Lep večer je bil. Dve predstavi: v gledališču Primadona, pred njim Govor +30.
MGP je svoj jubilej proslavilo pravzaprav lepo, z dvema dogodkoma in snemanjem kratkega dokumentarca.

Na praznični dan sem končal s pisanjem mgPuzzle in objavljanjem "prve petletke". S tem je bilo zame to obobje zaključeno. Odkljukano.
Potem pa sem bil vprašan, kaj mislim o Petrovi izjavi, povedani za časopis Večer (27. 2. 2026): "Nekateri pa postavljajo sebe pred gledališče."
Tole mislim (ker seveda z "nekateri" misli Vlada kot igralca in mene kot režiserja Govora pred 30-imi leti):

Kam sva se z Vladom želela postaviti, se vidi iz te prošnje, ki sva jo naslovila na MGP:

Odgovor, ki sva ga dobila, je bil takšen:

***

Ker se ni dalo dobiti kleti (pričakovala sva kak ducat gledalcev, zato bi bila dovolj), sva organizirala ponovitev in snemanje kratkega dokumentarca kar na Slovenskem trgu. (Ne bi bilo fer, ne kolegialno, ne dobronamerno od naju, če bi zdaj rekla, da so v kleti gledališča nekateri postavili kulinariko pred kulturo.)

**

Ker pa so v odgovoru na prošnjo za izposojo prostora omenjeni še moji osebni razlogi za "odstop od projekta", pa naj povem na tem mestu (če že sestavljamo skupinski puzzle, sliko 30 let delovanja MGP): Jaz nisem odstopil od projekta. 
(Pa tega od lani poleti, ko sem zvedel to, kar boste prebrali čisto na koncu, nisem javno govoril. In ne bi. Če ne bi zdaj prebral, da sem jaz ostopil.)

Takole je bilo:

Katja (direktorica GK) me je po uprizoritvi Moriti čuječe, ki sem jo režiral v KP leta 2024, povabila, da bi režiral slavnostno premiero za njihovo 25-letnico. Predlagal sem tekst Kje je primadona. Kmalu mi je povedala, da se je dogovorila za koprodukcijo z MGP in da bo to skupna uprizroitev ob jubileju obeh gledališč (30 let MGP, 25 let GK). Bil sem res vesel. Lahko bom režiral obletnico s premiero najprej v Kopru in hkrati še "domačega Ptuja". Konec koncev smo Ptujčani "dali eno roko" tudi v KP (prva igralca tam sta bila Nešo in Vojko, Katji pa sem leta 2000 dal šimlca - statut in akt o ustanovitvi, s katerima smo pet let pred tem ustanovili ptujsko gledališče.)
 
Poleti 2025, ko smo prišli do vprašanja končne zasedbe, sem oba direktorja prosil: Dajmo, če že gre za skupni projekt, sestavit mešano, skupno zasedbo: koprski plus ptujski igralci. To bo smiselno sodelovanje za rojsnti dan obeh gledališč.
Katja je rekla: Ne, igralo bo pet naših igralcev plus tri primorske igralke-gostje.
J. ga, odločitev pobudnika projekta, glavnega producenta/naročnika pač. Če hočeš delati, boš delal samo s Koprčani.

Ker si nisem znal predstavljati, da bi se 26. februarja 2026 pred ptujsko publiko, za ptujskih 30 let klanjal z izključno koprskimi igralci, v dvorani pa bi sedeli npr. Nešo, Vojko, Tadej, Gregor, Gorazd, Iva, Helena, Aljoša, Vlado Novak ... - in da bi vendarle obdržal svojo režijo (ustvarjalni izziv, delo, denar) - sem prosil Petra, da bi koprsko Primadono na Ptuju odigrali kdaj drugič. Prej, kasneje, samo ne, prosim 26. februarja, za 30-letnico Ptuja. Saj je ptujski publiki načeloma vseeno, kdaj pridejo Koprčani odigrat na Ptuj predstavo.
In Peter je povedal, da je šel v koprodukcijo prav zaradi tega datuma, 26. februarja, in da tako bo.

Tukaj nisem imel več kaj reči.
In tudi nisem rekel nič.
Prišel je samo še en mail:
"Samo, najbrž se zavedaš, da bo potem to režiral nekdo drug."

*

Tako da: Nisem odstopil od režije. Želel sem le nekaj ptujskih igralcev. Ali pa, da ne igramo na Ptuju prav na dan obletnice Govora. Nerodno bi mi bilo, če bi se sam, kot edini Ptujčan klanjal pred domačo publiko ob 30-letnici teatra, ki so ga naredili igralci: Nešo, Vojko, Tadej Gregor, Gorazd, Urška ... uradno pa otvoril Vlado ... (da naštejem le nekatere, ki so med 1992 - 1995 delali marsikaj for free, da je MGP sploh nastalo). 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Vlado Novak, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 - Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008, Rene Maurin
2009 - Ana Strelec Bombek
2009 - danes: Peter Srpčič
2026 - Vlado Novak: Spomin na prvo premiero GP

30. zapis prispevam: Samo M. Strelec
Spomin na proslavo ob 30-letnici

Spomin na 4. december 2025

Bil je meglično-magičen, pršeč večer. Kmalu bo od nekje prišel Miklavž ...
Sv. Miklavž, pastir ljudi, pa je odgovoren za skupnost in ponazarja dobroto. In gledališče je skupn(ostn)a stvar ...

 
Mestno gledališče Ptuj je bilo ta večer lepo na pol polno. (Vesel sem bil, da si je sin, čeprav z rahlo vročino, vzel čas, ki ga študnetje sicer nikoli nimajo, in se udeležil - tudi malo fotrovega – praznovanja.) 

Proti koncu leta 1995 so v ameriškem Daytonu Franjo Tuđman, Slobodan Milošević in Alija Izetbegović podpisali sporazum, s katerim je bila končana vojna v Bosni. 
Istega leta so v Vošnjakovi ulici na Ptuju odprli picerijo Majolka. (Seveda se tega ne bi spomnil, če ne bi na vhodu v mesto, na površini za javno plakatiranje, videl plakat: "Prometni znak 30 - Majolka praznuje in se zahvaljuje gostom ter priporoča tudi za naprej.")
In tega istega leta je bil na Ptuju ustanovljen nov občinski javni zavod, Gledališče Ptuj. 

4. decembra 2025 sem bilv MGP na obeležju tega dogodka. Peter me je nekaj dni prej srečal na ulici, vprašal, ali pridem, pa sem seveda rekel: “Seveda”. 

Ptujčanka, Barbara Koželj Podlogar, je govorila v imenu gospe kulturne ministrice, ki je bila sicer prvotno predvidena kot slavnostna govornica, a ji je potem vletela (kot se danes reče) neka drugo obveznost. Povedala je Koželjeva - sicer direktorica direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo RS - lepe reči o slovenski kulturi in takisto o našem lepem mestu. 

Županja, Nuška Gajšek, je gledališču ob njegovi 30-letnici izročila statuo; zadevo je v soju odrskih luči, ki so ji svetile v oči, nekoliko s težavo vendarle odprla in predala direktorju. (Ja, na odru nam gre velikokrat kaj kar malo po svoje. In to je v bistvu prav šarmantno. In še bolj v bistvu: prav to je mogoče tisto, kar loči živo gledališče od odmrznjenih posnetih reči na televizorju recimo; da gredo stvari lepo po svoje.) 

Tudi direktor Peterje imel govor, tudi on (kot županja) na izust. Spomnil je na neke detajte, na katere sem sam zdavnaj pozabil. Menda sem večkrat čofnil s čolna, katerega krmar je bil on, v ribnik v Ljudskem vrtu; ali pa na napis, ki naj bi ga imel v pisarni: da za delo v gledališču ni ravno treba biti malo nor, pomaga pa. Povedal je med drugim, da nocoj igralcev ni, ker so tam, kjer jim je mesto: na deskah - drugih gledališč. Mislil je, si mislim, na Neša, Vojka, Tadeja, Gregorja, Urško(ki jim je kasneje podelil priznaje Častni satir - v njihovi odsotnosti). 

Povedal je direktor tudi -  razglasil tokrat prvič upravičeno ponosno urbi et orbi - da ga imamo: najstarejšega v državi. Ni mislil na prestižni, čez lužo zmagovalni vinski letnik 1919 iz ptujske (Ornikove) kleti, pač pa na stavbo gledališča. Zadnja odkritja ptujskih arhivarjev na Dunaju namreč pričajo o tem, da je Pettau imel gledališče že pred letom 1752! 

Nakar je Peter podelil tri sete priznanj. Častnega satira – tako piše na plaketi - smo prejeli tisti, ki smo se takrat najbolj vrteli okoli Zato.-ja: Franci, Silvo, Iris, Nešo, Vojko, Urška, Gregor, Tadej, Stanka in Samo. Igralci, ki naj bi ga prejeli, so, kot rečeno, umanjkali, in bodo satira menda prejeli ob prvi priliki. (Urška se nam je po snemanju Silvestrskega poljuba (al’ pozdrava?) pridružila na fešti, tako da ga že ima. Stanko pa je zastopala njena hči.)

V naslednji ekipi prejemnikov so bili zaposleni v MGP: od samega začetka sta bili zraven Anica in Irena, potem se je pridružil Tomaž, pa Danijel, pa Simon in Andrej. Marijan se je pred nekaj lleti žal poslovil. (Pa je bil fajn odrski mojster.) 

V tretjem setu pa sta posebni priznanji za zasluge prejela dva iz političnih voda: Štefan (Čelan) in Branko (Brumen).   
 
Pogrešal sem vsaj omembo dr. Miroslava Lucija. On je bil namreč tisti župan, ki je zbral pogum, ki ga ni nihče pred njim, in na Mestni svet dal predlog sklepa o ustanovitvi novega gledališča. Seveda so mu Kristina (Šamprl Purg) in Branko Brumen in Vojteh Rajher že prej v marsičem predpripravili teren, ampak kljub temu: tvegal je, da dobi od mestnih svestnikov “korpico”, dr. Luci. (In zato ga zdaj poudarjeno omenjam.) 

No, kar se Lucijevega predloga takrat tiče, pa sem ta večer slišal - res da pri šanku - prvič tudi tole: Eden od takratnih mestnih svetnikov je pred odločilno sejo županu (na)povedal, da bo proti ustanovitvi novega javnega zavoda. Pa ga je dr. Luci prosil, da pri tej točki zapusti sejo in ne glasuje. 

Ja, seveda, pa Vlada Novaka sem pogrešal. Močno pogrešal. (In upal, da ni bil kaj bolan.) Vlado je namreč dobra dva meseca po decembrski seji Mestnega sveta odigral prvo premiero novega poklicnega gledališča (na današnji dan, 26. februarja 1996), Govor malemu človeku. Ta Govor je potem ponovi še 247-krat (tako pravi uradna statistika, ki pa je zagotovo pomanjkljiva. Vem namreč, da je Vlado marsikatero izvedbo odigral kasneje tudi v lastni organizaciji.)  

Za konec pa končno k temu, kar me je tisti večer resnično razveselilo - in me še kar preveva, in se mi zdi ključno: 
 

Petru klobuk dol, da je proslavo zaupal mladim. Mladi scenaristki, mladi režiserski, mladim nastopajočim: Ptujčani in Ptujčanke, ki zdaj študirajo igro, režijo, dramaturgijo, odrski govor, umetnostno zgodovino in še kaj drugega. (Oprostite, nisem utegnil vseh ”zaslišati”). O teh imenih bomo še brali in slišali - ter jih gledali! Naj jih zato navedem vse, ki so sodelovali v programu: Lara Čabrijan, Nika Šoštarič, Kaja Petrovič, Urban Brenčič, Kaja Čelan, Tin Šoškič, Katarina Samobor, Žan Bedenik. 

Odigrali /rekonstruirali so nekaj odlomkov iz nekaterih ptujskih uprizoritev; podobno kot arheologi, ki najdejo kak kos rimske vaze na primer. Oni so našli dramski tekst, kakšno fotografijo, morda video posnetek, zasedbo, gledališki list ... (Zato ob tej priliki: vsaka čast ptujskemu Zgodovinskemu arhivu Ptuj!, konkretno Nataši Majerič Kekec, ki tako skrbno hrani, zbira, evidentira in ohranja ostanke gledališča.) 

Nazaj k mladim. Tako zelo so mi bili všeč, da sem Petru naslednji dan napisal mail: “Peter, daj tem mladim ptujskim ustvarjalcem redno projekt v MGP-ju. S pogojem: da pridejo domov, in tukaj delajo uprizoritev.” 

Zakaj ta pogoj? Ker je gledališče lokalna kategorija, lokalna spremenljivka, ki se inspirira iz genius loci, in zato mora nastajati (pretežno) tam, kjer gledališče domuje. (In ja, seveda v tem smislu nisem pristaš - (prevelikega števila - koprodukcij.) 

No, tako. In smo že “pod črto”: 

Mladi ustvarjalci so ta večer postavili brv med ”bilo je nekoč” in “jutri, pojutrišnjem”. Naj se ta njihova brv z njihovim rednim delom na Ptuju počasi spreminja v čvrst most med preteklostjo in prihodnostjo. 
 
V gledališkem listu, ki je spremljal prireditev, so Sebastijan Horvat, Gojmir Lešnjak Gojc in Jernej Lorenci delili nekaj svojih zanimivih spominov in pogledov na nastajanje treh uprizoritev (Raztrganci, Marjetka str. 89 in Žabe). 

In smo še to. 
Tedaj tam prisotni, ste opazili? - Brankini učenci smo nekoč “šli na/po svoje” in uspeli s profesionalizacijo. In Brankini učenci so pripravili ta večer. (Mentorica jih je sicer po nastopu, kakor se za doslednega pedagoga tudi spodobi, malo okrcala, češ, da so bili pretihi in nerazumljivi. Ampak, vse to bodo še uredili.) Branka je čezgeneracijski in čezinstitucionalni fenomen. Njeno delo gre iz generacije v generacijo. Imena se menjajo (Ljudsko gledališče, Narodno gledališče, Sindikalno gledališče, Okrajno gledališče, DPD Svoboda, Gledališče Zato., Gledališče Ptuj, Mestno gledališče Ptuj), sukus ostane. Lepota in pravičnost življenja je tudi v tem: da dobro delo rodi dobre sadove, tako ali drugače, slej ko prej. 
 

Zategadelj je 30-letnica MGP bila pravzaprav obletnica mnogih: naših učiteljev (kar se mene osebno tiče od tršice Širovnikove in Kamplovega Maksa na Hajdini, prek Branke, Mire in prfoksov na Akademiji v LJ ter Lorenza in Hawemanna v Berlinu), nas, ki smo si profesionalizacijo zabili v glavo kot mladostni cilj, ter mladih od danes, ki prihajajo na sceno za jutri. 

Kaj bi si človek lahko želel lepšega? 
 
Pa vendarle kaj.  
Brez želja bi bil svet en sam status quo. Ker pa smo jih imeli, jih imamo, in jih bodo imeli (želje), svet ne bo, ne status quo.  
 

Jaz, recimo, si želim, da bi ob 40-letnici gledališča direktor napovedal dogodek eno leto vnaprej in zaprosil delodajalce vseh nekoč tudi ptujskih gledališčnikov, razpršenih po slovenski gledališki krajini, da jim ta večer, 4. decembra 2035, dajo fraj. Tedaj bo dvorana najstarejšega gledališča premajhna.  
Želim si, da bi bil poln tudi balkon; recimo s študenti in ex in aktualnimi dijaki gledališke gimnazije. 
Želim si, da bi takrat program pravili gledališki gimnazijci - gledal sem gimnazijce na nastopu ob letošnjem kuluturnem prazniku in si rekel: mladi so bomba! (Vem, za vse je potreben čas in čas bo delal prav v to smer, tudi to vem.) 

Česa si pa želiš ti, bralec/ka? 

Če je župan dr. Luci tam okoli leta 2000 na neki prireditvi izrekel stavek, ki je nato pristal v uprizoritvi Marjetka str. 89: “Mladi na Ptuju SO!”, naj zaključim svoj zapis s stavkom:
"40. obletnica ptujskega teatra BO!” 

Tako.
Naš mestno-gledališki-puzzle smo ob 30-letnidi MGP sestavili v celovitejšo sliko. (Ko bo Peter Srpčič našel čas, bo svoje spomine zapisal gotovo tudi on.)

Hvala vsem, ki ste prispevali kak košček svojih spominov na Mestno gledališče Ptuj ali kaj od tega prebrali, podoživeli, zavili v MGP!

Nocoj grem še na obletnico prve premiere (Govor malemu človeku), jutri, pojutrišnjem pa še na najnovejšo premiero (Kje je primadona).

Vlado Novak bo odigral Govor malemu človeku +30. točno tri desetlejta po prvi premieri novo ustanovljenega gledališča.
Ne poznam gledališča na svetu, ki bi imelo še zmeraj živo svojo prvo premiero. (Koprsko in novomeško gledališče sta mlajši od ptujskega, a več ne igrata svoje prve premiere. Starejša, jasno, še manj.)

Mogoče pa, če ga 4. decembra ni bilo, nocoj srečam Vlada Novaka ;-). Pa mogoče dr. Lucija, pa kakšnega igralca in režiserja in še koga, ki so v 30-ih letih ustvarjali Mestno gledališče Ptuj.

***

Pripis: 
Lepo je bilo 4. decembra srečati nekdanje sodelavce s firme. V kotu Racovega salona smo se zabetonirali v ožji družbi in popili prenekaterega kobala. Potem, proti polnoči, smo naredili sebka (selfi) in si rekli, da se vidimo na 60-letnici. Kdaj bo že to? 2055. Okej, dobro torej. Velja. (Sebka pa raje ne bom kazal, ker smo bili že precej ne le “satirični”, ampak že skoraj “dionizični”.) 

Spomnil sem se, tam za mizo ob n nagnjenih kupicah kobala, Jožeta Gregorca in vesele družbe, ki se je, desetletja nazaj (1954 – 1958) znala zabavati v kavarni Evropa.Miheličeve risbe na razstavi v nadstropju gledališča lepo kažejo, kako je to bilo ... in si misilil: nihil novum sub sole.  

Kako lepo: status qou, ki ga ne bo, ker pantha rei, in hkrati vednarle nihil novum sub sole. Kako ljubim te paradoksije!

Prizor na policiji. Prijavljam Govor malemu človeku +30

- Bo glasna glasba? Hrup?
- Ne.
- Zapora ceste?
- Ne.
- Potrebna redarska služba?
- Ne.
- Bo kakšen politični govor?
- Neeeee ....
- Dobro. Pol pa sploh ne bi rabli prijavlat.

*

Hmm. Danes sem poslušal Vlada Novaka na vaji.
Nisem več prepričan, da ta Reichov Govor malemu človeku v resnici ni politični govor.

Pridite. (Prisedite ne.) Presodite. Prestali boste (dobesedno).

50 minut. Stoje. V vsakem vremenu. Pristop prost.

(Snemamo dokumentarec 30 let po prvi premieri Gledališča Ptuj. Isti tekst, isti igralec, isti dan, ista ura, drugačne okoliščine.)

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 

xxx

Mojca Fatur je imela nesrečo. Leži v bolnici. Odpade Triko do nadaljnjega; žal tudi TSD v Kranju … Govoril z Ivo in Tadejem: Tadej bi še razmišljal o vskoku, Iva manj … Sam se nagibam k odpovedim do nadaljnjega.

xxx

Danes sem se odločil in poslal županu naslednje pismo:

Ptuj, april 2000

Gospod župan, Miroslav Luci, dr. med.

Mestni trg 1

Ptuj

Spoštovani gospod župan,

po 106-ih letih je napočil velik dan za ptujsko občino in gledališče:

Prvič po sto letih imamo na mizi končane načrte za prenovo gledališča!

Še pred Veliko nočjo bi rad, da bi organizirali »velik dan za zgodovino gledališča na Ptuju«:

Predstavniki Gledališča Ptuj, glavni projektant, projektivni biro in predstavniki sveta zavoda Gledališča Ptuj bi Vam – kot najvišjemu predstavniku mesta – radi predali načrte.

Zato, da jih boste realizirali, če pa ne realizirali, vsaj promovirali, če pa ne promovirali, pa vsaj varno arhivirali.

Pripravili bi radi odmeven medijski dogodek – s prezentacijo načrtov, izgledom slovenskega trga nekoč, danes in jutri.

Nanj bomo povabili predstavnike mestne oblasti, predstavnike strank, ki so zastopane v mestnem svetu, predsednika odbora za družbene dejavnosti, podžupane in ostalo zainteresirano javnost.

Zato Vas sprašujem, kateri dan za svečanost bi ustrezal Vam?

Predlagam, da stvar izpeljemo v dvorani našega gledališča.

Prosim za odgovor.

Lep pozdrav,

                                                                                                                                                                                                Direktor Gledališča Ptuj

                                                                                                                                                                                                Samo M. Strelec

Bomo videli, kakšna bo reakcija. Nima smisla, da stvari ostanejo na mizi. Treba jih je pokazati in to javnosti. Tudi če mu jih nesem na mizo, bodo ostale tam. Zdaj pa naj odgovori in javno pove, kaj o zadevah misli.

V ponedeljek greva z Anico h g. Vidoviču: tema: črpanje (odobrenega) denarja iz države. Iz naslova: prenova ptujskega gledališča ter investicijsko vzdrževanje in oprema.

Počasi zbiram ideje za programsko knjižico za sezono 2000/2001. Mislim, da je zamisel dobra in da znamo narediti zanimivo, provokativno stvar.

Hkrati imam počasi občutek, da spravljam stvari v normalne kolesnice. V normalen tempo, v normalen tek. Kljub nesreči z Mojco, kljub odsotnosti Irene. Kljub dvomom, kaj in kako bo z denarjem prihodnje leto.

Zdaj je treba intenzivno in pogumno speljati Marjetko. Pa bo vse o.k.

xxx

Klical me je Pelhan. Zdaj je zakon pripravljen, vključil je moje pojmovne razločke (dramsko, lutkovno ...) in sprašuje, kaj se bo zgodilo z nami glede na to, da nimamo ansambla in torej ne ve, kako in kaj z nami in Kranjem – repertoarna gledališča bodo namreč imela za pogoj 24 igralcev, toliko in toliko premier itd.¹²³ Potem sva se pogovarjala in pogovorila: nastavil bo tudi segment, ki se mu bo reklo: repertoarno gledališče projektnega tipa. Ta sintagma vključuje stalnost – torej, da ne gre za enkratni projekt oz. da gre za gledališče, ki ima svoj program, lastne premiere, ne govori pa o stalnih igralcih.

Menim, da je v vsakem primeru dobro, da nas zakon vsaj nekako pokrije, imenuje in definira. Za zaposlovanje in nadaljnji razvoj je prostora še vedno dovolj.

Pelhanov predlog bo šel zdaj na Ministrstvo (potem, ko bomo gledališča dala svoj pristanek oz. soglasje), nato pa bo na potezi MzK. Ocenjujem, da bo zgodba še dolga, vendar smo se v zadnjem letu nekako uspeli priključiti na zadnji vagon …

3. april 2000

Tehnična vaja za Marjetko; od zdaj naprej bo pa šlo zares. Intenzivne vaje, intenzivno sodelovanje tehnike, luči, tona…

april 2000

Problemi z zasedbo pri Šedlbauerju. On bi rad Tribušona ali Vlada Novaka … Poskusili bomo še enkrat z Nešom. Zvone razmišlja tudi o tem, da bi se to poletje odrekel Anouilhu, če ne bo dobre zasedbe.

Marjetica teče dobro. Mislim, da bo več kot o.k.

14. april 2000

Vaje končane za ta teden.

Neprijeten klic s Hercegove 7: gospod Pavlinek grozi s POP TV, govori o problemih z Marijanom … nekaj okrog parkiranja pred hišo …

Mojca in Gojc delata dobro. Zdaj je treba stvari še speglati, pa bo.

17. april 2000

Priprave na premiero dobro tečejo. Predstava je »pod kapo«. Vprašanje prave energije, zbranosti in igralskega veselja je, kako bo vse skupaj izgledalo na premieri.

Sicer pa nas čaka maj: delanje plana 2001 in priprava za črpanje državnih financ za leto 2000. Upam, da nam bo uspelo »izvelči« denar, ki nas čaka.

Dobil sem ponudbo za režijo v ljubljanski Operi.¹²⁴ Opravičil sem se in odklonil, ker sem prezaseden. Ne utegnem in želim si, da bi ptujsko zgodbo v zadnjih dveh sezonah speljal do konca čim bolj tako, kakor si želim in predstavljam: nove premiere, tri publikacije, promocija načrtov za prenovo bajte.

18. april 2000

Sinočnja predpremiera je bila odlično sprejeta. Okrog sto dijakov, srednješolcev je bilo navdušenih. Spremljali so odlično, zavzeto, z zanimanjem in se ves čas režali … Krasno. Imam dober občutek, čeprav vem, da bo odrasla publika bolj zadržana.

S Tatjano sva pripravila model za programsko knjižico 2000/2001. Zdaj bova povabila še Savota, da jo oblikuje. Imam občutek, da bomo naredili zanimivo reč.

19. april 2000

Na predpremieri je bilo bolj malo ljudi. Vendar so gledali z zanimanjem, se smejali in nasploh dobro spremljali predstavo. Igralca sta se mi zdela nekoliko manj natančna kot ponavadi. Danes dopoldne bomo skušali še »speglati« nekaj »gub«.

Potem smo končali v Heinikenu, tam srečali Mirana Senčarja in njegovega družabnika Alberta, gospoda s Perutnine, Predikaka in končali na Tenzorju. Gledajoč na »velikem platnu« film s Stalonejem in (Basic Instinct) ... ter posnetke nadzora okolice firme s kamerami … Pogovarjajoč se malo o vinu, milijonih ...

S Savotom začenjamo oblikovati gledališki list.

Danes pridejo z Elsisa pogledat možnost, kam bi lahko postavili močnostno omaro (vredno 2,5 mio sit): ali bo šla v pododrje, ali bo morala v fundus, ali bi se jo slišalo …

Ravnokar so klicali z Mestne občine: ne bo župana, ne nobenega od treh podžupanov. No coment.

20. april 2000

Sodelovanje poleti odpovedala zaradi snemanja filma tudi Iva Kranjc. Zvonetu bom predlagal, da igramo 2 enodejanki Čehova. Kaj bo rekel? Odhajava v LJ z Marijanom pogledat, kaj si je zamislil Ravnikar. Upam, da bo izvedljivo in da bomo imeli dovolj denarja.

Premiera – bila je super. Dober odziv.

26. april 2000

Konec aprila.

Dopusti.

Delam, Vlado dežura.

Tednik – spet ni kritike (Marjetka).

Načrtujem prireditev 26. maja: režiram v glavi … razmišljam o oglasu v Tedniku.

Prihodnji teden Anica sestavlja Plan 2001.

S Šedlbaurjem morava doreči glede poletja.

Čakam na Biceta, ali bo prevajal Foja.

Še ni otroške ekipe … Sranje.

Tomaž je odlično pripravil seznam nabav za 2000. Čakam na potrditev, ali bo zagotovljen občinski delež.

Ponovitev je bila dobro obiskana. Po premieri me je klical župan in obljubil svojo prisotnost na prireditvi 26. maja.

3. maj 2000

Spet v službi.

Prioriteta: iskanje igralke za 2. enodejanko Čehova. Mirajana Šajinović nima časa, oz. dela že septembra svoj projekt. Maša Židanik? …

4. maj 2000

Kot zmešana iščeva igralko za poletje s Šedlbauerjem. Mirjana, Maša Ž., Ceca - nimajo časa.

Dobili prevod Ta presneta ljubezen. Tudi tu še manjka en par.

Kaj se dogaja?

Klical me je Tadej: tudi on ne ve, kako in kaj bo naprej. V Gorici, Mariboru … Zna se zgoditi, da na Ptuju dobimo delovna mesta, ponudbe drugje pa bodo mikavnejše …

Pripravil sem ponudbo za Mercator SVS d.d. za sodelovanje pri poletnem projektu. Ali me bo Brodnjak sprejel? Ali bo dal kaj denarja?

10. maj 2000

Pospešeno finiširamo Plan 2001.

Dobili bomo človeka prek javnih del; s ponedeljkom.

Ravnikar končal scenografijo, končno tudi znana zasedba za Čehova in Snubača. Hvala bogu.

Tomaž zbira predračune za plan 2001 in po drugi strani čakamo, da vidimo, kaj bomo lahko kupili letos. Najbolj me jezi, da ni znanega odgovora, kaj je s programskim denarjem Mzk-ja za letos. Drugi so to od Karduma že zvedeli. Spet gre za neko čakanje, taktiziranje ... Konec leta pa bomo noreli s pogodbami in »na silo«, predvsem pa na hitro »kurili« dragocen denar.

Tenzor nam je včeraj zmontiral alarme. Malo smo še »prestrašeni«, vendar upam, da se bomo kmalu navadili.

15. maj 2000

Plan 2001 je končan. Danes smo se usklajevali – kakor  usklajevali - na Občini. Brez veze. Zdaj, ko je končana »vizija« za prihodnje leto, pa z vso silo v črpanje odobrenih sredstev za leto 2000. Le kaj bo iz tega?

16. maj 2000

Včeraj smo imeli svet zavoda. Najbolj me je zanimala reakcija na idejo o zaposlitvi igralcev. Svet je plan sprejel in razumeli so razloge, zakaj zaposliti igralce. Hkrati pa je Lidija M. povedala, da nadaljnjih zaposlovanj v občini ne bo, dokler ne bo narejena delitvena bilanca med občinami. Ergo: smo kar na slabi izhodiščni situaciji.

Meni osebno je ta podatek veliko pomenil. Vem namreč, da se z igralci ne da pogovarjati od danes na jutri. Tudi če dobimo v nekem trenutku denar, ne moremo takoj dobiti igralcev, ki bi jih želeli. Vsaj dve leti je čas, ki je potreben za usklajevanje med morebitnim prekinjanjem pogodbe v nekem gledališču in sklepanjem z drugim zavodom.

O vsej stvari sem takoj povedal Tadeju. Tudi njemu se zdi stvar jasna: občina se bo morala odločiti hitro. Čas se izteka. Prosil sem ga, da naj me »udari po glavi«, če bi slučajno spomladi leta 2002 imel »popadke« in bi se s financerji pogajal o drobnarijah, se jim pustil voditi za nos, poslušal njihove obljube o tem, kako bomo kmalu na vrsti za gradnjo, kako bomo dobili kmalu igralce … Takrat, če ne bo igralcev, bo treba oditi. Definitivno. Ker brez igralcev me Ptuj ne zanima več.¹²⁵

Gostujejo koroški Slovenci s Konferenco živali. Samo čudimo se, kakšno tehnično opremo imajo. Hkrati pa so zadovoljni z našim odrom tudi oni, saj so z lahkoto vse to instalirali in zmontirali.

18. maj 2000

Danes grem na Upravno enoto Ptuj na ustno obravnavo za petkovo (26.5.) prireditev.

Mateja je imela rahlo prometno nesrečo: ovojnica in zdaj je doma.

Vedno se nekaj dogaja ali pripravlja.

Marijan dela z Vladom klopi za petek (in si je pri delu vrgel na nogo fosn).

Sinoči sem bil na premieri v MB in Brane Grubar se mi je ponudil za sodelovanje, če bi kaj potreboval na Ptuju. Lepo. Upam, da bo prišlo do česa takega.

Sicer pa že razmišljam o decembru 2001, ko naj bi igrali Cankarja. Kaj bom naredil, če ne bom imel svojih ljudi?

23. maj 2000

V pripravah na petkovo slovesnost. Vabila so o.k., novinarji obveščeni … Še se pogovarjam za pogostitev po prireditvi, v Perutnini, Tomaž pripravlja vse tehnične potrebe za projekcijo računalniške animacije.

Sinoči je bila Marjetka popolnoma polna, ljudje pa zelo zadovoljni z njo. Tudi igralca sta rekla, da je bila čudovita publika.

Oglasil se Jaša, prišel na predstavo, govorila sva o Fo-ju. Zdaj bova dala Bojanu čas, da se nekje do 10. junija definitivno odloči, ali bo delal, ali ne.

24. maj 2000

Zdaj sem se zgrozil: v Večeru poročajo, da je imela mariborska Drama v iztekajoči se sezoni 236 predstav in 45 tisoč gledalcev. Ob koncu naše sezone bomo zbrali številke in poslal jih bom županu: naj vidi rezultate in naj vidi, koliko imamo zaposlenih ljudi mi! Prava žalost me je popadla, ko sem to videl. Žalost, ker se borimo brez upa zmage …

Franci Cvetko bo sponzoriral pijačo za petkovo predstavitev. Dvojno vino!

Frančiču sem poslal kar dolgo pisemce – z razlogi, zakaj nobena njegova igra v času mojega mandata ni bila in ne bo igrana na Ptuju. Mogoče sodi v ta dnevnik, da pokaže »dileme« umetniškega vodenja:

Pozdravljen, Franjo.

Tole pisemce danes ti pišem namerno brez “glave”, torej osebno in neuradno.

Zakaj? Ker bi ti rad povedal nekaj osebnih težav, ki jih imam s prejemanjem tvoje pošte.

Rad preberem stvari: prozo, članke, drame, ki mi jih pošlješ.

Res je, nisem prav ažuren, vendar mislim, da to ni usodno. Dobre stvari ostanejo. Na papirju ali v glavi.

Odkar sem začel brati tvoje stvari, si se mi zdel enostavno povedano »odštekan«, zanimiv.

Marsikje sem se ob branju nasmihal, marsikje zabaval…

Ko pa sem začel razmišljati kot »umetniški«, pa sem vedno znova bil pred dilemo: kaj dati na spored?

(V pretekliku pišem, ker imam sezoni 2000/2001 in 2001/2002 že narejeni, potem pa je mojega ptujskega mandata konec.)

In ko imaš zelo majhno produkcijo (4) premier, zelo majhno mesto, občutljivo publiko, malo mladih in študentov, potem si tam, kjer sem bil ta mandat jaz: želel sem izbrati vrhunska otroška dela (in zato smo prevajali evropske otroške »klasike«- Čudežni zaboj, Fant v avtobusu, Ta presneta ljubezen, Ana in kralj) – igre, ki so poetične, odrsko brezhibne in kar nekajkrat preverjene. Vem: nisem tvegal, moj izbor je bil premišljeno »ziheraški«. Ampak odgovrarjam si: tudi rezultati zanesljivi: Zaboj 100 ponovitev, Fant 50, Ana 40 v pol leta. Veš, ko igralce pridobiš samo »na količino« ponovitev, je to zelo pomembno. Skratka: izkazalo se je, da sem izbral igre, ki jih tudi slovenski otroci radi gledajo.

Kar zadeva ostale 3 tekste za odrasle, pa je stvar še enostavnejša: delamo z igralci-gosti in pridejo gostovat, če jim daš res dober tekst (res dobrega denarja zanje nimamo). In zato sem tudi tu izbiral med najaktualnejšimi evropskimi dramami. In jih kombiniral v tej sezoni prvič z domačim avtorjem: Jesihom.

Ko sem o tvojih igrah razmišljal »bolj zares«, ali skušal kakšno kombinirati z ostalim programom, mi je vedno zmanjkal kak argument »za«: velikokrat sem opazil, da me sama zasnova komada zintrigira, potem pa se stvari nekako več ne razvijajo dramatsko, presenetljivo.

Pri zadnji igri, ki si mi jo tako hvalil, sem bil naravnost presenečen: tema – odlična. Vendar se mi zadeva gledališko ni zdela zanimiva. Toliko bolj sem bil vesel tvoje nominacije in res, privoščil sem ti, da bi dobil nagrado. Ko si mi poslal tisto pismo s prstom, sem ti jo privoščil tudi iz jeze nase: Tako, tako, Samo: prav ti bodi, naj jo kar dobi, ko pa ne znaš videti dobre igre! me je zmerjal glas v meni. Vendar le hipec, dva; kajti drugi me je vprašal: Verjameš kot režiser v ta komad? Vidiš možnost za igro, ki bi imela ustrezen učinek? V tej sezoni in tem gledališču? In glasek je postal jasen in nedvoumen glas: ne.

Zavedam se, da sem trd. Toda trda je tudi publika, trda je kritika, trdi so časi, baje.

Moja identifikacija s Ptujem je prevelika, da bi dal na program, ali režiral nekaj, v kar ne bi 100 % verjel.

Včasih si mislim: Joj,  ko bi lahko imeli 6 premier, joj, ko bi imeli svoje igralce, joj, kaj če bi imeli še en – bolj alter – prostor?!

Kljub vsemu pa vem, da delamo še na enem projektu, ki pa JE »rizičen« in na katerega sem ponosen: skupaj s ŠOU Kultura in Beletrino razpisujemo natečaj za mlado dramatiko. Junija bo zaključen. Sestavili bomo žirijo, ki bo izbrala nagrajenca in povedala, katera besedila bomo objavili v zborniku. Novembra letos bomo razglasili na »bralnem večeru« zmagovalca, mu podelili nagrado, izdali prvi zbornik mlade dramatike in predvsem: v sezoni 2001/2002 bomo nagrajeni komad krstno uprizorili. Zelo zelo se veselim vsega tega. Mislim, da bo zbornik z več objavljenimi teksti informativen tudi za druge umetniške vodje, teatre, kritike. Po drugi strani pa planiramo kasneje nagrajenca prevesti v nemški in angleški jezik ter uprizoritev poslati na mednarodne festivale, ki so specializirani za mlado dramatiko.

Poleg tega bo sezona 2001/2002 – moja zadnja – posvečena v celoti Slovencem: dvema klasikoma (Cankarju in Finžgarju) ter dvema »krstoma«: nagrajen mlad dramatik in neka simpatična igrica za otroke neke gospe iz Celja.

Približno tako se bo, če bo bog dal, končalo moje ptujsko »direktorovanje«.

Ja, zelo verjetno, če ne bo posebnih sprememb, v teh petih letih na programu ne bo tvoje igre. Iz zgoraj navedenih razlogov.

Vendar mislim, da to ni nič slabega: ne zate, ne zame.

Še bodo priložnosti, še bodo nastajale nove igre… in jaz jih bom še naprej z zanimanjem – in kritično distanco! prebiral .

Je že zmeraj tako: vse je stvar vere, oz. verjetja. In ko verjamem v nek tekst, še bolj verjamem, da bom našel pot, da ga uprizorim. Kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli.

Dobrodošel na Ptuju.

Kaj pa vem… Vendar drugače ne gre. In drugače ne znam in ne morem. Ter ne želim znati. Torej je vse o.k.? Ali?

25. maj 2000

Za proslavo jutri zvečer je vse nared. Platno visi, scenarij dodelan, objava v Tedniku je o.k. Zdaj čakamo samo še na dokončanje filma in ustrezno zatemnjenost jutri zvečer po 21. uri.

Kar nekaj ljudi pride. Bojda bo pravi prispevek v Magu. Fino. Tudi drugi novinarji so se najavili. Marjanova škatla za načrte je lepa, zelo lepa. Vse skupaj ima dober izgled.

Samo govor si še moram napisati. To ne bo težko.

Čutim, kako se (ali: kakor da se) poslavljam od projekta te hiše. Kdaj bo v resnici zazidana? Koliko časa bo še potrebnega? Kdo bo takrat župan? Kaj vse bo na Ptuju sezidano pred gledališčem? Bomo videli, so rekli slepi …

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

123: Zaradi podobnih administrativnih meril (število premier, gledalcev ...) so leta 1958 gledališče na Ptuju ukinili. Danes vem: številčna merila niso pravi meter, s katerim bi se "pregledovalo, merilo" gledališča. Vsako gledališče deluje v drugačnem okolju. Iz drugačnih vzgibov je nastalo - torej ima v krvi svoj lasten, nezamenljiv DNK -, število prebivalstva, ki ga "dosega" je zelo različno, gospodarska moč kraja tudi, zgodovina prav tako. Seveda to ne zmanjšuje državine dileme, kako, na kak način različna gledališča financirati. No, hvala bogu se je tokrat za MGP končalo dobro; nobena "merila" mu niso onemogočila dostopanja do državnega proračuna.

124 - Kako bi se odzval na takšno povabilo v podobni situaciji danes? Pred časom sem kandidiral za šefa v nekem gledališču in na predstavitvi programa so me vprašali, ali bi med mandatom delal tudi "zunaj", izven matične hiše. Napisal sem res izzivalen, zahteven program, s precejšnjimi spremembami v hiši itd. Uf, potreboval sem kar nekaj sekund, ki so se zdele večnost, preden sem odgovoril: "Ne, nisem tak frajer, da bi zmogel to, kar sem si zamislil pri vas, in še paralelno kje drugje." - Očitno "ptujski refleks" ;-) (No, hvala bogu me niso sprejeli in mogoče bom lahko kdaj naslednjič, kje drugje, mislil kako drugače.)

125 - S Tadejem sva, vidim, kar redno debatirala o tem, kako in kaj naprej. Hvala bogu, da je bil, da sem imel skom govoriti tudi čisto ne-vsakdanje in ne-operativne reči. Zdaj si mislim, da mi je takrat bil kot nekakšen dramaturg, pomočnik, posvetovalec. Res sem vesel, da smo se Vojko, Tadej, Nešo ... videli večkrat in skupaj sanjarili, premišljali, opazovali in v bistvu: čakali, kaj bo.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

Nasledji zapis prispevam: Anica Strelec. 
V. d. direktorice sem bila od 1. 9. 2008 do 31. 3. 2009 

Sezona 2008/2009

Odlok o ustanovitvi Gledališča Ptuj, dne 4. decembra1995, je bil moj in številnih Ptujčanov, najbolj pričakovan dan v življenju. Po prvih »porodnih krčih« glede vodenja gledališča, me je takratni v.d. direktor Franc Mlakar povabil k sodelovanju, ki sem ga z velikim veseljem tudi sprejela. Spomin na prvih 11 otroških gledaliških predstav v poklicnem gledališču, ki so bile v celoti razprodane, na iskrice v očeh otrok in učiteljev, mi je neizbrisano ostalo v spominu. Sprva ni bilo vse idealno, za delo ni bilo na razpolago ničesar, ne inventarja,  pisarne, niti pisalnega in fotokopirnega stroja, vstopnice smo kupovali v knjigarni, jih žigosali za evidenco, dvorano z vso opremo vred pa smo najemali od ZKO Ptuj, plato pred gledališčem je  bil »sama luknja«. Ob pomoči vseh, takrat zaposlenih in lokalnega obrtnika, smo hitro poskrbeli za varen dohod vseh obiskovalcev. 

In prva premiera predstave Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka, živi še danes. 

V času delovanja Gledališča Ptuj oz. Mestnega gledališča Ptuj sem zelo dobro sodelovala z vsemi direktorji, posebej še s Petrom Srpčičem. Od 1. septembra 2008 do 31. marca 2009 sem bila, po spletu okoliščin, imenovana tudi za v. d. direktorice Mestnega gledališča Ptuj. V tem, času smo izvedli 2 premieri, Festival monodrame, pripravili programe za prihodnje leto in odpravili pomanjkljivost z znižanjem balkonov za boljšo vidljivost obiskovalcev. V času obnove gledališča pa smo gostovali na različnih lokacijih po Ptuju in okolici. 

Do upokojitve, koncem leta 2016 sem sodelovala pri preko 4000 gledaliških dogodkih: premierah, vseh Festivalih monodrame, Poletnih večerih gledališča Ptuj, Ob -programu, SKUP-u  - Slovenskem festivalu komornega gledališča, pri vseh prost produkcijah doma in na gostovanju po Sloveniji in zamejstvu, pri abonmajih za odrasle, mladino in otroke – kot koordinatorka in organizatorka vseh prireditev.  Organizacija in koordinacija predstav je bila zelo otežena, saj gledališče ni imelo zaposlenih lastnih igralcev, le kratek čas enega. Včasih je bilo potrebno več kot petdeset klicev, da smo lahko odigrali eno predstavo …  Hkrati je bilo v mojem opisu del nalog tudi vodenje celotnega knjigovodstva in računovodstva, skupaj s sodelavci smo vsako leto pripravljali finančne programe in finančna poročila za Mestno občino Ptuj in ločeno še za Ministrstvo za kulturo … dela je bilo za tri osebe. Bilo je veliko stresnih situacij, še več pa lepih trenutkov. Tudi drugi,  moji nepogrešljivi sodelavci, so opravljali dela za več oseb hkrati: Irena Meško, Simon Puhar, Andrej Cizerl-Kodrič, Danijel Vogrinec, Petra Kurnik. Bili smo neizmerno ponosni tudi na vse prejete nagrade za naše predstave in igralce.  

Velika čast mi je bila spoznati mnogo slovenskih igralcev, režiserjev, glasbenikov, pisateljev, direktojev drugih gledališč, organizatorjev kulturnih prireditev po Sloveniji in tujini ter drugih ustvarjalcev. Ob razumevanju svoje družine, moža in otrok, sem lahko izživela sanje delati v gledališču. 

In tako je postalo gledališče način našega življenja. 

Ana Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnih prireditev 

Ptuj, november 2025 

***

Samo M. Strelec:
Hvala, Anica. Peter, zdaj si pa ti na vrsti. V administraciji "MgPuzzlov" sem nastavil dovolj "praznih člankov" - 10 prispevkov sem namenil zate, če bo treba -, ki čakajo na tvoje spomine, tudi najbolj sveže. No, in potem bo 29. članek prispeval dan pred obletnico (25. 2. 2026) Vlado Novak, s spomini na prvo premiero, Govor malemu človeku. 30. članek pa bom 26. februarja 2026 napisal sam in v njem opisal svoj spomin na decembrsko obletnico (4. 12. 2025). Torej, Peter: it's your turn. Vem, da se ne da to hitro, ampak pač povem: prazen prostor je že namenjen tvojim prispevkom, tvojim spominskim koščkom, ki jih je veliko in bodo še kako lepo in celovito sestavili našo skup(nostn)o sliko ptusjkega gledališča.
Seveda pa še naprej vabljen tudi vsi drugi: gledalci, člani strokovnega sveta, sveta zavoda, ex-župani, zaposleni, ustvarjalci - gosti ... - naš skupnostni formta je odprt in sprejemljiv in vkjučujoč za prav vsak, četudi najmanjši košček. Kako? Na mail mi pošlješ. Ali komentiraš objavo na Fb; jaz pa tvoj košček nemudoma pripopam tule, spodaj.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic

1996/97

Naslednje koščke prispevam: Franc Mlakar.
Bil sem menedžer skupine in predsednik Društva Gledališče Zato.,
nato pa v. d. direktojra Gledališče Ptuj do 30. 6. 1997

Direktor Gledališča Ptuj po sili razmer … 1996/97. 

Večkrat sem že dejal, takole v splošnih razgovorih v družbi, da sem gledališki človek. In to ne postaneš, takole čez noč kot verjetno vse ostalo, kar počenjamo ljudje za preživetje ali pa kot življenjsko poslanstvo. Vse te nitke se začnejo tkati v rani mladosti in mozaik znanja se prepleta z mozaikom talenta, ki ga nekako prinesemo na ta ljubi svet.  

V moji družini je bil oče pevec in po mamini strani strici ljudski godci. Ti ljudje so bili verjetno temelj moje želje po nastopanju in besednem in pisnem izražanju. Da pa bi bilo vse tako kot treba, je na osnovni šoli Hajdina v mojem času vrelo od ustvarjanja in mentorice dramskih in literarnih krožkov so bile skavtinje na lovu za danost po nastopanju pri otrocih. Spomnim se mojih recitalov na šolskih prireditvah v prvem razredu osnovne šole in vse do osmega razreda in prav tako nastopov v dramski skupini od drugega razreda naprej, do glavne vloge v osmem razredu. Učiteljica Helena Primožič, naša razredničarka, v priporočilu za vpis v srednjo šolo posebej poudarja moj talent in sposobnost za organizacijo in vodenje. Takrat temu nisem poudarjal posebne pozornosti.  

A skozi življenje so bile Helenine besede moj urok in baza mojega razmišljanja zraven umetnosti in duhovnosti, katere temelj nam je dal takratni župnik Pavel Pucko. Verjetno je zgoraj napisano bilo usodno, da sem ob vabilu Sama Strelca, aprila 1993 pri nas doma, da prevzamem gledališko skupino, ki naj bi bil podlaga za kasnejši profesionalni ptujski teater, rekel veliki DA. Odločitev na doslej povedano ni bila težka in nikoli je nisem obžaloval, seveda upam, da tudi Samo ne …  

V samo treh letih smo okolje prepričali, da Ptuj mora imeti profesionalno gledališče in vse je bilo zelo obetavno …, dokler v začetku februarja 1996, ko je občinski svet že potrdil profesionalizacijo, pod našim vodstvom, Samo Strelec, kateremu je bilo namenjeno vodenje te institucije, nepreklicno odstopi. In ne samo to, Samo se spusti v javno besedno vojno z takratnim županom in njegovim občinskim svetom in oddelkom za družbene dejavnosti … Medijem pošlje za dve časopisni strani besedila, kjer kot pravi upornik brez razloga in dokazuje, kaj bi moralo biti drugače … 

Še danes ne vem, od kod sem potegnil danes že legendarno misel: ¨Situacije ni potrebno dramatizirati, še manj politizirati, kajti vse to bi škodilo ustanovitvi gledališča¨, ali nekako tako. Nisem več siguren, očitno je delovalo. Župan ni prekinil postopka profesionalizacije, kar bi z lahkoto storil z razlago, da so si pobudniki premislili in ni potrebe po zavodu. Seveda je bilo še mnogo zakulisnih aktivnosti v tistem kritičnem času, kot prepričevanju občinskih svetnikov po lokalnih gostilnah in prepričevanja medijev in tiho ustvarjanje javnega mnenja, da je Samova odločitev samo začasna in, da je njegova vrnitev dejstvo. Moram reči, da sem sam bil v dilemi, kaj storiti z ustanovitvijo zavoda, dokler se niso začela po mestu v javni razpravi pojavljati imena kandidatov, ki bodo izpeljala ustanovite zavoda Gledališče Ptuj in niso bili del naše ekipe. Tega nisem mogel dovoliti. Spominjam se, da sva z takratnim županom Miroslavom Lucijem po dolgi razpravi, kdo bi bil pravi kandidat, zaključila, da naj bom to jaz. Nisem se upiral, čeprav biti direktor novega zavoda Gledališče Ptuj ni bila nikoli moja preokupacija, a mislim da se je pri tej odločitvi v meni prebudila odgovornost do preteklega dela in gledano nazaj je bila odločitev ključna, marsikaj bi lahko bilo drugače in cela generacija ustanoviteljev bi lahko šla v anale kot neodgovorna.  

Mestni svet enotno potrdi moje imenovanje za vršilca dolžnosti direktorja novega zavoda, uskladimo formalnosti, med drugim se odrečem polni plači do polovice in si mislim, da je to poteza, da dokažem, da nam je mar za naše Gledališče.  

Samo me spozna z Vladom Novakom, ki bi naj odigral prvo predstavo v novem gledališču in sicer ¨Govor malemu človeku¨ Wilhelma Reicha kot monodramo.  Nikoli ne bom pozabil prvega razgovora z Vladom, saj je bil dramatičen v njegovem stilu. A že takrat sem vedel, da gledališčniki dajo največ od sebe, če si z njimi potrpežljiv. Z legendo slovenskega gledališča in filma sva še danes v dobrih odnosih. Premiera je bila 26. februarja 1996 v naši hiši in ne samo to, na osnovi uspešnosti smo v gledališču začeli razmišljat o festivalu tega žanra in ga tudi uspešno izvedli v prihodnosti. Zavedali smo se namreč, da je majhnost gledališča lahko prednost, nadgradnja je bil kasneje tudi festival SKUP – srečanje komornih prizoritev, pod Samovim vodstvom. Vse to je počasi a sigurno izoblikovalo zavod v obliko, katero smo zapisali tudi kot modelu profesionalizacije. Hiša brez igralskega ansambla in prilagojena malemu okolju in okviru financ. Tega, moram reči, se hiša drži tudi po tridesetih letih delovanja. Hvala bogu. Vzporedno z programsko dejavnostjo je bilo potrebno nastavljati tudi poslovno ustanovitveno dokumentacijo, da bi zavod Gledališče Ptuj lahko pravo formalno bil ustanovljen, kar se je zgodilo 20. marca 1996.  

V ustanovitvenem aktu je kot dejavnost navedeno: gledališče, kino in opera. Največja odgovornost, ki mi je ležala na ramenih, je bilo umetniško vodenje gledališča, saj sem moral opravljati tudi to, vsaj na začetku. Uporabil sem intuicijo, ki sem si jo pridobil skozi izkušnje mojega ljubiteljskega delovanja kot igralec in režiser v svojem okolju. Gledano nazaj je moja transformacija bila hitra in nimam si kaj očitati; kot boste videli v nadaljevanju mojega prispevka.  

Prek Vojka Belšaka, ki je bil član tržaškega ansambla Slovenskega stalnega gledališča pod umetniškim vodstvom Vladimirja Jurca, smo načrtovali poletno premiero. To je bila čudovita ekipa, polna harmonije in gledališkega zanosa. Tisto poletje je bilo čas pridobivanja moje gledališke samozavesti. Moram reči, da sta Ptujčanka Maja Blagovič in njen partner Vladimir Jurc, gledano nazaj, sestavila harmonično ekipo, ki je 25. maja 1996 leta pripravila premiero ¨Polovične resnice« Alana Aycbourna. Ptujčani so jo sprejeli z navdušenjem in hvaležen sem ekipi iz Trsta za ta prispevek naši hiši in okolju.  

V svojem poslovnem in umetniškem razmišljanju sem se vse bolj izoblikoval v prepričanju, da mora biti gledališka hiša v malem okolju tudi center prireditvene dejavnosti z drugih umetniških področij in tako publiki v malem kraju približajo opero, opereto, kabare in še kaj.  Sodelovanje z Zorico Fatur, Jerco Mrzel, Janezom Lotričem, Olgo Gracelj, Tonetom Potočnikom je v tem letu popestrilo sezono in poletje. Poleg gledališke dejavnosti v tej sezoni je na naš oder stopil tudi legendarni Zijah Sokolović. Med poletjem v meni dozori odločitev, da povabim k sodelovanju za naslednjo gledališko sezono mlade in vrhunsko talentirane, a še ne priznane slovenske gledališke ustvarjalce in sicer Jerneja Lorencija, Sebastijana Horvata in Tomija Janežiča. Gledano nazaj - zadetek v polno. Odločim se tudi, da Ptuju dam v naslednji sezoni poletni festival, ki bo kombinacija potrebe kulturnega turizma in vrhunske umetnosti, tako glasbenega kot gledališkega žanra, nekako v smislu, da Ptuj v Sloveniji prevzame vlogo Salzburga ali Dubrovnika. Glede na pestrost ambientov v starem mestnem jedru bi lahko ta vizija bila vmesna in se v poplavi poletnih festivalov v mestu v naslednjih letih tudi uresničuje in v prepoznavnosti le teh v slovenskem in mednarodnem prostoru, dobiva to veljavo, najbližje poletnim festivalom v takratni izvedbi je Arsana, ki uspešno nadaljuje  vizijo tistih dni.  

Malo težje je bilo z novo generacijo ustvarjalcev, ki so začeli ustvarjati proti konca leta 1996. Kot sem že omenil je postal zunanji sodelavec Jernej Lorenci, danes profesor na akademiji za gledališče in film in uveljavljeni in z Borštnikom nagrajeni režiser, takrat mlad in dela lačen mlad režiser, ki je postal moj svetovalec za umetniški del. Seveda je treba povedati, da v gledališču velja, da so mladi ustvarjalci v glavnem po karakterju uporniki brez razloga in neverjetno »zaživijo«, ko ni po njihovem. Da pa sploh ne govorim o dimenzijah denarja, ki je v njihovih mokrih sanjah prva oseba ednine. Takrat sem že vedel, da je to davek, ki se ga mora plačati, če imaš izkušnje, lahko spelješ zadevo z dostojnim korenčkom in malo palico. Energija, ki so jo ti fantje prinesli v naše gledališče, je bila izredno »mladostniška«.  

Spomnim se Tomija Janežiča, danes mednarodno uveljavljenega profesorja in režiserja, s kakšno energijo se je lotil Lorkine stvaritve »PRAZNINA«, Stara zgodba iz moje vasi, premiera je bila 30. januarja 1997; točka konflikta je bila vedno enaka - denar. Kritike so bile solidne in že smo se vrgli v priprave za naslednjo premiero Sebastijana Horvata »Elisabeth«, 20. aprila 2025. To predstavo si bom zapomnil po kar nekaj pripetljajih, ki mi jih je prinesla, seveda klasika: da ima mlad gledališčni režiser vedno prav, vsi mi drugi, ki nismo del tega pogleda, pa pojma nimamo, sploh pa če nisi diplomiral ali vsaj obiskoval AGRFT-ja. Ja pa tudi ena lepa za vmes; prvič sem opazil Natašo Matjašec in njeno posebno igralsko energijo. Še danes rad pogledam predstave, v katerih nastopa. Pred kratkim dokumentarec o Ivani Kobilici »Ekselent«, tisto nekaj več, zato se splača bit Teaterski človek. A Elisabeth je prinesla še en pripetljaj, ki ga je vredno napisati. Mislim, da je bilo konec junija in bil sem na obisku pri takratnem direktorju ptujske podružnice Ljubljanske banke. Seveda sva se pogovarjala o sponzoriranju našega gledališča, ko zazvoni telefon in Franc vidno spremeni izraz na obrazu, kajti na drugi strani je bila takratna ministrica za kulturo, verjetno v LDS-vi vladi, Majda Širca.  

Najin razgovor je začela z napadom značilnim za takratne politične avtoritete. Tema razgovora je bila navodilo, da ne rečem komanda, da mora ptujsko gledališče financirati obisk poletnega festivala v Bolgariji. Med tem moram povedati, da zelo slabo prenašam avtoritarne izpade, pa tudi če prihajajo iz samega vrha. Če pa so nelogični ali povezani z osebnim interesom, pa se sploh uprem. Malo žlehtno potipam ministrico in ji predlagam, če lahko doseževa kompromis in financirava vsak polovico. Ona znori in stopnjuje dialog z avtoriteto. Jaz se branim, sem slučajno prebral, da v Bolgariji delujejo cestni pirati in da je iti tja v tistem času nevarno. Nisva dosegla dogovora, kako so bili financirani, še danes ne vem, vem pa to, da so jih cestni pirati zajeli in so morali plačati opremo v znesku nekaj tisoč mark in odkupiti lastni kombi.  

Življenje ima svoja pota. V tem prispevku moram priznati, da sem se v svojem direktorovanju v gledališču, nekako našel v še eni od organizacijskih obsesij - poletni festivali ali festivali nasploh, saj se je pod mojim vodstvom v gledališču izvajal prvi festival monodrame. Ampak le-ti so mestu prinesli še večji obseg publike in samo mesto je prav klicalo po njih.  

Za zaključek bom na kratko opisal poletni festival 1997 v organizaciji ptujskega gledališča. Bil je poseben; namreč tako obširnega in večplastnega še mesto ni doživelo vse do danes. Poletni večeri je nosil ime. Na kratko opišem, zakaj.  

Festival je vseboval tako glasbene dogodke kot gledališke predstave in kar se mi je takrat zdelo pomembno in danes pogrešam, poulične dogodke. Tisto leto na temo latino glasbe in po ptujskih ulicah smo razvrstili poulične bende iz Peruja, Kube, Italije, Španije in Bolivije. Mesto je živelo tudi izven prireditvenih prostorov in je vsaj v tisti sezoni dajalo tudi praznični turistični utrip.  

To leto mojega direktorovanja je bila fantastična izkušnja (preizkušnja), polna strasti in iskrenega (čistega) odnosa do hiše, ki sem jo vodil in seveda do mesta.  

Zaključil bom s spoznanjem, ki sem ga z vami delil že v zborniku o gledališču našega obdobja, mislim da leta 2002, da bom lažje vnesel zaključek, ki sem ga napisal ob 30-letnici ožjemu krogu Zato.-jevcev. 

Težko je biti umetnik med menedžerji, še težje je biti menedžer med umetniki. A vendarle me je ta pot izoblikovala v to, kar sem in s tem sem zadovoljen. Zdaj pa res zaključek: 

Spoštovani. 

Seveda se pridružujem čestitkam ob 30 letnici našega gledališča in ob tej priložnosti kličem k spoznanju, da je Mestno gledališče Ptuj, danes inštitucija, ki je nad nami in smo ji dolžni »služiti«; vsak po svojih močeh, da jo ohranimo in predamo naslednjim generacijam. Obletnica naj prinese trenutke spoznanja, ko negativne spomine uporabimo za osebnostno rast in pozitivne spomine v prijetno skupno druženje, skozi vso leto 2026. Osebno se veselim vsakega trenutka.

Franc Mlakar                                                                                                                                                   

Ptuj, december 2025

***

Samo M. Strelec:
Francijev tekst sem dal v modro barvo, ker je ravnal modro, ko ni vrgel puške v koruzo. Modro, ker: z lahkoto si predstavljam, da bi se lahko hitro našel kdo, ki bi rekel: "No, vidite, ni dolgo trajalo; saj sem vam rekel; ne more ta mladina, ne znajo." In z neskončo lahkoto bi lahko sprejeli tudi odlok o preklicu odloka o ustnovitvi gledališča. Ja, z lahkoto se z/ruši ... Z/gradi težje.
Zato, Franci: Odličen zapis! Zanj sem ti hvaležen iz večih razlogov. Prvič, zaflikal si luknjo v sliki - med mojim odhodom in vnovičnim prihodom. Drugič: povedal si par stvari, ki jih slišim prvič. Tretjič: štefetno palico zapisov si tako predal Reneju ... in on jo bo Anici, ona pa Petru.
Mhm, prav lepo nastaja tale naša slika, lepo. Zdaj pa se že kaj vidi, prepoza; niso več samo naključno razmetani koščki na mizi.
In če sem že pri besedi: Vsak, ki to bere: Kakor zmeraj, velja še naprej: "Mikrofon je tvoj". Dobrodošli s komentarji. Čeprav si bil morda zgolj gledalec predstav ali opazovalec vsega skupaj nekje od daleč. Pošlji svoj spomin na FB ali kar meni na "poštno ležeče": samo.strelec@gmail.com in tvoj košček bo objavljen nemudoma tukaj, na spletu, vidno celemu svetu.
Hvala vnaprej, da/če se greš z nami te sestavljanke.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21,

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Na današnji dan (4. decembra) pred 30-imi leti (1995) je Mestni svet MO Ptuj na predlog župana (dr. Miroslava Lucija) izglasoval odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališče Ptuj.

Čez slabe tri mesece (26. februarja 1996) je bila prva premiera novega slovenskega poklicnega gledališča (Wilhelm Reich: Govor Malemu človeku, z Vladom Novakom).

Pravzaprav pa se je vse skupaj sprožilo/splazilo s fotografijo zgoraj:

Nešo (kot Suhi) stoji v ribniku v Ljudskem vrtu do kolen v vodi in sporoča sklepno misel:

"Navadna svoboda ni prava svoboda. Prava svoboda se začne tam, kjer se navadna svoboda neha."
- Slawomir Mrožek, Na odptem Morju

Vse to potem, ko so Urška (Srednji), Gregor (Debeli) in Nešo (Suhi) na straniščni školjki opravili prve demokratične volitve na otoku in na wc papirju razvili transparent, s katerim so jasno in glasno (ter kakopak odločno) sporočili: “Hočemo jesti!”

Odločil sem se, da bom do 26. februarja naslednje leto (2026) še malo pospešil - kolikor pač lahko – tole dvoje:

mgPuzzle – je pogled na gledališče, ki ga pišemo skupaj: ustvarjalci, gledalci, direktorji gledališča, zaposleni v gledaliču.
Franci je obljubil, da bo napisal, kako se spomni tistega leta, ko je prevzel vodenje gledališča; Rene, ki je prišel za menoj (2002), je nekoč že nekaj napisal o času, ko je bil direktor; za njim je gledališče vodila Anica - njen "puzzle" objavim kmalu, po Renejevem. Nato pa bomo brali zagotovo zanimive (in še sveže) spomine Petra, ki najdlje vodi ptujsko gledališče (od 2009 do danes).

MGP5 – v slabih treh mesecih bom objavil celoten svoj osebni – do sedaj skrivni - dnevnik, ki sem ga pisal pet let, ko sem bil na Ptuju poslovodja v gledališču (1997 – 2002).

Domišljam si, da bomo z mgPuzzle in MGP5 imeli precej dober vpogled v delovanje gledališča “za nazaj”.
Hvala vsem, ki soprispevate v skupno zgodbo o zgodovini ptujskega gledališča z imenom MgPuzzle.

Pa veselo branje. V naslednjih mesecih sledi torej gledališko-zgodovinski “intenziv za nazaj”. (Da "zaprem", kar je bilo, in se posvetim temu, kar šele bo.)

Skrajšana in s slikovnim materialom opremljena varianta na temo nastajanja Mestnega gledališča Ptuj pa se, "za prvo silo", že nahaja na osrednjem portalu slovenskega gledališča Sigledal; na povezavi: https://repertoar.sigledal.org/razstava/rojevanje-ptujskega-gledalisca-vnovic

In kar me najbolj veseli:

To, da ...

... je Peter proslavo ob 30-letnici zaupal mladim! Njim, ki bodo jutri-pojutrišnjem tukaj igrali, režirali, oblikovali scenografije, kostume, plakate, pisali nove drame itd. itn.

Kako se že reče? The show must go on ali po slovensko:

Oj, le naprej, oj, le naprej!

Čestitke vsem Zato.-jevcem in hvala mnogim, ki ste nam verjeli, da želimo narediti nekaj dobrega za mesto, in nas zato podpirali.

P.s.:

Še fotka - Suhi v pozi Savinškovega spomenika Jožetu Lacku, nekoč ob gledališču, danes na pokopališču.

Najbolj bi pa bil vesel, če bi me nocoj na proslavi pocukal kdo za rokav in rekel: "Ej, jaz sem pa tisti/tista z one fotke na ribniku takrat ... pred 33 leti ... Še danes rad/a hodim v gledališče."

Tole fotko imam v mislih:

Ker vem, da boste nocoj mnogi Zato.-jevci na odru, na predstavah, naj izdam: Franci in Peter menda pripravljata veliko fešto konec sezone, junija prihodnje leto, na prostem. Eto, že kar potrjujem prisotnost.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9

***

30. januar 1998

Januar je mimo. Mislim, da predstavo Sobe delamo uspešno. V hiši pa stvari tečejo nekako po starem. Čutim, da moram premakniti organizacijsko spremembo dopoldanskih vaj: treba je uvesti inspicientsko službo. Na odru je kar nekaj drobnarij in scenskih elementov in te stvari bo treba vzeti v roke - nekdo jih mora pripravljati, popravljati ... 

Sicer pa počasi razmišljam o novi sezoni: Fantu, Finžgarju, monodrami. Obenem pa o dolgoročni strategiji glede obnove stavbe: o procesih, papirnatih zadevah, ki jih bo treba pripraviti⁴⁶. Muči me tudi misel na Hercegovo: kaj storiti?  - Najbrž bo najboljše, če počakamo na odločitev države, ali nas bo podprla pri vlogi za sofinanciranje. 

Zdi se mi, da bomo lučni regulator dobili relativno kar hitro.  

Sedmi človek v zavodu je po izjavi g. Vidoviča letos utopija. Lahko bi razmišljali o kom, ki bi delal prek javnih del. 

Nikakor se ne spravim, da bi se najavil pri ministru Školjču. Tudi Peter Božič ni nič klical - obljubil je namreč, da bo poskusil urediti sprejem pri ministru. Morda bom ob prvi priložnosti rekel županu, naj poskuša doseči, da greva skupaj do Školjča. 

2. februar 1998

Ja, še sem začetnik: kar v trebuhu me malo zvija, ko moram urediti stvari z zavarovanjem in odpovedati eno od zavarovalnic. Prvič, ker dobro nekaterih stvari ne razumem, drugič ker moramo ene odpovedati, tretjič ker se počutim sam pred sabo neodločnega, ker cincam s to neugodnostjo.  

4. februar 1998

Za Štajerca je še samo kakšna karta. Veliko ljudi bo ostalo zunaj ... -- Telefoni zvonijo kot zmešani... kart pa že nekaj časa več ni ... Lep in hkrati občutek nemoči. 

Vaje za Sobe tečejo fino, lepo. Tehnika izredno dobro dela. Pravočasno in temeljito. Zavzeto in odgovorno. 

Zdi se mi, da bo tudi gledališki list za novo predstavo kar zanimiv. Pester, razgiban. Tatjana je resnično zanesljiva in drži se rokov. Tudi na Tedniku zelo dobro sodeluje z urednikom in oblikovalci⁴⁷. Verjamem, da pride k njim z maksimalno pripravljenimi stvarmi. 

6. februar 1998

Torej: župan me je prosil za govor. Pokličem Branko na ZKO, da izvem, kako bo izgledala scenografija - pove mi, da naj si grem po scenarij na MOP in da mi mora povedati še to, da je bila proti temu, da sem slavnostni govornik jaz ... Danes zjutraj me kliče župan in sprašuje, ali imam kaj proti, če govori še g. Lačen, ki je bil predlagan za govornika s strani ZKO-ja. Nikakor, pravim, naj govori vsak, ki ima kaj povedati ... Hecno, s kakšnimi “problemi” se imamo čas ukvarjati. 

Pomembno se mi zdi to, da je župan sam dobil nekaj klicev za to, da bi priskrbel vstopnice za Štajerca - seveda ni mogel pomagati, je pa se začudil, kako to, da ljudje želijo to tako gledati⁴⁷. 

8. februar 1998

Malo pred 18. uro je. Pričakujemo goste. Irena je fino pripravila klet in narezek. Koliko se jih bo le odzvalo? Upam, da čim več. Mislim, da je prav, da se poveselimo skupaj ... 

Petkov govor je mimo - mislim, da je bil kar v redu. Seveda nisem povedal nič bistveno novega, vendar mislim, da so bili poudarki ustrezni. 

Všeč mi je bilo, da so prišli sodelavci na proslavo. Vse ženske (Tomaž je bil najbrž že sit napetega petka, saj je imel ta dan kar nekaj predstav, Marijan pa je že šel po svoje). 

Popoldne nekoliko prebiral stari dnevnik, ker sem mislil, da bi prebral kaj iz njega. Vendar tega ne bom naredil, sem se odločil v zadnjem trenutku. Ker gotovo ne bi izbral - našel ustrezne stvari, ki bi poudarila bistven prispevek prav vseh pri nastajanju projekta “poklicno gledališče na Ptuju”. 

Februar bo kratek. Veselim se že premiere Sob, ker vem, da bo Sandi zelo dober, morda pa bo tudi Vesna naredila nekaj čisto novega ... šla čez sebe. 

Petkov govor na občinski proslavi: morda bi spremenil samo to, da smo tudi profesionalci še lahko ljubitelji. In da mi smo ljubitelji. 

12. Februar 1998

Od sinoči imamo internet. Poslal sem prvo pošto, Tatjani Doma. Našel sem prve podatke, o Marcusu Koebeliju. Izgleda, da bo stvar prav zanimiva. Zdaj je naslednja investicija v tej smeri telefonska linija, ISDN in seveda multimedija. 

Tomaž in Anica sta naročila svetlobni regulator. Tako bomo lahko vrnili sedanjega na ZKO. Kar precej problemov se že počasi nabira pri koordiniranju prireditev … Na ZKO-ju pa bo prišlo tudi do “preštevanja” in najbrž bodo tudi zato hoteli imeti vso opremo spodaj. Kakorkoli že: do konca marca bomo imeli svoj regulator: nov, kakovosten, hkrati prenosni. Mislim, da smo za naslednjih 10 let uredili regulacijo svetlobe in lahko bomo začeli vlagati v reflektorje⁴⁹. 

17. februar 1998

Včeraj smo se kar malo skregali: zaradi plakatov, ki jih ni bilo pred gledališčem v soboto, zaradi tega, ker Marjan ni hotel zvečer narediti usluge Ireni in zakleniti kleti, zaradi Tomaževega dolgega reakcijskega časa pri izvajanju nalog. 

Obiskal me je Aleš Novak. Rad bi delal v našem gledališču. 

Petkov pogovor s Sebastijanom Horvatom glede gostovanj v tujini. Načelnega dogovora za vsa gostovanja v tujini nisva dosegla. Pogovarjala se bova posebej, za vsako gostovanje posebej. Za začetek o Beogradu: vztrajam, da če morajo vsi trije tehnični delavci hoditi na predstavo po Sloveniji, da potem morajo vsi trije tudi v Beograd. Sebastijan bi namreč rad, da gre samo Tomaž. Vztrajam: če jih ne potrebuje v BG, jih ne potrebuje tudi po Sloveniji. Pravi: da je doma drugače, da on doma na predstavah ne bo delal ... Ne popustim, in naši bodo šli zraven, če se bo šlo. 

Gostovanje Štajerca v Ljubljani seveda čisto polno. V gledališču tudi Partljič z ženo, gosti ga župan Luci. 

Finiširamo s predstavo.  

24. Februar 1998

Pustni torek. Nekakšno premirje. Tehnika finišira svoje delo za Sobe. V pisarnah nekak neobičajen mir. Anica končala finančno poročilo. Lepo je zvezano, komentirano, odposlano na občino in članom sveta zavoda⁵⁰. 

Všeč mi je, da je tehnika za to predstavo “stopila skupaj”. Usklajujejo se in se samostojno organizirajo za določene naloge. Tako mi ni treba vsega kontrolirati. Razumeli so, zakaj so tam in za kaj so odgovorni in kaj bi se zgodilo, če svojega dela ne bi dobro opravili (mislim: posledice na odru, ne kakšno kaznovanje). 

Stimulacijo sem dvignil na 7 % v poprečju. In jih nagradil za februar z 10 %, Anico pa z 20 % zaradi celoletnega preglednega in ažurnega vodenja financ. 

25. februar 1998

Včeraj sem dobil dve zanimivi pismi: v prvem mi odgovarja Nataša Matjašec in pravi, da naj ne bom birokrat, ampak tokrat ustvarjalec in omogočim gostovanje v Beogradu ... in dodaja še marsikaj, kar je najbolje prebrati kar v pismu. Najprej sem bil žalosten in jezen: zdaj pa sem se odločil, da bom reagiral takole: ne bom odgovarjal. Imam svoje stališče do projekta, z njim sem seznanil vodjo projekta in komuniciral bom samo z njim, Sebastijanom. Ne mislim se opravičevati za svoja stališča, ki so pač taka kot so. 

V drugem pismu je bil tekst, ki mi ga pošilja g. Šedlbauer in pravi, da bi ga rad režiral na Ptuju. Odpisal mu bom; - v glavnem, da ne verjamem, da bi ga ptujski honorar utegnil resno zanimati. Že popoldne me je klical Vlado Novak, ker da je prejel isto besedilo od Šedlbauerja (ker režiser predlaga za igralca njega in Bernardo Oman). Zanimivo je bilo to, da je Vlado nenadoma želel vedeti, kaj bomo igrali drugo leto, kaj smo igrali to leto in me začel prepričevati, kako je to projekt, ki ga gledališče potrebuje ... Lepo in prav: zalomilo se bo vse pri denarju⁵¹. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

46 - Seveda nisem imel pojma, kako se načrtuje, kaj šele gradi, kakšna javna zgradba. Kje začeti? Kako misliti obnovo? V čem je razlika med obnovo in prenovo? Če ne bi bilo že omenjenega Androta (Andreja Šmida), bi taval v megli. Tako pa me je naučil, kaj je to preveritveni projekt, pa idejni načrt, pa PGD in PZI. Niti malo izi. 

47 - Tatjana Doma je bila "hišna dramaturginja". Ob premierah je izhajal "Premiernik" - nekaj takega kot gledališki list in postavljali in tiskali smo ga v Tedniku, ki nam je še kako "šel na roke". Pri njih smo tiskali tudi Sezonec - najavo nove sezone. Mogoče je izšel celo kot priloga pri Tedniku ...

48 - Pozabil sem na to dejstvo: da so ljudje poskušali "prek vez" dobiti karto za Štajerca celo pri županu. In jim je seveda ni mogel "zrihtati". Ker sedežev je, kolikor jih je. Mogoče pa je prav ta županova osebna izkušnja s karatami, ki jih ni več, pripomogla, da je bil naklonjen misli na prenovo gledališča? A propos sedežev: Da bi pro-vocirali (provocare = priklicovali) obnovo, sem Andreju rekel, da naj v preveritvenem projektu "nabaše" v volumen čim več sedežev. Mislim, da jih je narisal kakšnih 230. Saj veste: papir vse prenese ... Zdaj, ko gledam tole vse skupaj za nazaj in vidim, kaj je po prenovi nastalo, priznam: moja napaka. Gužvanje sedežev na silo v dvorano z argumentom češ, po porenovi bo dvorana sprejela več gledalcev - napaka. Pika. Kaj bi se mi zdelo danes najprimerneje? Če bi lahko zavrtel čas nazaj in odločal? - Preprosto: v danih gabaritih povrniti dvorani - z ložami, balkonom - nekdanji sijaj. Bi se reklo: nekdanji kič. Saj veste; pozlata, rdeči žamet, ložice za njega in njo. Retro. Nekje drugje pa zbetonirati sodoben "silos" - sodobno dvorano s 400, 500 sedeži. (Da ne sanjarim: že v Q-Centru bi lahko nastala takšna dvorana. Parkingi - blizu, obvoznica - blizu, infrastruktura - ready.

49 - Zdaj šele dobro vidim: začeli smo res iz nule. Od žlice. Ničesar nismo imeli. Razen želje - delati gledališče, igrati. Igrali bi pri svečah, če bi bilo treba. (In tu je ta paradoks: gledališče ne potrebuje drugega kot nekoga, ki želi igrati in nekoga, ki ga želi gledati. Kjerkoli; lahko tudi na trgu, v kleti, gostilni, razredu. Ko pa iz "želeti-igrati-in-želeti-gledati" začneš želeti delati "dejavnost", institucijo in kaj šele "presežek prihodkov nad odhodki", potem pa se stvari zakompleksnizirajo. Ja, lahko dobiš kompleks pred kompleksnostjo. In v tem je lepota in izziv.

50 - Ja, s koliko skrbnosti smo pripravljali poslovno poročilo; od vsebin, do statistik, grafov, financ - samohvale z višino oz. bolje deležem lastnega prihodka, odzivov v javnosti ... Verjel sem, da bodo argumenti rezultirali v več denarja za gledališče. Časovni preskok. Nekoč pozneje - mogoče bom v prihodnosti pisal v dnevniku tudi kaj o tem; skoraj prepričan sem, da bi moral - sem razočaran, da tega denarja ni bilo vse več, kakor je bilo obiskovalcev in uspehov vse več, v neko poročilo na prvo stran napisal: "Če kdo to bere, naj me pokliče, da bom vedel, da je to vsaj nekdo prebral." Nikoli nisem dobil nobenega klica.

51 - Denar: če ga imaš, si lahko kupišt tudi "pavarottije". A to - kupovati, ker pač imaš denar - ni gledališče. Gledališče je "proizvodnja", gledališče je "domača gredica", "pridelano doma". Seveda: korenček v lidlih in šaprih in hoferjih je ves lep, čist, perfekten, kot da bi ga na stružnico izdelal; domač je ves blaten, skrivenčen in dva nista enaka ... Ampak je pa z domačega vrta! Gledališče ni trgovinska dejavnost; gledališče je lokalna (locus) kategorija; gledališče stoji in pade z intenziteto, s katero živi z mestom, meščani, kolikor resonira s svojim okoljem. Obstajajo mnogi kraji, ki imajo kulturne domove in večnamenske dvorane; ja, in tudi tja seveda zaide gledališče, da v tamkajšnjih krajih poskrbijo za pestro kulturno ponudbo. A malo krajev ima svoje lastno gledališče. (Bogati kraji, bogata mesta, pa seveda tudi več.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 

***

7. januar 1998

Leto se je začelo intenzivno: zbiram denar za kritje razlike za gostovanje Štajerca na Ptuju (MGL). Predstavi staneta 800.000, zbrati moram še 200.000 sit. 100.000 pa je velikodušno dal župan iz svojega denarja. Tako delamo uslugo Zlatku Šugmanu, ki trži to predstavo zato, da bodo potem člani MGL-ja šli na sindikalni izlet... Prav zanimivo: zdaj me zanima, koliko denarja mi bo uspelo nažicati. 

Začeli smo z vajami za SOBO ODDAM. Fino gre. Tudi Marjan in Goga sta uspešno začela delati na scenografiji. 

Danes me je klicala Diana Koloini in mi povedala, da bom dobil Zlato ptico. Nagrado, ki jo je včasih podeljevala ZSMS. Danes pa je menda tudi nekako strankarsko obarvana (LDS). Kaj to pomeni? No, dobil naj bi jo za svoj prispevek pri ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Lepo.

Veseli me, da bomo prodali O tem se ne govori kar 7-krat na Ptuju. Štiri predstave so tako rekoč že dogovorjene in prodane, prihodnji teden pa se bo oglasila še kakšna šola, predvidevam.  

Tako bo januar zapolnjen s kranjsko otroško in s Predsednicami, ki sledijo konec januarja. Upam, da bo kljub nedelji gledališče polno. 

Še zmeraj mi ni čisto jasno, kako stojijo stvari z Lali Soundom, kaj je z mikrofoni, ali je dobavljeno vse, kar smo plačali. Zoprni, ti stari grehi. Pravzaprav najslabše, kar je možno. 

Anica se že vsak dan poglablja v številke in dela na zaključnem računu. Vse bolj je zbrana samo na številke in mimogrede sproti dela še tekoče stvari. 

Mateja vodi trenutno tekoče malenkosti, pisarniške posle ... Irena, Marjan in Tomaž pa lahko še malo počivajo pred predpremierskim časom za Sobo oddam. 

Prebral sem nekaj “inventurnih listov” - (sodelavcem sem dal čez novoletne praznike nalogo, da premislijo in zapišejo, kaj je bilo v letu 97’ o.k. in kaj slabo): zanimive reči: vredne razmisleka, vredne upoštevanja, oziroma debate in pozornosti. Poleg tega pa Aničina hecna pesmica: 

Najprej ni bilo nič. 

Niti gledališča. 

Potem je bila PRAZNINA. 
Obdobje brezvladja. 

Nesrečna ljubezen z ELIZABETH. 

Obdobje brezvladja. 

Bog zmage VICTOR je dal razum, 

srce in zmago vsem znanim grešnikom. 

S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani 

STROJEPISKI pred vrata z napisom: 

ODDAJAM SOBE. 

Obdobja brezvlade ni več. 

Je Samo GLEDALIŠČE.  

16. januar 1998

Dobil sem nagrado Zlata ptica za oživitev poklicnega gledališča na Ptuju. Vesel sem, ker je to priznanje celi skupini, ki je 6 let delala za to idejo. Res sem nekako zelo zadovoljen, da so v centru - v Ljubljani opazili ta dosežek in da je s to nagrado pridobil na vrednosti. P. Božič mi je rekel, da naj ga pokličem in da se bova dogovorila za to, da bo on poskušal pri Školjču urediti termin zame. Rekel je, da moram zdaj, ko sem dobil od LDS nagrado, dobiti tudi državno subvencijo za gledališče. Bog mu naj besede pozlati.

Včeraj sem se poveselil s Sandijem, Vesno, Dolfijem in sodelavci. Bilo je kratko slavje med sicer zagnanim delovnim vzdušjem za pripravo SOBO ODDAM. 

Čas teče zelo hitro. 

Nocoj je še gostovanje Vlada v Mali Drami. Grem zraven. Stojko bo posnel predstavo. Upam, da bo kaj publike. 

Prihodnji teden gostuje tam Elizabeth, nato Predsednice pri nas. Že danes zanje skoraj ni več kart. Lepo. Tudi O tem se ne govori bomo dobro prodali. Mislim, da je za začetek leta res dober program.  

Anica je v številkah, Mateja ima vedno dovolj različnega dela, Marijan in Irena delata za predstavo rekvizite in sceno, le Tomaž trenutno uživa na smučanju. Toda že danes zvečer začne delati v Ljubljani za Govor. 

Danes grem še na novoletni sprejem k županu MOP. Mislim, da je prav, da se tega na kratko udeležim, čeprav moram takoj v Ljubljano. 

19. januar 1998

Kranjsko predstavo otroci radi gledajo. Gledališče je prav primeren ambient. Ne bi si mislil, da je lahko vzpostavljen tako dober kontakt. Predstava ni zgubila prav nič na komunikativnosti, je pa veliko bolj obvladljiva in obvladovana tako s strani igralcev kot pozornosti publike. 

Anica me preseneti, šokira z obnovo petkovega pogovora z Borutom Fekonjo⁴⁴: klical je, da bi se pozanimal, kakšna je ta predstava za otroke in menil, da bi si jo moral skoraj najprej pogledati sam, preden bi poslal svoje otroke. 

Nekaj ljudi je včeraj po matineji reklo, da bi morali to predstavo (O tem se ne govori) narediti zvečer, za izven. Npr.: Mrgoletova Tjaša. Me veseli. Ja, prepričan sem, da je to prava predstava. In razmišljam: koliko energije in prepričevanja je treba, da spravimo “skoz” nekaj dobrega, kar je med drugim priznano tudi od drugih za dobro. Kaj hočemo. 

Danes iz dveh virov izvem, kako sem popackal nagrado Zlata ptica ..., kar so ljudje videli na POP TV. Hm?... Kako me zanima ta prispevek; le kaj so “poantirali” iz dejstva po-nagrajevalnega žura, in dejstva, da sem za trenutek odložil kozarec na pleksi priznanje.

20. januar 1998

Milan Pulko⁴⁵ se je začel ukvarjati s popravilom mojega interneta. Upam, da bo kmalu usposobljen, tako da bom lahko začel pošiljati elektronsko pošto. Treba je kupiti samo še modem. 

21. januar 1998

Vaje za Sobe lepo tečejo. Sandi je domiseln igralec, natančen in Vesna je seveda hitra in lepo se ujemata. Stvari bodo čiste in duhovite. Veselim se vsega skupaj. Vedno boljše se mi zdi, vedno raje vse skupaj delam. Fino. 

Urejam zavarovanje: od dveh firm (Triglav in Zavarovalnica MB), ki nas zavarujejo sedaj, bomo šli samo na eno. Ugodnejšo seveda. 

Odločil sem se, da bom s prijatelji, ki so bili v Zato.-ju, povabil na žur, da proslavimo Zlato ptico.  

Tadej je gledal posnetek na POP-Tv: meni, da bi moral reagirati. Meni se zdi pa brez veze. 

22. januar 1998

S Petrom Srpčičem nadaljujeva pogovore o monodrami. Zanimivo: tudi M. Lampe Vujičič naj bi menda igrala to igro, pa tudi P. Vetrih ve zanjo - po Petrovih informacijah. Zdaj je vprašanje, čigav je Petrov prevod in ali je narejen iz angleščine? 

Poslal sem vabila za “žurko” ob ZLATI PTICI. Povabil tudi politike, ki so dobili kar enako vsebino vabila kot kolegi-sodelavci. Upam, da ne bodo gospodje užaljeni, ker jih tikam in nisem nič protokolarno uraden. 

Kart za Predsednice ni več. V nedeljo bo prava norišnica. 

Zunaj sneži in piha mrzel veter. Končno bo torej zima. Nam je toplo. Pridno vadimo za Sobe in dobro nam gre. Bliža se gostovanje Štajerca, ko bo dvorana gotovo spet premala. In razmišljamo o tem, kaj se bo zgodilo, če bomo povečali parter. Zgodilo v smislu razmerij odra, vizur.  

27. januar 1998

Ta ponedeljek je bil kar dolg jutranji sestanek. Prav fino je, ko se ne dobimo samo zato, da bi si razdelili naloge in naredili nujne stvari, ampak tudi malo posanjarimo, razmišljamo o prihodnosti, vizijah, možnih smereh razvoja, o šibkih točkah. 

Pozanimal sem se za panoje: city light. Ena vitrina stane okoli 3000 Dem! Predstavljal sem si, da bi cena lahko bila okoli 1000 DEM. Torej sem se pošteno zmotil in zdaj bom to opcijo kar lepo odmislil... 

Razmišljam o ciljih, poslanstvu in viziji, kakor sem o gledališču na Ptuju razmišljal v času razmišljanja o ponovni profesionalizaciji, morda leta ‘94 ali ‘95, in primerjam stvari z današnjim stanjem stvari. Nekatere stvari se mi zdijo preformulirane, morda so cilji nekoliko drugačni, drugačna dinamika, vendar mi je večji del osnove kar všeč. 

POSLANSTVO GLEDALIŠČA 

1. Gledališče ni namenjeno samo sebi, ampak obstaja šele v stiku s publiko. 
2. Gledališče ni kraj za reševanje osebnih stisk in frustracij. Le-te pa je tudi mogoče prepoznati in prerasti v obliki gledališkega dogodka. 
3. Gledališče je tu zato, da pomaga ljudem, da uzrejo sami sebe. 
4. Gledališče je živo, ali pa je za pokop. 

ZAKAJ SMO TUKAJ 

1. Tukaj smo Zato., da bi bilo ljudem v Gledališču Ptuj lepo. 
2. Tukaj smo zato, da delamo kvalitetno. Kvalitetno delamo, kadar se vedno znova sprašujemo, kako bi lahko določeno stvar naredili še bolje in jo nato naredimo še bolje. 
3. Tukaj smo zato, da ljudem pripravimo čim več čim bolj kakovostnih prireditev. 
4. Tukaj smo zato, da kot posamezniki in kot firma rastemo in se razvijamo. Na kakovostnejše, bolje. 

ČISTO PRAKTIČNO 

1. Ni važno koliko delamo, ampak kako delamo. 
2. Ni važno, da je delo narejeno, ampak da je dobro narejeno. 
3. Ni treba delati dosti, zadosti je da delamo tiste stvari, ki funkcionirajo. 
4. Ni toliko važno, da uspemo, ampak da vemo, zakaj smo uspeli. 
5. Ne zanima me, kaj pravijo zakoni in predpisi, ampak kaj pravi praktično življenje. 
6. Ne zanimajo me pravne, ampak funkcionalne rešitve. 
7. Ne zanimajo me problemi, ampak predlogi rešitev. 

KAJ ŽELIMO DOSEČI  

1996 

1. Tri predstave.  
2. Pojavljanje v medijih in strokovna uveljavitev. 
3. Na koncu leta pozitivna bilanca in rezultat: dobro, da imamo v mestu poklicno gledališče. 
4. Čim več Ptujčanov privabiti v gledališče, kjer bodo zadovoljni. 
5. Utrditev notranjega sistema: zaposlitev ljudi, oblikovanje ekipe, navad. 

1997 

1. Osvajanje drugih poklicnih gledališč - koprodukcije. 
2. Osvojitev področja med Celjem in Lendavo: kulturni domovi, šole. 
3. Sodelovanje z Akademijami - poletni tabor. 
4. Speljati abonma. 
5. Intenzivno delo na propagandi. 

1998 

1. Napad na velikega sponzorja. 
2. Ureditev prenočišča za gostujoče igralce. 
3. Velika predstava. 

1999 

1. Novoletna predstava ob prehodu v leto 2000. 
2. Priprave idejnih projektov za obnovo gledališča. 

2000 

1. Abnomaji odrasli. 
2. Abonmaji otroški. 
3. Vpeljana sodelovanja s šolami. 
4. Gledališče je poleg kina in knjižnice najbolj obiskovan del mesta. 

KAKO BOMO DOSEGLI SVOJE CILJE 

1. Načrtujemo toliko, kolikor lahko uresničimo. 
2. Delamo kakovostno. 
3. Stalno spraševanje: kaj delamo, zakaj to delamo, kako bi lahko delali bolje? 
4. Razmišljamo, kako bi lahko naredili delo še bolje. 

PRAKTIČNO 

1. Ljudje so bistveni. 
2. Dogodki morajo biti zanimivi: ljudi se morajo dotakniti. Vseeno, kako. 
3. O dogodkih se mora govoriti. 

S ČIM BOMO DOSEGLI CILJE 

1. Z osebnim izpostavljanjem, stališčem, držo. 
2. S pogumom, mladostnostjo, odločnostjo, samozavestjo. 
3. Z znanjem, veščinami (tehnika). 
4. Z informacijami (vednost). 
5. S sposobnostmi (osebnostne lastnosti). 

Bil na sestanku direktorjev javnih zavodov: zanimivo. Pogovor: strategija razvoja, vizije do 2003. Vendar v glavnem pogovor o proračunu ‘98. Tako se je pogovor vrtel bolj okoli zavodskih programov in predloga osnutka plana za kulturo, ki ga je izdelal oddelek. Vrnil sem se na temo in predstavil plan obnove gledališča. In mislim, da sem pravi čas ujel zadnji vlak pri “delanju” vizij na nivoju občine, kar zadeva vizije na področju investicij. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 
44 – Borut Fekonja je bil, ali pa še bo (morda je bila leta 1998 to še Lidija Majnik), predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj. Tako sva se spoznala in ostala potem do danes prijatelja. Danes vem, kaj ga je takrat skrbelo; vem pa tudi, da je bila skrb odveč in ja, otroci so bili zadovoljni; starši in vzgojitelji/učitelji pa tudi. 

45 - Milan Pulko; filmar Miran Zupanič mi je prvi kazal, kakšne vse podatkovne baze se da najti na računalniku. Bil sem fasciniran. Na zaslonu je imel milijon ikon, ki so vodile do programov, knjižnic, leksikonov, enciklopedij ... In potem je bil potreben samo še korak do njegovega računalničarja, Milana Pulka, ki je v Olgici “imel prek” računalnike. Super zabaven računalničar. Vse mi je poštimal.  

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.