9. julij 1999

Toliko dela sem imel v zadnjem tednu, preden grem na dopust. Oblikovanje dopisov, ponudbe kupcem, osnovnim, srednjim šolam, dopis za teatre … 

Predvsem pa zaključek sezone, analiza dela in misel na financiranje ‘99. Bil sem pri Kardumu in ugotavljam, da smo svoje naredili. Da potrebujemo pomoč politike. Da je potreben pritisk občine na MiK, sicer sami ne bomo zmogli. In zato sem se odločil, da v Tednik in v Ptujčana pošljem članek z naslednjo vsebino: 

  

Spoštovani ljubitelji gledališke umetnosti, 

julija smo z lutkovnimi predstavami pred gledališčem končali sezono 1998/99. ZU, U, ali MU? - Zelo uspešno, uspešno ali manj uspešno? Morda se moramo vprašati celo: “Je bilo naše vedenje v pretekli sezoni manj primerno, primerno ali vzorno?” Prihaja poletni čas, ko smo pospravili rekvizite in kostume, oder pripravljamo za nove nastope, predvsem pa čas za premislek in analizo pretekle sezone. Čas, ko se skušamo učiti na napakah, ki smo jih naredili, in pripraviti vse potrebno za sezono 1999/2000. 

  

Vsako gledališče svoj “učinek” meri tudi s statističnimi kazalniki. (Zdaj, v času, ko Ministrstvo za kutluro RS vpeljuje merila in kriterije, po katerih naj bi sofinanciralo programe gledališč v prihodnje, je prav obisk še posebej pomemben kriterij). 

Pa poglejmo statistiko Gledališča Ptuj v preteklih treh sezonah: 

  

	sezona 1996/97	sezona 1997/98	sezona 1998/99
GLEDALCI	18.210	28.360	33.915
Št. gledalcev v Gledališču Ptuj	14.100	21.170	22.740
Št. gledalcev na gostovanjih	4.110	7.190	11.175
PRIREDITVE	117	198	224
Št. predstav v Gledališču Ptuj	83	135	160
Št. predstav na gostovanjih	34	63	64

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izračun zasedenosti dvorane (142 gledalcev na predstavo) pokaže, da je bila dvorana optimalno zasedena. Vsi, ki obiskujte našo hišo, namreč dobro veste, da je prvo-vrstnih sedežev v dvorani le 133, iz drugih vrst pa je vidljivost dokaj slaba. Menimo torej, da obiska v matični dvorani v prihodnje ne bomo mogli kaj dosti povečati, ne da bi jo ustrezno prenovili (kot vam je najbrž znano, bi prenovljena dvorana nudila 240 enakovrednih, kvalitetnih sedežev).  

Pa umetniški vidiki minule sezone? 

Vrhunec sezone gotovo predstavlja uprizoritev LJUBEZENSKA PISMA, kjer so se zbrali resnično imenitni gledališki ustvarjalci. Kritike so bile zelo ugodne, predstavo smo veliko igrali po Sloveniji in režiser Šedlbauer je bil z delom v našem gledališču zelo zadovoljen, tako da se je sam ponudil za režijo naslednjega projekta, ki si ga boste lahko ogledali prihodnje poletje na prostem. Žal se nam ni tako zelo »posrečila« uprizoritev Zijaha A. Sokolovića FINŽGAR V SEKSŠOPU. Režiser je iz Turrinijeve komedije morda želel »potegniti« preveč, jo nekoliko »zakompliciral« in nastala je dokaj nenavadna komedijska uprizoritev. Vendar brez tveganja v gledališču nikoli ne gre. Gledališče je ustvarjalen proces, kjer je težko z gotovostjo napovedati, kakšen bo rezultat po dveh mesecih vaj. Monodrama ŠTEFKA VALENTIN, mladega Petra Srpčiča in Alenke Tetičkovič, je bila dobro sprejeta. Kljub mladosti obeh avtorjev ste gledalci predstavo radi gledali, saj je že sama zgodba zanimiva in duhovita. Prijetno nas je presenetila uprizoritev FANT V AVTOBUSU. Predvidevali smo namreč, da bo zaradi zahtevnosti teme, »zamorjenosti« bolj malo ponovitev. Zgodilo pa se je nasprotno: predstavo smo igrali več kot 30-krat. Mlada gledalka nam je o njej napisala: »Robert je dokaz, da je v vzgoji otrok pomembna zgolj in le ljubezen. Vse ostalo so le predsodki odraslih. Teh, katerih mnenje je, da otroci te zgodbe ne bodo razumeli.” (Janja Tekavec, Hoče). Posebej je treba izpostaviti še FESTIVAL MONODRAME PTUJ ’99, ki je s strani strokovne kritike in medijev prejel v celoti ugodne ocene. Če dodamo še ponovitve uspešnic OJ, ČUDEŽNI ZABOJ in OVINEK, ki sta “preživeli” že drugo sezono, in stoto ponovitev GOVORA MALEMU ČLOVEKU (prve ptujske poklicne predstave po ponovni profesionalizaciji gledališča), ocenjujem, da je bila sezona uspešna. 

“Gledališče je subvencionirana opozicija”, pravi znani nemški režiser Heyme. Najbrž si ga vsaka sodobna družba privošči (tudi) zato, da bi po-kazala svojo demokratično naravo? In ko smo pri subvencijah in financiranju: Svojega poslanstva ne bi mogli opravljati, če naš ustanovitelj (Mestna občina Ptuj) ne bi razumel narave našega dela (projektne “špice” ob premierah, številni honorarni sodelavci …) in redno ter dosledno izvajal zagotovljenega financiranja. V tem smislu je bilo sodelovanje z ustanoviteljem v pretekli sezoni resnično vzorno. Želimo si lahko le, da bi bilo tako tudi v prihodnje.   

Ampak vendarle: Kje so problemi? - Kdor jih nima, najbrž nima dovolj visokih ciljev, jasnih vizij? Kje smo zdaj, in kam naj bi se gledališče razvijalo v prihodnje? Kaj bistvenega bi bilo potrebno storiti?  

Začnimo pri financah. (Kje pa drugje?) Oglejmo si financiranje (iz državnega proračuna) slovenskih poklicnih dramskih gledališč v letu 1998 in njihove programske obveznosti:  

Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 1998, MiK, Lj, 1998 

	VSI  zaposleni	Od tega  igralcev	Obveznost:  št. PREMIER	Obveznost: št. vseh predstav	Obveznost:  št. gostovanj	DOTACIJA: (v mio Sit)
SNG Drama Ljubljana	123	50	10	322	0	528,9
Mestno gledališče ljubljansko	98	22	9	277	30	376,4
Drama SNG  Maribor	75	24	8	235	20	320,4
Primorsko dramsko gledališče NG	75	24	6	225	90	316,2
Slovensko mladinsko gledališče	54	29	6	222	30	266,7
Slovensko ljudsko gledališče Celje	64	22	6	235	50	262,1
Prešernovo gledališče Kranj	20	6	5	134	30	33,7
Gledališče Ptuj	6	0	5	145	72	4,5

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(To ni celoten budžet vseh sredstev, ker ni vštet delež občinskih sredstev. Obveznosti sistemsko financiranih gledališč je definirala država, pri GP navajamo dejanske rezultate iz poslovnega poročila za leto 1998).   

Trdim: razvoj Gledališče Ptuj je v primeru nadaljevanja dosedanjega financiranja dosegel svoj plafon. (31,4 mio MOP in 4,5 mio RS. - Primerjajte ptujsko gledališče s kranjskim, ki dela letno s cca. 100 milijoni sredstev, kjer daje 1/3 država in 2/3 občina).  Seveda se zavedamo , da je občinska blagajna, kakršna že je: nikoli dovolj velika. Zmanjšana zaradi  manjše velikosti občine, sprememb, ki jih je prinesel zakon o financiranju občin, prenosa financiranja javnih zavodov na občine itd. itn. In tu ni kaj dodati: vse to je res. Vendar pa je res tudi naslednje: država (Ministrstvo za kulturo) je v zadnji fazi oblikovanja mreže poklicnih gledališč – tistih, katerih program (t.j. premiere, ponovitve, gostovanja) bo v  prihodnje so-financirala. In prav na tem področju, v odnosu do države, pogrešamo sodelovanje, pomoč, prizadevanje, agresivnost, vztrajnost, konstanten pritisk… (ali je morda primernejša in modernejša beseda lobiranje) občine. Zdaj je zadnji čas za to. Zdaj se ob velikem angažmaju morda lahko popravi zgodovinska “krivica”, ki se je zgodila mestu leta 1958, ko je država ukinila ptujsko poklicno gledališče (s stalnim ansamblom!) Leta 1995 je bila mestna oblast resnično pogumna, da je gledališče ponovno ustanovila in si ga naložila “na svoja pleča”. Glede na to, da gledališče dosega glede na vložena sredstva zavidljive rezultate, je zdaj prava priložnost, da si za delovanje izborimo večja, predvsem pa stalna in sistemska sredstva iz državnega proračuna. (Tu pa statistika, aplavz pri poklonu in ugodne kritike niso dovolj.) In kaj bi se zgodilo, če bi Gledišče Ptuj pridobilo večja državna sredstva? Imelo bi vse možnosti, da izboljša opremo predstav (kostumi, scena), s tem poveča kvaliteto uprizoritev, da zaposli vsaj nekaj igralcev, ki bi predstavljali umetniško projektno jedro. Glede na to, da ptujskega gledališča ne obremenjujejo stari dolgovi, neporavnani računi, prevelika zaposlenost, nerešeni pravni akti … in predvsem zaradi mladih ptujskih igralcev, ki so vedno uspešnejši na slovenski gledališki sceni, bi imelo možnost postati pravi “ambasador” ptujske vrhunske umetniške ustvarjalnosti. Ocenjujem, da je gledališče v štirih sezonah doseglo korekten nivo, tukaj pa se utegne tudi ustaviti. Vendar so moji cilj in cilji kolegov igralcev in režiserjev ambicioznejši. Ja, ostati malo, vnedar postati vrhunsko, specifično in prepoznavno gledališče. Gledališče, ki se bo po umetniških dosežkih enakovredno merilo s katerimkoli večjim v državi. Prepričani smo namreč, da je samo takšno gledališče za mesto Ptuj lahko dovolj dobro gledališče. 

Kaj je torej storiti? – Menim, da je pot jasna: gospoda župana pozivam, da se »oboroživa« z argumenti in se skupaj »abonirava« v čakalnici pred vrati gospoda ministra Školča. Potem pa vztrajava in ne odnehava, vse dokler ne »zmagava« ali »častno padeva v bitki za pravično stvar«. 

Za konec pa še o enem, temeljitem problemu: stavba gledališča. Če se ozrete na fasado, zavijete na sanitarije, hočete v garderobi obesiti svoj plašč, ali si ogledati odlično predstavo – denimo gostovanje ljubljanske Drame, ali pa plesni nastop vašega otroka, koncert pihalne godbe … ugotovite, da imate pri nas kup problemov. Predvsem pa: kadar je dvorana polna, slabo vidite in vam je zelo vroče. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa je hiša pred sto leti, ko je bila zadnjič gradbeno obnovljena, namenjena stotim ptujskim gospodom in gospem, ki so sedeli vsak v svoji (zagrajeni) loži … Projekt glede možne prenove gledališke stavbe je pokazal, da bi lahko bilo v - na zunaj enako veliki -  stavbi 240 enakovrednih sedežev¹⁰¹! Sočasno bi zgradili nekdanje pročelje, ki bi pomenilo hkrati obnovo starega mestnega jedra, in tako pridobili “kuliso” za vse pogostejše prireditve pred gledališčem (predstave Gledališča Ptuj, zaključek šolskega leta “Olgice”, prireditve Poetovio Vivata, Turističnega društva, Društva umetnikov in ustvarjalcev …). Če si mislite, da bi bila cena za to astronomsko visoka, vas lahko z veseljem razočaramo: stavbo bi bilo mogoče prenoviti v sodoben, srednje velik kulturni hram, ki bi zadoščal za prirejanje vrhunskih umetniških dogodkov in najeminentnejših prireditev (npr. dan samostojnosti, kulturni praznik) – in to za 250 milijonov tolarjev. Se oproščam, vem, govorim pro domo sua. Za prenovo stavbe Gledališča Ptuj pa na srečo govorijo tudi močni strokovni argumenti. 

Prihaja sezona, s katero bomo zakorakali v novo tisočletje. Kdor razmišlja o Ptuju in njegovih vizijah resno in odgovorno, prepoznava naše ambicije za smele, izvedljive in smiselne. 

Hvala vam za obisk v minuli gledališki sezoni. Že v naslednji številki Ptujčana boste našli prilogo – Program Gledališča Ptuj za sezono 1999/2000. Vabimo vas, da nas obiščete in si o vsem skupaj ustvarite svoje mnenje.  

Samo Strelec, direktor Gledališča Ptuj 

  

Kako se bo odzvala politika? Kako javnost? Ali sploh? – Zdi se mi, da sem moral to storiti. Ker sicer zamujam in ne vidim nobenega razloga, da bi se stvar spremenila na bolje sama. Morda pa bo prišlo celo do kontraučinka. Kdo ve. Želim imeti občutek, da sem svoje naredil. 

Dobili smo nekaj povratnih informacij za mapo in ljudje so z njo zadovoljni, opazili so jo. Izgleda jim zanimivo. 

Nabavil sem si knjigo o grafičnem oblikovanju in še eno, ki govori o Corel Venturi. Zdaj čakam na možnost, da nekje dobimo program in se začneva s Tatjano praktično učiti¹⁰². 

  

13. julij 1999 

Pripravljam se na sestanek na občini: poslovanje zavoda v poslovnem letu 1998. Gledam podatke, računam procente in se zgražam. Dotacija se je dvignila za 6 %, lastni prihodek za 12%,  obiska za 22 %, število prireditev pa za 50 % (predvsem zaradi 105 %-ega povečanja gostovanj). Zanimiv je tudi podatek, da je se je zato povečal obisk na gostovanjih (za 76%), v hiši pa komaj kaj (za 7%). Prav zanima me, kakšen bo odnos med poslovnima letoma 1998 : 1999, saj ne pričakujem dviga obiska v hiši. 

Odločil sem se, da po dveh letih trdega dela v hiši nekoliko trše nastopim do občine. Do sedaj delujemo in izgledamo kot »dobri fantje«, dobra ekipa, s katero ni problemov. In res je tako. Vendar je treba zdaj tudi jasno in glasno povedati, - in to podkrepljeno s številkami, kje so problemi. Izpostaviti predvsem primerjave z drugimi gledališči – primerjati inpute ter outpute. 

Še eno perečo stvar moramo danes zaključiti: zaključek zgodbe z urami, starimi in novimi dopusti itd. itn. Interna stvar, - ki sem jo zakompliciral, s tem ko sem hotel preveč razumeti sodelavce, specifiko ter naravo dela in manj upoštevati formalno-pravne predpise. No, tudi to bomo uredili. Upam, da zdaj za zmeraj. 

Končno sem si vzel čas in šel na vajo za Ano in videl celo postavitev. Dosti so naredili. Tudi igrajo se že. Imel sem nekaj pripomb. Upam, da bodo premislili. Sicer pa mislim, da se obeta zanesljiva uprizoritev. Zdaj, v finalizaciji pa se bo pokazalo, ali bo korektna ali čudovita. Mislim, da je moja naloga, da jim pomagam, jih spodbujam, opozarjam in skušam razviti to, kar sami nosijo, pa morda ne artikulirajo na dovolj učinkovit način. Vsekakor: zelo sem vesel, da so pred počitnicami naredili tako zelo veliko. Ob gledanju sem čisto padel noter in videl možnosti, variante … pri tem pa me ni obremenjevala kranjska uprizoritev. In to se mi zdi fino. Ja, morda potrebujejo še moment igrivosti … Pa ne tiste, ki bi prišla s tempom, hitrostjo, dinamiko, pač pa miselne. 

  

14. julij 1999 

To še moram zapisati, preden grem na dopust: 

Kako je izgledal včerajšnji »zagovor« poslovnih poročil za leto 1998. Imel sem 3 minute za dodatek, pojasnilo, poudarke iz poročila. Rekel sem: da smo računovodsko poslovali pozitivno, vendar je situacija kritična: ker smo naredili več, kot imamo denarja. Ergo: vlagati v prostor in standard predstav. Ne pričakujemo več od občinskega proračuna, ampak od MiK. Da se dela mreža teatrov in da imamo strokovne argumente, potreben pa je pritisk mestne oblasti do ministrstva. Pozivam, da ta pritisk izvršimo. Ker je zdaj priložnost za sistemsko financiranje. Nato je sledila debata: en gospod svetnik je vprašal, koliko otrok je videlo naše predstave (gradivo, ki so ga dobili, je vsebovalo le uvodni del in finančno rekapitulacijo, ne pa tudi statistike programa) in nekaj je rekel v zvezi s šparanjem pri pošiljanju pošte, kar pa nisem razumel. Gospod Brglez¹⁰³ (LS) je pohvalil delo gledališča in si zaželel, da bi bilo morda več ljudskih iger, denarja iz občinske blagajne pa ne bo moglo biti več. Moj odgovor: zahvala za pohvalo, da bo naslednja »ljudska igra« Županova Micka (bili vsi zadovoljni), nato pa sem ga prosil, da bi me razumel prav tako on kot ostali svetniki: ne pričakujemo bistvenega napredka iz občinske blagajne, ampak iz MiK. Tam pa je sogovornik ustanovitelj. 

Ergo: mislim, da se nisem zapletel v detajle, da sem ostal pri bistvenem in da sem bil tako jasen, da zdaj vsi vejo, v čem je problem: v tem, da bi lahko dobili več v LJ, da pa na tem nihče ne dela (razen nas, ki z delom nabiramo potrebne »točke«). 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

101 - Na papirju: 240 enakovrednih (kvalitetnih) sedežev. Papir vse prenese. Čeprav se obnova ni zgodila po Šmidovih načrtih (z 240 sedeži; in dobro, da se ni), tudi izbran načrt (seveda) ni naredil napredka pri številu sedežev. V običajno škatlo za čevlje pač ne moreš spraviti pancarjev. Sklep danes: če je bilo povečanje števila sedežev očitno v danih gabaritih nemogoče (in v resnici nesmiselno), bi veljalo prenovo zapeljati v smer: pustit dvorano z ložami "pri miru" in samo tehnično, prezračevalno, klimatsko, instalacijsko-infrastrukturno urediti zadeve. Dovrani pa pustiti historični videz, s proscenijem, ložami, pozlato itd. Ampak, ja, po bitki s(m)o vsi generali. (Po drugi strani pa: neka bodoča obnova bo pa šla v to smer. Ergo: nekaj smo se vendarle naučili; in šolanje seveda ustrezno plačali.)

102 - Očitno sva s Tatjano Doma mislila, da se bova en, dva, tri naučila grafičnega programa in kar sama postvila knjigo "Deset gledaliških let na prelomu tisočletja, 1992 - 2002". Potem sem očitno prišel k pameti in jo dal oblikovati in postaviti Savu Djuroviću (ki se je nedavno žal poslovil). 

103 - Slavko Brglez, mestni svetnik (LS), mislim, da je bil tudi član sveta zavoda GP. Kritičen, vendar temeljit in dosleden, pošten človek.

 

 

 

4. maj 1999

Včeraj sva z g. Vidovičem bila na Expo biroju, kjer smo se pogovarjali z g. Železnikom, direktorjem in njegovimi sodelavci o nadaljevanju načrtov za prenovo bajte. Ogledala sva si tudi njihovo glavno dejavnost in vse skupaj se je končalo po mojem mnenju zelo ugodno: cena za dokumentacijo, ki so jo izračunali, ni pretirana, dogovorili smo se, da se pred dopusti sestanemo in pridemo do odločitve. G. Vidovičbi rad, da najdem še nekega sponzorja, da kakšen »popust« ponudi še Expo biro in nato bi lahko šli v naročilo. Optimist sem. Zdaj je treba samo dobiti še nekaj denarja pri nekem sponzorju. Kako se bom obnesel, znašel v Talumu? Kaj mi (zares) lahko pomaga g. Špoljar?⁹⁶

S Tadejem veliko razmišljava o nadaljevanju razvoja Ptuja.⁹⁷ Tehtava med pomembnostmi, prioritetami: fasada ali 4 zaposleni, čakati ali celo nekoliko izsiljevati? Toliko je neznank v vsem skupaj … (Kakor zmeraj). Vendar meni je v teh razmišljanjih postalo jasno eno: če ob koncu mojega mandata ne bi hiša bila obnovljena in bi dobil zagotovila, da najbrž bo v naslednjem mandatu, zaradi »zidov« ne bi ostajal na Ptuju. Bi pa ostal, če bi dobil zagotovilo, da bom lahko zaposlil 4 igralce. Ostal, tudi če ne bi bilo obnove hiše. Kajti res je: hišo lahko obnovimo, vendar naš glavni problem ostajajo termini za igralce in pa predvsem: ekipa, ki se ne bo ustalila za nekaj let in pljunila v roke, ne more narediti presežka, bistvenega razvojnega premika. 

--- Kaj ko bi se koproducirali z Narodnim domom iz Maribora? Povabili Boštjančiča in Mojco …? Si delili stroške? … Kaj bo rekel Marjan Rajbenšu? 

 

6. maj 1999

Včerajšnji dan v Ljubljani je bil kar naporen. Priključili se bomo slovenskim gledališčem v okviru združenja ASSITEJ (pobudnik Kulturni dom Moste – Moje gledališče). Srečal sem se s Tatjano, Jašo, Arkom. Pogovori o naslednji sezoni, terminih, vsebinah, koordinacije. In zvečer ogled predpremiere Pigmaliona; velja povabiti na Ptuj – morda za začetek sezone. 

Danes grem na pogovor z Rajbenšujem v Narodni dom v MB glede koprodukcije. Odgovor bo treba dobiti hitro. In odločno postopati glede prevoda in iskanja obeh igralcev. 

 

7. maj 1999

Sinoči je župan na otvoritvi likovne razstave kar lepo govoril o gledališču. Kako da smo lahko ponosni naj. Kaj to pomeni? Ali to sploh kaj pomeni? Komu to kaj pomeni? 

 

10. maj 1999 

Marjan Rajbenšu pravi, da ni siguren, ali bo prišlo do koprodukcije. Vprašanje je, ali jim bo po Lentu ostal denar za koprodukcijo. Ergo: stvari ne napovemo v naš program, želja ene in druge strani pa je, da do sodelovanja pride. No, bomo videli … 

Mateja je začela zbirati oz. urejati podatke za knjigo, ki jo bomo izdali spomladi leta 2002. Med vikendom sem veliko razmišljal o vsej stvari in se odločil, da statistiko vežemo na koledarska leta (in ne na sezone), ker se tako ravno izteče 10 let od Odprtega morja, pa tudi sezona še v času izida knjige ne bi bila zaključena. Poleg tega ne bi rad, da bi me sama ideja o knjigi vezala na to, ali po l. juliju 2002 ostanem v GP ali ne. Mislim, da je treba knjigo izdati do konca mojega mandata.  

V petek je izšel razpis MiK za sofinanciranje programa 2000. Z Anico se bova zdaj vrgla na delo in mislim, da je treba narediti zares dober načrt. 

V četrtek sem se dogovoril na Novi Ljubljanski Banki za sestanek z direktorjem. Prosil ga bom za sponzorstvo pri pripravi projektne dokumentacije za obnovo stavbe. 

 

11. maj 1999 

Danes sem dobil v roke razpis MiK za program 2000. Zdaj sledi natančno prebiranje in čim kvalitetnejša priprava. Kje se lahko »priklopimo«, kako »daleč lahko sežemo«? 

Organiziram izlet na Dunaj. Simon ima nalogo naštudirati vodstvo po mestu. Jaz iščem prenočišče in varianto, da bi si ogledali kaj od teatra. 

Veseli me, da Tatjana dela naprej intenzivno mapo. Prav zanima me, kaj bosta naredila Barbara in Tomaž. Če bo vse v redu (ali še bolje), bomo morda sodelovali tudi pri oblikovanju knjige, spomladi leta 2002 … Kdo ve. Tako daleč je še vse to, vendar se bojim, da hkrati tudi tako blizu. 

 

13. maj 1999 

Klical sem ponovno g. Špoljara glede obiska pri g. Topleku. Povedal mi je, da se še ni izjasnil, ali me bo sprejel ali ne. Hočem reči: kako beden občutek je prositi denar in kako še bednejši je, biti zavrnjen že pri sprejemu. Vendar bom seveda vztrajal do končnega, eksplicitnega ne. Tolažim se, da ne prosim zase, ampak za neko pametno stvar, ki bo dobra za mnoge. 

Mateja se je resno podala na pripravo statistike za »Knjigo 2001«: ogromno dela je z natančnim, križnim navajanjem imen avtorjev, sodelavcev, ponovitev, krajev gostovanj, nagrad, festivalov. Hvala bogu, da je začela že zdaj, kajti čez nekaj let bi bilo delo še večje. 

 

14. maj 1999 

Na Ljubljanski banki sem dobil 200.000 Sit za dokumentacijo. Kako se bo izšel pogovor na Novi KB Maribor? ---  Gospod direktor (Cekov) mi je prijazno povedal, da bi z lahkoto sponzoriral ta projekt – za katerim da bi sam izrazito stal, vendar bi bilo dobro, če bi del našega poslovanja šel prek njihove banke … Prijazen namig, pozorno poslušanje, mladost, zagnanost, lepo vedenje, poslovnost, poslanstvo in vizije … Tako je prav. Dogovor: naj razmislimo in kaj naredimo v pravi smeri in lahko računamo s podporo.  

 

17. maj 1999

Tadej odhaja v Novo Gorico … Se bomo res vsi raztepli po Sloveniji? Za koliko časa? Nam bo uspelo združiti moči in voljo ter se zbrati na začetku novega tisočletja v ekipi, ki bi naredila bistven korak naprej? 

 

18. maj 1999

Dobili smo razpis za sofinanciranje kulturnih programov za leto 2000 z Ministrstva za kulturo. Prvič bomo tudi mi lahko prijavili celoten program, tudi neprogramske-materialne stroške. To se mi zdi napredek. Velik. Pomemben. Morda je to celo posledica lanske prijave, na nek način agresivnega ali pa, bi rekel vsaj aktivnega odnosa GP do Ministrstva. Seveda je to šele pol poti pri pridobivanju dodatnih sredstev. Kaže razpisno gradivo tudi že na morebitno mrežo poklicnih gledališč? Mislim, da lahko vse te znake interpretiram v to smer. Z zavedanjem, da govorim oz. razmišljam pro domo sua - seveda, kako pa naj bi drugače. Kakorkoli že: vem, da morava z Anico narediti plan 2000 izjemno pregleden, jasen, konkreten in še zmeraj izzivalno poceni. 

Mateja je prišla pri urejanju podatkov za »knjigo 2002« že kar daleč. Kljub temu pa sva se tudi danes spomnila nekih podrobnosti, s katerimi sva dopolnila sistem vodenja evidence. Mislim, da bo rezultat zares zanimiva reč. 

 

19. maj 1999 

Zdaj pa se je začelo zares: Anica je prebrala stvari in veliko je za narediti za prijavo na MiK. Vendar sem s tem računal. Sedla sva, se dogovorila za metodo, preverila, kaj misli o stvari eden, kaj drugi, se uskladila in začela delati vsak svojo stvar. Imam dober občutek, mislim, da bo šlo vse tako, kot je treba. Vem pa, da je treba ta program delati in dodelati maksimalno dobro. Z vso energijo, ki jo imava z Anico, z vso premišljenostjo, pametjo in modrostjo, izkušnjami, predvidevanji, mislimi na programske in poslovne vidike prihodnjih let. Vsega skupaj se izjemno veselim: prvič, ker se počasi že vidijo oz. dajo slutiti rezultati dela preteklih dveh let (Plan 1998 in Plan 1999) in pa, ker imam občutek, da je to svojevrstna režija dogodkov v prihodnosti. Izumljanje pravih, ustreznih okvirov. Ki ne bodo preveč togi in nepropustni, pa tudi ne preohlapni in s tem nezavezujoči. 

Hkrati smo resno premaknili naprej projekt »Hercegova«, Marijan se je zelo angažiral, me presenetil in če bo šlo vse tako naprej, mu bom ob koncu projekta z veseljem čestital. Od srca. Iskreno. 

Torej, izlet na Dunaj v začetku meseca bo prava stvar, resnično pravi »mini počitek« po papirnati norišnici, ki se bo vlekla vse tja v prvi teden junija. Hvala bogu bo s tem tudi končana prijava za MOP za leto 2000. 

Tako, 16.45 je in mislim, da je za danes dovolj. (Mislil sem, da bom prišel v pisarno okrog 9. ure, vendar sem bil že ob 7.30 za računalnikom …) 

 

24. maj 1999 

Aničino delo za Program 2000 dobro teče. Sicer imam občutek, da je bila na začetku nekoliko nervozna, zdaj pa je našla sistem in mislim, da bo stvar narejena odlično. Tudi meni »programski cilji za naslednje petletno obdobje« kar dobro tečejo in vsak dan odprem datoteko znova in vidim, kako koristno je stvari prespati, se malo raztresti z drugim delom in se nato vrniti nazaj na isto stvar. Ugotovim namreč, da mi stvari, ki se mi zdijo danes čisto o.k., čez kak dan zazvenijo popolnoma drugače; največkrat ugotovim, da stvari niso dovolj preprosto in jasno ter enoznačno povedane, da se na nek način zgubim v detajlu. In potem sem ves navdušen, ko najdem »bližnjico«, jasnejšo formulacijo, enostavnejšo besedno zvezo. Manj flancanja in več konkretnosti. Oz. ko se širina problema in razbohotenost vizije ujame, križa z ekonomičnostjo izraza. 

Plan 2000 … v bistvu pa nestrpno pričakovanje, kako se bo izšlo s prijavo na MiK za leto 1999 … Denar za delavnico je jasen, tudi za opremo, tudi to, da ne bo nič za projekt – investicijo prenove gledališča. Toda, kaj bo s programom? To se mi zdi bistven pokazatelj novega odnosa MiK-a do Gledališča Ptuj. 

 

2. junij 1999

Noro: plan za občino, plan za Ministrstvo … In druženje z g. Marinškom z Ekonomskega inštituta Maribor: pravi, da imamo vzorno poslovno poročilo. Dela na prednaložbenem načrtu za investicijo – obnovo gledališča. 

Končal sem svoj del plana 2000. Zdaj gre za usodne stvari. Moram znati dobro razložiti svetu zavoda in g. Vidoviču na MOP, kako pomembne stvari so zdaj v igri. 

Vrnil se je Marijan. Hvala bogu. 

Splaniral sem Dunaj. Dobili smo poceni karte v Burgtheatru, ogledali si bomo bajto. Za ostali program je zadolžen Simon. 

Ovinek – vse nared. Vendar: v zadnjem hipu problemi, ki jih ima MB: zdaj bi hoteli 13. t.m. igrati Bakhe. Seveda je to noro nesprejemljivo – potem, ko smo uskladili termine, dobili »zeleno luč«. Upam, da bo res vse o.k. in da MB ne bo vztrajal. To bi bilo grozljivo. 

Tudi mapa in zloženka za sezono 1999/2000 se dela. V ponedeljek naj bi bilo oddajanje filmov. Z oblikovanjem sem kar zadovoljen, je pa res, da sam vidim nekatere rezerve … Kakor zmeraj. In tako je tudi prav. 

 

3. junij 1999

Gospod Marinšek je na 17 straneh pripravil prednaložbeni program za obnovo gledališča. Zelo zelo zanimivi kazalniki.  

Končno sem si pospravil mizo in se malo umiril. Zdaj pride na vrsto le še kompletiranje stvari za državo, potem pa je stvar zaključena. Hvala bogu … Mislim sicer, da smo brez potrebe prijavljali na MiK del »stalni neprogramski stroški«, saj ne računam, da bi nam v tej postavki kaj sofinancirali. 

Dalje: 13. junij – problematični termin glede Bakh v MB: govoril z Andželo in vztrajal, da z naše strani odpovedi ne more biti. Nisem popustil in zdaj bo morala sama najti neko rešitev. Zdi se mi prav, da tudi mi enkrat ne odstopimo … 

 

4. junij 1999

Gledamo v nebo. Kaj bo z vremenom? V Mariboru dežuje. Ali bo vreme danes zdržalo? Moj del Plana 2000 je zdaj končan tudi za Ministrstvo … Koliko dela, koliko kombinacij in razmisleka. Kakšen bo rezultat? Kako to, da ni še rezultata za lanski razpis? Ali to kaj pomeni? 

V ponedeljek bo na MOP sestanek glede prijav na Ministrstvo. Nas ne bo; sem se opravičil zaradi ekskurzije na Dunaj. Poleg tega pa itak mislim, da ne bo na tem sestanku nič usodnega. 

 

9. junij 1999

Dva dni na Dunaju: uživanja, pa vendar tekanja gor in dol, tudi nakupovanja, predvsem pa ogled Handkejevega Publikumsbeschimpfung v Burgtheatru. Odlično! Tudi teater smo si ogledali z vodstvom, res da samo »uradni del« – tam, kjer vodijo. 500 zaposlenih, od 100 do 150 igralcev, 16 ton težka železna zavesa, 20 x 35 m velikost odra … Fascinantno. Na stopnišču smo tudi srečali Handkeja in Peymanna … Konec meseca se Peymann poslavlja od Dunaja, berem, da tudi Tabori. 

Imeli smo se fino. Zdi se mi, da smo potrebovali tak izlet.  

Danes pa gre življenje dalje: vežemo program za ministrstvo. Nastala je prava knjiga. Lično, kvalitetno in pregledno. Ponosen sem na Anico, Matejo in samega sebe. 

Pogledal filme v tiskarni za zloženko. Mislim, da bo o.k. Drug teden bodo končane programske zloženke, nato pa pride še mapa.  

 

16. junij 1999 

V ponedeljek sem župana in nekatere druge navdušil z idejo za proslavo 1930-letnice Ptuja⁹⁸. Zdaj delam kalkulacijo. Če nam to uspe, bo velik gledališki dogodek, za Ptuj že kar spektakel. Pri kalkulaciji sem se zmotil ogromno: ocenil na 2 mio Sit, že zdaj pa je jasno, da bo toliko stal samo print vedute Ptuja. Kako se bo to izteklo? 

Program za 2000 je zdaj že preteklost: gledam stvari in mislim, da je narejen dobro. Še vedno pa se tu in tam najde kakšna napaka. Kljub temu, da smo delali dolgo in večkrat popravljali stvari. 

Zidarji so začeli delo na delavnici. Streha je odkrita. Kakor o stvari pripoveduje Marijan, mislim, da bo maksimalen izkoristek tamkajšnjega prostora. 

Na svetu zavoda, prejšnji teden, smo ugotovili da čez pol leta poteče članom mandat. O tem bom v najkrajšem času obvestil župana. 

Anica študira DDV. In jo »boli glava«. Žal ji tu res ne morem pomagati. Vem pa, da bo znala. 

Mateji sem včeraj podaljšal pogodbo in jo spremenil iz enoletne pogodbe v pogodbo za nedoločen čas. Zasluži si. Vsekakor. 

 

17. junij 1999 

Včeraj sva z g. Šedlbauerjem definirala poletni projekt: Snubač in pa Anouilhova Cecile. S ptujsko ekipo! Stanko predlagal za kostumografko, Zvone bil »za«. Zelo sem vesel, da sva prišla do take kombinacije: dve enodejanki isti večer. Veselim se, blazno. 

Zloženka je tu: ni perfektna, je pa še kar o.k. Boljše kot lani, vendar ne prav odlično. Morda nekoliko preenostavno v dizajnu. 

Kakšna bo le mapa? … Nisem zadovoljen s tem sodelovanjem; čakamo se, usklajujemo … Na koncu pa še zmeraj pademo v neko nepredvideno časovno past … Ne le nezadovoljen: kar malo jezen, če pomislim … 

Oddal sem predračun za »Transhistorio Poetovione« županu: več kot 4,5 mio Sit. Ne verjamem, da bodo šli v to … Zdaj je na potezi on. 

 

18. junij 1999 

Sinoči je deževalo ves dan, proti večeru pa se je zjasnilo. Ovinek je bil poln, sredi predstave pa se je spet vlilo. Vendar smo igrali naprej. Kratko prekinili, vprašali ljudi, ali bi želeli gledati naprej ali iti pod kap, vendar so kar sedeli, zato smo nadaljevali. In speljali do konca. Bilo je svojevrstno doživetje. Ljudje so delovali nezagrenjeno in so ostali do konca. Fini občutek. 

Danes se dogovoril za sestanek z Mišo Novak. Prijetna po telefonu. Prijazna in komunikativna. Dobiva se v ponedeljek.  Morda bo za stvar – sodelovanje na proslavi. Zdaj čakam na županov klic in razburjenje glede cene. Na dveh mestih še čakam na zadnjo ceno printa vedute, ki je glavni strošek. Morda bomo speljali stvar ceneje, kakor sem planiral (100 Dem/m2). 

 

21. junij 1999 

Začeli smo s prvo vajo za Ano in kralja. Za zdaj smo se o vseh rečeh lepo dogovorili … Jutri pride še scenografka in res si želim, da bi predstavo speljali do konca kar se da o.k. 

Z g. Šedlbauerjem sva se prejšnji teden zmenila za poletni projekt. Danes sva se že slišala z gospo Deso, ki bo začela prevajati Anouilha. 

Sobotni Ovinek je bil zadnji, petindvajseti. Nabito poln, gledalcev je bilo okrog 170. Po predstavi nas je Ivo počastil s pijačo… Rekel je, da je mogoče to njegov zadnji nastop. Sedeli smo na terasi Bo Cafeja pred gledališčem in se zabavali.  

 

22. junij1999 

S Petrom Srpčičem sva govorila o mladi dramatiki, razpisu, ki bi ga bilo moč speljati prek ŠOU-a. Peter tam začenja delati na nekem projektu in morda bi nas vse skupaj to utegnilo zanimati … 

G. Veingerla s Cestnega ni; je šel na dopust. Tako sem zaključil svojo »nabirko« za denar za projektno dokumentacijo in o nabranih 260.000 Sit obvestil g. Vidoviča. Zdaj pričakujem, da bomo našli termin in ostale denarje ter vendarle pri Expo-biroju naročili izdelavo dokumentacije. 

Zanimivo: Ano igra pri nas Alenka, ki je v MGL-ju zamenjala Tanjo Dimitrievsko, ki je Ano igrala pri meni v Kranju. Aljoša, ki mu je bila kranjska Ana prva lektura, ima na Ptuju svojo 40-to lekturo. 

Kardum mi je sporočil, da bomo v letu ‘99 dobili denar za Festival monodrame in gostovanja. Kako to? Kaj to pomeni? Prehodni čas? Nezaupnica programu? Zakaj so nam potem pošiljali formularje in obrazce za leto 2000, kjer nas natančno sprašujejo po celotnem programu? In poleg tega jasno napišejo, da je ta tip formularjev za teatre kot so Gorica, Celje, . in Ptuj? Bomo videli. Nisem črnogled. Upravičeno? 

  

29. junij1999 

Včerajšnji dan je bil slab dan, dan poraza … Podžupan je prišel in vprašal, da župan sprašuje, ali lahko naredimo prireditev za 1 mio Sit. Nato da beseda besedo in izvem, da so plani taki: knjižnica, osnovna šola, dominikanski samostan, večnamenska kulturna dvorana, mestna hala nato pa rekonstrukcija gledališča. In še to: da bi po njegovem moralo gledališče tudi znotraj ostati tako kot zdaj, z ložami …⁹⁹ Malo, za malo gledalcev, elitna kultura … 

Mi pa rinemo dalje. V letu 1999 bo torej denarja s strani MiK-a samo za festival monodrame in gostovanja drugih gledališč (1,2 mio) in za delavnico in opremo. Za projekte nič. Kardum pravi, da je to prehodno obdobje, da poskuša šefe prepričati, da smo enakovredni drugim. In da naj bi se to videlo v dotaciji v letu 2000. Zdaj je torej treba čakati. Na april, maj 2000. In potem bo vse jasno s strani države.  

Narejen imam plan poletnih predstav do konca mandata. S Tatjano bova sama vzela v roke oblikovanje gledaliških listov in pripravo knjige.  

Mandat se počasi bliža polovici, čutim pa ga, kako se že nagiba v drugo polovico. 

Miha z ekipo se je pridno vrgel v delo. Veliko je že postavljenega, tudi veliko teksta že znata igralca. Gledam vaje in si poskušam predstavljati končni izdelek … Zgodba, zgodba, zgodba – to bi bilo bistveno prinesti ven. Niko se mi zdi morda nekoliko a priorno patetičen oz. godrnjav, Alenka pa mogoče presamoumevno jemlje tale grad in dogodke in stvari v nejm … Seveda: to so prve vaje, vendar mislim, da je to za igro bistveno in nujno. Vse bo še lahko v redu, ker je časa dovolj.  

 

30. junij1999 

Obiskal sem gospo Ciglenečki. Upam, da bomo prišli skupaj glede uporabe muzejskih lokacij za možne poletne predstave, morda tudi za pokritje, oz. premično streho v Dominikanskem samostanu. Seveda upajoč, da bo Šedlbauerju všeč ta lokacija.¹⁰⁰

 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

96 - Penezi, penezi, penezi. Kako priti do denarja, potrebnega vsaj za risanje načrtov?

97 - Neskončno všeč mi je, da se še zmeraj, vsaj enkrat na leto, dobimo: Vojko, Tadej, Nešo in jaz. In čeprav se režimo in menimo vse drugo, pade beseda tudi o praideji, zakaj je gledališče sploh nastalo. In čemu. Imam občutek, da bomo nekoč spet kaj ušpičili skupaj. Ker nam praideja, vidim, ne da miru. In to je krasno. Toda, zakaj sem takrat začel v nekem trenutku vrteti idejo o štirih stalnih igralcih? Druge razlage nimam kot to, da smo imeli non-stop težave s tem, da smo dobili proste termine igralcev; da smo se skoordinirali z matičnimi gledališči.

98 - župan dr. Luci je dal idejo, da bi Zato.-jevci pripravili proslavo ob 1930-letnici mesta v Minoritskem samostanu. Domišljija mi je "proradila". Poleg Vojka, Gregorja, Tadeja, Neša bi angažiral še miss Mišo Novak ...

99 - Kako že pravijo? - Če želiš nasmejati boga, mu zaupaj svoje načrte. Ali drugače: Spoznaje - bnove stavbe ni bilo "v načrtu", vsaj ne v bližnjem. In z današnjega stališća - kako zelo prav bi bilo, če bi prišlo do obnove - in to prav z ložami itd.? Torej: fajn je kdaj, če se kakšne stvari, ki jih načrtujemo, ne uresničijo. 

100 - Zvonetu Šedlbauerju je bilo notranje dvorišče Dominikanca (kakopak) nadvse všeč. In njegova premiera Snubec je bila tam. Takrat smo sanjarili o tem, da bi s premično streho pokrili dvorišče, za bodoče produkcije (Mirandolina in Snubec sta nam dali krila). Danes na tem dvorišču več ne sme biti prireditev (požarno varstvo ali nekaj takega). Razmišljajo pa na Borlu, slišim, da bodo z nekim bodočim denarjem s premično streho pokrili njihovo notranje dvorišče.

 

 

27. marec 1999

Danes je sobota, svetovni dan gledališča je in za nas »en veseli dan«: oddelek za okolje in prostor pri MOP je izdal ugotovitev in mnenje, da je idejni načrt, kakršnega je izdelal Expo biro iz MB glede rekonstrukcije zgradb Gledališča Ptuj, »dobra podlaga za pridobivanje ponudb za izdelavo nadaljnje potrebne dokumentacije«. To se mi zdi prva prava mala zmaga na poti do zaresne gradnje … 

Stota ponovitev⁹⁵ Govora bo nocoj. Vojka sem prosil, da prebere del poslanice ob svetovnem dnevu gledališča. Zdaj sem jo nekoliko »ščrtal« in ji dodal kratko najavo in zdi se mi, da bo vsa stvar lahko delovala prav zares praznično. Kakor se spodobi in kakor je prav. 

 

  marec 1999

Sinoči je z Mojco bil tudi tukaj g. Tone Partljič. Ponudil je pomoč, če bo potrebna, da poiščem ministra Školča. Rekel sem mu, da ga bom dejansko prosil za to pomoč čez kakšno leto, ko bom šel k ministru z načrti za obnovo bajte. In držal ga bom za besedo!  

- - - 

Simon Puhar bo prišel s 1. aprilom k nam v službo prek javnih del. Odlično. Zdaj bomo zares odličen tim. Kakor se spodobi in kakor se šika! Zelo zelo sem vesel. Lepo je tudi to, da je Branka, ko je slišala, da prihaja k nam, to pozdravila. 

Oglasil se je Marijan. Občutek imam, da je zdaj, ko ve, da bomo dobili nekaj denarja za delavnico, kar nekako »živnil« … Super je, če bi mu to dalo nekoliko motivacije in volje ter ga zanimiralo in okupiralo za nekaj časa. Zdaj, po bolezni, ko je gotovo že sit bolniške in brezdelja. 

  

2. april 1999

Festival je mimo. Tri stvari so bile pomanjkljive: vidinost na Frayevih predstavah, dolžina festivala in dejstvo, da na podelitvi ni bilo moč zagotoviti udeležbe dobitnika nagrade. Drugače so odmevi dobri. Precej se je nabralo izrezkov iz časopisov. Tudi na TV smo bili kar prisotni, še posebej dobro pa na radiu Ptuj in Maribor.  

- - - 

Prazniki, ki prihajajo, bodo prišli še kako prav. Imam občutek, da je treba pozabiti vse doslej in narediti v glavi prostor za dogodke do poletja. Se na novo zorganizirati in si predvsem osvežiti spomin na nove cilje.  

- - - 

Od včeraj je pri nas Simon Puhar … Obiskal me je Marijan; aktivno se že angažira pri projektu obnove delavnice. Irena je doma, vendar je kar nekaj časa preživela danes z nami … Dogovor glede Veselega decembra je dosežen z Nevenko in Juretom. Vse v redu … Zbrati je treba cliping in ga poslati g. Tarbuku na Perutnino. Upam, da bodo zadovoljni s svojim pojavljanjem v medijih. 

---  

Že sem se lotil novih razpisnih pogojev za Festival monodrame Ptuj 2001.  

Na praznike lahko odidem miren. V torek pa na novo. Ciao pisarna. 

  

6. april 1999

Pospravljanje omare. Simon ureja dramska besedila. Dopis sosedom Ovinka, zahvale Perutnini, žirantom. 

  

9. april 1999

Tadej si je izboril v MB gostovanje v projektu Triko. Hvala bogu. Upam, da bo tudi Nešu useplo brez težav nastopiti v tem projektu. 

Včeraj smo dobili v vednost dopis, ki ga je Zavod za spomeniško varstvo poslal oddelku za družbene dejavnosti MOP glede postopka za rekonstrukcijo gledališča Ptuj. Povejo, da bi morali narediti vrednotenje stavbe, elaborat za zaščito in določiti varstvene pogoje. Hitro smo ukrepali, tako Šmid, Vidovič in jaz in že prihodnji teden bodo imeli na mizi vse, kar potrebujejo, da bodo naredili svoje. Upam samo, da ne bodo postavili nemogoče trdih in ostrih zaščitnih pogojev. 

Marijan resno dela na obnovi delavnice. Hkrati pa me skrbi dejstvo, da mu napoveduje zdravnik, da z rokami ne bo pravega izboljša. Upam najprej za Marjana, da se zdravnik moti. Delavnica brez Marijana pa je seveda brez veze. 

Tanja Viher je klicala in pohvalila našo firmo glede pošiljanja, točnosti, rednosti, odnosa, kakor je rekla sama. Lepo je slišati pohvalo. Seveda. 

  

14. april 1999

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev gledališč v Drami v Lj. Vtis: pozitiven. Karudum je med sestankom rekel, da bi on Kranj in Ptuj upošteval kot dramski gledališči. To se mi zdi pozitivno. Tudi neformalni pogovor potem je pokazal nekaj dobrih namigov za nas. Bil sem zelo vesel. Kar poklicati sem moral Anico in ji zblebetati vse o sestanku … Kdaj bom /še spet/ žalosten, ker bo v zvezi z našo udeležbo v mreži gledališč kazalo slabo? Upam, da ne več, ali pa čim prej … 

Ideja: Tatjanin tekst bi veljalo igrati. Noviteto. Vsaki dve leti igrati mladega avtorja … študentske generacije (26, 30, 27 let?). Kje dobiti denar, se sprašujem. Režiral bi zastonj. Tatjano bi prosil, da bi dala besedilo zastonj. To me rajca. To velja narediti. To bi mi dalo polet. To bi bilo dobro razvojno gledano. Ves sem evforičen in navdušen. To je to. To je riziko. Do je tanek led. To rabimo.  

Izdelal sem model za mapo. Anica in Mateja sta dodali svoje pripombe. Prišli smo do – zame –optimalne vsebinske solucije. Tako je prav. Sinergično delati. Se poslušati. Super je, da je Anica za stvar. Da se ne boji inovacij.  

Pred dnevi sva bila v MB in s Tinetom Varlom dogovorila lutkovne predstave, ki jih bomo v dveh sklopih uvajali v Ptuj: del Poletnega lutkovnega pristana – pred gledališčem, zastonj, nato pa celo leto sistematično vsak mesec ena predstava v ob sobotah ob 11. uri. Mislim, da tu ne moremo brcniti mimo. 

Tako bi včasih potreboval koga, ki bi se navduševal skupaj z menoj. Stalnega sodelavca, vsakodnevnega. Ki bi se »naspidiral« skupaj z mano. Ki bi sanjaril skupaj z mano. Hvala bogu, da mi to rata, da imam ideje in zamisli. Ves sem vzburjen, kakor pred kakšno žensko. Toliko smisla vidim v tem mojem delu na Ptuju, vendar pa gre vse tako počasi. Tolikokrat med tem začnem obupavati; predvsem, ko se počutim samega. Pogrešam ekipo, Tadeja, Nešota, Vojka, Grega … Čutim sicer njihovo privrženost in naklonjenost. Vendar… Kako bi bil srečen, če bi lahko zaposlil 4 igralce … Morda sem zadnje čase nekoliko slabše v svoji koži tudi zaradi privatnih »težav«. Težav? No, ja, vem, da bo vse v redu, vendar me to vseeno malo žuli. Nisem čisto miren, zadovoljen. Poudarek na drugem O-ju. 

Res, toliko je možnosti in zamisli. Tako racionalen moram biti, tako varčen, skromen, skrben, da mi je kar slabo. Vedno zagledam pred seboj vprašanje denarja in vedno vem, da se ne smem omejevati že v samem začetku in si govoriti: to ni mogoče, to ne zmoremo, za to nimamo denarja. Včasih se kar čudim samemu sebi, kako zmorem voziti v tej natezalnici med ne-mogočim in izzivalnim, provokativnim, razdiralno-razvojnim … Hvala bogu, da je tako. 

Ja, danes sem dobil kritiko Dialoga iz Razgledov in nisem niti čutil potrebe, da bi jo prebral. To, kar sem imel na zaslonu (vsebinsk oblikovanje mape) me je bolj okupiralo. 

Dogovori z Miškom (Bo café). Kaj se bo rodilo iz te ideje okrog bara na terasi? Kdo se bo pritožil, kdo bo prvi pokazal faušijo? Če zadeva steče, je lahko to super. Če pomislim še na filmsko fasado, potem sploh. Kje je Duško, zakaj me ne pokliče in pride, kakor mi je obljubil. Tudi pravi »umetnik« … Dosti, zadosti za danes. Popoldne ob štirih je, malica me še zmeraj čaka v kuhinji … (ubogi jaz). Vem, vem, vem: treba bi bilo paziti nase. Vendar … Ko je tisto nevihtno stanje v možganih, ta čudovit nemir, potem ga je treba zajahati in upati, da me prehitro ne vrže dol. Čudovito, čudovito.  

Malo delam s sodelavci, pustim jih pri miru. Naj se znajdejo sami. Naj se organizirajo sami. 

  

21. april 1999

Najboj premlevam odločitev: ali igrati novi slovenski tekst ali ne. In po pogovoru s Tadejem je odgovor: ne. Nisem neodločen, vendar imamo toliko »žezel v ognju«, da finančno niso vsa izvedljiva. Pred dnevi je bil tukaj Duško: predračun za filmsko fasado – pročelje bi bil okoli 100.000 Dem! Grozljivo. Cca 50.000 Dem pa naj bi dali za PGD in PZI … Zdaj sva se dodgovorila za skrčeno, zoženo varianto: samo lopo, brez nadstreška nad streho. Koliko bo stalo to? 

Potem so tu dileme glede projekta Triko: Tadej odhaja v PDG, prav tako Helena. Kaj in kako naprej. 

Mapa za novo sezono: dileme glede količine strani … 

In en kup novih tekstov, ki bi jih bilo vredno prebrati. Samo brati bi bilo treba že nekaj ur na dan. Potem pa je tu še misel na obnovo delavnice.  

  

26. april 1999

Ponedeljek, brez sestanka. V petek smo imeli zabavo za konec Festivala monodrame. Super je bilo, čeprav ni bilo vseh. Jaši so vlomili prejšnji dan v avto in je urejal stvari z zavarovalnico, Milena Muhič je zbolela. Imeli smo se fino in potegnili tja do polnoči. 

Zdaj je v službi zatišje. Pred prazniki smo. Počivamo. 

Malo mi kar manjka »stres«, oz. študij kakšne nove predstave. Vendar, če pomislim, že prihodnje leto bo drugače, ko bomo pripravljali poletni projekt. 

  

28. april 1999

Pričakujem Tatjano, da začneva delati na vsebini mape in zloženke. Včeraj sem doma dobil kar nekaj idej in zamisli, napisal uvodnik. Mislim, da bo v redu. 

  

29. april 1999

Obiskal me je Marijan. Revež še zmeraj hodi okoli zdravnikov … Zelo se je angažiral glede obnove skladišča - bodoče delavnice na Hercegovi. Seveda je denarja premalo … Kakor zmeraj. Vendar, bo že. Pomembno bi bilo, da bi končno vedel, kaj bo z njim; do kdaj bo na bolniški … Za zdaj je vse v redu, vendar prišlo bo poletje, prišle bodo nove urpizoritve. In takrat bo nastal problem. 

Jutri je gostovanje Ovinka v Lenartu, prihodnji teden gre Ovinek v Deskle, Fant v Zasavje. Maja se je program umiril. Ljudje naj zdaj počivajo. Zdaj je treba delati na pripravah, počasi pripravljati teren za prihodnjo sezono. 

S Tatjano sva včeraj v veliki meri izdelala vsebino za mapo in zloženko. Imela sva celo nekaj idej za postavitev strani in nekaj oblikovalskih predlogov. Če bi svoje dodala še Barbara in Tomaž, bi lahko prišli do izjemno zanimivega izdelka. Resnično se veselim te mape, imam občutek, da bo velik korak naprej. Pregledna, informativna, lična in vabljiva. Tudi z uvodnikom sem (za zdaj) zadovoljen. 

Tako odhajam na prvomajski izlet v Budimpešto (kjer si bom ogledal dve predstavi na festivalu mlade dramatike) kar zadovoljen, pomirjen in spokojen. Po praznikih pa naprej. V priprave za obnovitev Ovinka na Ptuju, finalizacijo mape, pogovore glede izdelave PGD in PZI za obnovo bajte, mislim pa, da se bom podal na obisk k kakšnemu potencialno pomembnemu sponzorju – prosit za sodelovanje pri izdelavi načrtov. Veselim se maja in junija, še posebej lutk v juliju. Takrat naj bi začel delati že tudi Alujevič in septembra bomo, kakor zmeraj, šli s polno paro naprej. Poseben zalogaj je seveda plan za 2000, ki ga bomo za državo letos delali prej, že junija. Mislim, da je to kar v redu, saj bo potem, po dopustih, september res bolj namenjen samo novi predstavi. Tako. 

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

95 - V treh letih sto ponovitev. Ni slabo. Pa se tukaj Vlado še ni ustavil.

 

 

 

25. februar 1999

Sebastijan Horvat je odpovedal sodelovanje Elizabeth na Festivalu, češ, da je predstava na festivalu že sodelovala. Zdaj bomo v ta termin uvrstili stoto ponovitev Govora malemu človeku. To je tudi svetovni dan gledališča. 

  

26. februar 1999

Dogovorjeno gostovanje Ovinka v Narodnem domu v MB je spet problematično: isti dan, ko je Brane Kraljevič dovolil, da 16. in 17. igramo v Narodnem domu, je dal na spored tudi predstavo Bombažnih polj. In vsi nekajmesečni dogovori in usklajevanja so ponovno padli v vodo … Anico bo kap, ko se bo v ponedeljek vrnila v službo. 

Poslušam reportažo s premiere Štefke Valentin, ki je bila na Valu 202 (Nina Simonič, Edita Gaberšek). Fajn. Kako zanimivo se zdi gledališče tistim, ki prihajajo od drugod, iz Maribora, Ljubljane … 

  

2. marec 1999

Najavljen sem na sestanek pri g. Vidoviču. Kar po telefonu mi je že povedal, da bo denarja za GP v tem letu enako veliko kot lani in ne manj, zato naj bom kar miren … Jaz pa grem tja, da bi videl, ali bi lahko bilo denarja več kot lani! Najavil sem se tudi pri Lidiji v knjižnici in morda mi glede nekaterih stvari glede razovja firme lahko ona kaj pomaga. 

  

9. marec 1999

Noro: ni bilo pravega časa za vpisovanje. Gostovanje Žiri, Café Teater v Ljubljani, priprava plakata in gledališkega lista za Festival monodrame, priprava razstave idejnega načrta za obnovo gledališča. Poleg tega pa sestanek z g. Vidovičem glede plač, razvoja, financiranja, pa z go. Lidijo Majnik okrog njenih izkušenj glede gradnje knjižnice, pa dogovori z Šedlbaurejem in odločitve na osnovi analize poslovnih rezultatov v letu 1998. Kar nekaj dela. 

  

10. marec 1999

Sinoči sem dobil v Kranju od Draga 4 reflektorje. Most bo spet malo bogatejši … 

Počasi pripravljamo razstavo idejnega načrta. Poslanih je več kot 80 vabil; svetnikom, novinarjem, direktorjem … Prav zanima me, kakšen bo odziv. Mislim, da bi lahko bila stvar precej odmevna, saj bo vizualno bogata. S pogostitvijo in odprtjem razstavice bi lahko stvar izgledala prav luštkano, si mislim. 

Branetu Kraljeviču sem danes poslal pismo, v katerem mu dajem nekaj dokaj konkretnih predlogov glede možnega sodelovanja obeh gledališč v prihodnji sezoni. Upam, da se bo odzval in da bomo morda res kaj uresničili. Seveda se nekoliko bojim mariborskega tendiranja k pogovarjanju, zato se bom ves čas trudil, da bodo stvari tudi zapisane. Presenečen sem namreč bil, ko sem od ge. Trkulja izvedel, da je dobila od ravnatelja nalogo, da pripravi skupni, ptujsko-mariborski abonma za prihodnjo sezono. To se mi nikakor ne zdi izvedljivo, glede na to, da mi nimamo tipičnega abonmaja. 

Planirali smo že tudi Ovinke v juniju in maju. Upam, da bo šlo s termini v MB vse po maslu. 

Sinoči sem v Kranju Alešu Novaku povedal, da bomo delali v prihodnji sezoni dva projekta manj, kakor sem načrtoval. Ne bo »Prašičkov« in ne Žab, ki naj bi jih režiral on. Ostaja seveda načelni dogovor za sodelovanje …  

Pred začetkom monodrame se sprašujem, kako slavnostno, polikano začeti in končati festival. Kako se našemiti – v direktorske atribute, kakor običajno, z umetniško svobodo? Vem, da je vse to brez pomena, vendar poskušam gledati na stvari skozi prizmo vizije oz. cilja: počasnega prepariranja javnosti za pridobivanje naklonjenosti in podpore glede prenove stavbe gledališča. 

V petek sem najavljen pri županu. Upam, da mu bom znal dovolj na kratko in dovolj slikovito dopovedati, kako daleč smo z obnovo. In da je potrebno »samo« pet nadaljnjih milijonov, da bi lahko naredili PGD in PZI in imeli te papirje še v tem letu. In da bi bili nato maksimalno in optimalno pripravljeni za rezanje kulturnega tolarja na temo obnove starega mestnega jedra … Optimist sem. Zdi se mi, da zelo dobro kaže. To in prihodnje leto pa bosta najbrž bistveni za to, ali bo fasada stala do leta 2002 ali šele kdaj kasneje. 

  

11. marec 1999

Počasi se kompletira festival. Še nekaj dilem, še nekaj vprašanj: ali bodo vsi vrnili podpisane pogodbe, ali bo obisk o.k., ali se bo kakšne od predstav udeležil kateri od politikov? 

 

marec 1999

Ob 9.00 imam sestanek z županom. Tema: obnova gledališča. Kako mi bo uspelo prezentirati idejni načrt? Kako bom govoril glede denarja? Kako ga zmotivirati? 
--- 

In sem nazaj: nimam dobrega občutka. Recesija, manj denarja, centralizacija, krčenje … to so bile besede na županovih ustih. Verjamem mu. Vendar verjamem tudi sebi in naši viziji. Zato bomo delali naprej in rinili. Do PGD-ja in PZI-ja in do ministrstva za kulturo. Kje mi bo torej letos uspelo dobiti 5 mio Sit za naročilo nadaljevanja projekta arhitekture? Ali bomo dobili iz proračunskih sredstev denar za »filmsko pročelje« maja? 

Plakati in gledališki listi so v hiši. Upam, da bomo dovolj prisotni in agresivni, da bo od vsega tega tudi čim večji učinek. Gledališki list je zelo zelo v redu, plakt morda nekoliko manj, vendarle pa še zmeraj čisto spodoben. 

  

15. marec 1999

Čakamo, kaj bo z Milovanom. Ostane, ali gre v SŠC? Teden, ki je pred nami, bo norišnica. Treba bo stisniti zobe in se prebiti do festivala, ko se pa stvari spet noramalizirajo. 

  

16. marec 1999

Včerajšnja tiskovna konferenca: stvari so bile dobro pripravljene. Andrej je postavil lepo razstavo z načrti, vizualizacijami, tekstom, mi smo dodali fotografije Slovenskega trga nekoč in danes. Na tiskovni je bilo okoli 20 ljudi. Nekaj mestnih svetnikov, g. Vidovič, ga. Šamprl-Purg, g. podžupan Hojker, g. Tarbuk in g. Vilčnik s Perutnine, od novinarjev pa Večer (Podbrežnik), Radio MB (Klančnik), Tednik (M. Slodnjak), Delo (F. Milošič), RMI. Bili sta tudi članici Žirije: gospa Muhičeva in Katarina Klančnik-Kocutar. Poleg tega še dr. Čelan in mag. Gačnik z Bistre. Pa gospoda iz Expo Biroja iz Maribora. Vse je bilo lepo in prav, vendar sem naredil veliko napako in nisem javno posebej pozdravil g. Hojkerja. Morda se je res ujezil in zato po predstavitvi kar odmahal … Bog pomagaj, nisem pogosto v taki koži in protokol ni moja močnejša stran. Popoldne je zadevo posnela gospa Angela s TV Slovenije, danes pride Ani s POP Tv. Danes pričakujem tudi članek v Dnevniku (P. Pogorevc), tako da bomo kar se da dobro pokriti. Lepo in prav … toda, zdaj je treba naprej. Najti 5 Mio sit za izdelavo PGD in PZI. In dobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne in … ter mestnih služb. Kaj pomeni dejstvo, da na predstavitvi ni bili ne gospoda Napasta, ne g. Kolariča? Ali to kaj pomeni?  

Brane Kraljevič se je menda silno razburjal zaradi tega, ker da mu nismo povedali, da v Ovinku igra tudi Toš, da smo prosili samo za Nešota. Kakšna čudna stvar: sam je bil na premieri in je lahko videl, kdo igra. Poleg tega organiziramo to gostovanje v Narodnem domu skoraj pol leta. 

--- 

Zdaj, ko sem se odločil za 3 premiere na leto, ko sem Alešu Novaku povedal, da se je najin pogovor (spet) prestavil oz. zavlekel na poznejši čas, se mi zdi, da diham nekoliko lažje. Vse se mi zdi preglednejše in manj pritiska čutim. Nauk pa je pomemben: ne bom smel več obljubljati in hipotetično govoriti in se dogovarjati toliko vnaprej. Ljudi je veliko in morda je bolje, če spremenim taktiko ter se pogovarjam relativno pozno. Potem, ko vem, kaj zmoremo. 

--- 

Nova pridobitev: lestev! Zdaj bomo končno lahko namestili vse žarnice v lestenec …⁹⁴

 

18. marec 1999

Zdaj je, mislim, skoraj vse nared. Ob 11. uri imamo še sestanek, operativne reči v zvezi s festivalom. Upam, da so bile priprave dovolj dobre in da nam bo v nadaljevanju šlo vse po maslu. Pravzaprav sem zelo vesel, da so tu vse pogodbe (tudi Trst, ki je najprej ni vrnil, nato pa poslal nazaj nepodpisano in nežigosano, je naredil pravzaprav čisto birokratsko napako; mi pa smo se seveda bali, da zaradi malo denarja ne bodo prišli), da vsi termini »stojijo«, da smo uspeli pripraviti razstavo in da se predstave že kar lepo polnijo. 

Včeraj pa sem malo bolj pomislil na razstavo in dejstvo, da na njej ni bilo ne g. Napasta ne g. Kolariča z oddelka za okolje in prostor. Ne morem verjeti, da jih ne zanima, kar se pripravlja na tem področju v nekem zavodu. Njuno odsotnost (za katero se nobeden ni opravičil) ne morem razumeti drugače kakor neke vrste »politčno« dejanje: ali nimata lastnega mnenja in čakata, kaj bodo rekli drugi (politiki), ali brez g. Gabrijeličiča ne upata reči ničesar, ali se jima zdi, da ne smeta prehitevati in bi s svojim obiskom nakazala, da podpirata projekt? Ne vem, kaj se dogaja v njunih glavah; meni pa se zadeva zdi smešno žalostna. Pišmevritičnost oddelka za okolje in prostor se mi nikakor ne zdi sprejemljiva ob dejstvu, da je v mestu bilo narejenih že kar nekaj čudnih gradbenih potez, ki pa so jih morali najbrž požegnati prav ljudje s tega oddelka … 

  

19. marec 1999

Danes se bo začelo. Ukvarjam se (v glavi) z uvodnim govorom. Morda celo preveč skrbim, kako in kaj. Po drugi strani pa ni zmeraj priložnost in možnosti povedati z odra še kaj, kar tudi sodi k pojavu gledališča v skupnosti. 

---  

Še zmaraj premlevam misli in zamisli za nocojšnjo otvoritev. Kaj, koliko, čemu, s katerimi poudarki? 

Ja, ja, malo zaupam sebi in bog'cu … Nekje globoko v sebi pa dobro vem, da bo prav vse o.k. 

  

23. marec 1999

Zelo sem bil zadovoljen s svojim uvodom v Festival. Kratko, jedrnato. Pri vsem skupaj mi je pomagal pogovor s Francije Gabrovškom večer pred začetkom festivala. Ki mi je dal iztočnico in me nekako usmeril oz. omejil v mojih razmišljanjih. Saša Pavček je bila izvrstna. Publika izjemno zadovoljna. Naslednji dan Kontrabas in Slavko Cerjak. Nekoliko manj publike, vendar bili so videti zadovoljni. Nato Zijah z Medvedom in po nenavadnem začetku z glasbenim dialogom med osebami, so se ob Zijahovi natačni igri popolnoma navdušili in zapustili gledališče očarani. Sinoči je Alenka bila spet med  nami s Štefko. Zdi se mi, da preveč hiti, da si ne vzame časa in da je površna pri dikciji (vokali). Sicer pa publika spremlja zgodbo z naklonjenostjo, sočutjem … Konec nekako vse pomiri in zaključi raznorazne dogodivščine. Včeraj je prišel Marinko Nikolič. To je zgodba zase. Ne morem ga »prečitati«: hoče vaditi vsak dan, postavljati luč, delati s tonom, pravi, da bo imel pri nas premiero. Hoče dva uniformirana policaja – varnostnika. Hoče ljudi na odru. Skrivnosten je. Ne pove veliko, vendar veliko govori. Želi direktnega poročevalca iz Slovenije za BiH. Kaj pripravlja? Izziv, eksces, škandal, provokacijo? Ni mi jasno. Hecen tip. Ali je morda samo tak tremaš … Sicer pa razen nekaj težav z vstopnicami pri Zijahu in sinoči pri g. Tonejcu ni posebnih problemov. Hvala bogu. Tudi Perutnina se izkazuje s svojimi preobilnimi narezki. Vse skupaj je fino. Upam samo, da bo tako potekalo do konca. Medijsko je festival kar dobro pokrit, vsaj v ključnih momentih (začetek, tiskovna, priprave). 

--- 

Dobili smo možnost za nadaljnje zaposlovanje prek javnih del za inšpicienta. In to že s 1. aprilom. Zdaj je treba ukrepati in nekoga vzeti. Hkrati sem dobil ponudbo dveh deklet, pa tudi Andrej Gabron se je javil. Najbolj mi je všeč misel, da bi Simon Puhar nekoliko odložil vojsko in prišel delat k nam. Kajti na ZKD-ju je ostalo prek javnih del mesto samo za enega človeka. Res upam, da se bo vse to dobro izšlo; predvsem se račun zaplete zato, ker ne vem, v kakšni kondiciji se bo v službo vrnil Marijan. 

  

24. marec 1999

Zdaj pripravljamo stvari za Koreodramo. Zdi se mi, da bo tudi ta postavitev, na odru, zanimiva za našo publiko. Sinoči je nastopila Lučka Počkaj z Balerino in ljudje so bili zelo zadovoljni. Kljub resni temi, kljub resnejšemu žanru. Znali so videti igralski dosežek, igralkino prepričljivost, iskrenost, izdelanost lika. In to je super, prav to me zelo veseli: da publika vidi, da je profesionalno igralstvo nekaj, kar je artificielno, estetizirano, ugledališčeno, zavestno izbrane odločitve.  

  

25. marec 1999

Tudi Frayevo predstavo Igrati je publika kar dobro sprejela. Hvala bogu so bili na predstavi taki, ki jih gledališče zares zanima. Damir pravi, da je Beckett še bolj hermetičen … Upam, da predstavi nista preblizu in upam, da bo  Nikolić danes o.k. Sicer pa moram zapisati, da se je sinoči začela vojna na v Jugoslaviji. Nato je napadel. Po predstavi je bilo slišati na nebu hromenje avionskih motorjev … Kličem Tucovića, vendar veze nikakor ne dobim. Zasedeno … Nikoliću sem včeraj uredil poročanje za Oslobođenje. Danes bi hotel še TV … Sinoči so vadili do pol treh! Noro, kako nenatančni okviri in premala doslednost lahko ustvarijo probleme, ki si jih niti predstavljali nismo. Seveda: če imaš opravka s tipom, kakršen je g. Nikolić. No, želim mu, da bi naredil dobro predstavo, da bi publika uživala, da bi se vse skupaj dobro izteklo. Vse ostale njegove muhe in muhice pa bomo že prenesli … Čeprav nam je zares povzročil cirkus v urniku. Edini je, ki tukaj vadi, ki si tukaj izdeluje sceno, edini, ki potrebuje od nas posebej Tomaža in še Simona, ki je pri glasbi. Skratka: komplicirano. Vendar poučno. --- 

Perutnina bo tiskala plaketo za nagrajenca. To so se spomnili sami. Lepo. Z Jašo sva sinoči razmišljala o zaključni prireditvi, o morebitnem širjenju nagarad v prihodnje in pogovor je bil zelo zelo koristen. Fino. Porodilo se je nekaj zamisli, še posebej pa mi je všeč tista o »leteči nagradi«: nagradi, ki pred festivalom ne bi bila definirana, podelili pa bi jo za nekaj, kar bi strokovno žirijo v času festivala nadvse prepričalo: npr. za dramatizacijo, izjemno glasbo, gib, petje, sceno, kostum, režijo … O tem velja resno razmisliti že pri naslednjem festivalu.  

--- 

Prišel z občine, s sestanka glede proračuna. Male korekcije so možne, vendar bo v bistvu ostal takšen, kakršen je v osnutku. Slabi časi bodo letos. In še slabši bodo čez dve leti, ko se bo države popolnoma umaknila s kritjem razlik. Če prav razumem. Razlogov za optimizem ni videti (na prvi pogled). Vendar trdi časi so zanimivi časi. Se jih veselim. Ne bojim se. Nekje bo tudi ta ozek lonec moral pokazati razpoke. In tam skozi se bomo skušali izmuzniti, prebiti. Nekomu bo to moralo uspeti. Zakaj ne bi nam? 

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁵⁾:

94 - Kako smo se razveselili vsake nove stvari, pa četudi samo navadne lestve! In druga gledališča so nam rada pomagala. Ja, čutilo se je, da so z nami in da nam privoščijo, da nam uspe, da shodimo, da se "ujamemo" v domačem okolju.

 

 

 

 

4. januar 1999

Vsi spet v službi. Spet zamujamo nekoliko jutranji sestanek! 

  

7. januar 1999

Počasi priprav za 2. Festival monodrame. Razmišljanja o tem, kako razvrstiti predstave, kaj narediti s profesionalci in kaj z ljubitelji … 

Kako bo izpadla nocojšnja premiera Piki in Roni? 

Gospod Pezdir je hotel vedeti, kako bo izgledala sezona do konca leta 1999. Žal nisem mogel napovedati slovenske sezone, ker jo Ana in kralj nekako »kvari«, štrli ven. 

Pisal sem Matiji Logarju, pred nekaj dnevi tudi Branku Kraljeviču, in jima namignil, da sem pripravljen za koprodukcijsko sodelovanje gledališč, za morebitno izmenjavo programov malega odra in našega gledališča, o skupni produkciji, paralelnih študijih … 

Zlatko Šugman je s TV Slovenija v naši hiši snemal del svojeg portreta. Fino se mi zdi, da si je za del oddaje izbral Gledališče Ptuj, kjer je delal njegov oče in o čemer govori v svojem prispevku. 

  

8. januar 1999

Sinočnja predstava je bila zelo v redu. Duhovita, enostavna, gledljiva. Morda v drugem delu nekoliko razvlečena. Sicer pa se mi zdi prav, da smo jim pomagali s posojo prostora in upam, da bodo predstavo lahko tudi prodajali. Morda celo kaj preko nas, česar pa ne upam ekipi zagotoviti. Na predstavi je bil tudi Matija Logar. Izbira predstave za dneve komedije? 

V gledališču gostuje danes Jana Stržinar. Otroci so jo čakali kakšne pol ure, da je pripravila oder. Med obema predstavama ji bom povedal, da pričakujem, da se vede profesionalno, ker takšno zamujanje v hiši ni sprejemljivo. 

  

11. januar 1999

Zdaj pa je jasno, kje je bila tolikšna poraba vode (80m3): pri glavnem ventilu zelo močno teče voda. Koliko bo treba štemati, rušiti, opirati? 

Kritika Piki in Roni v Večeru je ugodna. Fino. 

Začenjam urejati stvari za Festival monodrame. Mislim, da bo šlo, čeprav bo veliko predstav. Vendar začenjam pri komisiji … Pošteno, konkretno sem zabredel v pripravo festivala in prav vesel sem, ker sem danes veliko naredil: članstvo v žiriji sta potrdili Katarina Klančnik in Milena Muhič. Zdaj še iščem enega moškega. Mislim na Borisa Cavazzo, Vinka Moederndorferja, Jašo Jamnika, Šaša Jurca … Kak moški ob dveh ženskah bi že bil dober za uravnoteženje energij … 

Govorila z Latinom o Trikoju. Vse je odvisno od Maribora. Tudi njemu bi bolj ustrezal prvi termin (september, oktober). Počakava do začetka februarja, ko bo gospod Kraljevič povedal svojo odločitev. 

Tehnika je bila danes doma. Prav zanima me, kaj bodo jutri pokazale vpisane ure: koliko je nadur, koliko dopustov … 

  

12. januar 1999

Mihi Alujeviču je vseeno, če bo režiral v prvem ali drugem terminu. To je dobro. Resnično dobro … 

Dilema z Aljošem glede naslova Festivala monodrame. Ali: 2. festival monodrame… ali: 2. Festival z veliko … itd. itn. Mislim, da je sedanja rešitev kar dobra: Festivfal monodrame Ptuj '99. Brez številke, kateri, in bomo samo pri jubilejnih omenjali, kateri po vrsti je. 

Peter in Alenka bi rada prestavila premiero. Sam nisem za to. Prvič zato, ker smo premiero enkrat že prestavili, drugič zato, ker Peter do 6. 2. itak ne more vaditi z Alenko, ker je v Mariboru in tretjič zato, ker sta ves čas vedela, v kaj se podajata. 

  

13. januar 1999

Gostovanje v Brežicah s Pismi je sinoči bilo čisto o.k. Kljub temu, da je svetlobni park slab, zavese modre ... Obisk zelo dober, igrala sta dobro, odziv je bil ugoden. Ko sem se takole čez Bizeljsko vozil proti Ptuju, je bilo veliko časa za razmišljanje o bodočnosti … O programu, gostovanjih, prodaji, razvoju, možnostih, ovirah…  

Sicer pa imam zadnjih nekaj dni kar zanimive ideje za izdelavo koledarja za prihodnjo sezono. Razvrščam ideje, skiciram besedila, dizajniram osnovni izgled… 

  

19. januar 1999

Februarski program bo zelo pester. Dvoje zanimivih gostovanj in domača premiera. 

Vrgel oko na statistiko leta 1998. Nekoliko boljši rezultati kot leta 1997. Predvsem porast domačih projektov. 

Gospod Kolarič mi pravi, da je nekje mimogrede od »občinarjev« slišal, da sem »zajeban in nepopustljiv« direktor (v redu je tako!) in da se dela bistveno več, kakor se je včasih.  No, saj je tudi denarja več. 

Problemi s kanalizacijo se nadaljujejo. Kje je prava napaka? So res lani zadelali odtekanje kanalizacijske vode tako, da so zamašili tudi cev? Hvala bogu imamo dobrega mojstra, g. Žnidariča, ki se resnično trudi. 

Marijan ima do konca meseca bolniško. Mile se bo prijavil na razpis. Kaj bo v začetku februarja. 

Slišim, da so neuradni okvirji na Ministrstvu glede sofinanciranje Programa '99 narejeni. Koliko bomo dobili? 

Na sestanku pred nekaj dnevi na občini nisem bil ravno diplomatsko razpoložen. Stegnil sem jezik in postavil pod vprašaj naše dobivanje s podžupanom, g. Hojkerjem. Res se mi je zdelo nakladanje, pa čeprav dobronamerno …  Vseeno bom napisal to, kar si želi: plan za 1999 v nekaj točkah. Ni mi težko izluščiti težišča, bistvenega. 

Od včeraj imamo tudi glavno zaveso na električni pogon! Franci je končal svoj »projekt«. Čeprav pozno, vendar dobro, funkcionalno in predvsem cenovno zelo zelo ugodno. 

Pravkar klical nekdo iz Maribora, ker bi rad nocoj gledal Polovične resnice! To naj bi pisalo v Večeru – pa ugotoviva, da je spregledal, da je poleg našega logotipa tudi Trst … Lepo, da smo bolj vidni, hi, hi, hi.  

  

20. januar 1999

Končno se bodo uredile stvari glede kanalizacije. Odtočna cej je bila popolnoma zamašena s peskom, kamenjem …  

Peter Srpčič mi je povedal, da je od Karduma slišal, da bo letos za GP slabo, da pa bi naj že v prihodnjem letu bilo bolje: takrat naj bi bili uvrščeni med gledališča, ki bodo program dobila pokrit od MiK. Bo res tako? Da bo manj denarja, verjamem; če pa bomo prišli pod »programsko financirane od države«, pa bi tudi zelo zelo rad verjel.  

  

28. januar 1999

Zelo malo sem zadnje dni v službi. Kljub temu pa se dogajajo pomembne reči. Ogledal sem si vajo Štefke v Ljubljani in lahko bi nastala zares dobra predstava. Besedilo je še pa še zanimivo. 

Danes bodo barvali oder. Prav zanima me, kako bo izgledal zdaj, ko ga bomo pobarvali s Heliosovo akrilno barvo, ki so mi jo priporočili v mariborskem gledališču. Piše, da ima svileni sijaj. Kako se bo obnesel? 

Nesporazum glede preveritvenega projekta A. Šmida. Oddelek za družbene dejavnosti je decembra prejel 1. del naloge (posnetek in prevera), ter jo dal v presojo mestnemu arhitektu in oddelku za okolje in prostor. Le- ta pa je podal seveda negativno mnenje, ker ugotavlja, da se naloga ne drži postavljenih omejitev. Če bi prebrali stvari do konca in natančno, bi videli, da pride zadnji del naloge, ki vsebuje idejno rešitev, ki pa upošteva postavljene pogoje, na mizo februarja letos. Torej: samo mešanje štren; po nepotrebnem in na nepravem kraju. 

  

5. februar 1999

Z Andrejem sva ponovno predebatirala osnutke dvorane. Nekoliko sem bil skeptičen nad varianto »b«. Mislil sem, da se bo v parterju popolnoma odrekla stebrom. No, časa je dovolj in verjamem, da bo Andrej vse zbrane informacije znal skomponirati v najboljšo rešitev. 

  

10. februar 1999

Na odru teče tehnična vaja za Štefko. Stvari so dobro pripravljene, Pepi je hvala bogu tudi pravi rokodelec. Vseeno nam Marijan še kako manjka. Problem nastane že, ko je treba na cirkularko odžagati kos lesa … Pred dnevi se je Marijan oglasil na poti k zdravniku. Še ga bolijo roke. In ne vejo pravega razloga. Razmišljam, ali bo sploh lahko še opravljal fizična dela na stroju … 

  

17. februar 1999

Poslovno poročilo je končano. 

  

18. februar 1999

Poročilo, v katerem se lepo vidi, da delamo več, kakor nam to omogoča mestni proračun. Tehtal sem edino, kako ostro stvari interpretirati, in se na koncu odločil za sprejemljivo varianto. Najprej sem mislil »potunkati« direktoraja, ker je naredil premalo, da bi zagotovil še drugi denar, potem se se posvetoval z Anico in zdaj je oblika nekako mirnejša in manj cirkusiantska. Sprašujem se samo, ali sploh kdo zares še bere ta poročila? 

Stoji plan Festivala monodrame. Žiriranje odpovedal Vinko Moederndorfer, morda pa bo sodeloval Jaša Jamnik. Upam. 

Čakam Kraljeviča, da jutri pride delat. Ali res ne bo pustil Ternovška igrat v Celovec? … Stvar sem razjasnil: Peter T. ni za to, da bi za dve predstavi igral. Manjkajo mu vaje v MB in gostovanje v Celovcu bi mu vzelo 3 vaje. Tako se je odločil sam, da raje ne bi igral Finžgarja … 

  

22. februar 1999

Danes je na jutranjem sestanku počilo: nezadovoljstvo delavcev v zavodu je veliko⁹³. Slabe plače, non-stop biti v službi, pomanjkanje tehničnih delavcev … vse to je pripeljalo do roba nezadovoljstva. Tudi Anica je povedala, da se ji zdi stimulacija 10 % za opravljeno bilanco žalitev. Res je, res je, res je. Kako naj se razvijamo naprej? Kako vstopiti v nov razvojni krog? Iz knjige MiK (Sofinanciranje programov za 1998) sem si izpisal podatke in primerjave so strašne: dobimo zelo zelo malo denarja za program, ki pa ni tako majhen. 

Klical Kraljevič. Je za sodelovanje med gledališčema. Je za to, da delamo z njihovimi igalci in da imamo 2 premieri. Več naj bi govorila v živo, ko grem k njemu v Maribor. 

Jaša Jamnik potrdil žiriranje za Festival monodrame.  

  

23. februar 1999

Sinočnja premiera je bila res optimalna. Publika je bila s predstavo izjemno zadovoljna. Dolg, prisrčen aplavz. Resnično prisrčno in z neko nenavadno toplino. Zdi se mi, da je besedilo zlezlo ljudem pod kožo. Tudi Alenka je bila optimalna. Na nobeni vaji, ki sem jo gledal, ni tako dobro kazalo. Bila je suverena, brez treme, ki bi jo zavirala, odločna in ves čas nekako »borbena« in »napadalna«. Tako se zgodba čisto lepo razvije in ljudje z nekakšnim sočutjem spremljajo Štefkino zgodbo in njene odločitve. Res lepo. Upam, da bo predstava dolgo živela in da jo bo Alenka z veseljem igrala, publika pa rada gledala. 

(Se nadaljuje.) 

 ***

93 - Marijan je bil bolan in videlo se je: vsak par rok, ki jih ni, umanjka. Zelo. Sicer pa: "nezadovoljstvo delavcev je veliko." Mala ekipa je prekurjena. Poslušam/o leta in leta. Kaj pa, če preveč hočemo? Kaj pa, če smo premalo prožni? Kaj pa, če ...?