• 15-12-25 6:23 Prva petletka, 21


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20

     

     

    1. oktober 1998

    Problemi: Zijah bi rad imel premiero novembra. To je za nas nesprejemljivo zaradi velike količine predstav, ki jih igramo v oktobru in novembru. 

    Zaradi prestavitve premiere Pisem bo nastradal Tomaž: zvečer bo delal luč za Šedlbauerja, zjutraj mora imeti predstavo Fanta. 

    Razmišljam, da bi vključili ata v pripravo scene namesto Marijana. Marijan naj bi šel namreč na operacijo in to odlaša že kakšno leto. 

      

    1. oktober 1998

    Sestanek z g. Gabrijelčičem na oddelku za družbene dejavnosti: temi: minoritska cerkev in Gledališče Ptuj. G. Gabrijelčič ponovil svoje mnenje, od katerega ne bo dostopil. To sem vedel. Prosim, da napiše bolj diferencirano mnenje, ki bo del razpisne dokumentacije za javni natečaj. Se strinja in bo to naredil skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo. Nato ostanem na sestanku, ko govorijo o cerkvi. In ugotovim, da so pri tem projektu zdaj tam, kjer smo mi bili že na samem začetku: iti v natečaj ali ne, kakšne vrste natečja, arhitekt in notranji oblikovalec, vprašanje kopiranja ali sodobnejših interpretacij … Vse to poslušanje mi da dober občutek in zdi se mi, da smo na pravi poti ali vsaj v pravi smeri. Čisti, jasni, odločni. Pa še tak, čisto oseben vtis glede mestnega arhitekta: bolj bi ga po prvem vtisu uvrstil med politika kakor pa arhitekta-avtorja. 

    Največji problem trenutno predstavlja Zijahov projekt. Samodejno si je namreč skupaj s sodelavci spremenil dinamiko dela in želi imeti premiero konec novembra. Najbrž zaradi zasedenosti obeh igralcev … Problem je namreč v tem, da je treba uskladiti Zijahov projekt vsaj z izidom gledališkega lista in Marijanovo odsotnostjo zaradi predvidene operacije. 

      

    1. oktober 1998

    Nekoliko zatišja pred novim delovnim sklopom. Priložnost za praznovanje Ireninega rojstnega dne, ki je bil že pred poldrugim mesecem… Začetek vpisa na Centru: dopoldne ni bilo na vpis prav nikogar. Kaj to pomeni? Mateja je pametna: počakati in ne delati panike, preden ni nujno. Pametna punca je. Če ne bi bilo tako zanesljivih sodelavcev, bi lahko vse skupaj pozabili … Danes smo izkoristili dopoldne in se pogovarjali o gradbeni prenovi hiše … o variantah, posledicah … Zdi se mi pomembno, da ljudje vejo, na čem delamo. Kaj so cilji, kaj dileme, kaj variante in kakšne posledice za našo dejavnost. Z velikim pričakovanjem čakam sestanek z Zijahom. V še večjem upanju, da bomo takoj, prvi dan definirali vse možne termine za vaje, premiero, kasnejše trženje. 

      

    1. oktober 1998

    Hitro je bilo treba poslati fax - argumente za to, da se ne more župnikom vrniti stavba Slovenski trg 12. Seveda ni bil noben problem najti argumentov, zakaj rabimo to hišo. Še več: tudi v morebitno temeljito prenovljeni bajti bo treba vseeno računati na te prostore, v katerih smo danes (uprava in gledališka klet). 

    Peljhan (PDG) mi je poslal v vednost predlog, ki ga dajejo kulturne institucije na Ustavno sodišče v zvezi z zakonom o prenosu financiranja javnih zavodov na ustanovitelje … - Kaj si mislim? Čakam januar, februar, da se bo videlo, ali bo zakon umaknjen ali šel v realizacijo. Če bo šel v realizacijo, bom skupaj z občino predlagal, da ministrstvo takoj do ½ sofinancira program. Če bo zakon umaknjen, najbrž za nas spet ne bo nobene razlike … 

    Šolarji: dobro gledajo, spremljajo Fanta. Včeraj so klicali z Mladike, da odpovedujejo 2 predstavi, ker je to za 5. razred prezahtevno. Mi nimamo tega občutka. S pogovori po predstavi se vzdušje dodatno sprosti in imam občutek, da gredo otroci iz dvorane zadovoljni. 

    Ob 15. uri pride Šedlbauer, da bo imel tehnično. Bo šlo vse v redu s Pismi? Pravkar govoril z Bernardo. Malo še je švohotna, drugače se mi pa zdi, da se veseli premiere. 

    Pogovor z go. Podvornik iz OŠ Kidričevo: seveda: malo jo je strah, potem ko je prebrala v Večeru stavek: »Nikar ne vozite na predstavo otrok«  … Poskušal sem jo pomiriti …, da imamo dobro izkušnjo tudi s 5. in 6. razredi. Pravkar smo igrali predstavo za 180 otrok od 5. do 8. razreda. Z gledališko uro po koncu predstave smo navdušili mlade gledalce in spet imam občutek, da so šli domov zelo zadovoljni. Je možno, da bi se tako motil in si le domišljal, da so imeli nekaj od predstave in obiska gledališča? – Ne, tako zelo se ne morem motiti. 

    --- 

    Šedlbauer dela luč. T.i. tehnična vaja je šla relativno hitro. Mize in stola sta o.k., luč ni prekomplicirana, vendar bo seveda treba premonitrati svetila in jih preusmeriti. Šedlbauer da idejo, da bi v MGL pisal pismo v smislu prošnje za pomoč pri svetilih … Super, hvala bogu, če bi lahko kaj dobili. Razmišljam, da bi to poslal vsem teatrom. Zdaj me pa že zelo zanima, kakšna bo predstava Pisma. Veselim se jutrišnje vaje. Lepo je tudi podebatirati s Šedlbauerjem. Čuti se velika izkušnja, čuti se praksa, rutina. Zanimivo je videti njegove poglede na financiranje teatrov, možne posledice, trenutna dogajanja v Kranju in drugod … 

      

    1. oktober 1998

    Dobili smo pošto z OŠ Dušana Flisa Hoče. Gospa Irena Ornik nam je poslala nekaj razmišljanj sedmo in osmošolcev o naši predstavi, ki so jo te dni gledali pri nas (Fant v avtobusu). Kako dobro! Kako zanimivo. Hvala jim, ker so besede šolarjev videti iskrene … 

      

    1. oktober 1998

    Marijan je zbolel. Mora na pregled na Pohorje … Upam, da ne bo nič hudega. 

        

    1. oktober 1998

    Marijan v bolnici. 

    Mile bo danes vodil diapozitive na Elizabeth. 

    Lutke v gledališču. Začtek študija Zijaha ... Norišnica. 

    Najbolj me je skrbel začetek študija Zijaha. Namreč: denarja v decembru ne bo dovolj in treba bo čakati na 20. januar, da bodo stvari izplačane. Zijah in ekipa so pokazali veliko razumevanje in zelo sem vesel, da je temu tako.  

    Marijan je menda zelo bolan, je rekla gospa Rozika. Huda pljučnica, plus sum tuberkoloze. Včasih se prav malo samoobtožujem, da nisem pravi čas videl, da je slab in ga nisem poslal domov … Upam, da bo se dobro ozdravil, da ne bo posledic. Delovno pa se bomo že znašli. Hvala bogu ima ata v glavnem čas in priskoči na pomoč pri podiranju in postavljanju Fanta. Tečem v MB na obnovitveno za Lederksiht, pogledam, kako gre našim za nocojšnjo Elizabeth, se vrnem na Ptuj na otovoritev razstave Dekleta in šola, kjer sem bil nekak pisec scenarija otvoritve, in se zvečer vračam na predstavo na spremljevalni program BS. 

      

    1. oktober 1998

    Elizabeth na BS je mimo! Šlo je brez problemov, Mile se je nauči delati z diapozitivi, Tomaž je vodil vso postavljanje, luč in ton … Bilo je veliko gledalcev, predstavo so spremljali zelo pozorno in mislim, da je bilo vse skupaj kar v redu. Skratka: hvala bogu smo torej speljali končno ljubo Elizabetho v Mariboru … 

    Fanta tudi srednješolci dobro spremljajo. Sicer se zdi, kakor se da jih stvar ne bi tikala, vendar poslušajo zelo zavzeto in spremljajo zgodbo z zanimanjem. Samo ta razlika je, da nekako ne priznajo, da bi jih to lahko prizadelo, zdi se mi, da nekako ne upajo so-čustvovati z Robertom. Hkrati pa imam občutek, da se jim zdi njegova zgodba »utrgana«, da se ji zdi »prismuknjen« in to na simpatičen način.

      

    1. oktober 1998

    Bil sem na obisku pri Marijanu. Zelo ga je zdelalo. Verjetno bo potreboval veliko počitka. Naj se le v miru pozdravi, temeljito, do konca. 

    Veliko razmišljam o prihodnosti gledališča. Danes je bila v Večeru moja izjava glede prenosa financiranja na občine. Korektno napisano. Dokaj nevtralno. Ker so poleg Lampreta citirali le mene, morda izgleda, kakor da sem edini naiven, lahkomiseln? Ali pa edini optimist? Govorila sva z g. Brumnom … Glede razvoja Ptuja, mesta, ki ga ima gledališče, o »realnem sektorju« (gospodarstvu), ki bi lahko bilo pripravljeno vlagati v kulturo … Seveda: čas volitev je tu, vendar ne vem, kako vidijo moje mesto … Bil sem previden v pogovoru, potem pa nisem mogel kaj, da ne bi povedal, da želim ostati izven strank, da želim delati strokovno in da gledališče pod mojim vodenjem ne bo kazalo nobenih političnih ambicij, pripadanj, usmeritev. 

      

    1. oktober1998

    Kar mirno je danes. Poznajo se počitnice. Prav pride ta čas, ko lahko planiram, razmišljam o prihodnosti. In prihodnost je marsikaj: hiša, predstave, publika, honorarji. Kako narediti hišo vznemirljivo za gledalce. Kako zanimirati čim več publike? 

      

    1. oktober 1998

    Premišljam o prihodnji sezoni. Ljubezenska pisma so bila pomemben dogodek v našem razvoju. Pokazala so več stvari: da bomo med ostala gledališča lahko prišli samo s pravo kvaliteto, da bodo dobri igralci hoteli biti plačeni za svoje delo veliko bolje, kot so zdaj, da najbrž ne bomo mogli na Ptuju računati na ne vem koliko število ponovitev … 

    Kako uresničiti voljo Šedlbaureja, da bi še delal pri nas? Kako zanimirati dobre igralce? Kako  zagotoviti več publike? 

      

    1. oktober 1998

    Z Anico sva včeraj kar nekaj časa klepetala o nadaljnjem razvoju Gledališča. Predvsem sem ji skušal skicirati vsebinske vidike in s tem povezane spremembe v načinu honoriranja sodelavcev. Koristilo mi je, da sem predebatiral stvari z njo. Tako se mi tri naslednje sezone nekako še bolj jasno rišejo v glavi. Povezave je treba namreč vzpostaviti po eni strani seveda s vsebinami, po drugi strani pa je tu nov način financiranja občin, vprašanje mestnega proračuna, potem ko se bosta »odcepili« še dve občini, nato pa še vprašanje oblikovanja nacionalne mreže gledališč in na koncu koncev vprašanje: kaj vse in predvsem s kolikšnim deležem bo financirala država. 

    Marijanu so včeraj delali bronhoskopijo. Kako bo z njim? 

    Nocoj bo prvič na odru Ovinek. Berem tekste. Počasi. Z mislijo na Ptuj, z mislijo na kjerkoli … 

      

    1. oktober 1998

    Klical Sašo Jurc. Da bi delal pri nas Messer in Haenenn (Harrower) … Če poznam tekst. Predlagam, da se srečava v LJ in se tam več pogovoriva. 

    Sinoči Ovinek na odru nekako ni bil tako fajn, kakor zunaj. Zdi se mi, da lestenec v dvorani, ki je bil ves čas nekoliko prižgan, nekako ni najbolje učinkoval. Tatako je splošna razsvetljenost v tej odrski varianti Ovinka delovala po mojem prej moteče. 

      

     November 1998

    Odločil sem se: na repertoar bomo dali Jesihov Triko in ne Brucke. Upam, da bo g. Šedlbauer počakal do poletja 2000, ko bi lahko delal Becketovega Godoja. 

      

     November 1998

    Nataša Matjašec vzpostavila povezave z Bitefom v Beogradu. Morda bo prišlo do gostovanja. Kdaj, kako, ko pa imamo termine čisto polne? 

    Kako peljati vsebino naprej? Predlog za režijo je dal Sašo Jurc, jutri se oglasi Miha Alujevič90 … 

      

    1. november 1998

    Problemi z dijaškim abonmajem: ura ne ustreza vsem. In nikoli vsem ne bo. 

    Odgovor Zavoda za spomeniško varstvo glede obnove gledališke stavbe: negativen, rečeno na kratko91. 

      

    1. november 1998

    Andrej Šmid se samo smeje na vsa dogajanja okoli »ne«-ja, ki ga je dal Zavod za spomeniško varstvo našemu predlogu za prenovo gledališča. 

    Klicala gospa Vaupotič z Ekonomske šole: nezadovoljna z uro… Predlaga 18.30. Ne more pa garantirati, da bo to za vse dobro in prav ter ugodno. 

    Jutri nek novi posvet v zvezi s financiranjem »po novem«. Nobene volje nimam iti tja poslušat operativna navodila oz. instrukcije. Naj se končno tudi občina postavi za svoj zavod!, se jezim … Ministrstvo je poslalo na občino nekakšna navodila, kaj in kako obračunavati po novem letu kot materialni strošek in kaj kot program in najbrž so zdaj vsi zmedeni, ker si ne vejo praktično predstavljati, kaj in kako. Kaj naj zdaj tu naredim jaz/mi? 

    Iščem alternativo za poletne »Svinje«. Za zdaj nič dobrega ne kaže … 

    Iščem izdelovalca za scenografijo: scenografkin mojster iz LJ bi želel za izdelavo scene 300.000 neto in to je definitivno preveč. Na Ptuju je to možno narediti veliko, veliko ceneje. Seveda imam zato tudi (ustrezno) več skrbi. 

      

    1. november 1998

    Včerajšnji sestanek v Levu v LJ s predstavniki ministrstva glede izvajanja 27. člena Zakona o financiranju občin je bil zame kar nekako streznitveni: S prvim januarjem '99 Gledališča Ptuj ne bo v programu financiralo MiK. To sem si namreč sam glede na 27. člen (materialne stroške, plače in amortizacijo plačuje ustanovitelj, program pa MiK) optimistično razlagal in razložil. Nato pa naprej: prihodnje leto se bo delala mreža državnih in pokrajinskih gledališč: »članstvo« v mreži ne bo pomenilo spremembe ustanovitelja, pomenilo bo samo, da bo nekdo lahko dobil več denarja od MiK, drugi, ki pa ne bo dovolj kvaliteteten, - pa četudi ustanovljen od države, - bo dobil morebiti manj denarja. Torej se bo oblikoval nekak prepusten »obroč«, ki bo vsake tri leta »prepusten« za skupine, gledališča, projekte… - ne glede na njihovo siceršnje ustanoviteljstvo. Ergo: za GP pomeni 1.1.1999 nič novega: financirani bomo s strani MOP, projektno sofinanciranje pa lahko pričakujemo s starni države. 

    Danes ob 13. uri bom g. Vidoviču poročal z včerajšnjega sestanka… --- Pravkar s sestanka: G. Vidovič je dobro seznanjen s problematiko … Spregovoriva tudi nekaj osnovnih smernic za nadaljevanja pobude za obnovo stavbe in obvesti me, da bo najbrž UE Ptuj izdala odločbo o vrnitvi upravne stavbe gledališča Proštijski cerkvi. Vendar se bo MOP pritožila in MiK v Lj, ki je pristojno za reševanje, bo odločilo ustanovitelju, t.j. mestni občini v prid. 

      

    1. november 1998

    Nikakor nisem zadovoljen z mislijo na otroško besedilo za prihodnje leto… Pogovarjal sem se tudi z Mihom Alujevičem. Morda bo on režiral otroški tekst v tem terminu. 

    Z Andrejem razmišljava o nadaljevanju projekta obnove – v novih pogojih, omejitvah. Zdaj se vsa stvar nagiba k ohranitvi baročne zasnove z ložami, - s tem seveda manj mest – kaže pa se solucija s spremembo namembnosti sedanjih obeh garderob v levi oder. Garderobi bi se morali prestaviti v sedanje pisarne. Vse, kar bi morali dovoliti na Zavodu za spomeniško varstvo, bi bil majhen tunel, ki bi povezoval gledališko stavbo s hišo ob njem. 

      

    1. november 1998

    Decembra bomo imeli 24 gostovanj po Sloveniji! In premiero. To se mi zdi kar v redu. Samo hvala bogu, da imamo Milovana.  

      

    1. november 1998

    Danes sem Milanu Deklevi odpovedal urpizoritev „Prašičev“ prihodnje poletje. Prvič sem storniral nekaj, kar sem obljubil. Ne počutim se dobro, vendar če ne bi naredil tega, bi na koncu bili še večji problemi. Nauk: nisem dovolj dobro premislil, zaletel sem se. Nisem upoštval dovolj dejavnikov „za“ in „proti“ uprizoritvi. 

    Včeraj sem bil pri Marijanu v bolnici. Veliko je boljši, vendar shujšan in utrujen. Namignil mi je tudi, da je nekako v službi pred izbruhum te bolezni bilo vsega preveč, da je bil preobremenjen. Več ni povedal in rekel, da se bova o tem pogovarjala več enkrat drugič. Razmišljam, ali sem res bil tako neobčutljiv in je šla obremenitev prek razumnih mej? 

      

    1. november 1998

    Jutri čakam na končano scenografijo. Na zadnjo fazo Zijahovih vaj. Na teden dni pred premiero. Na Barbaro Kapelj. Kaj bo še treba narediti? Bo vse v redu? 

    Prihodnji teden bo sestanek z Andrejem, Napastom in Vidovičem – tema: obnova stavbe. Upam, da gredo stavari naprej. Zdaj je v delu varianta C: rekonstrukcija nekdanjega gledališča z baročno zasnovo z minimalnimi tehničnimi izboljšavami za samo delo gledališke tehnike. Bo šlo to skoz, bo dobilo to podporo politike? Vse to mora biti jasno v prihodnjem letu. Dokončno. 

    Decembra imamo 50 predstav. 30 naših, veliko doma, še več na gostovanjih. Marijan manjka. Hvala bogu mu gre bolje. Vendar manjka: on je znal resn narediti veliko stvari sam. Se znajti. 

      

    1. november 1998

    V današnjem časopisu vidim, da bodo v mali Drami v Lj igrali „Shakespear – rahlo skrajšan“. Za tekst sem pred dnevi prosil nemško agencijo, da mi ga pošlje. Takoj sem se seveda spomnil tudi Predsednic, ki so jih prav tako igrali v Drami, potem ko sem si želel, da bi jih igrali na Ptuju. Zanimivo. Najprej sem v sebi občutil nekakšno zavidanje, nato bes in jezo nase, da sem nesposoben in ne dovolj hiler ter odločen, na koncu pa sem si rekel: „V redu je. To je znak, da vem, kaj bi bilo dobro igrati – če sama ljubljanska Drama igra to, kar bi si želel jaz! Delam samo v premajhnem gledališču, v okvirih, kjer je treba veliko časa, kjer je majhna produkcija, kjer med iskanjem besedila v tujem jeziku, prevodom in nato uprizoritvijo preteče veliko (preveč) časa.“ Tako sem se torej potolažil in si mislim: bodo se že še pokazali drugi teksti, druge priložnosti … 

    Čakam na scenografijo za Zijaha. Da jo pripeljejo in postavijo na oder. Ura je 9.20, ob 10.00 je vaja, oder pa še prazen! 

    V Novi Gorici, kjer gostuje Zaboj, je vse v redu. Sinoči so igrali v Desklah, danes v novogoriškem teatru. 

     
    (Se nadaljuje.) 

    ***

    Pripombe in komentarji: 

    90 – Miha Alujevič, režiser; v moji peteletki je režiral pravljico Ana in kralj, ki je padel iz pravljice. Z njim sem se pogovarjal, da bi on nadaljeval moje delo. Nikoli mi ni čisto pojasnil, zakaj je cincal in na koncu ne poslal potrebnih dokumentov za prijavo na razpis za diretorja. Mogoče pa bo zdaj. In predvsem: ni ga prineslo na Ptuj, odneslo ga je v New York, kjer je Miha igralec/pevec.

    91 - Kako misliti prenovo, da bo spomeniško na koncu reklo "da, da bo mestni arhitekt rekel "da" in predvsem: da bo imelo vse skupaj nek smisel? Ohraniti zunanje gabarite, notri pa vendarle narediti napredek; tako za ustvarjalce kot gledalce?

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 04-04-25 9:03 mgPuzle - 11

    MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

    Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

     

    Kazalo:

    Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
    Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
    Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
    Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
    Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
    Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
    1992 - Zato., Na odprtem morju
    1993 - Zato., Zaprta vrata
    1994 - Zato., Plešasta pevka
    1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
    1996 - Govor malemu človeku, prva premiera

     

    S svojimi koščki nadaljujem Samo M. Strelec,
    direktor Gledališča Ptuj
    od 1. 7. 1997 - 31. 12. 2001

     

    1997

    ali Še 27 let do tridesetletnice!

     

    Praznina, stara zgodba iz moje vasi
    Elisabeth
    Victor, ali Otroci na oblasti
    Oj, čudežni zaboj
    Strojepiski
    Festival monodrame, prvič

     

    Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

    Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
    Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

    Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
    Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

    1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
      Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 
    1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
      Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 
    1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
      Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
      Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 
    1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 
    1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

    Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
    Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
    Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

    Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

    Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

    Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
    Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
    Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

    V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
     
    Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

    V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

    Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
    Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

    Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

    Prihodnjič.