Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 

10. januar 2000

Začeli smo s 100/h, kot se reče. Saj ne vem, ali je ostalo toliko nerešenih stvari… Ves dan sem nekaj skakal in drobencljal… 

Nevenka z ZKD mi je dala, odstopila požarni elaborat za hišo na Slovenskem trgu 13, ki je do sedaj bil shranjen na ZKD-ju. Ugotovila je, seveda, da jim nič ne koristi, in nam ga dala v originalu, čeprav bi nam zadostovale kopije.¹¹⁸

Na jutranjem sestanku smo predebatirali ves januar, poleg tega pa naredili še nekak osnutek glavnih nalog vse tja do začetka študija za Marjetko. Januar bo kar obvladljiv, februarja pa bo nekaj več gostovanj in precejšnja gneča na domačem odru. 

Preseneča me dejstvo, da je veliko vstopnic za predstave januarja in februarja že prodanih. Predvsem za otroške, pa tudi za gostovanje Maribora. 

Všeč mi je, kako smo začeli: konstruktivno, delovno in zagnano. S »priključitvenim« mini slavjem za Marijanov rojstni dan, ki ga zamujamo že za kakšnega pol leta in s kozarčkom v delavnici – zdaj, ko je urejeno tudi plinsko ogrevanje. Za vso skrb in delo na delavnici sem res hvaležen Marijanu, saj se je zavzel za vse skupaj zelo zelo požrtvovalno in skrbno. 

12. januar 2000

Dela se inventura. Stvari so zabrkljane; torej: sistema ne razumem, pa tudi komisija ne ve, zakaj so stvari na nek način pretirano zakomplicirane. Potreben bo sestanek z Anico in potem bomo videli kako in kaj. 

Andreja mi je poslala poročilo po pregledanih arhivskih škatlah. Že do sedaj je opravila veliko in temeljito delo; seveda se čuti osnutek, vendar je zadaj že slutiti izdelek, ki se bo počasi in vztrajnim brskanjem, raziskovanjem, kombiniranjem in interpretiranjem pokazal izza teh podatkov, dejstev. Zelo zelo se veselim nadaljevanja. 

Jutrišnja predstava je tako rekoč razprodana. Zelo velik interes. Ljudje, ki še nikoli niso bili pri nas.¹¹⁹ Razmišljam: ko bodo končani načrti: kaj ko bi šli v nekakšno podpisovanje »peticije« za obnovo hiše: da bi boljše videli, da bi otroci imeli več prostora, da bi predstave bile manjkrat razprodane … Mislim, da velja razmisliti o tej zadevi.  

17. januar 2000

Prišli so kulturno-varstveni pogoji za obnovo hiše, kakor so jih spisali na Zavodu za varovanje kulturne in naravne dediščine v Mariboru! Po dveh letih prizadevanj je tako torej ta dokument v hiši. Zdi se mi izjemno pomemben, saj je to edini dokument, ki črno na belem govori o stvareh in daje odgovore na temeljna vprašanja. Seveda je manevrskega prostora (ravno) dovolj – toliko, kolikor ga potrebuje arhitekt Šmid, da izpelje svoje zamisli. No, in če ne bi bilo Andreja, bi teh pogojev najbrž še dolgo ne imeli v hiši. Zelo sem mu hvaležen.  

Zdaj Andrej že razmišlja o sodelovanju s ptujskimi slikarji, katerim bo ponudil površine, ki bi jih bilo možno slikarsko obdelati: ali z mozaikom, ali s fresko. Zdi se mi zelo dobro, če bi se v hišo »zapisala« tudi generacija aktivnih, mladih slikarjev.¹²⁰

Narodni dom Maribor kupuje Triko: problemi s postavitvijo scenografije. Matjaž bo moral (če želi, da gostujemo) pristati na minimalne spremembe. 

Jutri odhajam v Trst. Mislim, da je dobro, da spet malo grem. Kajti tako se bodo stvari v hiši dogajala brez mene. In se bo torej videlo, kako deluje naš sistem: pretok informacij, hitro odločanje, sprotno reševanje tekočih problemov, razlikovanje med pomembnim in manj pomembnim. 

Čez vikend sem razmišljal veliko o agresivnejšem nastopu do meščanov kar zadeva obnovo hiše. Dobili smo »zeleno luč« s spomeniškega varstva, mestni arhitekti so že za, zdaj je stvar še vprašanje denarja. 

Bil sem pri Savu glede informativnih zloženk na temo hiše. Zdi se mi, da mu je zamisel kar všeč in kdo ve, morda se bo prav fino potrudil. Nakazal sem mu tudi možnost nadaljnjega sodelovanja in razširitve komunikacij. 

Klical je Zvone Šedlbauer zaradi poletja. Všeč mi je, da že planira svoj projekt. 

22. januar 2000

Sobota dopoldne. Mariborčani postavljajo Kabaret. Pregledal sem pošto in se pospravil nekaj papirjev z mize. Vse je v redu. Zdaj dela tudi internet in e-pošta pri Anici in Mateji. Hvala bogu bomo tako lahko znova urejali in posodabljali domačo stran na spletu. Kar nekaj ljudi me je opozorilo oz. vprašalo, zakaj zaostajamo. Niso seveda vedeli, da imamo težave pri posodabljanju računalniške opreme. 

Tomaž je dobil punčko.¹²¹ To je bilo prvo, kar sem zvedel ob vrnitvi v hišo (potopisno predavanje v kleti). Kako bomo to proslavili? 

Fino je, da začenja živeti tudi klet. Z razstavami, predavanji. Vse to je uvod v cikel: »vaš večerni gost«. Treba si je izmisliti boljše ime. Bolj človeško, humano … bolj nenavadno. Prepričan sem, da bo to zelo v redu vsebina. 

26. januar 2000

Je že treba napisati: danes smo imeli zadnjo sejo sveta zavoda v tej zasedbi. Mimo je štiri leta in svetu je potekel mandat. Na mestni svet smo poslali predlog, da bi s strani zainteresirane javnosti v svetu bila še naprej g. Fekonja in ga. Slekovčeva; oba sta ta predlog tudi sprejela. Gospoda Tomašiča pa bo najbrž zamenjal nekdo iz te stranke, ki je zdaj mestni svetnik … Mislim, da bo ga. Majnikova še ostala. Bomo videli. Vsekakor je pa eno: svet je svojo nalogo izvršil, komunikacija je bila stalna in dosledna in samo želim si lahko, da bi tudi s prihodnjim svetom lahko sodelovali tako uspešno.¹²²

27. januar 2000

S Savotom sva začela pripravljati embalažo in zloženko za gledališko vino, ki ga bomo sponzorsko dobili od Francija Cvetka. Vsa zgodba se bo sukala okoli hiše – starih pogledov nanjo in z zloženko v notranjosti, ki je v celoti namenjena prenovi stavbe: načrtom, vizualizacijam, predstavitvam. 

28. januar 2000

Danes sem naredil ogromno: končal osnutek poslovnega poročila, s Savotom sva prišla naprej v ideji za ovitek vina, zorganizirali smo tekoče stvari in tako sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zbudil sem se ob 5. uri zjutraj in nisem mogel zaspati: imel sem idejo, kako oblikovati poslovno poročilo in takoj sem šel v pisarno in se lotil dela. Hvala bogu mi popoldne zaradi Majine bolezni ni treba v Trst. 

31. januar 2000

Polagajo kable za novo telefonijo. Vrtanje … prah … 

Končujem poslovno poročilo. Mislim, da bo moj del prvi po vseh letih resnično zgovoren, podatki primerljivi, prikazi grafični, poleg tega pa še fotografije. 

4. februar 2000

Anica se prebija skozi finančni del poslovnega poročila. Sam oblikujem svoj del in delam ovitek ter osnovno podlago za celotno poročilo. 

Tehnika postavlja sceno za Fanta, vse stvari se odvijajo, kakor je treba. 

Nešo mi je včeraj odpovedal sodelovanje v poletnem projektu. Zvoneta bom obvetil, ko se vrne domov. Upam, da zato ne bo spremenil celotne uprizoritve. Koga bo vzel: Koltaka? 

14. februar 2000

Poslovno poročilo je končano. Stiskano, vezano. Koliko truda, Aničinega, Matejinega, mojega. Koliko bo zdaj to »videno«, prebrano, preanalizirano? – To je pa drug problem. 

Problemi z Aničinim računalnikom; zdaj je čisto razočarana nad Max Computersom … Nagajati začne v povezavi s programi Septime. Novi telefoni … Prevezovanje … Vse nas jezi in moti. 

Gostovanja, vpisovanje ur, vrednoteneje ur … Mnogo neznank. Kdaj bom to temeljito raziskal? 

Montirajo domofon – odpiranje na ključ ali na elektriko. 

28. februar 2000

Irena je v bolnici. Seveda se je posledično njeno delo preneslo na kolege. In je kar čutiti nervozo in stisko, kar zadeva časovni pritisk in izpad običajnega načina in reda dela. 

Marjan in Tomaž me spodbujata, da raziščemo način izplačevanja dodatkov: MOP (g. Vidovič) je Anici pokazal, kako obračunavati dodatke, delavci pravijo, da v kolektivni pogodbi piše drugače. Zdaj smo sklenili, da se marca dobro pripravimo v hiši – s svojimi konkretnimi vprašanji, nato pa aprila vzamemo pravnika s področja delovnega prava, ki bi zastopal naša stališča ter nato povabimo na sestanek g. Vidoviča. Tako se bodo, upamo, razrešila vprašanja, na katera ne vem natančnega odgovora sam, Anica pa se sklicuje na g. Vidoviča. Delavci pa na kolektivno pogodbo … 

Danes imam kar nek slab občutek, da smo precej razmajani in notranje razburkani; kakor da ne bi bili na skupnem imenovalcu. 

Pa če napišem še nekaj obrobnega: odkar je prišel Vlado (Plajnšek), igramo skupaj vsak teden loto. Ta teden je Marijan dosegel rekord: dobil je štirico. Veliko veselje. Prej smo imeli bolj ničle in tu in tam kakšno enko. 

13. marec 2000

S Savotom končujeva oblikovanje steklenice za naše vino z zgibanko na temo: obnova teatra.  

Andrej Šmid prinesel 4 komplete PGD-ja. Pravo malo veselje v hiši; in hkrati priokus bridkosti: kako zdaj to tudi zgraditi? 

Začeli z vajami za Marjetko. Gojc in Mojca dobra kombinacija. 

Pripravljam diapozitive za predavanje o teatru za Rotary club. 

Dobil sem poslovno poročilo PG Kranj za leto 1999. Primerjava podatkov – financ in rezultatov pokaže, kako delamo na zgornji meji možnega: 

Marec 2000 

Kupili smo diaprojektor. Končno. V ponedeljek bo prva prezentacija diasov, ki sem jih naredil o stavbi. 

Marjan in Vlado pripravljata scenografijo za Marjetko, Anica in Mateja delata svoje reči, sam pa sem končno pospravil z mize vse stare dopise in drugo birokratsko navlako. 

Zdenko Kodrič mi je prinesel svoj najnovejši tekst »Fen«. Veliko razmišljam o prihodnjem poletju. O besedilu, s katerim bi začeli, če bi začeli, s svojo igralsko skupino. Za tri moške in eno žensko … 

Jutri nadaljujemo z vajami za Marjetko. Kombiniramo vaje, iščemo možne termine. Najbolj je zaseden Gojc. Vendar menim, da bo dovolj časa.  

Marec 2000 

Nadaljujemo z vajami za Marjetko. Danes predvidevam, da bi stvar še prebrali, jo jezikovno malo pretipali, preiskali možnosti, v ponedeljek pa bo treba začeti postavljati. 

S Tadejem sva se pogovarjala o repertoarju za prihodnjo leto; o možnosti za Der Drang, o kombinaciji s slovenskim avtorje, o variantah, če se zaposli ekipa in tudi o scenariju, če igralcev ne bo. Veliko je neznank, maja pa bo treba oddati program na Ministrstvo. In tam »okolišnaje« ne bo šlo skozi in tudi sam si ga ne želim. Pravzaprav problema z besedili za odrasle ne vidim, pač pa za otroke. Treba je najti zelo zelo zanimivo besedilo za najmlajše. In tu se zelo izbirčen. 

Marec 2000 

Sinoči sem imel predavanje za Rotary club o načrtih za prenovo gledališča. Gospodje so podprli projekt in pravijo, da bodo v Ptujčana napisali članek, v katerem se zavzamejo za obnovo. Fino. 

Vadimo. Delamo. Kombiniramo, si zmišljujemo. Gojc in Mojca sta dobra, vendar imamo težave z memoriranjem teksta, natančnostjo … Ampak bomo: vem, da bomo naredili zanimivo predstavo. 

Pripravil sem sestanek za ekipo »Oh, ta presneta ljubezen«. V Ljubljani, v Unionu, s študenti in režiserjem Nikom. 

Čakamo na Emeršiča, kaj bo »del« v zvezi s Fojem ob koncu leta … 

Sicer pa sem se odločil, da bo sezona 2000/2001 imela naslov: IZVOLITE – GLEDALIŠČE S STALIŠČEM – GLEDALIŠČE PTUJ, sezona 2001/2002 pa bo posvečena slovenskem avtorjem: MI (ZA)UPAMO. Morda bomo takrat vstopali v Evropo in treba bo najti »svojskost«. In mi upamo in si zaupamo: domači dramatiki, domačim ustvarjalcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

118 - So stvari, ki so lepe. Ko nekdo naredi nekaj, kar mu ne bi bilo treba. Sploh ne. Koliko nam/mi je to takrat pomenilo; nikoli ti nisem povedal, Nevenka.

119 - Tako malo omenjam ključno: publiko. Polne dvorane, premalo prostora, razprodano, ljudje od drugod, mladina  ... V bistvu nam je to najbolj dajalo potrditev, da smo skupaj, skupaj z okoljem, skupaj z ljudmi, da smo na pravem mestu, da delamo prave reči.

120 - O, tole mi je pa všeč: da smo hoteli pri prenovi hiše tudi doseči, da bi se "vpisali" umetniki s svojimi deli, v bajto, v zidove, v omete ... v svoj čas in svoj prostor. Pozabil na ta detalj!

121 - Ta punčka je danes dohtarca. In ko sem (neuspešno) "zaganjal" življenje v dvorcu Turnišče, je v predstavi Pita (leta 2014, še kot dijakinja) igrala na harfo. Tajda.

122 - Nikoli nisem kaj dosti pisal o razmerju svet zavoda - direktor. Mislim si, da ne zato, ker sem hotel s člani sveta zavoda biti čim bolj na "distanci". Službeno, uradno, faktično. A je treba reči: sodelovanje nikoli ni bio problem. Še več. Občutek imam, da so zmeraj podpirali "direktorjeve predloge", potrjevali poslovna poročila in plane ter prisluhnili našim argumentom. Niso samo "prišli sedet na seje", prebrali so gradiva, tudi problematizirali, z argumetni in bili to, za kar so bili: nekak - odgovoren! - nadzorni organ. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 

**

3. oktober 97’

Mimo je Petrova premiera. Fino je bilo. Predstavo Anica že pridno prodaja. Po mestu slišim, da je otrokom stvar zanimiva, da se otroci doma igrajo Kumine in Bartolomeja ... In to je dobro.  

Še je nekaj težav s projektom glede sponzorskega denarja. Drugače pa čutim, da je ekipa doživela delo na Ptuju kot zanimivo in da so se dobro počutili. Peter celo pravi, da je to najboljše gledališče. Kjer se da delati tako kot si želiš. Tudi z delavci gledališča je bil zadovoljen, še posebej poudarja Marijana. 

Zdaj so pred premiero “Rusi”⁸. Tako jih vsi kličemo. Ogledal sem si generalko. Ja, gre za realizem v uprizoritvenem smislu. Igra je težka, za igralca zahtevna, treba je izigrati mnogo nians, poltonov, različnih podtekstov... Sam se sprašuejm, kako se bodo nanjo odzvali gledalci. Zdi se mi, da že kar nekaj časa na Ptuju ni bilo tako “preproste” (v uprizoritvenem smislu) predstave. Kako se bo gledal ta realizem? Zdi se mi, da je lahko v redu, če bosta pritegnila gledalce na začetku in če jima bodo verjeli. Sicer pa bi lahko izgledalo tudi malo hm... kaj naj rečem: na četrt amatersko. Z več hotenja in ambicije kakor pa se nato vidi v izvedbi. Najbrž bi to morala igrati nekoliko starejša igralca in to že skoraj nekakšni zvezdi... Ne vem. Vsekakor zelo me zanima, kako se bo odzvala publika. 

Preseneča me, da smo dobili v nabiralnik ob gledališču kar nekaj formularjev, kjer nam potencialni obiskovalci sporočajo, da bi želeli biti obveščeni o dogajanju v našem gledališču na svoj dom. Fino se mi zdi to. 

V ponedeljek naj bi začel delovati Janikin bar - gledališki klub. Upam, da bodo ljudje veseli nove pridobitve in da se bodo tudi zaradi tega pri nas bolje počutili. 

Anica je končala vse plane za 98’. Tako za MOP kakor tudi za Ministrstvo. Zdi se mi, da sta oba plana zelo dobro pripraljena. Če bi uresničili vsaj tri četrtine načrtovanega, bi bilo to odlično. Stvari se mi zdijo sicer dobro zastavljene, vendar je vse vprašanje denarja. Vsaj kar zadeva investicijsko vzdrževanje (oder in Hercegova).  

Še veliko stvari se dogaja na enkrat. Zdaj, ko sem v Kranju, se mi kar včasih stoži po Ptuju, začutim, da nimam stoodstotnega stika s firmo. Delo kljub temu dobro teče. Hkrati pa mi distanca omogoča razmišljanje v velikih zamahih, lokih. Lažje vidim prednosti, šibke toče in vrzeli v našem delu. Ko sem samo doma, se začnem zgubljati v nekakšnih podrobnostih, detajlih in malenkostih. 

Prav ta vizionarski del se mi v zadnjih dneh zdi tako pomemben. Namreč vprašanje: kaj je tisto, zaradi česar imamo možnosti, da ostanemo “na sceni”, na “trgu”. 

V torek imam z go. Marjano Ravnjak intervju na Radiu SLO, 3. program. Čutim, da se moram pripraviti. Biti jasen, odkrit in nekako “spodbuden”. Vem namreč, da je ob umetniških vprašanjih in dilemah vodenja gledališča na Ptuju lahko veliko pomislekov glede smeri razvoja gledališča. In tu želim jasno in trdno zastopati svoja stališča in poglede. In pokazati smernice za možen razvoj. Glede na to, da vse te elemente zelo dobro poznam, mislim, da ne bi smel biti problem. Želim pa se nekako tudi vživeti v nekoga, ki zgodovine gledališča na Ptuju ne pozna in mu v kar se da strnjeni obliki in z najnujnejšimi podatki omogočiti vpogled v bistvo, jedro razmišljanja glede Ptuja. 

4. oktober 1997

Delal sem danes. In spravil stvari spet nekako na “zeleno vejo”. Pripravil sem se na ponedeljkov sestanek, se zorganiziral, pripravil materiale za Ravnjakovo. 

Kličejo za Strojepiski. Fino. 

Berem Der Spiegel in se informiram o dogajanjih po nemškem področju. 

Veselim se začtka dela v Mariboru, kajti zdi se mi, da bo to uvod v novo metodologijo dela, ki jo bom vpeljeval tudi na Ptuju. 

5. oktober 1997

Generalka Strojepisk. Zelo so popravili zadevo od prejšnjega tedna. Toda komaj sem zbrano gledal, ker sem se v sebi jezil od nestorjenega dela naših delavcev na odru. Marijan me je oni dan prepričal, da ni treba tehnične vaje. In zdaj je rezultat amaterski: zavese postrani, nepribiti praktikabili, nepravilno spuščene sufite... Grozljivo. Resnično sem jezen in komaj čakam ponedeljka, da se bom “izkašljal”. Še razmišljam, kako naj ukrepam. Po eni strani sem si sam kriv, ker sem dopustil, da ni bilo klasične tehnične, po drugi pa sem pričakoval, da bo Marijan sam videl, kaj ni v redu. 

Zdaj razmišljam o tem, kako natančno moram stvari definirati (cilno stanje) in jih pravočasno kontrolirati (stanje v procesu), zato da bi še bilo dovolj časa za popravke in da bi na koncu bilo vse tako, kot si želim. 

6. oktober 1997

Jutro, ura bo sedem. Prav zanima me, kako bom speljal ta sestanek. Želim biti odločen in neomajen. Ni kaj. Sicer čutim, da nadiranje in trda roka ni moj stil, ampak stvari je treba zatreti v kali. Ni kaj. Sicer ne bo v redu. Ne moremo doma imeti nezanesljivih odnosov, od gostujočih ekip pa terjati doslednost, natančnost, držanje terminov in rokov. 

Bolj sem nervozen, kakor da bi moral dvigniti glas v kakem gledališču, kjer režiram. Neverjetno.  

Ob 18:20 

Mislim, da je jutranji sestanek zalegel. Nisem bil nesramen, vendar odkrit in jasen. Mislim, da so razumeli, kako naj se vedejo. 

Res, moral bom povečati stopnjo kontroliranja in sprotnega korigiranja. Prehitro sem si predstavljal, da je prilagoditev na nove zahteve bila že osvojena. 

V SNG v MB sem uredil, da bosta Marjan in Tomaž⁹ šla na prakso pri mojem projektu Lederksiht. 

(Se nadaljuje)

*

Pripombe in komentarji:

8 - skupina slovenskih študentov dramske igre, ki se je v tisem času vrnila s študija v Moskvi (Igor Korošec, Simon Dobravec, Vanja Slapar Ljubutin, Iztok Bevk ... mogoče sem koga še pozabil. Po vrnitvi v Slovenijo sem jim dal možnost, da se pokažejo. Oni - mladi in neznani, naše gledališče - takisto ...

9- Tomaž Bezjak - lučni in tonski mojster. Sam je leta in leta vodil luč in ton in diaprojekcije (videa še nismo imeli) in sočasno izklapljal luč v dvorani, (ki ni bila vezana na isti regulator kot odrsek luči.) Neverjetno talentiran. Ko bom čez leta odšel v Maribor, ga bom povabil s seboj. In ja, danes je Tomaž v SNG Maribor šef luči. Bil pa mi je tudi nekakšen "model" za lik Tamaša v mojem romanu o zgodovini prihodnosti Ptuja z naslovom 69.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1996/97 Direktor po sili razmer, Franc Mlakar

S svojimi koščki nadaljujem: Samo M. Strelec,
direktor Gledališča Ptuj
od 1. 7. 1997 - 31. 12. 2001

1997

ali Še 27 let do tridesetletnice!

Praznina, stara zgodba iz moje vasi
Elisabeth
Victor, ali Otroci na oblasti
Oj, čudežni zaboj
Strojepiski
Festival monodrame, prvič

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 

1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 

1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 

1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 

1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
 
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

Prihodnjič. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Aneks - poklicni igralci pod okriljem društva

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Na terasi restavracije pod ptujskim gradom je podjetni Peter Vesenjak prirejal plese. Se spominjate?
Še danes mi ni jasno, kako se nihče nikoli ni zvrnil z obzidja in se skotalil v srce mesta. Ne morem verjeti, da ne bi bil kdo tako dobre volje, res dobre volje. (Bi danes tam sploh dobil dovoljenje za teraso, žur, ples? Mislim: a ne bi manjkala kakšna zaščitna ograja, cirkuška mreža spodaj nad proštijskim vinogradom, intervencijska vozila ready to go?)

"Odštekani" Ivica Brač je organiziral Poletne večere. Noro fajn je bilo.
Res je, da je Vojčeva mama, Nataša Petrovič v Minoritih v 80-ih vodila različne prireditve v okviru - mogoče se je temu takrat reklo - ptujskih kulturnih srečanj. Takrat smo imeli SIS-e, samoupravne interesne skupnosti in mogoče so SIS-i financirali in prirejali take reči. Ne upam si trditi. 
Ampak, to, kar je Ivica priredil po vsej Prešernovi, je bilo neverjetno. Kaj priredil; prirejal, to je prava glagolska oblika. Počel več let. Nedovršni glagolski vid. Ivica, koliko let zapored? (In ne le na Prešernovi; tudi na gradu, v ex JNA skladiščih na Volkmerjevi, v Dominikancu ...)
Nekoč bo, upam, kdo raziskal tudi pojav festivalov na Ptuju (likovni, glasbeni; dva gledališka smo imeli). In tisti, ki se bo s tem ukvarjal, mimo Ivanovih poletnih večerov ne bo mogel. Pesniki, plesalci, gledališčniki, glasbeniki ... so pod njegovo "zastavo" za nekaj časa zavzeli mestno jedro poleti. Gostinci so družno pristopili k zadevi in dogajalo se je. Pa ne na malo; na veliko. Ja, tudi veliko prahu je bilo dvignjenega.
Za dobrim konjem se pač kadi.
Ivica se je boril in garal kot lev, saj je podpore imel bore malo, tako rekoč nič. Na koncu, kaj je bilo na koncu? Pristal je v bolnišnici. Izgorel, bi rekli danes.
Ivica je naredil zelo zelo veliko. Pri njem je že režiral Jernej Lorenci, v Dominikanskem je bila uprizoritev, pri njem je igral Aljoša Koltak, gostil je Daneta Zajca, Janija Kovačiča, Draga Mlinarca, Zijaha Sokolovića ... Ivan je s svojim konceptom poletnih večerov pridobil sredstva iz Sorošovega sklada, pa ministrstva za kulturo. Bil je producent, umetniški vodja, projektni vodja, finančni vodja, tajnica, pisec vlog in poročil, prevoznik, organizator, animator, napovedovalec, pospravljalec, pripravljalec. Na kratko: delal je čudeže iz tako rekoč nič. 

Na gadu je Marjeta Jeraj pripravila velik fašenk-žur. Boris Gerjovič je pripeljal na Ptuj ekipo zagrebške televizije. Ker je pač poznal tam ljudi, osebno. HRTV je naredila dokumentarec o Ptuju. Če bi Zagrebčane morali za to plačati - doku tv oddaje formata 55 minut - Ptuj za to ne bi imel denarja. In predvajalnega časa si tudi ne bi mogli kupiti. Osebni Borisov angažma je bil kljujčen. Fašenk dogodek na gradu je posnela TV Slovenija. Prišli so eminentni gostje. Marjeto je na študiju v Mariboru spoznal Peter Vesenjak in jo povabil na Ptuj. In tu je začela oblikovati in voditi turistične produkte (tako se menda danes reče). Skratka: še en svež, nov veter, ki je malemu mestecu dal vetra. 

Župan, takrat še velike, skupne občine, Vojteh Rajher in predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Branko Brumen, sta imela velikopotezne načrte. Peter Vesenjak je postal občinski sekretar za turizem. Kulturo je vodila Kristina Šamprl Purg. Kdaj si ti prevzel štafetno palico vodenja Ptuja, Štefan Čelan?

Ptuj se je zavihtel visoko na lestvici pojavnosti in prepoznavnosti v slovenski javnosti. Najstarejše slovensko mesto, pustovanje, mesto - muzej ... v zraku sta bila nek optimizem in pričakovanje. Najstarejše slovensko mesto se je prebujalo. Kadarkoli se je omenjal turizem mlade, ravnokar osamosvojene države, je takoj za Bledom in Piranom/Portorožem prišlo na vrsto ime: Ptuj. Ljubljana takrat sploh še ni bila turistična destinacija. Škofja Loka, Piran in Ptuj so gojili nekakšno zavezništvo slovenskih zgodovinskih mest. Mesto se je formiralo znova, še enkrat; zavedlo, da potrebuje institucije, ki delajo mesto mesto. Štefan je precej kmalu začel govoriti, da naj bo Ptuj sedež regije.

Se spomnite kolonije, ki jo je na borlskem gradu prirejal violinist Miha Pogačnik? Tam je Peter Srpčič režiral Fausta. Savo Djurović je naredil krasen plakat. Še danes mi je všeč. Še pomnite, tovariši, gospodje?

Vse je kar brbotalo. Ne le jeseni, ko je vrel mošt. Občina Ptuj je bila še velika. Župan prvega sklica Mestne občine Ptuj je bil dr. Miroslav Luci. Šefica občinske uprave je bila optimistična Evelin Makoter. Gradil se bo pešmost pri Ribiču.

V Ljudskem vrtu je neka mladina vadila za gledališko uprizoritev, ki bo menda kar na prostem. Na odprtem morju bo njen naslov. Ne bo sicer na morju, bo pa na ribniku. Deca iz okoliških blokov je imela med počitnicami veselje s prevažanjem nastopajočih na otoček z vrbo žalujko v sredini in nazaj na obrežje ribnika.

Ampak počasi.

Ne znam opisati silnega optimizma, ki je bi v zraku. Ali pa sem tako čutil, ker to sodi k mladosti?
Kako ste tista leta doživljali drugi? Kakšne spomine imate na Ptuj takoj po osamosvojitvi?

Boris Miočinović, direktor muzeja, je na gradu pripravil veliko razstavo Turkerije; pritegnila je domačo in mednarodno pozornost. Se spomnite? 
Branko Brumen je spisal razvojni dokument za Ptuj; zdi se mi za naslednjih 20, 30 let; Vizija razvoja za obdobje 1991 - ... Ena taka rdeča knjižica.
Vili Muzek je "zganjal" alternativo na Muršičevi in v nekdanjih vojaških skladiščih na Potrčevi (tam, kjer je danes parkirišče.) Pred dnevi sem videl, Vili, da si objavil Stančeve (Zebec) VHS posnetke! Krasen dokument časa: moda, frizure, jakne. Kako zanimivo!

Govorilo se je o "ptujski trojki": da se bodo obnavljali pošta (maja 1945 porušena minoritska cerkev), dominikanski samostan (za kongresni turizem) in mali grad (za potrebe knjižnice). Trije mega projekti. Noro velike reči.

Tako smelo, velikopotezno in ambiciozno ni zastavil na Ptuju še nihče. Vsaj v mojem življenju ne. Najbrž so mnogi tisti, ki v prejšnjem enostrankarskem družbeno-političnem sistemu niso "bili zraven" (včlanjeni v ZKJ ali sodelovali z njo), zdaj hoteli pokazati, da tudi oni zmorejo. Še več, da lahko zapolnijo vrzel, ki je nastajala od časa, ko je bogato ptujsko meščanstvo moralo po drugi vojni iti. Oditi. Večstrankarstvo je prineslo več dinamike. Več upanja. Večstrankarska demokracija je obetala. Tako kot smo na nivoju nove države sanjali o drugi Švici, približno tako sem čutil Ptuj: najstarejše slovensko mesto bo znova zasijalo. V vseh svoji zgodovinski pomembnosti, z vso svojo bogato kulturno dediščino, s kreativnostjo in novim zagonom. Ptuj bo postal kulturno-zgodovinsko središče; če ne Slovenije pa neke bodoče regije.

Nastala je Bistra - biro za strateški razvoj in raziskave, Aleš Gačnik je pisal o potencialih turistične in kulturne industrije ... Zaslutili smo bogastvo preteklosti in verjeli, da lahko v sedanjosti črpamo iz nje in oblikujemo novo, še nesluteno prihodnost mesta in okolice.

Hja, tudi Krambergerjev Ivan s svojo opico in ekstravagantnim avtomobilom je skakal po Ptuju. Nekoč je vseslovensko srednješolsko mladino, združeno v CMOK (center marksistične obuke kadrova, to mi danes pravi AI robot, da je pomenila ta kratica. Pa nisem prepričan, da ima AI prav; Milovan (Milunič), ti bi znal spomniti, kaj je že bil CMOK?) No, Ivek Kramberger je CMOK-ovce povabil na svoj dvorec v Negovo (sam sicer nisem bil v cmok-u, ampak, ker sem bil priden dijak, sem lahko šel z njimi). Kramberger nam je razkazal bajto in svojo najnovejšo pridobitev - grobnico. Pogostil nas je s hrenovkami in oro, ter nam na koncu vse to fajn zaračunal.

Tako, zelo na hitro in zelo v obrisih. Zelo površno, vem.
Žal ne poznam kakšne lokalne "Tanje Gobec", ki bi imela v malem prstu lokalno stvarnost.
Zato ste vsi bralci vabljeni, da me dopolnite, korigirate, demantirate. 
Več različnih pogledov in spominov ko damo na mizo, bolj bo slika jasna.
Več kot bo subjektivnih spominov, dragocenejša bo konča slika.

Seveda me takrat niti najmanj niso zanimali lokalna politika, ne pozicioniranje mesta Ptuja v novi državi, ne regionalizacija, ne vprašanje, koliko bo mestnih občin, kakšen bo volilni sistem, ali bomo imeli na registrskih tablicah avtomobilov MB ali PT ipd. Zanimalo me je gledališče. Nisem še razumel, da je (tudi) gledališče odvisno od politike (mestno pač predvsem od mestne).
Vendar učil se bom hitro in kmalu spoznal, da ustanovitve poklicnega gledališča brez politike ne bo.

Partija je uspešno sestopila z oblasti, večstrankarstvo je po dolgih desetletjih znova vrnilo v naše kraje, vrnil se je Pučnik, od koder že, Nemčije, se mi zdi; nič več ne bo tako, kot je bilo še včeraj, nam je na/povedal Kučan. Iveka nismo jemali resno. V resnici je imel najbolj "nevarne" ideje prav on. (In zato ga več ni.) ((Nevarne pravim, ker so bile radikalne.))

Nekoč kasneje bom od nekoga v Ljubljani slišal, kako da je Peterle menda pogojeval: če ne odstranite kipa Jožeta Lacka izpred gledališča, ne pridem na Ptuj (in ne dam denarja za trojko). Kristine ni, da bi jo vprašal. Branko, veš ti kaj o tem? Če bom imel kdaj priliko, bom povabil Lojzeta na dva deci in ga vprašal osebno. Mogoče pa vesta kaj o tem ptujska takratna poslanca v državnem zboru, Lidja Majnik in g. Berlič?

Kako se pa drugi spomnite Ptuja v začetku 90-ih?
V članku omenjeni, boste kašno rekli?

Ptuj na začetku 90-ih je bil namreč tisti kontekst, tisti čas in tisti prostor, kamor je "vstopila" mladina, ki si bo kmalu vbila v glavo:
Naš cilj je ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju. Ta misel je vzniknila okrog leta 1993. In brez tega "ptujskega optimizma v zraku" bi zagotovo ne bilo tudi zgodbe o ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Brez tebe, bralec, bodo to le moja spominjanja. Z vsem vami, ki ste se že vključili - in se še boste - pa bo nastala res velika slika.
Pišite mi na FB ali na samo.strelec@gmail.com in objavil bom vaš košček in vas seveda navedel kot soavtorja knjige v nastajanju.

Prihodnjič: Na odprtem morju, 1992

***************************

MGP. V srcu mestra. Že od 1752.

Pretekli članek: Fran Žižek

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Brez nje se profesionalizacija gledališča na Ptuju morda sploh ne bi zgodila. Zagotovo pa ne takrat, ko se je.
Prej se ni zgodila, bog ve, kdaj bi se, če ne bi bilo nje.
Brez nje pa se profesionalizacija prav gotovo ne bi zgodila z ljudmi, s katerimi se je.
Res je: in na način kot se je, tudi ne.
V vse to sem prepričan. In v nasprotno me boste morali prepričati z močnimi argumenti.

Današnji članek o Branki Bezeljak si predstavljam zgolj kot iztočnico. Šele kot iztočnico. Komaj kot iztočnico.
Če to bereš, sem skoraj prepričan, da si bil/a zraven, v kakšni od Brankinih skupin. Da si bil eden ali ana v eni izmed številnih generacij mladih, ki smo šli "skozi Brankino šolo".

Naj se torej sproži plaz, ki naj bo tudi aplavz!

Povej svoj utrinek, pošlji mi svoj spomin na Brako!

Moji so takšni:
Nastopal sem v dramskem krožku na OŠ Hajdina, ki ga je vodila tovarišica Širovnikova, in v Delavsko-prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina (vodil ga je veliko časa Maks Kampl). Branka je - morda že zaposlena na Zvezi kulturnih organizacij, morda še v Gimnaziji - spremljala tudi okoliške gledališke skupine. Teh pa je bilo veliko: Hajdina, Skorba, Cirkulane, Grajena, Cirkovce, Vitomarci, Juršinci, Vidiem ...  No, in v teh skupinah je potem "odkrivala" mlade in jih povabila v katero od svojih gledaliških skupin. Vodila je več takih skupin. Režirala pa je tudi odrasle: Mišo Damiš, Karmen Komel, Oto Mesarič, Natalija Čihal, Silvo, Stane Pal, Boba Miočinović, gospod in gospa Vaupotič, Mojca Žirovnik, gospa Aličeva, Robert Sukić ..., teh imen se spomnim ta hip.

V teh skupinah smo se spoznali in veselo igrali (dame pišem s priimki od takrat): Jasmina Preac, Andrej Šilak, Andrej Zamuda, Mitja Milošič, Alenka Žlebnik, Metod Peklar, Franci Mlakar, Sabina Černila, Iris Zupanec, Nataša Slodnjak, Marija Slodnjak, Fleur Tkalčec, Marijan Ivanuša, Miran Senčar, Nešo Tokalić, Romana Ercegovič, Vojko Belšak, Tadej Toš, Daša Štefanec, Aleš Šteger, Klavdija Poherc, Jelka Vaupotič, Andrej Cizerl, Urška Vučak, Maja Gašparič, Matija Tonejc, Stanka Peršuh, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Iva Krajnc, Ervin Štopfer, Peter Srpčič, Stanka Vauda ...

Vem zdaj sem pomešal raznorazne generacije in omenil le nekatere izmed vseh vas, ki ste igrali pri Branki.

Tin Šoškič, Patrik Komljenovič - vidva bosta znala našteti prijatelje vajinih generacij. Lara Čabrijan - vaša skupina? Don Ciglenečki? Vita Mrgole, Kaja Petrovič, Kaja Čelan? .... in vsi mnogi drugi, ki se vas spominjam po obrazih iz Brankinih predstav  - ste/smo vsi skupaj tako prijazni, da poskušamo najti čim več imen, spominov, utrinkov, pripetljajev, ki smo jih doživeli pri delu z Branko?

Skupine so se imenovale "Teater III" - najstarejša, potem pa še "Stopinje", srednješolska, in najmlajša skupina "Stopinjice".

Aja, pa seveda Tona Horvat, muzikus, fotografa Stojan Kerbler in Mišo Koltak, oblikovalec Jaka Marinič, koreografki Mira Mijačević in Majda Fridl, Savo Djurović Školiber je oblikoval lutke v lutkovni sekciji, Davorin Jukič in Ivo Ciani sta znala priskočiti na pomoč, ko je šlo za ozvočenja, snemanja ... Pa Dušan Fišer, zadnje čase Brankin stalni scenograf, Darko Ferlinc, oblikovalec.

Zdaj mi hodijo po glavi prizori iz naših - Brankinih uprizoritev, ampak niti slučajno ne znam več našteti imen in priimkov vseh obrazov.
Na pomoč, prosim!

V Klubu mladih - tam, kjer je danes Deželna banka - je Branka organizirala gledališke seminarje. Spomnim se, da nas je pamtomime učil Andres Valdes. Na nekem drugem seminarju gib Sandra Mladenović, profesorica na znameniti šoli Jacque Le Coq v Parizu in Brane Završan. Seminar po Strasbergovi metodi je vodil Andrej Vajevec.
Branko Tonejc, ti si bil takrat "v ozadju", kar zadeva mlade na Ptuju. Nam poveš, prosim, kaj o tem? Kako sta si z Branko to predstavljala?

Branka nas je poslala na gledališke seminarje v Radence. Organizirala jih je Zveza kulturnih organizaci Slovenije. Tam sem spoznal svojega kasnejšega profesorja Matjaža Zupančiča, mentor je bil med drugim tudi Srečo Špik. Tam sem spozna Gašperja Tiča. In še mnoge gledališke zanesenjake iz cele Slovenije.

Pošiljala pa nas je tudi na izobraževanja v Ljubljano. Spoznal sem Darka Čudna, ki bo iz nemščine prevedel kar nekaj iger, ki jih bom režiral. V Kulturnici na Židovski sem ne enem od takih seminarjev srečal prof. Hartmuta Lorenza, ki me je povabil v Berlin ...

Dopoldne šola, popoldne gledališki krožek oz. gledališka skupina, ali priprava kakšne nove proslave v Srednješolskem centru, ali ogled predstave ali gledališki seminar - to so bili zame časi med letoma 1980 do 1985.

Branka je bila profesorica na Gimnaziji. Njene proslave v šoli (in v različnih ambientih po mestu) so bile že kar prave gledališke postavitve. Mišo Potočnik je v Centru vodil tehniko, ponudil radijski studio, diaprojekcije, video tehniko. Branka pa je na odru prepletala poezijo, igro, ples. Tu je našla v Miri Mijačević kreativno sodelavko, s katero je potem sodelovala še dolgo.

Ne vem, ali se spomnite: v takratnem srednjem usmerjenem izobraževanju je bil na vseh smereh obvezen predmet tudi Umetnostna vzgoja. Nekak nabor različnih tem s področaj filma, gledališča, glasbe. Velikokrat mi kdo pove, da je "tudi on imel Branko". Kje, vprašam? V CSUI - centru srednjega usmerjenega izobraževanja; bodisi v strojni, elektro, metalurški, kmetijski šoli ... Pri umetnostni vzgoji se je srečal s kakšnimi "hecnimi Brankinimi" vajami za sprošanje, koncentracijo in podobno. Nekaj popolnoma netehninčnega, ampak zapomnil pa si je za celo življenje.

Branka nas je peljala na Borštnikovo. V letih, ko je bilo Mladinsko gledališče "skregano" z Boršnikovim in so gostovali na Drugi gimnaziji, pa tja. Še več: spomnim se, da je Mladinsko gostovalo tudi na Ptuju: v dvorani Mladika so igrali ... Šeligovo Ano v Jovanovićevi režiji. V dvorani Srednješolskega centra smo gledali Razrerednega sovražnika v Tauferjevi režiji. Občudovali smo mlade, divje igralce. V gledališču so igrali Filipčičeve Ujetnike svobode (r. Pipan?) V kleti ob tržnici sta Aleš Valič in Alja Takčev igrala nepozabno Millerjevo Elo. Gledali smo Moederndorferjev Glejev Summertime z Jerco Mrzel. V Dominkancu Mladinsko - Peržane.

Branka nas je spoznavala s Stanislavskim, od nje smo prvič smo slišali za Leea Strasberga, Violo Spolin. Napotila nas je na Grotovskega, Brooka. V MGL sem si kupil zbirko Stanislavksega (1987 je bilo to; vem, ker si v knjigo vpišem kraj in datum nakupa). Prva dva zvezka sta bila razprodana. Zato sem ju v srednješolski knjižnici nekega dne - vem, ni lepo, a bilo je tako - meni nič tebi odtujil (kmh: ukradel). Čez dolga leta so me povabili kot pridnega iz zglednega ex gimnazijca na šolo in takat je vest zapekla do konca: zbranim in knjižničarki Dorici priznal svoj greh, se opravičil in vrnil obe knjigi. (Sistem I in II sem potem kupil 2014, očitno ponatis.)

Vem, da je Branka sodelovala že pred našo generacijo z gimnazijci: Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Igor Mlač, Dunja Gunžer. Režiser Marjan Kovač iz Maribora jim je bil nekakšen mentor.

Branka se je zmeraj zanimala za sodobno slovensko dramo. Uprizorjala je Emila Filipčiča, Dušana Jovanovića, Petra Božiča, Milana Jesiha, Frančka Rudofa, Zdenka Kodriča ...

Z Natašo Petrovič je našla sodelavko pri oraganizaciji - se je reklo? - ptujskih kulturnih srečanj v 80.-ih.

Po vajah - ker smo imeli šolo tudi popoldan, vaje pa pozno zvečer - nas je marsikdaj ona ali njen mož Božo Glazer peljal domov; dijake, ki so bili od daleč. Ni bilo redko, da nas je nahranila: njena paštašuta je bila odlična. Dijaki - gledališčniki smo bili redno njeni gosti še takrat v stanovanju na CMD-ju in tudi potem, na Prešernovi. Ja, bili smo ena velika gledaiiška družina.

Kot vidite, ne morem bolj na kratko skicirati in nakazati: Brankino mentorsko, režisersko in kulturno-organizatorsko delo je bila dejansko tista osnova, tista plodna prst, iz katere je potem zraslo vse ostalo. In še vedno raste. Mislim, da je Branka ta hip še članica Sveta zavoda MGP, mogoče celo njegova predsednica (ali je še nedavno bila).

Upam, da sem znal pokazati dejstvo: Brankino delo čaka na resno raziskavo.
Vem, da je v zadnjih letih zbrala svoja gradiva, gledališke liste, plakate, fotografije, tudi video posnetke - ja, že zelo zgodaj je s prvimi video kamerami začela snemati vaje in predstave! - in vse to gradivo čaka na pregled, razvrščanje, predvsem pa na interpretacijo in kontekstualizacijo.

V resnici sem, kar se tega tiče, zadnje čase silen optimist.
Pred dnevi sem namreč govoril z Niko Šoštarič, ki ravnokar na AGRFT dela magisterij iz dramturgije. Kontaktirala me je, ker se pri predmetu zgodovina gledališča ukvarja(jo) s slovenskimi gledališči v 90.-ih in me je vprašala par reči o Zato.-ju. Morda pa se res obrne vse tako, kot sva z Niko govorila: Leta 2026 bi lahko našla čas in ja, zanima jo, da bi se posvetila Brankinemu opusu. 

(V minulih letih je bilo namreč že kar nekaj poskusov iskanj nekoga, ki bi se lotil te teme. Tudi direktor MGP, Peter, je bil pripravljen pomagati; na več krajih smo se pogovarjali, že nekaj imen je bilo "v igri". Ampak, takih reči se ne da "zaukazati", ne enostavno "naročiti" z naročilnico. Pojaviti se mora nekdo, ki ima senzibiliteto in afiniteto, ki ima gledališče rad in ki želi vedeti. Nekakšen radoveden "arheolog", ki ima voljo izkopavati, primerjati, povezovati, za-štrikati nitke v celoto. Za to je potrebno tudi veliko časa; da o kontekstukalnem znanju in sposobnosti upovedovanja niti ne govorim. Ko sem govori z Niko, se mi je zazdelo: Nika bi to lahko ... Upam, da Nika tudi bo.)

Tako. Poskušal sem narediti hitro skico "fenomena Branka" za nazaj. Hkrati pa z Niko nakazati tudi upanje in smer za naprej: temeljita raziskava Brankinega dela bo nekega dne rezultirala v prelepo - verjamem tudi debelo in za skupnost dragoceno - monografijo.

Branka je s svojim "ptujskim gledališkim fenomenom" zagotovo izjemna, edinstvena slovenska gledališka mentorica. 

Kako je delala, na kakšnih osnovah, s kakšnimi miselnimi in konceptualnimi orodji, od kje je zajemala, kako eksperimentirala, do kakšnih uvidov prišla po poti, kakšne načrte je še imela, kaj ji je uspelo in kaj ne, kje je imela podporo in kje ji je morda umanjkala, o čem je sanjala sama, kako si je predstavljala razvoj, kakšno mesto Ptuj si je zamišljala, kaj se je pokazalo pri maldih generacijah kot ključno pri njihovem razvoju ... vse to in še marsikaj drugega bo treba vprašati Branko. In jo nato poslušati. Nakar pa vse slišano, prebrano in videno na posnetkih povezati v smiselno celoto. Ta nova celota, uvid v njeno delo, spoznanja in ugotovitve bodo dobrodošla tudi pri izobraževanju mladih gledališčnikov na gimnazijskem nivoju.

Zdaj je menda logično: Več kot trideset (Branka: štirideset?) let Brankinega gledališkega ustvarjanja je temelj, na katerem bo na/stalo nadaljevanje zgodbe o profesionalizaciji MGP.

Stopinjice - Stopinje - Teater III - v resnici gre za eno veliko, dolgo gaz, ki vodi proti MGP.

************************************************

Na vrsti si ti. Tvoji spomni. Spomini mnogih, ki nas je Branka učila, režirala, mentorirala.
Prepošlji prosim moje povabilo svojim prijateljem, nekdanjim igralcem, če imaš stik, e-mail.
Zato, da bo povabilo, da delimo svoje spomine na tiste lepe čase doseglo čim več nas, ki smo "hodili k Branki". 
Praktično to pomeni: zapišeš kak svoj spomin na FB ali mi pošlješ na mail: samo.strelec@gmail.com.

Prihodnjič: Še enkrat Branka - stopnička pred profesionalizacijo

************************************************

Branka Bezeljak: Samo, hvala za ta zapis. Seznam vseh mojih uprozoritev, studia in zasedbe z vsemi imeni imam.