Naslikal: Milenko Kovačević

Nič kriv - nič dolžen, pogled usmerja naravnost, naprej. Prav daleč v daljno dalj.
Ves miren je in hkrati zbran, pozoren.
Strmi on ne. Pazljivo gleda.
Se zdi, da dvomi? Čudi se? 
Kaj se sprašuje, se sprašujem.

Zanima me njegova zgodba.
Odloča se? Naj ostane? Gre? Obrne se?

Zdaj zdaj bo nekaj rekel?
Jo že ima, besedo na jeziku?
Samo še hip in bo povedal, kar jim gre?

Svoboden je. 
Lahkoten. Zračen.
Ve, kako z lahkoto reče, kar mu je. Zato morda molči.
Ponosno gleda v prihodnost, v nove dni.
Mlad je še in on to ve.
Seveda ne, ni on od včeraj. Zato ne kupi vsega.

Tvega. Je in bo, kar je. Kdor je. Vse, kar bo; iz njega še.

Doživljam z njim; vse to. Izkop besed in vkop na šibki, nežni, tihi tok.
............................
.............
......
..
.

Pred časom sem pisal o tem, kako nastajajo (zame) pomeni. Najbolj na kratko: po meni.
Nakazal sem, da je (moja) naslednja stopnja gledanja slik: doživljanje.

Doživljenje je - kakor že ime pove - nekaj, o čemer se ne govori, ker se do-živi. 
Je nekaj, kar nima stalnega prebivališča v besedah. Naslova ne v možganih, ne v jeziku. 
(Bi že moral biti besedni velemojster, da bi bi znal doživljanje opisati tako, da bi ob tem enako doživljal tudi bralec.)

Doživljanje je nekaj prav tako edinstvenega kot dajanje pomenov.
Kot le vsak sam lahko sestavi svojo sliko sveta, tako tudi doživljati nihče ne more v (po)polnosti namesto tebe.

Zato: ustaviti se. Odmisliti misli in do konca živeti ta dražljaj, ga do-živeti, to do-živ-ljenje zdaj.
Po doživljanju, prek doživljanja smo do konca živi.

Na sliki¹: mama in jaz. 
Ona vesela, ker me vidi, jaz pa v čobi², ker mi služenje pri Ratku Mladiću ni prav nič všeč.

Včasih mi kdo reče: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal.".
Lagal bi, če bi rekel, da mi ne godi. Mislim si: Še nekdo - poleg mene - vidi v temle mojem tapkanju po tipkovnici vendarle kak smisel.

No, in ker vas je nekaj takih, za katere zagotovo vem, da preberete, kar napišem, sporočam:

Pri mariborski založbi Pivec bo izšla knjiga, v kateri bo nekje objavljena prav ta, zgornja fotografija; v osnovi je za en drek, velika vsega 6 x 9 cm, skoraj čisto črna. Kvaliteten sken in potem obdelava sta jo za silo spravila k sebi. Ne vem, kdaj sem jo našel in ne kje. V nekem trenutku je skočila na plano in mi dala še zadnjo brco v rit, da sem stvar napisal do konca, se ojunačil in poslal. Kmalu se bo ta dolga zgodba končala; na papirju. Ko jo bo sin prebral, se bo moja želja uresničena do konca. Izpolnjen bom.

V knjigi pišem o ... hm, kaj naj rečem?
Pripovedujem raznorazne kratake zgodobice in dogodivščine, ki se začnejo v osemdesetih, zaključijo pa nedavno.

Knjigo sem posvetil sinu.
Če bi bila njegova babica še živa, bi bila nanj, vem, neskončno ponosna. Zagotovo bi mu zaštrikala en kup lepih reči; levih, desnih, ovitih, dol vzetih, norveških in drugih vzorcev.
Jaz sem mu napletel od leve proti desni besede; če mu bodo predstavljale kak vzorec, pa ne vem.

Kar nekaj let sem razmišljal, kaj bi mu poklonil, ko bo dopolnil osemanajst let.
Želel sem nekaj nepredmetnega, nekaj ... tako, čisto osebnega in posebnega.
Pa sem nek petek zaslišal prišepetek: podari sinu zgodobo in v njej povej, kako je njegov foter postal ata.

Seveda bom vesel, če boste knjigo prebrali tudi vi.
Potem, ko se bomo nekega lepega dne znova srečali, bo - upam - kdo spet rekel: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal."
In mogoče bom prav zaradi tega kdaj še kaj.

Z urednico Lučko Zorko bova knjigo z naslovom Mladićev mladič in podnaslovom Kako sem kuhal slovensko kavo Barcaffee jugoslovanskemu generalu Ratku Mladiću predstavila v ptujski knjžnici v sredo, 29. novembra 2023, ob 18. uri.
(Ja, res je, to je "na dan gotovih jela". Če se jih še spomnite.)

Vesel bom, če prideš.
Že dolgo se nisva videla; letal sem zadnja čase med Osjekom, Splitom, Trstom.
Če utegneš, pridi na klepet, na druženje in kupico po predstavitvi.

*****

Pripips:

1 Ta fotografija je edina, ki jo imam iz vojske. Starša sta prišla na svečano zakletvo. Čeprav Laszlo trdi, da smo se lako non-stop nekaj slikali in naročali fotke s prijetelji, orožjem, na tankih, v gradski uniformi itd. Ne spomnim se; sam se gotovo nisem. To je bila moja oblika protesta takrat ;-)

2 'Biti v čobi' na Ptujskem pomeni: biti slabe volje, nejevoljen, kuhati mulo. Razlagam si pa takole: ki si jezen, si grizeš ustnice; jezo skrivaš v sebi in jo zadržuješ za/s stisnjenimi zobmi. In to se vidi na izrazu obraza, še posebej ust. Lokalni izraz za usta pa so: "čobe". Čoba v ednini je ustnica. (Kašno vezo ima to s slavonsko besedo "čobanc", pa ne vem. Mogoče, da te potem peče ... ;-)

"Kaj si pa zdaj kaj začenš?" me vpraša včasih ata, ko se oglasim pri njem več kot samo čez vikend.
Letos me je to vprašal, ko sva stala na pokopališču ob maminem grobu.

To vpraša, ker ve, da to - da pridem tudi med tedenom - pomeni, da sem doma, da se nikamor ne vozim, na nobeno novo 'gradbišče'.
Potem pa včasih sledi naslednje vprašanje: "Maš čas ..., bi mi, ... en dan - ko boš fraj - pomagal ..."
Včeraj, recimo, sem mu šel nakopat gnoj. Za k vrtnicam. Ki so žive še odkar ni več mame. Enih petinintrideset let.

Še bolj pa njegovo vprašanje pomeni izraz njegove skrbi: a imam zdaj kakšno drugo delo.
Kar, čisto čisto spodaj, pomeni pravzparav nekaj še bolj temeljnega: a bom zdaj kaj zaslužil, medtem ko bom doma čakal na nove vožnje, ... ko se bom pri njem znova oglasil spet samo čez vikend ..., in bo jasno, da ponovno nekje nekaj režiram ... in bom potem torej spet kaj zaslužil.

Tako to midva kramljava periodično, že tam od 2007, ko sem postal spet 'svobodnjak'.

Na njegovo vprašanje običajno odgovorim takole:
"Mah, ata, vedno je kaj."
Ker je to še najbolj podobno tistemu, kar pozna in mu je domače: Če človek vidi delo, ga nikoli ne zmanjka ... Zmeraj je kje kaj za narediti ... 
"Že, že, ampak a je od tega tudi kaki dinar?" ga zanima.
Pri mnogih rečeh, ki sem jih počel od 2007, ga ni bilo, kakega dinarja. (Tega mu seveda raje nisem nikoli povedal.)

Težko bi mu razložil, kaj je to projektno delo, delo od doma, pogodbeno, honorarno, občasno delo, delo iz čistega veselja, prevajanje za na lager; njemu, človeku, ki je 40 let začenjal ob 6., 7. uri in prihajal domov s cugom pol štirih ali kasneje.

In ker sem ravnokar - in bom do naslednjih voženj v Koper - v fazi "kaj si pa zdaj začneš", sem se odločil, da bom spremaljal tole svoje najnovejše "začenjanje" in mu sledil. Do srečenga konca. Tega še nisem počel nikoli, nikoli takole, pa me najbrž zato zanima.

Kaj si torej zdaj začnem?

Prevajati začenjam igro Was war, war wird. 
Delovni naslov bo Kar je b'lo, kar bo.
Napisala sta jo Lutz Huebner in Sarah Nemitz. (Pred četrt stoletja sem režiral Huebnerjevo igro Marjetka str. 89. Z Gojcem in Mojco, dramaturginja je bila Tatjan, kostumografka in scenografka pa Vasilija. Igrali so jo osem sezon; tako pravi Repertoar.)
("Prideva s Saro na Ptuj, če boste to igrali na Ptuju," mi odpiše Lutz, ko mu povem, da imam z njegovim najnovejšo igro veliko veselja. Očitno mu je bilo na Ptuju všeč, ko smo ga povabili na 100. - ali mogoče na 200-oto ponovitev Marjetke.)

Bo kdo "kupil" moj prevod?
("To bi me pa zanimalo", je rekel ptujski Peter, nedavno, ko sem mu predlagal eno drugo temo: dileme okoli evtanazije).
Najbžr nihče ne bo "kupil" samo mojega prevoda. Namreč: veliko boljših prevajalcev je od mene.
Pa idejo za uprizoritev v moji režiji? Bo kdo? Kdaj?
Bom znal igro prevesti tako kot mislim, da bi najbolje prišla do občinstva?
In predvsem: jo bom znal nekoč nekje tako zrežirati? Vendarle so stvari precej "nemške" in bo potrebno nekakšno "slovenjenje" ...
- Pa saj pri Marjetki smo tudi "ponašili" ..., adaptirali, da je ostal od izvirnika nedotaknjen le Goethejev verz, zaslišim v glavi.
Ali naj raje sploh ne prevajam? Zdaj sem še na začetku; zdaj še lahko ... neham oz. vržem vse skupaj v koš. 
- Dvomiš, dvomiš, dvomiš. A mogoče kdaj nisi?
Kaj pa, če se bom mučil, prevajal in od vsega skupaj ne bo nič?
- Ne bo prvič ... Ampak, občutek imaš, da bo, a ne?
- Ja, mam. Ampak, tak občutek sem mel tudi takrat, ko so stvari ostale za for ever v predalu.
- Kaj bi rad? Zagotovilo? Predpogodbo? Predujem? Saj veš, da tega filma ne boš gledal.
- Vem, vem ... Pa saj, res je zmeraj enako ... ni prvič ... to poznam, "Petel mi je leku, da on to vsak dan je za veceljo."
- No, torej? Ne tipkaj zdaj tule kar nekaj, ampak se spravi delat, prevajat!

Tako se vrtijo Samo/dvo-govori po moji glavi.
Procrastination se menda strokovno reče temu mindfuckingu samega sebe.

V glavi je dvom (ali pa samozaverovanost v svoj prav).
V srcu upanje, vera in ljubezen (ali pa hladna preračunljivost).
V trebuhu križišče; občutek za 'ja' ali za 'ne' (ali pa nekaj metrov črevesastega prostora za sekret).
V prsih širok, osvobajajoč dih (ali pa plitek dah, ki ga dela strah).
Tiho je treba biti in poslušati; se.

- - - 

Torej tole delam, ata; to si zdaj začnem: Začenjam _{27. 10. 2023}.
Igram tombolo. Loto. Delam nekaj, kar morda nima izgledov. Nobenih zagotovil. Je mogoče "narobe".
Delam nekaj, kar samo sramežljivo čutim, da bi morda lahko bilo kdaj kje za koga "prav".
Čutim, da delam prav.

Če bo na koncu kdaj res "prav", bo ta konec: druženje s publiko.
Nekoč nekje premiera z nekimi igralci. (Zadnje dni mi nekateri že hodijo po glavi ...)
Za zdaj se družimo le Lutz, njegova Sarah in moja malenkost.

Ko nas bo kdaj kaj več, bom znova poročal o napredku.

"Kako pa kaj študij?" vprašam včasih foter sina.

In tako gre skrb iz roda v rod, naprej.

Ptujski arhivarji so pri raziskovanju neke druge teme v dunajskem arhivu odkrili dokument, ki demantira prvo omembo ptujskega gledališča:
Še starejše je, kot smo mislili!
Do sedaj smo govorili, da je bilo gledališče na Ptuju prvič pisno omenjeno daljnjega leta 1786.

V dokumentu s signaturo "AT-OeStA/KA MBeh InvA Akten 25, št. fotografije dokumenta: 626",  datiranem z letnico 1752, je omenjeno staro gledališče (Alten Comedien Haus) in sicer v zvezi s stanovanjem na parceli, kjer stoji stavba gledališča še danes. Gre za poročilo uprave Vojaškega invalidskega doma na Ptuju o njenem delovanju in vmes se omenja stanovanje v "Alten Comedien Haus".
Zato v Zgodovinskem arhivu Ptuj menijo, da zdaj obstaja dokument, ki priča o tem, da je imelo mesto gledališče (gledališko stavbo) na istem mestu kot danes že pred letom 1752.

Leta 1752 je recimo Benjamin Franclin ekperimentalno pokazal, da je strela električen pojav, ne pa, da se bogec krega. Šved Anders Celsius je istega leta predlagal svojo lestvico temperature; še danes jo vsak dan uporabljamo, ko pogledamo na vremensnko postajo. In če se vrnemo h gledališču: "šele" leta 1791, štirideset let kasneje, bo Goehte postal direktor in režiser dvornega gledališča v Weimaru. In če pogledamo v domače kraje: Linhart bo Županovo micko - prvo slovensko dramsko besedilo, ki velja nekako za začetek slovenskega gledališča, napisal leta 1789 in istega leta bo uprizorjena v Stanovskem gledališču (današnji ljubljanski Filharmoniji).

Vse od 1752 je torej na tej "hišni številki" - danes Slovenski trg 12, sam bog ve, kako pa se bo reklo naslovu čez tristo let - kontinuirano delovalo ptujsko gledališče.
Delovalo je v raznih pojavnih oblikah: potujoče gledališke skupine, ljubiteljsko gledališče, poklicno (nekoč) z in (danes) brez stalnega ansambla
Nastopali so v različnih jezikih: češke in italijanske potujoče družine, nemški špilavci, slovenski igralci.

Ko bo Zgodovinski arhiv Ptuj pridobil pravico za objavo, bom objavil tudi fotografijo dokumenta. Na roko je napisan, v gotski kurzivi; zelo lepo čitlijiv. Sicer pa, hvala kolegu Sandiju iz MGP za informacijo in Nataši Majerič Kekec iz ZAP za prvi komentar.

Tako.
Zdaj vemo, kdo ima najstarejšega.
Počakajmo samo še arheologe, da bodo dokazali obstoj rimskega amfiteatra v Poetovioni.

Mestnemu gledališču Ptuj pa dotlej predlagam reklamni slogan:

V srcu mesta. Že od 1752.

Kako bi se to prevedlo v velike jezike?

शहर के केंद्र में. 1752 से
自1752年以来. 在城市的中心
1752年以来. 都市の中心部
En el corazón de la ciudad. Desde 1752.
In the heart of the ciyt. Since 1752.
Im Herzen der Stadt. Schon seit 1752.

***

Fotografija:

Grafika prikazuje ptujsko gledališče približno sto let kasneje, okoli leta 1870.

---

Pripips:

Hvaliti se s starim, ko pa dandanes največ velja, kar je mlado, novo? Najnovejši telefon, nov avto, nova - mlada žena ali mlad laver itd.
Stara vina v ex-županovi Orniggovi kleti - koga brigajo? Koliko jih je, katera, kakšna so, čigava? Kje so? So še v kleti, v vinski arhivi, ali je zdaj tam banči trezor modre sosede NLB?
OK, ne rečem, tudi oldtajmerji lahko imajo veliko vrednost; še posebej, če ga vozi ex predsednik; smo videli.

Nekaj časa sem bil "zatemnjen".
V tem času sem bil tiho. Opazoval sem se: ali bom poslej samo še tiho ali bom začutil željo, da kaj rečem?

Odgovor se glasi: Še bom kaj rekel. Ker še ne morem/nočem/ne želim biti dokončno tiho. Ni še cajt.

Seveda se zavedam, da bom izrekal še naprej nepomebnosti. (Ker prav zavedanje, da pišem nepomembnosti, me je pred časom "zatemnilo".)
Pomembno je, seveda, konec koncev to, da - sploh - smo.
A biti, pomeni v naslednjem koraku tudi: odpreti usta; ker zato jih imamo. Da (na telesni ravni) damo kaj v njih, (na netelesni) pa da pride kaj iz njih.

Zato jih bom poslej, ko jih bom odpiral (pa ne za hranjeneje), usta uporabljal za naslednje:

1. Mladim bom povedal še večkrat in še bolj jasno, da naj ne verjamejo vsega, kar jim govorimo stari. Ker stari manevrirajo rakete, ker stari podžigajo vojne in ker stari strašijo naokoli. Mladi, nikar verjeti vsega starim!
   In hkrati: je nekaj starih, s katerimi se je vredno družiti. Ker jih več ni, se je možno z njimi družiti samo prek njihovih knjig. Za to pa si je treba želeti; brati zbrano in poglobljeno.
   Ker pa v življenju seveda ni časa za prebrati vse, je treba ne brati: portale, omrežja, novice, twite, komentarje ...
   Torej o ljudeh, vrednih druženja z njimi, jim bom govoril.
2. Ko bom "prišel do besede", bom kaj zrežiral in tako govoril z eno drugo, gledališko govorico.
3. Medtem ko bom čakal na režijo, bom kdaj kaj prevedel. Kaj, kar se mi zdi, da bi bilo nekoč fajn gledati na odru.
4. In si v tem blogu tu in tam dal besedo kar sam ter poslal prste na sprehod po tipkovnici ... Tako kot ravnokar.

Takole; vsega štiri stvari. Ne bo si jih težko zapomniti.

Naj torej nadaljujem tam, kjer sem ostal pred "zatemnitvijo":

Naslikal: Milenko Kovačević

Zakaj imam rad slike?
En razlog je, ker me učijo o tem, kako nastaja pomen. Spomnijo, kako nastaja svet.

Na zgornji Milenkovi sliki sem namerno zatemnil veliko večino, tako da je ostal samo okvir.
Zadeva nima ravno nekega pomena, je res?

Zdaj si pa predstavljajva, da črno polje počasi, zelo počasi zmanjšujem.
V katerem trenutku bo zadeva dobila pomen?
Koliko moram videti, da nastane pomen?
Kaj je to 'pomen'?
Kdaj nekaj začne nekaj pomeniti?
'Pomeniti' - a to pomeni, da nekaj pomeni po meni, zaradi mene?

Še vedno ga ni - na nalednji varianti spodaj - pravega pomena:

Kako torej nastajajo vsak dan v moji glavi slike, iz njih pa film sveta?
Tehnično vemo: 24 slik, prevrtenih v eni sekundi, pa nastane gibljiv prizorček ... iz večih prizorčkov pa film. Iz filma pa na dolgi rok življenje. (Tisti, ki so imeli obstmrtne izkušnje, poročajo, kako se jim je v par trenutkih zavrtel ves film njihovega življenje.)

"Tega filma (nekdo) ne bo videl" ..., je pred časom izrekel nek drug nekdo.
Stavek ne bi bil nič posebnega; "tega filma ne boš gledal", smo že slišali večkrat koga reči, ampak, zdaj je pa rekel to pač nek Nekdo z veliko začetnico. In ga usmeril v nekega drugega, z veliko, Nekoga.

Ja, tako nastajajo - ali ne nastajajo - filmi, ki jih potem gledamo (ali ne gledamo).
Točno tako kot tole razkrivanje Milenkove slike v dveh, treh korakih.
Predstavljati si je mogoče tisoče malih korakov. Kjer bi dodal samo še kak piksel, dva, tri.

Pazi zdaj: torej čisto neopazno v nekem trenutku zagledam sliko, njen pomen!

Tako Samo-dejno vsak dan nastaja to, čemur pravim slika mojega sveta.
Tako stvarem pripisujem pomen.
Tako nekaj stopa v prvi plan, nekaj pa ostaja ozadje. Ki drži pokonci ospredje.
Tako nastaja, kar obstaja v moji zavesti. (In česar ni v moji zavesti, to zame ne obstaja.)
Nekaj je v fokusu in nekaj zamegljeno zadaj, v 'odzadju'. 
Nekaj je ostro in še več nečesa ne.
To "nekaj" je šele, ko ti rečeš, da je.
In še več: tisto, česar ni, je še naprej potencial; za koga drugega, za nekoga mogoče je. (Če bi bil po poklicanosti dimnikar, bi verjetno v tem akvarelu poiskal dimnike, razmišljal, ali so iz opeke, ali kurijo na plin itd. Če urbanist, bi razmišljal, kako so hiše skupaj zložene. Če arborist, kakšna drevesa so le to ob plaži, pesku, vodi?)

Narava nas je opremila, da lahko "gledamo hitro"; sestavljamo piksle sveta v filme in to v sekundi.

A svet se nam vendarle zgolj nudi. Nikoli ga ne moremo videti vsega.
Svetu (naravi) se sladko fučka, kaj bomo videli, kaj si mislili, kaj doživljali.
In kar je najlepše: temu fučkanju narave se lahko pridružiš; z lastno melodijo. Ki tolče mimo ali tvori harmonijo!

Potem, ko ti nekaj kaj pomeni, pa lahko začneš doživljati. Ne le živeti, ampak do-živeti.

Doživljanje - to je pa že drugo poglavje, zakaj imam rad slike.
Kdo ve, mogoče se mi zapiše kaj o tem kdaj drugič. (Kako fantastičen občutek je, ko/da mi ni treba!)

---

Kaj bova zdaj s tem zapisom?
(Ignac): se ne sekirala, da ne veva, kaj gledava (npr. pri abstraktni ali t.i. moderni umetnosti).
Moji pomeni nastajajo po-meni. Tvoji po tebi.
Zato, ko gledaš sliko, verjemi sebi: pomeni to, kar pomeni tebi. Ali ti pa ne pomeni nič. 'Pravico' imaš do tega.
Ko bereš, ko slišiš, ko gledaš ... vedno si ti tisti, ki daješ pomen.
Zato nič bat: ne moreš videti narobe!
Le vsega nikoli ne moreš videti.

In seveda: so ljudje, ki ti lahko povejo, kaj vse vidijo oni. Nekateri znajo to povedati celo zelo lepo, razumljvo in prepričljivo. Tako lepo, da drugim odpirajo oči. In potem smo veseli, da smo o stvari še kaj slišali od drugih, ki vejo in vidijo več. Ker potem zadevo zagledam/o nenadoma v novi luči tudi sami.
Svet se mi/nam razširi in vsaj za odtenek pomeni nekaj drugega kod dotlej.

Tako se nam 24/7 non-stop svet nudi, se vali kot kepa, raste in te/me vabi, da se ga udeležiš.
Si svoj delež vzameš, priskrbiš.
Po svoje, po tvoje.
Zmeraj na potezi (tudi) ti. Vse dotlej, dokler si.

In mi? Seštevanka neštetih ti.

Kar tukaj objavim, nastane običajno zelo hitro. Kolikor hitro pač znam tipkati in pretipkati iz glave na zaslon.
Potem ponavadi nekaj časa stoji. Da popravim kakšno zatipkanost, najdem primerno fotko in potem ko mi je, če mi je, objavim. 
Zdaj so recimo na čakanju Milenkov akvarel, nek zapis o prevajanju, nekaj o pisanju.

Gledam namreč zadnje čase poročila. In se mi tole moje objavljanje zdi ogabno odveč.
Ljudje se pobijamo z orožjem kot s pipsom muhe. Jaz pa pisarim o nekih minornostih; noro.

Zato bo zdaj do nadaljnjega tu črno.

Kar se zgodi drugemu, pa naj bo to veselje ali žalost, se zgodi meni.
Mojster Eckhart

Oldočevalci pa, ki sprožate povelja in sejete smrt in bi radi delali reklamo za še več vojske:
Gotovo imate zveze in poznanstva - pošljite svoje otroke in vnuke na kak tabor tja, kjer padajo zdaj bombe.
Me zanima, kako dolgo boste potem še sipali rakete. Lahko rečete temu tudi mednarodni kamp doživljajske pedagogike in ga financirate magari iz EU fondov, magari z naslova 'za razvoj miru'.
In ko boste nehali - ker boste hoteli, da vaši otroci živijo - v vas bo pa še naprej tlela želja po ubijanju, se dobite v kakšem opuščenem rudniku, na vojaškem poligonu ... in se streljajte med seboj. Z ostro municijo seveda. Pa predvsem postrelite. Do konca. Ne bo mi vas žal.
Žal.

Spoštovani Jure.

Zadnja dva meseca si se mi velikokrat motal po glavi. Pa ne le kot igralec v vlogi dirigenta. (Resnično zanimivo si s/komponiral tole vlogo; kakor da bi akorde, višaje in nižaje, pavze, trilčke in violinske ključe skupaj skladal. Pa oprosti opisu, saj veš, da nimam pojma o muziki.) 

Dolgo sem razmišljal, ali naj ti tule napišem, kar zdaj bom.
Hkrati sem si želel, in imel pomisleke.
Želel, ker sem čutil jasno željo in ker je to zame zgodba z lepim koncem. Pomišljal, kjer je obenem tudi 'lanski sneg'; koga konec koncev to zanima.

A najpoprej malo konteksta za bralce:

Z Jutretom sva bila nekoč v neki firmi sodelavca. On v vlogi igralca, jaz v vlogi (tudi njegovega) šefa. Ob neki (ne)priliki sva 'zaratila', kot se  reče. Končali smo na delovnem sodišču.
Jaz sem takrat mislil, da je vsega kriv on; on seveda najbrž, da vsega jaz.
Potem se kakopak leta in leta nisva lepo gledala. 
Tako so tekla leta, desetletji; ko sva hodila drug mimo drugega in zmogla kvečjemu kak 'zdravo'.

Zdaj pa pride zame talepši in ključni del zgodbe:

Nekoč sem Jureta gledal v neki predstavi. Sam jo je napisal, v njej tudi igral. Na sebe in na instrument klavir ;-)
Moker je bil. Jaz pa sem nor na mokre igralce. Ko se igralec poti, je običajno v igri dvoje: ali ne zna, ali pa še kako zna. In se da, do mokrega.
Fiziologija ne laže. V grlu nas ne stisne lažno. Nekdo nam ne dvigne pritiska "narejeno". Ne zvrti se nam od višine na trdnih tleh. Utrip srca ne laže; srce še nikoli nikomur ni zatrepetalo ob pogledu na ljubljeno osebo hitreje neiskreno.
In ko sem gledal Juereta v tisti vlogi, sem si zaželel, da bi kdaj kaj skupaj delala.
Ko si pa nekaj (pravega) želim - to opažam že dlje časa -, se mi to uresniči. In glej, res ...

Konec konteksta.

... kmalu se je nepričakovano pokazala priložnost za najino sodelovanje, Jure.
Cincal sem, ali naj te pokličem ali ne.
Želel sem si in hkrati me je bilo strah; da boš rekel 'ne'.
Poslal sem strah v tri krasne, povabil sem te na Ptuj, ti pa si povabilo sprejel.
Ob kavi ob Dravi sva si izrekla, kar sva si, in si segla v roko.

Hvala ti.

Ne le zaradi nedavnega sodelovanja, ki je iz tega sledilo.
Pač pa predvsem zato, da sva si dokazala, da se da iti naprej. Stopiti čez. Obrniti nov list.

No, in ko sem zadnje čase takole razmišljal o tebi in sebi, o nas, naši tržaški skupini, sem pomislil: naši izvoljenci (ne mislim družinski, pač pa narodovi) bi še kako potrebovali po šihtu eno tako amatersko gledališko skupino, v kateri bi morali 'stopiti čez', 'iti naprej', 'obračati zmeraj nov list', če bi hoteli, da bi bi prišli do predstave, za katero bi jim publika ploskala. 
Timski šport ali pa delanje gledališke predstave: to ljudi povezuje. (Tudi petje v zboru, slišim od naših zamejskih Sovencev.)

Na Via della Tessa sem minule tedne čakal na skušnje in za nazaj gledal krvava poročila. Ob tem sem se spomnil Marije, Montessorijeve. Takole je rekla:

Vsi govorijo o miru, vendar se nihče ne izobražuje za mir. V tem svetu se izobražuje za tekmovanje, konkurenca pa je začetek vsake vojne. Ko se bomo izobraževali za sodelovanje in večjo solidarnost, se bomo tisti dan izobraževali za mir.

Nakar sem se spet spomnil nate, kako citiraš Belo Bartoka; da so tekmovanja za konje.

Lepo bodi.
Hvala ti, da si mi dal misliti.
Še dolgo se bom spominjal.

Samo

***
Fotografija: SSG/Luc Quaia

Spoštovani Ivo.

O gledaliških uprizoritvah se piše vse manj. 
Ker si že dovolj časa na svetu, se gotovo spomniš, da so nekoč o vsaki uprizoritvi pisali Delo, Večer in Dnevnik. Najmanj. Potem pa še seveda lokalni časopisi, pa kak specializiran kulutrniški. 
Na portalu Sigledal poskušajo z uredniško premišljeno, strokovno in sistematično kritiko kolikor se pač da "zakrpati" ta manko.

Na Ptuju pa si ti, Ivo, edinstven fenomen: gledalec - redni obiskovalec gledališča, Ivo Ercegović, redno zapišeš svoj pogled na uprizoritev v ptujskem gledališču (nazadnje tukaj.) Zapis objaviš tam, kjer pač to najlažje storiš: na svojem FB zidu.

Kako se mi zdi to enkratno, Ivo!!!

Da nek občan - gledalec, vzame pero in pove, kaj je videl v "svojem gledališču" in kaj si ob tem misli.
Sploh ne vem, ali sem kjerkoli drugje srečal kaj takega.
Seveda: prijatelji, znanci igralcev, nastopajočih ali sodelujočih pri uprizoritvi, radi kliknejo kak lajk in srček in s kakšno enobesedno ali dvobesedno besedno zvezo izrazijo svoje odobravanje ali navdušenje.
Ti pa premisliš in potem napišeš. 
Poveš, kaj razmišljaš o/b uprizoritvi. Postavljaš jo v konekst časa, ki ga živimo. Osvetliš, povežeš, prepleteš, zgneteš.
Kako lepo!

Obstaja strokovna kritika; ti pišeš še eno, "gledalčevo kritiko." Veliko več je  namreč v dovrani zmeraj "nestrokovnjakov" kot strokovnjakov. Zelo pomembno je slišati strokovno kritiko. Slišati "resno gledalčevo kritiko" pa se mi zdi pravi prestiž.

Si predsavljaš, da bi več ljudi pisalo o tem, kar gleda?!
Neprecenljivo - že samo tvoje pisanje, Ivo.

In če sem nekoč rekel, da bom pisal o spominih na prihodnost ptujskega gledališča, si mi ti naravnost podal žogico:

Predstavljajmo si: na spletni strani gledališča bo nekoč "zid", kjer si bo vsak gledalec, ki bo to želel, naredil svoj profil. Potem pa bolj ali manj kontinuirano pisal o predstavah, ki jih bo gledal.
Nekašna javna "spominska knjiga" gledaliških uprizoritev ptujskega gledališča bo nastala z leti.
Blagor gledališču, ki bo imelo takšno publiko.

Noro.
Noro fajn, kar počneš, Ivo.
Klobuk dol!

Če bi bil jaz teatrolog, bi resno raziskal fenomen "gledalčeve kritike". Nisem prepričan, da bi lahko na planetu Zemlja našel veliko takšnih pojavov. V Sloveniji vsekakor česa takega ne poznam.
Upam, dragi Ivo, da boš še dolgo pisal o uprizoritvah ptujskega gledališča.

Ker s tem gledališče mesta zares živi s svojmi meščani. Še po aplavzu. Še v javnosti ponujenem razmisleku o videnem. 
Za to pri javnih zavodih gre; za to pri teatru gre: mišljen je, da bi bil skupnostni fenomen.

Zaključujem s citatom nemške gledališke ustvarjalke Julie Wissert:

Naša publika ni konzument, ampak partner in akter. Naš ansambel ni masa, s katero se igrajo režiserji, ampak je umetniško pomemben. In mi kot gledališče, ne oddajamo v mesto, ampak smo v najboljšem primeru resonančni prostor. 

Lepo te pozdravljam,

Samo

Dragi Gregor,

ja, vztrajati, lepo si povedal. To si mislim tudi sam: vztrajati pri tistem, kar mi je (ti je, nam je) pomembno. Vedno lahko kaj naredim, in to, kar lahko, bom. In to po moje, po svoje, po naše. (Kakor pravi lik Daniel Dareus - Jure Ivanušič - v naši igri.)

Lepo se imam z vami. Veliko se dogaja, zelo zelo veliko. Ko bom velik in bom imel formalno možnost, bom uvedel popremierske skušnje. Po petih, desetih ponovitvah; da znova sedemo, vidimo – hladnih glav – kaj se dogaja na druženju s publiko, koliko nas stvar zanima še naprej, po premierskem aplavzu, šampanjcu, rožah, ovacijah, ha, ha, ha. Ne, resno: zdi se mi, da bi se po premieri dalo še enkrat začeti delati.
O, si še mentor? V Gledališču Koper? Poveš kaj o tem? Kako je to, kako ti/vam gre, kaj počnete? Kakšni so cilji, nameni? (Saj veš, tudi sam nekaj malega učim, pa me vedno zanima, kako to počnete drugi.)

Ti, a sta se to z Mirel oni večer dogovorila? Sem mislil, da imamo samo »švedski večer domačih dobrot in napevov«, potem si pa ti prinesel še prleško ajdovo pogačo. Res res dobro jo znaš narediti, bravo. Te je mama naučila? (Včasih se mi zdi kakšna prleška ajdova tako suha. Tvoja pa je bila 'njami'.) Še dobro, da je imel danes _{12. 10. 2023} Romeo rojstni dan in smo lahko imeli na sporedu ponovitev tvoje kuhinje ...

Gregor, zdaj ti pa dam mir. Če ti bo, odpiši. Če ti bo uspelo, dodaj fotografijo. S tem si vabljen, da imaš zadnjo besedo v najinem dopisovanju. Hvala, da si sprejel povabilo! p/Tuj-p/tuj-/ptuj na premieri,
Samo

***

Dober večer, Samo,

veliko iztočnic si dal za zaključek, pa naj grem lepo po vrsti.

Danes, 18.10., tri dni pred premiero, se še posebej dogaja.
Res je, veliko se dogaja na odru, za odrom, okrog odra. Zelo sem vesel, da sem spet na odru. Po FM izkušnji, ki me je, očitno, kar konkretno zaznamovala, v pozitivnem smislu, doživljam oder in vse dinamike, povezane z njim, še posebej intenzivno. Hkrati me nov način »bivanja« na odru predvsem zabava, budi mojo kreativnost. Ti praviš temu, da se ideje lahko rodijo samo z mirom. Jaz dodajam - s sproščenim telesom. Kar pa ne pomeni togega, pasivnega telesa, temveč polno telo, ki pravilno, organsko diha in podaja svojo zgodbo, izžareva svojo energijo. Seveda, vključeno v proces nastanka odrske zgodbe. Mogoče bi temu lahko rekli prezenca?
Ideja popremierskih skušenj se mi zdi zanimiva. In hkrati kreativna. Telo je vsak trenutek drugačno, drugače vibrira na današnji skušnji ali predstavi, jutri bo spet drugačno. Če uspeš zaznat te drobne spremembe in VEDNO omogočiti telesu, da diha in biva, kot fiziologija zahteva, si na dobri poti do širokega spektra kreativnosti. Zgodbe se vedno znova prepletajo na nov, drugačen, in predvsem svež, pristen način. To si pa želim(o), mar ne? Jaz že.

Po premieri pa se ponovno vračam bolj na pedagoške tirnice.
Ja, še vedno sem v gledališču Koper kot zunanji pedagog osnovnošolske gledališke skupine. Vodim tudi srednješolsko gledališko skupino v okviru CMK (Center mladih Koper), v Trstu v Hangar teatri pa imam dve odrasli skupini. Odvisno od starosti in dinamike skupine prilagajam svoje »programe« poučevanja.
Pri osnovnošolcih je to poligon za veliko socialnih in drugih kompetenc, ki jim bodo v življenju prav prišle, pa četudi ne bodo vsi igralci. (Še sreča, kam bi pa šli?)
S srednješolci se že bolj temeljito ukvarjamo z vprašanji, ki so povezani z gledališčem, ki je zelo širok pojem. Spogledujemo se z mislijo, da bi se mogoče udeležili JUVENTAFEST-a, mednarodnega festivala srednješolskega gledališča, ki že več kot 10 let poteka v Sarajevu.
Pri odraslih v Trstu (poučujem tudi v italijanščini ) pa imam eno skupino, ki je bolj na začetku, a je cilj končna produkcija.
Se pravi, večina komponent gledališča, spoznati in tudi kaj usvojiti. Druga skupina je bolj laboratorij, a hkrati je cilj končna predstava. Vsem je skupno, da imajo radi gledališče, kar me neizmerno veseli. Seveda, vsak na svoj način, a ravno v tem je čar - opazovati, kako dojemajo in usvajajo vrline odrskega izraza. Hkrati poskušam pri vseh vpeljevat elemente FM. In moram priznati, da je doslej zelo uspešno, saj so vaje, treningu zelo produktivni.
Evo, to so stalne skupine, ki jih vodim. Potem so pa še druge, bolj projektne, a o tem mogoče kdaj drugič.

Za konec pa še o prleški ajdovi pogači. Zadnjič se z M. nisva nič dogovorila, sam sem nekaj ponedeljkovih juter razvajal svoje odrske gledališke kolege. Tako je bilo tudi dotični ponedeljek. A ker smo imeli kratko pavzo, nismo uspeli že dopoldne pojesti pogače, zato se je potem vse skupaj znašlo na mizi pod večer.
Pogačo me je naučila narediti teta, mamina sestra, pri kateri smo kot otroci na kmetiji preživljali poletne počitnice. Pridno smo delali, zato smo si tudi zaslužili pravo kmečko kosilo, kjer se je na mizi velikokrat pojavila ajdova pogača. Ko sem teto vprašal za recept, je rekla, da je to čisto »ajnfoh«. Preprosto. A sem vseeno vzel svinčnik in papir. Na receptu je bilo veliko zaznamkov »po občutku«. Ko sem jo prvič sam naredil, sem res ugotovil, da je priprava prleške ajdove pogače čisto »ajnfoh«. Zdaj pa že variiram v pripravi in nadevih, ker sem rad kreativen tudi v kuhinji.

Za konec pa še ena zanimivost, če mogoče še ne veš.
Po prleško se tej pogači reče »hajdinska pogača«. In ker si s Hajdine, v premislek. Hajdina je namreč ajda. Ajda naredi, če se za drevesom kadi (slovenski pregovor). Tole sem izbrskal na spletu. Pomeni, da je vse v življenju odvisno od tega, ali v pravem trenutku narediš pravo stvar. Se kar strinjam.
Hvala, Samo, za vabilo. Z veseljem sem poklepetal s tabo. Mogoče pa še kdaj.

Merda, merda, merda za premiero.

G

- - -

Avtor fotografije: Jernej Čampelj; iz cikla "Mi smo kultura"

Hec seveda; tole s spodkopavanjem.

Vesel sem bil zaščitne ograje okoli zadka SNG-ja v Novi Gorici. Ker to namreč pomeni, da so začeli z gradnjo zunanjega prizorišča, amfiteatra. Mirjam mi je nekoč pripovedovala, koliko papirjev je za urediti ... (Bravo, direktorica!)

Leta 2025 bosta naša Nova Gorica in italijanska Gorizzia evropska prestolnica kulture in prav gotovo se bo veliko programa odvilo prav v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici.

Ptuj je bil evropska prestolnica kulture leta 2012. Pri nas so obnovili Dominikanca. Ko bo nekoč dokončan celoten kompleks, bo na voljo še veliko več prostora za raznorazne vsebine.

Sicer pa mi je gradnja novogoriškega teatra ostala v zanimivem spominu: Medtem ko smo vsi gledali v Maribor in uživali v Tomaževih predstavah, je Sergij Pelhan zgradil novo gledališče v Novi Gorici. (Potem je dobilo še status nacionalke.)

Tudi Sergij Pelhan je rahlo povezan s Ptujem: K njemu smo hodili moledovat, da bi pomagal pri ustanovitvi ptujskega gledališča.
Kako to, da k njemu? 

Pelhan je bil najprej novogoriški občinski politik, se mi zdi. Mogoče celo novogoriški župan. Sigurno pa tudi direktor gledališča. No, potem pa je postal minister za kulturo RS. Samo tri leta je bil minister (v Drnovškovi vladi), ampak: v teh treh letih je tiho, precej neopazno delal (razen one zaušnice, ki mu jo je primazal Vinci) in nekega lepega dne so v njegovi Novi Gorici otvorili nov, moderen teater.

Pred par leti sem gospoda Pelhana po dolgem dolgem času srečal; bilo je na slavnostni prireditvi ob 50-letnici SNGNG-ja. Iskreno sem se ga razveselil in mu čestital, kaj je naredil za svoje okolje (čeprav ko je bil minister, ni bil naklonjen ustanovitvi ptujskega gledališča.)
Dr. Miroslav Luci, takratni župan Ptuja, je bil kljub temu odločen in je z ekipo Kristina & Branko (in še prej Vojteh) uresničil idejo o ponvni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Hočem reči: lepo je, ko izvoljeni od ljudi, naredijo konkrente, praktične stvari - za ljudi. Takšne, ki potem trajajo in služijo generacijam in generacijam.
Tako da: političarji so pomembni. Zato je pomembno, da si jih vsakič gremo izvolit.
Čas pa potem že pokaže, ali so delali za ljudi ali ne.
Vem, velikokrat se to sicer vidi šele, ko nas več ni. Tako da, v resnici, velikokrat ko gremo volit, določamo/odločamo pravzaprav, kako bodo živeli naši otroci in naši vnuki. Svoji deci pa že privoščimo vednar vedno najboljše, mar ne?

Klinc, en focn gor al dol, pomembno je, kaj narediš za druge, 'zatebce'.
Če pa včasih malo kaj boli ali se ti režijo, pa se to slejkoprej pozabi.
Dela ostanejo. (Če to niso ravno gledališke uprizoritve, po katerih ne ostane nič. Le doživetja in spomnini.)

***

Pripips:

Včasih me je bilo kar malo sram, ko sem kje srečal ex ptujskega župana, dr. Lucija; sam ga sicer nisem fizično napadel - takrat, ko sem služboval v gledališču - ampak tisto nabijanje na zid gledališča takrat, je bilo kljub vsemu malo ... tu mač. Ampak, bili smo mladi in drugače nismo znali.
Pred par leti sva z dr. Lucijem ob neki prijetni priliki in žlahtni kupici obdelala to temo, in ugotavljala, da nobenemu ni žal, da je bilo, kakor je bilo. Ker poklicno gledališče na Ptuju znova je.
Hvala, dr. Luci, cenim; hvala za razumevanje.