Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 

7. maj 2001

Spet v službi. Sezonec je na mizi. Zadovoljen sem, razen z barvo, ki ni takšna, kot smo želeli: svetlejša je. Sinoči fantastična ponovitev Marjetke v Celju.

Dobili sklep o soglasju k sistemizaciji igralcev.

Nešo pravi, da gresta jeseni z Vojkom v službo v Koper … Fantje odhajajo ….

10. maj 2001

Knjiga 92-02 napreduje. Naredil sem popravke v postavitev, ki je končana do vključno Krčmarice. Zdaj pa pridejo bolj »zaguljene« stvari: sezone z več predstavami in več dogodki ter zelo različnimi temami… Toliko bolj zanimivo.

Dogovorili smo se za gostovanje Marjetke v Mengšu za prihodnjo sezono; Jerič bo kupil načeloma vsak mesec dve predstavi. 6 terminov smo že kar dogovorili.

17. maj 2001

Sezonec je stiskan. Kar o.k., vendar barva ni dobra.

G. podžupan Mrgole je navezal prve stike s firmami za obnovo bajte. Mercator naj bi podprl en steber. Banka (LB) vidi možnost povezovanja s Talumom, ki bo gradil novo halo. Lepo. Naj se kar to premika.

Cafi je naredil super računalniški spot. Dobra osnova za nadaljevanje oz. širjenje vsega skupaj.

Tukaj bil g. Bastard z Elsisa – natančno smo dogovorili nakup svetil iz sredstev Mzk-ja. Sicer pa smo bili vsi veseli, da je MzK dalo v letu 2001 nekaj več kot 15 mio programskega denarja, potem pa še denar za svetila, ozvočenje kleti in obnovo gledališke delavnice. Fino, super.

Postavljena je knjiga 92-02 do Krčmarice. Oddal sem tudi že korekture za postavljalca. Zdaj čakam samo še zadnji print, ki gre na lektoriranje v MB k Metki.

Kako kaj gre Andreji, se sprašujem. Zdaj, ko kar nekaj dni nisem imel računalnika, sem se čutil kar nekako odrezanega od »sveta«. Ja, e-mail in internet – brez tega si življenja več predstavljati ne znam.

18. maj 2001

Končno si urejam računalnik. Upam, da ga bom ponovno spravil v staro, dobro kondicijo.

21. maj 2001

Ob 14. uri je ekipo Marjetke z vsemi sodelavci GP sprejel župan in podžupan Hojker. Kar prisrčno in prijetno srečanje. Ob kozarčku in klepetu.

Danes je začel delati Miran Miložič prek javnih del. S tem je delo pri nas končal Aleš Primožič.

Zvečer ponovitev Marjetke, popolnoma razprodana, kar nekaj gostov in prijateljev, nato pa piknik: častim za nagrado v Celju. Anica in Edi mi bosta pomagala peči pečenke, hrenovke, perutničke. Se veselim.

Prišel je Sezonec. Skupaj z razglednico in CD-jem je kar lep dosežek. Urejeno, tehtno, informativno. CD-jev bomo zapekli okoli 100, tako da jih bodo dobili najpomembnejši partnerji, kupci, gledališčniki.

Ta teden bom »leteči«. Grem v Rijeko na podelitev nagrade za Tadeja in Ivo, potem na premiero v Novo Gorico, ustavim se v Ljubljani.

G. Pelhanu sem napisal pismo, v katerem sem mu povedal, da me v Gorico nikakor ne bo v službo. Da sem se odločil in da želim ostati na Štajerskem. Hkrati sem mu povedal, da ne bom ostal na Ptuju in da bom morda kandidiral za umetniškega vodjo v kakšnem drugem gledališču.

25. maj 2001

Matjaž Latin začne v ponedeljek z vajami. Scenografka Mirjana Koren. Ekipa sestavljena. Samo, da je vse nared. Pogovor v torek z direktorjem Muzeja glede prostora, ambienta na gradu. Kobal mi pravi, da bo junijski razpis za MzK treba delati za obdobje dveh ali celo treh let!

30. maj 2001

Vaje za Nagon so se začele. Vzdušje dobro. Za zdaj težav še ne vidim.

Miran se vključuje v delovni proces uspešno. Mislim, da bo uporaben za marsikaj.

Čakam na junijski razpis MzK-ja – ali bomo res prijavljali program za dve, tri leta?

Delo za knjigo se je nekoliko ustavilo. Čakam, da Savo postavi korekture, da skenira sprotne materiale.

Tudi Andreja v MB napreduje s svojo raziskavo. Pravi, da je končala obdobje 1912 do 1941. Fino.

V ponedeljek začne delati Simona, ki bo nadomeščala Matejo, ko bo ta na porodniškem. Zdi se mi prijetno dekle in da bo lahko enakovredno počela vse to, kar počne Mateja.

Včeraj so mi sodelavci predlagali, da bi odpovedali ponedeljkovo in torkovo »strokovno ekskukrzijo« v Budimpešto. Da imajo dovolj terena. In da bi raje šli, ko bi šli, pač nekam lenarit. Moj odgovor: ni problema. Zdaj bodo sami znova našli ustrezni termin.

4. junij 2001

Vaje so se začele tudi za Princesko. Zanimiva ekipa. Krstili smo novo sobo za vaje – nekdanjo Marjanovo delavnico. Zdaj je v hiši kar pestro. Priprava dveh premier nas čaka. Mirjanina scena za Nagon ni prav nedolžna. Treba bo pripraviti kar nekaj praktikablske osnove.

7. junij 2001

Metka Trdin je odpovedala sodelovanje. »Vskočila« je Urška Vučak. Matjaž je zadovoljen, Nešo jo je predlagal, Tadeju ni všeč sodelovanje z amaterji … Meni se zdi v položaju, v kakršnem smo, dobra izbira.

Scenografiji za Nagon in Princesko bosta kar zahtevni. Marjana čaka veliko dela. Delamo praktikable 1 x 2 m kovinske.

Zaključujemo sklepanje pogodb za vse nabave z MzK-ja (luči, ton, delavnica).

15. junij 2001

Uf… naporen teden je za mano. Poslal sem prijavo v SNG MB, opravil izpit iz nemškega jezika na Filozofski fakulteti, imel vaje za vskok v Ognjeni obraz.

»Doma« se je delo začelo »nabirati«: Marjan s fanti ima v delavnci veliko dela. Odločili smo se, da naredimo kovinsko-leseno praktikabelsko osnovo za Nagon. Tako bo nastalo kar nekaj nove površine, s katero se bo dalo na odru kar nekaj zgraditi.

Marjetka še zmeraj polni dvorano.

Bil na vaji za Nagon: komplicirajo, veliko govorijo, vidi se malo.

Govoril s Šedlbaurejem, ima kar nekaj finih idej … Velja razmisliti.

19. junij 2001

Sodelavcem sem povedal, da sem se prijavil v MB. Nič usodno reagirali. Mislim, da so pričakovali.

Intenziviranje vaj za Nagon. Na gradu se postavlja. Simona se dobro vpeljuje v Matejino delo. Anica ni »prava«, še je naspol bolna.

Nadaljujem počasi s knjigo.

Končan je prvi del Andrejine. Gotovo bo treba jeseni knjigo izdati. Ter napovedati kroniko '92-'02.

26. junij 2001

Sinoči smo gostovali z Marjtko na Lentu. Ogromno ljudi, velik aplavz, stalo je kar nekaj publike. Dobro ozvočenje je omogočilo dokaj normalno spremljanje predstave. Sicer pa: tak »rokenrol« me ne zanima pretirano …

Nadaljujemo vaje za Nagon. Dela se scenografija, Mateja uvaja Simono. S Cafijem sem se dogovoril za izdelavo programa za spremljanje statistike. Upam, da bo do jeseni narejen.

V petek pride Metka Damjan, da nadaljujeva delo na knjigi.

28. junij 2001

Sinoči smo se po vaji za Nagon odločili, da se oder premakne v notranjost dvorišča. Razlog – slišnost. Upam, da se bo zdaj slišalo bolje. Ker je bolj zaprto. Sicer pa: mislim, da je to za zdaj kar zelo slabo. Igralci igrajo slabo in ne vejo, kaj govorijo. Občutek imam, da je Matjaž kar zadovoljen. In da se ukvarja z vsem drugim, samo s tem ne, kar je bistveno. Nimam dobrega občutka. Nocoj naj bi šli skoz in naj bi me povabil na vajo. Če me ne bo, ne bom šel.

3. julij 2001

Sinoči bila kontrolka Nagona. Ni bilo dobro. Problemi tudi v delavnici. Povedal sem svoje in zdaj jih bom pustil pri miru. Nekako se bodo že rešili. Hvala bogu so igralci »prisebni« in ne paničarijo.

5. julij 2001

Mislim, da se je Nagon premaknil bistveno na bolje. Videl sem dokončano sceno, videl sem zaključek, opazujem igralce. Prav in dobro je tako. Hvala bogu. Mislim, da imamo spet priložnost za dobro predstavo.

Vse več časa delam program za Maribor.

Do 20. julija moramo oddati občini v bistvu petletni program.

6. julij 2001

Na sinočnji odprti vaji bilo ogromno ljudi. Gledalci zadovoljni. Težave z vidljivostjo in slišnostjo. Tudi zaradi preglasnih glasbenih podlag in obračanja igralcev v globino. Na koncu koncev kar dobro. Čeprav se vidi, kaj ni narejeno, kaj bi lahko bilo drugače. Urša zelo v redu. Ostali tudi. Gledalci kar dobro rezervirajo vstopnice – fino, me veseli.

10. julij 2001

Danes smo oddali finančni načrt za leto 2002 in razvojne »želje« za obdobje do leta 2005 na Mestno občino Ptuj. Brezveze, vendar pomembno. Smešno. V letu 2004 smo planirali prenovo stavbe gledališča. Od 2002 dalje 4 igralce. Danes ideja: da bi za vsaki projekt zaposlili igralce za 3 mesece … Vredno razmisleka. Upam pa, da tega ne bo treba početi meni.

Oddal polletno poročilo na Ministrstvo.

12. julij 2001

Začelo se je pospravljanje: Irena in Vlado na odru, Marijan dela z Miranom v delavnici scenografijo za Princesko. Anica hiti s financami. Včeraj bil tukaj g. Vidovič z gdč. Bronjo – pripravnico. Govorili o letu 2002 in nadaljnjih letih. Seznanil sem ga z jesenjo. Plače za leto 2002 smo dali v tri skupine: zaposleni do sedaj, inšpicient, igralci. Že letos do konca leta naj bi se videlo, kakšen bo proračun za leto 2002. A bo res proračun sprejet do decembra? A bomo dobili denar za igralce? Jih bomo zaposlovali za čas treh mesecev?

Savo korigira knjigo in postavlja nadaljnje strani.

16. julij 2001

Nagon na gradu je za nami. Zadnji ponedeljek pred počitnicami. Hitimo pospravljati. Ves teden smo imeli lepo vreme, veliko publike. Danes nam je nek gledalec poslal e-mail in nas pohvalil. Lepo. Torej je naše delo vendarle opazno in opaženo.

Jutri in v sredo gremo na izlet. Gardaland; upam da tudi Verona ali Benetke.

Septembra nas čaka razpis MzK-ja za leto 2002. Upam, da ne bo prekomplicirano.

Sezona je bila odlična. Več kot 220 prireditev. Program v celoti izpeljan.

5. avgust 2001

Pred septembrom bom še uredil kakšno sezono za knjigo. To sem zdaj, ko sem pripravljal program za MB, čisto zanemaril.

Govoril s Tadejem: mislim, da je lahko v MB koristnejši. Ne verjamem, da je smiselno pet let vztrajati na Ptuju brez zagotovil, kaj in kako bo naprej.

Misel na Ptuj se v moji glavi ohlaja. Čas je prinesel nove stvari, nove izzive in vidim, da je skrajni čas, da grem. Ker morda ne delam za hišo več s 1000 odstotno predanostjo. Ja, priznam, spogledujem se z Mariborom.

V petek, 10. gostujemo v Ormožu. Pripravljene naj bi bile tudi nove zavese za oder. Bomo videli.

Srečal sem se z županom in g. Čučkom: denacionalizacija je končana. Odločba je napisana, 5/8 bodo dobili nazaj župniki. Pritožbe bodo samo za nekaj časa ustavile dejstvo. Župan pravi, da bodo hoteli župniki samo imeti najemnino, vse pa bo ostalo kot sedaj. Bomo videli.

Kdo bi lahko bil na mojem mestu prihodnja leta na Ptuju? Miha Alujevič? Andreja Babšek? Tatjano bi želel v Mariboru. Kaj bo še iz tega ...??

19. avgust 2001

Gostovanje v Ormožu v redu.

Bil sem na dopustu. Slišim, da so poskušali zavese na odru. Me prav zanima, kako to izgleda.

Jutri začnem oz. nadaljujem s knjigo 1992-2002. Zdaj se bo začelo muditi. Zdi se mi nenadoma, da to ne bo niti tako debela zadeva, kakor sem si mislil v začetku. Čeprav bo zdaj, prva sezona, ko smo nekako bolj sistematično zbirali stvari, pokazala, koliko je tega. Se pa sprašujem, kako zdaj nenadoma širiti slikovno gradivo: prejšnje predstave bodo imele le osnovne fotke (s predstave), zdaj pa bo lahko tudi veliko več zakulisja… No, počasi in smiselno širiti – to se mi zdi pravi pristop.

Dobili smo neko ponudbo za seminar – marketing. Resno razmišljam, da bi tja poslal Tatjano in Anico. Oktobra.

Zanima me, kaj bo Miha Toš rekel za idejo, da bi on za magisterij delal raziskavo o nemškem teatru na Ptuju?¹³⁵ Bo zagrizel? Naloga je težka in zahtevna. Ne vem, nisem prepričan, da je Miha dovolj vztrajen. Sicer za zdaj kaže velik interes in zanimanje, pa se bojim, da morda nalogo podcenjuje.

Ekipi »knjiga-Babškek« bom dal malo »gasa«: novembra mora biti knjiga zunaj. Zdaj bo treba pospešiti.

Vidim, kako se možgani pripravljajo na novo sezono. Kako so začeli migati in se veseliti novih izzivov. Glavna stvar bo seveda morebiten odhod v MB in iskanje primernega direktorja.

21. avgust 2001

Danes prejmemo s priporočeno pošto odločbo UE Ptuj o vrnitvi 5/8 upravnega poslopja Cerkvi in pritožbo, ki jo je napisala MOP in poslala na Ministrstvo za okolje. In vendar se premika… (Vsa stvar se je začela že leta 1993). Papirje v mapo in nič sekirancije …

22. avgust 2001

S Tadejem sva poleti razmišljala in ugotavljala, da je morda nesmiselno, da se prijavlja za direktorja na Ptuj in potem vegetira oz. stagnira. Da lahko več naredi kot igralec. In da se bomo morali nekoč od ptujske ideje pač posloviti in jo »predati« nekomu drugemu, nekim drugim ljudem. Pa kar bo, pač bo.

Tako zdaj razmišljam, kdo bi lahko prišel sem za mano? Adreja Babšek, Miha Alujevič, Jaša Jamnik.

(Prihodnjič: zadnje nadaljevanje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

135 - Zgodovina ptujskega gledališča je ta hip opisana v dveh knjigah: Gledališče Ptuj 1918 - 1954 (Andreja Babšek je avtorica), in Ptujsko gledališče na prelomu tisočletja (1992 - 2002); (uredil Samo M. Strelec). Nemško obdobje - vsaj od 1752 - 1918) je bilo doooolgo in bi rekel zanimivo. Nemci so teater zgradili, tudi večkrat prenovili in ga po koncu I. velike vojne zapustili. Upam, da bo Miahel (ali kdo drug) kdaj to res raziskal in napisal. Potem pa seveda manjka še en, še kako pomemben "zvezek" - knjiga, ki naj ima kar lepo ime "Branka". Branka Bezeljak je zaznamovala ptujsko gledališko dogajanje že tam od 1976, ko se je začela ukvarjati z gledališčem na Ptuju in njeni vpliivi, smo videli, sežejo v ponovno profesionalizcijo. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
1996/97 Direktor po sili razmer, Franc Mlakar
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni  
Štefka Valentin 
Triko
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice 
Festival monodrame, drugič 

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.  
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.  
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.  
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice. 
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur. 
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C). 

Delo je končno normalno teklo.  
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče. 
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove. 
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta. 
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark. 

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola.

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ... 

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč. 

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji. 

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države.

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?” 

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ...
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem. 
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?) 

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”? 
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje. 
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki. 

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost.
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje. 

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži. 

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?) 

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali.
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje.

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri? 
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje? 
10 - 9 - 8 - 7 ....

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko? 
 

***
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

MGP. V srcu mestra. Že od 1752.

Pretekli članek: Fran Žižek

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Brez nje se profesionalizacija gledališča na Ptuju morda sploh ne bi zgodila. Zagotovo pa ne takrat, ko se je.
Prej se ni zgodila, bog ve, kdaj bi se, če ne bi bilo nje.
Brez nje pa se profesionalizacija prav gotovo ne bi zgodila z ljudmi, s katerimi se je.
Res je: in na način kot se je, tudi ne.
V vse to sem prepričan. In v nasprotno me boste morali prepričati z močnimi argumenti.

Današnji članek o Branki Bezeljak si predstavljam zgolj kot iztočnico. Šele kot iztočnico. Komaj kot iztočnico.
Če to bereš, sem skoraj prepričan, da si bil/a zraven, v kakšni od Brankinih skupin. Da si bil eden ali ana v eni izmed številnih generacij mladih, ki smo šli "skozi Brankino šolo".

Naj se torej sproži plaz, ki naj bo tudi aplavz!

Povej svoj utrinek, pošlji mi svoj spomin na Brako!

Moji so takšni:
Nastopal sem v dramskem krožku na OŠ Hajdina, ki ga je vodila tovarišica Širovnikova, in v Delavsko-prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina (vodil ga je veliko časa Maks Kampl). Branka je - morda že zaposlena na Zvezi kulturnih organizacij, morda še v Gimnaziji - spremljala tudi okoliške gledališke skupine. Teh pa je bilo veliko: Hajdina, Skorba, Cirkulane, Grajena, Cirkovce, Vitomarci, Juršinci, Vidiem ...  No, in v teh skupinah je potem "odkrivala" mlade in jih povabila v katero od svojih gledaliških skupin. Vodila je več takih skupin. Režirala pa je tudi odrasle: Mišo Damiš, Karmen Komel, Oto Mesarič, Natalija Čihal, Silvo, Stane Pal, Boba Miočinović, gospod in gospa Vaupotič, Mojca Žirovnik, gospa Aličeva, Robert Sukić ..., teh imen se spomnim ta hip.

V teh skupinah smo se spoznali in veselo igrali (dame pišem s priimki od takrat): Jasmina Preac, Andrej Šilak, Andrej Zamuda, Mitja Milošič, Alenka Žlebnik, Metod Peklar, Franci Mlakar, Sabina Černila, Iris Zupanec, Nataša Slodnjak, Marija Slodnjak, Fleur Tkalčec, Marijan Ivanuša, Miran Senčar, Nešo Tokalić, Romana Ercegovič, Vojko Belšak, Tadej Toš, Daša Štefanec, Aleš Šteger, Klavdija Poherc, Jelka Vaupotič, Andrej Cizerl, Urška Vučak, Maja Gašparič, Matija Tonejc, Stanka Peršuh, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Iva Krajnc, Ervin Štopfer, Peter Srpčič, Stanka Vauda ...

Vem zdaj sem pomešal raznorazne generacije in omenil le nekatere izmed vseh vas, ki ste igrali pri Branki.

Tin Šoškič, Patrik Komljenovič - vidva bosta znala našteti prijatelje vajinih generacij. Lara Čabrijan - vaša skupina? Don Ciglenečki? Vita Mrgole, Kaja Petrovič, Kaja Čelan? .... in vsi mnogi drugi, ki se vas spominjam po obrazih iz Brankinih predstav  - ste/smo vsi skupaj tako prijazni, da poskušamo najti čim več imen, spominov, utrinkov, pripetljajev, ki smo jih doživeli pri delu z Branko?

Skupine so se imenovale "Teater III" - najstarejša, potem pa še "Stopinje", srednješolska, in najmlajša skupina "Stopinjice".

Aja, pa seveda Tona Horvat, muzikus, fotografa Stojan Kerbler in Mišo Koltak, oblikovalec Jaka Marinič, koreografki Mira Mijačević in Majda Fridl, Savo Djurović Školiber je oblikoval lutke v lutkovni sekciji, Davorin Jukič in Ivo Ciani sta znala priskočiti na pomoč, ko je šlo za ozvočenja, snemanja ... Pa Dušan Fišer, zadnje čase Brankin stalni scenograf, Darko Ferlinc, oblikovalec.

Zdaj mi hodijo po glavi prizori iz naših - Brankinih uprizoritev, ampak niti slučajno ne znam več našteti imen in priimkov vseh obrazov.
Na pomoč, prosim!

V Klubu mladih - tam, kjer je danes Deželna banka - je Branka organizirala gledališke seminarje. Spomnim se, da nas je pamtomime učil Andres Valdes. Na nekem drugem seminarju gib Sandra Mladenović, profesorica na znameniti šoli Jacque Le Coq v Parizu in Brane Završan. Seminar po Strasbergovi metodi je vodil Andrej Vajevec.
Branko Tonejc, ti si bil takrat "v ozadju", kar zadeva mlade na Ptuju. Nam poveš, prosim, kaj o tem? Kako sta si z Branko to predstavljala?

Branka nas je poslala na gledališke seminarje v Radence. Organizirala jih je Zveza kulturnih organizaci Slovenije. Tam sem spoznal svojega kasnejšega profesorja Matjaža Zupančiča, mentor je bil med drugim tudi Srečo Špik. Tam sem spozna Gašperja Tiča. In še mnoge gledališke zanesenjake iz cele Slovenije.

Pošiljala pa nas je tudi na izobraževanja v Ljubljano. Spoznal sem Darka Čudna, ki bo iz nemščine prevedel kar nekaj iger, ki jih bom režiral. V Kulturnici na Židovski sem ne enem od takih seminarjev srečal prof. Hartmuta Lorenza, ki me je povabil v Berlin ...

Dopoldne šola, popoldne gledališki krožek oz. gledališka skupina, ali priprava kakšne nove proslave v Srednješolskem centru, ali ogled predstave ali gledališki seminar - to so bili zame časi med letoma 1980 do 1985.

Branka je bila profesorica na Gimnaziji. Njene proslave v šoli (in v različnih ambientih po mestu) so bile že kar prave gledališke postavitve. Mišo Potočnik je v Centru vodil tehniko, ponudil radijski studio, diaprojekcije, video tehniko. Branka pa je na odru prepletala poezijo, igro, ples. Tu je našla v Miri Mijačević kreativno sodelavko, s katero je potem sodelovala še dolgo.

Ne vem, ali se spomnite: v takratnem srednjem usmerjenem izobraževanju je bil na vseh smereh obvezen predmet tudi Umetnostna vzgoja. Nekak nabor različnih tem s področaj filma, gledališča, glasbe. Velikokrat mi kdo pove, da je "tudi on imel Branko". Kje, vprašam? V CSUI - centru srednjega usmerjenega izobraževanja; bodisi v strojni, elektro, metalurški, kmetijski šoli ... Pri umetnostni vzgoji se je srečal s kakšnimi "hecnimi Brankinimi" vajami za sprošanje, koncentracijo in podobno. Nekaj popolnoma netehninčnega, ampak zapomnil pa si je za celo življenje.

Branka nas je peljala na Borštnikovo. V letih, ko je bilo Mladinsko gledališče "skregano" z Boršnikovim in so gostovali na Drugi gimnaziji, pa tja. Še več: spomnim se, da je Mladinsko gostovalo tudi na Ptuju: v dvorani Mladika so igrali ... Šeligovo Ano v Jovanovićevi režiji. V dvorani Srednješolskega centra smo gledali Razrerednega sovražnika v Tauferjevi režiji. Občudovali smo mlade, divje igralce. V gledališču so igrali Filipčičeve Ujetnike svobode (r. Pipan?) V kleti ob tržnici sta Aleš Valič in Alja Takčev igrala nepozabno Millerjevo Elo. Gledali smo Moederndorferjev Glejev Summertime z Jerco Mrzel. V Dominkancu Mladinsko - Peržane.

Branka nas je spoznavala s Stanislavskim, od nje smo prvič smo slišali za Leea Strasberga, Violo Spolin. Napotila nas je na Grotovskega, Brooka. V MGL sem si kupil zbirko Stanislavksega (1987 je bilo to; vem, ker si v knjigo vpišem kraj in datum nakupa). Prva dva zvezka sta bila razprodana. Zato sem ju v srednješolski knjižnici nekega dne - vem, ni lepo, a bilo je tako - meni nič tebi odtujil (kmh: ukradel). Čez dolga leta so me povabili kot pridnega iz zglednega ex gimnazijca na šolo in takat je vest zapekla do konca: zbranim in knjižničarki Dorici priznal svoj greh, se opravičil in vrnil obe knjigi. (Sistem I in II sem potem kupil 2014, očitno ponatis.)

Vem, da je Branka sodelovala že pred našo generacijo z gimnazijci: Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Igor Mlač, Dunja Gunžer. Režiser Marjan Kovač iz Maribora jim je bil nekakšen mentor.

Branka se je zmeraj zanimala za sodobno slovensko dramo. Uprizorjala je Emila Filipčiča, Dušana Jovanovića, Petra Božiča, Milana Jesiha, Frančka Rudofa, Zdenka Kodriča ...

Z Natašo Petrovič je našla sodelavko pri oraganizaciji - se je reklo? - ptujskih kulturnih srečanj v 80.-ih.

Po vajah - ker smo imeli šolo tudi popoldan, vaje pa pozno zvečer - nas je marsikdaj ona ali njen mož Božo Glazer peljal domov; dijake, ki so bili od daleč. Ni bilo redko, da nas je nahranila: njena paštašuta je bila odlična. Dijaki - gledališčniki smo bili redno njeni gosti še takrat v stanovanju na CMD-ju in tudi potem, na Prešernovi. Ja, bili smo ena velika gledaiiška družina.

Kot vidite, ne morem bolj na kratko skicirati in nakazati: Brankino mentorsko, režisersko in kulturno-organizatorsko delo je bila dejansko tista osnova, tista plodna prst, iz katere je potem zraslo vse ostalo. In še vedno raste. Mislim, da je Branka ta hip še članica Sveta zavoda MGP, mogoče celo njegova predsednica (ali je še nedavno bila).

Upam, da sem znal pokazati dejstvo: Brankino delo čaka na resno raziskavo.
Vem, da je v zadnjih letih zbrala svoja gradiva, gledališke liste, plakate, fotografije, tudi video posnetke - ja, že zelo zgodaj je s prvimi video kamerami začela snemati vaje in predstave! - in vse to gradivo čaka na pregled, razvrščanje, predvsem pa na interpretacijo in kontekstualizacijo.

V resnici sem, kar se tega tiče, zadnje čase silen optimist.
Pred dnevi sem namreč govoril z Niko Šoštarič, ki ravnokar na AGRFT dela magisterij iz dramturgije. Kontaktirala me je, ker se pri predmetu zgodovina gledališča ukvarja(jo) s slovenskimi gledališči v 90.-ih in me je vprašala par reči o Zato.-ju. Morda pa se res obrne vse tako, kot sva z Niko govorila: Leta 2026 bi lahko našla čas in ja, zanima jo, da bi se posvetila Brankinemu opusu. 

(V minulih letih je bilo namreč že kar nekaj poskusov iskanj nekoga, ki bi se lotil te teme. Tudi direktor MGP, Peter, je bil pripravljen pomagati; na več krajih smo se pogovarjali, že nekaj imen je bilo "v igri". Ampak, takih reči se ne da "zaukazati", ne enostavno "naročiti" z naročilnico. Pojaviti se mora nekdo, ki ima senzibiliteto in afiniteto, ki ima gledališče rad in ki želi vedeti. Nekakšen radoveden "arheolog", ki ima voljo izkopavati, primerjati, povezovati, za-štrikati nitke v celoto. Za to je potrebno tudi veliko časa; da o kontekstukalnem znanju in sposobnosti upovedovanja niti ne govorim. Ko sem govori z Niko, se mi je zazdelo: Nika bi to lahko ... Upam, da Nika tudi bo.)

Tako. Poskušal sem narediti hitro skico "fenomena Branka" za nazaj. Hkrati pa z Niko nakazati tudi upanje in smer za naprej: temeljita raziskava Brankinega dela bo nekega dne rezultirala v prelepo - verjamem tudi debelo in za skupnost dragoceno - monografijo.

Branka je s svojim "ptujskim gledališkim fenomenom" zagotovo izjemna, edinstvena slovenska gledališka mentorica. 

Kako je delala, na kakšnih osnovah, s kakšnimi miselnimi in konceptualnimi orodji, od kje je zajemala, kako eksperimentirala, do kakšnih uvidov prišla po poti, kakšne načrte je še imela, kaj ji je uspelo in kaj ne, kje je imela podporo in kje ji je morda umanjkala, o čem je sanjala sama, kako si je predstavljala razvoj, kakšno mesto Ptuj si je zamišljala, kaj se je pokazalo pri maldih generacijah kot ključno pri njihovem razvoju ... vse to in še marsikaj drugega bo treba vprašati Branko. In jo nato poslušati. Nakar pa vse slišano, prebrano in videno na posnetkih povezati v smiselno celoto. Ta nova celota, uvid v njeno delo, spoznanja in ugotovitve bodo dobrodošla tudi pri izobraževanju mladih gledališčnikov na gimnazijskem nivoju.

Zdaj je menda logično: Več kot trideset (Branka: štirideset?) let Brankinega gledališkega ustvarjanja je temelj, na katerem bo na/stalo nadaljevanje zgodbe o profesionalizaciji MGP.

Stopinjice - Stopinje - Teater III - v resnici gre za eno veliko, dolgo gaz, ki vodi proti MGP.

************************************************

Na vrsti si ti. Tvoji spomni. Spomini mnogih, ki nas je Branka učila, režirala, mentorirala.
Prepošlji prosim moje povabilo svojim prijateljem, nekdanjim igralcem, če imaš stik, e-mail.
Zato, da bo povabilo, da delimo svoje spomine na tiste lepe čase doseglo čim več nas, ki smo "hodili k Branki". 
Praktično to pomeni: zapišeš kak svoj spomin na FB ali mi pošlješ na mail: samo.strelec@gmail.com.

Prihodnjič: Še enkrat Branka - stopnička pred profesionalizacijo

************************************************

Branka Bezeljak: Samo, hvala za ta zapis. Seznam vseh mojih uprozoritev, studia in zasedbe z vsemi imeni imam.