Včeraj zjutraj:
en kup opravkov pred šolo. Letos začenjam s poukom ob 10.30. To pomeni, da lahko do takrat naredim še marsikaj. Še posebej zdaj - ne da lahko, pač pa skoraj moram: takoj po puku (ob 15.00)  sedm namreč v avto in pičim za Trst. Tam je že ob 18.00 vaja. Gas pa dolge luči; v upanju, da za pot od Lukovice do Brezovice ne bom potreboval eno uro. (Včeraj je šlo super: 17.30 bil v Trstu, dva kroga po mestu  - iskanje parkedža, in potem ga v drugi rundi najdem: 50 m od gledališča. Aleluja! 17.59 sem v dvorani. Še kosilo/večerjo za po vajii sem si upsel kupiti v štacuni prek teatrra.)

No, in med opravki po Ptuju pred gledališčem srečam Petra Srpčiča, dirktojra gledališča. Ta teden ima premiero, z Borutom Veselkom.
- Pa pozdravi Boruta, pravim.
- Saj je tu, v Boju, reče Peter.

Pa pomislim, kako sem nek dan pomisil:
mi gre kar malo na živce, da pišem tule neke spomine.
To spominjanje za nazaj je znak pakiranja in sortiranja in predelovanja starih jajc.
Klinc, zgleda pač, da razumem stvari šele, ko o njih kaj napišem.
Zato pisanje o preteklosti. Čeprav, pravim, mi gre na nek način na živce.

In tako sem pred dnevi, ko sem mpisal o spominu na strica Jakeca in Slavca, pomisli: kaj pa če bi se spominjal prihodnosti? Tega, kar šele bo?
In misel mi je bila všeč.

Ko sem srečal Petra in potem še Bouta in še Simona, ki so odhajali ravnokar na tiskovko, sem pomisli še korak naprej: kaj pa, če bi pisal o prihodnosti ptujskega gledališča?

To je bil zdaj uvod in takole je nastal današnji zapis.

- - -

Slišim, da je nocoj v gledališču promocijska konferenca pred novo premiero.
O, lepo; doma sem, grem. Peter režira, igra Bourt, Simon je zraven ... Dolgo jih že nisem videl.
Poromotorka (kot na kratko gledališčniki pravimo promocijski konferenci) je ob 18. uri. (Tadej se zafrkava, da je to v bistvu promomotorka. Če lahko motorka potegne celi vlak, potem lahko promomotorka potegne še pa še ljudi v teater, pravi.)

(Nekoč, gotovo se starešji občani spomnite, se je tak dogodek imenoval tiskovna konferenca. Ali pa novinarska konferenca. Zdaj že dolgo novinarji več ne hodijo na take reči. Gledališča sama napišejo in jim pošljejo vse materiale, novinarji pa to potem podrobno preberejo in se z ustvarjalci domenijo za poglobljene pogovre, intervjuje, portrete, krajše razprave itd.)

Pridem torej na promotorko in res sem neskončno vesel: tam vidim gručo gimnazijcev umetniške smeri!
Ker pripravljajo v gledališču premiero dramskega besedila sodoobnega hrvaškega avtorja Tomislava Zajca, so tu, vidim, tudi dijaki, ki se zanimajo za jezike in prevajalstvo. Tu so tudi vsi člani glmnazijskega gledališkega kluba (Gklub).

In res: po nagovoru direktorja gledališča skupina dijakov iz Gkluba najprej predstavi avtorja drame. Pri teoriji gledališča so se učili o dramaturški razčlembi in analizi drame in en del tega je tudi ukvarjanje z avtorjem drame. Dijaki so naredili prav znaimivo predstavitev tega hrvaškega avtorja. Veliko stvari so zbezali o njem. Zajec jim je iskreno zaploskal, ko je slišal, kako temeljito so ga "zgooglali" in natančno prebrali njegove drame.

Ampak, poleg tega so imeli zanj še in še vprašanj. Kaj jim svetuje, njim, ki bi želeli pisati dramatiko; kako se pride s svojo dramo do gledališča; kaj moraš narediti, da te igrajo v tujni itd. Same - še za nas, ostale gledalce - zanimive reči so ga spraševali.

Druga skupina dijakov pa je pripravila portret Boruta Veselka. Zbrali so fotografije iz različnih predstav, njegove vloge na filmu in TV ...

Potem pa se je razvila z Borutom dinamična debata.

Presenetilo me je tudi kar veliko število Ptujčanov, ki so prišli na promotorko.
Mladi dijak-moderator, ki je očitno vešč debatiranja (aha, potem izvem, da hodi k debatnemu krožku), je spretno poveozoval dogodek in vključil v pogovor tudi nas v dvorani.

Dijaki so, vidim, snemali in fotografirali. Aha: zvem, da delajo nekakšno dijakško kroniko. Objavljena bo na šolski TV, ki ima svoj redni termin vshemi lokalne TV.

Ko sem mislil, da je dogodek že končan, pa se je v bistvu komaj začelo. Končan je bil uradni del; precej hitro, zgoščeno, marsikaj novega sem zvedel; potem pa je sledilo druženje jutirnišjh gledalcev in današnjih ustvarjalcev.

Nekateri smo ostali kar malo dlje ... Mnogi so se spominjali Rudija Ringbauerja, ki bi zdaj gotovo bil z nami do konca ... In še kakšno zapel. Nektari so pogrešali Luko Tropa; čudno, da ga danes ni bilo, saj je vendar običajno na vsaki promotirki gledališča.

Borut je dal nekaj avtogramov za spominsko knjigo gledaliških uprizoritev, v kateri najbolj zvesta ptujska gledališka publika sledi premieram domačega gledališča in lahko, tako kot otroci zbirajo sličice nogometašev, ljubitelji gledališča zbirajo sličice igralk in igralcev. Interaktivna knjiga, jasno. Z analognim podpisom igralca. In številnimi nepozabnimi spomini na sčečanje z gledališčniki v živo v najstarejšem slovenskem mestu. 

***

Pripipsa:
- Fotografija: sneta s spletne strani MGP.
- V razredu se pozbil bralna očala. Zato napake. (Če kdo od učencev tole bere: plis, poglejte v 23; če so tam. Hvala.)

Ko v naših krajih slišiš, da je šel nekdo v Ormož, zna biti to hudič. V Ormožu je namreč bolnišnica, kot so 'Vojnik', 'Idrija', 'Polje', 'Begunje' ...
Ne vem, zakaj, ampak psihiatrija je ena malo posebna reč, se vam ne zdi?¹ Kajti: Greš k zobozdravniku, da ti polgeda gnil zob, h kirurgu, da ti odstrani tur, urulogu lulčka kazat, ali magari na kolonoskopijo, da ti pogledajo v zadek - in o vsem tem ni problem govoriti.  Če pa greš k dohtarju, ki ti pogleda v glavo/dušo - o tem se pa ne govori.
(Saj res: kje domuje duša? V glavi? Srcu? Jetrih? Živcih? Glavo nam bo namreč razneslo od sile, rečemo; srce se nam para, na jetra nam gre, živce nam kravžla. Aja, kakšna stvar nam lahko gre tudi na k., kdaj koga pošljemo u tri p.m. Kje je torej doma ta naša duša/psihsa?)

'Ormož' je zame predvsem spomin na nekaj drugega: iz Ormoža je bil stric Jakec. Veeeeeelik humorist. Glasbeni 'natur talent'. Igral je na vse, kar je imelo vsaj eno žico. Če ni bilo pri roki nobenega instrumenta, pa na glavnik. Samo en primer njegove šaljivosti: nekoč, za žegnanje na Anino (cerkvica na gričku blizu Borla), se je spravil v spovednico in ni vrag - neka ženička je zavila k njemu ... Kaj je revica dobila za pokoro, si sploh ne upam predstavljati. Jakec je bil po poklicu elektrikar in neskončno smešno se mu je zdelo, da mora hodit k primariju psihiatrične bolnice menjavat žarnico; ker s pacienti je človek znal, zamenjati žarnico pa nekako ni šlo.

Nakar še en Jakec: sladoled pri "Jakecu". Najboljši sladoled 'smetana' na svetu. Ne zimski sladoled; pač pa čisto pravi, mrzel, mlečni, z okusom po smetani. Od takrat sladoleda več ne porajtam glih kaj dosti. Ajde: jogurt - približno nekaj takega kot Jakčeva smetana, zelo približno - če je res zelo zelo dober. Se spomni kdo ledenke Ljubljanskih mlekarn? Približno takšna je bila tista smetana 'pri Jakecu' ... gosta, ampak bolj sladka ... Ah, ne da se povedati. No, vsaj jaz ne znam.

In kar se še Ormoža tiče: na pamet sem znal vozni red vseh vlakov na relaciji Ormož - Ptuj - Ormož; razlog pa nežna, luštna dolgolaska. "Trikrat preštejen fsako tvojo pismo," je znala reči. Kako lahko eno pismo šteje trikrat !?!, sem si mislil. Dokler me ni naučila nekaterih ormoških izrazov. Šteti, recimo, pomeni: brati; cintor - pokopališče, hmajoh - pa je lenuh. 

Kliče oni dan med vajo neka neznana slovenska številka. Maestro Patrick ravnokar vadi z zborom; fraj sem, pa sprejmem klic in zginem neslišno iz dvorane. Kliče gospa iz Ormoža. Iz knjižnice.
- Smo vas hteli pitati, če bi vas lehko povabli v ormoško knjižnico, da bi predstavili vaše knjige, prijazno pravi in to z zelo malo tiste lepe ormoške melodije v glasu. 
- Jezus, gospa, jaz sem napisal samo eno knjigo, rečem (in si mislim: pa še tista je za en drek, bi rekla prof. Čretnikova.)
- Saj, pravi gospa na drugi strani, vidim, na Ptuju v knjižnici jih majo, zakaj pa jih te mi nemamo? Kje bi jih lahko nabavli?
- Ne morete, zelo mala naklada je bila, ni jih več za kupit.

Eno knjigo sem poklonil ženi, eno sinu in eno obdržal na svojih policah. Ostale so šle. Na letošnji tradicionalni poletni počitniški čistilni akciji brisanja prahu s knjig pa se je nekje našel še en izvod futur-turističnega romana o prihodnosti Ptuja z naslovom 69.
- Gospa, eno knjigo mam še, pravim. Ona pa, da bi jo kupili.
- Ne morete; ko pridem v Ormož, vam jo bom poklonil.

Tako bom nekega dne šel v Ormož.
Mogoče bom zavil prej še na cintor k Jakecu in Slavku. In z bratrancem Petrom, upam, na kupico k Prosniku. Takrat bo letošnje že odvrelo. 

***

Fotografija je bila posneta s tržaškega delovišča s pogledom proti Ormožu.

- - - 

Pripips:

1) Psiholog David Rosenhan je izvedel eksperiment: osem čilih in zdravih ljudi so dali v različne psihiatrične bolnišnice. Tam so se vedli popolnoma običajno. Kaj mislite, po koliko časa so jih odpustili? V poprečju po 19-ih dnevih! En psevdo-bolnik je ostal v obravnavi celo 52 dni! Vse, kar so "zdravi bolniki" rekli ali naredili, je bilo interpretirano v kontekstu njihove domnevne bolezni. Sklep eksperimenta: Nagnjeni smo k temu, da vidimo, kar pričakujemo; vidimo tisto, kar bi radi videli. Vidimo, kar verjamemo.  

"Tekmovanja so za konje in ne za umetnike,"

citira Jure Ivanušič v naši igri Belo Bartoka, ki so ga v Ameriki v nekem intervjuju spraševali, kdo je boljši komponist, on ali nek drugi glasbenik.
Zelo fajn se mi zdi, Dušan in Tomaž, da sta uvedla tole "stojalo z umetnino meseca", na kateri razstavita izdelke dijak/ov-inj. Zelo zelo fajn, saj sta ga zastavila popolnoma ne-tekmovalno in zgolj 'izpostavljevalno'.

Zakaj se mi zdi to pomembno?

Zato, da mladi ustvarjalec dobi čim prej povratno informacijo. Ne le od svojega učitelja, ampak tudi učencev-sošolcev, dijakov ostalih letnikov, konec koncev tudi drugih učiteljev ter čistilk, hišnika, knjižničarke, tajnice, pedagoginje ... varnostnika zaradi mene. Mogoče kak starš, ko zavije na govorilno uro, pogleda; mogoče poštar, ko prinese pošto in gre mimo, vrže oko gor ... mogoče imamo kašne goste na šoli ... in vsi ti lahko vidijo trenutni rezulat procesa učenja. Učenčev vmesni izid v štiriltenem razvoju mladega ustvarjalca.

Najpomembnejši je tu seveda prvi: mladi ustvarjalec.
V šoli je vedno sam samo še na poti. Na varni poti, kjer lahko preskuša, poskuša, se moti, meče v koš, se spotika ... Šola je varno okolje, vata, ki je bo nekoč definitvno konec. Šola je mehko, toplo, varno gnezdo. Sicer obstajajo številčne ocene, (amapak v našem primeru niso bistvene in zato o njih morda kdaj drugič.)

Izpostavljena umetnina meseca postavi na ogled tisto, kar se učitelju zdi, da štrli iz poprečja. Imam prav?
Proces učenja ustvarjanja ni linearen. Je stopicanje; začasno tičanje v zataknjnosti, pa kak velik korak naprej, pa že takoj potem spet zdrs, da te glava peče, pa meseci, ko se ne zgodi (navidezno) nič in tako dalje. Nekaj mlademu človeku v nekem trenutku 'gre', drugo ne. V nečem se najde bolj in drugje manj. Učitelj pa na ogled postavi tisto, kar je doro in  iz-postavitve vredno. (Kajti to, kar je doboro, to se da razvijati ... do sijajnosti.)

Zakaj se mi vajino izpostavljanje zdi dobro?
Predstavljam si, da bo še dodatna motivacija učencu/ki, za zgled drugim, za razmislek, za samorefleksijo.
Zakaj je učitelj izbral prav to? In ne nekaj drugega?
Kaj je na tem takega, da je izpostavitve vredno? Kaj mi pove učiteljev izbor?
Če se kaj od tega vpraša učenec in/ali njegovi sošolci, je to zelo zelo veliko. Ogromno po moje.

Sam pri pouku igre iz-postavim včasih tudi koga, ki naredi nekaj totalno narabe in slabo. Zakaj? Ker je za vse fantastičen primer, prikaz in dokaz tega, kar delamo. Hrbtna stran tega, kar bi želeli. Zato, ker se bo iz tega "totalno narobe poskusa" naučil ogromno. Vsekakor veliko več, kot če bi nekaj naredil na pol, približno, tako-tako, da gres stvar pač mimo in da je že enkrat konec.

Zato se mi zdi resnično super, da sta uvedla tole 'umetnino meseca'!
Z vesljem jo pogledam. Se ustavim in se sprašujem: Le kaj ravnokar delajo pri pouku? Kaj je tema? Kaj je trenutna "učna snov"? Kaj so učni cilji in smotri ;-)
Stvari v procesu izobraževanja oz. poučevanja mladega ustvarjalca so po mojem mnenju namreč primerljive; tako v slikarstvu, kot pri gledališču, filmu ipd. Problemi so, bi rekel, podobni. Dileme slične.

Včasih me kar ima, da bi se vpisal v vašo/našo umetniško gimnazijo! Res, Estera, Dušan, Tomaž, čisto resno mislim. Ko gledam in berem ter od strani spoznavam svet likovne umetnosti, vidim namreč toliko vzporednic z gledališčem.

In da ne boste mislili, da se z mislijo, da bi se vpisal kdaj v gimnazijo - smer likovna, hecam, povem:
izvrstna hrvaška pisateljica Ivana Šojat, (njen roman Emet sem pred leti režiral v HNK Osijek, ravnokar pa vidim, da je izdala novo knjigo Po zidovima crtam dreveća/Po zidovih rišem drevesa), se je vpisala na faks, na umetnostno zgodovino! Ne, ne, ni še v tretjem življenjskem obdobju, še je v službi, ampak iz osebnega zanimanja je vpisala kunstgešihte. In če lahko gre Ivana na faks, zakaj ne bi mogel jaz v srednjo šolo?

Mogoče pa se bom v penziji, če bom opravil sprejemne oz. preskus nadarjenosti, vpisal na vašo smer. 
Če mi bo šola dovolila hoditi samo na strokovne predmete. Ne bom potreboval ocen, ne bom rabil potrdila o vpisu (mel bom cenejši bus kot peznioner); res pa je, da starši ne bodo mogli več priti v šolo; zato bom priden, obljubim.

Super ste, drage kolegice in kolegi učitelji! Veselim se vsega, kar še pride na naši gimnaziji z umetniškim razredom in vas lepo pozdravljam,

Samo, učitelj

In seveda predvsem: čestitam, Dunja, da je prof. ta mesec izpostavil tvojo sliko! (Šele pri drugem gledanju sem opazil, da je srce v bistvu 3D.)

***
Pripips:
Tale zapis je bil mišljen za nedavni dan učiteljev, ampak nekako nisem prišel do tega, da ga izpišem. Krivo je bilo delo na drugem ustvarjališču.

Naslikala: Milenko Kovačević in njegova hči Zorica

Picasso je nekoč dejal, da je vsak otrok umetnik, da pa je problem ostati to tudi kot odrasel. (Tako nekako, citiram po spominu.)

To sliko sta naslikala ata in hči. Hči hodi v drugi razred osnovne šole (ali tretji?), ata pa ne več ;-) Njun akvarel me je spomnil na Picassovo misel. Pa si mislim takole še naprej:

Na sliki so tudi vodne "packe". Recimo jim "napake". Verjetno so otorku padle kapljice vode na papir. Tu in tam, enostavno pač tako, nekontrolirano. 

Nastala je sveža, igriva slikarija - igrarija. Ata je, bi rekel, postavil okna - okenca, zvonik, namalal strehe, otrok pa se je vmešal in namalal še nebo, dodal svoj vodni "pljonk", tak' malo tu in malo tam. Recimo.

Koliko dela moramo vložiti mi, odrasli, da pridemo na koncu včasih v srečnih okoliščinah do otroške radosti ustvarjanja!
In tu se že spet spomnim, tokrat na nekoga iz tvojega sveta, Milenko:

"Ustvarjalnost, torej, pomeni zadržati nekaj, kar zares pripada otroški izkušnji: sposobnost ustvariti svet."
Donald W. Winnicott

Ustvarjanje svetov - kako lepa besedna zveza.
Ta edninski in edini svet, kakršen ravnokar je, smo ustvarjali in ustvarili odrasli.
Naši starši in pred njimi njiihovi starši, zdaj (hic!) že kar nekaj desetletij mi.
In neredko preberem ali slišim, kako je svet grozen; da je izkoriščevalski, nepravičen, grob, krvav in krut. In nepošten. In barabinski. Ter lažniv. In koruptiven. Najbolj na kratko: v kur ...-u, ali vsaj tam blicu, v riti. Država pa temu primerno: za en drek.

Ojoj: bil sem zraven pri ustvarjanju tega sveta, te države. Res. Stal sem takrat ₁₉₈₉ na Kongresnem trgu, ko nam je Pavčkov Tone bral Majniško deklaracijo in sem še zdaj; še zmeraj tu. Kdo je torej zasral, če je to, kar je, zasrano? Bil sem zraven. Že takrat polnoleten. Bil si zraven. Bila sva zraven. Bili smo zraven. Vsi, ki smo še.
Ustarjamo si ... vsak dan, pomalem; svet, točno takšen kot je. (Pogrešam spletno stran www.ustvarjamo.si. ... Mogoče jo bo uvedel kdaj kak minister za digitalizacijo, lokalno samoupravo, minster za prihodnost. Www.ustvarjamo.si bi nas vsak dan opozarjala in nagovarjala ..., da smo sami tisti, ki delamo svet, družbo, državo ..., takšno kot pač je.)

Ampak, to je vendar vsakemu jasno. Ni nam države in planeta zjeb... prapok, prasila ali ta ali oni bog, niti stric Darwin. Ustvarjamo si; točno to, kar imamo.

Otorci zidajo gradove si iz peska,
oblačijo barbike, vozijo plastične buldožerje, 
se gredo zdravnikov,
rišejo, slikajo, barvajo, plešejo, skačejo, pojejo in se veselijo ...

A ni vse to njihovo početje dejansko ena sama predpriprava, generalka za takrat, ko bodo bili odrsasli in veliki in bo šlo zares? Ja, svet bi lahko bil tako lep, če ne bi bilo sledilo: ...
(Ja, vem, grozna slovnična napaka "bodo bili". Kombinacija prihodnjika in pogojnika. A mi je všeč, zato naj ostane.)

... sledilo nekaj zares zanimivega:

Pride Starš, ki najboljše ve in zato pove, kako kaj bo, kako je nekaj treba in kako se kaj ne sme.
In tako počasi odraščamo in pozabljamo na sanje in gradove in veselje, petje, ples in skakanje po krošnjah dreves in sanjarjenje o vseh namišljen in čudovitih svetovih.
In svet namsto sanj postane stanje; dejstvo, sklep, in zakonski predpis.
Ne da se; to ne gre; to je tako; tako že ne. 
....

Zadržati otroka v sebi - od tod izhaja naša sposobnost ustvarjati svet. Po Winnicottu. In Winnicott je že vedel.

Če torej hočemo ustvariti boljši svet ... ;  verjamem, da mi ni treba napisati do konca. Morali bi znati poslušati njih in jih jemati resno. Pri njih bi morali zajemati. Pri njih začeti. Pri otorcih.

Vsi poklici, ki ustvarjajo svetove (bodisi taprave urabanistične, računalniške ... ali umišljene pisateljske, filmske, pesniške, slikarske itd., vedo, kaj pomeni "otrok".

Za začetek bi bilo fajn, če bi odrasli bili bolj nežni in prijaznejšji do Otrok v Odraslih. Ker samo Otroci (v Odraslih) si lahko zamišljajo boljši svet. Šele potem ga odrasel Odrasli v naslednjem koraku (in ob mnogih srečnih koliščinah) dejansko lahko tudi razčleni, domisli, sprojektira in na koncu tudi realizira (udejenji).

Dragi Milenko, povej Zorici, da mi je dala misliti; (vendarle sem odrasel).
Ampak že čez par ur grem v šolo učit mlade, da bi znali ostali čim dlje tudi Otorci.
Po pouku pa naprej proti Trstu delat z nami, odraslimi, ter se veselit druženja z Otroki, ki so še v nas.

Dragi Gregor,

danes _{(21. 9. 2023)} si me pa presenetil s tistim vprašanjem po vaji! Če ti zamerim, ker si … Ljubi bog!
Prav te dni sem razmišljal: Gledam naše četrtošolce, maturante; takrat, ko sem te spoznal, si bil ti maturant. V Hotelu Ormož smo se srečali. (A hotel še dela?) In sploh: v vseh teh letih - tolikokrat sva pa že sodelovala, da veš, da ne prenesem dolgo, da ne bi bleknil. No, se pa ljudje tudi spreminjamo; drži. In nikoli ne moreš vedeti, kam se je kdo spremenil.

Sem mislil, da bi naredil s teboj en tak kakor klasičen intervju, po vseh teh letih, za tole mojo »spominsko knjigo zdajev«. Pa sem zdaj pomislil: kaj ko bi si dopisovala? In nekoč, ko bova mislila oba, da je to to, to objaviva? Si za?

***

Dragi Samo,

vse se zgodi z namenom, takšno je moje prepričanje. Da sem te presenetil, me samo radosti, saj rad presenečam in sem presenečen. Tvoja pobuda po dopisovanju me prijetno vznemirja, saj me je doletela v obdobju, ko "resetiram" svoje življenje. Dogodki, situacije, ljudje, srečanja... Že tako sem rad zajemal življenje z veliko žlico. Zdaj pa še toliko bolj. Impulz v telesu mi je sporočal, da naj raje preverim, če so moji "posegi" pravilno sprejeti. In očitno so. Očitno sem potreboval potrditev, čeprav mi je, recimo ji intuicija, rekla, da je vse v redu. Zaupati lastnim občutkom, intuiciji, je veščina, je učenje. Tudi to je zdaj del mojega učenja, kjer neskončno uživam.

O ja, ne bom pozabil srečanja v hotelu Ormož, kjer si mi ponudil vlogo DEBELEGA. V trenutku, ko sem se kot maturant začel pripravljati za sprejemne na AGRFT. Ufff, to bi bilo materiala za roman. Ali vsaj zbirko črtic. Hotel v Ormožu ne dela, že dolgo ne. Kaj več ne vem, saj se je dobršen del moje ormoške zgodbe zaključil. A na obzorju so že novi, drugačni ormoški izzivi. Naključje? Ne verjamem. Za prvič več kot dovolj. Zdaj pa moram na vajo, na novo potovanje. Pri lekarni poberem še Tino in Primoža, pa v Trst. Se tipkava.
GregorG

***

Dragi Gregor,

fino! Sem vesel, da si sprejel povabilo. Ne vem sicer, kaj bo iz tega ratalo, ampak, s svojim »da« si mi dal poriv, zagon. Torej: dajva se presenetiti. Pa pač bo, kar bo.

V bistvu sem včeraj pomisil: konec skušnje, pa se raz/letimo vsak po svoje ... Se spomniš, kako smo ure in ure na Ptuju čepeli v Orfeju ali v onem lokalu prej, ali še prej, tam na vogalu, kjer je bila jugobanka, in se pogovarjali, kaj bomo in česa ne bomo in kako bi mi to in kako mi ne bi? Seveda, časi so drugi; skrbi takrat nismo imeli drugih, kot pač hoditi v šolo.

Resetiraš se, praviš. Pa to je krasno slišati. Se ti zdi, da slutiš v svojem igralskem poklicu nek »prej« in »zdaj, potem«, ki prihaja? Bi me zanimalo, če lahko kaj o tem rečeš. Če ne, ni problema, jasno. Tudi sam vidim, da me letos ta Kakor v nebesih zanima drugače kot lani. Neverjetno. Ne bi si mislil. Sem mislil, da bom prišel in pač v par tednih dokončal - malo "pogrel", kar smo lani »zamrznili«. Hecno. Zdaj pa se mi zdi, da uživam še bolj. Mogoče pa je to tudi neke vrste reset, recimo sprotni. Kaj pa vem.
Grem zdaj počasi tudi jaz na skušnjo. Se vidiva.

***

Dragi Samo,

Ja, ja, ja, je že več kot 30 let. Čas beži, hiti, a se tudi ustavi. Še posebej v zanimivih trenutkih različnih srečanj, kreacij, doživetij. Čeprav se veliko dogaja in imaš občutek, da ti kaj uhaja, so prav posebni dogodki v življenju, ki te še posebej zaznamujejo.

Nekaj takega se nam je dogajalo, ko smo zatojevci ponovno postavljali profesionalno gledališče na Ptuju. Seveda smo bili soborci, pionirji, »fajterji«, a kot že omenjeno je to zame pomenilo zelo zdravo osnovo, temelj za delo v gledališču. Odnos do dela, še posebej pa odnos do vseh vpletenih v delo. So-delovanje, timsko delo, so-odvisnost, vzajemnost. In hkrati velika odgovornost, ki smo jo nosili zelo suvereno, saj smo bili tam drug za drugega. Na različnih nivojih. To vem zdaj, takrat sem bil pa »samo« navdušen, da delamo teater, da se gremo umetnost. Še posebej zdaj doživljam ta FLOW, ki mora biti prisoten, če hočemo rasti, če želimo ustvarjati, če želimo polno živeti na odru v fikciji in tudi izven njega.

Dajva objavit, sem za. Pa še kakšno nadaljevanje, saj materiala je še veliko.

Pevske so bile produktivne, počasi deroče srake postajamo spevni slavčki. Vaja dela mojstra, sraka postane slavček. :-)

Pa je že oktober. Jutri bi moj oče praznoval 78 let. Kako je bil, je in bo ponosen na svojega sina. Imeti takšnega očeta je privilegij, ki ga je nujno negovati ali se ga vsaj zavedati.

Nedelja bo hitro mimo, jutri nas čakajo pevske. Bom pomislil nate, brez skrbi.

Naj bo prijetno.

GregorG

p.s.: Bova naredila kakšen selfie na vajah za slikovno prilogo zapisa.

***

Dragi Gregor,

hvala za fotko.
Ph ... zdaj, ko se vaje intenzivirajo, sploh ne vem več, o čem se naj še pogovarjava, ha, ha, ha.

Ne, res: po eni strani ne bi rad preveč pisal o našem delu v SSG, saj ne želim "delati reklame", po drugi strani pa sem vse bolj v nekakšnem tunelu, kjer vidim samo še točko, kjer se vsak od vas druži z njimi, za katere to počnemo: z ljudmi, z občinstvom, s publiko.

Kako pa se počuti igralec dva dobra tedna pred premiero _(4.10.2023)? Ali še bolje: ti, kako se počutiš ti, Gregor?
(In kje si našel to ulico za ozadje selfija? Sem najprej mislil, da si se slikal v oni ozki ulici na grad na Ptuju?)

V mojem spominu se Marko smeji. In kadi cigareto za cigareto.
Zadnjič ko sva se videla, sicer ni kadil, se je pa smejal. Kot kak mali Buda, z malo večjim trebuščkom kot takrat, davno, ko sem ga spoznal. In tudi slišim ga - ne le smeh - v naslednjem kadru že benti, ker ne more verjeti: nekaj je 'inkredibile' ... in ni 'posibile' ... 'čo, tista mona tam' ... 'eko', ... tako, nekako.

Hitro po faksu mi je dal režijo; v Novi Gorici otroško igro Kraljevi smetanovi kolački. Skakali smo po dvorišču Lenassijevega dvorca v Solkanu in se šli ogrevalnih igric. Stane Leban je samo gledal, kaj se gremo, amapak se je igral z nami. Iztoka je ta situacija nadvse zabavala.

Pred par leti sem bil v novogoriškem teatru na nekem sestanku. Sandi je stal pri porti in rekel:
- Pučaki malo, mam nekaj za tebe.
In je zginil v svojo rekvizitarno. Jožka takrat že ni bilo več. In Jožeta tudi ne. 
- Oni dan sem nekaj pospravljal, in sem našel tole zastauco, del scene od Kolačkov, se spomniš?, reče.
- Se, se. Se spomniš ti Mirjanje, scenografke?, mu odgovorim.
- Ma kaku da ne ... Vidi, po tridesetih letih je tole to pred dnevi slučajno 'skočlo vuene' in sem si rekel, da jo prišparam za tebe.   

Zdaj tudi Sandija ni več. In ne Saškota. Že zdavnaj ne Borota ...

Mladoporočenca iz ulice Rosseti. Marko je prišel v Ljubljano in s Tamaro smo ure in ure napletali, kako bi zadevo spravili iz romana v dramo. Marka ni motilo, da tega ne veva. Nasprotno, zanimalo ga je, kaj bo ratalo.
Stvari so se pred koncem zakomplicirale okoli nekih avtorsko-pravnih reči; morali smo spremeniti naslov. Marko nama je s Tamaro ves čas držal štango. Tomizzina žena je vendarle dovolila našo verzijo; Zaljubljeni v smrt se ji je na koncu reklo. Boris Pahor se je po premieri v nekem članku nekaj zgražal. Saj razumem; vendarle je rad videl Danico, naša Danica pa ni bila ravno ... neka svetnica.

Lani, ko sem delal v Trstu, sem rekel Furlanu, da bi rad šel na Markov grob, če mi lahko pove, kje je.
- Nima groba, mi odgovori.
- Kako, nima groba?
Raztresli so ga.
- Okej, bi šel pa tja.

Lani ni ratalo. (Kot tudi ne premiera naših Nebes.)
Je pa ratalo letos. (Kot tudi letos bo premiera naših Nebes.)

Po vaji sva se odpeljala s Petrovim avtom; nekam, nisem vprašal, kam. Itak poznam le eno pot, od gledališča do Ptuja, in ko je Peter zavil na prvo neglavno cesto, sem bil zgubljen. Nisem se trudil, nisem spraševal, kje sva. Vzpenjala sva se nad Trst.
Peter je ustavil ob robu ozke ceste sredi ničesar. Avto sva pustila med nizkim kraškim rastjem. Ko smo bili mladi - recimo šoferji - smo v kak tak kotiček na koncu sveta zapeljali punco.
Nadaljevala sva peš.
- Tam gori je cilj, pokaže z roko Peter hrib pred nama.
Ni tako blizu. Mestoma je kar strmo. Vsekakor pa sem neprimerno obut.
Edini, ki ga srečava, nek gospod, se spušča s pohodnimi palicami; reče "duober", odzdraviva "dan" nakar Peter pravi, da ne ve točno, kam bi ga dal. Zdi se mu znan. Slovenci v zamejstvu se najrž poznajo vsi med seboj, si mislim; držijo skupaj, si mislim. 
Slišim, kako mi Kras šklepeta pod nogami.

Ko prideva gor, se razpre pogled na Sežano, Tabor, v daljavo proti Vipavski dolini. Tudi košček morja vidim.
Piha.
S Petrom se spominjava nekaterih skupnih doživetij. Nisem vedel, da je Peter delal Marku skoraj vse scenografije zadnjih deset let.
Peter pokadi enega. Jaz malo pofotkam. Še rečeva kakšno o Marku. V glavnem pa sva kar tiho.
- Tu nekje je zdaj Marko, reče Peter.

Potem greva dol.
- Zdaj pa naju pelji nekam na en glaž, za spomin na Marka, rečem.
- Veš, kaj je to osmica?, me vpraša.
- Vem; pred četrt stoletja sem bil nazadnje v neki osmici, pojma nimam, kje. Najbrž nekje na Goriškem. A je možno, da se je v šali reklo, da gremo na "tour de frask"?

Pristaneva v osmici pri Colji. Sem mislil, da bo belo vino brez vsake kisline, kot zna biti kakšna primorska malvazija. Zato raje kar preventivno spijem en glaž terana. Pa me 'vitovska' preseneti - avtohtona sorta mi pove Peter. Prav fino vino. 
Potem prisedeta še dva zamejska Slovenca. Beseda da besedo. Partizanski pevski zbor bo imel oktobra koncert, ko bomo imeli mi generalko, pravi profesorica, ki bo na koncertu recitirala Kosovela.

Mogoče pa mi ne bomo imeli generalke, pomislim.
Mogoče mi bo še dolgo odzvanjalo šklepetanja kraškega kamenja pod nogami in spomin na Marka mrmral napev o tem, kako dolgost življenja našega zares je kratka.
Mogoče bomo zato namesto na generalko šli družno na koncert pevskega zbora.
Potem pa na glaž, dva, tudi tri. Za nas vse, ki ustvarjamo naša Nebesa, in smo še.

Takole si namreč mislim: ko je človek adijio, je tu lejt. Dokler je tu, dokler je še, mu je treba povedati, kako je v čem fajn in dober. In da je fajn, da je.

***

Pripips:

Zdaj vidim: na slovenskem gledališkem kdo-je-kdo bo treba nekoč vnesti tudi Sandije in Jožkote in Borote in Staškote in vse tiste 'nevidne' inspiciente, rekviziterje, odrske mojstre, tehnične vodje, garderoberje ..., ki se jih ne vidi, pa še kako soustvarjajo to, čemur poloskajo gledalci.

Naslikal: Milenko Kovačević

Tukaj, kjer trenutno delam, so jesenski žarki še zelo močni;
topli jarki žarki.
Podobno kot na Milenkovi sliki.

Všeč so mi sence na fasadah hiš.
Soncu ne moreš gledati v oči, vidiš pa sence stvari, ljudi, reči; prav zaradi sonca.
Po senci vidiš, da nekje nekaj je. 

Sence pa so lahko dolge, plazeče in grozeče.
Sence lahko zbujajo strah.
Sence so dokaz, da sonce je.

Pozdravljen, Ignac.

Pred časom sva na FB na kratko poklepetala.
Pa sem napisal, da te bom ob priliki povabil v gledališče.
Zdaj prihaja ta priložnost.
V petek, 1. decembra zvečer, si na Ptuju? Če ja - vabljen na predstavo Čudež.
Jaz nabavim vstopnice, ti mi samo potrdiš, pa se bova končno spoznala tudi v živo.

Komentar za ostale bralce; za malo konteksta: Ignac je pogosto komentiral kakšne moje zapise na FB. Ko sem npr. pisal o umetnosti, je imel zmeraj kaj povedati; vse pa najprej z nekakšnim disklejmerjem, češ, "jaz sem samo šlosar". 
Pa sva se nekoč zaklepetala na temo umetnosti in šlosarije; ker sem pomalem nevede že zmeraj bil - in sem z leti vse bolj - pepričan, da je umetnost v svojem bistvu neelitistična. Tako kot bogec, ki ni samo za pametne, izobražene, bogate, priviligirane, diplomirane, dobro situirane. ('Anci' bi rekli naši zamejski Slovenci v Italiji. Kar pa sploh - tale 'anci' - ta hip ne znam prevesti.)

Kot veš, Ignac, se srečanja s teboj veselim že nekaj let. Odkar vem, da si sin človeka, ki je bil moj "nadozrnik", še bolj.

Ignačevo oče, Ignac, je bil član sveta zavoda, ko sem bil zaposlen v ptujskem gledališču.

Tvoj ata je spraševal pametne reči. Na sejah je bil tiho; samo poslušal je, potem pa na koncu prijavil vprašanje, ki je bilo neredko tudi neudobno, točno. V svet zavoda ga je imenovalo mesto, mestni svet (se mi zdi). Ata se je šel lokalne politike nekaj let, je tako? Ne vem, v kateri stranki je bil - niti ni važno - mislim pa, da je delal na železnici, imam prav?

Hočem ti reči: tvoj oče je imel bistra vprašanja. Ne zmeraj lahka za odgovoriti, ampak nekega "mutenja" ni maral. Hotel je razumeti in ko je razumel, je imel svoje stališče. Ni "se delal pametnega", ni pa si pusitil "ribariti v kalnem". Bi rekel, da je imel nos za "mutibariče".
Zdi se mi, da sva se na nek način prav dobro razumela. Prihajal je na predstave - ne le na seje sveta zavoda - in zmeraj sem imel, povem po pravici, tudi malo rešpekta pred njim. Preden je dvigni roko, je hotel vedeti stvari v nulo, razumeti, zakaj nekaj ja in nekaj ne.
Saj ne, da bi bil moj namen "mutil", ampak, vedel sem, da hoče reči bobu bob in pr/iti stvari do dna. To dno, bistvo, pa je v gledališkem cirkusu včasih težko artikulirati. (Ali pa vsaj jaz tega nisem znal zmeraj najboljše.)

In glej: res, včasih v tvojih FB pripombah, Ignac, zaslišim tvojega očeta, Ignaca!

Kakorkoli: če boš 1. 12. lahko sprejel povabilo, super.
Po predstavi bova šla na pir (ali šrpicar), potem se nama bodo verjetno pridružili še vsi trije igralci.
Jaša, kolikor ga poznam, bo naročil kar lepo liter (radenske), Tina bo potem dala še za eno rundo (iste), Primož, ki bo pa vozil, pa ne bo pil. Ker drugače kao bi.
Ampak, verjemi, fajn bo.
Najprej bomo z igralci deset minut razpravljali, kako je bilo nocoj in kako ni bilo; kako je bilo drugače kot zadnjič, ko smo bili na Ptuj, in kako je bilo nedavno v Hrastniku in prej - že drugič - v Kopru in tako nazaj. Po moje ti ne bo čisto neznimivo. Lahko boš videl, kako mi švasamo naše konštrukcije in preverjamo vare med prizori in statiko ter natezno trdnost uprizoritve.

Tako.
Vesel bom, res vesel, če boš mel čas. 
Če boš prišel s svojo gospo, povej, je dobrodošla seveda tudi ona. 

Ignac, po moje bi bilo tvojemu fotru všeč, če bi vedel, da sva se spoznala in šla na špricar.

Lepo bodi,

Samo

Pred časom sem pisal o nečem, česar (gledališki) svet še ni videl: nemška nacionalka v Nuernbergu je v svojo do sedaj tridomno organiziranost (opera, drama, balet), uvedla novo, četrto vejo: digitalni teater, v katerem bodo nastopali avatarji in živi igralci.

Pred dnevi sem bil v Kopru in tamkajšnje gledališče uvaja tudi nekaj novega: znotraj javnega zavoda Gledališče Koper ustanavljajo novo "firmo": Svetilnik, gledališče za otroke in mladino. Namenjeno bo temu semgentu publike v njihovi širši regiji. (Umetniško bo Svetilnik vodil režiser Jaka Ivanc, organizacijsko Vanja Korenč.)

Zagotovo Nemci ne uvajajo nove veje za staro publiko. Zagotovo računajo pri digitalnem teatru na mlade, navajene gledanja v ekrane.
Tudi Svetilnik bo namenjen tej isti publiki: otrokom in mladini. 

Čez kakšnih petdeset let bo zanimivo znova pogledati, kaj se je zgodilo z eno in drugo "firmo zntoraj firme".
Obljubim, da takrat znova kaj napišem ;-)

Nekaj je gotovo: oboji, v Nuernbergu in Kopru se dobro zavedajo, da je prihodnost gledališča: delo z mladimi danes.

'Gledališki pedagog' je eden od poklicev prihodnosti. Najbolj idealno bi bilo, da bi ga v svoji sistemizaciji delovnih mest imela tako gledališča kot šole.

V Sloveniji se stvari na področju gledališke pedagogije že nekaj časa počasi premikajo v zdravo smer.
Slovenski gledališki institut ima gospo, ki se posebej ukvarja s tem področjem; v nekaterih gledališčih so dramaturgi, ki skrbijo za stik in delo s šolami; zdaj poleg Maribora in Ljubljane dobivamo "specializirano" gledališče za otroke in mladino še v Kopru. Zdi se mi, da se nekaj v tej smeri tudi že da študirati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na srednješolskem nivoju umetniške gimnazije (v Novi Gorici, Ljubljani, na Ptuju in Ljutomeru) poleg zasledovanja vseh drugih učnih ciljev in smotrov vzgajajo in izobražujejo bodočo publiko naših gledališč.

Nazaj v Koper (in malo tudi na Ptuj).

Koprsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 2001, šet let po ptujskem.
Gledališči sta z zanimivimi slučajnostmi tudi malo povezani: sošolki Katji Pegan sem takrat, ko so v Kopru ustanavljali gledališče, dal ptujske "podloge" (akt o ustnovitvi zavoda, statut, sistemizacijo delovnih mest), da je pogledala, na kak način so ptujski mestni očetje ustanovili projektni teater na Ptuju. Direktorica Peganova je takoj ob ustanovitvi zaposlila igralca, čeprav le enega (a to kakšnega!): Borisa Cavazzo. Nakar sta prišla v Koper v službo še dva igralca, Ptujčana: Vojko Belšak in Nenad Tokalić Nešo. (Mimogrede: s Tadejm sva stala ob cesti na spodnji Hajdini in Nešu mahala, ko je neko nedeljo zvečer odhajal prvič v službo v Koper.)
Ptujsko gledališče je ostalo projektno (čerav je bil nekaj let zaposlen tudi na Ptuju en igralec, Aljoša Ternovšek).
Koprsko ima danes sedem stalno zaposlenih igralcev in zdaj še novo gledališče Svetilnik.
Ptujsko gledališče s ptujsko gimnazijo zadnja leta intenzivira stik Mestnega gledališča Ptuj s srednješolsko mladino. Za najmlajše pa v gledališču itak že ves čas lepo skrbijo z otroškim abonmajem.

Tako. Na mladih svet stoji. Na starih se običjano spotakne.

***

Pripips:

Fotografija je bila posneta v Cavtatu na Hrvaškem.
Prijtelj Mišo me je leta in leta vabil: "Samo ti dodji i guštaj; možeš tamo na teraci pisat koliko te je volja". Mišo oddaja idilčno babičino stanovanje s prekrasno teraso s pogledom na Cavtat.
Zmeraj sem si želel iti na morje septembra. Vsi so vedno govorili, da je takrat na morju najlepše. Ampak nikoli ni bilo časa. Šola, vaje itd.
Sami izgovori! 
Letos pa sem šel; čeprav le za nekaj dni, a bilo je, kakor da bi bil tam en mesec. No, napisal nisem sicer nič.
Po maturantskem izletu z Iniko, sem po več kot četrt stoletja znova bil v Dubrovniku. Takat nismo hoteli iti na "zidine", v tisti vročini ..., koga briga "kamenje". Zdaj sem šel. Noro. Nakar sem si takoj "na teraci" ogledal šestelni dokumentarec Dubrovnik - Republika, o katerem mi je davno govoril Boris Gerjovič. V Cavtatu pa Meštrovićevo prvo arhitketurno stvaritev - mavzolej ladjarske rodbine Račić, na vrhu hrbička, sredi starega pokopališča, nad morjem. (Hočem reči: morda bo ob priliki sledila še kašna fotografija iz Dalmacije.) K današnji fotki pa: na njej sicer ni svetilnika, ampak ...:

Svetilnik je!
Nekje, za rtom, zagotovo; kjer morje vendar je brezmejno in svetilnik - mora biti. 
Nekdo, mladenič kak, razjahal je kolo motorno in odšel na plovbo. 
Svetilnik mu bo kazal smer; na vseh poteh tja nekam daleč in nazadnje spet nazaj, domov.
Vso srečo; vsem nam, popotnikom, po suhih ali mokrih teh poteh življenja,
v želji, upanju in nadi, da vsak zase čim prej najde svoj svetilnik pravi.

Naj Svetilnik Gledališča Koper sveti dolgo in se vidi (od) daleč.

Slikar se je zadel!
Brez vsake droge, z le nekaj barve in vode,
naslikal se je, kar sedé.

Milenko se poklicno ukvarja s poslušanjem.
Rad se pogovarjam z njim, ker je tudi velik del mojega dela gledanje in poslušanje.

O "zadeti" ali "ujeti dušo" pri slikanju, pa zgodbica, ki me zmeraj znova navduši, ko je govora o tem, ali je nekaj na sliki takšno, kot je v resnici. Ali pa, ko poslušam, zakaj je na odru nekaj; ker pa v življenju že ni tako itd. (Vprašanje 'imatatio' pač.):

Nekoč se je Pablo Picasso peljal z vlakom v Pariz.
Sopotnica v kupeju ga spozna, in ga "napade" v smislu:
- Tele vaše gospe na slikah, gospod Picasso, so pa čisto neprepoznavne; nos levo, nos desno, oko na čelu ... nihče ne zgleda v življenju takó, ... to ja ni ničemur podobno, kako vi slikate!

Pa ji odgovori Picasso:
- Gospa, kako pa izgleda vaš mož? 
Gospa vehementno odpre torbico in izvleče majno fotografijo svojega moža.
- Kar poglejte; to je moj mož, pravi.
- Hm. Zanimivo; nisem še videl človeka, ki bi imel tricentimetrsko glavo, pristavi Picasso.

***

Lepo bodi, Milenko!
Grem zdaj na skušnjo; poskušat, naslikat dušo prizora, igre ... 
Gem/o se zadevat. Pa za to sploh ne rabim/o droge (sem se spomnil, da je enkrat posrečeno rekel Aljoša Bagola.)