Tag: Ivo Leskovec

  • 06-02-26 7:52 Prva petletka, 35

     

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 

     

     

     

    1. maj 2000

    Petkova prireditev je dobro uspela. Kar veliko ljudi se je zbralo. Potekalo je vse po predvidenem scenariju: brez zastojev in brez tehničnih pomanjkljivosti. Hvala bogu.

    Zdaj, danes sem že v pripravi dopisa za MzK: investicijski in programska sredstva za 2000. Veliko papirja, veliko prilog, veliko podatkov. In še vedno kar dosti neznank: kdaj bo denar, v kakšni dinamiki itd. itn.

     

    1. maj 2000

    Včeraj smo oddali na MzK papirje, veredne 9,6 mio Sit. Upam, da bo vse o.k. in da bomo dobil ta denar in nakupili vso to opremo, o kateri smo govorili.

    Kardum mi je poslal e-mail, v katerem me obvešča – na kratko – da ne ve, koliko denarja bomo dobili letos. In da še dolgo ne bo vedel. Kaj to pomeni? Kaj bomo naredili decembra s Fo-jem?

    Kličem gospoda Premzla za lesni stroj, ki je neizpraven. Bodo tu cirkusi?

    S Tadejem sva »sprogramirala terminsko« Galitzo.126 Upam, da se bo izšlo.

    Sicer pa se v mislih počasi pripravljam na knjigo. Počasi se oblikujejo misli, osnutki, pa tudi že metodologija, po kateri naj bi delal. Savo je kar dober oblikovalec, veliko se da z njim sodelovati in pogovarjati, zna prisluhniti željam, ni mi pa všeč zamujanje, ki nastane pri njem. Upam, da bova v novih sodelovanjih to »izkoreninila« in potem bi se morda res lahko skupaj lotili knjige.

    Niko pravkar klical, da je ekipa za Ljubezen sestavljena. Hvala bogu. Tatjana me je sicer opozorila, da se v prvih kontaktih z Nikom nekako nista dobro oz. pravilno »zaštekala«. Bomo videli: časa bo dovolj, tako da bo predstava lahko nastajala v miru. Tudi jaz sem na Ptuju in verjamem, da bom lahko mirno, kontinuirano in po potrebi intenzivno spremljal nastajanje uprizoritve.

    Odmevi na petkovo prireditev pred teatrom so ugodni. Dva članka v Večeru, kratka reportaža v Magu, jutri bo prinesel svoj odmev Tednik. Žal mi je samo, da ni bilo poročanja še v Delu. Ne vem, zakaj mi je Milošič potrdil prihod, potem ga pa ni bilo. Kdo ve. Tudi g. Vidovič z MOP je bil nad stvarjo prijetno presenečen. Menda je ga. Purgova rekla, da bi zdaj takšno stvar pripravili tudi za Minoritsko cerkev. Zakaj pa ne?

     

    1. junij 2000

    Knjiga  MzK-ja me je seveda spravila na realna tla: od države letos za program ne bo dinarja!

    Klical sem Jašo, povedal Tadeju: Fo in Galitza sta pod vprašajem.

    Mislim, da smo dosegli kritično točko: program, prireditve, obiskovalci so se v preteklih treh letih večali, prišli smo do zgornje točke. To je bilo po pripravi poslovnega poročila za leto 1999 jasno. Zdaj je vprašanje, kako naprej. Programska knjižica za sezono 2000/2001 se tiska, najavljene so štiri premiere. V resnici bo denarja za dve …

    Zbolela je tudi Irena. Še vedno ni Mateje, zdaj ne bo Irene. Stvari se zapletajo in ne vidim učinkovitih rešitev – takšnih, ki bi omogočale rast firme. Preprosto: stvar se je začela zalamljati.

    Moram si vzeti čas, premisliti, ne reagirati panično.

    Napasti ministrstvo, napasti občino, ker ni pri MzK-ju za nas ničesar pametnega uredila? Školča? Lucija? V resnici pa je moč videti stvar tudi drugače: Denarja je toliko, kolikor ga je; pač za dve premieri. In toliko se da narediti. Kdo bi zdaj bil kriv za to? Seveda to pomeni padec nivoja in standarda, vendar to je posledica finančnih možnosti in zmožnosti. Krivda? Ustanoviteljeva – ker nam daje toliko, kolikor nam daje. In ministrstva – ker nam je ukinilo to, kar smo nekoč že imeli. Eto. Tako.

    Pripravljam se na začetek projekta Ta presneta ljubezen. Danes bo prvo srečanje.  Marjetka gre prvič na teren. V Brežice. Sinoči je bila na Ptuju spet polna dvorana. Čudovito vzdušje. Tukaj sta bila Ivo Leskovec in Tanja Premk.

     

    1. junij 2000

    Včeraj mi je bilo malo nerodno, ko je selektor takoj v svojem poročilu začel z opravičilom Gledališču Ptuj, ker si ni mogel ogledati dveh naših predstav (organizatorji so mu prepozno dostavili naše termine, ko pa je sam ukrepal, smo bili že pozni).

    S fanti smo se domenili za obisk pri županu. Takole sem jim pisal:

     

    Ptuj, 9.junij 2000

     

    Vojko, Tadej, Nešo.

    pri županu smo v petek, 23. 6. 0b 8.30. Ta datum lahko odpade le, če bi mu prišlo kaj vmes zaradi državnega zbora.

    Predlagam, da se do tega datuma nekako pošteno pripravimo.

     

    Dajem naslednja izhodišča - scenarij za sestanek:

     

    1. jaz: seznanitev: zakaj smo prišli?

     - od leta 1992 delamo - 1995 nastanek firme.

    - Možen razvoj samo, če je naslednje: zaposlitev 4 ljudi 1.09.2000 in svež projektni denar, ki ga je država za leto 2000 dala: 0-ula.

    - Skratka: + 15 mio za plače, + 10 mio za projekte.

    Le tako bi bili vsaj minimalno primerljivi z drugimi gledališči.

     

    1. igralci: Kako vidite vi nastali položaj.

    - delo drugod, možnosti mate drugod,

    - na Ptuju vedno delali bolj kot z dnarjem z entuziazmom,

    - da bo tega kmalu kmalu kmalu konec.

     

    1. Dajmo županu čas, da do 31.12.2000 pisno pove, ali bo ta sredstva zagotovil.
      Če ja, je 1.09.2001 tu ekipa in program po planu, če ne, dela direktor do 1.02.2002, nato se ekipa razpusti.

     

    Prosim za pripombe, razmisleke,...

    Delovati moramo profesionalno, trdno, trdo, odločno in definitivno. Popravnega izpita ne bo.

     

    Po tem bomo sklicali tiskovno, povedali javnosti, da smo z Ministrstva dobili letos 0 sitov in da bodo zato namesto 4 le 2 premieri.

    Poročali bomo o ukrepih: obisku pri županu in povedali, kaj bo sledilo, če bo odgovor 31.12. negativen.

    Samo

     

    Zvonetu Šedlabuerju sem našel – po mojem mnenju – odlično stanovanje za čas njegovega bivanja na Ptuju. Lepo sobo na vrhu Panorame. Čisto, urejeno, prijazna gospa. Upam, da bo zadovoljen.

    Ravnokar prišla programska knjižica za prihodnjo sezono. Sem zadovoljen. Lično, urejeno, pregledno.

    Borutu Fekonji sem predlagal, da gre z nami na sestanek k županu. Razmišlja, - vidim o tem, ali je koristen ali ne, ali ga lahko kaj zavezuje ali ne… in zdi se mi, da si bo uredil ter šel z nami na ta sestanek konec meseca.127

    Poleg tega mi je Borut dal odlomke iz Zakona o obligacijskih razmerjih, tako da se bom lažje pogovarjal s Premzlom glede reklamacije na stroju.

     

    1. junij 2000

    Elektro šola gleda Marjetko. Sami fantje, par deklet. Dobro gledajo. Pri frajerju – seveda – so neizmerno uživali. Super.

    Sicer pa: prosil sem Jovanovića in Gračnerjevo, da bi bila v žiriji za mlado dramatiko. Upam, da bosta oba privolila.

     

    1. junij 2000

    Odhajam v Lj. Dajat v podpis pogodbe za To presneto ljubezen. Srečam se z Jankom Česnikom na temo prodajanja Štefke Valentin po Primorski.

    Gospod Premzl se je najavil za ponedeljek.

     

    1. junij 2000

    Danes zagovor poslovnega poročila za leto 1999 na Mestni občini. Kako bom reagiral?

     

    1. junij 2000

    Sinoči mi je Dušan Jovanović sporočil, da je pripravljen biti član žirije za podelitev nagrade za najboljšo dramo mladega slovenskega avtorja. Zelo sem bil vesel.

    Odločil sem se, da bomo imeli v petek, 23. junija tiskovno konferenco. Neposredno po tem, ko bom obiskali župana in s prisotnostjo igralcev. Tema: sezona 2001/2002 v luči ukinitev sredstev MzK-ja in pa predvsem: perspektive za naprej.

     

    1. junij 2000

    Čakam na g. Premzla. To mi danes leži na duši. Upam, da bomo rešili ugodno, oz. pozitivno. (Zamudne obresti bi za čas od 30.6.1999 do danes znašale za glavnico 1.1 mio 249.810 Sit.)

    Tehnika se pripravlja za gostovanje v Ribnico. Nalagajo stvari.

    Klopce za poletje so končane. Zdaj bo Marjan začel  delati »most« za scenografijo. Potrebuje kar veliko lesa.

    Vrnila se je Mateja. Hvala bogu. Veliko je papirnatih stvari, ki jih je treba urediti.

    Gordani bomo vrnili kostume za Triko. Odpeljali jih bomo v Maribor, tako da bo Irena zraven, ko jih bo prevzela. Ljubi bog, komplikacije.

     

    1. junij 2000

    Petek je bil črni petek. Pri županu smo bili Fekonja, Tadej, Nešo, Vojko in jaz. Župan ne zastopi, da ni problem samo v 5,7 Mio, ki jih letos ne bo z države, pač pa v razvoju.

    Potetm je klical Zvone Šedlbauer in rekel, da za XXXX dem ne bo režiral. Da naj pridem v Lj, da se bova zmenila drugače.

    Potem so igralci zagnali vik in krik okoli honorarja za Grega in njegovo oz. njegovi manjši vlogi.

    Posneli smo prispevek za TV Tednik.

    Zdaj sva se slišala z Zvonetom. Rekel je, da je brezupno in da bo ostalo tako kot je … Pravi, da naj ne hodim v LJ, pač pa se bova dogovorila v ponedeljek ob 9. uri pri meni.

    Klical me je g. Vidovič z MOP: župan mu je naročil, da pošljemo na MzK pritožbo. In torej sestavim dopis in ga dam županu v sopodpis.128 Glasi se takole:

     

    MESTNA OBČINA PTUJ

    Mestni trg 1

    Ptuj

     

    in

     

    GLEDALIŠČE PTUJ

    Slovenski trg 13

    Ptuj

     

     

    Gospod Rudi ŠELIGO, minister za kulturo

    MINISTRSTVO ZA KULTURO RS

    CANKARJEVA 5

    LJUBLJANA

     

    Ptuj, 26. junija 2000

     

    Spoštovani gospod minister, Rudi Šeligo.

     

    Javni zavod Gledališče Ptuj je ustanovila Mestna občina Ptuj leta 1995. Vsako leto izkazuje porast prireditev in obiskovalcev, financiranje pa je v odnosu z drugimi gledališči že ves čas popolnoma neprimerljivo.

    (Priloga 1: Grafični prikaz rezultatov in financiranja zavoda).

     

    Za leto 2000  Ministrstvo programa premiernih uprizoritev Gledališča Ptuj ni uvrstilo med programe, ki jih bo sofninanciralo, prav tako pa je zavrnilo sofnianciranje ciklov predstav za odrasle, otroke in mladino, Poletnega lutkovnega pristana in Festivala monodrame.

    (Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 2000, Mzk, Lj 2000 in Priloga: Obvestilo o zavrnitvi).

     

    Problematika financiranja gledališča se je zaostrila že v preteklem letu, zato smo novembra 1999 povabili na Ptuj tedanjega ministra za kulturo, g. Jožefa Školča. Na pogovorih je obljubil sistemsko sofinanciranje programa gledališča v višini od 10 – 15 mio sit.

    (Priloga: Tednik, 11.11.2000).

     

    Ponovno pozivamo Ministrstvo za kulturo RS, da preuči status, poslovne rezultate in pomen Gledališča Ptuj, njegove razvojne možnosti in programsko vizijo zavoda ter da se ustrezno in primerljivo z drugimi gledališči vključi v redno in sistemsko sofinanciranje programa zavoda.

    Z odličnim spoštovanjem, 

     

    Direktor Gledališča Ptuj                                                         Župan Mestne občine Ptuj

    Samo M. Strelec                                                                     Miroslav Luci, dr. med.

     

    Tako. Ponedeljek je za nami. Po dolgem času smo spet posedeli vsi skupaj. Pravzaprav smo bili zadnjič za skupno mizo ob praznovanju novega leta. Danes smo proslavili Tomažev rojstni dan, ki ga je imel že sicer februarja.

    Zelo mi je všeč, da se je oglasil Borut F. in se ponudil pri aktivni pomoči glede nadaljnjih pogovorov z MOP in MzK. Sam je rekel, da je šele zdaj zaslutil, za kako veliko stvar gre. Da je razumel, da gre za »blagovno znamko«, ki bi jo želeli narediti na Ptuju. Zaslutil je, da imamo motivacijo in zamisel. In opazil je, da hočemo pri politiki spremeniti paradigmo, s katero gledajo in obravnavajo naš zavod. Zelo zelo dobro je razumel in zapopadel, kaj je tisto, česar si želimo in pravilno ugotovil, da ni problem v 5,7 mio Sit. Tudi njemu se zdi problematično dejstvo, da župan nekako ni razumel ali hotel razumeti, o čem v bistvu govorimo.

    Miren sem. Vem, da počnemo vse, kar smo zmožni in da se trudimo po najboljših močeh.

     

    1. junij 2000

    Prebral sem nekaj tekstov, ki so čakali na branje v predalu in odgovoril avtorjem.

    Pospravljam počasi mizo.

    Govoril z g. Pelhanom glede zakona o gledališčih. Pove mi, da je v pripravi tudi sprememba zakona o uresničevanju nacionalnega kulturnega interesa, ki naj bi prinesla financiranje v razmerju 50 % : 50 % med državo in občino. Tako naj bi bilo tudi na Švedskem in Norveškem. In to naj bi zagovarjala Evropa. No, prosil sem ga, da mi pošlje zadnjo verzijo tez za zakon o gledališču, da vidim, kako je zdaj formulirano naše gledališče. Takole izgleda del, kjer se vidimo tudi mi:

     

    III. ORGANIZIRANOST GLEDALIŠČ

     

    Repertoarna gledališča

    1. teza

    Repertoarna gledališča delimo na: ansambelska gledališča,

    - projektna gledališča.

    Repertoarna ansambelska gledališča imajo večji del umetniskega anambla stalno angažiranega in z njim sestavljajo repertoar v celoti.

    Projektna gledališča imajo le manjši del umetniškega ansambla stalno angažiranega. Repertoar sestavljajo z lastnimi in gostujočimi predstavami.

     

    Sinočnja Marjetka je bila polna. Ljudje zadovoljni, močan aplavz. Fino. To je bila zadnja predstava v gledališču v tej sezoni.

    Nocoj obiščeta delavnico scenografa za Čehova. Dogovoriti je treba zadnje detajle. S Stanko hvala bogu ni nobenih težav.

     

    1. junij 2000

    V Delu Milošičev članek. Včeraj je bil pri meni. Zdi se mi, da je dobro napisal. Ptujski sindrom je imenoval uspešnost Ptujačnov drugje, le doma imajo težave.

    Sinoči je bil prispevek na TV Tedniku. Kar spodobno, vendar morda premalo fokusirano. Nisem siguren, da so ljudje enoznačno razumeli, v čem je problem.

    Klical me je Jaša: tudi on ve za cirkuse z Zvonetom. Kaj vse se bo zdaj govorilo po Sloveniji …

     

    1. julij, sobota 2000

    V Večeru objavijo v rubriki »od petka do petka« moj dnevnik preteklega tedna. Naj bo del tudi tega dnevnika:

     

     

    V IMENU OČETA IN SINA IN PRESNETEGA DUHA

     

    Petek, 23. junij 2000

    (Pa naj bo! - Dnevnik, ki ga bodo pisali: Samo, ki želi biti samostojen, samoiniciativen, samokritičen, samoodgovoren, samoobvladoujoč, samoregulirajoč... M. (okrajšava za Marijo - ime moje mame), ki bo otročji, jezljiv, trmast, popadljiv, občutljiv... in Strelec, ki bo tak kot je tisti, po katerem imam priimek: običajno on najboljše ve, kaj se sme in kaj ne.)

     

    Samo: Prvi dan, ko je Bog začel ustvarjati svet, je bilo pri njem vse "v redu". Prvi dan pisanja mojega dnevnika je pri meni vse "narobe": država nam letos ne bo dala za program niti tolarja, župana naša današnja ponudba za razvoj gledališča ne zanima kdo ve kako, za povrh pa so nastali še problemi z Zvonetovim projektom, ki ga začnemo julija... 

    M.: Ne zastopim, zakaj nam je Školč stisnil nulo! Zakaj nam je še novembra obljubljal 15 milijonov? In to ravno zdaj, ko smo si želeli naprej...

    Samo: To, da ministrstvo letos ne bo sofinanciralo našega programa, bo prišlo po svoje kar prav. Zdaj gledališče ne bo samo pred nevarnostjo stagnacije, pač pa bo dejavnost začela vidno upadati, kar bo dober razlog za "preplah".

    M.: Dve leti že govorim županu, da ga ne razumem, zakaj se kot ustanovitelj pri državi agresivneje ne bori za naš zavod! Zakaj vsak dan ne teži ministru, zakaj ga ne drži za besedo? Zakaj? Zakaj?

    Samo: Pravi problem je drugje: župana skrbi samo to, da je dobil "klofuto " od države, noče ali ne želi pa razumeti, da je bistvo v tem, ali bo po petih letih uspešnega delovanja gledališča tudi doma sposoben zagotoviti sveža sredstva, ki bi omogočila "nov razvojni ciklus".

    Strelec: Samo, nič v življenju ne gre čez noč.

    M.: Daj, ne seri! Osem let dokazujemo, da nismo nobeni pokavci, ki so se prišli po študijo sem zajebavat! Kaj naj čakam še deset, petnajst let, da bomo obnovili hišo in dobili ansambel... In ko se bo to zgodilo in bom želel režirati, bom ugotovil, da so mi možgani in srce zakrknili ter sem se iz režiserja spremenil v kulturnega politika! Ne, hvala.

    Samo: No, no. Zberi se. Sam si v programsko knjižico za novo sezono napisal, da "bodo še frke, še bodo cirkusi, še bo teater". In zdaj se pač začenja. Še dve leti boš direktor in lahko narediš še marsikaj.

    M.: Vojč ima čisto prav!: Drugim najbrž res izgledamo kot prijetni fantje iz province: mirni, fini, razumni. Kak naš kolega bi se, če bi mu država vzela denar, najmanj odrekel slovenskemu državljanstvu, ali pa ustanovil lastno državo, ali pa se demonstrativno izstrelil v vesolje!

    Strelec: Nocoj ne boš rešil ničesar. Pojdi lepo s prijatelji na pijačo. Pa odpri okna, ker se bo lepo ohladilo in se bo dalo fajn spat.

     

    Sobota, 24. junij 2000

    Samo: Vojča je na pikniku pičila čebela - v usta. Če karma res obstaja, potem deluje blazno hitro in predvsem precizno: včeraj je namreč iz-ustil marsikaj pik-rega... Marjetko, str. 89 odigramo danes dvanajstič.

    M.: Ja, Mojce in Gojca se vedno znova razveselim.

    Strelec: Onadva pa tebe najbrž nekoliko manj, ker jima še stalno "gledaš pod prste"!

    M.: To je dan, ki ga uredil je gospod Franci s Kogla! Radovali in veselili smo se ga pošteno in to z rumenim muškatom, pozno trgatvijo kernerja in couvee bouquejem.. Dnevu da piko na i Simona, ki se nam priduži okoli polnoči.

     

    Nedelja, 25. junij 2000

    Samo: Ob nedeljah poskušam utišati notranje dialoge. To mi najbolje uspeva neposredno po (M.: zmeraj odličnem!) kosilu pri očetu. Za trenutek ležem na kavč, potem pa: Kako si vendar lep! Postoj! In trenutek se spremeni v nekaj sladkih ur spanja.

     

    Ponedeljek, 26. junij 2000

    Samo: Zjutraj ob osmih na sestanku s sodelavci z užitkom začenjam nov delovni teden. Brez zanesljivih, iznajdljivih, poštenih in požrtvovalnih kolegov bi lahko že zdavnaj "spakiral"...

    M.: Danes zjutraj sem prvič zares začutil možnost, da se nekoč, čez dve leti, moji ponedeljki morda ne bodo več začenjali v Gledališču Ptuj. Čuden, nelagoden občutek... Spomnim se, kako je včasih mama rekla, da je ata poročen s Tobakom... Jaz že ne bom tak!, sem si mislil. Zdaj pa se počutim čudno, če nisem fizično ali vsaj z glavo v gledališču...

    Samo: Spraševanje o smiselnosti vztrajanja odženem z detajli: župan je "naročil" napisati pritožbo na ministrstvo, Borut me je presenetil s celovitim razumevanjem dileme glede bodočnosti teatra, Tadej že "leze" v poletni projekt, Stanka suvereno obvladuje situacijo okoli kostumov. Marjetka, str. 89 še zadnjič v tej sezoni napolni dvorano "za izven". Jo bo France povabil v Mengeš?

    M.: Po poklonu in aplavzu v dvorani sem popolnoma miren. Čutim, da smo močni. Zmogli bomo prepričati - tudi mestne svetnike, da potrebujemo svež denar!

    Strelec: Pusti jih, politike, vsi so isti! Oblast človeka pokvari, samo poglej, kaj zdaj delajo!

    Strelec2: Ne izpostavljaj se! Zadrži zase, kaj si misliš o njih.

    Samo: Dajta, nehajta! Dovolj o teatru in politiki. Jutri se bomo posvetili izključno družinskemu življenju. Velja?

     

    torek, 27. junij 2000

    M.: Zjutraj ženi, otroku in sebi pripravim sok iz svežega sadja in krepek zajtrk. Še prej potelovadim in v kopalnici zabrundam svojo najljubšo melodijo. Po službi me na mizi čaka moja najljubša jed: palačinke z nutello, ki jih žena pripravi zares odlično. Družina se preseli na teraso pred hišo. Zalivamo vrt, igramo se v peskovniku in bosi nabijamo žogo. Zakurim žar in prijatelji se proti večeru zberejo na pikniku, ki je namenjen proslavi zaključka šolskega leta. Seki in Tanja pripovedujeta svoje kubanske pustolovščine, Tadej in Simona o puščavniških večerih na Pašmanu. Sin si je sredi vrta umislil luknjo za golf in mama mu vztrajno demonstrira pravilen zamah s palico. Kulturno-prosvetniški del naše družbe se pri tem pozabava z dilemo, al' prav se reče »z lesi« al' »lesovi«? Zvečer na dnevnoinformativno oddajo niti ne pomislim; naj v meni kar raje odmevajo smeh, kramljanje in tiha zadovoljnost. Preživeli smo miren, spokojen, »nič-posebnega« dan. Vse je bilo prav in vse je bilo v redu. Res, božanski občutek.

    Samo: Tole, kar ste ravnokar prebrali o današnjem dnevu, sem od-živel samo v mislih. Družino, hišo, jamico (al' luknjo?) za golf in palačinke z nutelo sem si izmislil. Nekoč sem si namreč domišljal, da bom režiser, pa sem postal prav to. Nekoč sem si tudi želel, da bi "naredili gledališče", pa smo ga … Pa naj še nekdo reče, če ni fascinanten - tale presneti duh!

     

    Sreda, 28. junij

    Samo: Bralni dan. Kopica tekstov in odgovarjanje avtorejm. Oprvičilo za zamudo; od novega leta do zdaj nisem zbrano sedel k branju. Ko se intenzivno ukvarjam z drugimi rečmi, ne morem brati. Ne znam se prepustiti domišljiji in trenutni dogodki me "mečejo ven"... Gospod Ravnikar z asistentko Tanjo zadovoljen s pripravo scenografije za Šedlbauerjev projekt ... Žirija za mlado dramatiko sestavljena. Veseli me, da so sprejeli vsi: Nataša Barbara Gračner, Dušan Jovanović, in Jaša Jamnik ... Dobimo ponudbo za sodelovanje z graškim Landesjugenreferatom in Taschentheatrom za leto 2003, ko bo Graz evropska kulturna prestolnica. Načeloma privolilm, vendar izrazim negotovost glede naše prihodnosti.

    M.: Tako se načrtuje v Evropi! Nam pa govorijo, kako bodo denar za letošnji program morda napraskali jeseni. Če to ni amaterska država!

    Strelec: Z enakimi, če ne večjimi problemi so se ukvarjali tudi v Žižkovem, pa Gregorčevem in Košakovem obdobju ... Kar preberi si pri Babškovi, kako hudo je bilo po drugi vojni!

    M.: Ja, že, ampak vseeno je bilo v hiši zaposlenih tudi več kot deset igralcev!... Kar zmrazi me, če pomislim, da je šlo gledališču na Ptuju najboljše, ko je na njem pisalo »Stadt Theater«!

    Samo: V mislih skiciram sezono 2001/2002. Preigravam različne scenarije: z igralci - brez igralcev, z denarjem za dve, tri ali štiri premiere. Rad bi našel prostor za Jašo, ki smo mu v prihodnji sezoni "ukinili" projekt. Račun je poln neznank. Taktika: aktivno čakanje do decembra, ko bom videl novi proračun, potem pa sprejemanje odločitev. Zvečer nameravam na Lent. Pristanem pa na Kicarju. S Tadejem tiho gledava žogobrc. Zdi se mi, da si z lahko mediteransko večerjico vzbujava apetite po morju, soncu, dopustu …

    Strelec: Šele po premieri, sredi avgusta, draga fanta!

     

    Četrtek, 29. junij

    Samo: Prvega julija pred tremi leti sem prvič v življenju stopil v redno delovno razmerje. In to razmerje še kar traje. Imam redne odnose s tremi ženskimi in tremi moškimi sodelavci. Občasno se nam pridruži še kak javni delavec. Vse ostali ustvarjalci pridejo in grejo. Zadovoljujemo potrebe Ptujčanov in okoličanov po vživljanju v usode drugih ljudi. Še zmeraj smo tukaj ZATO. (tako se je imenovala naša skpina leta 93’), da jim je v gledališču lepo. S sodelavci analiziramo iztekajočo se sezono in sklenemo novo zavezništvo za prihodnjo. Sezono, ki bo morda za gledališče prelomna.

    M.: Pred tremi leti si nisem niti v sanjah predstavljal, da je lahko služba tolikokrat tak užitek! Tri sezone so minile kot da rečeš keks. Včasih me cirkusi, ki se kažejo na obzorju, usepjo zabavati. Igrice, ki se jih grem v svetu odraslih, so zelo podobne tistim, ki sva se jih igrala s Tomažekovim Brankom v Moškajncih ... Ko sem se kot otrok igral v peskovniku, sem s podobnim veseljem počel pravzaprav podobne reči, kakor jih počnem danes: iz zrnc peska sem poskušal zgraditi nekaj, česar še ni bilo in kar naj bi bilo nečemu podobno; recimo gradu ali tunelu ali bazenu ... Tudi danes poskušam graditi nekaj, kar naj bi bilo podobno uspešnemu podjetju, zanimivi gledališki predstavi, prepoznavnemu gledališču ...

    Strelec: Lepo, da imaš veselje s tem, kar trenutno počneš. Pa ne bi bilo morda kljub vsemu  prav, da skleneš ta dnevnik z nečim, kar za spremembo ne bi zadevalo gledališča?

    Samo: Misliš z nečim čisto, ampak zares čisto zasebnim?

    M.: Ni problema! Izvoli: Vsaj toliko kot o gledališču, bi vsak dan lahko napisal o njej, ki jo imam rad.

    Samo M. Strelec, direktor Gledališča Ptuj

     

    (Se nadaljuje.)

     

    ***

    Komentarji in pripombe danes (2026):

     

    126: Tadej, kaj je bilo to točno v načrtu, se spomniš ti? Domnevam, da kakšna "šmarniščarska" zgodba. "Podaljšek" Ovinka? Projekt, tik za ovinkom, po Ovinku?

    127: To je ta podpora, ki sem/smo jo ves čas imel/i v svetu zavoda; pri obeh predsednikih sveta: Lidiji Majnik in Borutu Fekonji.

    128: Tukaj zdaj samo špekuliram. Ampak: opazujte, kaj se bo zgodilo zdaj s tem pismom ministru Šeligu. Danes si mislim: Luci se je dogovoril s Šeligom, naj mu pošljemo tole. Kakorkoli: zelo sem vesel, da mi je župan zaupal, da bom napisal prave stvari, ter - predvsem to - da se je pod pismo podpisal. Župan mesta + šef obinskega zavoda. Kaj bova dosegla? - kmalu v nadaljevanju.

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 05-02-26 8:18 Prva petletka, 34

     

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 

     

    xxx

    Mojca Fatur je imela nesrečo. Leži v bolnici. Odpade Triko do nadaljnjega; žal tudi TSD v Kranju … Govoril z Ivo in Tadejem: Tadej bi še razmišljal o vskoku, Iva manj … Sam se nagibam k odpovedim do nadaljnjega.

    xxx

    Danes sem se odločil in poslal županu naslednje pismo:

     

    Ptuj, april 2000

     

    Gospod župan, Miroslav Luci, dr. med.

    Mestni trg 1

    Ptuj

     

     

    Spoštovani gospod župan,

     

    po 106-ih letih je napočil velik dan za ptujsko občino in gledališče:

    Prvič po sto letih imamo na mizi končane načrte za prenovo gledališča!

    Še pred Veliko nočjo bi rad, da bi organizirali »velik dan za zgodovino gledališča na Ptuju«:

    Predstavniki Gledališča Ptuj, glavni projektant, projektivni biro in predstavniki sveta zavoda Gledališča Ptuj bi Vam – kot najvišjemu predstavniku mesta – radi predali načrte.

     

    Zato, da jih boste realizirali, če pa ne realizirali, vsaj promovirali, če pa ne promovirali, pa vsaj varno arhivirali.

     

    Pripravili bi radi odmeven medijski dogodek – s prezentacijo načrtov, izgledom slovenskega trga nekoč, danes in jutri.

    Nanj bomo povabili predstavnike mestne oblasti, predstavnike strank, ki so zastopane v mestnem svetu, predsednika odbora za družbene dejavnosti, podžupane in ostalo zainteresirano javnost.

    Zato Vas sprašujem, kateri dan za svečanost bi ustrezal Vam?

    Predlagam, da stvar izpeljemo v dvorani našega gledališča.

    Prosim za odgovor.

     

    Lep pozdrav,

                                                                                                                                                                                                    Direktor Gledališča Ptuj

                                                                                                                                                                                                    Samo M. Strelec

     

     

    Bomo videli, kakšna bo reakcija. Nima smisla, da stvari ostanejo na mizi. Treba jih je pokazati in to javnosti. Tudi če mu jih nesem na mizo, bodo ostale tam. Zdaj pa naj odgovori in javno pove, kaj o zadevah misli.

     

    V ponedeljek greva z Anico h g. Vidoviču: tema: črpanje (odobrenega) denarja iz države. Iz naslova: prenova ptujskega gledališča ter investicijsko vzdrževanje in oprema.

     

    Počasi zbiram ideje za programsko knjižico za sezono 2000/2001. Mislim, da je zamisel dobra in da znamo narediti zanimivo, provokativno stvar.

    Hkrati imam počasi občutek, da spravljam stvari v normalne kolesnice. V normalen tempo, v normalen tek. Kljub nesreči z Mojco, kljub odsotnosti Irene. Kljub dvomom, kaj in kako bo z denarjem prihodnje leto.

     

    Zdaj je treba intenzivno in pogumno speljati Marjetko. Pa bo vse o.k.

     

    xxx

    Klical me je Pelhan. Zdaj je zakon pripravljen, vključil je moje pojmovne razločke (dramsko, lutkovno ...) in sprašuje, kaj se bo zgodilo z nami glede na to, da nimamo ansambla in torej ne ve, kako in kaj z nami in Kranjem – repertoarna gledališča bodo namreč imela za pogoj 24 igralcev, toliko in toliko premier itd.123 Potem sva se pogovarjala in pogovorila: nastavil bo tudi segment, ki se mu bo reklo: repertoarno gledališče projektnega tipa. Ta sintagma vključuje stalnost – torej, da ne gre za enkratni projekt oz. da gre za gledališče, ki ima svoj program, lastne premiere, ne govori pa o stalnih igralcih.

    Menim, da je v vsakem primeru dobro, da nas zakon vsaj nekako pokrije, imenuje in definira. Za zaposlovanje in nadaljnji razvoj je prostora še vedno dovolj.

    Pelhanov predlog bo šel zdaj na Ministrstvo (potem, ko bomo gledališča dala svoj pristanek oz. soglasje), nato pa bo na potezi MzK. Ocenjujem, da bo zgodba še dolga, vendar smo se v zadnjem letu nekako uspeli priključiti na zadnji vagon …

     

    1. april 2000

    Tehnična vaja za Marjetko; od zdaj naprej bo pa šlo zares. Intenzivne vaje, intenzivno sodelovanje tehnike, luči, tona…

     

    april 2000

    Problemi z zasedbo pri Šedlbauerju. On bi rad Tribušona ali Vlada Novaka … Poskusili bomo še enkrat z Nešom. Zvone razmišlja tudi o tem, da bi se to poletje odrekel Anouilhu, če ne bo dobre zasedbe.

    Marjetica teče dobro. Mislim, da bo več kot o.k.

     

    1. april 2000

    Vaje končane za ta teden.

    Neprijeten klic s Hercegove 7: gospod Pavlinek grozi s POP TV, govori o problemih z Marijanom … nekaj okrog parkiranja pred hišo …

    Mojca in Gojc delata dobro. Zdaj je treba stvari še speglati, pa bo.

     

    1. april 2000

    Priprave na premiero dobro tečejo. Predstava je »pod kapo«. Vprašanje prave energije, zbranosti in igralskega veselja je, kako bo vse skupaj izgledalo na premieri.

    Sicer pa nas čaka maj: delanje plana 2001 in priprava za črpanje državnih financ za leto 2000. Upam, da nam bo uspelo »izvelči« denar, ki nas čaka.

    Dobil sem ponudbo za režijo v ljubljanski Operi.124 Opravičil sem se in odklonil, ker sem prezaseden. Ne utegnem in želim si, da bi ptujsko zgodbo v zadnjih dveh sezonah speljal do konca čim bolj tako, kakor si želim in predstavljam: nove premiere, tri publikacije, promocija načrtov za prenovo bajte.

     

    1. april 2000

    Sinočnja predpremiera je bila odlično sprejeta. Okrog sto dijakov, srednješolcev je bilo navdušenih. Spremljali so odlično, zavzeto, z zanimanjem in se ves čas režali … Krasno. Imam dober občutek, čeprav vem, da bo odrasla publika bolj zadržana.

    S Tatjano sva pripravila model za programsko knjižico 2000/2001. Zdaj bova povabila še Savota, da jo oblikuje. Imam občutek, da bomo naredili zanimivo reč.

     

    1. april 2000

    Na predpremieri je bilo bolj malo ljudi. Vendar so gledali z zanimanjem, se smejali in nasploh dobro spremljali predstavo. Igralca sta se mi zdela nekoliko manj natančna kot ponavadi. Danes dopoldne bomo skušali še »speglati« nekaj »gub«.

    Potem smo končali v Heinikenu, tam srečali Mirana Senčarja in njegovega družabnika Alberta, gospoda s Perutnine, Predikaka in končali na Tenzorju. Gledajoč na »velikem platnu« film s Stalonejem in (Basic Instinct) ... ter posnetke nadzora okolice firme s kamerami … Pogovarjajoč se malo o vinu, milijonih ...

    S Savotom začenjamo oblikovati gledališki list.

    Danes pridejo z Elsisa pogledat možnost, kam bi lahko postavili močnostno omaro (vredno 2,5 mio sit): ali bo šla v pododrje, ali bo morala v fundus, ali bi se jo slišalo …

    Ravnokar so klicali z Mestne občine: ne bo župana, ne nobenega od treh podžupanov. No coment.

     

    1. april 2000

    Sodelovanje poleti odpovedala zaradi snemanja filma tudi Iva Kranjc. Zvonetu bom predlagal, da igramo 2 enodejanki Čehova. Kaj bo rekel? Odhajava v LJ z Marijanom pogledat, kaj si je zamislil Ravnikar. Upam, da bo izvedljivo in da bomo imeli dovolj denarja.

    Premiera – bila je super. Dober odziv.

     

    1. april 2000

    Konec aprila.

    Dopusti.

    Delam, Vlado dežura.

    Tednik – spet ni kritike (Marjetka).

    Načrtujem prireditev 26. maja: režiram v glavi … razmišljam o oglasu v Tedniku.

    Prihodnji teden Anica sestavlja Plan 2001.

    S Šedlbaurjem morava doreči glede poletja.

    Čakam na Biceta, ali bo prevajal Foja.

    Še ni otroške ekipe … Sranje.

    Tomaž je odlično pripravil seznam nabav za 2000. Čakam na potrditev, ali bo zagotovljen občinski delež.

    Ponovitev je bila dobro obiskana. Po premieri me je klical župan in obljubil svojo prisotnost na prireditvi 26. maja.

     

    1. maj 2000

    Spet v službi.

    Prioriteta: iskanje igralke za 2. enodejanko Čehova. Mirajana Šajinović nima časa, oz. dela že septembra svoj projekt. Maša Židanik? …

     

    1. maj 2000

    Kot zmešana iščeva igralko za poletje s Šedlbauerjem. Mirjana, Maša Ž., Ceca - nimajo časa.

    Dobili prevod Ta presneta ljubezen. Tudi tu še manjka en par.

    Kaj se dogaja?

    Klical me je Tadej: tudi on ne ve, kako in kaj bo naprej. V Gorici, Mariboru … Zna se zgoditi, da na Ptuju dobimo delovna mesta, ponudbe drugje pa bodo mikavnejše …

    Pripravil sem ponudbo za Mercator SVS d.d. za sodelovanje pri poletnem projektu. Ali me bo Brodnjak sprejel? Ali bo dal kaj denarja?

     

    1. maj 2000

    Pospešeno finiširamo Plan 2001.

    Dobili bomo človeka prek javnih del; s ponedeljkom.

    Ravnikar končal scenografijo, končno tudi znana zasedba za Čehova in Snubača. Hvala bogu.

    Tomaž zbira predračune za plan 2001 in po drugi strani čakamo, da vidimo, kaj bomo lahko kupili letos. Najbolj me jezi, da ni znanega odgovora, kaj je s programskim denarjem Mzk-ja za letos. Drugi so to od Karduma že zvedeli. Spet gre za neko čakanje, taktiziranje ... Konec leta pa bomo noreli s pogodbami in »na silo«, predvsem pa na hitro »kurili« dragocen denar.

    Tenzor nam je včeraj zmontiral alarme. Malo smo še »prestrašeni«, vendar upam, da se bomo kmalu navadili.

     

    1. maj 2000

    Plan 2001 je končan. Danes smo se usklajevali – kakor  usklajevali - na Občini. Brez veze. Zdaj, ko je končana »vizija« za prihodnje leto, pa z vso silo v črpanje odobrenih sredstev za leto 2000. Le kaj bo iz tega?

     

    1. maj 2000

    Včeraj smo imeli svet zavoda. Najbolj me je zanimala reakcija na idejo o zaposlitvi igralcev. Svet je plan sprejel in razumeli so razloge, zakaj zaposliti igralce. Hkrati pa je Lidija M. povedala, da nadaljnjih zaposlovanj v občini ne bo, dokler ne bo narejena delitvena bilanca med občinami. Ergo: smo kar na slabi izhodiščni situaciji.

    Meni osebno je ta podatek veliko pomenil. Vem namreč, da se z igralci ne da pogovarjati od danes na jutri. Tudi če dobimo v nekem trenutku denar, ne moremo takoj dobiti igralcev, ki bi jih želeli. Vsaj dve leti je čas, ki je potreben za usklajevanje med morebitnim prekinjanjem pogodbe v nekem gledališču in sklepanjem z drugim zavodom.

    O vsej stvari sem takoj povedal Tadeju. Tudi njemu se zdi stvar jasna: občina se bo morala odločiti hitro. Čas se izteka. Prosil sem ga, da naj me »udari po glavi«, če bi slučajno spomladi leta 2002 imel »popadke« in bi se s financerji pogajal o drobnarijah, se jim pustil voditi za nos, poslušal njihove obljube o tem, kako bomo kmalu na vrsti za gradnjo, kako bomo dobili kmalu igralce … Takrat, če ne bo igralcev, bo treba oditi. Definitivno. Ker brez igralcev me Ptuj ne zanima več.125

    Gostujejo koroški Slovenci s Konferenco živali. Samo čudimo se, kakšno tehnično opremo imajo. Hkrati pa so zadovoljni z našim odrom tudi oni, saj so z lahkoto vse to instalirali in zmontirali.

     

    1. maj 2000

    Danes grem na Upravno enoto Ptuj na ustno obravnavo za petkovo (26.5.) prireditev.

    Mateja je imela rahlo prometno nesrečo: ovojnica in zdaj je doma.

    Vedno se nekaj dogaja ali pripravlja.

    Marijan dela z Vladom klopi za petek (in si je pri delu vrgel na nogo fosn).

    Sinoči sem bil na premieri v MB in Brane Grubar se mi je ponudil za sodelovanje, če bi kaj potreboval na Ptuju. Lepo. Upam, da bo prišlo do česa takega.

    Sicer pa že razmišljam o decembru 2001, ko naj bi igrali Cankarja. Kaj bom naredil, če ne bom imel svojih ljudi?

     

    1. maj 2000

    V pripravah na petkovo slovesnost. Vabila so o.k., novinarji obveščeni … Še se pogovarjam za pogostitev po prireditvi, v Perutnini, Tomaž pripravlja vse tehnične potrebe za projekcijo računalniške animacije.

    Sinoči je bila Marjetka popolnoma polna, ljudje pa zelo zadovoljni z njo. Tudi igralca sta rekla, da je bila čudovita publika.

    Oglasil se Jaša, prišel na predstavo, govorila sva o Fo-ju. Zdaj bova dala Bojanu čas, da se nekje do 10. junija definitivno odloči, ali bo delal, ali ne.

     

    1. maj 2000

    Zdaj sem se zgrozil: v Večeru poročajo, da je imela mariborska Drama v iztekajoči se sezoni 236 predstav in 45 tisoč gledalcev. Ob koncu naše sezone bomo zbrali številke in poslal jih bom županu: naj vidi rezultate in naj vidi, koliko imamo zaposlenih ljudi mi! Prava žalost me je popadla, ko sem to videl. Žalost, ker se borimo brez upa zmage …

    Franci Cvetko bo sponzoriral pijačo za petkovo predstavitev. Dvojno vino!

    Frančiču sem poslal kar dolgo pisemce – z razlogi, zakaj nobena njegova igra v času mojega mandata ni bila in ne bo igrana na Ptuju. Mogoče sodi v ta dnevnik, da pokaže »dileme« umetniškega vodenja:

     

     

    Pozdravljen, Franjo.

     

    Tole pisemce danes ti pišem namerno brez “glave”, torej osebno in neuradno.

    Zakaj? Ker bi ti rad povedal nekaj osebnih težav, ki jih imam s prejemanjem tvoje pošte.

     

    Rad preberem stvari: prozo, članke, drame, ki mi jih pošlješ.

    Res je, nisem prav ažuren, vendar mislim, da to ni usodno. Dobre stvari ostanejo. Na papirju ali v glavi.

    Odkar sem začel brati tvoje stvari, si se mi zdel enostavno povedano »odštekan«, zanimiv.

    Marsikje sem se ob branju nasmihal, marsikje zabaval…

     

    Ko pa sem začel razmišljati kot »umetniški«, pa sem vedno znova bil pred dilemo: kaj dati na spored?

    (V pretekliku pišem, ker imam sezoni 2000/2001 in 2001/2002 že narejeni, potem pa je mojega ptujskega mandata konec.)

    In ko imaš zelo majhno produkcijo (4) premier, zelo majhno mesto, občutljivo publiko, malo mladih in študentov, potem si tam, kjer sem bil ta mandat jaz: želel sem izbrati vrhunska otroška dela (in zato smo prevajali evropske otroške »klasike«- Čudežni zaboj, Fant v avtobusu, Ta presneta ljubezen, Ana in kralj) – igre, ki so poetične, odrsko brezhibne in kar nekajkrat preverjene. Vem: nisem tvegal, moj izbor je bil premišljeno »ziheraški«. Ampak odgovrarjam si: tudi rezultati zanesljivi: Zaboj 100 ponovitev, Fant 50, Ana 40 v pol leta. Veš, ko igralce pridobiš samo »na količino« ponovitev, je to zelo pomembno. Skratka: izkazalo se je, da sem izbral igre, ki jih tudi slovenski otroci radi gledajo.

    Kar zadeva ostale 3 tekste za odrasle, pa je stvar še enostavnejša: delamo z igralci-gosti in pridejo gostovat, če jim daš res dober tekst (res dobrega denarja zanje nimamo). In zato sem tudi tu izbiral med najaktualnejšimi evropskimi dramami. In jih kombiniral v tej sezoni prvič z domačim avtorjem: Jesihom.

     

    Ko sem o tvojih igrah razmišljal »bolj zares«, ali skušal kakšno kombinirati z ostalim programom, mi je vedno zmanjkal kak argument »za«: velikokrat sem opazil, da me sama zasnova komada zintrigira, potem pa se stvari nekako več ne razvijajo dramatsko, presenetljivo.

    Pri zadnji igri, ki si mi jo tako hvalil, sem bil naravnost presenečen: tema – odlična. Vendar se mi zadeva gledališko ni zdela zanimiva. Toliko bolj sem bil vesel tvoje nominacije in res, privoščil sem ti, da bi dobil nagrado. Ko si mi poslal tisto pismo s prstom, sem ti jo privoščil tudi iz jeze nase: Tako, tako, Samo: prav ti bodi, naj jo kar dobi, ko pa ne znaš videti dobre igre! me je zmerjal glas v meni. Vendar le hipec, dva; kajti drugi me je vprašal: Verjameš kot režiser v ta komad? Vidiš možnost za igro, ki bi imela ustrezen učinek? V tej sezoni in tem gledališču? In glasek je postal jasen in nedvoumen glas: ne.

     

    Zavedam se, da sem trd. Toda trda je tudi publika, trda je kritika, trdi so časi, baje.

    Moja identifikacija s Ptujem je prevelika, da bi dal na program, ali režiral nekaj, v kar ne bi 100 % verjel.

    Včasih si mislim: Joj,  ko bi lahko imeli 6 premier, joj, ko bi imeli svoje igralce, joj, kaj če bi imeli še en – bolj alter – prostor?!

     

    Kljub vsemu pa vem, da delamo še na enem projektu, ki pa JE »rizičen« in na katerega sem ponosen: skupaj s ŠOU Kultura in Beletrino razpisujemo natečaj za mlado dramatiko. Junija bo zaključen. Sestavili bomo žirijo, ki bo izbrala nagrajenca in povedala, katera besedila bomo objavili v zborniku. Novembra letos bomo razglasili na »bralnem večeru« zmagovalca, mu podelili nagrado, izdali prvi zbornik mlade dramatike in predvsem: v sezoni 2001/2002 bomo nagrajeni komad krstno uprizorili. Zelo zelo se veselim vsega tega. Mislim, da bo zbornik z več objavljenimi teksti informativen tudi za druge umetniške vodje, teatre, kritike. Po drugi strani pa planiramo kasneje nagrajenca prevesti v nemški in angleški jezik ter uprizoritev poslati na mednarodne festivale, ki so specializirani za mlado dramatiko.

    Poleg tega bo sezona 2001/2002 – moja zadnja – posvečena v celoti Slovencem: dvema klasikoma (Cankarju in Finžgarju) ter dvema »krstoma«: nagrajen mlad dramatik in neka simpatična igrica za otroke neke gospe iz Celja.

     

    Približno tako se bo, če bo bog dal, končalo moje ptujsko »direktorovanje«.

    Ja, zelo verjetno, če ne bo posebnih sprememb, v teh petih letih na programu ne bo tvoje igre. Iz zgoraj navedenih razlogov.

    Vendar mislim, da to ni nič slabega: ne zate, ne zame.

    Še bodo priložnosti, še bodo nastajale nove igre… in jaz jih bom še naprej z zanimanjem – in kritično distanco! prebiral .

    Je že zmeraj tako: vse je stvar vere, oz. verjetja. In ko verjamem v nek tekst, še bolj verjamem, da bom našel pot, da ga uprizorim. Kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli.

     

    Dobrodošel na Ptuju.

     

    Kaj pa vem… Vendar drugače ne gre. In drugače ne znam in ne morem. Ter ne želim znati. Torej je vse o.k.? Ali?

     

    1. maj 2000

    Za proslavo jutri zvečer je vse nared. Platno visi, scenarij dodelan, objava v Tedniku je o.k. Zdaj čakamo samo še na dokončanje filma in ustrezno zatemnjenost jutri zvečer po 21. uri.

    Kar nekaj ljudi pride. Bojda bo pravi prispevek v Magu. Fino. Tudi drugi novinarji so se najavili. Marjanova škatla za načrte je lepa, zelo lepa. Vse skupaj ima dober izgled.

    Samo govor si še moram napisati. To ne bo težko.

    Čutim, kako se (ali: kakor da se) poslavljam od projekta te hiše. Kdaj bo v resnici zazidana? Koliko časa bo še potrebnega? Kdo bo takrat župan? Kaj vse bo na Ptuju sezidano pred gledališčem? Bomo videli, so rekli slepi …

    (Se nadaljuje.)

     

    ***

    Komentarji in pripombe danes (2026):

     

    123: Zaradi podobnih administrativnih meril (število premier, gledalcev ...) so leta 1958 gledališče na Ptuju ukinili. Danes vem: številčna merila niso pravi meter, s katerim bi se "pregledovalo, merilo" gledališča. Vsako gledališče deluje v drugačnem okolju. Iz drugačnih vzgibov je nastalo - torej ima v krvi svoj lasten, nezamenljiv DNK -, število prebivalstva, ki ga "dosega" je zelo različno, gospodarska moč kraja tudi, zgodovina prav tako. Seveda to ne zmanjšuje državine dileme, kako, na kak način različna gledališča financirati. No, hvala bogu se je tokrat za MGP končalo dobro; nobena "merila" mu niso onemogočila dostopanja do državnega proračuna.

    124 - Kako bi se odzval na takšno povabilo v podobni situaciji danes? Pred časom sem kandidiral za šefa v nekem gledališču in na predstavitvi programa so me vprašali, ali bi med mandatom delal tudi "zunaj", izven matične hiše. Napisal sem res izzivalen, zahteven program, s precejšnjimi spremembami v hiši itd. Uf, potreboval sem kar nekaj sekund, ki so se zdele večnost, preden sem odgovoril: "Ne, nisem tak frajer, da bi zmogel to, kar sem si zamislil pri vas, in še paralelno kje drugje." - Očitno "ptujski refleks" ;-) (No, hvala bogu me niso sprejeli in mogoče bom lahko kdaj naslednjič, kje drugje, mislil kako drugače.)

    125 - S Tadejem sva, vidim, kar redno debatirala o tem, kako in kaj naprej. Hvala bogu, da je bil, da sem imel skom govoriti tudi čisto ne-vsakdanje in ne-operativne reči. Zdaj si mislim, da mi je takrat bil kot nekakšen dramaturg, pomočnik, posvetovalec. Res sem vesel, da smo se Vojko, Tadej, Nešo ... videli večkrat in skupaj sanjarili, premišljali, opazovali in v bistvu: čakali, kaj bo.

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 08-01-26 7:22 Prva petletka, 26


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 

     

    4. maj 1999

    Včeraj sva z g. Vidovičem bila na Expo biroju, kjer smo se pogovarjali z g. Železnikom, direktorjem in njegovimi sodelavci o nadaljevanju načrtov za prenovo bajte. Ogledala sva si tudi njihovo glavno dejavnost in vse skupaj se je končalo po mojem mnenju zelo ugodno: cena za dokumentacijo, ki so jo izračunali, ni pretirana, dogovorili smo se, da se pred dopusti sestanemo in pridemo do odločitve. G. Vidovičbi rad, da najdem še nekega sponzorja, da kakšen »popust« ponudi še Expo biro in nato bi lahko šli v naročilo. Optimist sem. Zdaj je treba samo dobiti še nekaj denarja pri nekem sponzorju. Kako se bom obnesel, znašel v Talumu? Kaj mi (zares) lahko pomaga g. Špoljar?96

    S Tadejem veliko razmišljava o nadaljevanju razvoja Ptuja.97 Tehtava med pomembnostmi, prioritetami: fasada ali 4 zaposleni, čakati ali celo nekoliko izsiljevati? Toliko je neznank v vsem skupaj … (Kakor zmeraj). Vendar meni je v teh razmišljanjih postalo jasno eno: če ob koncu mojega mandata ne bi hiša bila obnovljena in bi dobil zagotovila, da najbrž bo v naslednjem mandatu, zaradi »zidov« ne bi ostajal na Ptuju. Bi pa ostal, če bi dobil zagotovilo, da bom lahko zaposlil 4 igralce. Ostal, tudi če ne bi bilo obnove hiše. Kajti res je: hišo lahko obnovimo, vendar naš glavni problem ostajajo termini za igralce in pa predvsem: ekipa, ki se ne bo ustalila za nekaj let in pljunila v roke, ne more narediti presežka, bistvenega razvojnega premika. 

    --- Kaj ko bi se koproducirali z Narodnim domom iz Maribora? Povabili Boštjančiča in Mojco …? Si delili stroške? … Kaj bo rekel Marjan Rajbenšu? 

     

    6. maj 1999

    Včerajšnji dan v Ljubljani je bil kar naporen. Priključili se bomo slovenskim gledališčem v okviru združenja ASSITEJ (pobudnik Kulturni dom Moste – Moje gledališče). Srečal sem se s Tatjano, Jašo, Arkom. Pogovori o naslednji sezoni, terminih, vsebinah, koordinacije. In zvečer ogled predpremiere Pigmaliona; velja povabiti na Ptuj – morda za začetek sezone. 

    Danes grem na pogovor z Rajbenšujem v Narodni dom v MB glede koprodukcije. Odgovor bo treba dobiti hitro. In odločno postopati glede prevoda in iskanja obeh igralcev. 

     

    7. maj 1999

    Sinoči je župan na otvoritvi likovne razstave kar lepo govoril o gledališču. Kako da smo lahko ponosni naj. Kaj to pomeni? Ali to sploh kaj pomeni? Komu to kaj pomeni? 

     

    10. maj 1999 

    Marjan Rajbenšu pravi, da ni siguren, ali bo prišlo do koprodukcije. Vprašanje je, ali jim bo po Lentu ostal denar za koprodukcijo. Ergo: stvari ne napovemo v naš program, želja ene in druge strani pa je, da do sodelovanja pride. No, bomo videli … 

    Mateja je začela zbirati oz. urejati podatke za knjigo, ki jo bomo izdali spomladi leta 2002. Med vikendom sem veliko razmišljal o vsej stvari in se odločil, da statistiko vežemo na koledarska leta (in ne na sezone), ker se tako ravno izteče 10 let od Odprtega morja, pa tudi sezona še v času izida knjige ne bi bila zaključena. Poleg tega ne bi rad, da bi me sama ideja o knjigi vezala na to, ali po l. juliju 2002 ostanem v GP ali ne. Mislim, da je treba knjigo izdati do konca mojega mandata.  

    V petek je izšel razpis MiK za sofinanciranje programa 2000. Z Anico se bova zdaj vrgla na delo in mislim, da je treba narediti zares dober načrt. 

    V četrtek sem se dogovoril na Novi Ljubljanski Banki za sestanek z direktorjem. Prosil ga bom za sponzorstvo pri pripravi projektne dokumentacije za obnovo stavbe. 

     

    11. maj 1999 

    Danes sem dobil v roke razpis MiK za program 2000. Zdaj sledi natančno prebiranje in čim kvalitetnejša priprava. Kje se lahko »priklopimo«, kako »daleč lahko sežemo«? 

    Organiziram izlet na Dunaj. Simon ima nalogo naštudirati vodstvo po mestu. Jaz iščem prenočišče in varianto, da bi si ogledali kaj od teatra. 

    Veseli me, da Tatjana dela naprej intenzivno mapo. Prav zanima me, kaj bosta naredila Barbara in Tomaž. Če bo vse v redu (ali še bolje), bomo morda sodelovali tudi pri oblikovanju knjige, spomladi leta 2002 … Kdo ve. Tako daleč je še vse to, vendar se bojim, da hkrati tudi tako blizu. 

     

    13. maj 1999 

    Klical sem ponovno g. Špoljara glede obiska pri g. Topleku. Povedal mi je, da se še ni izjasnil, ali me bo sprejel ali ne. Hočem reči: kako beden občutek je prositi denar in kako še bednejši je, biti zavrnjen že pri sprejemu. Vendar bom seveda vztrajal do končnega, eksplicitnega ne. Tolažim se, da ne prosim zase, ampak za neko pametno stvar, ki bo dobra za mnoge. 

    Mateja se je resno podala na pripravo statistike za »Knjigo 2001«: ogromno dela je z natančnim, križnim navajanjem imen avtorjev, sodelavcev, ponovitev, krajev gostovanj, nagrad, festivalov. Hvala bogu, da je začela že zdaj, kajti čez nekaj let bi bilo delo še večje. 

     

    14. maj 1999 

    Na Ljubljanski banki sem dobil 200.000 Sit za dokumentacijo. Kako se bo izšel pogovor na Novi KB Maribor? ---  Gospod direktor (Cekov) mi je prijazno povedal, da bi z lahkoto sponzoriral ta projekt – za katerim da bi sam izrazito stal, vendar bi bilo dobro, če bi del našega poslovanja šel prek njihove banke … Prijazen namig, pozorno poslušanje, mladost, zagnanost, lepo vedenje, poslovnost, poslanstvo in vizije … Tako je prav. Dogovor: naj razmislimo in kaj naredimo v pravi smeri in lahko računamo s podporo.  

     

    17. maj 1999

    Tadej odhaja v Novo Gorico … Se bomo res vsi raztepli po Sloveniji? Za koliko časa? Nam bo uspelo združiti moči in voljo ter se zbrati na začetku novega tisočletja v ekipi, ki bi naredila bistven korak naprej? 

     

    18. maj 1999

    Dobili smo razpis za sofinanciranje kulturnih programov za leto 2000 z Ministrstva za kulturo. Prvič bomo tudi mi lahko prijavili celoten program, tudi neprogramske-materialne stroške. To se mi zdi napredek. Velik. Pomemben. Morda je to celo posledica lanske prijave, na nek način agresivnega ali pa, bi rekel vsaj aktivnega odnosa GP do Ministrstva. Seveda je to šele pol poti pri pridobivanju dodatnih sredstev. Kaže razpisno gradivo tudi že na morebitno mrežo poklicnih gledališč? Mislim, da lahko vse te znake interpretiram v to smer. Z zavedanjem, da govorim oz. razmišljam pro domo sua - seveda, kako pa naj bi drugače. Kakorkoli že: vem, da morava z Anico narediti plan 2000 izjemno pregleden, jasen, konkreten in še zmeraj izzivalno poceni. 

    Mateja je prišla pri urejanju podatkov za »knjigo 2002« že kar daleč. Kljub temu pa sva se tudi danes spomnila nekih podrobnosti, s katerimi sva dopolnila sistem vodenja evidence. Mislim, da bo rezultat zares zanimiva reč. 

     

    19. maj 1999 

    Zdaj pa se je začelo zares: Anica je prebrala stvari in veliko je za narediti za prijavo na MiK. Vendar sem s tem računal. Sedla sva, se dogovorila za metodo, preverila, kaj misli o stvari eden, kaj drugi, se uskladila in začela delati vsak svojo stvar. Imam dober občutek, mislim, da bo šlo vse tako, kot je treba. Vem pa, da je treba ta program delati in dodelati maksimalno dobro. Z vso energijo, ki jo imava z Anico, z vso premišljenostjo, pametjo in modrostjo, izkušnjami, predvidevanji, mislimi na programske in poslovne vidike prihodnjih let. Vsega skupaj se izjemno veselim: prvič, ker se počasi že vidijo oz. dajo slutiti rezultati dela preteklih dveh let (Plan 1998 in Plan 1999) in pa, ker imam občutek, da je to svojevrstna režija dogodkov v prihodnosti. Izumljanje pravih, ustreznih okvirov. Ki ne bodo preveč togi in nepropustni, pa tudi ne preohlapni in s tem nezavezujoči. 

    Hkrati smo resno premaknili naprej projekt »Hercegova«, Marijan se je zelo angažiral, me presenetil in če bo šlo vse tako naprej, mu bom ob koncu projekta z veseljem čestital. Od srca. Iskreno. 

    Torej, izlet na Dunaj v začetku meseca bo prava stvar, resnično pravi »mini počitek« po papirnati norišnici, ki se bo vlekla vse tja v prvi teden junija. Hvala bogu bo s tem tudi končana prijava za MOP za leto 2000. 

    Tako, 16.45 je in mislim, da je za danes dovolj. (Mislil sem, da bom prišel v pisarno okrog 9. ure, vendar sem bil že ob 7.30 za računalnikom …) 

     

    24. maj 1999 

    Aničino delo za Program 2000 dobro teče. Sicer imam občutek, da je bila na začetku nekoliko nervozna, zdaj pa je našla sistem in mislim, da bo stvar narejena odlično. Tudi meni »programski cilji za naslednje petletno obdobje« kar dobro tečejo in vsak dan odprem datoteko znova in vidim, kako koristno je stvari prespati, se malo raztresti z drugim delom in se nato vrniti nazaj na isto stvar. Ugotovim namreč, da mi stvari, ki se mi zdijo danes čisto o.k., čez kak dan zazvenijo popolnoma drugače; največkrat ugotovim, da stvari niso dovolj preprosto in jasno ter enoznačno povedane, da se na nek način zgubim v detajlu. In potem sem ves navdušen, ko najdem »bližnjico«, jasnejšo formulacijo, enostavnejšo besedno zvezo. Manj flancanja in več konkretnosti. Oz. ko se širina problema in razbohotenost vizije ujame, križa z ekonomičnostjo izraza. 

    Plan 2000 … v bistvu pa nestrpno pričakovanje, kako se bo izšlo s prijavo na MiK za leto 1999 … Denar za delavnico je jasen, tudi za opremo, tudi to, da ne bo nič za projekt – investicijo prenove gledališča. Toda, kaj bo s programom? To se mi zdi bistven pokazatelj novega odnosa MiK-a do Gledališča Ptuj. 

     

    2. junij 1999

    Noro: plan za občino, plan za Ministrstvo … In druženje z g. Marinškom z Ekonomskega inštituta Maribor: pravi, da imamo vzorno poslovno poročilo. Dela na prednaložbenem načrtu za investicijo – obnovo gledališča. 

    Končal sem svoj del plana 2000. Zdaj gre za usodne stvari. Moram znati dobro razložiti svetu zavoda in g. Vidoviču na MOP, kako pomembne stvari so zdaj v igri. 

    Vrnil se je Marijan. Hvala bogu. 

    Splaniral sem Dunaj. Dobili smo poceni karte v Burgtheatru, ogledali si bomo bajto. Za ostali program je zadolžen Simon. 

    Ovinek – vse nared. Vendar: v zadnjem hipu problemi, ki jih ima MB: zdaj bi hoteli 13. t.m. igrati Bakhe. Seveda je to noro nesprejemljivo – potem, ko smo uskladili termine, dobili »zeleno luč«. Upam, da bo res vse o.k. in da MB ne bo vztrajal. To bi bilo grozljivo. 

    Tudi mapa in zloženka za sezono 1999/2000 se dela. V ponedeljek naj bi bilo oddajanje filmov. Z oblikovanjem sem kar zadovoljen, je pa res, da sam vidim nekatere rezerve … Kakor zmeraj. In tako je tudi prav. 

     

    3. junij 1999

    Gospod Marinšek je na 17 straneh pripravil prednaložbeni program za obnovo gledališča. Zelo zelo zanimivi kazalniki.  

    Končno sem si pospravil mizo in se malo umiril. Zdaj pride na vrsto le še kompletiranje stvari za državo, potem pa je stvar zaključena. Hvala bogu … Mislim sicer, da smo brez potrebe prijavljali na MiK del »stalni neprogramski stroški«, saj ne računam, da bi nam v tej postavki kaj sofinancirali. 

    Dalje: 13. junij – problematični termin glede Bakh v MB: govoril z Andželo in vztrajal, da z naše strani odpovedi ne more biti. Nisem popustil in zdaj bo morala sama najti neko rešitev. Zdi se mi prav, da tudi mi enkrat ne odstopimo … 

     

    4. junij 1999

    Gledamo v nebo. Kaj bo z vremenom? V Mariboru dežuje. Ali bo vreme danes zdržalo? Moj del Plana 2000 je zdaj končan tudi za Ministrstvo … Koliko dela, koliko kombinacij in razmisleka. Kakšen bo rezultat? Kako to, da ni še rezultata za lanski razpis? Ali to kaj pomeni? 

    V ponedeljek bo na MOP sestanek glede prijav na Ministrstvo. Nas ne bo; sem se opravičil zaradi ekskurzije na Dunaj. Poleg tega pa itak mislim, da ne bo na tem sestanku nič usodnega. 

     

    9. junij 1999

    Dva dni na Dunaju: uživanja, pa vendar tekanja gor in dol, tudi nakupovanja, predvsem pa ogled Handkejevega Publikumsbeschimpfung v Burgtheatru. Odlično! Tudi teater smo si ogledali z vodstvom, res da samo »uradni del« – tam, kjer vodijo. 500 zaposlenih, od 100 do 150 igralcev, 16 ton težka železna zavesa, 20 x 35 m velikost odra … Fascinantno. Na stopnišču smo tudi srečali Handkeja in Peymanna … Konec meseca se Peymann poslavlja od Dunaja, berem, da tudi Tabori. 

    Imeli smo se fino. Zdi se mi, da smo potrebovali tak izlet.  

    Danes pa gre življenje dalje: vežemo program za ministrstvo. Nastala je prava knjiga. Lično, kvalitetno in pregledno. Ponosen sem na Anico, Matejo in samega sebe. 

    Pogledal filme v tiskarni za zloženko. Mislim, da bo o.k. Drug teden bodo končane programske zloženke, nato pa pride še mapa.  

     

    16. junij 1999 

    V ponedeljek sem župana in nekatere druge navdušil z idejo za proslavo 1930-letnice Ptuja98. Zdaj delam kalkulacijo. Če nam to uspe, bo velik gledališki dogodek, za Ptuj že kar spektakel. Pri kalkulaciji sem se zmotil ogromno: ocenil na 2 mio Sit, že zdaj pa je jasno, da bo toliko stal samo print vedute Ptuja. Kako se bo to izteklo? 

    Program za 2000 je zdaj že preteklost: gledam stvari in mislim, da je narejen dobro. Še vedno pa se tu in tam najde kakšna napaka. Kljub temu, da smo delali dolgo in večkrat popravljali stvari. 

    Zidarji so začeli delo na delavnici. Streha je odkrita. Kakor o stvari pripoveduje Marijan, mislim, da bo maksimalen izkoristek tamkajšnjega prostora. 

    Na svetu zavoda, prejšnji teden, smo ugotovili da čez pol leta poteče članom mandat. O tem bom v najkrajšem času obvestil župana. 

    Anica študira DDV. In jo »boli glava«. Žal ji tu res ne morem pomagati. Vem pa, da bo znala. 

    Mateji sem včeraj podaljšal pogodbo in jo spremenil iz enoletne pogodbe v pogodbo za nedoločen čas. Zasluži si. Vsekakor. 

     

    17. junij 1999 

    Včeraj sva z g. Šedlbauerjem definirala poletni projekt: Snubač in pa Anouilhova Cecile. S ptujsko ekipo! Stanko predlagal za kostumografko, Zvone bil »za«. Zelo sem vesel, da sva prišla do take kombinacije: dve enodejanki isti večer. Veselim se, blazno. 

    Zloženka je tu: ni perfektna, je pa še kar o.k. Boljše kot lani, vendar ne prav odlično. Morda nekoliko preenostavno v dizajnu. 

    Kakšna bo le mapa? … Nisem zadovoljen s tem sodelovanjem; čakamo se, usklajujemo … Na koncu pa še zmeraj pademo v neko nepredvideno časovno past … Ne le nezadovoljen: kar malo jezen, če pomislim … 

    Oddal sem predračun za »Transhistorio Poetovione« županu: več kot 4,5 mio Sit. Ne verjamem, da bodo šli v to … Zdaj je na potezi on. 

     

    18. junij 1999 

    Sinoči je deževalo ves dan, proti večeru pa se je zjasnilo. Ovinek je bil poln, sredi predstave pa se je spet vlilo. Vendar smo igrali naprej. Kratko prekinili, vprašali ljudi, ali bi želeli gledati naprej ali iti pod kap, vendar so kar sedeli, zato smo nadaljevali. In speljali do konca. Bilo je svojevrstno doživetje. Ljudje so delovali nezagrenjeno in so ostali do konca. Fini občutek. 

    Danes se dogovoril za sestanek z Mišo Novak. Prijetna po telefonu. Prijazna in komunikativna. Dobiva se v ponedeljek.  Morda bo za stvar – sodelovanje na proslavi. Zdaj čakam na županov klic in razburjenje glede cene. Na dveh mestih še čakam na zadnjo ceno printa vedute, ki je glavni strošek. Morda bomo speljali stvar ceneje, kakor sem planiral (100 Dem/m2). 

     

    21. junij 1999 

    Začeli smo s prvo vajo za Ano in kralja. Za zdaj smo se o vseh rečeh lepo dogovorili … Jutri pride še scenografka in res si želim, da bi predstavo speljali do konca kar se da o.k. 

    Z g. Šedlbauerjem sva se prejšnji teden zmenila za poletni projekt. Danes sva se že slišala z gospo Deso, ki bo začela prevajati Anouilha. 

    Sobotni Ovinek je bil zadnji, petindvajseti. Nabito poln, gledalcev je bilo okrog 170. Po predstavi nas je Ivo počastil s pijačo… Rekel je, da je mogoče to njegov zadnji nastop. Sedeli smo na terasi Bo Cafeja pred gledališčem in se zabavali.  

     

    22. junij1999 

    S Petrom Srpčičem sva govorila o mladi dramatiki, razpisu, ki bi ga bilo moč speljati prek ŠOU-a. Peter tam začenja delati na nekem projektu in morda bi nas vse skupaj to utegnilo zanimati … 

    G. Veingerla s Cestnega ni; je šel na dopust. Tako sem zaključil svojo »nabirko« za denar za projektno dokumentacijo in o nabranih 260.000 Sit obvestil g. Vidoviča. Zdaj pričakujem, da bomo našli termin in ostale denarje ter vendarle pri Expo-biroju naročili izdelavo dokumentacije. 

    Zanimivo: Ano igra pri nas Alenka, ki je v MGL-ju zamenjala Tanjo Dimitrievsko, ki je Ano igrala pri meni v Kranju. Aljoša, ki mu je bila kranjska Ana prva lektura, ima na Ptuju svojo 40-to lekturo. 

    Kardum mi je sporočil, da bomo v letu ‘99 dobili denar za Festival monodrame in gostovanja. Kako to? Kaj to pomeni? Prehodni čas? Nezaupnica programu? Zakaj so nam potem pošiljali formularje in obrazce za leto 2000, kjer nas natančno sprašujejo po celotnem programu? In poleg tega jasno napišejo, da je ta tip formularjev za teatre kot so Gorica, Celje, . in Ptuj? Bomo videli. Nisem črnogled. Upravičeno? 

      

    29. junij1999 

    Včerajšnji dan je bil slab dan, dan poraza … Podžupan je prišel in vprašal, da župan sprašuje, ali lahko naredimo prireditev za 1 mio Sit. Nato da beseda besedo in izvem, da so plani taki: knjižnica, osnovna šola, dominikanski samostan, večnamenska kulturna dvorana, mestna hala nato pa rekonstrukcija gledališča. In še to: da bi po njegovem moralo gledališče tudi znotraj ostati tako kot zdaj, z ložami …99 Malo, za malo gledalcev, elitna kultura … 

    Mi pa rinemo dalje. V letu 1999 bo torej denarja s strani MiK-a samo za festival monodrame in gostovanja drugih gledališč (1,2 mio) in za delavnico in opremo. Za projekte nič. Kardum pravi, da je to prehodno obdobje, da poskuša šefe prepričati, da smo enakovredni drugim. In da naj bi se to videlo v dotaciji v letu 2000. Zdaj je torej treba čakati. Na april, maj 2000. In potem bo vse jasno s strani države.  

    Narejen imam plan poletnih predstav do konca mandata. S Tatjano bova sama vzela v roke oblikovanje gledaliških listov in pripravo knjige.  

    Mandat se počasi bliža polovici, čutim pa ga, kako se že nagiba v drugo polovico. 

    Miha z ekipo se je pridno vrgel v delo. Veliko je že postavljenega, tudi veliko teksta že znata igralca. Gledam vaje in si poskušam predstavljati končni izdelek … Zgodba, zgodba, zgodba – to bi bilo bistveno prinesti ven. Niko se mi zdi morda nekoliko a priorno patetičen oz. godrnjav, Alenka pa mogoče presamoumevno jemlje tale grad in dogodke in stvari v nejm … Seveda: to so prve vaje, vendar mislim, da je to za igro bistveno in nujno. Vse bo še lahko v redu, ker je časa dovolj.  

     

    30. junij1999 

    Obiskal sem gospo Ciglenečki. Upam, da bomo prišli skupaj glede uporabe muzejskih lokacij za možne poletne predstave, morda tudi za pokritje, oz. premično streho v Dominikanskem samostanu. Seveda upajoč, da bo Šedlbauerju všeč ta lokacija.100

     

    (Se nadaljuje.)

    ***

    Komentarji in pripombe danes (2026):

    96 - Penezi, penezi, penezi. Kako priti do denarja, potrebnega vsaj za risanje načrtov?

    97 - Neskončno všeč mi je, da se še zmeraj, vsaj enkrat na leto, dobimo: Vojko, Tadej, Nešo in jaz. In čeprav se režimo in menimo vse drugo, pade beseda tudi o praideji, zakaj je gledališče sploh nastalo. In čemu. Imam občutek, da bomo nekoč spet kaj ušpičili skupaj. Ker nam praideja, vidim, ne da miru. In to je krasno. Toda, zakaj sem takrat začel v nekem trenutku vrteti idejo o štirih stalnih igralcih? Druge razlage nimam kot to, da smo imeli non-stop težave s tem, da smo dobili proste termine igralcev; da smo se skoordinirali z matičnimi gledališči.

    98 - župan dr. Luci je dal idejo, da bi Zato.-jevci pripravili proslavo ob 1930-letnici mesta v Minoritskem samostanu. Domišljija mi je "proradila". Poleg Vojka, Gregorja, Tadeja, Neša bi angažiral še miss Mišo Novak ...

    99 - Kako že pravijo? - Če želiš nasmejati boga, mu zaupaj svoje načrte. Ali drugače: Spoznaje - bnove stavbe ni bilo "v načrtu", vsaj ne v bližnjem. In z današnjega stališća - kako zelo prav bi bilo, če bi prišlo do obnove - in to prav z ložami itd.? Torej: fajn je kdaj, če se kakšne stvari, ki jih načrtujemo, ne uresničijo. 

    100 - Zvonetu Šedlbauerju je bilo notranje dvorišče Dominikanca (kakopak) nadvse všeč. In njegova premiera Snubec je bila tam. Takrat smo sanjarili o tem, da bi s premično streho pokrili dvorišče, za bodoče produkcije (Mirandolina in Snubec sta nam dali krila). Danes na tem dvorišču več ne sme biti prireditev (požarno varstvo ali nekaj takega). Razmišljajo pa na Borlu, slišim, da bodo z nekim bodočim denarjem s premično streho pokrili njihovo notranje dvorišče.

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 01-12-25 6:23 Prva petletka, 18


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 

     

    1. julij 1998

    Tatjani se je na cesti smrtno ponesrečil brat. Sinoči pred predstavo je to povedal Nešo … 

    Ponoven sklic direktorjev gledališč prihodnji petek. Vlada je sprejela 19. c člen v zakonu o financiranju občin, ki zadeva financiranje javnih zavodov, ki so jih ustanovile občine. 

      

    1. julij 1998

    Mislim, da sem na tem mesu ostal nemočen. Politika glede financiranja gledališč se bo dogajala brez usodnega vpliva našega gledališča. Samo posledično bomo lahko ugotavljali, kaj nekaj pomeni za nas. 

    Na odru se stvari pospešeno bližajo koncu. Fotografirali smo se skupaj, vsi, ki delajo na gradbišču … 

      

    1. julij 1998

    Tako. Danes in jutri sta zadnji dve predstavi. Potem Ivo več nima časa. Sledi še gostovanje Ovinka v Radgoni in sezono smo končali. 

    Pripravljati sem začel sestanek – zaključno analizo sezone in priprave za prihodnjo sezono. To bomo opravili v torek pri Ribiču. Tako bomo združili moj rojstni dan in sestanek ob koncu sezone, ki bi ga rad vpeljal kot stalni način dela.  

      

    1. julij 1998

    Včeraj smo imeli svet zavoda: polletni obračun. Vse je šlo o.k. G. Lidija78 je predlagala, da se ustanovitelju pošlje sklep, naj preveri direktorjevo stimulacijo (zdaj določena na 16 %), kajti meni, da bi lahko bila vsaj 20 %. Sicer pa ni bilo nobenih problemov. Sestanek smo končali hitro in brez velikih diskusij. 

    Počasi se končujejo opravila. Danes bomo imeli prvič nekakšno analizo sezone. Upam, da bomo imeli kaj od tega. Rad bi, da ozavestimo dosežke, načine komuniciranja, preverimo cilje, se pogovorimo s spremembah v prihodnji sezoni itd. 

    Klical me je S. Kardum. Precej sva se pogovarjala tudi o prihodnji organiziranosti in morebitni mreži gledališč. Sam meni, da bi v tako mrežo, kakor bi jo predlagalo ministrstvo, sodil tudi Ptuj, nakar bi izvedli pogajanja med MOP in MIK glede višine so-financiranja gledališča s strani ministrstva, MOP pa bi se morala zavezati, da bo gledališče financirala z določeno višino sredstev. Tako bi država zaščitila nekakšno mrežo gledališč in hkrati zavezala ustanovitelje, da ne bi mogli denimo ukinjati dejavnosti ali ji ne namenjati dovolj sredstev. Ta scenarij je seveda zanimiv tudi za nas. Pravzaprav: za nas je zanimiv prav vsak scenarij, ki nas uvršča v mrežo obstoječega stanja. Samo scenarij g. Pelhana bi bil verjetno, če bi bil alfa in omega, za nas korak nazaj ali obtičane na sedanji točki razvoja. Kako se bo torej odigrala ta igra? 

    Primerjam podatke sezone 96/97 in 97/98. Povečanje obiskovalcev iz 14 na 21 tisoč, vseh prireditev od nekaj čez 80 na 130, gledalci lastnih projektov so se od nekaj več kot 6000 povzpeli na 15500. To so številke. Seveda se zavedam, da niso zveličavne. Da niso bistvene ali odločilne. Vendar vseeno nekaj pokažejo. Sprašujem se, kako bo v prihodnje. Ali se bo rast nadaljevala? V katerem segmentu? Upadla? Zdi se mi, da imamo še nekaj malega, vendar res malega rezerve pri sedanjem številu sedežev v dvorani.  

      

    1. Julij1998 

    Včeraj smo zmontirali glavno zaveso. Bil sem kar malo živčen, ker jo je mojster nameraval najprej pustiti tako, da je zaprta gledala več kot decimeter izza portalov. Bil je zadovoljen. Hvala bogu je Marijan bil nezadovoljen, jaz pa jezen na denar in firmo in mojstrovo prehitro zadovoljnost in sem vztrajal, da se najde rešitev. Taka, da bo zavesa skrita za portal. Na desni strani je to odlično uspelo, na levi pa je oder nekoliko višji in zato se material nabere. Sicer je blago lepo, lepo pade in krasno teče po vodilu. 

    Pričenja se dopust, vendar še niso končani motorji in portala. Hvala bogu je v glavnem konec grobih del v dvorani. Upam, da bo Franci K. hiter in učinkovit. Da bo dobro naredil sistem za odpiranje glavne zavese, da ne bo kaj narobe s stikali … 

    Klical g. Vidovič: imajo denar za našo stvar: za javni arhitekturni natečaj, ki ga je treba izvesti letos. Vendar: zdaj moram dobiti omejitve zavoda za spomeniško varstvo in mestnega arhitekta, sicer ne bom mogel delati nič naprej. Oziroma je nesmiselno. Včeraj sem jima pisal in prosil za njun prispevek. Ne vem, kako bo to šlo naprej. Ali bomo lahko do zime izpeljali razpis … 

    Pravzaprav se nekoliko bojim jeseni. Začele se bodo vaje, razpis za monodramo in predvsem skrajni rok za pogon stvari za javni arhitekturni natečaj. Bom zmogel tako hitro? 

      

    1. julij 1998

    Zadnji delovni dan. Elektrika je končana. Gledališče očiščeno. Pisarne pospravljene. Predstavitvena mapa sezone 98/99 v delu.  

    Še se bom vrnil v pisarno. Še nimam občutka, da je stvar zaključena. 

    V ponedeljek miting z Anico, prevzem elektro del, pogovori o problematični napravi z g. Senčarjem … Pogajanja, na kratko. 

      

    1. avgust 1998 

    Anica se je vrnila z dopusta. Na mizi je kup finančnih papirjev, računov … Kako se stvari ustavijo, če se ne delajo redno! Klicaj. 

    Mapa: korekcije, Aničin predlog izboljšave glede prve strani. Mislim, da bo veliko bolje. 

    Zaključek del na odru: finančno smo prekoračili projekt za kakšnih 8.000 Dem pri kovini in elektriki. Hvala bogu smo si pustili cca. 4,5 mio sit rezerve pri celi stvari. 

    Pripravil sem plan – svoj del – za 1999. Bistvo sezone bodo lastne predstave, manjše investicijsko vzdrževanje in projekt postavitve makete nekdanjega pročelja. 

      

    2. avgust 1998 

    Zdaj pa bo zares konec. Anica je uredila stvari, jaz tudi glede mape. Odigrali smo Radgono. Uspešno. Publika je bila videti zadovoljna. Izgleda, da bomo stvar selili vendarle na oder; pametno. Fantje so dobro razpoloženi, jeseni, septembra nadaljujemo z Ovinkom zunaj.  

    Pisarna je pospravljena. Glava tudi. Finance tudi. Zdaj z veseljem odhajam v Budimpešto. In na dolge počitnice. Želim si morja. Želim si oddaljenosti od Ptuja. Želim se v miru oddaljiti od sezone, ki je za nami.  

    Posvečam se v celoti Fantu in javnemu natečaju za arhitekturno rešitev. To bosta prioriteti od septembra do decembra. Seveda ob Pismih in Finžgarju. Vendar to znamo; predstave znamo delati, tu smo odgovorni sami zase, zanesemo se lahko sami nase. Pri razpisu pa sem odvisen od drugih informacij in kooperativnosti ljudi izven GP. Ni me strah. Vem pa, da bom delal še trše kot sedaj. 

    Fant. Kako bo reagirala ta starostna skupina – mladina? Bomo znali narediti predstavo, v kateri se bodo našli? To je bistveno. Ker je namenjena njim. 

    Adijo pisarna, adijo dnevnik.  

    Najsrečnejši bi bil, če bi se več ne srečala v tem fajlu.  

      

    1. avgust 1998

    Pa ja! Spet smo tu … Kajti: mapo sem včeraj oddal v tisk. Še dve, tri napakice sem odkril. Upam zadnje. Sinoči pogovori z Andrejem in Majo za Fanta. Sicer pa se bom do konca počitnic vrgel v branje besedil.  

    Fant je z Ministrstvom urejen – mi je napisala Anica na listič. Fino. Končno smo se »ujeli« in si izmenjali vse potrebne specifikacije, račune, razreze in pogodbe … in to na način, kakor ustreza ministrstvu (kakor zahtevajo uradniški mlini). Super, mislim, da bomo v prihodnje vse to opravili vedno hitreje. Zdaj, ko vemo, kakšna naj bo oblika, ki najhitreje odpira vrata do denarja. 

     

    14. avgust 1998

    G. Kerbler je izdelal 2 fotografiji nekdanjega pročelja. Upam, da bosta Dušku79 pomagali pri razvozlavanju detajlov nekdanjega izgleda in da bo lažje ocenil stroške za izvedbo makete v razmerju 1 : 1.  

    Andrej je poslal vprašanja za g. Kolariča80 in g. Mikuža. Zdaj smo res naredili svoje in čakamo na njuna odgovora. Potem pa z razpisom naprej. 

      

    1. avgust 1998

    Mape so prišle iz tiskarne. Zadovoljen sem. Fine so. »Zračne«, pregledne in informativne. Danes prva pošta odhaja tudi že na pot. 

    Jezen sem na soseda, g. Torina. Zdaj bi najel naš kletni prostor, ki meji na njihovo zgradbo. Stvar povezuje z ureditvijo stopnišča, fasade, žlebovja…, kar pa nima nobene zveze. Očitno bom moral začeti v praksi trenirati in uporabljati »assertive behavior«. 

      

    1. avgust 1998

    Pošiljamo pošto abonentom. 

    Čakamo na potrditev septembrskih terminov iz MB. Tam namreč ni nihče dosegljiv … 

      

    1. avgust 1998

    Drobnarije: dopisi, misli na trženje predstav, predstavitev sezone, pripravo javnega arhitekturnega natečaja. 

    Neverjetno: pravkar sem sprejel klic-rezervacijo vstopnic za premiero Pisem in Fanta! Najprej sem mislil, da je pomota, da bi gospa želela rezervirati za Ovinek v septembru! Gospa Strašek81 je bila to - moram zapisati njeno ime, ker toliko časa pred premiero še nismo nikoli rezervirali vstopnic! Ali to kaj pomeni? Dober znak za novo sezono? 

    (Se nadaljuje.) 

     

    ***

    Komentarji in opombe: 

    78 - Lidija Majnik; najprej je bila članica sveta zavoda (predsednik Borut Fekonja), potem pa je, z novim svetom zavoda, postala predsednica sveta zavoda.

    79 - Duško Milavec, scenograf; spoznal sem ga, ko je Miran Zupanič na Ptuju in v okolici snemal svoj film Radio.doc. Ob večerih smo se držili pri Orfeju in bili smo pred premiero Plešaste pevke (1994). No, in Duško, mojster filmske scenografije, nam je posodil "eno roko" in spatiniral kulise. No, in zdaj je bil moj načrt tak: Da bi navdušili občane za obnovo gledališča - dajmo nekdanje pročelje izdelati kar kot filmsko kuliso; v razmerju 1:1, magari iz stiroporja ... ali kako se že pač delajo takšne filmske kulise. In naj to potem stoji tako do takrat, ko bo prišlo do obnove. Ideje nismo reazlizirali.

    80 - Kosja Kolarič, mestni arhitekt. In Janez Mikuž, ko tže rečeno v prejšnjem članku, direktor mariborskega Zavoda za spomeniško varstvo.

    81 - Na pomoč: ima kdo idejo, kdo naj bi bila "gospa Strašek"?

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 27-11-25 6:23 Prva petletka, 17


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 

     

    1. junij 1998

    V Večeru piše, da je Tadej Toš režiser, igra pa tudi Erik Majer; ... "balkon nove dvorane pa bo segal čez portal76" … No, tudi to se lahko zapiše novinarjem, ki morajo pisati pač o marsičem. Zakaj bi si gledališčniki domišljali, da morajo pisati o nas natančno, dosledno in premišljeno?

    Sestanek z g. Šedlbauerjem.

    Peter S. nekaj ovinkari okoli prestavitve premiere monodrame. Izgleda, da se mu je zakompliciralo s termini.

    Županu sem predložil dva termina za srečanje v juliju.

    Gledam v nebo in poslušam radijsko vremensko napoved. Upam, da bo vreme zdržalo. Jutri si bom ogledal generalko. Mislim, da so fantje šli korak naprej in verjamem, da bo predstava učinkovala.

     

    1. junij 1998

    Toliko stresa pa še ne: Ljubljana, občina, elaborat, sestanek direktorjev zavodov, premiera na prostem, obnova odra, dogovori za nove projekte v prihodnji sezoni…

     

    1. julij 1998

    Sestanek v MGL: g. Pelhan je pripravil izhidišča, merila in kriterije za vzpostavitev mreže gledališč, ki bi jih (so)financirala država. Bomo zraven? Upam, da ja.

    Za premiero še dvigamo zadnja sedišča, tako da se bo dobro videlo. Marijan je uredil izposojo fosnov in materila za dvig…

    Gledam v nebo: napovedujejo padavine. Bo šla nocoj prireditev srečno skozi? Fantje so videti v kondiciji in pripravljeni na soočenje s publiko.

    TIC je izdal programsko knjižico za poletne prireditve. Kar v redu kljub nekim pomanjkljivostim. Vsaj prireditelji so transparentni.

    Klicali so z občine in bi radi rezervirali častno ložo za premiero. Anica je komaj dopovedala, da je predstava na prostem (kjer ni lož)…

    9:48 -  dežuje v LJ, dežuje v MB, deževati je začelo na Ptuju. Se bo zlilo do večera? – Kako si želim, da bi nam danes uspelo speljati premiero! Bog nam daj lepo vreme … Gledamo strani Hidrometeorološkega zavoda… Kar bo, pa bo.

    14:51- prši.

    15:07 – svetlo. Ne dežuje. Odhajam; držim pesti.

     

    1. julij 1998

    Ko smo začeli s premiero, ni deževalo. Potem je začlo. Ljudje so odprli dežnike. Samo nekaj, morda 5, jih je odšlo. Ostali so vstrajali. Skupaj z igralci. In deževalo je do konca. Bal sem se, da bo v hipu crknila elektrika … Ni se zgodilo. Škoda za predstavo, ker se mi zdi, da bi ljudje ob normalnih pogojih enormno uživali v prepoznavanju stvari, ki bi jih videli na odru. Nisem vedel, kaj naj storim: grem gor in prekinem predstavo … Spogledovala sva se z Matjažem in si rekla: s prekinitvijo ne dosežemo nič. Gremo do konca. Grozno mokro je bilo vse skupaj. Ljudem je z dežnikom kapljalo za vratove gledalcev, ki so sedeli zraven. Mimo je.

     

    1. julij 1998

    V soboto smo speljali predstavo. Od navdušenosti nad vremenom smo se odločili, da jo igramo tudi v nedeljo. Pa je včeraj zvečer malo pred deveto čakalo le troje gledalcev. Ja, zmotili smo se: čas je bil prekratek. Sicer pa se je sobotna publika fino zabavala in upam, da se bo vreme izboljšalo in nam omogočilo, da ta teden vendarle še odigramo predstavo, kakor smo si želeli.
    Malamo poškodbe, ki so nastale na zidovih po rušenju nekdanjih cugov. Jutri bodo nadaljevalil kovinarji s sistemom za vlake. Zdaj je vsa energija namenjena delom na odru.

     

    1. julij1998

    Sinoči je bilo spet lepo vreme. Poln avditorij. Fina predstava. Drobne improvizacije Tadeja in Nešota. Zadovoljna publika. Tudi Jaro Novak je bil tu.

    Razmišljam počasi o sezoni, ki se izteka. Razmišljam o novi. Premišljam o tem presnetem denarju in spremembah, ki se pripravljajo. Ali mi bo uspelo pripeljati kaj novega, svežega denarja iz Ljubljane? Kako bo izgledala prihodnja mreža gledališč? Bomo zraven?

    Ali bomo finančno zmogli jesensko-zimsko gnečo v programu? Kako se bo iztekla investicija na odru? Bo končana do dopustov?

    In seveda elaborat za obnovo: kakšni bodo nadaljnji koraki? Je vse skupaj samo predvolilna finta in pesek v oči? Ali pa je realnost? Bom zbral dovolj naklonjenosti politike, publike, javnosti in nenazadnje arhitekturne stroke za spremembo, dogoraditev letnega odra? Gospodu Mikužu77 sem odnesel elaborat; upam, da spomeniško ne bo igralo vlogo glavne zavore.

     

    1. julij 1998

    Včaraj sem bil v Ljubljani. Direktorji smo imeli sestanek z ministrom Školčem. Domov sem se vrnil popolnoma zagrenjen. Obupan. Potrt. Gledališča bodo naredila mrežo repertoarnih, t.j. ansambelskih gledališč, in nato od države zahtevala, da jo zaščitijo kot nacionalni pomen. In mi bomo pri tem ostali zunaj. Prišlo bo spremembe financiranja občin in kdo ve, kaj bo to prineslo s seboj. Tolažim se s tem, da na slabšem ne bomo, vendar pa se počutim popolnoma nemočnega ali neuspešnega v prizedavanjih, da bi tudi mi bili v večji meri financirani od države.

    (Se nadaljuje.)

    ***

    Opombe in komentarji:

    76 -  Tadej Toš je seveda igral, režiral pa je Ovinek Matjaž Latin; Erik Majer se je imenoval lik iz igre, igral pa ga je Ivo Leskovec; balkon dvorane bi pa naj segal čez parter in seveda ne čez portal.

    77 - O, nisem vedel: letos je umrl. Zelo zelo fajn je bilo sodelovanje z njim; potem, ko sem bil v SNG Maribor in smo obnavljali Staro dvorano. Janez Mikuž je bil naklonjen obnovi, pomagal je, svetoval in res je bilo takrat "pravljica" delati z njim (bil je direktor Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru).

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 25-11-25 6:23 Prva petletka, 16


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 

     

    1. junij 1998

    Dela na odru se nadaljujejo. Tomaž je prebil steno68, kjer bomo naredili stopnice med balkonom levo in levim mostom v zaodrju. Tako bo imel lažji dostop do reflektorjev, kar mu bo, ko sam usmerja in regulira svetila, še kako zmanjšalo pot med lučno kabino in reflektorji. Dobili smo tudi izračun Projekte Inženiring glede ostrešja. Dovoljujejo izvedbo in pojasnjujejo, kako postopati. Marijan in Irena sta našla že kar nekaj rekvizitov in scenskih elementov. Tatjana69 se je spomnila duhovitega članka, ki ga bomo objavili v Ptujčanu konec junija. 

    Problemi z internetom in pošto. Hudiča. Jezen sem na vso to presneto tehniko … 

      

    1. junij 1998

    Nedelja. Grem k Andreju v MB. Da nadaljujeva z elaboratom za gledališče. Nesem fotke, katastrski načrt, svoj prispevek. Tudi Peter je začel delati na statističnih podatkih. Čeprav čakamo, da bo oddelek za družbene dejavnosti zbral podatke za kakšnih 8 let nazaj. Pogledati je treba namreč v letna poročila ZKO-ja. Prepričan sem, da lahko izdelamo dobro nalogo in jo dobro prezentiramo v javnosti. 

      

    1. junij 1998

    Scena na lokaciji za OVINEK je skoraj pripravljena. Sosedje se ne razburjajo in upam, da bo šlo vse po načrtih. Sašo bo narisal tudi plakat, Komunala bo posodila velik pano. G. Kodran nam vozi stvari na sceno, ureja avtomobile na sceni… Veliko entuziazma. Krasno. Oddal članek o Ovinku za Tednik in za junijski Ptujčan. Mislim, da sta dobra in da bosta dobro učinkovala. 

    Sinoči sem bil pri Andreju Šmidu. Nadaljevanje elaborata. Navdušilo me je, kako si je dobro zamislil stvari. In kako sva dobro predebatirala nekatere zamisli glede novih razporeditev prostorov. Predvsem me je fascinirala ideja o poletnem odru70, ki se lahko počasi spremeni v levi oder ob sami stavbi. Peter Srpčič čaka na podatke, da bo naredil svoj del.  

    Nocoj pride Milan Pulko. Srčno upam, da bo nocoj konec zgodbe o računalnikih, internetu, out-looku itd. itn. Anica je na dopustu, mojstri na odru delajo prednji most… Stvari tečejo. Predvidoma bodo kovinarji končali do 1. julija. 

      

    1. junij 1998

    Fino: mreža dela, dela internet pri Mateji in Anici. Delajo celo bold fonti71 na mojem računalniku … Bravo, Milan Pulko! 

    Scena na prizorišču Ovinka je skoraj nared. Tudi fantje so dobili neko posebno voljo. Dogovoril sem se s Fenosom za izdelavo velikega panoja – plakata.  

    Klical me je Dušan Mlakar. Problem vidi s Srpčičem72: pravi, da ima zmenjeni dve režiji, v MB in na Ptuju in da mora delati še v šoli … Povem mu, da zame ni problema: produkcijo naj bi imel namreč Peter 20. decembra, ptujska premiera pa je okrog 10. februarja. Kar zadeva mene, bi to šlo. Ne vem pa, kako se bo dogovoril z Mariborom, kako s šolo. Upam, da se bo izšlo vse v redu. 

    Dobili smo nekaj podatkov iz MOP glede delovanja hiše v preteklih letih (letna poročila ZKO-ja). Upam, da bo lahko Peter iz njih kaj razbral. 

    Dobili so se Franci Korošec, Tomaž in električarji g. Arnuša in počasi bodo začeli delati tudi električne zadeve. Hvala bogu. 

      

    1. junij 1998

    Z delom na odru so začeli tudi električarji. Zdaj pa se res že nekaj vidi … Klical Peter S.: odločil se je, da ne bo diplomiral prihodnji semester, tako da bo lahko delal Maribor in Ptuj, nato pa bo diplomiral z letnikom, ki prihaja za njim. Tako bo rešil oba svoja projekta. Upam, da se je dobro odločil, da mu bo to koristilo in da bo iz obeh režij potegnil čim več za svojo prihodnost. 

    Tako. Zdi se mi, da delo resnično teče v redu, da dela vsak, kar smo se dogovorili in da je potrebno zelo zelo malo koordinacij in sprememb v planu. To je čudovito. To je spodbudno. Res je, da dela vsak svoje, nekakorazdrobljeno in nevidno delo, vendar mislim, da bo se na koncu videl skupni učinek. 

    V tem trenutku klical Cankarjev dom Ljubljana: Morda prodamo tja Zaboj!!!73 

      

    1. junij 1998

    Počasi se bližamo tiskovni. Počasi se vidijo dela, ki jih delajo kovinarji, počasi se vidijo nove električne napeljave. Počasi hitimo proti drugi polovici del na odru. 

      

    1. junij 1998

    Dežuje. Nekoliko strahu glede priprave vaj za Ovinek. Fantje morajo stornirati vaje zaradi dežja. Problem elektrike, sedežev za gledalce …  

    Posvet o kulturni politiki pred dnevi v Ljubljani. Kaj bo z nami? 

    Elaborat za obnovo se veže. Mislim, da je odličen. 

    Dela na odru s polno paro. Kovina plus elektrika. Hkrati barvanje. Vprašanje barv: vodne, oljne, za tla, les in kovino … Kako priti do iste barvne nianse?  

    Končan gledališki list za Ovinek. Pripravljamo tiskovno konferenco.  

    Župana sem pozval, da skupaj z občino pripravimo zahteve do države – ministrstva glede predlogov za oblikovanje nacionalnega kulturnega programa. 

    Silovito hitro tečejo stvari. Veliko stvari se dogaja na enkrat. Mislil sem, da bo čas po Sobah bolj miren. Vendar ni bilo tako; ogromno je dela. 

    Na spremljevalnega Borštnikovega je selektor uvrstil Elizabeth. Upam, da ne bo odpadla, tako kakor lani. 

    Gospod Kolenko pri Minoritih je rekel, naj si klopi skušamo izposoditi kje drugje … Pa si jih bomo. 

    Županu, predsedniku Mestnega sveta in šefu oddelka za kulturo sem poslal naslednje pismo v zvezi s kulturno politiko: 

      

    Št.: 202/98 

    Ptuj, 23. junija 1998 


    Spoštovani gospod župan, dr. Miroslav Luci. 

      

    V sredo, 17. junija 98', sem se udeležil področne razprave o kulturni politiki, ki jo je priredilo v Cankarjevem domu Ministrstvo za kulturo RS. 

    Kakor veste, je država pred tik pred oblikovanjem nacionalnega kulturnega programa. 


    Država namerava decentralizirati kulturne ustanove in več pristojnosti prenesti na lokalne skupnosti (občine, bodoče regije). 

      
    Med vrsticami se je dalo razbrati, da bo od prisotnosti, prodornosti in vztrajnosti kulturnih ustanov in lokalnih skupnosti (!) odvisno, kako bodo oblikovana nova razmerja v financiranju kulture. 
     

    Gledališče Ptuj je v odnosu do Ministrstva za kulturo RS v dveh letih svojega obstoja doseglo precejšen napredek: Ministrstvo vsako leto sofinancira en gledališki projekt, letos pa se je vključilo tudi v projekt investicijskega vzdrževanja (obnova odra). 


    Menim, da lahko in da moramo v procesu priprave nacionalnega programa doseči za Ptuj in ptujske kulturne institucije še veliko več. 

    Vendar: Do Ministrstva je treba nastopiti enotno, skupaj in odločno. Ne le vsak zavod kot tak, pač pa zavod skupaj z lokalno oblastjo – Mestno občino Ptuj. 
     

    Zato Vas pozivam, da skupaj nemudoma definiramo konkretne strateške smernice razvoja posameznih zavodov in da se direktorji teh zavodov in predstavniki MOP sestanemo z ministrom Školčem ter predstavniki Ministrstva, da jim predstavimo, kaj pričakujemo na Ptuju od države.74 


    Prepričan sem, da boste s svojimi političnimi (po)veza(va)mi lahko pripravili takšno srečanje. 

      
    Če tega sedaj ne bomo storili skupaj, se bomo zavodi sicer bolj ali manj uspešno (iz)borili za svoj položaj v sliki državnega proračuna, vendar sem prepričan, da bomo tako dosegli najmanj, kar je možno, in s tem zamudili zgodovinsko priložnost, ko se pripravljajo spremembe oz. oblikovanje novih strukturnih razmerij. 
      

    Ne bom pisal, kako je kultura pomembna za narod itd. itn… Ker: Zdaj je treba ukrepati. Takoj, skladno in odločno. Lep pozdrav, 


    Direktor Gledališča Ptuj  

    Samo Strelec 

      

      

    1. junij 1998

    Zgodovinski dogodek: Tiskovna konferenca za Ovinek, predstavitev nove sezone in: predstavitev elaborata za obnovo gledališča! Zjutraj sem elaborat predstavil županu. In: bil je navdušen. Konec julija želi govoriti o teh rečeh na županstvu. Zadevo predstavil tudi g. Vidoviču. Srečen sem, ker je stvar dobro uspela. Zadovoljen, ker smo prodrli ob pravem času! Zdaj pa pamet v roke, si mislim … 

    Sinoči sem bil na kontrolki. Zanimivo bo, specifično, nenavadno. Mislim, da je treba popraviti še nekaj stvari, predvsem generalno pri Tadeju, premisliti ritme in domisliti konec. Pa bo. Veselim se. Fantje so krasni. Tudi Ivo, Aljoša, Tatjana. Super.75 

    (Se nadaljuje.)

    ***

     

    Opombe in komentarji:

    68 – Ja, na to, kaj ima kdo v “opisu del in nalog”, nismo gledali. Vedeli smo, kaj želimo narediti, zakaj bi bilo to dobro in pogledali, kaj zna in zmore kar kdo od nas “v kolektivu”, ter šli v akcijo. 

    69 – Pred dnevi smo na Sigledal.org urejali/ažurirali Tatajnin wiki članek. Pa sem ga preletel: veliko let je bila na Ptuju, ogromno je naredila, marsikaj premaknila naprej. Zelo fajn sodelavka je bila; ne na plači (honorarka), ampak doživljali smo jo “kot svojo, našo”. 

    70 – Pozabil sem tudi ta detajl! SNG Nova Gorica ravnokar dobiva zunanji avditorij, prizorišče (a je že končano, a je v sklopu EPK Go-Go 2025?), Andro pa si je že takrat zamisli, da bi na tem mini dvorišču med mestnim stolpom, proštijsko cerkvijo in gledališčem, (kjer stoji velika platana in spomenik Viktorina Ptujskega), nastal priložnostni, letni oder. Zdaj sem šel brskat po starih papirjih in dejansko: zunaj je bila vrisana tribuna za gledalce, v gledališču pa prizorišče/oder. Oder, uporaben torej dvakrat: za gledalce v dvorani in poleti z gledalci na tribuni zunaj hiše, v naravni senci impozantne platane. Imenitna ideja tipa “dva v enem”. 

    71 - Kakšno razkošje: odebeljeni fonti, na našem računalniku, in celo delajo! 

    72 - Režiser Dušan Mlakar, med drugim tudi dekan AGRFT. Bil je moj in tudi Petrov mentor. No, in med študijem študent naj ne bi režiral naokoli, ker bi s tem moti učni proces na šoli. Petru sem dal režijo na Ptuju, dogovorjen pa je bil očitno tudi v SNG Maribor. No, v nadaljevanju vidim, itak zapišem, kako se je stvar iztekla. 

    73 - Kakšno veselje! Da nas je najprej sploh kdo opazil. Potem: da je prišel kdo na Ptuj kaj pogledat od drugje. Nakar: da so nas povabili gostovat drugam. Zdaj pa: Sam prevsetli Cankarjev dom bo kupil našo predstavo! En klicaj je bil premalo, zapisal sem tri. Goljat kupuje kulturno municijo pri Davidu ;-) 

    74 – No, na tole pa sem ponosen: “Zato Vas pozivam, da skupaj nemudoma definiramo konkretne strateške smernice razvoja posameznih zavodov in da se direktorji teh zavodov in predstavniki MOP sestanemo z ministrom Školčem ter predstavniki Ministrstva, da jim predstavimo, kaj pričakujemo na Ptuju od države.” Ja, doseči se je dalo kaj (pri državi), ker je občina stala za Gledališčem. Na polno. Ponosen pa sem zato, ker nisem “drukal” (navijal) samo za GP, ampak za to, da se uskladimo vsi zavodi plus MOP in gremo skupaj do ministra. Tako bi lahko v polnosti kasneje uspel EPK (Ptuj 2012, GO 2025 ...), ampak mi pač radi gledamo vsak na svoj vrtiček. Takrat sem to zgleda slutil, danes vem: mesto lahko gre naprej samo tako, da privoščiš drugemu, da uspe, da dobi, da gradi in predvsem, da ima mesto 20, 30-letni plan in vrstni red: danes si na vrsti ti, jutri jaz, pojutrišnjem smo napredovali vsi. Ptuj ni samo MO Ptuj, Ptuj je pomembno (najstarejše) mesto v državi RS; če je to res, je prvi boter mesta minister za kulturo. Botrica pa vlada, ki naj se kiti s svojim (kao) najstarejšim mestom. In zato zakita marsikaj, kar je razdrapano in razpadajoče (mislim tako na materialno kot na nematerialno). 

    75 – Predstava Ovinek ... - je izjemno uspela. Ruda in Tona, Tadej in Nešo, sta na oder uvedla “kicarščino”. Ko smo potem nekoč gostovali v Desklah (na Sverenem Primorskem), smo na teren s seboj nesli poleg gledaliških listov še papirje, ki so bili nekakšen kicarsko-slovenski slovar. Sicer ne vem, če je publika sploh imela kaj od tega; nisem šel na gostovanje, da bi videl, ali je ta kicarsko-fundamentalističen dialekt sploh rezoniral v dvorani. Sploh pa mi ni jasno, kako smo na odru, v dvorani lahko igrali nekaj, kar je imelo pravi smisel šele v tistem slikovitem dvorišču za Dominikancem. Danes to dvorišče ni več enako. Takrat je bil to nekak robni rob Ptuja. Če je komu do osvežitve spomina na Ovinek, si lahko celotno predstavo pogleda na youtube kanalu. Seveda na črno. (Ampak, imam črno na belo: sem vam povedal, da gledate na lastno odgovornost ;-) 

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 11-04-25 7:19 mgPuzzle - 16

    MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

    Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

     

    Kazalo:

    Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
    Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
    Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
    Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
    Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
    Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
    1992 - Zato., Na odprtem morju
    1993 - Zato., Zaprta vrata
    1994 - Zato., Plešasta pevka
    1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
    Medklic
    1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
    1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
    1997 - festival monodrame, prvič
    1998
    1999
    2000

    2002 - 2008 - Rene Maurin

     

     

    2001

    ali Še 23 let do tridesetletnice!  

     

     

    2001 Festival monodrame, drugič  
    Človeštvo v a-molu 
    Sizif na begu / Sisiphus on the run 
    Nagon 
    Glasba skozi čas 
    Princeska in čarodej 
    Songi  
    Elektra 
    Dedek Mraz pri nas 

      

    Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam: 

    Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.  
    Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav? 

    Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani. 

    Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra 2001 imenovan za v. d. direktorja Gledališča Ptuj. 

    ***

    Time out. Minuta odmora.  
    Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.  
     
    Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju Maurinu. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.  
    Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...  
    Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži. 

     

     

  • 11-04-25 7:19 mgPuzzle - 15

    MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

    Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

     

    Kazalo:

    Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
    Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
    Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
    Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
    Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
    Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
    1992 - Zato., Na odprtem morju
    1993 - Zato., Zaprta vrata
    1994 - Zato., Plešasta pevka
    1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
    Medklic
    1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
    1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
    1997 - festival monodrame, prvič
    1998
    1999

    2001
    2002 - 2008 - Rene Maurin

     

     

    2000

    ali Še 24 let do tridesetletnice!  

      

    Marjetka str. 89 
    Snubec/Medved 
    Ta presneta ljubezen 
    Svobodno razmerje 
    Mlada dramatika  
    Sistemski denar od države!  
    Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta!  

      

      

    To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.   
    Odkljukano.  
    Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”.  

    Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto.  

    Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.)  

    In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”   
      
    Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:   
    - Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič.  
      
    Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej.  

    Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok.  
    Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.   
      
    Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.)  

    En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države.  
    Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.   
    Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.)  
    Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka.  

    Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.   
    Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame.  
    Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.   
      
    Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje.  
    (Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila).  
      
    Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.   

    Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.   
    Pa vendarle dovolite izjemo.   
    Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...)  

    *** 
    Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala. 

     

  • 11-04-25 7:19 mgPuzzle - 14

    MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

    Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

     

    Kazalo:

    Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
    Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
    Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
    Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
    Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
    Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
    1992 - Zato., Na odprtem morju
    1993 - Zato., Zaprta vrata
    1994 - Zato., Plešasta pevka
    1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
    Medklic
    1996/97 - Franc Mlakar, direktor po sili razmer
    1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
    1997 - festival monodrame, prvič

     

    1999

    ali Še 25 let do tridesetletnice!

     

    Piki in Roni   
    Štefka Valentin  
    Triko 
    Ana in kralj, ki je padel iz pravljice  
    Festival monodrame, drugič  

      

    Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.   
    Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.   
    Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.   
    Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice.  
    V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur.  
    Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C).  

    Delo je končno normalno teklo.   
    Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče.  
    Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove.  
    “Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta.  
    Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark.  

    Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola. 

    Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ...  

    Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč.  

    Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji.  

    Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države. 

    Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?”  

    Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ... 
    - Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem.  
    “Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?)  

    Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”?  
    Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje.  
    Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki.  

    Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost. 
    Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje.  

    Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži.  

    Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?)  

    Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali. 
    Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje. 

    Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri?  
    Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje?  
    10 - 9 - 8 - 7 .... 
     

    Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko?  
      

    *** 
    Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.