Tag: Navodilo

  • 15-09-25 14:28 Navodilo - 17

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)

    2 Poiščite si soborce! (Zarota)

    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

    10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

    11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

    12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

    13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

    14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

    15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

    16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  (Revolucija)

     

     

     

    17 Nedvoumno pokažite, da ne poznate šale

    (Ahumornost) 

     

    Ne delajte si utvar: čeprav Vas množice na trgih in na internetu navdušeno pozdravljajo, obstaja tudi odpor proti Vam. Formalno opozicijo v mestnih in državnem parlamentu lahko sicer utišate, vendar pa vedno obstajajo pametnjakoviči, ki nostalgično vztrajajo pri znanih pravilih liberalne demokracije in niso poštekali, da so se začeli eni drugi časi. Teh ljudi ne boste prepričali. In ti ljudje bodo uporabili enake ali podobne metode, kot ste jih Vi, da bi prišli na oblast. Ampak zdaj živite, to Vas lahko nekolikanj pomiri, v eni drugi državi: Vi imate v rokah instrumente nadzora, o kakršnih so lahko prejšnji vladarji samo sanjali. Prav tako ste si ustvarili tudi ustrezne strukture nadzora, s pomočjo katerih lahko vladate. In točno to bi morali tudi početi; povsod, kjer vaši nasprotniki ovirajo Vaše delovanje. Vaša baza ne bo z ogorčenjem reagirala na drastične ukrepe (aretacije itd.) proti notranjemu sovražniku, saj to moti le majhno intelektualno manjšino, na katero pa se že zato tako ali tako gleda z nezaupanjem; prav nasprotno: navdušeno se bodo strinjali z Vami, če boste ukrepali proti sovražnikom ljudstva. Tisto, kar bi pa lahko postalo nevarno na dolgi rok, so bolj subtilne subverzivne metode, ki ciljajo na to, da osmešijo Vas in Vaš režim ter Vam odvzamejo čast in spoštovanje. Satira in ironija, tihi vici, ki se prenašajo od ust do ust in kritizirajo trenutno stanje v družbi, imajo razdiralen učinek. To izhaja iz dejstva, da tistemu, ki se na sebe in svojo življenjsko situacijo gleda s humorjem, pomaga, če se čustveno distancira (kako je že rekel obsojeni na smrt, ko so ga v ponedeljek zjutraj peljali na morišče? – »No, krasen začetek tedna!«). To za Vas pomeni: humor ogroža Vaše politične strategije in taktike, usmerjene v aktiviranje in uporabo emocij – torej vse, kar je mogoče doseči s populizmom. Če nekritičnega združevanja družbene skupnosti in pripravljenosti vsakega posameznika na žrtvovanje več ne preprečuje strah pred sovražnikom, če navdušenje nad lastno nacionalno (rasno, kulturno ...) veličino zakriva pogled na realnost in prioritete posameznikovega vsakdana in tudi strah pred državnimi sankcijami ne zožuje obzorja, potem bi lahko trezna analiza avtoritarnih struktur Vaše »neliberalne demokracije« pripeljala do nove ocene njene očetovske strogosti in materinske skrbi ter pripravila tla za opozicijsko gibanje. 

    Takšen učinek še okrepi dejstvo, da humor igra na večpomenskost, ambivalentnost in paradoksalnost, kar potihem spodjeda lažno črno-belo sliko sveta, v katerem obstaja samo ali-ali, ki jo propagirate Vi in vaše gibanje ...  

    Humor je močno orodje upora, ki ga (na žalost) ne morete preprosto prepovedati, če ne želite sami postati užaljen smešni pajac (na primer z obtožbami zaradi razžalitve časti). Vendar pa Vam vedno ostaja opcija, da satirike, kabaretiste, komike in vse, ki humor uporabljajo kot politično sredstvo, iz uradno drugih razlogov umaknete iz obtoka. Kot se že uspešno prakticira v praksi pri novinarjih v mnogih državah, lahko tudi tukaj skonstruirate poljubna kazniva dejanja, tako da lahko te subjekte predstavite kot na primer sovražne agente, člane tajnih služb, pedofile ali bogokletneže, jih postavite pred sodišče in obsodite. Cilj je, da jih utišate. Misli so sicer svobodne – in to boste lahko spremenili le z zelo zahtevno in dolgotrajno propagando in pranjem možganov –, vendar ni treba, da je to Vaš problem. Kajti šala, ki ni izrečena (ali slišana), ne povzroči smeha. 

    To je kakor kakšen naravni zakon: kar v družbenem sistemu ne pride v komunikacijo, nima družbenega učinka. Zato popolnoma zadošča, da preprečite širjenje opozicijskih misli. Če pa bi v vendarle vsi v svojih glavah mislili subverzivne misli, Vaša oblast ni ogrožena, dokler jih zadržijo zase. Enako velja za vse poskuse, da bi s humorjem, satiro ali zabavno gverilo čačkali po Vaši vladavini. Če obstaja dovolj strahu, da se o Vas in Vašem režimu ne pripovedujejo šale, humor, ki ostane zaseben, ne škoduje. Z nekaj – v medijih dobro lansiranimi – obsodbami znanih „šaljivcev“ ali „klovnov“ zaradi spodbujanja k sovraštvu ali zaroti ipd. boste z veliko verjetnostjo dosegli preventiven učinek. 

    Čeprav se sliši paradoksalno: država, ki dopušča, da se o njej pripovedujejo šale, ne pozna šale. 

    *

    Prihodnjič: 

    Prepovejte to knjigo ... (Paranoja)

    ***

    O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijskisvetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. ZurSelbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wirblöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus(2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts(2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

  • 09-09-25 14:28 Navodilo - 16

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)

    2 Poiščite si soborce! (Zarota)

    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

    10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

    11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

    12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

    13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

    14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

    15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

     

     

    16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  

    (Revolucija) 

     

    16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  

    (Revolucija) 

     

    Po dolgem, vztrajnem in neutrudnem boju ste končno na volitvah zmagali in vlado sestavili Vi. Če lahko to storite le tako, da kot manjši partner vstopite v koalicijo z drugo stranko, si zagotovite ministrstvo za notranje zadeve. Zunanji minister je v javnosti sicer bolj ugleden, ker se nenehno pojavlja na svetovnem prizorišču z drugimi pomembnimi akterji, vendar nima veliko besede; je le izvršilni uslužbenec predsednika vlade, ki določa smernice politike. Tako kot se je v družini treba s sosedi dogovoriti o višini ograje in odstranjevanju plevela, se on ukvarja z zunanjimi odnosi družine, ki nimajo veliko opraviti z notranjimi zadevami (če ne upoštevamo občasne jeze na soseda, ki preveč glasno gleda televizijo in s tem moti družinski počitek). Notranji minister pa določa, kako so urejeni družinsko življenje in odnosi med družinskimi člani. Razpolaga s tako rekoč starševsko avtoriteto in je gospodar v hiši, saj ima on pooblastila kar zadeva policijo in notranje tajne službe. S tem resorjem lahko zato tudi iz manjšinskega položaja v vladi začnete preoblikovati državo tako, da se okrepijo sile reda in organi nadzora. 

    Kajti: takoj ko pridete na oblast, morate začeti demonstrativno izpolnjevati obljube, ki ste jih dali svojim volivcem. Če je narod družina, potem je država oče („Vater- Land“, „očetnjava“) in vedno tudi mati („materni jezik“, „rodna gruda“). Z drugimi besedami: skrbeti morate, da je Vaša klientela dobro preskrbljena in da lahko prosperira. Pri tem ne gre v prvi vrsti za razdeljevanje volilnih daril (darila imajo vedno zgolj kratkotrajen motivacijski ali hvaležnost vzbujajoč učinek), ampak za strukturne reforme, ki poskrbijo za to, da Vašim ljudem gre gospodarsko dobro ali vsaj bolje kot pred Vašim prevzemom vladnih pooblastil. Ljudstvo mora občutiti razliko, da  bi Vas imelo za poštenega zastopnika in za Vas šli v ogenj. Na prvem mestu so uradno torej ustvarjanje delovnih mest, dovolj dostopen izobraževalni sistem ter zdravstveno zavarovanje in skrb za starost. 

    Vse to so naloge, ki so jih v preteklih, predindustrijskih časih opravljale družine – bile so osnovni sistem solidarnosti; zdaj, ko sta globalizacija in etično poljubna, od Boga zapuščena zahodna civilizacija, pripeljali do propada družin, kar Vi že dolgo obžalujete, mora vskočiti Vaša kot oče in mati skrbna država. Za to morate ustvariti pravice do državne pomoči, prilagoditi pokojninske pravice, vsem zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo ter izvajati gospodarsko in davčno politiko, ki ustvarja delovna mesta in radikalno zmanjšuje število brezposelnih. Najprimernejše sredstvo za to so (ker ima najhitrejši učinek) veliki državni investicijski programi. 

    Če se morate Vi ali država zaradi tega zadolžiti, to ni težava. Konec koncev država ni družinski proračun švabske gospodinje in, čeprav se tako imenuje, proračun države ni primerljiv z zasebnim proračunom. Dokler ne povzročite inflacije, državni dolgovi niso problem. Ne dovolite, da Vas zavedejo samooklicani gospodarski modreci, saj v svojem razmišljanju, raziskovanju in oblikovanju modelov sledijo zgolj zastarelim in protislovnim ortodoksnim nazorom in o realnem gospodarstvu nimajo pojma. Preveč so vzvišeni, da bi poznali konkretne posledice svojih - iz abstrakcij izvedenih - predlogov za ljudi z ulice. Vsi skupaj so zgolj navadni pisarniški delavci ali, bolje rečeno: igrajo se na računalnikih, in ne znajo razlikovati med simulacijo na ekranu in resničnim življenjem. 

    Investicije zahtevajo denar (čeprav ga država v principu lahko natisne), in tisti, ki imajo denar, Vam ga ne bodo prostovoljno dali. Zato morate Vi staro državo z njenimi neustreznimi zakoni in institucijami revolucionarno spremeniti. Predvsem ne smete upoštevati svojih političnih nasprotnikov („sovražniki ljudstva“), ki želijo zgolj ohraniti svoje pridobitve. Tu pomaga le očetovska strogost in popolna brezkompromisnost ... 

    Če ste sami predsednik, kancler, premier (kakorkoli se že imenuje ta funkcija) vlade, morate brez oklevanja začeti revolucionarno preoblikovati državo v skladu s svojimi zamislimi. Vaš cilj mora biti zagotoviti trajno vladavino in uveljavitev interesov ljudstva. Ker utelešate njegovo voljo in interese Vi, to pomeni: gre za trajno zavarovanje Vaše lastne moči. 

    Predstavniška demokracija z rednimi volitvami in menjavami vlad, liberalnimi državljanskimi pravicami, pravico do svobodnega izražanja mnenja, svobodo tiska in informacij Vam je sicer omogočila, da ste prišli na vrh države, ne da bi morali kot prejšnji revolucionarji prelivati kri, vendar pa potencialno ogroža tudi uspeh Vaše revolucije. Vse te pravice bi namreč v prihodnosti lahko bile uporabljene tudi proti Vam (= ljudstvu) in jih je zato treba na novo strukturirati in izboljšati tako, da ljudstvo ne bo več tako enostavno prikrajšano za svojo moč. 

    Če boste podvomili v doslej ustavno zagotovljene pravice, Vas bodo obtožili, da ste nacist ali fašist; vendar ste to najbrž na svoji dolgi poti, v svojem boju, slišali že velikokrat, tako da Vas to verjetno ne bo pretirano prizadelo. Vztrajajte pri tem: Vi zgolj izboljšujete nekoliko zastarelo demokracijo, katere pomanjkljivosti lahko občuti vsak, vsakodnevno. Vi – in Vaše gibanje – veste, kaj ljudstvo resnično hoče in potrebuje. 

    Logika vaših državnih reform se lahko zgleduje po zgodovinskem razvoju od fevdalnega sistema do parlamentarne demokracije: posamezne razvojne korake morate le izvesti v obratnem vrstnem redu. 

    Ključna točka in jedro pri tem je odprava tako imenovane delitve oblasti. Doslej je država oziroma politični sistem poskušal omejiti moč posameznikov ali posameznih vplivnih skupin (kot vsi vemo: brez večjega uspeha, saj mednarodni veliki kapital vleče niti povsod). To so poskušali doseči z odpravo klasičnega razlikovanja med vrhom in dnom z izgradnjo zapletene hierarhije (to pomeni, da tisti na dnu nadzirajo tiste na vrhu): Vlada (izvršilna oblast), predstavniki ljudstva, zbrani v parlamentu (zakonodajna oblast), in pravni sistem s svojimi sodišči (sodna oblast) si doslej medsebojno omejujejo svojo moč, si gledajo pod prste in, če je potrebno, drug drugega po prstih. Da je to v nasprotju z vsako logiko, je jasno vsakemu tretješolcu: Če se tisti, ki je na vrhu hierarhije (vladar ali vlada), mora podrediti nekomu, ki je pod njim v hierarhiji (kateremu koli sodniku ali sodišču), potem nekaj ni v redu, saj postane popolnoma nejasno, kdo ima resnično besedo in kdo mora koga ubogati. 

    Takšne omejitve vladne moči so v Vaši novi ustavi odvečne že zato, ker Vi oziroma Vaša vlada neposredno zastopate interese ljudstva, ne da bi za to potrebovali posredovanje poslancev. Ker razpustitev parlamenta za Vaš imidž ne bi bila dobra, zadostuje, da spremenite (ali date spremeniti) volilno zakonodajo tako, da Vaša stranka dobi veliko večino sedežev v parlamentu, tudi v malo verjetnem primeru (= »volilna goljufija«), če ne bi dobila večine glasov. Volilne okraje lahko na primer prilagodite tako, da bodo sedež v parlamentu dobili v vsakem primeru pravi kandidati prave stranke. Ali pa lahko uvedete pravilnik, da večinska frakcija dobi dodatnih nekaj sedežev, da se zagotovi sposobnost vladanja (svoboda pri oblikovanju ustreznih zakonskih predpisov ne pozna meja). 

    Neglede na to, kako v podrobnostih izgleda volilna zakonodaja, je pomembno, da se odpoveste ideji notranje strankarske demokracije (če ste jo kdaj sploh imeli). Vodstvo stranke mora določiti izbor kandidatov. Potem pa lahko članom stranke velikodušno dovolite, da med predlaganimi kandidati izberejo svojega. Na ta način lahko računate na lojalnost svojih poslancev; in samo tako ni razlike, ali ukinete parlament ali ne. Če poslanci delajo, kar želi vlada, je za interese ljudstva poskrbljeno. Zapletena parlamentarna hierarhija, v kateri je najnižji na vrhu, je odpravljena. 

    Za dopolnitev sistema, ki še zmeraj deluje kakor da bi bil predstavniški, in da bi si zasigurali svojo moč, je priporočljivo v ustavo, ki jo nameravate spremeniti, vključiti možnost posvetovalnih referendumov (če ta možnost še ni vključena). Ker ste sposobni uporabljati instrumente množične psihologije, boste – s pomočjo veličastnih možnosti socialnih medijev za demokratično delovanje na osnovni ravni – pridobili nepremagljivo sredstvo moči: ljudstvo govori in ljudstvo ima zadnjo besedo (in v demokraciji ne dopušča ugovorov). 

    Ostaja še nezaslišana škandaloznost, da se morate Vi kot vlada podrejati sodiščem. Tukaj je treba uporabiti podobno strategijo kot pri ravnanju s parlamentom. V nobenem primeru ne postavljajte pod vprašaj nujnosti pravnega sistema – navsezadnje živite v civilizirani državi, v kateri se konflikti rešujejo brez nasilja na sodišču, monopol države nad nasiljem pa v principu zagotavlja, da ne morejo vladati pravica močnejšega in metode divjega zahoda. Vendar pa je ta pravni sistem, ki je – kot Vi že leta javno obžalujete - koruptiven in izvaja krivosodje, nujno potrebno reformirati. 

    Zdaj lahko ukrepate na dveh frontah. Prvi korak je splošna omejitev neodvisnosti sodišč. Ne glede na to, kako boste to zakonsko uredili, je ključno, da imenovanje sodnikov določajo politični organi, tako da boste lahko na te položaje imenovali svoje ljudi. Ustavne sodnike v Zvezni republiki Nemčiji na primer že sedaj imenuje parlament. Vendar bi se to lahko brez težav še dodatno razširilo. Zdaj, ko ste na oblasti, se odpirajo obsežne možnosti za reforme, ki jih bo ljudstvo najverjetneje sprejelo brez večjega odpora. Prvič, ker ste dovolj dolgo dvomili v častnost sodnikov in pravičnost njihovih sodb, tako da je njihov imidž izredno slab; in drugič, ker postopkovna pravila za imenovanje sodnikov in logika pravnega sistema za navadnega državljana niso niti pregledna niti zanimiva. 

    Policijo in domače tajne službe bi morali sistematično razširiti. Da bi zagotovili varnost državljanov – terorizem je permanentna nevarnost –, morate ustvariti možnosti za nadzor na celotnem ozemlju: videokamere na vseh javnih mestih, nadzor celotne internetne komunikacije, obsežno zbiranje podatkov, kot so ga doslej izvajali le veliki internetni giganti. Najlažje je, če si dostop do njihovih podatkov zagotovite z zakonom in ustanovite pristojne organe. Prebivalstvo vam bo hvaležno za na ta način povečano varnost, saj tisti, ki niso storili ničesar nezakonitega, nimajo česa bati, če se njihovi podatki zbirajo in analizirajo. 

    Da bi lahko uveljavili svojo gospodarsko politiko, je posebej pomembno, da odpravite neodvisnost centralne banke. S svojimi posegi na trgu mora služiti Vašim političnim ciljem. Konkretno to pomeni, da morajo gospodarstvu zagotavljati poceni denar, da se zaradi nizkih stroškov kreditov lahko ustvarja in ohranja gospodarski razcvet, ki bo – poleg državnih naložb – ustvaril veliko novih delovnih mest. Vendar morate upoštevati mejo tiskanja denarja: Če bi prišlo do inflacije, bi lahko izgubili svojo bazo, saj se bo ta bala za svoje prihranke, še posebej v Nemčiji, kjer je strah pred inflacijo del kulturne dediščine, del travm nacionalne zgodovine, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. 

    Kot zadnjo varnostno sidro svoje moči bi morali v ustavo vpisati zakone o izrednem stanju, da bi lahko, če vse drugo odpove, razglasili izredno stanje, ki Vam daje pravico do neovirane in učinkovite vladavine, ko so ljudstvo in njegova suverenost ogroženi s strani premočnih notranjih in zunanjih sovražnikov. 

    Ostaja še tako imenovana »četrta veja oblasti«, mediji oziroma svoboda izražanja in tiska. Kot že zgoraj omenjeno, Vam ta ne sme povzročati najmanjše skrbi. Tukaj vam ni treba nikomur in ničesar prepovedovati, saj zaradi družbenih medijev in s tem povezane poplave novic – resničnih in lažnih – povprečni državljan ne more več razlikovati med resničnim in lažnim. Kadarkoli lahko razširjate sporočila, ki ustrezajo Vam, ne da bi se morali v najmanjši meri ukvarjati z njihovo resničnostjo. Kdo bi bil sposoben sam in brez ustreznih virov razjasniti, katere »novice« so torej »lažne novice« in katere ne? 

    V odnosih z javnostjo morate uporabiti klasično in preizkušeno metodo hipnoze – tako imenovano »strategijo konfuzije«: Svojega sogovornika (tj. javnost) zmedete z množico protislovnih sporočil, kar povzroči, da se (javnost) znajde v negotovosti, izgubi trdno podlago svojega (njegovega) občutka za realnost in išče oporo; nato mu (ji – javnosti) Vi ponudite verjetno, dosledno razlago ali zgodbo, ki jo bo zmedeni državljan zgrabil kot rešilni pas. To pomeni, da Vam ni treba skrbeti, če vedno znova podajate sporočila, ki nimajo smisla, saj bodo –  najmanj – Vaši privrženci v primeru dvoma krivdo pripisali sebi, da Vas niso razumeli, in naslednjo, ponovno dosledno informacijo uporabili kot rešilni pas. Vojska trolov in nešteto botov, ki so Vam stali ob strani v socialnih omrežjih in Vam pomagali priti na oblast, Vam je pri tem seveda še naprej v veliko podporo.  

    To strategijo lahko izvajate po vseh kanalih, ki so Vam na voljo. Vendar je dobro, če obstajajo tisk in televizijske postaje, ki so jasno na Vaši strani, tako da Vaši privrženci vedo, kje lahko najdejo informacije, kadar jih potrebujejo. 

    Ni treba posebej poudarjati, da morate, če obstajajo državne ali državno nadzorovane radijske in televizijske postaje, položaje vodstvenih delavcev in odgovornih za programe zapolniti z Vašimi strankarskimi somišljeniki. 

    O vlogi znanosti je bilo doslej že nekaj povedanega. Njihove trditve, da posedujejo objektivne resnice, morate radikalno postaviti pod vprašaj. V nasprotnem primeru ne bi mogli podvomiti v znanstvene podatke, ki ne ustrezajo Vaši politični agendi. 

    Ker ne morete preprosto odločiti, da naj se ugled znanosti ukine, morate ponovno igrati s pomočjo posrednika. Kot politični odločevalci imate Vi in vaši strankarski kolegi nadzor nad proračuni znanstvenih inštitutov in univerz. Ker brez denarja tudi v znanosti ni muzike, lahko Vi nadzorujete, v kakšno vrsto raziskav bo prišla muzika. Kjer so proračuni, tam se ustvarjajo znanstvene kariere, kjer pa ni denarja, mladi raziskovalci ne morejo osvojiti lovorik. Na ta način Vi tiho in na skrivaj – ne da bi se javnost tega zavedala – vplivate na izbirna merila za znanstveni uspeh, tako kar zadeva teme kot tudi protagonistov. 

    Nazadnje, a ne najmanj pomembno, še nekaj besed o civilni družbi. Če se državljani angažirajo, to v principu ni slabo ali nevarno. Na ta način se združujejo ljudje, ki imajo družbeno zavezo in se zanjo zavzemajo. Večinoma takšne aktivnosti hitro ugasnejo, ko ljudje, ki jih spodbujajo, izgubijo interes ali se umaknejo v zasebno življenje. Nevarne postanejo, ko se oblikujejo organizacije (tako imenovane nevladne organizacije) in se njihovi cilji lahko uresničujejo trajno, na dolgi rok – pomislite samo na škodo, ki jo je Greenpeace povzročil naftni industriji. Zato morate ohraniti nadzor nad vsemi tako imenovanimi neprofitnimi organizacijami, katerih cilji bi lahko pridobili politični pomen. Če prejemajo denar iz tujine, je vohunjenje ali sum tujega vmešavanja v notranje zadeve avtonomne države običajno dober argument za njihovo ukinitev. 

    Za umetnike in umetniško svobodo Vam ni treba preveč skrbeti. Umetnikov se tako ali tako ne jemlje resno. So izobčenci, ki živijo v svojem lastnem, domišljijskem svetu in za ljudstvo niso pomembni. Njihove svobode Vam ni treba postavljati pod vprašaj. Zgodovina kaže, da so umetniki za preživetje vedno bili odvisni od mecena, knezov, kardinalov, papeža ali pa enostavno državnih sredstev, saj ne ustvarjajo nobene neposredne uporabne vrednosti, ki bi jim prinašala denar. Zato se bodo iz lastnega vzgiba – ne le iz nuje preživetja, ampak tudi iz želje po priznanju, domišljavosti in narcizmu – prilagodili Vašemu gibanju in njegovim ciljem; ali pa bodo preprosto izginili v temo anonimnosti nerazumljenih genijev, ki šele po smrti dosežejo priznanje (če sploh). 

    Zaradi omejenega prostora lahko tukaj načrtovana reforma ostane zgolj v obliki osnutka. Grobo zasnovane obrise morajo seveda podrobno izdelati in uresničiti ustrezni strokovnjaki (pravniki, strokovnjaki za trženje, socialni psihologi itd., predvsem pa uradniki, zavezani k lojalnosti). A to je naloga izvršilnih organov, ki jih ima država – Vaša država – na voljo; in to ja več kot zadosti. 

    *

    Prihodnjič; bližamo se koncu, še dve poglavji:

    17 Pokažite nedvoumno, da ne poznate šale! (Ahumoroidnost)

    ***

    O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijskisvetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. ZurSelbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wirblöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus(2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts(2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

  • 23-08-25 14:54 Navodilo - 15

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)

    2 Poiščite si soborce! (Zarota)

    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

    10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

    11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

    12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

    13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

    14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

     

     

     

    15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto!

    (Ideologija)

     

    Etabliranje zunanjega sovražnika je le prvi korak k ustvarjanju zanesljivega občutka pripadnosti. Zagotavlja mejo zunaj-znotraj, ki ustvarja nekakšno ovojnico, kožo, posodo, ki ljudem – vsakemu posameznemu državljanu/ki – jasno predoča, kdo ali kaj v nobenem primeru ni (ali ne želi biti). Vendar zunanji sovražnik vedno daje le nasprotno identiteto, defenzivno zavest, proti komu se mora skupnost braniti. Če se omejite le na razmejevanje od zunanjega sveta, imate problem: prisiljeni ste nenehno ohranjati strah pred silami tam zunaj. Kot vse izkušnje ali doživetja, ki so ali postanejo vsakdanja, izpuhtita tudi strah in zaskrbljenost. Ljudstvo se navadi na trajno, domnevno grožnjo in ga je s sklicevanjem na zunanjega sovražnika komaj še mogoče aktivirati. Čez nekaj časa strah v sivini vsakdana izgine, nevarnost se ne jemlje več resno in zunanja grožnja izgubi svojo moč povezovanja skupnosti.

    Zato potrebujete, da bi na dolgi rok ohranili občutek pripadnosti, nekaj več. Doslej prazno posodo, na kateri je nalepka »mi«, morate napolniti z ustvarjajočo, opojno snovjo, ki podarja identiteto in od katere se lahko ljudstvo opije. Vsak posameznik, ki čuti, da pripada temu »mi«, mora skozi ta »mi« oziroma njegovo vsebinsko opredelitev videti svojo osebno identiteto povzdignjeno in kot nekaj res vrednega.

    Razvoj identitete neke osebe, to je zavest, da je neponovljiv posameznik s specifičnimi osebnimi lastnostmi, poteka v teku človekovega življenja postopoma in se v resnici nikoli popolnoma ne konča, saj se življenjska situacija vsakega posameznika s starostjo spreminja. Identiteta osebe v vseh teh življenjskih fazah pa je določena s skupnim dejavnikom: sestavljena je iz množice različnih pripadnosti socialnim enotam in lastnosti, ki jih pripisujemo tem skupinam. Mlad odrasel moški se lahko, če navedemo en primer, zavestno ali nezavedno identificira kot moški, član družine Meier, del partnerskega odnosa s svojo punco Claudio, katolik, prebivalec Frankfurta, študent poslovne ekonomije na Goethejevi univerzi, član Junge Union, navijač Eintrachta iz Frankfurta, Nemec ... Vse te pripadnosti definirajo značilnosti, ki si jih pripisuje ali ki mu jih pripisujejo drugi, in prispevajo, čeprav v različni meri in z različno pomembnostjo, k njegovemu osebnemu občutku identitete. Ta samopodoba v veliki meri določa njegovo vedenje, saj morajo biti njegove odločitve v skladu z njo. Če ne bi bile, bi moral zanikati samega sebe in se ne bi mogel več z mirno vestjo pogledati v ogledalo. Vendar v različnih kontekstih vse pripadnosti ne delujejo enako. Če še malo nadaljujemo z zgornjim primerom mladega moža: ko Eintracht Frankfurt igra proti Bayernu iz Münchena, naš študent seveda navija za »svojo« ekipo, ki je v tem primeru Eintracht Frankfurt. Če pa Bayern München igra proti Real Madridu, pa nič manj strastno stiska pesti za »njegove« Bavarce, ker se kot Nemec poistoveti z njimi.

    Torej je od situacije odvisno, katera pripadnost določa trenutno vedenje posameznika. To morate upoštevati, če želite te čudovite posode, imenovane »mi« in »jaz-identiteta«, napolniti z vsebino, ki ustreza Vam.

    Glede na široko paleto možnih pripadnosti različnim socialnim podsistemom v nobenem primeru ne smete izbrati takšnega, ki bi Vaše privržence preveč omejil. Nikoli ne boste pridobili podpore večine prebivalstva, če se predstavljate kot zastopnik interesov majhne skupine (na primer strojevodij – teh je enostavno premalo). Zato največ obetajo narod, rasa ali kultura. Da bi preprečili nesporazume, Vam samim ni treba zares verjeti, da je neka rasa boljša od druge ali da je neka kultura naprednejša, bolj razsvetljena ali zrelejša od druge. Dovolj je, da izberete kategorijo, ki se zdi, da velja za čim več ljudi, vendar ne vključuje vseh! Če bi (da izberemo podobno neumen primer kot strojevodje) vključevala »vse ljudi«, potem Vam ne bi več ostal nihče, od kogar bi se lahko razločevali Vaši privrženci in tudi nobenega od tako koristnih zunanjih sovražnikov bi več ne bilo (če izvzamemo divje živali, bolezni ali naravne sile, ki pa le malo prispevajo k trajnem oblikovanju boja željne identitete skupnosti navadnih državljanov).

    Seveda bi lahko kot razločevalno znamenje izbrali tudi versko pripadnost; v Evropi so bili časi, ko je to obetalo veliko več kot narodnost, in mnogi ljudje so bili v boju za »pravo« vero poslani v smrt (na primer v tridesetletni vojni). Danes je tako še vedno na Bližnjem vzhodu, kjer so meje držav v puščavski pesek naključno zarisale nekdanje kolonialne sile in kjer se soočajo različne smeri in sovražne islamske sekte. Podobno je v Afriki, kjer identiteto ustvarjajo plemena in njihova ozemlja, ne pa državne meje, ki so jih z ravnilom na zemljevidu označili kolonialni gospodarji Anglije, Belgije, Francije itd.

    Če za razlikovanje med »mi« in »oni« uporabite pripadnost narodu, etnični skupini, rasi ali kulturi, imate danes v zahodnih državah največje možnosti, da se večina prebivalstva identificira z lastnostmi, ki se pripisujejo kulturi, rasi ali tudi narodu. Poleg tega je prednost tudi to, da lahko ponovno uporabite že tradicionalno oblikovane podobe in lastnosti posamezne narodnosti, rase ali kulture. Na ta način izkoristite globoko zakoreninjene predsodke, ki si Vam jih ni treba izmišljati samim, tako da lahko minimalizirate marketinške stroške za njihovo širjenje. Primer naroda in religije pa jasno kaže, zakaj bi v primeru dvoma morali staviti na raso ali etnično poreklo kot značilnost pripadnosti narodu: posameznika je namreč večinoma moč na podlagi fizičnih značilnosti razvrstiti in identificirati kot nekoga, ki nam pripada ali ne. Kdor ima temno rjavo kožo, verjetno ne bo brez daljših pojasnil veljal za Šveda, četudi je rojen v Stockholmu, gramatično brezhibno obvlada jezik brez naglasa in še nikoli ni zapustil svojega rojstnega mesta. Vprašali ga bodo, kje se je tako dobro naučil švedščine ...

    Rasizem je torej najbolj idiotska, "trotl-ziher" možnost pri izbiri lastnosti članov naroda. Na primer, človek je jeklene postave, visok, blond in modrook – z eno besedo: lep. Ker temu idealu lepote ustreza le delček prebivalstva, vsak človek pa ima narcistične potrebe in (skoraj vsak) hrepeni po občutku lastne veličine in želi biti nekako edinstven, morajo biti s pripadnostjo narodu, kulturi ali rasi (ki so navsezadnje zamenljive) povezane tudi še druge osebne lastnosti, na katere smo lahko ponosni. Kdor je na primer Nemec, lahko upravičeno trdi, da je (v abecednem redu) ambiciozen, čist, discipliniran, delaven, dobro organiziran, izobražen, inteligenten, kakovosten, logično razmišljujoč, glasbeno nadarjen, odgovoren, pogumen, senzibilen, športen, umetniško nadarjen, urejen, ustvarjalen, vesten, viteški, varčen, zanesljiv, zavedajoč se, znanstveno usmerjen, (itd.) – ne pripada le »narodu pesnikov in mislecev«, temveč tudi narodu veličastnih skladateljev, znanstvenikov in inženirjev. To dokazujejo številni primeri iz tisočletne zgodovine nemškega naroda: od Goetheja do Maxa Plancka, od Armina Cheruskega do Beethovna ...

    Če ne želite, da bi Vas imeli za rasista – kar je v Nemčiji trenutno še vedno problematično –, pripišite raje veličino, ki je (skoraj avtomatično) povezana s pripadnostjo nemškemu narodu, neponovljivi nemški kulturi, katere premoč nad vsemi drugimi kulturami – bodisi znotraj bodisi zunaj Evrope – morate neomajno hvaliti. Prav zato, ker gre za ohranitev teh idealnih vrednot, morate prepričati narod, da se bori proti premiku prebivalstva in sovražnemu prevzemu s strani tujih, nižjih kultur (ras, narodov, religij ipd.).

    Te številne pozitivne lastnosti upravičujejo tudi zahtevo – v skladu z znanim vzorcem odnosov zgoraj-spodaj – da se počutimo nadrejene drugim kulturam (rasam, narodom ...). Kar velja za posameznike – da imajo le nekateri karizmo za vodenje –, je bilo skozi stoletja mogoče opaziti tudi v odnosih med narodi. Obstajajo, to morate vcepljati svojim privržencem, boljši in slabši narodi (kulture). Razglasite to za naravni zakon – zagotovo boste našli študije, ki to potrjujejo –, da obstajajo rojeni gospodarji in hlapci – in to ne le med posamezniki, ampak tudi med etničnimi skupinami. Zagotovite svojim privržencem, da je vsak od njih izbran od Boga in usode (»previdnosti«): so gospodar, gospodovalna rasa – in to ne zato, ker bi to premoč dosegli z orožjem, ampak preprosto zato, ker so boljši.

    Osebna identiteta, ki jo ustvarja pripadnost velikemu narodu, rasi ali kulturi, je nujno privlačna za tiste, ki v vsakdanjem življenju trpijo zaradi pomanjkanja grandioznosti, to je: za večino ljudi. Kdor kot posameznik prejema dovolj narcistične pozornosti in občudovanja od svojih bližnjih, ga ni tako lahko prepričati z obljubo sodelovanja v veličastnem projektu – na primer v boju za mednarodno priznanje veličine lastne nacije. Kadar sta grandioznost in visoka samozavest povezani z osebnimi dosežki, postaneta obe redka dobrina. Da bi večini prebivalstva pomagali do občutka lastne veličine in povečane samozavesti, morate fantastične lastnosti in dosežke, ki to upravičujejo, ločiti od posameznika in jih pripisati množici – »vašemu« narodu. Kajti postal bo Vaš narod, če Vam uspe prepričati ga, da je edinstven in izbran, da spremeni svet.

    ***

    Se nadaljuje. Prihodnjič:

    Gradite patriarhalno (strogo) dražavo (ampak takšno, ki bo poskrbela)! (Revolucija)

    ***

    O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

  • 08-08-25 7:37 Navodilo - 14

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)

    2 Poiščite si soborce! (Zarota)

    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

    10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

    11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

    12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

    13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

     

     

     

    14 Formirajte učinkovito bojno četo!

    (Kader)

     

    Ne, čeprav je tukaj govora o četi, Vi se ne bi smeli pripravljati na ulične boje in ne bi smeli oboroževati svojih tovarišev. Je pa „četa“ pravi izraz zaradi tega, ker morate zgraditi kvazi vojaško organizacijo, ki bo sposobna realizirati vse doslej opisane operacije. Kot osamljeni bojevnik nimate nobne možnosti (kar Vas ne sme odvrniti od tega, da bi uspešno zganjali zgoraj opisani kult osebnosti). Potrebujete stranko ali kakšno drugo organizacijo, ki lahko prevzame podobne funkcije. Vendar to ne sme biti ena tistih tradicionalno strukturiranih, utrujenih organizacij, kjer se o nepomembnostih dlakocepsko razpravlja na dolgočasnih sestankih lokalnih odborov in nič manj dolgočasnih konferencah delegatov. Zato ustanovitev nove stranke ni nujno smiselna. Ugrabitev organizacijskega aparata obstoječe stranke lahko pri tem koristi – torej sovražni ali prijateljski prevzem (ocena je v očeh opazovalca). Vendar Vam to lahko uspe le, če že imate močan kader ter predano in odločno “četo”.

    Začnimo z Vašim krogom zaupnikov in tesnih sodelavcev. Vsak vodja, ne glede na to, ali sledi populistični ali kakšni drugi strategiji, potrebuje skupino ljudi, na katere se lahko zanese: s katerimi lahko razpravlja o svojih vizijah in načrtih in ki ga preskrbujejo z idejami, informacijami, ocenami razmer, prognozami itd. Dandanes ste kot posameznik zaradi naraščajoče kompleksnosti sveta – ne glede na to, kako briljantni ste morda - preobremenjeni. Zato bi bilo čisto teoretično - to kažejo moderne raziskave vodenja – najpametneje, če bi člani Vašega štaba lahko stvarno razpravljali z Vami, osebo na vrhu hierarhije, pa tudi med seboj, brez hierarhije, torej kot enak z enakim. Kadarkoli gre za odločitve, pri katerih ni mogoče predvidevati, katera je najboljša odločitev, ker se bo to pokazalo šele v prihodnosti, je najbolje izkoristiti kolektivno inteligenco skupine. Nihče ne more vedeti, komu se trenutno vrti po glavi najboljša ideja ali informacija, ali zgolj tista, ki najbolje odraža stvarnost. To je možno le v ozračju, kjer ni rivalstva – pa naj bo še tako subtilno – o tem, kdo je boljši od drugega, in kjer se vsakdo počuti varnega in priznanega tako kot posameznik kakor tudi ne glede na njegov položaj.

    To pa pomeni – in to je problem, s katerim se boste morali spopadati v prihodnosti zmeraj, pa če vam je všeč ali ne – da te oblike kolektivne inteligence ne boste mogli uporabiti; ne zato, ker to ni najboljša metoda za doseganje optimalnih odločitev za Vas in Vaše cilje, ampak zato, ker je za to treba okoli sebe zbrati prave ljudi. No, in ti preprosto niso med Vašimi privrženci ali tovariši. Pri tem ne gre za vprašanje inteligence teh ljudi, saj je med Vašimi zaupniki nedvomno dovolj ljudi z visokim IQ. Toda zaradi avtoritarnih idej glede politične ureditve, ki jih javno propagirate, ste Vi in vaše gibanje privlačni predvsem za ljudi, ki ne verjamejo v svobodo od hierarhije. Večina jih je po vsej verjetnosti trdno prepričanih, da so družbene strukture vedno odnosi od-zgoraj-navzdol ("Na vsaki ladji, ki pluje in jadra, je nekdo, ki je glavni!"). To so ljudje, ki med ljudmi in živalmi ne vidijo ravno velike razlike in zato verjamejo, da vedo, da je krotilec v maneži izgubljen, če levi spoznajo, da se jih boji. Zato so tudi Vaši ljudje prepričani, da mora v vseh človeških odnosih prevladovati neenakost. Eden odloča, drugi uboga, eden je gospodar, drugi služabnik ...

    Dokler ste trdno v sedlu, Vam niti Vaši najbližji tovariši ne bodo odkrito povedali, kaj si v resnici mislijo (v hierarhičnih sistemih, kot vemo, velja naslednje: 'Kdor je popolnoma odkrit, ni čisto čist v glavi!'). Takoj ko Vi izrazite lastno mnenje, ne morete več pričakovati ugovarjanja; torej ne morete pričakovati več hladne in nepristranske stvarne razprave. Ljudje Vam bodo povedali, kar želite slišati, in se v najboljšem primeru izjemno empatično potrudili, da bi Vam iz oči prebrali Vaše želje in misli. Zdi se, da Vas vsi potrjujejo, tako da lahko celo izgubite sposobnost samokritičnosti. Če Vašim ljudem dejansko uspe razumeti Vaše misli in občutke, se to sprva morda zdi precej prijetno, saj Vam sploh ni več treba izražati, kaj želite. Vendar pa biti razumljen ni brez tveganja: če se je v Vas moč vživeti in s tem predvideti Vaše reakcije, potem ste predvidljivi. In če ste predvidljivi, se Vas da manipulirati. Vaša moč je tako postavljena pod vprašaj. Premikati in premeščati se Vas da kot šahovsko figuro na igralnem polju. Enako velja, če ste zavezani kakršnim koli načelom, pa naj bodo to etična, filozofska, verska ali teoretična. Če se podredite kakršnim koli pravilom, Vas lahko manipulirajo, da da bi vplivali na Vaše v bistvu predvidljive odločitve. V skrajnem primeru Vas bo potem vodila Vaša tajnica (ali kak drug podrejeni), ne da bi se Vi tega sploh zavedali ...

    Zato se morate – od časa do časa, čisto naključno – obnašati popolnoma nepričakovano in nepredvidljivo. To ohranja Vaše ljudi budne, Vam pa zagotavlja Vašo lastno moč.

    Ampak ne delajte si iluzij: Vaši najbližji tovariši so vsi po vrsti zelo ambiciozni. Sicer ne bi pririnili tako daleč – na Vašo stran. Navsezadnje vaše gibanje ni nikakršna dobrodelna prireditev. Dasiravno vsak od Vaših soborcev trenutno sprejema vlogo podrejenega Vam, njegova motivacija izhaja iz upanja, da bo sam prišel na oblast. Zato morate ustvariti strogo hierarhično organizacijo, v kateri dobi veliko ljudi priložnost izvajati formalno oblast in uživati visok status. Struktura vojaškega tipa je nadvse primerna; navsezadnje se je odlično izkazala skozi stoletja v vseh vrstah kriz, vojn in kultur.

    Vendar pa vpliven položaj v hierarhiji najbrž ni končni cilj članov Vašega ožjega kroga. Zna sicer biti, da obstajajo, kot v mnogih skupinah, posamezniki, ki vidijo svojo izpolnitev v vlogi „drugega človeka“ ali celo „sive eminence“ in zato ne želijo na vrh piramide; toda za večino od njih lahko domnevate, da če se jim bo ponudila priložnost, ne bodo imeli najmanjših zavor, da bi Vas strmoglavili.

    Vse to so razlogi, zakaj imate malo možnosti, da bi izkoristili kreativnost tega, čemur pravimo funkcionalna 'vodstvena ekipa'. Ravno nasprotno: Preprečiti morate, da bi se člani hierarhije neposredno pod Vami združili proti Vam. Metoda za to – prav tako preizkušena že stoletja – je komunikacija v obliki zvezde ("Deli in vladaj!"). To pomeni, da z vsakim od svojih tovarišev komunicirate ločeno od drugih in navidez enakopravno. Vi ste središče zvezde, Vaši ljudje pa tvorijo žarke. Vsak posameznik na ta način dobi vtis, da ga še posebej cenite, da je ugleden osebni zaupnik, ki prejema privilegirane informacije, ki jih drugi ne dobijo; to ga tesno veže na Vas, drugi pa se dojemajo kot tekmeci in solidarnost med enakimi je skrhana. Ampak iz vsote teh navidez enakopravnih odnosov med dvema osebama po tihem izhaja praktično neizpodbiten, hierarhični odnos znotraj Vaše vodstvene skupine.

    S komunikacijo v obliki zvezde lahko nekoliko (ampak le zelo omejeno) izravnate izgubo funkcionalnega timskega procesa. Na ta način se Vam lahko odpre dostop do informacij, ki jih imajo posamezni člani skupine, vendar Vam bo ustvarjalnost uspešnega timskega procesa umanjkala. Kajti egalitarna komunikacija na stvarni ravni bi lahko misli ene osebe povezala z mislimi druge (»več-ljudi-več-ve«), kar bi lahko razvijalo ideje in koncepte, ki se jih posameznik ne bi nikoli domislil. Takšne ustvarjalne dinamike preprosto ne morete nadomestiti ali simulirati z dodajanjem dvosmerne komunikacije, čeprav si nedvomno na ta način lahko zagotovite informacijski monopol, kar tudi ni slabo. Vse ima pač svojo ceno.

    Ampak kljub komunikaciji v obliki zvezde morate ostati pozorni, saj načeloma ne morete zaupati nobenemu od svojih soborcev, čeprav nenehno razglašajo in poskušajo dokazati svojo lojalnost. Toda to seveda počnejo, ker vedo, da Vi to pričakujete. Za vsak slučaj občasno odslovite koga, ki se zdi popolnoma prepričan v svoj stabilen odnos z Vami – in ki to tudi predrzno javno dokazuje. Malo pospravljanja vsake toliko časa poskrbi za to, da se v Vašem okolju ne razvijejo neopaženi umazani kotički.

    Načeloma ne smete zaupati nikomur. 'Korenček in palica' sta orodji, s katerima – še ena tisočletja stara modrost – zanesljivo utrjujete svojo avtoriteto.

    Če se Vaša baza – ljudstvo – močno orientira po Vas kot osebi, to stabilizira Vašo osebno pozicijo moči. Zato bi morali – tako kot pop zvezda – poskušati gojiti in služiti svojim oboževalcem. Vsak Vaš oboževalec – sledilec – bi se moral počutiti, kot da ga nagovarjate osebno. Tudi tukaj lahko komunicirate v obliki zvezde. Družbeni mediji Vam dajejo priložnost za to. Svoje twite oblikujte v idealnem primeru tako, kot bi jih v pogovoru ena na ena.

    Kot zvezde se Vas ne da enostavno nadomestiti. Nekoga, ki je idol, na katerega so se ljudje čustveno navezali in v katerega verjamejo, se ne da znebiti; ne tako enostavno kot poslati nepriljubljenega in preziranega politika na Goličavo.

    Vaša stranka in gibanje bi morala pri svoji zunanji pojavnosti generalno staviti na močan fokus na človeka (torej Vas), saj to omogoča konsistentno in brezprizivno komunikacijo. Javni spopad znotraj vaše organizacije ali stranke morda ni usoden, vendar na splošno ne bo nagrajen kot znamenje pluralnosti (saj se različnost bolj verjetno pripisuje sovražniku). Vendar boste znotraj gibanja težko dosegli soglasje o vsebinskih ciljih in metodah Vaše politike. To bi lahko postalo problem, saj je pomembno, da ljudem vedno dajate jasna in nedvoumna (!) sporočila. Najvarnejši način glede tega je, da se sistematično izogibate obravnavanju predlogov za reševanje določenih problemov ali celo njihovemu napovedovanju. Kajti tako bi nastalo tveganje, da bi Vas ali Vaše predloge Vaši nasprotniki (ali celo znotraj stranke) gnali ad absurdum. Namesto tega mora sporočilo Vaše stranke ciljati na odnosno raven: 'Mi bomo vse zboljšali!' In ta 'mi' najbolje simbolizira konkretna oseba – Vi! Kdor je na Vaši strani, je na pravi strani, ne glede na to, za kaj trenutno gre (to tudi odpira prostor za vsebinsko fleksibilnost).

    Še beseda o zvestobi partnerjev, (strankarskih) prijateljev, tovarišev, članov vodstvene ekipe, podrejenih in pomočnikov: Nikomur ne morete popolnoma zaupati. Edini ljudje, s katerimi je (verjetno) nekoliko drugače, so Vaši družinski člani. Družina je – še ena stoletna izkušnja – relativno zanesljiv sistem solidarnosti. Zato je s stališča pozicije moči smiselno, da svoje otroke in druge sorodnike postavite v centre moči: sprva znotraj gibanja, kasneje pa – ko boste prevzeli izvršno oblast – v državi. Če postavite svoje zaupnike na ključne položaje, Vam ni treba spreminjati obstoječih hierarhičnih struktur (npr. v stranki, ki ste jo prevzeli na prijateljsko-sovražni način).

    Vendar pa se - gotovo rahlo streznjujoče - v času dvoma ne morete zanesti niti na člane lastne družine, saj se tudi oni ne bodo obotavljali, da se Vas znebijo, če se jim bo zdelo, da jim to koristi (»Tudi ti, Brutus?!«).

    Prihodnjič:

    Propagirajte grandiozno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

    ***

    O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

  • 04-08-25 9:48 Navodilo - 13

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)

    2 Poiščite si soborce! (Zarota)

    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

    10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

    11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

    12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

     

     

     

    13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka!

    (Kult osebnosti)

    Vi ste »močan mož«, ki bo naredil red. To je vaša obljuba. In to je upanje ljudstva, ki je utrujeno od nenehne krize in kaosa. Zato se v svojem odločnem javnem nastopu ne pustite zmesti morebitnim napadom lažne skromnosti (v zasebnem življenju bi lahko načeloma pokazali tudi svoje »mehke« strani, vendar ne brez tveganja: Lahko bi se o tem govorilo in Vi bi lahko podvomili vase, če bi si to privoščili prepogosto; takšne prebliske si prihranite za trenutke, ko boste morali v javnosti poljubljati dojenčke; zato tudi kot ženska nimate veliko možnosti, da prevzamete vlogo »močnega moža«; junaki so – razen morda v Franciji – pač moški; močne ženske so izločene kot svetnice).

    Da bi pri prebivalstvu vzbudili klic po »močnem človeku«, je potrebno posebno razpoloženje, ki sicer nastane spontano in samoorganizirano, vendar ga morate strateško spodbujati – sicer boste morali čakati na pravi trenutek, in lahko se zgodi, da brez Vaše pomoči morda ne pride nikoli.

    Klic po nekom, ki bo končno ukrepal, se v prebivalstvu ponavadi pojavi, ko se trenutna situacija doživlja kot kaotična, nejasna, zmedena in izven nadzora. Zato mora biti Vaš cilj ustvarjanje negotovosti, da se lahko to občutek izgube nadzora in reda širi kot epidemija.

    Za to ni nujno, da gre prebivalstvu dejansko in objektivno slabo. Zadostuje, da to sugerira samoopisovanje družbe. In k temu lahko prispevate tudi Vi, tako da stavite na moč samouresničujočih se prerokb. Če na primer opozarjate na nemire med prebivalstvom, slikate grozljivo sliko neposredno grozečih nasilnih množic na ulicah, je to eleganten način, da na široko razširite idejo o množičnem pohodu na ulice in metanju kamenja. Če ob tem organizirate na internetu še podporo botov ali trolov, bi moralo uspeti, da se vzpostavi splošno občutje krize političnega sistema in nemoči njegovih predstavnikov.

    V kriznih situacijah je zaupanje v politične programe na splošno zelo majhno (konec koncev krize ne bi bilo, če bi etablirane institucije delovale in elite ne bi odpovedale). Volivcem se vedno znova obljublja, da bo vse bolje, vendar vse obljube elit izgledajo odlično le na papirju in se nikoli ne uresničijo: zgolj prazne besede brez vsebine. Zaupanje v zakonsko urejen politični sistem odločanja in kakovost tako sprejetih odločitev se približuje točki nič: ve se, da se skorumpirane klike »tam zgoraj« v zakulisnih pogovorih dogovorijo vedno le za tisto, kar najbolj koristi njim.

    Ko kopni zaupanje v pravne postopke, pravni sistem in politične institucije, v vsa tista visoko cenjena demokratična načela, ostanejo zadnje upanje za rešitev v krizi konkretne osebe. Imajo – v pravem pomenu besede – vsebino. Lahko se jih dotaknemo, vidimo in slišimo, do njih razvijemo simpatijo ali antipatijo, se počutimo razumljene in verjamemo, da bodo storili pravo stvar za vsakega posameznika kot tudi za državo kot celoto. Svet je zelo kompleksen in za povprečnega človeka na ulici je zapleten splet objektivnih in socialnih medsebojnih odnosov nepregleden. Kako naj ljudje ocenijo smiselnost političnih programov in ukrepov? Kako naj se odločijo, kateri stranki in kateri politični skupini naj zaupajo in dajo svoj glas? In vendar morajo, hočejo in želijo izbrati.

    V tej situaciji vstopijo v igro osebe, ki predstavljajo različne politične tokove. Zaupanje v osebe – njihov značaj, sposobnost presoje, cilje, karizmo – zmanjšuje kompleksnost.

    Če torej hočeti Vi priti na vrh države, je najneposrednejša, direkntna pot, da se v stiski predstavite kot rešitelj. Da bi odpravili to stisko, jo morate najprej pričarati. Prvi korak je torej, da kot mantro ponavljate opis statusa quo v državi kot katastrofalnega in toponavljate in ponavaljate. Tukaj je potrebno tesno sodelovanje z Vašimi podporniki na spletu, na družbenih omrežjih, z boti in v mainstream medijih. Predvsem pa Vam bo pomagal stabilizirati ugled Vam sovražni tisk, saj je za prodajo svojih časopisov odvisen od nenehnega ustvarjanja alarmntnih novic (“Breaking news”) in ustvarjanja napetosti. Vi in vaši prijatelji pa zagotavljate tega v izobilju, ko se kažete kot nepredvidljive, provocirate, govorite nezaslišane stvari, kršite tabuje itd. Ste zagotovilo, da ne bi bilo komu slučajno dolgčas in da ne bi zapadli v počitiško zatišje.

    Vi osebno morate nedvomno in prepoznavno prevzeti vlogo Robina Hooda, ki se pogumno in neustrašno, a tudi neomajno, nekonvencionalno in brez sramu upira močnim. Kjerkoli vidite priložnost, napadite!

    Svojega imidža ne morete zares kontrolirati, lahko pa delujete na način, ki bo ob površinskem načinu zaznavanja javnosti – in javno zaznavanje je vedno površinsko – nakazoval določeno podobo Vaših osebnih značilnosti.

    Zato lahko v principu izbirate, kako želite, da Vas ljudje etiketirajo – torej številni ljudje, katerih oboževanje si prizadevate pridobiti. Da bi bili dolgoročno uspešni, vas morajo prepoznati kot 'karizmatičnega vodjo'.

    Zato vprašanje: Kako se to doseže: karizma? Kje se dobi karizmo (na Amazonu je vendar nimajo)?

    Nekateri ljudje menijo, da je to prirojena lastnost, ki naj bi jo voditeljem podaril njim ljubi bog. To je seveda popolna bedarija – vendar takšna, o kateri nikoli ne smete podvomiti, saj lahko ta implicitno izražen mit o božji pravici izkoristite v svojo korist.

    Kot vse druge lastnosti, ki jih pripisujemo človeku, se tudi karizma pridobi s komuniciranjem z drugimi ljudmi. To je kot z igranjem klavirja: morda ste od staršev podedovali določeno muzikalnost, talent, vendar to samo po sebi ni dovolj, da bi znali igrali klavir. Treba je tudi vaditi, da bi ustvarili zvoke, ki vzbujajo zadovoljstvo. In če imate ambicijo sprožiti vihar navdušenja številnega občinstva, morate vaditi celo zelo veliko. Nekateri ljudje lahko že z malo vaje ustvarijo nekaj tonskih kombinacij, ki jih bodo ušesa prenesla; drugi pa lahko vadijo še toliko, pa enostavno ne bo nič. Toda ne glede na to, ali z veliko ali z malo, nihče ne more priti na oder koncertne dvorane brez vaje.

    V ideji o od boga danih vodstvenih lastnostih se manifestira upanje na nadnaravne moči in sposobnosti, na magijo in čudež. To hrepenenje po perfektnosti, po brezhibnosti, se nato pooseblja tako, da se voditelja idealizira in povzdigne na piedestal, da bi se ga spoštljivo častilo in oboževalo na kvazi-religiozen način. To mora biti tudi Vaš cilj.

    Torej je Vaša naloga doseči idealizacijo samega sebe. Ker je to rezultat komunikacije, ne morete doseči lastne idealizacije sami, saj Vam notranji samogovori pri tem ne bodo pomagali, četudi se Vam je že nekaj časa zdelo, da ste velik vodja. Okoli sebe morate zbrati ljudi, ki že celo večnost nestrpno čakajo na mesijo, ki obljublja odrešitev pred slehernim zlom. Nato te ljudi zapeljete ali prepričate, da so v Vas končno našli tega odrešenika.

    Torej je že pred Vašim nastopom morala obstajati potreba, boleče doživljeno pomanjkanje zaupanja vrednega vodstva, hipokrizija, čustvena podhranjenost, za kar so seveda krive elite, ki vladajo otopelo in vzvišeno ter zato ne vedo, kaj ljudje potrebujejo.

    Če ste se (slučajno) udeležili tečaja javnega nastopanja ali obiskovali pouk igranja, ni s tem nič narobe, saj gre za Vaše nastope, za uprizarjanje „močnega moža“ (če ste sramežljivi in vam je mučno, če Vas v javnosti opazujejo, se raje hitro vrnite v svojo mišjo luknjo, kjer se lahko počutite varne). Močan mož se ne izogiba soočenju; nasprotnika provocira (kot je to perfektno izvajal Muhammad Ali), da bi njemu in občinstvu pokazal, da se ne boji ničesar in nikogar. Pojdite v ring; močnejši kot je nasprotnik, bolje za Vas. Če se borite iz oči v oči s svetovnimi velikani, potem spadate med svetovne velikane. Ker je Vaše globoko negotove publike strah, je jasno demonstriranje svobode pred strahom več kot le izraz lastnega poguma; temveč obljuba, da bo človek kot Vaš privrženec ali privirženka tudi sam/a osvobojen/a strahu. Vi ponujate močno roko, ki vsakogar varuje in vodi skozi stiske sveta.

    Pokažite svoje preziranje do strokovnjakov, ki ne da bi imeli praktične izkušnje, raziskujejo v svojih slonokoščenih stolpih in ki oklevajo in oklevajo, preden kakršna koli dejstva akceptirajo za resnična. Vi veste vse bolje. Vi ste tisti, ki vidite skozi stvari, ki veste, kako se svet vrti. Svet, ki ga oznanjate in razlagate svojim privržencem, ni kompleksen. Ni dvoumnosti, ni ambivalentnosti, ni protislovij ali paradoksov, temveč samo črno ali belo. Kot na šahovnici: črna polja, bela polja, črne figure, bele figure. Svet je preprost: obstajajo dobri – to je ljudstvo in Vi kot njihov predstavnik; in obstajajo slabi – to je sovražnik: tujci zunaj in elite znotraj, pred katerimi je treba ljudstvo zaščititi. In Vi ste tisti, ki lahko zaščitite ljudstvo, ker ste močni, trmasti in neomajni. Vi se ne prilagajate; temveč se drugi lahko prilagodijo Vam ali se borijo proti Vam. V obeh primerih zmagate Vi.

    Kako strateško demonstrirate to moč, je odvisno od kulturnega okolja. Obstajajo deli sveta, kjer mora potencialni, domnevni junak pokazati svojo fizično moč in druge mačistične značilnosti: vožnja motorja v usnjenih oblačilih, jahanje konja z golim, mišičastim trupom, rokoborba z morskim psom z golimi rokami itd. – meja je zgolj nebo. Vendar pa obstajajo tudi drugačne druge kulture, kjer se udeležbi na triatlonskem tekmovanju bolj kot ne posmehujejo kot nečemu slaboumnemu, medtem ko dejsto, da je nekdo napisal roman – pa čeprav doslej s strani literarne kritike spregledan – lahko okrepi ugled “junaka v nastajanju”.

    Pri vsem tem velja naslednje: Poglejte, kaj so počeli idealizirani mitološki junaki, in storite nekaj podobnega, čeprav prenešeno za danes: Borite se z zmaji, uprite se sirenam, ki odmevajo od vsepovsod, in dokažite, da ste nesebični vitez, ki je pripravljen iti v vojno, da bi zaščitil vdove in sirote. Vse to pa seveda ne takrat, ko tega nobeden ne vidi, ampak zmeraj javno. Vendar se Vam ni treba zares boriti: dovolj je, če lahko prepričate, da vse to počnete in to že dolgo, v idealnem že od vedno. Dizajnirajte svojo življenjsko zgodbo: Nikoli ni prepozno, da bi imeli junaško preteklost ...

    Svojo moč in legitimnost si pridobite, ker ste Vi ljudstvo (!), saj njega in njegovo voljo utelešate bolj kot bi ga lahko kateri koli parlament. Čutite kot ljudstvo in razmišljate kot ljudstvo (tudi če ljudstvo samo tega morda še ni opazilo).

    Ljudstvo vam zaupa, ker ste močni – nihče se ne more kosati z Vami. Zato spadate na sam vrh, na vrh piramide moči, da bi v družbi vzpostavili red. In ko boste Vi – ali z drugo besedo ljudstvo – nekoč na vrhu in boste prevzeli oblast, bo vse dobro. Potem boste tam tudi ostali in preprečili starim, protiljudskim elitam, da bi ponovno prevzele oblast, tako da bodo lahko vsi spet mirno in varno spali.

    To je podoba, ki jo morate vedno znova in znova razširjati z majhnimi gestami in velikimi dejanji, z govori in napovedmi, prek vseh razpoložljivih medijev: Vi ste karizmatični junak, ki je pripravljen premagati pošast.

    Prihodnjič:

    Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

    ***

    O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

  • 26-07-25 11:10 Navodilo - 12

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)
    2 Poiščite si soborce! (Zarota)
    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
    10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)
    11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

     

    12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

    Množica je čudna stvar. V preteklosti se jo je dalo opazovati le redko, toda odkar obstajajo množični mediji, kot so radio, televizija in internet, se je to spremenilo. Da bi pojasnili, kakšne so značilnosti množice (ne točno določene množice!), je morda koristno primerjati množico (to pomeni idealni tip specifične oblike socialne enote) z organizacijo (prav tako njen idealni tip).

    Kvaliteta organizacije je v tem, da ji uspeva s pomočjo pravil komunikacije, ki vladajo v njej, dovolj dobro usklajevati vedenje sto, tisoč, celo sto tisoč avtonomno delujočih ljudi, da se skupaj opravi naloge, ki jih nobeden od udeležencev ne bi mogel opraviti sam. Za to je potrebno, da različni člani opravljajo različne delne naloge, deloma v neposrednem usklajevanju z drugimi, deloma pa samostojno in avtonomno. Ne da bi se na tem mestu podrobneje ukvarjali z modeli organizacijske teorije, lahko na splošno ugotovimo, da racionalnost organizacije izhaja iz tega, da številni ljudje, ki vsak zase izvajajo različno (!) vedenje, koordinirajo svoje vedenje.

    Tudi v množici veliko ljudi usklajuje svoje vedenje, tudi tu lahko gre za sto, tisoče, sto tisoče, celo milijone avtonomnih ljudi. Ampak – in to je bistvena razlika v primerjavi z organizacijo – ti številni ljudje kažejo enako (!) vedenje. To pomeni, da se množica v principu obnaša kot posameznik, le da je to obnašanje pomnoženo, kar pomeni, da veliko ljudi to počne usklajeno (na primer vsi tečejo v isto smer, vsi navijajo, vsi prodajajo svoje delnice itd.).

    Množice nastanejo le pod karakterističnimi pogoji, ki so relativno malo verjetni in se redko pojavijo spontano in nenačrtovano. Preprost primer značilnosti množic lahko opazimo na polnem stadionu med nogometno tekmo. Schalke 04 igra proti Borussiji Dortmund. Pred začetkom tekme publika tvori enotno množico, ko vsi skupaj koordinirajo svoje vedenje z množičnim valovanjem: Vsak gledalec opazuje svoje sosede in se vključi v skupno ustvarjeno valovanje, ki nastane tako, da vsak – kmalu po svojem sosedu – vstane, dvigne roke in se spet usede. To je samoorganizirano sodelovanje mnogih, kot ga kažejo tudi roji (ampak na tak način ni mogoče organizirati kompleksnih procesov sodelovanja, ki so potrebni, da bi, na primer, izdelali ra . Ko se tekma začne in obe ekipi igrata dovolj dobro, da poskrbita za napetost, se masa La Ola razdeli na dva ločena bloka, to je dve masi, ki kažeta različno vedenje.

    Vsakič, ko navijači Schalkeja kolektivno ne morejo več ostati na sedežih in začnejo navijati, navijači Borussie postanejo nenavadno tihi in molčeči. In če Borussia doseže vodilni gol (lahko bi bilo tudi obratno, zato pa je napeto), navijači Borussije dvignejo roke in začnejo proslavljati: zbor tisočih pevcev, ki ne potrebujejo nobenega dirigenta ...

    Pogoji, ki so potrebni za sprožitev takšnih množičnih procesov, so v normalnem družbenem vsakdanu redki in večinoma vezani na posebna prizorišča, kot so stadion, gledališče, cerkev, mošeja ali kak drug tempelj. Na teh prizoriščih je že sama arhitektura zgrajena tako, da je pozornost gledalcev usmerjena na isti fokus. Razporeditev sedežev na stadionu ali v gledališču, pa tudi klopi v cerkvi, usmerja pogled občinstva na igrišče, oder, oltar, torej na kraj dogajanja, ki je s tem že nedvoumno izpostavljen kot pomemben. Če vsi opazovalci gledajo isto, obstaja določena verjetnost, da bodo lahko videli iste dogodke. In če je tamkajšnje dogajanje za gledalce dovolj zanimivo in povezano s karakterističnimi čustvi, potem množica gledalcev doživlja enaka ali podobna čustva.

    S tem je narejen prvi – in bistven – korak za nastanek množice. Kajti pot od občutka do dejanja – od možganskega debla do mišic – je namreč kratka. Kot kot pri predoru skozi Alpe se da naporno vzpenjanje in spuščanje po možganih in njihovih serpentinah in ovinkih skrajšati, tako da so izpolnjeni pogoji za hitro in kolektivno delovanje. Vključeni posamezniki čutijo podobno, in če delujejo pod vplivom čustev – instinktivno in sledeč svojim impulzom –, se zgodi, da vsi počnejo enako: na primer pojejo: »Oh, kako je to lepo!«, ali linčajo domnevnega posiljevalca. Za to zadnje sicer ni potreben stadion, potrebna pa je učinkovita uprizoritev, saj brez usmerjanja pozornosti ne gre – kar očitno lahko lahko uspe tudi brez odra ali oltarja.

    Z vidika individualne psihologije je privlačnost postati del množice, pa naj bo to na stadionu, v cerkvi ali na demonstraciji, v oceanski izkušnji, ki lastne meje raztopi v večji enoti (kot pri kopanju v vodi, topli kot človeško telo). Doživimo, da smo postali del nečesa, kar je večje od nas samih. To je hkrati fascinantno in zastrašujoče, privlačno in odbijajoče, saj sodelujemo, ampak nimamo nobenega nadzora nad dogajanjem in zato (navidezno) tudi ne nosimo odgovornosti za to, kar se počne kolektivno. Verjetno ni kraja in časa, kjer bi lahko občutili pripadnost močneje in bolj impresivno kot med plavanjem v razburjeni množici …

    Takšne množice nastanejo spontano največkrat kot panika, na primer kadar se na istem mestu že tako ali tako zbere veliko ljudi – na Love Parade, v diskoteki, na zabavi po osvojenem prvenstvu ipd. – in nenadoma in nepričakovano preti nevarnost. Takrat poskušajo individualno pobegniti vsi, vsi se zgrinjajo proti izhodu, postane tesno, nekateri ljudje padejo, poteptajo jih do smrti ... Stampedo, kot pri paniki bežeče črede goveda, kot pri borznem zlomu, ko vsi poskušajo rešiti zadnje ostanke svojega premoženja …

    V nasprotju z organizacijami množic ne moremo obravnavati kot inteligentne oblike družbenega reda. Povejmo jasno: o inteligenci roja tu ne more biti govora (razen če v oddaji »Milijonar« zastavimo vprašanje občinstvu – vendar tu ne gre za inteligenco, ampak za razpršeno znanje); ravno nasprotno, množice so neumne. Ampak – toda ampak – prav to je razlog, zakaj morate zavestno in ciljno izkoristiti dinamiko nastajanja množic za Vaše namene.

    Zato morate Vi in Vaša ekipa načrtovati in organizirati množice, kot se je to v preteklosti dogajalo na nacističnih shodih in kot se danes še vedno uspešno izvaja na cerkvenih ali strankarskih shodih.

    Na prvem mestu je treba omeniti – nekoliko konzervativno, a kljub temu ne zanemarljivo – zborovanja na trgih in govore pred ljudstvom. Predstavljajo dobro priložnost za trening, kjer lahko v živo in neposredno izkusite, katere formulacije, argumenti in šale najbolje odzvanjajo pri Vašem občinstvu. Mimogrede: kopel v množici ima vedno tudi funkcijo vrelca mladosti. Tu in tam si ga morate privoščiti, da ne pozabite, zakaj si prizadevate; predvsem pa, če bi imeli (upajmo redke) napade dvoma vase, ki se jim na dolgi rok verjetno ne bo dalo v celoti izogniti.

    Takšni nastopi so že v starem Rimu odločali o moči ljudskih tribunov in tudi ameriški predsedniški kandidati so imeli dobre izkušnje z govori na polnih stadionih. Stari Rim je bil sicer majhno mestece, v katerem je bilo z dobrim javnim nastopom mogoče doseči velik del politično odločilnega prebivalstva – tisti, ki niso bili prisotni, pa so o tem izvedeli prek tihe propagande od ust do ust. Danes televizija nadomešča živo propagando in ima veliko večji vpliv na oblikovanje javnega mnenja, kot bi ga lahko imela kakršna koli ustna propaganda. Paradoksalno je: na enkrat lahko pritegnete pozornost sto tisoč, celo milijonov gledalcev ali poslušalcev, in kljub temu širokemu zalivalnemu učinku v optimalnem primeru pritegnete in/ali očarate vsakega poslušalca ali gledalca posebej. Čeprav se ta odnos zdi nekoliko enostranski, Vam odpira velike možnosti vpliva. Če boste dovolj dobri, boste postali nekakšna zvezda stalnica, okoli katere krožijo neštete zvezde in zvezdice, ki so čustveno povezane z Vami.

    Ko sta bila v Nemčiji na voljo zgolj en ali dva televizijska programa – davno tega –, je bila možnost doseči čim več ljudi hkrati, seveda precej večja kot danes, ko raznovrstnost programov vodi do razdrobljenosti občinstva. Toda kar zadeva čustveno usklajevanje in s tem povezano kolektivno pripravljenost za ukrepanje, v principu ni nujno, da vsi naslovniki prejmejo Vaša sporočila hkrati. Če njihov učinek traja dlje kot trenutek in ostane dolgoročen, ni problem, če si vsakdo Vaš video ogleda ob drugem času na internetu, prek streama ali podcasta, kot tweet ali na Facebooku, Instagramu, Whats Appu, WeChatu ali kateri koli drugi platformi. Oltar ali oder je nadomestil hashtag, pozornost vseh je usmerjena na Vas.

    Čeprav morate izkoristiti vsako priložnost, ki Vam jo ponujajo mainstream mediji, da predstavite sebe in svoja stališča, se ne smete zanašati na etablirane medije, ki bi radi delovali, kot da so resni, saj boste sicer postali od njih odvisni. Nekoč, ko so radio, televizija in časopisi še imeli monopol nad razširjenjem novic, se njim in njihovi omejeni samovolji glede izbire novic – napihovanju poposameznih dogodkov oziroma njihovemu popolnemu prikrivanju – ni bilo mogoče izogniti. Danes je to drugače, saj so družbeni mediji demokratizirali proizvodnjo in distribucijo informacij. Če vam uspe pridobiti tisoče ali celo milijone sledilcev, potem ne potrebujete mainstream novinarjev, ki lezejo v kakršne koli telesne odprtine (to pomeni: ne potrebujete njihovih ust): sami prevzamete obveščanja svoje skupnosti. S sugestivnim jezikom, skrbno izbranimi metaforami in zgodbami, ki jih piripovedujte, Vi usmerjate to virtualno množico. Čeprav ni stalno zbrana na kakšnem trgu, je pripravljena na akcijo in jo lahko kadarkoli aktivirate. Najkasneje ob naslednjih volitvah lahko Vi izkoristite njeno nestrpnost in jo skupaj popeljete do volilnih skrinjic.

    Napredek »umetne inteligence« z njenimi visoko razvitimi algoritmi Vam omogoča, da na doslej nepredstavljiv način negujete osebni odnos z vsakim posameznim članom te virtualne množice: vsakemu lahko pošljete sporočila, ki so prilagojena njemu in njegovemu svetovnemu nazoru, njegovemu sistemu vrednot. In tega sploh ni treba storiti sami, saj lahko zdaj vse to avtomatizirano opravijo boti, virtualni sodržavljani in lažni oboževalci ...

    Ohranjanje množic pri življenju je tehnični problem, ker so čustva, potrebna za njihovo oblikovanje, kratkotrajna. Jeza, strah, panika ipd. izginejo, če jih vedno znova ne osvežujemo in oživljamo. Tako kot pri kaminu, ki ugasne, če mu občasno ne dodate polena, morate poskrbeti, da čustva, ki jih lahko izkoristite za svoje namene, ne ugasnejo.

    Morate – kar je s pomočjo novih medijev enostavno uresničiti – nenehno dobavljati strelivo v boju proti sovražniku, da Vaši privrženci nikoli ne pomislijo, da ni razloga za skrb in da lahko mirno spijo; morate jih čustveno napolniti, to pomeni, da morate neprestano, najbolje vsak dan, pošiljati nova, vznemirljiva sporočila svojim privržencem, tweet za tweetom, dan za dnem. V nasprotnem primeru boste izgubili njihovo pozornost in integracija množice, ki omogoča kolektivno delovanje, bo preteklost. Iz močne množice se bo spet razvila jamrajoča množica posameznikov, ki bodo frustrirani godrnjali, namesto da bi skupaj spremenili svet.

    Da bi sebi in širši javnosti dokazali sposobnost svojih podpornikov za ukrepanje, bi morali od časa do časa – priložnosti je na pretek – organizirati spontane demonstracije nezadovoljnih. Organizacija spontanih dogodkov funkcionira prav tako najlažje s pomočjo pametnih telefonov. Nenavadna akcija tu, zasedba javne zgradbe tam, demonstracije več tisoč ljudi, na katere se protestniki zgrinjajo iz vseh koncev države, na nekem tretjem mestu.

    Lahko se igrate tudi z uporabo nasilja: če občasno zagori begunsko naselje ali policijska postaja, se zažge nekaj luksuznih limuzin, razbijejo se izložbe trgovin in odnese zaslone, to ustvari potrebno pozornost in napetost ter neprijeten občutek trajne družbene krize, ki Vaše ljudi drži na nogah. V zraku je sprememba in lahko jo vohate, zaradi v višave švigajočih plamenov.

    Ampak nasilje ni sredstvo, s katerim lahko prevzamete oblast, glede tega si ne delajte iluzij. Danes to deluje v najboljšem primeru še v kakšni banana-republiki, ne pa v modernih zahodnih državah. Če namreč prevzame nadvlado nasilje na ulicah, bo državna oblast aktivno posredovala, se sklicevala na svoj monopol nad nasiljem in z oborožitvijo zatrla vsakršen odpor. To danes ne deluje niti v Franciji, kjer nostalgičen spomin na slavo francoske revolucije kot kulturna dediščina ohranja upanje na nasilni prevrat. Na koncu vsi jokajo, pa ne le zaradi uporabljenih količin solzivca.

    Zato v nobenem primeru ne smete postavljati pod vprašaj državinega monopola nad nasiljem. Konec koncev boste sami želeli, ko boste nekoč prišli na vrh države, uporabiti državno nasilje, da bi zavarovali svojo oblast. Zato ste lahko zadovoljni, če občasni izbruhi nasilja povečajo splošno negotovost in sprožajo pozive po »močnem človeku« (= Vas), vendar ne smete resno staviti na nasilje kot model za uspeh. Izkušnje kažejo, da nasilja ne morete nadzorovati, kar pomeni, da bi najverjetneje izgubili nadzor nad dogajanjem in – kot bi sam hudič hotel – bi Vas požrla zver, ki ste jo sami zbudili. Vaša strategija mora biti: S pomočjo in s priznavanjem formalnih pravil demokratične države pridem na oblast, nato pa ta pravila uporabim, da jih spremenim na tak način, da mi bodo zagotavljala oblast za vedno.

    Se nadaljuje:

    13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

    ***

    O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

  • 18-07-25 8:02 Navodilo - 11

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)
    2 Poiščite si soborce! (Zarota)
    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
    10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

     

    11 Uporabljajte besede kot orožje!

    (Sugestije)

     

    Besede so podcenjene. Večina ljudi misli, da označujejo stvari ali dejstva, tako kot to počnejo nalepke na steklenicah. Dejansko v nekaterih primerih to tudi često počnejo, vendar je to bolj stranski učinek, ki je z uporabo besed lahko povezan (ni pa nujno). Dejansko z njimi dosežemo čarobne efekte. Govorjenje ima učinek, ob katerem čarovnikovi triki zbledijo, saj ne učinkuje le z iluzijami in prevarami, ampak (za razliko od čarovnika na odru) dejansko ustvarja nove družbene stvarnosti. Ko na matičnem uradu dve osebi na vprašanje, ali želita postati mož in žena, odgovorita z »da«, se s tem spremeni njun status in identiteta. To ima dalekosežne posledice – od pričakovanj, ki jih imata vsak do sebe in drug do drugega, prek pričakovanj do njiju s strani ljudi, ki ju obkrožajo, vse do spremenjenih pričakovanj finančne uprave glede plačevanja njunih davkov ...

    Govorjenje je oblika dejanja. Besede lahko tolažijo in pomirjajo, lahko pa tudi ranijo ali užalijo, ustvarjajo in izražajo ljubezen in sovraštvo. Ni treba uporabljati zob, da bi bili ostri, in ne rok, da bi ljubkovali, to lahko počnemo tudi z besedami.

    V javni komunikaciji so besede in stavki, pisni in govorjeni teksti tisti, ki odločajo o zmagi ali porazu stranke ali kandidata. Na trgih in zborovanjih se glasno govori, v pogovornih oddajah se bojuje z besedami, v družbenih medijih pa se razlivajo poplave besed, ki bi precej zaudarjale, če zmožnosti interneta za prenašanje čutnih zaznav ne bi bile tako bedne.

    Če Vi hočete priti na vrh politične hierarhije, morate uporabljati jezik strateško. Za to morate poznati nekaj značilnosti verbalne komunikacije, ki vam bodo dale potrebna znanja in veščine.

    Najprej se morate zavedati, da je jezik vedno – tudi v matematiki in logiki – sestavljen iz metafor. Te prenašajo podobe, ki pri poslušalcih vzbujajo asociacije, kar pomeni, da sprožajo značilne predstave ter tipična čustva in miselne procese. Ti psihični procesi lahko Vašim ciljem koristijo ali jih ovirajo. Vsaka beseda ima sugestivni učinek in te sugestije so lahko grobe in očitne ali pa subtilne, elegantne in prikrite. Če poveste neposredno, odkrito in brez ovinkov, kar resnično mislite, prisilite – če to želite ali ne – svoje poslušalce, da se zavestno odločijo, ali se strinjajo z Vami ali Vam nasprotujejo. Kjer se na glas reče »ja«, se lahko potiho reče ali misli tudi »ne«. Povsem drugačna je situacija, če so Vaša sporočila implicitna in se s pomočjo jezikovnih podob, ki jih uporabljate, prenašajo kot tihotapska roba. Te prikrite sugestije ne pridejo v zavest Vaših poslušalcev neposredno, ampak – kot lahko potrdijo izkušeni hipnotizerji – razvijejo svoj trajen učinek nezavedno. Na ta način lahko elegantno zaobidete morebitne plitvine in čeri lastne argumentacije in se izognete brodolomu. Krmar - kritično mišljenje vaših poslušalcev, spi in ne sliši budilke. Nobeden od Vaših naslovnikov se ne zaveda, s katerimi tihimi predpostavkami o svetu (na skrivaj) usmerjate njegov pogled na svet, to se pravi risanje njegovega notranjega zemljevida.

    Ni treba posebej poudarjati, da morate izbrati metafore, ki ustrezajo zgodbam, ki jih pripovedujete, in poudarjajo Vašo sliko sveta prijatelj-sovražnik, na katero prisegate. Zato ne smete pozornosti usmerjati le na dogodke in dogajanja, ki potrjujejo Vaše trditve, ampak morate poleg tega sugerirati razlage in ocene, ki zbujajo močna čustva in odločno ukrepanje predstavljajo kot edino možno alternativo.

    To se da dobro ponazoriti na primeru tako imenovane »begunske krize« leta 2015 (že metafora: kriza se v medicini imenuje čas ali fizično stanje bolnika, v katerem se odloča, ali bo nadaljnji razvoj potekal v smeri smrti ali življenja) in javne razprave, ki je sledila v naslednjih letih.

    Ko so se meje Nemčije odprle za begunce iz vojnih območij Sirije, ki so tavali po Evropi, so nekateri ambiciozni politiki – precej spretno (klobuk dol!) – to označili kot »povabilo« tem ljudem. Vabila se običajno izrečejo, če je človek pripravljen nekoga radodarno gostiti in se veseli prijetnega obiska („kultura dobrodošlice“). Razlog za sprejem teh, po Evropi tavajočih ljudi, torej ni njihova stiska doma, ampak se motivi za njihov prihod nahajajo pri tistih, ki jih vabijo. Tujci, ljudje, ki izgledajo drugače in mislijo in čutijo drugače, so povabljeni k »nam« domov, ne da bi »nas« vprašali, pri tujcih pa nikoli ne veš, kaj bodo storili, ko bodo enkrat tu. Predvsem pa ne veš, ali bodo kdaj hišo zapustili.

    Nekoliko drugače je z implicitnim pripisovanjem odgovornosti za sprejem beguncev, če ne govorimo o »povabilu«, ampak o »azilnem turizmu«. Le-ta se premakne s sprejemnika, ki vabi, na tistega, ki pride, če metaforično uvedemo logiko potovanj za zabavo. To nas čustveno razbremeni odgovornosti za trpljenje soljudi in legitimizira, ko vseh turistov ne želimo sprejeti v "svojo" državo.

    Ko govorimo o »begunskem valu«, se zdi to bolj grozeče in povezano z drugimi občutki. Najprej so bili to »begunski vali«, ki so se nato spremenili v »begunske tokove«, ki so nazadnje prerasli v »poplave beguncev«, ki so že spet zadobile razsežnosti »begunskega cunamija«. Povodnji, tako kot druge naravne nesreče, predstavljajo vdor nekontrolirane sile v sicer predvidljivo vsakdanje življenje. Poleg tega metafora vode sugerira tudi specifično dinamiko, naraščanje povodnji. To sproža, kot vsaka grozeča izguba nadzora, strah (»Voda je tako močna, da je niti najmočnejši človek ne more zadržati«). Poplave so močne, aktivne in zlonamerne, zato se je težko braniti pred nevarnostmi, ki so povezane z njimi. Treba je – to je implicitna logika, iz katere izhajajo posledice za ukrepanje – postati aktiven in »graditi jezove« (močne in pasivne, apak dobre), da se lahko nekako upremo moči poplav. Teh pregrad se ne sme porušiti, sicer bo prišlo do »preplavljenja« celotne države in »uničenja« vsega, kar nam je ljubo in dragoceno.

    Od zdaj naprej politično razpravo določa metaforika razmejevanja in nihče več ne sprašuje, ali ta res ustreza opazovanim pojavom in ali selitev milijonov ljudi sledi podobni vzročnosti kot prenos energije med molekulami vode. Posamezniki, ki so se odpravili na pot v Evropo, so potihem postali deindividualizirani in depersonalizirani, postali so kapljice v morju, ki jih ni mogoče razlikovati med seboj, ki jih ni mogoče prešteti in ki ne štejejo. Zato nikomur ni treba zapravljati svoje empatije in sočutja za te kapljice.

    Ta metaforika poplav je slikovita in silovita, ker posredno prenaša sporočilo, ki ga želite posredovati. Begunci – vsak posameznik in vsi skupaj – so potihem prepoznani kot zunanja sila; tisti znotraj države, ki so pa pripravljeni storiti kaj za te ljudi, pa so izpostavljeni kot notranji sovražniki, ki z odprtjem »zapornic« ogrožajo varnost vseh. Zaradi skupnega dobra se je treba boriti proti njim, saj so izdajalci domovine in naroda.

    Idealno je, če za Vašo stvar najdete metafore, ki povezujejo predstavo o gibanju, o grozeči spremembi statusa quo. To lahko dobro ponazorimo s primeroma »poplava« ali »tok«: »tok« se lahko poveča ali izsuši, iz majhnega potočka se lahko spremeni v divjo reko, poplave pa lahko narastejo do te mere, da jih ne more zadržati niti več jez.

    V vsakem področju javne debate lahko najdete metafore, ki pri občinstvu vzbudijo čustveno podporo. Če na primer govorimo o »skladišču jedrskih odpadkov«, to občutimo povsem drugače, kot če govorimo o »odlagališčnem parku«. Kdo ne bi pri tem pomislil na zabaviščne parke, vrtiljake, sladkorno peno, pivo in dobro voljo ...

    Vendar kreativna raba jezikovnih podob v boju za moč ni edino orožje (spet metafora), ki ga morate uporabljati. Kajti najpoprej gre za to, da si pridobite čim večjo pozornost javnosti. Kaj Vam bo najbolj elegantna raba metafor, če jih nihče ne sliši?

    Prekršite tabuje! Najprej za vsak slučaj z besedami. Če to storite, boste z enim zamahom ubili več muh, da, naredili boste pomemben korak k spremembi družbe, tudi če še nimate formalne moči ali ne zasedate vladnega položaja. Prvi učinek je seveda, da boste pritegnili pozornost, če javno nagovorite in izgovorite tisto, česar si običajno nihče ne upa. Tabu – neizrečena prepoved, da se nekaterih stvari ne sme izreči, da se nekaterih tem ne sme obravnavati in da se ne sme izražati mnenj – deluje le, če se vsi zavedajo njegove vsebine. Tabuji so zato v nekem oziru paradoksni pozivi k dejanjem: »Vedno pomni, da tega ali onega ne smeš reči ali storiti, najbolje pa je, da na to niti ne pomisliš!« To predstavlja omejitev svobode posameznika, da v komunikacijo vključi svoje mnenje; ta nadzor in kontrolo omejitev svobode pa vsak celo pričakuje.

    Takšni tabuji ne urejajo le govorjenja ali molčanja o določenih temah, ampak tudi mišljenje. Ustvarjajo prepovedi mišljenja. Tega Vi ne smete nikakor akceptirati. Če prekršite tabu, pridobite vse tiste ljudi, ki že dolgo čakajo, da se o tej temi spet lahko razpravlja – in Vi jim date dovoljenje za to. S tem postavite pod vprašaj uveljavljeno normo (na primer »politično korektnost«) in ste zgled, ki mnoge sodržavljane, ki so doslej iz strahu pred izključitvijo in preziranjem molčali, spodbuja, da zdaj brez sramu izrazijo svoje doslej družbeno nesprejemljive misli. Prav ta sram, strah pred moralno palico, je tisto, kar ljudstvo – tiho večino – ovira, da bi brez cenzure izrazilo svoje želje in cilje. S tem, ko Vi kršite tabuje, dokazujete, da se ni treba več bati moralne obsodbe, če se zagovarja stališča, ki so bila doslej ocenjena kot »nesprejemljiva« ali »asocialna«. Končno misliti in govoriti svobodno in brez zadržkov – to je revolucionarna vizija, ki jo utelešate s kršenjem tabujev. In Vaš primer bo verjetno postal zgled. Akt osvoboditve za vse, ki so se doslej počutili prisiljene, da svoje srce spremenijo v morilsko brezno.

    Razbijanje tabujev ima na jezikovni ravni že kar dober učinek, vendar je ta učinek na ravni dejanj še veliko večji. Če pokažete nepričakovano vedenje, ki krši moralni kodeks, lahko sprožite spremembe pravil javnega življenja in kulture, ki jih nikoli ne bi mogli doseči s kakršnimi koli zakonskimi spremembami, ki bi jih še parlament težko izboril. To je dober primer za to, da ni nujno, da ste izvoljeni predstavnik ljudstva, da bi spodbujali družbene inovacije.

    Morda poznate zgodbo o žabi, ki jo vržejo v lonec z vrelo vodo. V paniki plava do roba in skoči ven. Če jo pa damo v hladno vodo in počasi dvigujemo temperaturo, dokler voda ne zavre, ne bo preživela, ampak se bo skuhala. Razlaga je preprosta: počasno zviševanje temperature je tako minimalno, da žaba ne opazi razlike – v nasprotju z že vrelo vodo.

    Načelo, ki ga ilustrira ta kratka zgodba, lahko izkoristite z nenehnim kršenjem tabujev. Normativni okvir tega, kar se sme in ne sme izreči, se počasi, a zanesljivo razblini, če vsak dan minimalno premikate meje neizrekljivega.

    Da oz. kako lahko to dosežete, se da enostavno razložiti. Socialna pravila iger, torej tudi pravila morale in domnevno »dobrih običajev« – v principu vsa kulturna pravila –, se ohranjajo in prenašajo iz generacije v generacijo tako, da se člani kulturnega sistema (najsi gre za narod, versko skupnost, podjetje ali družino) dejansko, brez da bi jih postavljali pod vprašaj, vedejo v skladu s temi pravili. Spoštovanja večine teh pravil ni mogoče uveljavljati na sodišču. Sodišča bi bila zagotovo preobremenjena, če bi lahko vsak, ki ne je pravilno z nožem in vilicami, bil priveden pred sodnika. Možnost sankcioniranja kršitev pravil se nahaja v neprijetni reakciji bližnjih na določeno osebo. Ti pokažejo svoje nezadovoljstvo, v skrajnem primeru pa tudi prezir. V družini so to kritično namrščeno čelo in dvignjene obrvi ali neprijazne besede staršev, bratov in sester ter sosedov, na delovnem mestu pa kolegov itd. Če povzamemo: Pravila kulturnih iger se ohranjajo tako, da komuniciramo pričakovanja, odzivamo pa se na njihovo neizpolnitev. To se lahko zgodi zelo neposredno in verbalno („To se ne dela!“) ali posredno in neverbalno (dvignemo nos ipd.).

    Tabuje se spoštuje, ker se neposredno ali posredno sporoča, da se računa z njihovim spoštovanjem. Kdor jih krši, mora računati s socialnimi posledicami.

    Posledica tega je: kdor ima nadzor nad pričakovanji glede ravnanja in rabe jezika svojih soljudi, ima nad njimi tudi moč. Zahteva po »politično korektnem« ravnanju in jezikovna policija, ki zahteva, da se vsak tekst »spolno nevtralizira«, sta na primer klasična primera, ko poskuša interesna skupina prevzeti moč nad pravili spodobnosti v družbi. Sredstvo moči, ki ga pri tem uporablja, pa je nadzor nad spoštovanjem morale, ki jo je določila sama.

    Takšne zahteve po moči, ki temelji na arbitrarno določeni morali, Vi ne smete sprejeti in tolerirati – razen če gre za moralo, ki ste jo opredelili sami. Tisti, ki delujejo proti Vam s sklicevanjem na drugo moralo, so Vaši naravni sovražniki, saj njihov zahteva po moči konkurira Vaši zahtevi po moči. Če se podredite njihovim normam, se podredite domnevno višji sili, česar nikoli ne smete storiti (izjema: Bog – vendar on Vam ne škodi, ker se v zgodovini nikoli ni vmešaval v vsakodnevne politične spore in ni pričakovati, da bo v prihodnosti opustil to plemenito zadržanost).

    Če s svojim vedenjem kršite moralne tabuje in se ne zmenite za javno izražena zgražanja, lahko – tako kot že na področju izgovorjene in mišljene besede – postavite zgled, ki mu bodo drugi sledili. Moralna pravila, ki se jih ne upošteva več dosledno, izgubijo svoj značaj norme. Tabuji, ki se jih ne upošteva več samoumevno, niso več tabuji. Prepovedi in zapovedi izgubijo svojo zavezujočnost, žaba je skuhana, prostor individualnega delovanja se širi, nihče več ne more z gotovostjo pričakovati, da bodo njegovi bližnji spoštovali konvencije. Prostor delovanja je razširjen, hkrati pa narašča splošna negotovost, kaj lahko pričakujemo v vsakdanjem odnosu z bližnjimi, če se ne moremo več zanašati na spoštovanje norm ...

    Stara morala je delovala kot prisilni jopič. Njena omejevalna togost je izvirala iz strahu pred sankcijami, če se jo krši. Kajti če se obnašamo »grdo« ali »nesramno«, moramo ne le prenašati zgolj trenutnega zgražanja drugih, ampak nam grozi tudi izključitev iz skupnosti. Kdor spoštuje moralna pravila, je spoštovan. Kdor jih ne spoštuje, je preziran.

    Dejstvo, da ta pravila vsak dan krši neskončno veliko ljudi – verjetno vsi –, ne vpliva na njihovo veljavnost, ker to vsi počnejo na skrivaj.

    Dvojna morala levičarskih zelenih svetobrižnikov, okolju prijaznih, brez emisij, pacifističnih meščanov, je tisto, kar je v zadnjih desetletjih poskrbelo, da so pričakovanja glede politično korektnega vedenja postala prava muka za vse normalne ljudi, ki jih mora biti strah, da bodo moralno obsojeni, če storijo tisto, kar je pravzaprav njihova pravica: da najprej poskrbijo zase.

    Tukaj morate odgovoriti s svojim zgledom. Moralisti so notranji sovražnik, ki že leta in leta s svojo hinavščino določa, kaj je družbeno priznano. Ofenzivno se borite proti vsem zahtevam »politične korektnosti«, proti spolno nevtralnemu jeziku, proti kvotam, ki postvaljajo manjšine in ženske na odgovorne položaje, in podobnim neumnostim! Šele ko se razkrije krhkost te morale, se lahko družba spremeni. Izbirajte svoje somišljenike po njihovi kakovosti, ne po spolu; to tudi pomeni, da ljudje drugih ras in religij v Vašem krogu nimajo kaj iskati, kajti »ponovno mora postati dosežek tisto, kar šteje«!“

    Vaše zavestno odstopajoče vedenje, pri katerem se ne smete meniti za konvencije meščanske spodobnosti, zadeva predvsem Vaš osebni odnos do političnih nasprotnikov. Čeprav je bilo v malomeščanskih parlamentarnih krogih doslej običaj, da so se med seboj obravnavali s spoštovanjem, tudi če so bili v konfliktu na stvarni ravni, lahko Vi s tem konvencionalnim nesmiselnim ravnanjem prenehate. Predstavnikom političnega nasprotnika izkažite »to čast«, da jih izrecno žalite in omalovažujete. Osebno obravnavajte (»zle«) politične pozicije nasprotnikov in njihove predstavnike razglasite za »zle« ali »neumne« (= »slabe«). Ne ločujte med stvarjo in osebo. Udari – kot pravi ljudski rek – osla, čeprav si mislil vrečo (ne glede na to, ali osla poznaš pobliže ali ne, prijatelja itak ne bosta nikoli).

    Preden prevzamete oblast, ko ste še družbeni izobčenec, člane elite žalite na čim bolj oseben način, kolikor se le da. Podvomite v njihov ugled, strokovno usposobljenost, predvsem pa v njihovo moralno integriteto. Prekoračite meje dobrega okusa, uporabite svojo empatijo, da odkrijete psihološke šibkosti svojih nasprotnikov, in nato oblikujte besede tako, da se bodo počutili osebno prizadeti. Rani in užali! Če to počnete dovolj močno, obstaja velika verjetnost, da bodo tisti, ki so na ta način izzvani, prav tako udarili nazaj in, če boste imel srečo, to storili na način, ki je v nasprotju z buržoaznimi konvencijami. Zdaj ste dosegli tisto, za kar v bistvu gre: Vi in oseba, ki je prizadeta, sta na istem nivoju! Asimetrija odnosa med nadrejenim in podrejenim je preteklost, zdaj sta si moški (ali ženska) proti moškemu (ali ženski), ena na ena, iz oči v oči, v vojaškem spopadu.

    Mnogi ljudje, ki se identificirajo z Vami, ker že dolgo menijo, da »tistih tam zgoraj« ne smemo pustiti pri miru, lahko zdaj uživajo v zadovoljstvu, da je eden od njih prišel (za vse) na njihovo raven. Za simetrijo odnosa namreč ni pomembno, ali ste se Vi povzpeli do »tistih tam zgoraj« ali so »tisti tam zgoraj« sestopili do Vas.

    Vsekakor pa morate vedeti, da če ne upoštevate konvencij malomeščanskega vedenja in »politične korektnosti«, bodo to main stream mediji verjetno razglasili za »konec civilizacije«. Ampak naj Vas to ne vznemirja: glasno cepetanje z nogami bo k Vašemu gibanju pritegnilo mnoge ljudi, ki so že od nekdaj želeli početi in govoriti vse tisto, kar počnete in govorite Vi.

    Se nadaljuje: Mobilizirajte množice in jih držite v pogonu (Raja)

    ***

    O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    ***

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

  • 23-06-25 12:39 Navodilo - 10

    Fritz B. Simon

    Navodilo za populizem

    ali: Prevzemite oblast Vi! 

     

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)
    2 Poiščite si soborce! (Zarota)
    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

     

    10 Igrajte na klaviaturo čustev! 

    (Emocije) 

     

    Iskanje večine med milijoni ljudi ni enostavno, saj so njihovi fizični, družbeni in ekonomski svetovi zelo različni in vsak posameznik vidi in doživlja svet čisto drugače kot njegov sosed. Tudi med ljudmi, ki živijo blizu drug drugega, govorijo bolj ali manj isti jezik in imajo enako službo, obstajajo ogromne razlike v njihovih ciljih in interesih. To je za vsakogar, ki želi organizirati družbeno gibanje, verjetno največji problem. Možnosti, pogledati na svet drugače in si oblikovati lastne sodbe, se zdijo neomejene. 

    Ta težava izhaja - če pogledamo z antropološkega vidika - iz biološke konstitucije ljudi, natančneje: iz delovanja človekovih možgan. Ti so sposobni dojeti in analizirati zelo zapletene medsebojne odnose ter iz njih izpeljati odločitve, ki usmerjajo dejanja njihovega lastnika. To za posameznika seveda (še) ni nikakršen problem, je pa za skupnost. Zelo verjetno je namreč, da bo vsak lastnik možgan pri opisovanju sveta izrisal svoj edinstven zemljevid. Kako bo izgledal, je odvisno od človekovih trenutnih življenjskih okoliščin, njegove zgodovine, tj. izkušenj iz preteklosti, pa tudi od prihodnosti, na katero se pripravlja že v sedanjosti - pa naj se je boji, ali pa vanjo polaga svoje upe. 

    Izpeljimo formulo: Posameznikovo razmišljanje v svojij nezamenljivi kompleksnosti onemogoča, da bi večje skupine ali skupnosti dosegle kolektivno delovanje, saj so njihove predpostavke o svetu in interesi preveč različni. Ja, še huje: razmišljanje vedno, kadar bi lahko imelo posledice za delovanje, povzroči konflikte (zato se toliko ljudi izogiba razmišljanju in bi ga bilo treba zaradi ljubega miru pravzaprav prepovedati). 

    Zdi se, da so to za Vas in Vaše družbeno gibanje slabi izgledi. Ampak brez skrbi, bolj ali manj logično razmišljanje možganov ni edini dejavnik, ki določa človekovo vedenje. Kajti vsaj tako pomembna, kot je domnevno racionalno razmišljanje možganov, je naslednja funkcija možganskega debla: čustvovanje. 

    Dejstvo, da ljudje ne le mislijo, ampak tudi čustvujejo, povzroča posameznikom v vsakdanjem življenju veliko težav, saj prepogosto oboje ne gre skupaj, si nasprotuje in ljudi peha v psihične konflikte: čustva govorijo eno, um pa drugo. Ampak to ni Vaš problem. Za Vas je pomembno le, da vam čustvovanje ljudi odpira pot do večine, ki bo za Vašo stvar, in - kar je še pomembneje - da lahko to večino prepričate, da bo ukrepala. Kajti tam, kjer kompleksnost razmišljanja uporabnika prednjega možganskega režnja zmeraj znova sili, da se v labirintu svojih misli vsakih nekaj metrov odloča, katero pot naj uberejo on oz. njegove misli in dejanja, in se pri tem zlahka izgubi, ne da bi kdaj našel izhod, je uporabniku možganskega debla veliko lažje: čustvovanje zmanjšuje kompleksnost sveta na način, ki omogoča hitro delovanje in žene v akcijo; izognemo se obvozu mimo skrbnega razmisleka velikih možgan (ki prihajajo do svojih zaključkov le počasi). Ko je treba ukrepati hitro, nihče nima časa za razmišljanje in kalkuliranje, kako uravnotežiti oceno dolgoročnih stroškov in koristi. Razlog, da čustvovanje v človeški evoluciji nikoli ni izgubilo svoje ključne funkcije, je verjetno v tem, da je hitro in vodi v takojšnje ukrepanje (vendar bi to lahko bil razlog tudi za to, da se bo evolucija človeštva nekoč končala, če se bo ukrepal prehitro - ampak tudi to naj Vas ne skrb). 

    Hitrost gre na račun diferenciacije presoje. Vendar je prav ta diferenciacija tisto, kar dela kolektivno ukrepanje malo verjetno. Grobe, manj kompleksne diferenciacije čustvovanja pa po drugi strani postavljajo temelj za kolektivno delovanje. Verjetnost, da različni ljudje mislijo enako, je zelo zelo majhna, verjetnost, da enako čutijo, pa je precej velika. Skupna čustva in razpoloženja so tisto, kar lahko iz številnih posameznik naredi delujočo celoto - „maso“." 

    Primer za ilustracijo: Če je na trgu na voljo na milijone izdelkov za različne potrebe potrošnikov, je verjetnost, da bodo vsi kupili isti izdelek, majhna - lahko se celo zgodi, da bo določen izdelek kupil en sam kupec; če pa je nasprotno na voljo le ducat izdelkov za ducat potreb potrošnikov, je verjetnost, da bodo isti izdelek kupili mnogi, zelo velika – na ta način se bodo znašli v isti trgovini. V prvem primeru je trg zelo diferenciran in razdrobljen, v drugem primeru pa je diferenciran manj. Organiziran je v lahkoobvladljive skupine potrošnikov, med katerimi vlada konsenz, da želijo kupiti isti izdelek. 

    Ker je število različnih čustev, ki jih človek lahko doživlja, zelo majhno - strokovnjaki se prerekajo o natančnem številu, vendar jih ni veliko več več kot ducat -, je analogno s tem veliko lažje med velikim številom ljudi doseči enotno čustvovanje, kot pa enotnost med milijoni različnih načinov razmišljanja. Zato lahko le neizogibno razmeroma preprosta diferenciacija človekovega čustvovanja na dolgi rok ustvari in vzdržuje populistično gibanje. 

    Posledica vsega tega je: če želite mobilizirati množice podpornikov, morate apelirati na njihova čustva - druge izbire nimate. Zato niti ne poskušajte z intelektualno dovršenimi argumenti. 

    Da bi lahko ustrezno oblikovali svoja sporočila, nekaj nasvetov o tem, kako je strukturiran pogled na svet, ki temelji na čustvih. Psiholingvistične študije v številnih jezikih so pokazale, da vsakič, ko poimenujemo ali izražamo čustva, razlikujemo med tremi ali-ali dimenzijami. Zavestno ali nezavedno razlikujemo med aktivnim ali pasivnim, med močnim ali šibkim ter med dobrim ali zlim (oz. slabim). Okoli teh treh pomenskih dimenzij morate zgraditi pogled na svet, ki ga propagirate, oziroma zgodbe, ki jih pripovedujete, in njihovo dramaturgijo, da boste lahko vzbudili čustva večine prebivalstva in tako pridobili večinsko podporo. 

    Vsakogar, ki stopi na politično prizorišče - vključno z Vami in Vašimi privrženci –, je moč uvrstiti v koordinatni sistem, ki ga tvorijo te tri osi (kot v vsakem dobrem kriminalnem romanu, vesternu ali drami). Začnimo z Vami, junakom, ki se pripravlja, da bo rešil narod. Seveda se Vas da opisati z naslednjimi tremi lastnostmi: ste aktivni, močni in dobri – tri lastnosti, ki odlikujejo vsakega junaka –, kajti biti morate vendar močni in aktivni, da bi se lahko uprli notranjemu in zunanjemu sovražniku, ki je močan, aktiven in slab, in izsušili močvirje nemoralnosti in nesposobnosti, ki zaznamuje sedanji politični sistem, proti »tistim zgoraj« ali »tujcem«, ki želijo to preprečiti. Narod, za čigar zagovornika se predstavljate, je dober in šibek, ker je doslej bil predolgo pasiven. Vi boste to spremenili. Ljudstvo boste aktivirali, ga popeljali na ulice in z njim gradili (ali napadali) barikade, da se bo končno zavedlo svoje prave moči. 

    Ko javno propagirate svoj pogled na svet, morate paziti, da deluje z jasnimi (!) delitvami in ne dopušča ambivalentnosti (!); to pomeni, da ne sme biti akterjev, pri katerih ni povsem jasno, ali spadajo med dobre ali slabe; enako velja za presojanje dejanj: tudi ta so nedvomno bodisi dobra, bodisi slaba, zato ne smete dopustiti večpomenskosti ali relativizacije. 

    Če obljubljate enoznačnost, bo vsak, ki je razpet med mišljenjem in čustvovanjem, to doživel kot odrešitev, ker se mu ne bo več treba odločati med različnima stranema dosedanje ambivalentnosti. To je vaša skrivna obljuba: odrešitev! Kar Vi oznanjate, je je enoznačen svet, v katerem se nihče več ne bo mučil z dvomi, kaj naj stori, in ali dela pravo stvar, ali ne. 

    Če aktualno čustvovanje določa delovanje, ima to neprecenljivo prednost, da omeji škodljiv učinek razmišljanja. Kajti šele razmišljanje vodi do tega, da človek začne dvomiti o svojih čustvih in se znajde v notranjih konfliktih, si zastavlja mučna vprašanja, doživlja ambivalenco in se ne more odločiti. Čustva so vedno aktualna, dogajajo se tukaj in zdaj. Kajti šele razmišljanje, ki se lahko spominja in se zato lahko zaveda, da se ob pogledu na možnosti, ki so na voljo danes, počuti drugače kot včeraj in se bo verjetno jutri, povzroča notranje konflikte. Če dajemo prednost čustvovanju, se znebimo takšnih duševnih muk: dobrodošli v svetu enoznačnega razlikovanja med dobrim in zlim! To mora biti Vaš cilj, ki ga zasledujete na dolgi rok. 

    Oceno, da ste Vi in Vaši ljudje dobri, aktivni in močni, morajo implicitno potrjevati zgodbe, ki jih pripovedujete in se pripovedujejo o Vas (»Pro bonum contra malum!«). To krepi neomajno zaupanje Vaše baze v Vas in utrjuje potrebno delitev družbe na ljudstvo in sovražnike ljudstva: kdo bi se lahko aktiviral proti dobrim, če sam ne bi bil slab? 

    Vse to boste pa lahko dosegli le, če boste ljudem odvzeli občutek njihove manjvrednosti in jim vlili samozavest, da so oni v resnici dobri, ki jih slaba manjšina zlorablja in jim krati pravice. 

    Ljubezen in sovraštvo sta s političnega zornega kota najpomembnejši čustvi. Ljubezen je tisto, kar ustvarja vezi med ljudmi: solidarnost, skupnost, pripravljenost na žrtvovanje, skrb, skupne cilje, pripadnost, prijateljstvo, domoljubje – vse to je pogoj za kolektivno delovanje. Sovraštvo pa, nasprotno, vezi trga. Pomaga, da se ogradimo od drugih, gledamo na lastne interese, da se zaščitimo, borimo proti sovražnikom, da postanemo aktivni, kjer bi pasivnost lahko bila smrtna. 

    Vendar so čustva minljivi pojavi, zlasti če so odvisna od situacij, kot sta bes ali strah. Prespiš eno noč in bes izgine. Strah lahko včasih traja nekoliko dlje, vendar tudi nanj pozabimo, če ga ne negujemo. Ne delajte si iluzij: Ena od glavnih težav vsake populistične strategije, ki stavi na čustva, je v tem, da ohranjate tista čustva naroda, ki Vam koristijo. 

    Ljubezen in sovraštvo sta – v primerjavi s čustvi, ki so vezana na situacijo – nekaj posebnega, saj sta večinoma povezani z razvojem dolgoročnega prepričanja, ki je za identiteto posameznika bistveno. To velja zlasti za ljubezen do naroda in sovraštvo do elit. S čustvi pogojeno stališče Vaše baze, če je pozitivno naravnano do Vas in vaših ciljev, se ne bo, tako kot trenutni izbruh jeze, spremenilo čez noč. Ampak kljub temu morate redno skrbeti, da se ta čustva ne razvodenijo ne gredo v pozabo. Kdor je enkrat na Vaši strani, se bo – na to se lahko zanesete – redno spominjal teh čustev (in s tem pomembnega vidika svoje osebne identitete) in jih na ta način znova doživljal. On ali ona jih bo negoval/a, tako kot lastnik majhnega vrta zaliva svojo travo: skrbno in redno, najmanj enkrat na teden. Kljub temu to verjetno ne bo dovolj. Poskrbeti morate, da bo to, s čustvi prepojeno stališče, znova in znova dobivalo novo hrano, kar pomeni, da potrebujete razburjenje, škandal, ogorčenje – ne le enkrat, ampak vedno znova. 

    Igrati na klaviaturo čustev in postati virtuoz odkrito povedano ni tako težko, ker je na njej relativno malo tipk. Zato so tudi možnosti skadateljskih variacij le omejene. Zmeraj znova ista pesem. Prednost nekoliko preprostejših harmonij in ritmov je, da ima vsakdo občutek, da bi melodije, ki jih sliši, lahko bile tudi njegove, tako znane so mu, čeprav si morda doslej še nikoli ni upal glasno zapeti zraven. Če pa jih Vi kot močan, aktiven in dober dirigent spodbudite, si bo precej ljudi, ki so doslej kot tiha večina molčali, upalo odpreti usta ...   

    Se nadaljuje:

    11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije) 

    ***

    O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    ***

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

     

  • 16-06-25 6:57 Navodilo - 9

    Fritz B. Simon

    Navodilo za populizem

    ali: Prevzemite oblast Vi! 

     

    Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

     

    Kazalo

    1 Čemu ta knjiga? (Program)
    2 Poiščite si soborce! (Zarota)
    3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
    4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
    5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
    6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
    7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
    8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

     

    9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam!  

    (    Narod) 

     

    Temelj Vašega gibanja ste z opozorilom na zunanjega sovražnika položili. Lahko da je število Vaših privržencev na začetku Vaše poti še majhno, vendar se bo prej ali slej povečalo, še posebej, če Vas bo sovražnik suportiral s svojimi dejanji, ki jih se jih da označiti kot agresivna. Vendar pa je konflikt zunaj-znotraj, ki povečuje verjetnost solidariziranja državljanov, ki se počutijo ogrožene, v sami svoji biti povezan z nečim, kar za Vas predstavlja dilemo. Za gradnjo in ohranjanje lastne identitete potrebujete namreč tudi notranjega sovražnika, do katerega se lahko Vi in Vaše gibanje ogradite in proti njemu politično borite. Če bi obstajal le zunanji sovražnik, ne bi bilo nobenega razloga za spremembo notranjih razmerij moči v državi. Zato morate ustvariti notranjo razklanost. 

    Za vlogo in funkcijo političnega nasprotnika se vam za začetek ponuja vsak, ki sovražnosti zunanjega sovražnika relativizira ali ne sprejema kot dano dejstvo. Takšnega se zlahka da obtožiti, da je sovražnikova peta kolona. Nihče mu ne bo verjel, ker se bo kot anti-domoljub in izdajalec postavil na stranski tir kar sam. Da bi nekdo dobil ta status, je dovolj, da izrazi razumevanje do zunanjega sovražnika ali - še slabše - z njim simpatizira. 

    Tudi če kdo poskuša zavzeti nevtralno stališče ali pogledati na celotno interakcijo in preteklost s sovražnikom z zunanje perspektive, se ga da po načelu kdor-ni-z-nami-je-proti-nam označiti za izdajalca.  

    Ampak tudi brez sklicevanja na zunanjega sovražnika, zato, da se ne bi utopili v omaki politične harmonije, si morate najti notranjega sovražnika za namen lastnega profiliranja.  

    Kot so ugotovili že stari kitajski strategi, energijo prihranimo, če za dosego svojih ciljev izkoristimo potencial trenutne situacije. Kdor plava s tokom, bo napredoval hitreje. To pa ne pomeni slediti mainstreamu, temveč plavati z obstoječimi družbenimi tokovi, ki še niso, ali pa ne v zadostni meri, v središču pozornosti javnosti. 

    Trenutno nedvomno vse večja delitev zahodnih družb na bogate in revne že od osemdesetih let prejšnjega stoletja zagotavlja ta situacijski in energetski potencial. Kaže se v razpršenih demonstracijah nezadovoljnih in razočaranih, ki v vse krajših intervalih blokirajo ceste evropskih velemest. To je simptom za to, da tako imenovane zahodne demokracije niso kos zahtevam po svobodi posameznikov, enakih možnostih in solidarnosti z državljani, ko se znajdejo v stiski. Etablirane stranke v nasprotju z vrednotami, ki jih razglašajo, dopuščajo velike razlike v življenjskih pogojih različnih skupin prebivalstva in le-te, ja, celo spodbujajo. Razkorak med dobro plačanimi in prekarnimi delovnimi mesti je zelo velik, ne da bi to bil odraz različne uspešnosti posameznikov. To kaže na napako v sistemu. Nezadovoljstvo je med prebivalstvom zelo razširjeno - kot nekakšen napet lok, ki samo čaka na Vas, da ga sprožite in izstrelite proti cilju. 

    S tem razkorakom, ki deli državo na dva dela, se da začrtati kognitivni zemljevid, po katerim se lahko orientirate Vi in Vaši podporniki. Če se želite na klasičen, populističen način sklicevati na „narod“ kot na vir vaše legitimne zahteve po oblasti, morate biti sposobni ta „narod“ (v ednini) nagovoriti in se obrniti nanj (navsezadnje nima telefonske številke, na katero bi ga lahko poklicali, da bi vam potrdil vaš mandat).  

    Ampak kdo ali kaj je narod? 

    Objektivno je precej težko določiti, kateri družbeni subjekt dejansko ustreza izrazu „narod“. Kako bi mali, zeleni možicelj, ki je ravnokar prišel z Marsa, prepoznal, da je naletel na „naš narod“ ali na „katerikoli narod“? Opredelitev je tako težka zato, ker je prebivalstvo države (ki je nekaj drugega kot „narod“) po svoji sestavi izjemno raznoliko. Obstajajo ženske, moški, vse možne prehodne oblike med spoloma, otroci, starci, ljudje srednjih let, mladi, pametni, neumni, izobraženi, nevedni, akademiki, obrtniki, pomočniki, brezposelni, brezdomci, lačni, umetniki, samozaposleni, nameščenci, javni uslužbenci, uradniki, milijonarji in milijarderji, lepi ljudje, grdi ljudje, zdravi, bolni  itd. - raznolikost je tako velika, da bi bilo predrzno poskušati določiti eno značilnost, ki jih povezuje vse. Obstaja toliko skupin z nasprotujočimi si interesi, da skoraj noben program ali obljuba politika, ki bi obravnavala specifične interese, ne bi bila sposobna si priboriti večine. Pri tem pomaga iznajdba besede „narod“ (kot v izjavi: „Narod smo mi!“). 

    Velika odlika jezika in uporabe oznak in imen ter z njimi povezanega razmišljanja je, da izrazov ni mogoče opredeliti preprosto tako, da besedi pripišemo pomen oz. značilne lastnosti; nasprotno, njihov pomen je mogoče določiti tudi tako, da določimo, katere definicijske lastnosti zanje ne veljajo (!). 

    Pri opredelitvi pojma „narod“ se izkaže, da je veliko lažje doseči soglasje o zunanjem razlikovanju med narodom in ne-narodom, tj. o skupini ljudi, ki ne spadajo med narod, kot pa določiti razlikovalne značilnosti naroda. 

    Razlikovati se od zunanjega sovražnika lahko zadostuje za utemeljevanje nacionalizma - čeprav je treba opozoriti, da ni nujno, da je nacionalizem populističen, nasprotno pa se populistične strategije skoraj nikoli ne morejo odreči igranju na nacionalistično karto („America first“, „Deutschland, Deutschland ueber alles in der Welt“) -, vendar to za prevzem oblasti znotraj tako zelo ljubljenega naroda ni dovolj. Za to je potrebno narod razdeliti na „naše“ in „vaše“, kar lahko polarizira družbo. Polarizacija mora ustvariti ali razkriti temeljni konflikt interesov med dvema (samo dvema!) deloma družbe (kar v praksi pomeni isto, saj imajo tudi izmišljene družbene razlike znotraj družbene komunikacije tendenco, da se izkažejo za samouresničujočo se prerokbo, tj. da se realizirajo). 

    Če določite „druge“ in njihove dejanske ali domnevne značilnosti, potem je dovolj, da „narod“ definiramo s pomočjo značilnosti „drugih“, ki jih ostali ljudje (hvala bogu) nimajo, in jim s tem pomagamo doseči identiteto „ne-drugi“, ki morda ni neposredno prepoznavna, a se jo kljub temu da poimenovati. 

    Notranja linija konflikta („mi“ proti „drugim“) mora biti zasnovana tako, da poveča verjetnost oblikovanja večine (kar je, dokler še veljajo nekoliko zastarela pravila predstavniške demokracije, ki jih ni mogoče zaobiti, žal neizogibno). Idealen način, kako bi lahko opredelili „narod“, je torej za Vas to, da poiščete manjšino, od katere se lahko narod razlikuje. Vseeno je, katera manjšina je to, pomembno je le, da gre za manjšino, saj ji, kot jasno pove izraz, nasprotuje večina - in to je Vaša potencialna večina! Vse, kar morate storiti, je samo še, to da to večino (= „narod“) aktivirate in spravite na ulice ali vsaj do volilne skrinjice. 

    Skozi zgodovino je v različnih delih sveta za identifikacijo naroda bil uporabljen kontrast do različnih manjšin. Danes, ko se življenjske razmere „tistih tam zgoraj“ in „tistih tam spodaj“ na splošno vse bolj razlikujejo, je priporočljivo izkoristiti ta potencialni konflikt in na svojo zastavo zapisati boj „tistih tam spodaj“ - ker so „narod“ - proti „tistim tam zgoraj“. In "tisti tam zgoraj“ so tako imenovana „elita“. 

    „Elita“ je izraz, ki se v nemškem pogovornem jeziku že desetletja skorajda ne uporablja (razen za oznako znamke jogurta), vendar od nedavnega na presenetljiv način oblikuje javno debato. Uporabite ga za poimenovanje notranjega sovražnika, kjer koli in kadar koli je to možno. Z razlikovanjem od elit (v množini, da bi pustili odprto možnost sočasnega ciljanja na več nepovezanih manjšin „tam zgoraj“) ljudje pridobijo svojo „identiteto proti ...“. Ta način oblikovanja identitete nikakor ni patološki, temveč normalni korak v razvoju posameznika (npr. v t. i. fazi otroške trme). Če vemo, proti čemu smo, nam ni treba vedeti, za kaj smo. Ampak to ni problem, saj že s tem, da smo proti, doživimo svojo avtonomijo, akt upora in lastno zmožnost delovanja, nesprejemanje podrejanja statusu quo in tistim, ki ga vzdržujejo in imajo od njega koristi. Kar velja za posameznika, je zlahka prenosljivo na množične psihološke procese: 

    V boju proti elitam - “tam zgoraj” - se ljudstvo vzpostavi.  

    Spor, ki v večernih pogovornih oddajah in političnih znanostih določa, ali so za populistične argumente dovzetni „levičarji“, „prejemniki socialne pomoči“, „zaskrbljeni državljani", ki jim je mar za zahodne, krščanske vrednote, ali "konservativni domoljubi s tradicionalnimi vrednotami“ itd., naj Vas več ne skrbi, saj gre za povsem jalovo in brezplodno debato. Vsi ti ljudje so med Vašimi potencialnimi podporniki in še mnogi drugi, ker se počutijo nagovorjeni vsi, ki se strinjajo z Vami, da so elite naravni sovražnik ljudstva. Na te elite pa lahko pokažete s prstom, izberete posamezne prototipe in jih okarakterizirate (vzorčni primer: George Soros, kot svinjsko bogat internacionalistični Jud). 

    Predstavnike elit lahko na večernih televizijskih poročilih vidi vsak: To so ljudje, ki imajo moč v politiki, gospodarstvu in znanosti. Usmerite pozornost nanje, saj so to ljudje, ki so odgovorni za institucije in organizacije, ki so jim vsakodnevno na milost in nemilost prepuščeni navadni državljani (= „mi"). Polni obžalovanja in nostalgije opozarjajte na to, da danes nič več ni tako, kot je bilo nekoč, ko je bilo še vse dobro: Takrat, v starih dobrih časih, so bili odgovorni za gospodarstvo in državo še pošteni, kar pomeni, da so zagotavljali, da je bilo poskrbljeno za vse, da je obstajala varnost; prihodnosti nismo doživljali kot grožnjo, ampak kot upanja polno obljubo, da bo našim otrokom nekoč šlo bolje; država, naša mati, je takrat še opravljala svojo vlogo varuha reda in miru; nikomur ni bilo treba biti v skrbeh za svojo službo; vsak je lahko povečeval svoje premoženje in nikomur se ni bilo treba bati, da bo na stara leta reven ... Zdaj pa, ko se zaradi globalizacije svetovne trgovine, vse večje digitalizacije, hitrega razvoja letalskega prometa in prepustnosti državnih meja dobro znane in varne družbene strukture v večini zahodnih držav majejo ali sesuvajo, ne drži nič več od tega. Vladajo razmere, v katerih elite ne trpijo; ne, v njih celo uživajo in zaradi njih brezsramno profitirajo. 

    Kot ljudski tribun bi morali Vi svojim varovancem vedno znova dopovedovati: „Tistih tam zgoraj“ ne zanima blaginja ljudi. Niso domoljubi, ker imajo mrežo osebnih ali poslovnih stikov in prijateljev, ki se ne konča na državnih mejah; so del mednarodne mreže, tajne združbe, mreže zarotnikov, ki so si med seboj že zdavnaj razdelili svet. Ne poznajo domovine, govorijo tuje jezike, zaradi osebnega poznavanja tujih kultur se jim je zrušila vrednostna presoja; odprti so za vse spremembe; ne upoštevajo stoletnih tradicij, lastno kulturno dediščino mečejo na smetišče; eksperimentirajo z neobičajnimi oblikami družine; so spolno sprevrženi in želijo, da to postane splošna norma, ki naj se je uči v osnovni šoli; poleg tega so običajno tudi finančno dobro preskrbljeni, tako da ne poznajo skrbi navadnih ljudi, kako se z nekaj fičniki prebiti skozi mesec; tudi z vero nimajo veliko skupnega, razen da gredo morda za božič na pompozno polnočnico; zaščita krastač, ki hodijo čez cesto, se jim zdi pomembnejše od zaščite ljudi, dramatizirajo podnebne spremembe in bi zaradi tega svojega okoljevarstva brez pomišljanja poslali med brezposelne na tisoče delavcev. 

    Notranji nasprotnik (ne smete ga imenovati sovražnik, ker bi se to nekaterim dobrim državljanom zdelo preveč radikalno, vendar ga vseeno morate tako obravnavati) Vam po vsej verjetnosti koristi pri formiranju naroda kot angažirane skupnosti. Po eni strani imajo nekatere od obtožb realno osnovo: obstajajo mreže vplivnih ljudi, ki v zakulisnih sobah ali v Davosu ali v ekskluzivnih golf klubih med seboj sklepajo dogovore, ki lahko imajo resne posledice za življenje velikega dela prebivalstva. In ti krogi moči so dejansko delno hermetično zaprti, nepregledni in brez kontrole. Tale realna srž legitimira vašo verodostojnost in zaupanje Vaše baze v veljavnost Vaših argumentov. Mešanica upravičenih kritik in izmišljenih grozot Vam odpira prostor za izmišljanje ad hoc sporočil, ki ustrezajo zgodbam, ki jih pripovedujete Vi in Vaši podporniki, in se zdi, da jih potrjujejo. 

    Po drugi strani pa Vam politični nasprotnik pomaga vedno takrat, kadar sprejema ukrepe, ki so za velik del prebivalstva čustveno nerazumljivi ali pa so povezani s hudimi ekonomskimi bremeni. Zvišanja davkov na izdelke, kot sta hrana ali bencin, ki so nujni za vsakdanje življenje, se lahko - seveda le na skrivaj - razveselite tako kot nepričakovanega dobitka na loteriji. Javno pa se morate boriti proti vsem zakonskim ukrepom, ki izhajajo iz idealizma ali mračnih napovedi glede prihodnosti, proti vsem tem „sanjačem“, ki so izgubili stik z navadnimi ljudmi na ulici (kar bi morala biti - v zvezi z izgubo stika - v mnogih primerih spet ustrezna ocena, tj. o tem vam sploh ni treba lagati). 

    Razglasite se za zagovornika interesov ljudstva ali tistih, ki so v tej družbi sistematično prikrajšani. Vendar ne smete ostati pri suhoparnem in civiliziranem oblikovanju predlogov, kot to običajno počnejo odvetniki na sodišču, temveč morate pozvati k ljudski vstaji: Demonstracije, plakati, stavke, blokade cest (seveda vse mirno, v okviru pravice do protesta - če bi se pomešali ekstremisti in radikalci in postali nasilni, morate to seveda javno obsoditi in se od tega distancirati, vendar z nasmeškom in v vsej svoji nedolžnosti prenašati) ... 

    Se nadaljuje:  

    10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

     

    ***

     O avtorju:

    Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

    ***

    Komentar prevajalca:
    Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
    (Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Starejše