Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 

xxx

Mojca Fatur je imela nesrečo. Leži v bolnici. Odpade Triko do nadaljnjega; žal tudi TSD v Kranju … Govoril z Ivo in Tadejem: Tadej bi še razmišljal o vskoku, Iva manj … Sam se nagibam k odpovedim do nadaljnjega.

xxx

Danes sem se odločil in poslal županu naslednje pismo:

Ptuj, april 2000

Gospod župan, Miroslav Luci, dr. med.

Mestni trg 1

Ptuj

Spoštovani gospod župan,

po 106-ih letih je napočil velik dan za ptujsko občino in gledališče:

Prvič po sto letih imamo na mizi končane načrte za prenovo gledališča!

Še pred Veliko nočjo bi rad, da bi organizirali »velik dan za zgodovino gledališča na Ptuju«:

Predstavniki Gledališča Ptuj, glavni projektant, projektivni biro in predstavniki sveta zavoda Gledališča Ptuj bi Vam – kot najvišjemu predstavniku mesta – radi predali načrte.

Zato, da jih boste realizirali, če pa ne realizirali, vsaj promovirali, če pa ne promovirali, pa vsaj varno arhivirali.

Pripravili bi radi odmeven medijski dogodek – s prezentacijo načrtov, izgledom slovenskega trga nekoč, danes in jutri.

Nanj bomo povabili predstavnike mestne oblasti, predstavnike strank, ki so zastopane v mestnem svetu, predsednika odbora za družbene dejavnosti, podžupane in ostalo zainteresirano javnost.

Zato Vas sprašujem, kateri dan za svečanost bi ustrezal Vam?

Predlagam, da stvar izpeljemo v dvorani našega gledališča.

Prosim za odgovor.

Lep pozdrav,

                                                                                                                                                                                                Direktor Gledališča Ptuj

                                                                                                                                                                                                Samo M. Strelec

Bomo videli, kakšna bo reakcija. Nima smisla, da stvari ostanejo na mizi. Treba jih je pokazati in to javnosti. Tudi če mu jih nesem na mizo, bodo ostale tam. Zdaj pa naj odgovori in javno pove, kaj o zadevah misli.

V ponedeljek greva z Anico h g. Vidoviču: tema: črpanje (odobrenega) denarja iz države. Iz naslova: prenova ptujskega gledališča ter investicijsko vzdrževanje in oprema.

Počasi zbiram ideje za programsko knjižico za sezono 2000/2001. Mislim, da je zamisel dobra in da znamo narediti zanimivo, provokativno stvar.

Hkrati imam počasi občutek, da spravljam stvari v normalne kolesnice. V normalen tempo, v normalen tek. Kljub nesreči z Mojco, kljub odsotnosti Irene. Kljub dvomom, kaj in kako bo z denarjem prihodnje leto.

Zdaj je treba intenzivno in pogumno speljati Marjetko. Pa bo vse o.k.

xxx

Klical me je Pelhan. Zdaj je zakon pripravljen, vključil je moje pojmovne razločke (dramsko, lutkovno ...) in sprašuje, kaj se bo zgodilo z nami glede na to, da nimamo ansambla in torej ne ve, kako in kaj z nami in Kranjem – repertoarna gledališča bodo namreč imela za pogoj 24 igralcev, toliko in toliko premier itd.¹²³ Potem sva se pogovarjala in pogovorila: nastavil bo tudi segment, ki se mu bo reklo: repertoarno gledališče projektnega tipa. Ta sintagma vključuje stalnost – torej, da ne gre za enkratni projekt oz. da gre za gledališče, ki ima svoj program, lastne premiere, ne govori pa o stalnih igralcih.

Menim, da je v vsakem primeru dobro, da nas zakon vsaj nekako pokrije, imenuje in definira. Za zaposlovanje in nadaljnji razvoj je prostora še vedno dovolj.

Pelhanov predlog bo šel zdaj na Ministrstvo (potem, ko bomo gledališča dala svoj pristanek oz. soglasje), nato pa bo na potezi MzK. Ocenjujem, da bo zgodba še dolga, vendar smo se v zadnjem letu nekako uspeli priključiti na zadnji vagon …

3. april 2000

Tehnična vaja za Marjetko; od zdaj naprej bo pa šlo zares. Intenzivne vaje, intenzivno sodelovanje tehnike, luči, tona…

april 2000

Problemi z zasedbo pri Šedlbauerju. On bi rad Tribušona ali Vlada Novaka … Poskusili bomo še enkrat z Nešom. Zvone razmišlja tudi o tem, da bi se to poletje odrekel Anouilhu, če ne bo dobre zasedbe.

Marjetica teče dobro. Mislim, da bo več kot o.k.

14. april 2000

Vaje končane za ta teden.

Neprijeten klic s Hercegove 7: gospod Pavlinek grozi s POP TV, govori o problemih z Marijanom … nekaj okrog parkiranja pred hišo …

Mojca in Gojc delata dobro. Zdaj je treba stvari še speglati, pa bo.

17. april 2000

Priprave na premiero dobro tečejo. Predstava je »pod kapo«. Vprašanje prave energije, zbranosti in igralskega veselja je, kako bo vse skupaj izgledalo na premieri.

Sicer pa nas čaka maj: delanje plana 2001 in priprava za črpanje državnih financ za leto 2000. Upam, da nam bo uspelo »izvelči« denar, ki nas čaka.

Dobil sem ponudbo za režijo v ljubljanski Operi.¹²⁴ Opravičil sem se in odklonil, ker sem prezaseden. Ne utegnem in želim si, da bi ptujsko zgodbo v zadnjih dveh sezonah speljal do konca čim bolj tako, kakor si želim in predstavljam: nove premiere, tri publikacije, promocija načrtov za prenovo bajte.

18. april 2000

Sinočnja predpremiera je bila odlično sprejeta. Okrog sto dijakov, srednješolcev je bilo navdušenih. Spremljali so odlično, zavzeto, z zanimanjem in se ves čas režali … Krasno. Imam dober občutek, čeprav vem, da bo odrasla publika bolj zadržana.

S Tatjano sva pripravila model za programsko knjižico 2000/2001. Zdaj bova povabila še Savota, da jo oblikuje. Imam občutek, da bomo naredili zanimivo reč.

19. april 2000

Na predpremieri je bilo bolj malo ljudi. Vendar so gledali z zanimanjem, se smejali in nasploh dobro spremljali predstavo. Igralca sta se mi zdela nekoliko manj natančna kot ponavadi. Danes dopoldne bomo skušali še »speglati« nekaj »gub«.

Potem smo končali v Heinikenu, tam srečali Mirana Senčarja in njegovega družabnika Alberta, gospoda s Perutnine, Predikaka in končali na Tenzorju. Gledajoč na »velikem platnu« film s Stalonejem in (Basic Instinct) ... ter posnetke nadzora okolice firme s kamerami … Pogovarjajoč se malo o vinu, milijonih ...

S Savotom začenjamo oblikovati gledališki list.

Danes pridejo z Elsisa pogledat možnost, kam bi lahko postavili močnostno omaro (vredno 2,5 mio sit): ali bo šla v pododrje, ali bo morala v fundus, ali bi se jo slišalo …

Ravnokar so klicali z Mestne občine: ne bo župana, ne nobenega od treh podžupanov. No coment.

20. april 2000

Sodelovanje poleti odpovedala zaradi snemanja filma tudi Iva Kranjc. Zvonetu bom predlagal, da igramo 2 enodejanki Čehova. Kaj bo rekel? Odhajava v LJ z Marijanom pogledat, kaj si je zamislil Ravnikar. Upam, da bo izvedljivo in da bomo imeli dovolj denarja.

Premiera – bila je super. Dober odziv.

26. april 2000

Konec aprila.

Dopusti.

Delam, Vlado dežura.

Tednik – spet ni kritike (Marjetka).

Načrtujem prireditev 26. maja: režiram v glavi … razmišljam o oglasu v Tedniku.

Prihodnji teden Anica sestavlja Plan 2001.

S Šedlbaurjem morava doreči glede poletja.

Čakam na Biceta, ali bo prevajal Foja.

Še ni otroške ekipe … Sranje.

Tomaž je odlično pripravil seznam nabav za 2000. Čakam na potrditev, ali bo zagotovljen občinski delež.

Ponovitev je bila dobro obiskana. Po premieri me je klical župan in obljubil svojo prisotnost na prireditvi 26. maja.

3. maj 2000

Spet v službi.

Prioriteta: iskanje igralke za 2. enodejanko Čehova. Mirajana Šajinović nima časa, oz. dela že septembra svoj projekt. Maša Židanik? …

4. maj 2000

Kot zmešana iščeva igralko za poletje s Šedlbauerjem. Mirjana, Maša Ž., Ceca - nimajo časa.

Dobili prevod Ta presneta ljubezen. Tudi tu še manjka en par.

Kaj se dogaja?

Klical me je Tadej: tudi on ne ve, kako in kaj bo naprej. V Gorici, Mariboru … Zna se zgoditi, da na Ptuju dobimo delovna mesta, ponudbe drugje pa bodo mikavnejše …

Pripravil sem ponudbo za Mercator SVS d.d. za sodelovanje pri poletnem projektu. Ali me bo Brodnjak sprejel? Ali bo dal kaj denarja?

10. maj 2000

Pospešeno finiširamo Plan 2001.

Dobili bomo človeka prek javnih del; s ponedeljkom.

Ravnikar končal scenografijo, končno tudi znana zasedba za Čehova in Snubača. Hvala bogu.

Tomaž zbira predračune za plan 2001 in po drugi strani čakamo, da vidimo, kaj bomo lahko kupili letos. Najbolj me jezi, da ni znanega odgovora, kaj je s programskim denarjem Mzk-ja za letos. Drugi so to od Karduma že zvedeli. Spet gre za neko čakanje, taktiziranje ... Konec leta pa bomo noreli s pogodbami in »na silo«, predvsem pa na hitro »kurili« dragocen denar.

Tenzor nam je včeraj zmontiral alarme. Malo smo še »prestrašeni«, vendar upam, da se bomo kmalu navadili.

15. maj 2000

Plan 2001 je končan. Danes smo se usklajevali – kakor  usklajevali - na Občini. Brez veze. Zdaj, ko je končana »vizija« za prihodnje leto, pa z vso silo v črpanje odobrenih sredstev za leto 2000. Le kaj bo iz tega?

16. maj 2000

Včeraj smo imeli svet zavoda. Najbolj me je zanimala reakcija na idejo o zaposlitvi igralcev. Svet je plan sprejel in razumeli so razloge, zakaj zaposliti igralce. Hkrati pa je Lidija M. povedala, da nadaljnjih zaposlovanj v občini ne bo, dokler ne bo narejena delitvena bilanca med občinami. Ergo: smo kar na slabi izhodiščni situaciji.

Meni osebno je ta podatek veliko pomenil. Vem namreč, da se z igralci ne da pogovarjati od danes na jutri. Tudi če dobimo v nekem trenutku denar, ne moremo takoj dobiti igralcev, ki bi jih želeli. Vsaj dve leti je čas, ki je potreben za usklajevanje med morebitnim prekinjanjem pogodbe v nekem gledališču in sklepanjem z drugim zavodom.

O vsej stvari sem takoj povedal Tadeju. Tudi njemu se zdi stvar jasna: občina se bo morala odločiti hitro. Čas se izteka. Prosil sem ga, da naj me »udari po glavi«, če bi slučajno spomladi leta 2002 imel »popadke« in bi se s financerji pogajal o drobnarijah, se jim pustil voditi za nos, poslušal njihove obljube o tem, kako bomo kmalu na vrsti za gradnjo, kako bomo dobili kmalu igralce … Takrat, če ne bo igralcev, bo treba oditi. Definitivno. Ker brez igralcev me Ptuj ne zanima več.¹²⁵

Gostujejo koroški Slovenci s Konferenco živali. Samo čudimo se, kakšno tehnično opremo imajo. Hkrati pa so zadovoljni z našim odrom tudi oni, saj so z lahkoto vse to instalirali in zmontirali.

18. maj 2000

Danes grem na Upravno enoto Ptuj na ustno obravnavo za petkovo (26.5.) prireditev.

Mateja je imela rahlo prometno nesrečo: ovojnica in zdaj je doma.

Vedno se nekaj dogaja ali pripravlja.

Marijan dela z Vladom klopi za petek (in si je pri delu vrgel na nogo fosn).

Sinoči sem bil na premieri v MB in Brane Grubar se mi je ponudil za sodelovanje, če bi kaj potreboval na Ptuju. Lepo. Upam, da bo prišlo do česa takega.

Sicer pa že razmišljam o decembru 2001, ko naj bi igrali Cankarja. Kaj bom naredil, če ne bom imel svojih ljudi?

23. maj 2000

V pripravah na petkovo slovesnost. Vabila so o.k., novinarji obveščeni … Še se pogovarjam za pogostitev po prireditvi, v Perutnini, Tomaž pripravlja vse tehnične potrebe za projekcijo računalniške animacije.

Sinoči je bila Marjetka popolnoma polna, ljudje pa zelo zadovoljni z njo. Tudi igralca sta rekla, da je bila čudovita publika.

Oglasil se Jaša, prišel na predstavo, govorila sva o Fo-ju. Zdaj bova dala Bojanu čas, da se nekje do 10. junija definitivno odloči, ali bo delal, ali ne.

24. maj 2000

Zdaj sem se zgrozil: v Večeru poročajo, da je imela mariborska Drama v iztekajoči se sezoni 236 predstav in 45 tisoč gledalcev. Ob koncu naše sezone bomo zbrali številke in poslal jih bom županu: naj vidi rezultate in naj vidi, koliko imamo zaposlenih ljudi mi! Prava žalost me je popadla, ko sem to videl. Žalost, ker se borimo brez upa zmage …

Franci Cvetko bo sponzoriral pijačo za petkovo predstavitev. Dvojno vino!

Frančiču sem poslal kar dolgo pisemce – z razlogi, zakaj nobena njegova igra v času mojega mandata ni bila in ne bo igrana na Ptuju. Mogoče sodi v ta dnevnik, da pokaže »dileme« umetniškega vodenja:

Pozdravljen, Franjo.

Tole pisemce danes ti pišem namerno brez “glave”, torej osebno in neuradno.

Zakaj? Ker bi ti rad povedal nekaj osebnih težav, ki jih imam s prejemanjem tvoje pošte.

Rad preberem stvari: prozo, članke, drame, ki mi jih pošlješ.

Res je, nisem prav ažuren, vendar mislim, da to ni usodno. Dobre stvari ostanejo. Na papirju ali v glavi.

Odkar sem začel brati tvoje stvari, si se mi zdel enostavno povedano »odštekan«, zanimiv.

Marsikje sem se ob branju nasmihal, marsikje zabaval…

Ko pa sem začel razmišljati kot »umetniški«, pa sem vedno znova bil pred dilemo: kaj dati na spored?

(V pretekliku pišem, ker imam sezoni 2000/2001 in 2001/2002 že narejeni, potem pa je mojega ptujskega mandata konec.)

In ko imaš zelo majhno produkcijo (4) premier, zelo majhno mesto, občutljivo publiko, malo mladih in študentov, potem si tam, kjer sem bil ta mandat jaz: želel sem izbrati vrhunska otroška dela (in zato smo prevajali evropske otroške »klasike«- Čudežni zaboj, Fant v avtobusu, Ta presneta ljubezen, Ana in kralj) – igre, ki so poetične, odrsko brezhibne in kar nekajkrat preverjene. Vem: nisem tvegal, moj izbor je bil premišljeno »ziheraški«. Ampak odgovrarjam si: tudi rezultati zanesljivi: Zaboj 100 ponovitev, Fant 50, Ana 40 v pol leta. Veš, ko igralce pridobiš samo »na količino« ponovitev, je to zelo pomembno. Skratka: izkazalo se je, da sem izbral igre, ki jih tudi slovenski otroci radi gledajo.

Kar zadeva ostale 3 tekste za odrasle, pa je stvar še enostavnejša: delamo z igralci-gosti in pridejo gostovat, če jim daš res dober tekst (res dobrega denarja zanje nimamo). In zato sem tudi tu izbiral med najaktualnejšimi evropskimi dramami. In jih kombiniral v tej sezoni prvič z domačim avtorjem: Jesihom.

Ko sem o tvojih igrah razmišljal »bolj zares«, ali skušal kakšno kombinirati z ostalim programom, mi je vedno zmanjkal kak argument »za«: velikokrat sem opazil, da me sama zasnova komada zintrigira, potem pa se stvari nekako več ne razvijajo dramatsko, presenetljivo.

Pri zadnji igri, ki si mi jo tako hvalil, sem bil naravnost presenečen: tema – odlična. Vendar se mi zadeva gledališko ni zdela zanimiva. Toliko bolj sem bil vesel tvoje nominacije in res, privoščil sem ti, da bi dobil nagrado. Ko si mi poslal tisto pismo s prstom, sem ti jo privoščil tudi iz jeze nase: Tako, tako, Samo: prav ti bodi, naj jo kar dobi, ko pa ne znaš videti dobre igre! me je zmerjal glas v meni. Vendar le hipec, dva; kajti drugi me je vprašal: Verjameš kot režiser v ta komad? Vidiš možnost za igro, ki bi imela ustrezen učinek? V tej sezoni in tem gledališču? In glasek je postal jasen in nedvoumen glas: ne.

Zavedam se, da sem trd. Toda trda je tudi publika, trda je kritika, trdi so časi, baje.

Moja identifikacija s Ptujem je prevelika, da bi dal na program, ali režiral nekaj, v kar ne bi 100 % verjel.

Včasih si mislim: Joj,  ko bi lahko imeli 6 premier, joj, ko bi imeli svoje igralce, joj, kaj če bi imeli še en – bolj alter – prostor?!

Kljub vsemu pa vem, da delamo še na enem projektu, ki pa JE »rizičen« in na katerega sem ponosen: skupaj s ŠOU Kultura in Beletrino razpisujemo natečaj za mlado dramatiko. Junija bo zaključen. Sestavili bomo žirijo, ki bo izbrala nagrajenca in povedala, katera besedila bomo objavili v zborniku. Novembra letos bomo razglasili na »bralnem večeru« zmagovalca, mu podelili nagrado, izdali prvi zbornik mlade dramatike in predvsem: v sezoni 2001/2002 bomo nagrajeni komad krstno uprizorili. Zelo zelo se veselim vsega tega. Mislim, da bo zbornik z več objavljenimi teksti informativen tudi za druge umetniške vodje, teatre, kritike. Po drugi strani pa planiramo kasneje nagrajenca prevesti v nemški in angleški jezik ter uprizoritev poslati na mednarodne festivale, ki so specializirani za mlado dramatiko.

Poleg tega bo sezona 2001/2002 – moja zadnja – posvečena v celoti Slovencem: dvema klasikoma (Cankarju in Finžgarju) ter dvema »krstoma«: nagrajen mlad dramatik in neka simpatična igrica za otroke neke gospe iz Celja.

Približno tako se bo, če bo bog dal, končalo moje ptujsko »direktorovanje«.

Ja, zelo verjetno, če ne bo posebnih sprememb, v teh petih letih na programu ne bo tvoje igre. Iz zgoraj navedenih razlogov.

Vendar mislim, da to ni nič slabega: ne zate, ne zame.

Še bodo priložnosti, še bodo nastajale nove igre… in jaz jih bom še naprej z zanimanjem – in kritično distanco! prebiral .

Je že zmeraj tako: vse je stvar vere, oz. verjetja. In ko verjamem v nek tekst, še bolj verjamem, da bom našel pot, da ga uprizorim. Kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli.

Dobrodošel na Ptuju.

Kaj pa vem… Vendar drugače ne gre. In drugače ne znam in ne morem. Ter ne želim znati. Torej je vse o.k.? Ali?

25. maj 2000

Za proslavo jutri zvečer je vse nared. Platno visi, scenarij dodelan, objava v Tedniku je o.k. Zdaj čakamo samo še na dokončanje filma in ustrezno zatemnjenost jutri zvečer po 21. uri.

Kar nekaj ljudi pride. Bojda bo pravi prispevek v Magu. Fino. Tudi drugi novinarji so se najavili. Marjanova škatla za načrte je lepa, zelo lepa. Vse skupaj ima dober izgled.

Samo govor si še moram napisati. To ne bo težko.

Čutim, kako se (ali: kakor da se) poslavljam od projekta te hiše. Kdaj bo v resnici zazidana? Koliko časa bo še potrebnega? Kdo bo takrat župan? Kaj vse bo na Ptuju sezidano pred gledališčem? Bomo videli, so rekli slepi …

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

123: Zaradi podobnih administrativnih meril (število premier, gledalcev ...) so leta 1958 gledališče na Ptuju ukinili. Danes vem: številčna merila niso pravi meter, s katerim bi se "pregledovalo, merilo" gledališča. Vsako gledališče deluje v drugačnem okolju. Iz drugačnih vzgibov je nastalo - torej ima v krvi svoj lasten, nezamenljiv DNK -, število prebivalstva, ki ga "dosega" je zelo različno, gospodarska moč kraja tudi, zgodovina prav tako. Seveda to ne zmanjšuje državine dileme, kako, na kak način različna gledališča financirati. No, hvala bogu se je tokrat za MGP končalo dobro; nobena "merila" mu niso onemogočila dostopanja do državnega proračuna.

124 - Kako bi se odzval na takšno povabilo v podobni situaciji danes? Pred časom sem kandidiral za šefa v nekem gledališču in na predstavitvi programa so me vprašali, ali bi med mandatom delal tudi "zunaj", izven matične hiše. Napisal sem res izzivalen, zahteven program, s precejšnjimi spremembami v hiši itd. Uf, potreboval sem kar nekaj sekund, ki so se zdele večnost, preden sem odgovoril: "Ne, nisem tak frajer, da bi zmogel to, kar sem si zamislil pri vas, in še paralelno kje drugje." - Očitno "ptujski refleks" ;-) (No, hvala bogu me niso sprejeli in mogoče bom lahko kdaj naslednjič, kje drugje, mislil kako drugače.)

125 - S Tadejem sva, vidim, kar redno debatirala o tem, kako in kaj naprej. Hvala bogu, da je bil, da sem imel skom govoriti tudi čisto ne-vsakdanje in ne-operativne reči. Zdaj si mislim, da mi je takrat bil kot nekakšen dramaturg, pomočnik, posvetovalec. Res sem vesel, da smo se Vojko, Tadej, Nešo ... videli večkrat in skupaj sanjarili, premišljali, opazovali in v bistvu: čakali, kaj bo.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

Nasledji zapis prispevam: Anica Strelec. 
V. d. direktorice sem bila od 1. 9. 2008 do 31. 3. 2009 

Sezona 2008/2009

Odlok o ustanovitvi Gledališča Ptuj, dne 4. decembra1995, je bil moj in številnih Ptujčanov, najbolj pričakovan dan v življenju. Po prvih »porodnih krčih« glede vodenja gledališča, me je takratni v.d. direktor Franc Mlakar povabil k sodelovanju, ki sem ga z velikim veseljem tudi sprejela. Spomin na prvih 11 otroških gledaliških predstav v poklicnem gledališču, ki so bile v celoti razprodane, na iskrice v očeh otrok in učiteljev, mi je neizbrisano ostalo v spominu. Sprva ni bilo vse idealno, za delo ni bilo na razpolago ničesar, ne inventarja,  pisarne, niti pisalnega in fotokopirnega stroja, vstopnice smo kupovali v knjigarni, jih žigosali za evidenco, dvorano z vso opremo vred pa smo najemali od ZKO Ptuj, plato pred gledališčem je  bil »sama luknja«. Ob pomoči vseh, takrat zaposlenih in lokalnega obrtnika, smo hitro poskrbeli za varen dohod vseh obiskovalcev. 

In prva premiera predstave Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka, živi še danes. 

V času delovanja Gledališča Ptuj oz. Mestnega gledališča Ptuj sem zelo dobro sodelovala z vsemi direktorji, posebej še s Petrom Srpčičem. Od 1. septembra 2008 do 31. marca 2009 sem bila, po spletu okoliščin, imenovana tudi za v. d. direktorice Mestnega gledališča Ptuj. V tem, času smo izvedli 2 premieri, Festival monodrame, pripravili programe za prihodnje leto in odpravili pomanjkljivost z znižanjem balkonov za boljšo vidljivost obiskovalcev. V času obnove gledališča pa smo gostovali na različnih lokacijih po Ptuju in okolici. 

Do upokojitve, koncem leta 2016 sem sodelovala pri preko 4000 gledaliških dogodkih: premierah, vseh Festivalih monodrame, Poletnih večerih gledališča Ptuj, Ob -programu, SKUP-u  - Slovenskem festivalu komornega gledališča, pri vseh prost produkcijah doma in na gostovanju po Sloveniji in zamejstvu, pri abonmajih za odrasle, mladino in otroke – kot koordinatorka in organizatorka vseh prireditev.  Organizacija in koordinacija predstav je bila zelo otežena, saj gledališče ni imelo zaposlenih lastnih igralcev, le kratek čas enega. Včasih je bilo potrebno več kot petdeset klicev, da smo lahko odigrali eno predstavo …  Hkrati je bilo v mojem opisu del nalog tudi vodenje celotnega knjigovodstva in računovodstva, skupaj s sodelavci smo vsako leto pripravljali finančne programe in finančna poročila za Mestno občino Ptuj in ločeno še za Ministrstvo za kulturo … dela je bilo za tri osebe. Bilo je veliko stresnih situacij, še več pa lepih trenutkov. Tudi drugi,  moji nepogrešljivi sodelavci, so opravljali dela za več oseb hkrati: Irena Meško, Simon Puhar, Andrej Cizerl-Kodrič, Danijel Vogrinec, Petra Kurnik. Bili smo neizmerno ponosni tudi na vse prejete nagrade za naše predstave in igralce.  

Velika čast mi je bila spoznati mnogo slovenskih igralcev, režiserjev, glasbenikov, pisateljev, direktojev drugih gledališč, organizatorjev kulturnih prireditev po Sloveniji in tujini ter drugih ustvarjalcev. Ob razumevanju svoje družine, moža in otrok, sem lahko izživela sanje delati v gledališču. 

In tako je postalo gledališče način našega življenja. 

Ana Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnih prireditev 

Ptuj, november 2025 

***

Samo M. Strelec:
Hvala, Anica. Peter, zdaj si pa ti na vrsti. V administraciji "MgPuzzlov" sem nastavil dovolj "praznih člankov" - 10 prispevkov sem namenil zate, če bo treba -, ki čakajo na tvoje spomine, tudi najbolj sveže. No, in potem bo 29. članek prispeval dan pred obletnico (25. 2. 2026) Vlado Novak, s spomini na prvo premiero, Govor malemu človeku. 30. članek pa bom 26. februarja 2026 napisal sam in v njem opisal svoj spomin na decembrsko obletnico (4. 12. 2025). Torej, Peter: it's your turn. Vem, da se ne da to hitro, ampak pač povem: prazen prostor je že namenjen tvojim prispevkom, tvojim spominskim koščkom, ki jih je veliko in bodo še kako lepo in celovito sestavili našo skup(nostn)o sliko ptusjkega gledališča.
Seveda pa še naprej vabljen tudi vsi drugi: gledalci, člani strokovnega sveta, sveta zavoda, ex-župani, zaposleni, ustvarjalci - gosti ... - naš skupnostni formta je odprt in sprejemljiv in vkjučujoč za prav vsak, četudi najmanjši košček. Kako? Na mail mi pošlješ. Ali komentiraš objavo na Fb; jaz pa tvoj košček nemudoma pripopam tule, spodaj.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24,

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21,

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 

4. maj 1998

Začeli smo nov teden. Pričakujemo ponudbe za izvedbo del. Mislim, da smo kar nekako vznemirjeni, nekoliko celo prestrašeni in skratka »v pričakovanju«. Kaj bo? Kako bomo speljali stvari? Bomo  domislili dovolj, tako da bo nekaj časa mir?    

Gospod Safran nam je poslal e-mail, kjer nam čestita za domačo stran. Tudi v Mariboru jo delajo. Safran pravi, da bo na red v prihodnji sezoni. 

Mateji sem pokazal, kako se delajo datoteke za internet. Jutri jih bo začela vnašati in oblikovati. Tako bomo kmalu naredili stvari za nazaj in lahko bomo dograjevali informacije. 

Konec tedna dobimo novo telefonsko številko. Kako bo deloval računalnik na novem ISDN modemu? 

Klical me je Zijah Sokolović. Srečava se 17.  t. m. na 50. ponovitvi Zaboja.  

Klical me je tudi Milan Dekleva in morda se zna dogoditi, da bo TV Slovenija – otroški program posnel Zaboj za TV. Bilo bi fino … 

5. maj 1998

Andreju Gabronu sem ponudil kostumografijo. Mislim, da bo »za«. 

Računalnik zafrkava – fonti. Nikoli ni konca s to tehniko. 

Sinočnja predstava Gospodične Julije mi je bila všeč. Tudi gledalcev je bilo okoli 120. To je fino. Veseli me, da je tudi »resnejši« žanr dobro obiskan. 

Mateja je oblikovala prvo stran na Internetu. Dobro ji je šlo. Zdaj bo uredila predstave za nazaj in kmalu bomo torej imeli domačo stran kot se šika. Arnes nam bo dodelil drug e-mail naslov; tak, da se bo glasil na »gledalisce.ptuj« in ne več na moje osebno ime. Zanima me samo, ali mi bodo mojega ukinili in kako se bo glasila potem stran na http-ju. Vendarle bi bilo bolje, če je ime bolj podobno imenu zavoda, kakor da je v njem moje ime … 

7. maj 1998

Včeraj sta bila tukaj Matjaž Latin in Mirjana Koren. Ogledala sta si dvorišča. Najbolj všeč jima je bilo tiso pred steklarsko delavnico. Šla sta k Branki vprašat, ali dovoli tam predstavo. Rekla je, da nima nič proti, ko pa sta povedala, da je to v okviru Gledališča Ptuj, je rekla: ne. Zdaj čakam, da najdeta nov prostor ali da se odločita še enkrat za to dvorišče. Če bosta se odločila zanj, bomo pač dali vlogo na Oddelek za okolje in prostor in nato naj oni povedo, ali lahko imamo predstavo ali ne. 

Hura: zdi se mi, da mi bo uspelo v domačo stran vnesti fotografije predstav!  

8. maj 1998

Kaj bo danes prinesel poštar? Grozno: nobene ponudbe! Zdaj sta šla Marjan in Tomaž v akcijo. Pridobiti moramo še ponudbo za kovinarska dela in še eno elektro-ponudbo. Prišla je pošta z Ministrstva, ki predpisuje, kaj je potrebno še dobiti, da lahko dobimo denar iz Ljubljane. Pa to je noro! Kup papirjev. Kar zgrozim se. Vendar ni kaj: korak po korak bomo šli naprej. Prišla je tudi ponudba g. Schlambergerja. Po ponedeljku zvečer bomo lahko začeli seštevati številke in računati, kaj in kako si lahko privoščimo. Tu je še Franci z elektro ponudbo … 

Prišel je račun firme Senčar: na računu so stvari, ki še niso bile narejene … Ne vem, kaj naj si mislim.  

Tudi telefona niso prišli delat danes, kakor smo bili domenjeni. 

Vsaj nekaj dobrega: dobili smo novo uporabniško ime pri Arnes-u, ki se bo glasilo na Gledališče Ptuj. Morda so mi celo pustili starega, osebnega. 

11. maj 1998

Dobili smo ISDN linijo. Lahko kličemo z dvema telefonoma hkrati. 

Imamo dve ponudbi za kovino, dve za elektriko. Razpis je tako veljaven. Zdaj se lahko odpirajo kuverte. Ves vikend sem bil nezadovoljen, razmišljal sem o cugih, elektriki, denarju, o tem, kaj res potrebujemo, česa ne, kako obrniti denar, da bi imeli čim več od vsega skupaj. 

In zazdelo se mi je, da je treba obrniti logiko razmišljanja za 100 %: ne, kaj si želimo, ampak: kaj bi potrebovala publika? Kaj lahko naredimo s tem denarjem, da bo učinek maksimalen? 

12. maj 1998

Včeraj smo odpirali kuverte. Izbrali smo za elektro dela g. Arnuša, o kovini pa bomo odločali v četrtek. 

Hvala bogu je steklo. Korakamo, počasi, vendar zanesljivo. Napredki so majhni, vendar se mi zdi, da gremo v pravo smer. Ko bodo sklenjene pogodbe z izvajalci, potem smo že daleč. Po prvih izračunih so naše želje večje za 1 mio Sit od tega, koliko denarja imamo oz. bomo imeli. Zdaj bo treba krčiti, reducirati in se se odločiti za skromnejšo verzijo ali se kakšnim delom odreči. 

Latin si želi dvorišče na Slovenskem trgu 1. Pisal sem ZKO-ju, da smo vložili vlogo za dovolitev prireditve in da upam, da bodo dobri »sosedi« in da bodo lahko ekipa normalno izvedla vaje in ponovitve. Upam, da bo s tem projektom vse v redu. Sploh ne želim misliti na probleme, zaplete. 

Nataša Matjašec si je zvila nogo. Tako smo morali odpovedati gostovanje v mariborski KIBLI. 

13. maj 1998

Anica pripravlja pogodbi za kovinarska in elektro dela. 

Končal sem s korekcijami Finžgarja. Zdi se mi, da se Cvetje v jeseni dobro vklaplja v Turrinijevo zgodbo. 

Malo že kar pogrešam Internet, ki od zdaj, ko imamo ISDN linijo, še ne dela, ker modem ni dobro instaliran.  

15. maj 1998

Stanč fotografira sodelavce za objavo na predstavitveni mapi gledališča. 

Skupaj smo oklestili dela za obnovo odra in vsota, na katero smo prišli, je 5.050.000 Sit. V tem je še nekaj rezerve, s tem da smo se odpovedali električnim cugom, zavesam na odru … Veliko bomo naredili tudi sami (demontaža, odvoz, barvanje tal). Prihodnji teden sklepamo pogodbe z izvajalci.  

Zdaj imamo probleme s prenosnim telefonom, internetom … Nikoli nisem dovolj pazljiv: tudi zdaj, ko so odšli Telekomovci, nisem preveril prvega prostora – in glej ga zlomka: prav tam telefon zdaj ne dela. Nikoli nisem dovolj pazljiv. Vidim, kako se motim, ko startam s predpostavko, da je vsak mojster strokovnjak na svojem področju in da bo v osnovi želel narediti stvar najboljše kar je možno. Morda pa temu le ni tako … 

18. maj 1998

Včeraj smo imeli »naporen« piknik, ki se je končal proti polnoči. Bilo je fino, prijetno, kljub sicer hladnemu vremenu. Okolje prelepo, dobra družba… Pogovarjala sva se z Zijahom, dal sem mu v branje Finžgarja …  

Govorila z Deklevo glede otroške igre; srečava se v Ljubljani. 

19. maj 1998

Podpisana je pogodba z g. Arnušem za elektriko, pripravljeno vse za g. Forstneriča. Tukaj je bil tudi g. Feguš, ki je sprožil kup novih vprašanj … Požarna varnost, elaborati, načrti … Če bi hoteli imeti vse to, bi lahko na koncu imeli montiran kak vlak; morda. Seveda: strinjam se, da je lahko kaj hudo narobe, vendar mislim na najboljše, naredimo najnujnejše … Čisto »čisto« pa okoli našega odra ne bo moglo biti nikoli. 

20. maj 1998

Anica je začela zbirati denar za izvajalca del. Upam, da bo šlo vse brez zapletov. 

Na »dnevu odprtih vrat« danes še ni bilo nikogar … Morda bo kdo prišel popoldne … 

Nekako »len« sem. Razmišljam predvsem o prihodnosti, o mladih avtorjih, o prihodnji sezoni, hkrati pa o stvareh, ki nas čakajo v bližini: prva vaja za Fanta v avtobusu, prva vaja za Ovinek … Klical me je Vojko in pravi, da bi bilo fino, če bi obnovili Krčmarico … Morda bo res prišlo do tega. 

Razmišljam tudi o pripravi sestanka delavcev ob koncu sezone. Rad bi, da bi premislili  preteklo sezono, rad bi, da bi poskusili videti, kje so naše rezerve, kam bi se lahko obrnili, kam smo namenjeni, kako naj bi delovali prihodnje leto. Mislim, da se moramo odpraviti kam iz Ptuja in v miru v dveh dneh delati v novem okolju, nemoteni, osredotočeni na vprašanja in predvsem izven vsakdanje prakse, rutine, navade. 

Občutek imam, da nekako »spim« pred novo sezono, pred novimi »zalogaji«. Nenavaden mir je v hiši. Ivan Brač mi pravi, da se zapletajo stvari okoli poletnih večerov. Razmerja med DUUS in GIZ-om niso razjasnjena, Ivan ima malo denarja in nič praktične podpore (infrastruktura, tehnika). Žal moram zapisati tako: prav vesel sem, da obnavljamo oder. Sicer bi se najbrž glede uporabe dvorane skregali – ne bi želel namreč sodelovati v tako nedorečenih stvareh.  

22. maj 1998

Včeraj je časopis Tednik objavil članek o tem, kako ima direktor gledališča novi hobi: zamenjavaje ključavnic. Podpisan Bojan Čebulj. Članka nisem prebral, in nimam volje, da bi ga bral. Ne nameravam odgovarjati. Čudijo se, ker sem skoraj eno leto po nastavitvi zahteval, da ključev gledališča ne more imeti pri sebi nihče drug kakor delavci gledališča.  

Fantje prvo vajo Ovinka nekako zavlačujejo, ne morejo se uskladiti, vse je nekako disperzno. Morda sem sam kriv. Vendar odločil sem se, da bom vztrajal, da se režiser dobi z gledališčem in da se dogovorimo o vseh terminih in jih vnesemo v pogodbe. 

Na odru se zdaj že vidi umikanje starega lesa, vrvišča. Naenkrat deluje oder večji; kako lepo bi bilo, če bi bila to zunanja »luč«. Postavljati bodo začeli gradbeni oder.  

25. maj 1998

Sinoči je bila v mariborski gledališki kavarni prva vaja, pogovor pred začetkom študija Ovinka. Ekipa se je zbrala, izrečene so bile prve misli, postavili smo se na nekak »nizki start«. 

Danes pričakujem igralce in sodelavce za prvo vajo »Fanta«. Zdi se mi pomemben trenutek: nadaljeval bom tam, kjer smo končali s Sartrom, Krčmarico: z nam lastno etiko, filozofijo gledališča, metodiko. Proces dela bom zastavil v skladu z razmišljanjem o t.i. novem gledališču. Gledališču za novo stoletje, gledališču na prelomu tisočletja. 

Lutkarji so si prišli po lutke in njihove stvari … To je zdaj verjetno nadaljevanje članka. Ne vem, kaj se bo dogajalo naprej, vem pa eno: imamo dovolj pomembnejšega dela kakor ukvarjanje z zdrahami, prerekanji in ugotavljanjem, kdo ima prav in kdo ne. Zavod zastopa direktor in ta je odgovoren za vsebinsko in formalno poslovanje. S tem pa tudi za to, kakšen je odnos z drugimi uporabniki gledališke stavbe. Nikakor ne morem pristati na to, da bi uslužbenci Gledališča bili servis za neke druge organizacije, še manj pa, da bi lutkarji delali v okviru Gledališča Ptuj. To sem povedal Valeriji Ivanuša Školiber na začetku: če bomo kdaj delali lutkovno predstavo, - in ni rečeno, da je ne bomo, potem želim, da bo tudi to delo predvsem ali v večini profesionalno. Seveda: morda bo treba ob priliki reči bobu bob: vsaka čast ljubiteljski dejavnosti, vendar … Zelo mi je žal, ampak kot umetniški vodja še zmeraj ne verjamem v pot križanja profesionalizma z ljubiteljstvom. In občutek imam, da je generalni problem prav v tem, da imamo ljubitelji občutek, da bi moralo Gledališče Ptuj stati za njimi. Sam pa trdim, da je gledališče res na voljo vsem skupinam, vendar pod enakimi pogoji: da se uskladijo z urnikom dela Gledališča, da so v Gledališču v zadnji fazi svojega dela (adaptacijska vaja oz. generalka in nastop) in da je organizacija obiska in prodaja vstopnic njihova stvar. Drugače si težko predstavljam. V nasprotnem primeru bi lahko Gledališče delalo eno, dve svoji predstavi in ostali del leta čakalo in asistiralo pri nastajanju ljubiteljskih produkcij. V situaciji projektnega gledališča, kjer se termini igralcev natančno koordinirajo z drugimi gledališči, bi to bilo praktično nemogoče. To, da bi projekti poklicnega gledališča čakali, oz. se ozirali na dinamiko in organizacijo dela, nastajanja ljubiteljske predstave. Žal, tako je to. Ne vem, kako bi lahko bilo drugače. In prav zato od vsega začetka nisem bil za križanje med ljubiteljstvom in profesionalizmom. Res je: objoje je gledališče, vsako od njiju je lahko slabo ali dobro gledališče, vendar to je stvar filozofije. Pragma pa je takšna kot je: Gledališče Ptuj se gradi, počasi uveljavlja in nujno je, da je obvladano in obvladovano. Sicer lahko razpade že na operativnem nivoju. In zato se mora ukvarjati predvsem s sabo in svojimi probelemi. In to tako dolgo, dokler ne bo dovolj močno, stabilno, prezentno, da bi lahko v nekem deležu integriralo vase tudi ljubiteljske »težnje«. Pika, šlus.  

Z vznemirjenjem pričakujem začetek novega projekta, novo vajo. Zdi se mi, da se v hišo ali morda vame naseli s tem neko novo pričakovanje, neko novo seme, ki mu nihče ne vidi sadu, ploda, vendar je kljub vsemu tukaj. Posejano, vrženo v zemljo. In začne se gojenje in začne se skrb in začne se pozornost in začne se odnos. In od vsega tega je odvisno, kako bo seme raslo. Vemo, v kaj se bo razvilo: v predstavo, vendar vprašanje, v kakšno. In tu je toliko prostora. Tu je toliko nejasnega, tu je toliko odprtega in to je tako lepo. Tako vznemirljivo. Tako magično in tako človeško. To uhaja natančnosti, to uhaja tehniki, to uhaja načrtom, to uhaja definiranosti. Vse to je mehko, vse to je nenapovedljivo, vse to je v nenehnem gibanju, premikanju, spreminjanju. Vrenju. Ta vikend sem sedel za mizo in izoblikoval misli o »novem gledališču«. O novi metodi, etiki, procesu dela. O predstavi kot KRESovanju, RISKiranju v procesu dela. Čutim namreč, da prihaja čas, ko lahko v gledališču – organizaciji, ki smo jo ustanovili, začnemo tudi delati gledališče tako, kot bi si želeli. Ne gre za estetska vprašanja, ker o estetskih vprašanjih je mogoče govoriti kot o samostojnih kategorijah. Pač pa gre za vprašanje ravnanja s človeškim potenciali, s človeško naravo, človekovo inteligenco, čustvenostjo, odnosnostjo. Novo gledališče ni revolucionarno, ne prevratniško, ponuditi ne more koncepta, ki bi vpeljeval estetsko razlikovanje od starega gledališča. Novo gledališče je kakor življenje: v toku. V toku je bilo vedno tudi staro gledališče, vendar tega ni nikoli tematiziralo in se je ukvarjalo predvsem z rezultati svojega obstoja: s predstavo kot izdelkom. Novo gledališče bo bolj kot na predstavo osredinjeno na proces njenega nastajanja, na procese, ki jih bo predstava sprožala pri publiki in na procese, ki se dogajajo med ljudmi, ki delajo predstavo. Novo gledališče je življenje v malem. Novo gledališče ni izdelek, pač pa laboratorij, učilnica, raziskovalnica, igralnica. Novo gledališče je prizorišče oblikovanja zavesti. Sodelujočih in tistih v avditoriju. Novo gledališče ne temelji na manifestih in besedah. Novo gledališče temelji na doživetem, na nevidnem, na tistem spletenem med ljudmi, izvajalci in v končni fazi gledalci. Zato novo gledališče ne more biti razložljivo, predvidljivo in programirljivo. Novo gledališče je novo samo tedaj in toliko, kolikor je živo že v vsakem trenutku svojega nastajanja. Ne more biti rezultat dela živo gledališče, če se srečajo mrtvi koncepti in na pol mrtvi ljudje. Strokovnjaki, eksperti, umetniki. Srečati se morajo ljudje z znanjem, navdihom, ustvarjalno potenco. S prezenco. Ljudje. Staro gledališče je bilo v glavnem živo takrat, ko je njegovo živost v pretežni meri ustvarila publika. Kontekst družbenega časa, ki ga je prinesla v gledališče publika. Žive predstave so delali živi gledalci, živi časi, nemirni časi. Časi, ki so po svoji naravi bili »nevarni«, prelomni, nestrukturirani, prehodni, v toku. Časi se umirjajo. Čas teče hitreje, spremembe so postale mikro-majhne. Strukture se stabilizirajo, ljudje živijo hitreje, a vendar dolgočasneje. Ker je čas postal prehiter, nimamo več časa, da bi ga doživeli. Zato se je čas paradoksalno ustavil. Ljudje več ne čutijo njegovega teka. Zato ljudje več ne delajo v toliki meri živih predstav. Kaj šele gledališčniki. Gledališčniki ponujamo koncepte. Gledališčniki ponujamo svoje znanje, veščino, intelektualne in ustvarjalske kons-trukte. Novo gledališče lahko ponudi ponovno človeka. Njegovo lepoto, zmotljivost, poštenje, avtodestruktivnost, ljubezen, sovraštvo … Vse to lahko ponudi gledališče kot oživljeno, novo gledališče le tako, da vse to postane znova del ustvarjalcev, ustvarjalnega procesa. Ni mogoče govoriti o ljubezni, če ljubezni ne živimo. Ni mogoče pokazati sovraštva kot koncept. Ni mogoče živeti trenutka kot koncept. Oziroma: da se. Vedno bolj živimo koncepte in ne trenutke. Igralske, režijske in raznorazne druge koncepte. In koncept po svoji naravi ni življenje samo. Je opis, je poimenovanje, je označevalec. Seveda bo tudi novo gledališče koncentriralo svoj izraz, izbiralo izrazna sredstva … in v tem smislu uresničevalo nekak koncept. Vendar koncept je lahko nekaj, kar nastane kasneje, potem, po nečem, mnogo bistvenejšem: po srečanju in doživljanju konkretnih živih ljudi v konkretnem, živem trenutku. Ne morejo igralci živeti hipne konkretnosti na odru, če ne živijo hipne konkretnosti v procesu dela. V starem gledališču ustvarjalci med seboj živijo kot koncepti (koncept režiserja, koncept igralca, koncept dramaturga …) in pričakujejo, da bo izdelek poln hipnega življenja. Nemogoče. V novem gledališču se ne bo dalo živeti po konceptu. Koncept bo treba plesti in razvijati skupaj. Staro gledališče je baziralo na konceptualnem mišljenju in manipuliranju za dosego cilja. Novo gledališče bo baziralo na procesnem mišljenju in sodelovanju za izoblikovanje, zasledovanje vedno drugačnih, vedno novih in vedno avtentičnih ciljev. Kakšni so ti cilji ne more vedeti samo režiser, ker so to potem njegovi cilji. Režiser svojih ciljev ne more adekvatno posredovati svojim sodelavcem. Ker jih lahko samo opisuje, doživljanja svojega razumevanja cilja pa sodelavcem ne more prenesti. Zato lahko sodelavce samo bolj ali manj uspešno manipulira in vodi proti svojemu cilju. Novi režiser bo želel videti na odru doživljanje vsakega sodelavca in bo poskusil spraviti to doživljanje v nek nov, kvalitetnejši red⁶⁵. 

20.49 h 

Vaja je bila odlična. Kontakt odličen. Uvoda odločitev z rizikom iskrenosti prava stvar. Čisto drugače smo začeli. S čisto drugačnim startom, čisto drugačno energijo, startno osnovo. Občutek tako silno drugačen, da bom moral še premisliti, ali je tak uvod res edini razlog in predvsem, kako naprej ohranjati tako dober kontakt. Tako dober stik. Kako ga peljati naprej, kako biti konstruktiven, kako voditi, pa ne vleči, kako usmerjati, pa ne dajati odgovorov, kako oblikovati pa ne vsiljevati, kako izvleči iz njih najboljše, pa jih vendar uskladiti s svojo vizijo. Da, to so prava vprašanja. Kam bomo prišli? Kako dolgo bom uspešen? Koliko časa ne bom popustil in bom vztrajal na aktivnosti, na pobudah, na kongruentnosti? Veliko pričakujem od tega dela. Kako dobro smo začeli! To ni res! Uroš Rakovec se je čudil, da ves teater pomaga pri obnovi, rušenju odra. Ja, to je fino: skupaj držimo. Vemo, kaj delamo. 

Dan je bil spet nekako prekratek. Še bi vadil. Vaja je minila ena-dve-tri. Prav žal mi je, da bodo zdaj vmes počitnice … Delal bi kar naprej. 

(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji

65 - Očitno sem “tako noter padel” - v obnovo, finance, varstvo pri delu, telefonijo, ISDN, spletno stran ... - da sem potreboval kar “daljši prosti spis” na temo, zakaj sem primarno tukaj, kjer sem. Da sem spomnil samega sebe, zakaj sem pravzaprav tu: Zaradi gledališkega ustvarjanja. Je pa hkrati res, da sem vedno videl umetniške in poslovne vidike našega dela popolnoma povezane, skoraj zlite. Ločevanje med njimi se mi vidi bolj kot nekakšna miselna igrica; zato, da imam(o) občutek, da so stvari raz-delane, raz-stavljene in raz-členjene ter na ta način (kao) bolj obvladljive, pod kontrolo. Razmerje med “umetnostjo” in “poslom” vidim danes približno tako kot vprašanje razmerja med “duhom” in “materijo”; ločevanje je za “deco strašit” in/ali “učene članke pisat”. (Na eni in drugi strani, jasno.)

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 

14. april 1998

Oddal predlog organiziranosti poletnih večerov, oddal predlog za prireditve “Ptuj od leta ‘69”, začeli smo se pripravljati na obnovo odra. 

Delovni dan v pisarni je zaključen. Z diskete bom zbrisal fajle, ki so obdelani. Najbolj srečen sem, ko grejo stvari ad acta. 

Jutri ob 9. uri srečanje z g. Vidovičem na MOP. Glede dopustov, obnove odra, regulatorja ... pa nenazadnje tudi stimulacije, morda omenim svoje stanovanje ... 

15. april 1998

Sestanek pri g. Vidoviču je bil hiter in ploden. Zvedela sva z Anico vse, kar je bilo bistveno. Seveda o stanovanju nisem govoril, ker ni pomembno ... Hm. 

Pogovor z Renejem⁶⁰iz Maribora. Zanimiv fant, njegova razmišljanja se mi zdijo zanimiva ... Morda se bomo kdaj v prihodnje dogovorili za sodelovanje. 

16. april 1998

Ob sedmih sem se podal v pisarno. Ves čas razmišljam o obnovi odra. O denarju. O delih, ki bi jih bilo treba vse narediti ... Ali bo dovolj denarja? Koliko bomo lahko naredili? Kako si zagotoviti najkvalitetnejšega izvajalca? Kako zagotoviti, da se bo držal rokov? 

Danes smo zmenjeni z Darkom Štandekerjem⁶¹. Prosil ga bom, da nam bo svetoval glede železne konstrukcije, glavne zavese, sistema vrvišča in cugov⁶². 

Pomislil sem na Francija Korošca ... Morda bi se on lotil cugov?, morda celo sistema glavne zavese? 

17. april 1998

Sestanek z Darkom Štandekerjem je bil več kot ploden: povedal nam je kup stvari. Bili smo skupaj od 11. ure pa vse tja do poznega popoldneva. Kaj naj napišem? Če ne bi govorili z njim, bi si jaz vse predstavljal marsikaj drugače. Koliko informacij … koliko namigov za rešitve, koliko pametnih vprašanj! Peljal sem ga na kosilo, mu poklonil dve buteljki in vem, da je to nič v primerjavi s tem, koliko nam je pomagal. Res, velik frajer in velika “ljudina”. 

Zdaj imam predstavo, kako peljati projekt. Vem, kaj je bistveno in vem, česa si ne želim. Tako danes lahko gremo v akcijo. Z iskanjem ponudb, z formiranjem komisije, z odločitvami - zdaj, ko vemo, kaj si v bistvu želimo. Oziroma bolje: česa nočemo. 

Kaj je moja glavna želja: da bi z 4.9 mio Sit, o katerih govorimo, naredili čim več in čim bolje. Naredili smiselne stvari, uporabne, in če se le da tudi vidne v dvorani. In se pri tem izognili (čim bolj) “zgubljanju” denarja med posredniki, podizvajalci, kooperanti. In pri tem upoštevati zakon in pri tem upoštevati predpise in vendarle ostati realističen. 

Zjutraj se zbujam ob 6.30 in danes sem šel kar v službo. Zdaj me je ta obnova tako “prijela” ... Počutim se vse bolj direktor, nič več režiser, nič več “umetnik”. Mislim, da bom to razmerje po poletju v celoti obrnil.  

Danes smo pospešeno sprejeli načrt dela za obnovo: šlo je ven povpraševanje privatnikom za obnovo kovinske konstrukcije in za elektroinštalacije. Prav zanima me, kakšni bodo odzivi. 

Malo me skrbi pravna plat tega početja. Vse skupaj na papirju zgleda zelo hudo, vendar dela, ki bodo narejena niso velika umetnost ... Varnost bo silovito povečana, res pa je, da se skušamo izogniti izvedbenim načrtom. Predvsem mi je všeč to, da delamo kot ekipa: sodelujemo, dopolnjujemo se, poslušamo, zavračamo ideje in dajemo nove predloge. Morda celo malo preveč čutim, da imam zadnjo besedo vendarle jaz. Ampak, mislim, da se je tokrat bilo treba hitro odločati, kajti večina podatkov je bila  znana.  

Dobivam prve odgovore na domačo stran na internetu. Pravijo, da so problemi s šumniki. Tomaž je menda nekaj tudi spremenil v uvodu in na domači strani ... Bom pogledal ... Je pa zlati: ponuja nam pomoč in je pripravljen poslati kakšne programe. Žal imam premalo internetnga znanja, da bi lahko govoril z njim. Zdaj bom počakal, da Milan spelje stvari do konca in se posvetoval z njim. Nato pa bomo stvari po potrebi spreminjali. 

Težave s pihalnim orkestrom: odšli so, pustili stole, stojala ... Marijan in Irena pa bi morala pripraviti oder za ponedeljkovo predstavo. Smešno: bolj ko se nam zdi, da delamo pravzaprav uslugo drugemu, bolj je ta do nas “jebivetričen”. Hecno je, da se ljudem zdijo neke stvari kar samo po sebi umevne. Najbrž res ne vejo, da niso edini na odru, da imamo tudi druge prireditve. No ja, ko bo kulturni dom zgrajen, teh težav več ne bo, he, he, he.⁶³ 

22. april 1998

Spet ne sledim z zapisovanjem. Tako hitro se odvijajo stvari. 

Najprej: naredili smo korak v obnovo: zbiramo ponudbe za izvajalce kovinskih in elektro del. Imamo imenovano komisijo in 11. maja bomo odpirali ponudbe.

Kar je še pomembneje: Franci Korošec meni, da bi lahko naredili motorje. In to ne bi bilo dosti dražje od vitel. Ko se vrne iz Nemčije, bo povedal ceno. 

Klical me je Brane Kraljevič: morda bomo šli v koprodukcijo z Dialogom prostitutke s stranko (D. Maraini). Po prvomajskih bova govorila dokončno o tej stvari. 

Pojačati smo si dali računalnike (z RAM-I, pri meni smo pa menjali tudi procesor. Res, stvar zdaj dela sto krat hitreje, imam tudi zvok in CD-rom… ) Tudi grafika je boljša, tako da je prav neverjetno, kako se vidi razlika. 

Danes gostovanje v Ljubljani. Srečanje s Kardumom. Kaj bom izvedel? Kako bo država ravnala s takimi, kot smo mi? 

In obisk v MGL? Upam, da bo predstava dobra. Morda je dvorana tam celo prevelika. 

Že nekaj noči se mi sanja o prenovi odra. Nocoj sem sanjal, da se je gledališče, polno gledalcev, zrušilo. Prišlo je do potresa oz. do tega, da je konstrukcija popustila. Gledališče je bilo podobno Shakespearjevemu gledališču – pod odprtim nebom. In nenadoma se je začelo podirati. Ljudje so bežali in se reševali. Vendar ni bilo v sanjah ne krvi ne groze. Pravzaprav bolj nekak spektakel … Le kaj pomenijo te sanje. Upam, da nič slabega. 

V mislih si predstavljam naš prenovljen oder. Če bi bili res električni cugi, če bi imeli dobre luči, če bi imeli opera platno, če bi morda kdaj v prihodnje imeli celo kakšno hidravlično pogrezalo oz. pogrezljiv praktikabel⁶⁴ … S tako opremo bi že lahko pričarali kakšno odrsko potegavščino. Tako bi kljub majhnosti odra lahko tudi kaj „zacumprali“, kar nikakor ne bi bilo slabo. Vse to okrog tehnike mora biti po mojem mnenju vezano na ljudi, ki so iznajdljivi in ki imajo radi gledališče. Izumljanje za naš mali oder jim mora biti v izziv. Kajti velikim firmam, ki se bavijo z odrsko tehniko smo gotovo premali zalogaj (finančno in dimenzijsko). 

23. april 1998, 14:34

Sinočnja predstava v MGL je bila dobro obiskana. Polna do 16. vrste. Dolg, prisrčen aplavz. Igrala sta super. Še posebej dobra se mi je zdela Vesna. Fino, zares fino. Vesel sem bil. Bilo je nekaj prijateljev: Nataša Rus, Dare Čuden, Klemen … Bilo jim je všeč… Predvsem pa sem zadovoljen zaradi obiska. 

Bil na sestanku s Simonom Kardumom na Ministrstvu. Na kratko: pomembno je, da smo uvrščeni na zemljevid slovenskih gledališč… Velikih sprememb ne pričakujem. Problemi so veliki in naš je pravzaprav premali. 

Srečal Nevenko Gerl. V prvi polovici sezone bo oder zelo zaseden. Kako bomo speljali njeno premiero, Dedka mraza … 

24. april 1998, 08:55

Sinoči je bil tukaj gospod Schlamberger. Pogovarjala sva se o zavesah, prenovi gledališča, o možnostih, cenah… Neverjetno šarmanten gospod. Upam, da bova sodelovala.  

Slišim, da so 3-je električarji prišli gledat oder in predvidevam, da bodo oddali ponudbe. 

Upam, da se bo poleg g. Forstneriča prijavil še kak drug kovinar, da bo razpis veljaven. 

Čudi me, da se ni javil Matjaž Latin. Ne vem… zdi se mi nekoliko neodgovoren. Upam, da je to samo „umetniška raztresenost“. Poletni projekt namreč mora biti dobro voden in programiran, sicer bo kaos, kar pa ne bo o.k. 

Tako. Glavne stvari so zaključene. Občutek imam, da obvladujem stvari oz. da se jim prepuščam ravno dovolj. Zdi se mi, da se lahko v prihodnje začnem ukvarjati z novimi stvarmi: z režijo, ustvarjalnostjo, Fantom, teorijo gledališča … Z „mehkimi“ stvarmi.  

Veselim se obnove odra. Zelo. Zelo. Prav zanimajo me predračuni. Komaj čakam, da dobimo kuverte, jih odpremo in začnemo z delom. Če bi se stvari izpeljale resnično lepo, bi rezultat lahko bila srčkan oder. Dobro opremljen, lep, čist, pregleden, z vtisom, kakor da je več prostora. 

28. april 1998

Tako. Zdaj je na računalniku program za prijaznejše delo s http datotekami. Po praznikih bom naučil Matejo, da jih bo začela pisati. 

Sicer je pa dan bil miren. Mateja je sprejela kar nekaj rezervacij za predstave v maju. 

29. april 1998 11:35

Tako. Aprila je konec.  

Razmišljam o prenovi odra, o Fantu v avtobusu, o morebitnem sodelovanju s Poletnim festivalom Koper, o prihodnji sezoni in še enkrat o prenovi odra. 

Se nadaljuje.

***

Pripombe in komentarji: 
 

60 – “Rene iz Maribora” bo nekoč postal direktor ptujskega gledališča. 

61 – Darko je bil dooooolgoletni šef odra v SNG Maribor. S tonami izkušenj in predvsem ljubeznijo do umetnosti. Na odru je omogočal vse, kar smo gledali v času Tomaža Pandurja; ni je bilo stvari, ki ne bi bila mogoča. Po mojem odhodu s Ptuja sva bila sodelavca v SNG MB in spoznal sem ga še bolje. In ko so spet minila leta, sem ga nekoč, zdaj že svobodnjak, znova pripeljal na Ptuj, da sva skupaj sanjarila: kako bi bilo, če bi se en “prekat” praznih prostorov tam v Q-Centru spremenil v gledališko dvorano. Ja, tudi 400 ljudi bi se dalo spraviti na tribuno. Darko mi je skiciral oder, postavitev, zaodrje ... Lahko sem si kar predstavljal. (To je bil nek čas, ko sem sanjaril, da bi se lotil privat produkcije, na enem/istem mestu; parkirišče - je, avtocesta - blizu, infrastruktura - je; ko bi se trgovine zvečer zaprle, bi se odprl privatni teater. Ostalo je – hvala bogu – pri sanjarjenju. Ampak Darko se je znova izkazal kot odličen sopremišljevalec, operativec, realizator, ki pa absolutno ve in čuti notranji smisel ideje. Malo je takih ljudi, ki so zmožni takega razpona; med pragmo in telosom. Zato sem na tem mestu moral pokomentirati malo več. (In si pri tem ta hip mislim še to: Ko se je dogajala obnova ptujskega gledališča - le zakaj ga niso vključili ... Škoda, da ga niso. In dobro, da, recimo, Davida Orešiča so (za elektro-osvetljevalni del).) 

62 – Naj pojasnim za negledališčnike besedo “cug”: slovensko je pravilno “vlek”. (Saj, na Štajerskem je to precej jasno; durhcug - vemo, kaj je; ko skoz vleče, tudi Ampak "vleki" v gledališču ne reče nihče. Gre pa za vrvi, vrvišče, vleke, cuge torej, na katerih visijo zavese, scenski elementi, ki se jih potem dviga in spušča in s tem spreminja odrski prostor oz. scenografija za neko uprizoritev. Danes te cuge poganjajo motorji, vrvi pa so zamenjale jeklene pletenice. No, in v ptujskem gledališču so ti cugi bili takrat res še iz vrvi. Dobesedno: vrvišče. Kolesca – vodila, po katerih so “letele” te vrvi pa lesena! Nad odrom je bil en kup lesenih kolesc – si lahko predstavljam: struženih še na roko – ki so rahlo cvilila, ob strani pa debele vrvi s protiutežmi, da si vse to dvigal in spuščal. Zadeva je bila tako “predpotopna” da je direktor Gledališkega muzeja Slovenije – mislim, da je bil že Ivo Svetina – poslal na Ptuj uradnega fotografa, da je vse to poslikal. (Bilo bi zanimivo iti to poiskat v Slovenski gledališki institut – tako se danes imenuje nekoč Gledališki in filmski muzej). Ja, to je bila dediščina. Potem pa smo jo odmontirali in je šla za vedno. Si predstavljate, da bi gledališče obnovili v starem “kičastem slogu” (pozlata, štukature, žamet, lože, lestenec, parket ... - saj ste bili v Stari dvorani v MB ali v Varaždinu ali v ljubljanski Drami ..), da bi ohranili staro leseno vrvišče in to čez dan za par evrov vstopnine kazali turistom? Pred dnevi so v Zagrebu odprli HNK2; stari HNK - historicističen, HNK2 polivalentna, nova, sodobna dvorana na obrobju centra Zagreba. Podobno že dolgo v Petersburgu: Mariinsky Teater - stavba, gledališče iz carskega obdobja; Mariinsky2 pa pač sodobna zgradba. Ja, zgledi so (bili in vedno bodo). Ni treba iti daleč. Ko boste kdaj hodili recimo po Celovcu – poglejte kako so tam dozidali/povečali  Mestno gledališče. Omenjam ga, ker so imeli “isti problem” kot na Ptuju: kako prenoviti obstoječe gledališče in povečati prostor? Kako ohraniti staro in vendar dodati nov volumen? Pa so – dozidali pogumno, modernistično, s stekleno intervencijo. Šarf, bi rekli. Gotovo marsikomu ni všeč; a deluje; ne moreš “ne videti” in se ne čuditi. Lahko ti pa je seveda všeč ali pa ne. 

63 – Tile moji he-heji pa že morda malo kažejo, da sem postajal počasi tudi realist ali kako ali kaj? Da sem že znal raz/brati “novorek”, “politorek” in raznorazni čvek? ... Sem pa zdaj prestrog in morda krivičen. Kajti: “v zraku” se pač skozi čas pojavljajo različne ideje in zamisli; ene preživijo, druge ne. Kulturna dvorana pač ni preživela. Mogoče tudi zato ne, ker so namenili denar za obnovo gledališča. Ja, lepo bi bilo imeti denar za eno in hkrati za drugo. Kar se pa časa tiče: sam sem prepričan, da bo nekoč v prihodnosti prišlo do koraka naprej, t.j. nazaj: obnove obnovljenega gledališča v smer “nazaj” in gradnja resne, sodobne, večnamenske (polivalentne sem slišal, da so temu rekli Hrvati) za čase naprej. Nekoč. Ko bo za to denar. Za zdaj so pač premišljanja in ideje “kolapsirale” v stvarnost, kakršna je ta hip zmogla biti.  

64 – izraz za podstavek. Nekoč klasika 1 x 1 m velik, visok 17, 34, ali 51 cm; danes nastavljivo po višini poljubno, standard 2 x 1 m. Če imaš denar, dobiš zelo lahke, aluminijaste; no, ni da ni. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4

***

27. oktober 1997

Noro, kaj vse v gledališču manjka kar zadeva varnostne predpise, dokumentacijo …  Pustimo … Ker je vse tako enostavno, v glavnem povezano z denarnimi vložki. 

Menda so v dnevnem biltenu BS objavili moje pismo, ki sem ga poslal na BS. Jernej Lorenci mi je rekel, da sem dobro napisal. Sam še nisem bral (ali so objavili v celoti ali odlomke, to me zanima). 

Marjan za ta mesec ne bo imel stimulacije. Zdi se mi, da je nezadovoljen in da mi bo prišel povedat, kaj misli. Zdelo se mi je, da mi bo nekako malo pogrozil, kaj vse se lahko zgodi, če se bomo šli tako – verjetno ostro, suhoparno, dosledno, kakor sem sam nastavil z novimi pravili (stimulacija za več kot dobro opravljeno delo, odbitek od plače, če delo ni v redu narejeno). 

31. oktober 1997

Včeraj sem se pogovarjal z g. Špoljarjem¹⁶. Prosil me je, da bi revizorski hiši, ki je kupila stanovanje od Kogejev¹⁷, omogočili normalno delo in adaptacijo vhoda med stavbo gledališča in hiše ob gledališču. In prišla sva seveda tudi na delo v gledališču Ptuj. Rekel je, da bi morali iz tega gledališča kaj narediti. Se zanimal za obnovo in menil, da bi s podpisom dolgoročnih sponzorskih pogodb lahko najeli kredit in šli v prenovo. Vprašal me je tudi, kaj se mi zdi, kaj bi bilo bolje: prenavljati stavbo tu ali graditi novo kje drugje. Pa sem rekel, da bi bilo bolje tu, saj bi nova fasada dala tudi zaključek Prešernovi ulici. 

Predvsem sem se zgrozil, kako preprosto govorijo ljudje o tako velikih denarjih, o katerih sami komaj sanjamo. Morda pa je ravno v tem keč… 

V Večeru je prispevek o posvetu na temo kultura, ki je bil v CD. Omenijo tudi nas, ko govorijo o podpisu devetih slovenskih gledaliških hiš, pod skupno sestavljenim dokumentom in pripombami na teze, ki jih je pripravilo ministrstvo. 

1. november 1997 

Kako fino je, ko je gledališče razprodano. To se je zgodilo z nocojšnjim gostovanjem PDG-ja, predstava DVA. Fino se je bilo srečati z Veroniko in Jožetom. Fino je bilo srečati stare znance in nekdanje sodelavce, res fino. 

Vesel sem, da bo predstava polna; verjamem pa tudi, da bo odziv dober in da bo predstava dobra. Saj se mi zdi, da imamo dobro (vedno boljšo) publiko. Zdi se mi, da čutim vedno več neke pripadnosti ljudi k temu gledališču. Vedno bolj se pozabljajo spori in nesoglasja, vedno bolj ljudje želijo videti dobre stvari in jih drugo ne zanima. In to je prav tako, se mi zdi. Morda si domišljam, ampak očitno vabila in oglasi v medijih zaležejo. Zdaj bi se bilo treba truditi, da bi ljudi, ki pridejo na gostovanja tujih gledališč obdržali in bi prišli na vsako predstavo v gledališče. 

7. november 1997

Goga pravi, da so SOBE fantastičen tekst. Ja, tudi meni se zdi tako. Fino, da je motivirana. Pravi tudi, da se ji zdi Vesna Slapar zelo zelo iskrena igralka. Ja, vem, da bo to fina predstava. 

9. november 1997

Otroška matineja. Prvič. Koliko bo ljudi. Kar nekaj rezervacij je. 

Sosedje – revizorji začenjajo graditi svoj vhod med našo kletjo in zadnjim vhodom v gledališče. Mislim, da bo lepo izgledalo. Hm, in stalo tudi nekaj nas: popravilo žlebov na vzhodnem delu gledališča – tam, kjer je bojazen, da bi sneg pozimi zgrmel na glave sosedov. 

Napisal sem dopis Čelanu¹⁸ – predlagam mu, da začneva delati na skupnem projektu SOBE. Prav zanima me, kaj bo iz tega. Ko sem ga poslušal, sem dobil vtis, da misli, da bi se lahko veliko naredilo z nekakšnim ustreznejšim pristopom do potencialnih sponzorjev… Vprašanje (moje) je pač žal banalno: koliko se bo proračun projekta povečal na račun najinega sodelovanja? Bomo videli. 

Mateja je izdelala statistiko prejšnje sezone. Zdi se mi, da so podatki kar zgovorni in da merimo prave stvari. Odslej bomo to počeli ob koncu vsake sezone. Razmišljam pa tudi, da bi rezultate obdelali tudi polletno, zato da bi lahko ocenjeval stopnjo napredka ali nazadovanja z istim obdobjem v preteklem letu. 

Marjan je zbolel. Kar vidi se, kako se stvari spravijo iz reda: Irena¹⁹ in Tomaž sta vskočila in prevzela njegovo delo. Odsotnost enega človeka takoj pomeni neke vrste mali alarm. To je najbrž dokaz, da nas ni preveč, da ima vsak svoje jasne zadolžitve. Ali pač pomeni, da bi lahko delali tudi z enim človekom manj? Gotovo nekaj časa, na dolgi rok pa ne. Morali bi pač jemati ljudi prek študentskega servisa ali kaj podobnega. 

Ravnokar mi pravi Anica, da bo matineja skoraj polna! Odlično. Morda bi jo lahko ponovili nekje zgodaj spomladi… 

Veliko razmišljam o predstavah, ki jih kupujemo: cene, cene, cene. Začnejo se pri 450.000,00 sit in tja do 650.000,00 sit. Kajti: ljudje bi radi komedijo, ljudje bi radi videli na odru veliko ljudi. In na oder velika scenografija ne gre in velika predstava veliko stane. Ob goriškem gostovanju, ko je bilo gledališče polno, imamo inkasa okoli 200.000,00. Predstava pa je stala 250.000,00. Torej minimalni minus. Kaj pa pri ceni 400, 500.000,00 ? Ne vidim rešitve. Hkrati pa vem, da je seveda ljudem treba dati najbrž raznovrstno ponudbo, tudi to, kar si želijo. 

Ja, otroška matineja je bila popolnoma polna. Pravzaprav smo zamujali, ker ljudje pridejo pozno po karte. Prišlo je tudi do nekaj napak – dvakrat prodane karte. Ja, želimo si, da bi bilo polno, ko pa je, pa imamo probleme… Hudiča, morali se bomo nekako bolje organizirati, kar zadeva predprodajo in prodajo vstopnic… 

10. november 1997

Otroško predstavo še kar naprej igramo… Lepo. Človek kar zančne razmišljati, ali morda ne bi postali kar gledališče za otroke...  

Altius - Gledališče Ptuj: Ja, res je: nismo plačali oblikovanja logotipa in štampiljke - to je moj dolg iz januarja 1996. Hkrati pa je res, da je Franci naročil izdelavo plakata za Fausta, kar je bil v resnici projekt Društva umetnikov in ustvarjalcev - za to pa ne obstaja nobena naročilnica, pač pa samo faktura Altiusa... Itd. Itd. Itd. Dolgovi, dolgovi, dolgovi. Kdaj bo tega konec? 

***

Pripombe in komentarji:   

16 – Zlatko Špoljar. V tovarni Talum vodilni ... računovodja? Finančnik? Kasneje član Uprave Talum d. d.

17 - Gledališče je imelo pisarne najprej v majhni hiši ob gledališču (kasneje jo dobi nazaj Cerkev; danes v njej Karitas.) In prvi sosedje spodaj so postali revizorji, Auditor. 

18 - Dr. Štefan Čelan, ustanovitelj in prvi direktor Bistre, znanstveno-raziskovalnega središča, ki je nastalo kakšno leto pred ustanovitvijo Gledališča Ptuj. (O tem času nekaj malega pišem tukaj.) Kasneje, v času obnove gledališča, je Čelan bil župan MO Ptuj. 

19 – Irena Meško - rekviziterka, garderoberka, inspicientka. Zelo sem vesel, da je Irena (nedavno) dobila nagrado za življenjsko delo, ki jo podarja Društvo gledaliških režiserjev. To je veliko priznanje. Irena si ga zasluži. In tudi izraz dejstva, da režiserji še kako cenimo vse poklice v zaodrju; ker se predobro zavedamo, da je gledališče skupinski “šport”. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.