Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 

***

8. september 1997

 
Čakam g. Kalamara¹. Da začnemo delati za načrte za hišo. 
Delo teče.
Sinoči sem bil na Petrovi vaji. Če pridobi zadeva še tempo in veselje, bo v redu. Veselje, razigranost, odločnost. To še manjka. 
Vse je nared za tiskovno. 

11. september 1997

Prva tiskovna. Imel intervju za Radio SL. 
Gledališki list lep. Nekaj pomanjkljivosti, ki jih bomo odpravili v prihodnji številki. Mapa za tiskovno dokaj lična in predvsem poceni. 
Začel sem se resnično veseliti premiere Zaboja. Tudi piramida pred gledališčem je super.²

Mateja³ bo poslala material prejšnje sezone Gledališkemu muzeju. Fino se mi zdi, da je že vse zbrano, urejeno, pripravljeno. Tudi fotografije. Vse več stvari teče kakor samodejno. In to je lep občutek. Zdi se mi, da je dvomesečno delo počasi začelo kazati svoje rezultate. 

Zdaj si želim samo še dobre predstave. Tudi prvi klici so že tu za prodajo predstave.  

Menim, da je tiskovna bila o. k. Dovolj intimna, pa vendar strukturirana in hkrati “polnokrvna”. 

Če bomo izpeljali sezono tako, kakor je načrtovana, potem bomo, v to silno verjamem, že v enem letu popravili podobo gledališča in postali zanesljiv, gledljiv in zanimiv kulturni “subjekt”. 

15. september 1997 

Zdaj sem popolnoma v “financah”. Anica⁴ je pripravila plan za leto 98’, jaz pa razmišljam, kako stvari prezentirati in razložiti, da bi čim več tudi lahko uresničili. 

Z Janiko⁵ se pogovarjava o barčku, ki bi obratoval v času, ko bi bile predstave. Izgleda, da jo stvar kar zanima. Tudi mene. Prepričan sem, da bo to dvignilo kvaliteto naše ponudbe.  

Pričakujemo tudi izračun Andrejeve⁶ firme iz Ljubljane glede obnove odra in Hercegove⁷. Kaj bodo rekle številke? 

Začela se je jesen. Zunaj je še sončno, vendar hladneje. 

Pri delu smo kar “segreti” in občutek imam, da smo začeli zelo zelo dobro. 

Včasih se mi zazdi, da sem kot kak pater, ki piše kroniko samostana ... No, pa saj je primerljivo. Eni in drugi poskušamo služiti. Biti v službi. Umetnosti. Lepote. Resnice. ... Ja, to so cilji. 

Sinoči bil na Petrovi vaji. Fino so potegnili in stvar bo zanimiva. Sem prepričan. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji:

1 - Luknja v spominu. Noben obraz mi ne pride pred oči ... g. Kalamar, se prosim javite ;-)?!

2 -  Odrski mojster Marijan Pišek - žal ga ni več med nami - je iz treh lesenih okenskih okvirjev izdelal oglasni pano za plakate, termine predstav, fotografije. Ko bom velik, bom k tem zapisom dodal še fotografije, pa se bodo stvari dale tudi videti. In delček od veeeliko denarja, ki ga nameravam še zaslužiti, bom namenil za tisk knjige z naslovom "Prva petletka". Zdaj, ko prebiram te zapiske, si mislim, da si številni ustvarajalci, ki so 'ptujski teater gori postavljali', to zaslužiijo. Še posebej pa Zato.-jevci; ko bom v penziji, dečki (in deklice) Nešo, Tadej, Vojč, Gregor in monogi !!! drugi ..., bom upam našel še zato.-jevski dnevnik in obelodanil tudi naše štiriletne sanjarije (1992 - 1995), iz katerih se nismo samo zbudili, pač pa zgradli resnično novo firmo na Ptuju (Gledlaišče Ptuj.)
Kakorkoli: papirna izdaja bo! Ker "Mladi na Ptuju so!", kot je to rekel naš ustanovitelj, župan dr. Miroslav Luci. (Gojc pa ga bo odlično imitiral čez tri leta v predstavi Marjetka str. 89).

3 - Mateja Rokavec, tajnica, blagajničarka, arhivarka, telefonistka in še vse kaj drugo. Kot smo bili vsi še "vse kaj drugega" kot to, kar nam je pisalo v opisu del in nalog.

4 - Anica Bombek Strelec. O njej bi lahko napisal kratek roman; ali vsaj par poglavij. Na hitro - ker jo boste srečali v nadaljevanju zagotovo še velikokrat: uradno računovodkinja. Sicer pa pr-ovka, producentka, organizatorka programa, prodajalka predstav, organizatorka abonmajev, iskalka terminov, dogovorjevalka z igrlaci, kupci, obračunovalka plač, preračunovalka budžeta projektov, bilanco-sestavljalka, ženska, ki je znala na pamet telefonske številke, kontni plan ... in še verejetno marsikaj, česa sploh nisem vedel. No, Anica je bila kasneje tudi neko obdobje direkotrica gledališča (ali v.d.?) Aja, tudi - zdi se mi - oseba, ki je dala pobudo, da bi se redno srečevali organizatorji slovenskih gledališč. In se tudi nekaj časa so. Sem jih videl (ko več nisem bil direktor), na lastne oči na Ptuju, kako so bili dobre volje. (Pred kafičem, jasno.)

5 - Janika Javševec, lastnica lokala Orfej. Tam smo v tistih časih veliko presedeli. Že Zato.-jevci. Janija je naše generacije, bila vedno naklonjena kulturi; mi pa njenim kavicam in špricerjem in kratkim. Ja, dolgo smo imeli pri nej našo "bazo".

6 - Je to isti kot v pripombi 1; Andrej Kalamar? Se kdo spomni?

7 - Na Hercegovi ulici je živel Marijan. Poleg njihove hiše je bilo nekdanjo skladišče Tobačne tovanre Ljubljana. Očitno občinski prostor. Pa je Marijan dal idejo, da bi po odhodu Tobačne tam uredili mizarsko delavnico in skladišče. Ideja lepa, prostor primeren, Marijanu blizu ;-), ampak: kje pa naj najdem denar? Začeli smo razmišljati o prenovi odra - dotrajani elektriki, cugih ..., zdaj pa Marijan vleti s to idejo, hm.

*

In še:

Jože, hvala za tvojo spodobudo, naj to objavljam naprej. Saj, ne sem mislil nehati, ampak je pa fini občutek, če se komu zdi zanimivo brskati po starih rečeh (pa četudi so "nematerialna dediščina".) Hvala, Tanja, tudi za tvoj feed back.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

***

1. september 1997^3, ponedeljek

Danes se začenja nova sezona. Dela je bilo vrh glave. Zdi se mi, da je urejeno vse, tako da mirne vesti in z dobrim občutkom odhajam v Kranj⁴. Vidim, da se hitro učim preklapljanja in to prestavljanje med “biro”-riranje, režiranjem, organiziranjem, debatiranje, planiranjem, kontroliranjem, delegiranjem... mi gre že kar dobro od rok. Torej: gremo dalje!

7. september 1997, nedelja

Čakam, da se začne Petrova kontrolka⁵. Zdaj še izdelujejo. Sprašujem se, kako naj nastopim. Kako naj ravnam čim bolj konstruktivno. Kako naj jih vodim, da bo rezultat 19. T. m. čim boljši. Ne vem. Skušam se spomniti, kako sem sam doživljal obiske umetniških vodij in kaj se mi je takrat zdelo z njihove strani o.k., kaj ne. 

Iz Kranja sem se vrnil že v petek. Kljub dogovorjenim stvarem se mi je zdelo, da me je čakalo dovolj dela in da sem ves petek urejal nujne in potrebne stvari. 

Jutri je hvala bogu novi ponedeljek. Hvala bogu zato, ker imam občutek, da se ob ponedeljkih vidi, kje smo, in kam se premikamo. Da na novo definiramo smer in popravljamo sproti manjše napake, ki bi lahko čez dlje časa vodile kdo ve kam. 

Kakšne četrt urice sem bil tudi na vaji za Strojepiski. To, kar sem videl, se mi je zdelo kar zanimivo in slišal sem dosti možnosti za nek fini humor. No, interpretirala sta kar dinamično in zagnano. Prav zanima me, kaj bodo naredili. 

Bil je močan naliv. Voda je zalila klet. Ni strašno, vendar je bilo poučno: listje je zamašilo odtok pri greznici med kletjo in garderobo in voda je vdrla pri vratih v klet. Hvala bogu je Niko z rokami odmašil odtok, tako da je kakšnih 60 do 70 cm vode odteklo namesto v klet, v kanalizacijo. 

Počasi se  bliža tudi prva tiskovna konferenca. Mislim, da bomo imeli pripravljen dober material. Tudi gledališki list za Zaboj mi je postal všeč. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji

1 - Ptujski center za ravnanje z odpadki.

2 - Ptujsko pokopališče. (Smetišče in pokopališče se nahajata tako rekoč čez cesto.)

3 - Če se sprašujete, od kod zdaj ta razlika - teater ustanovljen 4. 12. 1995, prvi dnevniški zapis pa je datiran s 1. 9. 1997 - je tukaj odgovor: Po sklepu o ustnovitvi na Mestnem svetu sem bil imenovan za direktorja. Dobil sem pisarno in v njej sameval in bil ves nesrečen; brez sodelavcev, brez pogodbe o zaposlitvi itd. Nekaj melaga o porodnih krčih sem napisal tukaj. Skratka: hitro sem odstopil, še preden so me zaposlili. Delo je nadaljeval Franc Mlakar; logična izbira, saj je bil poslovni vodja Zato.-ja.  Zato.-jevci pa smo imeli en cilj: da se gledališče profesionalizra. Tako je Franci opravil registracijo firme, vpis na sodišču in ostalo papirologijo ter sestavil program od Govora malemu človeku do moje vrnitve. Čez dobro leto in pol sem se vrnil in se 1. julija 1997 zaposlil v Gledališču Ptuj.
Takšno je bilo takrat uradno ime zavoda; ‘Gledališče Ptuj’. Levi prilastek ‘mestno’ so dodali kasneje; ne vem, ali v Aničinem ali Renejevem času. Morda pa šele Peter. Ob “rojevanju gledališča” se nama je s Francijem zdelo pomembno, da je njegovo ime enostavno 'Gledališče Ptuj'. Morda pa bo nastala res kdaj regija, sva razmišljala, in Gledališče Ptuj bi lahko bilo tudi regijsko; zakaj se zdaj omejiti z ‘mestno’? (V mislih sva imeli seveda presneto pragmo: financiranje.

Skoraj prepričan sem, da mora biti kje še kak dnevnik, v katerem sem vodil nekakšne Samo-govore ob tipkovnici in kar ne morem verjeti, da ne bi zapisal, kaj se je dogajalo od ustanovitve 4. decembra 1995 do trenutka, ko sem se vrnil. Franci je v tem času iskal novega direktorja, povabil Lalija, da je zrežiral Polovične resnice, Tomi Janežič avtorski projekt Praznina, stara zgodba iz moje vasi, Sebastijan Horvat je režiral monodramo Elisabeth, jaz pa sem s študenti igre 4. letnika AGRFT v razredu Borisa Cavazze in Jožice Avbelj režiral njihovo diplomsko uprizoritev Victor, ali Otroci na oblasti. V tistem času sem končno diplomiral (v drugem poskusu, prvič so me vrgli), se prijavil na razpis za direktorja, bil izbran in začel svojo petletko v Gledališču Ptuj. No, in o tem boste lahko brali v prihodnjih objavah.

4 – Tole sem režiral v Kranju: https://repertoar.sigledal.org/predstava/1065 v tistem času, ko sem prevzemal vodenje Gledališča Ptuj.

5 - Peter Srpčič je za prvo premiero sezone režiral predstavo za otroke Oj, čudežni zaboj.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

(3. 9. 2025)

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera

1997

ali Še 27 let do tridesetletnice!

Praznina, stara zgodba iz moje vasi
Elisabeth
Victor, ali Otroci na oblasti
Oj, čudežni zaboj
Strojepiski
Festival monodrame, prvič

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 

1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 

1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 

1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 

1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
 
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

Prihodnjič. 

Pred časom sem pisal o nečem, česar (gledališki) svet še ni videl: nemška nacionalka v Nuernbergu je v svojo do sedaj tridomno organiziranost (opera, drama, balet), uvedla novo, četrto vejo: digitalni teater, v katerem bodo nastopali avatarji in živi igralci.

Pred dnevi sem bil v Kopru in tamkajšnje gledališče uvaja tudi nekaj novega: znotraj javnega zavoda Gledališče Koper ustanavljajo novo "firmo": Svetilnik, gledališče za otroke in mladino. Namenjeno bo temu semgentu publike v njihovi širši regiji. (Umetniško bo Svetilnik vodil režiser Jaka Ivanc, organizacijsko Vanja Korenč.)

Zagotovo Nemci ne uvajajo nove veje za staro publiko. Zagotovo računajo pri digitalnem teatru na mlade, navajene gledanja v ekrane.
Tudi Svetilnik bo namenjen tej isti publiki: otrokom in mladini. 

Čez kakšnih petdeset let bo zanimivo znova pogledati, kaj se je zgodilo z eno in drugo "firmo zntoraj firme".
Obljubim, da takrat znova kaj napišem ;-)

Nekaj je gotovo: oboji, v Nuernbergu in Kopru se dobro zavedajo, da je prihodnost gledališča: delo z mladimi danes.

'Gledališki pedagog' je eden od poklicev prihodnosti. Najbolj idealno bi bilo, da bi ga v svoji sistemizaciji delovnih mest imela tako gledališča kot šole.

V Sloveniji se stvari na področju gledališke pedagogije že nekaj časa počasi premikajo v zdravo smer.
Slovenski gledališki institut ima gospo, ki se posebej ukvarja s tem področjem; v nekaterih gledališčih so dramaturgi, ki skrbijo za stik in delo s šolami; zdaj poleg Maribora in Ljubljane dobivamo "specializirano" gledališče za otroke in mladino še v Kopru. Zdi se mi, da se nekaj v tej smeri tudi že da študirati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na srednješolskem nivoju umetniške gimnazije (v Novi Gorici, Ljubljani, na Ptuju in Ljutomeru) poleg zasledovanja vseh drugih učnih ciljev in smotrov vzgajajo in izobražujejo bodočo publiko naših gledališč.

Nazaj v Koper (in malo tudi na Ptuj).

Koprsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 2001, šet let po ptujskem.
Gledališči sta z zanimivimi slučajnostmi tudi malo povezani: sošolki Katji Pegan sem takrat, ko so v Kopru ustanavljali gledališče, dal ptujske "podloge" (akt o ustnovitvi zavoda, statut, sistemizacijo delovnih mest), da je pogledala, na kak način so ptujski mestni očetje ustanovili projektni teater na Ptuju. Direktorica Peganova je takoj ob ustanovitvi zaposlila igralca, čeprav le enega (a to kakšnega!): Borisa Cavazzo. Nakar sta prišla v Koper v službo še dva igralca, Ptujčana: Vojko Belšak in Nenad Tokalić Nešo. (Mimogrede: s Tadejm sva stala ob cesti na spodnji Hajdini in Nešu mahala, ko je neko nedeljo zvečer odhajal prvič v službo v Koper.)
Ptujsko gledališče je ostalo projektno (čerav je bil nekaj let zaposlen tudi na Ptuju en igralec, Aljoša Ternovšek).
Koprsko ima danes sedem stalno zaposlenih igralcev in zdaj še novo gledališče Svetilnik.
Ptujsko gledališče s ptujsko gimnazijo zadnja leta intenzivira stik Mestnega gledališča Ptuj s srednješolsko mladino. Za najmlajše pa v gledališču itak že ves čas lepo skrbijo z otroškim abonmajem.

Tako. Na mladih svet stoji. Na starih se običjano spotakne.

***

Pripips:

Fotografija je bila posneta v Cavtatu na Hrvaškem.
Prijtelj Mišo me je leta in leta vabil: "Samo ti dodji i guštaj; možeš tamo na teraci pisat koliko te je volja". Mišo oddaja idilčno babičino stanovanje s prekrasno teraso s pogledom na Cavtat.
Zmeraj sem si želel iti na morje septembra. Vsi so vedno govorili, da je takrat na morju najlepše. Ampak nikoli ni bilo časa. Šola, vaje itd.
Sami izgovori! 
Letos pa sem šel; čeprav le za nekaj dni, a bilo je, kakor da bi bil tam en mesec. No, napisal nisem sicer nič.
Po maturantskem izletu z Iniko, sem po več kot četrt stoletja znova bil v Dubrovniku. Takat nismo hoteli iti na "zidine", v tisti vročini ..., koga briga "kamenje". Zdaj sem šel. Noro. Nakar sem si takoj "na teraci" ogledal šestelni dokumentarec Dubrovnik - Republika, o katerem mi je davno govoril Boris Gerjovič. V Cavtatu pa Meštrovićevo prvo arhitketurno stvaritev - mavzolej ladjarske rodbine Račić, na vrhu hrbička, sredi starega pokopališča, nad morjem. (Hočem reči: morda bo ob priliki sledila še kašna fotografija iz Dalmacije.) K današnji fotki pa: na njej sicer ni svetilnika, ampak ...:

Svetilnik je!
Nekje, za rtom, zagotovo; kjer morje vendar je brezmejno in svetilnik - mora biti. 
Nekdo, mladenič kak, razjahal je kolo motorno in odšel na plovbo. 
Svetilnik mu bo kazal smer; na vseh poteh tja nekam daleč in nazadnje spet nazaj, domov.
Vso srečo; vsem nam, popotnikom, po suhih ali mokrih teh poteh življenja,
v želji, upanju in nadi, da vsak zase čim prej najde svoj svetilnik pravi.

Naj Svetilnik Gledališča Koper sveti dolgo in se vidi (od) daleč.