorju Branetu Kraljeviču v taki situaciji po nekajkratnih pogovorih nisem mogel več zaupati le na besedo. Zavedam se, da se v gledališču ne da pobirati samo smetane, ker to preprosto ni tako, vendar ne maram neizpolnjenih obljub.

V tistem času so me začeli za kakšno sezono vabiti tudi v Novo Gorico. Najprej sem odklonil. Potem pa mi je Mateja Koležnik ponudila dobro vlogo v predstavi, ki jo bo delala ravno v Novi Gorici. Sprva sem tam želel delati le kot gost. Vendar mi Kraljevič za to ni dal zelene luči, saj so me zasedli v predstavi, ki bo imela tako kot predstava v Novi Gorici premiero septembra. Dogodki so se razvijali tako, da so mi  v Novi Gorici ponudili angažma za celo sezono in mi tudi povedali, kaj bom delal in s kom. Maribora pa še vedno nisem želel zapustiti. Kljub temu sem po ponovnem pogovoru s Kraljevičem, ki mi ni mogel ponuditi ničesar določenega spoznal, da je Nova Gorica v tem trenutku boljša odločitev.

Res pa je tudi, da je v SNG Maribor finačna situacija in situacija med vodstvom in igralci pereča, kar zagotovo onemogoča svobodno ustvarjanje. Kot mlad idealist sem si predstavljal - in hitro pristal na trdih tleh - da bomo lahko mladi postavljali nov teater in da bo repertoar temu prilagojen. 

Poleg gledališča imaš izkušnje tudi na radiu in televiziji. Sklepam pa, da ti je gledališče, kot večini igralcev, najljubše. Zakaj?

Na radiu in televiziji se vse dogaja v naglici in površno. Zato tega ne maram in pogosto niti ne gledam, kaj sem na televiziji naredil. Radio in televizija sta draga, saj tehnika ogromno stane, poleg tega se vsem mudi domov. To je vse. To delamo igralci zaradi financ.

Kako pa je s filmom? Sodeloval si tudi v Outsiderju.

Ne vem, kako je z velikimi vlogami. Poleg Outsiderja sem snemal tudi Šterkovo Ljubljano, ki šele pride v kinematografe. Tudi na filmu se izgublja ogromno časa. Ni vaj, samega sebe ne moreš preverjati. Ko kamera teče, moraš enostavno nekaj izvesti in to v nekaj variantah. Na koncu lahko ugotoviš, da finalni produkt sploh ni to, kar si ti želel. Res pa je tudi, da imamo slovenski igralci s tem malo izkušenj in tega nismo tako vešči. Verjetno je starejšim lažje, saj se je včasih snemalo več filmov.

V gledališču gre vse bolj počasi in se do rezultata dokoplješ postopoma, zato je za njim lažje stati. Iz tega razloga imam gledališče najraje.

Zelo dolgo, skoraj dve leti, si snemal oddajo Lahkih nog naokrog. Si se načrtno odločil, da boš vodil v ptujskem narečju?

Ja, to sem naredil zavestno. Prepričan sem, da je v vsakem Štajercu, četudi se poskuša izogniti lokalpatriotizmu lepo, če na televiziji sliši svoje narečje. Splošni pogovorni jezik je, žal, zelo blizu ljubljanščini, kateri sem se želel izogniti, čeprav sploh nisem vedel, kako bo to  funkcioniralo. Do oddaje sprva nisem čutil posebno velike odgovornosti in rekel sem si, da lahko odneham, če se bom odločil napačno. Bil sem celo v dilemi, ali naj ponudbo sprejmem ali ne. Pred tem sta v tej oddaji nastopala dva Ljubljančana in ena Gorenjka, kar se mi za vsesplošno slovensko potopisno oddajo ni zdelo primerno. Kombinacija ljubljanščine in štajerščine se mi je zdela duhovita, poleg tega pa je na prijazen način združevala nezdružljivo. Izkazalo se je, da se je ta formula dobro prijela pri ljudeh širom Slovenije.

ZA KLASIKO JE POTREBNA ZRELOST

Če se vrneva h gledališču. Kateri teksti so ti bližje - klasični ali modernejši?

Že v srednji šoli sem imel problem brati tisto, kar je bilo na programu. Imel sem rad druge stvari, ki so produkt duha časa. To se mi dogaja tudi v gledališču. Moderne stvari me v primerjavi s klasičnimi načelno bolj zanimajo, čeprav predstavlja klasika velik izziv. Posebej, če jo jemljem kot material, o katerem vsi v gledališču vemo vse in se ga da obdelati na povsem nov in svež način. Morda tako, da ga prestaviš v današnji čas in s tem osvežiš stališče gledališčnkov, ki ga imajo v zvezi s klasiko. Pravzaprav me zanima oboje, vendar ta trenutek imajo modernejši teksti prednost.

Mislim, da mora človek dozoreti in pridobiti izkušnje, da ga lahko začne zanimati na primer Cankar. Cankar me pri petnajstih ni mogel zanimati in me na ta način še danes ne more. Za klasiko je potreben čas.

Časovno si zaenkrat torej opredeljen. Kaj pa dramske zvrsti? V svojem času si se preizkusil v dramah v ožjem pomeni besede, komedijah in celo kabaretu. Kje se počutiš najboljše?

Ne morem se opredeliti za nobeno dramsko zvrst, ker mi, če lahko ustvarjam v vseh, to predstavlja poseben izziv. Najlepše je, če lahko v eni sezoni igram v kar najrazličnejših zvrsteh, kajti to mi omogoča popoln preklop in ustvarjati lahko začnem iz ničte točke. Vse dramske zvrst imam rad.

Misliš, da te sčasoma ne bodo ujeli v eno samo zvrst in te morda okronali - na primer - za kralja komedije?

Tega si ne želim, čeprav te možnosti ne izključujem. Zdi se mi namreč, da se človek z leti lahko poleni in potem dela le še tiste stvari, ki jih naredi dobro in pri tem porabi najmanj energije.

Pa vendarle - se ti ne zdi, da so te že ujeli v kalup nasilneža?

To izhaja še iz časov na Akademiji. Očitno je v meni nekaj - čeprav po naravi sploh nisem nasilen - da to z najmanj energije zelo uspešno spravim iz sebe. Vsekakor si ne želim, da bi igral samo takšne like in se vedno trudim - pa čeprav samo za dve sekundi, vsaj v bežnem pogledu - v takem liku najti ob nasilju tudi kaj drugega. Zanima me širina nekega lika. Seveda pa me zanima igrati tudi drugačne vloge.

Se ti zdi, da kakšne vloge ne bi mogel odigrati in bi jo zato moral odkloniti?

Načeloma ne. Vsaka vloga zame predstavlja velik izziv. Drugo vprašanje pa je, koliko dela moraš vanjo vložiti in kakšen je končni rezultat. Na to vprašanje je težko odgovarjati na splošno. Vloge, ki mi je trenutno tuja, ne bi želel ustvarjati z ekipo ljudi, kateri čustveno in duhovno ne pripadam. Na primer vloge Romea ne bi nikoli delal z od zunaj določenimi sodelavci, ampak v izbranem kolektivu, ki bi mi bil blizu in bi se na skupni poti k cilju zavedal, na kako neznano področje se podajam.

Seveda pa mi majhne vloge, s katerimi na odru opravim v dveh minutah, ne predstavljajo izziva. Te pač spadajo k službi in jih je zato treba opraviti.

NAPISAL BOM AVTOBIOGRAFIJO

Ostajaš do objavljenih gledaliških kritik indiferenten ali pa jih celo upoštevaš pri naslednjih vlogah?

Do kritik ostajam indiferenten, čeprav jih redno spremljam, da vem, kakšen odmev ima predstava. Medijskih kritik ne maram, ker ne verjamem, da lahko kritik v eni predstavi objektivno oceni to, kar je skupina sodelavcev intenzivno ustvarjala dva meseca. Še najraje imam deskriptivne kritike, ki povedo, kaj se je dogajalo in so brez znanega kritiškega zanosa. Nasprotno pa z veliko pozornostjo sprejemam ocene svojih prijateljev, za katere vem, da vedo, kaj govorijo in da tudi moje delo dobro poznajo. Te kritike lahko imajo tolikšno moč, da vplivajo na moje nadaljnje ustvarjanje.

Kaj pa minljivost igralskega ustvarjanja. Te kdaj moti, da bo tvoje ime zapisano v gledališki zgodovini zgolj s pomočjo video trakov in morebitnih krivičnih gledaliških kritik?

Občasno me minljivost gledališkega dela zelo žalosti. Težko je, da stvar, ki se ji intenzivno posvečam dva ali tri mesece, po določenem številu odigranih predstav izgine in je ni več moč obuditi. Toda takšni nostalgiji se ne prepuščam rad in raje gledam naprej. Kar se tiče zgodovine, se z njo ne obremenjujem preveč. Ko bo čas zrel tudi zato, bom pač napisal knjigo, da bodo zanamci spoznali še mojo resnico, ne le resnico gledaliških kritik.¹⁰⁵

MLADI LJUDJE OGROMNO NAREDIJO

V intervjuju za 7D si rekel, da je prijateljstvo bistveno za ptujski teater. Je to model gledališča, ki ti je najbližji? Je mogoče povezovati delo s prijateljstvom?

Ptujsko gledališče je res najbližje mojim željam. Glede prijateljstva nisem mislil, da je vsesplošen vzrok ptujskega gledališča, kajti ve se, da so prijatelji med seboj ali izredno popustljivi ali izredno strogi. V zvezi s tem sem imel bolj v mislih to, da zaradi prijateljstva vztrajamo v ptujskem gledališču in smo zanj pripravljeni tudi na mnogo večje žrtve, ki nam v drugih gledaliških hišah ne bi padle niti na pamet.

Kakšni so tvoji načrti?

V naslednji sezoni bom imel pet premier, kar je največ doslej. Zelo si želim, da bi mi vse to uspelo do te mere, da bom na koncu sezone še kolikor toliko normalen. Delal bom zelo različne stvari: Vprašajte Amy Davida Harea z Matejo Koležnik, Shakespearovega Hamleta v režiji Vita Tauferja, nadalje Corneillevo Odrsko utvaro z Kico, Triko Milana Jesiha z Latinom in Čehovega Medveda s Šedlbauerjem. To je pet popolnoma različnih stvari. Moji načrti za prihodnost so, da vse to naredim dobro in da bom imel pri tem tudi malo sreče. Da ostanem zdrav, da vse to lahko izpeljem.  Ne vem, kaj naj ti rečem... Rad bi se ogromno naučil od režiserjev. Tako, to je moj načrt za prihodnost. Investirati v sebe in pri tem tudi kaj dobiti. In končno diplomirati.

Zakaj boš dobil Plaketo mestne občine Ptuj?

Po naključju se v svojem življenju gibljem v družbah, v katerih se znajdem kot najmlajši. Sam se v njih dobro počutim in tudi drugi me sprejemajo. Na ta način sem prejel ogromno življenjskih izkušenj mnogo prej kot moji vrstniki. Zdi se mi, da sem zdaj spet najmlajši, ki bo dobil Plaketo mestne občine Ptuj. Pravijo, da je to veliko priznanje. Ne vem ti povedati zakaj... Ne vem zakaj bom dobil nagrado. Mogoče zato, ker se zdi ljudem, ki nagrado podeljujejo, da sem vse, kar sem naredil, naredil dobro. Mogoče zato, ker me Ptujčani poznajo, mogoče, ker sem na televiziji propagiral Ptuj in ptujščino, ker se vračam na Ptuj in v njem ustvarjam... Ne vem.... Zelo me zanima obrazložitev. Morda me bo prepričala, da si nagrado zaslužim.

Nagrade morajo dobiti mladi ljudje, tudi zato, ker so sprotne potrditve njihovemu zagnanemu delu. Mladi ljudje zares ogromno naredijo. Ne vem zakaj moraš biti star, da dobiš nagrado. Prav je, da na Ptuju dobi nagrado mlad človek in upam, da se bo to še kdaj zgodilo.

Andreja Babšek

 

Zdaj pa dalje. Marjan me je ravnokar obvestil, da gospod Korpar ne nadaljuje z delom v delavnici. Ne rad, vendar se bom moral poslužiti neljubih prijemov….

 

4. avgust 1999

Andraja Babšek se je s prof. dr. Marinom dogovorila, da bo pri njem delala magisterij s temo »Mejniki v zgodovini ptujskega gledališča«. Super. Andreja je poslala na teater prošnjo, da bi ji sofinancirali študij (kar nekaj denarja), sama pa ponuja nalogo, ki bi jo nato objavili kot publikacijo oz. knjigo. Ko bo imela uradno potrdilo o vpisu, bom prosil županstvo, da nam da denar za njen študij. Zelo zelo sem vesel tega, ker se mi zdi pridna, delovna, resna in predvsem jo stvar zanima. Izgleda, da se je pri svoji diplomi na komparativistiki nekako »segrela« za gledališko zgodovino. Prepričan sem, da lahko pridemo do izjemno zanimivega rezultata. Predvidena objava: konec leta 2001. Nato pa bo čez pol leta sledilo še Zato-jevsko obdobje oz. čas GP, 1992-2002.

Preslikal sem album, ki mi ga je posodila gospa z Vičave, s fotgografijami prestav iz poklicnega obdobja. Njen mož je bil ekektrikar. Zdaj bom začel »identificirati« obraze in s tem, prvim presnetim gradivom, nekako tudi nastavil metodologijo zbiranja arhivskega gradiva o povojnem gledališču.

 

12. avgust 1999

Andreja je začela včeraj z raziskovanjem gradiva v arhivu. Že samo to, kar mi je povedala o prvem delovnem dnevu, kaže, da bo se začela rojevati še kako zanimiva zgodba. Presrečen sem, da se je lotila tega – ker ima posluh za iskanja smisla v zgodovinskih natroskih. Upam, da bom ji lahko z denarjem in vsem ostalim stal ves čas primerno ob strani.

Delavnica gre hvala bogu naprej. Z g. Korparjem sva imela miren a temeljit pogovor. Likividnostne težave ima. To pomeni zakasnitve. Upam, da bo šlo zdaj do konca.

V dnevnem časopisju pišejo o razdelitivi denarja za kulturne programe '99. Pri nas se mi zdi vse bolj noro to, kar vem že ves čas: dobili bomo denar za ob-program: festival monodrame in pa nekaj več kot 4 mio (kot piše v časopisu) za gostovanja drugih gledališč na Ptuju. Zdi se mi, da bom moral radikalno ukrepati. Tudi na MiK-u bo treba dvigniti svoj glas in postati glasnejši. Kdaj se mi bo pridružil župan? Ali sploh?

Vsak dan si malo zapisujem nove stvari, ki jih je treba začeti z novo sezono, kakro so: čiščenje okolice, kuhinje… Izgleda tudi, da bo precejšnje zanimanje za lutkovni ciklus predstav ob sobotah. Dobro je treba premisliti o predprodaji, rezervacijah…, kajti sicer zna nastati iz ciklusa cirkus.

Precej berem zadnje čase Theater Heute: o novem direktorju Burtheatra, gledam kroniko Peymannovega časa… in se čudim. Nam, doma, v Sloveniji – kako smešno se obnašamo pri tem, ko trošimo javni denar.

 

13. avgust 1999

Prihodnji teden sva s Tadejem na seminarju v Izoli. Potem pa se 23.8. začne delo za novo sezono. Včeraj popoldne me je Marjan poklical na gradbišče, tam sta bila g. Korpar in g. Arnuš. Delo se seveda zavlačuje, elektrikarji čakajo zidarje, naš Marjan je že čisto nervozen, seveda. In v četrtek želi pripeljati stroj. To pa pomeni, da morajo biti dela končana. Razuemem ga; vse to živciranje, ki ga je moral dati skoz to poletje ga je pošteno nagrizlo. Zdaj pa bo treba s polno paro delati sceno za Ano.

Sprašujem sam sebe, kaj bo bistveno v prihodnji sezoni? Kaj najpomembnejše? In imam občutek, da poleg predstav, predvsem vzpostavitve dialoga med MiK-om in MoP-om. Ves napredek firme je lahko skrit le tu notri.

Rajbenšu mi je včeraj odpisal, da ne vejo, kdaj bodo lahko v ND Mb pristopili k projektu »Marjetke«. To pomeni, da moram začeti iskati igralce ne glede na Maribor, kakor da bi delali sami. Pa čeprav se bodo v zadnjem trenutku vključili še sami. No prav, vsaj nekaj več vem, kakor doslej. Niham v mislih med Gojcem in Škofom. Zdaj sem skoraj gotov, da mora biti igralka mlada, komaj dobro stopajoča v ta prostor. Seveda pa zanimiva, po možnosti z občutkom za komično. Naredimo avdicijo?

Zanimivo: na 99. strani se zaključuje dnevnik te sezone. Pa še petek, trinajsti je danes. Dobro, da nisem vraževeren.

Komaj čakam, da se sodelavci vrnejo v službo in da krenemo v nove zmage. Mislim, da so letos imeli res veliko poletnega miru (razen Marjana) in da lahko računam s popolno delovno zagnanostjo. Do decembra bo kar intenzivno vse skupaj.

Hvala bogu, če bo res toliko denarja z MIK-a za gostovanja drugih gledališč. Potem si bomo lahko privoščili dobre predstave, pokrili manjko in naredili pravi bum.

Vse kaže, da se bodo prav dobro obnesle sobotne matineje. Upam. To bo pomembna stvar.

Napisati bi želel še nekak pravilnik o oddajanju prostorov drugim skupinam in društvom. Tak, ki bi bil konkreten, natančen in bi koristil sodelavcem, gostujočim pa jasno povedal, kakšna so pravila igre. Basta. Konec. Šlus. Hvala za vse lepo v pretekli sezoni in upam, da bo vse v redu tudi v novi.

 

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

104 - No, pa sem prvič v tem svojem dnevniku neko ime zabrisal. Zakaj? Zato, ker mi ne gre za to, KDO, pač pa KAKO so se stvari odvijale. Za strukturo, proces, drobne kamenčke, ki so gradili in ob katere smo se spotikali. Greh se pove, grešnik pa ne, pravijo. Zabrisal sem osebo, ker nimam najmanjše želje, da bi izpadla smešno, neverodostjno ali kaj tretjega. Kdor dela, dela tudi napake. Kakorkoli: sijajen intervju s Tadejem, ki ga ne bi bilo, če ne bi bilo te smešne okoliščine.

105 - Komaj čakam, Tadej in se veselim že danes! Ne samo, da si delal marsikje, z marsikom in doživel marsikaj, v različnih gledališčih, okoljih, medijih ..., veseli se, ker vem, da znaš videti. Jasno, ostro, razločno. In upovedati poantirano. To bo krasno branje, zato lahko rečem ta hip le: upam, da že pišeš!

 

 

 

 

9. julij 1999

Toliko dela sem imel v zadnjem tednu, preden grem na dopust. Oblikovanje dopisov, ponudbe kupcem, osnovnim, srednjim šolam, dopis za teatre … 

Predvsem pa zaključek sezone, analiza dela in misel na financiranje ‘99. Bil sem pri Kardumu in ugotavljam, da smo svoje naredili. Da potrebujemo pomoč politike. Da je potreben pritisk občine na MiK, sicer sami ne bomo zmogli. In zato sem se odločil, da v Tednik in v Ptujčana pošljem članek z naslednjo vsebino: 

  

Spoštovani ljubitelji gledališke umetnosti, 

julija smo z lutkovnimi predstavami pred gledališčem končali sezono 1998/99. ZU, U, ali MU? - Zelo uspešno, uspešno ali manj uspešno? Morda se moramo vprašati celo: “Je bilo naše vedenje v pretekli sezoni manj primerno, primerno ali vzorno?” Prihaja poletni čas, ko smo pospravili rekvizite in kostume, oder pripravljamo za nove nastope, predvsem pa čas za premislek in analizo pretekle sezone. Čas, ko se skušamo učiti na napakah, ki smo jih naredili, in pripraviti vse potrebno za sezono 1999/2000. 

  

Vsako gledališče svoj “učinek” meri tudi s statističnimi kazalniki. (Zdaj, v času, ko Ministrstvo za kutluro RS vpeljuje merila in kriterije, po katerih naj bi sofinanciralo programe gledališč v prihodnje, je prav obisk še posebej pomemben kriterij). 

Pa poglejmo statistiko Gledališča Ptuj v preteklih treh sezonah: 

  

	sezona 1996/97	sezona 1997/98	sezona 1998/99
GLEDALCI	18.210	28.360	33.915
Št. gledalcev v Gledališču Ptuj	14.100	21.170	22.740
Št. gledalcev na gostovanjih	4.110	7.190	11.175
PRIREDITVE	117	198	224
Št. predstav v Gledališču Ptuj	83	135	160
Št. predstav na gostovanjih	34	63	64

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izračun zasedenosti dvorane (142 gledalcev na predstavo) pokaže, da je bila dvorana optimalno zasedena. Vsi, ki obiskujte našo hišo, namreč dobro veste, da je prvo-vrstnih sedežev v dvorani le 133, iz drugih vrst pa je vidljivost dokaj slaba. Menimo torej, da obiska v matični dvorani v prihodnje ne bomo mogli kaj dosti povečati, ne da bi jo ustrezno prenovili (kot vam je najbrž znano, bi prenovljena dvorana nudila 240 enakovrednih, kvalitetnih sedežev).  

Pa umetniški vidiki minule sezone? 

Vrhunec sezone gotovo predstavlja uprizoritev LJUBEZENSKA PISMA, kjer so se zbrali resnično imenitni gledališki ustvarjalci. Kritike so bile zelo ugodne, predstavo smo veliko igrali po Sloveniji in režiser Šedlbauer je bil z delom v našem gledališču zelo zadovoljen, tako da se je sam ponudil za režijo naslednjega projekta, ki si ga boste lahko ogledali prihodnje poletje na prostem. Žal se nam ni tako zelo »posrečila« uprizoritev Zijaha A. Sokolovića FINŽGAR V SEKSŠOPU. Režiser je iz Turrinijeve komedije morda želel »potegniti« preveč, jo nekoliko »zakompliciral« in nastala je dokaj nenavadna komedijska uprizoritev. Vendar brez tveganja v gledališču nikoli ne gre. Gledališče je ustvarjalen proces, kjer je težko z gotovostjo napovedati, kakšen bo rezultat po dveh mesecih vaj. Monodrama ŠTEFKA VALENTIN, mladega Petra Srpčiča in Alenke Tetičkovič, je bila dobro sprejeta. Kljub mladosti obeh avtorjev ste gledalci predstavo radi gledali, saj je že sama zgodba zanimiva in duhovita. Prijetno nas je presenetila uprizoritev FANT V AVTOBUSU. Predvidevali smo namreč, da bo zaradi zahtevnosti teme, »zamorjenosti« bolj malo ponovitev. Zgodilo pa se je nasprotno: predstavo smo igrali več kot 30-krat. Mlada gledalka nam je o njej napisala: »Robert je dokaz, da je v vzgoji otrok pomembna zgolj in le ljubezen. Vse ostalo so le predsodki odraslih. Teh, katerih mnenje je, da otroci te zgodbe ne bodo razumeli.” (Janja Tekavec, Hoče). Posebej je treba izpostaviti še FESTIVAL MONODRAME PTUJ ’99, ki je s strani strokovne kritike in medijev prejel v celoti ugodne ocene. Če dodamo še ponovitve uspešnic OJ, ČUDEŽNI ZABOJ in OVINEK, ki sta “preživeli” že drugo sezono, in stoto ponovitev GOVORA MALEMU ČLOVEKU (prve ptujske poklicne predstave po ponovni profesionalizaciji gledališča), ocenjujem, da je bila sezona uspešna. 

“Gledališče je subvencionirana opozicija”, pravi znani nemški režiser Heyme. Najbrž si ga vsaka sodobna družba privošči (tudi) zato, da bi po-kazala svojo demokratično naravo? In ko smo pri subvencijah in financiranju: Svojega poslanstva ne bi mogli opravljati, če naš ustanovitelj (Mestna občina Ptuj) ne bi razumel narave našega dela (projektne “špice” ob premierah, številni honorarni sodelavci …) in redno ter dosledno izvajal zagotovljenega financiranja. V tem smislu je bilo sodelovanje z ustanoviteljem v pretekli sezoni resnično vzorno. Želimo si lahko le, da bi bilo tako tudi v prihodnje.   

Ampak vendarle: Kje so problemi? - Kdor jih nima, najbrž nima dovolj visokih ciljev, jasnih vizij? Kje smo zdaj, in kam naj bi se gledališče razvijalo v prihodnje? Kaj bistvenega bi bilo potrebno storiti?  

Začnimo pri financah. (Kje pa drugje?) Oglejmo si financiranje (iz državnega proračuna) slovenskih poklicnih dramskih gledališč v letu 1998 in njihove programske obveznosti:  

Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 1998, MiK, Lj, 1998 

	VSI  zaposleni	Od tega  igralcev	Obveznost:  št. PREMIER	Obveznost: št. vseh predstav	Obveznost:  št. gostovanj	DOTACIJA: (v mio Sit)
SNG Drama Ljubljana	123	50	10	322	0	528,9
Mestno gledališče ljubljansko	98	22	9	277	30	376,4
Drama SNG  Maribor	75	24	8	235	20	320,4
Primorsko dramsko gledališče NG	75	24	6	225	90	316,2
Slovensko mladinsko gledališče	54	29	6	222	30	266,7
Slovensko ljudsko gledališče Celje	64	22	6	235	50	262,1
Prešernovo gledališče Kranj	20	6	5	134	30	33,7
Gledališče Ptuj	6	0	5	145	72	4,5

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(To ni celoten budžet vseh sredstev, ker ni vštet delež občinskih sredstev. Obveznosti sistemsko financiranih gledališč je definirala država, pri GP navajamo dejanske rezultate iz poslovnega poročila za leto 1998).   

Trdim: razvoj Gledališče Ptuj je v primeru nadaljevanja dosedanjega financiranja dosegel svoj plafon. (31,4 mio MOP in 4,5 mio RS. - Primerjajte ptujsko gledališče s kranjskim, ki dela letno s cca. 100 milijoni sredstev, kjer daje 1/3 država in 2/3 občina).  Seveda se zavedamo , da je občinska blagajna, kakršna že je: nikoli dovolj velika. Zmanjšana zaradi  manjše velikosti občine, sprememb, ki jih je prinesel zakon o financiranju občin, prenosa financiranja javnih zavodov na občine itd. itn. In tu ni kaj dodati: vse to je res. Vendar pa je res tudi naslednje: država (Ministrstvo za kulturo) je v zadnji fazi oblikovanja mreže poklicnih gledališč – tistih, katerih program (t.j. premiere, ponovitve, gostovanja) bo v  prihodnje so-financirala. In prav na tem področju, v odnosu do države, pogrešamo sodelovanje, pomoč, prizadevanje, agresivnost, vztrajnost, konstanten pritisk… (ali je morda primernejša in modernejša beseda lobiranje) občine. Zdaj je zadnji čas za to. Zdaj se ob velikem angažmaju morda lahko popravi zgodovinska “krivica”, ki se je zgodila mestu leta 1958, ko je država ukinila ptujsko poklicno gledališče (s stalnim ansamblom!) Leta 1995 je bila mestna oblast resnično pogumna, da je gledališče ponovno ustanovila in si ga naložila “na svoja pleča”. Glede na to, da gledališče dosega glede na vložena sredstva zavidljive rezultate, je zdaj prava priložnost, da si za delovanje izborimo večja, predvsem pa stalna in sistemska sredstva iz državnega proračuna. (Tu pa statistika, aplavz pri poklonu in ugodne kritike niso dovolj.) In kaj bi se zgodilo, če bi Gledišče Ptuj pridobilo večja državna sredstva? Imelo bi vse možnosti, da izboljša opremo predstav (kostumi, scena), s tem poveča kvaliteto uprizoritev, da zaposli vsaj nekaj igralcev, ki bi predstavljali umetniško projektno jedro. Glede na to, da ptujskega gledališča ne obremenjujejo stari dolgovi, neporavnani računi, prevelika zaposlenost, nerešeni pravni akti … in predvsem zaradi mladih ptujskih igralcev, ki so vedno uspešnejši na slovenski gledališki sceni, bi imelo možnost postati pravi “ambasador” ptujske vrhunske umetniške ustvarjalnosti. Ocenjujem, da je gledališče v štirih sezonah doseglo korekten nivo, tukaj pa se utegne tudi ustaviti. Vendar so moji cilj in cilji kolegov igralcev in režiserjev ambicioznejši. Ja, ostati malo, vnedar postati vrhunsko, specifično in prepoznavno gledališče. Gledališče, ki se bo po umetniških dosežkih enakovredno merilo s katerimkoli večjim v državi. Prepričani smo namreč, da je samo takšno gledališče za mesto Ptuj lahko dovolj dobro gledališče. 

Kaj je torej storiti? – Menim, da je pot jasna: gospoda župana pozivam, da se »oboroživa« z argumenti in se skupaj »abonirava« v čakalnici pred vrati gospoda ministra Školča. Potem pa vztrajava in ne odnehava, vse dokler ne »zmagava« ali »častno padeva v bitki za pravično stvar«. 

Za konec pa še o enem, temeljitem problemu: stavba gledališča. Če se ozrete na fasado, zavijete na sanitarije, hočete v garderobi obesiti svoj plašč, ali si ogledati odlično predstavo – denimo gostovanje ljubljanske Drame, ali pa plesni nastop vašega otroka, koncert pihalne godbe … ugotovite, da imate pri nas kup problemov. Predvsem pa: kadar je dvorana polna, slabo vidite in vam je zelo vroče. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa je hiša pred sto leti, ko je bila zadnjič gradbeno obnovljena, namenjena stotim ptujskim gospodom in gospem, ki so sedeli vsak v svoji (zagrajeni) loži … Projekt glede možne prenove gledališke stavbe je pokazal, da bi lahko bilo v - na zunaj enako veliki -  stavbi 240 enakovrednih sedežev¹⁰¹! Sočasno bi zgradili nekdanje pročelje, ki bi pomenilo hkrati obnovo starega mestnega jedra, in tako pridobili “kuliso” za vse pogostejše prireditve pred gledališčem (predstave Gledališča Ptuj, zaključek šolskega leta “Olgice”, prireditve Poetovio Vivata, Turističnega društva, Društva umetnikov in ustvarjalcev …). Če si mislite, da bi bila cena za to astronomsko visoka, vas lahko z veseljem razočaramo: stavbo bi bilo mogoče prenoviti v sodoben, srednje velik kulturni hram, ki bi zadoščal za prirejanje vrhunskih umetniških dogodkov in najeminentnejših prireditev (npr. dan samostojnosti, kulturni praznik) – in to za 250 milijonov tolarjev. Se oproščam, vem, govorim pro domo sua. Za prenovo stavbe Gledališča Ptuj pa na srečo govorijo tudi močni strokovni argumenti. 

Prihaja sezona, s katero bomo zakorakali v novo tisočletje. Kdor razmišlja o Ptuju in njegovih vizijah resno in odgovorno, prepoznava naše ambicije za smele, izvedljive in smiselne. 

Hvala vam za obisk v minuli gledališki sezoni. Že v naslednji številki Ptujčana boste našli prilogo – Program Gledališča Ptuj za sezono 1999/2000. Vabimo vas, da nas obiščete in si o vsem skupaj ustvarite svoje mnenje.  

Samo Strelec, direktor Gledališča Ptuj 

  

Kako se bo odzvala politika? Kako javnost? Ali sploh? – Zdi se mi, da sem moral to storiti. Ker sicer zamujam in ne vidim nobenega razloga, da bi se stvar spremenila na bolje sama. Morda pa bo prišlo celo do kontraučinka. Kdo ve. Želim imeti občutek, da sem svoje naredil. 

Dobili smo nekaj povratnih informacij za mapo in ljudje so z njo zadovoljni, opazili so jo. Izgleda jim zanimivo. 

Nabavil sem si knjigo o grafičnem oblikovanju in še eno, ki govori o Corel Venturi. Zdaj čakam na možnost, da nekje dobimo program in se začneva s Tatjano praktično učiti¹⁰². 

  

13. julij 1999 

Pripravljam se na sestanek na občini: poslovanje zavoda v poslovnem letu 1998. Gledam podatke, računam procente in se zgražam. Dotacija se je dvignila za 6 %, lastni prihodek za 12%,  obiska za 22 %, število prireditev pa za 50 % (predvsem zaradi 105 %-ega povečanja gostovanj). Zanimiv je tudi podatek, da je se je zato povečal obisk na gostovanjih (za 76%), v hiši pa komaj kaj (za 7%). Prav zanima me, kakšen bo odnos med poslovnima letoma 1998 : 1999, saj ne pričakujem dviga obiska v hiši. 

Odločil sem se, da po dveh letih trdega dela v hiši nekoliko trše nastopim do občine. Do sedaj delujemo in izgledamo kot »dobri fantje«, dobra ekipa, s katero ni problemov. In res je tako. Vendar je treba zdaj tudi jasno in glasno povedati, - in to podkrepljeno s številkami, kje so problemi. Izpostaviti predvsem primerjave z drugimi gledališči – primerjati inpute ter outpute. 

Še eno perečo stvar moramo danes zaključiti: zaključek zgodbe z urami, starimi in novimi dopusti itd. itn. Interna stvar, - ki sem jo zakompliciral, s tem ko sem hotel preveč razumeti sodelavce, specifiko ter naravo dela in manj upoštevati formalno-pravne predpise. No, tudi to bomo uredili. Upam, da zdaj za zmeraj. 

Končno sem si vzel čas in šel na vajo za Ano in videl celo postavitev. Dosti so naredili. Tudi igrajo se že. Imel sem nekaj pripomb. Upam, da bodo premislili. Sicer pa mislim, da se obeta zanesljiva uprizoritev. Zdaj, v finalizaciji pa se bo pokazalo, ali bo korektna ali čudovita. Mislim, da je moja naloga, da jim pomagam, jih spodbujam, opozarjam in skušam razviti to, kar sami nosijo, pa morda ne artikulirajo na dovolj učinkovit način. Vsekakor: zelo sem vesel, da so pred počitnicami naredili tako zelo veliko. Ob gledanju sem čisto padel noter in videl možnosti, variante … pri tem pa me ni obremenjevala kranjska uprizoritev. In to se mi zdi fino. Ja, morda potrebujejo še moment igrivosti … Pa ne tiste, ki bi prišla s tempom, hitrostjo, dinamiko, pač pa miselne. 

  

14. julij 1999 

To še moram zapisati, preden grem na dopust: 

Kako je izgledal včerajšnji »zagovor« poslovnih poročil za leto 1998. Imel sem 3 minute za dodatek, pojasnilo, poudarke iz poročila. Rekel sem: da smo računovodsko poslovali pozitivno, vendar je situacija kritična: ker smo naredili več, kot imamo denarja. Ergo: vlagati v prostor in standard predstav. Ne pričakujemo več od občinskega proračuna, ampak od MiK. Da se dela mreža teatrov in da imamo strokovne argumente, potreben pa je pritisk mestne oblasti do ministrstva. Pozivam, da ta pritisk izvršimo. Ker je zdaj priložnost za sistemsko financiranje. Nato je sledila debata: en gospod svetnik je vprašal, koliko otrok je videlo naše predstave (gradivo, ki so ga dobili, je vsebovalo le uvodni del in finančno rekapitulacijo, ne pa tudi statistike programa) in nekaj je rekel v zvezi s šparanjem pri pošiljanju pošte, kar pa nisem razumel. Gospod Brglez¹⁰³ (LS) je pohvalil delo gledališča in si zaželel, da bi bilo morda več ljudskih iger, denarja iz občinske blagajne pa ne bo moglo biti več. Moj odgovor: zahvala za pohvalo, da bo naslednja »ljudska igra« Županova Micka (bili vsi zadovoljni), nato pa sem ga prosil, da bi me razumel prav tako on kot ostali svetniki: ne pričakujemo bistvenega napredka iz občinske blagajne, ampak iz MiK. Tam pa je sogovornik ustanovitelj. 

Ergo: mislim, da se nisem zapletel v detajle, da sem ostal pri bistvenem in da sem bil tako jasen, da zdaj vsi vejo, v čem je problem: v tem, da bi lahko dobili več v LJ, da pa na tem nihče ne dela (razen nas, ki z delom nabiramo potrebne »točke«). 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

101 - Na papirju: 240 enakovrednih (kvalitetnih) sedežev. Papir vse prenese. Čeprav se obnova ni zgodila po Šmidovih načrtih (z 240 sedeži; in dobro, da se ni), tudi izbran načrt (seveda) ni naredil napredka pri številu sedežev. V običajno škatlo za čevlje pač ne moreš spraviti pancarjev. Sklep danes: če je bilo povečanje števila sedežev očitno v danih gabaritih nemogoče (in v resnici nesmiselno), bi veljalo prenovo zapeljati v smer: pustit dvorano z ložami "pri miru" in samo tehnično, prezračevalno, klimatsko, instalacijsko-infrastrukturno urediti zadeve. Dovrani pa pustiti historični videz, s proscenijem, ložami, pozlato itd. Ampak, ja, po bitki s(m)o vsi generali. (Po drugi strani pa: neka bodoča obnova bo pa šla v to smer. Ergo: nekaj smo se vendarle naučili; in šolanje seveda ustrezno plačali.)

102 - Očitno sva s Tatjano Doma mislila, da se bova en, dva, tri naučila grafičnega programa in kar sama postvila knjigo "Deset gledaliških let na prelomu tisočletja, 1992 - 2002". Potem sem očitno prišel k pameti in jo dal oblikovati in postaviti Savu Djuroviću (ki se je nedavno žal poslovil). 

103 - Slavko Brglez, mestni svetnik (LS), mislim, da je bil tudi član sveta zavoda GP. Kritičen, vendar temeljit in dosleden, pošten človek.

 

 

 

4. maj 1999

Včeraj sva z g. Vidovičem bila na Expo biroju, kjer smo se pogovarjali z g. Železnikom, direktorjem in njegovimi sodelavci o nadaljevanju načrtov za prenovo bajte. Ogledala sva si tudi njihovo glavno dejavnost in vse skupaj se je končalo po mojem mnenju zelo ugodno: cena za dokumentacijo, ki so jo izračunali, ni pretirana, dogovorili smo se, da se pred dopusti sestanemo in pridemo do odločitve. G. Vidovičbi rad, da najdem še nekega sponzorja, da kakšen »popust« ponudi še Expo biro in nato bi lahko šli v naročilo. Optimist sem. Zdaj je treba samo dobiti še nekaj denarja pri nekem sponzorju. Kako se bom obnesel, znašel v Talumu? Kaj mi (zares) lahko pomaga g. Špoljar?⁹⁶

S Tadejem veliko razmišljava o nadaljevanju razvoja Ptuja.⁹⁷ Tehtava med pomembnostmi, prioritetami: fasada ali 4 zaposleni, čakati ali celo nekoliko izsiljevati? Toliko je neznank v vsem skupaj … (Kakor zmeraj). Vendar meni je v teh razmišljanjih postalo jasno eno: če ob koncu mojega mandata ne bi hiša bila obnovljena in bi dobil zagotovila, da najbrž bo v naslednjem mandatu, zaradi »zidov« ne bi ostajal na Ptuju. Bi pa ostal, če bi dobil zagotovilo, da bom lahko zaposlil 4 igralce. Ostal, tudi če ne bi bilo obnove hiše. Kajti res je: hišo lahko obnovimo, vendar naš glavni problem ostajajo termini za igralce in pa predvsem: ekipa, ki se ne bo ustalila za nekaj let in pljunila v roke, ne more narediti presežka, bistvenega razvojnega premika. 

--- Kaj ko bi se koproducirali z Narodnim domom iz Maribora? Povabili Boštjančiča in Mojco …? Si delili stroške? … Kaj bo rekel Marjan Rajbenšu? 

 

6. maj 1999

Včerajšnji dan v Ljubljani je bil kar naporen. Priključili se bomo slovenskim gledališčem v okviru združenja ASSITEJ (pobudnik Kulturni dom Moste – Moje gledališče). Srečal sem se s Tatjano, Jašo, Arkom. Pogovori o naslednji sezoni, terminih, vsebinah, koordinacije. In zvečer ogled predpremiere Pigmaliona; velja povabiti na Ptuj – morda za začetek sezone. 

Danes grem na pogovor z Rajbenšujem v Narodni dom v MB glede koprodukcije. Odgovor bo treba dobiti hitro. In odločno postopati glede prevoda in iskanja obeh igralcev. 

 

7. maj 1999

Sinoči je župan na otvoritvi likovne razstave kar lepo govoril o gledališču. Kako da smo lahko ponosni naj. Kaj to pomeni? Ali to sploh kaj pomeni? Komu to kaj pomeni? 

 

10. maj 1999 

Marjan Rajbenšu pravi, da ni siguren, ali bo prišlo do koprodukcije. Vprašanje je, ali jim bo po Lentu ostal denar za koprodukcijo. Ergo: stvari ne napovemo v naš program, želja ene in druge strani pa je, da do sodelovanja pride. No, bomo videli … 

Mateja je začela zbirati oz. urejati podatke za knjigo, ki jo bomo izdali spomladi leta 2002. Med vikendom sem veliko razmišljal o vsej stvari in se odločil, da statistiko vežemo na koledarska leta (in ne na sezone), ker se tako ravno izteče 10 let od Odprtega morja, pa tudi sezona še v času izida knjige ne bi bila zaključena. Poleg tega ne bi rad, da bi me sama ideja o knjigi vezala na to, ali po l. juliju 2002 ostanem v GP ali ne. Mislim, da je treba knjigo izdati do konca mojega mandata.  

V petek je izšel razpis MiK za sofinanciranje programa 2000. Z Anico se bova zdaj vrgla na delo in mislim, da je treba narediti zares dober načrt. 

V četrtek sem se dogovoril na Novi Ljubljanski Banki za sestanek z direktorjem. Prosil ga bom za sponzorstvo pri pripravi projektne dokumentacije za obnovo stavbe. 

 

11. maj 1999 

Danes sem dobil v roke razpis MiK za program 2000. Zdaj sledi natančno prebiranje in čim kvalitetnejša priprava. Kje se lahko »priklopimo«, kako »daleč lahko sežemo«? 

Organiziram izlet na Dunaj. Simon ima nalogo naštudirati vodstvo po mestu. Jaz iščem prenočišče in varianto, da bi si ogledali kaj od teatra. 

Veseli me, da Tatjana dela naprej intenzivno mapo. Prav zanima me, kaj bosta naredila Barbara in Tomaž. Če bo vse v redu (ali še bolje), bomo morda sodelovali tudi pri oblikovanju knjige, spomladi leta 2002 … Kdo ve. Tako daleč je še vse to, vendar se bojim, da hkrati tudi tako blizu. 

 

13. maj 1999 

Klical sem ponovno g. Špoljara glede obiska pri g. Topleku. Povedal mi je, da se še ni izjasnil, ali me bo sprejel ali ne. Hočem reči: kako beden občutek je prositi denar in kako še bednejši je, biti zavrnjen že pri sprejemu. Vendar bom seveda vztrajal do končnega, eksplicitnega ne. Tolažim se, da ne prosim zase, ampak za neko pametno stvar, ki bo dobra za mnoge. 

Mateja se je resno podala na pripravo statistike za »Knjigo 2001«: ogromno dela je z natančnim, križnim navajanjem imen avtorjev, sodelavcev, ponovitev, krajev gostovanj, nagrad, festivalov. Hvala bogu, da je začela že zdaj, kajti čez nekaj let bi bilo delo še večje. 

 

14. maj 1999 

Na Ljubljanski banki sem dobil 200.000 Sit za dokumentacijo. Kako se bo izšel pogovor na Novi KB Maribor? ---  Gospod direktor (Cekov) mi je prijazno povedal, da bi z lahkoto sponzoriral ta projekt – za katerim da bi sam izrazito stal, vendar bi bilo dobro, če bi del našega poslovanja šel prek njihove banke … Prijazen namig, pozorno poslušanje, mladost, zagnanost, lepo vedenje, poslovnost, poslanstvo in vizije … Tako je prav. Dogovor: naj razmislimo in kaj naredimo v pravi smeri in lahko računamo s podporo.  

 

17. maj 1999

Tadej odhaja v Novo Gorico … Se bomo res vsi raztepli po Sloveniji? Za koliko časa? Nam bo uspelo združiti moči in voljo ter se zbrati na začetku novega tisočletja v ekipi, ki bi naredila bistven korak naprej? 

 

18. maj 1999

Dobili smo razpis za sofinanciranje kulturnih programov za leto 2000 z Ministrstva za kulturo. Prvič bomo tudi mi lahko prijavili celoten program, tudi neprogramske-materialne stroške. To se mi zdi napredek. Velik. Pomemben. Morda je to celo posledica lanske prijave, na nek način agresivnega ali pa, bi rekel vsaj aktivnega odnosa GP do Ministrstva. Seveda je to šele pol poti pri pridobivanju dodatnih sredstev. Kaže razpisno gradivo tudi že na morebitno mrežo poklicnih gledališč? Mislim, da lahko vse te znake interpretiram v to smer. Z zavedanjem, da govorim oz. razmišljam pro domo sua - seveda, kako pa naj bi drugače. Kakorkoli že: vem, da morava z Anico narediti plan 2000 izjemno pregleden, jasen, konkreten in še zmeraj izzivalno poceni. 

Mateja je prišla pri urejanju podatkov za »knjigo 2002« že kar daleč. Kljub temu pa sva se tudi danes spomnila nekih podrobnosti, s katerimi sva dopolnila sistem vodenja evidence. Mislim, da bo rezultat zares zanimiva reč. 

 

19. maj 1999 

Zdaj pa se je začelo zares: Anica je prebrala stvari in veliko je za narediti za prijavo na MiK. Vendar sem s tem računal. Sedla sva, se dogovorila za metodo, preverila, kaj misli o stvari eden, kaj drugi, se uskladila in začela delati vsak svojo stvar. Imam dober občutek, mislim, da bo šlo vse tako, kot je treba. Vem pa, da je treba ta program delati in dodelati maksimalno dobro. Z vso energijo, ki jo imava z Anico, z vso premišljenostjo, pametjo in modrostjo, izkušnjami, predvidevanji, mislimi na programske in poslovne vidike prihodnjih let. Vsega skupaj se izjemno veselim: prvič, ker se počasi že vidijo oz. dajo slutiti rezultati dela preteklih dveh let (Plan 1998 in Plan 1999) in pa, ker imam občutek, da je to svojevrstna režija dogodkov v prihodnosti. Izumljanje pravih, ustreznih okvirov. Ki ne bodo preveč togi in nepropustni, pa tudi ne preohlapni in s tem nezavezujoči. 

Hkrati smo resno premaknili naprej projekt »Hercegova«, Marijan se je zelo angažiral, me presenetil in če bo šlo vse tako naprej, mu bom ob koncu projekta z veseljem čestital. Od srca. Iskreno. 

Torej, izlet na Dunaj v začetku meseca bo prava stvar, resnično pravi »mini počitek« po papirnati norišnici, ki se bo vlekla vse tja v prvi teden junija. Hvala bogu bo s tem tudi končana prijava za MOP za leto 2000. 

Tako, 16.45 je in mislim, da je za danes dovolj. (Mislil sem, da bom prišel v pisarno okrog 9. ure, vendar sem bil že ob 7.30 za računalnikom …) 

 

24. maj 1999 

Aničino delo za Program 2000 dobro teče. Sicer imam občutek, da je bila na začetku nekoliko nervozna, zdaj pa je našla sistem in mislim, da bo stvar narejena odlično. Tudi meni »programski cilji za naslednje petletno obdobje« kar dobro tečejo in vsak dan odprem datoteko znova in vidim, kako koristno je stvari prespati, se malo raztresti z drugim delom in se nato vrniti nazaj na isto stvar. Ugotovim namreč, da mi stvari, ki se mi zdijo danes čisto o.k., čez kak dan zazvenijo popolnoma drugače; največkrat ugotovim, da stvari niso dovolj preprosto in jasno ter enoznačno povedane, da se na nek način zgubim v detajlu. In potem sem ves navdušen, ko najdem »bližnjico«, jasnejšo formulacijo, enostavnejšo besedno zvezo. Manj flancanja in več konkretnosti. Oz. ko se širina problema in razbohotenost vizije ujame, križa z ekonomičnostjo izraza. 

Plan 2000 … v bistvu pa nestrpno pričakovanje, kako se bo izšlo s prijavo na MiK za leto 1999 … Denar za delavnico je jasen, tudi za opremo, tudi to, da ne bo nič za projekt – investicijo prenove gledališča. Toda, kaj bo s programom? To se mi zdi bistven pokazatelj novega odnosa MiK-a do Gledališča Ptuj. 

 

2. junij 1999

Noro: plan za občino, plan za Ministrstvo … In druženje z g. Marinškom z Ekonomskega inštituta Maribor: pravi, da imamo vzorno poslovno poročilo. Dela na prednaložbenem načrtu za investicijo – obnovo gledališča. 

Končal sem svoj del plana 2000. Zdaj gre za usodne stvari. Moram znati dobro razložiti svetu zavoda in g. Vidoviču na MOP, kako pomembne stvari so zdaj v igri. 

Vrnil se je Marijan. Hvala bogu. 

Splaniral sem Dunaj. Dobili smo poceni karte v Burgtheatru, ogledali si bomo bajto. Za ostali program je zadolžen Simon. 

Ovinek – vse nared. Vendar: v zadnjem hipu problemi, ki jih ima MB: zdaj bi hoteli 13. t.m. igrati Bakhe. Seveda je to noro nesprejemljivo – potem, ko smo uskladili termine, dobili »zeleno luč«. Upam, da bo res vse o.k. in da MB ne bo vztrajal. To bi bilo grozljivo. 

Tudi mapa in zloženka za sezono 1999/2000 se dela. V ponedeljek naj bi bilo oddajanje filmov. Z oblikovanjem sem kar zadovoljen, je pa res, da sam vidim nekatere rezerve … Kakor zmeraj. In tako je tudi prav. 

 

3. junij 1999

Gospod Marinšek je na 17 straneh pripravil prednaložbeni program za obnovo gledališča. Zelo zelo zanimivi kazalniki.  

Končno sem si pospravil mizo in se malo umiril. Zdaj pride na vrsto le še kompletiranje stvari za državo, potem pa je stvar zaključena. Hvala bogu … Mislim sicer, da smo brez potrebe prijavljali na MiK del »stalni neprogramski stroški«, saj ne računam, da bi nam v tej postavki kaj sofinancirali. 

Dalje: 13. junij – problematični termin glede Bakh v MB: govoril z Andželo in vztrajal, da z naše strani odpovedi ne more biti. Nisem popustil in zdaj bo morala sama najti neko rešitev. Zdi se mi prav, da tudi mi enkrat ne odstopimo … 

 

4. junij 1999

Gledamo v nebo. Kaj bo z vremenom? V Mariboru dežuje. Ali bo vreme danes zdržalo? Moj del Plana 2000 je zdaj končan tudi za Ministrstvo … Koliko dela, koliko kombinacij in razmisleka. Kakšen bo rezultat? Kako to, da ni še rezultata za lanski razpis? Ali to kaj pomeni? 

V ponedeljek bo na MOP sestanek glede prijav na Ministrstvo. Nas ne bo; sem se opravičil zaradi ekskurzije na Dunaj. Poleg tega pa itak mislim, da ne bo na tem sestanku nič usodnega. 

 

9. junij 1999

Dva dni na Dunaju: uživanja, pa vendar tekanja gor in dol, tudi nakupovanja, predvsem pa ogled Handkejevega Publikumsbeschimpfung v Burgtheatru. Odlično! Tudi teater smo si ogledali z vodstvom, res da samo »uradni del« – tam, kjer vodijo. 500 zaposlenih, od 100 do 150 igralcev, 16 ton težka železna zavesa, 20 x 35 m velikost odra … Fascinantno. Na stopnišču smo tudi srečali Handkeja in Peymanna … Konec meseca se Peymann poslavlja od Dunaja, berem, da tudi Tabori. 

Imeli smo se fino. Zdi se mi, da smo potrebovali tak izlet.  

Danes pa gre življenje dalje: vežemo program za ministrstvo. Nastala je prava knjiga. Lično, kvalitetno in pregledno. Ponosen sem na Anico, Matejo in samega sebe. 

Pogledal filme v tiskarni za zloženko. Mislim, da bo o.k. Drug teden bodo končane programske zloženke, nato pa pride še mapa.  

 

16. junij 1999 

V ponedeljek sem župana in nekatere druge navdušil z idejo za proslavo 1930-letnice Ptuja⁹⁸. Zdaj delam kalkulacijo. Če nam to uspe, bo velik gledališki dogodek, za Ptuj že kar spektakel. Pri kalkulaciji sem se zmotil ogromno: ocenil na 2 mio Sit, že zdaj pa je jasno, da bo toliko stal samo print vedute Ptuja. Kako se bo to izteklo? 

Program za 2000 je zdaj že preteklost: gledam stvari in mislim, da je narejen dobro. Še vedno pa se tu in tam najde kakšna napaka. Kljub temu, da smo delali dolgo in večkrat popravljali stvari. 

Zidarji so začeli delo na delavnici. Streha je odkrita. Kakor o stvari pripoveduje Marijan, mislim, da bo maksimalen izkoristek tamkajšnjega prostora. 

Na svetu zavoda, prejšnji teden, smo ugotovili da čez pol leta poteče članom mandat. O tem bom v najkrajšem času obvestil župana. 

Anica študira DDV. In jo »boli glava«. Žal ji tu res ne morem pomagati. Vem pa, da bo znala. 

Mateji sem včeraj podaljšal pogodbo in jo spremenil iz enoletne pogodbe v pogodbo za nedoločen čas. Zasluži si. Vsekakor. 

 

17. junij 1999 

Včeraj sva z g. Šedlbauerjem definirala poletni projekt: Snubač in pa Anouilhova Cecile. S ptujsko ekipo! Stanko predlagal za kostumografko, Zvone bil »za«. Zelo sem vesel, da sva prišla do take kombinacije: dve enodejanki isti večer. Veselim se, blazno. 

Zloženka je tu: ni perfektna, je pa še kar o.k. Boljše kot lani, vendar ne prav odlično. Morda nekoliko preenostavno v dizajnu. 

Kakšna bo le mapa? … Nisem zadovoljen s tem sodelovanjem; čakamo se, usklajujemo … Na koncu pa še zmeraj pademo v neko nepredvideno časovno past … Ne le nezadovoljen: kar malo jezen, če pomislim … 

Oddal sem predračun za »Transhistorio Poetovione« županu: več kot 4,5 mio Sit. Ne verjamem, da bodo šli v to … Zdaj je na potezi on. 

 

18. junij 1999 

Sinoči je deževalo ves dan, proti večeru pa se je zjasnilo. Ovinek je bil poln, sredi predstave pa se je spet vlilo. Vendar smo igrali naprej. Kratko prekinili, vprašali ljudi, ali bi želeli gledati naprej ali iti pod kap, vendar so kar sedeli, zato smo nadaljevali. In speljali do konca. Bilo je svojevrstno doživetje. Ljudje so delovali nezagrenjeno in so ostali do konca. Fini občutek. 

Danes se dogovoril za sestanek z Mišo Novak. Prijetna po telefonu. Prijazna in komunikativna. Dobiva se v ponedeljek.  Morda bo za stvar – sodelovanje na proslavi. Zdaj čakam na županov klic in razburjenje glede cene. Na dveh mestih še čakam na zadnjo ceno printa vedute, ki je glavni strošek. Morda bomo speljali stvar ceneje, kakor sem planiral (100 Dem/m2). 

 

21. junij 1999 

Začeli smo s prvo vajo za Ano in kralja. Za zdaj smo se o vseh rečeh lepo dogovorili … Jutri pride še scenografka in res si želim, da bi predstavo speljali do konca kar se da o.k. 

Z g. Šedlbauerjem sva se prejšnji teden zmenila za poletni projekt. Danes sva se že slišala z gospo Deso, ki bo začela prevajati Anouilha. 

Sobotni Ovinek je bil zadnji, petindvajseti. Nabito poln, gledalcev je bilo okrog 170. Po predstavi nas je Ivo počastil s pijačo… Rekel je, da je mogoče to njegov zadnji nastop. Sedeli smo na terasi Bo Cafeja pred gledališčem in se zabavali.  

 

22. junij1999 

S Petrom Srpčičem sva govorila o mladi dramatiki, razpisu, ki bi ga bilo moč speljati prek ŠOU-a. Peter tam začenja delati na nekem projektu in morda bi nas vse skupaj to utegnilo zanimati … 

G. Veingerla s Cestnega ni; je šel na dopust. Tako sem zaključil svojo »nabirko« za denar za projektno dokumentacijo in o nabranih 260.000 Sit obvestil g. Vidoviča. Zdaj pričakujem, da bomo našli termin in ostale denarje ter vendarle pri Expo-biroju naročili izdelavo dokumentacije. 

Zanimivo: Ano igra pri nas Alenka, ki je v MGL-ju zamenjala Tanjo Dimitrievsko, ki je Ano igrala pri meni v Kranju. Aljoša, ki mu je bila kranjska Ana prva lektura, ima na Ptuju svojo 40-to lekturo. 

Kardum mi je sporočil, da bomo v letu ‘99 dobili denar za Festival monodrame in gostovanja. Kako to? Kaj to pomeni? Prehodni čas? Nezaupnica programu? Zakaj so nam potem pošiljali formularje in obrazce za leto 2000, kjer nas natančno sprašujejo po celotnem programu? In poleg tega jasno napišejo, da je ta tip formularjev za teatre kot so Gorica, Celje, . in Ptuj? Bomo videli. Nisem črnogled. Upravičeno? 

  

29. junij1999 

Včerajšnji dan je bil slab dan, dan poraza … Podžupan je prišel in vprašal, da župan sprašuje, ali lahko naredimo prireditev za 1 mio Sit. Nato da beseda besedo in izvem, da so plani taki: knjižnica, osnovna šola, dominikanski samostan, večnamenska kulturna dvorana, mestna hala nato pa rekonstrukcija gledališča. In še to: da bi po njegovem moralo gledališče tudi znotraj ostati tako kot zdaj, z ložami …⁹⁹ Malo, za malo gledalcev, elitna kultura … 

Mi pa rinemo dalje. V letu 1999 bo torej denarja s strani MiK-a samo za festival monodrame in gostovanja drugih gledališč (1,2 mio) in za delavnico in opremo. Za projekte nič. Kardum pravi, da je to prehodno obdobje, da poskuša šefe prepričati, da smo enakovredni drugim. In da naj bi se to videlo v dotaciji v letu 2000. Zdaj je torej treba čakati. Na april, maj 2000. In potem bo vse jasno s strani države.  

Narejen imam plan poletnih predstav do konca mandata. S Tatjano bova sama vzela v roke oblikovanje gledaliških listov in pripravo knjige.  

Mandat se počasi bliža polovici, čutim pa ga, kako se že nagiba v drugo polovico. 

Miha z ekipo se je pridno vrgel v delo. Veliko je že postavljenega, tudi veliko teksta že znata igralca. Gledam vaje in si poskušam predstavljati končni izdelek … Zgodba, zgodba, zgodba – to bi bilo bistveno prinesti ven. Niko se mi zdi morda nekoliko a priorno patetičen oz. godrnjav, Alenka pa mogoče presamoumevno jemlje tale grad in dogodke in stvari v nejm … Seveda: to so prve vaje, vendar mislim, da je to za igro bistveno in nujno. Vse bo še lahko v redu, ker je časa dovolj.  

 

30. junij1999 

Obiskal sem gospo Ciglenečki. Upam, da bomo prišli skupaj glede uporabe muzejskih lokacij za možne poletne predstave, morda tudi za pokritje, oz. premično streho v Dominikanskem samostanu. Seveda upajoč, da bo Šedlbauerju všeč ta lokacija.¹⁰⁰

 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

96 - Penezi, penezi, penezi. Kako priti do denarja, potrebnega vsaj za risanje načrtov?

97 - Neskončno všeč mi je, da se še zmeraj, vsaj enkrat na leto, dobimo: Vojko, Tadej, Nešo in jaz. In čeprav se režimo in menimo vse drugo, pade beseda tudi o praideji, zakaj je gledališče sploh nastalo. In čemu. Imam občutek, da bomo nekoč spet kaj ušpičili skupaj. Ker nam praideja, vidim, ne da miru. In to je krasno. Toda, zakaj sem takrat začel v nekem trenutku vrteti idejo o štirih stalnih igralcih? Druge razlage nimam kot to, da smo imeli non-stop težave s tem, da smo dobili proste termine igralcev; da smo se skoordinirali z matičnimi gledališči.

98 - župan dr. Luci je dal idejo, da bi Zato.-jevci pripravili proslavo ob 1930-letnici mesta v Minoritskem samostanu. Domišljija mi je "proradila". Poleg Vojka, Gregorja, Tadeja, Neša bi angažiral še miss Mišo Novak ...

99 - Kako že pravijo? - Če želiš nasmejati boga, mu zaupaj svoje načrte. Ali drugače: Spoznaje - bnove stavbe ni bilo "v načrtu", vsaj ne v bližnjem. In z današnjega stališća - kako zelo prav bi bilo, če bi prišlo do obnove - in to prav z ložami itd.? Torej: fajn je kdaj, če se kakšne stvari, ki jih načrtujemo, ne uresničijo. 

100 - Zvonetu Šedlbauerju je bilo notranje dvorišče Dominikanca (kakopak) nadvse všeč. In njegova premiera Snubec je bila tam. Takrat smo sanjarili o tem, da bi s premično streho pokrili dvorišče, za bodoče produkcije (Mirandolina in Snubec sta nam dali krila). Danes na tem dvorišču več ne sme biti prireditev (požarno varstvo ali nekaj takega). Razmišljajo pa na Borlu, slišim, da bodo z nekim bodočim denarjem s premično streho pokrili njihovo notranje dvorišče.

 

 

27. marec 1999

Danes je sobota, svetovni dan gledališča je in za nas »en veseli dan«: oddelek za okolje in prostor pri MOP je izdal ugotovitev in mnenje, da je idejni načrt, kakršnega je izdelal Expo biro iz MB glede rekonstrukcije zgradb Gledališča Ptuj, »dobra podlaga za pridobivanje ponudb za izdelavo nadaljnje potrebne dokumentacije«. To se mi zdi prva prava mala zmaga na poti do zaresne gradnje … 

Stota ponovitev⁹⁵ Govora bo nocoj. Vojka sem prosil, da prebere del poslanice ob svetovnem dnevu gledališča. Zdaj sem jo nekoliko »ščrtal« in ji dodal kratko najavo in zdi se mi, da bo vsa stvar lahko delovala prav zares praznično. Kakor se spodobi in kakor je prav. 

 

  marec 1999

Sinoči je z Mojco bil tudi tukaj g. Tone Partljič. Ponudil je pomoč, če bo potrebna, da poiščem ministra Školča. Rekel sem mu, da ga bom dejansko prosil za to pomoč čez kakšno leto, ko bom šel k ministru z načrti za obnovo bajte. In držal ga bom za besedo!  

- - - 

Simon Puhar bo prišel s 1. aprilom k nam v službo prek javnih del. Odlično. Zdaj bomo zares odličen tim. Kakor se spodobi in kakor se šika! Zelo zelo sem vesel. Lepo je tudi to, da je Branka, ko je slišala, da prihaja k nam, to pozdravila. 

Oglasil se je Marijan. Občutek imam, da je zdaj, ko ve, da bomo dobili nekaj denarja za delavnico, kar nekako »živnil« … Super je, če bi mu to dalo nekoliko motivacije in volje ter ga zanimiralo in okupiralo za nekaj časa. Zdaj, po bolezni, ko je gotovo že sit bolniške in brezdelja. 

  

2. april 1999

Festival je mimo. Tri stvari so bile pomanjkljive: vidinost na Frayevih predstavah, dolžina festivala in dejstvo, da na podelitvi ni bilo moč zagotoviti udeležbe dobitnika nagrade. Drugače so odmevi dobri. Precej se je nabralo izrezkov iz časopisov. Tudi na TV smo bili kar prisotni, še posebej dobro pa na radiu Ptuj in Maribor.  

- - - 

Prazniki, ki prihajajo, bodo prišli še kako prav. Imam občutek, da je treba pozabiti vse doslej in narediti v glavi prostor za dogodke do poletja. Se na novo zorganizirati in si predvsem osvežiti spomin na nove cilje.  

- - - 

Od včeraj je pri nas Simon Puhar … Obiskal me je Marijan; aktivno se že angažira pri projektu obnove delavnice. Irena je doma, vendar je kar nekaj časa preživela danes z nami … Dogovor glede Veselega decembra je dosežen z Nevenko in Juretom. Vse v redu … Zbrati je treba cliping in ga poslati g. Tarbuku na Perutnino. Upam, da bodo zadovoljni s svojim pojavljanjem v medijih. 

---  

Že sem se lotil novih razpisnih pogojev za Festival monodrame Ptuj 2001.  

Na praznike lahko odidem miren. V torek pa na novo. Ciao pisarna. 

  

6. april 1999

Pospravljanje omare. Simon ureja dramska besedila. Dopis sosedom Ovinka, zahvale Perutnini, žirantom. 

  

9. april 1999

Tadej si je izboril v MB gostovanje v projektu Triko. Hvala bogu. Upam, da bo tudi Nešu useplo brez težav nastopiti v tem projektu. 

Včeraj smo dobili v vednost dopis, ki ga je Zavod za spomeniško varstvo poslal oddelku za družbene dejavnosti MOP glede postopka za rekonstrukcijo gledališča Ptuj. Povejo, da bi morali narediti vrednotenje stavbe, elaborat za zaščito in določiti varstvene pogoje. Hitro smo ukrepali, tako Šmid, Vidovič in jaz in že prihodnji teden bodo imeli na mizi vse, kar potrebujejo, da bodo naredili svoje. Upam samo, da ne bodo postavili nemogoče trdih in ostrih zaščitnih pogojev. 

Marijan resno dela na obnovi delavnice. Hkrati pa me skrbi dejstvo, da mu napoveduje zdravnik, da z rokami ne bo pravega izboljša. Upam najprej za Marjana, da se zdravnik moti. Delavnica brez Marijana pa je seveda brez veze. 

Tanja Viher je klicala in pohvalila našo firmo glede pošiljanja, točnosti, rednosti, odnosa, kakor je rekla sama. Lepo je slišati pohvalo. Seveda. 

  

14. april 1999

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev gledališč v Drami v Lj. Vtis: pozitiven. Karudum je med sestankom rekel, da bi on Kranj in Ptuj upošteval kot dramski gledališči. To se mi zdi pozitivno. Tudi neformalni pogovor potem je pokazal nekaj dobrih namigov za nas. Bil sem zelo vesel. Kar poklicati sem moral Anico in ji zblebetati vse o sestanku … Kdaj bom /še spet/ žalosten, ker bo v zvezi z našo udeležbo v mreži gledališč kazalo slabo? Upam, da ne več, ali pa čim prej … 

Ideja: Tatjanin tekst bi veljalo igrati. Noviteto. Vsaki dve leti igrati mladega avtorja … študentske generacije (26, 30, 27 let?). Kje dobiti denar, se sprašujem. Režiral bi zastonj. Tatjano bi prosil, da bi dala besedilo zastonj. To me rajca. To velja narediti. To bi mi dalo polet. To bi bilo dobro razvojno gledano. Ves sem evforičen in navdušen. To je to. To je riziko. Do je tanek led. To rabimo.  

Izdelal sem model za mapo. Anica in Mateja sta dodali svoje pripombe. Prišli smo do – zame –optimalne vsebinske solucije. Tako je prav. Sinergično delati. Se poslušati. Super je, da je Anica za stvar. Da se ne boji inovacij.  

Pred dnevi sva bila v MB in s Tinetom Varlom dogovorila lutkovne predstave, ki jih bomo v dveh sklopih uvajali v Ptuj: del Poletnega lutkovnega pristana – pred gledališčem, zastonj, nato pa celo leto sistematično vsak mesec ena predstava v ob sobotah ob 11. uri. Mislim, da tu ne moremo brcniti mimo. 

Tako bi včasih potreboval koga, ki bi se navduševal skupaj z menoj. Stalnega sodelavca, vsakodnevnega. Ki bi se »naspidiral« skupaj z mano. Ki bi sanjaril skupaj z mano. Hvala bogu, da mi to rata, da imam ideje in zamisli. Ves sem vzburjen, kakor pred kakšno žensko. Toliko smisla vidim v tem mojem delu na Ptuju, vendar pa gre vse tako počasi. Tolikokrat med tem začnem obupavati; predvsem, ko se počutim samega. Pogrešam ekipo, Tadeja, Nešota, Vojka, Grega … Čutim sicer njihovo privrženost in naklonjenost. Vendar… Kako bi bil srečen, če bi lahko zaposlil 4 igralce … Morda sem zadnje čase nekoliko slabše v svoji koži tudi zaradi privatnih »težav«. Težav? No, ja, vem, da bo vse v redu, vendar me to vseeno malo žuli. Nisem čisto miren, zadovoljen. Poudarek na drugem O-ju. 

Res, toliko je možnosti in zamisli. Tako racionalen moram biti, tako varčen, skromen, skrben, da mi je kar slabo. Vedno zagledam pred seboj vprašanje denarja in vedno vem, da se ne smem omejevati že v samem začetku in si govoriti: to ni mogoče, to ne zmoremo, za to nimamo denarja. Včasih se kar čudim samemu sebi, kako zmorem voziti v tej natezalnici med ne-mogočim in izzivalnim, provokativnim, razdiralno-razvojnim … Hvala bogu, da je tako. 

Ja, danes sem dobil kritiko Dialoga iz Razgledov in nisem niti čutil potrebe, da bi jo prebral. To, kar sem imel na zaslonu (vsebinsk oblikovanje mape) me je bolj okupiralo. 

Dogovori z Miškom (Bo café). Kaj se bo rodilo iz te ideje okrog bara na terasi? Kdo se bo pritožil, kdo bo prvi pokazal faušijo? Če zadeva steče, je lahko to super. Če pomislim še na filmsko fasado, potem sploh. Kje je Duško, zakaj me ne pokliče in pride, kakor mi je obljubil. Tudi pravi »umetnik« … Dosti, zadosti za danes. Popoldne ob štirih je, malica me še zmeraj čaka v kuhinji … (ubogi jaz). Vem, vem, vem: treba bi bilo paziti nase. Vendar … Ko je tisto nevihtno stanje v možganih, ta čudovit nemir, potem ga je treba zajahati in upati, da me prehitro ne vrže dol. Čudovito, čudovito.  

Malo delam s sodelavci, pustim jih pri miru. Naj se znajdejo sami. Naj se organizirajo sami. 

  

21. april 1999

Najboj premlevam odločitev: ali igrati novi slovenski tekst ali ne. In po pogovoru s Tadejem je odgovor: ne. Nisem neodločen, vendar imamo toliko »žezel v ognju«, da finančno niso vsa izvedljiva. Pred dnevi je bil tukaj Duško: predračun za filmsko fasado – pročelje bi bil okoli 100.000 Dem! Grozljivo. Cca 50.000 Dem pa naj bi dali za PGD in PZI … Zdaj sva se dodgovorila za skrčeno, zoženo varianto: samo lopo, brez nadstreška nad streho. Koliko bo stalo to? 

Potem so tu dileme glede projekta Triko: Tadej odhaja v PDG, prav tako Helena. Kaj in kako naprej. 

Mapa za novo sezono: dileme glede količine strani … 

In en kup novih tekstov, ki bi jih bilo vredno prebrati. Samo brati bi bilo treba že nekaj ur na dan. Potem pa je tu še misel na obnovo delavnice.  

  

26. april 1999

Ponedeljek, brez sestanka. V petek smo imeli zabavo za konec Festivala monodrame. Super je bilo, čeprav ni bilo vseh. Jaši so vlomili prejšnji dan v avto in je urejal stvari z zavarovalnico, Milena Muhič je zbolela. Imeli smo se fino in potegnili tja do polnoči. 

Zdaj je v službi zatišje. Pred prazniki smo. Počivamo. 

Malo mi kar manjka »stres«, oz. študij kakšne nove predstave. Vendar, če pomislim, že prihodnje leto bo drugače, ko bomo pripravljali poletni projekt. 

  

28. april 1999

Pričakujem Tatjano, da začneva delati na vsebini mape in zloženke. Včeraj sem doma dobil kar nekaj idej in zamisli, napisal uvodnik. Mislim, da bo v redu. 

  

29. april 1999

Obiskal me je Marijan. Revež še zmeraj hodi okoli zdravnikov … Zelo se je angažiral glede obnove skladišča - bodoče delavnice na Hercegovi. Seveda je denarja premalo … Kakor zmeraj. Vendar, bo že. Pomembno bi bilo, da bi končno vedel, kaj bo z njim; do kdaj bo na bolniški … Za zdaj je vse v redu, vendar prišlo bo poletje, prišle bodo nove urpizoritve. In takrat bo nastal problem. 

Jutri je gostovanje Ovinka v Lenartu, prihodnji teden gre Ovinek v Deskle, Fant v Zasavje. Maja se je program umiril. Ljudje naj zdaj počivajo. Zdaj je treba delati na pripravah, počasi pripravljati teren za prihodnjo sezono. 

S Tatjano sva včeraj v veliki meri izdelala vsebino za mapo in zloženko. Imela sva celo nekaj idej za postavitev strani in nekaj oblikovalskih predlogov. Če bi svoje dodala še Barbara in Tomaž, bi lahko prišli do izjemno zanimivega izdelka. Resnično se veselim te mape, imam občutek, da bo velik korak naprej. Pregledna, informativna, lična in vabljiva. Tudi z uvodnikom sem (za zdaj) zadovoljen. 

Tako odhajam na prvomajski izlet v Budimpešto (kjer si bom ogledal dve predstavi na festivalu mlade dramatike) kar zadovoljen, pomirjen in spokojen. Po praznikih pa naprej. V priprave za obnovitev Ovinka na Ptuju, finalizacijo mape, pogovore glede izdelave PGD in PZI za obnovo bajte, mislim pa, da se bom podal na obisk k kakšnemu potencialno pomembnemu sponzorju – prosit za sodelovanje pri izdelavi načrtov. Veselim se maja in junija, še posebej lutk v juliju. Takrat naj bi začel delati že tudi Alujevič in septembra bomo, kakor zmeraj, šli s polno paro naprej. Poseben zalogaj je seveda plan za 2000, ki ga bomo za državo letos delali prej, že junija. Mislim, da je to kar v redu, saj bo potem, po dopustih, september res bolj namenjen samo novi predstavi. Tako. 

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

95 - V treh letih sto ponovitev. Ni slabo. Pa se tukaj Vlado še ni ustavil.