Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 

***

13. oktober 1997

Čas silovito teče. Silovito hitro namreč. 

Victor na Borštniku odpade. Košuta ne sprosti Malalana in Pernarčičeve.¹⁰

Sestanek s Sebastijanom Horvatom. Prišla je cela ekipa Elisabeth. Fino. Dolgo smo se pogovarjali in dosegli napredek, bi rekli politiki. Vsaj pozicije za naprej so jasne. Veliko nezaupanja na obeh straneh v začetku. Na koncu, se mi zdi, smo vsi skupaj videli, da nihče noče nikomur nič slabega in razšli smo se nekako v razelektrenem vzdušju. 

16. oktober 1997

Prišel sem z delom spet nekako na “čisto”, na zeleno vejo. 

Naredil sem kar fajn pripravo za nižjo stopnjo OŠ za Čudežni zaboj. 

Vsak dan pride v zvezi s hišo (požarno varstvo, dovoljenja, manjkajoča dokumentacija...) kakšno novo, nepričakovano presenečenje in malo se mi skodrajo živčki, potem pa vzamemo stvari v roke in jih premaknemo naprej. 

Ja, Večerova recenzentka Strojepisk se obregne ob napačno zapisano ime avtorja na razglednici. Jasno. In potem sem še bolj jezen na tiskarja, ki je narobe prepisal podatek z mojega lista. Hvala bogu sem dal pravilno, saj stalno kompliciram pri sodelavcih, da morajo biti skrajno natančni... 

Kar boljše volje sem, ko sem več časa tukaj. Mirneje delam stvari in s sodelavci se utegnem pohecati in mirno rešiti stvari. Zadnje dni sem namreč že kar čutil nervozo in neučakanost, kar sicer nimam za svojo značilnost. 

19. oktober 1997

Na Borštniku zdaj sodeluje Vlado z Govorom malemu človeku. V svoji režiji seveda, že drugič. Izgleda, da je odpadla tudi Praznina, ker je Sebastijan zaseden. 

V petek urejene stvari glede Trsta in Maribora in Helene. Hvala bogu. Kraljevič¹¹ mi mimogrede pove za sestanek direktorjev v ponedeljek v MGL-ju. Pokličem organizatorje in se “povabim”. Opravičijo se, da me niso povabili. Nekako me ni bilo na spisku. Najbrž je Franci dobival vabila, ker je to pripomogel Jurc. No, vsekakor, čeprav mi ni za v Ljubljano, bom šel, ker se mi zdi pomembno, da se pojavljam tam, pa čeprav so teme, ki me morda direktno in v tem trenutku ne zadevajo. Bom že videl. 

21. oktober 1997

Včeraj sem bil na neuradnem sestanku skupnosti slovenskih gledališč. Sestanek se je zgodil v pisarni pri g. Kobalu v MGL. Na kratko: država je dala “Evropejcem” podatke, stališča in sklepe, s katerimi se gledališča ne strinjajo. V petek je nek simpozij, na katerem bo nekdo od gledališč prebral ugovore in naša stališča. Za kaj gre? Vprašanje privatizacije, vprašanje prehoda financiranja na lokalno skupnost, začetek dela Simona Karduma¹², vprašanja ansamblov contra projektnim gledališčem... Moj vtis: smo “niko in ništa”. Zakaj? En dan najemnine v CD, Gallusove dvorane stane 120.000, recimo... 600 ali 800 mio Sit dobi CD za program... druga gledališča manj, a vseeno 200, 300 mio. Kje smo mi s 30 mio? Torej: treba je preživeti. Nekaj se bo zgodilo. Če dobimo na Ptuj samo drobtinice, bo to velikansko proti občinskemu denarju, ki ga dobivamo. Seveda: gledališčem je jasno, da ne želijo v položaj, v kakršnem je danes Ptuj, zato bi pa morda pristali, da se enako (ali vsaj podobno) kot njih sistemsko uredi tudi nas. Torej: kakor je predlagal Bice¹³: da so vsa gledališča državna. 

Da me bo kap! Kličejo me z Večera in Radia Maribor: sinoči so gledalci čakali na predstavo Praznine, nakar ni ničesar bilo tam! Zakaj nas sinoči ni bilo in ali sploh bomo v Mariboru s kakšno svojo predstavo? 

Grozljivo. Poleg tega je grozljivo to, da naj bi Tomi poslal ge. Jančar¹⁴ fax, kjer ji sporoča, da v tem terminu ne morejo gostovati na BS zaradi S. Cavazze, ki je zaseden v MGL in da prosi za premestitev termina. Želim dobiti ta fax in če ga dobim v roke, bom g. Jančar odpisal svoje pismo. Za znoret. Vsi vemo, da se BS organizacijsko dela zadnji trenutek, vsi vemo, da nam MGL in SSG nista sprostili igralcev, Horvat se je izjasnil, da ne more v tem času predstave obnoviti in zdaj smo seveda tu. Publike to nič ne zanima. Pravilno. Jaz pa naj dajem pametne odgovore. Kaj narediti? Čakam samo, da bo časopis prinesel kakšno škandalozno novico in potem bom moral seveda ustrezno ukrepati.   

Konec norega dneva. Vesel sem samo, ko vidim, kako dobro se prodaja Zaboj, kako radi ga otroci gledajo. Uvedli bomo celo nedeljsko matinejo, kjer bodo lahko prišli otroci in starši skupaj na predstavo. 

Sicer pa je noro, kako se je stvar zakomplicirala z BS. Kako pojasniti našo odsotnost? Jasno, publike ne zanima prav nič. Prav nič, kar zadeva interne gledališke cirkuse. 

Klical me je Vlado. In mi govoril o njihovih internih, človeških, igralskih problemih. Noro. Saj ne more biti res. Kaj bi dal, če bi imel majhen ansambel… Oz. prav zaželel sem si, da bi spet delal z njimi. Saj se mi zdi, da so v ljudeh silne rezerve, ki jih ne znamo ali pa ne zmoremo aktivirati. Tu je bil Tomaž Pandur mojster. Ja, tudi tu je bil mojster. 

In mi na Ptuju delamo in se mučimo s sredstvi, ki so smešna. Pa to seveda nikogar ne zanim, pa to tudi nikomur ne bom razlagal. Samo predstave so merilo. In upam samo, da bodo tudi Sobe prava stvar. Dobro narejena, iskrena, enostavna in pretresljiva.  

Potrebujemo publiko. To je naša edina trenutna možnost.  

Odgovor MOP glede sistemizacije in pogodbe za direktorja. Seveda, neke pripombe, ki jih ni problem vnesti. Čeprav mi je volja do čakanja na birokratske mline kar nekako pošla. Preprosto, treba bo klicati g. Vidoviča¹⁵ in ga vprašati, kako peljati stvari naprej. 

V hiši so stvari v redu. Zdi se mi, da spet nekako normalno delamo in da delo teče brez težav. Težav, ki bi jih imeli sami s sabo.   

22. oktober 1997

Moral sem odgovoriti na zapise v časopisu glede našega nesodelovanja na BS. Tukaj je sporočilo ge. Jančar in Press centru BS.   

Štev.: 411/97 

Ptuj, 22. oktobra 1997 

Spoštovana gospa Olga Jančar, direktorica Borštnikovega srečanja  

in 

PRESS center Borštnikovega srečanja 

MARIBOR 

ZADEVA: Zakaj Gledališča Ptuj letos na Borštnikovem srečanju ne bo? 

Spoštovani! 

Gledališče Ptuj je bilo na letošnje BS povabljeno s 3 uprizoritvami, in sicer v spremljevalni program. 

Glede na vprašanja in odmeve v medijih (Večer, Delo, Radio Maribor), zakaj nobena od izbranih predstav ne bo na srečanju tudi odigrana, bi rad direkcijo BS in javnost obvestil o vzrokih in razlogih, kakor jih vidimo na Ptuju. 

1. Elisabeth. Režser predstave, gospod Sebastijan Horvat, mi je pred začetkom BS povedal, da ekipa ustvarjalcev projekta Elisabeth do BS zaradi tehničnih in terminskih težav predstave ne more obnoviti in zato na BS ne bo sodelovala.  

2. Victor ali Otroci na oblasti.  Ta predstava v režiji S. Strelca se srečanja ni mogla udeležiti, ker dveh igralcev, ki igrata v predstavi, sta pa redna člana SSG iz Trsta, matično gledališče ob terminu predvidenega gostovanja na BS (21.10.1997) ni moglo sprostiti. 
Sodelovanje obeh predstav smo torej pred pričetkom BS odpovedali. 

3. Praznina. Termin za predstavo režiserja T. Janežiča je bil najprej sicer dogovorjen in potrjen, nakar je igralec S. Cavazza na dan, ko naj bi Praznina gostovala na BS, imel predstavo (Tartuffe v MGL), o čemer pa naj bi g. Janežič takoj obvestil BS s faxom in prosil za nadomestni termin.  

To so vzroki, zaradi katerih, žal, Gledališče Ptuj na letošnjem BS ne bo/ni prikazalo nobene od izbranih predstav. 

Kaj pa razlogi? 

Gledališčniki (posebej še organizatorji) zelo dobro vemo, kako operativno poteka organizacija terminov BS. 

Časopis Delo je že 1. julija letos objavil selektorjev izbor za letošnje srečanje. Če bi julija ali avgusta ali septembra gledališčniki natančno vedeli, katerega dne bomo oktobra na BS nastopili, potem bi - iskreno verjamem, tudi gospod Košuta in gospod Kobal (direktorja SSG Trst in MGL) lažje načrtovala svoj mesečni program in omogočila »svojim« igralcem, ki sodelujejo v »tujih« predstavah, ki grejo na BS, da bi bili tega dne v matičnih gledališčih prosti. 

Ker pa temu ni bilo tako, je veriga pač počila; kakopak pri najšibkejšem členu: projektnem gledališču, ki svoje termine seveda najprej usklajuje z gledališči, kjer so igralci redno zaposleni.   

Kot direktorju »mladega« gledališča in režiserju ene od povabljenih predstav mi je še posebej žal, da na tem odličnem pregledu slovenske gledališke produkcije nismo mogli sodelovati. Menim, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči, da bi v Maribor prišli. 

Srčno upam, da bo Gledališče Ptuj še kdaj povabljeno na Borštnikovo srečanje in da bo program srečanja pripravljen operativno dovolj zgodaj, tako da bodo lahko načrtovala gledališča, od koder so igralci naših predstav, svoj oktobrski program tako, da se bomo mogli na Borštnikovem srečanju pokazati tudi mi.    

Želim vam uspešno nadaljevanje in zaključek letošnjega Borštnikovega srečanja  

DIREKTOR GLEDALIŠČA PTUJ
Samo Strelec 

Saj ne morem verjeti, da bi se bilo treba zmeraj in za vsako stvar z ljudmi kregati. Ampak gospa Jančar je v organizaciji BS pač vprašljivo sposobna in to, kar smo doživljali v zvezi z organizacijo terminov na BS je bila grozljivka. Mislim, da sem moral to povedati. Upam, da sem našel primerno dikcijo in da nisem bil nesramen. Kar je pa res, je pač res. Žal. 

***
Opombe in komentarji:

10 - Miroslav Košuta je bil direktor SSG Trst, Vesna Pernarčič in Danijel Malalan pa sta po končanem faksu igrala v Trstu. Ker sta igrala tudi v ptujskem Victorju, bi ju moralo gledališče sprostiti, jima dati - po domače - fraj, da bi lahko predstava Victor gostovala na BS. Ali drugače in "po črki zakona": imela sta obveznost v matičnem gledališču, ki se je ni dalo premakniti. 

11 - Branko Kraljevič, takratni direktor mariborske Drame.

12 - Simon Kardum, delal na Ministrstvu za kulturo in bil zadolžen za gledališča.

13 - Igor Lampret, Bice, dramaturg, umetniški vodja, premišljevalec gledališča; fajn človek.

14 - Olga Jančar, dolgoletna dirketorica Borštnikovega sračanja. Zdaj, ta hip se čudim, da na wiki Geslu ni nihče ustvaril njenega gesla! Moram to sporočiti na Sigledal in prositi, da uredijo vsaj z bazičnimi podatki.

15 - Ivan Vidovič; takrat na ptujski občini vodja oddelka za kulturo (in socialo ter izbraževanje). Nasledil je Kristino Šampl Purg, ki nam je, Zato.-jevcem, "držala štango", da je do profesionalizacije sploh prišlo. Ivan Vidovič je bil nad našimi (GP) težnjami (in teženji) manj navdušen, bolj zadržan, bolj zgolj-po-črki-zakona-in-predpisov. Ampak sem z njim nekako vendarle našel na koncu koncev nek pozitiven način sodelovanja. Bil je pač previden, hiper previden. Vsaj tako sem ga doživljal jaz.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Plešasta pevka, 1994

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata

1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!

ali: Še 29 let do tridesetletnice.  ;-)

Bo župan Ptuja dr. Miroslav Luci dal na sejo mestnega sveta sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda? Kdaj? Bo dovolj svetnikov dvignilo roko ZA? 

Profesor za režijo, Dušan Mlakar, me je povabil, da bi postal njegov asistent na faksu. O, kako mamljiva ponudba. Imel sem najeto stanovanje na Tesarski ulici v Ljubljani, občasno sem delal v zasebni igralski šoli Barice Blenkuš, dobil že tudi režije v gledališčih, imel sem status svobodnega umetnika, služil sem si s svojim delom, svojim poklicem svoj vsakdanji kruh. Zdaj pa še priložnost, da postanem učitelj na našem faksu. Mamljivo. 

Toda: Kaj pa Ptuj?  
Bom lahko iz Ljubljane “rihtal” stvari okoli ustanavljanja poklicnega gledališča na Ptuju?  
Poleti bomo Zato.-jevci delali novo uprizoritev, ki bo morda tista kaplja čez rob, ki bo okolje prepričala (kaj pa če ne?!)  in na nek način usodna za  nastanek ali nenastanek novega javnega zavoda - poklicnega gledališča - v mestu. 
 
Vem, kaj pomeni učiti na naši šoli (AGRFT). Biti na šoli vsak dan, v razredu s študenti igre in režije ... Na kratko: biti tam od ponedeljka do petka. In pred produkcijami še čez vikend. To pomeni ne biti na Ptuju.  
Delati v Ljubljani in biti sočasno prisoten na Ptuju v finišu ustanavljanja gledališče - ne, to ne bo šlo.
Tega si ne znam predstavljati. (In česar si ne znamo predstavljati, tega ne more biti. Danes bi si seveda znal predstavljati marsikaj marsikako drugače. Ampak, od takrat so leta. In leta spremenijo tudi naše zmožnosti predstavljanja.) 

Usral sem se, bi se reklo. Usral, da bi zagrizel v oboje hkrati. Razmišljal sem črno-belo: Samo, ne boš si nikoli opravičil, če to s profesionalizacijo na Ptuju ne bo ratalo. Zmeraj si boš očital, da si “sedel na dveh stolčkih”, in da zato ni prišlo do ustanovitve poklicnega gledališča. Tri leta dela smo že vložili. Ne le ti, tudi tvoji prijatelji. Tri počitnice so “šle mimo” tako, da smo prišli domov, na Ptuj, pripravljat novo uprizoritev, zganjat teater.  

Volens-nolens: Če smo hoteli priti do konca, smo se morali izpostaviti, povedati svoje mnenje, se dati v zobe, ne biti všeč vsem, pokazati našo, Zato.-jevsko vizijo. Drugačno od drugih dveh, ki sta prišli na občino kot možna modela za profesionalizacijo (različno tudi od naše mentorice). Imeli smo jo radi, jasno, našo Branko. In hkrati vedeli, da po poti, da bi poklicno gledališče nastalo postopoma prek polpoklicnega, ne bo šlo. Ne z nami. Gledališče smo imeli radi kot najiskrenejši ljubitelji; mislili smo ga pa tako, kot smo takrat že videli iz lastnih izkušenj pri delu v drugih gledališčih. Mislili smo ga ”profi”, tako kot pač izgleda poklicni teater v drugih mestih.  

Kaj zdaj, Samo? Boš nadaljeval profesionalizacijo “na daljavo”? (Takrat še tega izraza sicer ni bilo; šele korona ga je prinesla.) Boš vse skrbi in težave na Ptuju prepustil lepo Franciju, sam pa se naredil Francoza? Stisnil rep med noge in se šel asistenta na faksu? Drugi pa naj zate na Ptuju naredijo to, kar si sam tako zelo želiš? In če jim ne rata, ti s tem ne boš imel nič ...

S takšnimi mislimi nisem imel dobrega občutka. Moral sem se odločiti.  
In sem se. Profesorju Mlakarju sem povedal, da bi rad bil s celim srcem in telesom pri projektu profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zato, da bi na koncu lahko rekel: naredil sem vse, kar sem znal in zmogel ... in profesionalizacija bo uspela ali pa pač ne. To je to. 
 
Mlakar me je, se mi je zdelo, razumel. (Bil sem ga potem zmeraj znova vesel, ko je prišel na kakšno ptujsko premiero. Predvsem na dvorcu Turnišče me je prav prijetno presenetil.) Mesto asistenta pri njem je potem zasedel nek drug kolega. Opazil sem ga že, ko sem šel na sprejemne, on pa je že končeval prvi (ali drugi) letnik. V dolgem, lahkem, črnem plašču - in to sredi poletja! -  je prišel na izpit v “kurnik” (majno sobico pred veliko gledališko dvorano). Imel je izpit slovenščine. Jaz sem zunaj čakal, da me pokličejo na zagovor naloge za sprejemce; on pa je imel izpit pri profesorici Katji Podbevšek. Nisem mogel da ne bi: slišalo se je na hodnik, kako se sproščeno pogovarjata. Smejita. Študent tika svojo profesorico?! Bolj pogovor kot prestrašeno odgovarjanje na izpitna vprašanja? Vsekakor čisto drugače kot tam, kjer sem lani dvakrat pogrnil: na filo faksu, kjer sem zmrznil že na prvi uri pri dr. Koruzi (staro cerkvena slovanščina. Profesorjevi simboli na tabli: lipa -> lipae* so bili bolj podobni matematiki kot slovenščini) in kasneje na Pedagoški v Mariboru, kjer je dr. Križman na izust recitiral Fausta, Tragoedie erster Teil, kar lepo v nemščini ...  No, potem pride tale študent iz “kurnika”, v rokah je držal veliko črno mapo, vsaj A3 formata, s tistimi skodranimi lasmi in zanj značilno držo ... Joj, če bi lahko jaz kdaj nosil mapo z režijskim konceptom; sigurno ima notri The režijski koncept.  Joj, če bi lahko jaz bil kdaj režiser ... Tako mi je bila všeč že samo pojava kolega Aleksandra Jurca. 

Okej, Ptuj, poletje 1995. 
Konec leta se bo v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledališčem Zato. odločalo, ali gre mesto po dvoletnem prehodnem obdobju (1993, 1994) v naslednji korak: v ustanovitev poklicnega gledališča. 

Na nekem bolšjem sejmu v Berlinu sem kupil staro, porumenelo knjigo. Tri drame Petra Turrinija. Zanj sem že slišal. Lov na podgane smo igrali v Sloveniji nekoč nekje. Takrat se avtorjev še ni dalo poguglati. Sigledal-a še tudi ni bilo. Slišal sem za Turrinija tudi zato, ker sem pri dr. Anderju Inkretu delal seminarsko nalogo o dramatiki Petra Handkeja. Handke in Turrini pa oba Avstrijca, sodobnika ... itd. 

Turrini je v svojem komadu Die Wirtin predelal Goldonijevo Krčmarico Mirandolino. Zatojevci pa smo predelali Turrinija.  

Krčmarica, podatki
Krčmarica, fotografije

Glavni bad guy (Rippafratta/Tadej) je na koncu prišel na oder in potem, ko je zmagala ljubezen (amor omnia vincit), ko je natakar Fabrizzio (Vojko) vendarle bil uslišan in končno osvojil Krčmaričino srce (Vesna Pernarčič) ter premagal tekmeca (grofa/Gregor) in Markiza/Rok) - padel je že aplavz  za happy end - tedaj se na oder vrne poraženi Rippafratta v beli, nobel obleki in belem klobuku, postavi svoj biznis kovček na vidno mesto ter reče: 

Mirandolina, moram vas žal informirat, da sem postal lastnik vašega lokala ... ; vaše gostilne in pravzaprav tegale celotnega kompleksa. Kupil sem vas. Lepo ste povedali: ‘Prava ljubezen zmaga’. Kdor misli tako, se moti. Kar šteje, je denar. 

Tako nekako, po spominu. (Lahko bi pogledali v tekst.) 
 
No, in turbo-kapitalist, tajkun, vulgarni neoliberalist odpre kovček in iz kovčka zleze - maketa ptujske gledališke stavbe. 

Slika pove več kot tisoč besed. Sporočilo je bilo jasno: Zato-jevci želimo hišo, želimo gledališče, z zidovi in novo štampiljko. Želimo nov pravni subjekt Gledališče Ptuj.  
Če že, potem ... Wenn schon, denn schon ... 

Nesramno? Drzno? Velikopotezno? Arogantno? 
Kaj bo z zaposlenimi z ZKO-ja, ki delajo v gledališču? Z Anico Bombek Strelec smo že sodelovali – naredila nam je kalkulacije, svetovala pri številkah (kasneje bo postala ne le sijajna organizatorka in prodajalka, pač pa tudi direktorica gledališča), Marijan Pišek - hišnik, je tudi že dal kakšno roko pri izdelavi scene, Irena Meško je v MGP v službi še danes. Dušan Kozar, ki je imel pisarno v prvi sobi desno, takoj ob vhodu v gledališče, je počasi odhajal v pokoj. Njemu je bilo verjetno dokaj vseeno. 

Sploh pa: Ali bo občina lahko na dolgi rok preživljala novi javni zavod, ki ga namerava ustanoviti?! 
Že itak ima na grbi toliko kulturno-zgodovinske dediščine, stavb, ki so potrebne obnove, nedokončanih ali načrtovanih gradbišč (ptujska trojka: pošta-minoriti, dominikanec, mali grad), številne institucije, ki niso le občinskega pomena. Zdi se mi, da je Štefan Čelan že takrat govoril o regionalizaciji. In ja, ptujsko gledališče bi gotovo lahko financirala tudi regija. Ampak, stvarnost je pač bila, kakršna je bila. 

Predvsem pa tole vprašanje, ki je zvenelo zelo prepričljivo: Kaj bo to za en teater - gledališče brez igralcev? Vsi ostali slovenski teatri imajo vendar svoje igralske ansamble? (Tudi nekdanje ptujsko poklicno gledališče ga je nekoč imelo. V dobrih časih celo do 22 stalnih igralcev; tam po vojni in še pred ukinitvijo leta 1958). Kako torej zdaj: radi bi imeli gledališče, ki pa ne bo imelo igralcev? Ker za igralska delovna mesta denarja ni. Kaj je pravzaprav to, kakor pravijo, da bo: “projektno gledališče”? Kaj si zdaj to mladina zmišljuje? A bodo bodoči zaposleni prejemali plače, delali pa nič? Bo nov zavod škodil ljubiteljski kulturi? Sploh pa, da bi nov občinski zavod “dobila” kar ena taka mladina? Bili smo malo čez dvajset, nihče še tridest. 

Moram poiskati dr. Lucija, da ga povprašam - in Branka Brumna - kakšne spomine imata. Kaj sta morala vse poslušati. Ampak sta očitno dovolj verjela v nas. (Kristine žal več ni.) Ja, bili so ljudje, ki so menili, da k mestu spada pač tudi gledališče. Ki je tu itak že zelo zelo dolgo bilo. V srcu mesta. Since 1754.  

Povedano drugače: Ni se dalo biti nekje vmes, treba se je bilo odločiti. Poklicno gledališče na Ptuju zdaj bo - in to po Zato-jevsko - ali pa ga ne bo. Ne zdaj. Vse bolj je bilo jasno, da se tega ne bo dalo speljati tako, da bi bili srečni in zadovoljni čisto vsi. 
 
Polarizacija v mestu je bila velika. Kdor bo šel brskat po papirjih, bo našel dopisovanja, argumentacije za in proti, časopisne članke, pisma podpore. Podporo profesionalizaciji so v svojih člankih v Tedniku izrazili Fanc Mlakar, vodja Gledališča Zato., akademski slikar Albin Lugarič, Krstina Šamprl-Purg, takrat šefica za kulturo na občini, igralec Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, pater Branko Cestnik, igralec Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, predsednik uprave Perutnine Ptuj in tudi sam kot umetniški vodja skupine Zato. Zdaj vidim, ko brskam po knjigi 1992 – 2002, da sem napisal vendarle nekaj pametnega, namreč: “Če se gledališče ne bo profesionaliziralo zdaj, se bo kdaj drugič in kako drugače.” Ja, tako sem verjel, da je samo vprašanje časa.  

Mogoče bi celo veljalo poiskati mestne svetnike takratnega sklica in jih povprašati po njihovih spominih. Mogoče pa dejansko prosim MOP, da mi dajo seznam takratnih svetnic in svetnikov. Morda jih kako najdem na spletu in jim pošljem ta članek in spodbudim, da se vključijo v kolektivno spominjanje. (Eto, ravnokar sem pisal na MOP in jih prosil za seznam takratnih svetnic in svetnikov. Zdi se mi pač pomembno jih navesti: brez njihovih “rok” gledališče ne bi nastalo.) Ko jih dobim, jih napišem.

(No, od včeraj na danes mi je g. Gajser iz MO Ptuj poslal odgovor in še več: zanimive podrobnosti. Spodaj. Tukaj pa seznam takratnih svetnic in svetnikov, ki so zaslužni, da je mesto dobilo poklicno gledališče:)

No, naša  Zato.-jevska skupina se je povečala: pri nas so zaigrali še Barbara Vidovič in Nina Valič, pa že omenjena Vesna Pernarčič ter Rok Vihar. Plus seveda že jedrni del Zato.-jevcev: Vojko, Tadej, Gregor. Neša pri Krčmarici ni bilo. 

Krčmarico smo uprizorili na notranjem dvorišču dominikanskega samostana. U, kakšen prostor! Čudovit. Danes se tam gotovo ne bi dalo. Ena vrata, požarni red, muzejska pravila ... Franci pa je takrat postavil celo tribuno za ... koliko gledalcev, Franci? Že sam samostan s svojimi gotskimi oboki je bil prekrasna kulisa. Neverjetno prizorišče. (Režiserju Zvonetu Šedlbauerju ga bom čez leta ponudil še za eno uprizoritev tam, za Snubca A. P. Čehova.) 

Tinček Ivanuša nas je posnel pred premiero. To je edini video zapis Zato-jevcev! Ker takrat sem misli in vztrajal: gledališče je hipna umetnost. Nič snemanja. Ko je mimo, je mimo. Naj bo za zmeraj mimo.  
Danes sem tega posnetka vesel. Tinček ga je dolga dolga leta za tem nekje izbrskal in mi ga presnel z bete na VHS. Kako prijazen možakar. Legenda našega mesta. Neverjeten. Imeli smo TV na Ptuju, ko še ni bilo kabelskih, pa lokalnih televizij ... Tinček, Tinček, vreden ene resne obravnave. Človek pred časom. 

S Krčmarico smo se fijakali po vsej Sloveniji. Imeli smo že svoje avtomobile: Grega katrco, Tadej nekega malega citroena, jaz jugota, tistega, tahitrega, navitega, 65 mogoče, Vojč ... kaj si vozil ti, Vojč? Vsa scenografija in kostumi so šli v teh par avtomobilov. Plus osvetlitev: dva ali trije halogenski reflektorji za na gradbišče. (Imel sem dva 500 watna, ker sem se ukvarjal s fotografijo in ja, to je bila moja home made studijska luč.) 

Predstavo Krčmarica smo odigrali 49,75 krat. Zadnja je bila na vrtu pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogl v Veliki Nedelji pri Ormožu. Lep poletni dan, potem pa se je tam daleč nad Pohorjem nenadoma stemnilo (kakšen lep razgled!) in popoldanska nevihta je odpihnila našo ponovitev nekje na tri četrtine. Bila je zadnja. 

Blagajničarka našega društva Zato. Iris nam je izplačevala prve honorarje. S svojim delom smo zaslužili! Nekaj, kar smo leta in leta delali samo iz veselja, za hobi, je počasi postajalo naš poklic. Smo računali še v markah, Iris? Smo ti težili? 
 
Kako smo pravzaprav brez mailov in s telefoni na kabel zorganizirali in prodali 50 ponovitev Krčmarice po celi Sloveniji? Od Ormoža do Dobrovega v Brdih? Ja, v resnici: pisma – natipkana z mehanskim pisalnim strojem, kupljenim na bolšjem sejmu v Ljubljani, ponudbe, adrema potencialnih kupcev, potem pa zjutraj telefon v roke in Vesna je klicala ter se dogovarjala za termin. Robo v osebne avtomobile in smo se podali na gostovanje. 

No, zelo dobro se spominjam gostovanja Krčmarice v dvorcu Zemono. Franci, verjetno s pomočjo Petra Vesenjaka, je “naštimal” gostovanje in po njem večerjo z dr. Maksom Tajnikarjem. Tajnikar je bil takrat mogoče minister za turizem, ali pa gospodarstvo. Franci je lobiral za novo gledališče.  Zraven so bili Ervin Hojker, pa Kristina in Vojteh Rajher. Vem, da smo dobili večerjo in da nisem vedel, kaj bi se menil s “političarji”. Ampak, Franci je imel tu iniciativo in speljal stvari očitno več kot odlično.

Prerajžali smo celo Slovenijo. Krčmarico odigrali tudi na spremljevalnem Borštnikovem srečanju. Projekt profesionlizacije gledališča na Ptuju je bil tudi že po vseh slovenskih časopisih. Letos se bo odločilo, ali bo ali ne bo.

Sva šla skupaj, Franci, do takratnega kulturnega ministra, Sergija Pelhana?  
Zelo dobro se spomnim, kako je rekel: Ptuj ni dovolj veliko mesto, nima dovolj abonmajev, gledališka dvorana ima premalo sedežev, ne izpolnjujete kriterijev za status poklicnega gledališča.  
V bistvu so prav taki, isti argumenti vodili leta 1958 v ukinitev poklicnega gledališča.  
In ja, vse to je bilo v bistvu res, kar je rekel Peljhan.  
Po teh kriterijih poklicnega gledališča na Ptuju res nikoli ne bo, sem mu odvrnil. Ampak mi bomo ustanovili takšnega, ki - po naših kriterijih - pač bo. 

Z Dolfijem Žižkom sva ure in ure presedela in se pogovarjala, kakšni naj bi bili ti kriteriji. Kakšen podsistem mora biti nov javni zavod, da bi se lahko vključil in preživel v širšem sistemu, ki se mu reče mesto, občina, lokalna skupnost, država Republika Slovenija? Kako ga misliti, da se bo večalo število potencialnih izhodov, perspektiv, razvojnih možnosti? Ali po domače: kako začeti z najnujnejšim minimumom in hkrati imeti v mislih tak ustroj, ki bi omogočal rast in razvoj? 

Ampak: to je bila vendarle čista teorija. Franci je moral v praksi doseči, da bodo mestni svetniki dvignili roke. (Danes vem, da je ni bolj praktične stvari kot je dobra teorija.) 

Vzdušje v mestu je bilo pregreto. Nekaj podobnega kot mnogo let kasneje na temo ”podiranje dreves oz. nova tržnica”. Le da pri ustanavljanju poklicnega gledališča ni bilo treba ničesar požagati, porušiti, zabetonirati.  

Če že, je bilo treba porušiti predsodke in vnaprejšnja toga in zacementirana prepričanja, zakaj se nekaj ne da. Da ne gre. Da ne bo šlo. Da je ustanavljanje poklicnega gledališča v tako malem mestu velika napaka. 

Decembra 1995 sem bil pri punci v zamejstvu. Franci mi je poslal kratko sporočilo: "Predlog sprejet". (Franci, popravi me, če je pisalo drugače.) 
 
Mestni svet je na seji 4. decembra 1995 potrdil predlog župana dr. Miroslava Lucija, da Ptuj znova dobi poklicno gledališče, nov zavod. Gledališče Ptuj je bilo ustanovljeno. Skupina Zato. je svoj cilj dosegla.

Nekako tako je bilo.  
 
Franci, vem za tvoj ”ritual”, ki si ga opravil pred usodno sejo mestnega sveta. Krasen se mi zdi. Nam ga poveš? 

---
Dobrodošli s pripombami. Kar na samo.strelec@gmail.com, ali na FB kot komentar, pa se bo vse znašlo v tejle skupnostni spominski knjigi v nastajanju.

***

Matej Gajser:
Pozdravljeni,
sem naredil pregled dogajanja na takratni 11. redni seji MS, ki se je pričela dne 30. 11. 1995, kasneje pa nadaljevala in zaključila dne 4. 12. 1995.

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališča Ptuj se je v osnovi obravnaval v osnutku (prvo branje), ker pa ni bilo večjih pripomb so v nadaljevanju seje potrdili še predlog (drugo branje).
Prav tako so na 11. redni seji imenovali v.d. direktorja (Samo M. Strelec).
Vse to je razvidno iz zapisnika (v prilogi).
Odlok je bil potem objavljen v UV občin Ptuj in Ormož, št. 35/1995 (v prilogi).

Mestni svet je takratni sestavi v skladu s takrat veljavnim statutom sestavljalo 32 svetnikov (danes 29).
Iz zapisnika je razvidno, da je bilo najprej prisotnih 30 svetnikov, naknadno se pridruži kot 31 še Tomaž Neudauer.
Odsoten je bil mestni svetnik Janez Bedrač.

V prilogi seznam svetnikov v mandatu 1995-1998.
E-naslovi seveda takrat še niso bili aktualni in z njimi ne razpolagamo.
Lep pozdrav.

Samo M. Strelec:
O, bravo in klobuk dol, g. Gajser. Tole pa je bilo zdaj hitro. Od včeraj na danes. Dobesedno. Hvala vam. Zanimive podrobnosti. Več kot sem pričakoval. Predvsem pa absolutno hitreje!

In še druga reč: Nekje sem zdaj prebral, da je v nekem aktu pisalo (najbrž o u stanovitvi),  da se bo gledališče financiralo iz občinskega IN državnega proračuna. To drugo je bila seveda pobožna želja. VSE je bilo na bremenih občine na začetku. Prijavljali smo se na t.i. državne projekte; nisem prepričan, da smo sploh katerega dobili ... Dokler se ni zgodilo nekaj res lepega (kar ima posledice še danes). Ampak, to šele pride. V povezavi z ministrom Rudijem Šeligo. Stay/keep in tuoch, ostanite z nami, do prihodnjič.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Aneks - poklicni igralci pod okriljem društva

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Na terasi restavracije pod ptujskim gradom je podjetni Peter Vesenjak prirejal plese. Se spominjate?
Še danes mi ni jasno, kako se nihče nikoli ni zvrnil z obzidja in se skotalil v srce mesta. Ne morem verjeti, da ne bi bil kdo tako dobre volje, res dobre volje. (Bi danes tam sploh dobil dovoljenje za teraso, žur, ples? Mislim: a ne bi manjkala kakšna zaščitna ograja, cirkuška mreža spodaj nad proštijskim vinogradom, intervencijska vozila ready to go?)

"Odštekani" Ivica Brač je organiziral Poletne večere. Noro fajn je bilo.
Res je, da je Vojčeva mama, Nataša Petrovič v Minoritih v 80-ih vodila različne prireditve v okviru - mogoče se je temu takrat reklo - ptujskih kulturnih srečanj. Takrat smo imeli SIS-e, samoupravne interesne skupnosti in mogoče so SIS-i financirali in prirejali take reči. Ne upam si trditi. 
Ampak, to, kar je Ivica priredil po vsej Prešernovi, je bilo neverjetno. Kaj priredil; prirejal, to je prava glagolska oblika. Počel več let. Nedovršni glagolski vid. Ivica, koliko let zapored? (In ne le na Prešernovi; tudi na gradu, v ex JNA skladiščih na Volkmerjevi, v Dominikancu ...)
Nekoč bo, upam, kdo raziskal tudi pojav festivalov na Ptuju (likovni, glasbeni; dva gledališka smo imeli). In tisti, ki se bo s tem ukvarjal, mimo Ivanovih poletnih večerov ne bo mogel. Pesniki, plesalci, gledališčniki, glasbeniki ... so pod njegovo "zastavo" za nekaj časa zavzeli mestno jedro poleti. Gostinci so družno pristopili k zadevi in dogajalo se je. Pa ne na malo; na veliko. Ja, tudi veliko prahu je bilo dvignjenega.
Za dobrim konjem se pač kadi.
Ivica se je boril in garal kot lev, saj je podpore imel bore malo, tako rekoč nič. Na koncu, kaj je bilo na koncu? Pristal je v bolnišnici. Izgorel, bi rekli danes.
Ivica je naredil zelo zelo veliko. Pri njem je že režiral Jernej Lorenci, v Dominikanskem je bila uprizoritev, pri njem je igral Aljoša Koltak, gostil je Daneta Zajca, Janija Kovačiča, Draga Mlinarca, Zijaha Sokolovića ... Ivan je s svojim konceptom poletnih večerov pridobil sredstva iz Sorošovega sklada, pa ministrstva za kulturo. Bil je producent, umetniški vodja, projektni vodja, finančni vodja, tajnica, pisec vlog in poročil, prevoznik, organizator, animator, napovedovalec, pospravljalec, pripravljalec. Na kratko: delal je čudeže iz tako rekoč nič. 

Na gadu je Marjeta Jeraj pripravila velik fašenk-žur. Boris Gerjovič je pripeljal na Ptuj ekipo zagrebške televizije. Ker je pač poznal tam ljudi, osebno. HRTV je naredila dokumentarec o Ptuju. Če bi Zagrebčane morali za to plačati - doku tv oddaje formata 55 minut - Ptuj za to ne bi imel denarja. In predvajalnega časa si tudi ne bi mogli kupiti. Osebni Borisov angažma je bil kljujčen. Fašenk dogodek na gradu je posnela TV Slovenija. Prišli so eminentni gostje. Marjeto je na študiju v Mariboru spoznal Peter Vesenjak in jo povabil na Ptuj. In tu je začela oblikovati in voditi turistične produkte (tako se menda danes reče). Skratka: še en svež, nov veter, ki je malemu mestecu dal vetra. 

Župan, takrat še velike, skupne občine, Vojteh Rajher in predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Branko Brumen, sta imela velikopotezne načrte. Peter Vesenjak je postal občinski sekretar za turizem. Kulturo je vodila Kristina Šamprl Purg. Kdaj si ti prevzel štafetno palico vodenja Ptuja, Štefan Čelan?

Ptuj se je zavihtel visoko na lestvici pojavnosti in prepoznavnosti v slovenski javnosti. Najstarejše slovensko mesto, pustovanje, mesto - muzej ... v zraku sta bila nek optimizem in pričakovanje. Najstarejše slovensko mesto se je prebujalo. Kadarkoli se je omenjal turizem mlade, ravnokar osamosvojene države, je takoj za Bledom in Piranom/Portorožem prišlo na vrsto ime: Ptuj. Ljubljana takrat sploh še ni bila turistična destinacija. Škofja Loka, Piran in Ptuj so gojili nekakšno zavezništvo slovenskih zgodovinskih mest. Mesto se je formiralo znova, še enkrat; zavedlo, da potrebuje institucije, ki delajo mesto mesto. Štefan je precej kmalu začel govoriti, da naj bo Ptuj sedež regije.

Se spomnite kolonije, ki jo je na borlskem gradu prirejal violinist Miha Pogačnik? Tam je Peter Srpčič režiral Fausta. Savo Djurović je naredil krasen plakat. Še danes mi je všeč. Še pomnite, tovariši, gospodje?

Vse je kar brbotalo. Ne le jeseni, ko je vrel mošt. Občina Ptuj je bila še velika. Župan prvega sklica Mestne občine Ptuj je bil dr. Miroslav Luci. Šefica občinske uprave je bila optimistična Evelin Makoter. Gradil se bo pešmost pri Ribiču.

V Ljudskem vrtu je neka mladina vadila za gledališko uprizoritev, ki bo menda kar na prostem. Na odprtem morju bo njen naslov. Ne bo sicer na morju, bo pa na ribniku. Deca iz okoliških blokov je imela med počitnicami veselje s prevažanjem nastopajočih na otoček z vrbo žalujko v sredini in nazaj na obrežje ribnika.

Ampak počasi.

Ne znam opisati silnega optimizma, ki je bi v zraku. Ali pa sem tako čutil, ker to sodi k mladosti?
Kako ste tista leta doživljali drugi? Kakšne spomine imate na Ptuj takoj po osamosvojitvi?

Boris Miočinović, direktor muzeja, je na gradu pripravil veliko razstavo Turkerije; pritegnila je domačo in mednarodno pozornost. Se spomnite? 
Branko Brumen je spisal razvojni dokument za Ptuj; zdi se mi za naslednjih 20, 30 let; Vizija razvoja za obdobje 1991 - ... Ena taka rdeča knjižica.
Vili Muzek je "zganjal" alternativo na Muršičevi in v nekdanjih vojaških skladiščih na Potrčevi (tam, kjer je danes parkirišče.) Pred dnevi sem videl, Vili, da si objavil Stančeve (Zebec) VHS posnetke! Krasen dokument časa: moda, frizure, jakne. Kako zanimivo!

Govorilo se je o "ptujski trojki": da se bodo obnavljali pošta (maja 1945 porušena minoritska cerkev), dominikanski samostan (za kongresni turizem) in mali grad (za potrebe knjižnice). Trije mega projekti. Noro velike reči.

Tako smelo, velikopotezno in ambiciozno ni zastavil na Ptuju še nihče. Vsaj v mojem življenju ne. Najbrž so mnogi tisti, ki v prejšnjem enostrankarskem družbeno-političnem sistemu niso "bili zraven" (včlanjeni v ZKJ ali sodelovali z njo), zdaj hoteli pokazati, da tudi oni zmorejo. Še več, da lahko zapolnijo vrzel, ki je nastajala od časa, ko je bogato ptujsko meščanstvo moralo po drugi vojni iti. Oditi. Večstrankarstvo je prineslo več dinamike. Več upanja. Večstrankarska demokracija je obetala. Tako kot smo na nivoju nove države sanjali o drugi Švici, približno tako sem čutil Ptuj: najstarejše slovensko mesto bo znova zasijalo. V vseh svoji zgodovinski pomembnosti, z vso svojo bogato kulturno dediščino, s kreativnostjo in novim zagonom. Ptuj bo postal kulturno-zgodovinsko središče; če ne Slovenije pa neke bodoče regije.

Nastala je Bistra - biro za strateški razvoj in raziskave, Aleš Gačnik je pisal o potencialih turistične in kulturne industrije ... Zaslutili smo bogastvo preteklosti in verjeli, da lahko v sedanjosti črpamo iz nje in oblikujemo novo, še nesluteno prihodnost mesta in okolice.

Hja, tudi Krambergerjev Ivan s svojo opico in ekstravagantnim avtomobilom je skakal po Ptuju. Nekoč je vseslovensko srednješolsko mladino, združeno v CMOK (center marksistične obuke kadrova, to mi danes pravi AI robot, da je pomenila ta kratica. Pa nisem prepričan, da ima AI prav; Milovan (Milunič), ti bi znal spomniti, kaj je že bil CMOK?) No, Ivek Kramberger je CMOK-ovce povabil na svoj dvorec v Negovo (sam sicer nisem bil v cmok-u, ampak, ker sem bil priden dijak, sem lahko šel z njimi). Kramberger nam je razkazal bajto in svojo najnovejšo pridobitev - grobnico. Pogostil nas je s hrenovkami in oro, ter nam na koncu vse to fajn zaračunal.

Tako, zelo na hitro in zelo v obrisih. Zelo površno, vem.
Žal ne poznam kakšne lokalne "Tanje Gobec", ki bi imela v malem prstu lokalno stvarnost.
Zato ste vsi bralci vabljeni, da me dopolnite, korigirate, demantirate. 
Več različnih pogledov in spominov ko damo na mizo, bolj bo slika jasna.
Več kot bo subjektivnih spominov, dragocenejša bo konča slika.

Seveda me takrat niti najmanj niso zanimali lokalna politika, ne pozicioniranje mesta Ptuja v novi državi, ne regionalizacija, ne vprašanje, koliko bo mestnih občin, kakšen bo volilni sistem, ali bomo imeli na registrskih tablicah avtomobilov MB ali PT ipd. Zanimalo me je gledališče. Nisem še razumel, da je (tudi) gledališče odvisno od politike (mestno pač predvsem od mestne).
Vendar učil se bom hitro in kmalu spoznal, da ustanovitve poklicnega gledališča brez politike ne bo.

Partija je uspešno sestopila z oblasti, večstrankarstvo je po dolgih desetletjih znova vrnilo v naše kraje, vrnil se je Pučnik, od koder že, Nemčije, se mi zdi; nič več ne bo tako, kot je bilo še včeraj, nam je na/povedal Kučan. Iveka nismo jemali resno. V resnici je imel najbolj "nevarne" ideje prav on. (In zato ga več ni.) ((Nevarne pravim, ker so bile radikalne.))

Nekoč kasneje bom od nekoga v Ljubljani slišal, kako da je Peterle menda pogojeval: če ne odstranite kipa Jožeta Lacka izpred gledališča, ne pridem na Ptuj (in ne dam denarja za trojko). Kristine ni, da bi jo vprašal. Branko, veš ti kaj o tem? Če bom imel kdaj priliko, bom povabil Lojzeta na dva deci in ga vprašal osebno. Mogoče pa vesta kaj o tem ptujska takratna poslanca v državnem zboru, Lidja Majnik in g. Berlič?

Kako se pa drugi spomnite Ptuja v začetku 90-ih?
V članku omenjeni, boste kašno rekli?

Ptuj na začetku 90-ih je bil namreč tisti kontekst, tisti čas in tisti prostor, kamor je "vstopila" mladina, ki si bo kmalu vbila v glavo:
Naš cilj je ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju. Ta misel je vzniknila okrog leta 1993. In brez tega "ptujskega optimizma v zraku" bi zagotovo ne bilo tudi zgodbe o ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Brez tebe, bralec, bodo to le moja spominjanja. Z vsem vami, ki ste se že vključili - in se še boste - pa bo nastala res velika slika.
Pišite mi na FB ali na samo.strelec@gmail.com in objavil bom vaš košček in vas seveda navedel kot soavtorja knjige v nastajanju.

Prihodnjič: Na odprtem morju, 1992

***************************

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Branka Bezeljak

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Zdaj pa se počasi bližamo času, ko bo besedna zveza ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju znova mišljena. Še več, izrečena. In največ: 4. 12. 1995 bo z odlokom Mestnega sveta MO Ptuj in podpisom župana dr. Miroslava Lucija na njem tudi "meso postala".

Smo na pred-predzadnji stopnički vzpona proti temu cilju.
Predstavljajte si, da se po ozki, prečni ulici s Prešernove najprej po kamnitih tleh potem pa po lesenih stopnicah vzpenjate na ptujski grad. Ja, tiste lesene štenge .. In koga srečate pred vrhom? Znova Branko! (Nekaj časa je dejansko živela prav pod temi stopnicami.)

Tam okoli leta 1990 je Branka krstno uprizorila sodobno dramo mariborskega dramatika Vilija Ravnjaka z naslovom Aneks. To ne bi bilo "nič novega" in ne posebnega - Branko so zmeraj zanimali sodobni slovenski avtorji -, če ne bi tokrat bila igralska zasedba tako rekoč v celoti profesionalna: Srečo Špik, Zvezdana Mlakar, Dario Varga, Iztok Valič, Gorazd Jakomini, vlogo Smrti sem natopil jaz (ko sem jeseni odšel v Berlin, me je zamenjal Gorazd, se mi zdi.) Uprizoritev je bila formalno najbrž pod okriljem Delavsko-prosvetnega društva Svoboda Ptuj, skupine Teater III.

Kaj zdaj to pomeni?

Poklicni igralci na odru, igralci, zaposleni sicer v drugih gledališčih (plus dva mladinca; Branka, sem koga pozabil?), formalni okvir pa: ljubiteljsko-društveni. Takšni kombinaciji se je nekoč reklo: polpoklicno gledališče.
Torej: Branka je z Aneksom tako rekoč nadaljevala v tisti organizacijski obliki, ki jo je gledališče po ukinitvi leta 1958 že živelo: polpoklicna faza. Takrat so nekateri od igralcev, nekič zaposlenih v poklicnem gledališču, še ostali ... Zdaj, znova poklicni igralci, zbrani pod formalnim okriljem društva.

V kemiji se reče, da kakšne spojine niso obstojne. Polpoklicni značaj gledališča po letu 1958 ni obstal dolgo, in tudi ta, iz leta 1990, se ni prijel. 

Zelo me bo zanimala monografija o Branki, ki bo upam, odgovorila tudi na naslednja vprašanja: (oprosti, Nika Šoštarič, da ti zdaj prišepetavam; v resnici pa sem prepričan, da se bosta z Branko dotaknili tudi teh reči.)

• Kakšni so bili Brankini načrti za naprej, po Aneksu? Tako vsebinski kot organizacijski? Gotovo je imela nek načrt, vizijo bi se reklo. Ali po domače: srčno željo, kam po Aneksu.
• Najbžr Aneks ni bil edini projekt, ki si ga je zamislila takole, s poklicnimi igralci? 
• So občinske "strukture" že bile vključene v ta pol-poklicni korak? Se je Branka v času Aneksa pogovarjala z njimi o profesionalizaciji?
• Mogoče bi kaj o tem lahko povedal Ivan Vidovič; mogoče je bil takrat že na oddelku za klutro. (Kristine Šamprl Purg žal več ni med nami, da bi jo lahko vprašali.)
• Kako je bila uprizoritev Aneks sprejeta? Ponovitve? Je uprizoritev dala "veter v krila", zagon? Kaj so bile njene posledice? (Vse v gledališču, vidimo, je vedno namreč en sam kontinuiran razvoj, kjer vsak korak vpliva na naslednjega.)

Sam sem odšel, kot pravim, v Berlin in z uprizoritvijo Aneks nisem ohranil stika. Maila takrat še nisem imel - je sploh že obstajal? -  kaj šele računalnika. Tipkal sem na star Oliveti, ki sem si ga kupil na boljšjaku v Ljubljani. Tudi zagovor svoje diplomske naloge sem pisal nanj in svoj prvi prevod (Ana in kralj, ki je padel iz pravljice). Potem mi je prijatelj Miran Murko stvar natipkal, nekdo v študnetu v Rožni dolini je imel računalnik; spominim se, da urejevalnik besedila ni imel č-ž-š-jev. Imam pa še disketo, tisto veliko, pet inčno, flopy disk, se je reklo, a ne?

Glede Aneska in naslednje stopnje razvoja gledališča na Ptuju imam nekje v spominu celo naslednjo misel - Božo Glazer, prosim, popravi me, ali pa Danilo Toplek, če to bereš -, ki gre takole:

Kidričevski TGA (ali se je leta 1991 že imenoval Talum?) je menda bil celo priravljen vložiti nek resen denar v profesionalizacijo gledališča na Ptuju. V spominu imam števiko 70.000 takratnih nemških mark. Se mi sanja? Ali sem si zapomnil prav? Menda so bili pripravljeni investirati v nakup v svetlobnega parka (reflektorjev in regulatorja). Gledališče je bilo namreč opremljeno s par starimi reflektorji, ki so bolj greli kot svetili. Regulator pa je bil tudi muzejska vrednost.

Ja, Aneks ... Za odrom so bili še ročni cugi, vrvišče leseno - nekoč, kaseje, je Gledališki muzej Slovenije poslal fotografa, da je pofotografiral vrvišče, cuge, lesene mostove. Moram nekoč to poiskati v sedanjem Gledališkem inštitutu. Mojca Kreft, mi lahko prosim pomagaš? Kdo bi znal to takrat fotografirati? Kdo je bil dirketor, najbrž še ne Ivo Svetina?
Je pa visela v portalni odprtini tista prava, težka, rdeča zavesa, magični zastor. Taka težka, žametna zavesa, skozi katero smo kot srednješolci kukali, kdo je v dvorani, Branka pa se je seveda jezila, ker se to res ne dela. 

V garderobi - skupni, taveliki, zadaj, v kotu gledališča - je dišalo-smrdelo po mastiksu. Sladko-kislo. Branka ga pri svojih uprizoritvah seveda ni več uporabljala (za razliko od režiserja Petra Malca, ki je pač bil še iz "stare šole").  Ampak tu pa tam smo prilepili komu še kakšno brado, brke ... Recimo učitelju Šviligoju v Cankarjevih Hlapcih (Brankina režija, odrsasla skupina, lepi spomini.) Po predalih so ležali stari tipkopisi. In fundus! - Hkrati strašljivo in totalno vznemirljivo mesto, skladišče pod odrom, kjer si moral biti ves čas sklonjen, ampak se je splačalo: našel si rekvizite, kičaste operne čelade, bodala, kupe, stare knige v gotici, fotografije, raznorazno gledališko navlako, bakelitne telefone, umetno cvetje iz tistega papirja, iz katerega majo kurenti narejene trakove - krep papir, se reče tako?  ... posodo, kakšne polomljene stole, smrdljive zavese, lesenih skrnji sploh odpirali nismo, gor je bilo na tone prahu ... Prave svetlobe tam ni bilo in zato je bilo vse skupaj res rahlo skeri.

V prvi garderobi, manjši, pa je, se mi zdi, delala Anica Strelec, računovodkinja. Čisto čisto spredaj, ob vhodu v gledališče desno pa je bila pisarna Dušana Kozarja. Šefa ... ZKO-ja? Svobode? Irena Meško, ti si tkrat že delala tam? ... Kakšni so tvoji spomini? Žal Marjana Piška ni več; on bi znal povedati veliko. No, in seveda legendarni hišnik; Janez Predikaka se je pisal gospod, ki se je drl na nas, razigrano mladino. V njegovo stanovanje so vodile okrogle železne stopnice in nikoli, res nikoli nihče ni smel niti stopiti na te stopnice. Kaj šele, da bi bil kdo v njegovem stanovanju z majnimi okenci, ki so gledal na Slovenski trg. Enkrat, ja, nekoč, je Janez nekaj zasmodil v svoji kuhinji, prileteli so gasilci, oni smo smeli gor; spodaj pa je bilo treba nemudoma sprazniti dopoldansko predstavo za otroke. Takrat je za zavesami še obvezno stal dežurni gasilec. Zadnjič sem srečal gospoda v Mercatorju in se je spominjal, kako fajn da je bilo dežurati v gledališču. 
Kako je pravzaprav Janez Predikaka prišel do stanovanja v gledališču? Kaj bi dal, da bi imel tam svojo luknjo!

Tako nekako. Žal Aneksa nimam prav veliko v spominu. Razen tega, kako sem od strani občudoval prave igralce, Sreča, Zvezdano, Iztoka, Daria ..., ko se razdajali na vajah, divje, zares, valjali po odru ... Sam sem bil najbrž v glavi že drugje.

Preden pridemo na naslednjo poglavje, uprizoritev Na odprtem morju, na ribniku v Ljudskem vrtu, je treba reči nekaj o še nečem, brez česar po moje poklicnega gledališča ne bi bilo: 

Prihodnjič: klima na Ptuju v začetku devetdestih

P.s.:

Vsi zgoraj omenjeni - veseli bomo vsakega vašega spomina! Napišite svoje spomine na FB ali samo.strelec@gmail.com in jih bom seveda v celoti nemudoma vključil tukaj spodaj.

________________________________

Andrej Cizerl Kodrič:
Aneksa se tudi jaz spomnim sicer bolj medlo, a vseeno imam nekaj spominov, ker sem takrat začel raziskovati čare gledališča. Spomnim se velikega lesena kolesa, katerega sem pomagal Marjanu sestavljati, in kako smo ga po delih odpeljali v Mladinsko gledališče v Ljubljano, kjer smo gostovali.  Pri tej predstavi sem, s starega lesenega škripajočega mosta nad odrom, metal vrtnice (mislim da umetne) na Zvezdano Mlakar in Sreča Špika. Spomnim se tudi, da sem takrat na tem gostovanju v Ljubljani prespal pri Dariu Vargi, ker so "sredstva " za gostovanje bila omejena. Kaj več se ta hip ne spomnim.

Mi je pa bolj v spominu ostalo sodelovanje starejše skupine DPD in Teatra III  s predstavo Koža Megle.  Meni je ta predstava ena boljših, pri kateri sem sodeloval, verjetno tudi zato, ker je bila moja prva v ptujskem gledališču ... Tudi sama zgodba predstave mi je zelo dobra in se še vedno čudim, da se je ni še nihče drug lotil, glede na to, da je vse povezano s Kurenti, zelo čislano na Ptuju.