Ne vem več, kje, ampak nek dan sem moral dati neko izjavo za nek medij. Rekel sem:

Mi se mamo radi; tudi ko si gremo na živce.

***

Za to sem zelo hvaležen.
Jutri,  v sredo, 23. oktobra ob 19.30 pokažemo na Ptuju, kako to izgleda.
Nekaj vstopnic je menda še za dobit; tukaj: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html 
(Ne vem točno, ker dvorana na spletu nima označenih sedežev s krogci, kot je to sicer običajno.)

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.

Za uprizoritev PIVO (v nastajanju) - trenutno se nahaja v fazi burnega vretja - smo kupovali invalidski voziček.

Na parih straneh sem iskal primeren voziček in se spraševal po razlikah, lastnostih, velikostih.

Gospod Boris Šmigoc iz Nove Rehe Ptuj mi je dal vse podatke: o različnih tipih, vrstah, namembnosti.

Všeč mi je bilo, kako celovito mi je postregel z informacijami. Hitro, takoj odzivno, temeljito.

Zato smo se dločili, da bomo voziček kupili pri njem.

Potem pa: direktor Boris nam je voziček donatorsko poklonil.
Kmalu bo odigral zaključni prizor v našem PIVU!

Iskrena hvala, Boris.
Vidimo se na premieri.

za Pivo/varje zapisal
Samo

Moral sem na pošto. Čakalo me je priporočeno pismo. Tisto, ko poštna uslužbenka najprej odtrga listič, ti pa moraš gor napisati dan in mesec z besedo in se podpisati. In potem še enkat na tablici ob okencu, in potem ga dobiš, pisemček.

Bil sem dobre volje.
Za mano so bila tri fajn predajanja. Dve v Mariboru v Kulturnem inkubatorju za odrasle in eno za šolarje na Ptuju.
Predstavljal sem, kako se predstavlja in pokazal nekaj idej, kako se da generirati še več idej.
Vse skupaj sem pri sebi "knjižil" pod alinejo "okeeej" in pravim, zavoljo tega sem bil dobre volje.

Pa sem ves tak, dobrovoljen, gospo na pošti vprašal, ali ve, zakaj moram dan in mesec napisati z besedo. Tega res nikoli nisem razumel.
V hipu me je preblisnilo, da bo vprašanje doživela mogoče čisto narobe, kot da se "kaj bunim". In imel sem prav. Videl sem, da ji ni prav, kaj jo sprašujem.
Mogoče bi moral dodati besedo mogoče: Ali mogoče veste, zakaj moram ...
Ali mogoče še bolje v množini: Ali mogoče veste, zakaj moramo ...

Klinc, zdaj je, kar je. Izrekel sem. Tu lejt.
Gospa je nekaj listala po mapi in kakor nekaj iskala, da bi pridobila na času. Kot na garminu; preračunavam. Videl sem, kako razmišlja, kaj naj mi reče.
Razumel sem: verjetno si je želela, da greva dalje, preskočiva to temo in končava zadevo, pa je.
Jaz pa dobre volje in v nastavitvi za se menit.
- Ne, ne, res me zanima, če mogoče veste, zakaj je treba napisat z besedo dan in mesec, nikoli nisem razumel, pa bi me res zanimalo, ker ne štekam ...

Nikoli nisem razumel in nikoli vprašal. Najbrž zato, da ne bi izpadel butelj ali pa težka, tečna stranka, al kaj vem, zakaj že ne.

No, kakorkoli: ni mi več uspelo obrniti vso stvar "na lahkotno".

- Tako je po zakonu, mi pravi prijazna gospa.
Uf, valjda, saj vem, da to ni njena kaprica, in da si nič takega ne zmišljuje in nič takega noče od mene, ji povem. Konec koncev sem tako reč podpisal že nešteto krat.

- Ja, ja, pravim, seveda, gotovo je zadaj kak predpis ali celo zakon, ja, to si mislim.
In samo upam, da bo začutila, da nimam ničesar proti njej. Ker bi resnično res rad samo skapiral. Nikoli nisem vprašal. Pa čeprav so me doma od malega učili, da vprašati ni greh. Zakaj ne bi, danes, ko sem dobre volje, za mano pa ni nikogar, nobene vrste, vprašal gospe ...? Pa sem pač jo.

Jasno, podpisal sem se, ne več težil, se zahvalil in šel. (Bilo je nekaj od Fursa.)

Ko sem zapuščal pošto, sem pomislil, da se mi je nedavno zgodilo čisto isto na smetišču.
Pripeljal sem smeti in šel plačat, kar so mi stehtali in kar sem zmetal v kontejnerje.
Potreboval bi položnico, ki jo izda podjetje, ki nam odvaža smeti. To sem vedel. Pa sem jo (spet) pozabil. 
Zato sem najprej takoj, nemudoma gospe na blagajni preventivno povedal:
- Gospa, položnica za pretekli mesec - je plačna ... sigurno.
Prepričan sem bil, da položnico potrebuješ, da dokažeš, da imaš poravnane račune.
- Ne, ne, pravi gospa, rabim položnico vseeno.
- Pa saj lahko v sistemu vidite, da je plačano.
- Ne, ne gre zato, če je plačano, vam pravim; rabim položnico, številko položnice.
- Gospa, povem vam ime, priimek, prebivališe, in vi pogledate v sistem in sigurno boste tam videli številko položnice.
- Ne, rabim jo fizično, tu, da jo mate s sabo, vašo položnico.
- Zakaj?
- Tako pač je.

Sicer vedno prijazna gospa mi v nadaljevanju gre znova na roko - ne vem, če bi smel to napisasti - in mi zaračuna 11 eur in jaz sem srečen, da lahko zaključim svojo smetiščno trans/akcijo, čeprav nisem imel pri sebi položnice. Samo avto še moram preluftati, ker smrdi ko tajfl. Nekaj se mi je razlilo iz ene vreče in zdaj smrdi res za kozlat. Čez vikend se mi je lepo to spacalo v avtu (v soboto sem mel čistilno akcijo, v ponedeljak pa na odpad). Hvala bogu je bil še en vroč sončen dan, da sem se do mesta vozil z obema šipama dol. Do doma se je avto preluftal. Ali pa moj nos adaptiral.

Štorijo sem povedal sinu in ga vprašal, ali on šteka, zakaj rabiš kljub vsem bazam podatkov in sistemom in računalniškim podporam fizično položnico, ko prideš oddat smeti. 

- Ata, pa saj to je logično, pravi. Sicer bi si ti lahko zmislil, da si nekdo drug, da stanuješ na naslovu od bilo koga in oni bi vpisali tvoje smeti v njegovo kvoto ... (In ta kvota potem mesečno kumulativno ne sme preseči neke višine itd.)

O, džizus, jasno, logično! Lahko bi pripeljal smeti in povedal npr. sosedov naslov. Ter tako zanetil medsosedski spor, ali, kar bi bilo še huje, transgeneracijsko vojno!

Tako so stvari enostavne in tak butelj sem včasih, ko ne štekam osnovne ideje, ki je zadaj.
Tako da vas zdaj resnično sprašjem: kdo ve, zakaj dan in mesec z besedo?
Inkubiram to vprašanje že nekaj časa, pa mi ne privre noben prepričljiv odgovor.

Najbrž je zadaj nekaj tako logičnega kot pri smeteh. Hvala, če kdo pove, v čem je finta.

Moče pa sem zaradi PIVA, ki se tudi že nekaj časa vari v meni, rahlo omejenih kognitivnih kapacitet.
Lahko pa, da se s tem samo tolažim. In je temu tudi brez piva tako.

***

P.s.
Če ne bo vedel nihče odgovora, vem, koga bom vprašal. Prijatelj Andrej Plajnšek je stara PTT džomba. Pride na premiero. ... No, če mi bo hotel povedati, potem ko bo na predstavi videl, kako Oče (Gojc) benti čez uradnika PTT-ja ...

***

P.s.p.s.

Čez nekaj dni se je oglasil prijatelj Franjo Levstik, ki pravi, citiram:

"Da te rešim »muk« v zvezi s pisanjem datuma z besedo 😊.

Datum se mora pisati z besedo zato, da se na tak način zmanjša možnost napak. Če napišeš datum s številkami, obstaja nevarnost, da bo to nečitljivo in je potem vprašaj, kdaj (na kateri datum) je bila pošiljka vročena. Včasih je to zelo pomembno, ker je so od tega lahko odvisne tvoje pravice ali obveznosti. Ko potem ta rok poteče, lahko izgubiš kakšno pravico.

V glavnem, ko napišeš datum z besedo, je veliko večja verjetnost, da se nedvoumno ugotovi za kateri datum gre.  To je to. 😊"

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!

Marjetka str. 89
Snubec/Medved
Ta presneta ljubezen
Svobodno razmerje
Mlada dramatika 
Sistemski denar od države! 
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta! 

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.  
Odkljukano. 
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”. 

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto. 

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.) 

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”  
 
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:  
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič. 
 
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej. 

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok. 
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.  
 
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.) 

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države. 
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.  
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.) 
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka. 

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.  
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame. 
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.  
 
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje. 
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila). 
 
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.  

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.  
Pa vendarle dovolite izjemo.  
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...) 

***
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

V sredo, 23. oktobra, bomo v Stari steklarski ob 19.30 točili PIVO.

Gojc in Jaša ga bosta pila na odru, vi pa si ga lahko prinesete s seboj v dvorano.
Dogodku se bo reklo predpremiera. Pa to niti ni tako važno. To samo pomeni, da bo nekje drugje (25. 10. v Siti teatru v BTC v Ljubljani) uradna, svečana premiera. S cvetjem, kamerami... in prav tako pivom ;-) Tako si je to zamislila naša producentka Janja.

No, mi bomo imeli na Ptuju morda celo večjo tremo: ker nas bo prišel gledat namreč tudi avtor besedila, Miro Gavran. (Ptuj mu je bliže kot Ljubljana in na dan premiere ima Miro skupščino Matice hrvatske, katere predsednik je.) In to je zanimivo: na Ptuju bom šel z njim na drink na Vrazov trg - slika Stanka Vraza pa visi v Mirovi pisarni v Zagrebu. Eto, takole sva se nekoč slikala pod njo:

Tole, z Vrazom, ki je bil nekoč - tako kot Miro danes - predsednik Matice hrvatske, Vrazovim slovenskim dekletom in slovenskim jezikom v njega časih ter Vrazovih pemsih temu dekletu v hrvaščini, je ena lepa - sicer že druga - štorija, o kateri sem nekaj malega skiciral tukaj.) 

PIVO bo moja prva predstava v prenovljeni Stari steklarski.
V tem prostoru sem sicer že gledal gimnazijsko maturitetno uprizoritev in ja, dvorana je posrečena. Prijetna za stik gledalcev z odrom. (Ima sicer neke svoje tehnične finte in hibe, ampak ... z malo dobre volje bi se dalo to hitro korigirati.)

Me prav zanima, kako se bo obnesla naša "strežba" PIVA v tem prostoru.

Vstopnice lahko prek spleta kupite tule: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html

Pri varjenju PIVA so sodelovali tudi nekateri Ptujčani:

Gospod Boris, ki je doniral invalidski voziček (Nova Reha),
gospod Andrej, ki je za Gojca sešil enega izmed Bjankinih kostumov (Krojaštvo Šmigoc),
prijatelj (sicer tudi gospod) Sandi, ki mi je skurc. nekatere štiklce, ki sem jih uporabil za montažo prizorov.

Tako da: dobrodošli pogledat, v "novo flašarsko", kaj je nastalo. (Pa pokrovitelj ni tista firma, ki se rima na flaško.)

Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole:

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).

Pred dnevi sem predajal v Vitanju, v Centru vesoljskih tehnologij Herman Potočnik Noordung.

Herman Potočnik Noordung je leta 1928 napisal knjigo Problem vožnje po vesolju.

Mogoče bi, če bi se vozil zadnje čase z menoj dnevno na relacijo Ptuj-Ljubljana-Ptuj, leta 2024 napisal knjigo
Problem vožnje po slovenskih avtocestah.

Ker tudi Gojc poroča o njih. Pa se vozi z one, nasprotne strani.

Reklama

Pripeljal sem mu voziček.
Kupil sem ga od nekega gospoda v Celju. Njegova žena je zdaj stara 41 let in vsa ta leta je čuvala voziček, v katerem jo je vozila mama. Krasno očuvala.
Gojc bo voziček potreboval za svojega sina (v neki novi gledališki zgodbi).
Ne da bi se dogovarjala, se je Gojc lepo barvno uskladil za prevzem svojega bodočega odrskega rekvizita.

Nadaljujemo delo na novem gledališkem projektu PIVO, hrvaškega avtorja Mira Gavrana. (Želja št. 1 iz tega spiska se mi že uresničuje.)
(Ker uprizoritev delamo pri zasebnem producentu, jo bom - brez zamere - tu in tam tudi reklamiral. V kotu zgoraj bo pisalo "reklama", da boste lahko članek - reklamo preskočili.)

O tem, kdo bo v tem vozičku, pa prihodnjič.

Aja: Gojc igra očeta, fotra, neposrednega proizvajalca, samohranilca.
Sin se mu rodi v 60-ih letih pretekega stoletja; ko je foter še študent na DIF-u; mama po porodu odide, k angelčkom. Tako oče pove to sinku.

Kaj ima s tem PIVO?

Kdaj prihodnjič.