Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag, 2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane.
Kazalo
1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)
11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)
12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)
13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)
14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)
15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto!
(Ideologija)
Etabliranje zunanjega sovražnika je le prvi korak k ustvarjanju zanesljivega občutka pripadnosti. Zagotavlja mejo zunaj-znotraj, ki ustvarja nekakšno ovojnico, kožo, posodo, ki ljudem – vsakemu posameznemu državljanu/ki – jasno predoča, kdo ali kaj v nobenem primeru ni (ali ne želi biti). Vendar zunanji sovražnik vedno daje le nasprotno identiteto, defenzivno zavest, proti komu se mora skupnost braniti. Če se omejite le na razmejevanje od zunanjega sveta, imate problem: prisiljeni ste nenehno ohranjati strah pred silami tam zunaj. Kot vse izkušnje ali doživetja, ki so ali postanejo vsakdanja, izpuhtita tudi strah in zaskrbljenost. Ljudstvo se navadi na trajno, domnevno grožnjo in ga je s sklicevanjem na zunanjega sovražnika komaj še mogoče aktivirati. Čez nekaj časa strah v sivini vsakdana izgine, nevarnost se ne jemlje več resno in zunanja grožnja izgubi svojo moč povezovanja skupnosti.
Zato potrebujete, da bi na dolgi rok ohranili občutek pripadnosti, nekaj več. Doslej prazno posodo, na kateri je nalepka »mi«, morate napolniti z ustvarjajočo, opojno snovjo, ki podarja identiteto in od katere se lahko ljudstvo opije. Vsak posameznik, ki čuti, da pripada temu »mi«, mora skozi ta »mi« oziroma njegovo vsebinsko opredelitev videti svojo osebno identiteto povzdignjeno in kot nekaj res vrednega.
Razvoj identitete neke osebe, to je zavest, da je neponovljiv posameznik s specifičnimi osebnimi lastnostmi, poteka v teku človekovega življenja postopoma in se v resnici nikoli popolnoma ne konča, saj se življenjska situacija vsakega posameznika s starostjo spreminja. Identiteta osebe v vseh teh življenjskih fazah pa je določena s skupnim dejavnikom: sestavljena je iz množice različnih pripadnosti socialnim enotam in lastnosti, ki jih pripisujemo tem skupinam. Mlad odrasel moški se lahko, če navedemo en primer, zavestno ali nezavedno identificira kot moški, član družine Meier, del partnerskega odnosa s svojo punco Claudio, katolik, prebivalec Frankfurta, študent poslovne ekonomije na Goethejevi univerzi, član Junge Union, navijač Eintrachta iz Frankfurta, Nemec ... Vse te pripadnosti definirajo značilnosti, ki si jih pripisuje ali ki mu jih pripisujejo drugi, in prispevajo, čeprav v različni meri in z različno pomembnostjo, k njegovemu osebnemu občutku identitete. Ta samopodoba v veliki meri določa njegovo vedenje, saj morajo biti njegove odločitve v skladu z njo. Če ne bi bile, bi moral zanikati samega sebe in se ne bi mogel več z mirno vestjo pogledati v ogledalo. Vendar v različnih kontekstih vse pripadnosti ne delujejo enako. Če še malo nadaljujemo z zgornjim primerom mladega moža: ko Eintracht Frankfurt igra proti Bayernu iz Münchena, naš študent seveda navija za »svojo« ekipo, ki je v tem primeru Eintracht Frankfurt. Če pa Bayern München igra proti Real Madridu, pa nič manj strastno stiska pesti za »njegove« Bavarce, ker se kot Nemec poistoveti z njimi.
Torej je od situacije odvisno, katera pripadnost določa trenutno vedenje posameznika. To morate upoštevati, če želite te čudovite posode, imenovane »mi« in »jaz-identiteta«, napolniti z vsebino, ki ustreza Vam.
Glede na široko paleto možnih pripadnosti različnim socialnim podsistemom v nobenem primeru ne smete izbrati takšnega, ki bi Vaše privržence preveč omejil. Nikoli ne boste pridobili podpore večine prebivalstva, če se predstavljate kot zastopnik interesov majhne skupine (na primer strojevodij – teh je enostavno premalo). Zato največ obetajo narod, rasa ali kultura. Da bi preprečili nesporazume, Vam samim ni treba zares verjeti, da je neka rasa boljša od druge ali da je neka kultura naprednejša, bolj razsvetljena ali zrelejša od druge. Dovolj je, da izberete kategorijo, ki se zdi, da velja za čim več ljudi, vendar ne vključuje vseh! Če bi (da izberemo podobno neumen primer kot strojevodje) vključevala »vse ljudi«, potem Vam ne bi več ostal nihče, od kogar bi se lahko razločevali Vaši privrženci in tudi nobenega od tako koristnih zunanjih sovražnikov bi več ne bilo (če izvzamemo divje živali, bolezni ali naravne sile, ki pa le malo prispevajo k trajnem oblikovanju boja željne identitete skupnosti navadnih državljanov).
Seveda bi lahko kot razločevalno znamenje izbrali tudi versko pripadnost; v Evropi so bili časi, ko je to obetalo veliko več kot narodnost, in mnogi ljudje so bili v boju za »pravo« vero poslani v smrt (na primer v tridesetletni vojni). Danes je tako še vedno na Bližnjem vzhodu, kjer so meje držav v puščavski pesek naključno zarisale nekdanje kolonialne sile in kjer se soočajo različne smeri in sovražne islamske sekte. Podobno je v Afriki, kjer identiteto ustvarjajo plemena in njihova ozemlja, ne pa državne meje, ki so jih z ravnilom na zemljevidu označili kolonialni gospodarji Anglije, Belgije, Francije itd.
Če za razlikovanje med »mi« in »oni« uporabite pripadnost narodu, etnični skupini, rasi ali kulturi, imate danes v zahodnih državah največje možnosti, da se večina prebivalstva identificira z lastnostmi, ki se pripisujejo kulturi, rasi ali tudi narodu. Poleg tega je prednost tudi to, da lahko ponovno uporabite že tradicionalno oblikovane podobe in lastnosti posamezne narodnosti, rase ali kulture. Na ta način izkoristite globoko zakoreninjene predsodke, ki si Vam jih ni treba izmišljati samim, tako da lahko minimalizirate marketinške stroške za njihovo širjenje. Primer naroda in religije pa jasno kaže, zakaj bi v primeru dvoma morali staviti na raso ali etnično poreklo kot značilnost pripadnosti narodu: posameznika je namreč večinoma moč na podlagi fizičnih značilnosti razvrstiti in identificirati kot nekoga, ki nam pripada ali ne. Kdor ima temno rjavo kožo, verjetno ne bo brez daljših pojasnil veljal za Šveda, četudi je rojen v Stockholmu, gramatično brezhibno obvlada jezik brez naglasa in še nikoli ni zapustil svojega rojstnega mesta. Vprašali ga bodo, kje se je tako dobro naučil švedščine ...
Rasizem je torej najbolj idiotska, "trotl-ziher" možnost pri izbiri lastnosti članov naroda. Na primer, človek je jeklene postave, visok, blond in modrook – z eno besedo: lep. Ker temu idealu lepote ustreza le delček prebivalstva, vsak človek pa ima narcistične potrebe in (skoraj vsak) hrepeni po občutku lastne veličine in želi biti nekako edinstven, morajo biti s pripadnostjo narodu, kulturi ali rasi (ki so navsezadnje zamenljive) povezane tudi še druge osebne lastnosti, na katere smo lahko ponosni. Kdor je na primer Nemec, lahko upravičeno trdi, da je (v abecednem redu) ambiciozen, čist, discipliniran, delaven, dobro organiziran, izobražen, inteligenten, kakovosten, logično razmišljujoč, glasbeno nadarjen, odgovoren, pogumen, senzibilen, športen, umetniško nadarjen, urejen, ustvarjalen, vesten, viteški, varčen, zanesljiv, zavedajoč se, znanstveno usmerjen, (itd.) – ne pripada le »narodu pesnikov in mislecev«, temveč tudi narodu veličastnih skladateljev, znanstvenikov in inženirjev. To dokazujejo številni primeri iz tisočletne zgodovine nemškega naroda: od Goetheja do Maxa Plancka, od Armina Cheruskega do Beethovna ...
Če ne želite, da bi Vas imeli za rasista – kar je v Nemčiji trenutno še vedno problematično –, pripišite raje veličino, ki je (skoraj avtomatično) povezana s pripadnostjo nemškemu narodu, neponovljivi nemški kulturi, katere premoč nad vsemi drugimi kulturami – bodisi znotraj bodisi zunaj Evrope – morate neomajno hvaliti. Prav zato, ker gre za ohranitev teh idealnih vrednot, morate prepričati narod, da se bori proti premiku prebivalstva in sovražnemu prevzemu s strani tujih, nižjih kultur (ras, narodov, religij ipd.).
Te številne pozitivne lastnosti upravičujejo tudi zahtevo – v skladu z znanim vzorcem odnosov zgoraj-spodaj – da se počutimo nadrejene drugim kulturam (rasam, narodom ...). Kar velja za posameznike – da imajo le nekateri karizmo za vodenje –, je bilo skozi stoletja mogoče opaziti tudi v odnosih med narodi. Obstajajo, to morate vcepljati svojim privržencem, boljši in slabši narodi (kulture). Razglasite to za naravni zakon – zagotovo boste našli študije, ki to potrjujejo –, da obstajajo rojeni gospodarji in hlapci – in to ne le med posamezniki, ampak tudi med etničnimi skupinami. Zagotovite svojim privržencem, da je vsak od njih izbran od Boga in usode (»previdnosti«): so gospodar, gospodovalna rasa – in to ne zato, ker bi to premoč dosegli z orožjem, ampak preprosto zato, ker so boljši.
Osebna identiteta, ki jo ustvarja pripadnost velikemu narodu, rasi ali kulturi, je nujno privlačna za tiste, ki v vsakdanjem življenju trpijo zaradi pomanjkanja grandioznosti, to je: za večino ljudi. Kdor kot posameznik prejema dovolj narcistične pozornosti in občudovanja od svojih bližnjih, ga ni tako lahko prepričati z obljubo sodelovanja v veličastnem projektu – na primer v boju za mednarodno priznanje veličine lastne nacije. Kadar sta grandioznost in visoka samozavest povezani z osebnimi dosežki, postaneta obe redka dobrina. Da bi večini prebivalstva pomagali do občutka lastne veličine in povečane samozavesti, morate fantastične lastnosti in dosežke, ki to upravičujejo, ločiti od posameznika in jih pripisati množici – »vašemu« narodu. Kajti postal bo Vaš narod, če Vam uspe prepričati ga, da je edinstven in izbran, da spremeni svet.
***
Se nadaljuje. Prihodnjič:
Gradite patriarhalno (strogo) dražavo (ampak takšno, ki bo skrbela)! (Revolucija)
***
O avtorju:
Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023).
Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)