Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 

***

16. marec 1998

Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

20. marec 1998

Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

23. marec 1998

Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

24. marec 1998

Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

Začel pogovore z g. Senčarjem⁵⁴ za ureditev elektrike v gledališču. 

Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

25. marec 1998

Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

31. marec 1998

V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

1. april 1998

Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno Lubej, Natašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo⁵⁵. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

2. april 1998

Juhu: dobili bomo 2 mio⁵⁶ Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

8. april 1998

Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

Z Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

10. april 1998

Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu⁵⁷. 

Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra⁵⁸ v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije⁵⁹? 

Se nadaljuje.

***

54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9

***

30. januar 1998

Januar je mimo. Mislim, da predstavo Sobe delamo uspešno. V hiši pa stvari tečejo nekako po starem. Čutim, da moram premakniti organizacijsko spremembo dopoldanskih vaj: treba je uvesti inspicientsko službo. Na odru je kar nekaj drobnarij in scenskih elementov in te stvari bo treba vzeti v roke - nekdo jih mora pripravljati, popravljati ... 

Sicer pa počasi razmišljam o novi sezoni: Fantu, Finžgarju, monodrami. Obenem pa o dolgoročni strategiji glede obnove stavbe: o procesih, papirnatih zadevah, ki jih bo treba pripraviti⁴⁶. Muči me tudi misel na Hercegovo: kaj storiti?  - Najbrž bo najboljše, če počakamo na odločitev države, ali nas bo podprla pri vlogi za sofinanciranje. 

Zdi se mi, da bomo lučni regulator dobili relativno kar hitro.  

Sedmi človek v zavodu je po izjavi g. Vidoviča letos utopija. Lahko bi razmišljali o kom, ki bi delal prek javnih del. 

Nikakor se ne spravim, da bi se najavil pri ministru Školjču. Tudi Peter Božič ni nič klical - obljubil je namreč, da bo poskusil urediti sprejem pri ministru. Morda bom ob prvi priložnosti rekel županu, naj poskuša doseči, da greva skupaj do Školjča. 

2. februar 1998

Ja, še sem začetnik: kar v trebuhu me malo zvija, ko moram urediti stvari z zavarovanjem in odpovedati eno od zavarovalnic. Prvič, ker dobro nekaterih stvari ne razumem, drugič ker moramo ene odpovedati, tretjič ker se počutim sam pred sabo neodločnega, ker cincam s to neugodnostjo.  

4. februar 1998

Za Štajerca je še samo kakšna karta. Veliko ljudi bo ostalo zunaj ... -- Telefoni zvonijo kot zmešani... kart pa že nekaj časa več ni ... Lep in hkrati občutek nemoči. 

Vaje za Sobe tečejo fino, lepo. Tehnika izredno dobro dela. Pravočasno in temeljito. Zavzeto in odgovorno. 

Zdi se mi, da bo tudi gledališki list za novo predstavo kar zanimiv. Pester, razgiban. Tatjana je resnično zanesljiva in drži se rokov. Tudi na Tedniku zelo dobro sodeluje z urednikom in oblikovalci⁴⁷. Verjamem, da pride k njim z maksimalno pripravljenimi stvarmi. 

6. februar 1998

Torej: župan me je prosil za govor. Pokličem Branko na ZKO, da izvem, kako bo izgledala scenografija - pove mi, da naj si grem po scenarij na MOP in da mi mora povedati še to, da je bila proti temu, da sem slavnostni govornik jaz ... Danes zjutraj me kliče župan in sprašuje, ali imam kaj proti, če govori še g. Lačen, ki je bil predlagan za govornika s strani ZKO-ja. Nikakor, pravim, naj govori vsak, ki ima kaj povedati ... Hecno, s kakšnimi “problemi” se imamo čas ukvarjati. 

Pomembno se mi zdi to, da je župan sam dobil nekaj klicev za to, da bi priskrbel vstopnice za Štajerca - seveda ni mogel pomagati, je pa se začudil, kako to, da ljudje želijo to tako gledati⁴⁷. 

8. februar 1998

Malo pred 18. uro je. Pričakujemo goste. Irena je fino pripravila klet in narezek. Koliko se jih bo le odzvalo? Upam, da čim več. Mislim, da je prav, da se poveselimo skupaj ... 

Petkov govor je mimo - mislim, da je bil kar v redu. Seveda nisem povedal nič bistveno novega, vendar mislim, da so bili poudarki ustrezni. 

Všeč mi je bilo, da so prišli sodelavci na proslavo. Vse ženske (Tomaž je bil najbrž že sit napetega petka, saj je imel ta dan kar nekaj predstav, Marijan pa je že šel po svoje). 

Popoldne nekoliko prebiral stari dnevnik, ker sem mislil, da bi prebral kaj iz njega. Vendar tega ne bom naredil, sem se odločil v zadnjem trenutku. Ker gotovo ne bi izbral - našel ustrezne stvari, ki bi poudarila bistven prispevek prav vseh pri nastajanju projekta “poklicno gledališče na Ptuju”. 

Februar bo kratek. Veselim se že premiere Sob, ker vem, da bo Sandi zelo dober, morda pa bo tudi Vesna naredila nekaj čisto novega ... šla čez sebe. 

Petkov govor na občinski proslavi: morda bi spremenil samo to, da smo tudi profesionalci še lahko ljubitelji. In da mi smo ljubitelji. 

12. Februar 1998

Od sinoči imamo internet. Poslal sem prvo pošto, Tatjani Doma. Našel sem prve podatke, o Marcusu Koebeliju. Izgleda, da bo stvar prav zanimiva. Zdaj je naslednja investicija v tej smeri telefonska linija, ISDN in seveda multimedija. 

Tomaž in Anica sta naročila svetlobni regulator. Tako bomo lahko vrnili sedanjega na ZKO. Kar precej problemov se že počasi nabira pri koordiniranju prireditev … Na ZKO-ju pa bo prišlo tudi do “preštevanja” in najbrž bodo tudi zato hoteli imeti vso opremo spodaj. Kakorkoli že: do konca marca bomo imeli svoj regulator: nov, kakovosten, hkrati prenosni. Mislim, da smo za naslednjih 10 let uredili regulacijo svetlobe in lahko bomo začeli vlagati v reflektorje⁴⁹. 

17. februar 1998

Včeraj smo se kar malo skregali: zaradi plakatov, ki jih ni bilo pred gledališčem v soboto, zaradi tega, ker Marjan ni hotel zvečer narediti usluge Ireni in zakleniti kleti, zaradi Tomaževega dolgega reakcijskega časa pri izvajanju nalog. 

Obiskal me je Aleš Novak. Rad bi delal v našem gledališču. 

Petkov pogovor s Sebastijanom Horvatom glede gostovanj v tujini. Načelnega dogovora za vsa gostovanja v tujini nisva dosegla. Pogovarjala se bova posebej, za vsako gostovanje posebej. Za začetek o Beogradu: vztrajam, da če morajo vsi trije tehnični delavci hoditi na predstavo po Sloveniji, da potem morajo vsi trije tudi v Beograd. Sebastijan bi namreč rad, da gre samo Tomaž. Vztrajam: če jih ne potrebuje v BG, jih ne potrebuje tudi po Sloveniji. Pravi: da je doma drugače, da on doma na predstavah ne bo delal ... Ne popustim, in naši bodo šli zraven, če se bo šlo. 

Gostovanje Štajerca v Ljubljani seveda čisto polno. V gledališču tudi Partljič z ženo, gosti ga župan Luci. 

Finiširamo s predstavo.  

24. Februar 1998

Pustni torek. Nekakšno premirje. Tehnika finišira svoje delo za Sobe. V pisarnah nekak neobičajen mir. Anica končala finančno poročilo. Lepo je zvezano, komentirano, odposlano na občino in članom sveta zavoda⁵⁰. 

Všeč mi je, da je tehnika za to predstavo “stopila skupaj”. Usklajujejo se in se samostojno organizirajo za določene naloge. Tako mi ni treba vsega kontrolirati. Razumeli so, zakaj so tam in za kaj so odgovorni in kaj bi se zgodilo, če svojega dela ne bi dobro opravili (mislim: posledice na odru, ne kakšno kaznovanje). 

Stimulacijo sem dvignil na 7 % v poprečju. In jih nagradil za februar z 10 %, Anico pa z 20 % zaradi celoletnega preglednega in ažurnega vodenja financ. 

25. februar 1998

Včeraj sem dobil dve zanimivi pismi: v prvem mi odgovarja Nataša Matjašec in pravi, da naj ne bom birokrat, ampak tokrat ustvarjalec in omogočim gostovanje v Beogradu ... in dodaja še marsikaj, kar je najbolje prebrati kar v pismu. Najprej sem bil žalosten in jezen: zdaj pa sem se odločil, da bom reagiral takole: ne bom odgovarjal. Imam svoje stališče do projekta, z njim sem seznanil vodjo projekta in komuniciral bom samo z njim, Sebastijanom. Ne mislim se opravičevati za svoja stališča, ki so pač taka kot so. 

V drugem pismu je bil tekst, ki mi ga pošilja g. Šedlbauer in pravi, da bi ga rad režiral na Ptuju. Odpisal mu bom; - v glavnem, da ne verjamem, da bi ga ptujski honorar utegnil resno zanimati. Že popoldne me je klical Vlado Novak, ker da je prejel isto besedilo od Šedlbauerja (ker režiser predlaga za igralca njega in Bernardo Oman). Zanimivo je bilo to, da je Vlado nenadoma želel vedeti, kaj bomo igrali drugo leto, kaj smo igrali to leto in me začel prepričevati, kako je to projekt, ki ga gledališče potrebuje ... Lepo in prav: zalomilo se bo vse pri denarju⁵¹. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

46 - Seveda nisem imel pojma, kako se načrtuje, kaj šele gradi, kakšna javna zgradba. Kje začeti? Kako misliti obnovo? V čem je razlika med obnovo in prenovo? Če ne bi bilo že omenjenega Androta (Andreja Šmida), bi taval v megli. Tako pa me je naučil, kaj je to preveritveni projekt, pa idejni načrt, pa PGD in PZI. Niti malo izi. 

47 - Tatjana Doma je bila "hišna dramaturginja". Ob premierah je izhajal "Premiernik" - nekaj takega kot gledališki list in postavljali in tiskali smo ga v Tedniku, ki nam je še kako "šel na roke". Pri njih smo tiskali tudi Sezonec - najavo nove sezone. Mogoče je izšel celo kot priloga pri Tedniku ...

48 - Pozabil sem na to dejstvo: da so ljudje poskušali "prek vez" dobiti karto za Štajerca celo pri županu. In jim je seveda ni mogel "zrihtati". Ker sedežev je, kolikor jih je. Mogoče pa je prav ta županova osebna izkušnja s karatami, ki jih ni več, pripomogla, da je bil naklonjen misli na prenovo gledališča? A propos sedežev: Da bi pro-vocirali (provocare = priklicovali) obnovo, sem Andreju rekel, da naj v preveritvenem projektu "nabaše" v volumen čim več sedežev. Mislim, da jih je narisal kakšnih 230. Saj veste: papir vse prenese ... Zdaj, ko gledam tole vse skupaj za nazaj in vidim, kaj je po prenovi nastalo, priznam: moja napaka. Gužvanje sedežev na silo v dvorano z argumentom češ, po porenovi bo dvorana sprejela več gledalcev - napaka. Pika. Kaj bi se mi zdelo danes najprimerneje? Če bi lahko zavrtel čas nazaj in odločal? - Preprosto: v danih gabaritih povrniti dvorani - z ložami, balkonom - nekdanji sijaj. Bi se reklo: nekdanji kič. Saj veste; pozlata, rdeči žamet, ložice za njega in njo. Retro. Nekje drugje pa zbetonirati sodoben "silos" - sodobno dvorano s 400, 500 sedeži. (Da ne sanjarim: že v Q-Centru bi lahko nastala takšna dvorana. Parkingi - blizu, obvoznica - blizu, infrastruktura - ready.

49 - Zdaj šele dobro vidim: začeli smo res iz nule. Od žlice. Ničesar nismo imeli. Razen želje - delati gledališče, igrati. Igrali bi pri svečah, če bi bilo treba. (In tu je ta paradoks: gledališče ne potrebuje drugega kot nekoga, ki želi igrati in nekoga, ki ga želi gledati. Kjerkoli; lahko tudi na trgu, v kleti, gostilni, razredu. Ko pa iz "želeti-igrati-in-želeti-gledati" začneš želeti delati "dejavnost", institucijo in kaj šele "presežek prihodkov nad odhodki", potem pa se stvari zakompleksnizirajo. Ja, lahko dobiš kompleks pred kompleksnostjo. In v tem je lepota in izziv.

50 - Ja, s koliko skrbnosti smo pripravljali poslovno poročilo; od vsebin, do statistik, grafov, financ - samohvale z višino oz. bolje deležem lastnega prihodka, odzivov v javnosti ... Verjel sem, da bodo argumenti rezultirali v več denarja za gledališče. Časovni preskok. Nekoč pozneje - mogoče bom v prihodnosti pisal v dnevniku tudi kaj o tem; skoraj prepričan sem, da bi moral - sem razočaran, da tega denarja ni bilo vse več, kakor je bilo obiskovalcev in uspehov vse več, v neko poročilo na prvo stran napisal: "Če kdo to bere, naj me pokliče, da bom vedel, da je to vsaj nekdo prebral." Nikoli nisem dobil nobenega klica.

51 - Denar: če ga imaš, si lahko kupišt tudi "pavarottije". A to - kupovati, ker pač imaš denar - ni gledališče. Gledališče je "proizvodnja", gledališče je "domača gredica", "pridelano doma". Seveda: korenček v lidlih in šaprih in hoferjih je ves lep, čist, perfekten, kot da bi ga na stružnico izdelal; domač je ves blaten, skrivenčen in dva nista enaka ... Ampak je pa z domačega vrta! Gledališče ni trgovinska dejavnost; gledališče je lokalna (locus) kategorija; gledališče stoji in pade z intenziteto, s katero živi z mestom, meščani, kolikor resonira s svojim okoljem. Obstajajo mnogi kraji, ki imajo kulturne domove in večnamenske dvorane; ja, in tudi tja seveda zaide gledališče, da v tamkajšnjih krajih poskrbijo za pestro kulturno ponudbo. A malo krajev ima svoje lastno gledališče. (Bogati kraji, bogata mesta, pa seveda tudi več.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 

***

7. januar 1998

Leto se je začelo intenzivno: zbiram denar za kritje razlike za gostovanje Štajerca na Ptuju (MGL). Predstavi staneta 800.000, zbrati moram še 200.000 sit. 100.000 pa je velikodušno dal župan iz svojega denarja. Tako delamo uslugo Zlatku Šugmanu, ki trži to predstavo zato, da bodo potem člani MGL-ja šli na sindikalni izlet... Prav zanimivo: zdaj me zanima, koliko denarja mi bo uspelo nažicati. 

Začeli smo z vajami za SOBO ODDAM. Fino gre. Tudi Marjan in Goga sta uspešno začela delati na scenografiji. 

Danes me je klicala Diana Koloini in mi povedala, da bom dobil Zlato ptico. Nagrado, ki jo je včasih podeljevala ZSMS. Danes pa je menda tudi nekako strankarsko obarvana (LDS). Kaj to pomeni? No, dobil naj bi jo za svoj prispevek pri ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Lepo.

Veseli me, da bomo prodali O tem se ne govori kar 7-krat na Ptuju. Štiri predstave so tako rekoč že dogovorjene in prodane, prihodnji teden pa se bo oglasila še kakšna šola, predvidevam.  

Tako bo januar zapolnjen s kranjsko otroško in s Predsednicami, ki sledijo konec januarja. Upam, da bo kljub nedelji gledališče polno. 

Še zmeraj mi ni čisto jasno, kako stojijo stvari z Lali Soundom, kaj je z mikrofoni, ali je dobavljeno vse, kar smo plačali. Zoprni, ti stari grehi. Pravzaprav najslabše, kar je možno. 

Anica se že vsak dan poglablja v številke in dela na zaključnem računu. Vse bolj je zbrana samo na številke in mimogrede sproti dela še tekoče stvari. 

Mateja vodi trenutno tekoče malenkosti, pisarniške posle ... Irena, Marjan in Tomaž pa lahko še malo počivajo pred predpremierskim časom za Sobo oddam. 

Prebral sem nekaj “inventurnih listov” - (sodelavcem sem dal čez novoletne praznike nalogo, da premislijo in zapišejo, kaj je bilo v letu 97’ o.k. in kaj slabo): zanimive reči: vredne razmisleka, vredne upoštevanja, oziroma debate in pozornosti. Poleg tega pa Aničina hecna pesmica: 

Najprej ni bilo nič. 

Niti gledališča. 

Potem je bila PRAZNINA. 
Obdobje brezvladja. 

Nesrečna ljubezen z ELIZABETH. 

Obdobje brezvladja. 

Bog zmage VICTOR je dal razum, 

srce in zmago vsem znanim grešnikom. 

S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani 

STROJEPISKI pred vrata z napisom: 

ODDAJAM SOBE. 

Obdobja brezvlade ni več. 

Je Samo GLEDALIŠČE.  

16. januar 1998

Dobil sem nagrado Zlata ptica za oživitev poklicnega gledališča na Ptuju. Vesel sem, ker je to priznanje celi skupini, ki je 6 let delala za to idejo. Res sem nekako zelo zadovoljen, da so v centru - v Ljubljani opazili ta dosežek in da je s to nagrado pridobil na vrednosti. P. Božič mi je rekel, da naj ga pokličem in da se bova dogovorila za to, da bo on poskušal pri Školjču urediti termin zame. Rekel je, da moram zdaj, ko sem dobil od LDS nagrado, dobiti tudi državno subvencijo za gledališče. Bog mu naj besede pozlati.

Včeraj sem se poveselil s Sandijem, Vesno, Dolfijem in sodelavci. Bilo je kratko slavje med sicer zagnanim delovnim vzdušjem za pripravo SOBO ODDAM. 

Čas teče zelo hitro. 

Nocoj je še gostovanje Vlada v Mali Drami. Grem zraven. Stojko bo posnel predstavo. Upam, da bo kaj publike. 

Prihodnji teden gostuje tam Elizabeth, nato Predsednice pri nas. Že danes zanje skoraj ni več kart. Lepo. Tudi O tem se ne govori bomo dobro prodali. Mislim, da je za začetek leta res dober program.  

Anica je v številkah, Mateja ima vedno dovolj različnega dela, Marijan in Irena delata za predstavo rekvizite in sceno, le Tomaž trenutno uživa na smučanju. Toda že danes zvečer začne delati v Ljubljani za Govor. 

Danes grem še na novoletni sprejem k županu MOP. Mislim, da je prav, da se tega na kratko udeležim, čeprav moram takoj v Ljubljano. 

19. januar 1998

Kranjsko predstavo otroci radi gledajo. Gledališče je prav primeren ambient. Ne bi si mislil, da je lahko vzpostavljen tako dober kontakt. Predstava ni zgubila prav nič na komunikativnosti, je pa veliko bolj obvladljiva in obvladovana tako s strani igralcev kot pozornosti publike. 

Anica me preseneti, šokira z obnovo petkovega pogovora z Borutom Fekonjo⁴⁴: klical je, da bi se pozanimal, kakšna je ta predstava za otroke in menil, da bi si jo moral skoraj najprej pogledati sam, preden bi poslal svoje otroke. 

Nekaj ljudi je včeraj po matineji reklo, da bi morali to predstavo (O tem se ne govori) narediti zvečer, za izven. Npr.: Mrgoletova Tjaša. Me veseli. Ja, prepričan sem, da je to prava predstava. In razmišljam: koliko energije in prepričevanja je treba, da spravimo “skoz” nekaj dobrega, kar je med drugim priznano tudi od drugih za dobro. Kaj hočemo. 

Danes iz dveh virov izvem, kako sem popackal nagrado Zlata ptica ..., kar so ljudje videli na POP TV. Hm?... Kako me zanima ta prispevek; le kaj so “poantirali” iz dejstva po-nagrajevalnega žura, in dejstva, da sem za trenutek odložil kozarec na pleksi priznanje.

20. januar 1998

Milan Pulko⁴⁵ se je začel ukvarjati s popravilom mojega interneta. Upam, da bo kmalu usposobljen, tako da bom lahko začel pošiljati elektronsko pošto. Treba je kupiti samo še modem. 

21. januar 1998

Vaje za Sobe lepo tečejo. Sandi je domiseln igralec, natančen in Vesna je seveda hitra in lepo se ujemata. Stvari bodo čiste in duhovite. Veselim se vsega skupaj. Vedno boljše se mi zdi, vedno raje vse skupaj delam. Fino. 

Urejam zavarovanje: od dveh firm (Triglav in Zavarovalnica MB), ki nas zavarujejo sedaj, bomo šli samo na eno. Ugodnejšo seveda. 

Odločil sem se, da bom s prijatelji, ki so bili v Zato.-ju, povabil na žur, da proslavimo Zlato ptico.  

Tadej je gledal posnetek na POP-Tv: meni, da bi moral reagirati. Meni se zdi pa brez veze. 

22. januar 1998

S Petrom Srpčičem nadaljujeva pogovore o monodrami. Zanimivo: tudi M. Lampe Vujičič naj bi menda igrala to igro, pa tudi P. Vetrih ve zanjo - po Petrovih informacijah. Zdaj je vprašanje, čigav je Petrov prevod in ali je narejen iz angleščine? 

Poslal sem vabila za “žurko” ob ZLATI PTICI. Povabil tudi politike, ki so dobili kar enako vsebino vabila kot kolegi-sodelavci. Upam, da ne bodo gospodje užaljeni, ker jih tikam in nisem nič protokolarno uraden. 

Kart za Predsednice ni več. V nedeljo bo prava norišnica. 

Zunaj sneži in piha mrzel veter. Končno bo torej zima. Nam je toplo. Pridno vadimo za Sobe in dobro nam gre. Bliža se gostovanje Štajerca, ko bo dvorana gotovo spet premala. In razmišljamo o tem, kaj se bo zgodilo, če bomo povečali parter. Zgodilo v smislu razmerij odra, vizur.  

27. januar 1998

Ta ponedeljek je bil kar dolg jutranji sestanek. Prav fino je, ko se ne dobimo samo zato, da bi si razdelili naloge in naredili nujne stvari, ampak tudi malo posanjarimo, razmišljamo o prihodnosti, vizijah, možnih smereh razvoja, o šibkih točkah. 

Pozanimal sem se za panoje: city light. Ena vitrina stane okoli 3000 Dem! Predstavljal sem si, da bi cena lahko bila okoli 1000 DEM. Torej sem se pošteno zmotil in zdaj bom to opcijo kar lepo odmislil... 

Razmišljam o ciljih, poslanstvu in viziji, kakor sem o gledališču na Ptuju razmišljal v času razmišljanja o ponovni profesionalizaciji, morda leta ‘94 ali ‘95, in primerjam stvari z današnjim stanjem stvari. Nekatere stvari se mi zdijo preformulirane, morda so cilji nekoliko drugačni, drugačna dinamika, vendar mi je večji del osnove kar všeč. 

POSLANSTVO GLEDALIŠČA 

1. Gledališče ni namenjeno samo sebi, ampak obstaja šele v stiku s publiko. 
2. Gledališče ni kraj za reševanje osebnih stisk in frustracij. Le-te pa je tudi mogoče prepoznati in prerasti v obliki gledališkega dogodka. 
3. Gledališče je tu zato, da pomaga ljudem, da uzrejo sami sebe. 
4. Gledališče je živo, ali pa je za pokop. 

ZAKAJ SMO TUKAJ 

1. Tukaj smo Zato., da bi bilo ljudem v Gledališču Ptuj lepo. 
2. Tukaj smo zato, da delamo kvalitetno. Kvalitetno delamo, kadar se vedno znova sprašujemo, kako bi lahko določeno stvar naredili še bolje in jo nato naredimo še bolje. 
3. Tukaj smo zato, da ljudem pripravimo čim več čim bolj kakovostnih prireditev. 
4. Tukaj smo zato, da kot posamezniki in kot firma rastemo in se razvijamo. Na kakovostnejše, bolje. 

ČISTO PRAKTIČNO 

1. Ni važno koliko delamo, ampak kako delamo. 
2. Ni važno, da je delo narejeno, ampak da je dobro narejeno. 
3. Ni treba delati dosti, zadosti je da delamo tiste stvari, ki funkcionirajo. 
4. Ni toliko važno, da uspemo, ampak da vemo, zakaj smo uspeli. 
5. Ne zanima me, kaj pravijo zakoni in predpisi, ampak kaj pravi praktično življenje. 
6. Ne zanimajo me pravne, ampak funkcionalne rešitve. 
7. Ne zanimajo me problemi, ampak predlogi rešitev. 

KAJ ŽELIMO DOSEČI  

1996 

1. Tri predstave.  
2. Pojavljanje v medijih in strokovna uveljavitev. 
3. Na koncu leta pozitivna bilanca in rezultat: dobro, da imamo v mestu poklicno gledališče. 
4. Čim več Ptujčanov privabiti v gledališče, kjer bodo zadovoljni. 
5. Utrditev notranjega sistema: zaposlitev ljudi, oblikovanje ekipe, navad. 

1997 

1. Osvajanje drugih poklicnih gledališč - koprodukcije. 
2. Osvojitev področja med Celjem in Lendavo: kulturni domovi, šole. 
3. Sodelovanje z Akademijami - poletni tabor. 
4. Speljati abonma. 
5. Intenzivno delo na propagandi. 

1998 

1. Napad na velikega sponzorja. 
2. Ureditev prenočišča za gostujoče igralce. 
3. Velika predstava. 

1999 

1. Novoletna predstava ob prehodu v leto 2000. 
2. Priprave idejnih projektov za obnovo gledališča. 

2000 

1. Abnomaji odrasli. 
2. Abonmaji otroški. 
3. Vpeljana sodelovanja s šolami. 
4. Gledališče je poleg kina in knjižnice najbolj obiskovan del mesta. 

KAKO BOMO DOSEGLI SVOJE CILJE 

1. Načrtujemo toliko, kolikor lahko uresničimo. 
2. Delamo kakovostno. 
3. Stalno spraševanje: kaj delamo, zakaj to delamo, kako bi lahko delali bolje? 
4. Razmišljamo, kako bi lahko naredili delo še bolje. 

PRAKTIČNO 

1. Ljudje so bistveni. 
2. Dogodki morajo biti zanimivi: ljudi se morajo dotakniti. Vseeno, kako. 
3. O dogodkih se mora govoriti. 

S ČIM BOMO DOSEGLI CILJE 

1. Z osebnim izpostavljanjem, stališčem, držo. 
2. S pogumom, mladostnostjo, odločnostjo, samozavestjo. 
3. Z znanjem, veščinami (tehnika). 
4. Z informacijami (vednost). 
5. S sposobnostmi (osebnostne lastnosti). 

Bil na sestanku direktorjev javnih zavodov: zanimivo. Pogovor: strategija razvoja, vizije do 2003. Vendar v glavnem pogovor o proračunu ‘98. Tako se je pogovor vrtel bolj okoli zavodskih programov in predloga osnutka plana za kulturo, ki ga je izdelal oddelek. Vrnil sem se na temo in predstavil plan obnove gledališča. In mislim, da sem pravi čas ujel zadnji vlak pri “delanju” vizij na nivoju občine, kar zadeva vizije na področju investicij. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 
44 – Borut Fekonja je bil, ali pa še bo (morda je bila leta 1998 to še Lidija Majnik), predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj. Tako sva se spoznala in ostala potem do danes prijatelja. Danes vem, kaj ga je takrat skrbelo; vem pa tudi, da je bila skrb odveč in ja, otroci so bili zadovoljni; starši in vzgojitelji/učitelji pa tudi. 

45 - Milan Pulko; filmar Miran Zupanič mi je prvi kazal, kakšne vse podatkovne baze se da najti na računalniku. Bil sem fasciniran. Na zaslonu je imel milijon ikon, ki so vodile do programov, knjižnic, leksikonov, enciklopedij ... In potem je bil potreben samo še korak do njegovega računalničarja, Milana Pulka, ki je v Olgici “imel prek” računalnike. Super zabaven računalničar. Vse mi je poštimal.  

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!

Marjetka str. 89
Snubec/Medved
Ta presneta ljubezen
Svobodno razmerje
Mlada dramatika 
Sistemski denar od države! 
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta! 

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.  
Odkljukano. 
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”. 

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto. 

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.) 

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”  
 
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:  
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič. 
 
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej. 

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok. 
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.  
 
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.) 

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države. 
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.  
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.) 
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka. 

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.  
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame. 
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.  
 
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje. 
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila). 
 
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.  

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.  
Pa vendarle dovolite izjemo.  
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...) 

***
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni  
Štefka Valentin 
Triko
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice 
Festival monodrame, drugič 

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.  
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.  
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.  
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice. 
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur. 
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C). 

Delo je končno normalno teklo.  
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče. 
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove. 
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta. 
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark. 

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola.

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ... 

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč. 

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji. 

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države.

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?” 

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ...
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem. 
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?) 

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”? 
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje. 
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki. 

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost.
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje. 

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži. 

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?) 

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali.
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje.

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri? 
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje? 
10 - 9 - 8 - 7 ....

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko? 
 

***
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Aneks - poklicni igralci pod okriljem društva

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Na terasi restavracije pod ptujskim gradom je podjetni Peter Vesenjak prirejal plese. Se spominjate?
Še danes mi ni jasno, kako se nihče nikoli ni zvrnil z obzidja in se skotalil v srce mesta. Ne morem verjeti, da ne bi bil kdo tako dobre volje, res dobre volje. (Bi danes tam sploh dobil dovoljenje za teraso, žur, ples? Mislim: a ne bi manjkala kakšna zaščitna ograja, cirkuška mreža spodaj nad proštijskim vinogradom, intervencijska vozila ready to go?)

"Odštekani" Ivica Brač je organiziral Poletne večere. Noro fajn je bilo.
Res je, da je Vojčeva mama, Nataša Petrovič v Minoritih v 80-ih vodila različne prireditve v okviru - mogoče se je temu takrat reklo - ptujskih kulturnih srečanj. Takrat smo imeli SIS-e, samoupravne interesne skupnosti in mogoče so SIS-i financirali in prirejali take reči. Ne upam si trditi. 
Ampak, to, kar je Ivica priredil po vsej Prešernovi, je bilo neverjetno. Kaj priredil; prirejal, to je prava glagolska oblika. Počel več let. Nedovršni glagolski vid. Ivica, koliko let zapored? (In ne le na Prešernovi; tudi na gradu, v ex JNA skladiščih na Volkmerjevi, v Dominikancu ...)
Nekoč bo, upam, kdo raziskal tudi pojav festivalov na Ptuju (likovni, glasbeni; dva gledališka smo imeli). In tisti, ki se bo s tem ukvarjal, mimo Ivanovih poletnih večerov ne bo mogel. Pesniki, plesalci, gledališčniki, glasbeniki ... so pod njegovo "zastavo" za nekaj časa zavzeli mestno jedro poleti. Gostinci so družno pristopili k zadevi in dogajalo se je. Pa ne na malo; na veliko. Ja, tudi veliko prahu je bilo dvignjenega.
Za dobrim konjem se pač kadi.
Ivica se je boril in garal kot lev, saj je podpore imel bore malo, tako rekoč nič. Na koncu, kaj je bilo na koncu? Pristal je v bolnišnici. Izgorel, bi rekli danes.
Ivica je naredil zelo zelo veliko. Pri njem je že režiral Jernej Lorenci, v Dominikanskem je bila uprizoritev, pri njem je igral Aljoša Koltak, gostil je Daneta Zajca, Janija Kovačiča, Draga Mlinarca, Zijaha Sokolovića ... Ivan je s svojim konceptom poletnih večerov pridobil sredstva iz Sorošovega sklada, pa ministrstva za kulturo. Bil je producent, umetniški vodja, projektni vodja, finančni vodja, tajnica, pisec vlog in poročil, prevoznik, organizator, animator, napovedovalec, pospravljalec, pripravljalec. Na kratko: delal je čudeže iz tako rekoč nič. 

Na gadu je Marjeta Jeraj pripravila velik fašenk-žur. Boris Gerjovič je pripeljal na Ptuj ekipo zagrebške televizije. Ker je pač poznal tam ljudi, osebno. HRTV je naredila dokumentarec o Ptuju. Če bi Zagrebčane morali za to plačati - doku tv oddaje formata 55 minut - Ptuj za to ne bi imel denarja. In predvajalnega časa si tudi ne bi mogli kupiti. Osebni Borisov angažma je bil kljujčen. Fašenk dogodek na gradu je posnela TV Slovenija. Prišli so eminentni gostje. Marjeto je na študiju v Mariboru spoznal Peter Vesenjak in jo povabil na Ptuj. In tu je začela oblikovati in voditi turistične produkte (tako se menda danes reče). Skratka: še en svež, nov veter, ki je malemu mestecu dal vetra. 

Župan, takrat še velike, skupne občine, Vojteh Rajher in predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Branko Brumen, sta imela velikopotezne načrte. Peter Vesenjak je postal občinski sekretar za turizem. Kulturo je vodila Kristina Šamprl Purg. Kdaj si ti prevzel štafetno palico vodenja Ptuja, Štefan Čelan?

Ptuj se je zavihtel visoko na lestvici pojavnosti in prepoznavnosti v slovenski javnosti. Najstarejše slovensko mesto, pustovanje, mesto - muzej ... v zraku sta bila nek optimizem in pričakovanje. Najstarejše slovensko mesto se je prebujalo. Kadarkoli se je omenjal turizem mlade, ravnokar osamosvojene države, je takoj za Bledom in Piranom/Portorožem prišlo na vrsto ime: Ptuj. Ljubljana takrat sploh še ni bila turistična destinacija. Škofja Loka, Piran in Ptuj so gojili nekakšno zavezništvo slovenskih zgodovinskih mest. Mesto se je formiralo znova, še enkrat; zavedlo, da potrebuje institucije, ki delajo mesto mesto. Štefan je precej kmalu začel govoriti, da naj bo Ptuj sedež regije.

Se spomnite kolonije, ki jo je na borlskem gradu prirejal violinist Miha Pogačnik? Tam je Peter Srpčič režiral Fausta. Savo Djurović je naredil krasen plakat. Še danes mi je všeč. Še pomnite, tovariši, gospodje?

Vse je kar brbotalo. Ne le jeseni, ko je vrel mošt. Občina Ptuj je bila še velika. Župan prvega sklica Mestne občine Ptuj je bil dr. Miroslav Luci. Šefica občinske uprave je bila optimistična Evelin Makoter. Gradil se bo pešmost pri Ribiču.

V Ljudskem vrtu je neka mladina vadila za gledališko uprizoritev, ki bo menda kar na prostem. Na odprtem morju bo njen naslov. Ne bo sicer na morju, bo pa na ribniku. Deca iz okoliških blokov je imela med počitnicami veselje s prevažanjem nastopajočih na otoček z vrbo žalujko v sredini in nazaj na obrežje ribnika.

Ampak počasi.

Ne znam opisati silnega optimizma, ki je bi v zraku. Ali pa sem tako čutil, ker to sodi k mladosti?
Kako ste tista leta doživljali drugi? Kakšne spomine imate na Ptuj takoj po osamosvojitvi?

Boris Miočinović, direktor muzeja, je na gradu pripravil veliko razstavo Turkerije; pritegnila je domačo in mednarodno pozornost. Se spomnite? 
Branko Brumen je spisal razvojni dokument za Ptuj; zdi se mi za naslednjih 20, 30 let; Vizija razvoja za obdobje 1991 - ... Ena taka rdeča knjižica.
Vili Muzek je "zganjal" alternativo na Muršičevi in v nekdanjih vojaških skladiščih na Potrčevi (tam, kjer je danes parkirišče.) Pred dnevi sem videl, Vili, da si objavil Stančeve (Zebec) VHS posnetke! Krasen dokument časa: moda, frizure, jakne. Kako zanimivo!

Govorilo se je o "ptujski trojki": da se bodo obnavljali pošta (maja 1945 porušena minoritska cerkev), dominikanski samostan (za kongresni turizem) in mali grad (za potrebe knjižnice). Trije mega projekti. Noro velike reči.

Tako smelo, velikopotezno in ambiciozno ni zastavil na Ptuju še nihče. Vsaj v mojem življenju ne. Najbrž so mnogi tisti, ki v prejšnjem enostrankarskem družbeno-političnem sistemu niso "bili zraven" (včlanjeni v ZKJ ali sodelovali z njo), zdaj hoteli pokazati, da tudi oni zmorejo. Še več, da lahko zapolnijo vrzel, ki je nastajala od časa, ko je bogato ptujsko meščanstvo moralo po drugi vojni iti. Oditi. Večstrankarstvo je prineslo več dinamike. Več upanja. Večstrankarska demokracija je obetala. Tako kot smo na nivoju nove države sanjali o drugi Švici, približno tako sem čutil Ptuj: najstarejše slovensko mesto bo znova zasijalo. V vseh svoji zgodovinski pomembnosti, z vso svojo bogato kulturno dediščino, s kreativnostjo in novim zagonom. Ptuj bo postal kulturno-zgodovinsko središče; če ne Slovenije pa neke bodoče regije.

Nastala je Bistra - biro za strateški razvoj in raziskave, Aleš Gačnik je pisal o potencialih turistične in kulturne industrije ... Zaslutili smo bogastvo preteklosti in verjeli, da lahko v sedanjosti črpamo iz nje in oblikujemo novo, še nesluteno prihodnost mesta in okolice.

Hja, tudi Krambergerjev Ivan s svojo opico in ekstravagantnim avtomobilom je skakal po Ptuju. Nekoč je vseslovensko srednješolsko mladino, združeno v CMOK (center marksistične obuke kadrova, to mi danes pravi AI robot, da je pomenila ta kratica. Pa nisem prepričan, da ima AI prav; Milovan (Milunič), ti bi znal spomniti, kaj je že bil CMOK?) No, Ivek Kramberger je CMOK-ovce povabil na svoj dvorec v Negovo (sam sicer nisem bil v cmok-u, ampak, ker sem bil priden dijak, sem lahko šel z njimi). Kramberger nam je razkazal bajto in svojo najnovejšo pridobitev - grobnico. Pogostil nas je s hrenovkami in oro, ter nam na koncu vse to fajn zaračunal.

Tako, zelo na hitro in zelo v obrisih. Zelo površno, vem.
Žal ne poznam kakšne lokalne "Tanje Gobec", ki bi imela v malem prstu lokalno stvarnost.
Zato ste vsi bralci vabljeni, da me dopolnite, korigirate, demantirate. 
Več različnih pogledov in spominov ko damo na mizo, bolj bo slika jasna.
Več kot bo subjektivnih spominov, dragocenejša bo konča slika.

Seveda me takrat niti najmanj niso zanimali lokalna politika, ne pozicioniranje mesta Ptuja v novi državi, ne regionalizacija, ne vprašanje, koliko bo mestnih občin, kakšen bo volilni sistem, ali bomo imeli na registrskih tablicah avtomobilov MB ali PT ipd. Zanimalo me je gledališče. Nisem še razumel, da je (tudi) gledališče odvisno od politike (mestno pač predvsem od mestne).
Vendar učil se bom hitro in kmalu spoznal, da ustanovitve poklicnega gledališča brez politike ne bo.

Partija je uspešno sestopila z oblasti, večstrankarstvo je po dolgih desetletjih znova vrnilo v naše kraje, vrnil se je Pučnik, od koder že, Nemčije, se mi zdi; nič več ne bo tako, kot je bilo še včeraj, nam je na/povedal Kučan. Iveka nismo jemali resno. V resnici je imel najbolj "nevarne" ideje prav on. (In zato ga več ni.) ((Nevarne pravim, ker so bile radikalne.))

Nekoč kasneje bom od nekoga v Ljubljani slišal, kako da je Peterle menda pogojeval: če ne odstranite kipa Jožeta Lacka izpred gledališča, ne pridem na Ptuj (in ne dam denarja za trojko). Kristine ni, da bi jo vprašal. Branko, veš ti kaj o tem? Če bom imel kdaj priliko, bom povabil Lojzeta na dva deci in ga vprašal osebno. Mogoče pa vesta kaj o tem ptujska takratna poslanca v državnem zboru, Lidja Majnik in g. Berlič?

Kako se pa drugi spomnite Ptuja v začetku 90-ih?
V članku omenjeni, boste kašno rekli?

Ptuj na začetku 90-ih je bil namreč tisti kontekst, tisti čas in tisti prostor, kamor je "vstopila" mladina, ki si bo kmalu vbila v glavo:
Naš cilj je ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju. Ta misel je vzniknila okrog leta 1993. In brez tega "ptujskega optimizma v zraku" bi zagotovo ne bilo tudi zgodbe o ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Brez tebe, bralec, bodo to le moja spominjanja. Z vsem vami, ki ste se že vključili - in se še boste - pa bo nastala res velika slika.
Pišite mi na FB ali na samo.strelec@gmail.com in objavil bom vaš košček in vas seveda navedel kot soavtorja knjige v nastajanju.

Prihodnjič: Na odprtem morju, 1992

***************************