Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 

21. september1998 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 

28. avgust 1998

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič

1998

ali Še 26 let do tridesetletnice!

Sobo oddam
Ovinek
Fant v abtobusu
Ljubeznska pisma
Finžgar v seksšopu

Najprej ni bilo nič.
Niti gledališča.
Potem je bila PRAZNINA.
Obdobje brezvladja.
Nesrečna ljubezen je ELISABETH.
Obdobje brezvladja.
Bog zmage VICTOR je dal razum, srce in zmago vsem znanim grešnikom.
S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani STROJEPISKI pred vrata za napisom: ODDAJAM SOBE.
Obdobja brezvladja ni več.
Je Samo GLEDALIŠČE.

Tako je napisala Anica ob izzivu: kako izraziti zgodbo o naši firmi v lanskem letu?

Premiere so bile napovedane, delo je steklo.

Zelo sem bil vesel, da se je Sandi Krošl odzval povabilu in prišel gostovat v predstavo Sobo oddam. Vesel iz več razlogov. Lahko mi je pripovedoval o času, ko je po vojni prišel s kovčkom na Ptuj in tu začel delati z Babičem, Žižkom, Frelihom in drugimi. Pripovedoval mi je o prvi generaciji študentov na takratni Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT), kjer je spoznal tudi Marjanco, svojo bodočo ženo. Jaz pa sem mu povedal, kako sem v ptujskem arhivu, v fondu Mestno gledališče, našel pismo, ki ga je iz Ljubljane pisal Sandi - študent svojim ptujskim sodelavcem: “... Tovariši, tukaj sem spoznal fletno dekle Marjanco.”

Ovinek, uprizorjen na dvorišču za dominikanskim samostanom, je bil posebno doživetje. Zatoj.-jevca Nešo in Tadej plus Ivo Leskovšek iz SNG Maribor ter režiser Matjaž Latin so “ponašili” sicer nemško zgodbo Tankreta Dorsta. V nemščini je zadeva na papirju zvenela dokaj sterilno in z birokratskim zadahom po ordnung und disziplin; ampak imela je nek dober hakeljc, kako dva “navadna, mala človeka” po svoje opravita z “državo, birokracijo, predpisi”. V Latinovi uprizoritvi v “kicarščini” pa je vse to zvenelo žmohtno in črno-humorno absurdno. Ljudje so prepoznali, o čem je govora; v bistvu; kaj problematiziramo. Uprizoritev je zares rezonirala z občinstvom. Dolga leta za tem sem posnetek celotne uprizoritve našel na internetu. Hecno je bilo gledati tole za nazaj ... Nekateri dialogi med Rudom in Tonom so v naših krajih dejansko ponarodeli. Predstave so bile razprodane, lika dveh lokalnih posebnežev tako prepričljiva, da je čez leta nastal še Ovinek 2 (mislim, da v tvojem času, Rene?). Za gostovanje v Desklah smo celo izdelali priložnosti slovarček, ki je Primorcem razložil lokalizme kot: “hoi sen”, “ne, nemo”, “idi ale”, “ke e?”

Ne vem več točno kako, a nekje sem spoznal arhitekta Andreja Šmida. In njegovo dekle Andrejo Babšek. Andreja bo nekoč vpisala doktorat iz zgodovine gledališča in obdela ptujsko gledališče od 1918 do ukinitve 1958 in o tem obdobju tudi napisala monografijo. Andreja pa sem nažical, da bi se lotil prvih idej za prenovo stavbe.

V tročlanski ekipi: Andrej Šmid, Peter Srpčič in SMS smo začeli tuhtati, kako bi se zadeve lotili. Treba je bilo narediti t.i. strokovne podlage. Nekakšen elaborat, zakaj, kako, čemu prenavljati stavbo gledališča. Sam sem premišljal zgodovinske razloge, arhitekturne zadeve Andro, Peter pa je vzel pod drobnogled ekonomske vidke; ekonomiko, vzdržnost, vire, stroške ... (mislim, da je takrat leto, dve študiral ekonomijo). Nastal je nekakšen elaborat, ki smo ga predali županu dr. Luciju.

Na javni predstavitvi smo pokazali morda minuto, dve trajajočo 3D računalniško animacijo sprehoda po prenovljenem gledališču!
Spominjam se, da je Andro prilaufal iz Maribora pet minut pred začetkom. Pošeno mi je dvignil pritisk. Saj razumem: celo noč in ves dan mu je računalnik renderiral animacijo in plošček smo vtaknili v predvajalnik prvič, ko je publika že sedela v dvorani. Nihče razen Andra ni vedel, kaj bomo gledali. Takšni virtualni sprehodi takrat še niso bili nekaj vsakdanjega. Gledalci v dvorani smo imeli občutek - pa čeprav je posnetek za današnje standarde “cukal”, štekal in zmeraj znova za hip zamrznil - da se sprehajamo po prenovljenem gledališču!
Zdaj smo videli, kako bi lahko bilo.
Zdaj si znamo predstavljati.
Zdaj bo treba samo še prepričati občino, da gre v gradnjo.

Prenova ali obnova? Obnoviš tako, da obstoječe malo pobarvaš, posodobiš, ofrišaš .. prenoviš z malo radikalnejšimi posegi ...

O tej temi želim povedati nekaj več.
Da bi - karkoli to že bo - obnovo ali prenovo sploh sprožili, je bilo treba navesti tudi ekonomske vidike oz. merljive razloge, kazalnike, pričakovano rast obiska, vplive na okolje, ekonomsko utemeljenost projekta. Kdo bo to? Kako naj to?

Na Ekonomskem inštitutu VEK-ša v Mariboru sem spoznal nekega doktorja znanosti, ki mi je razlagal in pojasnjeval, česa se lotevamo. In seveda smo začeli govoriti, da bo po posegu v dvorani tudi več prostora. Stanje “zdaj” mora biti po investiciji preseženo. “Ciljano stanje” mora biti napredek, izboljšava. In kaj je v gledališču lahko za ljudi bolj merljiva izboljšava kot večje število sedežev v dvorani?

Andro je torej narisal varianto s čim več sedeži. Saj veste: ni vseeno; lahko imate noge na sedežih bolj skrčene ali manj; se na sedežih stiskate ali sedite bolj udobno, se skozi vrsto do svojega sedišča prebijate komaj ali dokaj komot.
In da bi lahko narisal več sedežev, je bilo treba “podreti” lože in zasnovati znotraj obstoječih gabaritov dvorano čisto čisto drugače. Na papirju je nastala moderna dvorana, z balkonom, dolgim parterjem. Mislim, da smo govorili o 230-ih mestih. (Obstoječa dvorana jih je imela 164 dobrih sedežev, če se ne motim, vseh okoli 180.)

Vsi smo vedeli, kaj pomeni t. i. preveritveni projekt. Da gre zgolj za nekakšno “pra idejo”. Nekaj pač, kar bi imeli v rokah, na papirju, s čimer bi lahko mahali in dvigali v lokalnem okolju temperaturo ter spodbujali k naslednjemu koraku in končno resnični prenovi. Kazali smo seveda nekdanje pročelje, ki so ga v času nemške okupacije - še danes ne vemo, ali podrli res zato, da so ga dopeljali in vgradili v neko zasebno vilo, ali zgolj iz faušije, da tega germanskega arhitekturnega dosežka že ne bodo puščali Slovanom.

Pročelje s stebri je seveda bilo v primerjavi z neprepoznavno trenutno fasado gledališča impozantno. Prosil sem Sava, da naj dolgočasno in razpadajočo fasado kar premala; bil je december in na stavbo je narisal pravljično vas ... Mnogi so se zgražali. Nekateri so se muzali. Vsi pa opazili.

V avli gledališča je odpadal omet. Na razpadajoč zid sem dal obesiti kladivo in zidarsko žlico ter županov portret. Precej predrzno in ne prav okusno (si mislim danes). Še dobro, da je bil dr. Luci možakar, ki je bil tudi “na hece” in “za hece” in tega ni vzel osebno. Še kako dobro je razumel, za kaj v resnici gre: priklicujemo (pro-vociramo) prenovo. Kakor kurenti priklicujejo pomlad, tako smo mi priklicovali obnovo; že kar ob vhodo v gledališče, si zagledal razpadajoč zid, zraven pa županov portret. In prenovo je župan dr. Luci tudi podprl; bil je pristaš renoviranj obstoječih stavb in ne gradnje novih (spomnim na ptujsko trojko: minoritska cerkev, mali grad, dominikanec). Z našim pritiskom je nastala nova varianta zgodbe, igra “štiri v vrsto” - zdaj je bilo tu še gledališče, prepotrebno obnove. Gledališče je postalo znova poklicno, občina mestna občina, mesto s poklicnim gledališčem. Vsebino smo imeli, oblika pa je razpadala ...

Zakaj pripovedujem toliko o tej gradbeni zadevi?

Ker se bo čez slabih deset let prenova res zgodila. Seveda ne na Androvih – in naših takratnih - zamislih. Hvala bogu, da ne! Ampak na nekih tretjih, ki pa so – vsaj po mojem videnju - naredili isto temeljno napako.
Katero?

Zdaj, ko gledam nazaj, je bilo to tisto pra-opletanje s povečanjem števila sedežev v dvorani. Bazalna mišljenjska napaka. Brez večjega števila sedežev takrat nihče ne bi videl napredka, izboljšave in če ne bi govorili, da bo po prenovi prišlo do “povečanja dvorane”, do gradbenega posega najbrž sploh prišlo ne bi.

A danes vem: prav to, lože, proscenij, orkestrska jama, majhnost, ljubkost – to bi moralo ostati. To je bila duša ptujskega gledališča; kakor da igraš doma, v dnevni sobi, pred gledalci, ki ti “jejo z roke”.

Hočem reči: provocirali smo in izprovocirali prenovo – vendar žal v napačno smer. Ja, bil sem zraven, pri pra-ideji, in v tem smislu sem soodgovoren, sokriv. Ampak: PGD (projekt gradbene dokumentacije), ki ga je Andro potem tudi izrisal, nikoli ni bil “poštempljan” oz. v mojem mandatu nismo prišli niti do gradbenega dovoljenja. (Hvala bogu.)
(No tudi zato se bom leta 2001 mulil in tudi to bo eden od razlogov, da sem po koncu mandata odšel v Maribor: doživel se bom kot popolnoma neuspešnega na področju obnove.)
Načrti, ki so bil sprejeti kasneje, bi lahko našo pra-idejo vrgli v koš. Ampak, je niso. Ponovili so napako. (Bom komentiral, ko pridemo do časa, ko bo gledališče leta 2009 prenovljeno).

Takrat, malo pred letom 2000, smo vsi vedeli: tole zdaj je samo preveritveni projekt. To še niso pravi načrti. To je samo predpriprava ... Ampak argumentacija: potem bo gledališče večje – je ostala in bila je (po moje) temeljna napaka, ki se je vlekla naprej.

Nedavno sem govoril s Štefanom Čelanom; silno zanimive reči bo imel povedati okoli obnove; takrat je bil namreč župan on. Po Štefanovem prispevku bomo lahko videli vso zadevo še v kompleksnejši luči, drugih kontekstih. In če bo se vključil še takratni direktor Rene Maurin, bomo tudi sliko “prenova gledališča” ugledali v polnejši ostrini in z več detalji. (Komaj čakam, Štefan in Rene, na vajino videnje gradbene prenove gledališča.)

Poleti 1998 je gospod Lojze Forstnerič, kovinar iz Ptuja, prenovil zaodrje. Lesene mostove in ročno vrvišče smo odstranili in zamenjali s kovinskimi vleki in elektromotorji. Prišel je fotograf iz Gledališkega muzeja in pofotografiral lesena kolesca, vrvišče, cuge, škripce in ostalo “straromodno” in dotrajano navlako.

Danes si mislim: v obstoječih gabaritih – ker to je pač na Ptuju spomeniško-varstveni pra-mus in izhodiščni aksiom – bi bili obnovili vse, kakor je bilo: z ložami, proscenijem, orkestrsko jamo ..., vgradili bi sodobne tehnologije, prezračevanje in klimo in to bi bilo to. Imeli bi butično gledališče. Zunanjčina pa pač že kakšna: ali silno moderna, postmodernistična, ali ... noeklasicistična ali ... Za spremljanje gledališke umetnosti, doživljanje odnosa avditorij : oder neusodno.
Neka bodoča predelava gledališča bo morda vrnila vse skupaj v prav takšno stanje kot sta ga oblikovala dunajska arhitekta tam okoli 1786. Naredila sta maksimum in izkoristila volumen zgradbe najboljše, kar se je dalo. Klobuk dol, gospoda. Niso zaman povsod po K&K monarhiji bili prav takšni teatri. Samo velikostni razred je bil različen. Tako pač kot so si vse železnike postaje podobne, že/še od časov Marije Terezije ... (No, pa sem komentiral prenovo stavbe že kar v tem članku.)

Istega leta je Gledališče Ptuj prvič pridobilo nekaj projektnega denarja za program od ministrstva za kulturo! Kako smo bili veseli. Kakšen napredek. Po dveh letih delovanja. Bil sem srečen, ponosen in verjel, da to še ni konec. In ni bil. Zgodilo se bo nekaj, prav kmalu. (Dvanajst odstotkov programskih sredstev natančno smo dobili takrat.)

Ljubljanski Cankarjev dom nam konec leta podari deset starih reflektorjev! Za Gledališče Ptuj neskončna pridobitev! Vnovčil sem neko staro naklonjenost direktorja Mitje Rotovnika. Hvala, g. Mitja.

Začeli smo risati grafe in krivulje: z miligramsko natančnostjo spremljali rast obiska in povečanje števila predstav na Ptuju in gostovanj po drugih krajih. Verjel sem, da bo nekdo to videl in nagradi: z obnovo in igralskimi delovnimi mesti. Grebli smo se, bi se reklo. Garali.

***

Kakor zmeraj: Dobrodošel/a s tvojimi spomini. Pošlji mi jih na mail: samo.strelec@gmail.com in jih bom takoj objavil. Ali komentiraj na FB.

***

Andrej Šmid:
Samo, lepo si skomprimiral naše nekajmesečno snovanje in nekajletni trud. Vesel sem, da sem bil tega podviga in tudi, da si se postavil v vlogo producenta s "preveritvenim projektom". Kljub temu, da takrat še nisem bil dovolj star, da bi bolj trdno prijel vajeti v roke, mi je bilo popolnoma jasno, da gre za resno namero - in to je tisto kar me je potem vedno spremljalo: da sem znal zaznati, ali imajo investitorji nujno potreben žar uresničevanja v sebi. Je že tako, da nas arhitekte vedno najbolj skrbi uresničevanje zamisli... Naš preveritveni projekt je bil po moje prav pošten in v tem smislu prav dober - kakor bi rekel moj pokojni profesor Domenig: "kdor danes nima vizije, ni realist" - in še prav je imel. Malo postanem otožen, ker govoriš o tem, da bi moralo gledališče na Ptuju ohraniti tako majhno, butično podobo. Spomnim se, da sva se takrat dosti pogovarjala o tem, da bi moralo Ptujsko gledališče odigrati vlogo tistega na Hvaru - da naj bi ostalo tako miniaturno, fino, za izbrano publiko. Moja skrita želja je bila, da bi iz gledališča, ki je izvorno nastalo iz gostilne, naredili še eno transformacijo - konec 19.stoletja je s pomočjo dunajskih arhitektov gostilna postala majhno gledališče, konec 20.stoletja pa naj z našo pomočjo postane sodobno srednje veliko gledališče. To kar se je potem res zgodilo, ko nismo bili več zraven, je pač neka vmesna transformacija iz majhnega v malo večje majhno gledališče. Kot okorel optimist ti ne pritrjujem v izjavi, da bi bilo bolje, če bi gledališče v zadnji prenovi nastalo z manj sedeži - če pomnožim vse predstave v zadnjih dveh desetletjih s približno 30 manj sedeži, dobim milijone minut gledaliških užitkov na stotine gledalcev manj kot se jih je odvrtelo v njihovih življenjih v njihovih resničnostih - ne bi si želel, da bi manj ljudi doživelo vse te predstave - pa čeprav z manjšo vidljivostjo, pa čeprav bolj stiščani v isti dvorani. (mimogrede, ravno zato sem se odzval na tvoje prijazno vabilo sodelovati v prvih generacijah umetniškega programa na gimnaziji - ker bi sicer mogoče manj dijakov doživelo manj programa, manj znanja). Zadnjič sem gledal en film o zlomu ene njujorške banke v času poka finančnega balona pred ducatom let - en od bančnikov je izjavil, da je bila njegova kariera v banki brezvezna v primerjavi z njegovo kariero projektanta: da bi ohranil samozavest, se je spomnil, da je pred petnajstimi leti sprojektiral en most čez reko, ki je pot čeznjo skrajšala za 45 minut, danes pa je zadovoljen, ker je v zadnjih dveh desetletjih skrajšal pot milijonom potujočih za več milijard minut. Moj motiv za prenovo stare stavbe gledališča Ptuj je bil tudi eksperimentalen, bil je dobiti odgovor na vprašanje, ali ima Ptuj kaj drznega, trmastega, dizajnerskega, ali ima pogum živordeče barve kurentovega jezika, ali bi prenesel korenito prenovo gledališke stavbe - na arhitekturnem natečaju sem kasneje s kolegoma Zatezalom in Rozmanom provokativno predlagal odstranitev stare gostilniške dvorane in gradnjo konkretnega odra in dvorane z zeleno pločevino oblečene kot nekakšen nahrbtnik med rekonstruiranim pročeljem in novim gledališkim stolpom artikuliral kot takrat nek sodoben intervenčni rez v historično strukturo mestnega jedra Ptuja. Očitno takrat mestno jedro ni preneslo takih eskapad. Dvomim tudi, da bi jih preneslo danes. Vendar še vedno nisem nehal upati, da bo Ptuj postal ne samo kulturno, ampak se bo razcvetel tudi v umetniško mesto. Redke svetilnike umetnosti v mestu, gledališče, galerijo, karneval, namreč (kot v Kafki) kot absolutna, nepresegljiva dominanta od zgoraj navzdol tišči pokrovka Gradu z muzejem. Mogoče lahko umetnost zacveti kje zunaj tega pritiska (dosti upov sem polagal v Turnišče, ki je izven tega vplivnega območja) mogoče lahko ta pritisk kot v ekonom loncu skuha prvoklasne gurmanske umetniške stvaritve. Ampak mogoče so pa moje želje le previsoke - tudi ko govorim o tem, da je Slovenija kulturno res močna, umetniško pa pač malo manj (in navijam za umetnost, kulturo bojo že varovali). Za konec, več luči! Od tiste ležeče A3 mape s črnim in pocinkanim ovitkom, ki si jo nesel na mize mestni upravi smo se precej spremenili. Gledališče Ptuj pa je zaživelo in preživelo. In je spet na tem, da bo čez 15 let potrebno prenove. Mogoče bova na kaki ekskurziji upokojencev iskrivo ugotovila (tak kot pred 25 leti tvoj sogovornik Žižek), da pa zdaj "tisti mladi direktor" dela res dobro, nekaj kar ima "mladostni žar in zagnanost", da je pripravil kakovostno prenovo stavbe in da lahko poiščeva tisto v kleti shranjeno buteljko reprezentančnega vina izpred 25 let, na kateri je natisnjen neki sivkasti okorni render nove stavbe. Na zdravje, Samo, še na mnoga leta. Z vedenjem, da sva se dobro borila za skupno dobro.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Napoved skupnostnega projekta mgPuzzle

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brane Tonejc

Bil sem študent. Potem sem vpisal kao podiplomca. "Kao", ker takrat v resnici sploh še nisem diplomiral. To, kako sem na zagovoru diplomske naloge, uprizoritve Dušan Javanović: Življenje plejbojev padel, je zanimiva štorija. Ne neposredno povezana z našo temo, MGP, ampak po svoje tudi. V resnici še kako, če dobro pomislim. Kajti: če bom čez leta hotel voditi MGP, bom moral imeti papir, da sem univ. dipl. No, ampak, do tja še pridemo.

V času študija sem od profesorja Hartmuta Lorenza iz Berlina na nekem predavanju v Ljubljani dobil povabilo, da potem, ko končam študij, pridem k njim, na Brechtovo šolo. Na podiplomca, recimo. Nisem sicer končal svojega študija - ker so me, kot rečeno, na zagovoru Plejbojev vrgli - ampak sem vseeno šel.
Matija Logar me je po Plejbojih povabil režirat v SLG Celje, Vesna Jurca pa v MGL. Mentor Dušan Mlakar mi je rekel, da če zdaj odidem za eno leto iz Slovenije, me bodo vsi pozabili. Resno sem vzel njegov dobronamerni nasvet. Iti ali ne iti?
Iti.
Sošolci Bojan Emeršič, Lojze Svete, Tomaž Gubenšek, Rastko Krošl, Aljoša Arko, Niko Logar, Nataša Barbara Gračner, Tanja Ribič, Tanja Dimitrievska, Nataša Ralijan so potem v naslednji sezoni v okrogli dvorani CD še 50 krat odigrali Jovanovićeve Plejboje, jaz sem se pa šel zgubljat v štirimilijonski združeni Berlin. (Hecno, februarja lani sva oba z Lojzteom kandidirala za direktorja MGP. Nešo mi je povedal; nisem vedel. ... Ne samo, da je svet mali, tudi čas je kratek.)

Študijsko leto 1991/92 sem tako preživel na Hochschule fuer Schauspielkunst Ernst Busch. Poleg prof. Lorenza me je učil še en zanimiv profesor, Horst Hawemann. Njegova žena, Mira Erceg, režiserka, je režirala tudi v Beogradu. Ko bom nekoč šef mariborske Drame, bom njeno beograjsko predstavo iz Srpskog narodnog pozorišta povabil v Maribor. Sicer pa so na šoli bili še mnogi zanimivi profesorji in študenti. Na režiji npr. Thomas Ostermeier, ki bo čez leta gostoval v CD s svojo verzijo Shopping and fucking; predstavo bo iz zadnje vrste na balkonu, prekinil dobro razpoloženi že omenjeni Dušan Jovanović z vzkliki: "Sranje! To je sraaaanje!" 

Kako sem prišel v Berlin - o tem sem nekaj malega že pisal; tukaj. Mogoče bom še kdaj; bile so namreč zanimive okoliščine. Po slovenski 10-dnevni vojni je bila nemška ambasada (ali se mu je reklo konzulat?) v Zagrebu zaprta. Torej, logično, nisem mogel dobiti nemškega vizuma. Nič hudega sluteč sem jeseni odšel v Berlin. Bil sem uradno povabljen in vpisan na faks, imel sem urejen študentski dom, celo majhno jugoslovansko štipendijo, ki mi jo je s svojim priporočilom v bistvu "zrihtal" direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Zakaj? Mogoče so mu je bili všeč naši Plejboji, mogoče sem mu bil simpatičen, ker sem bil vajenec pri Dušanu Jovanoviću, ki je v CD režiral Polono Vetrih in Mileno Zupančič v igri Leticija in luštrek; ne vem. Moram ga nekoč vprašati. ... Sicer pa mi bo Mitja Rotovnik poslal, ko bom direktor mariboske Drame, eno manj prijazno pismo. Kako mi je šel takrat na živce! Že dolgo vem, kaj mi je takrat hotel v bistvu povedati. In - zelo nerad priznam - imel je še kako prav. (Ampak o tem ob morda kdaj kakšnem drugem spominjanju in sestavljanju kakšne druge slike.)

No, prijazna gospa za okencem na Yugobanki - prek očetove službe na Prešernovi, tam, kjer je danes galerija, nekoč davno pa je bila lekarna Pri zamorcu (zaradi črne parlerjanske maske) - nama je prijazno svetovala: "Ne nakazujte mark sinu v Nemčijo prek nas, pojdite v Lipnico v Avstrijo, nakažite od tam, bo bolj varno." Nekateri se gotovo še spomnite: milijonov dinarjev, dnevne inflacije, Markovićevih časov.

Vse sem torej imel: povabilo, štipendijo, študentski dom ... kaj bi hotel še več.
Ata me je odpelajal v Maribor na štacijon, pa prek Dunaja, Brna, Prage in Dresdena za Berlin.
No, kmalu po novem letu so mi Nemci v študentski dom poslali prijazno pismo: Takoj moram zapustiti Bundesrepublik dojčland, ker mi je turistična viza potekla. Izgon. Iz raja.
Takrat sem spoznal, kaj je to biti gastarbajter. Zjutraj ob štirih sem hodil stat v vrsto, nekam v neko megleno berlinsko predmestje, da bi mi organ izdal Aufenhaltsgenehmigung (dovoljenje za bivanje). Enkrat ni bila fotografija pravega formata, drugič mi je manjkala kakšna izjava, tretjič v času uradnih ur sploh nisem prišel na vrsto (resnici na ljubo: ker sem predoglo spal.) Zdi se mi, da sem to čakanje v vrsti, ograjeni s kovinskimi ogradami kot na Ptuju za nedeljsko fašenk-povorko, opisal v knjigi Mladićev mladič. Zato le najbolj na kratko: V vrsti smo stali ljudje vseh odtenkov in barv; s poševnimi očmi, mamice z otroki, s turbani, v burkah, prvič sem živega človeka v sariju; kak jugović si je znal v dežju iz časopisa zložiti titovko in si jo posaditi na glavo. Sami auslenderji na kupu. Vsi v istem dreku. No, treba je priznati: redoljubni Nemci so me metali iz države in mi hkrati na nekem drugem Amtu dodelili pravno pomoč - vse po regelcih in v smislu Ordnung und Disziplin. Predvsem pa: brez izjeme. Nič po sistemu "se bomo že nekak zmenli" ali pa "VIP - veze in poznanstva". Ni pomagalo, da je urgiral dekan berlinskega faksa, niso pomagala potrdila o štipedniji iz mlade Slovenien, nove države auf dem Balkan, ki ji je nemiški zunanji minister Genscher bil tako naklonjen, pomagalo ni niti potrdilo o vpisu na faks, dokaz o urejenem prebivališču, ne stanje na TRR pri berlinski SparKasse. Leider geht es nicht. Es tut mir Leid.

Ampak rešitev se je vendarle naša: "Pojdite v Slazburg in tam vam bo naša, nemška ambasada udarila žig v vaš jugoslovanski pasoš."
Za en dan sem bil izgnan iz Bundesrepublik Deutschland in se še istega večera z vlakom vračal z orlovskim "štemplom". Policaj na vlaku je sicer precej dolgo in sumničavao gledal datume mojih vstopov in izstopov iz države v potnem listu - danes ven, še danes spet notri - ampak ni imel kaj; imel sem štemepelj BRD. Potem Aufenhaltserlaubnis (dovoljenje za bivanje) do konca študija v tkarat že dve leti združenem Berlinu ni bil več noben problem. Aleluja. Gott sei Dank. Bogu hvala.

Pa tega ne pišem, da bi opisoval svojo poklicno pot, pač pa zato, ker bo že čez par stavkov jasno, da je moje bivanje v Berlinu še kako povezano z MGP.

Namreč:

Nekega večera sem šel v Schillertheater gledat Mrožkovo igro, za katero še nisem nikoli slišal. Auf hoher See je bil njen naslov. Kaj to pomeni, hoher See? (Sem mislil, da gre za besedo "hoch", visoko, ampak seveda ni bilo to to.) Kje je Schillertheater? Kaj je za en tekst je to?
Z Arisotetelessteiga, kjer sem bival v študentksem domu - in se spoprijateljil med drugim z iranskim emigrantom Irajem Aminijem (ki bo čez dolga leta moj gost na dvorcu Turnišče) - sem presedal med različnimi linijami U-Bahnov, potem na S-Bahn in tako iz sivega, socialističnega dela Berlina Tiergarten v mondeni, zahodnonemški Scharlottenburg. Zjutraj v šolo, popoldne v knjižnico in po knjigarnah, zvečer z BVB (berliner-verkehr-betrieb) v kakšnega od številnih teatrov. Nekoč sem jih naštel, vseh skupaj, s privatnimi vred, okoli 40. Študenti faksa smo imeli vstop v javna gledališča prost (tako kot v Ljubljani). V Deutsches Theatru mi bo prijazni, ponosni šef blagajne pred upokojitvijo, stisnil v roko vizitiko z napisom: Das Thetater beginntg an der Kasse. Zmeraj je našel kakšno karto zame. Tudi za sicer zmeraj razprodanega sedem-urnega Hamleta v režiji Heinerja Muellerja z Ulrichom Muehejem (mogoče ste ga gledali v filmu Življenje drugih) v glavni vlogi. 

Mrožek: Poznal sem njegovo igro Emigranta. Mislim, da sem jo gledal v MGL, Srečo Špik je igral. Nič, grem poiskat tale Schillertheater, da vidim, kaj za en tekst je to. Zemljevid mesta v roke, naštudiram prestope med U in S-Bahni in sem tam.
Friedrich Schiller ... Ko me je Vili Ravnjak v drugem letniku režije povabil režirat v SNG MB mladinsko igro Zveza diamantnega čuka Milana Dekleve, je med našimi vajami ravno prihajal oz. zasedal svoj položaj direktorja Drame Tomaž Pandur. Livija (Pandur) me je nekoč povabila v tretji štuk in mi dala razglednico: "Zgledaš kot mladi Schiller," mi je rekla in poklonila pesnikov portret. Imel sem dolge lase in koščen obraz. Schillertheter so kasneje, v združenem, samo še kapitalističnem Berlinu, ukinili. V pisarni v tretjem štuku SNG MB pa bom čez leta, ko bom končal mandat v MG Ptuj, sedel sam. In z menoj bodo tam še trije "naši": Vojč, Tadej in Nešo.

No, zgodba drame Auf hocher See je bila taka: Trije brodolomci na morju, na splavu; vsi bodo umrli, če ne bodo nekaj pojedli. Ker pa na splavu ni več hrane, bo treba pojesti ne nekaj, temveč nekoga. Koga? Debeli, Srednji in Suhi so pred dilemo, kdo se bo žrtvoval za preživetje drugih dveh. In se odločijo, da je najbolje, da to odločijo na demokratičen način - z volitvami.

Pri nas doma je bila nedolgo nazaj desetdnevna vojna, dobili smo politične stranke, konec je bilo političnega enoumja, šli smo na plebiscit, potem na prve večstrankarske volitve, profesor Tone Peršak nas je študente režije in dramatrugije ob robu svojih predvanj seznanjal s sitaucijo iz "političnega zakulisja" ... Pa to je ja igra za nas, sem si mislil, ko sem jo gledal. Na odpretem morju se bo imenovala predstava, ki jo bomo leta 1992 uprizoril na ribniku v Ljudskem vrtu. Nešo kot Suhi bo zabredel v ribnik v pozi narodnega heroja Jožeta Lacka in govoril Mrožkov tekst : "Prava svoboda je tam, kjer ni navadne svobode."
(Mrožkovo igro La maison frontiere, Hiša-Meja - ki sem jo odkril sedevši in čitavši ;-) v Amerika-Gedenkbibliothek bom nekoč  ne-vem-več-kolikokrat neuspešno hotel spraviti na kak oder. "Rusa hiša" je bil mejni prehod med italijansko Gorizzio in naš Novo Gorico (v Rožni dolini). Imel sem punco iz slovenskega zamejstva, ... in že sem videl Hišo-mejo na meji med obema državama ... Ampak, takrat še ni bilo EPK-jev.)

Drugi del istega gledališkega večera v Schillertheatru je bila na sporedu še ena igra, samo z enim igralcem. Nastopil je silno šarmanten igralec. Igri se je reklo Rede an den kleinen Mann, igralec pa se je pisal Ignaz Kirchner; avtor besedila je bil Wilhelm Reich. Govor malemu človeku bo odigral Vlado Novak leta 1996 kot prvo premiero poklicnega gledališča na Ptuju. Ignaz Kirchner je bil igralec dunajskega Burgtheatra, igral je tudi v Theater im Kreiss, pri Georgu Taboriju. Taborija pa sem bral, njegov portret, v knjigi, ki mi jo je podaril Ingo Wampera. Ingo in Edi Hauswirth sta me leta 1988 povabila, da ju režiram ... Kako se je že reklo igri? Hm, vidiš, pa sem že pri tem - pozabljanju. 

Hvala bogu bom čez dolga leta soustanovitelj, skupaj s Tamaro in Gregorjem, portala Sigledal, in tam bodo sparkirani moji podadtki. In tako zdaj ni noben problem pogledati, kaj sem režiral takrat pri Ediju v Gradcu. Der alte Mann und sein Freak, tako se je reklo igri. Edi in Ingo sta celotno uprizoritev odigrala okoli ping-pong mize. Odigrala sta gledališki tekst med realno namiznoteniško partijo. Lahko si misliš, da se namiznoteniške igre ni dalo do konca zrežirati. Igralca sta morala delati nepredvidene pavze, da bi pobrala žogico, začeti nov sklop besedila, in se tako v živo odzivati na naključnost namiznoteniške igre. Niti vedel nisem, da me je že takrat zanimalo to, kar me zanima zadnja leta: živost in vse, povezano z njo (emergenca, nenapovedljivost, kontingenčna teorija itd.) Teh učenih besed takrat nisem poznal. Slutil pa sem, se mi zdi, da obstaja nekje neka boljša teorija za to, kar me zanima v gledališu. Ja, v bistvu sem začutil potrebo, da si opišem prakso z boljšo teorijo, kot sem jo poznal dotlej. In prav v Amerika-Gedankbliothek sem našel police s humanistično, konstruktivistično, sistemsko literaturo. Spoznal sem von Thuna, von Foersterja, Paula Watzlawicka, Ruth Cohn, Virginio Satir, Carla Rogersa, Fritza Pearlsa, Niklasa Luhmanna. Vse tisto pač, kar bom prebiral šele mnogo kasneje, še(le) danes. Niti sanjalo se mi ni, takrat, da se bom čez leta navduševal nad ljudmi, ki sem jih spznal prav tam, v Berlinu. "Nič ni bolj praktičnega, kot je dobra teorija," je rekel von Foerster. (No, seveda, teh ljudi nisem spoznal osebno; ampak branje knjig doživljam kot druženje in pogovarjanje z ljudmi, ki so napisali to, kar berem.)

Po premieri Freaka mi je Ingo poklonil knjigo - portret Georga Taborija. Potem sem si sam iz iste serije naročil še nekatere druge. Heymeja recimo. Tistega Hansguentherja Heimeja, ki je bil Piscatorjev učenec in ga bom čez dolga leta povabil režirat v Dramo SNG Maribor. Če ne bi bilo te knjige, za Heimeja niti vedel ne bi. (Ah, knjige pred časom Amazona ...: Naročila v ptujski Mladinski knjigi, potem pa čakanje mesec, dva, tri, da je prišel Nolit, Bigz, Grafos, Naprijed ... iz Beograda, Zagrega, Sarajeva. Šele leta kasneje sem podobno vanemirjen naročal in nestrpno pričakoval pri Moeserju v Gradcu ... Danes pa k&k kartica&klik, pa je knjiga tu. Še angleško sem se moral začeti učiti zaradi vsega, kar je dostopno na spletu.)

Ne, ne, brez strahu; nisem pozabil, o čem bomo pisali. O nastanku in razvoju Mestnega gledališča Ptuj.
Nič bati, zelo dobro vem:
Ni se začelo MGP z menoj! 
(In se z nami nikoli tudi ne konča. Čeprav, ko si šef gledališča, tako rad misliš samo na svoj mandat, na svojih štiri, pet let. Pred menoj nič, za menoj potop. Joj, kakšna samovšečnost in prevzetnost. Plus zmota. Ampak, kdaj se boš motil, če ne, ko si mlad.)
Za spoznanje potrebuješ pa(č) leta. (Vsaj jaz sem jih.)

Kdaj se je torej začelo gledališče na Ptuju?

Ne vemo. A gotovo ne z rojstvom, ustanovitvijo MGP 4. decembra 1995.

Zato bomo v nadaljevanju preleteli nekaj - po mojem mnenju in vedenju - najpomembnejših faz razvoja gledališča na Ptuju. Da bi vsaj malo začutili, na kakšnem ozadju, na kakšni podlagi je začela nastajati slika gledališke skupine Zato. (izgovoriti zato-in-pika), ki si je zadala za svoj cilj: na Ptuju bomo ustanovili poklicno gledališče, zato ker ..., ker ..., ker ...
Te razloge in okoliščine "ker" bom poskušal orisati v prvih poglavjih. Prav kmalu bomo prišli od mnogih od vas, ki to zdaj berete. 
Recimo: ko sem se pred dnevi pogovarjal o našem mgPuuzle projektu z Branetom Tonejcem in njegovo ženo Tanjo, sem izvedel, da sta, na primer, v gledališču igrali - "za časa" Petra Malca -  tudi Slavka Gojčič in Malanija Centrih. Za Dunjo Gunžer Spruk sem recimo vedel ... in Zvezdano Mlakar, in Igorja seveda tudi. Celo oba; Samoborja in Mlača.

Vem pa, da še veliko ne vem; da je več tega, kar ne vem, kot tistega, kar vem. 
Vem pa zelo dobro tudi to, da lahko skupaj z vami zvemo o preteklosti MGP še marsikaj!
In zato to počnemo. Da bomo na koncu vedeli, ozavestili več, kot vemo ta hip.

Pa začnimo.

Vsi dobro vemo, da je Ptuj - rimska Poetoviona, bilo za tiste čase veliko mesto. Menda večje od takratnega Dunaja, večje tudi od takratnega Londona. Ocenjujejo: trideset, 40.000 prebivalcev. Danes je v Mestni občini Ptuj okoli 20.000 volivcev. Poetoviona je bila rimsko mesto z vojaško bazo s 5000 vojaki. Na samem robu države. Na meji z barbari. Na takratni schengenski meji rimskega cesarstva.
Kjer so vojaki, pa je tudi biznis. Vojska mora jesti, piti ... in se veseliti. Pomislite na bazo Ramstein v Nemčiji in druge Natove vojaške baze v Evropi. Gotovo je takratna Poetoviona imela tudi kakšno rdečo četrt. Kašno "Ano" ali "Beli križ".
Pater Branko Cestnik nam je v svojem romanu Sonce Petovione lepo "uprizoril", kako bi znalo izgledati takratno življenje "na Ptuju".

In predvsem - to nas zdaj zanima - ni vrag, da Poetoviona ni imela tudi amfiteatra!
"Panem in circenis", kruha in iger, to je bilo vendar Rimljanovo življenjsko vodilo. Živeti, preživeti in se zabavati. Četudi ob gledanju, kako teče kri, kako levi cefrajo sužnje in kako vse to poremagujeta glediatorja, recimo Paul Mescal ali Russel Crowe ... v Gladiatorju I in II.

Mogoče bodo arheologi nekoč našli ostanke amfiteatra na Ptuju. 
Če je bil rimski forum na Panorami, če je bilo mesto tako veliko, če ..., potem ...
Mogoče bo nekoč pritisk kapitala tako velik, potreb po novih stanovanjih toliko, korupcija ukradnikov (uradnikov seveda, zapisalo pa se mi je ukradnikov; hvala Tanja Meško Tonejc, da si našla to super napako!) ki bi morali varovati zgodovinsko dediščino pa tako velika, da bodo na Panorami zrasli stanovanjski bloki. In bo vso "staro kamenje" izkopano in morda bo odkrit tudi ostanek rimskega gledališča. (Sicer najbrž ne tam.)

Lahko pa, da se bo družbena zavest (tako smo se učili pri marksizmu) dvignila tako zelo, da bo kapital gradil nekje drugje in bo sočasno tako razsvetljen, da bo dal ostanke rimske Panorame dograditi z replikami ... Morda bo nekoč na Panorami največja 3 D maketa rimskega foruma daleč naokoli ...

Bral sem nekje celo neko razpravo, kvazi znanstveno, da naj bi rimski amfiteater na Ptuju bil zares ogromen. Vse od Minoritskega trga, po Dravski ulici, do gostilne Ribič in navzgor - to naj bi bila samo ena stran ogromnega rimskega gledališča. Če si predstavljamo tak izsek, tak lok v nadaljevanju, bi lahko rekli, da je okoli celega kasnjšega srednjeveškega mestnega jedra segal rimski amfiteater. O-gro-men! 

Amen. Pustimo domišljijo ob strani.
Preskočimo to temo, naj delo opravijo arheologi jutrišnjih časov.
Mi se pa preselimo v srednji vek.

Kakšne tipično srednjeveške oblike gledališča - misterij, moraliteta, pasijon - o njih še nisem slišal govoriti v zvezi s Ptujem. Zato moramo v času kar lepo naprej.

Najbolje da, od "strokovnjaki domnevajo in predvidevajo",  mi pa kar lepo preskočimo v čas, ko so stvari izpričane z zgodovinskimi viri.
Nič več baba čula, baba rekla; Samo in njegova bujna domišljija ..., ampak: zgodovinska dejstva.

V letu 1786 smo, ko neka pettauska gospa ptujski teater gori postavi. Zgradi gledališče, točnu tu, kjer stoji MgP še danes, na današnjem Slovenskem trgu. (V bistvo ga je postavil njen On, njej, svoji gospe. To je nekakšna ptujska Tadž Mahal zgodba. Dramski pisci - vas nakuri eno tako rajcig zgodovinsko dejstvo za kakšno bodočo dramo? Morda bo kdaj kakšen ptujski župan povabil na pisateljsko rezidenco in naročil igro na to temo. Ali številne druge teme. Ptuj jih ima na kile. Ali pa bo to naredil direktor gledališča.)

No, o tem, kako si sam predstavljam nastanek gledališke zgradbe na Ptuju, sem že pisalhttps://zato.si/zdaj/odkritje-na-dunaju-ki-se-tice-nas. O tisem Njem, trgovcuj z grozdjem in vinom in njegovi gospe, ki se je pozimi naveličala provincialnega mesteca in je svojega Njega postavila pred dejstvo: Ali mi zgradiš teater ali pa se vrnem nazaj v ...

Najnovejša najdba listine v dunajskem arhivu pa nastanek gledališke stavbe na Ptuju premika še za kakšno desetletje nazaj! V leto 1752. Takrat na slovenskem še ni bilo gledališke stavbe, namenjene zgolj gledališki dejavnosti. Ali drugače: samo najrazvitejša (beri: dovolj bogata) evropska mesta so imela že takrat svoja gledališča. Ergo: Ptuj je bil silno bogagto mesto. O tem bi nam lahko veliko povedal dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva Ptuj.

Kakorkloli, ali imam preveliko domišljijo (ptujska Tadž Mahal ljubavna storija) ali je bilo tako ali drugače, dejstvo je: gledališče je že od takrat tu, na Slovenskem trgu. In v vsej zgodovini se je v tej zgradbi zmeraj dogajal izključno gledališče.

Tudi čas, nedaleč nazaj, ko je propadlo gradbeno podjetje, ki je nazadnje obnavljalo gledlišklo stavbo (leta 2007; sicer pa je prezidav, predelav in gradbenih sprememb bilo v zgodovini kar nekaj), in je lastnik zgradbe bila nekaj časa Slaba banka, in se je govorilo, da bo morda poslej v tej hiši kakšna gostilna ali kazino ali kaj tretjega, je zgradbo na Slovenskem trgu ohranili za gledališko dejsvnost. Peter (Srpčič), nam lahko poveč kaj več o teh lastninskih cirkusih tam po obnovi gledališča? Ali morda takratni župan? Kdo je bil, Štefan (Čelan) ti, ali ti, Miran (Senčar)?

Do leta 1918, do konca 1. svetovne vojene, se v Stadtheatru gledališču govori pretežno nemško. Morda kdaj italijansko, morda kdaj češko, slovensko ne. V gledališče je namreč bogagta gospa meščanka - nekakšna umetniška vodnica - že takrat vabila potujoče gledališke skupine, ki so potovale po takratnih dežalah in zabavale plemstvo in kasneje meščane. (Gostovanja drugih gledališč gledamo še danes.)
Ne smemo pozabiti: gledališče na celini je vendarle "germanski izum", Goetheja, Lessinga, Schillerja. Nemški vplivi so segli zmeraj do nas, tudi v gledališču. Ne vplivi z otoka (Anglije), v 20. stoletju prek Beograda in Zagreba tudi iz Moskve. Ampak, nismo še tam. Italijansko in francosko gledališče pa sta hodila neka svoja pota. Slovanski narodi smo se učili od Nemcev, potem kasneje pa še od ruskih gledaliških refomratorjev.

Smo pa seveda tudi Slovenci uprizrajali igre. In to v okviru čitalnic; njihov "oder" je bila zgradba v Vošnjakovi ulici - Narodni dom. (Podoben odnos v Mariboru; gledališče vs. narodni dom.)
Torej: Nemci v mestnem gledališču (Stadtheater), Slovenci v Narodnem domu.
Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije na deske mestnega gledališča pridejo Slovenci, slovenski jezik. Z - kot še v marsikaterem slovenskem mestu - Jurčič-Levstikovim Tugomerjem, leta 1919. 

O gledališki dejavnosti med obema vojnama ne vem veliko. Če koga zanima ta čas, bo veliko izvedel v knjigi Andreje Babšek Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958.

Toplo - toplo - vroče - vroče!!! postane tik pred drugo svetovno vojno.
Tu se zgodi prvi velikanski ptujski - in ne le ptujski - gledališki fenomen. 
Tako velik, da si zasluži svoj zapis. Zato:

Prihodnjič:
Fran Žižek in njegovo avantgardno gledališče na Ptuju

************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko da na mizo svoj košček? Peter, Miran, Štefan - cirkusi z lastnino bajte po obnovi? Dr. Zadravec - o bogatosti Pettaua? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na fB. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

Savo Djurović:
Pravzaprav 1. spomini grejo v Zato, saj je pravi neposredni predhodnik MgP, al'?
Moram res malo prelistati tvojo rdečo monoanalografijo.
Aja, anekdota za živce trgat je bila prav ta knjiga, ki je iz tiska v Bodočnosti prišla z začetkom na 16. strani😲🫣🤭🥴

Samo M. Strelec:
Savo, prav zato pišem ta uvod, da se bo videlo, koliko je predhodnikov. Skupina Zato. pa si je zadala za cilj, ja: ponovna profesionalizacija.