Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 

10. januar 2000

Začeli smo s 100/h, kot se reče. Saj ne vem, ali je ostalo toliko nerešenih stvari… Ves dan sem nekaj skakal in drobencljal… 

Nevenka z ZKD mi je dala, odstopila požarni elaborat za hišo na Slovenskem trgu 13, ki je do sedaj bil shranjen na ZKD-ju. Ugotovila je, seveda, da jim nič ne koristi, in nam ga dala v originalu, čeprav bi nam zadostovale kopije.¹¹⁸

Na jutranjem sestanku smo predebatirali ves januar, poleg tega pa naredili še nekak osnutek glavnih nalog vse tja do začetka študija za Marjetko. Januar bo kar obvladljiv, februarja pa bo nekaj več gostovanj in precejšnja gneča na domačem odru. 

Preseneča me dejstvo, da je veliko vstopnic za predstave januarja in februarja že prodanih. Predvsem za otroške, pa tudi za gostovanje Maribora. 

Všeč mi je, kako smo začeli: konstruktivno, delovno in zagnano. S »priključitvenim« mini slavjem za Marijanov rojstni dan, ki ga zamujamo že za kakšnega pol leta in s kozarčkom v delavnici – zdaj, ko je urejeno tudi plinsko ogrevanje. Za vso skrb in delo na delavnici sem res hvaležen Marijanu, saj se je zavzel za vse skupaj zelo zelo požrtvovalno in skrbno. 

12. januar 2000

Dela se inventura. Stvari so zabrkljane; torej: sistema ne razumem, pa tudi komisija ne ve, zakaj so stvari na nek način pretirano zakomplicirane. Potreben bo sestanek z Anico in potem bomo videli kako in kaj. 

Andreja mi je poslala poročilo po pregledanih arhivskih škatlah. Že do sedaj je opravila veliko in temeljito delo; seveda se čuti osnutek, vendar je zadaj že slutiti izdelek, ki se bo počasi in vztrajnim brskanjem, raziskovanjem, kombiniranjem in interpretiranjem pokazal izza teh podatkov, dejstev. Zelo zelo se veselim nadaljevanja. 

Jutrišnja predstava je tako rekoč razprodana. Zelo velik interes. Ljudje, ki še nikoli niso bili pri nas.¹¹⁹ Razmišljam: ko bodo končani načrti: kaj ko bi šli v nekakšno podpisovanje »peticije« za obnovo hiše: da bi boljše videli, da bi otroci imeli več prostora, da bi predstave bile manjkrat razprodane … Mislim, da velja razmisliti o tej zadevi.  

17. januar 2000

Prišli so kulturno-varstveni pogoji za obnovo hiše, kakor so jih spisali na Zavodu za varovanje kulturne in naravne dediščine v Mariboru! Po dveh letih prizadevanj je tako torej ta dokument v hiši. Zdi se mi izjemno pomemben, saj je to edini dokument, ki črno na belem govori o stvareh in daje odgovore na temeljna vprašanja. Seveda je manevrskega prostora (ravno) dovolj – toliko, kolikor ga potrebuje arhitekt Šmid, da izpelje svoje zamisli. No, in če ne bi bilo Andreja, bi teh pogojev najbrž še dolgo ne imeli v hiši. Zelo sem mu hvaležen.  

Zdaj Andrej že razmišlja o sodelovanju s ptujskimi slikarji, katerim bo ponudil površine, ki bi jih bilo možno slikarsko obdelati: ali z mozaikom, ali s fresko. Zdi se mi zelo dobro, če bi se v hišo »zapisala« tudi generacija aktivnih, mladih slikarjev.¹²⁰

Narodni dom Maribor kupuje Triko: problemi s postavitvijo scenografije. Matjaž bo moral (če želi, da gostujemo) pristati na minimalne spremembe. 

Jutri odhajam v Trst. Mislim, da je dobro, da spet malo grem. Kajti tako se bodo stvari v hiši dogajala brez mene. In se bo torej videlo, kako deluje naš sistem: pretok informacij, hitro odločanje, sprotno reševanje tekočih problemov, razlikovanje med pomembnim in manj pomembnim. 

Čez vikend sem razmišljal veliko o agresivnejšem nastopu do meščanov kar zadeva obnovo hiše. Dobili smo »zeleno luč« s spomeniškega varstva, mestni arhitekti so že za, zdaj je stvar še vprašanje denarja. 

Bil sem pri Savu glede informativnih zloženk na temo hiše. Zdi se mi, da mu je zamisel kar všeč in kdo ve, morda se bo prav fino potrudil. Nakazal sem mu tudi možnost nadaljnjega sodelovanja in razširitve komunikacij. 

Klical je Zvone Šedlbauer zaradi poletja. Všeč mi je, da že planira svoj projekt. 

22. januar 2000

Sobota dopoldne. Mariborčani postavljajo Kabaret. Pregledal sem pošto in se pospravil nekaj papirjev z mize. Vse je v redu. Zdaj dela tudi internet in e-pošta pri Anici in Mateji. Hvala bogu bomo tako lahko znova urejali in posodabljali domačo stran na spletu. Kar nekaj ljudi me je opozorilo oz. vprašalo, zakaj zaostajamo. Niso seveda vedeli, da imamo težave pri posodabljanju računalniške opreme. 

Tomaž je dobil punčko.¹²¹ To je bilo prvo, kar sem zvedel ob vrnitvi v hišo (potopisno predavanje v kleti). Kako bomo to proslavili? 

Fino je, da začenja živeti tudi klet. Z razstavami, predavanji. Vse to je uvod v cikel: »vaš večerni gost«. Treba si je izmisliti boljše ime. Bolj človeško, humano … bolj nenavadno. Prepričan sem, da bo to zelo v redu vsebina. 

26. januar 2000

Je že treba napisati: danes smo imeli zadnjo sejo sveta zavoda v tej zasedbi. Mimo je štiri leta in svetu je potekel mandat. Na mestni svet smo poslali predlog, da bi s strani zainteresirane javnosti v svetu bila še naprej g. Fekonja in ga. Slekovčeva; oba sta ta predlog tudi sprejela. Gospoda Tomašiča pa bo najbrž zamenjal nekdo iz te stranke, ki je zdaj mestni svetnik … Mislim, da bo ga. Majnikova še ostala. Bomo videli. Vsekakor je pa eno: svet je svojo nalogo izvršil, komunikacija je bila stalna in dosledna in samo želim si lahko, da bi tudi s prihodnjim svetom lahko sodelovali tako uspešno.¹²²

27. januar 2000

S Savotom sva začela pripravljati embalažo in zloženko za gledališko vino, ki ga bomo sponzorsko dobili od Francija Cvetka. Vsa zgodba se bo sukala okoli hiše – starih pogledov nanjo in z zloženko v notranjosti, ki je v celoti namenjena prenovi stavbe: načrtom, vizualizacijam, predstavitvam. 

28. januar 2000

Danes sem naredil ogromno: končal osnutek poslovnega poročila, s Savotom sva prišla naprej v ideji za ovitek vina, zorganizirali smo tekoče stvari in tako sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zbudil sem se ob 5. uri zjutraj in nisem mogel zaspati: imel sem idejo, kako oblikovati poslovno poročilo in takoj sem šel v pisarno in se lotil dela. Hvala bogu mi popoldne zaradi Majine bolezni ni treba v Trst. 

31. januar 2000

Polagajo kable za novo telefonijo. Vrtanje … prah … 

Končujem poslovno poročilo. Mislim, da bo moj del prvi po vseh letih resnično zgovoren, podatki primerljivi, prikazi grafični, poleg tega pa še fotografije. 

4. februar 2000

Anica se prebija skozi finančni del poslovnega poročila. Sam oblikujem svoj del in delam ovitek ter osnovno podlago za celotno poročilo. 

Tehnika postavlja sceno za Fanta, vse stvari se odvijajo, kakor je treba. 

Nešo mi je včeraj odpovedal sodelovanje v poletnem projektu. Zvoneta bom obvetil, ko se vrne domov. Upam, da zato ne bo spremenil celotne uprizoritve. Koga bo vzel: Koltaka? 

14. februar 2000

Poslovno poročilo je končano. Stiskano, vezano. Koliko truda, Aničinega, Matejinega, mojega. Koliko bo zdaj to »videno«, prebrano, preanalizirano? – To je pa drug problem. 

Problemi z Aničinim računalnikom; zdaj je čisto razočarana nad Max Computersom … Nagajati začne v povezavi s programi Septime. Novi telefoni … Prevezovanje … Vse nas jezi in moti. 

Gostovanja, vpisovanje ur, vrednoteneje ur … Mnogo neznank. Kdaj bom to temeljito raziskal? 

Montirajo domofon – odpiranje na ključ ali na elektriko. 

28. februar 2000

Irena je v bolnici. Seveda se je posledično njeno delo preneslo na kolege. In je kar čutiti nervozo in stisko, kar zadeva časovni pritisk in izpad običajnega načina in reda dela. 

Marjan in Tomaž me spodbujata, da raziščemo način izplačevanja dodatkov: MOP (g. Vidovič) je Anici pokazal, kako obračunavati dodatke, delavci pravijo, da v kolektivni pogodbi piše drugače. Zdaj smo sklenili, da se marca dobro pripravimo v hiši – s svojimi konkretnimi vprašanji, nato pa aprila vzamemo pravnika s področja delovnega prava, ki bi zastopal naša stališča ter nato povabimo na sestanek g. Vidoviča. Tako se bodo, upamo, razrešila vprašanja, na katera ne vem natančnega odgovora sam, Anica pa se sklicuje na g. Vidoviča. Delavci pa na kolektivno pogodbo … 

Danes imam kar nek slab občutek, da smo precej razmajani in notranje razburkani; kakor da ne bi bili na skupnem imenovalcu. 

Pa če napišem še nekaj obrobnega: odkar je prišel Vlado (Plajnšek), igramo skupaj vsak teden loto. Ta teden je Marijan dosegel rekord: dobil je štirico. Veliko veselje. Prej smo imeli bolj ničle in tu in tam kakšno enko. 

13. marec 2000

S Savotom končujeva oblikovanje steklenice za naše vino z zgibanko na temo: obnova teatra.  

Andrej Šmid prinesel 4 komplete PGD-ja. Pravo malo veselje v hiši; in hkrati priokus bridkosti: kako zdaj to tudi zgraditi? 

Začeli z vajami za Marjetko. Gojc in Mojca dobra kombinacija. 

Pripravljam diapozitive za predavanje o teatru za Rotary club. 

Dobil sem poslovno poročilo PG Kranj za leto 1999. Primerjava podatkov – financ in rezultatov pokaže, kako delamo na zgornji meji možnega: 

Marec 2000 

Kupili smo diaprojektor. Končno. V ponedeljek bo prva prezentacija diasov, ki sem jih naredil o stavbi. 

Marjan in Vlado pripravljata scenografijo za Marjetko, Anica in Mateja delata svoje reči, sam pa sem končno pospravil z mize vse stare dopise in drugo birokratsko navlako. 

Zdenko Kodrič mi je prinesel svoj najnovejši tekst »Fen«. Veliko razmišljam o prihodnjem poletju. O besedilu, s katerim bi začeli, če bi začeli, s svojo igralsko skupino. Za tri moške in eno žensko … 

Jutri nadaljujemo z vajami za Marjetko. Kombiniramo vaje, iščemo možne termine. Najbolj je zaseden Gojc. Vendar menim, da bo dovolj časa.  

Marec 2000 

Nadaljujemo z vajami za Marjetko. Danes predvidevam, da bi stvar še prebrali, jo jezikovno malo pretipali, preiskali možnosti, v ponedeljek pa bo treba začeti postavljati. 

S Tadejem sva se pogovarjala o repertoarju za prihodnjo leto; o možnosti za Der Drang, o kombinaciji s slovenskim avtorje, o variantah, če se zaposli ekipa in tudi o scenariju, če igralcev ne bo. Veliko je neznank, maja pa bo treba oddati program na Ministrstvo. In tam »okolišnaje« ne bo šlo skozi in tudi sam si ga ne želim. Pravzaprav problema z besedili za odrasle ne vidim, pač pa za otroke. Treba je najti zelo zelo zanimivo besedilo za najmlajše. In tu se zelo izbirčen. 

Marec 2000 

Sinoči sem imel predavanje za Rotary club o načrtih za prenovo gledališča. Gospodje so podprli projekt in pravijo, da bodo v Ptujčana napisali članek, v katerem se zavzamejo za obnovo. Fino. 

Vadimo. Delamo. Kombiniramo, si zmišljujemo. Gojc in Mojca sta dobra, vendar imamo težave z memoriranjem teksta, natančnostjo … Ampak bomo: vem, da bomo naredili zanimivo predstavo. 

Pripravil sem sestanek za ekipo »Oh, ta presneta ljubezen«. V Ljubljani, v Unionu, s študenti in režiserjem Nikom. 

Čakamo na Emeršiča, kaj bo »del« v zvezi s Fojem ob koncu leta … 

Sicer pa sem se odločil, da bo sezona 2000/2001 imela naslov: IZVOLITE – GLEDALIŠČE S STALIŠČEM – GLEDALIŠČE PTUJ, sezona 2001/2002 pa bo posvečena slovenskem avtorjem: MI (ZA)UPAMO. Morda bomo takrat vstopali v Evropo in treba bo najti »svojskost«. In mi upamo in si zaupamo: domači dramatiki, domačim ustvarjalcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

118 - So stvari, ki so lepe. Ko nekdo naredi nekaj, kar mu ne bi bilo treba. Sploh ne. Koliko nam/mi je to takrat pomenilo; nikoli ti nisem povedal, Nevenka.

119 - Tako malo omenjam ključno: publiko. Polne dvorane, premalo prostora, razprodano, ljudje od drugod, mladina  ... V bistvu nam je to najbolj dajalo potrditev, da smo skupaj, skupaj z okoljem, skupaj z ljudmi, da smo na pravem mestu, da delamo prave reči.

120 - O, tole mi je pa všeč: da smo hoteli pri prenovi hiše tudi doseči, da bi se "vpisali" umetniki s svojimi deli, v bajto, v zidove, v omete ... v svoj čas in svoj prostor. Pozabil na ta detalj!

121 - Ta punčka je danes dohtarca. In ko sem (neuspešno) "zaganjal" življenje v dvorcu Turnišče, je v predstavi Pita (leta 2014, še kot dijakinja) igrala na harfo. Tajda.

122 - Nikoli nisem kaj dosti pisal o razmerju svet zavoda - direktor. Mislim si, da ne zato, ker sem hotel s člani sveta zavoda biti čim bolj na "distanci". Službeno, uradno, faktično. A je treba reči: sodelovanje nikoli ni bio problem. Še več. Občutek imam, da so zmeraj podpirali "direktorjeve predloge", potrjevali poslovna poročila in plane ter prisluhnili našim argumentom. Niso samo "prišli sedet na seje", prebrali so gradiva, tudi problematizirali, z argumetni in bili to, za kar so bili: nekak - odgovoren! - nadzorni organ. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic

1996/97

Naslednje koščke prispevam: Franc Mlakar.
Bil sem menedžer skupine in predsednik Društva Gledališče Zato.,
nato pa v. d. direktojra Gledališče Ptuj do 30. 6. 1997

Direktor Gledališča Ptuj po sili razmer … 1996/97. 

Večkrat sem že dejal, takole v splošnih razgovorih v družbi, da sem gledališki človek. In to ne postaneš, takole čez noč kot verjetno vse ostalo, kar počenjamo ljudje za preživetje ali pa kot življenjsko poslanstvo. Vse te nitke se začnejo tkati v rani mladosti in mozaik znanja se prepleta z mozaikom talenta, ki ga nekako prinesemo na ta ljubi svet.  

V moji družini je bil oče pevec in po mamini strani strici ljudski godci. Ti ljudje so bili verjetno temelj moje želje po nastopanju in besednem in pisnem izražanju. Da pa bi bilo vse tako kot treba, je na osnovni šoli Hajdina v mojem času vrelo od ustvarjanja in mentorice dramskih in literarnih krožkov so bile skavtinje na lovu za danost po nastopanju pri otrocih. Spomnim se mojih recitalov na šolskih prireditvah v prvem razredu osnovne šole in vse do osmega razreda in prav tako nastopov v dramski skupini od drugega razreda naprej, do glavne vloge v osmem razredu. Učiteljica Helena Primožič, naša razredničarka, v priporočilu za vpis v srednjo šolo posebej poudarja moj talent in sposobnost za organizacijo in vodenje. Takrat temu nisem poudarjal posebne pozornosti.  

A skozi življenje so bile Helenine besede moj urok in baza mojega razmišljanja zraven umetnosti in duhovnosti, katere temelj nam je dal takratni župnik Pavel Pucko. Verjetno je zgoraj napisano bilo usodno, da sem ob vabilu Sama Strelca, aprila 1993 pri nas doma, da prevzamem gledališko skupino, ki naj bi bil podlaga za kasnejši profesionalni ptujski teater, rekel veliki DA. Odločitev na doslej povedano ni bila težka in nikoli je nisem obžaloval, seveda upam, da tudi Samo ne …  

V samo treh letih smo okolje prepričali, da Ptuj mora imeti profesionalno gledališče in vse je bilo zelo obetavno …, dokler v začetku februarja 1996, ko je občinski svet že potrdil profesionalizacijo, pod našim vodstvom, Samo Strelec, kateremu je bilo namenjeno vodenje te institucije, nepreklicno odstopi. In ne samo to, Samo se spusti v javno besedno vojno z takratnim županom in njegovim občinskim svetom in oddelkom za družbene dejavnosti … Medijem pošlje za dve časopisni strani besedila, kjer kot pravi upornik brez razloga in dokazuje, kaj bi moralo biti drugače … 

Še danes ne vem, od kod sem potegnil danes že legendarno misel: ¨Situacije ni potrebno dramatizirati, še manj politizirati, kajti vse to bi škodilo ustanovitvi gledališča¨, ali nekako tako. Nisem več siguren, očitno je delovalo. Župan ni prekinil postopka profesionalizacije, kar bi z lahkoto storil z razlago, da so si pobudniki premislili in ni potrebe po zavodu. Seveda je bilo še mnogo zakulisnih aktivnosti v tistem kritičnem času, kot prepričevanju občinskih svetnikov po lokalnih gostilnah in prepričevanja medijev in tiho ustvarjanje javnega mnenja, da je Samova odločitev samo začasna in, da je njegova vrnitev dejstvo. Moram reči, da sem sam bil v dilemi, kaj storiti z ustanovitvijo zavoda, dokler se niso začela po mestu v javni razpravi pojavljati imena kandidatov, ki bodo izpeljala ustanovite zavoda Gledališče Ptuj in niso bili del naše ekipe. Tega nisem mogel dovoliti. Spominjam se, da sva z takratnim županom Miroslavom Lucijem po dolgi razpravi, kdo bi bil pravi kandidat, zaključila, da naj bom to jaz. Nisem se upiral, čeprav biti direktor novega zavoda Gledališče Ptuj ni bila nikoli moja preokupacija, a mislim da se je pri tej odločitvi v meni prebudila odgovornost do preteklega dela in gledano nazaj je bila odločitev ključna, marsikaj bi lahko bilo drugače in cela generacija ustanoviteljev bi lahko šla v anale kot neodgovorna.  

Mestni svet enotno potrdi moje imenovanje za vršilca dolžnosti direktorja novega zavoda, uskladimo formalnosti, med drugim se odrečem polni plači do polovice in si mislim, da je to poteza, da dokažem, da nam je mar za naše Gledališče.  

Samo me spozna z Vladom Novakom, ki bi naj odigral prvo predstavo v novem gledališču in sicer ¨Govor malemu človeku¨ Wilhelma Reicha kot monodramo.  Nikoli ne bom pozabil prvega razgovora z Vladom, saj je bil dramatičen v njegovem stilu. A že takrat sem vedel, da gledališčniki dajo največ od sebe, če si z njimi potrpežljiv. Z legendo slovenskega gledališča in filma sva še danes v dobrih odnosih. Premiera je bila 26. februarja 1996 v naši hiši in ne samo to, na osnovi uspešnosti smo v gledališču začeli razmišljat o festivalu tega žanra in ga tudi uspešno izvedli v prihodnosti. Zavedali smo se namreč, da je majhnost gledališča lahko prednost, nadgradnja je bil kasneje tudi festival SKUP – srečanje komornih prizoritev, pod Samovim vodstvom. Vse to je počasi a sigurno izoblikovalo zavod v obliko, katero smo zapisali tudi kot modelu profesionalizacije. Hiša brez igralskega ansambla in prilagojena malemu okolju in okviru financ. Tega, moram reči, se hiša drži tudi po tridesetih letih delovanja. Hvala bogu. Vzporedno z programsko dejavnostjo je bilo potrebno nastavljati tudi poslovno ustanovitveno dokumentacijo, da bi zavod Gledališče Ptuj lahko pravo formalno bil ustanovljen, kar se je zgodilo 20. marca 1996.  

V ustanovitvenem aktu je kot dejavnost navedeno: gledališče, kino in opera. Največja odgovornost, ki mi je ležala na ramenih, je bilo umetniško vodenje gledališča, saj sem moral opravljati tudi to, vsaj na začetku. Uporabil sem intuicijo, ki sem si jo pridobil skozi izkušnje mojega ljubiteljskega delovanja kot igralec in režiser v svojem okolju. Gledano nazaj je moja transformacija bila hitra in nimam si kaj očitati; kot boste videli v nadaljevanju mojega prispevka.  

Prek Vojka Belšaka, ki je bil član tržaškega ansambla Slovenskega stalnega gledališča pod umetniškim vodstvom Vladimirja Jurca, smo načrtovali poletno premiero. To je bila čudovita ekipa, polna harmonije in gledališkega zanosa. Tisto poletje je bilo čas pridobivanja moje gledališke samozavesti. Moram reči, da sta Ptujčanka Maja Blagovič in njen partner Vladimir Jurc, gledano nazaj, sestavila harmonično ekipo, ki je 25. maja 1996 leta pripravila premiero ¨Polovične resnice« Alana Aycbourna. Ptujčani so jo sprejeli z navdušenjem in hvaležen sem ekipi iz Trsta za ta prispevek naši hiši in okolju.  

V svojem poslovnem in umetniškem razmišljanju sem se vse bolj izoblikoval v prepričanju, da mora biti gledališka hiša v malem okolju tudi center prireditvene dejavnosti z drugih umetniških področij in tako publiki v malem kraju približajo opero, opereto, kabare in še kaj.  Sodelovanje z Zorico Fatur, Jerco Mrzel, Janezom Lotričem, Olgo Gracelj, Tonetom Potočnikom je v tem letu popestrilo sezono in poletje. Poleg gledališke dejavnosti v tej sezoni je na naš oder stopil tudi legendarni Zijah Sokolović. Med poletjem v meni dozori odločitev, da povabim k sodelovanju za naslednjo gledališko sezono mlade in vrhunsko talentirane, a še ne priznane slovenske gledališke ustvarjalce in sicer Jerneja Lorencija, Sebastijana Horvata in Tomija Janežiča. Gledano nazaj - zadetek v polno. Odločim se tudi, da Ptuju dam v naslednji sezoni poletni festival, ki bo kombinacija potrebe kulturnega turizma in vrhunske umetnosti, tako glasbenega kot gledališkega žanra, nekako v smislu, da Ptuj v Sloveniji prevzame vlogo Salzburga ali Dubrovnika. Glede na pestrost ambientov v starem mestnem jedru bi lahko ta vizija bila vmesna in se v poplavi poletnih festivalov v mestu v naslednjih letih tudi uresničuje in v prepoznavnosti le teh v slovenskem in mednarodnem prostoru, dobiva to veljavo, najbližje poletnim festivalom v takratni izvedbi je Arsana, ki uspešno nadaljuje  vizijo tistih dni.  

Malo težje je bilo z novo generacijo ustvarjalcev, ki so začeli ustvarjati proti konca leta 1996. Kot sem že omenil je postal zunanji sodelavec Jernej Lorenci, danes profesor na akademiji za gledališče in film in uveljavljeni in z Borštnikom nagrajeni režiser, takrat mlad in dela lačen mlad režiser, ki je postal moj svetovalec za umetniški del. Seveda je treba povedati, da v gledališču velja, da so mladi ustvarjalci v glavnem po karakterju uporniki brez razloga in neverjetno »zaživijo«, ko ni po njihovem. Da pa sploh ne govorim o dimenzijah denarja, ki je v njihovih mokrih sanjah prva oseba ednine. Takrat sem že vedel, da je to davek, ki se ga mora plačati, če imaš izkušnje, lahko spelješ zadevo z dostojnim korenčkom in malo palico. Energija, ki so jo ti fantje prinesli v naše gledališče, je bila izredno »mladostniška«.  

Spomnim se Tomija Janežiča, danes mednarodno uveljavljenega profesorja in režiserja, s kakšno energijo se je lotil Lorkine stvaritve »PRAZNINA«, Stara zgodba iz moje vasi, premiera je bila 30. januarja 1997; točka konflikta je bila vedno enaka - denar. Kritike so bile solidne in že smo se vrgli v priprave za naslednjo premiero Sebastijana Horvata »Elisabeth«, 20. aprila 2025. To predstavo si bom zapomnil po kar nekaj pripetljajih, ki mi jih je prinesla, seveda klasika: da ima mlad gledališčni režiser vedno prav, vsi mi drugi, ki nismo del tega pogleda, pa pojma nimamo, sploh pa če nisi diplomiral ali vsaj obiskoval AGRFT-ja. Ja pa tudi ena lepa za vmes; prvič sem opazil Natašo Matjašec in njeno posebno igralsko energijo. Še danes rad pogledam predstave, v katerih nastopa. Pred kratkim dokumentarec o Ivani Kobilici »Ekselent«, tisto nekaj več, zato se splača bit Teaterski človek. A Elisabeth je prinesla še en pripetljaj, ki ga je vredno napisati. Mislim, da je bilo konec junija in bil sem na obisku pri takratnem direktorju ptujske podružnice Ljubljanske banke. Seveda sva se pogovarjala o sponzoriranju našega gledališča, ko zazvoni telefon in Franc vidno spremeni izraz na obrazu, kajti na drugi strani je bila takratna ministrica za kulturo, verjetno v LDS-vi vladi, Majda Širca.  

Najin razgovor je začela z napadom značilnim za takratne politične avtoritete. Tema razgovora je bila navodilo, da ne rečem komanda, da mora ptujsko gledališče financirati obisk poletnega festivala v Bolgariji. Med tem moram povedati, da zelo slabo prenašam avtoritarne izpade, pa tudi če prihajajo iz samega vrha. Če pa so nelogični ali povezani z osebnim interesom, pa se sploh uprem. Malo žlehtno potipam ministrico in ji predlagam, če lahko doseževa kompromis in financirava vsak polovico. Ona znori in stopnjuje dialog z avtoriteto. Jaz se branim, sem slučajno prebral, da v Bolgariji delujejo cestni pirati in da je iti tja v tistem času nevarno. Nisva dosegla dogovora, kako so bili financirani, še danes ne vem, vem pa to, da so jih cestni pirati zajeli in so morali plačati opremo v znesku nekaj tisoč mark in odkupiti lastni kombi.  

Življenje ima svoja pota. V tem prispevku moram priznati, da sem se v svojem direktorovanju v gledališču, nekako našel v še eni od organizacijskih obsesij - poletni festivali ali festivali nasploh, saj se je pod mojim vodstvom v gledališču izvajal prvi festival monodrame. Ampak le-ti so mestu prinesli še večji obseg publike in samo mesto je prav klicalo po njih.  

Za zaključek bom na kratko opisal poletni festival 1997 v organizaciji ptujskega gledališča. Bil je poseben; namreč tako obširnega in večplastnega še mesto ni doživelo vse do danes. Poletni večeri je nosil ime. Na kratko opišem, zakaj.  

Festival je vseboval tako glasbene dogodke kot gledališke predstave in kar se mi je takrat zdelo pomembno in danes pogrešam, poulične dogodke. Tisto leto na temo latino glasbe in po ptujskih ulicah smo razvrstili poulične bende iz Peruja, Kube, Italije, Španije in Bolivije. Mesto je živelo tudi izven prireditvenih prostorov in je vsaj v tisti sezoni dajalo tudi praznični turistični utrip.  

To leto mojega direktorovanja je bila fantastična izkušnja (preizkušnja), polna strasti in iskrenega (čistega) odnosa do hiše, ki sem jo vodil in seveda do mesta.  

Zaključil bom s spoznanjem, ki sem ga z vami delil že v zborniku o gledališču našega obdobja, mislim da leta 2002, da bom lažje vnesel zaključek, ki sem ga napisal ob 30-letnici ožjemu krogu Zato.-jevcev. 

Težko je biti umetnik med menedžerji, še težje je biti menedžer med umetniki. A vendarle me je ta pot izoblikovala v to, kar sem in s tem sem zadovoljen. Zdaj pa res zaključek: 

Spoštovani. 

Seveda se pridružujem čestitkam ob 30 letnici našega gledališča in ob tej priložnosti kličem k spoznanju, da je Mestno gledališče Ptuj, danes inštitucija, ki je nad nami in smo ji dolžni »služiti«; vsak po svojih močeh, da jo ohranimo in predamo naslednjim generacijam. Obletnica naj prinese trenutke spoznanja, ko negativne spomine uporabimo za osebnostno rast in pozitivne spomine v prijetno skupno druženje, skozi vso leto 2026. Osebno se veselim vsakega trenutka.

Franc Mlakar                                                                                                                                                   

Ptuj, december 2025

***

Samo M. Strelec:
Francijev tekst sem dal v modro barvo, ker je ravnal modro, ko ni vrgel puške v koruzo. Modro, ker: z lahkoto si predstavljam, da bi se lahko hitro našel kdo, ki bi rekel: "No, vidite, ni dolgo trajalo; saj sem vam rekel; ne more ta mladina, ne znajo." In z neskončo lahkoto bi lahko sprejeli tudi odlok o preklicu odloka o ustnovitvi gledališča. Ja, z lahkoto se z/ruši ... Z/gradi težje.
Zato, Franci: Odličen zapis! Zanj sem ti hvaležen iz večih razlogov. Prvič, zaflikal si luknjo v sliki - med mojim odhodom in vnovičnim prihodom. Drugič: povedal si par stvari, ki jih slišim prvič. Tretjič: štefetno palico zapisov si tako predal Reneju ... in on jo bo Anici, ona pa Petru.
Mhm, prav lepo nastaja tale naša slika, lepo. Zdaj pa se že kaj vidi, prepoza; niso več samo naključno razmetani koščki na mizi.
In če sem že pri besedi: Vsak, ki to bere: Kakor zmeraj, velja še naprej: "Mikrofon je tvoj". Dobrodošli s komentarji. Čeprav si bil morda zgolj gledalec predstav ali opazovalec vsega skupaj nekje od daleč. Pošlji svoj spomin na FB ali kar meni na "poštno ležeče": samo.strelec@gmail.com in tvoj košček bo objavljen nemudoma tukaj, na spletu, vidno celemu svetu.
Hvala vnaprej, da/če se greš z nami te sestavljanke.