Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole:

Včeraj sem se navduševal nad branjem. In tem, da bo slovenski jezik ostal še naprej živ.

Danes objavljam eno drugo fotko. Bila je posneta v sosednjem glavnem mestu. Šel sem v knjigarno, da bi videl, kaj imajo kaj prevedeno od strokovne literature. (Tu sem nekoč najdeval mnogo tega ...)
Dolgo me ni bilo naokoli.

Ob vnovičnem obisku pa sem na vratih zgledal tole, kar vidite zgoraj.

Jah, tako pač je. Angleščina preplavlja in poplavlja in ko bomo ob takih stalažah imeli še enake pritopoplavne stalaže z novitetami v slovenskem jeziku, si bomo lahko domišljali, da je trenutni rezultat 1 : 1 in da smo še v igri.
Dokler jih ni, zgubljamo; in to na domačem terenu.

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).

Pred dnevi sem predajal v Vitanju, v Centru vesoljskih tehnologij Herman Potočnik Noordung.

Herman Potočnik Noordung je leta 1928 napisal knjigo Problem vožnje po vesolju.

Mogoče bi, če bi se vozil zadnje čase z menoj dnevno na relacijo Ptuj-Ljubljana-Ptuj, leta 2024 napisal knjigo
Problem vožnje po slovenskih avtocestah.

Ker tudi Gojc poroča o njih. Pa se vozi z one, nasprotne strani.

Nekoč poleti sem se sredi dne vračal iz Sobote.
Nekje ob cesti sem pri neki hiši s kotičkom očesa zagledal zgornji štant. Odpeljal sem se mimo.

Po par sto metrih sem ustavil in obrnil. Zanimalo me je, kaj sem to opazil. In zakaj. Vrnil sem se, sparkiral v bližni.
Nikogar ni bilo nikjer. Očitno so se vsi skrili pred pasjo vročino. Še pes - v kotu zgoraj desno - je bil samo za vzorec.

Na improvizirani stojnici so bile razstavljene zapestnice. In škatlica za denar. Kot v Avstriji. Kjer sem kot otrok privič videl, da lahko kupiš časopis tako, da ga kar vzameš in vržeš v škatlico šilinge.

Izbral sem svojo zapestnico. Pravzaprav sem jo zbiral dolgo. Predlogo. Namerno dolgo. Zato, da bi morda prišla iz hiše mlada oblikovalka nakita - podjetnica. Ne vem, zakaj sem bil prepričan, da gre za deklico. 

Prostovoljno sem se ustavil, prostovoljno sem izbral, prostovoljno sem prispeval, kot me je vabil napis na dekličinem "reklamnem plakatu".

Nikogar ni bilo doma, bi rekel.
Zapestnico sem dal na roko, denar v blagajno na podstavku in nadaljeval proti Ptuju. Kak dan kasneje sem napisal tale članek, ter v njem napovedal, da bom nekoč morda pisal o zapestnici.

Medtem je minilo kar nekaj časa.

Pred dnevi se je začela šola. 
Neskončno bi me zanimalo, za kaj se bo izšolala tale deklica čez 15, 20 let. Kaj bo počela?
Nekoč sem sanjaril o longitudinalni raziskavi, trajajoči 20, 25 let, ki bi pokazala, ali obstaja pozitivna korelacija med konzumiranjem kulturnih dobrin in mnogimi drugimi rečmi. Prepričan sem, da obstaja. To bi pokazale tudi številke. No, mogoče pa se kdaj kje sproži.
Kakor mogoče ta deklica nekoč postane oblikovalka. Recimo. Nakita. Denimo. Ali morda modna oblikovalka. Ali ..., ali ...

Krasno bi bilo, če bi jo nekoč lahko spoznal in zvedel, kam jo je poneslo v življenju. 
Mogoče bo pa podjetnica. Uspešna podjetnica. Mogoče celo v bližnji Avstriji.

Najbrž nikoli ne bom vedel, saj še za kraj, kjer sem naredil fotografijo, ne vem. Nekje s Slovenskih goricah je bilo; nedaleč od izvoza, kjer sem zavil z avtoceste proti Ptuju.

Ogromo presedim v avtu, preveč. Še najraje v tišini, brez radia. Takrat, ko vozim in ne delam nič, naredim še največ (razmislekov).

Reklama

V rdečem vozičku bo Jamnikov Jaša. Igral bo Gojčevega sina.

Potem ga bomo skozi zgodbo gledali, kako fant rase.
Že zelo zgodaj v šoli kaže talent za ... (menda ne smem povedati).
Nakar tam nekje v osemdesetih letih postane seveda upornik. Ne brez razloga, kot boste videli. Sluša ploće in morda svira rock. 
Jaši bo v predstavi ime Peterček.

No, potem pa se Peter zaljubi ... in tudi sam postane oče. V vozičku, v katerem ga je nekoč vozil oče, zdaj on vozi svojega sina.

PIVO je zgodba o očetu in sinu. In času.
In letih, desetletjih. Od zibelke do ... doma za upokojence.
Cela viYugasta zgodba, ki se konča "danes". C'est la vie.

Zgodba v štihu rahle nostalgije, romantike analognih časov in pod čvrsto taktirko zahtevnega očeta - teniškega trenerja, ki sina zagrizeno forsira in si želi, da bi sin nekoč postal slaven športist. Kot Dragan Džajić recimo.

Sedemkrat sem delal z Gojcem (pravi iskalna mašina), z Jašo delam drugič.
Prvič (pri projektu Čudež) sem imel kar nemalo treme. Jaša je vendarle režiser in ... kako zdaj, režiser, režirati režiserja?
Pa se je kmalu izkazalo, da zna Jaša absolutno dobro narediti mejo, začasno pozabiti na režiserja in se preleviti v vlogo res fajn sodelavca - igralca.

***

V zgodbi PIVO mora Peterček za domačo nalogo napisati spis "Moja mama".
Kako naj piše o svoji mami, če pa nima mame?
Tovarišica učiteljica mu reče, da naj vpraša očeta.
Peterček to tudi stori.
Kaj se iz tega rodi, boste videli v predstavi.

Kmalu v vašem kinu!
(Tako je pisalo nekoč, ko smo bili deca, v kinu Ptuj, na začetku, med reklamami. Po obveznih Filmskih novostih seveda. Zdaj Tadej (Toš) pove, da naj ne jemo kokic in izklopimo mobilne telefone.)

Torej:
Kmalu na vašem odru: PIVO, z Gojcem in Jašo. Lahko si prinesete tudi pivo ...

(PR-ovka Sara T.: A zveni to vsaj malo kot reklama?)

Reklama

Pripeljal sem mu voziček.
Kupil sem ga od nekega gospoda v Celju. Njegova žena je zdaj stara 41 let in vsa ta leta je čuvala voziček, v katerem jo je vozila mama. Krasno očuvala.
Gojc bo voziček potreboval za svojega sina (v neki novi gledališki zgodbi).
Ne da bi se dogovarjala, se je Gojc lepo barvno uskladil za prevzem svojega bodočega odrskega rekvizita.

Nadaljujemo delo na novem gledališkem projektu PIVO, hrvaškega avtorja Mira Gavrana. (Želja št. 1 iz tega spiska se mi že uresničuje.)
(Ker uprizoritev delamo pri zasebnem producentu, jo bom - brez zamere - tu in tam tudi reklamiral. V kotu zgoraj bo pisalo "reklama", da boste lahko članek - reklamo preskočili.)

O tem, kdo bo v tem vozičku, pa prihodnjič.

Aja: Gojc igra očeta, fotra, neposrednega proizvajalca, samohranilca.
Sin se mu rodi v 60-ih letih pretekega stoletja; ko je foter še študent na DIF-u; mama po porodu odide, k angelčkom. Tako oče pove to sinku.

Kaj ima s tem PIVO?

Kdaj prihodnjič.

V romanu Mladićev mladič nastopa tudi Mišo.
Ne vem več, na kateri strani. In če sploh (če sem do konca iskren).

Ko smo se v vojski pogovarjali, iz katere socialistične republike je kdo, je rekel, da je iz republike Dubrovnik.
Mišo je bil mitraljezec. Kot Jožko iz Vočje Drage, Lubljančan Dušan Smole, pa Ramo iz BiH, pa Kruno iz Socialistične republike Hrvaške.

Potem sva se z Mišom "zgubila".
Ko sem prvič delal v Splitu, pa sem ugotovil, da živi in dela zdaj prav tam. Nekoč sem bil na trajektu s Hvara za Split in po telefonu sva se zgovarjala, kje se dobiva v Splitu, pa mi je rekel: "Saj te vidim, stojiš poleg čnega pasata, ravnokar spremljam vaš trajekt." Mišo je pomorski častnik. Dela v kontroli plovbe. 

Lani me je povabil v Cavtat. Tam oddaja apartma. Idealen kraj (tudi) za pisanje. Meštrovićev mavzolej ladjarske rodbine Radić (se mi zdi) je čista inspiracija. Britof okoli njega s pogledom na morje pa popolna kontemplacija. 

Letos se nisva uspela ujeti. Mišo je bil na godišnjem odmoru, letal med Dubrovnikom in Šibenikom, sam pa sem bil v Splitu le par dni ... In tako sem mu knjigo pustil kar pri vratarju v gledališču.

Sem se pa nenačrtovano ujel z Valentino Turcu, ki je tam ravnokar delala nov balet (Madame Bovary) in kolegico-režiserko Nenni Delmestre, ki je režirala nekoč "pri meni", ko sem služboval v Mariboru.

Republikanec Mišo se bo zdaj mučil s slovenščino. Naj se kar.
Nekoč mu bo prišla prav, ko bo obiskal sorodnika v Mariboru.

Včeraj sem srečal Slavico (Pečerko), ki me je vprašala: "Samo, kdaj zdaj gremo na vlak za Bitolo? Zdravko in jaz čakava."
Tudi bratranec Davorin se je že "prijavil". Nisem vedel, da si je zmeraj želel igrati kitaro; no, pa jo bo lahko vzel zraven in bomo kakšno zapeli, on bo pa zabrenkal.

Bomo, Slavica, bomo. Mladi smo. Bomo. Najeli bomo vlak SŽ in šli od Ptuja do Bitole. Mogoče bo ex predsednik Pahor v funkciji odposlanca za Balkan naš vođa puta. Boš ti poročala s terena?

Poštovani Pere,

vozeći se doma razmišlja sam o tebi, Pere - glumcu. A ta vožnja ipak traje dobrih pet sati …
Ne, ne, ne boj se sada, necu napisati svega, što sam mislio na tom putu ;-)

Pišem ti pismo. U stvari pismo o tebi za one, koji prate kazalište. To što u njemu radim sam i nadam se, da će ga pročitati i neko od onih, koji prate tvoje kazališno stvaranje. Prebaci si pismo, molim te, sa nekom translate-aplikacijom. Ipak se ne usudim pisati na hrvatskom jeziku. Može? Hvala na razumijevanju.

Pere sem spoznal leta 2013. Takšnega moškega imena do takrat še nisem poznal. Takrat je ravnokar končal akademijo in se zaposlil v HNK Split. No, in lani sva po desetih letih znova sodelovala, letos pa v par vajah osvežila tisto od lani. Minule dni sem ga gledal na obnovitvenih vajah, potem na predstavi pred publiko in po poti domov razmišljal in se spraševal:
Zakaj mi je igralec Pere Eranović tako všeč?

Da zna vrteti misel, jezik in telo, je jasno. To je stvar tehnike. Zato o tem ne bom pisal. Vsak zidar mora znati vihteti fangl, če hoče ometati zid. Tehnika pač. Brez nje ni nič. Če bi se ometavanja lotil jaz, bi vse padlo na tla. Propadlo bi tako početje. Tudi igralec brez tehnike bi „padel-propadel“; ne bi ga ne slišali, ne razumeli, ne videli.

Pere na odru funkcionira čisto tako, kakor da bi ne stal na odru. Nobene zavore nima pred tistimi nekaj kvadrati, ki se jim reče oder, "daske koje život znače". Tako kot je, ob odru, privat, na pijači, na pavzi …, čisto enako je Pere na odru. Nima težav z ničemer. Nikoli ne vpraša: „Kako pa naj zdaj …, kam naj grem ..., kaj naj naredim ..., kako naj to povem?“
Enostavno - tako kot v življenju - je. In gre in nekaj stori ali reče, kar mu je pač v usta položil dramatik. Potem pa čaka, kaj bo rekel režiser. Proaktiven je, bi se reklo. Ima pobudo. Sam skrbi za svoj lik. Izjemno samostojen je.

Pri tem pa niti slučajno ni egoist. Zna poskrebei za svoj lik in že v naslednjem trenutku da ves čas in prostor ter svojo pozornost partnerjem na odru.

Marsikdaj mu kakšne stvari ne gredo, kakor bi si on sam želel. Vsaj tako se mi zdi; da nekaj ni tako, kot si želi. Ali pa mu ne gre, kot bi si želel jaz - režiser. Pa potem ne potrebuje veliko pojasnjevanj. Čuti, kadar mi kaj ni prav všeč. In kaj naredi? Gre domov in naslednji dan pokaže isti prizor čisto drugače. Eostavno kar stori, kar naredi. Po svoje. Če potem ne rečem nič, ve, da mi je všeč. In nato stvari še bolj dodela in nadgradi. Nenehen izboljševalec je. 


Ko ga gledam, kako počne to, kar pač počne na odru, mi non-stop prihajajo na misel neke nove zamisli. V bistvu me Pere provocira. Pro-vocare: pred - priklicuje to, kar šele bo. Res, buri mojo domišljijo. Inspirira me. Ob njem nenadoma zagledam več, vidim dlje ali globlje. Nekaj drugega, kot sem mislil in videl doma, ko sem bral tekst.

Še kako zna Pere poslušati režiserjeve napotke. Ne pričakuje nekih hudo pametnih razlag in argumentacij. Ko vidi, da nisem ravno navdušen nad tem, kar počne, - se mi zdi -, da mu je to izziv. Občutek imam, da je ves čas poponoma odziven, gibek, prožen in mehek. Pa ne amorfen. Nikakor. Nasprotno; režijski napotek prevede v sosledje konkretnih in ostro izrisanih odrskih-mini-dogodkov.

Ja, mojster detajla je Pere. Vse skupaj je pred publiko tako, kot smo se dogovorili, kot smo vadili, ampak znotraj tega je nešteto drobnarij, ki so pri Pere nenadoma čisto drugačne. Takšne, kot še jih nismo videli, ne vadili, ne o njih govorili. Neverjetno koncizno in diferencirano. Subtilne razlike vpeljuje v svoje igranje. Razlike, ki so neverjento na mestu. Enostavno naredi na odru veliko več, kot sem sposoben misliti, verbalizirati in anticipirati.

Pere je strasten. Na vajo pride včasih utrujen. Naravnost iz kakšnega drugega projekta, ki ga počne vzporedno; kakšna monodrama, glasbeni projekt ali snemanje. Ampak: na vaji je sto odstoten. Ves je tu in kakor da ne obstaja zanj razen zdaj, ta hip, tukaj, na tej vaji, (začasno) čisto nič drugega. Zbran, sfokusiran in neverjetno učinkovit je.

Pa spoh ni „priden igralec“. Ne pride na vajo prvi, ne zna teksta prvi, ne bo debatiral kaj dosti po vaji. Doma ga čakajo otroci. (Oni dan je v kafiču Treće poluvrijeme dal za pijačo; rodil se mu je tretji otrok, hčerka.) Pere enostavno fenomenalno izkorsti čas, ki mu je na voljo.

Pere je borec. Ne bo popuščal. Tudi če na zadnjih vajah nekaj ne gre in nam ne kaže dobro - jutri je nov dan, nov poskus. In bo prišel na vajo in naredil spet nekaj novega. Neumoren pobudodajalec je.

Kolegialen je. Vidim, kako si želi, da bi drugemu na odru šlo dobro. Vidim, kako uživa, ko gleda soigralce in opazi, da je nekdo naredil nekaj sveže in presenetljivo. Če tega ni, gleda v telefon in že kaj dela. Mogoče čečkari po papirju. Vsekakor je indikator: ko ga gledam, kako s strani gleda na oder, vem, da se dogaja nekaj zanimivega. In vice versa.

Pere misli hitro. Asociira bogato. Imaginira z lahkoto. Nikoli ne konča svojega „izdelka“. Nikoli ne odkljuka "opravljeno”. Nikoli ne „odloži dela in skrbi“. Pere je pretočen kot voda. Sploh se ga ne da prijeti. Spolzi ti med prsti. Ampak - kakor tekoča voda - je svež in živ. Zelo živ. Na odru pa gre vedno prav za to - za življenje. Imitatio vitae. Laudatio vitae.

Dragi Pere, ako češ imat nekad volju i vrijeme: rado bi objavio na ovoj svojoj web stranici tvoj „odgovor“:
Kako ti sam gledaš na glumuački posao? Kazališnu umjenost? Kako promišljaš to, što radiš? Što primječuješ o kazalištu danas? Šta te zanima? Šta ne?
Zanimalo bi me. A vjerujem, ne samo mene.

Stoj mi dobro, Pere. 

Vridilo je doči ponovo u Split i pozabaviti se time, svime …

***

No, takole pa me je Pere naskiciral na neki vaji leta 2013.
Sem že moral govoriti kaj dologočasnega, da je raje vzel roko svinčnik in papir …

(Naslovna fotografija: Matko Biljak; drugo pa je štrcnila Nemi, priimek pozabil, pardon, Nemi.)

Leta 1973 je bila v Schauspielhausu v Zuerichu krstno uprizorjena igra avstrijskega pisatelja Petra Turrinija Die Wirtin.
Leta 1995 smo jo Zato.-jevci igrali na Ptuju. Prvič v Sloveniji. Na notranjem dvorišču Dominikanskega samostana.
Lani, leta 2023, pol stoletja po praizvedbi, sem jo uprizoril še enkrat, v Splitu. Tu je naslov Gazdarica.
Letos jo spet dajejo v okviru jubilejnega, 70.-ega festivala Splitsko ljeto.

Kaj imajo nekatere igre takega, da so bile nekoč rojene, odrsko krščene, potem pa še velikokrat ponovljene? V različnih državah, v različnih jezikih, z različnimi igralci?
(Nekatere igre namreč nikoli ne doživijo odrske uprizoritve. Ali pa doživijo krstno uprizoritev in potem nikoli nobene druge postavitve več. V čem je keč?)

Leta 1993 smo Zato.-jevci uprizorili v kleti ptujskega gradu Sartrova Zprta vrata.
Uprizoritev je prišel gledat tudi takratni umetniški vodja celjskega gledališča, Primož Bebler. Čez nekaj dni me je poklical.
"Samo, a bi ti pri nas kaj režiral?"
"Joj, seveda bi!" brez pomišljanja rečem.
Leto pred tem sem se vrnil iz Berlina. Nek profesor mi je pred odhodom v Nemčijo, takoj potem, ko sem konačal faks in dobil ponudbi za režijo v Celju in v MGL-ju, dejal: "Če zdaj odideš in ne sprejmeš teh režij, ne boš v Sloveniji režiral nikoli več. Pozabili te bodo."
Lani sem se vrnil, in ja, seveda bi rad postal to, za kar sem se učil; seveda, še vedno si želim biti režiser, sem si mislil ob Beblerjevem klicu.
"Kaj ste pa mislili, gospod Bebler, kateri tekst bi pa delali?" sem vprašal Primoža.
"Pa jaz bi, da ti režiraš Zaprta vrata; od Sartra."

O moj bog!!!
Kako naj režiram nekaj, kar sem ravnokar zrežiral?! Edino tako znam, kot smo to ravnokar naredili. Ne znam drugače, še na kak drug način.
Mu naj to povem? Naj sprejmem in grem delat? Kopirat samega sebe?
Bil sem v riti.
Bal sem se sprejeti njegov predlog in bal sem se mu reči ne.
(Rešila me je resnica. Povedal sem mu, da se bojm in ga prosim, da bi našla kak drug tekst. In bil je za.)

Ko so me povabili delat v Split, sem predlagal Turrinijevo Krčmarico. (Tu ji rečejo Gazdarica.) Imel sem občutek, da bi lahko bilo to fajn, za poletje, za uprizoritev nekje zunaj ... Poznal sem že igralca Pere, ki bi lahko igral natakarja ...
Prav nič me ni bilo strah še enkrat uprizoriti Die Wirtin, Krčmarice, Gazdarice!
Vedel sem, da je "glavna spremenljivka" v gledališču igralec. Dva človeka si nista enaka. Lahko govorita iste besede, teoretično celo v istih kostumih in istem prostoru, hodita po istih odrskih poteh, pa bo rezultat drugačen.

Letos na 70. izdaji festivala Splitsko ljeto ponavljajo našo lansko Gazdarico.
https://hnk-split.mojekarte.hr/hr/trazi.html?searchword=gazdarica

Spet sem nekaj dni tukaj, da jo bomo v nekaj vajah "ofrišali".
Gledam te dni obnovitvene vaje in v glavi se mi vrtijo naslednji filmi:

Vesna, ptujska Krčmarica, je bila takrat Tadejeva sošolka; on jo je predlagal, on jo je pripeljal na Ptuj. Danes ustvarja v PG Kranj, je dobitnica številnih nagrad, tudi male Prešernove, odlična špilavka ... V Splitu Mirandolino igra Petra. Nekoč je niseml izbral na neki avdiciji za neki drugi projekt; tokrat me je pa naravnost navdušila. Kako lepo.

Nabrit Mijo igra ubobožanega markiza, zaljubljenega v krčmarico. On bi ... peljal damo tudi na nobel večerjo, a kaj, ko nima niti za špricar. Na Ptuju ga je igral Rok. Rok je že dolgo član ansambla osrednjega nacionalnega gledališča, gledamo ga v tv nanizankah.

Markizov tekmec za naklonjenost Mirandolininega srca je bil na Ptuju Gregor. Nazadnje sva sodelovala lani jeseni v Trstu in ja, zmeraj znova rad delam z njim. V Splitu ga igra Donat. Lepo ime, odštekan igralec.

Še dve igralki sta bili na Ptuju: Maša in Barbara. (Nekajkrat je vskočila tudi Nina Valič.) Zgodba ju namesti kot "vabi" za oba frajerja, markiza in grofa. Maša je že ves čas članica Drame SNG Maribor, Nina je v ljubljanski Drami, Barbara svobodnjakinja. V Splitu igra eno igralko Taja in drugo Nikša. Odlični gledalki sta - sedita med publiko - in ja, za dober honorar, ki jima ga ponudi natakar Fabrizio, pač prevzameta vlogi dveh bolj kot ne odsluženih in pozabljenih igralk.l

Ženskomrznež je bil v ptujski postavitvi Tadej. Tadej je ... Tadej. Že dolgo je zaposlen pri Tadeju. V Splitu ga igra (ne Tadeja pač pa ženskomrzneža) multitalent Duje. Diplomirani igralec in akademski slikar je namreč. (Ko sem ga vprašal, kaj kaj počne, je pripomnil Mijo: "Pa sad če da upiše i glasbeni.)

Zares zaljubljen je v Krčmarico njen natakar Fabrizio. Na Ptuju ga je igral Vojko. Tudi on se je ustalil (v službi je bil skoraj v vseh slovenskih gledališčih) v mariborski Drami. Tukaj ga igra Pere, odličen igralec in sijajen sodelavec, kreativec, borec in pozitivec.

No, in Pere in Petra sta si vso stvar lokalizirala. Perin Fabrizio je Hercegovec, Petrina Krčmariča pa je prava Splićanka. (Kdor pozna lokalni kolorit, ve, kaj to pomeni.) Ko prava ljubezena na koncu - kakor se spodobi - vendarle zmaga, zapojeta skladbo U autobusu splitske skupine Daleka obala. (No in brez Olivera za čisti čisti konec seveda ne gre.)

***

Takšni filmi mi hodijo po glavi te dni.
Včeraj sem se par ur hladil v Meštrovićem muzeju. Na nov način sem zagledal njegovo Pieta. (O tem kdaj drugič. Za zdaj samo: Galerija Ivana Meštrovića, na Šetalištu Ivana Meštrovića, obvezno, če ste tu blizu - obvezno!)

Za konec nazaj k vprašanju, ali še enkrat režirati tekst, ki si ga že, ali ne.

Če bi me jutri poklical Primož Bebler in mi rekel, da bi še enkrat režiral, kar sem nazadnje režiral, bi takoj rekal DA.
Ker danes vem, kar je vedel Heraklit že pred dva tisoč leti: Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Gledališče pa je reka življenja na odru.
(No saj, vedel sem sem že, kar je povedal Heraklit, ampak eno je vedeti, drugo pa vedeti to tudi narediti, storiti.)
Ampak Primož me ne bo več poklical. Leta 2013 je odšel. Prehitro. Fajn človek je bil. (Vsaj zame.)

Če ste te dni kje v bližini Splita, če ste gledali Zato.-jevsko Krčmarico, vabljeni tokrat na splitsko.
V torek in sredo, 30. in 31. julija jo igramo.
(Lani me je na primer res lepo presenetil Ptujčan, Borisov sin Maks (Lašič), ko je nepričakovano vletel na premiero. Z dekletom sta bila v Zadru, pa sta skočila še na izlet do Splita ...)

Ptujsko Krčmarico smo odigrali 49 krat in pol.
Zadnja izvedba, nedokončana, je bila zaradi popoldanske nevithe prekinjena pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogel pri Veliki Nedelji.
Občutek imam, da nebo nad Splitom letošnjih ponovitev ne bo ogrozilo.