Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37,

25. oktober 2000

Sinoči sem govoril s Kardumom: moje predvidevanje je potrdil: zdaj bodo/bomo direktorji gledališč sami potegnili ročno zavoro v zvezi z Nacionalnim kulturnim programom.

Lidija Majnik je v parlamentu. Kaj bo to pomenilo za nas? Mislim glede na njeno članstvo v svetu zavoda?

27. oktober 2000

Pripravljal sem se za popoldanski sestanek direktorjev gledališč. Tema: nacionalni kulturni program (NKP). Kako nastopiti? Pričakujem, da se bo vse poprek pljuvalo in kritiziralo, da pa napredka in konkretnih stvari ne bo. Predvsem konkretnih premikov v smeri dokončanja te teme. Vse skupaj je eno samo čakanja in taktiziranje – kdo bo v vladi, kako bodo razdeljene moči, kdo bo minister za kulturo. Vse te neznanke so odločilne. Vse ostalo je po mojem stokanje in jokanje brez upa zmage.

7. november 2000

Vse teče kot je treba. Čakanje. Na občinski proračun. In tekoče pripravljanje. Veseli me, ko vidim, da ekipa-sodelavci razmišljajo o prihodnji jeseni, lutkovnem abonmaju, vpisu v odrasli abonma itd. itn. Krasno.

Jutri nadaljuje Jaša z vajami. Vse nared za »mlado dramatiko«. Merkur »šel zraven«.

Začel sem pripravljati poslovno poročilo za leto 2000.

10. november 2000

Občina nam je poslala formular za financiranje za leta 2001-2004. Dober znak. Sprašujejo tudi po kadrovski sliki oz. simulaciji za prihodnost. Tudi dober znak.

Knjiga 1992-2002 mi lepo »leze skupaj«. Zelo zelo zanimivo delo! Me prav zanima, kako bodo izgledale strani…

Velik tempo, veliko predstav, gostovanja, vaje za Fo-ja, priprava mlade dramatike. Še bo zanimivo.

Vesel sem, da je temu tako.

20. januar 2001

Zadnjega dne leta 2000 se mi je zrušil računalnik. Šli so podatki od 15. novembra do konca decembra. Zdaj poskušamo oživiti podatke.

V začetku leta sem doživel še osebno sesutje.

Potem mi g. Vidovič pride povedat, naj razmislim, ali še želim tratiti svoj čas in energijo z mestnimi svetniki – ki niso naklonjeni zaposlitvi igralcev.

V ponedeljek sestanek vodje poslanskih skupin z županom in mestno upravo.

Denar za dodatke za plače v letu 2001 jih je zmedel: indeks 135 – iz njega bi želeli zaposliti igralce od septembra do decembra. Od 1. 1. 2002 pa bi itak bili v novem proračunu.

Zahteval sem soglasje k sistemizaciji. Kajti to je zdaj pomembnejše, ali vsaj tako pomembno kot denar za leto 2001. Zadnji rok: konec januarja. Namig iz pisarn: naj se o sistemizaciji odločajo februarja. Čas se izteka.

21. januar 2001

Čakam na vajo ekipe Človeštvo v A-molu…

In razmišljam o jutrišnjem sestanku na občini. V soboto sem v gostilni srečal še Čučka, ki je napol pijan govoril, kako mu občinska uprava ne da pravih podatkov, ne pove, kako in kaj… In končno: da je proti temu, da bi igralci bili za več časa zaposleni tukaj.

Razmišljam samo še o tem, ali naj jih jutri postavim pred dejstvo in zahtevam do konca januarja poleg proračuna za 2001 (kar se mi zdi itak samoumevno – namreč to, da plačujejo vse dodatke, kakor jih predvideva kolektivna pogodba) še soglasje k sistemizaciji, ki bi jih zavezovalo v letu 2002, da bodo dejansko imeli zaposlene igralce.

***

S sestanka sem. Skupaj z Anico sva bila tam. Rezultat: nejasen. Občutek: dali bodo denar za leto 2001, čez leto sprejeli sistemizacijo in v letu 2002 odločali o denarju za igralce. Basta. Konec ugibanj.

27. januar 2001

Od ponedeljka, ko je vse jasno, se počutim bolje. Odločitve so padle: 3 premiere, nič igralcev. Vozni red: kakor doslej.

Po pravici povedano mi je motivacija kar dodobra padla. Bil sem na gostovanju v Litiji in ko vidim zavzete sodelavce ter primerjam njihovo zagnanost s svojo letargijo, me je kar malo sram. Marijan je našel celo 300 m2 površin za skladiščenje … Kaj nam bo to zdaj, ko bo produkcija manjša?

Računalnik je za silo usposobljen. Vsaj toliko, da se da delati v wordu.

Zdaj je treba spremeniti članke v Sezoncu. Čaka me tudi izdaja festivalske programske knjižice za monodramo. Tatjana je hvala bogu vse pripravila, samo stiskati in oblikovati je še treba.

Predvsem me je strah govoriti z Jovanovićem. Ne vem, kaj bo rekel za Pikado, ali bi ga delal ali ne.

***

Tadej pravi, da je treba razmisliti, kdo bo prišel na Ptuj. Da mu je Šedlbauer rekel, da Alujevič ne bi bil dobra rešitev. Sam se s tem, kdo bo prišel za mano, za zdaj še ne morem ukvarjati; nimam volje in ne interesa.

Članek v Večeru o obnovi gledališča (in narodnega doma) se mi zdi samo pesek v oči: da lažje in suvereneje »spravijo skoz« gradnjo cerkve. V letu 2003, kakor piše v članku, se na gledališki bajti gotovo ne bo  zgodilo nič. Ker ne bo denarja, ker ne bo jasno lastništvo upravnega dela stavbe in ker imam občutek, da bo temu tako.

3. februar 2001

Odgovor Perutnine Ptuj na prošnjo za sponzoriranje Festivala monodrame: Negativen. Odgovor občine na vlogo za sistemizacijo: mestni svet jo bo obravnaval na februarski seji.

4. februrar 2001

Sinoči smo bili na desetih dnevih komedije z Marjetko. Prvič v zgodovini festivala se je zgodilo, da bi kdo dobil tako visoko oceno: 4,9. Gojc pa komedijant večera; enako kot dan pred tem, ko je nastopal s Policijo. Kot vse kaže, oz. zelo verjetno je, da bo naša igra dobila najvišjo oceno publike. Bilo bi prav super, če bi žlahtni komediant postal Gojc za obe vlogi … To bi bilo imenitno.

Proračun je sprejet. Slišal sem, da ob končnem sprejemanju sploh ni bilo težav, saj so LDS-jevci pojasnjevali vse tako, da pač niso vedeli, da kolektivna pogodba zahteva take dodatke pri plačah… Butasto.

12. marec 2001

Spet v službi. Programska knjižica za Festival monodrame, problemi s termini, Marjetka bi »šla« noč in dan… Sodelavci utrujeni, Anica preobremenjena. Sklep: Sizifa, A-mol in otroško predstavo (Miha) bo delala nova, alternativna tehnična ekipa. Samo tako bomo zmogli do poletja in jeseni normalno naprej. Anica in jaz iščeva računovodski servis, ki bi delal.

13. marec 2001

S Tadejem sva se sinoči veliko pogovarjala o prihodnosti našega gledališča. Kako stvar peljati naprej, zdaj, ko je dejstvo, da septembra igralcev ne bo¹³² in da je taktika za naslednji mandat direktorja: čakanje. Čakanje na krovni zakon o kulturi in to, da bo obnova gledališča prišla na prednostno listo občinskih investicij. Prvič je padala zamisel, da bi Tadej kandidiral na Ptuju za direktorja, jaz pa naj bi se prijavil v Mariboru. Potem bi programe kombinirali in sodelovali… Raje se prijavim jaz, pravi Tadej, kot da bi prišel nekdo, ki bi vse skupaj zrušil. Njegov pomislek je seveda vprašanje, koliko in kaj ter kje bi še lahko igral. Ideja se mi ni zdela tako zanič… Vsekakor se strinjam, da je prava strategija za Ptuj: čakanje in ne rinjenje naprej za vsako ceno s komerkoli.

Slišim, da Neša vabijo v Gorico…

14. marec 2001

Non plus ultra: danes dopis: odpoved jutrišnjega sestanka s svetniki. In nato moje jezno pismo njim:

Ptuj, 14. marec 2001

MESTNA OBČINA PTUJ

Gospod podžupan Ervin Hojker

Mestni trg 1

Ptuj

Zadeva: Sestanek v zvezi s projektom širitve Gledališča Ptuj

Spoštovni gospod Hojker.

 Verjamem v Vaše dobronamerno sklicevanje sestanka v zvezi s projektom širitve našega gledališča.

Pa se vendarle ne morem - že nekaj časa - znebiti občutka, da smo na relaciji mestni svet oz. ustanovitelj – javni zavod Gledališče Ptuj zabredli v slepo ulico. Poglejte dejstva:

• vizija Gledališča Ptuj za obdobje 2000-2005 je bila izdela in poslana ustanovitelju oktobra 2000,
• odboru za družbene dejavnosti mestnega sveta sem osebno pred sprejemanjem proračuna v začetku leta 2001 pojasnjeval trenutno stanje in možne scenarije razvoja našega zavoda,
• vse svetnike smo nedavno povabili v Gledališče Ptuj in jim še enkrat predstavili vizijo in želen razvoj, torej razloge in argumente za napredek.

Vi (politiki) pa ste za začetek s februarske seje mestnega sveta umaknili točko sprejemanja spremembe sistemizacije delovnih mest z razlogom, ker se vam je vaš dnevni red zdel »preobsežen«, kakor pravite v obrazložitvi.

Zdaj pa preklicujete sestanek, načrtovan za jutri, tokrat s to razliko, da se vam preklica niti ne zdi potrebno pojasniti. Zato ga, oprostite, ne morem sprejeti z razumevanjem, kakor si želite.

Če (politiki) nimate volje, moči, interesa ali poguma izreči enoznačnega »da« ali »ne«,  bom pa ta potreben pogum zbral sam in vam povedal naslednje:

Vaše obnašanje do našega zavoda se mi zdi v zadnjem času neposlovno, nekorektno, amatersko. Ne mečem vas vse v isti koš, mislim pa osebnotiste, ki ste/so prispevali, da je točka o sistemizaciji šla z dnevnega reda in tiste/tistega, ki je imel 15. marca 2001 nekaj bolj pomembnega, kot je sestanek v zvezi s prihodnostjo ptujskega gledališča. Vedite: kdor je avtor teh dveh »briljantnih« potez, je osebno v startu onemogočil vsaj teoretično možnost tega, da bi Ptujčani letos jeseni prvič po dolgih letih znova dobili pravi gledališkega abonma in da bi perspektivni ptujski igralci za najnižjo možno ceno bili zaposleni v svojem rojstnem kraju.

Nepremišljena, nespametna in amaterska poteza. Naš zavod pa je profesionalen. Ima profesionalne delovne rezultate; morda bo prihodnost celo pokazala, da so bili glede na vložke (finančne in kadrovske) več kot optimalni.

Zavodske obveznosti do ustanovitelja in predvsem do cenjene ptujske publike in kupcev širom po Sloveniji bomo tudi v prihodnje skušali vzdrževati na najvišji možni kakovostni stopnji.

Vam pa priporočam, da se v prihodnje vzdržite podobnih dejanj; zavedati se namreč morate, da so natančno arhivirana in komentirana ter se jim bo nekdo, ki se bo v prihodnosti morda ukvarjal z zgodovino ptujskega gledališča, smejal ali se ob njih zgražal.

Če se svetniki (zaradi takšnih ali drugačnih razlogov) ne morete v zgodovino ptujskega gledališča še enkrat (kot ste se leta 1995) zapisati kot odločni nosilci pozitivnih sprememb, napredka, novega razvojnega ciklusa in kot prepoznavalci ter uresničevalci smelih vizij, potem se, prosim, vsaj vzdržite dejanj, ki ne prispevajo k vaši svetniški  kredibilnosti.

Vljudno vas prosim: ne podvzemajte dejanj, zaradi katerih bi svojo trenutno jezo na vas izlival prek medijev. Menim namreč, da ob naših merljivih uspehih javnost ne bi imela veliko razumevanja za vaše izogibanje.

Predstavljajte si, kako bi reagirali naši gledalci in kupci, če bi jim najprej rekli, da predstava bo, potem pa, da jo zaradi »preobsežnega programa« odpovedujemo, pa jo naslednjič preklicali brez pojasnila in končno v enem stavku dodali, da jih bomo o ponovnem datumu že »naknadno obvestili«.

Po mojem bi si mislili si bi, da jih zajebavamo.

Lep pozdrav,

Samo M. Strelec

Direktor Gledališča Ptuj

OBVEŠČENI:

1. župan Miroslav LUCI, dr.med.
2. podžupan Mitja MRGOLE
3. podžupan Milan ČUČEK
4. direktorica občinske uprave Evelin MAKOTER-JABLOČNIK
5. predsednik odbora za družbene dejavnosti, g. Vlado ČUŠ, CMD 9, Ptuj
6. vodja oddelka za družbene dejavnosti, g. Ivan Vidovič
7. ZRS Bistra, Slovenski trg 6, Ptuj
8. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Prešernova 33-35, Ptuj
9. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, Ptuj
10. Zveza kulturnih društev Ptuj, Jadranska 13, Ptuj
11. SLKD Območna izpostava Ptuj, Nevenka Gerl, Jadarnska 13, Ptuj
12. Zgodovinski arhiv Ptuj, Muzejski trg 1, Ptuj
13. člani Odbora za družbene dejavnosti pri Mestnem svetu MO Ptuj
14. člani Mestnega sveta Mestne občine Ptuj

S pravim užitkom sem napisal tole pismo. Dol mi visijo. Jaz pa razmišljam, da bi jim verjel. Pa saj res nisem normalen.

16. marec 2001

Včeraj sem si rekel: Pa kaj se jim postavljaš po robu, se izpostavljaš; pusti jih pri miru. In razmišljal, da pisma ne bi odposlali. Potem pa sem se vseeno odločil, da pošta gre iz hiše. Naj vejo, kaj si mislim. Tadej se strinja, da je treba z njimi malo drugače, kot so navajeni; svobodeje, bolj »umetniško«.

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

132 - Očitno torej na februarski seji Mestnega sveta sistemizacija ni "šla skoz". Obnova - ne gre nikamor, igralcev - ne bo. Vidim po zapisih, da postajam "živčen" in obupujem. Do konca mandata ne bom uspel, kar sem si sam zadal. (Kako butasto: če bi si zadal manj, bi pa uspel?) ... Ravno včeraj sem govoril z dr. Lucijem (povabil sem ga na Govor malemu človeku 30 let pozneje. Da sem bil presneto zagnan, se spominja in, da sem ga nabil na zid ... Ampak smejala sva se, oba zadovoljna, da imamo gledališče. Če mu je kdo bliže, kot sem mu jaz: nagovori ga, da napiše svoje spomine na svoje županovanje! Že med kratkim čvekom po telefonu mi je povedal kar nekaj zanimivih podrobnosti, kako je v Ljubljani, v parlamentu "rihtal" ene stvari za Ptuj. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 

29. avgust 2000

Včeraj sva z Anico začela. Prišel tudi Vlado. Pričakovali smo ekipo Ljubezni. So pa sporočili, da začenjajo v sredo. 

Jutri sem se najavil pri direktorici občinske uprave, ge. Makoterjevi. Rad bi ji razložil, kaj bomo počeli prihodnji dve leti – na področju odnosa do občine. 

Zdaj pa pričakujem gospo Anko Osterman, ki bi »rada pol urce govorila z mano«. O čem, si mislim. Morda se motim, morda tudi ne. Kako bom odreagiral? 

Gospod Arko, novi predsednik Rotary kluba mi je pisal pismo in me sprašuje, kako bi lahko pomagali. Češ, da je bral članke v časopisu o prelomnih trenutkih za naš zavod. In sem mu odpisal: sestavimo z njegovo/njihovo pomočjo iniciativni odbor za obnovo ptujskega gledališča. 

31. Avgust 2000

Začel sem se ukvarjati s knjigo »1992-2002«. Odprl sem mapo »Odprto morje« in začel delati: koliko dela, vendar tudi kako zanimivo! Pisma, skice, fotografije, dopisi, računi… Neverjetno zanimivo. Upam, da bova s Savotom uspela ujeti nekak ritem in našla metodo in način, kako spraviti stvari v red, sistem in nekakšno obliko. Kar zgrozim se, če pomislim, koliko dela me čaka… Je pa osnovna dilema še zmeraj prisotna: koliko pisati sam oz. ali sploh kaj pisati ali pa morda pustiti prostor samo dejstvom, da spregovorijo? Ne vem, ne znam se (še) odločiti. 

1. september 2000

Janko mi je dal za »spohati« Recognito – program, s katerim zdaj enostavneje urejam knjigo. Še zmeraj sem pri Odprtem morju. Zdaj že nekaj vidim: vsak dan se mi zdi pomembno kaj drugega. Treba bo premisliti in vsak dan znova odločati o redakciji. Treba bo krčiti kritike. Treba bo misliti na poudarke. 

Za znoret: župan še zdaj ni podpisal tripartitne pogodbe o sofinanciranju opreme med državo, mestom in nami. Mi smo podpisali 8. avgusta, dali na občino, ta pa bi morala podpisati in dati državi. Zdaj smo videli, da bi bilo treba odgovoriti v roku 15 dni! Županu sem danes poslal zelo jezno pismo:   

URGENTNO 

Župan Mestne občine Ptuj, 

Miroslav Luci, dr. med 

Spoštovani gospod župan, 

8. avgusta 2000smo Vam poslali v  podpis pogodbo med Ministrstvom za kulturo RS, Gledališčem Ptuj in Mestno občino Ptuj o financiranju opreme za GP za leto 2000.

Do danes (1. september 2000)  POGODBE NISTE UTEGNILI PODPISATI! 

Ministrstvo je pričakovalo podpisano pogodbo v 15. dneh. 

Če denarja (1.482.000 sit) zaradi tega, ker niste imeli časa podpisati pripravljene pogodbe, iz države ne bomo dobili, bom o tem dejstvu obvestil zainteresirano javnost in postavil javno vprašanje: 

Koliko časa potrebujejo na MOP, da podpišejo pripravljeno pogodbo? 

Upam, da boste poklicali na Ministrstvo za kulturo, gospo Drago Zajc: 061 178 59 01 in se ji opravičili, da do danes niste podpisali pogodbe ter jo prosili, da ne »zavrže« odobrenih sredstev. 

Uradno pisno pojasnilo s strani MOP pričakujemo tudi mi, v javnem zavodu Gledališče Ptuj. 

S spoštavnjem, 

                                                                                                                                                                                                                                   Direktor Gledališča Ptuj 
Samo M. Strelec 

Upam, da bo zaleglo oz. da ne bomo pustili denarja v Ljubljani. 

4. september 2000

Vsi v službi. Dobro razpoloženi.  

Vidovič takoj danes podpisal pogodbo. Poslano na ministrstvo. Kaj bo zdaj? 

6. september 2000

Včerajšnji dan v LJ bil zelo intenziven: MGL, AAS, Bjanka, Urša in pa seveda predvsem odgovor g. Pelhanu, da bom še dve leti ostal na Ptuju in me torej 1. januarja 2001 v Gorico ne bo. Odgovoril: slišimo se čez leto dni okrog iste stvari ... 

Zjutraj sem bil še pri Evelin Makoter. Razložil naše poglede in načrte. Mislim, da sva se v redu pogovarjala in da zelo dobro razume, kako in kaj. 

8. september 2000

Bil na razgovoru pri g. Grahu na UE Ptuj glede denacionalizacije prostorov. Na kratko: če dobi pisno ponudbo očine, da ponuja Cerkvi nadomestne prostore, bo to za nas o.k., sicer pa je nakazal, da bo ta prostor zelo zelo verjetno Cerkvi vrnjen v naravi. 

15. September 2000 

Ja, dnevi kar grejo. Predvsem razmišljam o dvoletnem proračunu, o tem, kako svetnikom pripraviti številke, da bo skok v financiranju izgledal kar se da neboleč … Potem pa sprotne reči: opremljanje pralnice, denacionalizacija, vpis lutkovnega abonmaja. 

Anica je prodala že veliko število predstav. Za zdaj je še zatišje, potem pa se bo začela gužva. 

Pripravljam predstavitev Žižkove knjige, predvidoma 9.10.  

V sredo, 20. sva z županom najavljena pri ministru Šeligu. 

Zelo »neopazno« je v hiši tudi »mladinska« ekipa. Izgleda, da so se skoordinirali in da bo Aljoša brez problemov lahko odigral premiero in nadaljeval z delom v ekipi. 

Zdi se mi, da se je sezona začela kar optimistično, dobro smo razpoloženi, med sodelavci vlada nekakšno zadovoljstvo, natančno vemo, kaj moramo narediti za denar, ki je prišel z MzK-ja v tem letu in občutek imam, da vsak ve, kaj to pomeni zanj osebno. Zadovoljen sem tudi sam. 

21. September 2000 

Z županom sva bila včeraj pri ministru Šeligu. Izid: zelo sem vesel, da je minister županu povedal to, kar sem županu že ves čas govoril jaz: kaj bi pomenilo sprejetje novega krovnega zakona za naš zavod in kaj je treba zato narediti še v MOP, da bomo ob sprejetju zakona dobro pripravljeni. Sproščen in prijeten pogovor, seveda ob koncu ministrovega mandata toliko bolj neobvezen … Pomembno se mi je zdelo, da župan sliši podporo ministrstva našemu zavodu še iz ust ministra. Da ne bo mislil, da samo prilivamo vodo na svoj mlin. 

Srečanje na zavarovalnici Merkur z g. Ostercem: zdi se mi, da bodo poklonili glavno nagrado za mlado dramatiko. Zelo je bil videti zainteresiran. 

Srečanje z Zvonetom. Obnovitvena bo 8. oktobra, v nedeljo. 

Srečanje z Jašom: še zmeraj nima-mo igralcev. Zdaj sta v igri dva študenta z AGRFT. Misel na Milado (Kalezič) in Petra (Boštjančiča) skoraj absurdno preoptimistična, zato je nobeden ne »misli do konca«. 

Srečanje na Beletrini: 300 izvodov bomo tiskali, lep format, uporabno, estetsko, enostavno. 

Danes s polno paro naprej – doma. Predvsem se je treba »vreči« v spremembo sistemizacije, v »ponudbo« občini za dvoletni proračun in pripravljati projekt mlade dramatike. 

26. September 2000 

V nedeljo zvečer sem si ogledal kontrolko za To presneto ljubezen. Niko je sicer hotel, da bi bila šele v torek. Sem vztrajal pri dogovorjenem – nedelji. Po vaji sem jim povedal, da je slabo in da je treba začeti znova: radikalno črtati, spremeniti scenografijo in skušati stvari skrajšati.  

In zdaj imam dve vaji na dan z igralci. Utrujajoče, naporno, intenzivno, živčno. 

2. oktober 2000

Zdaj je teden za mano: dve vaji na dan, črtanje teksta, mešanje prizorov, pisanje nove glasbe, izdelovanje scenografije. Vse se je zgodilo bliskovito, v nekaj dnevih. Noro. Rezultat je boljši, manjka uigranost, natančnost in sproščena igrivost. Žal. Dobra luč, zanimiva scena … prvič delata luč in ton dva, Tomaž in Vlado. Tomaž ima namreč dovolj dela z mikrofoni in spuščanjem glasbe. 

Pripravljamo srečanje s Franom Žižkom, ki bo v teatru predstavil svojo knjigo Moja zklgodnja gledališka leta. Rad bi, da bi bila stvar zelo lepo pripravljena, pogovor bo vodila Andreja.  Srečali smo se z Brvarjem in Žižkom v Mariboru in se že dogovorili za »scenarij«. Zelo bi si želel, če bi našel še kakšnega živega Ptujčana iz tistega obdobja. Morda mi bo pri tem pomagala gospa Mira Brus. 

Digitalni fotoaparat je »zakon«. Fantastične fotografije. Zdaj je samo še vprašanje, kako to izgleda natisnjeno na pravem foto papirju. 

Danes bo prvič tudi začela delovati TV-reklama v avli: Marijan je naredil omaro za TV sprejemnik, Tomaž bo nasnel na video reklamo in Mišo v SŠC bo zmontiral enourni program, ki bo sestavljen iz različnih napovedi, to pa se bo potem vedno znova odigravalo medtem ko bodo gledalci hodili v dvorano. Nekoč, ko bo čas, bodo imeli čez dan zunaj pri vratih dva gumbka, s katerima si bodo lahko reklamo sprožili. 

V Kopru naj bi ustanovili pretekli petek teater. Super, poslal jim bom čestitke. Upam, da bomo intenzivno sodelovali.¹³⁰

S Savotom in njegovo Valerijo smo bili prvič, odkar sem tu v službi, na poslovni večerji; še Anica. Pogovarjali smo se o nastajanju knjige 1992-2002. Še malo, pa bo nared prvo poglavje. 

Sicer pa sem pretekli teden med režiranjem pripravljal še predlog proračuna za naš zavod za obdobje 2000-2002. Po domače: pisal razloge, zakaj je treba zaposliti igralce in to zdaj. Do sredine oktobra bom stvar poslal sestavljalcem ptujskega proračuna. 

Tako; še zadnja vaja je za nami. Pišem darilca za sodelujoče … izpadel je skoraj g. Šostarec – kostumograf, ki ga do danes še nisem videl. Uf, samo da je konec. Vstopnic ni več, kot kaže bo dvorana popolnoma polna. 

Andreja Babšek mi sporoči, da je g. Žižek izrazil dvom, ali bo v ponedeljek lahko ... Pokličem Brvarja, kaj meni. Pravi: gospod samo vzganja teater, malo pretirava in da to ni nič strašnega. Upam, da res. Jutri morajo ven vabila. 

Vso srečo igralcem in predvsem Vladu in Tomažu v kabini! 

3. oktober 2000

Čakam na svet zavoda: opravičila ga. Majnik in ga. Slekovčeva. Ali bomo sklepčni? Seja je zaradi sistemizacije izrednega pomena za zavod. Upam, da bodo prisotni vsaj štirje člani. 

Premiera sinoči je bila več kot dobra. Na koncu so gledalci bili navdušeni. Šlo je brez napake. Takorekoč; samo dim se je pokvaril in se sprožil pred začetkom predstave.  

Tudi otroci so bili videti zelo zadovoljni. Sicer pa jutri začnemo igrati za »ciljno publiko«. Bomo videli, kako bodo spremljali in se odzivali. 

Z Andrejo Babšek sva imela v toku dneva nekaj ostrejših dopisovanj po mailu okrog predstavitve Žižka. Zanimivo. Poučno. Marsikaj ima prav. Predvsem bom moral razmisliti, ali sem res takšen diktator, kakor me je opisala. Seveda čutim, kako sta si obe raziskovalki gledališča, Mavričeva in ona, nekako na istem terenu in morda celo »odveč« … Nesmisel zame. Po drugi strani pa ima Mavričeva veliko materiala shranjenega, podatkov in vložila je gotovo veliko arhivarsko-zgodovinarskega dela. Andrejo pa zanima seveda vse nekaj drugega … Moral bom modro krmariti to zgodbo s publikacijami. 

4. oktober 2000

Simon Kardum je odgovoril na mojo prošnjo, da bi nam že končno dali odobrena sredstva: najbrž bodo kmalu, gotovo pa prej, kot smo pričakovali! Super! 

Predstava danes za mladino je bila odlična: gledali so »ko šus«, dajali umestne pripombe. Tovarišice v glavnem zadovoljne. 

Ivanušič se ne javi na moje klice. Ne vem, nisem siguren, ali je zanesljiv in dober sodelavec za naš projekt Fo-ja. 

Zvečer okrogla miza, srečanje kandidatov za volitve in kulturni institucij v Narodnem domu. Napovedani vsi, muzeja ne bo. 

Ja in seveda predvsem: včeraj je svet zavoda sprejel sklep o spremembi sistemizacije delovnih mest! S tem je narejen prvi korak v smeri zaposlitve igralcev. Prihodnji teden dobijo politiki na mizo sklep, predlog proračuna 2000-2002, paralelno tudi Ministrstvo za kulturo. Zdaj pa se začenja zadnja runda. Malo včasih pojamram Simoni Brlek in Tadeju, da sem utrujen od te politike in birokracije. Imata prav: samo še 6 mesecev in vse bo jasno. Hvala bogu. 

Predvsem sem srečen, ker imamo dobro mladinsko predstavo. Upam, da bodo kritike ugodne, tako da bodo tudi šole bolj »pomirjene«. 

Zdaj me v bistvu najbolj skrbi samo še Jašev projekt, torej igralska ekipa. 

6. oktober 2000

Včerajšnji dan je bil zelo pomemben: ne samo, ker so odprli knjižnico, pač pa, ker je vlada sprejela novi nacionalni kulturni program. Župan je na otovoritvi knjižnice v govoru povedal, da je zdaj na vrsti tudi stavba gledališča. Druženje pri Amadeusu z ministrom je bilo kar sproščeno. Seveda neobvezen klepet, vendar imel sem občutek, da mi je Šeligo kar naklonjen. 

Na seji Borštnikovega srečanja so me imenovali v strokovno žirijo. Sam si tam ne bi želel biti ne vem kako, vendar se mi zdi dobro za gledališče. Pravzaprav zelo dobro za gledališče.¹³¹

Tukaj bil Jaša, Slavica in Jure. Zdi se, da je ekipa za Fo-ja nared. Še profesorja rabimo, pa bo. Mislim, da je bil prvi vtis glede teatra dober. 

9. oktober 2000

V petek je bil v Ptujčanu razpis za sofinanciranje programa s strani MOP za leto 2001. Danes sem poslal naš predlog za novo financiranje zavoda v letih 2001-2002. Kar nekaj materiala: uvodni dopis, razdelavo novega financiranja, preglednico financ, ter prilogi: sklep sveta zavoda o spremembi sistemizacije in potrdilo, da smo jim program poslali že meseca maja, sočasno z razpisom za Mzk. 

Kritike Presnete ljubezni v Delu in Večeru dobre. Fino za ekipo. Mladina res rada gleda predstavo, ni kaj. 

Zdaj pripravljava s Tomažem vse za nocoj, ko gostimo Frana Žižka. Upam, da bo kaj ljudi. Dežuje namreč in je zelo zoprno vreme. 

Poslal sem tudi materiale na Beletrino: predstavitev avtorjev, člane žirije, navedene vse tekste, moj uvodnik. Čakam samo še, kaj bodo rekli morebitni sponzorji – zavarovalnca Merkur d.d. 

11. Oktober 2000 

Poslal sem sklepa o spremembi sistemizacije Kardumu. 

Zdaj predvsem pričakujemo, ali bo prišel denar iz Ljubljane, kakor so obljubili. 

14. Oktober 2000 

Včeraj smo proslavili: na naš ž.r. je prišlo z MzK-ja 15 milijonov tolarjev. Krasno! Prinesel sem kremšnite, Irena je slučajno skuhala gobovo juho – včeraj sta z Marijanom šla že okrog 12. ure – po predstavi v hosto. Očitno sta veliko nabrala. Aleš je bil operiran na slepiču. 

Začelo se je Boršnikovo. Sem v žiriji. Nocoj sem prespal v Mariboru, zdaj pa bom, kot kaže hodil domov. Samo prebrati še želim statut oz. pravilnik o žiriji, da vidim, ali je moja naloga tudi biti na pogovoru o predstavi. 

V Večeru je velik članek na ptujski strani o našem gledališču in načrtih. Fini prispevek. Ki že kaže na možnost zaposlitve igralcev septembra 2001. To pa je pravzaprav zelo blizu. 

20. oktober 2000

Čas teče kot hudič … Z Metko Damjan sem se dogovoril za lektoriranje knjige. Prihodnji teden bom Savotu oddal prvo poglavje. Da vidiva, kako bo izgledala postavitev strani. 

Vsak večer sem na Borštnikovem … Malo že utrujen, vendar srečanja z ljudmi tudi koristijo. Pred dnevi, denimo, se je razburjal Igor Samobor, kako je možno, da smo Tržačane dali na Ptuj, kaj tu iščejo, njega, ki je pa Ptujčan, pa nihče ne povabi. Da bi prišel zastonj … itd. ipd. Povedal mi je, da bi delal projekt, Vrtiljak z Nešom in Zvezdano, on bi režiral. Fino; mislim, da bo še priložnost za to. Sicer pa sem videl, da je nekako slabo obveščen, da ne ve, kaj vse se je že dogajalo, kaj se dogaja, kakšni so načrti … Jasno, to je logično. Nič hudega. 

Čutim, kako se v Mariboru pripravlja teren za menjavo umetniškega vodje prihodnje leto. Čutim namige oz. bil sem vprašan, ali se bom prijavil. 

22. Oktober 2000 

S Tomažem med obnovitveno vajo za Snubca/Medveda debatirava o variantah, kako bi še bilo možno spremeniti dvorano – tako, da bi ostala v zasnovi ista, pa vendar, da bi iz nje izvlekli več. Obstajajo možnosti (vsaj v glavi), ne da bi še natančno vedeli, kaj bi to pomenilo arhitektonsko, statično … za Šmida. Vsekakor: bilo bi mogoče portal razširiti morda za 1 m, povečati in usposobiti galerijo, narediti v sredini parterja ložo z dvema vrstama. Najbrž bi prišli na kakšnih 160 – 170 zelo dobrih sedežev. To pa je že čisto v redu število. 

Gojc je sinoči nakazal možnost, da bi Marjetka kar ostala v Mengšu. V tem primeru bi potrebovali še eno tehniko – da bi lahko delo teklo normalno naprej doma. Kako bomo to naredili, uredili, se sprašujem. 

V petek, prihodnji teden, je kolegij direktorjev. Tema: nacionalni kulturni program – mreža gledališč. Sprašujem se, kaj bo zdaj z vsem skupaj? Ali bo vse zamrznjeno, ustavljeno, znova v debati in se torej ne bo spremenilo nič, ali pa se bo vendar nekaj premaknilo.  

Dejstvo je, da se marca moram odločiti. Nerealno je, da bi se prihodnje leto še lahko kaj spremenilo. In če se bo, takrat ne bom več imel možnost dobiti svojih igralcev. 

To praktično pomeni, da je Gon predstava, ki nas žene v konec ali začetek. 

23. Oktober 2000 

Metki Damjan oddajam prvo poglavje za knjigo. 

Ob 12. me je naročil župan: na pogovor glede zaposlitve igralcev.  

Kaj hoče? Barantati, zbrati argumente, protestirati … Nimam pojma. Še nikoli me ni sam samoiniciativno poklical na razgovor za kakšno tehtno stvar. Mu je to predlagala Makoterjeva, Vidovič? Nisem pameten. Upam, da bom pametno govoril in zastopal naša stališča. 

24. Oktober 2000 

Včeraj me je občini čakala prava četica: župan, g. Vidovič, ga. Makoter, ga. Ristič in ga. Vidovič Lizika. Tema: naš predlog financiranja 2001-2002. Imel sem mini »predavanje« in občutek imam, da sem jih navdušil za našo stvar. Občutek imam, da bodo naš predlog dali v proračun in njegov osnutek, ki se bo delal že decembra. Optimist sem. Predvsem sem se zahvalil županu, da je v treh letih moje službe prvič tako hitro in kvalitetno odreagiral: s samim sposobnimi in kompetentnimi ljudmi. Prepričan sem, da sem včeraj svojo nalogo opravil optimalno. In občutek imam, da smo zelo zelo blizu igralcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

130 - Kdo bi si takrat mislil, da bosta obe gledlišči, ptujsko in koprsko, praznovali leta 2026 skupaj: Ptuj 30-letnico, Koper 25-letnico. Katja Pegan je bila kakšno leto pred mano na Akademiji. Ko je ustanavljala koprsko gledališče, sem ji poslal naše podlage: akt o u stanovitvi, statut, sistemizacijo.

131 - Rudi Šeligo me je pri Amadeusu vprašal približno takole (Hvala, Lidija Majnik, da si me po otvoritvi knjižnice povabila na kupico z vami): "Strelc, kolk pa pa ti rabu za tale tvoj teater?" Butnil sem neko ogromno cifro, zdi se mi da 30.000 DEM. Rezultat je bil: Minister za kuturo Rudi Šeligo je Gledališče Ptuj uvrstil med stalne proračunske porabnike in od tedaj smo začeli dobivati od države redne dotacije za program. Lahko smo mirneje narčtovali; prijavljanje od projekta do projekta je bila ena sama negotovost. Občina - je dajala torej denar za plače zaposlenih, pogon hiše, abonmaje, denarja za premiere pa je počasi bilo več od države kot ustanovitelja-občine. Čista zmaga. Sistemsko financiranje - odkljukano. Igralci - blzu! Obnova hiše - vprašaj. Počasi sem gledal proti koncu mandata. Zadnji dve temi bosta odločali, ali se bom še potegoval, da ostanem na Ptuju.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35,

3. julij 2000

Začeli Zvonetove vaje. 

Odprli pošto za »mlada dramatika«. Prispelo 9 popolnih prijav in 2 nepopolni. Naredili zapisnik in poslali tekste žiriji. 

4. julij 2000

Včeraj sva se z Zvonetom ugodno dogovorila. Potem pa sem se po vaji pogovarjal z igralci.  Nastali so problemi: Grega bi hotel več kot vsi ostali, kljub temu, da mu plačamo več za vaje. Ostali nekako mislijo, da bi bilo prav, če imajo vsi enako. Podpisali so pogodbe vsi, razen Grega. Danes po vaji pride še k meni … Kaj se bova zmenila? Kako bova šla naprej? 

5. julij 2000

Vaje tečejo. Pripravljam delček programa za občinsko proslavo. Grega, Tadej in Vojko bodo brali odlomke iz Partljičevih komedij. 

Sestanek pri županu in podžupanu. Na šest oči: povem, da ne želim govorjenja za hrbtom: Hojker je namreč govoril Slekovčevi, da bo težko zaposliti igralce … 

7. julij 2000

Lutke pred teatrom so bile izjemno dobro obiskane. Prav tako večerna projekcija Marjetke z videa. Ljudje so kar gledali in spremljali predstavo. Mislil sem, da bodo v resnici bolj pili in se pogovarjali. Presenečen sem bil. 

8. julij 2000

Danes so bile lutke v dvorani. Prepolna dvorana. Napovemo lutkovni abonma. Mislim, da bo vpis res velik. 

Sinoči smo gledali zunaj Ovinek. Ljudi je bilo ogromno. Ob koncu projekcije so ljudje ploskali. Res krasen večer. 

Prihodnji teden sem v Kopru na seminarju. Doma, to je v GP je vse o.k. Zvone bo šel na oder postavljat, počasi bodo začeli montirati scenografijo v samostanu, Stanka nadaljuje s kostumi. Mislim, da gre vse po načrtih.  

10. julij 2000

Spet v službi. Čakam, da vidim scenografijo. Bojda je bil scenograf zelo zadovoljen. Zanimajo me vaje.  

19. julij 2000

Včeraj obisk TV Slo za kulturne utrinke. Pred tem klic Karduma: priravlja se podoba za 13 – 15 mio sit! Ergo: reakcija na članke. Poslal sem mu podatke za sestavo pogodbe. Upam, da bo »kupil« naš predlog. Decembrske premiere ne morem zagotovit. Prevajalec bi moral prevajati, Jaša se pripravljati, itd. itn. Upam, da bo šlo skoz s 3-mi premierami. 

Klical župan: 25. t. m. greva k ministru. Povedal sem mu, da mu pišem pismo. Zdi se mi, da se je zelo zelo zagrel. Pod pritiskom medijev? Mu je naklonjen Šeligo?? 

Kardum nakazal, kaj se bo dogajalo, če bo sprejet krovni zakon. Podpira zaposlitev 4-ih igralcev. 

Seveda sem dal za TV pomirjujočo izjavo. To si je Simon Kardum tudi želel, oz. zato me je klical. 

Vaje tečejo. Zvone zadovoljen. 

Sranje z denacionalizacijo in prostori uprave: zdaj bi župniki zadnji del – delavnico in dve mali sobici hoteli nazaj v naravi. Vidovič in jaz odločena, da se to ne zgodi. Občinska pravnica nekoliko zmedena. Grah, ki vodi postopek na UE, me začuda ne vabi na obravnave. Prosim Danila Roškerja, direktorja tehnike v SNG Mb, za strokovno mnenje glede naših prostorov. Napišem ga sam, Danilo se bo strinjal in podpisal. Občina je pripravljena honorirati takšno strokovno oceno. Hecno.  

20. julij 2000

Včeraj sta se napovedala – slučajno smo se srečali na ulici, na sestanek ga. Čačkovićeva in gospod Kranjc - sosed minorit. Seveda glede prostorov, za katere se zanima cerkev … Kako bom reagiral? Mislim da mirno, pametno, prijazno, vendar odločno: dokler bom tukaj, se bom zavzemal za celovitost vseh naših prostorov. 

Sinoči je nevihta onemogočila vajo v dominikanskem samostanu. Upam, da bodo lahko tam začeli danes dopoldne. 

Glede na to, xxxxxxxxxxxxxxxxxx, se podoba mojega bivanja na Ptuju morda vedno bolj zrcali v luči leta 2002. Konca mandata. Zaključka zastavljene poti. Kaj in kako naprej, ne vem. Vendar za zdaj o tem ne bom razmišljal. Ker je dela, pomembnega dela preveč. Hvala bogu. 

21. julij 2000

Imam rojstni dan. Ob 10. uri sem sklical v pisarni vso tehniko in igralce ter napovedal, da zaradi nevzdržnih razmer vaje do nadaljnjega odpadejo in da vabim vse pred gledališče na kozarček. 

Vzdušje v ekipi je o.k. Zvone je kot vse kaže zadovoljen in bo zadnja dva tedna poskusil iz igralcev stisniti tisto najboljše. Pravi, da dobro delajo in da so pred dosežki. Da je zelo zadovoljen z Gregorjem, da je Tadej naredil velik korak naprej, da je Vesna na sledi zanimivemu izzivu … No, veseli me, da je temu tako. 

Anica je končala in bo v torek operirana na nogi. 

Marjan zakljčuje scenografijo in bo odšel na dopust. 

Tomaž se je razburjal, ker nismo prej povedali, kako bodo potekale vaje. 

Aleša sem malo pokritiziral glede njegove neiniciativnosti. 

Čas je, da se vse skupaj konča, zaključi in da speljemo predstave in že končno nekam gremo. 

Klical je župan, minister Šeligo bi naju lahko sprejel za 15 minut. Odločila sva se, da za tak kratek čas nima smisla hoditi k njemu. Brez veze. 

Županu sem v časopis – Tednik poslal odprto pismo glede mojega dosedanjega dela in napovedal, kako mislim delati v prihodnje. 

Sinočnji kratek prispevek v kulturnih utrinkih po Odmevih je bil kratek in predvsem optimističen. Prav je tako: v skladu z namigi Karduma. 

24. julij 2000

Sam sem. Tehnika je v Dominikanskem. Pošiljam podatke medijem in urejam PR. Upam, da bomo dobro pokrili premiero. Pogovarjal se bom tudi o reklami na Radiu Ptuj. Ruda in Tona iz Ovinka bosta najavila novo premiero, ki bo pri »sosedih«, v kloštru. Mislim, da je to dobra poteza, hvala bogu se Zvone strinja. 

25. julij 2000

Posneli smo reklamo za Čehova. Ruda in Tona imata tri zanimive dialoge, ki se bodo začeli vrteti to nedeljo in potem v času predstav. 

Na Tedniku mi je Ozmec rekel, da sem županu napisal o.k. pismo. Torej bo najbrž v četrtek objavljeno. 

Zvone je zadovoljen z vajami. Ima jih samo zvečer, ko grejo skoz in še kaj popravijo. 

Tomaž si je v MGL sposodil opremo: reflektorje in multicor kabl. 

Včeraj smo s fanti prvič poskusili prebrati odlomke iz Partljiča za občinsko proslavo. Mislim, da je to kar huda »opcija«, kar smo »prijavili«. Ostro, vendar smešno in po moje tudi duhovito. Upam, da koga od politikov ne bo ravno preveč motila direktnost. Če pa, potem pa tudi prav. 

26. julij 2000

Klical me je g. Sergij Pelhan: ponudil mi je oz. vabi me za umetniškega vodjo v Gorico.¹²⁹ Od januraja prihodnje leto dalje! Malo sva govorila tudi o njegovem zakonu in o krovnem zakonu ministrstva, ki naj bi bil sprejet po hitrem postopku. Septembra se slišiva … 

Uf,… Maribor sem si izmislil sam in se nekako odločam, ali naj se prijavim in pokažem svoj interes ali ne, zdaj pa zelo konkretno in eksplicitno »vleti« Nova Gorica. Ponudba je mamljiva. Resna hiša, sposoben direktor … Sam pa v precepu med dokončanjem zgodbe na Ptuju, mislijo, da se je treba »nakazati« v Mariboru, potem pridejo zraven še osebni faktorji … Ne vem. Rad bi to nekomu povedal; pa ne (samo) zato, da bi se pohvalil, ampak zato, da bi to dal iz sebe … Pregovoril, premislil, slišal, kako o tem govorim. Ves čas imam seveda občutek, da bom ostal tu in svojo zgodbo peljal in nadaljeval do konca svojega mandata. 

28. julij 2000

Tadej mi je rekel, da ga je Zvone spraševal, kaj misli, ali bi jaz hotel/želel biti del ekipe, ki bi jeseni šla v mariborsko Dramo … 

Zanimivo: o Gorici sploh ne razmišljam. Je ne jemljem resno. Najbrž to ni prav. O stvari sem povedal Tadeju. Seveda misli, da bi bilo dobro nekaj sprejeti – Maribor ali Gorico. In se mu ne zdi pomembno na Ptuju dokončati mandata. Sam pa, če poslušam srce, čutim, oz. vem, da je treba stvari narediti in speljati do konca in šele nato iti dalje. Ne pa pustiti stvari na sredini. Dal bom povod, da se bo reklo, da nisem vzdržal, ali da nisem imel več idej, ali da me je premamila boljša ponudba … Mislim, da moram končati, kar sem si zamislil. Da moram poskusiti vse, da bi stvar premaknil naprej. Potem pa lahko grem kamorkoli. Seveda, če bom še kdaj imel takšno priložnost. Dvema gospodoma se ne da služiti. To dobro vem. Za to je dokaz odločitev pred leti za Ptuj, ko sem odklonil Akademijo.  

1. avgust 2000

Stvari so zrele za premiero. Ambient je lep, luči smo si sposodili v MGL-ju, kostumi so bogati. Neobičajno bogati za naš teater. 

Sočasno tu in tam vadimo za občinsko proslavo. Še zdaj si ne znam predstavljati, ali bo iz vsega skupaj nastal škandal, ogorčenje, odobravanje ... 

Zvone mi je včeraj rekel, da bi rad do konca bivanja na Ptuju govoril z mano nekaj glede mariborske situacije. Mislim, da me bo zdaj povabil k sodelovanju. 

Vrnila se je Mateja, tako da sem lahko zdaj spet miren glede pisarniških zadev. 

Osnovno vprašanje za prihodnjo sezono je seveda vprašanje, koliko bomo imeli lastnih premier. Ni vseeno, ali sta to dve ali štiri. Decembrski termin je definitivno »mimo«, čas bi še bil za Galitzo, vendar to poletje spričo slabih finančnih izgledov projekta sploh nismo začenjali, pozimi, oz. jeseni, pa časa za to ne bo. Formalno je Galitza itak projekt novega finančnega leta, tako da nas v pogodbi, ki naj bi se sklenila še za letos, ne tangira. Vprašanje pa je, kako bomo njen izpad opravičevali prihodnje leto. Vprašanje je tudi, s čim zaključiti sezono: z Gonom ali čim drugim. Tudi lokacija je zelo pomembna. 

Pred dnevi smo ob pijači po vaji razmišljali, kako s tem našim teatrom naprej, po koncu mojega mandata. Zvone je omenil Šmalca, potem pa smo začeli razmišljati še o Mihi Alujeviču kot možnem nasledniku. Miha se bi mi zdel dobra izbira. Mislim, da bi ga moral začeti v zadnji sezoni uvajati v vse to naše delo, sicer pa mislim, da je dovolj »prizemljen«, da bi sprejemal racionalne odločitve. Prav racionalnost pa je v tej fazi življenja zavoda še zmeraj ena bistveno potrebnih lastnosti direktorja; po mojem mnenju seveda. 

V mislih se počasi pripravljam in spravljam k sestavljanju knjige 1992 - 2002. Pregledujem knjigo Burgtheatra, ugotavljam, kaj bi lahko uporabili mi, kaj bi lahko naredili drugače. 

3. avgust 2000

Mercator se bo pridružil sponzorjem. Za 5000 Dem. Mi damo njihovo zastavo, dobimo pa tudi 5 plakatov, tiskanih na njihov printer. 

Kardum me je spet klical in rekel, da se pogodba pripravlja. Zdaj morava videti z Jašo, ali bova lahko še letos realizirala Fo-ja … Jaša je za: v vsakem primeru! Dobro: vse je samo še stvar zasedbe … Danes dam prevajati zadevo. 

8. avgust 2000

Premiera odlično uspela. Lepo vreme, dobro so igrali, veliko publike. Fina zabava v parku po predstavi. Lepo, lepo, lepo. 

Z Zvonetom sva včeraj dopoldne imela dolg pogovor glede Maribora, glede njegovega kandidiranja in glede moje morebitne prijave. Povedal sem mu svoja stališča; on meni, da bi me želel imeti v Mariboru za hišnega režiserja. Skratka: zanimivo bo jeseni tam. Sam sem nakazal možnosti sodelovanja med obema teatroma. 

10. avgust 2000

Zvone me je včeraj klical in bil zelo potrt nad kritiko Petre Pogorevec v Dnevniku. Bil je res slišati žalosten in zgrožen. Žal bosta Delov in Večerov kritik prišla najverjetneje na predstavo septembra, tako da bo njegova slaba volja trajala še kar nekaj časa. Mislim si namreč, da bi Pezdir predstavo ugodneje ocenil. Verjetno tudi Vidalijeva. No, morda mu danes pošljem »kritiko«, ki bo izšla v Tedniku. 

Sinočnja predstava je bila zelo zelo dobro obiskana! Umaknili smo sicer ribiške klopi, tako da so ostale samo rdeče in te so bile popolnoma polne. 

Klicala me je Tatjana: Niko bo nadaljeval z vajami 28. avgusta. Brez Alenke sicer, pa vendarle. Mislim, da se mu je začelo »muditi«. 

Razmišljam o koncu avgusta in septembru. S čim nadaljevati, kaj je treba takoj narediti. Mislim, da se bom lotil knjige, morda se odločim tudi za ogled Bitefa v Beogradu. Vsekakor pa je treba spremeniti sistemizacijo in zaprositi, da nam ukinejo plačevanje najemnine za lokal na Murkovi ul. 6. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

129 - Na tole Pelhanovo ponudbo sem čisto pozabil. Vem, da se je takrat že "kuhal" Maribor; pozabil sem tudi, vidim, da me je Zvone videl za hišnega režiserja v Mariboru - očitno je nameraval sam kandidirati -, za Gledališče Ptuj pa so tudi padla že prva imena - kdo bi ga vodil za mano. Očitno sem torej zaradi mnogih razlogov že kolebal. Čakal verjetno še na denar za igralca in morda obnovo. ... Ne vem, zdaj pa tudi mene res zanima, kako se je odvilo zadnje leto, leto in pol moje službe v GP. 
Aja, pa to je še morda "hecno": v Novo Gorico me je povabil človek, s katerim sem se največ kregal. Ko je bil minister, ni hotel "sprejeti" Ptuja. Potem je bil šef kolegija slovenskih gledališč in sva se naprej "bodla", kako spraviti Ptuj v mrežo slovenskih poklicnih gledališč. Mogoče sem si kdaj mislil, da je bil Pelhan moj "največji sovražnik", zdaj pa vidim, da me je prav on povabil v službo v Novo Gorico. ... Morda bi, če bi takrat sprejel, delal lani EPK ;-) ... 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 

29. maj 2000

Petkova prireditev je dobro uspela. Kar veliko ljudi se je zbralo. Potekalo je vse po predvidenem scenariju: brez zastojev in brez tehničnih pomanjkljivosti. Hvala bogu.

Zdaj, danes sem že v pripravi dopisa za MzK: investicijski in programska sredstva za 2000. Veliko papirja, veliko prilog, veliko podatkov. In še vedno kar dosti neznank: kdaj bo denar, v kakšni dinamiki itd. itn.

31. maj 2000

Včeraj smo oddali na MzK papirje, veredne 9,6 mio Sit. Upam, da bo vse o.k. in da bomo dobil ta denar in nakupili vso to opremo, o kateri smo govorili.

Kardum mi je poslal e-mail, v katerem me obvešča – na kratko – da ne ve, koliko denarja bomo dobili letos. In da še dolgo ne bo vedel. Kaj to pomeni? Kaj bomo naredili decembra s Fo-jem?

Kličem gospoda Premzla za lesni stroj, ki je neizpraven. Bodo tu cirkusi?

S Tadejem sva »sprogramirala terminsko« Galitzo.¹²⁶ Upam, da se bo izšlo.

Sicer pa se v mislih počasi pripravljam na knjigo. Počasi se oblikujejo misli, osnutki, pa tudi že metodologija, po kateri naj bi delal. Savo je kar dober oblikovalec, veliko se da z njim sodelovati in pogovarjati, zna prisluhniti željam, ni mi pa všeč zamujanje, ki nastane pri njem. Upam, da bova v novih sodelovanjih to »izkoreninila« in potem bi se morda res lahko skupaj lotili knjige.

Niko pravkar klical, da je ekipa za Ljubezen sestavljena. Hvala bogu. Tatjana me je sicer opozorila, da se v prvih kontaktih z Nikom nekako nista dobro oz. pravilno »zaštekala«. Bomo videli: časa bo dovolj, tako da bo predstava lahko nastajala v miru. Tudi jaz sem na Ptuju in verjamem, da bom lahko mirno, kontinuirano in po potrebi intenzivno spremljal nastajanje uprizoritve.

Odmevi na petkovo prireditev pred teatrom so ugodni. Dva članka v Večeru, kratka reportaža v Magu, jutri bo prinesel svoj odmev Tednik. Žal mi je samo, da ni bilo poročanja še v Delu. Ne vem, zakaj mi je Milošič potrdil prihod, potem ga pa ni bilo. Kdo ve. Tudi g. Vidovič z MOP je bil nad stvarjo prijetno presenečen. Menda je ga. Purgova rekla, da bi zdaj takšno stvar pripravili tudi za Minoritsko cerkev. Zakaj pa ne?

6. junij 2000

Knjiga  MzK-ja me je seveda spravila na realna tla: od države letos za program ne bo dinarja!

Klical sem Jašo, povedal Tadeju: Fo in Galitza sta pod vprašajem.

Mislim, da smo dosegli kritično točko: program, prireditve, obiskovalci so se v preteklih treh letih večali, prišli smo do zgornje točke. To je bilo po pripravi poslovnega poročila za leto 1999 jasno. Zdaj je vprašanje, kako naprej. Programska knjižica za sezono 2000/2001 se tiska, najavljene so štiri premiere. V resnici bo denarja za dve …

Zbolela je tudi Irena. Še vedno ni Mateje, zdaj ne bo Irene. Stvari se zapletajo in ne vidim učinkovitih rešitev – takšnih, ki bi omogočale rast firme. Preprosto: stvar se je začela zalamljati.

Moram si vzeti čas, premisliti, ne reagirati panično.

Napasti ministrstvo, napasti občino, ker ni pri MzK-ju za nas ničesar pametnega uredila? Školča? Lucija? V resnici pa je moč videti stvar tudi drugače: Denarja je toliko, kolikor ga je; pač za dve premieri. In toliko se da narediti. Kdo bi zdaj bil kriv za to? Seveda to pomeni padec nivoja in standarda, vendar to je posledica finančnih možnosti in zmožnosti. Krivda? Ustanoviteljeva – ker nam daje toliko, kolikor nam daje. In ministrstva – ker nam je ukinilo to, kar smo nekoč že imeli. Eto. Tako.

Pripravljam se na začetek projekta Ta presneta ljubezen. Danes bo prvo srečanje.  Marjetka gre prvič na teren. V Brežice. Sinoči je bila na Ptuju spet polna dvorana. Čudovito vzdušje. Tukaj sta bila Ivo Leskovec in Tanja Premk.

9. junij 2000

Včeraj mi je bilo malo nerodno, ko je selektor takoj v svojem poročilu začel z opravičilom Gledališču Ptuj, ker si ni mogel ogledati dveh naših predstav (organizatorji so mu prepozno dostavili naše termine, ko pa je sam ukrepal, smo bili že pozni).

S fanti smo se domenili za obisk pri županu. Takole sem jim pisal:

Ptuj, 9.junij 2000

Vojko, Tadej, Nešo.

pri županu smo v petek, 23. 6. 0b 8.30. Ta datum lahko odpade le, če bi mu prišlo kaj vmes zaradi državnega zbora.

Predlagam, da se do tega datuma nekako pošteno pripravimo.

Dajem naslednja izhodišča - scenarij za sestanek:

1. jaz: seznanitev: zakaj smo prišli?

 - od leta 1992 delamo - 1995 nastanek firme.

- Možen razvoj samo, če je naslednje: zaposlitev 4 ljudi 1.09.2000 in svež projektni denar, ki ga je država za leto 2000 dala: 0-ula.

- Skratka: + 15 mio za plače, + 10 mio za projekte.

Le tako bi bili vsaj minimalno primerljivi z drugimi gledališči.

2. igralci: Kako vidite vi nastali položaj.

- delo drugod, možnosti mate drugod,

- na Ptuju vedno delali bolj kot z dnarjem z entuziazmom,

- da bo tega kmalu kmalu kmalu konec.

3. Dajmo županu čas, da do 31.12.2000 pisno pove, ali bo ta sredstva zagotovil.
   Če ja, je 1.09.2001 tu ekipa in program po planu, če ne, dela direktor do 1.02.2002, nato se ekipa razpusti.

Prosim za pripombe, razmisleke,...

Delovati moramo profesionalno, trdno, trdo, odločno in definitivno. Popravnega izpita ne bo.

Po tem bomo sklicali tiskovno, povedali javnosti, da smo z Ministrstva dobili letos 0 sitov in da bodo zato namesto 4 le 2 premieri.

Poročali bomo o ukrepih: obisku pri županu in povedali, kaj bo sledilo, če bo odgovor 31.12. negativen.

Samo

Zvonetu Šedlabuerju sem našel – po mojem mnenju – odlično stanovanje za čas njegovega bivanja na Ptuju. Lepo sobo na vrhu Panorame. Čisto, urejeno, prijazna gospa. Upam, da bo zadovoljen.

Ravnokar prišla programska knjižica za prihodnjo sezono. Sem zadovoljen. Lično, urejeno, pregledno.

Borutu Fekonji sem predlagal, da gre z nami na sestanek k županu. Razmišlja, - vidim o tem, ali je koristen ali ne, ali ga lahko kaj zavezuje ali ne… in zdi se mi, da si bo uredil ter šel z nami na ta sestanek konec meseca.¹²⁷

Poleg tega mi je Borut dal odlomke iz Zakona o obligacijskih razmerjih, tako da se bom lažje pogovarjal s Premzlom glede reklamacije na stroju.

12. junij 2000

Elektro šola gleda Marjetko. Sami fantje, par deklet. Dobro gledajo. Pri frajerju – seveda – so neizmerno uživali. Super.

Sicer pa: prosil sem Jovanovića in Gračnerjevo, da bi bila v žiriji za mlado dramatiko. Upam, da bosta oba privolila.

14. junij 2000

Odhajam v Lj. Dajat v podpis pogodbe za To presneto ljubezen. Srečam se z Jankom Česnikom na temo prodajanja Štefke Valentin po Primorski.

Gospod Premzl se je najavil za ponedeljek.

15. junij 2000

Danes zagovor poslovnega poročila za leto 1999 na Mestni občini. Kako bom reagiral?

16. junij 2000

Sinoči mi je Dušan Jovanović sporočil, da je pripravljen biti član žirije za podelitev nagrade za najboljšo dramo mladega slovenskega avtorja. Zelo sem bil vesel.

Odločil sem se, da bomo imeli v petek, 23. junija tiskovno konferenco. Neposredno po tem, ko bom obiskali župana in s prisotnostjo igralcev. Tema: sezona 2001/2002 v luči ukinitev sredstev MzK-ja in pa predvsem: perspektive za naprej.

19. junij 2000

Čakam na g. Premzla. To mi danes leži na duši. Upam, da bomo rešili ugodno, oz. pozitivno. (Zamudne obresti bi za čas od 30.6.1999 do danes znašale za glavnico 1.1 mio 249.810 Sit.)

Tehnika se pripravlja za gostovanje v Ribnico. Nalagajo stvari.

Klopce za poletje so končane. Zdaj bo Marjan začel  delati »most« za scenografijo. Potrebuje kar veliko lesa.

Vrnila se je Mateja. Hvala bogu. Veliko je papirnatih stvari, ki jih je treba urediti.

Gordani bomo vrnili kostume za Triko. Odpeljali jih bomo v Maribor, tako da bo Irena zraven, ko jih bo prevzela. Ljubi bog, komplikacije.

26. junij 2000

Petek je bil črni petek. Pri županu smo bili Fekonja, Tadej, Nešo, Vojko in jaz. Župan ne zastopi, da ni problem samo v 5,7 Mio, ki jih letos ne bo z države, pač pa v razvoju.

Potetm je klical Zvone Šedlbauer in rekel, da za XXXX dem ne bo režiral. Da naj pridem v Lj, da se bova zmenila drugače.

Potem so igralci zagnali vik in krik okoli honorarja za Grega in njegovo oz. njegovi manjši vlogi.

Posneli smo prispevek za TV Tednik.

Zdaj sva se slišala z Zvonetom. Rekel je, da je brezupno in da bo ostalo tako kot je … Pravi, da naj ne hodim v LJ, pač pa se bova dogovorila v ponedeljek ob 9. uri pri meni.

Klical me je g. Vidovič z MOP: župan mu je naročil, da pošljemo na MzK pritožbo. In torej sestavim dopis in ga dam županu v sopodpis.¹²⁸ Glasi se takole:

MESTNA OBČINA PTUJ

Mestni trg 1

Ptuj

in

GLEDALIŠČE PTUJ

Slovenski trg 13

Ptuj

Gospod Rudi ŠELIGO, minister za kulturo

MINISTRSTVO ZA KULTURO RS

CANKARJEVA 5

LJUBLJANA

Ptuj, 26. junija 2000

Spoštovani gospod minister, Rudi Šeligo.

Javni zavod Gledališče Ptuj je ustanovila Mestna občina Ptuj leta 1995. Vsako leto izkazuje porast prireditev in obiskovalcev, financiranje pa je v odnosu z drugimi gledališči že ves čas popolnoma neprimerljivo.

(Priloga 1: Grafični prikaz rezultatov in financiranja zavoda).

Za leto 2000  Ministrstvo programa premiernih uprizoritev Gledališča Ptuj ni uvrstilo med programe, ki jih bo sofninanciralo, prav tako pa je zavrnilo sofnianciranje ciklov predstav za odrasle, otroke in mladino, Poletnega lutkovnega pristana in Festivala monodrame.

(Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 2000, Mzk, Lj 2000 in Priloga: Obvestilo o zavrnitvi).

Problematika financiranja gledališča se je zaostrila že v preteklem letu, zato smo novembra 1999 povabili na Ptuj tedanjega ministra za kulturo, g. Jožefa Školča. Na pogovorih je obljubil sistemsko sofinanciranje programa gledališča v višini od 10 – 15 mio sit.

(Priloga: Tednik, 11.11.2000).

Ponovno pozivamo Ministrstvo za kulturo RS, da preuči status, poslovne rezultate in pomen Gledališča Ptuj, njegove razvojne možnosti in programsko vizijo zavoda ter da se ustrezno in primerljivo z drugimi gledališči vključi v redno in sistemsko sofinanciranje programa zavoda.

Z odličnim spoštovanjem, 

Direktor Gledališča Ptuj                                                         Župan Mestne občine Ptuj

Samo M. Strelec                                                                     Miroslav Luci, dr. med.

Tako. Ponedeljek je za nami. Po dolgem času smo spet posedeli vsi skupaj. Pravzaprav smo bili zadnjič za skupno mizo ob praznovanju novega leta. Danes smo proslavili Tomažev rojstni dan, ki ga je imel že sicer februarja.

Zelo mi je všeč, da se je oglasil Borut F. in se ponudil pri aktivni pomoči glede nadaljnjih pogovorov z MOP in MzK. Sam je rekel, da je šele zdaj zaslutil, za kako veliko stvar gre. Da je razumel, da gre za »blagovno znamko«, ki bi jo želeli narediti na Ptuju. Zaslutil je, da imamo motivacijo in zamisel. In opazil je, da hočemo pri politiki spremeniti paradigmo, s katero gledajo in obravnavajo naš zavod. Zelo zelo dobro je razumel in zapopadel, kaj je tisto, česar si želimo in pravilno ugotovil, da ni problem v 5,7 mio Sit. Tudi njemu se zdi problematično dejstvo, da župan nekako ni razumel ali hotel razumeti, o čem v bistvu govorimo.

Miren sem. Vem, da počnemo vse, kar smo zmožni in da se trudimo po najboljših močeh.

27. junij 2000

Prebral sem nekaj tekstov, ki so čakali na branje v predalu in odgovoril avtorjem.

Pospravljam počasi mizo.

Govoril z g. Pelhanom glede zakona o gledališčih. Pove mi, da je v pripravi tudi sprememba zakona o uresničevanju nacionalnega kulturnega interesa, ki naj bi prinesla financiranje v razmerju 50 % : 50 % med državo in občino. Tako naj bi bilo tudi na Švedskem in Norveškem. In to naj bi zagovarjala Evropa. No, prosil sem ga, da mi pošlje zadnjo verzijo tez za zakon o gledališču, da vidim, kako je zdaj formulirano naše gledališče. Takole izgleda del, kjer se vidimo tudi mi:

III. ORGANIZIRANOST GLEDALIŠČ

Repertoarna gledališča

11. teza

Repertoarna gledališča delimo na: ansambelska gledališča,

- projektna gledališča.

Repertoarna ansambelska gledališča imajo večji del umetniskega anambla stalno angažiranega in z njim sestavljajo repertoar v celoti.

Projektna gledališča imajo le manjši del umetniškega ansambla stalno angažiranega. Repertoar sestavljajo z lastnimi in gostujočimi predstavami.

Sinočnja Marjetka je bila polna. Ljudje zadovoljni, močan aplavz. Fino. To je bila zadnja predstava v gledališču v tej sezoni.

Nocoj obiščeta delavnico scenografa za Čehova. Dogovoriti je treba zadnje detajle. S Stanko hvala bogu ni nobenih težav.

30. junij 2000

V Delu Milošičev članek. Včeraj je bil pri meni. Zdi se mi, da je dobro napisal. Ptujski sindrom je imenoval uspešnost Ptujačnov drugje, le doma imajo težave.

Sinoči je bil prispevek na TV Tedniku. Kar spodobno, vendar morda premalo fokusirano. Nisem siguren, da so ljudje enoznačno razumeli, v čem je problem.

Klical me je Jaša: tudi on ve za cirkuse z Zvonetom. Kaj vse se bo zdaj govorilo po Sloveniji …

1. julij, sobota 2000

V Večeru objavijo v rubriki »od petka do petka« moj dnevnik preteklega tedna. Naj bo del tudi tega dnevnika:

V IMENU OČETA IN SINA IN PRESNETEGA DUHA

Petek, 23. junij 2000

(Pa naj bo! - Dnevnik, ki ga bodo pisali: Samo, ki želi biti samostojen, samoiniciativen, samokritičen, samoodgovoren, samoobvladoujoč, samoregulirajoč... M. (okrajšava za Marijo - ime moje mame), ki bo otročji, jezljiv, trmast, popadljiv, občutljiv... in Strelec, ki bo tak kot je tisti, po katerem imam priimek: običajno on najboljše ve, kaj se sme in kaj ne.)

Samo: Prvi dan, ko je Bog začel ustvarjati svet, je bilo pri njem vse "v redu". Prvi dan pisanja mojega dnevnika je pri meni vse "narobe": država nam letos ne bo dala za program niti tolarja, župana naša današnja ponudba za razvoj gledališča ne zanima kdo ve kako, za povrh pa so nastali še problemi z Zvonetovim projektom, ki ga začnemo julija... 

M.: Ne zastopim, zakaj nam je Školč stisnil nulo! Zakaj nam je še novembra obljubljal 15 milijonov? In to ravno zdaj, ko smo si želeli naprej...

Samo: To, da ministrstvo letos ne bo sofinanciralo našega programa, bo prišlo po svoje kar prav. Zdaj gledališče ne bo samo pred nevarnostjo stagnacije, pač pa bo dejavnost začela vidno upadati, kar bo dober razlog za "preplah".

M.: Dve leti že govorim županu, da ga ne razumem, zakaj se kot ustanovitelj pri državi agresivneje ne bori za naš zavod! Zakaj vsak dan ne teži ministru, zakaj ga ne drži za besedo? Zakaj? Zakaj?

Samo: Pravi problem je drugje: župana skrbi samo to, da je dobil "klofuto " od države, noče ali ne želi pa razumeti, da je bistvo v tem, ali bo po petih letih uspešnega delovanja gledališča tudi doma sposoben zagotoviti sveža sredstva, ki bi omogočila "nov razvojni ciklus".

Strelec: Samo, nič v življenju ne gre čez noč.

M.: Daj, ne seri! Osem let dokazujemo, da nismo nobeni pokavci, ki so se prišli po študijo sem zajebavat! Kaj naj čakam še deset, petnajst let, da bomo obnovili hišo in dobili ansambel... In ko se bo to zgodilo in bom želel režirati, bom ugotovil, da so mi možgani in srce zakrknili ter sem se iz režiserja spremenil v kulturnega politika! Ne, hvala.

Samo: No, no. Zberi se. Sam si v programsko knjižico za novo sezono napisal, da "bodo še frke, še bodo cirkusi, še bo teater". In zdaj se pač začenja. Še dve leti boš direktor in lahko narediš še marsikaj.

M.: Vojč ima čisto prav!: Drugim najbrž res izgledamo kot prijetni fantje iz province: mirni, fini, razumni. Kak naš kolega bi se, če bi mu država vzela denar, najmanj odrekel slovenskemu državljanstvu, ali pa ustanovil lastno državo, ali pa se demonstrativno izstrelil v vesolje!

Strelec: Nocoj ne boš rešil ničesar. Pojdi lepo s prijatelji na pijačo. Pa odpri okna, ker se bo lepo ohladilo in se bo dalo fajn spat.

Sobota, 24. junij 2000

Samo: Vojča je na pikniku pičila čebela - v usta. Če karma res obstaja, potem deluje blazno hitro in predvsem precizno: včeraj je namreč iz-ustil marsikaj pik-rega... Marjetko, str. 89 odigramo danes dvanajstič.

M.: Ja, Mojce in Gojca se vedno znova razveselim.

Strelec: Onadva pa tebe najbrž nekoliko manj, ker jima še stalno "gledaš pod prste"!

M.: To je dan, ki ga uredil je gospod Franci s Kogla! Radovali in veselili smo se ga pošteno in to z rumenim muškatom, pozno trgatvijo kernerja in couvee bouquejem.. Dnevu da piko na i Simona, ki se nam priduži okoli polnoči.

Nedelja, 25. junij 2000

Samo: Ob nedeljah poskušam utišati notranje dialoge. To mi najbolje uspeva neposredno po (M.: zmeraj odličnem!) kosilu pri očetu. Za trenutek ležem na kavč, potem pa: Kako si vendar lep! Postoj! In trenutek se spremeni v nekaj sladkih ur spanja.

Ponedeljek, 26. junij 2000

Samo: Zjutraj ob osmih na sestanku s sodelavci z užitkom začenjam nov delovni teden. Brez zanesljivih, iznajdljivih, poštenih in požrtvovalnih kolegov bi lahko že zdavnaj "spakiral"...

M.: Danes zjutraj sem prvič zares začutil možnost, da se nekoč, čez dve leti, moji ponedeljki morda ne bodo več začenjali v Gledališču Ptuj. Čuden, nelagoden občutek... Spomnim se, kako je včasih mama rekla, da je ata poročen s Tobakom... Jaz že ne bom tak!, sem si mislil. Zdaj pa se počutim čudno, če nisem fizično ali vsaj z glavo v gledališču...

Samo: Spraševanje o smiselnosti vztrajanja odženem z detajli: župan je "naročil" napisati pritožbo na ministrstvo, Borut me je presenetil s celovitim razumevanjem dileme glede bodočnosti teatra, Tadej že "leze" v poletni projekt, Stanka suvereno obvladuje situacijo okoli kostumov. Marjetka, str. 89 še zadnjič v tej sezoni napolni dvorano "za izven". Jo bo France povabil v Mengeš?

M.: Po poklonu in aplavzu v dvorani sem popolnoma miren. Čutim, da smo močni. Zmogli bomo prepričati - tudi mestne svetnike, da potrebujemo svež denar!

Strelec: Pusti jih, politike, vsi so isti! Oblast človeka pokvari, samo poglej, kaj zdaj delajo!

Strelec²: Ne izpostavljaj se! Zadrži zase, kaj si misliš o njih.

Samo: Dajta, nehajta! Dovolj o teatru in politiki. Jutri se bomo posvetili izključno družinskemu življenju. Velja?

torek, 27. junij 2000

M.: Zjutraj ženi, otroku in sebi pripravim sok iz svežega sadja in krepek zajtrk. Še prej potelovadim in v kopalnici zabrundam svojo najljubšo melodijo. Po službi me na mizi čaka moja najljubša jed: palačinke z nutello, ki jih žena pripravi zares odlično. Družina se preseli na teraso pred hišo. Zalivamo vrt, igramo se v peskovniku in bosi nabijamo žogo. Zakurim žar in prijatelji se proti večeru zberejo na pikniku, ki je namenjen proslavi zaključka šolskega leta. Seki in Tanja pripovedujeta svoje kubanske pustolovščine, Tadej in Simona o puščavniških večerih na Pašmanu. Sin si je sredi vrta umislil luknjo za golf in mama mu vztrajno demonstrira pravilen zamah s palico. Kulturno-prosvetniški del naše družbe se pri tem pozabava z dilemo, al' prav se reče »z lesi« al' »lesovi«? Zvečer na dnevnoinformativno oddajo niti ne pomislim; naj v meni kar raje odmevajo smeh, kramljanje in tiha zadovoljnost. Preživeli smo miren, spokojen, »nič-posebnega« dan. Vse je bilo prav in vse je bilo v redu. Res, božanski občutek.

Samo: Tole, kar ste ravnokar prebrali o današnjem dnevu, sem od-živel samo v mislih. Družino, hišo, jamico (al' luknjo?) za golf in palačinke z nutelo sem si izmislil. Nekoč sem si namreč domišljal, da bom režiser, pa sem postal prav to. Nekoč sem si tudi želel, da bi "naredili gledališče", pa smo ga … Pa naj še nekdo reče, če ni fascinanten - tale presneti duh!

Sreda, 28. junij

Samo: Bralni dan. Kopica tekstov in odgovarjanje avtorejm. Oprvičilo za zamudo; od novega leta do zdaj nisem zbrano sedel k branju. Ko se intenzivno ukvarjam z drugimi rečmi, ne morem brati. Ne znam se prepustiti domišljiji in trenutni dogodki me "mečejo ven"... Gospod Ravnikar z asistentko Tanjo zadovoljen s pripravo scenografije za Šedlbauerjev projekt ... Žirija za mlado dramatiko sestavljena. Veseli me, da so sprejeli vsi: Nataša Barbara Gračner, Dušan Jovanović, in Jaša Jamnik ... Dobimo ponudbo za sodelovanje z graškim Landesjugenreferatom in Taschentheatrom za leto 2003, ko bo Graz evropska kulturna prestolnica. Načeloma privolilm, vendar izrazim negotovost glede naše prihodnosti.

M.: Tako se načrtuje v Evropi! Nam pa govorijo, kako bodo denar za letošnji program morda napraskali jeseni. Če to ni amaterska država!

Strelec: Z enakimi, če ne večjimi problemi so se ukvarjali tudi v Žižkovem, pa Gregorčevem in Košakovem obdobju ... Kar preberi si pri Babškovi, kako hudo je bilo po drugi vojni!

M.: Ja, že, ampak vseeno je bilo v hiši zaposlenih tudi več kot deset igralcev!... Kar zmrazi me, če pomislim, da je šlo gledališču na Ptuju najboljše, ko je na njem pisalo »Stadt Theater«!

Samo: V mislih skiciram sezono 2001/2002. Preigravam različne scenarije: z igralci - brez igralcev, z denarjem za dve, tri ali štiri premiere. Rad bi našel prostor za Jašo, ki smo mu v prihodnji sezoni "ukinili" projekt. Račun je poln neznank. Taktika: aktivno čakanje do decembra, ko bom videl novi proračun, potem pa sprejemanje odločitev. Zvečer nameravam na Lent. Pristanem pa na Kicarju. S Tadejem tiho gledava žogobrc. Zdi se mi, da si z lahko mediteransko večerjico vzbujava apetite po morju, soncu, dopustu …

Strelec: Šele po premieri, sredi avgusta, draga fanta!

Četrtek, 29. junij

Samo: Prvega julija pred tremi leti sem prvič v življenju stopil v redno delovno razmerje. In to razmerje še kar traje. Imam redne odnose s tremi ženskimi in tremi moškimi sodelavci. Občasno se nam pridruži še kak javni delavec. Vse ostali ustvarjalci pridejo in grejo. Zadovoljujemo potrebe Ptujčanov in okoličanov po vživljanju v usode drugih ljudi. Še zmeraj smo tukaj ZATO. (tako se je imenovala naša skpina leta 93’), da jim je v gledališču lepo. S sodelavci analiziramo iztekajočo se sezono in sklenemo novo zavezništvo za prihodnjo. Sezono, ki bo morda za gledališče prelomna.

M.: Pred tremi leti si nisem niti v sanjah predstavljal, da je lahko služba tolikokrat tak užitek! Tri sezone so minile kot da rečeš keks. Včasih me cirkusi, ki se kažejo na obzorju, usepjo zabavati. Igrice, ki se jih grem v svetu odraslih, so zelo podobne tistim, ki sva se jih igrala s Tomažekovim Brankom v Moškajncih ... Ko sem se kot otrok igral v peskovniku, sem s podobnim veseljem počel pravzaprav podobne reči, kakor jih počnem danes: iz zrnc peska sem poskušal zgraditi nekaj, česar še ni bilo in kar naj bi bilo nečemu podobno; recimo gradu ali tunelu ali bazenu ... Tudi danes poskušam graditi nekaj, kar naj bi bilo podobno uspešnemu podjetju, zanimivi gledališki predstavi, prepoznavnemu gledališču ...

Strelec: Lepo, da imaš veselje s tem, kar trenutno počneš. Pa ne bi bilo morda kljub vsemu  prav, da skleneš ta dnevnik z nečim, kar za spremembo ne bi zadevalo gledališča?

Samo: Misliš z nečim čisto, ampak zares čisto zasebnim?

M.: Ni problema! Izvoli: Vsaj toliko kot o gledališču, bi vsak dan lahko napisal o njej, ki jo imam rad.

Samo M. Strelec, direktor Gledališča Ptuj

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

126: Tadej, kaj je bilo to točno v načrtu, se spomniš ti? Domnevam, da kakšna "šmarniščarska" zgodba. "Podaljšek" Ovinka? Projekt, tik za ovinkom, po Ovinku?

127: To je ta podpora, ki sem/smo jo ves čas imel/i v svetu zavoda; pri obeh predsednikih sveta: Lidiji Majnik in Borutu Fekonji.

128: Tukaj zdaj samo špekuliram. Ampak: opazujte, kaj se bo zgodilo zdaj s tem pismom ministru Šeligu. Danes si mislim: Luci se je dogovoril s Šeligom, naj mu pošljemo tole. Kakorkoli: zelo sem vesel, da mi je župan zaupal, da bom napisal prave stvari, ter - predvsem to - da se je pod pismo podpisal. Župan mesta + šef obinskega zavoda. Kaj bova dosegla? - kmalu v nadaljevanju.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Plešasta pevka, 1994

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka

Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!

ali: Še 29 let do tridesetletnice.  ;-)

Bo župan Ptuja dr. Miroslav Luci dal na sejo mestnega sveta sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda? Kdaj? Bo dovolj svetnikov dvignilo roko ZA? 

Profesor za režijo, Dušan Mlakar, me je povabil, da bi postal njegov asistent na faksu. O, kako mamljiva ponudba. Imel sem najeto stanovanje na Tesarski ulici v Ljubljani, občasno sem delal v zasebni igralski šoli Barice Blenkuš, dobil že tudi režije v gledališčih, imel sem status svobodnega umetnika, služil sem si s svojim delom, svojim poklicem svoj vsakdanji kruh. Zdaj pa še priložnost, da postanem učitelj na našem faksu. Mamljivo. 

Toda: Kaj pa Ptuj?  
Bom lahko iz Ljubljane “rihtal” stvari okoli ustanavljanja poklicnega gledališča na Ptuju?  
Poleti bomo Zato.-jevci delali novo uprizoritev, ki bo morda tista kaplja čez rob, ki bo okolje prepričala (kaj pa če ne?!)  in na nek način usodna za  nastanek ali nenastanek novega javnega zavoda - poklicnega gledališča - v mestu. 
 
Vem, kaj pomeni učiti na naši šoli (AGRFT). Biti na šoli vsak dan, v razredu s študenti igre in režije ... Na kratko: biti tam od ponedeljka do petka. In pred produkcijami še čez vikend. To pomeni ne biti na Ptuju.  
Delati v Ljubljani in biti sočasno prisoten na Ptuju v finišu ustanavljanja gledališče - ne, to ne bo šlo.
Tega si ne znam predstavljati. (In česar si ne znamo predstavljati, tega ne more biti. Danes bi si seveda znal predstavljati marsikaj marsikako drugače. Ampak, od takrat so leta. In leta spremenijo tudi naše zmožnosti predstavljanja.) 

Usral sem se, bi se reklo. Usral, da bi zagrizel v oboje hkrati. Razmišljal sem črno-belo: Samo, ne boš si nikoli opravičil, če to s profesionalizacijo na Ptuju ne bo ratalo. Zmeraj si boš očital, da si “sedel na dveh stolčkih”, in da zato ni prišlo do ustanovitve poklicnega gledališča. Tri leta dela smo že vložili. Ne le ti, tudi tvoji prijatelji. Tri počitnice so “šle mimo” tako, da smo prišli domov, na Ptuj, pripravljat novo uprizoritev, zganjat teater.  

Volens-nolens: Če smo hoteli priti do konca, smo se morali izpostaviti, povedati svoje mnenje, se dati v zobe, ne biti všeč vsem, pokazati našo, Zato.-jevsko vizijo. Drugačno od drugih dveh, ki sta prišli na občino kot možna modela za profesionalizacijo (različno tudi od naše mentorice). Imeli smo jo radi, jasno, našo Branko. In hkrati vedeli, da po poti, da bi poklicno gledališče nastalo postopoma prek polpoklicnega, ne bo šlo. Ne z nami. Gledališče smo imeli radi kot najiskrenejši ljubitelji; mislili smo ga pa tako, kot smo takrat že videli iz lastnih izkušenj pri delu v drugih gledališčih. Mislili smo ga ”profi”, tako kot pač izgleda poklicni teater v drugih mestih.  

Kaj zdaj, Samo? Boš nadaljeval profesionalizacijo “na daljavo”? (Takrat še tega izraza sicer ni bilo; šele korona ga je prinesla.) Boš vse skrbi in težave na Ptuju prepustil lepo Franciju, sam pa se naredil Francoza? Stisnil rep med noge in se šel asistenta na faksu? Drugi pa naj zate na Ptuju naredijo to, kar si sam tako zelo želiš? In če jim ne rata, ti s tem ne boš imel nič ...

S takšnimi mislimi nisem imel dobrega občutka. Moral sem se odločiti.  
In sem se. Profesorju Mlakarju sem povedal, da bi rad bil s celim srcem in telesom pri projektu profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zato, da bi na koncu lahko rekel: naredil sem vse, kar sem znal in zmogel ... in profesionalizacija bo uspela ali pa pač ne. To je to. 
 
Mlakar me je, se mi je zdelo, razumel. (Bil sem ga potem zmeraj znova vesel, ko je prišel na kakšno ptujsko premiero. Predvsem na dvorcu Turnišče me je prav prijetno presenetil.) Mesto asistenta pri njem je potem zasedel nek drug kolega. Opazil sem ga že, ko sem šel na sprejemne, on pa je že končeval prvi (ali drugi) letnik. V dolgem, lahkem, črnem plašču - in to sredi poletja! -  je prišel na izpit v “kurnik” (majno sobico pred veliko gledališko dvorano). Imel je izpit slovenščine. Jaz sem zunaj čakal, da me pokličejo na zagovor naloge za sprejemce; on pa je imel izpit pri profesorici Katji Podbevšek. Nisem mogel da ne bi: slišalo se je na hodnik, kako se sproščeno pogovarjata. Smejita. Študent tika svojo profesorico?! Bolj pogovor kot prestrašeno odgovarjanje na izpitna vprašanja? Vsekakor čisto drugače kot tam, kjer sem lani dvakrat pogrnil: na filo faksu, kjer sem zmrznil že na prvi uri pri dr. Koruzi (staro cerkvena slovanščina. Profesorjevi simboli na tabli: lipa -> lipae* so bili bolj podobni matematiki kot slovenščini) in kasneje na Pedagoški v Mariboru, kjer je dr. Križman na izust recitiral Fausta, Tragoedie erster Teil, kar lepo v nemščini ...  No, potem pride tale študent iz “kurnika”, v rokah je držal veliko črno mapo, vsaj A3 formata, s tistimi skodranimi lasmi in zanj značilno držo ... Joj, če bi lahko jaz kdaj nosil mapo z režijskim konceptom; sigurno ima notri The režijski koncept.  Joj, če bi lahko jaz bil kdaj režiser ... Tako mi je bila všeč že samo pojava kolega Aleksandra Jurca. 

Okej, Ptuj, poletje 1995. 
Konec leta se bo v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledališčem Zato. odločalo, ali gre mesto po dvoletnem prehodnem obdobju (1993, 1994) v naslednji korak: v ustanovitev poklicnega gledališča. 

Na nekem bolšjem sejmu v Berlinu sem kupil staro, porumenelo knjigo. Tri drame Petra Turrinija. Zanj sem že slišal. Lov na podgane smo igrali v Sloveniji nekoč nekje. Takrat se avtorjev še ni dalo poguglati. Sigledal-a še tudi ni bilo. Slišal sem za Turrinija tudi zato, ker sem pri dr. Anderju Inkretu delal seminarsko nalogo o dramatiki Petra Handkeja. Handke in Turrini pa oba Avstrijca, sodobnika ... itd. 

Turrini je v svojem komadu Die Wirtin predelal Goldonijevo Krčmarico Mirandolino. Zatojevci pa smo predelali Turrinija.  

Krčmarica, podatki
Krčmarica, fotografije

Glavni bad guy (Rippafratta/Tadej) je na koncu prišel na oder in potem, ko je zmagala ljubezen (amor omnia vincit), ko je natakar Fabrizzio (Vojko) vendarle bil uslišan in končno osvojil Krčmaričino srce (Vesna Pernarčič) ter premagal tekmeca (grofa/Gregor) in Markiza/Rok) - padel je že aplavz  za happy end - tedaj se na oder vrne poraženi Rippafratta v beli, nobel obleki in belem klobuku, postavi svoj biznis kovček na vidno mesto ter reče: 

Mirandolina, moram vas žal informirat, da sem postal lastnik vašega lokala ... ; vaše gostilne in pravzaprav tegale celotnega kompleksa. Kupil sem vas. Lepo ste povedali: ‘Prava ljubezen zmaga’. Kdor misli tako, se moti. Kar šteje, je denar. 

Tako nekako, po spominu. (Lahko bi pogledali v tekst.) 
 
No, in turbo-kapitalist, tajkun, vulgarni neoliberalist odpre kovček in iz kovčka zleze - maketa ptujske gledališke stavbe. 

Slika pove več kot tisoč besed. Sporočilo je bilo jasno: Zato-jevci želimo hišo, želimo gledališče, z zidovi in novo štampiljko. Želimo nov pravni subjekt Gledališče Ptuj.  
Če že, potem ... Wenn schon, denn schon ... 

Nesramno? Drzno? Velikopotezno? Arogantno? 
Kaj bo z zaposlenimi z ZKO-ja, ki delajo v gledališču? Z Anico Bombek Strelec smo že sodelovali – naredila nam je kalkulacije, svetovala pri številkah (kasneje bo postala ne le sijajna organizatorka in prodajalka, pač pa tudi direktorica gledališča), Marijan Pišek - hišnik, je tudi že dal kakšno roko pri izdelavi scene, Irena Meško je v MGP v službi še danes. Dušan Kozar, ki je imel pisarno v prvi sobi desno, takoj ob vhodu v gledališče, je počasi odhajal v pokoj. Njemu je bilo verjetno dokaj vseeno. 

Sploh pa: Ali bo občina lahko na dolgi rok preživljala novi javni zavod, ki ga namerava ustanoviti?! 
Že itak ima na grbi toliko kulturno-zgodovinske dediščine, stavb, ki so potrebne obnove, nedokončanih ali načrtovanih gradbišč (ptujska trojka: pošta-minoriti, dominikanec, mali grad), številne institucije, ki niso le občinskega pomena. Zdi se mi, da je Štefan Čelan že takrat govoril o regionalizaciji. In ja, ptujsko gledališče bi gotovo lahko financirala tudi regija. Ampak, stvarnost je pač bila, kakršna je bila. 

Predvsem pa tole vprašanje, ki je zvenelo zelo prepričljivo: Kaj bo to za en teater - gledališče brez igralcev? Vsi ostali slovenski teatri imajo vendar svoje igralske ansamble? (Tudi nekdanje ptujsko poklicno gledališče ga je nekoč imelo. V dobrih časih celo do 22 stalnih igralcev; tam po vojni in še pred ukinitvijo leta 1958). Kako torej zdaj: radi bi imeli gledališče, ki pa ne bo imelo igralcev? Ker za igralska delovna mesta denarja ni. Kaj je pravzaprav to, kakor pravijo, da bo: “projektno gledališče”? Kaj si zdaj to mladina zmišljuje? A bodo bodoči zaposleni prejemali plače, delali pa nič? Bo nov zavod škodil ljubiteljski kulturi? Sploh pa, da bi nov občinski zavod “dobila” kar ena taka mladina? Bili smo malo čez dvajset, nihče še tridest. 

Moram poiskati dr. Lucija, da ga povprašam - in Branka Brumna - kakšne spomine imata. Kaj sta morala vse poslušati. Ampak sta očitno dovolj verjela v nas. (Kristine žal več ni.) Ja, bili so ljudje, ki so menili, da k mestu spada pač tudi gledališče. Ki je tu itak že zelo zelo dolgo bilo. V srcu mesta. Since 1754.  

Povedano drugače: Ni se dalo biti nekje vmes, treba se je bilo odločiti. Poklicno gledališče na Ptuju zdaj bo - in to po Zato-jevsko - ali pa ga ne bo. Ne zdaj. Vse bolj je bilo jasno, da se tega ne bo dalo speljati tako, da bi bili srečni in zadovoljni čisto vsi. 
 
Polarizacija v mestu je bila velika. Kdor bo šel brskat po papirjih, bo našel dopisovanja, argumentacije za in proti, časopisne članke, pisma podpore. Podporo profesionalizaciji so v svojih člankih v Tedniku izrazili Fanc Mlakar, vodja Gledališča Zato., akademski slikar Albin Lugarič, Krstina Šamprl-Purg, takrat šefica za kulturo na občini, igralec Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, pater Branko Cestnik, igralec Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, predsednik uprave Perutnine Ptuj in tudi sam kot umetniški vodja skupine Zato. Zdaj vidim, ko brskam po knjigi 1992 – 2002, da sem napisal vendarle nekaj pametnega, namreč: “Če se gledališče ne bo profesionaliziralo zdaj, se bo kdaj drugič in kako drugače.” Ja, tako sem verjel, da je samo vprašanje časa.  

Mogoče bi celo veljalo poiskati mestne svetnike takratnega sklica in jih povprašati po njihovih spominih. Mogoče pa dejansko prosim MOP, da mi dajo seznam takratnih svetnic in svetnikov. Morda jih kako najdem na spletu in jim pošljem ta članek in spodbudim, da se vključijo v kolektivno spominjanje. (Eto, ravnokar sem pisal na MOP in jih prosil za seznam takratnih svetnic in svetnikov. Zdi se mi pač pomembno jih navesti: brez njihovih “rok” gledališče ne bi nastalo.) Ko jih dobim, jih napišem.

(No, od včeraj na danes mi je g. Gajser iz MO Ptuj poslal odgovor in še več: zanimive podrobnosti. Spodaj. Tukaj pa seznam takratnih svetnic in svetnikov, ki so zaslužni, da je mesto dobilo poklicno gledališče:)

No, naša  Zato.-jevska skupina se je povečala: pri nas so zaigrali še Barbara Vidovič in Nina Valič, pa že omenjena Vesna Pernarčič ter Rok Vihar. Plus seveda že jedrni del Zato.-jevcev: Vojko, Tadej, Gregor. Neša pri Krčmarici ni bilo. 

Krčmarico smo uprizorili na notranjem dvorišču dominikanskega samostana. U, kakšen prostor! Čudovit. Danes se tam gotovo ne bi dalo. Ena vrata, požarni red, muzejska pravila ... Franci pa je takrat postavil celo tribuno za ... koliko gledalcev, Franci? Že sam samostan s svojimi gotskimi oboki je bil prekrasna kulisa. Neverjetno prizorišče. (Režiserju Zvonetu Šedlbauerju ga bom čez leta ponudil še za eno uprizoritev tam, za Snubca A. P. Čehova.) 

Tinček Ivanuša nas je posnel pred premiero. To je edini video zapis Zato-jevcev! Ker takrat sem misli in vztrajal: gledališče je hipna umetnost. Nič snemanja. Ko je mimo, je mimo. Naj bo za zmeraj mimo.  
Danes sem tega posnetka vesel. Tinček ga je dolga dolga leta za tem nekje izbrskal in mi ga presnel z bete na VHS. Kako prijazen možakar. Legenda našega mesta. Neverjeten. Imeli smo TV na Ptuju, ko še ni bilo kabelskih, pa lokalnih televizij ... Tinček, Tinček, vreden ene resne obravnave. Človek pred časom. 

S Krčmarico smo se fijakali po vsej Sloveniji. Imeli smo že svoje avtomobile: Grega katrco, Tadej nekega malega citroena, jaz jugota, tistega, tahitrega, navitega, 65 mogoče, Vojč ... kaj si vozil ti, Vojč? Vsa scenografija in kostumi so šli v teh par avtomobilov. Plus osvetlitev: dva ali trije halogenski reflektorji za na gradbišče. (Imel sem dva 500 watna, ker sem se ukvarjal s fotografijo in ja, to je bila moja home made studijska luč.) 

Predstavo Krčmarica smo odigrali 49,75 krat. Zadnja je bila na vrtu pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogl v Veliki Nedelji pri Ormožu. Lep poletni dan, potem pa se je tam daleč nad Pohorjem nenadoma stemnilo (kakšen lep razgled!) in popoldanska nevihta je odpihnila našo ponovitev nekje na tri četrtine. Bila je zadnja. 

Blagajničarka našega društva Zato. Iris nam je izplačevala prve honorarje. S svojim delom smo zaslužili! Nekaj, kar smo leta in leta delali samo iz veselja, za hobi, je počasi postajalo naš poklic. Smo računali še v markah, Iris? Smo ti težili? 
 
Kako smo pravzaprav brez mailov in s telefoni na kabel zorganizirali in prodali 50 ponovitev Krčmarice po celi Sloveniji? Od Ormoža do Dobrovega v Brdih? Ja, v resnici: pisma – natipkana z mehanskim pisalnim strojem, kupljenim na bolšjem sejmu v Ljubljani, ponudbe, adrema potencialnih kupcev, potem pa zjutraj telefon v roke in Vesna je klicala ter se dogovarjala za termin. Robo v osebne avtomobile in smo se podali na gostovanje. 

No, zelo dobro se spominjam gostovanja Krčmarice v dvorcu Zemono. Franci, verjetno s pomočjo Petra Vesenjaka, je “naštimal” gostovanje in po njem večerjo z dr. Maksom Tajnikarjem. Tajnikar je bil takrat mogoče minister za turizem, ali pa gospodarstvo. Franci je lobiral za novo gledališče.  Zraven so bili Ervin Hojker, pa Kristina in Vojteh Rajher. Vem, da smo dobili večerjo in da nisem vedel, kaj bi se menil s “političarji”. Ampak, Franci je imel tu iniciativo in speljal stvari očitno več kot odlično.

Prerajžali smo celo Slovenijo. Krčmarico odigrali tudi na spremljevalnem Borštnikovem srečanju. Projekt profesionlizacije gledališča na Ptuju je bil tudi že po vseh slovenskih časopisih. Letos se bo odločilo, ali bo ali ne bo.

Sva šla skupaj, Franci, do takratnega kulturnega ministra, Sergija Pelhana?  
Zelo dobro se spomnim, kako je rekel: Ptuj ni dovolj veliko mesto, nima dovolj abonmajev, gledališka dvorana ima premalo sedežev, ne izpolnjujete kriterijev za status poklicnega gledališča.  
V bistvu so prav taki, isti argumenti vodili leta 1958 v ukinitev poklicnega gledališča.  
In ja, vse to je bilo v bistvu res, kar je rekel Peljhan.  
Po teh kriterijih poklicnega gledališča na Ptuju res nikoli ne bo, sem mu odvrnil. Ampak mi bomo ustanovili takšnega, ki - po naših kriterijih - pač bo. 

Z Dolfijem Žižkom sva ure in ure presedela in se pogovarjala, kakšni naj bi bili ti kriteriji. Kakšen podsistem mora biti nov javni zavod, da bi se lahko vključil in preživel v širšem sistemu, ki se mu reče mesto, občina, lokalna skupnost, država Republika Slovenija? Kako ga misliti, da se bo večalo število potencialnih izhodov, perspektiv, razvojnih možnosti? Ali po domače: kako začeti z najnujnejšim minimumom in hkrati imeti v mislih tak ustroj, ki bi omogočal rast in razvoj? 

Ampak: to je bila vendarle čista teorija. Franci je moral v praksi doseči, da bodo mestni svetniki dvignili roke. (Danes vem, da je ni bolj praktične stvari kot je dobra teorija.) 

Vzdušje v mestu je bilo pregreto. Nekaj podobnega kot mnogo let kasneje na temo ”podiranje dreves oz. nova tržnica”. Le da pri ustanavljanju poklicnega gledališča ni bilo treba ničesar požagati, porušiti, zabetonirati.  

Če že, je bilo treba porušiti predsodke in vnaprejšnja toga in zacementirana prepričanja, zakaj se nekaj ne da. Da ne gre. Da ne bo šlo. Da je ustanavljanje poklicnega gledališča v tako malem mestu velika napaka. 

Decembra 1995 sem bil pri punci v zamejstvu. Franci mi je poslal kratko sporočilo: "Predlog sprejet". (Franci, popravi me, če je pisalo drugače.) 
 
Mestni svet je na seji 4. decembra 1995 potrdil predlog župana dr. Miroslava Lucija, da Ptuj znova dobi poklicno gledališče, nov zavod. Gledališče Ptuj je bilo ustanovljeno. Skupina Zato. je svoj cilj dosegla.

Nekako tako je bilo.  
 
Franci, vem za tvoj ”ritual”, ki si ga opravil pred usodno sejo mestnega sveta. Krasen se mi zdi. Nam ga poveš? 

---
Dobrodošli s pripombami. Kar na samo.strelec@gmail.com, ali na FB kot komentar, pa se bo vse znašlo v tejle skupnostni spominski knjigi v nastajanju.

***

Matej Gajser:
Pozdravljeni,
sem naredil pregled dogajanja na takratni 11. redni seji MS, ki se je pričela dne 30. 11. 1995, kasneje pa nadaljevala in zaključila dne 4. 12. 1995.

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališča Ptuj se je v osnovi obravnaval v osnutku (prvo branje), ker pa ni bilo večjih pripomb so v nadaljevanju seje potrdili še predlog (drugo branje).
Prav tako so na 11. redni seji imenovali v.d. direktorja (Samo M. Strelec).
Vse to je razvidno iz zapisnika (v prilogi).
Odlok je bil potem objavljen v UV občin Ptuj in Ormož, št. 35/1995 (v prilogi).

Mestni svet je takratni sestavi v skladu s takrat veljavnim statutom sestavljalo 32 svetnikov (danes 29).
Iz zapisnika je razvidno, da je bilo najprej prisotnih 30 svetnikov, naknadno se pridruži kot 31 še Tomaž Neudauer.
Odsoten je bil mestni svetnik Janez Bedrač.

V prilogi seznam svetnikov v mandatu 1995-1998.
E-naslovi seveda takrat še niso bili aktualni in z njimi ne razpolagamo.
Lep pozdrav.

Samo M. Strelec:
O, bravo in klobuk dol, g. Gajser. Tole pa je bilo zdaj hitro. Od včeraj na danes. Dobesedno. Hvala vam. Zanimive podrobnosti. Več kot sem pričakoval. Predvsem pa absolutno hitreje!

In še druga reč: Nekje sem zdaj prebral, da je v nekem aktu pisalo (najbrž o u stanovitvi),  da se bo gledališče financiralo iz občinskega IN državnega proračuna. To drugo je bila seveda pobožna želja. VSE je bilo na bremenih občine na začetku. Prijavljali smo se na t.i. državne projekte; nisem prepričan, da smo sploh katerega dobili ... Dokler se ni zgodilo nekaj res lepega (kar ima posledice še danes). Ampak, to šele pride. V povezavi z ministrom Rudijem Šeligo. Stay/keep in tuoch, ostanite z nami, do prihodnjič.

Franc Mlakar:

Samo.
Se spomnim tvojega sporočila, da ste se z igralci dobili v Ljubljani in se dogovorili glede imena Zato. Nanizal si kar nekaj predlogov, pod lahko bi bilo drugače. Tukaj se mi je utrnila iskra v spominu o obdobju kasneje, ko bi to ime lahko ustavilo profesionalizacijo gledališča, ker smo se delili na tiste, ki so za spremembo in tiste, ki niso. Zmagal je razum in bilo je Gledališče Ptuj. Lahko bi bilo tudi drugače. Diplomacija je včasih velika stvar. Lp fm 

Franc Mlakar (22. 12. 2025): 
Ker počasi zaključujem prispevek mojega direktorovanja, sem odkril podatek, ki se ne uporablja v uradni zgodovini in vama ga (opomba SMS-ja: Petru Srpčiču in Samu M. Strelcu) posredujem v vednost. Javni zavod Gledališče Ptuj, danes Mestno gledališče Ptuj, ima uradni rojstni dan 20.03. 1996. Takrat je bil vpisan v register kot Javni zavod in je lahko začel poslovati kot samostojen zavod in poslovni subjekt.  Pomembna malenkost. 😊 LP fm

Samo M. Strelec (23. 12. 2025):
Franci, hvala za ta detalj! Prav manjkal mi je. Namreč: pred časom sem moral za neko prijavo zbrati delovno dobo, delovne izkušnje, pa sem iskal, kje so tisti moji meseci v GP, prvič, na začetku. In tvoj zapis pojasni vse: Ni jih, ker sploh še nisem bil v službi! Ker me ni imel kdo zaposliti! (Torej sem hodil v službo "na črno"? Luka Mesec bi naju danes za to preganjal, hi, hi.) Je pa z vprašanjem, kdaj človek postne človek, podobna dilema: Ko priveka na svet? (Tako nam vpišejo v EMŠO. In na Davčni.) Ko prvič reče "mama"? Ko shodi? Spregovori? Kdaj iz nebogljenega sesalca homo sapiens postane Človek? Kdaj gledališče postane gledališče? Ko županu svetniki dahnejo na predlog za ustanovitev novega zavoda "da"? Ko to novo firmo ga. Justina X vnese v "sodni register"? Ko ima gledališče prvo vajo? Ko mu gledalci zaploskajo na prvi lastni premieri? ... Moj odgovor: odvisno, koga vprašamo za odgovor. Kakorkoli: zelo fajn, da si prevzel reči in nadaljeval in storil vse, da je lahko prišlo do prve petletke, in potem druge ... in tako dalje do tega, da firma obstaja 30 let. Ali je to firma ali Firma, ali eksistira ali nam od vznemirljivosti "ne da mira", pa je (lahko) stvar resnejših razmislekov, pogledov, debat itd. Če si jih (sploh) kdo želi. Najbolj fajn pri vsem pa je tole: v bistvu si nam napovedal, da boš kmalu opisal svoj čas dela v GP in nam dal nove puzzle! Prepričan sem, da boš s tem spodbudil še Anico, Anica pa Reneje, vsi skupaj pa potem Petra, da bo dodal vse svoje koščke in imeli bomo sliko 30-ih let. Lahko nam je všeč, lahko ne, ampak: slika je!, bomo lahko rekli.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Zaprta vrata, 1993

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1994

Plešasta pevka - podatki
Plešasta pevka - fotografije

Bil je občinski praznik. Spet. Avgusta. Ptujska noč.
Pred gledališčem je bila živa glasba. Tudi pred občino seveda. In še (marsi)kje po mestu. Mi smo naslednji dan imeli premiero. Ker smo barvali – ne vem več, ali scenografijo ali oder – je smrdelo ko hudič. Po nitro-razredčilu se mi zdi. Če ne spravimo tega ostrega vonja nekako iz dvorane, publika jutri ne bo zdržala na predstavi. Odprli smo vsa okna in vrata, naredli prepih in - ostali po večerni vaji še celo noč v gledališču. Prespali smo kar na odru in po garderobah.

Tadej in Gregor sta igrala gospe, meščanski dami, Vojko in Nešo njuna moža. Gorazd je bil Gasilec, priključila se nam je Maša Židanik, tehnik Simon pa je odigral Simona (izgovoriti: Sajmona).

Beseda je prazna. Beseda je papirnata. Beseda ničesar več ne pomeni. Besedi mora dati vrednost molk.

To je Ionescov stavek, ki ga je prebral Igor Samobor. Spomnim se treme, ki sem jo imel: kako naj temu našemu velikemu igralcu dam napotke, kako to besedilo povedati v mikrofon, da bo zvenelo tako, kot si predstavljam, da bi bilo fajn za predstavo? No, in z lepim Igorjevim glasom - prebral je bolje, kot sem mu sam znal dati napotke - smo skupaj s publiko v temi, kot v kakšni kratki meditaciji, začenjali vsakič našo novo uprizoritev.

Ne vem, kako smo prišli do Mirjane Koren – scenografke iz Maribora. Mogoče mi jo je predstavila Gordana Gašperin, kostumografka, prav tako iz Maribora, s katero sem takrat delal več predstav po drugih gledališčih. Kakorkoli. Mirjana je postavila na ptujskem odru pravo garažo. S pravimi garažnimi vrati – težko roleto, natančneje dvema roletama. Vojč in Tadej sta si morala za spuščanje med predstavo nadeti rokavice, tako težka/velika je bila. Kulise so bile izdelane iz vsaj dvo- če ne tri centimetrske iverke. Prav tako težke ko satan. To je bilo pač najceneje in najenostavneje narediti. Kulise z okvirji, vezano ploščo ... kdo nam bo to izdelal? Ampak, za tehniko mi ni bilo treba več skrbeti, kajti:

Franci je imel prijatelje in stvari so prišle zdaj na oder in za to je skrbela naša tehnika v ozadju: Silvo, Zvona, Cico, Tomaž za luč, mogoče Simon za ton.

Nekoč bomo gostovali s predstavo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tamkajšnji tehniki bodo kar bežali od nas: tako težkih kulis še niso ”jemali”.

Pri barvanju oz. patiniranju teh kulis je sodeloval tudi filmski scenograf Duško Milavec. Miran Zupanič je v naših krajih ravno takrat snemal svoj novi film Radio.doc, pa je filmska ekipa hodila tod okoli, spoznali smo se, in Duško nam je "posodil svojo roko" ter finiširal Mirjanino scenografijo. Tudi Marko Sosič, takrat umetniški vodja SNG Nova Gorica, je hodil tod okoli. Zakaj že? A je sodeloval pri Miranovem filmu ...?

Pa še nekaj je šlo zelo narobe s tistim gostovanjem takrat v Ljubljani. Dve stvari v bistvu. Ena, da naš kamion na Čopovi ni ni mogel zaviti v prehod na dvorišče MGL-ja. (Takrat še ni bilo Jankovićevega zaprtja). Stebriček za rampo tik ob vogalu je bil napoti. Rampo smo seveda že dvignili, ampak sam stebriček, tistih deset centimetrov, je bil napoti našemu kamionu. Ampak, to Ptujčanov ni zaustavilo (le kdo bo nosil tako težke kulise izpred McDonald’sa (je bil že takrat tam?) do dvigala MGL-ja?!). Zvona, naš multipraktik in multitalent je v hipu imel rešitev: šel ja v kamion, nekaj iskal, nakar se vrnil s ključem, ročno odmontiral stebriček, enostavno ga je kar odvil iz tal, položil na tla in kamion je lahko na milimeter nekako speljal skozi ozek vhod na dvorišče. Stebriček je provizorično z enim vijakom postavil pokonci, niče ni nič opazil, po gostovanju pa (najbrž) privijačil nazaj v tlakovana tla.
Pravo sranje pa je šele sledilo: Vojko je med predstavo v žaru igre vehementno zamahnil z roko, žal po robu kozarca, in kri je špricnila meter, dva visoko. Bil sem v dvorani. Zgledalo je kot dober gledališki efekt. Nekdo v publiki je dahnil: Vau!!! Vojko si je kar med igranjem s krpo-rekvizitom zavezal dlan in odigral predstavo do konca. Potem ga je nekdo odpeljal v Klinični center na šivanje.

Tehnika iz MGLja - Branko je bilo morda ime enemu od odrcev, če ne celo šefu odra - sem ves ponosen po bučnem aplavzu po koncu predstave, ko smo že pakirali, vprašal, kakšna se mu je zdela naša Plešasta pevka. Ta večer je bila res dobra izvedba. Igralci so bili nabriti, hoteli smo se pokazati, v javnosti se je že govorilo, da mladi na Ptuju želijo ponovno poklicno gledališče. Mladina, stara malo več kot dvajest let ... in da bi ji nekdo "dal", naredil novo firmo, namenil javni denar, ustanovil nov zavod ... Precej utopično. Tudi za tiste optimistične čase, ko smo mislili, da bomo druga Švica.

Razprodana dvorana MGL. Publika je sedela tudi na stopnicah. Prišel nas je gledat celo Vito Taufer, režiser, ki sem ga (tudi) oboževal (mislim: njegove predstave). Vito je potem čez nekaj let naredil sijajno Plešasto pevko v SNG NG. Čisto drugačno od naše. No, nestrpno sem čakal, da nas tehnik Branko pohvali; človek, ki vsak dan vidi vse te številne umetnike, igralce, režiserje. Tehnika zmeraj najboljše ve, kako nam gre na odru. Pa mi Branko po dolgem premisleku reče: ”Ne gledam ti ja ni jednu našu predstavu, pa ne vem, zakva bi tvoju.”
No, lepo. Ampak bil je vsaj tam; večina scencev je že zdavnaj pobegnila ob našem prihodu, ko je videla, kakšne težke kulise smo pripeljali s Ptuja. Spominjam se, kako so zmajevali z glavo: “Pa tega še svet ni videl”, in se razkropili po zaodrju.

Vrnimo se na Ptuj. V čas pred premiero.
Na neki dopoldanski vaji priteče nekdo v garderobo in mi sporočil: ”Geč si je zvil gleženj!” Mislim, da je bil Nešo ta prinašalec slabe novice. Vesna je z igralci ravnokar vadila koreografsko točko, ples na skladbo ”Zvončki in trobentice, mačice, vijolice ...”. Stečem na oder.
Grega je ves res moker ležal na deskah in se zvijal v bolečinah. Itak se je zmeraj močno znojil; zdaj je bil moker ko cunja. Par dni pred premiero, on pa zvin gležnja! Seveda, plesati je moral z ženskimi čeveljci. In ni ga bilo takrat tako malo skupaj, Gregorja! Vedel, sem, kako tak zvin boli. Dr. Toš, Tadejev ata, mi je nekoč lepo svetoval, po neki silni košarkarski tekmi: "Fant, a ne bi ti mogoče košarke kar lepo obesil na klin?" Nedolgo pred tem sem bil pri njem zaradi zvitega prsta, nato zapestja, zdaj zaradi gležnja oz. ligamentov.
Grega je jamral, stali smo okoli njega kot vkopani. Ne vem, kaj mi je se šlo takrat skozi glavo. Bil sem v šoku. Še bolj, ko je Geč vstal in se začel režati. Bil je 21. julij - in to so mi šli ušpičit za rojstni dan!!! Kreteni.
Dobro so me. Hvala lepa, res.

Dvorana je bila še stara, z ložami. Na odru smo potrebovali avto. Oldtajmerja. Zvona je rekel, da ve za nekega. Nekje v garažah, zgoraj med bloki, da ga ima nek njegov frend. Trajalo je in trajalo, da bo prišel ta avto. No, me res zanima. V glavi sem že imel režijsko rešitev B, brez avta. Ker v bistvu nisem verjel, da bo avto prišel. Če pa že, pa mi ne bo všeč. In kako ga Zvona sploh misli spraviti na oder? No, pa da vidimo. Ali samo govori, ali bo tudi kaj iz tega.
Potem je nekega dne avto res prišel: na kamionu. Po dveh fosnih so ga fantje potisnili na oder. Lep, rdeč fiat. Cabrio. (Je bil fiat?) Ampak čez pol ure je že bilo po Radio Ptuj: "Nepridipravi, povezuje se jih z mladimi ptujskimi gledališčniki, so vdrli v garažo dr. Kolariča in demolirali vrata ..."

Zvona pač ni bil prepričan, v kateri garaži je avto, ki nam ga je nekdo rade volje posodil. Lastnik še sam menda točno ni vedel, v katerem boksu se nahaja. Že leta in leta ga ima tam, zaklenjenega. Zvona seveda ni imel ključa od garaže, vedel je samo, da je avto rdeč in da je v enem od boksov ter da mu lastnik dovoli, da pač - če ne bo šlo drugače - na silo odpre vrata njegove garaže, ker ta hip ne ve, kje ima ključ ... Imel pa je Zvona “majzl”. (Kako se reče pravilno po slovensko majzlu?)  In z majzlom je Zvona odprl pač nekaj vrat, preden je zagledal pravi avto.
Se zgodi. Tista vrata na pločevinastih garažah, je treba že reči, pa tudi niso bogve kaj ...
Leta in leta me je bilo potem nerodno, vsakič, ko sem srečal dr. Kolariča in njegovo gospo ...

Predstava je bila pri občinstvu sprejeta z izjemno naklonjenostjo. Imeli smo vse več novega občinstva, ki sicer običajno sploh ni zahajalo na dogodke v gledališče sredi mesta. Občudovali so dve dami (Geča in Toša); rekli so, da je Tadej izrezana Beba, njegova mama. Sašo Fenos je poskrebel za obe lasulji. Nešo in Vojko sta bila hecna možakarja, Gorazd prikupno zmeden poveljnik gasilecev, Maša pa seksi Služkinja.

Še bo nekaj iz nas!
Mogoče pa bodo res prihodnje leto ustanovili poklicno gledališče!
Čeprav niso bili vsi za to. Še zdaleč ne. Kje bo občina dobila denar? Koliko bo zaposlenih? Kaj bo z ZKO-jem, ki je trenutno v stavbi? Kako z zaposlenimi? Lastnino? Si Ptuj spooh lahko privošči pokliicno gledališče? Toliko drugih prioritet ima. Ptujska trojka ...
Sama neudobna vprašanja so butala na dan. 

Franci, povej, kakšni so bil takratni poslovni in lokalno-politični izgledi za ustanovitev novega javnega zavoda? Kako si prepričeval? Kako lobiral, bi se reklo danes? Kje iskal podporo? Aha, se že tudi sam malo spomnim; Maks Tajnikar, kuturni minister Sergij Peljhan ... Ali smo se z njima srečali prihodnje leto, ko je bilo že vse bolj in bolj "vroče"?

Spoštovani bralci, kakor zmeraj: Dobrodošli s pripombami, spomini, komentarji. Kako? - Enostavno mi jih pošlješ na samo.strelec@gmail.com in jaz jih objavim. (Ali kot komentar na FB). Objavim takoj tukaj, v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja/co skupnostne knjige v nastajanju.

***

Andrej Cizerl Kodrič:
Dobro se spomnim priprav na premiero … Težkih panojev, ki so sestavljali sceno. Marjan je na okvirje dal iverne plošče in je posledično bilo vse zelo težko, ker je posamezni panel bil širok in visok.
Spomnim se tudi, da smo kaširali stene pozno v noč …

Samo M. Strelec:
Vidiš, Cico, bil sem prepričan, da je cabrio prišel na kamionu. Šlepanja se ne spomnim več! Super detalj. Hvala ti.

Franc Mlakar:
Plešasta pevka ... Drugi projekt pod mojim menedžeriranjem….
Najprej se spomnim obiska Mirjane Koren, arhitektke in scenografke iz Maribora v moji stari pisarni v Termah. Najprej je poskenirala mojo psiho in zadela vse moje vrline in ne vrline. Fascinantno. Klub temu, da sva kasneje imela trenja glede materiala za kulise, ona je namreč hotela hrastovo vezano ploščo, meni je bila logična topoljeva, nekajkrat lažja za odrske delavce. Udarila sva na nož … Samotova Vesna je bila mediator, da smo se sploh prebili do cilja.

A največja zgodba, pravzaprav Anekdota je nastala z avtom, ki je bil del scene. Fiat Spajder v lasti Danila Polajžerja, ptujskega podjetnika, ki nam je takrat pogosto stal ob strani je bil moj cilj. To je bil kraljevski Kabrio dvosed iz sedemdesetih let. Danilo je takrat imel toliko avtov in garaž, da mi je v roke porinil šop ključev in rekel: na Rimski ploščadi v eni garaži je ta avto. Vedel sem da je rdeč in noben ključ iz tega šopa ni odpiral garaže s dotičnim avtom. Sam nikoli ne bi prišel do garaže z avtom, če nebi bilo mojega prijatelja Zvonka, ki je bil tehnični improvizator stoletja. Vsaka garaža na Rimski je spodaj imela nišo in si lahko pokukal noter,ampak slika je bila nejasna. Po daljšem opazovanju različnih garaž sva se odločila, da vstopima (z vlomom seveda) v eno …

Ni bila prava; notri je bil rdeči golf, da bi bila mera polna sta naju pri delu opazovala zakonca Kotar, ki spodaj stanujeta in sta bila prijatelja dr. Kolariča. Frka, Pizdarija in vse vmes … Spomnim se kako sva se po telefonu pogovarjala in jaz sem ga prepričeval v eno, da nameni niso bili slabi …joooj. Še danes sem prepričan, če dejanje ne bi bilo za namen gledališča, bi z Zvonetom pristala na sodišču in mogoče celo na Rogozi. Hvala gledališkim bogovom. Naš avto je bil v eni garaži pred Kolaričevo … Pri  Plešasti pevki se je stkalo največ anekdot, mogoče primerljivo z Krčmarico. Nekdo je že opisal dogajanja pri gostovanju v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Morda zaključim, da šele danes spoznavam, da nam je cela pot uspela »Zato» , ker smo bili pripravljeni opravit vsa žrtvovanja. Neuspeh ni prišel v vpoštev, na vseh nivojih seveda. Mladost, ambicioznost, ljubezen … kdo ve, verjetno prava mera vsega in ob pravem času seveda. Čudež ...

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Kratek očrt zgodovine 

Avtorji: Samo M. Strelec & Melani Centrih, Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Medklic. Neka kolegica mi je pisala, ali je mišljeno, da naj drugi komentirate moje zapiske. Hm. V bistvu ne. Mišljeno je, da se odzoveš na košček, ki ga sam "položim na mizo". Vabljen, da deliš spomin, povezan s preteklostjo MGP, in ga tako ponudiš v skupnostno sestavljanko. Mogoče potrebujemo prav ta tvoj košček, da bo naša slika nekoč cela. Mogoče prav tvoj košček tvori rob, ali vogal, ali paše nekam na sredino slike. Ne vem. Nihče ne ve. In prav to je tisto vznemirljivo. Ne vemo, dokler ne zvemo.
Ne gre za to, da rečeš: "Fajn si to napisal, Samo" (no, seveda sem vesel, kdo kdaj misli, da je kaj fajn); ali: "Ja, res je bilo tako," pač pa, da ponudiš svoje spomine. Gledališče je preplet idej, hrepenenj, očaranj in razočaranj, radosti in frustracij ustvarjalcev. Predvsem pa je gledališče gledalčva očaranost nad videnim; ali pa gledalčeva zdolgočasenost, kadar gledališčnikom ne uspe. In vemo, ne uspe nam vedno. 
Zbiramo torej tanke nitke spomninov; da bi se - če bomo vztrajni in potrpežljivi - morda nekoč zgodil čudovit preplet naše skupnosti in morda na koncu spletemo močno rdečo nit, vrv, pletenico o tridesetlenem obstoju Mestnega gledališča Ptuj.

*

Leta  1939 je Hitler napadel Poljsko.
Istega leta se v kraljevino Jugoslavijo s študija v Pragi vrnil mlad Mariborčan, Fran Žižek. Pri češkem gledališkem reformatorju Burjanu je študiral režijo.
Pride torej v Maribor in v rodnem mestu želi ustanoviti neodvisno gledališče. Kajti namreč:
To, kar Žižek gleda v gledališču, tam z zadnjih stojišč na galeriji, se mu zdi grozno. "Fuj!" vzklika, ko gospoda v parterju aplavdira. In - valjda, kot se grdo reče - mu mariborski upravni organ noče registrirati društva; neodvisnega, avantgardnega gledališča. In kaj zdaj?

Žižek pozna nekoga na Ptuju; pisatelja Antona Ingoliča. Ta je ravnatelj ptujske gimnazije. Mogoče mu lahko on pomaga. In mu. Da maksimlano skrajšam zgodbo: Žižek na Ptuju s pomočjo Ingoliča uresniči svojo noro zamisel in v samo dveh predvojnih sezonah naredi pravo gledališko revolucijo. Na slovenskih odrih se namreč takrat uveljavljeni uprizoritveni slog imenuje: haevy realizem. Po domače in na hitro: vse na odru mora biti pravo, avtentično. Prava kmečka skrinja, pravi stoli, prava postelja, omara, prava košara, krompir ... Igralci - naličeni tako močno, kakor da bi bili za na ptujski fašenk, kostumi kar oblačila ali pa takšni, kakor si pač mali Janezek predstavlja, da so bila prava oblačila npr. v Shakespearovih ali Molierovoih časih.

Žižek pa je o gledališču razmišljal drugače. Bil je educiran drugče. Njegov gledališki razmislek je bil drugačen: Gledališče naj ne bo posnetek resničnosti, pač pa umetniška predelava, umetnikovo videnje resničnosti.
Scenografija tako naj nikar ne bo realistična. Naj ne imitira, ampak aludidra (ne posnema, temveč namiguje, nakazuje, priklicuje). Kostumi naj ne bodo oblačila, ampak esetski, umetniški objekti, ki naj poudarijo misel, režijski koncept režiserja. (Žižek denimo uprabi mizarske oblance za perike iz časa Ludvika IVX.) Ne kažimo samo materialne "resničnosti" - kar se vidi, otipa in je snovno - pokažimo svet misli, duševnosti, podzavesti. Kako to doseči? Uvede igro senc, back projekcij, pravimo temu danes. Predvsem pa: gledališče mu ni kar malo za zabavo, ampak je družbeno-krtično početje. Zveni znano?

Žižek v dveh sezonah na Ptuju uprizori - če se prav spomnim, 12, 13 iger! In to kakšnih: Moliera, Sofokla, Cankarja, Župančiča ... 
S kom? Samo enega igralca ima na plači; mariborskega železničarskega delavca Wilhelma; svojo plačo deli z njim fify-fifty!  Kdo še igra? Ingolič prispeva ptujske gimnazijce! (Zdaj veste, zakaj toliko tečnarim s t.i. mMGP -> mlado MGP: povezavo med gledališko gimnazijo in gledališčem. Enostavno zato, ker smo to že imeli. Uspešno imeli. Že spet in še enkrat: Nihil novum sub sole.)

Opomba. Se opravičujem vnaprej: Ta hip med pisanjem ne preverjam zgodovinskih dejstev. Saj veš, zakaj ne. Ker me zanimajo naši krhki in bežni človeški spomini.  Za vse "resnično", objektivno, obstajajo viri. Nas pa zanimajo subjektivnosti. Ne gre mi ta hip za zgodovino, pač pa za prihodnost. Ja, ta hip se mi je posvetilo, čeprav se bo slišalo paradoksalno!: Ne zanima me toliko zgodovina, pač pa bolj prihodnost. O zgodovini pišem, ker je v njej klica prihodnosti! In v prihodnosti bo MGP - med drugim - zagotovo povezano z umetniško gimnazijo na Ptuju; močno, sistemsko, ne sporadično (bi se reklo danes), kakor je to torej že bilo v časih Antona Ingoliča & Žižka.

No, kdor želi vedeti o izjemnem Franu Žižku več, lahko bere tukaj. Zgodovinarka Irena Mavrič, takrat zaposlena v PMP, je temeljito raziskala "fenomen Žižek na Ptuju" in v 80-ih letih prejšnjega stoletja postavila tudi odmevno razstavo.
Kljub temu pa ptujsko Žižkovo obdobje - ne pozabimo: Žižek si je izmislil (lansiral, bi danes rekli) Borštniko srečanje in režiral prvo slovensko TV igro in velja za očeta slovenske televizije - po mojem mnenju še vedno dovolj dobro evalvirano. Morda zgodovinsko da, ne pa tudi gledališko-interpretativno. Njegovo ptujsko obdobje še ni ustrezno postavljeno v slovenski gledališki kontekst. Ne ovrednoteno s stališča gledališke poetike in uprizoritvene prakse. Ko sem spoznaval Žižkovo avantgardno, neodvisno gledališče na Ptuju, se mi je hitro postavilo vprašanje: Le kaj bi se zgodilo, če se ne bi začela druga vojna? Morda bi na Ptuju ne imeli mestnega gledališča, temveč slovensko narodno gledališče, mogoče neodvisni raziskovalni uprizoritveni laboratorij, mogoče mogočen mednarodni produkcijski center za uprizoritvene umetnosti. Z več dvoranami, institutom za sociologijo gledališča, oddelkom za digitalizacijo gledališča, morda celo stalnim začasnim ansamblom ;-). Žižek, kolikor se ga spoznal kasneje, ko je bil že zelo star, bi svojo predvojno ptujsko obobje gotovo nadaljeval v neslutene smeri. Ne bi posnemal nikogar. Ne takratnih slovenskih uprizoritvenih praks, ne poslovnih modelov. 

Ko sem ga obiskoval v domu za ostarele v Medvodah, kjer je bil sosed Poldeta Bibiča, mi je poklonil svoj scenarij za ugledališčeno zgodovino Ptuja. Šest scenarijev, zrelih za tv format; prava epopeja. Pripovedloval mi je, da si predstavlja spektakel na odprtem; epsko zgodbo o dvatisočletni zgodovini Ptuja. Polde ga je samo pazljivo poslušal in ko je Žižek v svojih zamislih že videl vsaj sto statistov, uprizorjeno bitko rimskih vojakov, partizanske čete, ki čez dva tisoč let vstopajo v od nemškutarjev osvobojeni Ptuj, ter mi je svetoval, da naj pokličem nekoga na kmedijsko zadrugo, češ, da mi bo gotovo s pomočjo sindikatov v delovnih organizacijah združenega pomagfal najti prostovoljce za ta mega projekt, ki naj bi ga režiram jaz, je Polde samo zarohnel s svojim gromkim glasom: "Daj, Frane, no, ni zdaj to več tako kot bilo nekoč; to so zdaj eni drugi časi."

Leta 1969 je Žižek režiral osrednjo slovesnost ob 1900-letnici prve omembe Ptuja. Leta 2019 je proslavo ob 1950-letnici režirala Branka Bezeljak. Proslavo ob 2000-letnici, pa bo režiral/a ... mogoče Lara Čabrijan, ki je zdaj ravnokar v prvem letniku režije na AGRFT. Lara, kaj praviš?

Skratka: Žižkovo ptujsko obdobje je vsebinsko-estetsko-uprizoritveno še ne do konca osveteljeno.
Njegovo ptujsko početje-podjetje je bilo tudi poslovni unikum in zgoda o uspehu. Bil je slovenska kulturna gazela pred drugo svetovno vojno. Fenomen, zrel tudi za raziskavo kakšnega študenta podjetništva, ekonomije; Žižkovo avantgardno gledališče na Ptuju je bilo start-up, zganjanje menedžmenta v kulturi, ko teh besed še poznali nismo.
Žal takrat, ko ju je Branka povabila Frana Žižka in Jožeta Babiča na razgovor ob razstavi, še nisem vedel dovolj, da bi sploh znal posaviti dobro vprašanje. Žal.

*

Po drugi vojni ima gledalšče na Ptuju v zlatih časih tudi do 22 stalnih igralcev! Menjuje imena kakor igralci kostume: Okrajno gledališče, Mestno gledališče, Ljudsko gledališče, Gledališče ljudske fronte ... Tukaj ustvarjajo slovenski gledališki srenji dobro znani Jože Babič, Hinko Košak, Emil Frelih, Sandi Krošl, Tone Frelih in mnogi drugi. Rastko, a ti je oče pripovedoval kdaj kaj o svojem prihodu na Ptuj? Nekoč mi je Sandi mamreč pravil, da je prišel s kufrom v roki z vlakom, izstopil na ptujski železniški, ker da je slišal, da imajo na Ptuju gledališče. Leto dni je ostal na Ptuju, nato je bil sprejet na ljubljansko Igralsko akademijo; mislim da kar v prvo generacijo. Ko sem pripravljal  pri predmetu dr. Marka Marina seminarsko nalogo o Košaku, sem v Zgodovinskem arhivu na Ptuju našel zanimivo Sandijevo pismo, ki ga piše iz Ljubljane nekdanjim tovarišem igracem na Ptuju. Tako nekako pravi: da šele zdaj na Akademiji spoznava resnične globine igralske umetnosti, predvsem pa je tu spoznal luštno tovarišico Marjanco ... - tvojo mamo. Ko sem to prebral, sem se kar raznežil. In ko sem kasneje nekoč sam nekaj časa dirigiral MGP, sem ju povabil oba - ata in mamo, da sta igrala v igri Sobo oddam. Nešo, se ju spomniš? Marjanca je v garderobi štrikala, Sandi pa je imel glavno vlogo in je moral biti zmeraj na odru. Vesna Slapar mu je bila glavna partnerka. Vesna?

Kje smo ostali? Aja, na vrsti je nesrečen zakon iz l. 1958 - Boris Kidrič ga je menda podpisal - ki ukine poklicna gledališča v Kranju, Kopru in na Ptuju. Zakaj? Zaradi administrativnih razlogov. Če mesto nima toliko in toliko prebivalcev, če nima toliko in toliko abonentvo, če nima toliko in toliko sedežev v dvorani, ne more biti poklicno. In ta tri gledališča niso imela "toliko in toliko" tega vsega.
Podoben argument bo desetletja kasneje ponovil takratni kulturni minister Sergij Pelhan: Ptuj ne more dobiti poklicnega gledališča, ker nima ... tega in tega. Je pa dobilo v tisem času Primorsko dramsko gledališče status nacionalnega. (In tako je tudi prav.) Tudi zaradi "influencarja" Sergija Pelhana. Na 50-letnici SNG Nova Gorica pred leti sem ga po dolgih letih srečal in mu iskreno čestital za vse to, kar je naredil za novogoriški teater. Občutek sem imel, da je tudi on bil vesel, da je Ptuj vendarle znova dobil poklicno gledališče. 

No, ptujski poklicni igralci se po ukinitvi gledališča leta 1958 razprišili širom po Sloveniji.
Za potrebe svoje seminarske o Košaku sem se v Novi Gorici srečal z nekdanjo ptujsko igralko Berto Ukmarjevo. Povedala mi je takole:
"Ko sem odhajala s Ptuja, s tistega nekaj malega, kar sem imala - nekaj knjig in garderobe, naložene na odprt vojaški tovornak, ki me je odpeljal izpred gledališča po Prešernovi za vedno s Ptuja - so ob cesti stali Ptujčani in mi mahali v slovo ter jokali."

Tako radi so imeli Ptujčani gledališče in svoje igralce.
Imena Franjo Gunžer, Danijel Šugman (ja, oče Zlatka Šugmana in dedek Jerneja), Lojze Matjašič, Franjo Blaž in še mnoga druga so se za dolgo vklesala v spomin ptujske gledališke publike. 

Hočem povedati: Ptujčani so živeli z gledališčem. Ga imeli radi.
In zato je gledališče živelo še naprej. Četudi ne več poklicno.
Predstave so v gledališki stavbi na Slovenskem trgu uprizarjali še naprej. Pretežno znotraj ZKO-ja, zveze kuturnih organizacij oz. natančneje Delavsko prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Kontinuirano. Nekateri nekdaj poklicni igralci so bili zdaj upokojeni, a so igrali še naprej.
Peter Malec je bil nekakšen hišni režiser. Spominjam se ga, kako je v dolgem plašču, s klobukom, rokami na hrbtu in cigaro v ustih, korakal po Prešernovi. Ali nas, ljubitelje v prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina, hodil učit izgovarjat široke o-je in kratke a-je ... Ter nas maskiral in nam lepil brade in brke s tistim dišeče-smrdečim mastiksom.

Poleg tega je Malec v vodil dramski križek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj. Iz gimnazijskih Izvestij za leto 1972 prepisujem ta hip imena njegovih igralcev: Nevenka Poljanšek, Lidija Habjanič, Meli Poznik, Marijika Praprotnik, Malči Jelen, Ljubica Neudauer, Barbara Peček, Slavica Lipaušek, Dorica Marič, Majda Primc, Viktorija Belšak, Natalija Vidivič, Zvezdana Veber, Majda Primc, Danca Voda, Slavka Motaln (imena so iz uprizoritve Dom Bernarde Alba), Rudlf Štelcer, Jože Šmigoc, Peter Kropej, Bojan Terbuc, Amalija Jelen. (Na tem mestu naj spet "težim" s tem, kako ključen bo nekoč spet gledališki krožek na Gimnaziji; zdaj, ko ima šola umetniško smer, še posebej.) In še zaradi ene reči težim: Meli Poznik - jo kdo pozna? Sevda jo: to je bodoča Melani Centrih, ravnateljica Gimnazije! Ki se bo kot ravnateljica zavedala, da če ima Ljutomer umetniško smer (Grossmann), si jo še kako zasluži tudi Ptuj. Ja, Centrihova je poskušala, aktulani ravnatelj Boštjan Šeruga pa je naredil upsel in naredil "preboj".
Poanta: tako to gre; danes dijak, jutri študent, pojutrišnjem ... ravanatelj ... po pojutrišnjem ravnatelj, odločevalec, kreator, ustvarjalec, omogočevalec.
Meli, si tako prijzna, pa deliš z nami kakšne spomine?

Branka, imaš voljo opisati ptusjko gledališko situacijo, ko si ti vstopila vanjo? Oz. v času "Malca, Matjašiča, Gunžerja & co."?

Za zahtevnejše, resnejše in radovednejše:
Na naslednji povezavi najdete sežet bolj kot ne faktografski pregled ptujske gledališke zgdovine: 
sigledal.org - Mestno gledališče Ptuj in tudi seznam literature, v kateri se skriva še veliko dejstev, gradiv, fotografij, imen ipd.

Poklicno gledališče na Ptuju je bilo 1958. ukinjeno, ampak predstave nastajajo naprej.
Prihajamo do naslednje izjemno pomembne postaje. Tako pomembne, da si zasluži novo, posebno poglavje.

Prihodjič:
Branka Bezeljak - mentorica, režiserka, učiteljica

*************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko položi na mizo svoj košček? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na Facebooku. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

___________________________

Melani Centrih:
Gimnazijo na Ptuju sem obiskovala od leta 1970 do 1974. V teh štirih letih sem bila članica dramskega krožka na Gimnaziji Dušana Kvedra Ptuj. Krožek je vodil režiser Peter Malec, ki je poleg gimnazijskega dramskega krožka vodil tudi več amaterskih skupin na Ptuju in okolici. Te amaterske skupine so na oder ptujskega gledališča postavile številne predstave. Vse predstave so bile zelo uspešne in so privabile številne Ptujčane v Talijin hram.

Dramski krožek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj se je vsako leto na odru ptujskega gledališča predstavil z eno predstavo. V dramski krožek smo se vpisali. Kako? Težko opišem, ker avdicije ni bilo. Bile so najprej bralne vaje v gledališču. Na bralni vajah nas je bilo veliko in po treh ali štirih vajah je režiser počasi nakazal, koga bo izbral za katero vlogo.
Sama sem kot prvošolka prišla v večjo skupino, ki je vadila Sofoklejevo Antigono. Glavne vloge so bile že razdeljene. Antigona Irena Pal, Kreont Andrej Kropej, Ismena Vesna Čeh, Evridika Vlasta Žunko. Pri meni doma je bilo branje knjig sveto opravilo. Po Tolstoju, Mannu, Hugoju, Hardyu, Bröntejevi, Cervantesu, Faulknerju, Hemingwayu sem v Sofokleja kljub vsemu padla nepripravljena.

Peter Malec je bil zahteven, a vendarle svobodnjaški režiser. Bralne vaje so bile vedno neusahljivi vir razlag, interpretacij, primerjav, iskanj in nasvetov, do samega dramskega dela smo vedno prišli po ostrih ovinkih in strmih vzponih. Prvo leto sem igrala vlogo v grškem zboru. V drugem letu sem igrala že večjo vlogo v drami Federica Garcie Lorce Dom Bernarde Albe. Glavno vlogo Bernarde Albe je igrala Nevenka Poljanšek. Meni je bila namenjena vloga Anugustie, prevarane sestre izmed petih Bernardinih hčera. Ki ponoči zaman čaka Pedra, ker ta pobegne z njeno mlajšo sestro Adelo.
Kako sem pri sedemnajstih letih igrala prevarano in zapuščeno tridesetletnico? Predstavljam si, da slabo in naučeno. A vlogam smo dijaki vdihnili ogromno energije, čustev in strasti. Nepozabni ostajajo večeri, ko smo vadili in vadili na odru. Se smejali, jokali, kričali in se kregali. Šele čez leta sem postopoma spoznavala vrednost vsake vaje, verza, ponavljanja, giba, ki je bil potreben, da je nastala celota.

Znanje in izkušnje teh trenutkov so ostali v meni do danes. Skupaj s prekrasnimi in nepozabnimi spomini, ki si me spremljali skozi življenje. Zdaj vem, da sem iz teh izkušenj na gimnazijskem odru črpala moč, pogum in znanje, da sem kasneje drugače reševala življenjske srečne in nesrečne dogodke. V šolskem letu 1972/1973 se je Peter Malec odločil za dramo Otta Fischerja Prosti dan. Zelo naporno besedilo, odtujeno, polno pasti odraslih - to kar smo člani dramskega krožka šele postajali. Oče z ljubico, mati željna družine in ljubezni, odraščajoči otroci, ki zapuščajo dom. Zopet počasno spoznavanje besedila, razumevanje življenja odraslih, ljubezni, ločitve - to je znal Malec tako preprosto in življenjsko razlagati, da smo lahko počasi stopili v svoje vloge.
Peter Malec je režiral prizore iz realnega življenja, a vlogam je dodal širino in višino umetniškega besedila. Vlog nismo igrali, morali smo plavati v njih, se videti v njih “ od zgoraj”.

Gimnazijska leta, ko sem se učila in spoznavala vso lepoto našega sveta, življenja, znanosti in umetnosti, je bila zame neprecenljiva izkušnja prav ptujski oder in dvorana. Odrske deske, odrske luči, garderoba, vonj po gledališkem pudru, kostumi, lasulje, počečkana besedila s pripombami na robu, zastor, ki se dvigne in pade, aplavz, prikloni, tišina… Vse to se je zarezalo v mojo dušo, vse malenkosti sem nevede nosila s seboj in vsaka izkušnja je moje življenje naredila bolj ozaveščeno, polno, radovedno in srečno.

Tradicija dramskega krožka se je po letu 1974 nadaljevala in iz manjših, skromnih postavitev so zrasle velike predstave, ki so jih igrali ptujski gimnazijci, ki danes zaznamujejo celotno slovensko gledališko sceno. Napisati vrstni red vseh igralcev, ki so prve korake delali na starih, zguljenih deskah ptujskega odra, bi bilo nehvaležni delo, ker kar nekako vsi posegajo po najvišjih ocenah, priznanjih, uveljavitvah, priljubljenosti in umetniškem pečatu. Naslednji del zgodovine lahko pišejo že druga priznana imena ptujske gledališke elite.

Hec seveda; tole s spodkopavanjem.

Vesel sem bil zaščitne ograje okoli zadka SNG-ja v Novi Gorici. Ker to namreč pomeni, da so začeli z gradnjo zunanjega prizorišča, amfiteatra. Mirjam mi je nekoč pripovedovala, koliko papirjev je za urediti ... (Bravo, direktorica!)

Leta 2025 bosta naša Nova Gorica in italijanska Gorizzia evropska prestolnica kulture in prav gotovo se bo veliko programa odvilo prav v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici.

Ptuj je bil evropska prestolnica kulture leta 2012. Pri nas so obnovili Dominikanca. Ko bo nekoč dokončan celoten kompleks, bo na voljo še veliko več prostora za raznorazne vsebine.

Sicer pa mi je gradnja novogoriškega teatra ostala v zanimivem spominu: Medtem ko smo vsi gledali v Maribor in uživali v Tomaževih predstavah, je Sergij Pelhan zgradil novo gledališče v Novi Gorici. (Potem je dobilo še status nacionalke.)

Tudi Sergij Pelhan je rahlo povezan s Ptujem: K njemu smo hodili moledovat, da bi pomagal pri ustanovitvi ptujskega gledališča.
Kako to, da k njemu? 

Pelhan je bil najprej novogoriški občinski politik, se mi zdi. Mogoče celo novogoriški župan. Sigurno pa tudi direktor gledališča. No, potem pa je postal minister za kulturo RS. Samo tri leta je bil minister (v Drnovškovi vladi), ampak: v teh treh letih je tiho, precej neopazno delal (razen one zaušnice, ki mu jo je primazal Vinci) in nekega lepega dne so v njegovi Novi Gorici otvorili nov, moderen teater.

Pred par leti sem gospoda Pelhana po dolgem dolgem času srečal; bilo je na slavnostni prireditvi ob 50-letnici SNGNG-ja. Iskreno sem se ga razveselil in mu čestital, kaj je naredil za svoje okolje (čeprav ko je bil minister, ni bil naklonjen ustanovitvi ptujskega gledališča.)
Dr. Miroslav Luci, takratni župan Ptuja, je bil kljub temu odločen in je z ekipo Kristina & Branko (in še prej Vojteh) uresničil idejo o ponvni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Hočem reči: lepo je, ko izvoljeni od ljudi, naredijo konkrente, praktične stvari - za ljudi. Takšne, ki potem trajajo in služijo generacijam in generacijam.
Tako da: političarji so pomembni. Zato je pomembno, da si jih vsakič gremo izvolit.
Čas pa potem že pokaže, ali so delali za ljudi ali ne.
Vem, velikokrat se to sicer vidi šele, ko nas več ni. Tako da, v resnici, velikokrat ko gremo volit, določamo/odločamo pravzaprav, kako bodo živeli naši otroci in naši vnuki. Svoji deci pa že privoščimo vednar vedno najboljše, mar ne?

Klinc, en focn gor al dol, pomembno je, kaj narediš za druge, 'zatebce'.
Če pa včasih malo kaj boli ali se ti režijo, pa se to slejkoprej pozabi.
Dela ostanejo. (Če to niso ravno gledališke uprizoritve, po katerih ne ostane nič. Le doživetja in spomnini.)

***

Pripips:

Včasih me je bilo kar malo sram, ko sem kje srečal ex ptujskega župana, dr. Lucija; sam ga sicer nisem fizično napadel - takrat, ko sem služboval v gledališču - ampak tisto nabijanje na zid gledališča takrat, je bilo kljub vsemu malo ... tu mač. Ampak, bili smo mladi in drugače nismo znali.
Pred par leti sva z dr. Lucijem ob neki prijetni priliki in žlahtni kupici obdelala to temo, in ugotavljala, da nobenemu ni žal, da je bilo, kakor je bilo. Ker poklicno gledališče na Ptuju znova je.
Hvala, dr. Luci, cenim; hvala za razumevanje.