Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21,

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Na današnji dan (4. decembra) pred 30-imi leti (1995) je Mestni svet MO Ptuj na predlog župana (dr. Miroslava Lucija) izglasoval odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališče Ptuj.

Čez slabe tri mesece (26. februarja 1996) je bila prva premiera novega slovenskega poklicnega gledališča (Wilhelm Reich: Govor Malemu človeku, z Vladom Novakom).

Pravzaprav pa se je vse skupaj sprožilo/splazilo s fotografijo zgoraj:

Nešo (kot Suhi) stoji v ribniku v Ljudskem vrtu do kolen v vodi in sporoča sklepno misel:

"Navadna svoboda ni prava svoboda. Prava svoboda se začne tam, kjer se navadna svoboda neha."
- Slawomir Mrožek, Na odptem Morju

Vse to potem, ko so Urška (Srednji), Gregor (Debeli) in Nešo (Suhi) na straniščni školjki opravili prve demokratične volitve na otoku in na wc papirju razvili transparent, s katerim so jasno in glasno (ter kakopak odločno) sporočili: “Hočemo jesti!”

Odločil sem se, da bom do 26. februarja naslednje leto (2026) še malo pospešil - kolikor pač lahko – tole dvoje:

mgPuzzle – je pogled na gledališče, ki ga pišemo skupaj: ustvarjalci, gledalci, direktorji gledališča, zaposleni v gledaliču.
Franci je obljubil, da bo napisal, kako se spomni tistega leta, ko je prevzel vodenje gledališča; Rene, ki je prišel za menoj (2002), je nekoč že nekaj napisal o času, ko je bil direktor; za njim je gledališče vodila Anica - njen "puzzle" objavim kmalu, po Renejevem. Nato pa bomo brali zagotovo zanimive (in še sveže) spomine Petra, ki najdlje vodi ptujsko gledališče (od 2009 do danes).

MGP5 – v slabih treh mesecih bom objavil celoten svoj osebni – do sedaj skrivni - dnevnik, ki sem ga pisal pet let, ko sem bil na Ptuju poslovodja v gledališču (1997 – 2002).

Domišljam si, da bomo z mgPuzzle in MGP5 imeli precej dober vpogled v delovanje gledališča “za nazaj”.
Hvala vsem, ki soprispevate v skupno zgodbo o zgodovini ptujskega gledališča z imenom MgPuzzle.

Pa veselo branje. V naslednjih mesecih sledi torej gledališko-zgodovinski “intenziv za nazaj”. (Da "zaprem", kar je bilo, in se posvetim temu, kar šele bo.)

Skrajšana in s slikovnim materialom opremljena varianta na temo nastajanja Mestnega gledališča Ptuj pa se, "za prvo silo", že nahaja na osrednjem portalu slovenskega gledališča Sigledal; na povezavi: https://repertoar.sigledal.org/razstava/rojevanje-ptujskega-gledalisca-vnovic

In kar me najbolj veseli:

To, da ...

... je Peter proslavo ob 30-letnici zaupal mladim! Njim, ki bodo jutri-pojutrišnjem tukaj igrali, režirali, oblikovali scenografije, kostume, plakate, pisali nove drame itd. itn.

Kako se že reče? The show must go on ali po slovensko:

Oj, le naprej, oj, le naprej!

Čestitke vsem Zato.-jevcem in hvala mnogim, ki ste nam verjeli, da želimo narediti nekaj dobrega za mesto, in nas zato podpirali.

P.s.:

Še fotka - Suhi v pozi Savinškovega spomenika Jožetu Lacku, nekoč ob gledališču, danes na pokopališču.

Najbolj bi pa bil vesel, če bi me nocoj na proslavi pocukal kdo za rokav in rekel: "Ej, jaz sem pa tisti/tista z one fotke na ribniku takrat ... pred 33 leti ... Še danes rad/a hodim v gledališče."

Tole fotko imam v mislih:

Ker vem, da boste nocoj mnogi Zato.-jevci na odru, na predstavah, naj izdam: Franci in Peter menda pripravljata veliko fešto konec sezone, junija prihodnje leto, na prostem. Eto, že kar potrjujem prisotnost.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9

***

30. januar 1998

Januar je mimo. Mislim, da predstavo Sobe delamo uspešno. V hiši pa stvari tečejo nekako po starem. Čutim, da moram premakniti organizacijsko spremembo dopoldanskih vaj: treba je uvesti inspicientsko službo. Na odru je kar nekaj drobnarij in scenskih elementov in te stvari bo treba vzeti v roke - nekdo jih mora pripravljati, popravljati ... 

Sicer pa počasi razmišljam o novi sezoni: Fantu, Finžgarju, monodrami. Obenem pa o dolgoročni strategiji glede obnove stavbe: o procesih, papirnatih zadevah, ki jih bo treba pripraviti⁴⁶. Muči me tudi misel na Hercegovo: kaj storiti?  - Najbrž bo najboljše, če počakamo na odločitev države, ali nas bo podprla pri vlogi za sofinanciranje. 

Zdi se mi, da bomo lučni regulator dobili relativno kar hitro.  

Sedmi človek v zavodu je po izjavi g. Vidoviča letos utopija. Lahko bi razmišljali o kom, ki bi delal prek javnih del. 

Nikakor se ne spravim, da bi se najavil pri ministru Školjču. Tudi Peter Božič ni nič klical - obljubil je namreč, da bo poskusil urediti sprejem pri ministru. Morda bom ob prvi priložnosti rekel županu, naj poskuša doseči, da greva skupaj do Školjča. 

2. februar 1998

Ja, še sem začetnik: kar v trebuhu me malo zvija, ko moram urediti stvari z zavarovanjem in odpovedati eno od zavarovalnic. Prvič, ker dobro nekaterih stvari ne razumem, drugič ker moramo ene odpovedati, tretjič ker se počutim sam pred sabo neodločnega, ker cincam s to neugodnostjo.  

4. februar 1998

Za Štajerca je še samo kakšna karta. Veliko ljudi bo ostalo zunaj ... -- Telefoni zvonijo kot zmešani... kart pa že nekaj časa več ni ... Lep in hkrati občutek nemoči. 

Vaje za Sobe tečejo fino, lepo. Tehnika izredno dobro dela. Pravočasno in temeljito. Zavzeto in odgovorno. 

Zdi se mi, da bo tudi gledališki list za novo predstavo kar zanimiv. Pester, razgiban. Tatjana je resnično zanesljiva in drži se rokov. Tudi na Tedniku zelo dobro sodeluje z urednikom in oblikovalci⁴⁷. Verjamem, da pride k njim z maksimalno pripravljenimi stvarmi. 

6. februar 1998

Torej: župan me je prosil za govor. Pokličem Branko na ZKO, da izvem, kako bo izgledala scenografija - pove mi, da naj si grem po scenarij na MOP in da mi mora povedati še to, da je bila proti temu, da sem slavnostni govornik jaz ... Danes zjutraj me kliče župan in sprašuje, ali imam kaj proti, če govori še g. Lačen, ki je bil predlagan za govornika s strani ZKO-ja. Nikakor, pravim, naj govori vsak, ki ima kaj povedati ... Hecno, s kakšnimi “problemi” se imamo čas ukvarjati. 

Pomembno se mi zdi to, da je župan sam dobil nekaj klicev za to, da bi priskrbel vstopnice za Štajerca - seveda ni mogel pomagati, je pa se začudil, kako to, da ljudje želijo to tako gledati⁴⁷. 

8. februar 1998

Malo pred 18. uro je. Pričakujemo goste. Irena je fino pripravila klet in narezek. Koliko se jih bo le odzvalo? Upam, da čim več. Mislim, da je prav, da se poveselimo skupaj ... 

Petkov govor je mimo - mislim, da je bil kar v redu. Seveda nisem povedal nič bistveno novega, vendar mislim, da so bili poudarki ustrezni. 

Všeč mi je bilo, da so prišli sodelavci na proslavo. Vse ženske (Tomaž je bil najbrž že sit napetega petka, saj je imel ta dan kar nekaj predstav, Marijan pa je že šel po svoje). 

Popoldne nekoliko prebiral stari dnevnik, ker sem mislil, da bi prebral kaj iz njega. Vendar tega ne bom naredil, sem se odločil v zadnjem trenutku. Ker gotovo ne bi izbral - našel ustrezne stvari, ki bi poudarila bistven prispevek prav vseh pri nastajanju projekta “poklicno gledališče na Ptuju”. 

Februar bo kratek. Veselim se že premiere Sob, ker vem, da bo Sandi zelo dober, morda pa bo tudi Vesna naredila nekaj čisto novega ... šla čez sebe. 

Petkov govor na občinski proslavi: morda bi spremenil samo to, da smo tudi profesionalci še lahko ljubitelji. In da mi smo ljubitelji. 

12. Februar 1998

Od sinoči imamo internet. Poslal sem prvo pošto, Tatjani Doma. Našel sem prve podatke, o Marcusu Koebeliju. Izgleda, da bo stvar prav zanimiva. Zdaj je naslednja investicija v tej smeri telefonska linija, ISDN in seveda multimedija. 

Tomaž in Anica sta naročila svetlobni regulator. Tako bomo lahko vrnili sedanjega na ZKO. Kar precej problemov se že počasi nabira pri koordiniranju prireditev … Na ZKO-ju pa bo prišlo tudi do “preštevanja” in najbrž bodo tudi zato hoteli imeti vso opremo spodaj. Kakorkoli že: do konca marca bomo imeli svoj regulator: nov, kakovosten, hkrati prenosni. Mislim, da smo za naslednjih 10 let uredili regulacijo svetlobe in lahko bomo začeli vlagati v reflektorje⁴⁹. 

17. februar 1998

Včeraj smo se kar malo skregali: zaradi plakatov, ki jih ni bilo pred gledališčem v soboto, zaradi tega, ker Marjan ni hotel zvečer narediti usluge Ireni in zakleniti kleti, zaradi Tomaževega dolgega reakcijskega časa pri izvajanju nalog. 

Obiskal me je Aleš Novak. Rad bi delal v našem gledališču. 

Petkov pogovor s Sebastijanom Horvatom glede gostovanj v tujini. Načelnega dogovora za vsa gostovanja v tujini nisva dosegla. Pogovarjala se bova posebej, za vsako gostovanje posebej. Za začetek o Beogradu: vztrajam, da če morajo vsi trije tehnični delavci hoditi na predstavo po Sloveniji, da potem morajo vsi trije tudi v Beograd. Sebastijan bi namreč rad, da gre samo Tomaž. Vztrajam: če jih ne potrebuje v BG, jih ne potrebuje tudi po Sloveniji. Pravi: da je doma drugače, da on doma na predstavah ne bo delal ... Ne popustim, in naši bodo šli zraven, če se bo šlo. 

Gostovanje Štajerca v Ljubljani seveda čisto polno. V gledališču tudi Partljič z ženo, gosti ga župan Luci. 

Finiširamo s predstavo.  

24. Februar 1998

Pustni torek. Nekakšno premirje. Tehnika finišira svoje delo za Sobe. V pisarnah nekak neobičajen mir. Anica končala finančno poročilo. Lepo je zvezano, komentirano, odposlano na občino in članom sveta zavoda⁵⁰. 

Všeč mi je, da je tehnika za to predstavo “stopila skupaj”. Usklajujejo se in se samostojno organizirajo za določene naloge. Tako mi ni treba vsega kontrolirati. Razumeli so, zakaj so tam in za kaj so odgovorni in kaj bi se zgodilo, če svojega dela ne bi dobro opravili (mislim: posledice na odru, ne kakšno kaznovanje). 

Stimulacijo sem dvignil na 7 % v poprečju. In jih nagradil za februar z 10 %, Anico pa z 20 % zaradi celoletnega preglednega in ažurnega vodenja financ. 

25. februar 1998

Včeraj sem dobil dve zanimivi pismi: v prvem mi odgovarja Nataša Matjašec in pravi, da naj ne bom birokrat, ampak tokrat ustvarjalec in omogočim gostovanje v Beogradu ... in dodaja še marsikaj, kar je najbolje prebrati kar v pismu. Najprej sem bil žalosten in jezen: zdaj pa sem se odločil, da bom reagiral takole: ne bom odgovarjal. Imam svoje stališče do projekta, z njim sem seznanil vodjo projekta in komuniciral bom samo z njim, Sebastijanom. Ne mislim se opravičevati za svoja stališča, ki so pač taka kot so. 

V drugem pismu je bil tekst, ki mi ga pošilja g. Šedlbauer in pravi, da bi ga rad režiral na Ptuju. Odpisal mu bom; - v glavnem, da ne verjamem, da bi ga ptujski honorar utegnil resno zanimati. Že popoldne me je klical Vlado Novak, ker da je prejel isto besedilo od Šedlbauerja (ker režiser predlaga za igralca njega in Bernardo Oman). Zanimivo je bilo to, da je Vlado nenadoma želel vedeti, kaj bomo igrali drugo leto, kaj smo igrali to leto in me začel prepričevati, kako je to projekt, ki ga gledališče potrebuje ... Lepo in prav: zalomilo se bo vse pri denarju⁵¹. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

46 - Seveda nisem imel pojma, kako se načrtuje, kaj šele gradi, kakšna javna zgradba. Kje začeti? Kako misliti obnovo? V čem je razlika med obnovo in prenovo? Če ne bi bilo že omenjenega Androta (Andreja Šmida), bi taval v megli. Tako pa me je naučil, kaj je to preveritveni projekt, pa idejni načrt, pa PGD in PZI. Niti malo izi. 

47 - Tatjana Doma je bila "hišna dramaturginja". Ob premierah je izhajal "Premiernik" - nekaj takega kot gledališki list in postavljali in tiskali smo ga v Tedniku, ki nam je še kako "šel na roke". Pri njih smo tiskali tudi Sezonec - najavo nove sezone. Mogoče je izšel celo kot priloga pri Tedniku ...

48 - Pozabil sem na to dejstvo: da so ljudje poskušali "prek vez" dobiti karto za Štajerca celo pri županu. In jim je seveda ni mogel "zrihtati". Ker sedežev je, kolikor jih je. Mogoče pa je prav ta županova osebna izkušnja s karatami, ki jih ni več, pripomogla, da je bil naklonjen misli na prenovo gledališča? A propos sedežev: Da bi pro-vocirali (provocare = priklicovali) obnovo, sem Andreju rekel, da naj v preveritvenem projektu "nabaše" v volumen čim več sedežev. Mislim, da jih je narisal kakšnih 230. Saj veste: papir vse prenese ... Zdaj, ko gledam tole vse skupaj za nazaj in vidim, kaj je po prenovi nastalo, priznam: moja napaka. Gužvanje sedežev na silo v dvorano z argumentom češ, po porenovi bo dvorana sprejela več gledalcev - napaka. Pika. Kaj bi se mi zdelo danes najprimerneje? Če bi lahko zavrtel čas nazaj in odločal? - Preprosto: v danih gabaritih povrniti dvorani - z ložami, balkonom - nekdanji sijaj. Bi se reklo: nekdanji kič. Saj veste; pozlata, rdeči žamet, ložice za njega in njo. Retro. Nekje drugje pa zbetonirati sodoben "silos" - sodobno dvorano s 400, 500 sedeži. (Da ne sanjarim: že v Q-Centru bi lahko nastala takšna dvorana. Parkingi - blizu, obvoznica - blizu, infrastruktura - ready.

49 - Zdaj šele dobro vidim: začeli smo res iz nule. Od žlice. Ničesar nismo imeli. Razen želje - delati gledališče, igrati. Igrali bi pri svečah, če bi bilo treba. (In tu je ta paradoks: gledališče ne potrebuje drugega kot nekoga, ki želi igrati in nekoga, ki ga želi gledati. Kjerkoli; lahko tudi na trgu, v kleti, gostilni, razredu. Ko pa iz "želeti-igrati-in-želeti-gledati" začneš želeti delati "dejavnost", institucijo in kaj šele "presežek prihodkov nad odhodki", potem pa se stvari zakompleksnizirajo. Ja, lahko dobiš kompleks pred kompleksnostjo. In v tem je lepota in izziv.

50 - Ja, s koliko skrbnosti smo pripravljali poslovno poročilo; od vsebin, do statistik, grafov, financ - samohvale z višino oz. bolje deležem lastnega prihodka, odzivov v javnosti ... Verjel sem, da bodo argumenti rezultirali v več denarja za gledališče. Časovni preskok. Nekoč pozneje - mogoče bom v prihodnosti pisal v dnevniku tudi kaj o tem; skoraj prepričan sem, da bi moral - sem razočaran, da tega denarja ni bilo vse več, kakor je bilo obiskovalcev in uspehov vse več, v neko poročilo na prvo stran napisal: "Če kdo to bere, naj me pokliče, da bom vedel, da je to vsaj nekdo prebral." Nikoli nisem dobil nobenega klica.

51 - Denar: če ga imaš, si lahko kupišt tudi "pavarottije". A to - kupovati, ker pač imaš denar - ni gledališče. Gledališče je "proizvodnja", gledališče je "domača gredica", "pridelano doma". Seveda: korenček v lidlih in šaprih in hoferjih je ves lep, čist, perfekten, kot da bi ga na stružnico izdelal; domač je ves blaten, skrivenčen in dva nista enaka ... Ampak je pa z domačega vrta! Gledališče ni trgovinska dejavnost; gledališče je lokalna (locus) kategorija; gledališče stoji in pade z intenziteto, s katero živi z mestom, meščani, kolikor resonira s svojim okoljem. Obstajajo mnogi kraji, ki imajo kulturne domove in večnamenske dvorane; ja, in tudi tja seveda zaide gledališče, da v tamkajšnjih krajih poskrbijo za pestro kulturno ponudbo. A malo krajev ima svoje lastno gledališče. (Bogati kraji, bogata mesta, pa seveda tudi več.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 

***

7. januar 1998

Leto se je začelo intenzivno: zbiram denar za kritje razlike za gostovanje Štajerca na Ptuju (MGL). Predstavi staneta 800.000, zbrati moram še 200.000 sit. 100.000 pa je velikodušno dal župan iz svojega denarja. Tako delamo uslugo Zlatku Šugmanu, ki trži to predstavo zato, da bodo potem člani MGL-ja šli na sindikalni izlet... Prav zanimivo: zdaj me zanima, koliko denarja mi bo uspelo nažicati. 

Začeli smo z vajami za SOBO ODDAM. Fino gre. Tudi Marjan in Goga sta uspešno začela delati na scenografiji. 

Danes me je klicala Diana Koloini in mi povedala, da bom dobil Zlato ptico. Nagrado, ki jo je včasih podeljevala ZSMS. Danes pa je menda tudi nekako strankarsko obarvana (LDS). Kaj to pomeni? No, dobil naj bi jo za svoj prispevek pri ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Lepo.

Veseli me, da bomo prodali O tem se ne govori kar 7-krat na Ptuju. Štiri predstave so tako rekoč že dogovorjene in prodane, prihodnji teden pa se bo oglasila še kakšna šola, predvidevam.  

Tako bo januar zapolnjen s kranjsko otroško in s Predsednicami, ki sledijo konec januarja. Upam, da bo kljub nedelji gledališče polno. 

Še zmeraj mi ni čisto jasno, kako stojijo stvari z Lali Soundom, kaj je z mikrofoni, ali je dobavljeno vse, kar smo plačali. Zoprni, ti stari grehi. Pravzaprav najslabše, kar je možno. 

Anica se že vsak dan poglablja v številke in dela na zaključnem računu. Vse bolj je zbrana samo na številke in mimogrede sproti dela še tekoče stvari. 

Mateja vodi trenutno tekoče malenkosti, pisarniške posle ... Irena, Marjan in Tomaž pa lahko še malo počivajo pred predpremierskim časom za Sobo oddam. 

Prebral sem nekaj “inventurnih listov” - (sodelavcem sem dal čez novoletne praznike nalogo, da premislijo in zapišejo, kaj je bilo v letu 97’ o.k. in kaj slabo): zanimive reči: vredne razmisleka, vredne upoštevanja, oziroma debate in pozornosti. Poleg tega pa Aničina hecna pesmica: 

Najprej ni bilo nič. 

Niti gledališča. 

Potem je bila PRAZNINA. 
Obdobje brezvladja. 

Nesrečna ljubezen z ELIZABETH. 

Obdobje brezvladja. 

Bog zmage VICTOR je dal razum, 

srce in zmago vsem znanim grešnikom. 

S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani 

STROJEPISKI pred vrata z napisom: 

ODDAJAM SOBE. 

Obdobja brezvlade ni več. 

Je Samo GLEDALIŠČE.  

16. januar 1998

Dobil sem nagrado Zlata ptica za oživitev poklicnega gledališča na Ptuju. Vesel sem, ker je to priznanje celi skupini, ki je 6 let delala za to idejo. Res sem nekako zelo zadovoljen, da so v centru - v Ljubljani opazili ta dosežek in da je s to nagrado pridobil na vrednosti. P. Božič mi je rekel, da naj ga pokličem in da se bova dogovorila za to, da bo on poskušal pri Školjču urediti termin zame. Rekel je, da moram zdaj, ko sem dobil od LDS nagrado, dobiti tudi državno subvencijo za gledališče. Bog mu naj besede pozlati.

Včeraj sem se poveselil s Sandijem, Vesno, Dolfijem in sodelavci. Bilo je kratko slavje med sicer zagnanim delovnim vzdušjem za pripravo SOBO ODDAM. 

Čas teče zelo hitro. 

Nocoj je še gostovanje Vlada v Mali Drami. Grem zraven. Stojko bo posnel predstavo. Upam, da bo kaj publike. 

Prihodnji teden gostuje tam Elizabeth, nato Predsednice pri nas. Že danes zanje skoraj ni več kart. Lepo. Tudi O tem se ne govori bomo dobro prodali. Mislim, da je za začetek leta res dober program.  

Anica je v številkah, Mateja ima vedno dovolj različnega dela, Marijan in Irena delata za predstavo rekvizite in sceno, le Tomaž trenutno uživa na smučanju. Toda že danes zvečer začne delati v Ljubljani za Govor. 

Danes grem še na novoletni sprejem k županu MOP. Mislim, da je prav, da se tega na kratko udeležim, čeprav moram takoj v Ljubljano. 

19. januar 1998

Kranjsko predstavo otroci radi gledajo. Gledališče je prav primeren ambient. Ne bi si mislil, da je lahko vzpostavljen tako dober kontakt. Predstava ni zgubila prav nič na komunikativnosti, je pa veliko bolj obvladljiva in obvladovana tako s strani igralcev kot pozornosti publike. 

Anica me preseneti, šokira z obnovo petkovega pogovora z Borutom Fekonjo⁴⁴: klical je, da bi se pozanimal, kakšna je ta predstava za otroke in menil, da bi si jo moral skoraj najprej pogledati sam, preden bi poslal svoje otroke. 

Nekaj ljudi je včeraj po matineji reklo, da bi morali to predstavo (O tem se ne govori) narediti zvečer, za izven. Npr.: Mrgoletova Tjaša. Me veseli. Ja, prepričan sem, da je to prava predstava. In razmišljam: koliko energije in prepričevanja je treba, da spravimo “skoz” nekaj dobrega, kar je med drugim priznano tudi od drugih za dobro. Kaj hočemo. 

Danes iz dveh virov izvem, kako sem popackal nagrado Zlata ptica ..., kar so ljudje videli na POP TV. Hm?... Kako me zanima ta prispevek; le kaj so “poantirali” iz dejstva po-nagrajevalnega žura, in dejstva, da sem za trenutek odložil kozarec na pleksi priznanje.

20. januar 1998

Milan Pulko⁴⁵ se je začel ukvarjati s popravilom mojega interneta. Upam, da bo kmalu usposobljen, tako da bom lahko začel pošiljati elektronsko pošto. Treba je kupiti samo še modem. 

21. januar 1998

Vaje za Sobe lepo tečejo. Sandi je domiseln igralec, natančen in Vesna je seveda hitra in lepo se ujemata. Stvari bodo čiste in duhovite. Veselim se vsega skupaj. Vedno boljše se mi zdi, vedno raje vse skupaj delam. Fino. 

Urejam zavarovanje: od dveh firm (Triglav in Zavarovalnica MB), ki nas zavarujejo sedaj, bomo šli samo na eno. Ugodnejšo seveda. 

Odločil sem se, da bom s prijatelji, ki so bili v Zato.-ju, povabil na žur, da proslavimo Zlato ptico.  

Tadej je gledal posnetek na POP-Tv: meni, da bi moral reagirati. Meni se zdi pa brez veze. 

22. januar 1998

S Petrom Srpčičem nadaljujeva pogovore o monodrami. Zanimivo: tudi M. Lampe Vujičič naj bi menda igrala to igro, pa tudi P. Vetrih ve zanjo - po Petrovih informacijah. Zdaj je vprašanje, čigav je Petrov prevod in ali je narejen iz angleščine? 

Poslal sem vabila za “žurko” ob ZLATI PTICI. Povabil tudi politike, ki so dobili kar enako vsebino vabila kot kolegi-sodelavci. Upam, da ne bodo gospodje užaljeni, ker jih tikam in nisem nič protokolarno uraden. 

Kart za Predsednice ni več. V nedeljo bo prava norišnica. 

Zunaj sneži in piha mrzel veter. Končno bo torej zima. Nam je toplo. Pridno vadimo za Sobe in dobro nam gre. Bliža se gostovanje Štajerca, ko bo dvorana gotovo spet premala. In razmišljamo o tem, kaj se bo zgodilo, če bomo povečali parter. Zgodilo v smislu razmerij odra, vizur.  

27. januar 1998

Ta ponedeljek je bil kar dolg jutranji sestanek. Prav fino je, ko se ne dobimo samo zato, da bi si razdelili naloge in naredili nujne stvari, ampak tudi malo posanjarimo, razmišljamo o prihodnosti, vizijah, možnih smereh razvoja, o šibkih točkah. 

Pozanimal sem se za panoje: city light. Ena vitrina stane okoli 3000 Dem! Predstavljal sem si, da bi cena lahko bila okoli 1000 DEM. Torej sem se pošteno zmotil in zdaj bom to opcijo kar lepo odmislil... 

Razmišljam o ciljih, poslanstvu in viziji, kakor sem o gledališču na Ptuju razmišljal v času razmišljanja o ponovni profesionalizaciji, morda leta ‘94 ali ‘95, in primerjam stvari z današnjim stanjem stvari. Nekatere stvari se mi zdijo preformulirane, morda so cilji nekoliko drugačni, drugačna dinamika, vendar mi je večji del osnove kar všeč. 

POSLANSTVO GLEDALIŠČA 

1. Gledališče ni namenjeno samo sebi, ampak obstaja šele v stiku s publiko. 
2. Gledališče ni kraj za reševanje osebnih stisk in frustracij. Le-te pa je tudi mogoče prepoznati in prerasti v obliki gledališkega dogodka. 
3. Gledališče je tu zato, da pomaga ljudem, da uzrejo sami sebe. 
4. Gledališče je živo, ali pa je za pokop. 

ZAKAJ SMO TUKAJ 

1. Tukaj smo Zato., da bi bilo ljudem v Gledališču Ptuj lepo. 
2. Tukaj smo zato, da delamo kvalitetno. Kvalitetno delamo, kadar se vedno znova sprašujemo, kako bi lahko določeno stvar naredili še bolje in jo nato naredimo še bolje. 
3. Tukaj smo zato, da ljudem pripravimo čim več čim bolj kakovostnih prireditev. 
4. Tukaj smo zato, da kot posamezniki in kot firma rastemo in se razvijamo. Na kakovostnejše, bolje. 

ČISTO PRAKTIČNO 

1. Ni važno koliko delamo, ampak kako delamo. 
2. Ni važno, da je delo narejeno, ampak da je dobro narejeno. 
3. Ni treba delati dosti, zadosti je da delamo tiste stvari, ki funkcionirajo. 
4. Ni toliko važno, da uspemo, ampak da vemo, zakaj smo uspeli. 
5. Ne zanima me, kaj pravijo zakoni in predpisi, ampak kaj pravi praktično življenje. 
6. Ne zanimajo me pravne, ampak funkcionalne rešitve. 
7. Ne zanimajo me problemi, ampak predlogi rešitev. 

KAJ ŽELIMO DOSEČI  

1996 

1. Tri predstave.  
2. Pojavljanje v medijih in strokovna uveljavitev. 
3. Na koncu leta pozitivna bilanca in rezultat: dobro, da imamo v mestu poklicno gledališče. 
4. Čim več Ptujčanov privabiti v gledališče, kjer bodo zadovoljni. 
5. Utrditev notranjega sistema: zaposlitev ljudi, oblikovanje ekipe, navad. 

1997 

1. Osvajanje drugih poklicnih gledališč - koprodukcije. 
2. Osvojitev področja med Celjem in Lendavo: kulturni domovi, šole. 
3. Sodelovanje z Akademijami - poletni tabor. 
4. Speljati abonma. 
5. Intenzivno delo na propagandi. 

1998 

1. Napad na velikega sponzorja. 
2. Ureditev prenočišča za gostujoče igralce. 
3. Velika predstava. 

1999 

1. Novoletna predstava ob prehodu v leto 2000. 
2. Priprave idejnih projektov za obnovo gledališča. 

2000 

1. Abnomaji odrasli. 
2. Abonmaji otroški. 
3. Vpeljana sodelovanja s šolami. 
4. Gledališče je poleg kina in knjižnice najbolj obiskovan del mesta. 

KAKO BOMO DOSEGLI SVOJE CILJE 

1. Načrtujemo toliko, kolikor lahko uresničimo. 
2. Delamo kakovostno. 
3. Stalno spraševanje: kaj delamo, zakaj to delamo, kako bi lahko delali bolje? 
4. Razmišljamo, kako bi lahko naredili delo še bolje. 

PRAKTIČNO 

1. Ljudje so bistveni. 
2. Dogodki morajo biti zanimivi: ljudi se morajo dotakniti. Vseeno, kako. 
3. O dogodkih se mora govoriti. 

S ČIM BOMO DOSEGLI CILJE 

1. Z osebnim izpostavljanjem, stališčem, držo. 
2. S pogumom, mladostnostjo, odločnostjo, samozavestjo. 
3. Z znanjem, veščinami (tehnika). 
4. Z informacijami (vednost). 
5. S sposobnostmi (osebnostne lastnosti). 

Bil na sestanku direktorjev javnih zavodov: zanimivo. Pogovor: strategija razvoja, vizije do 2003. Vendar v glavnem pogovor o proračunu ‘98. Tako se je pogovor vrtel bolj okoli zavodskih programov in predloga osnutka plana za kulturo, ki ga je izdelal oddelek. Vrnil sem se na temo in predstavil plan obnove gledališča. In mislim, da sem pravi čas ujel zadnji vlak pri “delanju” vizij na nivoju občine, kar zadeva vizije na področju investicij. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 
44 – Borut Fekonja je bil, ali pa še bo (morda je bila leta 1998 to še Lidija Majnik), predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj. Tako sva se spoznala in ostala potem do danes prijatelja. Danes vem, kaj ga je takrat skrbelo; vem pa tudi, da je bila skrb odveč in ja, otroci so bili zadovoljni; starši in vzgojitelji/učitelji pa tudi. 

45 - Milan Pulko; filmar Miran Zupanič mi je prvi kazal, kakšne vse podatkovne baze se da najti na računalniku. Bil sem fasciniran. Na zaslonu je imel milijon ikon, ki so vodile do programov, knjižnic, leksikonov, enciklopedij ... In potem je bil potreben samo še korak do njegovega računalničarja, Milana Pulka, ki je v Olgici “imel prek” računalnike. Super zabaven računalničar. Vse mi je poštimal.  

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 

***

20. november 1997

Dogovoril sem se s Pipanom za izmenjavo: Elizabeth-Nežnosti. Prav vesel sem, da je Sebastijan dosegel to sodelovanje. Fino.  

Marjan je še zmeraj bolan. Razmišljam že o Sobah ... Včeraj sva bila s Čelanom na Safe Investu in gospodje tam so zelo zainteresirani za sodelovanje. Seveda me najmanj zanima, da bi kakorkoli spreminjali besedilo ... Bomo videli, kako bomo “prišli skupaj”.²² 

V Mariboru imam precej organizacijskih cirkusov z Lederksihtom in ko pridem delat v svojo pisarno, se mi zdi, da je vse božansko enostavno, transparentno, jasno in razvidno. Ravno sinoči sem razmišljal o Ptuju in službi: vse skupaj je bolj kot nek plačan hobi, ukvarjanje z nečim za svojo dušo, zabava in veliko užitka. 

24. december 1997

Grozljivka: ko mi Anica prinese podpisat naše dolgove, ki jih imamo do nekih storitev, o katerih se mi ne sanja: 4000 dem za bakrene plošče, 2000 dem za Altius - plakat za Srpčičevega Fausta, 1000 dem za Teater Exit iz Zagreba... Potem pa si mislimo, da ne vem, kaj “pridelamo”, ko prodamo en Zaboj in imamo 13.000,00 sit čistega dobička... Noro. Vidim, da Anica želi do konca leta očistiti svoje dolgove in poravnati račune, tako da upam, da po novem letu več ne bo novih terjatev ...²³

1. december

Novembra smo imeli v hiši 4000 gledalcev, od tega 2700 na lastnih prireditvah. Lep podatek. 

Sicer pa: gostovanja z Zabojem se nadaljujejo. Po celi Sloveniji. Vlado še kar naprej igra Reichov Govor, tudi Strojepiski pravzaprav igrata več, kot bi pričakoval... 

Razmišljam o možni prednosti našega gledališča: delati mobilne predstave, ki so tudi dovolj poceni in jih je moč prodajati po Sloveniji. Kulturni domovi in raznorazni centri ne bodo imeli denarja za drage predstave (tudi več kot 500.000 sit). In v to luknjo bi se lahko lansirali mi... Kaj to pomeni za moje načrte? 
Končno sem uredil akt o sistemizaciji in vnesel popravke, kakor je predlagal g. Vidovič. Upam, da bo zdaj šla skozi. 

Komaj čakam, da usposobimo internet; pri Arnesu smo namreč dobili uporabniško ime in zastonj uporabo. Torej bom lahko hitreje komuniciral s sodelavci ... 

5. december 1997

Danes pa je gneča: tri Strojepiske so bile že odigrane, zdaj pa bosta še dve Praznini. Vse teče lepo po planu. Obnavlja se tudi scenografija za Elizabeth. Upam, da bo v nedeljo (na obnovitveni vaji) vse v redu... 

Resnično imam čudovite sodelavce. Ni kaj. Vse stvari so urejene, ni ugovarjanja, ni nerganja, ni polovičarstva. Vse teče v najlepšem redu. Pravi užitek se je vračati na Ptuj in tukaj voditi stvari: jasno, pregledno, učinkovito. Fino. Zelo sem vesel, da je temu tako. Mislim, da se prvi rezultati dobrega dela že kažejo: npr. že danes ljudje kličejo za Lederksiht, pa čeprav je bila novica objavljena samo v Ptujčanu. 

Mislim, da bo treba ob koncu leta natančno razmisliti o poteku dela do konca sezone. Treba bo planirati termine, tehnične dejavnosti in pravzaprav že nekako upoštevati premiero in ponovitve. Upam, da bodo pogovori z Latinom uspešni in da bo režiral Ovinek. Upam, da bo Nešo dobro usklajeval Maribor in nas, tako da ne bo problema.²⁴ 

9. december 1997

Danes je gostovanje Elizabeth v Murski Soboti. Dogovarjam se s Pipanom za gostovanje v Drami (Govor in Elisabeth). V zameno bomo dobili Nežnosti. 

Oddal sem novo sistemizacijo, ki sem jo dopolnil s pripombami, kakor jih je formuliral g. Vidovič. Tudi pogodbo za direktorja sem napisal, bolje prepisal tako, kot mi jo je predložil (po vzoru za go. Ciglenečki²⁵). 

10. december 1997

Ponedeljkove in torkove rezervacije za Lederksiht za večerno predstavo grejo kar dobro. Vendar je problem s popoldanskima predstavama: učitelji iz SŠC-ja ne bodo organizirali ogleda, ker: 1. je to nasilna igra, 2. ne ne vem kako kvalitetna (po prebrani kritiki v Delu in Večeru). Klical sem Čretnikovo²⁶ in se počutil kot prosjak, oz. lopov, ki prodaja slabo robo... Seveda, najtežje je tržiti lastne stvari. Čeprav sem prepričan, da bi ravno mladini ta predstava bila všeč. 

11. december 1997

Z Gogo sva začela skupaj delati za Sobe. Nekako se nagibava k očiščenemu prostoru. Ki bi podprl  zgodbo, odnose in bil tehnološko nezahteven. Morda sem si sam želel kaj takega, vendar sem se nekako preveč opiral na sam realizem, stvarnost, akcije na odru, ki naj bi bile čisto realistične... Mislim, da mi pogovori z Gogo dajejo pogum, da mislim radikalneje in da manj kompliciram... 

No, danes smo organizirali še ponedeljkovo popoldansko predstavo. Hvala bogu. Čretnikova se je potrudila. In Maribor je popoldansko predstavo vrnil na program, čeprav sem včeraj obe popoldanski odpovedal. Noro.   

12. december 1997

Helena²⁷ je zbolela. Visi ponedeljkovo in torkovo gostovanje na Ptuju... Groza. Jutri komaj zvem, kaj in kako ... 

Sicer pa delam na Sobah. V službi se da narediti več, kot bi si človek mislil. 

Prva vaja za Sobe je dogovorjena. Hvala bogu nobenih težav z začetnim terminom. Še posebej sem vesel, ker oba Krošlova²⁸ (Sandi in Marjanca) nimata nobenega problema (pa čeprav sta od najdlje). 

Razmišljam o raziskovanju zgodovine ptujskega gledališča, obdobje 1954-58. Morda bi se sam zagnal v to snov in poskusil v tem času, ko bom na Ptuju, raziskati in obdelati to obdobje. Seveda bi si moral zmisliti kakšen fini okvir, poseben zorni kot in najbrž bi nastalo zanimivo pričevanje... Pozval sem ponovno prof. Marina²⁹, da pove, ali je uspel koga navdušiti za kakšno od “ptujskih tem”.³⁰

15. december

Za gostovanje Lederksihta je vse nared. Obe večerni predstavi sta tik pred tem, da bosta razprodani. Fino. (Tudi za Ministra v škripcih, ki bo igral konec meseca je že veliko rezervacij.)  Scena zgleda kar zgledno. Nisem si mislil, da bodo lahko postavili tako neokrnjeno. Tudi luč se mi zdi OK. Pričakujemo 120 srednješolcev. Kakšen bo odziv? In kaj bo zvečer? 

Jutri sem najavljen pri direktorju SŠC-ja, g. Kumru³¹. Upam, da bova našla nek skupni jezik za rednejši obisk dijakov na naših predstavah. 

S Štefanom Čelanom sva izdelala predlog-ponudbo za Safe Invest. Upam, da bodo prijeli, da se bodo segreli za naš predlog. To, kar sem predlagal Štefanu, je on še boljše formuliral in pustil za njih več manevrskega prostora. Tako se bodo lahko sami v večji meri odločali, koliko bi vložili v ta projekt.  

Dobili smo še TV sprejemnik z video-rekorderjem. Zdaj je tonski del gledališča skoraj pred koncem: manjka samo še ozvočenje avle in prenos zvoka v kabine in povezave med inspicienti in dežurnimi... Upam, da bo kmalu tudi denar za to. Sicer pa je bistvenejša stvar v nadaljevanju lučna oprema, tj. reostat. 

Popoldanska predstava je bila super super super! Dijaki so gledali fantastično. To je užitek: dati ljudem nekaj, kar jih navduši. Aplavz je bil dolg dolg. Resnično so bili zadovoljni. V Orfeju sem jih slišal, kako so govorili o predstavi in se pogovarjali, kako je lahko tistim, ki niso šli gledat, žal. Res sem vesel ... Hvala bogu. 

Zdaj čakam na večerno predstavo. Igralca sem opozoril, da bo seveda zdaj druga pesem. Da naj ne računata na tak odziv, da bo verjetno do prizorov v postelji čisto mrko in da naj ju to ne zmede ... Bojim se³², da ne bi morda kdo od gledalcev šel ven ... Bomo videli. Še uro do predstave je. 

Res, popoldanski uspeh me je kar pobral, mi dal navdušenja in poguma za naprej! 

(Se nadaljuje.)

** 

Pripombe in komentarji: 

22 – Saj se razume, kontekst? Štefan mi je s svojim predlogom vlil upanje, da bi lahko dobili kakšna sponzorska sredstva. Igra Sobo oddam je govorila namreč o starosti, osamljenosti starejših, Safe Invest pa je bila nekakšna zavarovalnica, če se prav spomnim. Me prav zanima, ali bom v dnevniku kaj poročal, koliko sponzorskega dnarja sva dobila. 

23 – Ti dolgovi, ki so počasi padali “iz omare”, so me čisto prestrašili. Zdi se mi, da bom prihodnje leto, ko bo Franci organiziral Poletne večere, totalno presran in zadržan in v krču; v strahu, da bi porabili več, kot bo v planu; in posledično imeli manj za predsdtave na odru.

24 - Nešo je očitno takrat že bil v službi v SNG Maribor. In ne samo, da se je dobro usklajeval: s Tadejem (in Ivom Leskovcem) sta upodobila Ruda&Tona tako, da sta  lika v naših krajih naravnost ponarodela. Slišal sem tudi, da na privatnih zabavah ljudje gledajo VHS posnetek Ovinka. Potem sem čez dolga dolga leta naključno na spletu našel posnetek cele predstave, odigrane na dvorišču za dominikanskim samostanom. (Njdljivo na youtubu; linka pa vseeno na tem mestu ne bi navajal, da ne bi kršil kakšnih avtorskih pravic 😉) 

25 – dr. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka, ki je približno v istem času postala direktorica Pokrajinskega muzeja na Ptuju. 

26 – Darinka Čretnik, moja srednješolska profesorica za slovenski jezik. Neverjetna, fenomenalna. Pri uri je začela npr. z Iliado, končala pa pri Javoršku; vmes pa na kratko obdelala še Selimovića, Zupana in Kermaunerja, se obregnila ob Ruglja (starejšega, ne Sama), zapela par slovenskih ljudskih ter popljuvala to in ono v aktualni politiki, kar si je pač ravnokar pljunka zaslužilo, tako da smo dobili poleg slovenščine še družbeno-moralno vzgojo in še kaj. Malo pretiravam, seveda. A bolj malo. Krasna je bila. Če bi le znal takrat skontekstualizirati vse, kar nam je povedala.  

27 – Helana Peršuh, še ena ptujska igralka iz "Brankine šole". S Tadejem Tošem je igrala v uprizoritvi Lederksiht, ki sem jo režiral v Drami SNG Maribor. 

28 – Marjanca in Sandi Krošl. Posebno poglavje bi jima lahko namenil. Sandi je bil oče sošolca z Akademije, Rastka Krošla (Rasti je član ansambla Slg Celje). Dolgo nisem vedel, da je Sandi po drugi vojni prišel na Ptuj, stopil z vlaka s kovčkom v roki, vprašal, kje je tu gledališče, in za eno leto postal član ptujskega gledališča pri Jožetu Babiču. Potem pa je odšel študirat v prvi letnik na novo ustanovljene IA – igralske akademije v Ljubljano. Ko sem sam, študent režije, moral delati seminarsko nalogo iz zgodovine gledališča, me je prof. Marko Marin – hvala mu! - usmeril na “ptujsko temo": režiser Hinko Košak. No, in med raziskovanjem v Arhivu, kjer sta me prijazno vodili in s škatlami zalagali Mica (Marija Hernja Masten) in Nežka, sem našel porumenelo pismo, napisano na roko, lepo napisano, in nisem mogel, da ga ne bi prebral (čeprav kot študent seveda preskočiš vse, kar ni najbolj nujno ...) In bilo je pismo, ki ga je Sandi Krošl pisal na Ptuj, svojim nekdanjim soigralcem. Takole je šlo, po spominu (za hudo precizne - najdete ga lahko v škatlah Zgodovinskega arhiva Ptuj, fond MO Ptuj, gledališče): “Dragi tovariši, ... začeli smo s študijem ... imam imenitne sošolce in sošolke ... in tukaj sem spoznal tudi tovarišico Marjanco ...” Eto, in ta Marjanca je bila Rastkova mama in oba, Sandi in Marjanca, sta zdaj igrala pri nas, na Ptuju. Sandi glavno vlogo, Marjanca stransko. Sedela je na vseh vajah v garderobi in pridno štrikala. Zelo lepe spomine imamo nanju. (Ali ne, Vesna Slapar in Nešo Tokalić?)

29 – dr. Marko Marin. Ne morem ga enostavno samo polinkati na Wikipedijo. Zanimiv tip. S pletenim cekarjem je hodil na faks. Ob petkih je odhajal iz Ljubljane ter z lastnimi rokami – in denarjem! - obnavljal grad Mirna. Na Ptuj ga je moralo nekaj vezati. Namreč: nekoč mi je rekel: “Samo, na, tlele maš en prifček, pa nč ne glej, na koga je adresiran, vzi ga pa prosim na Ptuju v poštni nabiralnik, prav na Ptuju.” Nisem štekal, zakaj prav na Ptuju, ne pogledal, komu je pisal. Očitno mi je zaupal, da bom vrgel in ne pogledal. V meni pa - prav tako očitno - premalo gledališko-zgodovinske radovednosti, hi, hi. Res bi me zanimalo, zakaj je pismo bilo treba odvreči prav na Ptuju. Bilo bi pa za knjigo spominov, anekdot in doživetij, ki smo jih različne generacije študentvov imele s profesorjem Marinom. No, ne vem, takole bi na kratko rekel: takih modelov, kot je bil Marko Marin, ne delajo več, se mi zdi.  

30 - Obdobje ptujskega poklicnega gledališča do ukinitve leta 1958 je potem dejansko raziskala in o tem napisala monografijo mag. Andreja Babšek. Naslov: 1918 - 1958, Mejniki v razvoju ptujskega gledališča, Gledališče Ptuj, Ptuj 2001. Prva knjiga v zbirki Zgodovina ptujskega gledališča. Postavil jo je Savo D. Školiber, jezikovni pregled opravila Marija Holc, tiskala pa Ptujska tiskarna.

31 – Branko Kumer, ravnatelj Srednješolskega centra, ki ga je takrat obiskovalo kakšnih 2000 dijakov (gimnazija še ni imela svoje stavbe, vse srednje šole so bile v okviru SŠC-ja). Skratka: šef velike “baze” dijakov, ki smo jih hoteli pripeljati – kot bi se reklo danes: sistemsko -  v gledališče. (Z Branetom nama je življenje še prekrižalo pota: takrat, okoli “dref na ptujski tržnici”, sva se ustrezno spričkala - bil je mestni svetnik; govoril je razumno, moram reči, in predvsem miroljubno. Ampak, ni se dalo drugače: sekira pade ali pa ne. Vmesne ni (bilo). In so padle, reve dreve. Znala sva se kdaj potem zaklepetati na Dnevih poezije in vina. No in nedavno me je Brane povabil, da sem predaval njegovim zaposlenim s CŠOD - centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Prijetno me je presenetil s tem povabilom. Sicer zmeraj rad poklepetam z njim; ima ušesa tudi za družboslovne teme, sisteme, vodenje, kibernetiko na netehničnem področju.

 32 – Naj pojasnim, zakaj sem se bal. Ledersksiht je bila precej groba igra. O nasilju, medvrstniškem. Dva mlada človeka, par (Tadej in Helena), on čisto preveč navdušen nad gledanjem filmov, si začne domišljati, da je Lederksiht (iz filma The Texas Chainsaw Masacre) in terorizira svojo drago. Tadej je norel po komornem odru in pred prvo vrsto gledalcev rohnel s prižgano motorko. (Saj, veriga je bila sicer sneta, ampak, kadilo, brnelo in smrdelo pa je ko hudič. Sam, če ne bi ravno režiral, ne bi tega gledal 😉. Smo pa pred vsako ponovitvijo kar malo trpeli: ne zato, kako bo reagirala publika, ampak, ali bo motorka vžgala. Saj veste, včasih jo zalije, pa cukaš in cukaš tisto žnuro, pa ne gre. Potem se je počasi izkazalo, da je najboljše vžgala, če jo je v roko vzel tehnik ... hm, kako mu je bilo ime ..., Bojan Šumer? In tako je žaga dobila tako rekoč svojega osebnega zaodrskega skrbnika. Pa kaj zdaj to razlagam; to nima veze s ptujsko gledališko preteklostjo, ampak z mariborsko! ... Nič, vidim, da bom moral nekoč nekje najti pač še mariborski dnevnik. Skoraj prepričan sem, da sem po Ptuju zapisoval svoje gledališke dneve tudi v Mariboru.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4. 5, 

***

11. november 1997

Obisk Simona Karduma: Hmm ... Občutek imam, da mož ve, kaj bi rad naredil. No, na koncu sem mu predstavil našo hišo in naš generalni problem: zaprtje odra. Predvsem se mi zdi pomembno, da vsaj deklarativno šteje naše gledališče med ostala poklicna gledališča. Mislim, da mu je tudi prezentno, kaj pomeni 30 mio sit, ki jih dobim od občine ... 

Anica mi pove, da so jo povabili v Vrtec, kjer ji ponujajo službo ... Hm. Kako ravnati? Povedal sem ji, da sama najboljše ve, kaj jo v tej službi čaka, da bi bil vesel, če bi tukaj ostala, da pa ne bom nič jezen, če bo šla tja in da je življenje že tako, da mora poskrbeti najprej zase. Seveda: plača bi bila tam z dodatki 4,5, pri nas pa ima zdaj 3,30 in nekaj dodatkov. Ja, najmanj si želim, da bi zdaj Anica odšla. Upam, da ostane. 

13. november 1997

Simon Kardum me je klical na GSM: lahko bi dobili okoli 500.000 za pokritje razlike (izgube) za kupljene-gostujoče predstave. Ta hip je treba poslati vse podatke, podpisati pogodbo ... In zdaj sta Anica in Mateja ko nori sestavili program, izračunali izgubo in podatki so šli v Ljubljano... A bo res kaj iz tega? Prav čudim se, da je možno tako enostavno dobiti “nek denar”. 

Ministrstvu je treba poslati še program za ‘98, kakor smo ga poslali občini. Po pogovoru s Kardumom bomo dodali še statistiko sezone 1996/97 in razrez sredstev iz zaključnega računa 1996. 

Dobili smo pozitiven odgovor za priključitev na Arnes. Tomaž mi pravi, da imamo vse, da bo internet delal. Sam sem dal svoj privatni fax/modem in upam, da bodo fantje resnično uredili vse potrebno, da bom si lahko dopisoval z drugimi po elektronski pošti.²⁰

14. november 1997

Stvari za ministrstvo so pripravljene. Zdi se mi, da naši rezultati sploh niso slabi. Z denarjem, ki ga imamo, nismo naredili malo. --- Pogodba prišla!  

Prišla prijava za Arnes: čakam, da mi dodelijo naslov. 

Je možno, da včasih stvari grejo tako enostavno? Hvala bogu.  

17. november 1997

Dobili smo prenosno ozvočenje. Kvaliteta zvoka je odlična, tudi praktično je (mic gre kar direktno v zvočnik). Zelo sem zadovoljen, da se je Tomaž potrudil in kupili smo res dobro stvar. Vesel sem, ker mu lahko zaupam in da samoiniciativno skrbi za kvaliteto stvari, praktičnost in uporabnost. Zdaj je, po gostovanju PDG-ja, predlagal tudi neko rešitev, kako bi z nabavo enega svetlobnega pulta rešili naše prenosno osvetljevanje in tudi regulator doma. Dve muhi na en mah, skratka. To bi bilo super. 

Malo že imam treme pred nocojšnjo predstavo ... 

18. november 1997

Mislim, da je bilo sinoči vse OK. Bilo je veliko gledalcev, predstava pa izjemno dobra. Napetost med Vladom in dvorano je bila tako močna, da bi jo lahko prijel. Res, neverjetno. Tudi kratek pogovor po predstavi je bil ravno prav kratek oz. sproščen. Nisem bral z lista, ki sem si ga pripravil in zdi se mi, da je bilo v redu tako. Na odru so bili Vlado, Jaro, Aljoša²¹ in Goga ter jaz. Vlado je napovedal stoto predstavo, Jaro rekel, da smo tekst nadgradili s scensko izvedbo, Aljoša povedal, da je Novak izjemen in da bo še delal z nami na Ptuju, Goga je govorila o bistvu življenja, iskanju smisla in šlo ji je kar na jok ... 

 Se nadaljuje.

***

Komentarji in pripombe:

20 - Še danes vem geslo svojega prvega mail predala od Anresa: qxrcxitd. 

21 - Aljoša Dobovišek; sošolec z Akademije, igralec, ki se je pozneje - zelo zelo uspešno - podal v lektorske vode. In od takrat se podpisuje kot "Arko". Na Ptuju je potem resnično več let sodeloval skoraj kot nekak "hišni" lektor. Ko sem delal v Mariboru, sem ga povabil tja. Le da je tam dobil redno službo; na Ptuju je sodeloval - kot vsi ostali zunanji sodelavci - pogodbeno. In tako je vedno bilo tudi mišljeno: da bo GP projektno gledališče, s čim manj redno zaposlenimi in čim več denarja za produkcije, goste, sodelavce od vsepovsod, Slovenije in tujine ... To pripovedujem zato, ker včasih kdo reče: Glej, Samo, kam se je razvilo, npr. koprsko gledališče. Ustanovljeno je bilo pet let za ptujskim, leta 2000, prvi zaposleni igralec tam je bil Vojko Belšak, (in potem še en Ptujčan, Nešo Tokalić) ... danes pa ima koprsko gledališče 6, 8 igralcev in kakšnih 20 ljudi v zaodrju in po pisarnah. Pa odgovorim: GP je bilo zamišljeno kot projektno gledališče. Edino v Sloveniji, brez igralskega ansambla. (No, kasneje je Aljoša Ternovšek bi nekaj let zaposlen kot edini igralec.) Zakaj brez igralcev? Argumenti: Prvi: denarja ni bilo ob ustanovitvi itak za nobenega. Drugi: čez pet let sem bil jezen, žalosten, počutil sem se neuspešnega, ker nisem zagotovil razvoja gledališča v smeri zaposlite štirih igralcev. (To sem si nekje po poti vcepil v glavo, da bom svoj uspeh meril po tem, ali bomo sprožili temo obnove gledališča, dobili dražavni denar in zaposlili igralce). Seveda tudi čez pet let za igralce v občinski blagajni ni bilo denarja. (Čeprav smo igralska delovna mesta nekako "stiščali" v sistemizacijo delovnih mest. Število mest: 4; zasedena mesta: 0. Tretji argument: kot rečeno - projektno gledališče: je lahko vitko, agilno, hitro odzivno, ad hoc lahko sestavi najrazličnejše igralske ekipe iz vseh vetrov ... Ima lahko določene prednosti pred velikimi gledališči z njihovimi ansambli. (Pravim: lahko ima. Lahko je, a ne mora biti.) O lastnem doživljanju svojega mandata kot neuspešnega, sem nekaj nakazal tukaj. Pričakujem, da bo v dnevniških zapiskih čez tri, štiri leta že kaj brati tudi o tem. Za zdaj sem še kar dobre volje, vidim.)

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 

***

13. oktober 1997

Čas silovito teče. Silovito hitro namreč. 

Victor na Borštniku odpade. Košuta ne sprosti Malalana in Pernarčičeve.¹⁰

Sestanek s Sebastijanom Horvatom. Prišla je cela ekipa Elisabeth. Fino. Dolgo smo se pogovarjali in dosegli napredek, bi rekli politiki. Vsaj pozicije za naprej so jasne. Veliko nezaupanja na obeh straneh v začetku. Na koncu, se mi zdi, smo vsi skupaj videli, da nihče noče nikomur nič slabega in razšli smo se nekako v razelektrenem vzdušju. 

16. oktober 1997

Prišel sem z delom spet nekako na “čisto”, na zeleno vejo. 

Naredil sem kar fajn pripravo za nižjo stopnjo OŠ za Čudežni zaboj. 

Vsak dan pride v zvezi s hišo (požarno varstvo, dovoljenja, manjkajoča dokumentacija...) kakšno novo, nepričakovano presenečenje in malo se mi skodrajo živčki, potem pa vzamemo stvari v roke in jih premaknemo naprej. 

Ja, Večerova recenzentka Strojepisk se obregne ob napačno zapisano ime avtorja na razglednici. Jasno. In potem sem še bolj jezen na tiskarja, ki je narobe prepisal podatek z mojega lista. Hvala bogu sem dal pravilno, saj stalno kompliciram pri sodelavcih, da morajo biti skrajno natančni... 

Kar boljše volje sem, ko sem več časa tukaj. Mirneje delam stvari in s sodelavci se utegnem pohecati in mirno rešiti stvari. Zadnje dni sem namreč že kar čutil nervozo in neučakanost, kar sicer nimam za svojo značilnost. 

19. oktober 1997

Na Borštniku zdaj sodeluje Vlado z Govorom malemu človeku. V svoji režiji seveda, že drugič. Izgleda, da je odpadla tudi Praznina, ker je Sebastijan zaseden. 

V petek urejene stvari glede Trsta in Maribora in Helene. Hvala bogu. Kraljevič¹¹ mi mimogrede pove za sestanek direktorjev v ponedeljek v MGL-ju. Pokličem organizatorje in se “povabim”. Opravičijo se, da me niso povabili. Nekako me ni bilo na spisku. Najbrž je Franci dobival vabila, ker je to pripomogel Jurc. No, vsekakor, čeprav mi ni za v Ljubljano, bom šel, ker se mi zdi pomembno, da se pojavljam tam, pa čeprav so teme, ki me morda direktno in v tem trenutku ne zadevajo. Bom že videl. 

21. oktober 1997

Včeraj sem bil na neuradnem sestanku skupnosti slovenskih gledališč. Sestanek se je zgodil v pisarni pri g. Kobalu v MGL. Na kratko: država je dala “Evropejcem” podatke, stališča in sklepe, s katerimi se gledališča ne strinjajo. V petek je nek simpozij, na katerem bo nekdo od gledališč prebral ugovore in naša stališča. Za kaj gre? Vprašanje privatizacije, vprašanje prehoda financiranja na lokalno skupnost, začetek dela Simona Karduma¹², vprašanja ansamblov contra projektnim gledališčem... Moj vtis: smo “niko in ništa”. Zakaj? En dan najemnine v CD, Gallusove dvorane stane 120.000, recimo... 600 ali 800 mio Sit dobi CD za program... druga gledališča manj, a vseeno 200, 300 mio. Kje smo mi s 30 mio? Torej: treba je preživeti. Nekaj se bo zgodilo. Če dobimo na Ptuj samo drobtinice, bo to velikansko proti občinskemu denarju, ki ga dobivamo. Seveda: gledališčem je jasno, da ne želijo v položaj, v kakršnem je danes Ptuj, zato bi pa morda pristali, da se enako (ali vsaj podobno) kot njih sistemsko uredi tudi nas. Torej: kakor je predlagal Bice¹³: da so vsa gledališča državna. 

Da me bo kap! Kličejo me z Večera in Radia Maribor: sinoči so gledalci čakali na predstavo Praznine, nakar ni ničesar bilo tam! Zakaj nas sinoči ni bilo in ali sploh bomo v Mariboru s kakšno svojo predstavo? 

Grozljivo. Poleg tega je grozljivo to, da naj bi Tomi poslal ge. Jančar¹⁴ fax, kjer ji sporoča, da v tem terminu ne morejo gostovati na BS zaradi S. Cavazze, ki je zaseden v MGL in da prosi za premestitev termina. Želim dobiti ta fax in če ga dobim v roke, bom g. Jančar odpisal svoje pismo. Za znoret. Vsi vemo, da se BS organizacijsko dela zadnji trenutek, vsi vemo, da nam MGL in SSG nista sprostili igralcev, Horvat se je izjasnil, da ne more v tem času predstave obnoviti in zdaj smo seveda tu. Publike to nič ne zanima. Pravilno. Jaz pa naj dajem pametne odgovore. Kaj narediti? Čakam samo, da bo časopis prinesel kakšno škandalozno novico in potem bom moral seveda ustrezno ukrepati.   

Konec norega dneva. Vesel sem samo, ko vidim, kako dobro se prodaja Zaboj, kako radi ga otroci gledajo. Uvedli bomo celo nedeljsko matinejo, kjer bodo lahko prišli otroci in starši skupaj na predstavo. 

Sicer pa je noro, kako se je stvar zakomplicirala z BS. Kako pojasniti našo odsotnost? Jasno, publike ne zanima prav nič. Prav nič, kar zadeva interne gledališke cirkuse. 

Klical me je Vlado. In mi govoril o njihovih internih, človeških, igralskih problemih. Noro. Saj ne more biti res. Kaj bi dal, če bi imel majhen ansambel… Oz. prav zaželel sem si, da bi spet delal z njimi. Saj se mi zdi, da so v ljudeh silne rezerve, ki jih ne znamo ali pa ne zmoremo aktivirati. Tu je bil Tomaž Pandur mojster. Ja, tudi tu je bil mojster. 

In mi na Ptuju delamo in se mučimo s sredstvi, ki so smešna. Pa to seveda nikogar ne zanim, pa to tudi nikomur ne bom razlagal. Samo predstave so merilo. In upam samo, da bodo tudi Sobe prava stvar. Dobro narejena, iskrena, enostavna in pretresljiva.  

Potrebujemo publiko. To je naša edina trenutna možnost.  

Odgovor MOP glede sistemizacije in pogodbe za direktorja. Seveda, neke pripombe, ki jih ni problem vnesti. Čeprav mi je volja do čakanja na birokratske mline kar nekako pošla. Preprosto, treba bo klicati g. Vidoviča¹⁵ in ga vprašati, kako peljati stvari naprej. 

V hiši so stvari v redu. Zdi se mi, da spet nekako normalno delamo in da delo teče brez težav. Težav, ki bi jih imeli sami s sabo.   

22. oktober 1997

Moral sem odgovoriti na zapise v časopisu glede našega nesodelovanja na BS. Tukaj je sporočilo ge. Jančar in Press centru BS.   

Štev.: 411/97 

Ptuj, 22. oktobra 1997 

Spoštovana gospa Olga Jančar, direktorica Borštnikovega srečanja  

in 

PRESS center Borštnikovega srečanja 

MARIBOR 

ZADEVA: Zakaj Gledališča Ptuj letos na Borštnikovem srečanju ne bo? 

Spoštovani! 

Gledališče Ptuj je bilo na letošnje BS povabljeno s 3 uprizoritvami, in sicer v spremljevalni program. 

Glede na vprašanja in odmeve v medijih (Večer, Delo, Radio Maribor), zakaj nobena od izbranih predstav ne bo na srečanju tudi odigrana, bi rad direkcijo BS in javnost obvestil o vzrokih in razlogih, kakor jih vidimo na Ptuju. 

1. Elisabeth. Režser predstave, gospod Sebastijan Horvat, mi je pred začetkom BS povedal, da ekipa ustvarjalcev projekta Elisabeth do BS zaradi tehničnih in terminskih težav predstave ne more obnoviti in zato na BS ne bo sodelovala.  

2. Victor ali Otroci na oblasti.  Ta predstava v režiji S. Strelca se srečanja ni mogla udeležiti, ker dveh igralcev, ki igrata v predstavi, sta pa redna člana SSG iz Trsta, matično gledališče ob terminu predvidenega gostovanja na BS (21.10.1997) ni moglo sprostiti. 
Sodelovanje obeh predstav smo torej pred pričetkom BS odpovedali. 

3. Praznina. Termin za predstavo režiserja T. Janežiča je bil najprej sicer dogovorjen in potrjen, nakar je igralec S. Cavazza na dan, ko naj bi Praznina gostovala na BS, imel predstavo (Tartuffe v MGL), o čemer pa naj bi g. Janežič takoj obvestil BS s faxom in prosil za nadomestni termin.  

To so vzroki, zaradi katerih, žal, Gledališče Ptuj na letošnjem BS ne bo/ni prikazalo nobene od izbranih predstav. 

Kaj pa razlogi? 

Gledališčniki (posebej še organizatorji) zelo dobro vemo, kako operativno poteka organizacija terminov BS. 

Časopis Delo je že 1. julija letos objavil selektorjev izbor za letošnje srečanje. Če bi julija ali avgusta ali septembra gledališčniki natančno vedeli, katerega dne bomo oktobra na BS nastopili, potem bi - iskreno verjamem, tudi gospod Košuta in gospod Kobal (direktorja SSG Trst in MGL) lažje načrtovala svoj mesečni program in omogočila »svojim« igralcem, ki sodelujejo v »tujih« predstavah, ki grejo na BS, da bi bili tega dne v matičnih gledališčih prosti. 

Ker pa temu ni bilo tako, je veriga pač počila; kakopak pri najšibkejšem členu: projektnem gledališču, ki svoje termine seveda najprej usklajuje z gledališči, kjer so igralci redno zaposleni.   

Kot direktorju »mladega« gledališča in režiserju ene od povabljenih predstav mi je še posebej žal, da na tem odličnem pregledu slovenske gledališke produkcije nismo mogli sodelovati. Menim, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči, da bi v Maribor prišli. 

Srčno upam, da bo Gledališče Ptuj še kdaj povabljeno na Borštnikovo srečanje in da bo program srečanja pripravljen operativno dovolj zgodaj, tako da bodo lahko načrtovala gledališča, od koder so igralci naših predstav, svoj oktobrski program tako, da se bomo mogli na Borštnikovem srečanju pokazati tudi mi.    

Želim vam uspešno nadaljevanje in zaključek letošnjega Borštnikovega srečanja  

DIREKTOR GLEDALIŠČA PTUJ
Samo Strelec 

Saj ne morem verjeti, da bi se bilo treba zmeraj in za vsako stvar z ljudmi kregati. Ampak gospa Jančar je v organizaciji BS pač vprašljivo sposobna in to, kar smo doživljali v zvezi z organizacijo terminov na BS je bila grozljivka. Mislim, da sem moral to povedati. Upam, da sem našel primerno dikcijo in da nisem bil nesramen. Kar je pa res, je pač res. Žal. 

***
Opombe in komentarji:

10 - Miroslav Košuta je bil direktor SSG Trst, Vesna Pernarčič in Danijel Malalan pa sta po končanem faksu igrala v Trstu. Ker sta igrala tudi v ptujskem Victorju, bi ju moralo gledališče sprostiti, jima dati - po domače - fraj, da bi lahko predstava Victor gostovala na BS. Ali drugače in "po črki zakona": imela sta obveznost v matičnem gledališču, ki se je ni dalo premakniti. 

11 - Branko Kraljevič, takratni direktor mariborske Drame.

12 - Simon Kardum, delal na Ministrstvu za kulturo in bil zadolžen za gledališča.

13 - Igor Lampret, Bice, dramaturg, umetniški vodja, premišljevalec gledališča; fajn človek.

14 - Olga Jančar, dolgoletna dirketorica Borštnikovega sračanja. Zdaj, ta hip se čudim, da na wiki Geslu ni nihče ustvaril njenega gesla! Moram to sporočiti na Sigledal in prositi, da uredijo vsaj z bazičnimi podatki.

15 - Ivan Vidovič; takrat na ptujski občini vodja oddelka za kulturo (in socialo ter izbraževanje). Nasledil je Kristino Šampl Purg, ki nam je, Zato.-jevcem, "držala štango", da je do profesionalizacije sploh prišlo. Ivan Vidovič je bil nad našimi (GP) težnjami (in teženji) manj navdušen, bolj zadržan, bolj zgolj-po-črki-zakona-in-predpisov. Ampak sem z njim nekako vendarle našel na koncu koncev nek pozitiven način sodelovanja. Bil je pač previden, hiper previden. Vsaj tako sem ga doživljal jaz.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera

S svojimi koščki nadaljujem Samo M. Strelec,
direktor Gledališča Ptuj
od 1. 7. 1997 - 31. 12. 2001

1997

ali Še 27 let do tridesetletnice!

Praznina, stara zgodba iz moje vasi
Elisabeth
Victor, ali Otroci na oblasti
Oj, čudežni zaboj
Strojepiski
Festival monodrame, prvič

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 

1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 

1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 

1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 

1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
 
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

Prihodnjič. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!

1996
ali: Še 28 let do tridesetletnice.  ;-)

Govor malemu človeku
Polovične resnice

Dobro. Tu smo. Javni zavod Gledališče Ptuj je bil decembra 1995 ustanovljen.
Stvari so se odvile, kakor je bilo predvideno leta 1993 v Modelu za profesionalizacijo Gledališča Zato. in pogodbo med Zato.-jem in Občino Ptuj.

Z ustanovitvijo Gledališča Ptuja skupina Zato. več nima razloga za obstoj. Svoj cilj je dosegla.
Šli smo vsak po svoje. Igralci v službe v gledališča po Sloveniji, sam sem po/ostal v.d. na Ptuju.
Se bomo kdaj še zbrali? Še sodelovali? Neke stvari so mi že hodile po glavi. (“Ruda in Tona” denimo.)

Čez par let, tam okoli leta 2000, bom tako predrzen, da bom vihal nos in užaljen ugotavljal, češ da občina ne želi več razvoja Gledališča Ptuj. Ker ne želi zaposliti štiri igralce, nekdanje Zato.-jevce. Ker ne želi začeti obnove stavbe. Iz ptujskega gledališča bom odšel v mariborsko Dramo. Nek lokalni politik je menda takrat izrekel preroške besede: “Samo se na Ptuj ne bo vrnil nikoli več; dokler sem jaz tu, ne.” Ampak, do tja je še kar nekaj časa. Še marsikaj zanimivega se bo zgodilo pred tem.

V novem javnem zavodu Gledališče Ptuj bodo kmalu zaposleni Anica Strelec Bombek (računovodstvo, finance, organizacija, producentstvo, prodaja predstav, marketing, stiki z javnostjo in nisem prepričan, da še ne kaj - in mimogrede: vse to več kot odlično!), Marijan Pišek (odrski mojster, mizar, hišnik), Irena Meško (rekviziterka, garderoberka). Vsi so nekako skupaj z zgradbo prešli iz ZKO-ja v nov zavod. Tomaž Bezjak, a si bil tudi ti že takoj zaposlen? A veš, da se ne spomnim. Plus Samo kot v.d. direktorja novega zavoda.

Kaj bo prva premiera novega gledališča?
Kakšna vsebina?
Kakšen format?
Kakšna bo ”otvoritvena poteza” novega slovenskega poklicnega gledališča?
Kdo bo igral? Kaj?
Kako bo to, kar bo na odru novoustanovljenega gledališča, zaznamovalo njegov razvoj?
Bo kakorkoli pomembno vplivalo na prihodnost?
Ali bo samo pač nekaj; ker nekaj zdaj pač mora biti iz tega vsega, po vsem tem, kar se je dobri dve leti vrtelo v javnosti in poskrbelo za dovolj polarizacije v mestu!?

Kaj bo imelo povedati novo gledališče?
Ne v izjavah za medije, ne po pisarnah na sestankih, pač pa tam, kjer je gledališču mesto: sredi mesta, v srcu mesta, na odrskih deskah. Kaj bo torej otvoritvena predstava?

To bo Govor malemu človeku.
Avtor Wilhelm Reich. Zelo zelo zanimiv človek. Svojeglavec. Korenitež. S svojimi pogledi, ki marsikomu niso bili všeč. Tudi etablirani stroki tistega časa ne. “Listen, little man” je napisal že v Ameriki, kamor se je, kakor mnogi intelektualci iz Nemčije, umaknil pred nacizmom. “Rede an den kleinen Mann” je nemški naslov te drobne knjižice. V času, ko smo pripravljali prvo ptujsko premiero, to Reichovo delo še ni bilo prevedena v slovenski jezik. (Eden od prevodov ima naslov Prisluhni, mali človek.) Najprej sem torej moral najti prevajalca. Pisal sem Janezu Gradišniku. Ni imel časa. Predlagal mi je Jara Novaka (sijajnega prevajalca Hessejevih romanov.) In Jaro je zadevo res hitro prevedel.

Kdo bo igral? Kdo bo glavna (edina) oseba, prvoosebni Wilhelm Reich, reformator, provokator, inovator, angažirani svobodomiselnež in predvsem velik humanist? (Mimogrede: berite njegovo knjigo Umor Kristusa: čustvena kuga človeštva.)

Vlado Novak bo igral v tej monodrami. Format “mono” bo Vlado potem v prihodnosti MGP ponovil še kar nekajkrat. Gledališče pa bo v istem formatu lansiralo bienalni festival monodrame. Malo gledališče - mali format. Zvenelo je logično.
Nekoč kasneje bo direktor Srpčič festival ukinil (mislim, da nekje okoli leta 2012, časa EPK; ampak o tem bo že povedal več sam, ko pridemo v naši sestavljanki do tja). Mi je pa Peter prav pred dnevi rekel, da razmišlja o vnovičnem zagonu obeh festivalov: že omenjenega festivala monodrame in SKUP-a, srečanja komornih uprizoritev.

Fotograf Stanč je naredil znameniti posnetek Reicha-Novaka, ki s prstom kaže proti nam, malim ljudem; fotografija s prve ptujske premiere, ki še danes visi v t.i. “Racovem salonu” v MGP. Bezo je minimalistično osvetil prostor. Na koncu predstave se je klanjal Vlado Novak in en lesen stol.
To je bilo na odru vse. Igralec, zgodba, luč in stol. Ter smisel. Smisel vsega skupaj. Smisel, ki je šel v dvorano. (Psihoanalitik Janko Bohak je napisal za gledališki list nekaj besed o Reichu.)
Proslavljali smo v kleti zgradbe ob gledališču, ki je takrat bila še v upravljanju gledališča. (Danes je tam Karitas.)
Publika je bila videti zadovoljna. Vsebina humanistična, z vrednotami, aktualnimi še danes, Vlado pa v svoji najboljši formi in izdaji. Občinstvo je občutilo, kaj je gledališče. Ne škripajoči sedeži v dvorani, ne s sivo-rjavim ultrapasom preoblečene lože v avditoriju, ne tistih nekaj starih svetil, ki je svetilo Vladu v obraz.

Sledi kratka zastranitev na temo sivo-rjavega ultrpasa. Leta 1969 je bila 1900-letnica prve omembe Ptuja. Se je kdo od bralcev še spomni? Gotovo pa se vsi nedavne1950-letnice (2019). No, takrat, leta 1996 so obnovili notranjost gledališča. Pred obnovo je bilo – najbolj na kratko povedano – najbrž zelo podobno stari dvorani mariborskega gledališča: redeč žamet, pliš, redeč zastor, lože, verjetno lestenec, mavčni odlitki, “cirunge”, en tak rahlo post-baročni ali kakšen že kič. V bistvu lepo. Tako približno, kot razlika med izgledom stropov, stopnišč, zidov, bordur v trgovini Kastner&Oehler sredi Gradca ali pa v kakem random sodobnem nakupovalnem središču kjerkoli že. Seveda s socialistično miselnostjo in delavskim razredom ta meščanski, buržoazni izgled dvorane nekako ni šel skupaj. (Kako hecno, kajne? Nekoč je bilo meščanstvo nekaj groznega, danes bi si pa ga še kako želeli.) Pa so ves ta kič v dvorani strgali iz lož, odstranili, ter notranjost “preoblekli” v sivo-rjavi ultrapas. Kot mize v kakšni delavski menzi. Takšno je potem gledališče ostalo do zadnje obnove, leta 2009, ko so ga spremenili - kot rad duhovito reče aktualni direktor Srpčič - v finsko savno. Z glavno zaveso takšne barve, da je gledališčniki raje ne zapiramo, če ni ravno nujno. Buržoazni slog - gledališče za meščane. Ultrapas - gledališče za delavski razred. Savna slog - gledališče za .... ?
Konec zastranitve.

Vrnimo se k Vladu Novaku in Wilhelmu Reichu.
Dolgo, zelo dolgo je Vlado igral Govor malemu človeku. Repertoar pravi, da 13 sezon; da je bilo 247 skupaj izvedb, ki si jih je ogledalo 16.955 gledalcev. Vlado, ti boš imel še bolj natančen podatek o številu ponovitev?

Nedavno mi je neka gospa, ki je gledala premiero Govora malemu človeku rekla: “Samo, a Novak še igra Govor? No, to bi pa res še rada enkrat videla. Tako lepo sporočilo ... in izjemen Vlado.”
Predlagam, Peter: Vlado naj doma ponovi tekst, ga za 30-letnico znova odigra, ekskluzivno, jubilejno, 30 years after, predstavo posnamemo v profi formatu in ostane za prihodnje rodove. Kaj boš del?

No, in tako sem januarja 1996 sedel v sprednji pisarni gledališča in sameval. Samo sameval, samoval. Za mano kovinska omara. V njej sem imel akt o ustanovitvi Gledališča Ptuj, blokec iz Mladinske knjige, ki se mu je reklo “Naročilnica”, Savo takrat še ni naredil štampiljke, nismo še je dali izdelati Cibi ... in to je bilo to. Moj delovni vsakdan. Pojma nisem imel, kako naj se obrnem. Da bi si mislil: Kaj te briga, maš plačo, bo že ...”, nisem pomislil. Mislil sem na prijatelje igralce in igralke ... na vaje, na katere zdaj hodijo oni ... jaz pa, ubogi, sedim tu, kot kup nesreče in ne vem, kaj pravzaprav počnem tu. Čista žalost.

No, kakšen naj bo znak gledališča? Štampiljka? Ni se mi zdelo nepomembno. Za vsebino ne. Poleg tega sem prvič slišal za “CGP” - celotna grafična podoba. Meni se je zdelo zelo pomembno, da so ustanovili zavod z imenom “Gledališče Ptuj” in ne kako drugače. (Saj se spomnite: po vojni je bilo Sindikalno gledališče, pa Narodno gledališče, pa Ljudsko gledališče, pa kaj jaz vem kako vse še se mu je reklo. Hočem reči: z različnimi imeni lahko imenujemo isto stvar. In fajn je, če najdemo takšno, da lahko rečemo: nomen est omen.)

Zakaj se mi je zdelo najboljše ime Gledališče Ptuj? Točno zaradi tega, kar je morda že takrat govoril Štefan (Čelan): neke potencialne, prihodnje razdelitve države na regije. Ptuj bo morda nekoč regijsko središče. Gledališče Ptuj bo morda analogno s tem financirano s strani občin od ... recimo Ormoža do ... recimo Slovenske Bistrice in recimo od Starš do Podlehnika. (Bluzim, ne vem, kako si zamišljajo regije, ampak, Ptuj kot središče regije pa si lahko predstavljam.)
V času ustanovitve gledališča je bila občina Ptuj še “stara”, “tavelika”. Ko pa so nastale nove občine (16? Hajdina, Kidričevo, Majšperk, Gorišnica, Dornava ...itd.), pa je gledališče ostalo zgolj na plečih Mestne občine Ptuj.

Gledališče Ptuj je torej v imenu imelo po moje potencial na dolgi rok – postati kdaj tudi regijsko, deželno gledališče. (Kot veste ima nemški gledališki sistem – in na slovensko gledališko fizično in mentalno krajino je zmeraj najbolj vplivala prav nemška teatrološka misel – troje vrst gledališč: mestna, deželna in nacionalna.)
Ampak do drugega vira financiranja Gledališča Ptuj še pridemo. Pa ta vir ni bil povezan z regijami, ko katerih še zmeraj bolj kot ne sanjamo. Ta novi vir, bolje redni in stabilni programski vir financiranja - danes bi rekli sistemski vir – je privrel na dan zelo nepričakovano in v res neverjetni okoliščini. Ampak počasi. Do tja je še nekaj premier ...

Znak Gledališča Ptuj.
Torej: kvadrat na začetku, ki je nekako simboliziral majhen oder, ali recimo odrsko odprtino (portal) in v nadaljevanju enostavna tipografija GLEDALIŠČE PTUJ, se mi je zdel posrečen. (Čez leta bodo gledališče preimenovali v Mestno gledališče Ptuj in spremenili tudi znak.)

V veliki pisarni z visokimi stropi sem tako sedel za mizo in premišljal, kakšen naj bo znak ter gledal v zrak. Mislil sem, kot rečeno, na prijatelje igralce, ki so delali vsepovsod po Sloveniji, hodili na vaje, ustvarjali ..., jaz pa čemim v pisarni ne da bi vedel, kaj naj sam s seboj. In firmo, ki jo vodim, je še nekako ni. Pomislil sem, da sem se odrekel asistentski službi pri Dušanu Mlakarju na Akademiji, zato, da bi brez rezerve poganjal stvar na Ptuju. Kaj pa če mi bo kdaj žal? ... Šel sem narazen s svojo takratno ljubeznijo ... Od vsega skupaj sem se še samo smilil samemu sebi.
Verjetno bi moral le še poskrbeti za registracijo firme na sodišču, vpis v kakšen register... kaj pa vem. V bistvu sem bil na začetku v firmi čisto sam. Šele pozneje so prišli sodelavci, nekdanji ZKO-jevci ... Anica, se motim?
Kakorkoli.
Ko me je v trebuhu preveč stiskalo od nekoristnosti in občutka, da na Ptuju zgubljam čas, sem odstopil z mesta v.d.-ja in zadeve je vzel v roke Franci.

Postal je novi v.d. in se z Lalijem (Vladimir Jurc) dogovorili za naslednjo premiero, Polovične resnice.
Zaslišalo se je, da bo po Francijevem v.d.-jevstvu prihodnji direktor Jernej Lorenci. Jernej, je bilo kaj na tem? So se na občini resno pogovarjali s tabo? Nekdo mi je rekel, da je bil en zanimiv pogovor o tem s teboj na Radiu Ptuj? Luka, misliš, se da v arhivih radia priti do posnetka? Če so te resno vabili, Jernej, zakaj se nisi odločil in prevzel gledališča?

Franci, lepo te prosim, dopiši o tem tvojem v.d.-jevskem času.
Sam sem odšel delat nazaj v Ljubljano, hotel sem se umakniti; čim bolj.
Povej, Franci, gotovo je še veliko zanimivih podrobnsti, ki se mi niti ne sanjao, o času, ko si ti poskrbel, da je šla zgodba o začetkih dela profesionalnega gledališča uspešno naprej.

***

Kakor zmeraj: "mikrofon je vaš". Dobrodošli komentarji. Na FB ali kar meni na poštno ležeče: samo.strelec@gmail.com

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Na odprtem morju, 1992

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1993

Zaprta vrata  - podatki
Zaprta vrata - fotografije

Medklic: hvala vam za krasne dopolnitve, Branka, Liljana, Savo. Ivan je na FB prilepil en kup časopisnih člankov, ki dokumentirajo njegovo delo. To je to. Bil sem zraven, pa sem se čudil, česa vsega si nisem zapomnil. Očitno je naš spomin res selektiven. Zato pa je tako dragocen vsak košček še od koga drugega. Tako sem zadovoljen, da sem se kar nemudoma odločil: Samo-ukinil se bom kot prvopodpisani med avtorji teh zapisov. Kajti prav kmalu bo “moj mandat” mimo in potem bodo Franci, Anica, Rene, Peter prevzeli prvo violino v naši nastajajoči kompoziciji in dajali takt zapisom.

Predstava na ribniku nas je podžgala.  
Pa ponovimo nekaj takega, smo si rekli, tudi prihodnje leto. Kar po enaki časovni shemi: Prišle bodo počitnice - zdaj študirajo na AGRFT dramsko igro že Vojko, Gregor in Nešo. Oni bodo jedro. Dodajmo še Uršo, poiščimo tekst ... - in premiera naj bo prav tako za prihodnji občinski praznik, avgusta.

Šel sem do Francija Mlakarja, kakor mi je svetoval Miran. Povedal sem mu, da bi radi delali gledališče, ampak, da znamo samo polovico; to, kar je na odru. Za odrom pa, to nam je bilo že jasno, je prav tako zelo potrebno. Franci je igral v gledališki skupini v Skorbi, hodil na Brankine seminarje, ne vem, mogoče je prav takrat spoznal tudi svojo ženo Iris (Zupanec). Bil je za stvar. Iris je postala blagajničarka, Franci vodja projekta. Pripeljal je Silva Vučaka. Silvo je bil nekakšen vodja tehnike. Urškin prijatelj Matjaž (Markež) nam je pristopil na pomoč pri scenskih zadevah. Verjetno je bilo treba stapecirati dvosed, glavni element scenografije, sredi sicer temačne, vlažne, grajske kleti.

Kako se pa ti  spomniš najinega prvega sestanka, Franci? Vem, da se spominjaš celo meseca, kdaj sem prišel do tebe. Zakaj si bil za stvar? Kako si razmišljal takrat?

Boba je bil direktor Pokrajinskega muzeja. Ne vem, kdaj, ampak nekoč mi je pokazal klet na gradu. Tam sem občasno delal prek študenta kot vodič. Predvsem v letu, ko sem zluftal faks. Natančneje dva faksa.Klet na gradu je bila temačna. Prazna. Prašna. V njej je bil v bistvu premog. Ja, to bi lahko bilo okolje za Zaprta vrata! Zgodba drame se dogaja v peklu. “Pekel so ljudje okoli tebe,” pravi Sartre.  

V klet se je bilo treba spustiti po strmih stopnicah. Vhod ob zgornji grajski kavarni. Vojčev ata, Janez (Belšak), nam je organiziral prevoz, kamion in čistilna akcija je lahko stekla. Družno smo očistili klet in potem so se lahko začele vaje. 

Kar tam. Ležali smo na kamnitih tleh; natančneje na kartonih, ki smo sem jih pobral doma; od očetova prazne cigaretne embalaže. Priključila se nam je študentka dramaturgije Romana Ercegović in nas uvedla v številne debate okrog vsebine, eksistencializma, vprašanja, kako uprizarjati to moderno klasiko danes. Nešo je igral Estelle, Urška pa Sobarja. Videli smo, da se ta zasedba menjanja spolov čisto dobro obnese. (Naslednje leto, v uprizoritivi Plešasta pevka, bo to kar nekakšna konceptulana odločitev.)  

Naredili smo še en dva koraka v profi smer: tokrat smo imeli že tudi kostumografko: Stanko Vauda, plus profi lektorja, sošolca Arka, ki je začenjal vse več in več lektorirati.

Pozimi, se spomnim, smo igrali tudi za šole. Sneg je bil na dvorišču in Nešo je v ženskih čeveljcih in frfotajoči oblekci skakljal od blagajne na gradu, kjer smo se greili, do stopnic v klet, v naš odrski pekel.  

Gledat nas je prišel  tudi profesor dr. Andrej Inkret. Tisti, pri katerem sem padel nekega vročega junija na predavanju v nezavest; dobesedno. No, ne od samega predavanja pač pa od slabega zraka. Bilo je vroče, predavalnica polna (treba je bilo priti po inskripcije ali frekvence?), v predavalnicah pa se je takrat še lahko kadilo. In prof. Inkret je bil pravi ketenrauher.  

Potem pa si je na predstavo nekega dne ogledal tudi takrat “opasni” kritik Simon Kardum. Pozitivno je pisal o njej. Nato nas je prišel gledat še umetniški vodja celjskega gledališča Primož Bebler. Nekaj dni po predstavi me je poklical in vprašal: “Samo, a bi ti režiral pri nas?”   
- Seveda bi! Kaj ste pa kaj mislili, kaj bi delal?  
- Pa, mislil sem, Zaprta vrata, od Sartra ...  

Uf, kako me je presenetil. Sartra seveda nisem delal  še enkrat. Ne bi znal. Nisem znal, v kratkem času narediti še ene, drugačne postavitve. Povedal sem, kar se imel, v kleti na Ptuju. V Celju pri Primožu smo potem igrali nekaj drugega. Ampak vseeno z nekom od naših: Povabil sem Gregorja Geča. Se spominjam prav, Grega? 

Nakar je v akcijo stopil Franci in odigral svojo vlogo. In to kako! 
Poslal nas je naravnost v Rim! Kazat Sartra, rdečega papeža, v srce katolicizma. S seboj smo vzeli novinarja Večera, Zdenka Kodriča, ki je poročal z gostovanja. 
Odprl pa nam je vrata v Rim pater Branko Cestnik. Hajdinčan, Francijev sošolec, domnevam. Ali vsaj najin so-faran.  
Koliko raznoraznih cirkusov smo morali pripraviti razštelani gledališčniki patru Branku, ko nas je namestil v nek dom, če ne celo samostan, sredi Rima. 
 
Nastopili smo v opuščeni cerkvi. Teatro Euclice, se je reklo gledališču. Ne bom pozabil: hotel sem, da bi Bezo naredil nekaj lučnih vzdušij, podobnih v naši kleti na Ptuju. Pa mi je tamkajšnji mojster osvetlitve, ko smo hoteli prestavljati njihove reflektorje, nenehno vljudno ponavljal: “Guarda, abbiamo tre tipi di luce: luce tragica, luce drammatica e luce recitativa. Quale luce vuole?” (V prevodu: Glejte, imamo tri tipe osvetlitve: tragično luč, dramatično luč in recitativno. Katero bi radi?) 
Nobene od teh treh, četrto, ampak ... 

Imeli smo tremo. Prišli so nas vendarle gledat številni slovenski duhovniki, ki so živeli v Rimu. Spominjam se, da tudi menda glavni knjižničar vatikanske papeške biblioteke.  

Sartre – antikrist, eksistencialist, v dvorani v prvi vrsti pa izobražena duhovščina. Uf. Noro zanimiv spoj. Le kako bodo gledali? Bodo odšli s predstave? Moški, preoblečeni v ženske, mesenost in eroticizem na odru ... Predstava v Rimu nam je lepo uspela. Župniki so bili sijajni gledalci. 

Zdenko je poročal za Večer,  mi pa smo takrat upali izreči tudi že na glas: Naš cilj je ustanovitev poklicnega gledališča na Ptuju. 

Ampak, kako? 
Tu je znova stopil v akcijo Franci. Z odvetnikom Vladom Toplakom smo kar v neki gostilni, po moje je bila Rozika, imeli ustanovni zbor in na njem ustanovili društvo Gledališče Zato.  
Na občini so nas vprašali, kako si predstavljamo ponovno profesionalizacijo. Predlagali smo, da naredijo javni razpis za zbiranje modela, po katerem bi se potem ta profesionalizacija zgodila. To se nam je zdelo demokratično. Zakaj bi kar po naše? Naj vprašajo še druge. 

Izšel je razpis, nekakšno povabilo za ponudbo predlogov, kako priti do poklicnega gledališča, prijavilo se je tudi Gledališče Zato. in komisija je izbrala naš model. 

V njem je - najbolj na kratko - pisalo nekaj takega: V obdobju prihodnjih dveh let bo Gledališče Zato. naredilo vsako poletje eno uprizoritev, potem pa bo občina ustanovila nov javni zavod Gledališče Ptuj. 

Zdaj je naš cilj postal kristalno jasen. Javen.  
Zavedali smo se: Če želimo, da bo občina res nekoč ustanovila novo gledališče, moramo narediti vsako leto še kaj odmevnega. 

Kaj?  

“Heca” je bilo zdaj konec. Zdaj ne bo šlo zgolj za sanjariti in si želeti: bomo znali to tudi storiti? Uresničiti? Spraviti v življenje, stvarnost. U-stvar-iti? Iti do tja, do koder bo treba? Bomo znali s svojo ustvarjalnostjo ustvariti novo stvar, novo slovensko gledališče? 

Franci, kaj sem pozabil ključnega iz te faze?  
Kako je izgledalo takrat tvoje delo?  
Kako si ramzišljal? Kdo ti je pomagal? Kje vse si našel somišljenike?
Smo že takrat v Tedniku začeli objavljati članke različinih avtorjev, v katerih izražajo podporo ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju? Kdo vse jih je napisal? Med drugimi Vlado Novak? Zlatko Šugman? Se spominjam prav? ...

Igralci v Zaprtih vratih? Sodelujoči za odrom? Imate kakšen fajn spomin? Se priporočam/o.
Kot zmeraj: objavim v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja "slike v nastajanju".

Prihodnjič:  1994 - Plešasta pevka 

****************

 Franc Mlakar:
… Bil je, mislim da april leta 1993, ko me Samo obišče pri meni doma v Skorbi 51 c, občina Hajdina, v moji sobici, obrnjeni na sever, še malo hladni za ta čas. Danes gledano nazaj se mi zdi, ne se mi zdi, tako tudi je, da se je moja življenjska pot obrnila v popolnoma drugo smer, kot bi seveda bila brez tega srečanja. A vse stvari imajo svojo podlago in svoj smiselni začetek. Vsa ta leta se mnogo govori o Brankini bazi Teatra 3 in posledicami njenega pedagoškega dela na ptujsko gledališko sceno. A midva s Samotom imava eno skupno gledališko bazo na osnovni šoli Hajdina (že mnogo prej) v skupini Marte Širovnik kot mentorice in njene pomočnice Anice Vidovič, Angelce Glažar in drugih … Celo osnovno šolo smo iz leta v leto ustvarjali otroške gledališke igre in zoreli. Od stranske vloge do glavne vloge… Samotova lepa sestra Suzana je sploh bila glavna zvezda in magnet ... Tudi za nas. Iz te generacije izhaja tudi zdaj že prepoznavni ptujski pater in pisatelj Branko Cestnik. V srednji šoli je Samo sodeloval v hajdinski dramski skupini z Maksom Fridlom, jaz sem pa v Skorbi imel svojo. Zakaj vam to pripovedujem? Ker sva ravno v tej preteklosti našla skupno prihodnost ptujskega teatra, vsaj po mojem globokem prepričanju. Mene je zaneslo v študij tehnike, Samota v študij režije. Osebno sem po naravi organizator in imam rad umetnost. Samo je pisateljsko-režiserski ustvarjalec in lederzic … Tako se je pokazala kombinacija, ki je bila osnova za zmagovalno pot ustanovitve ptujskega gledališča v profesionalni obliki na vodstvenem nivoju.
No, najin pogovor je bil po eni uri Dogovor …

Zaprta vrata … Prvi projekt pod mojim vodenjem. Samo je imel idejo odkrivanja mestnih neodkritih lokacij, ki bi bile primerne za uprizoritev in hkrati nas domačine ozaveščale o nepoznavanju le teh. Najin prvi obisk te kleti me je navdušil in hkrati postavil na realna tla. Klet je bila polna stvari, ki jih na gradu niso več rabili, pri nas rečemo takšnemu prostoru, »rumplkamra«. Mojo funkcijo sem začel jemat resno in počasi sestavljat mozaik svoje organizacijske sheme. Povabil sem k sodelovanju Silva Vučaka, Zvoneta Lešnika, moja dolgoletna prijatelja in Silvo tudi soigralec iz Skorbovske dramske skupine in Zvona »Taužntkincler«; ni bilo tehničnega problema, ki ga ne bi rešil. Nisem več prepričan, a naredili smo mislim da dve delovni akciji, da smo klet izpraznili. Nastal je čudovit prostor.
Na drugi strani pa je bilo potrebno naš projekt povezati z lokalnimi donatorji, ki pa bi ali v materialnem ali tudi denarnem smislu podpirali te mlade zanesenjake. Malo nam je šla na roke mariborska Pandurjeva scena, ki je bila v zraku v medijih, da so ljudje gledališče vzeli kot prostor za oglaševanje. Ampak v devedesetih je bilo vse mogoče, nekaj je bilo v zraku in vsi smo želeli biti zraven.
Skratka projekt je do premiere bil pripravljen tako v fizičnem kot denarnem smislu. Moja Iris je kot blagajničarka izplačala dogovorjene honorarje, premiera se je odvila na omenjeni lokaciji z druženjem po predstavi, kjer smo svojo mladostno energijo že pripravljali naslednji projekt. Ta premiera mi bo ostala v spominu še po eni posebnost. Neposredno po zaključku smo šli na 28 dnevno potovanje po Španiji, Portugalski, Franciji in Italiji, Branko Cestnik je odigral še enkrat neponovljivega organizatorja in vodiča. V Slovenski Bistrici sem v poštni predal oddal odpoved v stari službi in brezskrbno šel prihodnosti naproti.

No, gostovanje v Rimu je bila ena in najpomembnejša marketinških akcij za uvrstitev in potrditev predloga društva Zato, za ponovno profesionalizacijo ptujskega gledališča na mestnem svetu. Zraven člankov v takrat ptujskem Tedniku, pomembnih lokalnih odločevalcev in slovenskih umetnikov v nadaljevanjih. Zadek v polno. Tudi gostovanje v Rim ni nastal kar tako čez noč. Moj učitelj slovenščine na osnovni šoli Hajdina Jože Šmigoc, je bil ravno v tem času urednik Ptujskega Tednika, na drugi strani pa je v Rimu študiral Branko Cestnik. In nekega dne mi pade ideja, da bi lahko Branko pisal članke v naš ptujski časopis in nekako dal globalno noto iz Rima za Ptujčane. Oba sta se strinjala in nastala so pisma iz Rima, kar nekaj sezon jih je bilo. Tudi tako se je prebudil pisatelj v patru Branku. Seveda je bila logična nadgradnja, da Gledališče Zato. gostuje v Brankotovem Rimu. Pa ravno Ionesco, iz katerega je Branko delal diplomo ali seminarsko nalogo … Kako je že rekel Coeljo Paulo  v Alkimistu… Če celo vesolje teži, da se bo zgodilo, se zgodilo tudi bo.

Organizacija samega gostovanja je potekala celovito, celo danes gledajoč nazaj na nenormalni profesionalnem nivoju. Na gostovanje je šel občinski avto z podžupanjo Jagarinčevo in močno delegacijo. V avtu je bil tudi Zdenko Kodrič, takratni novinar Večera, ki je opravil izjemno delo iz Rima, vsak dan je namreč izšel članek v Večeru o dogajanju v Rimu. Naši donatorji so nam posodili kombi in golfa iz rent a car Caissa, iz katerega so nam ukradli avtoradio. Kombi je bil od Andreja Ašenbrenerja, ki je takrat hodil z Vojčovo sestro Tamaro, oba sta se nam pridružila na gostovanju. Peljali smo se ob jadranskem delu Italije in prečkali Apenine na polovici Italije. Peljali smo se v takšni megli, da še danes ne pomnim večje. Mi trideset na uro, italijani sto na uro … Od takrat mi je jasno, zakaj imajo italijani največja verižna trčenja na svetu … Pridemo v Rim, spimo v samostanu, kjer se ne sme delati telesnih grehov, a mladost je delala svoje in donatorji so bili zaljubljeni ... V Teatru Euqlide je bila predstava, pod Mussolinijevo cerkvijo, kjer so svetnice upodobljene po takratnih holivudskih zvezdah … Iz slovenske ambasade so se opravičli, da jih ne bo … Tudi ta iskušnja se je ponavljala v naslednjih letih mojega vandranja po svetu. Ambasade nimajo časa za svoje državljane … Zanimiva je bila tudi pot domov. Občinski avto je odhitel naprej… XM Citroen, vesoljska ladja v mojih mladih očeh. Kombi in golf pa zadaj, a tokrat ne po jadranski avtostradi, ampak po superavtostradi. Povedati moram, da sem staršem igralcev obljubil, da bom njihov varuh, vendarle so ti bili še »otroci« … Šofer v kombiju pred nami vijuga po cesti in ugotovimo, da šofer drema med vožnjo zmatran od samostanskih grehov … A srečno prispemo in odzivi varno vplivajo na mestni svet in občane, kar nam prav pride ob odločilnem trenutku v bližnji prihodnosti …

Sanč Zebec:
Glih sm razmišljal o teh cajtih. Bil sem friški, nadobuden fotograf, ki mu je vse bil izziv. Mislim da sem Nešota spoznal pri atletiki, Koltaka pa na nekem rock koncertu. In tak se je začelo - čuj daj pridi, mi tu neke v teatru špilamo, boš kako fotko naredo, mi je Nešo reko. Te pa smo že pucali ovi plac na gradu za predstavo Zaprta vrata. Vse se mi je zdelo kot neki čisto novi dober pozitivni drive, non stop novi ljudje, nova scena, nova akcija, žurka all the time, pivičko, miškeci, vse je blo malo fukjeno. Vmes pa sem celi cajt fotko, kot da je vse fkup hec, obenem pa se v resnici niti zavedo nisem, da fotografiram zgodovino tega norega časa (vsaj meni se je zdil nor) in puščam neko sled svojim zanamcem. Samo, hvala ti, da sem lahko bil del te zgodbe in da sem mel prriložnost ustvarjati in se naučiti obrti, ki me še danes hrani.
Na hitro iz prve roke, mogoče še ob kakem pivičku kako rečema.