Tag: Branka Bezeljak

Tako je leta 1995 vprašanje: Ali poklicno gledališče na Ptuju bo ali ne?, doseglo vrhunec. 
Ve kdo, kdo je bil v tem otroškem vozičku, na sredini fotke spodaj? Danes je star/a 28, 29 let? Poiskal bi ga/jo in ji poklonil povečavo fotke.

Spoštovane občanke in občani Ptuja.  

Hvala vam, da ste mi podarili kulturniško priznanje.
Hvala, Iris in Franci, da sta me predlagala, MGP, da se je pridružilo vajinemu predlogu. Mnogi ste mi čestitali v živo, še “mnogejši” po električnih omrežjih.  
S tem zapisom bi se vam rad vsem zahvalil. 
 
Ko mi je Franci povedal o njunem predlogu, je od mene hotel tudi pisno soglasje. 
 
V tistem trenutku sta mi šli skozi glavo dve misli. (V resnici dve pa pol.)  
Prva: Ne pomišljaj, Samo; če ti jo bodo dali, jo hvaležno sprejmi.  
Druga: Zato, da boš jo lahko takoj, nemudoma razdelil. (Da si prej ne premislijo, je b’la tista polovička vmes.) 
 
Priznanje torej sprejemam hvaležno kot kašno veliko čokolado. Takšno kot smo jo deca dobili za praznik, jo takoj zlomili na koščke in jo nemudoma skupaj skonzumirali; do konca in z največjim užitkom. Ustvarjalci smo vse življenje veliki deca. 

Delim torej tole oljenko med vojkote, nešote, urške, tadeje, gregorje, ervine, džakote, maše, vesne, stanke, romane, goge, mirjane ... - napisane namerno z malo in skanjano malo po domače zato,  ker jih je še veliko - ki so zaslužni ravnotoliko kot jaz, da je Ptuj dobil poklicno gledališče, jaz pa vaše sladko priznanje.  

Hvala mojim učiteljem. Brez njih bi bil kot kak icek na paši. Kar se tiče gledaliških, imam v mislih tršico Širovnikovo in Maksa na Hajdini, Branko in Miro na Ptuju, (pa profesorja Čretnikovo in Lugariča, ki sta strastno demonstrirala, kaj je to umetnost), par posrečenih modelov je bilo na faksu v Ljubljani, potem pa na Hartmuta in Horsta v Berlinu. 

Prijatelji, Ptujčani, soobčani (:-))
 
Po gledališki predstavi - enako kot po čokoladi - ne ostane več nič. (Zanemarimo ovoj in alufolijo; pravzaprav gorje, če jo dobiš v zobé.)  

Nič; pičimo torej skupaj veselo naprej in se vidimo, ko se u/gledamo.  

Za skupni – v primeru gledališča enako kot pri čokoladi - užitek gre.
Užitek ob gledanju/branju/poslušanju tega, kar umetniki ustvarijo. In to doživljanje nas dela ljudi.
(V marsičem je že in bo od nas boljši AI. Doživljal pa namesto nas ne bo; nikoli. Tudi skupnosti ne bo gradil nikoli. Gledališče jo že 2500 let; in jo bo še dolgo. Predvsem pa je gledališče trening v empatiji, sočutju. Tega pa rabimo v zdanjih časih več kot raznoraznih t.i. uspehov.)  

Zato verjamem v umetnost, zato vztrajam v njej, zato imam še naprej svoj www.zato.si. 

Vse dobro. Vsem. In veliko užitkov. Če skup(nost)nih – pa itak: Aleluja! 

Samo, občan.

***

Če pa koga zanima moja petletka, ko sem bil delovodja v novem gledališču, pa lahko moj skrivni dnevnik prebira tukaj. (Ne priporočam. Ni tako zanimivo, oz. zanimivo je na daljši rok.)

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 

22. december 1999

Klical me je Niko: navdušen nad delovnim prevodom otroškega teksta. Delovni naslov je Ta presneta ljubezen. Simpatično. Zelo zelo. Niku privoščim od srca, da bi naredil super predstavo.

26. december 1999

Jutri bodo na Ptuju stoli in pa omara. Prišli so reflektorji, tukaj so računalniki. Vse nabave so torej urejene. Hvala bogu.

Danes imamo zaključek leta v restavraciji v Termah. Vsak dobi rokovnik, čestitko in nagrado v višini 30.000 sit.

Anica mi ravnokar pravi, da imamo na žiro računu 10 mio sit. Plačati pa moramo še stole, pol računalnikov in omaro. To je največ denarja, kar smo ga kadarkoli imeli.

Velik problem glede koordinacije¹¹¹ Neša in Tadeja za gostovanje na tekmovalnem delu Dnevov komedije v Celju. Tadej je pred premiero, nek termin ne ustreza, ker je Nešo v Varaždinu, nek termin ni o.k., ker gostujemo v Desklah in Novi Gorici … Norišnica. In izgledov za »boljše čase« ne bo, dokler ne bomo imeli lastnega ansambelčka.

27. december 1999

Sestanek na MOP za proračun 2000: nič novega: iste številke kot v osnutku, vendar (le) pa prekombinirane, kakor sem predlagal: vse plače plačuje 100 % ustanovitelj, denarja za abonmaje pa je manj. Šalil sem se in g. Čuš me bo poleti zagovarjal na mestnem svetu, ko bom sam razlagal poslovno poročilo za leto 1999. Bilo je kar prijetno, šli smo nekaj spit na Štefanov (Čelanov) račun in sploh se mi zdi čisto o.k., da se nisem razburjal. Sem pa izvedel, da je ženi nekega svetnika izpod časti hoditi v Gledališče Ptuj in da hodi v Gradec. To naj bi bila žena g. xxxx, ha, ha, ha¹¹².

Andro bil tukaj z gospodom za elektriko. Zgleda o.k. možakar. Tomaž in Marijan sta vzela stvari v roke in verjamem, da sta dobro opravila.

Dobil sem Corel Draw 8 … Zdaj se lahko začnem učiti … Počakam še na skener, pa bo.¹¹³

28. december 1999

Umrl je gospod Gunžer. Andreja Babškova piše nekrolog, jaz pa ko zmešan iščem podatke, fotografijo. In vse to moramo oddati do 12. ure.

Predstave ob koncu tedna so skoraj razprodane.

Še ena zadeva, da se malo olajšam: klical g. Emil Mesarič, svetnik, član LDS-a, bil jezen, ker smo njegovi ženi prodali karto (saj je ni pravočasno dvignila). Dobil je sicer drugi dve karti, bil s tem nezadovoljen, seveda, jaz pa pojasnjeval pravila igre. Pravi, da bo zvečer moral prinesti žago, da bo porezal stebričke, če ne bo dobro videl. Sem mu rekel, da je tako – da to pravim že dolgo: prenoviti dvorano. Nato pa mi je dal vedeti: »In ravno jutri sprejemamo proračun!« Zadnji stavek je zvenel kot resno opozorilo, grožnja, češ, a ne veš, da ti lahko jutri kaj vzamem(o). Kar, kar, gospod svetnik! Le veselo na delo! Ne bojim se te, in ne tvojih kolegov svetnikov. Primitivno. Amen.¹¹⁴

29. december 1999

Sinočnja predstava je bila popolnoma polna. Problemi s kartami: tu in tam. Nekaj malega že, ne pa usodno. Reševanje na licu mesta. Glavna težava: nekateri še zmeraj ne vejo, da je treba rezervirane vstopnice dvigniti najkasneje dan pred predstavo, sicer grejo v prosto prodajo.

Dogovorili smo se, da bomo poskušali urediti prihajanje v pisarno in predprodajo ter rezervacijo vstopnic. Problem je, ker se zdaj ljudje ne držijo časa: od 9. do 13. ure. Saj smo do 15. zmeraj tukaj.

Zaključujem s tem delom dnevnika. Leto 1999 je bilo uspešno. Še ni statistike, vendar vem, da smo delali dobro, veliko investirali v opremo, ljudi, odnose. Se kregali, pa tudi zato kaj postavili na svoje mesto, definirali pravila igre in razčistili kompetence, odgovornosti… Vesel sem, da tehnika postaja samostojna enota, ki se je sposobna samoorganizirati.

30. december

Karte za danes in jutri so razprodane … Sicer pa tekam z buteljkami vina od Občine, do župnikov, iščem soseda v Avditoru, Štefana Čelana, govoril sem z Brumnom …

In se jezil, ker novi Tednik ni v prilogi, kjer našteva javne zavode v Mestni občini Ptuj, omenil ali navedel tudi nas. Kaj se dogaja? Moram vprašati urednika Šmigoca malo natančneje, kaj je tu v igri …

Sem se sicer razjezil, vendar se čutim nemočnega in ne vem, kako reagirati, razen tako, da ne reagiram. Tadej sicer pravi, da je bolje, da me ni tam zraven, sam pa mislim, da ni tako.

V Tedniku sicer nekrolog za g. Gunžerja, ki ga je napisala Andreja. Že po tem članku se vidi, da bo knjiga dobra, interpretativna – to pa je to, kar sem si želel. Kar je manjkalo »rdeči knjižici«, ki jo je pred leti pripravila zgodovinarka Mavričeva.¹¹⁵

Jutri me naj ne bi bilo v službi. Upam, da bom šel kam na zrak. Smučat, se sprehajat. Dovolj je. Treba je zaključiti. Kupil sem še nekaj nadvse zanimivih knjig iz Nemčije; treba bo brati več gledaliških zadev in se manj ukvarjati s poslom, politiko, biznisem.¹¹⁶

Anica bo začela pripravljati bilanco 1999. Nekaj me je spraševala, predlagala … jaz pa sem neveden. Rekel sem ji samo, naj naredi tako, da bo dobro. Da bo prav. Kakor že vsako leto doslej. Popolnoma ji zaupam. Do firme ravna tako, kakor da bi bila njena osebna.

Kako bo jutri zvečer izpadlo praznovanje in silvestrska predstava? Bo vse o.k.? Kaj naj povem na koncu predstave? Kako naj jim čestitam?

Srčno upam, da se jutri ne bom vračal k računalniku … in da bo naslednji zapis v dnevnik na vrsti 10. januarja, ko imamo prvi sestanek v novem letu – tu pa nas čaka že kup konkretnih nalog. Zelo zelo konkretnih.

V pisarni je Tadej, nekaj bere, jaz hitim z zapisovanjem … Rad bi dal printat še ta del dnevnika. Nekako se kar ne morem ločiti od ekrana. Kaj pozabljam? Pozabljam kaj?

Tako se veselim novega leta! PZI-ja za hišo, ki ga bomo končali, prilivov – upam – na žiro račun s strani Ministrstva – torej dvanajstin. Mlade dramatike – zbornika, priprave knjige – tako Andrejine kakor tudi kronike. Pa priprave na zaposlitev igralcev.¹¹⁷

Adijo, adijo, to desetletje! Ko smo nastali, ko smo se zagnali in ko smo naredili gledališče.

Zdaj prihaja čas, da ga zgradimo.

Zdaj prihaja čas za resne stvari.

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

111 - To presneto iskanje prostih terminov. Vidim, kako me je "zanašalo" sem in tja: ustanovili smo projektno gledailišče, ki naj bi bilo zanimivo tudi zato, ker ne bo imelo lastnega, stalnega igralskega ansambla. Ker bodo gledalci v vsakem projektu videli nove obraze. Ampak: igralci so po službah v drugih gledališčih in lahko igrajo pri nas samo, kadar so tam prosti. Zato se spogledujem z idejo, da bi jedro, štirje igralci pa morda le bili stalni. Zmeden sem, zbegan, neodločen. Itak vem, da denarja za igralske plače ni (in ne bo), smo edino projektno gledališče v Sloveniji in to je po svoje prednost in hrkati: zmeraj znova težave s termini. Iz tega začaranega trikotnika (kroga) se nisem znal izvleči, vidim. 

112 - Ponovno zatemnjeno: Greh se pove, grešnik pa ne ;-) Simpatično je, če ne celo simptomatično. Zato puščam v teh zapiskih za spomin. 

113 - Ojoj, še zmeraj sem optimist: dobil sem corel draw in mislim, da se ga bom naučil do te mere, da bom z njim sam postavil knjigo Andreje Babšek, Ptujsko gledališče 1918 - 1958.

114 - Uf, zdaj, vidim, pa postaja mlačno, toplo, vroče. Postajam senzibilen, kot vse kaže, na malenkosti. Zbodejo me. Znervirajo me. Sori, Emil, da se takrat nisva pomenila ... Vidim v zapiskih, da gledam proti koncu mandata. Očitno se v meni počasi lomi, ostati ali iti.

115 - Zgdovinarka Pokrajinskega muzeja Ptuj, Irena Mavrič, je leta 1988 izdala (Pokrajinski muzej Ptu) "rdečo knjižico" z naslovom "Ptujsko gledališče 1786 - 1958". In v tej knjžici je popisana zgodovina, dejstva, seznami, vloge, režiserji, naslovi. In ta knjižica je služila mnogim kasneje; Babškovi pri pisanju njene knjge, meni pri moji seminarski na faksu, in še marsikomu. V tem smislu predstavlja neke vrste temeljno delo, pregled zgodovine gledališča na Ptuju. Veliko dela je opravila Irena. "In vrgla rokavico" nadaljnjim raziskavam. Zavedal sem se, da je Irena pripravila prostor, odgrnila stvari in zato sem povabil Babškovo, da je vsebinsko poglobljeno razdelala obdobje od takrat, ko pride na odper nekoč Stadttheatra slovenska beseda, do ukinite poklicnega gledališča 1958. Upam, da bo kak bodoči direktor "dal raziskati" obdobje med 1958 - 1992, ko se pojavi skupina Zato. Sem notri sodi še posebej delo Branke Bezeljak. Upam, da bo v tej isti zbirki (zgodovina ptujskega gledališča) dobila tudi ona svojo monografijo. In ja, nekoč se je Mihael Tosch začel ukvarjati z nemškim gledališčem na Ptuju. Gotovo posebno poglavje. Za nekatere občutljiva tema, zame vprašanje gledališke zgodovine. Morda bo Mihael kdaj to dokončal. Morda bodo kdaj arheologi našli ostanke rimskega gledališča. Kakorkoli: praskamo, zbiramo koščke, ostanke, in prav zato skupaj pišemo MgPuzzle, in tudi tale moj dnevnik, konec koncev, na ogled postavljam prav zato: da ga bo nekoč nekdo osvetlil še z "drugih in drugačnih pozicij", dopolnil, ovrgel, poskušal spodnesti, ali pa na njem gradil in ponujal še bolj kapilarni vpogled v zakulisje ptujskega gledališča. 

116 - Ja, če že komentiram "od danes": Zato.-jevska leta so bila borba za uresničitev ideje v praksi. Petletni mandat v Gledališču Ptuj pa borba za denar, vstop v "državno ligo", gradbeno-prenovitevene zadeve. ... Še sploh čudno, da sem ostal režiser. Nekdo mi je napovedoval, da po mariborskem mandatu, ki je sledil, nikoli več ne bom režiral. Kako lepo, da se ljudje motimo. (Vključno z mano, seveda.)

117 - Eto- še naprej sem upal, načrtoval zaposlitev igralcev?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 

***

16. marec 1998

Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

20. marec 1998

Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

23. marec 1998

Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

24. marec 1998

Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

Začel pogovore z g. Senčarjem⁵⁴ za ureditev elektrike v gledališču. 

Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

25. marec 1998

Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

31. marec 1998

V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

1. april 1998

Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno Lubej, Natašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo⁵⁵. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

2. april 1998

Juhu: dobili bomo 2 mio⁵⁶ Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

8. april 1998

Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

Z Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

10. april 1998

Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu⁵⁷. 

Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra⁵⁸ v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije⁵⁹? 

Se nadaljuje.

***

54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 

***

26. februar 1998

Tako: pred premiero je vse nared. Premiera bo skoraj čisto polna, tehnične stvari so urejene. Igralci pa vsak večer boljši, se mi zdi.  

Sicer pa o samih “umetniških” momentih v tem dnevniku ne pišem veliko. Morda zato, ker vodim še svoj, režijski dnevnik, morda tudi zato, ker se mi zdijo organizacijsko-tehnološke stvari zelo pomembne. Delovna klima, sodelovanje ustvarjalcev z delavci v gledališču, pravočasnost glede izvedbe zadanih nalog ..., to so stvari, ki jih želim dobro definirati in potem kar se da dobro realizirati in se približati idealu. Ideal pa je: visoka kakovost storitev gledališča.  

Umetniški vidiki: vsak režiser mora sam skrbeti za svojo ekipo. V celoti. Zdaj, ko sem tudi v funkciji režiserja, lahko najbolje vidim, kje je dejansko hišna organizacija. Kje je dobra in kje ne štima.  

Prepričan sem, da je bil g. Krošl prava zasedba za to vlogo. Seveda, tudi ostali, vendar on je bistven. In nato Vesna, jasno. Predstava je dobila nekakšen svoj stil, svojo izraznost in svoje okvirje, ki jih zavestno ne želimo prestopati, ki se jih držimo in v njih vztrajamo (verjamemo?).  

Poslušam sodelavce v gledališču, opazujem gostujoče igralce in druge člane ekip ... in se sprašujem: kako naprej, kako se razvijati naturno (postopoma), pa vendar vznemirljivo in ambiciozno ... In si odgovarjam, da je dobro, da vem, kaj bi rad, da pa ostajam hkrati odprt za predloge, ki prihajajo sproti, nepričakovano, ne planirano. Čutim, kako je odločanje (sprejemanje odločitev) pomembna naloga, osnovni in bistveni filter, ki nam v veliki, velikanski meri določa “usodo” in življenje ter delo zavoda v nadaljevanju. 

Čakam na sestanek sveta zavoda. Danes smo dobili še dve pripombi MOP (oddelka za družbene dejavnosti) k sistemizaciji in upam, da bomo lahko danes sprejeli ta akt. 

To bo prvi svet zavoda, na katerem bomo sprejemali letno poslovno poročilo. Ne da bi bil nervozen, vendar nikoli ne veš, kaj in kako si delo zavoda predstavljajo člani sveta. 

27. februar 1998 

Sejo sveta smo končali hitro in brez zapletov, kot bi rekli novinarji. Predvsem se mi zdi pomembno to, da so sprejeli tudi akt o sistemizaciji delovnih mest. 

Pred gledališčem visijo vrata z napisom: Sobo oddam. Zdaj bo torej počasi vse nared za premiero. 

2. marec 1998

Za premiero je vse nared. Fotografije visijo, karte so prodane, oder pripravljen ... Pravzaprav sem zadovoljen - dobro smo delali in naredili smo zanimivo predstavo. Ne vem sicer, kako bo jo videla kritika, vendar sem prepričan, da jo bo publika rada gledala. Sandi je odličen, Vesna tudi. Nešo in Marjana popestrita zadevo. Oder se napolni, zgodba razgiba. 

Župan se je opravičil, da ne pride, prav tako g. Kobal iz MGL-ja. Prišlo bo kar nekaj kritikov; zdi se mi, da še nikoli toliko kot tokrat (Radio, TV, Dnevnik, Delo, Razgledi, Tednik?, Večer?) 

Vesna in Sandi sta videti kar mirna, čeprav pravita, da se nervoza počasi začenja. 

3. marec 1998

Premiera je bila premierska: nekoliko zadržana, pa vendar je šlo kar v redu. Vesna je bila zelo nervozna na začetku, Sandi zelo dober, Marjana mirna, Nešo suveren. Vtis v celoti dober. Ljudje so zgodbo sprejemali zbrano. Morda so bili presenečeni nad resnostjo te komedije, morda so pričakovali več “štosov”. Vesel sem bil, ker igralca nista padla na odzive publike. In občutek imam, da publika reagira tako, kakor smo sami predvidevali. Morda kakšen dovtip ni izzvenel, ker sta šla kar naprej in je včasih nasmihanje v dvorani “pohodilo” kakšno repliko v nadaljevanju. Vendar v celoti: dobro. Vesna je lepo izdelala lok, Sandi je bil discipliniran in se ni spustil z vajeti. Konec je seveda “passionante”, glasba naredi svoje. Aplavz se mi je zdel prisrčen, odkrit, topel in nenavadno dolg. Mislim, da bo ta predstava nekaterim zelo všeč, drugim pa zelo ne. Koliko je dobra? - Kaj pa vem. Ima svoj stil in svojo povednost. Mislim, da je zasidrana v današnjem času in menim, da jo bo veliko gledalcev znalo kam uvrstiti - v svoj svet. Seveda: sprašujem se, kaj bo rekla kritika. Ni me strah kot režiserja, da bi bil popljuvan, ne, gre za hišo, za njeno usmeritev, njene projekte, smernice, razvoj, smiselnost in smotrnost njenega programa. Bomo videli. 

Zdaj sem nekako prazen. Spravljam se k pospravljanju starih misli in zadev, ter planiranju novega: nove sezone. Razmišljam v glavi o možnih kombinacijah, razmišljam o tekstih, režiserjih, terminih. Pripravljam začetni gledališki - programski list za prihodnjo sezono.  

Odgovoril sem g. Šedlbauerju - zanima me, kako se bo odzval. Ali bo izstopil iz “igre”, ali pa vendarle poklical in želel vedeti, kaj je tisto, kar mu lahko ponudimo ... Kdo ve? 

Samo še klepetava z Vesno ... Nič pametnega ne delam, se mi zdi ... premišljujem o prihodnosti gledališča, o možnih potezah, križiščih ... možnih stranpoteh. 

4. marec 1998

Sinočnja predstava je bila veliko boljša od premiere: pravzaprav sta bila igralca samo nekoliko manj napeta in bolj “ležerna”, manj sta tipala in sta izvajala svoje stvari suvereno in ne glede na odziv v dvorani; manj sta poslušala avditorij in nekako zaupala, verjela zgodbi in svojemu početju. Ljudje so pa gledali bolj sproščeno in se več smejali in nasmihali kot na premieri. 

Po predstavi smo se dobili Krošlovi, g. in ga. Gregorc ter jaz. In sedeli do ene ure v Orfeju. Zanimiva druščina. Gospod Gregorc je pravi as. Ko poslušam te zgodbe izpred vojne, o povojnem gledališču in vseh žurih, ki so jih uprizarjali na dnevnem (nočnem) redu, se ti kar milo stori. Ne moreš verjeti, da je bilo to tako živo. G. Gregorc mi je svetoval, naj naredimo ansambel, mi govoril, kako je treba delati z ljudmi kot direktor in njegovi nasveti sploh niso bili staromodni. Nasprotno. Povedal je tudi, da se mu SOBO ODDAM ne zdi dobro delo. Pokritiziral je tudi moj nastop za Prešernov praznik⁵². Seveda: ni kaj ugovarjati. Ima tudi svoj prav. Vsekakor: zanimiv gospod⁵³. Sandiju sem predlagal, da bi se poleti, ko naj bi se srečali v Veliki Nedelji pri Matjašiču nekdanji igralci, nekako dogovorili, da bi napisali svoje prispevke, spomine za morebitni zbornik, publikacijo, knjigo, ki bi jo želel izdati o povojnem ptujskem gledališču ... Upam, da bo kaj iz tega. 

Tukaj bili tudi Smolej, Pernarčičeva, Malalan, Mateja Zavrl in Igorjev fant ... Bili zadovoljni s predstavo. 

Klical g. Novak z MOP. G. podžupan Hojker se je pritoževal, da ni imel dobro organiziranih vstopnic za premiero (problem je res nastal, ker se je nekdo drug usedel na njegovo mesto). G. Novak bi želel, da bi za premiere bilo 8 mest skupaj v ložah (župan, podžupana, predsednik mestnega sveta z ženami). Predlagal sem, da bi bili na balkonu, ker se dobro vidi. In je bil izrecno proti: ker: politiki tam ne bi bili videni. Torej: morajo biti vidni in videni. Zato jim bomo poslej rezervirali 6. in 7. ložo levo, g. Novak pa bo pred premierami potrdil njihov prihod oz. sprostil vstopnice za redno prodajo, če jih na premiere ne bo. Lepo, si mislim: lepo, da jim je pomembno, kje sedijo v gledališču in ali bodo videni ali ne. Očitno se jim zdi pomembno, če pridejo v gledališče. In to se mi zdi za gledališče dobro. 

5. marec 1998

Pismo za g. Kraljeviča (problem Škofje Loke) sem dal prebrati še Anici in pravi, da sluti probleme z Andželo; predlaga, da pismo omilim ... Vrgel ga bom v koš. Saj ima prav: to je borba z mlini na veter. Dobro sem ga napisal, dobro argumentiral, pomagalo pa ne bi nič. 

Kritiki v Delu in Večeru dobri. Očitno dobri. Vesel sem; ne toliko zase kot za režiserja, pač pa za igralca in gledališče. Da se vzpostavlja z vso resnostjo v slovenskem gledališkem prostoru. 

13. marec 1998, petek

Pravi petek, 13. je. Včeraj sem napisal lutkarjem, da želim urediti razmerja z njimi, da se je tretjič zgodilo, da so bili z njimi cirkusi in zjutraj me je Bojan že vzel v “pac” in se zgražal nad mojim pisanjem. Hvala bogu, samo da se stvari uredijo. 

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev. Kakšne probleme imajo: večje od nas, vendar tudi več denarja in več moči na nek način ... 

Sestanek s Šedlbauerjem. Res nisem verjel, da bo šel v ta projekt pod ptujskimi pogoji, vendar vse kaže, da smo blizu dogovora. Če se bosta strinjala igralca, potem bo že kar prva premiera zares nekaj posebnega. 

Zdaj razmišljam o prihodnji sezoni. V glavnem gre za usklajevanje terminov in kombinatoriko najboljših možnosti, idej, zamisli. 

Kmalu bova govorila tudi s Petrom o monodrami, tako da bosta že dve stvari skoraj dorečeni. 

Gostovanja: v Novem Mestu, Škofji Loki ... Problemi z Nešovimi termini v Mariboru ... To je to. V resnici sem vesel, da je dopusta konec in da se vržem v nove naloge. Marca želim definirati stvari do te mere, da bo samo še minimalna improvizacija za prihodnjo sezono. 

Anica in Mateja sta ob 13. uri odšli domov. Čisto mirno je. Prava mrtvašnica. Niti telefon ne zvoni.  

Bil sem na Telekomu in se pozanimal za posodobitev naše telefonije. Morda bomo že aprila imeli nove telefonske številke in ISDN linijo. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

52 - O, zdaj me pa ima, da bi poiskal ta govor. Kaj le sem govoril? Vem le, da sem prinesel s seboj za govornico debel fascikel, tisti največji. Da bi prestrašil ljudi v dvorani, da bom prebral vse iz tega. (Notri je bilo par strani, ki sem jih nameraval povedati plus še vsaj par sto praznih - natančneje papirjev iz koša.) Pa še tega se spomnim, da sem imel nek zvonček, s katerim sem pozvonil, ko je bilo govora konec. Hm, kaj sem že hotel povedati? 

 53 - Jože Gregorc, simpatičen sogovornik. Kar videl sem, si lahko predstavljal, kako so žurirali v kavarni Evropa po premierah. In skupaj držali. Če samo pomislim: v najboljših profesionalnih letih je imel ptujski gledališki ansambel več kot dvajset stalnih igralcev! Videl sem igrati še Franja Gunžerja, Lojzeta Matjašiča, doživel režiserja Petra Malca kot mentorja, ko nas je na Hajdino prihajal učit, kako se našminkati, da bo imela mladenka lička še bolj rdeča in tragičen junak oči še bolj poudarjene ... kako, golobradci, naj zalepimo brado in brke. Ali vsaj narišemo. Šarmantna sta bila seveda tudi Jože Babič in Fran Žižek, ki ju je Branka pripeljala na Ptuj in se pogovarjala z njima. Žal takrat še nisem dovolj znal, da bi znal kaj pametnega vprašati. Tako je to: znati je treba, da bi lahko sploh kaj tehtnega znali vprašati. No, in morda tudi (ali predvsem) zaradi tega vse to objavljam: da bi se informacije ohranile in bi nekdo nekoč znal postaviti še boljša, še neudobnejša in še bolj diferencirana vprašanja. Zato, da bi slika o posameznih trenutkih zgodovine ptujskega gledališča šla v čim več smiselnih kontekstov. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9

***

30. januar 1998

Januar je mimo. Mislim, da predstavo Sobe delamo uspešno. V hiši pa stvari tečejo nekako po starem. Čutim, da moram premakniti organizacijsko spremembo dopoldanskih vaj: treba je uvesti inspicientsko službo. Na odru je kar nekaj drobnarij in scenskih elementov in te stvari bo treba vzeti v roke - nekdo jih mora pripravljati, popravljati ... 

Sicer pa počasi razmišljam o novi sezoni: Fantu, Finžgarju, monodrami. Obenem pa o dolgoročni strategiji glede obnove stavbe: o procesih, papirnatih zadevah, ki jih bo treba pripraviti⁴⁶. Muči me tudi misel na Hercegovo: kaj storiti?  - Najbrž bo najboljše, če počakamo na odločitev države, ali nas bo podprla pri vlogi za sofinanciranje. 

Zdi se mi, da bomo lučni regulator dobili relativno kar hitro.  

Sedmi človek v zavodu je po izjavi g. Vidoviča letos utopija. Lahko bi razmišljali o kom, ki bi delal prek javnih del. 

Nikakor se ne spravim, da bi se najavil pri ministru Školjču. Tudi Peter Božič ni nič klical - obljubil je namreč, da bo poskusil urediti sprejem pri ministru. Morda bom ob prvi priložnosti rekel županu, naj poskuša doseči, da greva skupaj do Školjča. 

2. februar 1998

Ja, še sem začetnik: kar v trebuhu me malo zvija, ko moram urediti stvari z zavarovanjem in odpovedati eno od zavarovalnic. Prvič, ker dobro nekaterih stvari ne razumem, drugič ker moramo ene odpovedati, tretjič ker se počutim sam pred sabo neodločnega, ker cincam s to neugodnostjo.  

4. februar 1998

Za Štajerca je še samo kakšna karta. Veliko ljudi bo ostalo zunaj ... -- Telefoni zvonijo kot zmešani... kart pa že nekaj časa več ni ... Lep in hkrati občutek nemoči. 

Vaje za Sobe tečejo fino, lepo. Tehnika izredno dobro dela. Pravočasno in temeljito. Zavzeto in odgovorno. 

Zdi se mi, da bo tudi gledališki list za novo predstavo kar zanimiv. Pester, razgiban. Tatjana je resnično zanesljiva in drži se rokov. Tudi na Tedniku zelo dobro sodeluje z urednikom in oblikovalci⁴⁷. Verjamem, da pride k njim z maksimalno pripravljenimi stvarmi. 

6. februar 1998

Torej: župan me je prosil za govor. Pokličem Branko na ZKO, da izvem, kako bo izgledala scenografija - pove mi, da naj si grem po scenarij na MOP in da mi mora povedati še to, da je bila proti temu, da sem slavnostni govornik jaz ... Danes zjutraj me kliče župan in sprašuje, ali imam kaj proti, če govori še g. Lačen, ki je bil predlagan za govornika s strani ZKO-ja. Nikakor, pravim, naj govori vsak, ki ima kaj povedati ... Hecno, s kakšnimi “problemi” se imamo čas ukvarjati. 

Pomembno se mi zdi to, da je župan sam dobil nekaj klicev za to, da bi priskrbel vstopnice za Štajerca - seveda ni mogel pomagati, je pa se začudil, kako to, da ljudje želijo to tako gledati⁴⁷. 

8. februar 1998

Malo pred 18. uro je. Pričakujemo goste. Irena je fino pripravila klet in narezek. Koliko se jih bo le odzvalo? Upam, da čim več. Mislim, da je prav, da se poveselimo skupaj ... 

Petkov govor je mimo - mislim, da je bil kar v redu. Seveda nisem povedal nič bistveno novega, vendar mislim, da so bili poudarki ustrezni. 

Všeč mi je bilo, da so prišli sodelavci na proslavo. Vse ženske (Tomaž je bil najbrž že sit napetega petka, saj je imel ta dan kar nekaj predstav, Marijan pa je že šel po svoje). 

Popoldne nekoliko prebiral stari dnevnik, ker sem mislil, da bi prebral kaj iz njega. Vendar tega ne bom naredil, sem se odločil v zadnjem trenutku. Ker gotovo ne bi izbral - našel ustrezne stvari, ki bi poudarila bistven prispevek prav vseh pri nastajanju projekta “poklicno gledališče na Ptuju”. 

Februar bo kratek. Veselim se že premiere Sob, ker vem, da bo Sandi zelo dober, morda pa bo tudi Vesna naredila nekaj čisto novega ... šla čez sebe. 

Petkov govor na občinski proslavi: morda bi spremenil samo to, da smo tudi profesionalci še lahko ljubitelji. In da mi smo ljubitelji. 

12. Februar 1998

Od sinoči imamo internet. Poslal sem prvo pošto, Tatjani Doma. Našel sem prve podatke, o Marcusu Koebeliju. Izgleda, da bo stvar prav zanimiva. Zdaj je naslednja investicija v tej smeri telefonska linija, ISDN in seveda multimedija. 

Tomaž in Anica sta naročila svetlobni regulator. Tako bomo lahko vrnili sedanjega na ZKO. Kar precej problemov se že počasi nabira pri koordiniranju prireditev … Na ZKO-ju pa bo prišlo tudi do “preštevanja” in najbrž bodo tudi zato hoteli imeti vso opremo spodaj. Kakorkoli že: do konca marca bomo imeli svoj regulator: nov, kakovosten, hkrati prenosni. Mislim, da smo za naslednjih 10 let uredili regulacijo svetlobe in lahko bomo začeli vlagati v reflektorje⁴⁹. 

17. februar 1998

Včeraj smo se kar malo skregali: zaradi plakatov, ki jih ni bilo pred gledališčem v soboto, zaradi tega, ker Marjan ni hotel zvečer narediti usluge Ireni in zakleniti kleti, zaradi Tomaževega dolgega reakcijskega časa pri izvajanju nalog. 

Obiskal me je Aleš Novak. Rad bi delal v našem gledališču. 

Petkov pogovor s Sebastijanom Horvatom glede gostovanj v tujini. Načelnega dogovora za vsa gostovanja v tujini nisva dosegla. Pogovarjala se bova posebej, za vsako gostovanje posebej. Za začetek o Beogradu: vztrajam, da če morajo vsi trije tehnični delavci hoditi na predstavo po Sloveniji, da potem morajo vsi trije tudi v Beograd. Sebastijan bi namreč rad, da gre samo Tomaž. Vztrajam: če jih ne potrebuje v BG, jih ne potrebuje tudi po Sloveniji. Pravi: da je doma drugače, da on doma na predstavah ne bo delal ... Ne popustim, in naši bodo šli zraven, če se bo šlo. 

Gostovanje Štajerca v Ljubljani seveda čisto polno. V gledališču tudi Partljič z ženo, gosti ga župan Luci. 

Finiširamo s predstavo.  

24. Februar 1998

Pustni torek. Nekakšno premirje. Tehnika finišira svoje delo za Sobe. V pisarnah nekak neobičajen mir. Anica končala finančno poročilo. Lepo je zvezano, komentirano, odposlano na občino in članom sveta zavoda⁵⁰. 

Všeč mi je, da je tehnika za to predstavo “stopila skupaj”. Usklajujejo se in se samostojno organizirajo za določene naloge. Tako mi ni treba vsega kontrolirati. Razumeli so, zakaj so tam in za kaj so odgovorni in kaj bi se zgodilo, če svojega dela ne bi dobro opravili (mislim: posledice na odru, ne kakšno kaznovanje). 

Stimulacijo sem dvignil na 7 % v poprečju. In jih nagradil za februar z 10 %, Anico pa z 20 % zaradi celoletnega preglednega in ažurnega vodenja financ. 

25. februar 1998

Včeraj sem dobil dve zanimivi pismi: v prvem mi odgovarja Nataša Matjašec in pravi, da naj ne bom birokrat, ampak tokrat ustvarjalec in omogočim gostovanje v Beogradu ... in dodaja še marsikaj, kar je najbolje prebrati kar v pismu. Najprej sem bil žalosten in jezen: zdaj pa sem se odločil, da bom reagiral takole: ne bom odgovarjal. Imam svoje stališče do projekta, z njim sem seznanil vodjo projekta in komuniciral bom samo z njim, Sebastijanom. Ne mislim se opravičevati za svoja stališča, ki so pač taka kot so. 

V drugem pismu je bil tekst, ki mi ga pošilja g. Šedlbauer in pravi, da bi ga rad režiral na Ptuju. Odpisal mu bom; - v glavnem, da ne verjamem, da bi ga ptujski honorar utegnil resno zanimati. Že popoldne me je klical Vlado Novak, ker da je prejel isto besedilo od Šedlbauerja (ker režiser predlaga za igralca njega in Bernardo Oman). Zanimivo je bilo to, da je Vlado nenadoma želel vedeti, kaj bomo igrali drugo leto, kaj smo igrali to leto in me začel prepričevati, kako je to projekt, ki ga gledališče potrebuje ... Lepo in prav: zalomilo se bo vse pri denarju⁵¹. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

46 - Seveda nisem imel pojma, kako se načrtuje, kaj šele gradi, kakšna javna zgradba. Kje začeti? Kako misliti obnovo? V čem je razlika med obnovo in prenovo? Če ne bi bilo že omenjenega Androta (Andreja Šmida), bi taval v megli. Tako pa me je naučil, kaj je to preveritveni projekt, pa idejni načrt, pa PGD in PZI. Niti malo izi. 

47 - Tatjana Doma je bila "hišna dramaturginja". Ob premierah je izhajal "Premiernik" - nekaj takega kot gledališki list in postavljali in tiskali smo ga v Tedniku, ki nam je še kako "šel na roke". Pri njih smo tiskali tudi Sezonec - najavo nove sezone. Mogoče je izšel celo kot priloga pri Tedniku ...

48 - Pozabil sem na to dejstvo: da so ljudje poskušali "prek vez" dobiti karto za Štajerca celo pri županu. In jim je seveda ni mogel "zrihtati". Ker sedežev je, kolikor jih je. Mogoče pa je prav ta županova osebna izkušnja s karatami, ki jih ni več, pripomogla, da je bil naklonjen misli na prenovo gledališča? A propos sedežev: Da bi pro-vocirali (provocare = priklicovali) obnovo, sem Andreju rekel, da naj v preveritvenem projektu "nabaše" v volumen čim več sedežev. Mislim, da jih je narisal kakšnih 230. Saj veste: papir vse prenese ... Zdaj, ko gledam tole vse skupaj za nazaj in vidim, kaj je po prenovi nastalo, priznam: moja napaka. Gužvanje sedežev na silo v dvorano z argumentom češ, po porenovi bo dvorana sprejela več gledalcev - napaka. Pika. Kaj bi se mi zdelo danes najprimerneje? Če bi lahko zavrtel čas nazaj in odločal? - Preprosto: v danih gabaritih povrniti dvorani - z ložami, balkonom - nekdanji sijaj. Bi se reklo: nekdanji kič. Saj veste; pozlata, rdeči žamet, ložice za njega in njo. Retro. Nekje drugje pa zbetonirati sodoben "silos" - sodobno dvorano s 400, 500 sedeži. (Da ne sanjarim: že v Q-Centru bi lahko nastala takšna dvorana. Parkingi - blizu, obvoznica - blizu, infrastruktura - ready.

49 - Zdaj šele dobro vidim: začeli smo res iz nule. Od žlice. Ničesar nismo imeli. Razen želje - delati gledališče, igrati. Igrali bi pri svečah, če bi bilo treba. (In tu je ta paradoks: gledališče ne potrebuje drugega kot nekoga, ki želi igrati in nekoga, ki ga želi gledati. Kjerkoli; lahko tudi na trgu, v kleti, gostilni, razredu. Ko pa iz "želeti-igrati-in-želeti-gledati" začneš želeti delati "dejavnost", institucijo in kaj šele "presežek prihodkov nad odhodki", potem pa se stvari zakompleksnizirajo. Ja, lahko dobiš kompleks pred kompleksnostjo. In v tem je lepota in izziv.

50 - Ja, s koliko skrbnosti smo pripravljali poslovno poročilo; od vsebin, do statistik, grafov, financ - samohvale z višino oz. bolje deležem lastnega prihodka, odzivov v javnosti ... Verjel sem, da bodo argumenti rezultirali v več denarja za gledališče. Časovni preskok. Nekoč pozneje - mogoče bom v prihodnosti pisal v dnevniku tudi kaj o tem; skoraj prepričan sem, da bi moral - sem razočaran, da tega denarja ni bilo vse več, kakor je bilo obiskovalcev in uspehov vse več, v neko poročilo na prvo stran napisal: "Če kdo to bere, naj me pokliče, da bom vedel, da je to vsaj nekdo prebral." Nikoli nisem dobil nobenega klica.

51 - Denar: če ga imaš, si lahko kupišt tudi "pavarottije". A to - kupovati, ker pač imaš denar - ni gledališče. Gledališče je "proizvodnja", gledališče je "domača gredica", "pridelano doma". Seveda: korenček v lidlih in šaprih in hoferjih je ves lep, čist, perfekten, kot da bi ga na stružnico izdelal; domač je ves blaten, skrivenčen in dva nista enaka ... Ampak je pa z domačega vrta! Gledališče ni trgovinska dejavnost; gledališče je lokalna (locus) kategorija; gledališče stoji in pade z intenziteto, s katero živi z mestom, meščani, kolikor resonira s svojim okoljem. Obstajajo mnogi kraji, ki imajo kulturne domove in večnamenske dvorane; ja, in tudi tja seveda zaide gledališče, da v tamkajšnjih krajih poskrbijo za pestro kulturno ponudbo. A malo krajev ima svoje lastno gledališče. (Bogati kraji, bogata mesta, pa seveda tudi več.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 

***

16. december 1997

 Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki. 

--- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico³³ rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona³⁴ in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel... 

Na predstavo prideta Andrej in Andreja³⁵. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.   

17. december 1997

Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.  

Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.  

19. december 1997

Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena³⁶ pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu. 

Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral. 

Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju. 

Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.  

Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo. 

23. december 1997

V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor! 

Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes. 

Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne. 

Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje. 

Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo. 

Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov? 

Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?³⁷ Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat³⁸, pihalci - Branko Horvat³⁹, občina - Menoni⁴⁰ ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...  

Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano⁴¹, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ... 

30. december 1997

Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek⁴²: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja. 

Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču. 

Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži⁴³. 

 
(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji: 

33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.

34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.

35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno. 

36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco. 

37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem. 

38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole. 

39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta). 

40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.

41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉) 

42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo. 

43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Večkrat sem že pomislil, da bi pisal o predstavah, ki jih gledam v MGP. Pa sem si zmeraj znova rekel: ne boš.
Zakaj ne?
Ker se nisem znal izmazati iz tegale primeža:

Prvič. Pisanje o gledališču zelo hitro lahko "potegne" na gledališko kritiko. Gledališka kritika pa je stroka. Imeti je treba izoblikovan gledališki instrumentarij, strokovno terminologijo in še pred tem svoj konsistenten gledališki "koordinatni sistem", s katerim po/gledaš (na) uprizoritev; mrežo oz. polje, v katero umestiš konkretno predstavo. Potrebuješ nekakšno metodologijo gledanja; nekakšen ozaveščen spoznavni proces doživljanja umetniškega dela. In da imaš vse to, je potrebna kilometrina v pisanju kritik. In ves ta čas dober mentor; ti motor, on mentor. (In za kakšne takšne kilometre v prihodnosti moja "mašina" nekako ni več mišljena. ... Skoraj 600 tavžent je na števcu, tako da - ne.)
Pisati o dramskem besedilu bi bilo lažje. (Ker smo tega vajeni iz šole, ko smo se učili o naših književnikih in njihovih delih).
Pisati o gledališki uprizoritvi pa je, pravim, težje. (Že samo zato, ker se tega v šolah seveda ne učimo).
In ker kritik nisem - ker vsega zgoraj naštetega nimam - torej to odpade.

Drugič. Seveda imam nek svoj okus, kaj mi je všeč in kaj manj ter kaj sploh ne.
Ampak, koga to briga.
Vsak gledalec ima pravico do svojega okusa. De gustibus non est disputandum, so vedeli že stari.
(In resno pisanje o gledaliških predstavah ni niti pod razno razgrinjanje lastnega okusa, pač pa, kot sem že rekel, stroka in konec koncev tudi umetnost; beri npr. kritike starega Alfreda Kerra ali sodobnega Gerharda Stadelmaierja.)

Tretjič. Niti slučajno ne gledam vsega, kar ponudi MGP. Ali sem na terenu, ali pa sem sicer doma, ampak ko pridem z gledališkega gradbišča, mi velikokrat ni za v gledališče. Tam, kjer ravnokar sem, pogledam vse, kar dajejo in to je to. Skočim pogledat še kdaj prijatelja Vojka v mariborsko Dramo, občasno kar dopoldan na kakšno celjsko predstavo za šole, izbrane stvari na Borštnikovo, v Gavello kdaj pa kdaj, če me povabi Djole, in v Varaždin do Jagode na kafe in zvečer v njihovo prelepo kazalište. (No, vidim, da tega niti ni tako malo.)
Pa se tolažim, ker ne vidim vsega, še z naslednjo zgodbico. Velikega slovenskega igralca so vprašali, ali hodi gledat druge predstave. In je odgovoril menda nekaj takega: A si kdaj videl kakšnega ajzenpanarja, ki bi takrat, ko je fraj, hodil na štacijon gledat, kako drugi foršibajo?

Četrtič. Bilo bi najmanj rahlo nehigienično, če bi prakticirajoči kolega kritiziral prakticirajoče kolege.

***

Kako se torej izmazati iz nastale situacije: pisal bi, ampak ne bi pisal krtike predstave? Hm.  
In zato nisem.

Ko sem pred dnevi laufal - malo dlje kot običajno (bil je lep sončni dan) - se mi je utrnila naslednja misel:

Pa namesto o tem, kaj je na odru, piši o tem, kaj je v dvorani. Nameto o uprizoritvi piši o publiki.

Gledališčniki dejansko zelo radi rečemo, kako pomembna je publika. Kako je ista predstava z različno publiko lahko čisto drugačna. Pravimo recimo: Ful lepo so gledali nocoj. Ali pa: Danes pa je publika bla čisto mrtva.

Res je; občinstvo je sestavni del gledališkega dogodka. Conditio sine qua non. Tako zelo, da govorimo o kolektivnem gledalcu. Prav nepredstavljivo je, da bi si nekdo naročil, kupil gledališko predstavo, ki bi jo potem gledal v dvorani sam. (Tovariš Tito je imel menda svojo filmsko dvorano, kjer je filme gledal sam. Bil je velik ljubitelj filma. Mi pa veliki ljubitelji njega.) V gledališču pa gledamo skupaj. Iz posameznikov postanemo za čas trajanja predstdave skupnost. Zato teatrologi pravijo, da je gledališče tudi kraj/prizorišče poskušanja skupnostnosti. Prostor, kjer skupnost v varnem okolju estetskega fenomena gledališče, eksperimentira in testira premišljanje ter doživljanje še nevidenih, še drugih možnih, alternativnih svetov in odnosov. Gledališče je skupno premišljevališče o tem, kako smo ljudje drug z drugim in kako bi lahko bili še kako drugače drug drugemu človek.
Ja, v zatemnjeni dvorani se gledalci kar nekako "nalezemo" žalosti ali veselja (in vsega vmes), kar prihaja z odra. Dvorana, rečemo, diha z igralci.

The relationship between the actor and the audience is the only theatre reality. Peter Brook

No, je pa obstajal v zgodovini nek nemški vojvoda, ki je bil totalno nor na gledališče. Tako zelo nor, da je v dvorani hotel sedeti sam in igrati so morali samo za njega. Seveda: bil je generalni pokrovitelj, sponzor, donator, ustanovtelj in financer svoje gledališke družine. Na kratko: imel je dnar, veliiiiko dnarja in rad je imel gledališče. Tako zelo, da si je pač kupil to situacijo - biti v dvorani sam.

Hecno: tudi zgodovina ptujskega gledališča diši po nečem podobnem.
Neka bogata meščanka, tam, nekje okoli daljnjega leta 1750, živi v Pettau-u z nekim bogatim Njim. Ko se jeseni konča lepo vreme, trgatve, pogodbe za odkup grozdja in izvoz vina iz južnega Štajermarka pa so sklenjene, ko gospod On zakjuči na Ptujskem svoj bisnis, mu njegova gospa reče: Čuj, majn liber, meni je toti Pettau pozimi čisti dolgcajt. Langeweile. Če češ, da ostanem tu, mit dir, in ne odidem nazaj nach Wien ali pa recimo Prag..., mi sezidaj gledališče. Odkar sva se zaradi tehle tvojih poslovnih izzivov preslila v tale sicer čisto lep Pettau, teater noro pogrešam. Also: entveder teater ali pa aufiderzen!

In - imenujmo ga g. Franzschcek, ki ima svojo Njo seveda nadvse rad, reče: No dobro, also gut, šechen, ti bom pa zgradil toti tvoj teater. Samo da bo mir. In boš nach Pettau lahko vabila italijanske, češke, nemške in druge potujoče gledališke familije.
La famiglia teatrale je bila rojena.

In tako je tudi bilo. Franzschek napiše ček, ji sredi mesta teater gori postavi, prav ta, isti, na tej lokaciji, kjer smo gledali Radost in gospa Otilia ali Brunhilda ali Genovefa ..., dobi svoje malo, ljubko, butično gledališče. Ker pa gospa seveda ni tako zmešana kot oni nemški vojvoda, povabi v teater tudi grajsko gospodo in njihove goste, svoje prijateljice, te pa svoje može itede.
Srečna ona, srečen on. In srečni mi, ki še dandanes lahko na isto okacijo hodimo gledat predstave poklicnih gledaliških družin, skupin, mestnih ali državnih javnih zavodov ter tu in tam kakšnega zasebnega.

Izgradnjo teatra takrat, sredi 18. stoletja na Ptuju, si predstavljam kot tako velik dosežek, kakor da bi nekdo danes svoji ženi rekel: Okej, draga, vem, da maš ti rada morje, in jaz še bolj tebe. Zato ti bom zgradil zasebni olimpijski bazen, s slano, smaragdno vodo, peščenim dnom in belimi kamenčki na obali. Plus privat maserjem. Ter VR galebi, ki se bodo karali na obali. Ali pa: draga, ti obožuješ golf, jaz obožujem tebe - eto ti golf plac. Pa (se) špilaj!

Tako. In smo končno pri Radosti. Uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega sem si ogledal v soboto, 5. novembra 2024, na reprizi t.i. ptujske premiere.

Parter je bil poln, tudi lože spodaj, zgoraj je bilo v glavnem fraj. Škoda. Ker smo z zanimanjem spremljali sodobno zgodbo, z dogajanjem v konkretnem mestu, ki ga vsi poznamo, zgodbo, ki se dogaja ljudem, kakršni smo sami. Če imamo doma študenta, poznamo štorijo toliko bolj. Če poznamo koga, ki se srečuje z demenco (in kdo ga žal ne), še bolj kot bolj. In še je v zgodbi motivov, ki smo jih ljudje v dvorani z lahkoto pre/poznali.

Zdi se mi, da smo gledali zelo pozorno. Zelo dolgo. Tam nekje proti koncu pa sem se vsaj sam malo "zgubil". Pa bi rekel, ne le jaz. Med gledalci smo bili v glavnem odrasli. Plus dva še včeraj gimnazijca. Brat in sestra; poznal sem ju, ker je on, Tin, igral pri Branki, ona, Zala, pa je hodila na ptujsko gimnazijo. Zdaj sta oba študenta. On bo kunstgešihter, ona študira oblikovanje tekstila. (Pa sem pomislil na njunega očeta, prijatelja Nena ... in si rekel: bilo bi lepo Zalo kdaj povabit, da bi asistirala kakšni kostumografki; Nenu bi bilo to všeč.) Kako lepo, da sta študenta čez vikend prišla domov in - direkcion v ptujski teater!
(Kot ex-učitelj pa sem pomislil tudi na to: nekoč bo še več dijakov na predstavi, gotovo. Potreben je čas. Kot za vsako stvar, ki naj zrase naravno, brez umetnih gnojil ali šopanja s hormoni za hitro rast.)

Ptujska gledališka publika smo lepo spremljali igro igralcev, pozorno in posvečeno. Mislim si, da smo bili dobra publika. Na koncu smo igralkam in igralcem namenili kar nekaj aplavzov in ponovnih prihodov na oder. Bi me prav zanimalo, kako so predstavo doživeli oni.

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.

S septembrom grem znova "čisto na svoje".

Prva umetniška/gledališka generacija gimnazijcev je junija maturirala.
Program Gledališka smer na Gimnaziji Ptuj je vzpostavljen. Idjeje, ki so bile nekoč na papirju, so zdaj del življenja mladih dijakinj in dijakov. Štiriletni učni načrt za predmet Dramska igra in govor je zaživel v praksi.
En velik del moje motivacije, zakaj sem bil štiri leta gimnazijski učitelj, je s tem izpet.

Učit sem šel pravzaprav iz prepleta treh razlogov.

Prvi.
Gledališka smer, ki jo je pridobil/pripeljal/izboril/osnoval ... ravnatelj Boštjan Šeruga, se mi je zdela največja pridobitev na področju kulture na Ptuju v zadnjega četrt stoletja. In obenem dolgoročno, potencialno najpomembnejša!
Prepričan sem, da so nekdanji pedagogi in ravnatelji (B. Bezeljak, M. Mijačević, M. Fridl, M. Puklavec, M. Centrih ...) bili prezadovoljni, da je Ptuj dobil umetniško šolo, o kateri so razmišljali gotovo že tudi sami. (Albin Lugarič, dam roko v ogenj, bi se kot otrok veselil take smeri!) In ja, zdelo se mi je, da če bom šel učit, bom po svojih zmožnostih nadaljeval njihovo neprecenljivo delo, (ki je vplivalo tudi name), in s tem prispeval k povezovanju preteklosti s prihodnostjo.

Druga motivacija je bila želja: oblikovati vsebino predmeta metodično in didaktično tako, da bodo dijaki zanesljivo rasli in da bodo vsakega pol leta na odru* bolj suvereni. Svoj razvoj naj pokažejo in "dokažejo" - sebi in drugim - v obliki Pokuka v pouk v mestnem gledališču. S sodelavko, režiserko Ajdo Valc, sva veliko debatirala, kaj in kako delati, da bi bil srednješolski pouk dramske igre kakovosten. Takšen, da bi se vpisal v tako smer tudi sam (če bi takrat, leta 1980, obstjala). Ali poslal vanjo sina, (če bi ga to zanimalo). Menim, da sva z Ajdo našla smiselno pot skozi štiri letnike, to je osem polletij, osem Pokukov v pouk.

Tretja motivacija je bila pa takrat - leta 2018 ali 2019, ko sva se z ravnateljem začela pogovarjati o gledališki smeri - naslednja.
Mislil sem si:
Samo, leta 2024 boš (znova) kandidiral za šefa v MGP. Če ti uspe, boš zintegriral šolo in gledališče.
Kako? Tako, da boš dijakom 4. letnika dal poklicnega režiserja, kostumografa, scenografa, lektorja ... in pripravili bodo pravo uprizoritev znotraj pravega gledališča. Dijaki bodo s tem pridobili ogromno izkušenj, MGP pa nekakšen "mladinski oder". Vadili bodo v obnovljeni Stari steklarski, premiera bo v MGP, po teoretično znanje bodo pa hodili v Gimnazijo. 
Trikotnik gimnazija - gledališče - mesto (beri: teorija - praksa -  skupnost) bo sklenjen. Prizdevanja mnogih osmišljena.
Odlične glasebenike, likovnike, pevce, pisce - in teh na šoli ne manjka! - boš vključil v predstavo zaključnega letnika. Pisali bodo vsebine za gledališke liste, fotografirali, naredili plakat, snovali kostume, video promocijo za svojo predstavo na družbenih omrežjih. Najbolj goreči mladi igralci se bodo morda vklučili še v druge produckije MGP; kot statisti ali celo v manjših vlogah itd. (Kmalu se je pokazalo, da ima Gimnazija izjemno talentirano mlado dramtičarko, Tjašo. Mislil sem si: Tjašin tekst Purgatorium je zrel za na poklicni oder!, to bomo takoj igrali v MGP s profi zasedbo. (Še več: sošolka Marija, profesorica na gimnaziji v Kamniku, mi je pred leti poslala en super tekst njihovega gimnazijca; pa sem pomisil: MGP bo imel "sekcijo" bodiMGP - bodoči dramatiki na odru MGP; Ptuj bo zmeraj odprta vseslovenska "krstilnica" novih, mladih, prihajajočih dramatikov. To ima smisel, sem si misli.)

Sem si mislil.

Letos pozimi sem namreč na razpisu za direktorja gledališča (znova) popušil, kot se reče.
In tako ta integracija gledališke gimnazije in mestnega gledališča ostaja izziv za ... - naj zračunam - leto 2029, ko bo mesto znova iskalo šefa gledališča. (Je pa še ena možnost: da nenadoma čudežno in obilno obogatim.)

Do takrat pa bom Samo-zaposlen-v-svojem-zavodu Novi Zato. Sam sem ravnatelj in učenec. In učitelj.
Šef/delodajalec in zaposleni/delojemalec hkrati.
Sem sam svoj sindikalist in sam svoj predsednik uprave. Sam upravljam s sabo.

Pred več kot tridesetimi leti je bil moj prvi zaposlitveni status prav to: svobodni umetnik.
Kot kaže - in informativni izračun ZPIZ-a kaže prav prav to - se lahko začnem počasi spogledovati s penzijo.

Do takrat bom pa še kaj:
- upam in si želim -  zrežiral,
- upam in si želim - napisal in ja, ker sem vsa ta delovna leta občasno hodil tudi v različne razrede,
- upam in si želim - predaval.

Predajal drugim tistega nekaj znanja, ki se ga je nabralo v 35 letih.
Tisti, ki so bili na mojih predavanjih, pravijo, da menda počnem to precej okej.

Teme mojih predavanj-predajanj bodo:

• Top nastop ali potop. Kako nastopati bolj sproščeno, učinkovito in prepričljivo. Mogoče celo tako zelo, da pri tem uživaš.
  
  
• Ideje! Ideje! Brez novih idej ne bi bilo razvoja. In če počnemo stvari vedno isto, je res glupo pričakovati drugačne, boljše rezultate. Tako opevana dodana vrednost je v inovacijah. Za inovacije pa potrebuješ nove ideje. Za nove ideje pa znanje, kako do njih (ali pa čakanje, da ti bo mogoče nekoč padel picek z neba.)
  
  
• Jasno izražanje/komuniciranje. Pisno, ustno in neverbalno! Kako govoriti, pisati in ravnati tako, da nas bodo drugi pravilno razumeli? Vsakdanje sporazumevanje je žal prepogosto vir nesporazumov.
  Komuniciranje je veščina. Kot recimo ... pokanje z bičem. Če smo dobri - kot markovški pokači recimo - je to užitek gledati in poslušati. Če nismo, lahko pošteno žvajznemo sami sebe ali druge okoli sebe. To pa ni fajn; ne prvo, ne drugo.
  O komunikaciji lahko poslušamo (predavanje), poskušamo (izkustvena delavanica), treniramo, vadimo, se pripravljamo na svoj nastop. Individualno ali v skupini.

***

Oktobra (1. in 3., linka spodaj) me laho pridete - in to zastonj - poslušat v Mladinski kulturni center v Mariboru. (No, v bistvu vas bo častil MKC Maribor. Predavanje bo za vas zastonj, glede na dosedanje izkušnje pa ne zaman.)

Na sporedu bosta dve delavnici: Top nastop in Ideje, ideje.
Ne bomo ravno gnetli gline in ne slikali na svilo ali steklo. Bo pa prav tako praktično, ker bomo gnetli naše misli in slikali naše prihodnje izzive.

Če ste pomislili, da bi vam kaj od zgoraj naštetega prišlo kdaj prav - v službi, vaši ekip ali vaši deci za šolo (ker eno je znati, drugo pa znati to tudi pokazati), če ste pred pomembnim nastopom, če vas kaj od zgoraj opisanega nagovori - sem tu: samo.strelec@gmail.com.

Pridem s tole oranžno škatlo na naslovni sliki. V njej imam različna orodja. Pokažem vam, kako se jih uporablja in vam jih na koncu predam v trajno last in radostno rabo.
Saj veste: glupo bi bilo lotiti se recimo popravljanja pipe z, na primer, šiviljskim metrom.
Orodja so kjuč(na)!

P.s.:

Če želiš podrobnejši opis delavnic: piši mi in ti pošljem pdf z opisom delavnice, ki te zanima. E: samo.strelec@gmail.com

- - - - - - - - - - - - - - - - - -

*: "Ves svet je oder ...," je zapisal William Shakespeare, in "Wir alle spielen Theater" sociolog Erwing Goffman, ter "Življenje kot igra" dr. Wayne W. Dyer. Življenje na odru je koncentrat običajnega življenja in zato so zakonitosti odra prenesljive nazaj v naš vsakdan.