-
22-12-25 6:23
Prva petletka, 24
Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23,
- februar 1999
Sebastijan Horvat je odpovedal sodelovanje Elizabeth na Festivalu, češ, da je predstava na festivalu že sodelovala. Zdaj bomo v ta termin uvrstili stoto ponovitev Govora malemu človeku. To je tudi svetovni dan gledališča.
- februar 1999
Dogovorjeno gostovanje Ovinka v Narodnem domu v MB je spet problematično: isti dan, ko je Brane Kraljevič dovolil, da 16. in 17. igramo v Narodnem domu, je dal na spored tudi predstavo Bombažnih polj. In vsi nekajmesečni dogovori in usklajevanja so ponovno padli v vodo … Anico bo kap, ko se bo v ponedeljek vrnila v službo.
Poslušam reportažo s premiere Štefke Valentin, ki je bila na Valu 202 (Nina Simonič, Edita Gaberšek). Fajn. Kako zanimivo se zdi gledališče tistim, ki prihajajo od drugod, iz Maribora, Ljubljane …
- marec 1999
Najavljen sem na sestanek pri g. Vidoviču. Kar po telefonu mi je že povedal, da bo denarja za GP v tem letu enako veliko kot lani in ne manj, zato naj bom kar miren … Jaz pa grem tja, da bi videl, ali bi lahko bilo denarja več kot lani! Najavil sem se tudi pri Lidiji v knjižnici in morda mi glede nekaterih stvari glede razovja firme lahko ona kaj pomaga.
- marec 1999
Noro: ni bilo pravega časa za vpisovanje. Gostovanje Žiri, Café Teater v Ljubljani, priprava plakata in gledališkega lista za Festival monodrame, priprava razstave idejnega načrta za obnovo gledališča. Poleg tega pa sestanek z g. Vidovičem glede plač, razvoja, financiranja, pa z go. Lidijo Majnik okrog njenih izkušenj glede gradnje knjižnice, pa dogovori z Šedlbaurejem in odločitve na osnovi analize poslovnih rezultatov v letu 1998. Kar nekaj dela.
- marec 1999
Sinoči sem dobil v Kranju od Draga 4 reflektorje. Most bo spet malo bogatejši …
Počasi pripravljamo razstavo idejnega načrta. Poslanih je več kot 80 vabil; svetnikom, novinarjem, direktorjem … Prav zanima me, kakšen bo odziv. Mislim, da bi lahko bila stvar precej odmevna, saj bo vizualno bogata. S pogostitvijo in odprtjem razstavice bi lahko stvar izgledala prav luštkano, si mislim.
Branetu Kraljeviču sem danes poslal pismo, v katerem mu dajem nekaj dokaj konkretnih predlogov glede možnega sodelovanja obeh gledališč v prihodnji sezoni. Upam, da se bo odzval in da bomo morda res kaj uresničili. Seveda se nekoliko bojim mariborskega tendiranja k pogovarjanju, zato se bom ves čas trudil, da bodo stvari tudi zapisane. Presenečen sem namreč bil, ko sem od ge. Trkulja izvedel, da je dobila od ravnatelja nalogo, da pripravi skupni, ptujsko-mariborski abonma za prihodnjo sezono. To se mi nikakor ne zdi izvedljivo, glede na to, da mi nimamo tipičnega abonmaja.
Planirali smo že tudi Ovinke v juniju in maju. Upam, da bo šlo s termini v MB vse po maslu.
Sinoči sem v Kranju Alešu Novaku povedal, da bomo delali v prihodnji sezoni dva projekta manj, kakor sem načrtoval. Ne bo »Prašičkov« in ne Žab, ki naj bi jih režiral on. Ostaja seveda načelni dogovor za sodelovanje …
Pred začetkom monodrame se sprašujem, kako slavnostno, polikano začeti in končati festival. Kako se našemiti – v direktorske atribute, kakor običajno, z umetniško svobodo? Vem, da je vse to brez pomena, vendar poskušam gledati na stvari skozi prizmo vizije oz. cilja: počasnega prepariranja javnosti za pridobivanje naklonjenosti in podpore glede prenove stavbe gledališča.
V petek sem najavljen pri županu. Upam, da mu bom znal dovolj na kratko in dovolj slikovito dopovedati, kako daleč smo z obnovo. In da je potrebno »samo« pet nadaljnjih milijonov, da bi lahko naredili PGD in PZI in imeli te papirje še v tem letu. In da bi bili nato maksimalno in optimalno pripravljeni za rezanje kulturnega tolarja na temo obnove starega mestnega jedra … Optimist sem. Zdi se mi, da zelo dobro kaže. To in prihodnje leto pa bosta najbrž bistveni za to, ali bo fasada stala do leta 2002 ali šele kdaj kasneje.
- marec 1999
Počasi se kompletira festival. Še nekaj dilem, še nekaj vprašanj: ali bodo vsi vrnili podpisane pogodbe, ali bo obisk o.k., ali se bo kakšne od predstav udeležil kateri od politikov?
marec 1999
Ob 9.00 imam sestanek z županom. Tema: obnova gledališča. Kako mi bo uspelo prezentirati idejni načrt? Kako bom govoril glede denarja? Kako ga zmotivirati?
---In sem nazaj: nimam dobrega občutka. Recesija, manj denarja, centralizacija, krčenje … to so bile besede na županovih ustih. Verjamem mu. Vendar verjamem tudi sebi in naši viziji. Zato bomo delali naprej in rinili. Do PGD-ja in PZI-ja in do ministrstva za kulturo. Kje mi bo torej letos uspelo dobiti 5 mio Sit za naročilo nadaljevanja projekta arhitekture? Ali bomo dobili iz proračunskih sredstev denar za »filmsko pročelje« maja?
Plakati in gledališki listi so v hiši. Upam, da bomo dovolj prisotni in agresivni, da bo od vsega tega tudi čim večji učinek. Gledališki list je zelo zelo v redu, plakt morda nekoliko manj, vendarle pa še zmeraj čisto spodoben.
- marec 1999
Čakamo, kaj bo z Milovanom. Ostane, ali gre v SŠC? Teden, ki je pred nami, bo norišnica. Treba bo stisniti zobe in se prebiti do festivala, ko se pa stvari spet noramalizirajo.
- marec 1999
Včerajšnja tiskovna konferenca: stvari so bile dobro pripravljene. Andrej je postavil lepo razstavo z načrti, vizualizacijami, tekstom, mi smo dodali fotografije Slovenskega trga nekoč in danes. Na tiskovni je bilo okoli 20 ljudi. Nekaj mestnih svetnikov, g. Vidovič, ga. Šamprl-Purg, g. podžupan Hojker, g. Tarbuk in g. Vilčnik s Perutnine, od novinarjev pa Večer (Podbrežnik), Radio MB (Klančnik), Tednik (M. Slodnjak), Delo (F. Milošič), RMI. Bili sta tudi članici Žirije: gospa Muhičeva in Katarina Klančnik-Kocutar. Poleg tega še dr. Čelan in mag. Gačnik z Bistre. Pa gospoda iz Expo Biroja iz Maribora. Vse je bilo lepo in prav, vendar sem naredil veliko napako in nisem javno posebej pozdravil g. Hojkerja. Morda se je res ujezil in zato po predstavitvi kar odmahal … Bog pomagaj, nisem pogosto v taki koži in protokol ni moja močnejša stran. Popoldne je zadevo posnela gospa Angela s TV Slovenije, danes pride Ani s POP Tv. Danes pričakujem tudi članek v Dnevniku (P. Pogorevc), tako da bomo kar se da dobro pokriti. Lepo in prav … toda, zdaj je treba naprej. Najti 5 Mio sit za izdelavo PGD in PZI. In dobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne in … ter mestnih služb. Kaj pomeni dejstvo, da na predstavitvi ni bili ne gospoda Napasta, ne g. Kolariča? Ali to kaj pomeni?
Brane Kraljevič se je menda silno razburjal zaradi tega, ker da mu nismo povedali, da v Ovinku igra tudi Toš, da smo prosili samo za Nešota. Kakšna čudna stvar: sam je bil na premieri in je lahko videl, kdo igra. Poleg tega organiziramo to gostovanje v Narodnem domu skoraj pol leta.
---
Zdaj, ko sem se odločil za 3 premiere na leto, ko sem Alešu Novaku povedal, da se je najin pogovor (spet) prestavil oz. zavlekel na poznejši čas, se mi zdi, da diham nekoliko lažje. Vse se mi zdi preglednejše in manj pritiska čutim. Nauk pa je pomemben: ne bom smel več obljubljati in hipotetično govoriti in se dogovarjati toliko vnaprej. Ljudi je veliko in morda je bolje, če spremenim taktiko ter se pogovarjam relativno pozno. Potem, ko vem, kaj zmoremo.
---
Nova pridobitev: lestev! Zdaj bomo končno lahko namestili vse žarnice v lestenec …94
- marec 1999
Zdaj je, mislim, skoraj vse nared. Ob 11. uri imamo še sestanek, operativne reči v zvezi s festivalom. Upam, da so bile priprave dovolj dobre in da nam bo v nadaljevanju šlo vse po maslu. Pravzaprav sem zelo vesel, da so tu vse pogodbe (tudi Trst, ki je najprej ni vrnil, nato pa poslal nazaj nepodpisano in nežigosano, je naredil pravzaprav čisto birokratsko napako; mi pa smo se seveda bali, da zaradi malo denarja ne bodo prišli), da vsi termini »stojijo«, da smo uspeli pripraviti razstavo in da se predstave že kar lepo polnijo.
Včeraj pa sem malo bolj pomislil na razstavo in dejstvo, da na njej ni bilo ne g. Napasta ne g. Kolariča z oddelka za okolje in prostor. Ne morem verjeti, da jih ne zanima, kar se pripravlja na tem področju v nekem zavodu. Njuno odsotnost (za katero se nobeden ni opravičil) ne morem razumeti drugače kakor neke vrste »politčno« dejanje: ali nimata lastnega mnenja in čakata, kaj bodo rekli drugi (politiki), ali brez g. Gabrijeličiča ne upata reči ničesar, ali se jima zdi, da ne smeta prehitevati in bi s svojim obiskom nakazala, da podpirata projekt? Ne vem, kaj se dogaja v njunih glavah; meni pa se zadeva zdi smešno žalostna. Pišmevritičnost oddelka za okolje in prostor se mi nikakor ne zdi sprejemljiva ob dejstvu, da je v mestu bilo narejenih že kar nekaj čudnih gradbenih potez, ki pa so jih morali najbrž požegnati prav ljudje s tega oddelka …
- marec 1999
Danes se bo začelo. Ukvarjam se (v glavi) z uvodnim govorom. Morda celo preveč skrbim, kako in kaj. Po drugi strani pa ni zmeraj priložnost in možnosti povedati z odra še kaj, kar tudi sodi k pojavu gledališča v skupnosti.
---
Še zmaraj premlevam misli in zamisli za nocojšnjo otvoritev. Kaj, koliko, čemu, s katerimi poudarki?
Ja, ja, malo zaupam sebi in bog'cu … Nekje globoko v sebi pa dobro vem, da bo prav vse o.k.
- marec 1999
Zelo sem bil zadovoljen s svojim uvodom v Festival. Kratko, jedrnato. Pri vsem skupaj mi je pomagal pogovor s Francije Gabrovškom večer pred začetkom festivala. Ki mi je dal iztočnico in me nekako usmeril oz. omejil v mojih razmišljanjih. Saša Pavček je bila izvrstna. Publika izjemno zadovoljna. Naslednji dan Kontrabas in Slavko Cerjak. Nekoliko manj publike, vendar bili so videti zadovoljni. Nato Zijah z Medvedom in po nenavadnem začetku z glasbenim dialogom med osebami, so se ob Zijahovi natačni igri popolnoma navdušili in zapustili gledališče očarani. Sinoči je Alenka bila spet med nami s Štefko. Zdi se mi, da preveč hiti, da si ne vzame časa in da je površna pri dikciji (vokali). Sicer pa publika spremlja zgodbo z naklonjenostjo, sočutjem … Konec nekako vse pomiri in zaključi raznorazne dogodivščine. Včeraj je prišel Marinko Nikolič. To je zgodba zase. Ne morem ga »prečitati«: hoče vaditi vsak dan, postavljati luč, delati s tonom, pravi, da bo imel pri nas premiero. Hoče dva uniformirana policaja – varnostnika. Hoče ljudi na odru. Skrivnosten je. Ne pove veliko, vendar veliko govori. Želi direktnega poročevalca iz Slovenije za BiH. Kaj pripravlja? Izziv, eksces, škandal, provokacijo? Ni mi jasno. Hecen tip. Ali je morda samo tak tremaš … Sicer pa razen nekaj težav z vstopnicami pri Zijahu in sinoči pri g. Tonejcu ni posebnih problemov. Hvala bogu. Tudi Perutnina se izkazuje s svojimi preobilnimi narezki. Vse skupaj je fino. Upam samo, da bo tako potekalo do konca. Medijsko je festival kar dobro pokrit, vsaj v ključnih momentih (začetek, tiskovna, priprave).
---
Dobili smo možnost za nadaljnje zaposlovanje prek javnih del za inšpicienta. In to že s 1. aprilom. Zdaj je treba ukrepati in nekoga vzeti. Hkrati sem dobil ponudbo dveh deklet, pa tudi Andrej Gabron se je javil. Najbolj mi je všeč misel, da bi Simon Puhar nekoliko odložil vojsko in prišel delat k nam. Kajti na ZKD-ju je ostalo prek javnih del mesto samo za enega človeka. Res upam, da se bo vse to dobro izšlo; predvsem se račun zaplete zato, ker ne vem, v kakšni kondiciji se bo v službo vrnil Marijan.
- marec 1999
Zdaj pripravljamo stvari za Koreodramo. Zdi se mi, da bo tudi ta postavitev, na odru, zanimiva za našo publiko. Sinoči je nastopila Lučka Počkaj z Balerino in ljudje so bili zelo zadovoljni. Kljub resni temi, kljub resnejšemu žanru. Znali so videti igralski dosežek, igralkino prepričljivost, iskrenost, izdelanost lika. In to je super, prav to me zelo veseli: da publika vidi, da je profesionalno igralstvo nekaj, kar je artificielno, estetizirano, ugledališčeno, zavestno izbrane odločitve.
- marec 1999
Tudi Frayevo predstavo Igrati je publika kar dobro sprejela. Hvala bogu so bili na predstavi taki, ki jih gledališče zares zanima. Damir pravi, da je Beckett še bolj hermetičen … Upam, da predstavi nista preblizu in upam, da bo Nikolić danes o.k. Sicer pa moram zapisati, da se je sinoči začela vojna na v Jugoslaviji. Nato je napadel. Po predstavi je bilo slišati na nebu hromenje avionskih motorjev … Kličem Tucovića, vendar veze nikakor ne dobim. Zasedeno … Nikoliću sem včeraj uredil poročanje za Oslobođenje. Danes bi hotel še TV … Sinoči so vadili do pol treh! Noro, kako nenatančni okviri in premala doslednost lahko ustvarijo probleme, ki si jih niti predstavljali nismo. Seveda: če imaš opravka s tipom, kakršen je g. Nikolić. No, želim mu, da bi naredil dobro predstavo, da bi publika uživala, da bi se vse skupaj dobro izteklo. Vse ostale njegove muhe in muhice pa bomo že prenesli … Čeprav nam je zares povzročil cirkus v urniku. Edini je, ki tukaj vadi, ki si tukaj izdeluje sceno, edini, ki potrebuje od nas posebej Tomaža in še Simona, ki je pri glasbi. Skratka: komplicirano. Vendar poučno. ---
Perutnina bo tiskala plaketo za nagrajenca. To so se spomnili sami. Lepo. Z Jašo sva sinoči razmišljala o zaključni prireditvi, o morebitnem širjenju nagarad v prihodnje in pogovor je bil zelo zelo koristen. Fino. Porodilo se je nekaj zamisli, še posebej pa mi je všeč tista o »leteči nagradi«: nagradi, ki pred festivalom ne bi bila definirana, podelili pa bi jo za nekaj, kar bi strokovno žirijo v času festivala nadvse prepričalo: npr. za dramatizacijo, izjemno glasbo, gib, petje, sceno, kostum, režijo … O tem velja resno razmisliti že pri naslednjem festivalu.
---
Prišel z občine, s sestanka glede proračuna. Male korekcije so možne, vendar bo v bistvu ostal takšen, kakršen je v osnutku. Slabi časi bodo letos. In še slabši bodo čez dve leti, ko se bo države popolnoma umaknila s kritjem razlik. Če prav razumem. Razlogov za optimizem ni videti (na prvi pogled). Vendar trdi časi so zanimivi časi. Se jih veselim. Ne bojim se. Nekje bo tudi ta ozek lonec moral pokazati razpoke. In tam skozi se bomo skušali izmuzniti, prebiti. Nekomu bo to moralo uspeti. Zakaj ne bi nam?
(Se nadaljuje.)
***
Komentarji in pripombe danes (2025):
94 - Kako smo se razveselili vsake nove stvari, pa četudi samo navadne lestve! In druga gledališča so nam rada pomagala. Ja, čutilo se je, da so z nami in da nam privoščijo, da nam uspe, da shodimo, da se "ujamemo" v domačem okolju.
Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
07-10-25 6:23
Prva petletka, 8
Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)."
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
***
- december 1997
Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki.
--- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico33 rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona34 in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel...
Na predstavo prideta Andrej in Andreja35. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.
- december 1997
Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.
Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.
- december 1997
Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena36 pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu.
Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral.
Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju.
Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.
Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo.
- december 1997
V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor!
Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes.
Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne.
Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje.
Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo.
Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov?
Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?37 Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat38, pihalci - Branko Horvat39, občina - Menoni40 ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...
Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano41, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ...
- december 1997
Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek42: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja.
Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču.
Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži43.
(Se nadaljuje.)***
Pripombe in komentarji:
33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.
34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.
35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno.
36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco.
37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem.
38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole.
39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta).
40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.
41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉)
42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo.
43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.
Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.