Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Plešasta pevka, 1994

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata

1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!

ali: Še 29 let do tridesetletnice.  ;-)

Bo župan Ptuja dr. Miroslav Luci dal na sejo mestnega sveta sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda? Kdaj? Bo dovolj svetnikov dvignilo roko ZA? 

Profesor za režijo, Dušan Mlakar, me je povabil, da bi postal njegov asistent na faksu. O, kako mamljiva ponudba. Imel sem najeto stanovanje na Tesarski ulici v Ljubljani, občasno sem delal v zasebni igralski šoli Barice Blenkuš, dobil že tudi režije v gledališčih, imel sem status svobodnega umetnika, služil sem si s svojim delom, svojim poklicem svoj vsakdanji kruh. Zdaj pa še priložnost, da postanem učitelj na našem faksu. Mamljivo. 

Toda: Kaj pa Ptuj?  
Bom lahko iz Ljubljane “rihtal” stvari okoli ustanavljanja poklicnega gledališča na Ptuju?  
Poleti bomo Zato.-jevci delali novo uprizoritev, ki bo morda tista kaplja čez rob, ki bo okolje prepričala (kaj pa če ne?!)  in na nek način usodna za  nastanek ali nenastanek novega javnega zavoda - poklicnega gledališča - v mestu. 
 
Vem, kaj pomeni učiti na naši šoli (AGRFT). Biti na šoli vsak dan, v razredu s študenti igre in režije ... Na kratko: biti tam od ponedeljka do petka. In pred produkcijami še čez vikend. To pomeni ne biti na Ptuju.  
Delati v Ljubljani in biti sočasno prisoten na Ptuju v finišu ustanavljanja gledališče - ne, to ne bo šlo.
Tega si ne znam predstavljati. (In česar si ne znamo predstavljati, tega ne more biti. Danes bi si seveda znal predstavljati marsikaj marsikako drugače. Ampak, od takrat so leta. In leta spremenijo tudi naše zmožnosti predstavljanja.) 

Usral sem se, bi se reklo. Usral, da bi zagrizel v oboje hkrati. Razmišljal sem črno-belo: Samo, ne boš si nikoli opravičil, če to s profesionalizacijo na Ptuju ne bo ratalo. Zmeraj si boš očital, da si “sedel na dveh stolčkih”, in da zato ni prišlo do ustanovitve poklicnega gledališča. Tri leta dela smo že vložili. Ne le ti, tudi tvoji prijatelji. Tri počitnice so “šle mimo” tako, da smo prišli domov, na Ptuj, pripravljat novo uprizoritev, zganjat teater.  

Volens-nolens: Če smo hoteli priti do konca, smo se morali izpostaviti, povedati svoje mnenje, se dati v zobe, ne biti všeč vsem, pokazati našo, Zato.-jevsko vizijo. Drugačno od drugih dveh, ki sta prišli na občino kot možna modela za profesionalizacijo (različno tudi od naše mentorice). Imeli smo jo radi, jasno, našo Branko. In hkrati vedeli, da po poti, da bi poklicno gledališče nastalo postopoma prek polpoklicnega, ne bo šlo. Ne z nami. Gledališče smo imeli radi kot najiskrenejši ljubitelji; mislili smo ga pa tako, kot smo takrat že videli iz lastnih izkušenj pri delu v drugih gledališčih. Mislili smo ga ”profi”, tako kot pač izgleda poklicni teater v drugih mestih.  

Kaj zdaj, Samo? Boš nadaljeval profesionalizacijo “na daljavo”? (Takrat še tega izraza sicer ni bilo; šele korona ga je prinesla.) Boš vse skrbi in težave na Ptuju prepustil lepo Franciju, sam pa se naredil Francoza? Stisnil rep med noge in se šel asistenta na faksu? Drugi pa naj zate na Ptuju naredijo to, kar si sam tako zelo želiš? In če jim ne rata, ti s tem ne boš imel nič ...

S takšnimi mislimi nisem imel dobrega občutka. Moral sem se odločiti.  
In sem se. Profesorju Mlakarju sem povedal, da bi rad bil s celim srcem in telesom pri projektu profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zato, da bi na koncu lahko rekel: naredil sem vse, kar sem znal in zmogel ... in profesionalizacija bo uspela ali pa pač ne. To je to. 
 
Mlakar me je, se mi je zdelo, razumel. (Bil sem ga potem zmeraj znova vesel, ko je prišel na kakšno ptujsko premiero. Predvsem na dvorcu Turnišče me je prav prijetno presenetil.) Mesto asistenta pri njem je potem zasedel nek drug kolega. Opazil sem ga že, ko sem šel na sprejemne, on pa je že končeval prvi (ali drugi) letnik. V dolgem, lahkem, črnem plašču - in to sredi poletja! -  je prišel na izpit v “kurnik” (majno sobico pred veliko gledališko dvorano). Imel je izpit slovenščine. Jaz sem zunaj čakal, da me pokličejo na zagovor naloge za sprejemce; on pa je imel izpit pri profesorici Katji Podbevšek. Nisem mogel da ne bi: slišalo se je na hodnik, kako se sproščeno pogovarjata. Smejita. Študent tika svojo profesorico?! Bolj pogovor kot prestrašeno odgovarjanje na izpitna vprašanja? Vsekakor čisto drugače kot tam, kjer sem lani dvakrat pogrnil: na filo faksu, kjer sem zmrznil že na prvi uri pri dr. Koruzi (staro cerkvena slovanščina. Profesorjevi simboli na tabli: lipa -> lipae* so bili bolj podobni matematiki kot slovenščini) in kasneje na Pedagoški v Mariboru, kjer je dr. Križman na izust recitiral Fausta, Tragoedie erster Teil, kar lepo v nemščini ...  No, potem pride tale študent iz “kurnika”, v rokah je držal veliko črno mapo, vsaj A3 formata, s tistimi skodranimi lasmi in zanj značilno držo ... Joj, če bi lahko jaz kdaj nosil mapo z režijskim konceptom; sigurno ima notri The režijski koncept.  Joj, če bi lahko jaz bil kdaj režiser ... Tako mi je bila všeč že samo pojava kolega Aleksandra Jurca. 

Okej, Ptuj, poletje 1995. 
Konec leta se bo v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledališčem Zato. odločalo, ali gre mesto po dvoletnem prehodnem obdobju (1993, 1994) v naslednji korak: v ustanovitev poklicnega gledališča. 

Na nekem bolšjem sejmu v Berlinu sem kupil staro, porumenelo knjigo. Tri drame Petra Turrinija. Zanj sem že slišal. Lov na podgane smo igrali v Sloveniji nekoč nekje. Takrat se avtorjev še ni dalo poguglati. Sigledal-a še tudi ni bilo. Slišal sem za Turrinija tudi zato, ker sem pri dr. Anderju Inkretu delal seminarsko nalogo o dramatiki Petra Handkeja. Handke in Turrini pa oba Avstrijca, sodobnika ... itd. 

Turrini je v svojem komadu Die Wirtin predelal Goldonijevo Krčmarico Mirandolino. Zatojevci pa smo predelali Turrinija.  

Krčmarica, podatki
Krčmarica, fotografije

Glavni bad guy (Rippafratta/Tadej) je na koncu prišel na oder in potem, ko je zmagala ljubezen (amor omnia vincit), ko je natakar Fabrizzio (Vojko) vendarle bil uslišan in končno osvojil Krčmaričino srce (Vesna Pernarčič) ter premagal tekmeca (grofa/Gregor) in Markiza/Rok) - padel je že aplavz  za happy end - tedaj se na oder vrne poraženi Rippafratta v beli, nobel obleki in belem klobuku, postavi svoj biznis kovček na vidno mesto ter reče: 

Mirandolina, moram vas žal informirat, da sem postal lastnik vašega lokala ... ; vaše gostilne in pravzaprav tegale celotnega kompleksa. Kupil sem vas. Lepo ste povedali: ‘Prava ljubezen zmaga’. Kdor misli tako, se moti. Kar šteje, je denar. 

Tako nekako, po spominu. (Lahko bi pogledali v tekst.) 
 
No, in turbo-kapitalist, tajkun, vulgarni neoliberalist odpre kovček in iz kovčka zleze - maketa ptujske gledališke stavbe. 

Slika pove več kot tisoč besed. Sporočilo je bilo jasno: Zato-jevci želimo hišo, želimo gledališče, z zidovi in novo štampiljko. Želimo nov pravni subjekt Gledališče Ptuj.  
Če že, potem ... Wenn schon, denn schon ... 

Nesramno? Drzno? Velikopotezno? Arogantno? 
Kaj bo z zaposlenimi z ZKO-ja, ki delajo v gledališču? Z Anico Bombek Strelec smo že sodelovali – naredila nam je kalkulacije, svetovala pri številkah (kasneje bo postala ne le sijajna organizatorka in prodajalka, pač pa tudi direktorica gledališča), Marijan Pišek - hišnik, je tudi že dal kakšno roko pri izdelavi scene, Irena Meško je v MGP v službi še danes. Dušan Kozar, ki je imel pisarno v prvi sobi desno, takoj ob vhodu v gledališče, je počasi odhajal v pokoj. Njemu je bilo verjetno dokaj vseeno. 

Sploh pa: Ali bo občina lahko na dolgi rok preživljala novi javni zavod, ki ga namerava ustanoviti?! 
Že itak ima na grbi toliko kulturno-zgodovinske dediščine, stavb, ki so potrebne obnove, nedokončanih ali načrtovanih gradbišč (ptujska trojka: pošta-minoriti, dominikanec, mali grad), številne institucije, ki niso le občinskega pomena. Zdi se mi, da je Štefan Čelan že takrat govoril o regionalizaciji. In ja, ptujsko gledališče bi gotovo lahko financirala tudi regija. Ampak, stvarnost je pač bila, kakršna je bila. 

Predvsem pa tole vprašanje, ki je zvenelo zelo prepričljivo: Kaj bo to za en teater - gledališče brez igralcev? Vsi ostali slovenski teatri imajo vendar svoje igralske ansamble? (Tudi nekdanje ptujsko poklicno gledališče ga je nekoč imelo. V dobrih časih celo do 22 stalnih igralcev; tam po vojni in še pred ukinitvijo leta 1958). Kako torej zdaj: radi bi imeli gledališče, ki pa ne bo imelo igralcev? Ker za igralska delovna mesta denarja ni. Kaj je pravzaprav to, kakor pravijo, da bo: “projektno gledališče”? Kaj si zdaj to mladina zmišljuje? A bodo bodoči zaposleni prejemali plače, delali pa nič? Bo nov zavod škodil ljubiteljski kulturi? Sploh pa, da bi nov občinski zavod “dobila” kar ena taka mladina? Bili smo malo čez dvajset, nihče še tridest. 

Moram poiskati dr. Lucija, da ga povprašam - in Branka Brumna - kakšne spomine imata. Kaj sta morala vse poslušati. Ampak sta očitno dovolj verjela v nas. (Kristine žal več ni.) Ja, bili so ljudje, ki so menili, da k mestu spada pač tudi gledališče. Ki je tu itak že zelo zelo dolgo bilo. V srcu mesta. Since 1754.  

Povedano drugače: Ni se dalo biti nekje vmes, treba se je bilo odločiti. Poklicno gledališče na Ptuju zdaj bo - in to po Zato-jevsko - ali pa ga ne bo. Ne zdaj. Vse bolj je bilo jasno, da se tega ne bo dalo speljati tako, da bi bili srečni in zadovoljni čisto vsi. 
 
Polarizacija v mestu je bila velika. Kdor bo šel brskat po papirjih, bo našel dopisovanja, argumentacije za in proti, časopisne članke, pisma podpore. Podporo profesionalizaciji so v svojih člankih v Tedniku izrazili Fanc Mlakar, vodja Gledališča Zato., akademski slikar Albin Lugarič, Krstina Šamprl-Purg, takrat šefica za kulturo na občini, igralec Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, pater Branko Cestnik, igralec Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, predsednik uprave Perutnine Ptuj in tudi sam kot umetniški vodja skupine Zato. Zdaj vidim, ko brskam po knjigi 1992 – 2002, da sem napisal vendarle nekaj pametnega, namreč: “Če se gledališče ne bo profesionaliziralo zdaj, se bo kdaj drugič in kako drugače.” Ja, tako sem verjel, da je samo vprašanje časa.  

Mogoče bi celo veljalo poiskati mestne svetnike takratnega sklica in jih povprašati po njihovih spominih. Mogoče pa dejansko prosim MOP, da mi dajo seznam takratnih svetnic in svetnikov. Morda jih kako najdem na spletu in jim pošljem ta članek in spodbudim, da se vključijo v kolektivno spominjanje. (Eto, ravnokar sem pisal na MOP in jih prosil za seznam takratnih svetnic in svetnikov. Zdi se mi pač pomembno jih navesti: brez njihovih “rok” gledališče ne bi nastalo.) Ko jih dobim, jih napišem.

(No, od včeraj na danes mi je g. Gajser iz MO Ptuj poslal odgovor in še več: zanimive podrobnosti. Spodaj. Tukaj pa seznam takratnih svetnic in svetnikov, ki so zaslužni, da je mesto dobilo poklicno gledališče:)

No, naša  Zato.-jevska skupina se je povečala: pri nas so zaigrali še Barbara Vidovič in Nina Valič, pa že omenjena Vesna Pernarčič ter Rok Vihar. Plus seveda že jedrni del Zato.-jevcev: Vojko, Tadej, Gregor. Neša pri Krčmarici ni bilo. 

Krčmarico smo uprizorili na notranjem dvorišču dominikanskega samostana. U, kakšen prostor! Čudovit. Danes se tam gotovo ne bi dalo. Ena vrata, požarni red, muzejska pravila ... Franci pa je takrat postavil celo tribuno za ... koliko gledalcev, Franci? Že sam samostan s svojimi gotskimi oboki je bil prekrasna kulisa. Neverjetno prizorišče. (Režiserju Zvonetu Šedlbauerju ga bom čez leta ponudil še za eno uprizoritev tam, za Snubca A. P. Čehova.) 

Tinček Ivanuša nas je posnel pred premiero. To je edini video zapis Zato-jevcev! Ker takrat sem misli in vztrajal: gledališče je hipna umetnost. Nič snemanja. Ko je mimo, je mimo. Naj bo za zmeraj mimo.  
Danes sem tega posnetka vesel. Tinček ga je dolga dolga leta za tem nekje izbrskal in mi ga presnel z bete na VHS. Kako prijazen možakar. Legenda našega mesta. Neverjeten. Imeli smo TV na Ptuju, ko še ni bilo kabelskih, pa lokalnih televizij ... Tinček, Tinček, vreden ene resne obravnave. Človek pred časom. 

S Krčmarico smo se fijakali po vsej Sloveniji. Imeli smo že svoje avtomobile: Grega katrco, Tadej nekega malega citroena, jaz jugota, tistega, tahitrega, navitega, 65 mogoče, Vojč ... kaj si vozil ti, Vojč? Vsa scenografija in kostumi so šli v teh par avtomobilov. Plus osvetlitev: dva ali trije halogenski reflektorji za na gradbišče. (Imel sem dva 500 watna, ker sem se ukvarjal s fotografijo in ja, to je bila moja home made studijska luč.) 

Predstavo Krčmarica smo odigrali 49,75 krat. Zadnja je bila na vrtu pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogl v Veliki Nedelji pri Ormožu. Lep poletni dan, potem pa se je tam daleč nad Pohorjem nenadoma stemnilo (kakšen lep razgled!) in popoldanska nevihta je odpihnila našo ponovitev nekje na tri četrtine. Bila je zadnja. 

Blagajničarka našega društva Zato. Iris nam je izplačevala prve honorarje. S svojim delom smo zaslužili! Nekaj, kar smo leta in leta delali samo iz veselja, za hobi, je počasi postajalo naš poklic. Smo računali še v markah, Iris? Smo ti težili? 
 
Kako smo pravzaprav brez mailov in s telefoni na kabel zorganizirali in prodali 50 ponovitev Krčmarice po celi Sloveniji? Od Ormoža do Dobrovega v Brdih? Ja, v resnici: pisma – natipkana z mehanskim pisalnim strojem, kupljenim na bolšjem sejmu v Ljubljani, ponudbe, adrema potencialnih kupcev, potem pa zjutraj telefon v roke in Vesna je klicala ter se dogovarjala za termin. Robo v osebne avtomobile in smo se podali na gostovanje. 

No, zelo dobro se spominjam gostovanja Krčmarice v dvorcu Zemono. Franci, verjetno s pomočjo Petra Vesenjaka, je “naštimal” gostovanje in po njem večerjo z dr. Maksom Tajnikarjem. Tajnikar je bil takrat mogoče minister za turizem, ali pa gospodarstvo. Franci je lobiral za novo gledališče.  Zraven so bili Ervin Hojker, pa Kristina in Vojteh Rajher. Vem, da smo dobili večerjo in da nisem vedel, kaj bi se menil s “političarji”. Ampak, Franci je imel tu iniciativo in speljal stvari očitno več kot odlično.

Prerajžali smo celo Slovenijo. Krčmarico odigrali tudi na spremljevalnem Borštnikovem srečanju. Projekt profesionlizacije gledališča na Ptuju je bil tudi že po vseh slovenskih časopisih. Letos se bo odločilo, ali bo ali ne bo.

Sva šla skupaj, Franci, do takratnega kulturnega ministra, Sergija Pelhana?  
Zelo dobro se spomnim, kako je rekel: Ptuj ni dovolj veliko mesto, nima dovolj abonmajev, gledališka dvorana ima premalo sedežev, ne izpolnjujete kriterijev za status poklicnega gledališča.  
V bistvu so prav taki, isti argumenti vodili leta 1958 v ukinitev poklicnega gledališča.  
In ja, vse to je bilo v bistvu res, kar je rekel Peljhan.  
Po teh kriterijih poklicnega gledališča na Ptuju res nikoli ne bo, sem mu odvrnil. Ampak mi bomo ustanovili takšnega, ki - po naših kriterijih - pač bo. 

Z Dolfijem Žižkom sva ure in ure presedela in se pogovarjala, kakšni naj bi bili ti kriteriji. Kakšen podsistem mora biti nov javni zavod, da bi se lahko vključil in preživel v širšem sistemu, ki se mu reče mesto, občina, lokalna skupnost, država Republika Slovenija? Kako ga misliti, da se bo večalo število potencialnih izhodov, perspektiv, razvojnih možnosti? Ali po domače: kako začeti z najnujnejšim minimumom in hkrati imeti v mislih tak ustroj, ki bi omogočal rast in razvoj? 

Ampak: to je bila vendarle čista teorija. Franci je moral v praksi doseči, da bodo mestni svetniki dvignili roke. (Danes vem, da je ni bolj praktične stvari kot je dobra teorija.) 

Vzdušje v mestu je bilo pregreto. Nekaj podobnega kot mnogo let kasneje na temo ”podiranje dreves oz. nova tržnica”. Le da pri ustanavljanju poklicnega gledališča ni bilo treba ničesar požagati, porušiti, zabetonirati.  

Če že, je bilo treba porušiti predsodke in vnaprejšnja toga in zacementirana prepričanja, zakaj se nekaj ne da. Da ne gre. Da ne bo šlo. Da je ustanavljanje poklicnega gledališča v tako malem mestu velika napaka. 

Decembra 1995 sem bil pri punci v zamejstvu. Franci mi je poslal kratko sporočilo: "Predlog sprejet". (Franci, popravi me, če je pisalo drugače.) 
 
Mestni svet je na seji 4. decembra 1995 potrdil predlog župana dr. Miroslava Lucija, da Ptuj znova dobi poklicno gledališče, nov zavod. Gledališče Ptuj je bilo ustanovljeno. Skupina Zato. je svoj cilj dosegla.

Nekako tako je bilo.  
 
Franci, vem za tvoj ”ritual”, ki si ga opravil pred usodno sejo mestnega sveta. Krasen se mi zdi. Nam ga poveš? 

---
Dobrodošli s pripombami. Kar na samo.strelec@gmail.com, ali na FB kot komentar, pa se bo vse znašlo v tejle skupnostni spominski knjigi v nastajanju.

***

Matej Gajser:
Pozdravljeni,
sem naredil pregled dogajanja na takratni 11. redni seji MS, ki se je pričela dne 30. 11. 1995, kasneje pa nadaljevala in zaključila dne 4. 12. 1995.

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališča Ptuj se je v osnovi obravnaval v osnutku (prvo branje), ker pa ni bilo večjih pripomb so v nadaljevanju seje potrdili še predlog (drugo branje).
Prav tako so na 11. redni seji imenovali v.d. direktorja (Samo M. Strelec).
Vse to je razvidno iz zapisnika (v prilogi).
Odlok je bil potem objavljen v UV občin Ptuj in Ormož, št. 35/1995 (v prilogi).

Mestni svet je takratni sestavi v skladu s takrat veljavnim statutom sestavljalo 32 svetnikov (danes 29).
Iz zapisnika je razvidno, da je bilo najprej prisotnih 30 svetnikov, naknadno se pridruži kot 31 še Tomaž Neudauer.
Odsoten je bil mestni svetnik Janez Bedrač.

V prilogi seznam svetnikov v mandatu 1995-1998.
E-naslovi seveda takrat še niso bili aktualni in z njimi ne razpolagamo.
Lep pozdrav.

Samo M. Strelec:
O, bravo in klobuk dol, g. Gajser. Tole pa je bilo zdaj hitro. Od včeraj na danes. Dobesedno. Hvala vam. Zanimive podrobnosti. Več kot sem pričakoval. Predvsem pa absolutno hitreje!

In še druga reč: Nekje sem zdaj prebral, da je v nekem aktu pisalo (najbrž o u stanovitvi),  da se bo gledališče financiralo iz občinskega IN državnega proračuna. To drugo je bila seveda pobožna želja. VSE je bilo na bremenih občine na začetku. Prijavljali smo se na t.i. državne projekte; nisem prepričan, da smo sploh katerega dobili ... Dokler se ni zgodilo nekaj res lepega (kar ima posledice še danes). Ampak, to šele pride. V povezavi z ministrom Rudijem Šeligo. Stay/keep in tuoch, ostanite z nami, do prihodnjič.

Franc Mlakar:

Samo.
Se spomnim tvojega sporočila, da ste se z igralci dobili v Ljubljani in se dogovorili glede imena Zato. Nanizal si kar nekaj predlogov, pod lahko bi bilo drugače. Tukaj se mi je utrnila iskra v spominu o obdobju kasneje, ko bi to ime lahko ustavilo profesionalizacijo gledališča, ker smo se delili na tiste, ki so za spremembo in tiste, ki niso. Zmagal je razum in bilo je Gledališče Ptuj. Lahko bi bilo tudi drugače. Diplomacija je včasih velika stvar. Lp fm 

Franc Mlakar (22. 12. 2025): 
Ker počasi zaključujem prispevek mojega direktorovanja, sem odkril podatek, ki se ne uporablja v uradni zgodovini in vama ga (opomba SMS-ja: Petru Srpčiču in Samu M. Strelcu) posredujem v vednost. Javni zavod Gledališče Ptuj, danes Mestno gledališče Ptuj, ima uradni rojstni dan 20.03. 1996. Takrat je bil vpisan v register kot Javni zavod in je lahko začel poslovati kot samostojen zavod in poslovni subjekt.  Pomembna malenkost. 😊 LP fm

Samo M. Strelec (23. 12. 2025):
Franci, hvala za ta detalj! Prav manjkal mi je. Namreč: pred časom sem moral za neko prijavo zbrati delovno dobo, delovne izkušnje, pa sem iskal, kje so tisti moji meseci v GP, prvič, na začetku. In tvoj zapis pojasni vse: Ni jih, ker sploh še nisem bil v službi! Ker me ni imel kdo zaposliti! (Torej sem hodil v službo "na črno"? Luka Mesec bi naju danes za to preganjal, hi, hi.) Je pa z vprašanjem, kdaj človek postne človek, podobna dilema: Ko priveka na svet? (Tako nam vpišejo v EMŠO. In na Davčni.) Ko prvič reče "mama"? Ko shodi? Spregovori? Kdaj iz nebogljenega sesalca homo sapiens postane Človek? Kdaj gledališče postane gledališče? Ko županu svetniki dahnejo na predlog za ustanovitev novega zavoda "da"? Ko to novo firmo ga. Justina X vnese v "sodni register"? Ko ima gledališče prvo vajo? Ko mu gledalci zaploskajo na prvi lastni premieri? ... Moj odgovor: odvisno, koga vprašamo za odgovor. Kakorkoli: zelo fajn, da si prevzel reči in nadaljeval in storil vse, da je lahko prišlo do prve petletke, in potem druge ... in tako dalje do tega, da firma obstaja 30 let. Ali je to firma ali Firma, ali eksistira ali nam od vznemirljivosti "ne da mira", pa je (lahko) stvar resnejših razmislekov, pogledov, debat itd. Če si jih (sploh) kdo želi. Najbolj fajn pri vsem pa je tole: v bistvu si nam napovedal, da boš kmalu opisal svoj čas dela v GP in nam dal nove puzzle! Prepričan sem, da boš s tem spodbudil še Anico, Anica pa Reneje, vsi skupaj pa potem Petra, da bo dodal vse svoje koščke in imeli bomo sliko 30-ih let. Lahko nam je všeč, lahko ne, ampak: slika je!, bomo lahko rekli.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Zaprta vrata, 1993

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1994

Plešasta pevka - podatki
Plešasta pevka - fotografije

Bil je občinski praznik. Spet. Avgusta. Ptujska noč.
Pred gledališčem je bila živa glasba. Tudi pred občino seveda. In še (marsi)kje po mestu. Mi smo naslednji dan imeli premiero. Ker smo barvali – ne vem več, ali scenografijo ali oder – je smrdelo ko hudič. Po nitro-razredčilu se mi zdi. Če ne spravimo tega ostrega vonja nekako iz dvorane, publika jutri ne bo zdržala na predstavi. Odprli smo vsa okna in vrata, naredli prepih in - ostali po večerni vaji še celo noč v gledališču. Prespali smo kar na odru in po garderobah.

Tadej in Gregor sta igrala gospe, meščanski dami, Vojko in Nešo njuna moža. Gorazd je bil Gasilec, priključila se nam je Maša Židanik, tehnik Simon pa je odigral Simona (izgovoriti: Sajmona).

Beseda je prazna. Beseda je papirnata. Beseda ničesar več ne pomeni. Besedi mora dati vrednost molk.

To je Ionescov stavek, ki ga je prebral Igor Samobor. Spomnim se treme, ki sem jo imel: kako naj temu našemu velikemu igralcu dam napotke, kako to besedilo povedati v mikrofon, da bo zvenelo tako, kot si predstavljam, da bi bilo fajn za predstavo? No, in z lepim Igorjevim glasom - prebral je bolje, kot sem mu sam znal dati napotke - smo skupaj s publiko v temi, kot v kakšni kratki meditaciji, začenjali vsakič našo novo uprizoritev.

Ne vem, kako smo prišli do Mirjane Koren – scenografke iz Maribora. Mogoče mi jo je predstavila Gordana Gašperin, kostumografka, prav tako iz Maribora, s katero sem takrat delal več predstav po drugih gledališčih. Kakorkoli. Mirjana je postavila na ptujskem odru pravo garažo. S pravimi garažnimi vrati – težko roleto, natančneje dvema roletama. Vojč in Tadej sta si morala za spuščanje med predstavo nadeti rokavice, tako težka/velika je bila. Kulise so bile izdelane iz vsaj dvo- če ne tri centimetrske iverke. Prav tako težke ko satan. To je bilo pač najceneje in najenostavneje narediti. Kulise z okvirji, vezano ploščo ... kdo nam bo to izdelal? Ampak, za tehniko mi ni bilo treba več skrbeti, kajti:

Franci je imel prijatelje in stvari so prišle zdaj na oder in za to je skrbela naša tehnika v ozadju: Silvo, Zvona, Cico, Tomaž za luč, mogoče Simon za ton.

Nekoč bomo gostovali s predstavo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tamkajšnji tehniki bodo kar bežali od nas: tako težkih kulis še niso ”jemali”.

Pri barvanju oz. patiniranju teh kulis je sodeloval tudi filmski scenograf Duško Milavec. Miran Zupanič je v naših krajih ravno takrat snemal svoj novi film Radio.doc, pa je filmska ekipa hodila tod okoli, spoznali smo se, in Duško nam je "posodil svojo roko" ter finiširal Mirjanino scenografijo. Tudi Marko Sosič, takrat umetniški vodja SNG Nova Gorica, je hodil tod okoli. Zakaj že? A je sodeloval pri Miranovem filmu ...?

Pa še nekaj je šlo zelo narobe s tistim gostovanjem takrat v Ljubljani. Dve stvari v bistvu. Ena, da naš kamion na Čopovi ni ni mogel zaviti v prehod na dvorišče MGL-ja. (Takrat še ni bilo Jankovićevega zaprtja). Stebriček za rampo tik ob vogalu je bil napoti. Rampo smo seveda že dvignili, ampak sam stebriček, tistih deset centimetrov, je bil napoti našemu kamionu. Ampak, to Ptujčanov ni zaustavilo (le kdo bo nosil tako težke kulise izpred McDonald’sa (je bil že takrat tam?) do dvigala MGL-ja?!). Zvona, naš multipraktik in multitalent je v hipu imel rešitev: šel ja v kamion, nekaj iskal, nakar se vrnil s ključem, ročno odmontiral stebriček, enostavno ga je kar odvil iz tal, položil na tla in kamion je lahko na milimeter nekako speljal skozi ozek vhod na dvorišče. Stebriček je provizorično z enim vijakom postavil pokonci, niče ni nič opazil, po gostovanju pa (najbrž) privijačil nazaj v tlakovana tla.
Pravo sranje pa je šele sledilo: Vojko je med predstavo v žaru igre vehementno zamahnil z roko, žal po robu kozarca, in kri je špricnila meter, dva visoko. Bil sem v dvorani. Zgledalo je kot dober gledališki efekt. Nekdo v publiki je dahnil: Vau!!! Vojko si je kar med igranjem s krpo-rekvizitom zavezal dlan in odigral predstavo do konca. Potem ga je nekdo odpeljal v Klinični center na šivanje.

Tehnika iz MGLja - Branko je bilo morda ime enemu od odrcev, če ne celo šefu odra - sem ves ponosen po bučnem aplavzu po koncu predstave, ko smo že pakirali, vprašal, kakšna se mu je zdela naša Plešasta pevka. Ta večer je bila res dobra izvedba. Igralci so bili nabriti, hoteli smo se pokazati, v javnosti se je že govorilo, da mladi na Ptuju želijo ponovno poklicno gledališče. Mladina, stara malo več kot dvajest let ... in da bi ji nekdo "dal", naredil novo firmo, namenil javni denar, ustanovil nov zavod ... Precej utopično. Tudi za tiste optimistične čase, ko smo mislili, da bomo druga Švica.

Razprodana dvorana MGL. Publika je sedela tudi na stopnicah. Prišel nas je gledat celo Vito Taufer, režiser, ki sem ga (tudi) oboževal (mislim: njegove predstave). Vito je potem čez nekaj let naredil sijajno Plešasto pevko v SNG NG. Čisto drugačno od naše. No, nestrpno sem čakal, da nas tehnik Branko pohvali; človek, ki vsak dan vidi vse te številne umetnike, igralce, režiserje. Tehnika zmeraj najboljše ve, kako nam gre na odru. Pa mi Branko po dolgem premisleku reče: ”Ne gledam ti ja ni jednu našu predstavu, pa ne vem, zakva bi tvoju.”
No, lepo. Ampak bil je vsaj tam; večina scencev je že zdavnaj pobegnila ob našem prihodu, ko je videla, kakšne težke kulise smo pripeljali s Ptuja. Spominjam se, kako so zmajevali z glavo: “Pa tega še svet ni videl”, in se razkropili po zaodrju.

Vrnimo se na Ptuj. V čas pred premiero.
Na neki dopoldanski vaji priteče nekdo v garderobo in mi sporočil: ”Geč si je zvil gleženj!” Mislim, da je bil Nešo ta prinašalec slabe novice. Vesna je z igralci ravnokar vadila koreografsko točko, ples na skladbo ”Zvončki in trobentice, mačice, vijolice ...”. Stečem na oder.
Grega je ves res moker ležal na deskah in se zvijal v bolečinah. Itak se je zmeraj močno znojil; zdaj je bil moker ko cunja. Par dni pred premiero, on pa zvin gležnja! Seveda, plesati je moral z ženskimi čeveljci. In ni ga bilo takrat tako malo skupaj, Gregorja! Vedel, sem, kako tak zvin boli. Dr. Toš, Tadejev ata, mi je nekoč lepo svetoval, po neki silni košarkarski tekmi: "Fant, a ne bi ti mogoče košarke kar lepo obesil na klin?" Nedolgo pred tem sem bil pri njem zaradi zvitega prsta, nato zapestja, zdaj zaradi gležnja oz. ligamentov.
Grega je jamral, stali smo okoli njega kot vkopani. Ne vem, kaj mi je se šlo takrat skozi glavo. Bil sem v šoku. Še bolj, ko je Geč vstal in se začel režati. Bil je 21. julij - in to so mi šli ušpičit za rojstni dan!!! Kreteni.
Dobro so me. Hvala lepa, res.

Dvorana je bila še stara, z ložami. Na odru smo potrebovali avto. Oldtajmerja. Zvona je rekel, da ve za nekega. Nekje v garažah, zgoraj med bloki, da ga ima nek njegov frend. Trajalo je in trajalo, da bo prišel ta avto. No, me res zanima. V glavi sem že imel režijsko rešitev B, brez avta. Ker v bistvu nisem verjel, da bo avto prišel. Če pa že, pa mi ne bo všeč. In kako ga Zvona sploh misli spraviti na oder? No, pa da vidimo. Ali samo govori, ali bo tudi kaj iz tega.
Potem je nekega dne avto res prišel: na kamionu. Po dveh fosnih so ga fantje potisnili na oder. Lep, rdeč fiat. Cabrio. (Je bil fiat?) Ampak čez pol ure je že bilo po Radio Ptuj: "Nepridipravi, povezuje se jih z mladimi ptujskimi gledališčniki, so vdrli v garažo dr. Kolariča in demolirali vrata ..."

Zvona pač ni bil prepričan, v kateri garaži je avto, ki nam ga je nekdo rade volje posodil. Lastnik še sam menda točno ni vedel, v katerem boksu se nahaja. Že leta in leta ga ima tam, zaklenjenega. Zvona seveda ni imel ključa od garaže, vedel je samo, da je avto rdeč in da je v enem od boksov ter da mu lastnik dovoli, da pač - če ne bo šlo drugače - na silo odpre vrata njegove garaže, ker ta hip ne ve, kje ima ključ ... Imel pa je Zvona “majzl”. (Kako se reče pravilno po slovensko majzlu?)  In z majzlom je Zvona odprl pač nekaj vrat, preden je zagledal pravi avto.
Se zgodi. Tista vrata na pločevinastih garažah, je treba že reči, pa tudi niso bogve kaj ...
Leta in leta me je bilo potem nerodno, vsakič, ko sem srečal dr. Kolariča in njegovo gospo ...

Predstava je bila pri občinstvu sprejeta z izjemno naklonjenostjo. Imeli smo vse več novega občinstva, ki sicer običajno sploh ni zahajalo na dogodke v gledališče sredi mesta. Občudovali so dve dami (Geča in Toša); rekli so, da je Tadej izrezana Beba, njegova mama. Sašo Fenos je poskrebel za obe lasulji. Nešo in Vojko sta bila hecna možakarja, Gorazd prikupno zmeden poveljnik gasilecev, Maša pa seksi Služkinja.

Še bo nekaj iz nas!
Mogoče pa bodo res prihodnje leto ustanovili poklicno gledališče!
Čeprav niso bili vsi za to. Še zdaleč ne. Kje bo občina dobila denar? Koliko bo zaposlenih? Kaj bo z ZKO-jem, ki je trenutno v stavbi? Kako z zaposlenimi? Lastnino? Si Ptuj spooh lahko privošči pokliicno gledališče? Toliko drugih prioritet ima. Ptujska trojka ...
Sama neudobna vprašanja so butala na dan. 

Franci, povej, kakšni so bil takratni poslovni in lokalno-politični izgledi za ustanovitev novega javnega zavoda? Kako si prepričeval? Kako lobiral, bi se reklo danes? Kje iskal podporo? Aha, se že tudi sam malo spomnim; Maks Tajnikar, kuturni minister Sergij Peljhan ... Ali smo se z njima srečali prihodnje leto, ko je bilo že vse bolj in bolj "vroče"?

Spoštovani bralci, kakor zmeraj: Dobrodošli s pripombami, spomini, komentarji. Kako? - Enostavno mi jih pošlješ na samo.strelec@gmail.com in jaz jih objavim. (Ali kot komentar na FB). Objavim takoj tukaj, v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja/co skupnostne knjige v nastajanju.

***

Andrej Cizerl Kodrič:
Dobro se spomnim priprav na premiero … Težkih panojev, ki so sestavljali sceno. Marjan je na okvirje dal iverne plošče in je posledično bilo vse zelo težko, ker je posamezni panel bil širok in visok.
Spomnim se tudi, da smo kaširali stene pozno v noč …

Samo M. Strelec:
Vidiš, Cico, bil sem prepričan, da je cabrio prišel na kamionu. Šlepanja se ne spomnim več! Super detalj. Hvala ti.

Franc Mlakar:
Plešasta pevka ... Drugi projekt pod mojim menedžeriranjem….
Najprej se spomnim obiska Mirjane Koren, arhitektke in scenografke iz Maribora v moji stari pisarni v Termah. Najprej je poskenirala mojo psiho in zadela vse moje vrline in ne vrline. Fascinantno. Klub temu, da sva kasneje imela trenja glede materiala za kulise, ona je namreč hotela hrastovo vezano ploščo, meni je bila logična topoljeva, nekajkrat lažja za odrske delavce. Udarila sva na nož … Samotova Vesna je bila mediator, da smo se sploh prebili do cilja.

A največja zgodba, pravzaprav Anekdota je nastala z avtom, ki je bil del scene. Fiat Spajder v lasti Danila Polajžerja, ptujskega podjetnika, ki nam je takrat pogosto stal ob strani je bil moj cilj. To je bil kraljevski Kabrio dvosed iz sedemdesetih let. Danilo je takrat imel toliko avtov in garaž, da mi je v roke porinil šop ključev in rekel: na Rimski ploščadi v eni garaži je ta avto. Vedel sem da je rdeč in noben ključ iz tega šopa ni odpiral garaže s dotičnim avtom. Sam nikoli ne bi prišel do garaže z avtom, če nebi bilo mojega prijatelja Zvonka, ki je bil tehnični improvizator stoletja. Vsaka garaža na Rimski je spodaj imela nišo in si lahko pokukal noter,ampak slika je bila nejasna. Po daljšem opazovanju različnih garaž sva se odločila, da vstopima (z vlomom seveda) v eno …

Ni bila prava; notri je bil rdeči golf, da bi bila mera polna sta naju pri delu opazovala zakonca Kotar, ki spodaj stanujeta in sta bila prijatelja dr. Kolariča. Frka, Pizdarija in vse vmes … Spomnim se kako sva se po telefonu pogovarjala in jaz sem ga prepričeval v eno, da nameni niso bili slabi …joooj. Še danes sem prepričan, če dejanje ne bi bilo za namen gledališča, bi z Zvonetom pristala na sodišču in mogoče celo na Rogozi. Hvala gledališkim bogovom. Naš avto je bil v eni garaži pred Kolaričevo … Pri  Plešasti pevki se je stkalo največ anekdot, mogoče primerljivo z Krčmarico. Nekdo je že opisal dogajanja pri gostovanju v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Morda zaključim, da šele danes spoznavam, da nam je cela pot uspela »Zato» , ker smo bili pripravljeni opravit vsa žrtvovanja. Neuspeh ni prišel v vpoštev, na vseh nivojih seveda. Mladost, ambicioznost, ljubezen … kdo ve, verjetno prava mera vsega in ob pravem času seveda. Čudež ...

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Kratek očrt zgodovine 

Avtorji: Samo M. Strelec & Melani Centrih, Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Medklic. Neka kolegica mi je pisala, ali je mišljeno, da naj drugi komentirate moje zapiske. Hm. V bistvu ne. Mišljeno je, da se odzoveš na košček, ki ga sam "položim na mizo". Vabljen, da deliš spomin, povezan s preteklostjo MGP, in ga tako ponudiš v skupnostno sestavljanko. Mogoče potrebujemo prav ta tvoj košček, da bo naša slika nekoč cela. Mogoče prav tvoj košček tvori rob, ali vogal, ali paše nekam na sredino slike. Ne vem. Nihče ne ve. In prav to je tisto vznemirljivo. Ne vemo, dokler ne zvemo.
Ne gre za to, da rečeš: "Fajn si to napisal, Samo" (no, seveda sem vesel, kdo kdaj misli, da je kaj fajn); ali: "Ja, res je bilo tako," pač pa, da ponudiš svoje spomine. Gledališče je preplet idej, hrepenenj, očaranj in razočaranj, radosti in frustracij ustvarjalcev. Predvsem pa je gledališče gledalčva očaranost nad videnim; ali pa gledalčeva zdolgočasenost, kadar gledališčnikom ne uspe. In vemo, ne uspe nam vedno. 
Zbiramo torej tanke nitke spomninov; da bi se - če bomo vztrajni in potrpežljivi - morda nekoč zgodil čudovit preplet naše skupnosti in morda na koncu spletemo močno rdečo nit, vrv, pletenico o tridesetlenem obstoju Mestnega gledališča Ptuj.

*

Leta  1939 je Hitler napadel Poljsko.
Istega leta se v kraljevino Jugoslavijo s študija v Pragi vrnil mlad Mariborčan, Fran Žižek. Pri češkem gledališkem reformatorju Burjanu je študiral režijo.
Pride torej v Maribor in v rodnem mestu želi ustanoviti neodvisno gledališče. Kajti namreč:
To, kar Žižek gleda v gledališču, tam z zadnjih stojišč na galeriji, se mu zdi grozno. "Fuj!" vzklika, ko gospoda v parterju aplavdira. In - valjda, kot se grdo reče - mu mariborski upravni organ noče registrirati društva; neodvisnega, avantgardnega gledališča. In kaj zdaj?

Žižek pozna nekoga na Ptuju; pisatelja Antona Ingoliča. Ta je ravnatelj ptujske gimnazije. Mogoče mu lahko on pomaga. In mu. Da maksimlano skrajšam zgodbo: Žižek na Ptuju s pomočjo Ingoliča uresniči svojo noro zamisel in v samo dveh predvojnih sezonah naredi pravo gledališko revolucijo. Na slovenskih odrih se namreč takrat uveljavljeni uprizoritveni slog imenuje: haevy realizem. Po domače in na hitro: vse na odru mora biti pravo, avtentično. Prava kmečka skrinja, pravi stoli, prava postelja, omara, prava košara, krompir ... Igralci - naličeni tako močno, kakor da bi bili za na ptujski fašenk, kostumi kar oblačila ali pa takšni, kakor si pač mali Janezek predstavlja, da so bila prava oblačila npr. v Shakespearovih ali Molierovoih časih.

Žižek pa je o gledališču razmišljal drugače. Bil je educiran drugče. Njegov gledališki razmislek je bil drugačen: Gledališče naj ne bo posnetek resničnosti, pač pa umetniška predelava, umetnikovo videnje resničnosti.
Scenografija tako naj nikar ne bo realistična. Naj ne imitira, ampak aludidra (ne posnema, temveč namiguje, nakazuje, priklicuje). Kostumi naj ne bodo oblačila, ampak esetski, umetniški objekti, ki naj poudarijo misel, režijski koncept režiserja. (Žižek denimo uprabi mizarske oblance za perike iz časa Ludvika IVX.) Ne kažimo samo materialne "resničnosti" - kar se vidi, otipa in je snovno - pokažimo svet misli, duševnosti, podzavesti. Kako to doseči? Uvede igro senc, back projekcij, pravimo temu danes. Predvsem pa: gledališče mu ni kar malo za zabavo, ampak je družbeno-krtično početje. Zveni znano?

Žižek v dveh sezonah na Ptuju uprizori - če se prav spomnim, 12, 13 iger! In to kakšnih: Moliera, Sofokla, Cankarja, Župančiča ... 
S kom? Samo enega igralca ima na plači; mariborskega železničarskega delavca Wilhelma; svojo plačo deli z njim fify-fifty!  Kdo še igra? Ingolič prispeva ptujske gimnazijce! (Zdaj veste, zakaj toliko tečnarim s t.i. mMGP -> mlado MGP: povezavo med gledališko gimnazijo in gledališčem. Enostavno zato, ker smo to že imeli. Uspešno imeli. Že spet in še enkrat: Nihil novum sub sole.)

Opomba. Se opravičujem vnaprej: Ta hip med pisanjem ne preverjam zgodovinskih dejstev. Saj veš, zakaj ne. Ker me zanimajo naši krhki in bežni človeški spomini.  Za vse "resnično", objektivno, obstajajo viri. Nas pa zanimajo subjektivnosti. Ne gre mi ta hip za zgodovino, pač pa za prihodnost. Ja, ta hip se mi je posvetilo, čeprav se bo slišalo paradoksalno!: Ne zanima me toliko zgodovina, pač pa bolj prihodnost. O zgodovini pišem, ker je v njej klica prihodnosti! In v prihodnosti bo MGP - med drugim - zagotovo povezano z umetniško gimnazijo na Ptuju; močno, sistemsko, ne sporadično (bi se reklo danes), kakor je to torej že bilo v časih Antona Ingoliča & Žižka.

No, kdor želi vedeti o izjemnem Franu Žižku več, lahko bere tukaj. Zgodovinarka Irena Mavrič, takrat zaposlena v PMP, je temeljito raziskala "fenomen Žižek na Ptuju" in v 80-ih letih prejšnjega stoletja postavila tudi odmevno razstavo.
Kljub temu pa ptujsko Žižkovo obdobje - ne pozabimo: Žižek si je izmislil (lansiral, bi danes rekli) Borštniko srečanje in režiral prvo slovensko TV igro in velja za očeta slovenske televizije - po mojem mnenju še vedno dovolj dobro evalvirano. Morda zgodovinsko da, ne pa tudi gledališko-interpretativno. Njegovo ptujsko obdobje še ni ustrezno postavljeno v slovenski gledališki kontekst. Ne ovrednoteno s stališča gledališke poetike in uprizoritvene prakse. Ko sem spoznaval Žižkovo avantgardno, neodvisno gledališče na Ptuju, se mi je hitro postavilo vprašanje: Le kaj bi se zgodilo, če se ne bi začela druga vojna? Morda bi na Ptuju ne imeli mestnega gledališča, temveč slovensko narodno gledališče, mogoče neodvisni raziskovalni uprizoritveni laboratorij, mogoče mogočen mednarodni produkcijski center za uprizoritvene umetnosti. Z več dvoranami, institutom za sociologijo gledališča, oddelkom za digitalizacijo gledališča, morda celo stalnim začasnim ansamblom ;-). Žižek, kolikor se ga spoznal kasneje, ko je bil že zelo star, bi svojo predvojno ptujsko obobje gotovo nadaljeval v neslutene smeri. Ne bi posnemal nikogar. Ne takratnih slovenskih uprizoritvenih praks, ne poslovnih modelov. 

Ko sem ga obiskoval v domu za ostarele v Medvodah, kjer je bil sosed Poldeta Bibiča, mi je poklonil svoj scenarij za ugledališčeno zgodovino Ptuja. Šest scenarijev, zrelih za tv format; prava epopeja. Pripovedloval mi je, da si predstavlja spektakel na odprtem; epsko zgodbo o dvatisočletni zgodovini Ptuja. Polde ga je samo pazljivo poslušal in ko je Žižek v svojih zamislih že videl vsaj sto statistov, uprizorjeno bitko rimskih vojakov, partizanske čete, ki čez dva tisoč let vstopajo v od nemškutarjev osvobojeni Ptuj, ter mi je svetoval, da naj pokličem nekoga na kmedijsko zadrugo, češ, da mi bo gotovo s pomočjo sindikatov v delovnih organizacijah združenega pomagfal najti prostovoljce za ta mega projekt, ki naj bi ga režiram jaz, je Polde samo zarohnel s svojim gromkim glasom: "Daj, Frane, no, ni zdaj to več tako kot bilo nekoč; to so zdaj eni drugi časi."

Leta 1969 je Žižek režiral osrednjo slovesnost ob 1900-letnici prve omembe Ptuja. Leta 2019 je proslavo ob 1950-letnici režirala Branka Bezeljak. Proslavo ob 2000-letnici, pa bo režiral/a ... mogoče Lara Čabrijan, ki je zdaj ravnokar v prvem letniku režije na AGRFT. Lara, kaj praviš?

Skratka: Žižkovo ptujsko obdobje je vsebinsko-estetsko-uprizoritveno še ne do konca osveteljeno.
Njegovo ptujsko početje-podjetje je bilo tudi poslovni unikum in zgoda o uspehu. Bil je slovenska kulturna gazela pred drugo svetovno vojno. Fenomen, zrel tudi za raziskavo kakšnega študenta podjetništva, ekonomije; Žižkovo avantgardno gledališče na Ptuju je bilo start-up, zganjanje menedžmenta v kulturi, ko teh besed še poznali nismo.
Žal takrat, ko ju je Branka povabila Frana Žižka in Jožeta Babiča na razgovor ob razstavi, še nisem vedel dovolj, da bi sploh znal posaviti dobro vprašanje. Žal.

*

Po drugi vojni ima gledalšče na Ptuju v zlatih časih tudi do 22 stalnih igralcev! Menjuje imena kakor igralci kostume: Okrajno gledališče, Mestno gledališče, Ljudsko gledališče, Gledališče ljudske fronte ... Tukaj ustvarjajo slovenski gledališki srenji dobro znani Jože Babič, Hinko Košak, Emil Frelih, Sandi Krošl, Tone Frelih in mnogi drugi. Rastko, a ti je oče pripovedoval kdaj kaj o svojem prihodu na Ptuj? Nekoč mi je Sandi mamreč pravil, da je prišel s kufrom v roki z vlakom, izstopil na ptujski železniški, ker da je slišal, da imajo na Ptuju gledališče. Leto dni je ostal na Ptuju, nato je bil sprejet na ljubljansko Igralsko akademijo; mislim da kar v prvo generacijo. Ko sem pripravljal  pri predmetu dr. Marka Marina seminarsko nalogo o Košaku, sem v Zgodovinskem arhivu na Ptuju našel zanimivo Sandijevo pismo, ki ga piše iz Ljubljane nekdanjim tovarišem igracem na Ptuju. Tako nekako pravi: da šele zdaj na Akademiji spoznava resnične globine igralske umetnosti, predvsem pa je tu spoznal luštno tovarišico Marjanco ... - tvojo mamo. Ko sem to prebral, sem se kar raznežil. In ko sem kasneje nekoč sam nekaj časa dirigiral MGP, sem ju povabil oba - ata in mamo, da sta igrala v igri Sobo oddam. Nešo, se ju spomniš? Marjanca je v garderobi štrikala, Sandi pa je imel glavno vlogo in je moral biti zmeraj na odru. Vesna Slapar mu je bila glavna partnerka. Vesna?

Kje smo ostali? Aja, na vrsti je nesrečen zakon iz l. 1958 - Boris Kidrič ga je menda podpisal - ki ukine poklicna gledališča v Kranju, Kopru in na Ptuju. Zakaj? Zaradi administrativnih razlogov. Če mesto nima toliko in toliko prebivalcev, če nima toliko in toliko abonentvo, če nima toliko in toliko sedežev v dvorani, ne more biti poklicno. In ta tri gledališča niso imela "toliko in toliko" tega vsega.
Podoben argument bo desetletja kasneje ponovil takratni kulturni minister Sergij Pelhan: Ptuj ne more dobiti poklicnega gledališča, ker nima ... tega in tega. Je pa dobilo v tisem času Primorsko dramsko gledališče status nacionalnega. (In tako je tudi prav.) Tudi zaradi "influencarja" Sergija Pelhana. Na 50-letnici SNG Nova Gorica pred leti sem ga po dolgih letih srečal in mu iskreno čestital za vse to, kar je naredil za novogoriški teater. Občutek sem imel, da je tudi on bil vesel, da je Ptuj vendarle znova dobil poklicno gledališče. 

No, ptujski poklicni igralci se po ukinitvi gledališča leta 1958 razprišili širom po Sloveniji.
Za potrebe svoje seminarske o Košaku sem se v Novi Gorici srečal z nekdanjo ptujsko igralko Berto Ukmarjevo. Povedala mi je takole:
"Ko sem odhajala s Ptuja, s tistega nekaj malega, kar sem imala - nekaj knjig in garderobe, naložene na odprt vojaški tovornak, ki me je odpeljal izpred gledališča po Prešernovi za vedno s Ptuja - so ob cesti stali Ptujčani in mi mahali v slovo ter jokali."

Tako radi so imeli Ptujčani gledališče in svoje igralce.
Imena Franjo Gunžer, Danijel Šugman (ja, oče Zlatka Šugmana in dedek Jerneja), Lojze Matjašič, Franjo Blaž in še mnoga druga so se za dolgo vklesala v spomin ptujske gledališke publike. 

Hočem povedati: Ptujčani so živeli z gledališčem. Ga imeli radi.
In zato je gledališče živelo še naprej. Četudi ne več poklicno.
Predstave so v gledališki stavbi na Slovenskem trgu uprizarjali še naprej. Pretežno znotraj ZKO-ja, zveze kuturnih organizacij oz. natančneje Delavsko prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Kontinuirano. Nekateri nekdaj poklicni igralci so bili zdaj upokojeni, a so igrali še naprej.
Peter Malec je bil nekakšen hišni režiser. Spominjam se ga, kako je v dolgem plašču, s klobukom, rokami na hrbtu in cigaro v ustih, korakal po Prešernovi. Ali nas, ljubitelje v prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina, hodil učit izgovarjat široke o-je in kratke a-je ... Ter nas maskiral in nam lepil brade in brke s tistim dišeče-smrdečim mastiksom.

Poleg tega je Malec v vodil dramski križek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj. Iz gimnazijskih Izvestij za leto 1972 prepisujem ta hip imena njegovih igralcev: Nevenka Poljanšek, Lidija Habjanič, Meli Poznik, Marijika Praprotnik, Malči Jelen, Ljubica Neudauer, Barbara Peček, Slavica Lipaušek, Dorica Marič, Majda Primc, Viktorija Belšak, Natalija Vidivič, Zvezdana Veber, Majda Primc, Danca Voda, Slavka Motaln (imena so iz uprizoritve Dom Bernarde Alba), Rudlf Štelcer, Jože Šmigoc, Peter Kropej, Bojan Terbuc, Amalija Jelen. (Na tem mestu naj spet "težim" s tem, kako ključen bo nekoč spet gledališki krožek na Gimnaziji; zdaj, ko ima šola umetniško smer, še posebej.) In še zaradi ene reči težim: Meli Poznik - jo kdo pozna? Sevda jo: to je bodoča Melani Centrih, ravnateljica Gimnazije! Ki se bo kot ravnateljica zavedala, da če ima Ljutomer umetniško smer (Grossmann), si jo še kako zasluži tudi Ptuj. Ja, Centrihova je poskušala, aktulani ravnatelj Boštjan Šeruga pa je naredil upsel in naredil "preboj".
Poanta: tako to gre; danes dijak, jutri študent, pojutrišnjem ... ravanatelj ... po pojutrišnjem ravnatelj, odločevalec, kreator, ustvarjalec, omogočevalec.
Meli, si tako prijzna, pa deliš z nami kakšne spomine?

Branka, imaš voljo opisati ptusjko gledališko situacijo, ko si ti vstopila vanjo? Oz. v času "Malca, Matjašiča, Gunžerja & co."?

Za zahtevnejše, resnejše in radovednejše:
Na naslednji povezavi najdete sežet bolj kot ne faktografski pregled ptujske gledališke zgdovine: 
sigledal.org - Mestno gledališče Ptuj in tudi seznam literature, v kateri se skriva še veliko dejstev, gradiv, fotografij, imen ipd.

Poklicno gledališče na Ptuju je bilo 1958. ukinjeno, ampak predstave nastajajo naprej.
Prihajamo do naslednje izjemno pomembne postaje. Tako pomembne, da si zasluži novo, posebno poglavje.

Prihodjič:
Branka Bezeljak - mentorica, režiserka, učiteljica

*************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko položi na mizo svoj košček? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na Facebooku. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

___________________________

Melani Centrih:
Gimnazijo na Ptuju sem obiskovala od leta 1970 do 1974. V teh štirih letih sem bila članica dramskega krožka na Gimnaziji Dušana Kvedra Ptuj. Krožek je vodil režiser Peter Malec, ki je poleg gimnazijskega dramskega krožka vodil tudi več amaterskih skupin na Ptuju in okolici. Te amaterske skupine so na oder ptujskega gledališča postavile številne predstave. Vse predstave so bile zelo uspešne in so privabile številne Ptujčane v Talijin hram.

Dramski krožek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj se je vsako leto na odru ptujskega gledališča predstavil z eno predstavo. V dramski krožek smo se vpisali. Kako? Težko opišem, ker avdicije ni bilo. Bile so najprej bralne vaje v gledališču. Na bralni vajah nas je bilo veliko in po treh ali štirih vajah je režiser počasi nakazal, koga bo izbral za katero vlogo.
Sama sem kot prvošolka prišla v večjo skupino, ki je vadila Sofoklejevo Antigono. Glavne vloge so bile že razdeljene. Antigona Irena Pal, Kreont Andrej Kropej, Ismena Vesna Čeh, Evridika Vlasta Žunko. Pri meni doma je bilo branje knjig sveto opravilo. Po Tolstoju, Mannu, Hugoju, Hardyu, Bröntejevi, Cervantesu, Faulknerju, Hemingwayu sem v Sofokleja kljub vsemu padla nepripravljena.

Peter Malec je bil zahteven, a vendarle svobodnjaški režiser. Bralne vaje so bile vedno neusahljivi vir razlag, interpretacij, primerjav, iskanj in nasvetov, do samega dramskega dela smo vedno prišli po ostrih ovinkih in strmih vzponih. Prvo leto sem igrala vlogo v grškem zboru. V drugem letu sem igrala že večjo vlogo v drami Federica Garcie Lorce Dom Bernarde Albe. Glavno vlogo Bernarde Albe je igrala Nevenka Poljanšek. Meni je bila namenjena vloga Anugustie, prevarane sestre izmed petih Bernardinih hčera. Ki ponoči zaman čaka Pedra, ker ta pobegne z njeno mlajšo sestro Adelo.
Kako sem pri sedemnajstih letih igrala prevarano in zapuščeno tridesetletnico? Predstavljam si, da slabo in naučeno. A vlogam smo dijaki vdihnili ogromno energije, čustev in strasti. Nepozabni ostajajo večeri, ko smo vadili in vadili na odru. Se smejali, jokali, kričali in se kregali. Šele čez leta sem postopoma spoznavala vrednost vsake vaje, verza, ponavljanja, giba, ki je bil potreben, da je nastala celota.

Znanje in izkušnje teh trenutkov so ostali v meni do danes. Skupaj s prekrasnimi in nepozabnimi spomini, ki si me spremljali skozi življenje. Zdaj vem, da sem iz teh izkušenj na gimnazijskem odru črpala moč, pogum in znanje, da sem kasneje drugače reševala življenjske srečne in nesrečne dogodke. V šolskem letu 1972/1973 se je Peter Malec odločil za dramo Otta Fischerja Prosti dan. Zelo naporno besedilo, odtujeno, polno pasti odraslih - to kar smo člani dramskega krožka šele postajali. Oče z ljubico, mati željna družine in ljubezni, odraščajoči otroci, ki zapuščajo dom. Zopet počasno spoznavanje besedila, razumevanje življenja odraslih, ljubezni, ločitve - to je znal Malec tako preprosto in življenjsko razlagati, da smo lahko počasi stopili v svoje vloge.
Peter Malec je režiral prizore iz realnega življenja, a vlogam je dodal širino in višino umetniškega besedila. Vlog nismo igrali, morali smo plavati v njih, se videti v njih “ od zgoraj”.

Gimnazijska leta, ko sem se učila in spoznavala vso lepoto našega sveta, življenja, znanosti in umetnosti, je bila zame neprecenljiva izkušnja prav ptujski oder in dvorana. Odrske deske, odrske luči, garderoba, vonj po gledališkem pudru, kostumi, lasulje, počečkana besedila s pripombami na robu, zastor, ki se dvigne in pade, aplavz, prikloni, tišina… Vse to se je zarezalo v mojo dušo, vse malenkosti sem nevede nosila s seboj in vsaka izkušnja je moje življenje naredila bolj ozaveščeno, polno, radovedno in srečno.

Tradicija dramskega krožka se je po letu 1974 nadaljevala in iz manjših, skromnih postavitev so zrasle velike predstave, ki so jih igrali ptujski gimnazijci, ki danes zaznamujejo celotno slovensko gledališko sceno. Napisati vrstni red vseh igralcev, ki so prve korake delali na starih, zguljenih deskah ptujskega odra, bi bilo nehvaležni delo, ker kar nekako vsi posegajo po najvišjih ocenah, priznanjih, uveljavitvah, priljubljenosti in umetniškem pečatu. Naslednji del zgodovine lahko pišejo že druga priznana imena ptujske gledališke elite.

Hec seveda; tole s spodkopavanjem.

Vesel sem bil zaščitne ograje okoli zadka SNG-ja v Novi Gorici. Ker to namreč pomeni, da so začeli z gradnjo zunanjega prizorišča, amfiteatra. Mirjam mi je nekoč pripovedovala, koliko papirjev je za urediti ... (Bravo, direktorica!)

Leta 2025 bosta naša Nova Gorica in italijanska Gorizzia evropska prestolnica kulture in prav gotovo se bo veliko programa odvilo prav v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici.

Ptuj je bil evropska prestolnica kulture leta 2012. Pri nas so obnovili Dominikanca. Ko bo nekoč dokončan celoten kompleks, bo na voljo še veliko več prostora za raznorazne vsebine.

Sicer pa mi je gradnja novogoriškega teatra ostala v zanimivem spominu: Medtem ko smo vsi gledali v Maribor in uživali v Tomaževih predstavah, je Sergij Pelhan zgradil novo gledališče v Novi Gorici. (Potem je dobilo še status nacionalke.)

Tudi Sergij Pelhan je rahlo povezan s Ptujem: K njemu smo hodili moledovat, da bi pomagal pri ustanovitvi ptujskega gledališča.
Kako to, da k njemu? 

Pelhan je bil najprej novogoriški občinski politik, se mi zdi. Mogoče celo novogoriški župan. Sigurno pa tudi direktor gledališča. No, potem pa je postal minister za kulturo RS. Samo tri leta je bil minister (v Drnovškovi vladi), ampak: v teh treh letih je tiho, precej neopazno delal (razen one zaušnice, ki mu jo je primazal Vinci) in nekega lepega dne so v njegovi Novi Gorici otvorili nov, moderen teater.

Pred par leti sem gospoda Pelhana po dolgem dolgem času srečal; bilo je na slavnostni prireditvi ob 50-letnici SNGNG-ja. Iskreno sem se ga razveselil in mu čestital, kaj je naredil za svoje okolje (čeprav ko je bil minister, ni bil naklonjen ustanovitvi ptujskega gledališča.)
Dr. Miroslav Luci, takratni župan Ptuja, je bil kljub temu odločen in je z ekipo Kristina & Branko (in še prej Vojteh) uresničil idejo o ponvni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Hočem reči: lepo je, ko izvoljeni od ljudi, naredijo konkrente, praktične stvari - za ljudi. Takšne, ki potem trajajo in služijo generacijam in generacijam.
Tako da: političarji so pomembni. Zato je pomembno, da si jih vsakič gremo izvolit.
Čas pa potem že pokaže, ali so delali za ljudi ali ne.
Vem, velikokrat se to sicer vidi šele, ko nas več ni. Tako da, v resnici, velikokrat ko gremo volit, določamo/odločamo pravzaprav, kako bodo živeli naši otroci in naši vnuki. Svoji deci pa že privoščimo vednar vedno najboljše, mar ne?

Klinc, en focn gor al dol, pomembno je, kaj narediš za druge, 'zatebce'.
Če pa včasih malo kaj boli ali se ti režijo, pa se to slejkoprej pozabi.
Dela ostanejo. (Če to niso ravno gledališke uprizoritve, po katerih ne ostane nič. Le doživetja in spomnini.)

***

Pripips:

Včasih me je bilo kar malo sram, ko sem kje srečal ex ptujskega župana, dr. Lucija; sam ga sicer nisem fizično napadel - takrat, ko sem služboval v gledališču - ampak tisto nabijanje na zid gledališča takrat, je bilo kljub vsemu malo ... tu mač. Ampak, bili smo mladi in drugače nismo znali.
Pred par leti sva z dr. Lucijem ob neki prijetni priliki in žlahtni kupici obdelala to temo, in ugotavljala, da nobenemu ni žal, da je bilo, kakor je bilo. Ker poklicno gledališče na Ptuju znova je.
Hvala, dr. Luci, cenim; hvala za razumevanje.