Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 

***

26. februar 1998

Tako: pred premiero je vse nared. Premiera bo skoraj čisto polna, tehnične stvari so urejene. Igralci pa vsak večer boljši, se mi zdi.  

Sicer pa o samih “umetniških” momentih v tem dnevniku ne pišem veliko. Morda zato, ker vodim še svoj, režijski dnevnik, morda tudi zato, ker se mi zdijo organizacijsko-tehnološke stvari zelo pomembne. Delovna klima, sodelovanje ustvarjalcev z delavci v gledališču, pravočasnost glede izvedbe zadanih nalog ..., to so stvari, ki jih želim dobro definirati in potem kar se da dobro realizirati in se približati idealu. Ideal pa je: visoka kakovost storitev gledališča.  

Umetniški vidiki: vsak režiser mora sam skrbeti za svojo ekipo. V celoti. Zdaj, ko sem tudi v funkciji režiserja, lahko najbolje vidim, kje je dejansko hišna organizacija. Kje je dobra in kje ne štima.  

Prepričan sem, da je bil g. Krošl prava zasedba za to vlogo. Seveda, tudi ostali, vendar on je bistven. In nato Vesna, jasno. Predstava je dobila nekakšen svoj stil, svojo izraznost in svoje okvirje, ki jih zavestno ne želimo prestopati, ki se jih držimo in v njih vztrajamo (verjamemo?).  

Poslušam sodelavce v gledališču, opazujem gostujoče igralce in druge člane ekip ... in se sprašujem: kako naprej, kako se razvijati naturno (postopoma), pa vendar vznemirljivo in ambiciozno ... In si odgovarjam, da je dobro, da vem, kaj bi rad, da pa ostajam hkrati odprt za predloge, ki prihajajo sproti, nepričakovano, ne planirano. Čutim, kako je odločanje (sprejemanje odločitev) pomembna naloga, osnovni in bistveni filter, ki nam v veliki, velikanski meri določa “usodo” in življenje ter delo zavoda v nadaljevanju. 

Čakam na sestanek sveta zavoda. Danes smo dobili še dve pripombi MOP (oddelka za družbene dejavnosti) k sistemizaciji in upam, da bomo lahko danes sprejeli ta akt. 

To bo prvi svet zavoda, na katerem bomo sprejemali letno poslovno poročilo. Ne da bi bil nervozen, vendar nikoli ne veš, kaj in kako si delo zavoda predstavljajo člani sveta. 

27. februar 1998 

Sejo sveta smo končali hitro in brez zapletov, kot bi rekli novinarji. Predvsem se mi zdi pomembno to, da so sprejeli tudi akt o sistemizaciji delovnih mest. 

Pred gledališčem visijo vrata z napisom: Sobo oddam. Zdaj bo torej počasi vse nared za premiero. 

2. marec 1998

Za premiero je vse nared. Fotografije visijo, karte so prodane, oder pripravljen ... Pravzaprav sem zadovoljen - dobro smo delali in naredili smo zanimivo predstavo. Ne vem sicer, kako bo jo videla kritika, vendar sem prepričan, da jo bo publika rada gledala. Sandi je odličen, Vesna tudi. Nešo in Marjana popestrita zadevo. Oder se napolni, zgodba razgiba. 

Župan se je opravičil, da ne pride, prav tako g. Kobal iz MGL-ja. Prišlo bo kar nekaj kritikov; zdi se mi, da še nikoli toliko kot tokrat (Radio, TV, Dnevnik, Delo, Razgledi, Tednik?, Večer?) 

Vesna in Sandi sta videti kar mirna, čeprav pravita, da se nervoza počasi začenja. 

3. marec 1998

Premiera je bila premierska: nekoliko zadržana, pa vendar je šlo kar v redu. Vesna je bila zelo nervozna na začetku, Sandi zelo dober, Marjana mirna, Nešo suveren. Vtis v celoti dober. Ljudje so zgodbo sprejemali zbrano. Morda so bili presenečeni nad resnostjo te komedije, morda so pričakovali več “štosov”. Vesel sem bil, ker igralca nista padla na odzive publike. In občutek imam, da publika reagira tako, kakor smo sami predvidevali. Morda kakšen dovtip ni izzvenel, ker sta šla kar naprej in je včasih nasmihanje v dvorani “pohodilo” kakšno repliko v nadaljevanju. Vendar v celoti: dobro. Vesna je lepo izdelala lok, Sandi je bil discipliniran in se ni spustil z vajeti. Konec je seveda “passionante”, glasba naredi svoje. Aplavz se mi je zdel prisrčen, odkrit, topel in nenavadno dolg. Mislim, da bo ta predstava nekaterim zelo všeč, drugim pa zelo ne. Koliko je dobra? - Kaj pa vem. Ima svoj stil in svojo povednost. Mislim, da je zasidrana v današnjem času in menim, da jo bo veliko gledalcev znalo kam uvrstiti - v svoj svet. Seveda: sprašujem se, kaj bo rekla kritika. Ni me strah kot režiserja, da bi bil popljuvan, ne, gre za hišo, za njeno usmeritev, njene projekte, smernice, razvoj, smiselnost in smotrnost njenega programa. Bomo videli. 

Zdaj sem nekako prazen. Spravljam se k pospravljanju starih misli in zadev, ter planiranju novega: nove sezone. Razmišljam v glavi o možnih kombinacijah, razmišljam o tekstih, režiserjih, terminih. Pripravljam začetni gledališki - programski list za prihodnjo sezono.  

Odgovoril sem g. Šedlbauerju - zanima me, kako se bo odzval. Ali bo izstopil iz “igre”, ali pa vendarle poklical in želel vedeti, kaj je tisto, kar mu lahko ponudimo ... Kdo ve? 

Samo še klepetava z Vesno ... Nič pametnega ne delam, se mi zdi ... premišljujem o prihodnosti gledališča, o možnih potezah, križiščih ... možnih stranpoteh. 

4. marec 1998

Sinočnja predstava je bila veliko boljša od premiere: pravzaprav sta bila igralca samo nekoliko manj napeta in bolj “ležerna”, manj sta tipala in sta izvajala svoje stvari suvereno in ne glede na odziv v dvorani; manj sta poslušala avditorij in nekako zaupala, verjela zgodbi in svojemu početju. Ljudje so pa gledali bolj sproščeno in se več smejali in nasmihali kot na premieri. 

Po predstavi smo se dobili Krošlovi, g. in ga. Gregorc ter jaz. In sedeli do ene ure v Orfeju. Zanimiva druščina. Gospod Gregorc je pravi as. Ko poslušam te zgodbe izpred vojne, o povojnem gledališču in vseh žurih, ki so jih uprizarjali na dnevnem (nočnem) redu, se ti kar milo stori. Ne moreš verjeti, da je bilo to tako živo. G. Gregorc mi je svetoval, naj naredimo ansambel, mi govoril, kako je treba delati z ljudmi kot direktor in njegovi nasveti sploh niso bili staromodni. Nasprotno. Povedal je tudi, da se mu SOBO ODDAM ne zdi dobro delo. Pokritiziral je tudi moj nastop za Prešernov praznik⁵². Seveda: ni kaj ugovarjati. Ima tudi svoj prav. Vsekakor: zanimiv gospod⁵³. Sandiju sem predlagal, da bi se poleti, ko naj bi se srečali v Veliki Nedelji pri Matjašiču nekdanji igralci, nekako dogovorili, da bi napisali svoje prispevke, spomine za morebitni zbornik, publikacijo, knjigo, ki bi jo želel izdati o povojnem ptujskem gledališču ... Upam, da bo kaj iz tega. 

Tukaj bili tudi Smolej, Pernarčičeva, Malalan, Mateja Zavrl in Igorjev fant ... Bili zadovoljni s predstavo. 

Klical g. Novak z MOP. G. podžupan Hojker se je pritoževal, da ni imel dobro organiziranih vstopnic za premiero (problem je res nastal, ker se je nekdo drug usedel na njegovo mesto). G. Novak bi želel, da bi za premiere bilo 8 mest skupaj v ložah (župan, podžupana, predsednik mestnega sveta z ženami). Predlagal sem, da bi bili na balkonu, ker se dobro vidi. In je bil izrecno proti: ker: politiki tam ne bi bili videni. Torej: morajo biti vidni in videni. Zato jim bomo poslej rezervirali 6. in 7. ložo levo, g. Novak pa bo pred premierami potrdil njihov prihod oz. sprostil vstopnice za redno prodajo, če jih na premiere ne bo. Lepo, si mislim: lepo, da jim je pomembno, kje sedijo v gledališču in ali bodo videni ali ne. Očitno se jim zdi pomembno, če pridejo v gledališče. In to se mi zdi za gledališče dobro. 

5. marec 1998

Pismo za g. Kraljeviča (problem Škofje Loke) sem dal prebrati še Anici in pravi, da sluti probleme z Andželo; predlaga, da pismo omilim ... Vrgel ga bom v koš. Saj ima prav: to je borba z mlini na veter. Dobro sem ga napisal, dobro argumentiral, pomagalo pa ne bi nič. 

Kritiki v Delu in Večeru dobri. Očitno dobri. Vesel sem; ne toliko zase kot za režiserja, pač pa za igralca in gledališče. Da se vzpostavlja z vso resnostjo v slovenskem gledališkem prostoru. 

13. marec 1998, petek

Pravi petek, 13. je. Včeraj sem napisal lutkarjem, da želim urediti razmerja z njimi, da se je tretjič zgodilo, da so bili z njimi cirkusi in zjutraj me je Bojan že vzel v “pac” in se zgražal nad mojim pisanjem. Hvala bogu, samo da se stvari uredijo. 

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev. Kakšne probleme imajo: večje od nas, vendar tudi več denarja in več moči na nek način ... 

Sestanek s Šedlbauerjem. Res nisem verjel, da bo šel v ta projekt pod ptujskimi pogoji, vendar vse kaže, da smo blizu dogovora. Če se bosta strinjala igralca, potem bo že kar prva premiera zares nekaj posebnega. 

Zdaj razmišljam o prihodnji sezoni. V glavnem gre za usklajevanje terminov in kombinatoriko najboljših možnosti, idej, zamisli. 

Kmalu bova govorila tudi s Petrom o monodrami, tako da bosta že dve stvari skoraj dorečeni. 

Gostovanja: v Novem Mestu, Škofji Loki ... Problemi z Nešovimi termini v Mariboru ... To je to. V resnici sem vesel, da je dopusta konec in da se vržem v nove naloge. Marca želim definirati stvari do te mere, da bo samo še minimalna improvizacija za prihodnjo sezono. 

Anica in Mateja sta ob 13. uri odšli domov. Čisto mirno je. Prava mrtvašnica. Niti telefon ne zvoni.  

Bil sem na Telekomu in se pozanimal za posodobitev naše telefonije. Morda bomo že aprila imeli nove telefonske številke in ISDN linijo. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

52 - O, zdaj me pa ima, da bi poiskal ta govor. Kaj le sem govoril? Vem le, da sem prinesel s seboj za govornico debel fascikel, tisti največji. Da bi prestrašil ljudi v dvorani, da bom prebral vse iz tega. (Notri je bilo par strani, ki sem jih nameraval povedati plus še vsaj par sto praznih - natančneje papirjev iz koša.) Pa še tega se spomnim, da sem imel nek zvonček, s katerim sem pozvonil, ko je bilo govora konec. Hm, kaj sem že hotel povedati? 

 53 - Jože Gregorc, simpatičen sogovornik. Kar videl sem, si lahko predstavljal, kako so žurirali v kavarni Evropa po premierah. In skupaj držali. Če samo pomislim: v najboljših profesionalnih letih je imel ptujski gledališki ansambel več kot dvajset stalnih igralcev! Videl sem igrati še Franja Gunžerja, Lojzeta Matjašiča, doživel režiserja Petra Malca kot mentorja, ko nas je na Hajdino prihajal učit, kako se našminkati, da bo imela mladenka lička še bolj rdeča in tragičen junak oči še bolj poudarjene ... kako, golobradci, naj zalepimo brado in brke. Ali vsaj narišemo. Šarmantna sta bila seveda tudi Jože Babič in Fran Žižek, ki ju je Branka pripeljala na Ptuj in se pogovarjala z njima. Žal takrat še nisem dovolj znal, da bi znal kaj pametnega vprašati. Tako je to: znati je treba, da bi lahko sploh kaj tehtnega znali vprašati. No, in morda tudi (ali predvsem) zaradi tega vse to objavljam: da bi se informacije ohranile in bi nekdo nekoč znal postaviti še boljša, še neudobnejša in še bolj diferencirana vprašanja. Zato, da bi slika o posameznih trenutkih zgodovine ptujskega gledališča šla v čim več smiselnih kontekstov. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Plešasta pevka, 1994

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata

1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!

ali: Še 29 let do tridesetletnice.  ;-)

Bo župan Ptuja dr. Miroslav Luci dal na sejo mestnega sveta sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda? Kdaj? Bo dovolj svetnikov dvignilo roko ZA? 

Profesor za režijo, Dušan Mlakar, me je povabil, da bi postal njegov asistent na faksu. O, kako mamljiva ponudba. Imel sem najeto stanovanje na Tesarski ulici v Ljubljani, občasno sem delal v zasebni igralski šoli Barice Blenkuš, dobil že tudi režije v gledališčih, imel sem status svobodnega umetnika, služil sem si s svojim delom, svojim poklicem svoj vsakdanji kruh. Zdaj pa še priložnost, da postanem učitelj na našem faksu. Mamljivo. 

Toda: Kaj pa Ptuj?  
Bom lahko iz Ljubljane “rihtal” stvari okoli ustanavljanja poklicnega gledališča na Ptuju?  
Poleti bomo Zato.-jevci delali novo uprizoritev, ki bo morda tista kaplja čez rob, ki bo okolje prepričala (kaj pa če ne?!)  in na nek način usodna za  nastanek ali nenastanek novega javnega zavoda - poklicnega gledališča - v mestu. 
 
Vem, kaj pomeni učiti na naši šoli (AGRFT). Biti na šoli vsak dan, v razredu s študenti igre in režije ... Na kratko: biti tam od ponedeljka do petka. In pred produkcijami še čez vikend. To pomeni ne biti na Ptuju.  
Delati v Ljubljani in biti sočasno prisoten na Ptuju v finišu ustanavljanja gledališče - ne, to ne bo šlo.
Tega si ne znam predstavljati. (In česar si ne znamo predstavljati, tega ne more biti. Danes bi si seveda znal predstavljati marsikaj marsikako drugače. Ampak, od takrat so leta. In leta spremenijo tudi naše zmožnosti predstavljanja.) 

Usral sem se, bi se reklo. Usral, da bi zagrizel v oboje hkrati. Razmišljal sem črno-belo: Samo, ne boš si nikoli opravičil, če to s profesionalizacijo na Ptuju ne bo ratalo. Zmeraj si boš očital, da si “sedel na dveh stolčkih”, in da zato ni prišlo do ustanovitve poklicnega gledališča. Tri leta dela smo že vložili. Ne le ti, tudi tvoji prijatelji. Tri počitnice so “šle mimo” tako, da smo prišli domov, na Ptuj, pripravljat novo uprizoritev, zganjat teater.  

Volens-nolens: Če smo hoteli priti do konca, smo se morali izpostaviti, povedati svoje mnenje, se dati v zobe, ne biti všeč vsem, pokazati našo, Zato.-jevsko vizijo. Drugačno od drugih dveh, ki sta prišli na občino kot možna modela za profesionalizacijo (različno tudi od naše mentorice). Imeli smo jo radi, jasno, našo Branko. In hkrati vedeli, da po poti, da bi poklicno gledališče nastalo postopoma prek polpoklicnega, ne bo šlo. Ne z nami. Gledališče smo imeli radi kot najiskrenejši ljubitelji; mislili smo ga pa tako, kot smo takrat že videli iz lastnih izkušenj pri delu v drugih gledališčih. Mislili smo ga ”profi”, tako kot pač izgleda poklicni teater v drugih mestih.  

Kaj zdaj, Samo? Boš nadaljeval profesionalizacijo “na daljavo”? (Takrat še tega izraza sicer ni bilo; šele korona ga je prinesla.) Boš vse skrbi in težave na Ptuju prepustil lepo Franciju, sam pa se naredil Francoza? Stisnil rep med noge in se šel asistenta na faksu? Drugi pa naj zate na Ptuju naredijo to, kar si sam tako zelo želiš? In če jim ne rata, ti s tem ne boš imel nič ...

S takšnimi mislimi nisem imel dobrega občutka. Moral sem se odločiti.  
In sem se. Profesorju Mlakarju sem povedal, da bi rad bil s celim srcem in telesom pri projektu profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zato, da bi na koncu lahko rekel: naredil sem vse, kar sem znal in zmogel ... in profesionalizacija bo uspela ali pa pač ne. To je to. 
 
Mlakar me je, se mi je zdelo, razumel. (Bil sem ga potem zmeraj znova vesel, ko je prišel na kakšno ptujsko premiero. Predvsem na dvorcu Turnišče me je prav prijetno presenetil.) Mesto asistenta pri njem je potem zasedel nek drug kolega. Opazil sem ga že, ko sem šel na sprejemne, on pa je že končeval prvi (ali drugi) letnik. V dolgem, lahkem, črnem plašču - in to sredi poletja! -  je prišel na izpit v “kurnik” (majno sobico pred veliko gledališko dvorano). Imel je izpit slovenščine. Jaz sem zunaj čakal, da me pokličejo na zagovor naloge za sprejemce; on pa je imel izpit pri profesorici Katji Podbevšek. Nisem mogel da ne bi: slišalo se je na hodnik, kako se sproščeno pogovarjata. Smejita. Študent tika svojo profesorico?! Bolj pogovor kot prestrašeno odgovarjanje na izpitna vprašanja? Vsekakor čisto drugače kot tam, kjer sem lani dvakrat pogrnil: na filo faksu, kjer sem zmrznil že na prvi uri pri dr. Koruzi (staro cerkvena slovanščina. Profesorjevi simboli na tabli: lipa -> lipae* so bili bolj podobni matematiki kot slovenščini) in kasneje na Pedagoški v Mariboru, kjer je dr. Križman na izust recitiral Fausta, Tragoedie erster Teil, kar lepo v nemščini ...  No, potem pride tale študent iz “kurnika”, v rokah je držal veliko črno mapo, vsaj A3 formata, s tistimi skodranimi lasmi in zanj značilno držo ... Joj, če bi lahko jaz kdaj nosil mapo z režijskim konceptom; sigurno ima notri The režijski koncept.  Joj, če bi lahko jaz bil kdaj režiser ... Tako mi je bila všeč že samo pojava kolega Aleksandra Jurca. 

Okej, Ptuj, poletje 1995. 
Konec leta se bo v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledališčem Zato. odločalo, ali gre mesto po dvoletnem prehodnem obdobju (1993, 1994) v naslednji korak: v ustanovitev poklicnega gledališča. 

Na nekem bolšjem sejmu v Berlinu sem kupil staro, porumenelo knjigo. Tri drame Petra Turrinija. Zanj sem že slišal. Lov na podgane smo igrali v Sloveniji nekoč nekje. Takrat se avtorjev še ni dalo poguglati. Sigledal-a še tudi ni bilo. Slišal sem za Turrinija tudi zato, ker sem pri dr. Anderju Inkretu delal seminarsko nalogo o dramatiki Petra Handkeja. Handke in Turrini pa oba Avstrijca, sodobnika ... itd. 

Turrini je v svojem komadu Die Wirtin predelal Goldonijevo Krčmarico Mirandolino. Zatojevci pa smo predelali Turrinija.  

Krčmarica, podatki
Krčmarica, fotografije

Glavni bad guy (Rippafratta/Tadej) je na koncu prišel na oder in potem, ko je zmagala ljubezen (amor omnia vincit), ko je natakar Fabrizzio (Vojko) vendarle bil uslišan in končno osvojil Krčmaričino srce (Vesna Pernarčič) ter premagal tekmeca (grofa/Gregor) in Markiza/Rok) - padel je že aplavz  za happy end - tedaj se na oder vrne poraženi Rippafratta v beli, nobel obleki in belem klobuku, postavi svoj biznis kovček na vidno mesto ter reče: 

Mirandolina, moram vas žal informirat, da sem postal lastnik vašega lokala ... ; vaše gostilne in pravzaprav tegale celotnega kompleksa. Kupil sem vas. Lepo ste povedali: ‘Prava ljubezen zmaga’. Kdor misli tako, se moti. Kar šteje, je denar. 

Tako nekako, po spominu. (Lahko bi pogledali v tekst.) 
 
No, in turbo-kapitalist, tajkun, vulgarni neoliberalist odpre kovček in iz kovčka zleze - maketa ptujske gledališke stavbe. 

Slika pove več kot tisoč besed. Sporočilo je bilo jasno: Zato-jevci želimo hišo, želimo gledališče, z zidovi in novo štampiljko. Želimo nov pravni subjekt Gledališče Ptuj.  
Če že, potem ... Wenn schon, denn schon ... 

Nesramno? Drzno? Velikopotezno? Arogantno? 
Kaj bo z zaposlenimi z ZKO-ja, ki delajo v gledališču? Z Anico Bombek Strelec smo že sodelovali – naredila nam je kalkulacije, svetovala pri številkah (kasneje bo postala ne le sijajna organizatorka in prodajalka, pač pa tudi direktorica gledališča), Marijan Pišek - hišnik, je tudi že dal kakšno roko pri izdelavi scene, Irena Meško je v MGP v službi še danes. Dušan Kozar, ki je imel pisarno v prvi sobi desno, takoj ob vhodu v gledališče, je počasi odhajal v pokoj. Njemu je bilo verjetno dokaj vseeno. 

Sploh pa: Ali bo občina lahko na dolgi rok preživljala novi javni zavod, ki ga namerava ustanoviti?! 
Že itak ima na grbi toliko kulturno-zgodovinske dediščine, stavb, ki so potrebne obnove, nedokončanih ali načrtovanih gradbišč (ptujska trojka: pošta-minoriti, dominikanec, mali grad), številne institucije, ki niso le občinskega pomena. Zdi se mi, da je Štefan Čelan že takrat govoril o regionalizaciji. In ja, ptujsko gledališče bi gotovo lahko financirala tudi regija. Ampak, stvarnost je pač bila, kakršna je bila. 

Predvsem pa tole vprašanje, ki je zvenelo zelo prepričljivo: Kaj bo to za en teater - gledališče brez igralcev? Vsi ostali slovenski teatri imajo vendar svoje igralske ansamble? (Tudi nekdanje ptujsko poklicno gledališče ga je nekoč imelo. V dobrih časih celo do 22 stalnih igralcev; tam po vojni in še pred ukinitvijo leta 1958). Kako torej zdaj: radi bi imeli gledališče, ki pa ne bo imelo igralcev? Ker za igralska delovna mesta denarja ni. Kaj je pravzaprav to, kakor pravijo, da bo: “projektno gledališče”? Kaj si zdaj to mladina zmišljuje? A bodo bodoči zaposleni prejemali plače, delali pa nič? Bo nov zavod škodil ljubiteljski kulturi? Sploh pa, da bi nov občinski zavod “dobila” kar ena taka mladina? Bili smo malo čez dvajset, nihče še tridest. 

Moram poiskati dr. Lucija, da ga povprašam - in Branka Brumna - kakšne spomine imata. Kaj sta morala vse poslušati. Ampak sta očitno dovolj verjela v nas. (Kristine žal več ni.) Ja, bili so ljudje, ki so menili, da k mestu spada pač tudi gledališče. Ki je tu itak že zelo zelo dolgo bilo. V srcu mesta. Since 1754.  

Povedano drugače: Ni se dalo biti nekje vmes, treba se je bilo odločiti. Poklicno gledališče na Ptuju zdaj bo - in to po Zato-jevsko - ali pa ga ne bo. Ne zdaj. Vse bolj je bilo jasno, da se tega ne bo dalo speljati tako, da bi bili srečni in zadovoljni čisto vsi. 
 
Polarizacija v mestu je bila velika. Kdor bo šel brskat po papirjih, bo našel dopisovanja, argumentacije za in proti, časopisne članke, pisma podpore. Podporo profesionalizaciji so v svojih člankih v Tedniku izrazili Fanc Mlakar, vodja Gledališča Zato., akademski slikar Albin Lugarič, Krstina Šamprl-Purg, takrat šefica za kulturo na občini, igralec Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, pater Branko Cestnik, igralec Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, predsednik uprave Perutnine Ptuj in tudi sam kot umetniški vodja skupine Zato. Zdaj vidim, ko brskam po knjigi 1992 – 2002, da sem napisal vendarle nekaj pametnega, namreč: “Če se gledališče ne bo profesionaliziralo zdaj, se bo kdaj drugič in kako drugače.” Ja, tako sem verjel, da je samo vprašanje časa.  

Mogoče bi celo veljalo poiskati mestne svetnike takratnega sklica in jih povprašati po njihovih spominih. Mogoče pa dejansko prosim MOP, da mi dajo seznam takratnih svetnic in svetnikov. Morda jih kako najdem na spletu in jim pošljem ta članek in spodbudim, da se vključijo v kolektivno spominjanje. (Eto, ravnokar sem pisal na MOP in jih prosil za seznam takratnih svetnic in svetnikov. Zdi se mi pač pomembno jih navesti: brez njihovih “rok” gledališče ne bi nastalo.) Ko jih dobim, jih napišem.

(No, od včeraj na danes mi je g. Gajser iz MO Ptuj poslal odgovor in še več: zanimive podrobnosti. Spodaj. Tukaj pa seznam takratnih svetnic in svetnikov, ki so zaslužni, da je mesto dobilo poklicno gledališče:)

No, naša  Zato.-jevska skupina se je povečala: pri nas so zaigrali še Barbara Vidovič in Nina Valič, pa že omenjena Vesna Pernarčič ter Rok Vihar. Plus seveda že jedrni del Zato.-jevcev: Vojko, Tadej, Gregor. Neša pri Krčmarici ni bilo. 

Krčmarico smo uprizorili na notranjem dvorišču dominikanskega samostana. U, kakšen prostor! Čudovit. Danes se tam gotovo ne bi dalo. Ena vrata, požarni red, muzejska pravila ... Franci pa je takrat postavil celo tribuno za ... koliko gledalcev, Franci? Že sam samostan s svojimi gotskimi oboki je bil prekrasna kulisa. Neverjetno prizorišče. (Režiserju Zvonetu Šedlbauerju ga bom čez leta ponudil še za eno uprizoritev tam, za Snubca A. P. Čehova.) 

Tinček Ivanuša nas je posnel pred premiero. To je edini video zapis Zato-jevcev! Ker takrat sem misli in vztrajal: gledališče je hipna umetnost. Nič snemanja. Ko je mimo, je mimo. Naj bo za zmeraj mimo.  
Danes sem tega posnetka vesel. Tinček ga je dolga dolga leta za tem nekje izbrskal in mi ga presnel z bete na VHS. Kako prijazen možakar. Legenda našega mesta. Neverjeten. Imeli smo TV na Ptuju, ko še ni bilo kabelskih, pa lokalnih televizij ... Tinček, Tinček, vreden ene resne obravnave. Človek pred časom. 

S Krčmarico smo se fijakali po vsej Sloveniji. Imeli smo že svoje avtomobile: Grega katrco, Tadej nekega malega citroena, jaz jugota, tistega, tahitrega, navitega, 65 mogoče, Vojč ... kaj si vozil ti, Vojč? Vsa scenografija in kostumi so šli v teh par avtomobilov. Plus osvetlitev: dva ali trije halogenski reflektorji za na gradbišče. (Imel sem dva 500 watna, ker sem se ukvarjal s fotografijo in ja, to je bila moja home made studijska luč.) 

Predstavo Krčmarica smo odigrali 49,75 krat. Zadnja je bila na vrtu pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogl v Veliki Nedelji pri Ormožu. Lep poletni dan, potem pa se je tam daleč nad Pohorjem nenadoma stemnilo (kakšen lep razgled!) in popoldanska nevihta je odpihnila našo ponovitev nekje na tri četrtine. Bila je zadnja. 

Blagajničarka našega društva Zato. Iris nam je izplačevala prve honorarje. S svojim delom smo zaslužili! Nekaj, kar smo leta in leta delali samo iz veselja, za hobi, je počasi postajalo naš poklic. Smo računali še v markah, Iris? Smo ti težili? 
 
Kako smo pravzaprav brez mailov in s telefoni na kabel zorganizirali in prodali 50 ponovitev Krčmarice po celi Sloveniji? Od Ormoža do Dobrovega v Brdih? Ja, v resnici: pisma – natipkana z mehanskim pisalnim strojem, kupljenim na bolšjem sejmu v Ljubljani, ponudbe, adrema potencialnih kupcev, potem pa zjutraj telefon v roke in Vesna je klicala ter se dogovarjala za termin. Robo v osebne avtomobile in smo se podali na gostovanje. 

No, zelo dobro se spominjam gostovanja Krčmarice v dvorcu Zemono. Franci, verjetno s pomočjo Petra Vesenjaka, je “naštimal” gostovanje in po njem večerjo z dr. Maksom Tajnikarjem. Tajnikar je bil takrat mogoče minister za turizem, ali pa gospodarstvo. Franci je lobiral za novo gledališče.  Zraven so bili Ervin Hojker, pa Kristina in Vojteh Rajher. Vem, da smo dobili večerjo in da nisem vedel, kaj bi se menil s “političarji”. Ampak, Franci je imel tu iniciativo in speljal stvari očitno več kot odlično.

Prerajžali smo celo Slovenijo. Krčmarico odigrali tudi na spremljevalnem Borštnikovem srečanju. Projekt profesionlizacije gledališča na Ptuju je bil tudi že po vseh slovenskih časopisih. Letos se bo odločilo, ali bo ali ne bo.

Sva šla skupaj, Franci, do takratnega kulturnega ministra, Sergija Pelhana?  
Zelo dobro se spomnim, kako je rekel: Ptuj ni dovolj veliko mesto, nima dovolj abonmajev, gledališka dvorana ima premalo sedežev, ne izpolnjujete kriterijev za status poklicnega gledališča.  
V bistvu so prav taki, isti argumenti vodili leta 1958 v ukinitev poklicnega gledališča.  
In ja, vse to je bilo v bistvu res, kar je rekel Peljhan.  
Po teh kriterijih poklicnega gledališča na Ptuju res nikoli ne bo, sem mu odvrnil. Ampak mi bomo ustanovili takšnega, ki - po naših kriterijih - pač bo. 

Z Dolfijem Žižkom sva ure in ure presedela in se pogovarjala, kakšni naj bi bili ti kriteriji. Kakšen podsistem mora biti nov javni zavod, da bi se lahko vključil in preživel v širšem sistemu, ki se mu reče mesto, občina, lokalna skupnost, država Republika Slovenija? Kako ga misliti, da se bo večalo število potencialnih izhodov, perspektiv, razvojnih možnosti? Ali po domače: kako začeti z najnujnejšim minimumom in hkrati imeti v mislih tak ustroj, ki bi omogočal rast in razvoj? 

Ampak: to je bila vendarle čista teorija. Franci je moral v praksi doseči, da bodo mestni svetniki dvignili roke. (Danes vem, da je ni bolj praktične stvari kot je dobra teorija.) 

Vzdušje v mestu je bilo pregreto. Nekaj podobnega kot mnogo let kasneje na temo ”podiranje dreves oz. nova tržnica”. Le da pri ustanavljanju poklicnega gledališča ni bilo treba ničesar požagati, porušiti, zabetonirati.  

Če že, je bilo treba porušiti predsodke in vnaprejšnja toga in zacementirana prepričanja, zakaj se nekaj ne da. Da ne gre. Da ne bo šlo. Da je ustanavljanje poklicnega gledališča v tako malem mestu velika napaka. 

Decembra 1995 sem bil pri punci v zamejstvu. Franci mi je poslal kratko sporočilo: "Predlog sprejet". (Franci, popravi me, če je pisalo drugače.) 
 
Mestni svet je na seji 4. decembra 1995 potrdil predlog župana dr. Miroslava Lucija, da Ptuj znova dobi poklicno gledališče, nov zavod. Gledališče Ptuj je bilo ustanovljeno. Skupina Zato. je svoj cilj dosegla.

Nekako tako je bilo.  
 
Franci, vem za tvoj ”ritual”, ki si ga opravil pred usodno sejo mestnega sveta. Krasen se mi zdi. Nam ga poveš? 

---
Dobrodošli s pripombami. Kar na samo.strelec@gmail.com, ali na FB kot komentar, pa se bo vse znašlo v tejle skupnostni spominski knjigi v nastajanju.

***

Matej Gajser:
Pozdravljeni,
sem naredil pregled dogajanja na takratni 11. redni seji MS, ki se je pričela dne 30. 11. 1995, kasneje pa nadaljevala in zaključila dne 4. 12. 1995.

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališča Ptuj se je v osnovi obravnaval v osnutku (prvo branje), ker pa ni bilo večjih pripomb so v nadaljevanju seje potrdili še predlog (drugo branje).
Prav tako so na 11. redni seji imenovali v.d. direktorja (Samo M. Strelec).
Vse to je razvidno iz zapisnika (v prilogi).
Odlok je bil potem objavljen v UV občin Ptuj in Ormož, št. 35/1995 (v prilogi).

Mestni svet je takratni sestavi v skladu s takrat veljavnim statutom sestavljalo 32 svetnikov (danes 29).
Iz zapisnika je razvidno, da je bilo najprej prisotnih 30 svetnikov, naknadno se pridruži kot 31 še Tomaž Neudauer.
Odsoten je bil mestni svetnik Janez Bedrač.

V prilogi seznam svetnikov v mandatu 1995-1998.
E-naslovi seveda takrat še niso bili aktualni in z njimi ne razpolagamo.
Lep pozdrav.

Samo M. Strelec:
O, bravo in klobuk dol, g. Gajser. Tole pa je bilo zdaj hitro. Od včeraj na danes. Dobesedno. Hvala vam. Zanimive podrobnosti. Več kot sem pričakoval. Predvsem pa absolutno hitreje!

In še druga reč: Nekje sem zdaj prebral, da je v nekem aktu pisalo (najbrž o u stanovitvi),  da se bo gledališče financiralo iz občinskega IN državnega proračuna. To drugo je bila seveda pobožna želja. VSE je bilo na bremenih občine na začetku. Prijavljali smo se na t.i. državne projekte; nisem prepričan, da smo sploh katerega dobili ... Dokler se ni zgodilo nekaj res lepega (kar ima posledice še danes). Ampak, to šele pride. V povezavi z ministrom Rudijem Šeligo. Stay/keep in tuoch, ostanite z nami, do prihodnjič.