Štiri slovenske gimnazije so se minuli teden srečale na Ptuju. Natančneje: štri umetniške gimnazije. Še bolj natančno: tiste štiri šole, ki izvajajo gledališki program; Nova Gorica, Ljubljana, Ljutomer, Ptuj.

Privč je bilo takšno srečanje pred dvema letoma v Ljubljani, lani v Novi Gorici, letos smo bili gostitelji Ptujčani.

Okorg sto dijakov je imelo dva dni intenzivnega pouka "igra in govor" na Ptuju.
Najprej sta nas pozdravila župnaja in ravnatelj ptujske gimnazije.
Fizični okvir in naše delovno središče je prijazno prispevalo - ptujsko gledališče.

Dijaki so vsak dan bili razporejeni v novo, drugo delovno skupino. V vsaki skupini jih je bilo od deset do dvanajst. Čim bolj pomešanih med seboj. Predvsem ne tisti, ki že itak non stop tiščijo glave skupaj.

Cilji za ta dva dneva so bili:

Čim manj vedati, s kom boš v skupini.
Čim manj vedeti, kaj te čaka.
Čim bolj biti vržen "v ogenj".
Čim bolj: Znajdi se!
Čim bolj: Pokaži se. Najdi svoj prostor pod reflektorjem/soncem (na odru, v prizoru ... - v življenju). In seveda: daj prav toliko in takisto prostora tudi drugemu! (Trije klicaji.)

*

Sto mladih duš je zasedlo eno od "delovišč" v mestu: na voljo so imeli dve dvorani v Stari streklarski, razstavišče v knjižnici, dve dvorani v gledališču, dvorano v Gimnaziji, dve dvorani v Narodnem domu. Skupaj osem prizorišč - za osem skupin. (Hvala vsem prijaznim ustanovam, da so nas sprejele.)

Najprej: pol ure ogrevanja pod vodstvom učitelja-mentorja. Nato pa: tri ure samostojnega dela.

Navodilo za vse skpine je bilo enako: 
Spoznajte se med seboj, potem pa se dogovorite KAJ, in gledalcem pripravite najmanj deset minutni prizor, v katerem morate biti enakovredno zastopani vsi.
KAKO? - Iznajdite vi.

Ob koncu dneva smo se vsi zbrali na "plenarnem zasedanju" v MGP, kjer so skupine pokazale, kaj so ustvarile.

Neka mini predstava se je začela na odru, potem pa nadaljevala kar v starem mestnem jedru! Spodaj prizor, ki sta ga dijakinji odigrali na klopci ob Prešernovi ulici:

Facit:
Lepo je bilo. Intenizvno.

(Tudi mentorji smo prišli na svoj račun: izmenjali smo poglede, delili izkušnje, poročali, kaj pri kom deluje dobro, s čim ima težave ipd. Sprehodili smo se na ptujski grad. Občudovali razgled. V daljavi opazili dornavski baročni dvorec ... Ko je kolegica spontano in nepričakovano predlagala: "A gremo pogledat še Kerblerja?", sem bil res vesel. Pa smo zavili še v Galerijo mesta Ptuj.)

Odrasli, ki smo smo bili "v ozadju te prireditve" (ravnatelj, županja, profesorji, snemalci, novinarji, zaposleni v gledališču ...), smo začutili:
Mladi so domiselni, ustvarjalni, samostojni, odgovorni, izzivalni, provokativni, navihani, živi, nagajivi, nabriti in seveda naviti sto na uro.

Po dveh dneh srem si rekel: Madonciš, fajn mladino mamo! Super so. Grozni včasih, ampak še bolj grozno fajn.
Prepričan sem, da se kdaj drugič kje drugje na podobnih srečanjih najdejo enako fajn literati, matematiki, fiziki, kemiki, poeti, geografi, zgodovinarji, športisti, violinisti ... in tako dalje in tako naprej.
Ti bodo vrteli svet naprej.
Zato: Nič bati. 

Hvala vam, mladi, za toliko pozitive!
Računam/o na vas.

Če bi ga srečali, bi vam pesnik Rumi povedal v živo:
(Žal ga v živo več ne morete srečati; lahko pa berete, kar je napisal. ZATO je fajn, da znate jezike. Raznorazne. In da berete dobre knjige.)

You were born with potential.
You were born with goodness and trust. You were born with ideals and dreams. You were born with greatness.
You were born with wings.
You are not meant for crawling, so don’t.
You have wings.
Learn to use them and fly.

***

Fotografija na vrhu: Laura Jambrovič, 4. U, Gimnazija Ptuj. Hvala, Laura.
In sploh hvala, celotnemu 4. U Gimnazije Ptuj, ki je prevzel koordinacijo, vodstvo, moderiranje, zabavo, druženje ...

Draga Pia.

Verjetno se ti je pred dnevi pošteno kolcalo. Naj ti povem, zakaj.

V prvem gimnazijskem razredu (kjer vsake kvatre učim) smo se predstavljali. Vsak je povedal, kako je dobil svoje ime.
In nek deklič reče: "Moja mamica je gledala Petelinji zajtrk in igralka ji je bila tako všeč, da mi je dala ime po njej."

Eto, to sem ti hotel povedati.
Seveda bi to lahko povedal tudi "na zasebno", ampak sem namenoma javno. Zakaj?
Zato:

Dijaki bodo še večkrat v dveh letih, ko se bom družil z njimi, poslušali o tem, kakšno velikansko moč ima umetnost. In po letošnji "Pii" se mi ne bo treba več zmišljevati primerov in dokazovati in razlagati, kako to mislim, da ima umetnost velikansko moč.
Vsem bo za vedno kristalno jasno, kako zelo močno se je morala neki gledalki vtisniti v spomin vloga, ki si jo igrala. Tako zelo, da je nekoga, ki ga bo imela najraje, vse svoje življenje, lastnega otroka, poimenovala po tebi.
Za vse življenje je dobil nekdo svoje ime zaradi filmske/igralske umetnosti; vse življenje ga bo nosil; nekdo bo z imenom to, kar bo, celo življenje zaradi tebe, Pia. Zaradi filmske umetnosti. Zaradi Petelinjega zajtka in tvoje "Bronje".

Ta tvoj, še bolje vajin primer, draga Pia - ena in druga - je najboljši primer iz resničnega življenja, kako lahko učinkuje umetnost na človeka.
Oplazijo nas filmi, oplazijo nas dobre knjige, oplazijo nas slike, pesmi, skladbe ... uprizoritve in še marsikaj, čemur pravimo umetnost. Nekatera nas ne le oplazi; tudi ožge, opeče, okuži za zmeraj.

Dijake bom dve leti spodbujal, da naj se kar lepo pre/pustijo oplaziti. Poeziji pri slovenščini, slikam pri likovni in umetnostni, filmu, gibu, glasbi ...
Naj skušajo opaziti, kako jih bo tisto nekaj - ko jih bo in vem, da jih v nekem trenutku zares bo - oplazilo za na dolgi rok. Mogoče zaradi tega svojim otrokom nekoč ne bodo ravno dali imen kot so Gertruda, Guernica, Bolero, Valjhun ... ali magari Pišti. Lahko pa, da jih bo umetnost za zmeraj zaznamovala; na že kak način, ki ga sam ta hip niti slutiti ne znam.

Lepo bodi, Pia. In vse dobro.

Samo

***

Pripips:

Tole pisemce bi lahko bilo naslovljeno tudi takole:
Dragi Nac ... Zato ker Ignac včasih pove, da si ob tem, kar napišem o umetnosti, on, "samo šlosar", zaželi, da bi slišal še kaj.
Ali pa:
Dragi Kean Reeves ... Zato ker je dejansko v razredu fant, Piin sošolec, z imenom Neo. Ime ima po liku iz filma Matrica, ki je bil  tako zelo všeč njegovemu očetu (in ga je igral Kean Reeves).

Eto, dragi moji, tako je to, z umetnstjo in njeno ne/potrebnostjo.

"Umetnost lahko reši svet," je menda pred kratkim nekje zapisala izjemna ptujska bibliotekarka in pravljičarka Lilijana Klemenčič.
O tem bo treba še kdaj kaj reči.

---

Fotografija: Sandra Požun; Pia Zemljič v vlogi Popo Martin, Drama SNG Maribor, 2002; Nicky Silver: Debeluhi v krilcih.

Nekega vročega junijskega dne sem zavil v ptujsko proštijsko cerkev. Sredi dneva je bilo. Notri me bo gotovo prijetno ohladilo, si rečem. Sploh pa že dolgo nisem bil v cerki.

Pravzaprav, ni res: 
Šel sem na Borštnikovo, prišel prezgodaj, pa sem zavil v Slomškovo cerkev, da se spomnim, kako izgleda od znotraj. Tam pa res že zelo dolgo nisem bil. Ampak nisem mogel noter; bilo je že pozno in cerkev (seveda) zaklenjena.

No, ptujska proštija bo pa sredi dne že odprta, si mislim.
In res je bila.

Glavna vrata so bila oddrznjena. Notri pa še ena, lepa, železna, kovana. Zakljenjena.
Ampak ni problema: na desni strani je nekaj lesenih klopc in svečke - lahko jih kupiš in vržeš kovanček v dve lepi, kovani posodi, ter jih postaviš pod podobo soimenjakinje.
Bila je negibna; kot se za kip spodobi.
Ker ni bilo nikogar, sem se kar lepo (priznam) nemarno razkomotil čez celo klop. Zagotovo preveč po domače. Ampak, sama sva bila in zdelo se mi je, da tale Marička ni ravno neka huda formalistka in mi ne bo zamerila. Pa sva se nekako strinjala, da položaj niti ni tako pomemben in če kdo pride, bom nemudoma sédel, kakor se za v cerkev spodobi.

Užival sem v debeli tišini. In prijetnem hladu. Dokler niso vstopili turisti in me hitro "posedli, kakor se spodobi".
Najprej sta vstopila foter in mati, potem še dva pubeca. Šoloobvezna.
Pa kaj majo v začetku junija deca hodit naokoli?!, si mislim. V šoli majo za bit.
Niso govorili po naše.

"Šade," je rekel najprej oče, ko ni mogel naprej. "Eht šade," je kratko pridodala mati. Bi pa rekel, da jima je pogled po glavni cerkveni ladji - četudi samo od daleč, izza rešetk - bil kljub vsemu všeč.
Sinova nista rekla nič.

Pomislim: Zakaj se bogec zaklepa? Ga je strah, da bi ga ukradli in se je raje zaklenil pred nami? Ali nas ne spusti k sebi, ker smo prišli, ko ni uradnih ur? Nas zato spusti samo na pol v svoje preddverje? Mogoče bo pa kdaj v cerkvi tako kot na upravni enoti: potegneš listek s številko in lepo počakaš, da si na vrsti.

Še dobro, da je bil Luther in da se od takrat naprej da pomeniti z bogecom na štiri oči; od kjerkoli in v kakršnem koli stavu (kot bi rekli nekoč v JLA); stoje, kleče, leže.

Jah ... vse se razvija, vse se spreminja, nič več ni, kot je bilo nekoč. Nekoč bo, kot še nikoli ni bilo.
(Kdaj bo končno spet tako, kot ni bilo nikoli - to je naslov super romana, nemškega igralca Joachima Meyeroffa (Wann wird es endlich wieder so, wie es nie war.) Po njem so posneli tudi film. Mimogrede: nekoč bom režiral njegovo igro Ah, ta luknja, ta presneta luknja. Govori o tem, kako je on, Joachim, na sprejemnih izpitih na igralsko akademijo imel totalno luknjo, blackout ... Ena taka igra o zakulisju tega, kako postajajo iz "kandidatov" bodoči, mladi igralci.)

No, bomo videli, če ne bomo do takrat že slepi.
V stari zavezi so stari živeli sto dvajset let po tamalem, zato se ne hecat; čuvajmo vid. Še najbolj notranji. 

Tak je torej moj u/vid po junijskem obisku pri soimenjakinji: (Enio Moriccone ji je posvetil tole.)

Uživajmo; ko uživamo, smo najbolj živi.
U, kaj pa, če smo bili ustvarjeni pravzaprav še najbolj prav za to, za uživanje?!

***

Fotka je sicer decembrska, ne junijska.

Naslikal: Milenko Kovačević
Napisal: Savo Djurović Školiber

Novinar, s katerim sva govorila o novi predstavi, me je presenetil z vprašanjem: "A recite nam, odakle u stvari dolazite ..., gdje živite?"

Pa pri priči povem par presneto presenetljivih pa pomenjljivih poetovionskih podatkov: O velikosti Ptuja, takat, na meji rimskega cesarsta z bednimi barbari, legiji III. Gemini itd. (Brez šale: brez kaj dosti letnic in imen seveda, da me ne bi kdo prijel za besedo in mi rekel "sedi šus" iz zgodovine.)

Nazaj v Split.

Točno opoldne na Peristilu - glavnem trgu antične Dioklecijanove palače v Splitu - stopita pred občinstvo, ki ga sestavljajo turisti z vsega sveta, dva rimska vojščaka. Odrolata kao papirusov zvitek in v latinščini prebereta kao Dioklecijanov nagovor.

Dioklecijan je bil eden najpomembnejših rimskih cesarjev. Vladal je polovici svete, a si je za svojo domovanje takrat, ko bo nekoč v penziji, izbral prav Split. Tu je dal sezidati Dioklecijnovo palačo ;-)

Rojen je bil par kilometrov stran, v današnjem Solinu, takrat rimski Saloni; njeni ostanki in situ so absolutno podcenjeni, vredni ogleda!
(Zdaj veste, ko boste prihodnjič rajžali v trajektno luko Split: vzemite si 4 ure časa rezerve, pa zavijte v Solin. Vem, ne bo se vam dalo, ker boste samo še dobirh deset minut pred luko. Ampak res, zavijte v krožišču desno, ne bom vam žal.)

Torej: pol sveta si je "lastil" tale Dioklecijan, v penziji pa se je vrnil domov ... Korenine, si mislim; in o tem tudi že nakaj pisal.

Dva rimska vojaka vsak dan od jutra do večera paradirata po zlizanih kamnitih tleh palače.
No, gotovo ne le dva; fantje imajo sigurno smene. So pa res vsi brez izjeme čedni in postavni, pravi gardisti. (Boris bi mel njih rad.)
Turisti se fotografirajo z njima.
Turistke kao sramežljivo pozirajo v njunem objemu.
Otroci se boječe dotikajo njunih mečev.
Gostilničar na trgu pa vam zaračuna za dva deci piva in en džin-tonik 18 evropskih monet. 

Gerhard Huebner mi je nekoč razlagal, kako so se Burghausenčani pobratili s Ptujem.
Rekli so si: narišimo okoli Burghausna krog s polmerom 500 kilometrov in obiščimo mesta v tem krogu. Mogoče najdemo kraj, s katerim bi se veljalo pobratiti.
In tako so tudi naredili in prirajžali do Ptuja. Pettau so izgovorili (in še bolj mislili) z lahkoto ..., si lahko predstavljam; in izbrali Ptuj.

Če bomo kdaj v prihodnosti delali kroge Ptujčani: 495 km je od ptujske mestne hiše do Dioklecijanove palače.
Ptuj in Split - antična Poetoviona in Spalatum - imata prav toliko skupnega kakor srednjeveški Pettau in Burghausen, Ptuj in Burghausen.

In ker smo se na Ptuju nedavno spominjali antičnih časov, še:

Pripis:
Priporočam, nujno: Pelikovec antique, v kvadratni steklenici, Dalmatcija vino ga dela. (Zvedel sem o njem, ko sem pripovedoval o našem ptujskem pelinkovcu in tavžentroži, od nekdanje Petovije Ptuj.) Oni dan sem ga zagledal, antikveja, in pobasal s police v Sparu.

(In puncto je v časih Poetovioncev pomenilo: kar zadeva)

Naslikal: Milenko Kovačević
Napisal: Savo Djurović Školiber

KLJUČ, DREVO, OBLAK, PUDING, RASTLINE, VESELJE

Sam s seboj, morda.
Morda prvič opazujem kako korenine dvigujejo drevo proti oblakom.
Morda zares prvič ne vidim oblakov kot osladno kičasto puding, puhasto pastelnih barv.
Morda čisto prvič opazujem rastline in v njih vidim osebnosti prijateljev.
Morda res prvič sramežljivo kukam skozi ključavnico življenja. Ključ držim v roki. Ga bom znal obrniti v pravo smer?
Iz danih besed napisana zgodba je le par korakov v smer, ko bom vesel sam s seboj. Morda. Morda?

***
Pripisal SMS:

Savo mi je v mesendžer napisal: "Mi daš tvoj mail naslov?"
Dal sem mu ga in on mi jih je poslal -
besede, s katerimi zdaj povezujem Milenkovo sliko in njegove besede;
zato, ker se mi zdi, kakor da bi jih napisal možakar ob naslikani reki.

(Savo je sicer naš letnik. ((Oblikoval je plakat za mojo prvo režijo po vrnitvi iz Berlina.)) Pred leti je imel nesrečo in z njo povezane še druge; kajti ko ima vrag mlade ... Zdaj pa je aktivni iskalec zaposlitve. Pred dnevi je na svoje FB zidu objavil prošnjo za delo.)
Mogoče pa kdo od vas kaj potrebuje, oz. pozna koga, ki mogoče potrebuje, ali ve za koga, ki pozna koga, ki ...?

Pred tremi leti, ko je ptujska gimnazija najavljala svoj nov program 'umetniška smer', sem poskušal povedati, zakaj se mi zdi to za naše okolje dobro. (Če bo Darko našel na 'mrtvi' spletni strani ptujcan.si takratni zapis, ga bom objavil.)

Letos junija sem bil v Berlinu in si kupil med drugim neko knjigo, neke učiteljice, ki že četrt stoletja poučuje "gledališče v šoli".

Zdaj sledi prevod uvoda iz te knjige. Objavljam ga, ker gospa pove stvari prav lepo, razumljivo in natančno. Objavljam ga, da se na moj novi prvi šolski dan sam spomnim in opomnim, zakaj z mladimi na Gimanaziji Ptuj sploh počnem, kar počnem.

***

Zakaj v šoli predmet Gledališče/Gledališka igra? V časih PISE, standardiziranja dosežkov in G8^* se zdi monogim to kot nepotreben luksuz. Slišali smo sicer o uspehih finskega šolskega sistema in tudi o pomembni vlogi, ki ga v tem oziru igra pouk gledališča, ampak v naših krajih vendarle vlada zadrta miselnost, da so matematika, nemščina, angleščina in tako dalje pomembnejši.

Postavlja se vprašanje: Pomebnejši za kaj? Kajti medtem je vse bolj jasno, da kontinuirana, zanesljiva pot do poklica - šola, pripravništvo, specializacija, delovno mesto za nedoločen čas do upokojitve - več ne obstaja. Naša družba se je v zadnjih 20 letih zelo spremenila. Šola pa naspronto komaj kaj.

Naslednje generacije naj bi bile prožne, inovativne, mobilne, socialno inteligentne, zavedajoče se odgovornosti, kreativne in odporne na krize. V šolah pa se še naprej uči, če odmislimo nekaj svetlih izjem, kot nekoč; v 45-minutnem taktu - ostanku iz časov industrializacije, ko je bilo treba mlade pripraviti na delo v tovarnah. Še zmeraj za odmor predirljivo zazvoni zvonec ali kak podobno krasen zvočni signal. Še zmeraj se učenci/ke ob dopoldnevih ukvarjajo korak za korakom s tem in onim, ne da bi morali povezati vsebine v neko večjo celoto. In še zmeraj se poučuje po učnem načrtu, ki predpisuje vsebine in ustvarja stalno hektiko, ker vak učitelj in učiteljica že vnaprej ve, da ga v času, ki je na voljo, in ob drugih okoliščinah šolskega vsakdana in poteka pouka, tega učnega načrta, niti slučajno ne bo mogel/a izvseti.

S testi, kontrolkami, standardiziranimi preverjanji je znanje, ki bi naj ga dosegli, vse bolj zožano s ciljem, da bi se ga dalo meriti in narediti primerljivega. Predpisani "tunel znanja", skozi katere morajo vsi, postaja vse ožji. Predmeti, katerih učnih vsebin se ne da takoj izmeriti, konotrolirati in stehtati, odpadejo.

Na drugi strani pa gospodarska podjetja in obrati odkrivajo učinke gledališča pri krepitvi osebnosti in celi oddelki podjetij hodijo na vikend seminarje, ki jih izvajajo igralci in režiserji, da bi jih tam naredili "fit" za njihov delovni vskadan. Očitno so podjetja pripravljena plačati za to, kar so šole zamudile: oblikovanje osebnosti. Kaj nam dandanes pomaga, če znamo brez napake rešiti test multiplih izbir, v resničnem življenju pa nismo dorasli pogovoru z lastnim šefom, ne s tajnico, kaj šele s svojo konkurenco na delovnem mestu?

Zmaraj znova je uganka, zakaj določena dejstva v družbi ne vodijo do določenih posledic: Izobraževalni sistem škripa in poka pod vse večjimi zahtevami vse bolj spreminjajoče se družbe, se pa prestrašen krčevito drži popolnoma zastarelih koncpetov.

Predmet Gledališče je znan že od 70-ih let ^{(!!! - zaklical 3 x SMS)} kot uspešen učni koncept, ki pri mladih osupljivo spodbuja in krepi prav te kompetence, ki jih dandanes tako potrebujemo, da bi se lahko odvzali na raznovrstne zahteve družbe in v določni meri sami odločali o svojih življenjih. Pouk gledališča razvija med drugim tole:

- socialno in emocionalno inteligenco,
- ustvarjalnost,
- empatijo,
- samostojno mišljenje,
- spontanost,
- samozaupanje,
- karizmatičnost,
- sposobnost abstraktnega mišljenja,
- na reševanje konflikta usmerjeno vedenje,
- zavedanje odgovornosti,
- zmožnost, da se prebiješ (postaviš zase),
- skupinskega duha^**,
- domišljijo,
- zmožnost biti v odnosu.

Čeprav so ti učinki med tem bili že dokazani celo s strani nevroznanosti, so šole še naprej postavljene pred drugačne prioritete. Zato obstaja samo ena možnost: "Ne obstaja drugo dobro - kot tisto, ki ga naredimo," povedano z besedami Ericha Kaestnerja.

Namesto da se še naprej pustimo, da nas razmere v šolah frustrirajo, lahko začnemo s spremembami tudi kar sami. Lotimo se - in poučujmo predmet Gledališče, kolikor pač lahko. Kajti s tem bomo dali svoj prispevek neprecenljive vrednosti za odraščajočo generacijo otrok.^***

Dopolnite svoj pouk z gledališčem! Ni predmeta, pri katerm ne bi mogli učinkovito uporabiti metod in tehnik gledališča. In mogoče vam bo na vaši šoli celo uspelo izpeljati gledališki seminar - sčasoma celo več njih ... Za to potrebujete zgolj naslednje:

- potrpežljivost,
- sproščenost,
- dobro voljo,
- pogum,
- prazen prostor,
- barvne flumastre,
- kup papirja,
- predvajalnik glasbe,
- za motivacijo in pomoč pri startu pa tole knjigo
- in najpomembnejše: iskreno zanimanje za Vaše učence/ke!

Maike Plath

***

Maike Plath je učiteljica in članica predsedstva nemškega združenja za gledališko igro. Izvaja nadaljnje izobraževanje za učitelje/ce gledališkega pouka in prireja delavnice in predavanja na temo "biografsko gledališče."
Knjiga, iz katere je zgornji prevod, pa ima naslov: Biografisches Theater in der Schule, Beltz Verlag, Weinheim und Basel 2009.

---

*: mišljena je "turbo-matura".
**: Franjo, se spomniš, ko si mi pripovedoval, kako so bili žalostni Tevž in njegovi prijatelji na II. Gimaziji, ko je prišel dan, ko so zadnjič igrali Figarovo svatbo in se na ta način nekako za zmeraj ločili, poslovili, "razpadli"? To je to.
***: No, to dobro vedo/vemo generacije in generacije mladih, s katerimi je delala Branka. Od Kluba mladih do Stare steklarske. Nihče ni moral, ni bilo mus, ni bilo za oceno, ni bilo za točke itd.

Tole, kar boš prebral/a spodaj, sem - sodeč po kontekstu - napisal na svoj FB najverjetneje nekje v tem času, konec poletja 2018. Pred petimi leti torej.
Pred petimi dnevi sem zapis zagledal kot deljen spomin na FB zidu prijateljice Vitoslave (ali je bilo pri Dušanu?). Pa sem ga šel prebrat.
No, in zdel se mi je še zmeraj za današnjo rabo, zato ga danes (s par popravki) objavim še tukaj. Pri sebi.
Sem bil nekoč ne-pri-seben? ;-)

Ptuj v 4K, kaj štiri, 5K kvaliteti

Ko bom velik, bom šel na morje septembra. Ker bom ves julij in avgust preživel na Ptuju. Kot turist.

Srečen sem, da živim na “totem našem Ptuji”. Hvala vsem, vsakemu posebej, ki ste to poletje znova naredili Ptuj za prestolnico kulture. Preveč bi bilo, če bi našteval vse. (Itak sem v svojih zapiskih predolg, vem.) Pa še marsikoga bi spustil. Ko rečem torej “hvala vsem”, tudi mislim: vse.

Glejte, še malo, pa se bom “lokalnoskupnostno” izpel, povedal, kar sem ‘mel, zato bom skrajnostno vesel, če boste še imeli le še malo potrpljenja z mano.

In bom kar strnil: Ker se bomo novembra odločali, kdo bo upravljal s tem mestom naprej, predlagam, da nekega lepega dne dobi mesto v uradnih mestnih vizijah - in to kar na prvem mestu - naslednjih 5K:

1. K kot Kultura

Trenutno v uradni občinski viziji (str. 49) piše na prvem mestu namreč - veste kaj? Tole:
“Mestna občina Ptuj – mesto poslovnih priložnosti. Z ustrezno podporo potencialnim investitorjem in obstoječim podjetjem bomo zagotavljali gospodarsko rast in s tem ustvarjali nova delovna mesta.”

Tvegam zmoto in povem direktno: Kultura je na Ptuju naj/večja priložnost. Zato: kulturo na prvo mesto.
“Kultura je vse, kar ni natura”, sem nekoč prav na Ptuju slišal reči akademika Matjaža Kmecla.
Dež, ki pade z neba, je natura; ko dežne fotke ujame v fotoaprat recimo Dušan Gabrovec ali Vitoslava Cafuta ali Boris B. Voglar ali itd. ... , je to kultura.
Kamen je natura. Ko ga obdela kipar Viktor Gojkovič ali .... itd., je to kultura.
Črke A in E in I in O in U so fizična natura. Ko jih pregnete pesnik Šteger ali ... itd., je to kultura.
In Ce in De in eF in Fis so prav tako glasovi. Ko pridejo iz grla, tistih srečnih, ki jih je obiskala muza muzike, Mladen Delin ali ... itd., je to kultra.
Natura - malo farbe v tubi. Ko jo namala Dušan Fišer ali ... itd., postane to kultura.
Natura je mladost. Ko v roke jo dobi pa Branka Bezeljak ali ... itd., postane to kultura.
Koruzno ličkanje - natura. Ko ga v kostumsko kreacijo obdela Stanka Vauda Benčevič ali ... itd., je to kultura.
Natura je kos zemlje. Ko jo kultivira kmet, izrase iz nje kultura.
Natura - grozd; kultura - vino.
Pšenično zrno, klas - natura, kultura - Dobrote slovenskih kmetij s Petrom Pribožičem; denimo.

Ne bom našteval dalje; upam, da sem znal povedati poanto: Prvi K naj torej znak bo za kulturo.

2. K kot Kreativa

Ljubim tole tujko. Ker me sili, da se učim njenega jezika. (Najslajše in gosposko je poljubljanje z njo dejansko po francosko - la creativité.)
Kreativa je tudi to, kar počne Davorin Gabrovec & Co. v Trieri d.o.o. ali ... itd. Tudi v podjetu torej.
Ker brez creativité ni iznajdbe, ni novega, ni inovacije, ni razvoja.
Kreativa je vse, kar si novega izmisli in na svet postavi ljudski um.
Kreativa je, če to, kar smo dobili z dediščino, pokažemo na nov, na svež način. Muzej, recimo, nam jo pokaže, često.
Kreativa je, če šolarji sami sestavijo proslavo svojo staršem, šoli, sebi v veselje.
Kreativa je izmislek, novo, še nikoli videno in jasno, tudi negotovo.
Kreativa je, ko vprašamo se: Bi šlo morda pa še kako drugače?
Zato je kreativno tudi to, kako je Boštjan Vauda oblikoval Puhovo kolo v krožišču. Ker lahko bilo bi čisto običajno in brez veze. Kot so mnogi drugi že rondoji. A njegov, se pravi Puhov, ni. Ker vmes je imela prste creativité.
Kreativa je ta naš neutrudljvi Tinček. Ptuj TV, se ve.
Kreativa je lahko frizer, recimo Fenos i te de. (On pa itak sploh in še posebej.)
Še politik je lahko kreator, in še kako. Le spomni se na bukef, haloško drevo, Boštjana, ptujskega poslanca.

3. K kot Konstruktiva

Kako prevesti tole grozno tujko? Naj bo: gradljivost.
Lahko gradiš, lahko pa rušiš. 
Pri prvem se lahko zaj. sam, pri drugem j.-eš druge.
A tu velja ne pozabiti:
Če hočeš narediti palačinke, bo treba jajca najprej vendarle razbiti.
Zgraditi, dograditi, kaj dodati, primakniti in na koncu skupaj proslaviti. To je zame konstruktiva; končen cilj, namen, vizija: najboljše kar smo zmožni, naš skupek in presek.
Razbita jajca motijo me manj, če vem, zakaj. Če bo na koncu palačinka z marmelado, fajn.

4. K kot Kolaborativa

Co in laborare. So in delovanje.
Deluj(e)mo skupaj. Vsak zase je preprosto p. dim. (Oprostite, ker v javnosti kadim. Odprtih smo prostorov v glavah, se tešim.)
Vsak zase zmore komaj kaj. Vsi pa znamo vse. Ker vsak kaj ve. In če skupaj stopimo in si roke podamo, znamo vse, kar je treba znati. 
Vsi skupaj znamo ravno prav dovolj za vse, kar si iz/misliti pač znamo. (Pa spet sva tukaj, Ptujec, pri poglavju: kreativa.)

5. K kot Komunala

Komu najprej komuno, veselo, Ptujci, ... ;-)
Komunalno je to, kar je od komune.
Komuna je skupnost. Tam nekje od francoske revolucije naprej. (Popravite me, prosim, časoslovci prejšnjih časov.)
In skupnost je krasna beseda. Prvič, ker nam razna FB skupnost, socialnna omrežja in vse, kar e-je, vse bolj in bolj preseda.
Kajneda? Vse redkeje vidimo soseda.
Drugič, ker smo ljudje pač bitja, ki v skupnosti žive. In ne kot šakali. Ali volkovi. Da to ni vedno lahko, vidimo, kajne.
A druge ni: le skupaj da se upati na kaj.
Ker že beseda to pove: smo skUPnost, množica ljudi, ki UPa.
Lokalna skupnost.
V primeru našem, ptujskem, skupnost seveda najraje po lokalih zaseda. Kar je kakopak čisto prav in prima. (Že zategadel, da vsili kakšna se uboga rima.)
Komunalno -> skupnostno -> lokalno.
Tu smo.
Sicer je svet, odkar je splet, neskončno majhen. Lahko v sekundi smo v Sidneyu, Cunkovcih, New Yorku, Prvencih al Strelcih ..., a v živo, čisto analogno in povejmo po domače: tako, človeško, smo lahko le zmeraj tu, lokalni, skupnostni in komunalni.
To, kako, na kak način smo Ptujci skupnost, nas v biti dela to, kar smo. Da si nismo tujci. Dokler pač smo.
In smo, nemalo, Ptujčani kot skupnost točno to, kar smo dobili od nekoč.

In hočeš nočeš, sva spet končala pri kulturi, bralec.
Pri delu in pridelku rok človeških, uma in srca ter predvsem - upanja.
Upa pa ni brez zaupanja. (Vem, tudi ne brezupa.)
Zato zaupajmo.si

samo občan Samo

P.s: Hvala, da imate potrpljenje z menoj. Samo malo še; tam nekje do konca novembra, decembra, ko bom verjetno še kakšne krati mislil (na) Ptuj. Do takrat bom povedal, vse, kar imam povedati. In potem bom verjetno končno tiho. Tisti, ki pa vam že grem na živce, pa se spomnite Tomaževe pesmmice: Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu ...

***

Pet let je minilo kot da rečeš keks.
Na FB ne objavljam več (direktno).
Ptuj je po zaslugi mnogih še zmeraj v 5K kvaliteti.
In to je to. Kaj bi še?
Treba je le priti in nauži(va)ti se.

Naslikal: Milenko Kovačević

d

Razkuštrano popoldne

Na hitro, le na hitro,
samo še skočim, naredim, porihtam, poskrbim, uštimam ...
Samo še to in ono.
Potem res le še nekaj malega, pa bo.

Ker vse hiti, se zdi,
najbrž domov; na to,
kar se imenuje lepše.
Karkoli je že to.

Svetlobi, sončku in drevesom
pa se - oprostite zdaj izrazu - sladko jebe.
Za 'na hitro', za 'samo še to in ono' in za vse ostalo 'moram'.

Svetloba je, in sonček je, in drevje je in bo.
Vse dokler ne bo zašlo,
za vekomaj -
gledalčevo oko.

Naslikal: Milenko Kovačević

"Igra barv", se mi zdi, da je napisal Milenko v "subject", ko mi je poslal tale akvarel.
Poskusil bom žogico vrniti; z "igro črk". Takole me je torej začebljala njegova igra barv in potez s čopičem:

Flusk in pljonk poteg in šprk,
dark in brin in kopl kljunjk.
Luknj prfel boltit dve,
rex Edipus mrkl hops.

Mlinkrl pikrl petl črt,
čelo frnkl strknl prt.
Zvit, zavit ibstakl sin,
gnegrl oče, bog in fin.

Stisnil čupa nasum zbot,
iks mandibule obfrcl zlot.
Ton, nadejam, prek puščave,
ave, kave, kri krvi in krave.

Ojej, od kje le znelje beže zdaj strne,
znanile vse beline brde,
in strn in črn in sluz čez čelo ter vse še to za ne.
Oje, ojej, o je.
Ja. Je.