Držal sem jo pod roko.
Počasi sva stopala ob neslišni reki.
Ni se videlo prav daleč. Pravzaprav nikamor, le korak, dva naprej.
Dalo se je pa slutiti. Vse, kar še pride. Ta dan.
Prebijali so se žarki skozi meglo, midva pa sva samo postopala iz trenutka v trenutek.
Držal sem jo pod roko, ona pa je dražila mene.
Razburkavala mi je misli.
Ime ji je bilo je Znamenja ob poti.
Pisala se je po Ivu Andriću.

Vzdušje je bilo tako gosto kot megla okoli naju. Ni se ga dala prijeti, ne kupiiti, ne vzeti za domov. No take away.
A se ga tudi ne čutiti ni dalo.

Naročil sem belo kavo.
Sedel sem za osamljeno mizo in jo položil najo, Andrićevo knjigo.
Nkar sem s širokim pogledom kakor čopičem akvarela barval po roženici sovjega pogleda.
Taval sem srečno zgubljenzaljubljen po meglenem dopoldnevu in uziral žarke, ki so počasi odkrivali prihajajoče.

To vzdušje me je stalo enega kafeta.
Plus par evorov nekoč nekje v nekem centru ponovne rabe za Andrićevo knjigo.
Plus čas, ko nisem bil na razpolago za impulze telefona, digitalne bite omrežij in vse nanujeno na raznoraznih razprodajah.

Vzdušje.
Ker ga je praznim, belim listom nekoč še-ne-knjige vdahnil človek z dušo.
Ker se je prebijala svetloba skozi meglo in spominjala na skrivne zasede in preboje smisla nad nesmislom.
Ker sem slutil Lux ex oriente.
Ker sem metal čas stran.

Vzdušje?

Tako na dosegu roke. Tako na koraku stopala. Tako blizu. Tako poceni. Zastonj.
Posvetilo se mi je:
Zaman, vse zaman, dokler ne zaveje duh.
Vse zman, če ne zaduhaš vonja po vzdušju duha.

Useknil sem se v robec, odmašil nos in duhal duha veslo še ves dan.

***

In ker se bližajo svetki:

Če verjameš v rojstvo Jezusa: Blagoslovljen božič.
Če verjameš, da bedenje iz 31. na 1. prinaša srečo: Srečno novo leto.
Če pa ne verjameš nič: Potem pa pač nič.

Dragi Fredi,

lepo te je videti, kako držiš v naročju samega sebe!
(Ne, na naslovnici ni fotka. To je Sašov portret. V knjigi pa je tudi nekaj Aljaninih karikatur. Lektorirala je knjigo naša sošolka Natalija, izdal pa Kulturni center Maribor.)

Čestitam ti za jubilejno knjigo aforizmov!
Tridest let po prvi, si izdal novo, še eno. (Njen naslov je Pametne kratkoumnosti.)
Nisi pa izdal sebe. (Še vedno je najnovejši Fredi v bistvu stari, dobri Fredi.)

Tole ti pišem iz dveh razlogov.
Prvi je, da povabim druge k branaju tvoje enajste knjige.
Drugi, za v razmislek samemu sebi, ki kdaj hodim v kakšne razrede.

K prvemu.
Fredi, ti si v bistvu veš kaj? Modrec. Filozof.
Najbolj na kratko znaš povdati, za kar bi drugi potrebali še in še strani.
Kar poskusite bralci sami. Jaz, recimo, ko tukaj kdaj kaj napišem, ugovljam, da ne znam bolj na kratko.
Fredi, ti si kratkomalo velemojster v kratkosti. 
Ker če hočeš biti kratek, moraš zelo zelo dobro vedeti, kaj je esenca, sukus. V čem je. hudič. 
Džizus, Fredi, ti znaš stvari zgosti do amena. Totalno.
Samo en primer: 

Zima je v minusu, ko je zunaj plus.
Milan Fridauer Fredi

Tvoj stvarizem (pogled na stvari, ki ga najbolje opiše stavek: "Tak pač to je") mi je šel nekoč zelo na živce. Ko sva se prerekala - se spomniš? - kako bi se kaj dalo, kako bi bilo kaj treba, kako naj bi nekaj bilo, ko sem silil in z glavo rinil nekam, kjer mi ni bilo mesto, ko sem se nekaj hršil in se ti pritoževal nad stvarmi, ti pa zmeraj znova zaključil s prvim postulatom stvarizma: "Kaj češ, Samek, tak to pač je s temi stvarmi." Ti si bil stoik, ko je še Ryan Holliday še v pamperskah v stajici okoli letal.

K drugemu.

Saj veš, ti bi lahko bil tudi dober arhivar.
(Mimogrede: in etnolog. In zgodovinar. In novinar. In še marsikaj.)
Imaš odnos do stvari, ki jih več ni. Odkar te poznam, zbiraš reči, knjige, papirje, dokumente. Tako dolgo že, da jim lahko zdaj že rečeva: zelo stare stvari. Imaš odnos do preteklosti. (Vse bolj imava vse več odnosa do preteklosti, kajne? ;-)
Recimo: Sledi en spominek iz tvojega šolskega spisa iz gimnazije, ki si mi ga nedavno poslal iz svojega osebnega arhiva.

In potem zaključek:

Rdeče in modro. Črno na belem.
Fredi, si pomislil, da si ti edini - ne le iz našega razreda, ne le iz naše generacije - a čak i šire - ki je danes član Društva slovenskih pisateljev? (Aja, Šteger je še; potem pa že kar nisem več prepričan, če še kdo.)

Rabiva zaključek?

Takole si mislim:
Ko imaš opravka z mladimi ljudmi, Samo, je fajn pomisliti, da ne veš, kdo so v resnici ti ljudje. Ker so še(le) potencial na poti. Upokojena beograjska igralka Tatjana Bošković je rekla, da je zmeraj mlade kolegice in kolege igralce vikala. Ker so njo vikali profesorji v srednji šoli. /Tudi na kolidžih se menda naslavlja "mister ta in ta"./ Na vi je z mladimi zato, ker se ji zdi tako zelo pomembno, da v mladem človeku vidimo še čisto vse možnosti, priložnosti, vso odprtost za vse, kar še niti slučajno ni in morda kdaj bo.

Fredi ti si.
Fredi, ti si vredi.
Mister Fredi, v bistvu si več kot vredi.

***

Pripis:
Profesorica, ki je intervenirala z rdečim, pa še ekstra!
In Fredi to ve. Med prvimi bo dobila njegovo novo knjigo, sem prepričan. U, kako bo vesela. Jo kar vidim, kako se reži in zmajuje z glavo: "Fridauer ..Fridauer ..."

Se vidimo januarja, februarja na tvoji predstavitvi!

"Koliko lepih stvari imajo?!" sem slišal reči v trgovini. "Kakšno krasno prednovoletno vzdušje!"

V besedi vzdušje se skriva beseda duša.
Koliko lepih stvari imajo. Stvari imajo dušo?
Dušo imajo ljudje. (In pogojno stvari, če jim jo vdahnejo navadahnjeni ljudje - ustvarjaleci/vdahnjevaleci. Recimo tale predmet ima zame dušo. Vdahnil pa je kosu lesa to dušo mariborski kipar iz ... stoletja. Ne ne vem, nisem si zapomnil, ne imena ne stoletja. Tam pri rdeči cerkvi v MB ga prodaja gospod. Morda si bom nekoč privoščil tega angelčka.)

No, vrnimo se v trgovino.
Pred njo je nekdo na eni strani ceste na hladnem vrtel lajno in imel pred seboj škatlico za prispevke. Ljudje smo hodili mimo.
Na drugi strani ceste je nekdo sedel na mrzlih tleh in v piskerček prosil za kak dinar. Ljudje smo hodili mimo.

Tako je to s krasnim prednovoletnim vzdušjem. Nekateri lahko vselo kupujemo bleščeče stvari. Kakšni žalostni, ker morajo prositi za kaj za v usta.

Črni petek, je pisalo na izložbi.
In na neki drugi: črni vikend.
In na tretji: črni dnevi.

Čez nekaj dni sem pri frizerju. Bila sta že mimo; črni petek in črni vikend. Na radiu pa je še kar nabijala reklama: "Pridite, ... popusti . ... vidimo se ta črni petek." (Saj lahko razumem: če že plačaš reklamo, zakupiš toliko in toliko terminov, potem jo pač vrtiš. Četudi je mimo.)

In meni se zdi pač mimo. Govoriti, da je vzdušje, ker je po trgovinah toliko rdečih, svetlečih stvari.
Primejduš z dušo to nima opraviti nič. (Ali pa je moja že čisto zarostana in pri tem pač ne vztrepeta.)
Dokler vidim ljudi, ki morajo prosjačiti, je to kvečjemu prednovoleno bezdušje.

Nisem malodušen. Ne, ne jamram. N, n, ne zgražam se.
Ker vzdušje je blizu, možno in še poceni.
Povem, napišem, v prihodnjih dneh.

Začenjamo ustvarjati novo predstavo. Mogoče sem na njo čakal najmanj doslej.
Pred kakšiim letom sem prebral tekst, ga prevedel in ga ponudil. Ptujski direktror Peter se je nemudoma ogrel zanj. Že zakaj. Ali zaradi avtorja, ki ga je MGP nekož že igralo - in to zelo uspešno (Marjetka str. 89), ali zaradi tehnične enostavnosti projekta ali zaradi male zasedbe, ali, ali, ali ... Ne vem.

Danes smo tu, ob 10. uri bo prva vaja.
Peter bo šel na železniško bo Bjanko, ki pride z vlakom iz Ljubljane.
Sam bom počakal igralce v gledališču.
Petar pride iz Varaždina popoldan.
Mogoče pride z njim tudi Dubravko.
Ob enajstih prideta Lutz in Sarah iz Berlina. Po video povezavi bosta prisostvovala prvi vaji.

Nekoč je trajalo, da je kakšna stvar iz moje glave prišla na oder, tudi deset let ali več.
Da smo iz gledališke skupine Zato. ustanovili poklicno gledališče na Ptuju, je trajlo štiri leta. (Na včerajšnji dan, 4. decembra leta 1995, je župan dr. Luci predlagal mestnim svetnikom sklep, da občina ustanovi nov javni zavod - Gledlišče Ptuj. In mimogrede: 4. decembra je bil rojen tudi pesnik Rainer Maria Rilke. MGP je edino gledališče na svetu, ki ima svoj rojstni dan na dan rojstva pesnika in pred svojo zgradbo spomenik pesniku - Orfejev spomemnik ;-)

Kakor se čas, ki mi je še na voljo, krajša, tako se mi zdi, da se krajša tudi čas, da se kaj zgodi. Hitreje se zgodi, hočem reči.
To je en tak lep občutek.
Če stvar priženemo, mislimo do konca, pridemo do tistega čudeženega trenutka, ki se izrazi v stavku: Reci le besedo ... in izpolnjena bo tvoja volja. Moderno se reče, da se stvari manifestirajo. Da misel rojeva stvarnost.
Ampak počasi. Šolarji smo. Sam še bolj kot ne v prvem razredu osnovne.

V tem letu je v tem projektu, ki se začenja čez doro uro, šlo narobe že toliko načrtov.
Vmes sem pomisil, da pa bi bilo morda treba zadevo vreči v koš. Pozabiti na vse skupaj.
Kar je bilo, ni bilo tako, kot sem si predstavljal.

Kako bo?

Včeraj sva govorila z Djoletom. Šel bo ob sedmih iz Zagreba, da bo ob desetih točen na vaji.
"Pa ne ideš za Minhen, bruderu," sem mu rekel. (Dejansko ima prijatelj Janko danes "vajo" nekje pri Muenchenu, malo pred Djoletom je štartal s Ptuja, ob štirh, da bo tam od devetih na svojem šihtu, opravil svojo storitev.)
"Hoću, hoću, pravi Djole, da se sparkiram in da popijem još kavu negdje ..."

Slišal sem, kako je vznemirjen. Pomislil sem na svoje skrbi, kje bom parkiral, kje bom stanoval, kje bom jedel ...,  ko sem prvič odhajal delat v druge kraje.
Zdaj bom delal doma. Ko bo lep dan, bom šel na vajo peš. Privilegij. Noro, kakšen prvilegij.

Točno tako sem si v samem jedru vedno predstavljal ptujsko gledališče: z vseh vetrov nabrani ljudje, ki jim tega, kar delajo, pravzaprav (več) ne bi bilo treba delati. Ker ni komot. Ker je treba na pot. Ker honorarji tod niso bleščeči. Ker, ker, ker. Ampak pridejo. Ker jih nekaj vleče. Ali pa žene. 

Kaj je tisto nekaj?
Priti do dna temu, to me rajca.
Zakaj gledalci hodijo v gledališče? (Zakaj mi, ki to počnemo, to počnemo - na to si znam še (že) nekako odgovoriti.)

Kar je b'lo, kar bo bo naš novi odgovor na ta in podobna vprašanja.
S Ksenijo sem delal dolgo nazaj. V bistvu sem jo po "Tomaževem obdobju" znova povabil v ansambel. Nedavno sem jo šel še enkrat gledat, v akciji. V Matejini mariborski Malomeščanski svatbi.
Z Djoletom sanjariva že leta in leta o sodelovanju. Zdaj je tu.
Vida bom v življenju videl onkraj odra, tako, privat, prvič, morda drugič.
Simon je že kar standardni sodelavec v Mgp.
Znova se veselim Davida; pravi, da bo kmalu penizič.

Ponoči nisem dobro spal. (Trema, jasno.)
Zjutraj sem se zbudil in v mesu sem čutil tole: Tvoje delo, Samo, je, da ne delaš. 35 let že imam občutek, da nič ne delam. Nekoč je celo nek izpostavljeni lokalpolitik javno povedal, da nikoli v življenju nisem nič delal. Kako prav je imel. Mene pa je bilo takrat tega kar malo sram, skoraj sem čutil potrebo, da bi se "branil". Da ne vstajam ob 5.00, da nisem ob 6.00 na šihtu, da nimam toliko in toliko dni dospusta itd.
Sedem let pred peznijo komaj ugotavljam: Že 35 let delam, da "nič ne delam". Zanimivo.
Kdo ve; mogoče bom pa kdaj šel delat od 6.00 - 14.00, 7. - 15, 8. - 16. ... al kako so že ustaljeni urniki. Itak sem se začel samodejno zbujati bolj rano ...

Eto, v tem trenutku, ko to pišem, je priletelo Bjankino kratko sporočilo: "Grem z železniške postaje v LJ, smo na avtobusu za Celje, pridemo z vlakom na Ptuj."
SŽ pač.
In pred tem še/že Djoletov viber klic malo po osmi: "Di si stari? Ja sam tu negdje, Cankarjeva piše. Di da se sparkiram?"
Vodil sem ga intrumentalno do pristjalne steze pod gradom.

Zdaj je čas, da se spravim delat tudi sam. Dan je lep, zato bom še v službo peš.
Vem, pravi blagoslov, da že 35 let lahko počnem nekaj, kar sam ne doživljam kot delo. Pač pa pretežno veselje, zabavo, radost.

Ja, takšen Ptuj mi je všeč: prepišen, sodelovalen, ustvarjalen, odprt za vse, pulzirajoč in ustvarjajoč nekaj, kar bo zapljuskalo tudi čez robove domačega lavorja. Svetovljanski.

***

Fotka: Takole bo pa Bjanka zagledala Ptuj z vlaka.
Povabil sem jo k sodelovanju na Ptuj še iz enega razloga: ta projekt bova delala velikokrat z mislijo na kostumografa Slavca (klicali smo ga Ovca), ki je z Bjanko veliko sodeloval, bil njen asistent, sodeloval zadnja leta svojega življenja tudi z mano in na Ptuju tudi umrl.

Post scriptum:

V tem zapisu so nastopili:
Lutz Huebner in Sara Nemitz, pisateljski dvojec iz Berlina,
Peter Srpčič, dirketor MGP,
Petar Eldan, komponist iz Varždina,
Bjanka Adžić Ursulov, kostumograka
Ksenija Mišič, igralaka, članica ansambla Drame SNG Maribor,
Djordje Kukuljica, igralec, član ansambla zagrebškega gledališča Gavella,
Vid Klemenc, igralec, na svobodi,
Simon Šerbinek, lektor, igralec, šepetalec, igralec,
David Orešič, oblikvalec svetlobe,
Dubravko Torjanac, prevajalec drame iz nemščine v slovenski jezik,
Mateja Koležnik, v Nemčiji uspešna slovenska režiserka,
Tomaž Pandur, nekoč tudi Ksenijin šef v MB,
Slavko Sever, garderober, kostumograf.

Sem nedavno pisal, da ne bom pisal o predstavah, ki jih gledam. In tudi razožil, zakaj mislim, da to ne gre.
Zdaj pa ne bom držal obljube. Snedel bom dano besedo. In to z največjim veseljem!

Torej:
Šel sem gledat v celjsko gledališče predstavo z naslovom Druga preteklost, odrska freska.
In ta freska bo zdaj ta izjema. Ker je izjemna.

***

Če imamo v šolah kaj takega kot fond ur, namenjenih za t.i. domovinsko vzgojo, predlagam, da uvrstijo ogled te uprizritve v obvezni program.

Zakaj?

Vinko Moederndorfer je napisal roman Druga preteklost, freska. Dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Mercen sta roman dramatizirala in skupaj s sodelavci in tako rekoč skoraj celim igralskim ansamblom SLG Celje postavila na oder odrsko fresko.
Velika postavitev, odlični so, vse igralke in igralci, pet ur traja vse skupaj in užival sem na polno!

Kaj je freska? Na Ptuju to dobro vemo. Nekaj, kar sliši na "friško". Pa je v resnici že dolgo, dolgo tam. Na steni, zidu, stropu.

Domovina je ta frišna tema. Ker nekaj več kot trideset let je vendarle v resnici le pihljaj vetrca.
In druga tema: malo daljša zgodovina. Tam nekje od prve vojne, med obema vojnama, po drugi vojni in do osamosvojitve 91.-ega seže tale Vinkova freska.
Kdo je bil na pravi strani in kdo na napačni, recimo. Beli in rdeči. Črni. Zmagovalci in poraženci. Kaj se je zgodilo takoj po drugi vojni ... Vse to so pač teme, od katerih nas razganja še danes. Da smo kot narod razdvojeni. Razpočeni. Na pol presekani. Polarizirani. Eni včasih celo naelekreteni. Razpištoljeni. Še dobro, da nimamo doma pištol.

Nisem bral romana. Še ne. Ko bom poleti imel čas, bom prebral še roman. (800 strani le ni kar tako.)

Uprizoritev pokaže, kako počasi in najprej neslišno pride vojna. Zdavnaj preden poči prvi šus. In kaj pride z njo. 
Kako je s političnimi strankami.
Kako je z vladajočo ideologijo in ideologijo, ki to ni in bi to rada postala.
Kako je z revolucijo.
Kako je z ljudmi.
Zagledamo se v špeglu.
Nemec v nekem trenutku pove, kako nas vidi, Slovence. (Mi pa imamo tujce načeloma radi. Še posebej, če lepo govorijo o naši mali, lepi deželi.)
Vidimo, kako je z državami.
Vidimo, kako je z oblastjo.
Kako je z borbo za oblast.
Kako je s prevzemanjem oblasti. Kako s sestopanjem z nje.
Ali z izgubo oblasti.
Ter vihranjem zastav.
Vse to gledamo v celjksi uprizoritvi.
Ampak skozi intimo posameznikov, navadnih ljudi, kot sva jaz in ti.
Konec koncev skozi libido. Ali za začetek predvsem skozi libido. Fuk po domače.

Igra pokaže zgodbe vsakdanjih ljudi. Kdo so, kaj počno, kaj bi radi bili, po čem hrenpenijo, kaj jih žene. Kaj vleče. 
Čeprav si je romanopisec stvari izmislil, mu verjamem bolj kot zgodovinopiscem.
Ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci.
Rambo Amadeus je rekel, da bi zato zgodovino v šolah prepovedal. In namesto nje uvedel kot obvezni predmet futorologijo. (Nedavno sem ga na spletu slišal goovriti o tem. Če bi vedel, da to misli, bi ga takrat, ko je igral pri Nešu na Ptuju - mislim, ko ni igral, ker ga je s Panorame pregnal dež - šel poiskat in razredet kakšno na to temo. Prihodnost tudi mene rajca bolj kot preteklost.)

Druga preteklost.
Če kaj, bi to uprizoritev morali videti vsi šolarji. Kar takoj, nemudoma, ko se začne  - v katerem razredu že? - govoriti o državi in zastavi, očetnjavi ... O naši skupni EU državi itd. ipd. (Ko se uboga deca v šestem mora učiti kaj je evropski svet in kaj evropski parlament, sozd in ozd ... Aja, pardon, to ni zdaj, to je ena druga preteklost.)
Če kaj, bi to uprizoritev morala posneti nacionalna televizija.
(Bil bi po Vinkovem romanu seveda tudi odličen film.)

No, kdo bo predlagal, naj RTV SLO posname uprizoritev? Če pa že dolga leta nič več ne snema gledaliških predstav. Nekoč je bil za to denar. Še prav posebej za domače avtorje, še bolj specifično za krstne uprizoritve. In vse to Druga preteklost mimogrede je. Denarja kao ni.
(Če bom pisal predsedniku sveta RTV, ki je naših krajev list, da naj posnamejo Celjane, mi bo rekel, da so uredniki avtonomni itd.)

V tem vidu si zaželim, da bi bil nesramno bogat. Da bi imel toliko denarja, da bi poklical in rekel: "Plačam produkcijo. Pa še distribucijo. Razmahaj po vseh slovenskih šolah."
Aja, pa pravice plačam za predvajanje za naslednjih 33 let. Vsako leto za vsak državin praznik na prvem programu nacionalke. Že kar nocoj, recimo, za zaključek tega veselega dne.
Mogoče bi potem, nekoč, čez 33 in več let, "spravili ven" iz naših zabarvanih glav fleke čb razmišljanja. Celjska predstava bi lahko bila naš ko/r/l/eketivni vanish.
In spet pomislim na ukrajilnskega bogatuna, ki mi zadnje dni odzvanja po glavi:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.
                                                                           Victor Pinchuk

Žal mi bo. Ker bo nekega dne uprizoritev šla s programa. V razrez. Na smetišče gledališke zgodovine. 

In bo škoda. Da odrska freska ne bo ostala vsem na ogled.
Škoda, če ne bo postala obvezno domače gledanje.
Najbolje v prime time terminu.
Potem bi vedeli, kako je to (bilo): z nami, v naši dolini; na sončni strani Alp.

Decembra so tudi gledališke dvorane polne. Ne le trgovine na črni petek. 

Kako lepo, da polne dvorane pokažejo, da človek ne živi samo od kruha in si ne želi le bleščečih stvari.

No, pa saj Rilke je povedal v bistvu vse. Zato bom poudaril le nekaj njegovih besed:

... čutiti ... pričakovanje ... neomajno pravico ... izpolnjenost ... če le, srce.

Vse te polne decembrske gledališke dvorane na oddelkih "sociološka kirurgija", bodo v bistvu operacija "neizpolnjenosti" na odprtem srcu - odru. Ker v sebi nosimo že tudi ozdravitev, izpolnitev.

Gledališče, ko gremo ven, zapuščamo izpolnjeni. S čim?

Znova in spet in še eknrat začutimo življenje, ki še čaka, da zatrepeče, na polno, do dna, in ne le tako, iz dneva v dan.

Nič ni samo tako, kot je. Lahko je tudi čisto drugače. To smo ravnokar gledali v dobri gledališki zgodbi. Za razlike gre.

Že od nekdaj je tako.

Že od starih Grkov, ko so se množice zgrinjale v amfiteatre. 8, 10, tudi 15 tisoč ljudi na predstavo. Celo zapornike so tiste dni spustili na prosto, da so lahko prisostvovali zgodbi na odru. Generalni pokrovitelj je častil vstopnice. Pomembno je bilo - priti, videti, začutiti, doživeti.
Potem so izpolnjeni odšli. Vsak po svoje. V svoja domovanja. Tudi za zapahe. Takšne in drugačne.

Že stari so vedeli, kar je ukrajinski oligarh in biznismen Victor Pinchuk povedal nedavno:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.

***

Zgoranja slika ni simbolna.
Tako bo s predstavo ČUDEŽ čez par dni v Soboti. In potem v Domžalah.
In s skoraj komedijo PIVO enajstega na Ptuju. In v Ljubljani. 
Za dan nekdanje repulblike, pravi Gojc, je bil Sveti Duh (pri Škofji Loki) razprodan.
Duh veje, kjer in ko mu je; jeeeee!

Ustanovljena je bila nova politična stranka, ki ima v imenu na koncu piko.

Malo po faksu smo se zbrali na ustanovnem zboru na Čebinah ... Hecame se. Na Tesarski ulici v Ljubljani smo se zbrali. Nešo, Tadej, Gregor, Vojko, Romana, Vesna, jaz (prijatelji, spomnite me, če še kdo) ... in se šli igrice: izmislimo si ime za našo gledališko skupino. Imamo namreč cilj: ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju, nimamo pa imena.
In smo si izbmislili kar nekaj imen. 
Vsako ime smo potem zapisali na svoj listek. Takrat nisem vedel, da smo v bistvu brejnstormali. Še manj smo vedeli, da bomo v naslednjem koraku izvedli demokratični proces: vzeli smo nalepke, tiste male, na katerih so bile nekoč natisnjene na izdelkih cene, in vsak je svojo nalepko lahko pritisnil na tisto ime, ki ki mu je bilo najbolj všeč.

No, še pred tem sva se aprila 1993 dobila s Francijem. Dogovorila sva se: on bo gledališko skupino vodil poslovno, organizacijsko, menedžersko, bi se reklo danes, sam bom delal predstave.

No, in največ nalepk je dobilo ime: Gledališče ZATO.
Franci je prišel z advokatom Vladom in v gostilni Rozika smo imeli ustanovni občni zbor društva. Francija smo izvolili za predsednika društva, Iris je postala blagajničarka. K njej na Trubarjevo smo potem hodili po svoje prve honorarčke; v markah smo se pogovarjali. Zdeli so se nam ooogromni honoraaaaarji.
Romana je poznala nekoga, ki je študiral oblikovanje, in on nam je naredil znak in ko smo komu govorili, kako je našemu gledališču ime, smo nekaj časa redno tudi poudarjali, da ga je treba izgovoriti: Zato-in-pika.

Tukaj en, dejansko edini video posntek Zato.jevcev ...: https://repertoar.sigledal.org/predmet/vid:50bbcdd8ce0e9

Leta po tem je nastala Nova NLB. In potem Nova KBM. Obe brez pike v imenu. Kdaj je prišel v naše kraje Rutar s piko na koncu, ne vem.

Leta 2007 smo Tamara, Gregor in jaz že dodobra zabredli v kreiranje portala SiGledal. (Ker mi nismo nemudoma educirali, kako ga izvovarjati, še danes slišim, da njegovo ime ljudje izgovarjajo na enega od dveh načinov: "si-glédau-?", z vprašalno intonacijo, ali pa s padajočo: "si-gledál", z l-jem na koncu.
Ta dvojnost mi je še zmeraj nadvse všeč. (Ne "piši kao što govoriš", ampak "govori kao što misliš".)

Da smo portal lahko poslovno "furali", smo potrebovali poslovni subjekt. 
Pa sem usanovil zasebni zavod. Hm, kako bi mu dal ime? Novi ZATO. naj bo! Ranko Novak mi je prijazno oblikoval znak. (Z njim me je spoznal Franci Cvetko; Ranko je obliikoval nalepke za njegova vina.)

Prijatelj Borut, notarski namestnik, mi je pirpravil statut in ostale potrebne papirje. 
In tako je bilo treba ime zavoda "spraviti skoz" tudi na registrskem sodišču.
Tam pa se je zataknilo. Zapletlo. Zapičili so se v piko.

Tista pika za besedo "zato." jim ni bila več. Da ni običajno. Da to se pa ne sme. Da tako pa ne. Da mora biti struktura imena zavoda takšna:
"Zavod-ime zvoda-skrajšano ime". Brez ločil.
Ampak Borut se je potrudil - razumel je globjo intenco tiste pike na koncu - ne vem več vseh detaljev, ampak dopisoval si je tudi z nekimi jezikovnimi svetovalci na SAZU se mi zdi, in pravno stroko, in na koncu je uspel. Zavodu se s polnim imenom tako reče: Zavod Novi Zato. Ptuj, kulutra, izobraževanje, raziskovanje, ali na kratko: Novi Zato. Ptuj.

Pred leti sem se naveličal družbenih omrežij, člankov, ki sem jih napisal na FB, za "ptujcan.si" in "ptujjenaš", ki so potem kar nekam poniknili in jih nikoli več nisem našel (ko sem se hotel na kaj sklicevati ali povedati, da smo o tem že govorili, kaj govorili, celo pisali.) In tako sem šel še enkrat, znova na svoje in odprl spletno stran zato.si 
"Zato-si". 
Zakaj si?
Zato si.

***

Nekoč sem nekaj kupoval in hotel račun "na fimro". Trgovcu na blagajni povem davčno številko. Jo zrecitiram, on jo vpiše v računalnik in potem preveri, ali je to to, ter me vpraša: "Novi zaton Ptuj?"
- Ja, to je to, ni pa še zaton.

Tako je to, s piko, s pikami.

Zgodovinar Oswald Spengler je davno napisal knjigo Zaton Zahoda. (Priporočam v branje.)
Tudi Novi Zato. bo seveda zatonil. Na koncu bo res pika.
Morda bo tudi nova stranka morala kdaj posti Nova-nova-stranka-in-pika.

Za zdaj še kar lepo uživam s to piko, ki vabi v dvopičja, podpičja, tri pike ...

Ko bo enkrat pika, bo pa pika.
Ali pa ena velika pikčasto-pointilstična pikčarija.

***

Eto, Franci je našel celo vizitiko! Oblikovala jo je Nada Jeraj.

Prosili so me, da bi dijakom prvega letnika gledališke gimnazije povedal kaj o zgodovini ptujskega gledallišča. Pa sem.

Ampak najprej:
Kako zelo pomembno se mi zdi, da jih profesorica ne uči ne le o zgodovini svetovnega gledališča, pač pa tudi o preteklosti gledališča našega mesta! Toliko zanimivih zgodb že poznamo, še veliko več pa jih je prekritih s pozabo časa.
Mogoče bo pa kdaj kdo od teh dijakov zgodovinar - raziskovalec in se bo zakopal v gradiva, ki jih ni malo. Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani kar nekaj metrov arhivskih škatel - Nataša Majerič Kekec lepo skrbi za njih - in te škatle tam kar kličejo po brskanju, prebiranju in vpenjanju dogodkov v smiselno razlago toka razvoja ptujskega gledališča.
In še več: mogoče bo kdo kdaj s poznavanjem zgodovine "delal denar" - uspešno zganjal recimo turizem.

Zdaj pa ključno:
Kaj bodo pravzaprav dijaki z zgodovino? Občo zgodovino, umetnostno zgodovino, zgodovino gledališča, kasneje politično zgodovino, zgodovino znanosti ... Koga briga, kaj je bilo? Če pa vsakega mladega človeka zanima bolj to, kar bo?

Tole se mi zdi nekakšno še-pred-zgodovinsko vprašanje glede zgodovine: Zakaj sploh gledati nazaj?
(Bom poskusil odgovoriti na koncu tega članka.)

Ptuj.
Naše mesto je polno raznoraznih usedlin nekdanjih časov.
V obliki kamnitih kipov, spomenikov, reliefov, slik, pročelij, zasnov trgov, dvorišč, lin na strehah, rokodelskih znamenj nad vhodih v stare meščanske hiše, zlizanih tlakov, fresk, lesenih izrezljanih klopi v proštijski cerkvi, na napisih zvonov, v že omenjenem arhivskem gradivu, muzjskih zbirkah, v zapisanih pesmih in osebnih pismih, literarnih zgodbah, romanih, v časopisnih člankih, ornamentih na fasadah, napisih na nagrobnih ploščah, na starem mestnem pokopališču, v šegah in navadah, na starih razglednicah, filmskih kadrih, na katerih vidimo Ptuj nekoč, na starih razglednicah, v nesnovni dediščini in tako daje in tako naprej. 
Skoraj vse, kar prime v roke človek, lahko govori o tem, kako je bilo takrat, ko je to, kar je ostalo, še bilo "v funkciji". V funkciji življenja in še ne "zgodovinski vir".

Zato smo lahko ljudje na Ptujskem upravičeno in kar lepo ponosno zagledani nazaj. Retrovizični.

Medtem ko sem dijakom pripovedoval zgodbico o nastanku ptujskega gledališča in njegovih glavnih razvojnnih fazah, sem se zavedel, kako me osebno še bolj kot preteklost zanima prihodnost.

Kdo ve, kaj vse še bomo gledali na ptujskih deskah?
Kdo vse bo še nastopal tukaj?
Kdo od mladih, ki so zdaj stopili v gimnazijo, bo tu nekoč zaposlen?
Kako se bo povezoval oder gledališča z obnovljeno dvorano čez cesto (Stara steklarska) in z drugimi ptujskimi zunanjimi prizorišči?
Kakšne zgodbe bodo kazali na odru v prihodnosti?
Kako bo gledališče nekoč nagovarjalo svoje občinstvo?
Kako se bo povezovala gledališka gimnazija z delom gledališča? In obratno: gledališče z delom šole?
Kakšne vsebine si bo izmišljalo gledališče; takšne, ki se bodo "križale" še z drugim zavodi v mestu; muzejem, arhivom, glasbenimi šolami, zbori, ljubiteljskimi organizacijami, vrtci ...?
Kdo bodo nekoč meceni/donatorji/sponzorji gledališča?
Bodo kdaj tukaj tudi spet lutke?
Kaj bo gledališče imelo povedati o starajoči se družbi, demenci, prišlekih, odmrlih poklicih, "plastični" umetni iteligenci in ostankih dobre, stare naravne gluposti?
Že samo zaradi tega bi si želel živeti vsaj pol toliko kot starozavezni očaki.

Tile - danes še skoraj otroci - na balkonu ptujskega gledališča, ki gledajo prek zastav mesta Ptuja, države RS in EU navzdol po Prešernovi proti zahodu: kaj vse še bodo videli in kaj ustvarili v svojih življenjih? Zdaj, ko njihova življenjska črta še močno na vzhodu, in na zahodu zanje še vse novo?

Zastave na tem balkonu so se v zgodovini že menjale. Ne enkrat. Življenje je ostalo, vselej. In se kazalo na odru.

Tako je bilo in tako bo.
Kako je bilo, o tem uči gledališka zgodovina. 
Kako bo, pa je stvar ustvarjalnosti.

Človek je kolaboracionist stvartva. Teilhard de Chardin

Človek ima svobodno voljo in se lahko odloča.
Zato se mi je zdelo zmeraj najbolj pomembno (tudi v šoli) razvnemati svobodno voljo in zavest o možnosti izbora.

Nekoč, čez sto let, si mislim, bo v šolah na urniku tudi predmet "prihodnost". Na pamet bo treba znati pomembne letnice iz prihodnosti. Kateri dogodki in okoliščine ter razmere bodo vodile do kakšnih dogodkov, spoznanj in novosti, izumov; tako tehničnih kot socialnih. Treba bo znati našteti družbeno-ekonmske sisteme, ki so sledili kapitalizmu. (Kajpak: kako v resnici bo, ne ve nihče. Lahko si pa prihodnost zamišljamo. In zamišljanje je stvar misli; misel pa duha. Zato si bo pri pouku prihodnost moral dijak zamisliti različne scenarije za prihodnost.)
In ko bodo ljudje imeli številne zelo nazorne scenarije prihodnosti, se bodo (upam) odločali za boljše.

***

Sledi poskus odgovora na vprašanje: Kaj bi z zgodovino, zakaj zgodovina, zakaj gledanje nazaj?

Tale drevesca so se enostavno zvrnila, prekopicnila, odlepila od tal in zgrmela v jezero na desni.

Na kroni ptujskega jezera je klančina iz betona oz. asfalta, ki vodi navzdol proti vodi. Na njej se je z leti nabiral mulj, zemja, prst. In potem so tu našli svoj dom najprej majhni grmički in drevesca.
Počasi so drevesca zrasla. Tako zrasla, da so zdaj korenine dreves popustile. Zakaj? Ker korenine niso imele zemlje, prsti, podlage, kamor bi se lahko globoko vrasle. Le nekaj deset centimetrov "tal pod nogami" so imele in ta "površinskost" je bila premalo.

Enako je z nami ljudmi, si mislim. S Ptujčani, Slovenci ... in vsako drugo skupnostjo, narodom, državo:
Če nima tal, v katera bi se lahko globoko zakoreninila, se na dolgi rok prekopicne in pade.
Ta tla, ta prst, ta podlaga je narodova zgodovina.
Če jo imamo in jo poznamo, vemo, od kod prihajamo, kdo smo (in si lahko zamišljamo scenarije, kam bi radi šli); potem bomo stali inu obstali. Če te prsti ni, če smo "površinski", pa: Adijo, nekega dne bomo padli. In počasi z/gnili ter za zmeraj izginili.

Seveda se nič ne zgodi v enem letu, ne v desetih, morda tudi v petih destletjih ne. A "človeška leta" za naravo niso nič. Bila je in bo.

Sklep: Če na dolgi rok ne bomo poznali svoje zgodovine, in to zelo dobro, lahko rastejo naš BDP in naša dodana vrednost in naši prihranki na TRR-jih in kaj vem kateri kazalniki še; ampak brez zemlje, tal, se zgodi, kar se je na sliki zgoraj: pademo, propademo.
Tla, v katera se lahko globoko vrastejo naše korenine, to je poznavanje lastne zgodovine.

Bil sem na dopustu na grškem otoku Karpatos.
Pri raznoraznih čakanjih najprej na Pučniku potem pa še tam, preden te spustijo ven, beseda da besedo in saj veste, zaklepetaš se in koga spoznaš.

In tako sem spoznal dve gospe, mamo in hči, ki sta govorili lepo primorščino. Ko smo takole na poti kramljali, mi povesta, da sta zamejki, Tržačanki.
- Od kod natančneje?, vprašam. Odgovoritia: z Bazovice.
- Tam sem nekoč spal z Juretom Ivanušičem. No, ne glih z njim, no.  Hočem reči, v hotelu pri gospe Valentini.
- A res?, moja hči dela tam, pri Valentini, pravi gospa.

Kak je svet mali.
Nakar me gospa vpraša, kako to, da sem spal tam. Povem, da sem delal v tržaškem gledališu. Gospo zanima "kaj pa". Povem ji, da igro Kakor v nebesih, nakar ona meni, da je predstavo gledala dvakrat. In da pozna mnoge, ki so jo gledali večkrat.

In moj ego je bil v devetih nebesih. Čeprav smo medtem že pristali.
Vozila nas je grška letalska kompanija, zračni avtobus pa je šofiral hravški kapetan, ki je večkrat prijazno po ozovčenju oznanjal, kje ravnokar smo. Tako sem lahko ponovil osnovnošolski zemljepis: Reka, Split, Dubrovnik, Tirana; potem mam luknjo (verjetno je šel kapetan lulat; moram vprašati prihodjič kapetana Poldeta Ambrožiča, ko ga srečam v mestu), nakar Atene in potem še Santorini in sledil je pristanek.
Ko smo bili nad Atenami, sem gledal po luftu, če bom kje videl kakšnega Ikara in Dedala. Ta grški mit o očetu in sinu je največkrat povedan naspol. Namreč: običajno slišimo tole fotrovo poanto: Sine, ne letaj previsoko, da ti sonce ne stopi voska, ki drži skupaj perje na tvojih krilih. In Ikar fotra seveda ni poslušal. OK, razumemo, dobro; vsi poznamo pregovor Kdor visoko leta, nizko pade. 
Drugi, meni zanimivejši, zamolčani del, pa se glasi: foter je sinu rekel tudi to: Ne letaj prenizko! Tvoja krila se lahko dotaknejo morja, napila se bodo vode, obtežila, in pristal boš na dnu morja. Kako bi se lahko glasil izveden pregovor iz te perspektive? - Kdor nizko leta, bo prisal na dnu?
(Sicer pa smo v Jugi imeli inačico prvega pregovora, ki je šla takole: Kdor visoko leta, ima strica še više.)

Dobro, vrnimo se na trdna tla. Pred dnevi mi je kolega Peter, direktor MGP, povedal, da bodo peljali abonente ptujskega gledališča v Trst na mojo predstavo (in me založil s promocijskim materialom, del karterega ob tej priložnosti tudi delim z vami):

Bil sem vesel, da MGP te svoje tržaško-ptujske koprodukcije ni sililo na svoj oder. Namreč, ne bi se dalo; ne bi šlo. Predstava Kakor v nebesih  je imela ob porodu kar dobrih deset ali še več metrov odrske odprtine; na Ptuju jih je šest. Na tržaškem odru stoji kakšnih 16 igralcev in pevcev, na ptujskem bi jim moral Jure Ivanušič dirigirati v dveh vrstah. Resnično, bil sem vesel, da predstave niso silili niti na kakšno poletno, odprto prizorišče. Nebesa potrebujejo mir, tišino, niso bila ustvarjena z mislijo, da bi bila kdaj kje ozvočena. Skrataka: super, da bodo ptujsko publiko peljali v Trst!

To bo, berem, menda cel izlet. Kosilo, ogled mesta, verjetno šoping, pa četudi Ponte roso danes ni več to, kar je bil v stari Jugi, ko smo si tam navlekli nase par parov kavbojk in jih švicajoč švercali v domovino.

Imam kar malo treme. To se mi še ni zgodilo: da bi ptujska publika šla korporativno gledat kakšno mojo predstavo kam drugam. Saj, so že prišli kdaj prijatelji, s par avti, kam daleč, recimo v Virovitico ali Split ali Osijek (če omenim kraje, kjer sem delal, najdlje od Ptuja). Poleg tega direktor najavlja predstavo kot "ptujsko premiero"; berem, da bo ob vhodu v gledališče občinstvo dobilo tudi kozarček.

Pa mi je švisnilo skozi glavo tole, v lepi, melodični tamkajšnji govorici (upam, da se bo v zapisu to vsaj malo slišalo):

Prima di tuto una brusketa,
con un bjekere di vino roso, oviamente, dopo la ponte roso,
in puole, tuti insjeme, ala serata, andjamo vedere zlovenska Nebesa.

Šajerci in Primorci smo se od nekdaj dobro zastopili.
Fajn bo, bi rekel. Fajn, že kar na avtobusu.
Mi bo kar malo žal, da ne bom gor. Ker bom že tam, da bomo še malo povadili, se ogreli in zapeli, predem prideti vi, moji someščani.

Takole vabi MGP:

V sredo, 23. oktobra, bomo v Stari steklarski ob 19.30 točili PIVO.

Gojc in Jaša ga bosta pila na odru, vi pa si ga lahko prinesete s seboj v dvorano.
Dogodku se bo reklo predpremiera. Pa to niti ni tako važno. To samo pomeni, da bo nekje drugje (25. 10. v Siti teatru v BTC v Ljubljani) uradna, svečana premiera. S cvetjem, kamerami... in prav tako pivom ;-) Tako si je to zamislila naša producentka Janja.

No, mi bomo imeli na Ptuju morda celo večjo tremo: ker nas bo prišel gledat namreč tudi avtor besedila, Miro Gavran. (Ptuj mu je bliže kot Ljubljana in na dan premiere ima Miro skupščino Matice hrvatske, katere predsednik je.) In to je zanimivo: na Ptuju bom šel z njim na drink na Vrazov trg - slika Stanka Vraza pa visi v Mirovi pisarni v Zagrebu. Eto, takole sva se nekoč slikala pod njo:

Tole, z Vrazom, ki je bil nekoč - tako kot Miro danes - predsednik Matice hrvatske, Vrazovim slovenskim dekletom in slovenskim jezikom v njega časih ter Vrazovih pemsih temu dekletu v hrvaščini, je ena lepa - sicer že druga - štorija, o kateri sem nekaj malega skiciral tukaj.) 

PIVO bo moja prva predstava v prenovljeni Stari steklarski.
V tem prostoru sem sicer že gledal gimnazijsko maturitetno uprizoritev in ja, dvorana je posrečena. Prijetna za stik gledalcev z odrom. (Ima sicer neke svoje tehnične finte in hibe, ampak ... z malo dobre volje bi se dalo to hitro korigirati.)

Me prav zanima, kako se bo obnesla naša "strežba" PIVA v tem prostoru.

Vstopnice lahko prek spleta kupite tule: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html

Pri varjenju PIVA so sodelovali tudi nekateri Ptujčani:

Gospod Boris, ki je doniral invalidski voziček (Nova Reha),
gospod Andrej, ki je za Gojca sešil enega izmed Bjankinih kostumov (Krojaštvo Šmigoc),
prijatelj (sicer tudi gospod) Sandi, ki mi je skurc. nekatere štiklce, ki sem jih uporabil za montažo prizorov.

Tako da: dobrodošli pogledat, v "novo flašarsko", kaj je nastalo. (Pa pokrovitelj ni tista firma, ki se rima na flaško.)