9. julij 1999

Toliko dela sem imel v zadnjem tednu, preden grem na dopust. Oblikovanje dopisov, ponudbe kupcem, osnovnim, srednjim šolam, dopis za teatre … 

Predvsem pa zaključek sezone, analiza dela in misel na financiranje ‘99. Bil sem pri Kardumu in ugotavljam, da smo svoje naredili. Da potrebujemo pomoč politike. Da je potreben pritisk občine na MiK, sicer sami ne bomo zmogli. In zato sem se odločil, da v Tednik in v Ptujčana pošljem članek z naslednjo vsebino: 

  

Spoštovani ljubitelji gledališke umetnosti, 

julija smo z lutkovnimi predstavami pred gledališčem končali sezono 1998/99. ZU, U, ali MU? - Zelo uspešno, uspešno ali manj uspešno? Morda se moramo vprašati celo: “Je bilo naše vedenje v pretekli sezoni manj primerno, primerno ali vzorno?” Prihaja poletni čas, ko smo pospravili rekvizite in kostume, oder pripravljamo za nove nastope, predvsem pa čas za premislek in analizo pretekle sezone. Čas, ko se skušamo učiti na napakah, ki smo jih naredili, in pripraviti vse potrebno za sezono 1999/2000. 

  

Vsako gledališče svoj “učinek” meri tudi s statističnimi kazalniki. (Zdaj, v času, ko Ministrstvo za kutluro RS vpeljuje merila in kriterije, po katerih naj bi sofinanciralo programe gledališč v prihodnje, je prav obisk še posebej pomemben kriterij). 

Pa poglejmo statistiko Gledališča Ptuj v preteklih treh sezonah: 

  

	sezona 1996/97	sezona 1997/98	sezona 1998/99
GLEDALCI	18.210	28.360	33.915
Št. gledalcev v Gledališču Ptuj	14.100	21.170	22.740
Št. gledalcev na gostovanjih	4.110	7.190	11.175
PRIREDITVE	117	198	224
Št. predstav v Gledališču Ptuj	83	135	160
Št. predstav na gostovanjih	34	63	64

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izračun zasedenosti dvorane (142 gledalcev na predstavo) pokaže, da je bila dvorana optimalno zasedena. Vsi, ki obiskujte našo hišo, namreč dobro veste, da je prvo-vrstnih sedežev v dvorani le 133, iz drugih vrst pa je vidljivost dokaj slaba. Menimo torej, da obiska v matični dvorani v prihodnje ne bomo mogli kaj dosti povečati, ne da bi jo ustrezno prenovili (kot vam je najbrž znano, bi prenovljena dvorana nudila 240 enakovrednih, kvalitetnih sedežev).  

Pa umetniški vidiki minule sezone? 

Vrhunec sezone gotovo predstavlja uprizoritev LJUBEZENSKA PISMA, kjer so se zbrali resnično imenitni gledališki ustvarjalci. Kritike so bile zelo ugodne, predstavo smo veliko igrali po Sloveniji in režiser Šedlbauer je bil z delom v našem gledališču zelo zadovoljen, tako da se je sam ponudil za režijo naslednjega projekta, ki si ga boste lahko ogledali prihodnje poletje na prostem. Žal se nam ni tako zelo »posrečila« uprizoritev Zijaha A. Sokolovića FINŽGAR V SEKSŠOPU. Režiser je iz Turrinijeve komedije morda želel »potegniti« preveč, jo nekoliko »zakompliciral« in nastala je dokaj nenavadna komedijska uprizoritev. Vendar brez tveganja v gledališču nikoli ne gre. Gledališče je ustvarjalen proces, kjer je težko z gotovostjo napovedati, kakšen bo rezultat po dveh mesecih vaj. Monodrama ŠTEFKA VALENTIN, mladega Petra Srpčiča in Alenke Tetičkovič, je bila dobro sprejeta. Kljub mladosti obeh avtorjev ste gledalci predstavo radi gledali, saj je že sama zgodba zanimiva in duhovita. Prijetno nas je presenetila uprizoritev FANT V AVTOBUSU. Predvidevali smo namreč, da bo zaradi zahtevnosti teme, »zamorjenosti« bolj malo ponovitev. Zgodilo pa se je nasprotno: predstavo smo igrali več kot 30-krat. Mlada gledalka nam je o njej napisala: »Robert je dokaz, da je v vzgoji otrok pomembna zgolj in le ljubezen. Vse ostalo so le predsodki odraslih. Teh, katerih mnenje je, da otroci te zgodbe ne bodo razumeli.” (Janja Tekavec, Hoče). Posebej je treba izpostaviti še FESTIVAL MONODRAME PTUJ ’99, ki je s strani strokovne kritike in medijev prejel v celoti ugodne ocene. Če dodamo še ponovitve uspešnic OJ, ČUDEŽNI ZABOJ in OVINEK, ki sta “preživeli” že drugo sezono, in stoto ponovitev GOVORA MALEMU ČLOVEKU (prve ptujske poklicne predstave po ponovni profesionalizaciji gledališča), ocenjujem, da je bila sezona uspešna. 

“Gledališče je subvencionirana opozicija”, pravi znani nemški režiser Heyme. Najbrž si ga vsaka sodobna družba privošči (tudi) zato, da bi po-kazala svojo demokratično naravo? In ko smo pri subvencijah in financiranju: Svojega poslanstva ne bi mogli opravljati, če naš ustanovitelj (Mestna občina Ptuj) ne bi razumel narave našega dela (projektne “špice” ob premierah, številni honorarni sodelavci …) in redno ter dosledno izvajal zagotovljenega financiranja. V tem smislu je bilo sodelovanje z ustanoviteljem v pretekli sezoni resnično vzorno. Želimo si lahko le, da bi bilo tako tudi v prihodnje.   

Ampak vendarle: Kje so problemi? - Kdor jih nima, najbrž nima dovolj visokih ciljev, jasnih vizij? Kje smo zdaj, in kam naj bi se gledališče razvijalo v prihodnje? Kaj bistvenega bi bilo potrebno storiti?  

Začnimo pri financah. (Kje pa drugje?) Oglejmo si financiranje (iz državnega proračuna) slovenskih poklicnih dramskih gledališč v letu 1998 in njihove programske obveznosti:  

Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 1998, MiK, Lj, 1998 

	VSI  zaposleni	Od tega  igralcev	Obveznost:  št. PREMIER	Obveznost: št. vseh predstav	Obveznost:  št. gostovanj	DOTACIJA: (v mio Sit)
SNG Drama Ljubljana	123	50	10	322	0	528,9
Mestno gledališče ljubljansko	98	22	9	277	30	376,4
Drama SNG  Maribor	75	24	8	235	20	320,4
Primorsko dramsko gledališče NG	75	24	6	225	90	316,2
Slovensko mladinsko gledališče	54	29	6	222	30	266,7
Slovensko ljudsko gledališče Celje	64	22	6	235	50	262,1
Prešernovo gledališče Kranj	20	6	5	134	30	33,7
Gledališče Ptuj	6	0	5	145	72	4,5

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(To ni celoten budžet vseh sredstev, ker ni vštet delež občinskih sredstev. Obveznosti sistemsko financiranih gledališč je definirala država, pri GP navajamo dejanske rezultate iz poslovnega poročila za leto 1998).   

Trdim: razvoj Gledališče Ptuj je v primeru nadaljevanja dosedanjega financiranja dosegel svoj plafon. (31,4 mio MOP in 4,5 mio RS. - Primerjajte ptujsko gledališče s kranjskim, ki dela letno s cca. 100 milijoni sredstev, kjer daje 1/3 država in 2/3 občina).  Seveda se zavedamo , da je občinska blagajna, kakršna že je: nikoli dovolj velika. Zmanjšana zaradi  manjše velikosti občine, sprememb, ki jih je prinesel zakon o financiranju občin, prenosa financiranja javnih zavodov na občine itd. itn. In tu ni kaj dodati: vse to je res. Vendar pa je res tudi naslednje: država (Ministrstvo za kulturo) je v zadnji fazi oblikovanja mreže poklicnih gledališč – tistih, katerih program (t.j. premiere, ponovitve, gostovanja) bo v  prihodnje so-financirala. In prav na tem področju, v odnosu do države, pogrešamo sodelovanje, pomoč, prizadevanje, agresivnost, vztrajnost, konstanten pritisk… (ali je morda primernejša in modernejša beseda lobiranje) občine. Zdaj je zadnji čas za to. Zdaj se ob velikem angažmaju morda lahko popravi zgodovinska “krivica”, ki se je zgodila mestu leta 1958, ko je država ukinila ptujsko poklicno gledališče (s stalnim ansamblom!) Leta 1995 je bila mestna oblast resnično pogumna, da je gledališče ponovno ustanovila in si ga naložila “na svoja pleča”. Glede na to, da gledališče dosega glede na vložena sredstva zavidljive rezultate, je zdaj prava priložnost, da si za delovanje izborimo večja, predvsem pa stalna in sistemska sredstva iz državnega proračuna. (Tu pa statistika, aplavz pri poklonu in ugodne kritike niso dovolj.) In kaj bi se zgodilo, če bi Gledišče Ptuj pridobilo večja državna sredstva? Imelo bi vse možnosti, da izboljša opremo predstav (kostumi, scena), s tem poveča kvaliteto uprizoritev, da zaposli vsaj nekaj igralcev, ki bi predstavljali umetniško projektno jedro. Glede na to, da ptujskega gledališča ne obremenjujejo stari dolgovi, neporavnani računi, prevelika zaposlenost, nerešeni pravni akti … in predvsem zaradi mladih ptujskih igralcev, ki so vedno uspešnejši na slovenski gledališki sceni, bi imelo možnost postati pravi “ambasador” ptujske vrhunske umetniške ustvarjalnosti. Ocenjujem, da je gledališče v štirih sezonah doseglo korekten nivo, tukaj pa se utegne tudi ustaviti. Vendar so moji cilj in cilji kolegov igralcev in režiserjev ambicioznejši. Ja, ostati malo, vnedar postati vrhunsko, specifično in prepoznavno gledališče. Gledališče, ki se bo po umetniških dosežkih enakovredno merilo s katerimkoli večjim v državi. Prepričani smo namreč, da je samo takšno gledališče za mesto Ptuj lahko dovolj dobro gledališče. 

Kaj je torej storiti? – Menim, da je pot jasna: gospoda župana pozivam, da se »oboroživa« z argumenti in se skupaj »abonirava« v čakalnici pred vrati gospoda ministra Školča. Potem pa vztrajava in ne odnehava, vse dokler ne »zmagava« ali »častno padeva v bitki za pravično stvar«. 

Za konec pa še o enem, temeljitem problemu: stavba gledališča. Če se ozrete na fasado, zavijete na sanitarije, hočete v garderobi obesiti svoj plašč, ali si ogledati odlično predstavo – denimo gostovanje ljubljanske Drame, ali pa plesni nastop vašega otroka, koncert pihalne godbe … ugotovite, da imate pri nas kup problemov. Predvsem pa: kadar je dvorana polna, slabo vidite in vam je zelo vroče. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa je hiša pred sto leti, ko je bila zadnjič gradbeno obnovljena, namenjena stotim ptujskim gospodom in gospem, ki so sedeli vsak v svoji (zagrajeni) loži … Projekt glede možne prenove gledališke stavbe je pokazal, da bi lahko bilo v - na zunaj enako veliki -  stavbi 240 enakovrednih sedežev¹⁰¹! Sočasno bi zgradili nekdanje pročelje, ki bi pomenilo hkrati obnovo starega mestnega jedra, in tako pridobili “kuliso” za vse pogostejše prireditve pred gledališčem (predstave Gledališča Ptuj, zaključek šolskega leta “Olgice”, prireditve Poetovio Vivata, Turističnega društva, Društva umetnikov in ustvarjalcev …). Če si mislite, da bi bila cena za to astronomsko visoka, vas lahko z veseljem razočaramo: stavbo bi bilo mogoče prenoviti v sodoben, srednje velik kulturni hram, ki bi zadoščal za prirejanje vrhunskih umetniških dogodkov in najeminentnejših prireditev (npr. dan samostojnosti, kulturni praznik) – in to za 250 milijonov tolarjev. Se oproščam, vem, govorim pro domo sua. Za prenovo stavbe Gledališča Ptuj pa na srečo govorijo tudi močni strokovni argumenti. 

Prihaja sezona, s katero bomo zakorakali v novo tisočletje. Kdor razmišlja o Ptuju in njegovih vizijah resno in odgovorno, prepoznava naše ambicije za smele, izvedljive in smiselne. 

Hvala vam za obisk v minuli gledališki sezoni. Že v naslednji številki Ptujčana boste našli prilogo – Program Gledališča Ptuj za sezono 1999/2000. Vabimo vas, da nas obiščete in si o vsem skupaj ustvarite svoje mnenje.  

Samo Strelec, direktor Gledališča Ptuj 

  

Kako se bo odzvala politika? Kako javnost? Ali sploh? – Zdi se mi, da sem moral to storiti. Ker sicer zamujam in ne vidim nobenega razloga, da bi se stvar spremenila na bolje sama. Morda pa bo prišlo celo do kontraučinka. Kdo ve. Želim imeti občutek, da sem svoje naredil. 

Dobili smo nekaj povratnih informacij za mapo in ljudje so z njo zadovoljni, opazili so jo. Izgleda jim zanimivo. 

Nabavil sem si knjigo o grafičnem oblikovanju in še eno, ki govori o Corel Venturi. Zdaj čakam na možnost, da nekje dobimo program in se začneva s Tatjano praktično učiti¹⁰². 

  

13. julij 1999 

Pripravljam se na sestanek na občini: poslovanje zavoda v poslovnem letu 1998. Gledam podatke, računam procente in se zgražam. Dotacija se je dvignila za 6 %, lastni prihodek za 12%,  obiska za 22 %, število prireditev pa za 50 % (predvsem zaradi 105 %-ega povečanja gostovanj). Zanimiv je tudi podatek, da je se je zato povečal obisk na gostovanjih (za 76%), v hiši pa komaj kaj (za 7%). Prav zanima me, kakšen bo odnos med poslovnima letoma 1998 : 1999, saj ne pričakujem dviga obiska v hiši. 

Odločil sem se, da po dveh letih trdega dela v hiši nekoliko trše nastopim do občine. Do sedaj delujemo in izgledamo kot »dobri fantje«, dobra ekipa, s katero ni problemov. In res je tako. Vendar je treba zdaj tudi jasno in glasno povedati, - in to podkrepljeno s številkami, kje so problemi. Izpostaviti predvsem primerjave z drugimi gledališči – primerjati inpute ter outpute. 

Še eno perečo stvar moramo danes zaključiti: zaključek zgodbe z urami, starimi in novimi dopusti itd. itn. Interna stvar, - ki sem jo zakompliciral, s tem ko sem hotel preveč razumeti sodelavce, specifiko ter naravo dela in manj upoštevati formalno-pravne predpise. No, tudi to bomo uredili. Upam, da zdaj za zmeraj. 

Končno sem si vzel čas in šel na vajo za Ano in videl celo postavitev. Dosti so naredili. Tudi igrajo se že. Imel sem nekaj pripomb. Upam, da bodo premislili. Sicer pa mislim, da se obeta zanesljiva uprizoritev. Zdaj, v finalizaciji pa se bo pokazalo, ali bo korektna ali čudovita. Mislim, da je moja naloga, da jim pomagam, jih spodbujam, opozarjam in skušam razviti to, kar sami nosijo, pa morda ne artikulirajo na dovolj učinkovit način. Vsekakor: zelo sem vesel, da so pred počitnicami naredili tako zelo veliko. Ob gledanju sem čisto padel noter in videl možnosti, variante … pri tem pa me ni obremenjevala kranjska uprizoritev. In to se mi zdi fino. Ja, morda potrebujejo še moment igrivosti … Pa ne tiste, ki bi prišla s tempom, hitrostjo, dinamiko, pač pa miselne. 

  

14. julij 1999 

To še moram zapisati, preden grem na dopust: 

Kako je izgledal včerajšnji »zagovor« poslovnih poročil za leto 1998. Imel sem 3 minute za dodatek, pojasnilo, poudarke iz poročila. Rekel sem: da smo računovodsko poslovali pozitivno, vendar je situacija kritična: ker smo naredili več, kot imamo denarja. Ergo: vlagati v prostor in standard predstav. Ne pričakujemo več od občinskega proračuna, ampak od MiK. Da se dela mreža teatrov in da imamo strokovne argumente, potreben pa je pritisk mestne oblasti do ministrstva. Pozivam, da ta pritisk izvršimo. Ker je zdaj priložnost za sistemsko financiranje. Nato je sledila debata: en gospod svetnik je vprašal, koliko otrok je videlo naše predstave (gradivo, ki so ga dobili, je vsebovalo le uvodni del in finančno rekapitulacijo, ne pa tudi statistike programa) in nekaj je rekel v zvezi s šparanjem pri pošiljanju pošte, kar pa nisem razumel. Gospod Brglez¹⁰³ (LS) je pohvalil delo gledališča in si zaželel, da bi bilo morda več ljudskih iger, denarja iz občinske blagajne pa ne bo moglo biti več. Moj odgovor: zahvala za pohvalo, da bo naslednja »ljudska igra« Županova Micka (bili vsi zadovoljni), nato pa sem ga prosil, da bi me razumel prav tako on kot ostali svetniki: ne pričakujemo bistvenega napredka iz občinske blagajne, ampak iz MiK. Tam pa je sogovornik ustanovitelj. 

Ergo: mislim, da se nisem zapletel v detajle, da sem ostal pri bistvenem in da sem bil tako jasen, da zdaj vsi vejo, v čem je problem: v tem, da bi lahko dobili več v LJ, da pa na tem nihče ne dela (razen nas, ki z delom nabiramo potrebne »točke«). 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

101 - Na papirju: 240 enakovrednih (kvalitetnih) sedežev. Papir vse prenese. Čeprav se obnova ni zgodila po Šmidovih načrtih (z 240 sedeži; in dobro, da se ni), tudi izbran načrt (seveda) ni naredil napredka pri številu sedežev. V običajno škatlo za čevlje pač ne moreš spraviti pancarjev. Sklep danes: če je bilo povečanje števila sedežev očitno v danih gabaritih nemogoče (in v resnici nesmiselno), bi veljalo prenovo zapeljati v smer: pustit dvorano z ložami "pri miru" in samo tehnično, prezračevalno, klimatsko, instalacijsko-infrastrukturno urediti zadeve. Dovrani pa pustiti historični videz, s proscenijem, ložami, pozlato itd. Ampak, ja, po bitki s(m)o vsi generali. (Po drugi strani pa: neka bodoča obnova bo pa šla v to smer. Ergo: nekaj smo se vendarle naučili; in šolanje seveda ustrezno plačali.)

102 - Očitno sva s Tatjano Doma mislila, da se bova en, dva, tri naučila grafičnega programa in kar sama postvila knjigo "Deset gledaliških let na prelomu tisočletja, 1992 - 2002". Potem sem očitno prišel k pameti in jo dal oblikovati in postaviti Savu Djuroviću (ki se je nedavno žal poslovil). 

103 - Slavko Brglez, mestni svetnik (LS), mislim, da je bil tudi član sveta zavoda GP. Kritičen, vendar temeljit in dosleden, pošten človek.

 

 

 

8. oktober 1998

Problemi: Zijah bi rad imel premiero novembra. To je za nas nesprejemljivo zaradi velike količine predstav, ki jih igramo v oktobru in novembru. 

Zaradi prestavitve premiere Pisem bo nastradal Tomaž: zvečer bo delal luč za Šedlbauerja, zjutraj mora imeti predstavo Fanta. 

Razmišljam, da bi vključili ata v pripravo scene namesto Marijana. Marijan naj bi šel namreč na operacijo in to odlaša že kakšno leto. 

  

9. oktober 1998

Sestanek z g. Gabrijelčičem na oddelku za družbene dejavnosti: temi: minoritska cerkev in Gledališče Ptuj. G. Gabrijelčič ponovil svoje mnenje, od katerega ne bo dostopil. To sem vedel. Prosim, da napiše bolj diferencirano mnenje, ki bo del razpisne dokumentacije za javni natečaj. Se strinja in bo to naredil skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo. Nato ostanem na sestanku, ko govorijo o cerkvi. In ugotovim, da so pri tem projektu zdaj tam, kjer smo mi bili že na samem začetku: iti v natečaj ali ne, kakšne vrste natečja, arhitekt in notranji oblikovalec, vprašanje kopiranja ali sodobnejših interpretacij … Vse to poslušanje mi da dober občutek in zdi se mi, da smo na pravi poti ali vsaj v pravi smeri. Čisti, jasni, odločni. Pa še tak, čisto oseben vtis glede mestnega arhitekta: bolj bi ga po prvem vtisu uvrstil med politika kakor pa arhitekta-avtorja. 

Največji problem trenutno predstavlja Zijahov projekt. Samodejno si je namreč skupaj s sodelavci spremenil dinamiko dela in želi imeti premiero konec novembra. Najbrž zaradi zasedenosti obeh igralcev … Problem je namreč v tem, da je treba uskladiti Zijahov projekt vsaj z izidom gledališkega lista in Marijanovo odsotnostjo zaradi predvidene operacije. 

  

12. oktober 1998

Nekoliko zatišja pred novim delovnim sklopom. Priložnost za praznovanje Ireninega rojstnega dne, ki je bil že pred poldrugim mesecem… Začetek vpisa na Centru: dopoldne ni bilo na vpis prav nikogar. Kaj to pomeni? Mateja je pametna: počakati in ne delati panike, preden ni nujno. Pametna punca je. Če ne bi bilo tako zanesljivih sodelavcev, bi lahko vse skupaj pozabili … Danes smo izkoristili dopoldne in se pogovarjali o gradbeni prenovi hiše … o variantah, posledicah … Zdi se mi pomembno, da ljudje vejo, na čem delamo. Kaj so cilji, kaj dileme, kaj variante in kakšne posledice za našo dejavnost. Z velikim pričakovanjem čakam sestanek z Zijahom. V še večjem upanju, da bomo takoj, prvi dan definirali vse možne termine za vaje, premiero, kasnejše trženje. 

  

14. oktober 1998

Hitro je bilo treba poslati fax - argumente za to, da se ne more župnikom vrniti stavba Slovenski trg 12. Seveda ni bil noben problem najti argumentov, zakaj rabimo to hišo. Še več: tudi v morebitno temeljito prenovljeni bajti bo treba vseeno računati na te prostore, v katerih smo danes (uprava in gledališka klet). 

Peljhan (PDG) mi je poslal v vednost predlog, ki ga dajejo kulturne institucije na Ustavno sodišče v zvezi z zakonom o prenosu financiranja javnih zavodov na ustanovitelje … - Kaj si mislim? Čakam januar, februar, da se bo videlo, ali bo zakon umaknjen ali šel v realizacijo. Če bo šel v realizacijo, bom skupaj z občino predlagal, da ministrstvo takoj do ½ sofinancira program. Če bo zakon umaknjen, najbrž za nas spet ne bo nobene razlike … 

Šolarji: dobro gledajo, spremljajo Fanta. Včeraj so klicali z Mladike, da odpovedujejo 2 predstavi, ker je to za 5. razred prezahtevno. Mi nimamo tega občutka. S pogovori po predstavi se vzdušje dodatno sprosti in imam občutek, da gredo otroci iz dvorane zadovoljni. 

Ob 15. uri pride Šedlbauer, da bo imel tehnično. Bo šlo vse v redu s Pismi? Pravkar govoril z Bernardo. Malo še je švohotna, drugače se mi pa zdi, da se veseli premiere. 

Pogovor z go. Podvornik iz OŠ Kidričevo: seveda: malo jo je strah, potem ko je prebrala v Večeru stavek: »Nikar ne vozite na predstavo otrok«  … Poskušal sem jo pomiriti …, da imamo dobro izkušnjo tudi s 5. in 6. razredi. Pravkar smo igrali predstavo za 180 otrok od 5. do 8. razreda. Z gledališko uro po koncu predstave smo navdušili mlade gledalce in spet imam občutek, da so šli domov zelo zadovoljni. Je možno, da bi se tako motil in si le domišljal, da so imeli nekaj od predstave in obiska gledališča? – Ne, tako zelo se ne morem motiti. 

--- 

Šedlbauer dela luč. T.i. tehnična vaja je šla relativno hitro. Mize in stola sta o.k., luč ni prekomplicirana, vendar bo seveda treba premonitrati svetila in jih preusmeriti. Šedlbauer da idejo, da bi v MGL pisal pismo v smislu prošnje za pomoč pri svetilih … Super, hvala bogu, če bi lahko kaj dobili. Razmišljam, da bi to poslal vsem teatrom. Zdaj me pa že zelo zanima, kakšna bo predstava Pisma. Veselim se jutrišnje vaje. Lepo je tudi podebatirati s Šedlbauerjem. Čuti se velika izkušnja, čuti se praksa, rutina. Zanimivo je videti njegove poglede na financiranje teatrov, možne posledice, trenutna dogajanja v Kranju in drugod … 

  

15. oktober 1998

Dobili smo pošto z OŠ Dušana Flisa Hoče. Gospa Irena Ornik nam je poslala nekaj razmišljanj sedmo in osmošolcev o naši predstavi, ki so jo te dni gledali pri nas (Fant v avtobusu). Kako dobro! Kako zanimivo. Hvala jim, ker so besede šolarjev videti iskrene … 

  

16. oktober 1998

Marijan je zbolel. Mora na pregled na Pohorje … Upam, da ne bo nič hudega. 

    

22. oktober 1998

Marijan v bolnici. 

Mile bo danes vodil diapozitive na Elizabeth. 

Lutke v gledališču. Začtek študija Zijaha ... Norišnica. 

Najbolj me je skrbel začetek študija Zijaha. Namreč: denarja v decembru ne bo dovolj in treba bo čakati na 20. januar, da bodo stvari izplačane. Zijah in ekipa so pokazali veliko razumevanje in zelo sem vesel, da je temu tako.  

Marijan je menda zelo bolan, je rekla gospa Rozika. Huda pljučnica, plus sum tuberkoloze. Včasih se prav malo samoobtožujem, da nisem pravi čas videl, da je slab in ga nisem poslal domov … Upam, da bo se dobro ozdravil, da ne bo posledic. Delovno pa se bomo že znašli. Hvala bogu ima ata v glavnem čas in priskoči na pomoč pri podiranju in postavljanju Fanta. Tečem v MB na obnovitveno za Lederksiht, pogledam, kako gre našim za nocojšnjo Elizabeth, se vrnem na Ptuj na otovoritev razstave Dekleta in šola, kjer sem bil nekak pisec scenarija otvoritve, in se zvečer vračam na predstavo na spremljevalni program BS. 

  

23. oktober 1998

Elizabeth na BS je mimo! Šlo je brez problemov, Mile se je nauči delati z diapozitivi, Tomaž je vodil vso postavljanje, luč in ton … Bilo je veliko gledalcev, predstavo so spremljali zelo pozorno in mislim, da je bilo vse skupaj kar v redu. Skratka: hvala bogu smo torej speljali končno ljubo Elizabetho v Mariboru … 

Fanta tudi srednješolci dobro spremljajo. Sicer se zdi, kakor se da jih stvar ne bi tikala, vendar poslušajo zelo zavzeto in spremljajo zgodbo z zanimanjem. Samo ta razlika je, da nekako ne priznajo, da bi jih to lahko prizadelo, zdi se mi, da nekako ne upajo so-čustvovati z Robertom. Hkrati pa imam občutek, da se jim zdi njegova zgodba »utrgana«, da se ji zdi »prismuknjen« in to na simpatičen način.

  

24. oktober 1998

Bil sem na obisku pri Marijanu. Zelo ga je zdelalo. Verjetno bo potreboval veliko počitka. Naj se le v miru pozdravi, temeljito, do konca. 

Veliko razmišljam o prihodnosti gledališča. Danes je bila v Večeru moja izjava glede prenosa financiranja na občine. Korektno napisano. Dokaj nevtralno. Ker so poleg Lampreta citirali le mene, morda izgleda, kakor da sem edini naiven, lahkomiseln? Ali pa edini optimist? Govorila sva z g. Brumnom … Glede razvoja Ptuja, mesta, ki ga ima gledališče, o »realnem sektorju« (gospodarstvu), ki bi lahko bilo pripravljeno vlagati v kulturo … Seveda: čas volitev je tu, vendar ne vem, kako vidijo moje mesto … Bil sem previden v pogovoru, potem pa nisem mogel kaj, da ne bi povedal, da želim ostati izven strank, da želim delati strokovno in da gledališče pod mojim vodenjem ne bo kazalo nobenih političnih ambicij, pripadanj, usmeritev. 

  

26. oktober1998

Kar mirno je danes. Poznajo se počitnice. Prav pride ta čas, ko lahko planiram, razmišljam o prihodnosti. In prihodnost je marsikaj: hiša, predstave, publika, honorarji. Kako narediti hišo vznemirljivo za gledalce. Kako zanimirati čim več publike? 

  

27. oktober 1998

Premišljam o prihodnji sezoni. Ljubezenska pisma so bila pomemben dogodek v našem razvoju. Pokazala so več stvari: da bomo med ostala gledališča lahko prišli samo s pravo kvaliteto, da bodo dobri igralci hoteli biti plačeni za svoje delo veliko bolje, kot so zdaj, da najbrž ne bomo mogli na Ptuju računati na ne vem koliko število ponovitev … 

Kako uresničiti voljo Šedlbaureja, da bi še delal pri nas? Kako zanimirati dobre igralce? Kako  zagotoviti več publike? 

  

29. oktober 1998

Z Anico sva včeraj kar nekaj časa klepetala o nadaljnjem razvoju Gledališča. Predvsem sem ji skušal skicirati vsebinske vidike in s tem povezane spremembe v načinu honoriranja sodelavcev. Koristilo mi je, da sem predebatiral stvari z njo. Tako se mi tri naslednje sezone nekako še bolj jasno rišejo v glavi. Povezave je treba namreč vzpostaviti po eni strani seveda s vsebinami, po drugi strani pa je tu nov način financiranja občin, vprašanje mestnega proračuna, potem ko se bosta »odcepili« še dve občini, nato pa še vprašanje oblikovanja nacionalne mreže gledališč in na koncu koncev vprašanje: kaj vse in predvsem s kolikšnim deležem bo financirala država. 

Marijanu so včeraj delali bronhoskopijo. Kako bo z njim? 

Nocoj bo prvič na odru Ovinek. Berem tekste. Počasi. Z mislijo na Ptuj, z mislijo na kjerkoli … 

  

30. oktober 1998

Klical Sašo Jurc. Da bi delal pri nas Messer in Haenenn (Harrower) … Če poznam tekst. Predlagam, da se srečava v LJ in se tam več pogovoriva. 

Sinoči Ovinek na odru nekako ni bil tako fajn, kakor zunaj. Zdi se mi, da lestenec v dvorani, ki je bil ves čas nekoliko prižgan, nekako ni najbolje učinkoval. Tatako je splošna razsvetljenost v tej odrski varianti Ovinka delovala po mojem prej moteče. 

  

 November 1998

Odločil sem se: na repertoar bomo dali Jesihov Triko in ne Brucke. Upam, da bo g. Šedlbauer počakal do poletja 2000, ko bi lahko delal Becketovega Godoja. 

  

 November 1998

Nataša Matjašec vzpostavila povezave z Bitefom v Beogradu. Morda bo prišlo do gostovanja. Kdaj, kako, ko pa imamo termine čisto polne? 

Kako peljati vsebino naprej? Predlog za režijo je dal Sašo Jurc, jutri se oglasi Miha Alujevič⁹⁰ … 

  

9. november 1998

Problemi z dijaškim abonmajem: ura ne ustreza vsem. In nikoli vsem ne bo. 

Odgovor Zavoda za spomeniško varstvo glede obnove gledališke stavbe: negativen, rečeno na kratko91. 

  

10. november 1998

Andrej Šmid se samo smeje na vsa dogajanja okoli »ne«-ja, ki ga je dal Zavod za spomeniško varstvo našemu predlogu za prenovo gledališča. 

Klicala gospa Vaupotič z Ekonomske šole: nezadovoljna z uro… Predlaga 18.30. Ne more pa garantirati, da bo to za vse dobro in prav ter ugodno. 

Jutri nek novi posvet v zvezi s financiranjem »po novem«. Nobene volje nimam iti tja poslušat operativna navodila oz. instrukcije. Naj se končno tudi občina postavi za svoj zavod!, se jezim … Ministrstvo je poslalo na občino nekakšna navodila, kaj in kako obračunavati po novem letu kot materialni strošek in kaj kot program in najbrž so zdaj vsi zmedeni, ker si ne vejo praktično predstavljati, kaj in kako. Kaj naj zdaj tu naredim jaz/mi? 

Iščem alternativo za poletne »Svinje«. Za zdaj nič dobrega ne kaže … 

Iščem izdelovalca za scenografijo: scenografkin mojster iz LJ bi želel za izdelavo scene 300.000 neto in to je definitivno preveč. Na Ptuju je to možno narediti veliko, veliko ceneje. Seveda imam zato tudi (ustrezno) več skrbi. 

  

12. november 1998

Včerajšnji sestanek v Levu v LJ s predstavniki ministrstva glede izvajanja 27. člena Zakona o financiranju občin je bil zame kar nekako streznitveni: S prvim januarjem '99 Gledališča Ptuj ne bo v programu financiralo MiK. To sem si namreč sam glede na 27. člen (materialne stroške, plače in amortizacijo plačuje ustanovitelj, program pa MiK) optimistično razlagal in razložil. Nato pa naprej: prihodnje leto se bo delala mreža državnih in pokrajinskih gledališč: »članstvo« v mreži ne bo pomenilo spremembe ustanovitelja, pomenilo bo samo, da bo nekdo lahko dobil več denarja od MiK, drugi, ki pa ne bo dovolj kvaliteteten, - pa četudi ustanovljen od države, - bo dobil morebiti manj denarja. Torej se bo oblikoval nekak prepusten »obroč«, ki bo vsake tri leta »prepusten« za skupine, gledališča, projekte… - ne glede na njihovo siceršnje ustanoviteljstvo. Ergo: za GP pomeni 1.1.1999 nič novega: financirani bomo s strani MOP, projektno sofinanciranje pa lahko pričakujemo s starni države. 

Danes ob 13. uri bom g. Vidoviču poročal z včerajšnjega sestanka… --- Pravkar s sestanka: G. Vidovič je dobro seznanjen s problematiko … Spregovoriva tudi nekaj osnovnih smernic za nadaljevanja pobude za obnovo stavbe in obvesti me, da bo najbrž UE Ptuj izdala odločbo o vrnitvi upravne stavbe gledališča Proštijski cerkvi. Vendar se bo MOP pritožila in MiK v Lj, ki je pristojno za reševanje, bo odločilo ustanovitelju, t.j. mestni občini v prid. 

  

16. november 1998

Nikakor nisem zadovoljen z mislijo na otroško besedilo za prihodnje leto… Pogovarjal sem se tudi z Mihom Alujevičem. Morda bo on režiral otroški tekst v tem terminu. 

Z Andrejem razmišljava o nadaljevanju projekta obnove – v novih pogojih, omejitvah. Zdaj se vsa stvar nagiba k ohranitvi baročne zasnove z ložami, - s tem seveda manj mest – kaže pa se solucija s spremembo namembnosti sedanjih obeh garderob v levi oder. Garderobi bi se morali prestaviti v sedanje pisarne. Vse, kar bi morali dovoliti na Zavodu za spomeniško varstvo, bi bil majhen tunel, ki bi povezoval gledališko stavbo s hišo ob njem. 

  

17. november 1998

Decembra bomo imeli 24 gostovanj po Sloveniji! In premiero. To se mi zdi kar v redu. Samo hvala bogu, da imamo Milovana.  

  

19. november 1998

Danes sem Milanu Deklevi odpovedal urpizoritev „Prašičev“ prihodnje poletje. Prvič sem storniral nekaj, kar sem obljubil. Ne počutim se dobro, vendar če ne bi naredil tega, bi na koncu bili še večji problemi. Nauk: nisem dovolj dobro premislil, zaletel sem se. Nisem upoštval dovolj dejavnikov „za“ in „proti“ uprizoritvi. 

Včeraj sem bil pri Marijanu v bolnici. Veliko je boljši, vendar shujšan in utrujen. Namignil mi je tudi, da je nekako v službi pred izbruhum te bolezni bilo vsega preveč, da je bil preobremenjen. Več ni povedal in rekel, da se bova o tem pogovarjala več enkrat drugič. Razmišljam, ali sem res bil tako neobčutljiv in je šla obremenitev prek razumnih mej? 

  

27. november 1998

Jutri čakam na končano scenografijo. Na zadnjo fazo Zijahovih vaj. Na teden dni pred premiero. Na Barbaro Kapelj. Kaj bo še treba narediti? Bo vse v redu? 

Prihodnji teden bo sestanek z Andrejem, Napastom in Vidovičem – tema: obnova stavbe. Upam, da gredo stavari naprej. Zdaj je v delu varianta C: rekonstrukcija nekdanjega gledališča z baročno zasnovo z minimalnimi tehničnimi izboljšavami za samo delo gledališke tehnike. Bo šlo to skoz, bo dobilo to podporo politike? Vse to mora biti jasno v prihodnjem letu. Dokončno. 

Decembra imamo 50 predstav. 30 naših, veliko doma, še več na gostovanjih. Marijan manjka. Hvala bogu mu gre bolje. Vendar manjka: on je znal resn narediti veliko stvari sam. Se znajti. 

  

28. november 1998

V današnjem časopisu vidim, da bodo v mali Drami v Lj igrali „Shakespear – rahlo skrajšan“. Za tekst sem pred dnevi prosil nemško agencijo, da mi ga pošlje. Takoj sem se seveda spomnil tudi Predsednic, ki so jih prav tako igrali v Drami, potem ko sem si želel, da bi jih igrali na Ptuju. Zanimivo. Najprej sem v sebi občutil nekakšno zavidanje, nato bes in jezo nase, da sem nesposoben in ne dovolj hiler ter odločen, na koncu pa sem si rekel: „V redu je. To je znak, da vem, kaj bi bilo dobro igrati – če sama ljubljanska Drama igra to, kar bi si želel jaz! Delam samo v premajhnem gledališču, v okvirih, kjer je treba veliko časa, kjer je majhna produkcija, kjer med iskanjem besedila v tujem jeziku, prevodom in nato uprizoritvijo preteče veliko (preveč) časa.“ Tako sem se torej potolažil in si mislim: bodo se že še pokazali drugi teksti, druge priložnosti … 

Čakam na scenografijo za Zijaha. Da jo pripeljejo in postavijo na oder. Ura je 9.20, ob 10.00 je vaja, oder pa še prazen! 

V Novi Gorici, kjer gostuje Zaboj, je vse v redu. Sinoči so igrali v Desklah, danes v novogoriškem teatru. 

 
(Se nadaljuje.) 

***

Pripombe in komentarji: 

90 – Miha Alujevič, režiser; v moji peteletki je režiral pravljico Ana in kralj, ki je padel iz pravljice. Z njim sem se pogovarjal, da bi on nadaljeval moje delo. Nikoli mi ni čisto pojasnil, zakaj je cincal in na koncu ne poslal potrebnih dokumentov za prijavo na razpis za diretorja. Mogoče pa bo zdaj. In predvsem: ni ga prineslo na Ptuj, odneslo ga je v New York, kjer je Miha igralec/pevec.

91 - Kako misliti prenovo, da bo spomeniško na koncu reklo "da, da bo mestni arhitekt rekel "da" in predvsem: da bo imelo vse skupaj nek smisel? Ohraniti zunanje gabarite, notri pa vendarle narediti napredek; tako za ustvarjalce kot gledalce?