Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 

10. januar 2000

Začeli smo s 100/h, kot se reče. Saj ne vem, ali je ostalo toliko nerešenih stvari… Ves dan sem nekaj skakal in drobencljal… 

Nevenka z ZKD mi je dala, odstopila požarni elaborat za hišo na Slovenskem trgu 13, ki je do sedaj bil shranjen na ZKD-ju. Ugotovila je, seveda, da jim nič ne koristi, in nam ga dala v originalu, čeprav bi nam zadostovale kopije.¹¹⁸

Na jutranjem sestanku smo predebatirali ves januar, poleg tega pa naredili še nekak osnutek glavnih nalog vse tja do začetka študija za Marjetko. Januar bo kar obvladljiv, februarja pa bo nekaj več gostovanj in precejšnja gneča na domačem odru. 

Preseneča me dejstvo, da je veliko vstopnic za predstave januarja in februarja že prodanih. Predvsem za otroške, pa tudi za gostovanje Maribora. 

Všeč mi je, kako smo začeli: konstruktivno, delovno in zagnano. S »priključitvenim« mini slavjem za Marijanov rojstni dan, ki ga zamujamo že za kakšnega pol leta in s kozarčkom v delavnici – zdaj, ko je urejeno tudi plinsko ogrevanje. Za vso skrb in delo na delavnici sem res hvaležen Marijanu, saj se je zavzel za vse skupaj zelo zelo požrtvovalno in skrbno. 

12. januar 2000

Dela se inventura. Stvari so zabrkljane; torej: sistema ne razumem, pa tudi komisija ne ve, zakaj so stvari na nek način pretirano zakomplicirane. Potreben bo sestanek z Anico in potem bomo videli kako in kaj. 

Andreja mi je poslala poročilo po pregledanih arhivskih škatlah. Že do sedaj je opravila veliko in temeljito delo; seveda se čuti osnutek, vendar je zadaj že slutiti izdelek, ki se bo počasi in vztrajnim brskanjem, raziskovanjem, kombiniranjem in interpretiranjem pokazal izza teh podatkov, dejstev. Zelo zelo se veselim nadaljevanja. 

Jutrišnja predstava je tako rekoč razprodana. Zelo velik interes. Ljudje, ki še nikoli niso bili pri nas.¹¹⁹ Razmišljam: ko bodo končani načrti: kaj ko bi šli v nekakšno podpisovanje »peticije« za obnovo hiše: da bi boljše videli, da bi otroci imeli več prostora, da bi predstave bile manjkrat razprodane … Mislim, da velja razmisliti o tej zadevi.  

17. januar 2000

Prišli so kulturno-varstveni pogoji za obnovo hiše, kakor so jih spisali na Zavodu za varovanje kulturne in naravne dediščine v Mariboru! Po dveh letih prizadevanj je tako torej ta dokument v hiši. Zdi se mi izjemno pomemben, saj je to edini dokument, ki črno na belem govori o stvareh in daje odgovore na temeljna vprašanja. Seveda je manevrskega prostora (ravno) dovolj – toliko, kolikor ga potrebuje arhitekt Šmid, da izpelje svoje zamisli. No, in če ne bi bilo Andreja, bi teh pogojev najbrž še dolgo ne imeli v hiši. Zelo sem mu hvaležen.  

Zdaj Andrej že razmišlja o sodelovanju s ptujskimi slikarji, katerim bo ponudil površine, ki bi jih bilo možno slikarsko obdelati: ali z mozaikom, ali s fresko. Zdi se mi zelo dobro, če bi se v hišo »zapisala« tudi generacija aktivnih, mladih slikarjev.¹²⁰

Narodni dom Maribor kupuje Triko: problemi s postavitvijo scenografije. Matjaž bo moral (če želi, da gostujemo) pristati na minimalne spremembe. 

Jutri odhajam v Trst. Mislim, da je dobro, da spet malo grem. Kajti tako se bodo stvari v hiši dogajala brez mene. In se bo torej videlo, kako deluje naš sistem: pretok informacij, hitro odločanje, sprotno reševanje tekočih problemov, razlikovanje med pomembnim in manj pomembnim. 

Čez vikend sem razmišljal veliko o agresivnejšem nastopu do meščanov kar zadeva obnovo hiše. Dobili smo »zeleno luč« s spomeniškega varstva, mestni arhitekti so že za, zdaj je stvar še vprašanje denarja. 

Bil sem pri Savu glede informativnih zloženk na temo hiše. Zdi se mi, da mu je zamisel kar všeč in kdo ve, morda se bo prav fino potrudil. Nakazal sem mu tudi možnost nadaljnjega sodelovanja in razširitve komunikacij. 

Klical je Zvone Šedlbauer zaradi poletja. Všeč mi je, da že planira svoj projekt. 

22. januar 2000

Sobota dopoldne. Mariborčani postavljajo Kabaret. Pregledal sem pošto in se pospravil nekaj papirjev z mize. Vse je v redu. Zdaj dela tudi internet in e-pošta pri Anici in Mateji. Hvala bogu bomo tako lahko znova urejali in posodabljali domačo stran na spletu. Kar nekaj ljudi me je opozorilo oz. vprašalo, zakaj zaostajamo. Niso seveda vedeli, da imamo težave pri posodabljanju računalniške opreme. 

Tomaž je dobil punčko.¹²¹ To je bilo prvo, kar sem zvedel ob vrnitvi v hišo (potopisno predavanje v kleti). Kako bomo to proslavili? 

Fino je, da začenja živeti tudi klet. Z razstavami, predavanji. Vse to je uvod v cikel: »vaš večerni gost«. Treba si je izmisliti boljše ime. Bolj človeško, humano … bolj nenavadno. Prepričan sem, da bo to zelo v redu vsebina. 

26. januar 2000

Je že treba napisati: danes smo imeli zadnjo sejo sveta zavoda v tej zasedbi. Mimo je štiri leta in svetu je potekel mandat. Na mestni svet smo poslali predlog, da bi s strani zainteresirane javnosti v svetu bila še naprej g. Fekonja in ga. Slekovčeva; oba sta ta predlog tudi sprejela. Gospoda Tomašiča pa bo najbrž zamenjal nekdo iz te stranke, ki je zdaj mestni svetnik … Mislim, da bo ga. Majnikova še ostala. Bomo videli. Vsekakor je pa eno: svet je svojo nalogo izvršil, komunikacija je bila stalna in dosledna in samo želim si lahko, da bi tudi s prihodnjim svetom lahko sodelovali tako uspešno.¹²²

27. januar 2000

S Savotom sva začela pripravljati embalažo in zloženko za gledališko vino, ki ga bomo sponzorsko dobili od Francija Cvetka. Vsa zgodba se bo sukala okoli hiše – starih pogledov nanjo in z zloženko v notranjosti, ki je v celoti namenjena prenovi stavbe: načrtom, vizualizacijam, predstavitvam. 

28. januar 2000

Danes sem naredil ogromno: končal osnutek poslovnega poročila, s Savotom sva prišla naprej v ideji za ovitek vina, zorganizirali smo tekoče stvari in tako sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zbudil sem se ob 5. uri zjutraj in nisem mogel zaspati: imel sem idejo, kako oblikovati poslovno poročilo in takoj sem šel v pisarno in se lotil dela. Hvala bogu mi popoldne zaradi Majine bolezni ni treba v Trst. 

31. januar 2000

Polagajo kable za novo telefonijo. Vrtanje … prah … 

Končujem poslovno poročilo. Mislim, da bo moj del prvi po vseh letih resnično zgovoren, podatki primerljivi, prikazi grafični, poleg tega pa še fotografije. 

4. februar 2000

Anica se prebija skozi finančni del poslovnega poročila. Sam oblikujem svoj del in delam ovitek ter osnovno podlago za celotno poročilo. 

Tehnika postavlja sceno za Fanta, vse stvari se odvijajo, kakor je treba. 

Nešo mi je včeraj odpovedal sodelovanje v poletnem projektu. Zvoneta bom obvetil, ko se vrne domov. Upam, da zato ne bo spremenil celotne uprizoritve. Koga bo vzel: Koltaka? 

14. februar 2000

Poslovno poročilo je končano. Stiskano, vezano. Koliko truda, Aničinega, Matejinega, mojega. Koliko bo zdaj to »videno«, prebrano, preanalizirano? – To je pa drug problem. 

Problemi z Aničinim računalnikom; zdaj je čisto razočarana nad Max Computersom … Nagajati začne v povezavi s programi Septime. Novi telefoni … Prevezovanje … Vse nas jezi in moti. 

Gostovanja, vpisovanje ur, vrednoteneje ur … Mnogo neznank. Kdaj bom to temeljito raziskal? 

Montirajo domofon – odpiranje na ključ ali na elektriko. 

28. februar 2000

Irena je v bolnici. Seveda se je posledično njeno delo preneslo na kolege. In je kar čutiti nervozo in stisko, kar zadeva časovni pritisk in izpad običajnega načina in reda dela. 

Marjan in Tomaž me spodbujata, da raziščemo način izplačevanja dodatkov: MOP (g. Vidovič) je Anici pokazal, kako obračunavati dodatke, delavci pravijo, da v kolektivni pogodbi piše drugače. Zdaj smo sklenili, da se marca dobro pripravimo v hiši – s svojimi konkretnimi vprašanji, nato pa aprila vzamemo pravnika s področja delovnega prava, ki bi zastopal naša stališča ter nato povabimo na sestanek g. Vidoviča. Tako se bodo, upamo, razrešila vprašanja, na katera ne vem natančnega odgovora sam, Anica pa se sklicuje na g. Vidoviča. Delavci pa na kolektivno pogodbo … 

Danes imam kar nek slab občutek, da smo precej razmajani in notranje razburkani; kakor da ne bi bili na skupnem imenovalcu. 

Pa če napišem še nekaj obrobnega: odkar je prišel Vlado (Plajnšek), igramo skupaj vsak teden loto. Ta teden je Marijan dosegel rekord: dobil je štirico. Veliko veselje. Prej smo imeli bolj ničle in tu in tam kakšno enko. 

13. marec 2000

S Savotom končujeva oblikovanje steklenice za naše vino z zgibanko na temo: obnova teatra.  

Andrej Šmid prinesel 4 komplete PGD-ja. Pravo malo veselje v hiši; in hkrati priokus bridkosti: kako zdaj to tudi zgraditi? 

Začeli z vajami za Marjetko. Gojc in Mojca dobra kombinacija. 

Pripravljam diapozitive za predavanje o teatru za Rotary club. 

Dobil sem poslovno poročilo PG Kranj za leto 1999. Primerjava podatkov – financ in rezultatov pokaže, kako delamo na zgornji meji možnega: 

Marec 2000 

Kupili smo diaprojektor. Končno. V ponedeljek bo prva prezentacija diasov, ki sem jih naredil o stavbi. 

Marjan in Vlado pripravljata scenografijo za Marjetko, Anica in Mateja delata svoje reči, sam pa sem končno pospravil z mize vse stare dopise in drugo birokratsko navlako. 

Zdenko Kodrič mi je prinesel svoj najnovejši tekst »Fen«. Veliko razmišljam o prihodnjem poletju. O besedilu, s katerim bi začeli, če bi začeli, s svojo igralsko skupino. Za tri moške in eno žensko … 

Jutri nadaljujemo z vajami za Marjetko. Kombiniramo vaje, iščemo možne termine. Najbolj je zaseden Gojc. Vendar menim, da bo dovolj časa.  

Marec 2000 

Nadaljujemo z vajami za Marjetko. Danes predvidevam, da bi stvar še prebrali, jo jezikovno malo pretipali, preiskali možnosti, v ponedeljek pa bo treba začeti postavljati. 

S Tadejem sva se pogovarjala o repertoarju za prihodnjo leto; o možnosti za Der Drang, o kombinaciji s slovenskim avtorje, o variantah, če se zaposli ekipa in tudi o scenariju, če igralcev ne bo. Veliko je neznank, maja pa bo treba oddati program na Ministrstvo. In tam »okolišnaje« ne bo šlo skozi in tudi sam si ga ne želim. Pravzaprav problema z besedili za odrasle ne vidim, pač pa za otroke. Treba je najti zelo zelo zanimivo besedilo za najmlajše. In tu se zelo izbirčen. 

Marec 2000 

Sinoči sem imel predavanje za Rotary club o načrtih za prenovo gledališča. Gospodje so podprli projekt in pravijo, da bodo v Ptujčana napisali članek, v katerem se zavzamejo za obnovo. Fino. 

Vadimo. Delamo. Kombiniramo, si zmišljujemo. Gojc in Mojca sta dobra, vendar imamo težave z memoriranjem teksta, natančnostjo … Ampak bomo: vem, da bomo naredili zanimivo predstavo. 

Pripravil sem sestanek za ekipo »Oh, ta presneta ljubezen«. V Ljubljani, v Unionu, s študenti in režiserjem Nikom. 

Čakamo na Emeršiča, kaj bo »del« v zvezi s Fojem ob koncu leta … 

Sicer pa sem se odločil, da bo sezona 2000/2001 imela naslov: IZVOLITE – GLEDALIŠČE S STALIŠČEM – GLEDALIŠČE PTUJ, sezona 2001/2002 pa bo posvečena slovenskem avtorjem: MI (ZA)UPAMO. Morda bomo takrat vstopali v Evropo in treba bo najti »svojskost«. In mi upamo in si zaupamo: domači dramatiki, domačim ustvarjalcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

118 - So stvari, ki so lepe. Ko nekdo naredi nekaj, kar mu ne bi bilo treba. Sploh ne. Koliko nam/mi je to takrat pomenilo; nikoli ti nisem povedal, Nevenka.

119 - Tako malo omenjam ključno: publiko. Polne dvorane, premalo prostora, razprodano, ljudje od drugod, mladina  ... V bistvu nam je to najbolj dajalo potrditev, da smo skupaj, skupaj z okoljem, skupaj z ljudmi, da smo na pravem mestu, da delamo prave reči.

120 - O, tole mi je pa všeč: da smo hoteli pri prenovi hiše tudi doseči, da bi se "vpisali" umetniki s svojimi deli, v bajto, v zidove, v omete ... v svoj čas in svoj prostor. Pozabil na ta detalj!

121 - Ta punčka je danes dohtarca. In ko sem (neuspešno) "zaganjal" življenje v dvorcu Turnišče, je v predstavi Pita (leta 2014, še kot dijakinja) igrala na harfo. Tajda.

122 - Nikoli nisem kaj dosti pisal o razmerju svet zavoda - direktor. Mislim si, da ne zato, ker sem hotel s člani sveta zavoda biti čim bolj na "distanci". Službeno, uradno, faktično. A je treba reči: sodelovanje nikoli ni bio problem. Še več. Občutek imam, da so zmeraj podpirali "direktorjeve predloge", potrjevali poslovna poročila in plane ter prisluhnili našim argumentom. Niso samo "prišli sedet na seje", prebrali so gradiva, tudi problematizirali, z argumetni in bili to, za kar so bili: nekak - odgovoren! - nadzorni organ. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pred dobrim tednom, dvema sem prejel oblazinjeno pismo.
Nič takega nisem pričakoval, zato me je še posebej zanimalo, kaj je v njem. Odprem.
Notri pa zgornja Savova slika.

Zahvalil sem se mu prihodnji dan, prek Metinega sporočilnika. Tam sva namreč običajno kakšno rekla.
Nič mi ni odpisal. Nič hudega; tudi sicer je znalo trajati. Nakar sem ga čez nekaj dni videl iz avta, kako se z vrečko v roki vrača iz Lidla.

Savovo sliko sem postavil v pisarni na parapetno poličko, kamor sicer postavim reči, ki jih dobim od ljudi, ki so mi dragi; Savova je našla plac ob Fredi-Aljanini karikaturi in zaradi rahle gužve že kar malo prekrila hudo ženo z valjarjem v roki. (Kmalu bo čas za novoletne obljube, si mislim, in takrat si bom obljubil, da bom pospravil in postavil stvari lepo na svoje mest, kakor se spodobi.)

S Savom me je spoznal srednješolski sošolec Sandi.
Ena fajn klapa pubecov sicer; Peter, Pravdič, Andro, Boris, čupasti Đuro ...
Ko sem delal svojo prvo predstavo na Ptuju, je Savo oblikoval transparent. In tako dalje. Oblikoval je knjižno zbirko Zgodovina ptujskega gledališča, prvi znak Gledališča Ptuj, potem v mariborski Drami nekatere promo materiale, in tudi v rovu pod gradom sem ga prosil, da mi naredi ene reči. Delal je Savo za Muzej, Arhiv, Občino, za kurente, karneval, turistično organizacijo ... ne vem, za koga ni delal. Delal je lutkarijo. Veliko je delal. Veljalo bi zbrati njegove reči; po moje bi se čudili, na kakšni razstavi, kaj vse je naredil.

Na zadnje sva se zaklepetala ob Ivu Andriću. Znamenja ob poti sva brala sočasno. Sicer pa je, kot vem, bil nekaj časa v Črni Gori, potem pa med Ptujem in Mariborom in Muretinci in spet Ptujem.

Kaj? Kdaj? Zakaj? Zato. si mi poslal, dragi Savo.
Naslikal si oko in rumeno sonce in nos in velik nasmeh in spiralno okroglo in kaj je še to: velika trepalnica, trn(je)?
Si pospravljal? Si delal red? Si zbiral in sortiral spomine? Si se odpravljal na pot? Znamenje ob poti?
Mi boš povedal ob priliki. Mir tvoji duši.

P.s.:
Zdaj sem še enkrat in še enkrat gledal tvojo sliko. Zdaj vem, kaj je to. Pomežiknil si mi na sliki. Vse je vrei, mi praviš. Okej, stari, kot rečeno, se vidiva.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 

***

20. november 1997

Dogovoril sem se s Pipanom za izmenjavo: Elizabeth-Nežnosti. Prav vesel sem, da je Sebastijan dosegel to sodelovanje. Fino.  

Marjan je še zmeraj bolan. Razmišljam že o Sobah ... Včeraj sva bila s Čelanom na Safe Investu in gospodje tam so zelo zainteresirani za sodelovanje. Seveda me najmanj zanima, da bi kakorkoli spreminjali besedilo ... Bomo videli, kako bomo “prišli skupaj”.²² 

V Mariboru imam precej organizacijskih cirkusov z Lederksihtom in ko pridem delat v svojo pisarno, se mi zdi, da je vse božansko enostavno, transparentno, jasno in razvidno. Ravno sinoči sem razmišljal o Ptuju in službi: vse skupaj je bolj kot nek plačan hobi, ukvarjanje z nečim za svojo dušo, zabava in veliko užitka. 

24. december 1997

Grozljivka: ko mi Anica prinese podpisat naše dolgove, ki jih imamo do nekih storitev, o katerih se mi ne sanja: 4000 dem za bakrene plošče, 2000 dem za Altius - plakat za Srpčičevega Fausta, 1000 dem za Teater Exit iz Zagreba... Potem pa si mislimo, da ne vem, kaj “pridelamo”, ko prodamo en Zaboj in imamo 13.000,00 sit čistega dobička... Noro. Vidim, da Anica želi do konca leta očistiti svoje dolgove in poravnati račune, tako da upam, da po novem letu več ne bo novih terjatev ...²³

1. december

Novembra smo imeli v hiši 4000 gledalcev, od tega 2700 na lastnih prireditvah. Lep podatek. 

Sicer pa: gostovanja z Zabojem se nadaljujejo. Po celi Sloveniji. Vlado še kar naprej igra Reichov Govor, tudi Strojepiski pravzaprav igrata več, kot bi pričakoval... 

Razmišljam o možni prednosti našega gledališča: delati mobilne predstave, ki so tudi dovolj poceni in jih je moč prodajati po Sloveniji. Kulturni domovi in raznorazni centri ne bodo imeli denarja za drage predstave (tudi več kot 500.000 sit). In v to luknjo bi se lahko lansirali mi... Kaj to pomeni za moje načrte? 
Končno sem uredil akt o sistemizaciji in vnesel popravke, kakor je predlagal g. Vidovič. Upam, da bo zdaj šla skozi. 

Komaj čakam, da usposobimo internet; pri Arnesu smo namreč dobili uporabniško ime in zastonj uporabo. Torej bom lahko hitreje komuniciral s sodelavci ... 

5. december 1997

Danes pa je gneča: tri Strojepiske so bile že odigrane, zdaj pa bosta še dve Praznini. Vse teče lepo po planu. Obnavlja se tudi scenografija za Elizabeth. Upam, da bo v nedeljo (na obnovitveni vaji) vse v redu... 

Resnično imam čudovite sodelavce. Ni kaj. Vse stvari so urejene, ni ugovarjanja, ni nerganja, ni polovičarstva. Vse teče v najlepšem redu. Pravi užitek se je vračati na Ptuj in tukaj voditi stvari: jasno, pregledno, učinkovito. Fino. Zelo sem vesel, da je temu tako. Mislim, da se prvi rezultati dobrega dela že kažejo: npr. že danes ljudje kličejo za Lederksiht, pa čeprav je bila novica objavljena samo v Ptujčanu. 

Mislim, da bo treba ob koncu leta natančno razmisliti o poteku dela do konca sezone. Treba bo planirati termine, tehnične dejavnosti in pravzaprav že nekako upoštevati premiero in ponovitve. Upam, da bodo pogovori z Latinom uspešni in da bo režiral Ovinek. Upam, da bo Nešo dobro usklajeval Maribor in nas, tako da ne bo problema.²⁴ 

9. december 1997

Danes je gostovanje Elizabeth v Murski Soboti. Dogovarjam se s Pipanom za gostovanje v Drami (Govor in Elisabeth). V zameno bomo dobili Nežnosti. 

Oddal sem novo sistemizacijo, ki sem jo dopolnil s pripombami, kakor jih je formuliral g. Vidovič. Tudi pogodbo za direktorja sem napisal, bolje prepisal tako, kot mi jo je predložil (po vzoru za go. Ciglenečki²⁵). 

10. december 1997

Ponedeljkove in torkove rezervacije za Lederksiht za večerno predstavo grejo kar dobro. Vendar je problem s popoldanskima predstavama: učitelji iz SŠC-ja ne bodo organizirali ogleda, ker: 1. je to nasilna igra, 2. ne ne vem kako kvalitetna (po prebrani kritiki v Delu in Večeru). Klical sem Čretnikovo²⁶ in se počutil kot prosjak, oz. lopov, ki prodaja slabo robo... Seveda, najtežje je tržiti lastne stvari. Čeprav sem prepričan, da bi ravno mladini ta predstava bila všeč. 

11. december 1997

Z Gogo sva začela skupaj delati za Sobe. Nekako se nagibava k očiščenemu prostoru. Ki bi podprl  zgodbo, odnose in bil tehnološko nezahteven. Morda sem si sam želel kaj takega, vendar sem se nekako preveč opiral na sam realizem, stvarnost, akcije na odru, ki naj bi bile čisto realistične... Mislim, da mi pogovori z Gogo dajejo pogum, da mislim radikalneje in da manj kompliciram... 

No, danes smo organizirali še ponedeljkovo popoldansko predstavo. Hvala bogu. Čretnikova se je potrudila. In Maribor je popoldansko predstavo vrnil na program, čeprav sem včeraj obe popoldanski odpovedal. Noro.   

12. december 1997

Helena²⁷ je zbolela. Visi ponedeljkovo in torkovo gostovanje na Ptuju... Groza. Jutri komaj zvem, kaj in kako ... 

Sicer pa delam na Sobah. V službi se da narediti več, kot bi si človek mislil. 

Prva vaja za Sobe je dogovorjena. Hvala bogu nobenih težav z začetnim terminom. Še posebej sem vesel, ker oba Krošlova²⁸ (Sandi in Marjanca) nimata nobenega problema (pa čeprav sta od najdlje). 

Razmišljam o raziskovanju zgodovine ptujskega gledališča, obdobje 1954-58. Morda bi se sam zagnal v to snov in poskusil v tem času, ko bom na Ptuju, raziskati in obdelati to obdobje. Seveda bi si moral zmisliti kakšen fini okvir, poseben zorni kot in najbrž bi nastalo zanimivo pričevanje... Pozval sem ponovno prof. Marina²⁹, da pove, ali je uspel koga navdušiti za kakšno od “ptujskih tem”.³⁰

15. december

Za gostovanje Lederksihta je vse nared. Obe večerni predstavi sta tik pred tem, da bosta razprodani. Fino. (Tudi za Ministra v škripcih, ki bo igral konec meseca je že veliko rezervacij.)  Scena zgleda kar zgledno. Nisem si mislil, da bodo lahko postavili tako neokrnjeno. Tudi luč se mi zdi OK. Pričakujemo 120 srednješolcev. Kakšen bo odziv? In kaj bo zvečer? 

Jutri sem najavljen pri direktorju SŠC-ja, g. Kumru³¹. Upam, da bova našla nek skupni jezik za rednejši obisk dijakov na naših predstavah. 

S Štefanom Čelanom sva izdelala predlog-ponudbo za Safe Invest. Upam, da bodo prijeli, da se bodo segreli za naš predlog. To, kar sem predlagal Štefanu, je on še boljše formuliral in pustil za njih več manevrskega prostora. Tako se bodo lahko sami v večji meri odločali, koliko bi vložili v ta projekt.  

Dobili smo še TV sprejemnik z video-rekorderjem. Zdaj je tonski del gledališča skoraj pred koncem: manjka samo še ozvočenje avle in prenos zvoka v kabine in povezave med inspicienti in dežurnimi... Upam, da bo kmalu tudi denar za to. Sicer pa je bistvenejša stvar v nadaljevanju lučna oprema, tj. reostat. 

Popoldanska predstava je bila super super super! Dijaki so gledali fantastično. To je užitek: dati ljudem nekaj, kar jih navduši. Aplavz je bil dolg dolg. Resnično so bili zadovoljni. V Orfeju sem jih slišal, kako so govorili o predstavi in se pogovarjali, kako je lahko tistim, ki niso šli gledat, žal. Res sem vesel ... Hvala bogu. 

Zdaj čakam na večerno predstavo. Igralca sem opozoril, da bo seveda zdaj druga pesem. Da naj ne računata na tak odziv, da bo verjetno do prizorov v postelji čisto mrko in da naj ju to ne zmede ... Bojim se³², da ne bi morda kdo od gledalcev šel ven ... Bomo videli. Še uro do predstave je. 

Res, popoldanski uspeh me je kar pobral, mi dal navdušenja in poguma za naprej! 

(Se nadaljuje.)

** 

Pripombe in komentarji: 

22 – Saj se razume, kontekst? Štefan mi je s svojim predlogom vlil upanje, da bi lahko dobili kakšna sponzorska sredstva. Igra Sobo oddam je govorila namreč o starosti, osamljenosti starejših, Safe Invest pa je bila nekakšna zavarovalnica, če se prav spomnim. Me prav zanima, ali bom v dnevniku kaj poročal, koliko sponzorskega dnarja sva dobila. 

23 – Ti dolgovi, ki so počasi padali “iz omare”, so me čisto prestrašili. Zdi se mi, da bom prihodnje leto, ko bo Franci organiziral Poletne večere, totalno presran in zadržan in v krču; v strahu, da bi porabili več, kot bo v planu; in posledično imeli manj za predsdtave na odru.

24 - Nešo je očitno takrat že bil v službi v SNG Maribor. In ne samo, da se je dobro usklajeval: s Tadejem (in Ivom Leskovcem) sta upodobila Ruda&Tona tako, da sta  lika v naših krajih naravnost ponarodela. Slišal sem tudi, da na privatnih zabavah ljudje gledajo VHS posnetek Ovinka. Potem sem čez dolga dolga leta naključno na spletu našel posnetek cele predstave, odigrane na dvorišču za dominikanskim samostanom. (Njdljivo na youtubu; linka pa vseeno na tem mestu ne bi navajal, da ne bi kršil kakšnih avtorskih pravic 😉) 

25 – dr. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka, ki je približno v istem času postala direktorica Pokrajinskega muzeja na Ptuju. 

26 – Darinka Čretnik, moja srednješolska profesorica za slovenski jezik. Neverjetna, fenomenalna. Pri uri je začela npr. z Iliado, končala pa pri Javoršku; vmes pa na kratko obdelala še Selimovića, Zupana in Kermaunerja, se obregnila ob Ruglja (starejšega, ne Sama), zapela par slovenskih ljudskih ter popljuvala to in ono v aktualni politiki, kar si je pač ravnokar pljunka zaslužilo, tako da smo dobili poleg slovenščine še družbeno-moralno vzgojo in še kaj. Malo pretiravam, seveda. A bolj malo. Krasna je bila. Če bi le znal takrat skontekstualizirati vse, kar nam je povedala.  

27 – Helana Peršuh, še ena ptujska igralka iz "Brankine šole". S Tadejem Tošem je igrala v uprizoritvi Lederksiht, ki sem jo režiral v Drami SNG Maribor. 

28 – Marjanca in Sandi Krošl. Posebno poglavje bi jima lahko namenil. Sandi je bil oče sošolca z Akademije, Rastka Krošla (Rasti je član ansambla Slg Celje). Dolgo nisem vedel, da je Sandi po drugi vojni prišel na Ptuj, stopil z vlaka s kovčkom v roki, vprašal, kje je tu gledališče, in za eno leto postal član ptujskega gledališča pri Jožetu Babiču. Potem pa je odšel študirat v prvi letnik na novo ustanovljene IA – igralske akademije v Ljubljano. Ko sem sam, študent režije, moral delati seminarsko nalogo iz zgodovine gledališča, me je prof. Marko Marin – hvala mu! - usmeril na “ptujsko temo": režiser Hinko Košak. No, in med raziskovanjem v Arhivu, kjer sta me prijazno vodili in s škatlami zalagali Mica (Marija Hernja Masten) in Nežka, sem našel porumenelo pismo, napisano na roko, lepo napisano, in nisem mogel, da ga ne bi prebral (čeprav kot študent seveda preskočiš vse, kar ni najbolj nujno ...) In bilo je pismo, ki ga je Sandi Krošl pisal na Ptuj, svojim nekdanjim soigralcem. Takole je šlo, po spominu (za hudo precizne - najdete ga lahko v škatlah Zgodovinskega arhiva Ptuj, fond MO Ptuj, gledališče): “Dragi tovariši, ... začeli smo s študijem ... imam imenitne sošolce in sošolke ... in tukaj sem spoznal tudi tovarišico Marjanco ...” Eto, in ta Marjanca je bila Rastkova mama in oba, Sandi in Marjanca, sta zdaj igrala pri nas, na Ptuju. Sandi glavno vlogo, Marjanca stransko. Sedela je na vseh vajah v garderobi in pridno štrikala. Zelo lepe spomine imamo nanju. (Ali ne, Vesna Slapar in Nešo Tokalić?)

29 – dr. Marko Marin. Ne morem ga enostavno samo polinkati na Wikipedijo. Zanimiv tip. S pletenim cekarjem je hodil na faks. Ob petkih je odhajal iz Ljubljane ter z lastnimi rokami – in denarjem! - obnavljal grad Mirna. Na Ptuj ga je moralo nekaj vezati. Namreč: nekoč mi je rekel: “Samo, na, tlele maš en prifček, pa nč ne glej, na koga je adresiran, vzi ga pa prosim na Ptuju v poštni nabiralnik, prav na Ptuju.” Nisem štekal, zakaj prav na Ptuju, ne pogledal, komu je pisal. Očitno mi je zaupal, da bom vrgel in ne pogledal. V meni pa - prav tako očitno - premalo gledališko-zgodovinske radovednosti, hi, hi. Res bi me zanimalo, zakaj je pismo bilo treba odvreči prav na Ptuju. Bilo bi pa za knjigo spominov, anekdot in doživetij, ki smo jih različne generacije študentvov imele s profesorjem Marinom. No, ne vem, takole bi na kratko rekel: takih modelov, kot je bil Marko Marin, ne delajo več, se mi zdi.  

30 - Obdobje ptujskega poklicnega gledališča do ukinitve leta 1958 je potem dejansko raziskala in o tem napisala monografijo mag. Andreja Babšek. Naslov: 1918 - 1958, Mejniki v razvoju ptujskega gledališča, Gledališče Ptuj, Ptuj 2001. Prva knjiga v zbirki Zgodovina ptujskega gledališča. Postavil jo je Savo D. Školiber, jezikovni pregled opravila Marija Holc, tiskala pa Ptujska tiskarna.

31 – Branko Kumer, ravnatelj Srednješolskega centra, ki ga je takrat obiskovalo kakšnih 2000 dijakov (gimnazija še ni imela svoje stavbe, vse srednje šole so bile v okviru SŠC-ja). Skratka: šef velike “baze” dijakov, ki smo jih hoteli pripeljati – kot bi se reklo danes: sistemsko -  v gledališče. (Z Branetom nama je življenje še prekrižalo pota: takrat, okoli “dref na ptujski tržnici”, sva se ustrezno spričkala - bil je mestni svetnik; govoril je razumno, moram reči, in predvsem miroljubno. Ampak, ni se dalo drugače: sekira pade ali pa ne. Vmesne ni (bilo). In so padle, reve dreve. Znala sva se kdaj potem zaklepetati na Dnevih poezije in vina. No in nedavno me je Brane povabil, da sem predaval njegovim zaposlenim s CŠOD - centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Prijetno me je presenetil s tem povabilom. Sicer zmeraj rad poklepetam z njim; ima ušesa tudi za družboslovne teme, sisteme, vodenje, kibernetiko na netehničnem področju.

 32 – Naj pojasnim, zakaj sem se bal. Ledersksiht je bila precej groba igra. O nasilju, medvrstniškem. Dva mlada človeka, par (Tadej in Helena), on čisto preveč navdušen nad gledanjem filmov, si začne domišljati, da je Lederksiht (iz filma The Texas Chainsaw Masacre) in terorizira svojo drago. Tadej je norel po komornem odru in pred prvo vrsto gledalcev rohnel s prižgano motorko. (Saj, veriga je bila sicer sneta, ampak, kadilo, brnelo in smrdelo pa je ko hudič. Sam, če ne bi ravno režiral, ne bi tega gledal 😉. Smo pa pred vsako ponovitvijo kar malo trpeli: ne zato, kako bo reagirala publika, ampak, ali bo motorka vžgala. Saj veste, včasih jo zalije, pa cukaš in cukaš tisto žnuro, pa ne gre. Potem se je počasi izkazalo, da je najboljše vžgala, če jo je v roko vzel tehnik ... hm, kako mu je bilo ime ..., Bojan Šumer? In tako je žaga dobila tako rekoč svojega osebnega zaodrskega skrbnika. Pa kaj zdaj to razlagam; to nima veze s ptujsko gledališko preteklostjo, ampak z mariborsko! ... Nič, vidim, da bom moral nekoč nekje najti pač še mariborski dnevnik. Skoraj prepričan sem, da sem po Ptuju zapisoval svoje gledališke dneve tudi v Mariboru.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000

2002 - 2008 - Rene Maurin

2001

ali Še 23 let do tridesetletnice!  

2001 Festival monodrame, drugič  
Človeštvo v a-molu 
Sizif na begu / Sisiphus on the run 
Nagon 
Glasba skozi čas 
Princeska in čarodej 
Songi  
Elektra 
Dedek Mraz pri nas 

Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam: 

Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.  
Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav? 

Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani. 

Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra 2001 imenovan za v. d. direktorja Gledališča Ptuj. 

***

Time out. Minuta odmora.  
Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.  
 
Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju Maurinu. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.  
Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...  
Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!  

Marjetka str. 89 
Snubec/Medved 
Ta presneta ljubezen 
Svobodno razmerje 
Mlada dramatika  
Sistemski denar od države!  
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta!  

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.   
Odkljukano.  
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”.  

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto.  

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.)  

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”   
  
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:   
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič.  
  
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej.  

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok.  
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.   
  
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.)  

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države.  
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.   
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.)  
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka.  

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.   
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame.  
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.   
  
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje.  
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila).  
  
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.   

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.   
Pa vendarle dovolite izjemo.   
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...)  

*** 
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 - Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni   
Štefka Valentin  
Triko 
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice  
Festival monodrame, drugič  

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.   
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.   
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.   
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice.  
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur.  
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C).  

Delo je končno normalno teklo.   
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče.  
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove.  
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta.  
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark.  

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola. 

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ...  

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč.  

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji.  

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države. 

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?”  

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ... 
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem.  
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?)  

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”?  
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje.  
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki.  

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost. 
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje.  

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži.  

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?)  

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali. 
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje. 

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri?  
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje?  
10 - 9 - 8 - 7 .... 
 

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko?  
  

*** 
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer

1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

1996
ali: Še 28 let do tridesetletnice.  ;-)

Govor malemu človeku
Polovične resnice

Dobro. Tu smo. Javni zavod Gledališče Ptuj je bil decembra 1995 ustanovljen.
Stvari so se odvile, kakor je bilo predvideno leta 1993 v Modelu za profesionalizacijo Gledališča Zato. in pogodbo med Zato.-jem in Občino Ptuj.

Z ustanovitvijo Gledališča Ptuja skupina Zato. več nima razloga za obstoj. Svoj cilj je dosegla.
Šli smo vsak po svoje. Igralci v službe v gledališča po Sloveniji, sam sem po/ostal v.d. na Ptuju.
Se bomo kdaj še zbrali? Še sodelovali? Neke stvari so mi že hodile po glavi. (“Ruda in Tona” denimo.)

Čez par let, tam okoli leta 2000, bom tako predrzen, da bom vihal nos in užaljen ugotavljal, češ da občina ne želi več razvoja Gledališča Ptuj. Ker ne želi zaposliti štiri igralce, nekdanje Zato.-jevce. Ker ne želi začeti obnove stavbe. Iz ptujskega gledališča bom odšel v mariborsko Dramo. Nek lokalni politik je menda takrat izrekel preroške besede: “Samo se na Ptuj ne bo vrnil nikoli več; dokler sem jaz tu, ne.” Ampak, do tja je še kar nekaj časa. Še marsikaj zanimivega se bo zgodilo pred tem.

V novem javnem zavodu Gledališče Ptuj bodo kmalu zaposleni Anica Strelec Bombek (računovodstvo, finance, organizacija, producentstvo, prodaja predstav, marketing, stiki z javnostjo in nisem prepričan, da še ne kaj - in mimogrede: vse to več kot odlično!), Marijan Pišek (odrski mojster, mizar, hišnik), Irena Meško (rekviziterka, garderoberka). Vsi so nekako skupaj z zgradbo prešli iz ZKO-ja v nov zavod. Tomaž Bezjak, a si bil tudi ti že takoj zaposlen? A veš, da se ne spomnim. Plus Samo kot v.d. direktorja novega zavoda.

Kaj bo prva premiera novega gledališča?
Kakšna vsebina?
Kakšen format?
Kakšna bo ”otvoritvena poteza” novega slovenskega poklicnega gledališča?
Kdo bo igral? Kaj?
Kako bo to, kar bo na odru novoustanovljenega gledališča, zaznamovalo njegov razvoj?
Bo kakorkoli pomembno vplivalo na prihodnost?
Ali bo samo pač nekaj; ker nekaj zdaj pač mora biti iz tega vsega, po vsem tem, kar se je dobri dve leti vrtelo v javnosti in poskrbelo za dovolj polarizacije v mestu!?

Kaj bo imelo povedati novo gledališče?
Ne v izjavah za medije, ne po pisarnah na sestankih, pač pa tam, kjer je gledališču mesto: sredi mesta, v srcu mesta, na odrskih deskah. Kaj bo torej otvoritvena predstava?

To bo Govor malemu človeku.
Avtor Wilhelm Reich. Zelo zelo zanimiv človek. Svojeglavec. Korenitež. S svojimi pogledi, ki marsikomu niso bili všeč. Tudi etablirani stroki tistega časa ne. “Listen, little man” je napisal že v Ameriki, kamor se je, kakor mnogi intelektualci iz Nemčije, umaknil pred nacizmom. “Rede an den kleinen Mann” je nemški naslov te drobne knjižice. V času, ko smo pripravljali prvo ptujsko premiero, to Reichovo delo še ni bilo prevedena v slovenski jezik. (Eden od prevodov ima naslov Prisluhni, mali človek.) Najprej sem torej moral najti prevajalca. Pisal sem Janezu Gradišniku. Ni imel časa. Predlagal mi je Jara Novaka (sijajnega prevajalca Hessejevih romanov.) In Jaro je zadevo res hitro prevedel.

Kdo bo igral? Kdo bo glavna (edina) oseba, prvoosebni Wilhelm Reich, reformator, provokator, inovator, angažirani svobodomiselnež in predvsem velik humanist? (Mimogrede: berite njegovo knjigo Umor Kristusa: čustvena kuga človeštva.)

Vlado Novak bo igral v tej monodrami. Format “mono” bo Vlado potem v prihodnosti MGP ponovil še kar nekajkrat. Gledališče pa bo v istem formatu lansiralo bienalni festival monodrame. Malo gledališče - mali format. Zvenelo je logično.
Nekoč kasneje bo direktor Srpčič festival ukinil (mislim, da nekje okoli leta 2012, časa EPK; ampak o tem bo že povedal več sam, ko pridemo v naši sestavljanki do tja). Mi je pa Peter prav pred dnevi rekel, da razmišlja o vnovičnem zagonu obeh festivalov: že omenjenega festivala monodrame in SKUP-a, srečanja komornih uprizoritev.

Fotograf Stanč je naredil znameniti posnetek Reicha-Novaka, ki s prstom kaže proti nam, malim ljudem; fotografija s prve ptujske premiere, ki še danes visi v t.i. “Racovem salonu” v MGP. Bezo je minimalistično osvetil prostor. Na koncu predstave se je klanjal Vlado Novak in en lesen stol.
To je bilo na odru vse. Igralec, zgodba, luč in stol. Ter smisel. Smisel vsega skupaj. Smisel, ki je šel v dvorano. (Psihoanalitik Janko Bohak je napisal za gledališki list nekaj besed o Reichu.)
Proslavljali smo v kleti zgradbe ob gledališču, ki je takrat bila še v upravljanju gledališča. (Danes je tam Karitas.)
Publika je bila videti zadovoljna. Vsebina humanistična, z vrednotami, aktualnimi še danes, Vlado pa v svoji najboljši formi in izdaji. Občinstvo je občutilo, kaj je gledališče. Ne škripajoči sedeži v dvorani, ne s sivo-rjavim ultrapasom preoblečene lože v avditoriju, ne tistih nekaj starih svetil, ki je svetilo Vladu v obraz.

Sledi kratka zastranitev na temo sivo-rjavega ultrpasa. Leta 1969 je bila 1900-letnica prve omembe Ptuja. Se je kdo od bralcev še spomni? Gotovo pa se vsi nedavne1950-letnice (2019). No, takrat, leta 1996 so obnovili notranjost gledališča. Pred obnovo je bilo – najbolj na kratko povedano – najbrž zelo podobno stari dvorani mariborskega gledališča: redeč žamet, pliš, redeč zastor, lože, verjetno lestenec, mavčni odlitki, “cirunge”, en tak rahlo post-baročni ali kakšen že kič. V bistvu lepo. Tako približno, kot razlika med izgledom stropov, stopnišč, zidov, bordur v trgovini Kastner&Oehler sredi Gradca ali pa v kakem random sodobnem nakupovalnem središču kjerkoli že. Seveda s socialistično miselnostjo in delavskim razredom ta meščanski, buržoazni izgled dvorane nekako ni šel skupaj. (Kako hecno, kajne? Nekoč je bilo meščanstvo nekaj groznega, danes bi si pa ga še kako želeli.) Pa so ves ta kič v dvorani strgali iz lož, odstranili, ter notranjost “preoblekli” v sivo-rjavi ultrapas. Kot mize v kakšni delavski menzi. Takšno je potem gledališče ostalo do zadnje obnove, leta 2009, ko so ga spremenili - kot rad duhovito reče aktualni direktor Srpčič - v finsko savno. Z glavno zaveso takšne barve, da je gledališčniki raje ne zapiramo, če ni ravno nujno. Buržoazni slog - gledališče za meščane. Ultrapas - gledališče za delavski razred. Savna slog - gledališče za .... ?
Konec zastranitve.

Vrnimo se k Vladu Novaku in Wilhelmu Reichu.
Dolgo, zelo dolgo je Vlado igral Govor malemu človeku. Repertoar pravi, da 13 sezon; da je bilo 247 skupaj izvedb, ki si jih je ogledalo 16.955 gledalcev. Vlado, ti boš imel še bolj natančen podatek o številu ponovitev?

Nedavno mi je neka gospa, ki je gledala premiero Govora malemu človeku rekla: “Samo, a Novak še igra Govor? No, to bi pa res še rada enkrat videla. Tako lepo sporočilo ... in izjemen Vlado.”
Predlagam, Peter: Vlado naj doma ponovi tekst, ga za 30-letnico znova odigra, ekskluzivno, jubilejno, 30 years after, predstavo posnamemo v profi formatu in ostane za prihodnje rodove. Kaj boš del?

No, in tako sem januarja 1996 sedel v sprednji pisarni gledališča in sameval. Samo sameval, samoval. Za mano kovinska omara. V njej sem imel akt o ustanovitvi Gledališča Ptuj, blokec iz Mladinske knjige, ki se mu je reklo “Naročilnica”, Savo takrat še ni naredil štampiljke, nismo še je dali izdelati Cibi ... in to je bilo to. Moj delovni vsakdan. Pojma nisem imel, kako naj se obrnem. Da bi si mislil: Kaj te briga, maš plačo, bo že ...”, nisem pomislil. Mislil sem na prijatelje igralce in igralke ... na vaje, na katere zdaj hodijo oni ... jaz pa, ubogi, sedim tu, kot kup nesreče in ne vem, kaj pravzaprav počnem tu. Čista žalost.

No, kakšen naj bo znak gledališča? Štampiljka? Ni se mi zdelo nepomembno. Za vsebino ne. Poleg tega sem prvič slišal za “CGP” - celotna grafična podoba. Meni se je zdelo zelo pomembno, da so ustanovili zavod z imenom “Gledališče Ptuj” in ne kako drugače. (Saj se spomnite: po vojni je bilo Sindikalno gledališče, pa Narodno gledališče, pa Ljudsko gledališče, pa kaj jaz vem kako vse še se mu je reklo. Hočem reči: z različnimi imeni lahko imenujemo isto stvar. In fajn je, če najdemo takšno, da lahko rečemo: nomen est omen.)

Zakaj se mi je zdelo najboljše ime Gledališče Ptuj? Točno zaradi tega, kar je morda že takrat govoril Štefan (Čelan): neke potencialne, prihodnje razdelitve države na regije. Ptuj bo morda nekoč regijsko središče. Gledališče Ptuj bo morda analogno s tem financirano s strani občin od ... recimo Ormoža do ... recimo Slovenske Bistrice in recimo od Starš do Podlehnika. (Bluzim, ne vem, kako si zamišljajo regije, ampak, Ptuj kot središče regije pa si lahko predstavljam.)
V času ustanovitve gledališča je bila občina Ptuj še “stara”, “tavelika”. Ko pa so nastale nove občine (16? Hajdina, Kidričevo, Majšperk, Gorišnica, Dornava ...itd.), pa je gledališče ostalo zgolj na plečih Mestne občine Ptuj.

Gledališče Ptuj je torej v imenu imelo po moje potencial na dolgi rok – postati kdaj tudi regijsko, deželno gledališče. (Kot veste ima nemški gledališki sistem – in na slovensko gledališko fizično in mentalno krajino je zmeraj najbolj vplivala prav nemška teatrološka misel – troje vrst gledališč: mestna, deželna in nacionalna.)
Ampak do drugega vira financiranja Gledališča Ptuj še pridemo. Pa ta vir ni bil povezan z regijami, ko katerih še zmeraj bolj kot ne sanjamo. Ta novi vir, bolje redni in stabilni programski vir financiranja - danes bi rekli sistemski vir – je privrel na dan zelo nepričakovano in v res neverjetni okoliščini. Ampak počasi. Do tja je še nekaj premier ...

Znak Gledališča Ptuj.
Torej: kvadrat na začetku, ki je nekako simboliziral majhen oder, ali recimo odrsko odprtino (portal) in v nadaljevanju enostavna tipografija GLEDALIŠČE PTUJ, se mi je zdel posrečen. (Čez leta bodo gledališče preimenovali v Mestno gledališče Ptuj in spremenili tudi znak.)

V veliki pisarni z visokimi stropi sem tako sedel za mizo in premišljal, kakšen naj bo znak ter gledal v zrak. Mislil sem, kot rečeno, na prijatelje igralce, ki so delali vsepovsod po Sloveniji, hodili na vaje, ustvarjali ..., jaz pa čemim v pisarni ne da bi vedel, kaj naj sam s seboj. In firmo, ki jo vodim, je še nekako ni. Pomislil sem, da sem se odrekel asistentski službi pri Dušanu Mlakarju na Akademiji, zato, da bi brez rezerve poganjal stvar na Ptuju. Kaj pa če mi bo kdaj žal? ... Šel sem narazen s svojo takratno ljubeznijo ... Od vsega skupaj sem se še samo smilil samemu sebi.
Verjetno bi moral le še poskrbeti za registracijo firme na sodišču, vpis v kakšen register... kaj pa vem. V bistvu sem bil na začetku v firmi čisto sam. Šele pozneje so prišli sodelavci, nekdanji ZKO-jevci ... Anica, se motim?
Kakorkoli.
Ko me je v trebuhu preveč stiskalo od nekoristnosti in občutka, da na Ptuju zgubljam čas, sem odstopil z mesta v.d.-ja in zadeve je vzel v roke Franci.

Postal je novi v.d. in se z Lalijem (Vladimir Jurc) dogovorili za naslednjo premiero, Polovične resnice.
Zaslišalo se je, da bo po Francijevem v.d.-jevstvu prihodnji direktor Jernej Lorenci. Jernej, je bilo kaj na tem? So se na občini resno pogovarjali s tabo? Nekdo mi je rekel, da je bil en zanimiv pogovor o tem s teboj na Radiu Ptuj? Luka, misliš, se da v arhivih radia priti do posnetka? Če so te resno vabili, Jernej, zakaj se nisi odločil in prevzel gledališča?

Franci, lepo te prosim, dopiši o tem tvojem v.d.-jevskem času.
Sam sem odšel delat nazaj v Ljubljano, hotel sem se umakniti; čim bolj.
Povej, Franci, gotovo je še veliko zanimivih podrobnsti, ki se mi niti ne sanjao, o času, ko si ti poskrbel, da je šla zgodba o začetkih dela profesionalnega gledališča uspešno naprej.

***

Kakor zmeraj: "mikrofon je vaš". Dobrodošli komentarji. Na FB ali kar meni na poštno ležeče: samo.strelec@gmail.com

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Ptuj v začetku devetdesetih let preteklega stoletja

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Miran Murko, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Prve koščke na neposredni nastenek MGP prispevam torej
Samo M. Strelec.
Bil sem eden od Zato.-jevcev, pobunikov ideje 
za ponvno profesionalizacijo ptujskega gledališča.
Nakar "nesojeni" direktor ob ustanovitvi, imenovan decembra 1995,
potem pa sem hitro odostpil (v nadaljevanju boš prebral/a, zakaj) in
se znova vrnil 1997 in začel prvo petletko.

1992 

Na odprtem morju - podatki
Na odprtem morju - fotografije

Sestavila se je torej skupina ljudi, ki bo čez čas na glas pomislila: Ptuj si zasluži ponovno poklicno gledališče.

Igralce sem nabral v Brankini gledališki skupini: Neša, Tadeja (kasneje ga je zamenjal Boris Miočinović. Ali je bilo obratno? Sploh pa: zakaj že je prišlo do alternacije?), Urško, Ervina. No, Gregorja sem šel spoznat v ormoški hotel. Takrat je še obratoval. V zgodbi smo potrebovali "Suhega" in Nešo je bil za to ravno pravi, "Srednjega", to je bla Urška in potem še "Debelega". Gregor je z veseljem sprejel vlogo. Igro je prevedel prijatelj z ZKO-jevskih seminarjev, Darko Čuden. 

Ptujska Komunala je praznovala svojo 40-letnico. Prve scenske skice za uprizoritev so bile narisane sicer za prizorišče v Termah. Ampak sem se ustrašil kopališkega reda, higienskih predpisov, postavljanja tribune, slišnosti, osvetlitve ... Ničesar nismo imeli. ZKO nam je prijazno dal "streho nad glavo" in vadili smo lahko v gledališču, potem pa sem odkril Ljudski vrt, vrbo žalujko ... Vesna si je zamislila scenografijo in jo podpisala precej izvirno: Vesna & Natura. No, in Komunala je rekla: okej, bomo mi uredili otoček, postrigli staro, razmršeno vrbo in za našo obletnico postavil celo vodomet. (Vodomet je še danes tam. Vrba tudi.) 

Kam bomo pa dali publiko? Na "morju" bi bilo treba zgraditi splav. Kdo ga bo? Koliko bo to stalo? Kje naj dobimo denar?

Ne vem, kako smo prišli do SV. Ja, slovenske vojske. Nek poveljnik, komandant vojašnice (se je pisal Murko, ali Ribič?, Štajner ali Steiner? - Ta zadnji se mi najbolje sliši) v kasarni pod gradom, je poslušal naše sanjarije in potem dejal: "Če smo lahko forsirali Dravo, bomo pa še tale ribnik." 

Pojma nisem imel, kako se forsira. 

Z Drave so pripeljali čolna, gor postavili konstrukcijo, jo podeskali ... in imeli smo tribuno za okoli 180 ljudi (bi rekel). 

En čoln je ostal prost - z njim so nas potem, ko smo končali bralne vaje v gledališču, okoliški blokovski deca vozili na otoček in nazaj. Ja, včasih tudi Peter, ki je bil asistent režije. 

Osojnikova šola (Osnovna šola ljudski vrt) nam je posodila avlo, da smo lahko v njej hranili kostume, rekvizite in ostale drobnarije.

Predvsem pa je prijazen sosed, gospod ... Kostja Kolarič (? - ali njegova mama?) prispeval: priklop za elektriko. Plus elektriko. Brez števca. Gratis, po moje. (Upam, da smo se zahvalili. Če ne, pa sedaj, g. Kostja.) Fenomenalni Bezo je vse to skupaj naštelal in povezal in posvetil, da je bila luč! Cico pa je poskrbel za ostale tehnikalije. 

Na premieri, za občinski praznik, takrat še avgusta, je bilo za vse premalo prostora na tribuni. Tri, če ne štiri krat toliko ljudi je bilo okoli, na obrežju ribnika. Nekdo me je potem še leta zatem k..cal (krcal, če želite, da isto povem spodobno): češ, da smo totalno zaprli promet v križišču pri šoli, da ni mogel z Rimske ploščadi z avtom k svojim staršem na Kajuhovo. 

Kolikokrat smo igrali? - Pojma nimam. (Vidim zdaj na Sigledalu: enajst krat.) 

Šest krat, piše, smo celo gostovali! Spomnim, se, kako smo šli v Avstrijo, blizu Gradca, v Gleisdorf, se mi zdi, in na meji je Urška ugotovila, da nima osebne izkaznice ne potnega lista. Oz. imela je sestrino osebno, če se dobro spomnim. Kaj če je ne spustijo v Avstrijo? Čez par ur imamo predstavo?! Imeli smo srečo. Ni nas gledal. Odigrali smo predstavo v Avstriji, halo! (Mogoče nam je to uredila Mira Lenart, hči ptusjkega predvojnega trgovca Lenarta, ki je tam poučevala. Ali Edward Hauswirth? Ne vem. Šlo je za neko gledališko srečanje, pa so povabili tudi nas. In nam celo napisali kritiko v njihovem časopisu! O majn got, kako smo bili veseli.) 

Zdaj vidim, da smo v Repertoarju - eno leto prehitro - že navedli, da je šlo za Gledališče Zato. Ne, Zato.-ja še Na odprtem morju ni bilo. Ustanovili ga bomo naslednje leto; na tajnem glasovanju - izboru imena, na Tesarski 18 v Ljubljani, kjer sem stanoval. Uprizoritev v Ljudskem vrtu smo uprizorili v okviru DPD Svoboda Ptuj, producentka pa je bila naša mentorica, Branka.

Savo Djurović je oblikoval plakat za uprizoritev: trije pari nog plus intervencija, narisana na roko. Ni še bilo računalnikov. Postavljanje plakata se mi je zdela cela znanost. Mogoče je ravnokar prihajal CorelDraw. Ne vem. Vsekakor se mi je zdela Savova kombinacija "strojnih črk" in ročno vrisanega morskega psa, z ostrimi čekani, zelo posrečena.  

Producentka je bila Branka, v ekipi tudi bodoči profesionalci - Nešo in Gregor sta tisto poletje uspešno opravila igralske sprejemne na AGRFT; Tadej jih bo čez par let in Peter bo šel študirat režijo. Plus navihani Ervin in simpatična Urška, matematičarka, ki še danes veselo skače po odrih, Boba pa je kot padalec kar z drevesa noter (v zgodobo) padel. 

Pili smo na Prešernnovi, na vogalu, pod črno parlerjansko masko, v kafiču ... - kako se mu je že reklo? - Piramida, me je te dni na vajah spomnila Irena; ali pa v Orfeju ... ali pri Simi. Kjerkoli že pač. Sedeli smo, se režali in ure pogovarjali o tem, kar počnemo.  

Pojavil se je neki gospod Borut Sagadin - pri Komunali domnevam, da je bil v službi. Prevzel je marsikaj; še danes se spomnim, kako sem si oddahnil, ko sem takoj videl, da je človek mož beseda. Dvigal je telefone, se javljal, naredil, kar je obljubil. Takrat seveda še nismo imeli mobitelov. Zjutraj zgodaj se ga je dalo dobiti in ja, Borut je bil - zdaj to vem še bolj - nek popolnoma zanesljiv člen, ki je rešil marsikaj, kar si sam niti predstavljati nisem znal (kje bomo dobili, od kod pripeljali, kdo bo ..., kdaj bo ..., ali bo sploh to izvedljivo itd. ?) 

Gostovali smo v Ljubljani, Gorici, Slovenj Gradcu.

Bil sem srečen. Zdi se mi, da smo skupaj čutili, da delamo nekaj pomembnega, krasnega. Nekaj nevidnega nas je povezovalo, sanjarili smo in se veselili “izumov”, ki smo si jih izmišljali na odru. 

Ptujski tednik - Milena Zupanič (Cestnik), je pisala o nas!!!! 

Neki brezimneži smo naredili nekaj novega. Naočeh javnosti. V našem mestu.
Bili smo ponosni.  

Poneslo nas je. Mi bi še. Ponovimo. Naredimo še kaj novega. Še kaj drugega. 

In res, po glavi se mi je začel motati nov projekt. 

Kako bi se naslednjega lotili še bolj "profi"? Izven okvirjev ZKO-ja (Zveze kulturnih organizacij)? Ne znamo prodajati vstopnic, ne znamo z računi, najavami ... Nimamo denarja. Kje bomo dobili sponzorje? In če jih dobimo, kam bodo nakazali denar?

Pojma nismo imeli, kako se osamosvojiti, biti “profi”. Vsaj jaz ne. Saj, v teoriji mi je bilo že jasno: pri gledališču imaš zmeraj umetniški sektor (ustvarjalce na in za odrom) in tiste, ki umetnost omogočajo (upravljalsko-tehnični sektor). Predvsem pa moraš imeti v začetku denar; nekdo mora “investirati”. Verjeti vate. Videti v tvojem početju smisel.
Mi od vsega tega nismo imeli nič. Razen želje, da bi. Mi nekaj bi.  

Sosedovemu Miranu sem (najbrž) težil z načrti, idejami, sanjarijami ... takrat je Miran že bil v službi, si mislim ... Pa mi je nekega dne rekel:
- Idi do Franca ... Mlakarja. Mogoče bi pa on znal ...
In sem ga poslušal in šel.  

Prihodnjič: Zaprta vrata, 1993

---

Kakor zmeraj: dobrodošel/la s svojimi spomini. Na FB ali samo.strelec@gmail.com.

****************************

Miran Murko:
Koliko se jaz spomnim, je bilo ta pogovor v moji študentski sobi v Rožni dolini. Torej pred letom 1993, ko sem se zaposlil. Pogovor pa je tekel o tem, da bi rabil nekoga, ki kaj ve o kulturi in bi znal zadeve povezati in organizirati. Tako sva prišla do Franca (po mojem spominu).

Branka Bezeljak:
Samo, uprizoritev je tekla pod imenom Teater III. Na nekem razpisu smo po profesionalni uprizoritvi Aneksa dobili veliko premalo denarja, da bi lahko naredili novo predstavo. Ker nisem imela volje in energije, da bi se borila naprej, sem ta sredstva prepustila vam, da jih ne bi bilo treba vračati. Mislim, da je bilo dovolj za avtorske pravice in fosne - deske za tribuna, ki so jih en večer ukradli. Kako ste nabavili nove, nimam pojma.

Savo Djurović:
Mi je pred leti rekel prijatelj Branko V., da sem zraven pri vsaki pasji/pesji procesiji. In res sem skoraj bil. A ta mi je ostala posebej v spominu, prav zaradi spleta okoliščin kako so se ideje rojevale. Se mi zdi, da sem takrat prvič razmišljal o kanibalizmu. Morda sem kdaj v euforiji Vali rekel "Rad te 'mam za požret".

Ustanovljena je bila nova politična stranka, ki ima v imenu na koncu piko.

Malo po faksu smo se zbrali na ustanovnem zboru na Čebinah ... Hecame se. Na Tesarski ulici v Ljubljani smo se zbrali. Nešo, Tadej, Gregor, Vojko, Romana, Vesna, jaz (prijatelji, spomnite me, če še kdo) ... in se šli igrice: izmislimo si ime za našo gledališko skupino. Imamo namreč cilj: ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju, nimamo pa imena.
In smo si izbmislili kar nekaj imen. 
Vsako ime smo potem zapisali na svoj listek. Takrat nisem vedel, da smo v bistvu brejnstormali. Še manj smo vedeli, da bomo v naslednjem koraku izvedli demokratični proces: vzeli smo nalepke, tiste male, na katerih so bile nekoč natisnjene na izdelkih cene, in vsak je svojo nalepko lahko pritisnil na tisto ime, ki ki mu je bilo najbolj všeč.

No, še pred tem sva se aprila 1993 dobila s Francijem. Dogovorila sva se: on bo gledališko skupino vodil poslovno, organizacijsko, menedžersko, bi se reklo danes, sam bom delal predstave.

No, in največ nalepk je dobilo ime: Gledališče ZATO.
Franci je prišel z advokatom Vladom in v gostilni Rozika smo imeli ustanovni občni zbor društva. Francija smo izvolili za predsednika društva, Iris je postala blagajničarka. K njej na Trubarjevo smo potem hodili po svoje prve honorarčke; v markah smo se pogovarjali. Zdeli so se nam ooogromni honoraaaaarji.
Romana je poznala nekoga, ki je študiral oblikovanje, in on nam je naredil znak in ko smo komu govorili, kako je našemu gledališču ime, smo nekaj časa redno tudi poudarjali, da ga je treba izgovoriti: Zato-in-pika.

Tukaj en, dejansko edini video posntek Zato.jevcev ...: https://repertoar.sigledal.org/predmet/vid:50bbcdd8ce0e9

Leta po tem je nastala Nova NLB. In potem Nova KBM. Obe brez pike v imenu. Kdaj je prišel v naše kraje Rutar s piko na koncu, ne vem.

Leta 2007 smo Tamara, Gregor in jaz že dodobra zabredli v kreiranje portala SiGledal. (Ker mi nismo nemudoma educirali, kako ga izvovarjati, še danes slišim, da njegovo ime ljudje izgovarjajo na enega od dveh načinov: "si-glédau-?", z vprašalno intonacijo, ali pa s padajočo: "si-gledál", z l-jem na koncu.
Ta dvojnost mi je še zmeraj nadvse všeč. (Ne "piši kao što govoriš", ampak "govori kao što misliš".)

Da smo portal lahko poslovno "furali", smo potrebovali poslovni subjekt. 
Pa sem usanovil zasebni zavod. Hm, kako bi mu dal ime? Novi ZATO. naj bo! Ranko Novak mi je prijazno oblikoval znak. (Z njim me je spoznal Franci Cvetko; Ranko je obliikoval nalepke za njegova vina.)

Prijatelj Borut, notarski namestnik, mi je pirpravil statut in ostale potrebne papirje. 
In tako je bilo treba ime zavoda "spraviti skoz" tudi na registrskem sodišču.
Tam pa se je zataknilo. Zapletlo. Zapičili so se v piko.

Tista pika za besedo "zato." jim ni bila več. Da ni običajno. Da to se pa ne sme. Da tako pa ne. Da mora biti struktura imena zavoda takšna:
"Zavod-ime zvoda-skrajšano ime". Brez ločil.
Ampak Borut se je potrudil - razumel je globjo intenco tiste pike na koncu - ne vem več vseh detaljev, ampak dopisoval si je tudi z nekimi jezikovnimi svetovalci na SAZU se mi zdi, in pravno stroko, in na koncu je uspel. Zavodu se s polnim imenom tako reče: Zavod Novi Zato. Ptuj, kulutra, izobraževanje, raziskovanje, ali na kratko: Novi Zato. Ptuj.

Pred leti sem se naveličal družbenih omrežij, člankov, ki sem jih napisal na FB, za "ptujcan.si" in "ptujjenaš", ki so potem kar nekam poniknili in jih nikoli več nisem našel (ko sem se hotel na kaj sklicevati ali povedati, da smo o tem že govorili, kaj govorili, celo pisali.) In tako sem šel še enkrat, znova na svoje in odprl spletno stran zato.si 
"Zato-si". 
Zakaj si?
Zato si.

***

Nekoč sem nekaj kupoval in hotel račun "na fimro". Trgovcu na blagajni povem davčno številko. Jo zrecitiram, on jo vpiše v računalnik in potem preveri, ali je to to, ter me vpraša: "Novi zaton Ptuj?"
- Ja, to je to, ni pa še zaton.

Tako je to, s piko, s pikami.

Zgodovinar Oswald Spengler je davno napisal knjigo Zaton Zahoda. (Priporočam v branje.)
Tudi Novi Zato. bo seveda zatonil. Na koncu bo res pika.
Morda bo tudi nova stranka morala kdaj posti Nova-nova-stranka-in-pika.

Za zdaj še kar lepo uživam s to piko, ki vabi v dvopičja, podpičja, tri pike ...

Ko bo enkrat pika, bo pa pika.
Ali pa ena velika pikčasto-pointilstična pikčarija.

***

Eto, Franci je našel celo vizitiko! Oblikovala jo je Nada Jeraj.

Naslikal: Milenko Kovačević
Napisal: Savo Djurović Školiber