Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4

***

27. oktober 1997

Noro, kaj vse v gledališču manjka kar zadeva varnostne predpise, dokumentacijo …  Pustimo … Ker je vse tako enostavno, v glavnem povezano z denarnimi vložki. 

Menda so v dnevnem biltenu BS objavili moje pismo, ki sem ga poslal na BS. Jernej Lorenci mi je rekel, da sem dobro napisal. Sam še nisem bral (ali so objavili v celoti ali odlomke, to me zanima). 

Marjan za ta mesec ne bo imel stimulacije. Zdi se mi, da je nezadovoljen in da mi bo prišel povedat, kaj misli. Zdelo se mi je, da mi bo nekako malo pogrozil, kaj vse se lahko zgodi, če se bomo šli tako – verjetno ostro, suhoparno, dosledno, kakor sem sam nastavil z novimi pravili (stimulacija za več kot dobro opravljeno delo, odbitek od plače, če delo ni v redu narejeno). 

31. oktober 1997

Včeraj sem se pogovarjal z g. Špoljarjem¹⁶. Prosil me je, da bi revizorski hiši, ki je kupila stanovanje od Kogejev¹⁷, omogočili normalno delo in adaptacijo vhoda med stavbo gledališča in hiše ob gledališču. In prišla sva seveda tudi na delo v gledališču Ptuj. Rekel je, da bi morali iz tega gledališča kaj narediti. Se zanimal za obnovo in menil, da bi s podpisom dolgoročnih sponzorskih pogodb lahko najeli kredit in šli v prenovo. Vprašal me je tudi, kaj se mi zdi, kaj bi bilo bolje: prenavljati stavbo tu ali graditi novo kje drugje. Pa sem rekel, da bi bilo bolje tu, saj bi nova fasada dala tudi zaključek Prešernovi ulici. 

Predvsem sem se zgrozil, kako preprosto govorijo ljudje o tako velikih denarjih, o katerih sami komaj sanjamo. Morda pa je ravno v tem keč… 

V Večeru je prispevek o posvetu na temo kultura, ki je bil v CD. Omenijo tudi nas, ko govorijo o podpisu devetih slovenskih gledaliških hiš, pod skupno sestavljenim dokumentom in pripombami na teze, ki jih je pripravilo ministrstvo. 

1. november 1997 

Kako fino je, ko je gledališče razprodano. To se je zgodilo z nocojšnjim gostovanjem PDG-ja, predstava DVA. Fino se je bilo srečati z Veroniko in Jožetom. Fino je bilo srečati stare znance in nekdanje sodelavce, res fino. 

Vesel sem, da bo predstava polna; verjamem pa tudi, da bo odziv dober in da bo predstava dobra. Saj se mi zdi, da imamo dobro (vedno boljšo) publiko. Zdi se mi, da čutim vedno več neke pripadnosti ljudi k temu gledališču. Vedno bolj se pozabljajo spori in nesoglasja, vedno bolj ljudje želijo videti dobre stvari in jih drugo ne zanima. In to je prav tako, se mi zdi. Morda si domišljam, ampak očitno vabila in oglasi v medijih zaležejo. Zdaj bi se bilo treba truditi, da bi ljudi, ki pridejo na gostovanja tujih gledališč obdržali in bi prišli na vsako predstavo v gledališče. 

7. november 1997

Goga pravi, da so SOBE fantastičen tekst. Ja, tudi meni se zdi tako. Fino, da je motivirana. Pravi tudi, da se ji zdi Vesna Slapar zelo zelo iskrena igralka. Ja, vem, da bo to fina predstava. 

9. november 1997

Otroška matineja. Prvič. Koliko bo ljudi. Kar nekaj rezervacij je. 

Sosedje – revizorji začenjajo graditi svoj vhod med našo kletjo in zadnjim vhodom v gledališče. Mislim, da bo lepo izgledalo. Hm, in stalo tudi nekaj nas: popravilo žlebov na vzhodnem delu gledališča – tam, kjer je bojazen, da bi sneg pozimi zgrmel na glave sosedov. 

Napisal sem dopis Čelanu¹⁸ – predlagam mu, da začneva delati na skupnem projektu SOBE. Prav zanima me, kaj bo iz tega. Ko sem ga poslušal, sem dobil vtis, da misli, da bi se lahko veliko naredilo z nekakšnim ustreznejšim pristopom do potencialnih sponzorjev… Vprašanje (moje) je pač žal banalno: koliko se bo proračun projekta povečal na račun najinega sodelovanja? Bomo videli. 

Mateja je izdelala statistiko prejšnje sezone. Zdi se mi, da so podatki kar zgovorni in da merimo prave stvari. Odslej bomo to počeli ob koncu vsake sezone. Razmišljam pa tudi, da bi rezultate obdelali tudi polletno, zato da bi lahko ocenjeval stopnjo napredka ali nazadovanja z istim obdobjem v preteklem letu. 

Marjan je zbolel. Kar vidi se, kako se stvari spravijo iz reda: Irena¹⁹ in Tomaž sta vskočila in prevzela njegovo delo. Odsotnost enega človeka takoj pomeni neke vrste mali alarm. To je najbrž dokaz, da nas ni preveč, da ima vsak svoje jasne zadolžitve. Ali pač pomeni, da bi lahko delali tudi z enim človekom manj? Gotovo nekaj časa, na dolgi rok pa ne. Morali bi pač jemati ljudi prek študentskega servisa ali kaj podobnega. 

Ravnokar mi pravi Anica, da bo matineja skoraj polna! Odlično. Morda bi jo lahko ponovili nekje zgodaj spomladi… 

Veliko razmišljam o predstavah, ki jih kupujemo: cene, cene, cene. Začnejo se pri 450.000,00 sit in tja do 650.000,00 sit. Kajti: ljudje bi radi komedijo, ljudje bi radi videli na odru veliko ljudi. In na oder velika scenografija ne gre in velika predstava veliko stane. Ob goriškem gostovanju, ko je bilo gledališče polno, imamo inkasa okoli 200.000,00. Predstava pa je stala 250.000,00. Torej minimalni minus. Kaj pa pri ceni 400, 500.000,00 ? Ne vidim rešitve. Hkrati pa vem, da je seveda ljudem treba dati najbrž raznovrstno ponudbo, tudi to, kar si želijo. 

Ja, otroška matineja je bila popolnoma polna. Pravzaprav smo zamujali, ker ljudje pridejo pozno po karte. Prišlo je tudi do nekaj napak – dvakrat prodane karte. Ja, želimo si, da bi bilo polno, ko pa je, pa imamo probleme… Hudiča, morali se bomo nekako bolje organizirati, kar zadeva predprodajo in prodajo vstopnic… 

10. november 1997

Otroško predstavo še kar naprej igramo… Lepo. Človek kar zančne razmišljati, ali morda ne bi postali kar gledališče za otroke...  

Altius - Gledališče Ptuj: Ja, res je: nismo plačali oblikovanja logotipa in štampiljke - to je moj dolg iz januarja 1996. Hkrati pa je res, da je Franci naročil izdelavo plakata za Fausta, kar je bil v resnici projekt Društva umetnikov in ustvarjalcev - za to pa ne obstaja nobena naročilnica, pač pa samo faktura Altiusa... Itd. Itd. Itd. Dolgovi, dolgovi, dolgovi. Kdaj bo tega konec? 

***

Pripombe in komentarji:   

16 – Zlatko Špoljar. V tovarni Talum vodilni ... računovodja? Finančnik? Kasneje član Uprave Talum d. d.

17 - Gledališče je imelo pisarne najprej v majhni hiši ob gledališču (kasneje jo dobi nazaj Cerkev; danes v njej Karitas.) In prvi sosedje spodaj so postali revizorji, Auditor. 

18 - Dr. Štefan Čelan, ustanovitelj in prvi direktor Bistre, znanstveno-raziskovalnega središča, ki je nastalo kakšno leto pred ustanovitvijo Gledališča Ptuj. (O tem času nekaj malega pišem tukaj.) Kasneje, v času obnove gledališča, je Čelan bil župan MO Ptuj. 

19 – Irena Meško - rekviziterka, garderoberka, inspicientka. Zelo sem vesel, da je Irena (nedavno) dobila nagrado za življenjsko delo, ki jo podarja Društvo gledaliških režiserjev. To je veliko priznanje. Irena si ga zasluži. In tudi izraz dejstva, da režiserji še kako cenimo vse poklice v zaodrju; ker se predobro zavedamo, da je gledališče skupinski “šport”. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!

1996
ali: Še 28 let do tridesetletnice.  ;-)

Govor malemu človeku
Polovične resnice

Dobro. Tu smo. Javni zavod Gledališče Ptuj je bil decembra 1995 ustanovljen.
Stvari so se odvile, kakor je bilo predvideno leta 1993 v Modelu za profesionalizacijo Gledališča Zato. in pogodbo med Zato.-jem in Občino Ptuj.

Z ustanovitvijo Gledališča Ptuja skupina Zato. več nima razloga za obstoj. Svoj cilj je dosegla.
Šli smo vsak po svoje. Igralci v službe v gledališča po Sloveniji, sam sem po/ostal v.d. na Ptuju.
Se bomo kdaj še zbrali? Še sodelovali? Neke stvari so mi že hodile po glavi. (“Ruda in Tona” denimo.)

Čez par let, tam okoli leta 2000, bom tako predrzen, da bom vihal nos in užaljen ugotavljal, češ da občina ne želi več razvoja Gledališča Ptuj. Ker ne želi zaposliti štiri igralce, nekdanje Zato.-jevce. Ker ne želi začeti obnove stavbe. Iz ptujskega gledališča bom odšel v mariborsko Dramo. Nek lokalni politik je menda takrat izrekel preroške besede: “Samo se na Ptuj ne bo vrnil nikoli več; dokler sem jaz tu, ne.” Ampak, do tja je še kar nekaj časa. Še marsikaj zanimivega se bo zgodilo pred tem.

V novem javnem zavodu Gledališče Ptuj bodo kmalu zaposleni Anica Strelec Bombek (računovodstvo, finance, organizacija, producentstvo, prodaja predstav, marketing, stiki z javnostjo in nisem prepričan, da še ne kaj - in mimogrede: vse to več kot odlično!), Marijan Pišek (odrski mojster, mizar, hišnik), Irena Meško (rekviziterka, garderoberka). Vsi so nekako skupaj z zgradbo prešli iz ZKO-ja v nov zavod. Tomaž Bezjak, a si bil tudi ti že takoj zaposlen? A veš, da se ne spomnim. Plus Samo kot v.d. direktorja novega zavoda.

Kaj bo prva premiera novega gledališča?
Kakšna vsebina?
Kakšen format?
Kakšna bo ”otvoritvena poteza” novega slovenskega poklicnega gledališča?
Kdo bo igral? Kaj?
Kako bo to, kar bo na odru novoustanovljenega gledališča, zaznamovalo njegov razvoj?
Bo kakorkoli pomembno vplivalo na prihodnost?
Ali bo samo pač nekaj; ker nekaj zdaj pač mora biti iz tega vsega, po vsem tem, kar se je dobri dve leti vrtelo v javnosti in poskrbelo za dovolj polarizacije v mestu!?

Kaj bo imelo povedati novo gledališče?
Ne v izjavah za medije, ne po pisarnah na sestankih, pač pa tam, kjer je gledališču mesto: sredi mesta, v srcu mesta, na odrskih deskah. Kaj bo torej otvoritvena predstava?

To bo Govor malemu človeku.
Avtor Wilhelm Reich. Zelo zelo zanimiv človek. Svojeglavec. Korenitež. S svojimi pogledi, ki marsikomu niso bili všeč. Tudi etablirani stroki tistega časa ne. “Listen, little man” je napisal že v Ameriki, kamor se je, kakor mnogi intelektualci iz Nemčije, umaknil pred nacizmom. “Rede an den kleinen Mann” je nemški naslov te drobne knjižice. V času, ko smo pripravljali prvo ptujsko premiero, to Reichovo delo še ni bilo prevedena v slovenski jezik. (Eden od prevodov ima naslov Prisluhni, mali človek.) Najprej sem torej moral najti prevajalca. Pisal sem Janezu Gradišniku. Ni imel časa. Predlagal mi je Jara Novaka (sijajnega prevajalca Hessejevih romanov.) In Jaro je zadevo res hitro prevedel.

Kdo bo igral? Kdo bo glavna (edina) oseba, prvoosebni Wilhelm Reich, reformator, provokator, inovator, angažirani svobodomiselnež in predvsem velik humanist? (Mimogrede: berite njegovo knjigo Umor Kristusa: čustvena kuga človeštva.)

Vlado Novak bo igral v tej monodrami. Format “mono” bo Vlado potem v prihodnosti MGP ponovil še kar nekajkrat. Gledališče pa bo v istem formatu lansiralo bienalni festival monodrame. Malo gledališče - mali format. Zvenelo je logično.
Nekoč kasneje bo direktor Srpčič festival ukinil (mislim, da nekje okoli leta 2012, časa EPK; ampak o tem bo že povedal več sam, ko pridemo v naši sestavljanki do tja). Mi je pa Peter prav pred dnevi rekel, da razmišlja o vnovičnem zagonu obeh festivalov: že omenjenega festivala monodrame in SKUP-a, srečanja komornih uprizoritev.

Fotograf Stanč je naredil znameniti posnetek Reicha-Novaka, ki s prstom kaže proti nam, malim ljudem; fotografija s prve ptujske premiere, ki še danes visi v t.i. “Racovem salonu” v MGP. Bezo je minimalistično osvetil prostor. Na koncu predstave se je klanjal Vlado Novak in en lesen stol.
To je bilo na odru vse. Igralec, zgodba, luč in stol. Ter smisel. Smisel vsega skupaj. Smisel, ki je šel v dvorano. (Psihoanalitik Janko Bohak je napisal za gledališki list nekaj besed o Reichu.)
Proslavljali smo v kleti zgradbe ob gledališču, ki je takrat bila še v upravljanju gledališča. (Danes je tam Karitas.)
Publika je bila videti zadovoljna. Vsebina humanistična, z vrednotami, aktualnimi še danes, Vlado pa v svoji najboljši formi in izdaji. Občinstvo je občutilo, kaj je gledališče. Ne škripajoči sedeži v dvorani, ne s sivo-rjavim ultrapasom preoblečene lože v avditoriju, ne tistih nekaj starih svetil, ki je svetilo Vladu v obraz.

Sledi kratka zastranitev na temo sivo-rjavega ultrpasa. Leta 1969 je bila 1900-letnica prve omembe Ptuja. Se je kdo od bralcev še spomni? Gotovo pa se vsi nedavne1950-letnice (2019). No, takrat, leta 1996 so obnovili notranjost gledališča. Pred obnovo je bilo – najbolj na kratko povedano – najbrž zelo podobno stari dvorani mariborskega gledališča: redeč žamet, pliš, redeč zastor, lože, verjetno lestenec, mavčni odlitki, “cirunge”, en tak rahlo post-baročni ali kakšen že kič. V bistvu lepo. Tako približno, kot razlika med izgledom stropov, stopnišč, zidov, bordur v trgovini Kastner&Oehler sredi Gradca ali pa v kakem random sodobnem nakupovalnem središču kjerkoli že. Seveda s socialistično miselnostjo in delavskim razredom ta meščanski, buržoazni izgled dvorane nekako ni šel skupaj. (Kako hecno, kajne? Nekoč je bilo meščanstvo nekaj groznega, danes bi si pa ga še kako želeli.) Pa so ves ta kič v dvorani strgali iz lož, odstranili, ter notranjost “preoblekli” v sivo-rjavi ultrapas. Kot mize v kakšni delavski menzi. Takšno je potem gledališče ostalo do zadnje obnove, leta 2009, ko so ga spremenili - kot rad duhovito reče aktualni direktor Srpčič - v finsko savno. Z glavno zaveso takšne barve, da je gledališčniki raje ne zapiramo, če ni ravno nujno. Buržoazni slog - gledališče za meščane. Ultrapas - gledališče za delavski razred. Savna slog - gledališče za .... ?
Konec zastranitve.

Vrnimo se k Vladu Novaku in Wilhelmu Reichu.
Dolgo, zelo dolgo je Vlado igral Govor malemu človeku. Repertoar pravi, da 13 sezon; da je bilo 247 skupaj izvedb, ki si jih je ogledalo 16.955 gledalcev. Vlado, ti boš imel še bolj natančen podatek o številu ponovitev?

Nedavno mi je neka gospa, ki je gledala premiero Govora malemu človeku rekla: “Samo, a Novak še igra Govor? No, to bi pa res še rada enkrat videla. Tako lepo sporočilo ... in izjemen Vlado.”
Predlagam, Peter: Vlado naj doma ponovi tekst, ga za 30-letnico znova odigra, ekskluzivno, jubilejno, 30 years after, predstavo posnamemo v profi formatu in ostane za prihodnje rodove. Kaj boš del?

No, in tako sem januarja 1996 sedel v sprednji pisarni gledališča in sameval. Samo sameval, samoval. Za mano kovinska omara. V njej sem imel akt o ustanovitvi Gledališča Ptuj, blokec iz Mladinske knjige, ki se mu je reklo “Naročilnica”, Savo takrat še ni naredil štampiljke, nismo še je dali izdelati Cibi ... in to je bilo to. Moj delovni vsakdan. Pojma nisem imel, kako naj se obrnem. Da bi si mislil: Kaj te briga, maš plačo, bo že ...”, nisem pomislil. Mislil sem na prijatelje igralce in igralke ... na vaje, na katere zdaj hodijo oni ... jaz pa, ubogi, sedim tu, kot kup nesreče in ne vem, kaj pravzaprav počnem tu. Čista žalost.

No, kakšen naj bo znak gledališča? Štampiljka? Ni se mi zdelo nepomembno. Za vsebino ne. Poleg tega sem prvič slišal za “CGP” - celotna grafična podoba. Meni se je zdelo zelo pomembno, da so ustanovili zavod z imenom “Gledališče Ptuj” in ne kako drugače. (Saj se spomnite: po vojni je bilo Sindikalno gledališče, pa Narodno gledališče, pa Ljudsko gledališče, pa kaj jaz vem kako vse še se mu je reklo. Hočem reči: z različnimi imeni lahko imenujemo isto stvar. In fajn je, če najdemo takšno, da lahko rečemo: nomen est omen.)

Zakaj se mi je zdelo najboljše ime Gledališče Ptuj? Točno zaradi tega, kar je morda že takrat govoril Štefan (Čelan): neke potencialne, prihodnje razdelitve države na regije. Ptuj bo morda nekoč regijsko središče. Gledališče Ptuj bo morda analogno s tem financirano s strani občin od ... recimo Ormoža do ... recimo Slovenske Bistrice in recimo od Starš do Podlehnika. (Bluzim, ne vem, kako si zamišljajo regije, ampak, Ptuj kot središče regije pa si lahko predstavljam.)
V času ustanovitve gledališča je bila občina Ptuj še “stara”, “tavelika”. Ko pa so nastale nove občine (16? Hajdina, Kidričevo, Majšperk, Gorišnica, Dornava ...itd.), pa je gledališče ostalo zgolj na plečih Mestne občine Ptuj.

Gledališče Ptuj je torej v imenu imelo po moje potencial na dolgi rok – postati kdaj tudi regijsko, deželno gledališče. (Kot veste ima nemški gledališki sistem – in na slovensko gledališko fizično in mentalno krajino je zmeraj najbolj vplivala prav nemška teatrološka misel – troje vrst gledališč: mestna, deželna in nacionalna.)
Ampak do drugega vira financiranja Gledališča Ptuj še pridemo. Pa ta vir ni bil povezan z regijami, ko katerih še zmeraj bolj kot ne sanjamo. Ta novi vir, bolje redni in stabilni programski vir financiranja - danes bi rekli sistemski vir – je privrel na dan zelo nepričakovano in v res neverjetni okoliščini. Ampak počasi. Do tja je še nekaj premier ...

Znak Gledališča Ptuj.
Torej: kvadrat na začetku, ki je nekako simboliziral majhen oder, ali recimo odrsko odprtino (portal) in v nadaljevanju enostavna tipografija GLEDALIŠČE PTUJ, se mi je zdel posrečen. (Čez leta bodo gledališče preimenovali v Mestno gledališče Ptuj in spremenili tudi znak.)

V veliki pisarni z visokimi stropi sem tako sedel za mizo in premišljal, kakšen naj bo znak ter gledal v zrak. Mislil sem, kot rečeno, na prijatelje igralce, ki so delali vsepovsod po Sloveniji, hodili na vaje, ustvarjali ..., jaz pa čemim v pisarni ne da bi vedel, kaj naj sam s seboj. In firmo, ki jo vodim, je še nekako ni. Smilil sem se samemu sebi. Verjetno bi moral poskrbeti za registracijo firme na sodišču, vpis v kakšen register... kaj pa vem. V bistvu sem bil na začetku v firmi čisto sam. Šele pozneje so prišli sodelavci, nekdanji ZKO-jevci ... Anica, se motim?
Kakorkoli.
Ko me je v trebuhu preveč stiskalo od nekoristnosti in občutka, da zgubljam čas, sem odstopil z mesta v.d.-ja in zadeve je vzel v roke Franci.

Postal je novi v.d. in se z Lalijem (Vladimir Jurc) dogovorili za naslednjo premiero, Polovične resnice.
Zaslišalo se je, da bo po Francijevem v.d.-jevstvu prihodnji direktor Jernej Lorenci. Jernej, je bilo kaj na tem? So se na občini resno pogovarjali s tabo? Nekdo mi je rekel, da je bil en zanimiv pogovor o tem s teboj na Radiu Ptuj? Luka, misliš, se da v arhivih radia priti do posnetka? Če so te resno vabili, Jernej, zakaj se nisi odločil in prevzel gledališča?

Franci, lepo te prosim, dopiši o tem tvojem v.d.-jevskem času.
Sam sem odšel delat nazaj v Ljubljano, šel sem narazen z dekletom, hotel sem se umakniti; čim bolj.
Povej, Franci, gotovo je še veliko zanimivih podrobnsti, ki se mi niti ne sanjao, o času, ko si ti poskrbel, da je šla zgodba o začetkih dela profesionalnega gledališča uspešno naprej.

***

Kakor zmeraj: "mikrofon je vaš". Dobrodošli komentarji. Na FB ali kar meni na poštno ležeče: samo.strelec@gmail.com

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Plešasta pevka, 1994

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata

1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!

ali: Še 29 let do tridesetletnice.  ;-)

Bo župan Ptuja dr. Miroslav Luci dal na sejo mestnega sveta sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda? Kdaj? Bo dovolj svetnikov dvignilo roko ZA? 

Profesor za režijo, Dušan Mlakar, me je povabil, da bi postal njegov asistent na faksu. O, kako mamljiva ponudba. Imel sem najeto stanovanje na Tesarski ulici v Ljubljani, občasno sem delal v zasebni igralski šoli Barice Blenkuš, dobil že tudi režije v gledališčih, imel sem status svobodnega umetnika, služil sem si s svojim delom, svojim poklicem svoj vsakdanji kruh. Zdaj pa še priložnost, da postanem učitelj na našem faksu. Mamljivo. 

Toda: Kaj pa Ptuj?  
Bom lahko iz Ljubljane “rihtal” stvari okoli ustanavljanja poklicnega gledališča na Ptuju?  
Poleti bomo Zato.-jevci delali novo uprizoritev, ki bo morda tista kaplja čez rob, ki bo okolje prepričala (kaj pa če ne?!)  in na nek način usodna za  nastanek ali nenastanek novega javnega zavoda - poklicnega gledališča - v mestu. 
 
Vem, kaj pomeni učiti na naši šoli (AGRFT). Biti na šoli vsak dan, v razredu s študenti igre in režije ... Na kratko: biti tam od ponedeljka do petka. In pred produkcijami še čez vikend. To pomeni ne biti na Ptuju.  
Delati v Ljubljani in biti sočasno prisoten na Ptuju v finišu ustanavljanja gledališče - ne, to ne bo šlo.
Tega si ne znam predstavljati. (In česar si ne znamo predstavljati, tega ne more biti. Danes bi si seveda znal predstavljati marsikaj marsikako drugače. Ampak, od takrat so leta. In leta spremenijo tudi naše zmožnosti predstavljanja.) 

Usral sem se, bi se reklo. Usral, da bi zagrizel v oboje hkrati. Razmišljal sem črno-belo: Samo, ne boš si nikoli opravičil, če to s profesionalizacijo na Ptuju ne bo ratalo. Zmeraj si boš očital, da si “sedel na dveh stolčkih”, in da zato ni prišlo do ustanovitve poklicnega gledališča. Tri leta dela smo že vložili. Ne le ti, tudi tvoji prijatelji. Tri počitnice so “šle mimo” tako, da smo prišli domov, na Ptuj, pripravljat novo uprizoritev, zganjat teater.  

Volens-nolens: Če smo hoteli priti do konca, smo se morali izpostaviti, povedati svoje mnenje, se dati v zobe, ne biti všeč vsem, pokazati našo, Zato.-jevsko vizijo. Drugačno od drugih dveh, ki sta prišli na občino kot možna modela za profesionalizacijo (različno tudi od naše mentorice). Imeli smo jo radi, jasno, našo Branko. In hkrati vedeli, da po poti, da bi poklicno gledališče nastalo postopoma prek polpoklicnega, ne bo šlo. Ne z nami. Gledališče smo imeli radi kot najiskrenejši ljubitelji; mislili smo ga pa tako, kot smo takrat že videli iz lastnih izkušenj pri delu v drugih gledališčih. Mislili smo ga ”profi”, tako kot pač izgleda poklicni teater v drugih mestih.  

Kaj zdaj, Samo? Boš nadaljeval profesionalizacijo “na daljavo”? (Takrat še tega izraza sicer ni bilo; šele korona ga je prinesla.) Boš vse skrbi in težave na Ptuju prepustil lepo Franciju, sam pa se naredil Francoza? Stisnil rep med noge in se šel asistenta na faksu? Drugi pa naj zate na Ptuju naredijo to, kar si sam tako zelo želiš? In če jim ne rata, ti s tem ne boš imel nič ...

S takšnimi mislimi nisem imel dobrega občutka. Moral sem se odločiti.  
In sem se. Profesorju Mlakarju sem povedal, da bi rad bil s celim srcem in telesom pri projektu profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zato, da bi na koncu lahko rekel: naredil sem vse, kar sem znal in zmogel ... in profesionalizacija bo uspela ali pa pač ne. To je to. 
 
Mlakar me je, se mi je zdelo, razumel. (Bil sem ga potem zmeraj znova vesel, ko je prišel na kakšno ptujsko premiero. Predvsem na dvorcu Turnišče me je prav prijetno presenetil.) Mesto asistenta pri njem je potem zasedel nek drug kolega. Opazil sem ga že, ko sem šel na sprejemne, on pa je že končeval prvi (ali drugi) letnik. V dolgem, lahkem, črnem plašču - in to sredi poletja! -  je prišel na izpit v “kurnik” (majno sobico pred veliko gledališko dvorano). Imel je izpit slovenščine. Jaz sem zunaj čakal, da me pokličejo na zagovor naloge za sprejemce; on pa je imel izpit pri profesorici Katji Podbevšek. Nisem mogel da ne bi: slišalo se je na hodnik, kako se sproščeno pogovarjata. Smejita. Študent tika svojo profesorico?! Bolj pogovor kot prestrašeno odgovarjanje na izpitna vprašanja? Vsekakor čisto drugače kot tam, kjer sem lani dvakrat pogrnil: na filo faksu, kjer sem zmrznil že na prvi uri pri dr. Koruzi (staro cerkvena slovanščina. Profesorjevi simboli na tabli: lipa -> lipae* so bili bolj podobni matematiki kot slovenščini) in kasneje na Pedagoški v Mariboru, kjer je dr. Križman na izust recitiral Fausta, Tragoedie erster Teil, kar lepo v nemščini ...  No, potem pride tale študent iz “kurnika”, v rokah je držal veliko črno mapo, vsaj A3 formata, s tistimi skodranimi lasmi in zanj značilno držo ... Joj, če bi lahko jaz kdaj nosil mapo z režijskim konceptom; sigurno ima notri The režijski koncept.  Joj, če bi lahko jaz bil kdaj režiser ... Tako mi je bila všeč že samo pojava kolega Aleksandra Jurca. 

Okej, Ptuj, poletje 1995. 
Konec leta se bo v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledališčem Zato. odločalo, ali gre mesto po dvoletnem prehodnem obdobju (1993, 1994) v naslednji korak: v ustanovitev poklicnega gledališča. 

Na nekem bolšjem sejmu v Berlinu sem kupil staro, porumenelo knjigo. Tri drame Petra Turrinija. Zanj sem že slišal. Lov na podgane smo igrali v Sloveniji nekoč nekje. Takrat se avtorjev še ni dalo poguglati. Sigledal-a še tudi ni bilo. Slišal sem za Turrinija tudi zato, ker sem pri dr. Anderju Inkretu delal seminarsko nalogo o dramatiki Petra Handkeja. Handke in Turrini pa oba Avstrijca, sodobnika ... itd. 

Turrini je v svojem komadu Die Wirtin predelal Goldonijevo Krčmarico Mirandolino. Zatojevci pa smo predelali Turrinija.  

Krčmarica, podatki
Krčmarica, fotografije

Glavni bad guy (Rippafratta/Tadej) je na koncu prišel na oder in potem, ko je zmagala ljubezen (amor omnia vincit), ko je natakar Fabrizzio (Vojko) vendarle bil uslišan in končno osvojil Krčmaričino srce (Vesna Pernarčič) ter premagal tekmeca (grofa/Gregor) in Markiza/Rok) - padel je že aplavz  za happy end - tedaj se na oder vrne poraženi Rippafratta v beli, nobel obleki in belem klobuku, postavi svoj biznis kovček na vidno mesto ter reče: 

Mirandolina, moram vas žal informirat, da sem postal lastnik vašega lokala ... ; vaše gostilne in pravzaprav tegale celotnega kompleksa. Kupil sem vas. Lepo ste povedali: ‘Prava ljubezen zmaga’. Kdor misli tako, se moti. Kar šteje, je denar. 

Tako nekako, po spominu. (Lahko bi pogledali v tekst.) 
 
No, in turbo-kapitalist, tajkun, vulgarni neoliberalist odpre kovček in iz kovčka zleze - maketa ptujske gledališke stavbe. 

Slika pove več kot tisoč besed. Sporočilo je bilo jasno: Zato-jevci želimo hišo, želimo gledališče, z zidovi in novo štampiljko. Želimo nov pravni subjekt Gledališče Ptuj.  
Če že, potem ... Wenn schon, denn schon ... 

Nesramno? Drzno? Velikopotezno? Arogantno? 
Kaj bo z zaposlenimi z ZKO-ja, ki delajo v gledališču? Z Anico Bombek Strelec smo že sodelovali – naredila nam je kalkulacije, svetovala pri številkah (kasneje bo postala ne le sijajna organizatorka in prodajalka, pač pa tudi direktorica gledališča), Marijan Pišek - hišnik, je tudi že dal kakšno roko pri izdelavi scene, Irena Meško je v MGP v službi še danes. Dušan Kozar, ki je imel pisarno v prvi sobi desno, takoj ob vhodu v gledališče, je počasi odhajal v pokoj. Njemu je bilo verjetno dokaj vseeno. 

Sploh pa: Ali bo občina lahko na dolgi rok preživljala novi javni zavod, ki ga namerava ustanoviti?! 
Že itak ima na grbi toliko kulturno-zgodovinske dediščine, stavb, ki so potrebne obnove, nedokončanih ali načrtovanih gradbišč (ptujska trojka: pošta-minoriti, dominikanec, mali grad), številne institucije, ki niso le občinskega pomena. Zdi se mi, da je Štefan Čelan že takrat govoril o regionalizaciji. In ja, ptujsko gledališče bi gotovo lahko financirala tudi regija. Ampak, stvarnost je pač bila, kakršna je bila. 

Predvsem pa tole vprašanje, ki je zvenelo zelo prepričljivo: Kaj bo to za en teater - gledališče brez igralcev? Vsi ostali slovenski teatri imajo vendar svoje igralske ansamble? (Tudi nekdanje ptujsko poklicno gledališče ga je nekoč imelo. V dobrih časih celo do 22 stalnih igralcev; tam po vojni in še pred ukinitvijo leta 1958). Kako torej zdaj: radi bi imeli gledališče, ki pa ne bo imelo igralcev? Ker za igralska delovna mesta denarja ni. Kaj je pravzaprav to, kakor pravijo, da bo: “projektno gledališče”? Kaj si zdaj to mladina zmišljuje? A bodo bodoči zaposleni prejemali plače, delali pa nič? Bo nov zavod škodil ljubiteljski kulturi? Sploh pa, da bi nov občinski zavod “dobila” kar ena taka mladina? Bili smo malo čez dvajset, nihče še tridest. 

Moram poiskati dr. Lucija, da ga povprašam - in Branka Brumna - kakšne spomine imata. Kaj sta morala vse poslušati. Ampak sta očitno dovolj verjela v nas. (Kristine žal več ni.) Ja, bili so ljudje, ki so menili, da k mestu spada pač tudi gledališče. Ki je tu itak že zelo zelo dolgo bilo. V srcu mesta. Since 1754.  

Povedano drugače: Ni se dalo biti nekje vmes, treba se je bilo odločiti. Poklicno gledališče na Ptuju zdaj bo - in to po Zato-jevsko - ali pa ga ne bo. Ne zdaj. Vse bolj je bilo jasno, da se tega ne bo dalo speljati tako, da bi bili srečni in zadovoljni čisto vsi. 
 
Polarizacija v mestu je bila velika. Kdor bo šel brskat po papirjih, bo našel dopisovanja, argumentacije za in proti, časopisne članke, pisma podpore. Podporo profesionalizaciji so v svojih člankih v Tedniku izrazili Fanc Mlakar, vodja Gledališča Zato., akademski slikar Albin Lugarič, Krstina Šamprl-Purg, takrat šefica za kulturo na občini, igralec Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, pater Branko Cestnik, igralec Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, predsednik uprave Perutnine Ptuj in tudi sam kot umetniški vodja skupine Zato. Zdaj vidim, ko brskam po knjigi 1992 – 2002, da sem napisal vendarle nekaj pametnega, namreč: “Če se gledališče ne bo profesionaliziralo zdaj, se bo kdaj drugič in kako drugače.” Ja, tako sem verjel, da je samo vprašanje časa.  

Mogoče bi celo veljalo poiskati mestne svetnike takratnega sklica in jih povprašati po njihovih spominih. Mogoče pa dejansko prosim MOP, da mi dajo seznam takratnih svetnic in svetnikov. Morda jih kako najdem na spletu in jim pošljem ta članek in spodbudim, da se vključijo v kolektivno spominjanje. (Eto, ravnokar sem pisal na MOP in jih prosil za seznam takratnih svetnic in svetnikov. Zdi se mi pač pomembno jih navesti: brez njihovih “rok” gledališče ne bi nastalo.) Ko jih dobim, jih napišem.

(No, od včeraj na danes mi je g. Gajser iz MO Ptuj poslal odgovor in še več: zanimive podrobnosti. Spodaj. Tukaj pa seznam takratnih svetnic in svetnikov, ki so zaslužni, da je mesto dobilo poklicno gledališče:)

No, naša  Zato.-jevska skupina se je povečala: pri nas so zaigrali še Barbara Vidovič in Nina Valič, pa že omenjena Vesna Pernarčič ter Rok Vihar. Plus seveda že jedrni del Zato.-jevcev: Vojko, Tadej, Gregor. Neša pri Krčmarici ni bilo. 

Krčmarico smo uprizorili na notranjem dvorišču dominikanskega samostana. U, kakšen prostor! Čudovit. Danes se tam gotovo ne bi dalo. Ena vrata, požarni red, muzejska pravila ... Franci pa je takrat postavil celo tribuno za ... koliko gledalcev, Franci? Že sam samostan s svojimi gotskimi oboki je bil prekrasna kulisa. Neverjetno prizorišče. (Režiserju Zvonetu Šedlbauerju ga bom čez leta ponudil še za eno uprizoritev tam, za Snubca A. P. Čehova.) 

Tinček Ivanuša nas je posnel pred premiero. To je edini video zapis Zato-jevcev! Ker takrat sem misli in vztrajal: gledališče je hipna umetnost. Nič snemanja. Ko je mimo, je mimo. Naj bo za zmeraj mimo.  
Danes sem tega posnetka vesel. Tinček ga je dolga dolga leta za tem nekje izbrskal in mi ga presnel z bete na VHS. Kako prijazen možakar. Legenda našega mesta. Neverjeten. Imeli smo TV na Ptuju, ko še ni bilo kabelskih, pa lokalnih televizij ... Tinček, Tinček, vreden ene resne obravnave. Človek pred časom. 

S Krčmarico smo se fijakali po vsej Sloveniji. Imeli smo že svoje avtomobile: Grega katrco, Tadej nekega malega citroena, jaz jugota, tistega, tahitrega, navitega, 65 mogoče, Vojč ... kaj si vozil ti, Vojč? Vsa scenografija in kostumi so šli v teh par avtomobilov. Plus osvetlitev: dva ali trije halogenski reflektorji za na gradbišče. (Imel sem dva 500 watna, ker sem se ukvarjal s fotografijo in ja, to je bila moja home made studijska luč.) 

Predstavo Krčmarica smo odigrali 49,75 krat. Zadnja je bila na vrtu pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogl v Veliki Nedelji pri Ormožu. Lep poletni dan, potem pa se je tam daleč nad Pohorjem nenadoma stemnilo (kakšen lep razgled!) in popoldanska nevihta je odpihnila našo ponovitev nekje na tri četrtine. Bila je zadnja. 

Blagajničarka našega društva Zato. Iris nam je izplačevala prve honorarje. S svojim delom smo zaslužili! Nekaj, kar smo leta in leta delali samo iz veselja, za hobi, je počasi postajalo naš poklic. Smo računali še v markah, Iris? Smo ti težili? 
 
Kako smo pravzaprav brez mailov in s telefoni na kabel zorganizirali in prodali 50 ponovitev Krčmarice po celi Sloveniji? Od Ormoža do Dobrovega v Brdih? Ja, v resnici: pisma – natipkana z mehanskim pisalnim strojem, kupljenim na bolšjem sejmu v Ljubljani, ponudbe, adrema potencialnih kupcev, potem pa zjutraj telefon v roke in Vesna je klicala ter se dogovarjala za termin. Robo v osebne avtomobile in smo se podali na gostovanje. 

No, zelo dobro se spominjam gostovanja Krčmarice v dvorcu Zemono. Franci, verjetno s pomočjo Petra Vesenjaka, je “naštimal” gostovanje in po njem večerjo z dr. Maksom Tajnikarjem. Tajnikar je bil takrat mogoče minister za turizem, ali pa gospodarstvo. Franci je lobiral za novo gledališče.  Zraven so bili Ervin Hojker, pa Kristina in Vojteh Rajher. Vem, da smo dobili večerjo in da nisem vedel, kaj bi se menil s “političarji”. Ampak, Franci je imel tu iniciativo in speljal stvari očitno več kot odlično.

Prerajžali smo celo Slovenijo. Krčmarico odigrali tudi na spremljevalnem Borštnikovem srečanju. Projekt profesionlizacije gledališča na Ptuju je bil tudi že po vseh slovenskih časopisih. Letos se bo odločilo, ali bo ali ne bo.

Sva šla skupaj, Franci, do takratnega kulturnega ministra, Sergija Pelhana?  
Zelo dobro se spomnim, kako je rekel: Ptuj ni dovolj veliko mesto, nima dovolj abonmajev, gledališka dvorana ima premalo sedežev, ne izpolnjujete kriterijev za status poklicnega gledališča.  
V bistvu so prav taki, isti argumenti vodili leta 1958 v ukinitev poklicnega gledališča.  
In ja, vse to je bilo v bistvu res, kar je rekel Peljhan.  
Po teh kriterijih poklicnega gledališča na Ptuju res nikoli ne bo, sem mu odvrnil. Ampak mi bomo ustanovili takšnega, ki - po naših kriterijih - pač bo. 

Z Dolfijem Žižkom sva ure in ure presedela in se pogovarjala, kakšni naj bi bili ti kriteriji. Kakšen podsistem mora biti nov javni zavod, da bi se lahko vključil in preživel v širšem sistemu, ki se mu reče mesto, občina, lokalna skupnost, država Republika Slovenija? Kako ga misliti, da se bo večalo število potencialnih izhodov, perspektiv, razvojnih možnosti? Ali po domače: kako začeti z najnujnejšim minimumom in hkrati imeti v mislih tak ustroj, ki bi omogočal rast in razvoj? 

Ampak: to je bila vendarle čista teorija. Franci je moral v praksi doseči, da bodo mestni svetniki dvignili roke. (Danes vem, da je ni bolj praktične stvari kot je dobra teorija.) 

Vzdušje v mestu je bilo pregreto. Nekaj podobnega kot mnogo let kasneje na temo ”podiranje dreves oz. nova tržnica”. Le da pri ustanavljanju poklicnega gledališča ni bilo treba ničesar požagati, porušiti, zabetonirati.  

Če že, je bilo treba porušiti predsodke in vnaprejšnja toga in zacementirana prepričanja, zakaj se nekaj ne da. Da ne gre. Da ne bo šlo. Da je ustanavljanje poklicnega gledališča v tako malem mestu velika napaka. 

Decembra 1995 sem bil pri punci v zamejstvu. Franci mi je poslal kratko sporočilo: "Predlog sprejet". (Franci, popravi me, če je pisalo drugače.) 
 
Mestni svet je na seji 4. decembra 1995 potrdil predlog župana dr. Miroslava Lucija, da Ptuj znova dobi poklicno gledališče, nov zavod. Gledališče Ptuj je bilo ustanovljeno. Skupina Zato. je svoj cilj dosegla.

Nekako tako je bilo.  
 
Franci, vem za tvoj ”ritual”, ki si ga opravil pred usodno sejo mestnega sveta. Krasen se mi zdi. Nam ga poveš? 

---
Dobrodošli s pripombami. Kar na samo.strelec@gmail.com, ali na FB kot komentar, pa se bo vse znašlo v tejle skupnostni spominski knjigi v nastajanju.

***

Matej Gajser:
Pozdravljeni,
sem naredil pregled dogajanja na takratni 11. redni seji MS, ki se je pričela dne 30. 11. 1995, kasneje pa nadaljevala in zaključila dne 4. 12. 1995.

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališča Ptuj se je v osnovi obravnaval v osnutku (prvo branje), ker pa ni bilo večjih pripomb so v nadaljevanju seje potrdili še predlog (drugo branje).
Prav tako so na 11. redni seji imenovali v.d. direktorja (Samo M. Strelec).
Vse to je razvidno iz zapisnika (v prilogi).
Odlok je bil potem objavljen v UV občin Ptuj in Ormož, št. 35/1995 (v prilogi).

Mestni svet je takratni sestavi v skladu s takrat veljavnim statutom sestavljalo 32 svetnikov (danes 29).
Iz zapisnika je razvidno, da je bilo najprej prisotnih 30 svetnikov, naknadno se pridruži kot 31 še Tomaž Neudauer.
Odsoten je bil mestni svetnik Janez Bedrač.

V prilogi seznam svetnikov v mandatu 1995-1998.
E-naslovi seveda takrat še niso bili aktualni in z njimi ne razpolagamo.
Lep pozdrav.

Samo M. Strelec:
O, bravo in klobuk dol, g. Gajser. Tole pa je bilo zdaj hitro. Od včeraj na danes. Dobesedno. Hvala vam. Zanimive podrobnosti. Več kot sem pričakoval. Predvsem pa absolutno hitreje!

In še druga reč: Nekje sem zdaj prebral, da je v nekem aktu pisalo (najbrž o u stanovitvi),  da se bo gledališče financiralo iz občinskega IN državnega proračuna. To drugo je bila seveda pobožna želja. VSE je bilo na bremenih občine na začetku. Prijavljali smo se na t.i. državne projekte; nisem prepričan, da smo sploh katerega dobili ... Dokler se ni zgodilo nekaj res lepega (kar ima posledice še danes). Ampak, to šele pride. V povezavi z ministrom Rudijem Šeligo. Stay/keep in tuoch, ostanite z nami, do prihodnjič.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Branka Bezeljak

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Zdaj pa se počasi bližamo času, ko bo besedna zveza ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju znova mišljena. Še več, izrečena. In največ: 4. 12. 1995 bo z odlokom Mestnega sveta MO Ptuj in podpisom župana dr. Miroslava Lucija na njem tudi "meso postala".

Smo na pred-predzadnji stopnički vzpona proti temu cilju.
Predstavljajte si, da se po ozki, prečni ulici s Prešernove najprej po kamnitih tleh potem pa po lesenih stopnicah vzpenjate na ptujski grad. Ja, tiste lesene štenge .. In koga srečate pred vrhom? Znova Branko! (Nekaj časa je dejansko živela prav pod temi stopnicami.)

Tam okoli leta 1990 je Branka krstno uprizorila sodobno dramo mariborskega dramatika Vilija Ravnjaka z naslovom Aneks. To ne bi bilo "nič novega" in ne posebnega - Branko so zmeraj zanimali sodobni slovenski avtorji -, če ne bi tokrat bila igralska zasedba tako rekoč v celoti profesionalna: Srečo Špik, Zvezdana Mlakar, Dario Varga, Iztok Valič, Gorazd Jakomini, vlogo Smrti sem natopil jaz (ko sem jeseni odšel v Berlin, me je zamenjal Gorazd, se mi zdi.) Uprizoritev je bila formalno najbrž pod okriljem Delavsko-prosvetnega društva Svoboda Ptuj, skupine Teater III.

Kaj zdaj to pomeni?

Poklicni igralci na odru, igralci, zaposleni sicer v drugih gledališčih (plus dva mladinca; Branka, sem koga pozabil?), formalni okvir pa: ljubiteljsko-društveni. Takšni kombinaciji se je nekoč reklo: polpoklicno gledališče.
Torej: Branka je z Aneksom tako rekoč nadaljevala v tisti organizacijski obliki, ki jo je gledališče po ukinitvi leta 1958 že živelo: polpoklicna faza. Takrat so nekateri od igralcev, nekič zaposlenih v poklicnem gledališču, še ostali ... Zdaj, znova poklicni igralci, zbrani pod formalnim okriljem društva.

V kemiji se reče, da kakšne spojine niso obstojne. Polpoklicni značaj gledališča po letu 1958 ni obstal dolgo, in tudi ta, iz leta 1990, se ni prijel. 

Zelo me bo zanimala monografija o Branki, ki bo upam, odgovorila tudi na naslednja vprašanja: (oprosti, Nika Šoštarič, da ti zdaj prišepetavam; v resnici pa sem prepričan, da se bosta z Branko dotaknili tudi teh reči.)

• Kakšni so bili Brankini načrti za naprej, po Aneksu? Tako vsebinski kot organizacijski? Gotovo je imela nek načrt, vizijo bi se reklo. Ali po domače: srčno željo, kam po Aneksu.
• Najbžr Aneks ni bil edini projekt, ki si ga je zamislila takole, s poklicnimi igralci? 
• So občinske "strukture" že bile vključene v ta pol-poklicni korak? Se je Branka v času Aneksa pogovarjala z njimi o profesionalizaciji?
• Mogoče bi kaj o tem lahko povedal Ivan Vidovič; mogoče je bil takrat že na oddelku za klutro. (Kristine Šamprl Purg žal več ni med nami, da bi jo lahko vprašali.)
• Kako je bila uprizoritev Aneks sprejeta? Ponovitve? Je uprizoritev dala "veter v krila", zagon? Kaj so bile njene posledice? (Vse v gledališču, vidimo, je vedno namreč en sam kontinuiran razvoj, kjer vsak korak vpliva na naslednjega.)

Sam sem odšel, kot pravim, v Berlin in z uprizoritvijo Aneks nisem ohranil stika. Maila takrat še nisem imel - je sploh že obstajal? -  kaj šele računalnika. Tipkal sem na star Oliveti, ki sem si ga kupil na boljšjaku v Ljubljani. Tudi zagovor svoje diplomske naloge sem pisal nanj in svoj prvi prevod (Ana in kralj, ki je padel iz pravljice). Potem mi je prijatelj Miran Murko stvar natipkal, nekdo v študnetu v Rožni dolini je imel računalnik; spominim se, da urejevalnik besedila ni imel č-ž-š-jev. Imam pa še disketo, tisto veliko, pet inčno, flopy disk, se je reklo, a ne?

Glede Aneska in naslednje stopnje razvoja gledališča na Ptuju imam nekje v spominu celo naslednjo misel - Božo Glazer, prosim, popravi me, ali pa Danilo Toplek, če to bereš -, ki gre takole:

Kidričevski TGA (ali se je leta 1991 že imenoval Talum?) je menda bil celo priravljen vložiti nek resen denar v profesionalizacijo gledališča na Ptuju. V spominu imam števiko 70.000 takratnih nemških mark. Se mi sanja? Ali sem si zapomnil prav? Menda so bili pripravljeni investirati v nakup v svetlobnega parka (reflektorjev in regulatorja). Gledališče je bilo namreč opremljeno s par starimi reflektorji, ki so bolj greli kot svetili. Regulator pa je bil tudi muzejska vrednost.

Ja, Aneks ... Za odrom so bili še ročni cugi, vrvišče leseno - nekoč, kaseje, je Gledališki muzej Slovenije poslal fotografa, da je pofotografiral vrvišče, cuge, lesene mostove. Moram nekoč to poiskati v sedanjem Gledališkem inštitutu. Mojca Kreft, mi lahko prosim pomagaš? Kdo bi znal to takrat fotografirati? Kdo je bil dirketor, najbrž še ne Ivo Svetina?
Je pa visela v portalni odprtini tista prava, težka, rdeča zavesa, magični zastor. Taka težka, žametna zavesa, skozi katero smo kot srednješolci kukali, kdo je v dvorani, Branka pa se je seveda jezila, ker se to res ne dela. 

V garderobi - skupni, taveliki, zadaj, v kotu gledališča - je dišalo-smrdelo po mastiksu. Sladko-kislo. Branka ga pri svojih uprizoritvah seveda ni več uporabljala (za razliko od režiserja Petra Malca, ki je pač bil še iz "stare šole").  Ampak tu pa tam smo prilepili komu še kakšno brado, brke ... Recimo učitelju Šviligoju v Cankarjevih Hlapcih (Brankina režija, odrsasla skupina, lepi spomini.) Po predalih so ležali stari tipkopisi. In fundus! - Hkrati strašljivo in totalno vznemirljivo mesto, skladišče pod odrom, kjer si moral biti ves čas sklonjen, ampak se je splačalo: našel si rekvizite, kičaste operne čelade, bodala, kupe, stare knige v gotici, fotografije, raznorazno gledališko navlako, bakelitne telefone, umetno cvetje iz tistega papirja, iz katerega majo kurenti narejene trakove - krep papir, se reče tako?  ... posodo, kakšne polomljene stole, smrdljive zavese, lesenih skrnji sploh odpirali nismo, gor je bilo na tone prahu ... Prave svetlobe tam ni bilo in zato je bilo vse skupaj res rahlo skeri.

V prvi garderobi, manjši, pa je, se mi zdi, delala Anica Strelec, računovodkinja. Čisto čisto spredaj, ob vhodu v gledališče desno pa je bila pisarna Dušana Kozarja. Šefa ... ZKO-ja? Svobode? Irena Meško, ti si tkrat že delala tam? ... Kakšni so tvoji spomini? Žal Marjana Piška ni več; on bi znal povedati veliko. No, in seveda legendarni hišnik; Janez Predikaka se je pisal gospod, ki se je drl na nas, razigrano mladino. V njegovo stanovanje so vodile okrogle železne stopnice in nikoli, res nikoli nihče ni smel niti stopiti na te stopnice. Kaj šele, da bi bil kdo v njegovem stanovanju z majnimi okenci, ki so gledal na Slovenski trg. Enkrat, ja, nekoč, je Janez nekaj zasmodil v svoji kuhinji, prileteli so gasilci, oni smo smeli gor; spodaj pa je bilo treba nemudoma sprazniti dopoldansko predstavo za otroke. Takrat je za zavesami še obvezno stal dežurni gasilec. Zadnjič sem srečal gospoda v Mercatorju in se je spominjal, kako fajn da je bilo dežurati v gledališču. 
Kako je pravzaprav Janez Predikaka prišel do stanovanja v gledališču? Kaj bi dal, da bi imel tam svojo luknjo!

Tako nekako. Žal Aneksa nimam prav veliko v spominu. Razen tega, kako sem od strani občudoval prave igralce, Sreča, Zvezdano, Iztoka, Daria ..., ko se razdajali na vajah, divje, zares, valjali po odru ... Sam sem bil najbrž v glavi že drugje.

Preden pridemo na naslednjo poglavje, uprizoritev Na odprtem morju, na ribniku v Ljudskem vrtu, je treba reči nekaj o še nečem, brez česar po moje poklicnega gledališča ne bi bilo: 

Prihodnjič: klima na Ptuju v začetku devetdestih

P.s.:

Vsi zgoraj omenjeni - veseli bomo vsakega vašega spomina! Napišite svoje spomine na FB ali samo.strelec@gmail.com in jih bom seveda v celoti nemudoma vključil tukaj spodaj.

________________________________

Andrej Cizerl Kodrič:
Aneksa se tudi jaz spomnim sicer bolj medlo, a vseeno imam nekaj spominov, ker sem takrat začel raziskovati čare gledališča. Spomnim se velikega lesena kolesa, katerega sem pomagal Marjanu sestavljati, in kako smo ga po delih odpeljali v Mladinsko gledališče v Ljubljano, kjer smo gostovali.  Pri tej predstavi sem, s starega lesenega škripajočega mosta nad odrom, metal vrtnice (mislim da umetne) na Zvezdano Mlakar in Sreča Špika. Spomnim se tudi, da sem takrat na tem gostovanju v Ljubljani prespal pri Dariu Vargi, ker so "sredstva " za gostovanje bila omejena. Kaj več se ta hip ne spomnim.

Mi je pa bolj v spominu ostalo sodelovanje starejše skupine DPD in Teatra III  s predstavo Koža Megle.  Meni je ta predstava ena boljših, pri kateri sem sodeloval, verjetno tudi zato, ker je bila moja prva v ptujskem gledališču ... Tudi sama zgodba predstave mi je zelo dobra in se še vedno čudim, da se je ni še nihče drug lotil, glede na to, da je vse povezano s Kurenti, zelo čislano na Ptuju.