Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4. 5, 

***

11. november 1997

Obisk Simona Karduma: Hmm ... Občutek imam, da mož ve, kaj bi rad naredil. No, na koncu sem mu predstavil našo hišo in naš generalni problem: zaprtje odra. Predvsem se mi zdi pomembno, da vsaj deklarativno šteje naše gledališče med ostala poklicna gledališča. Mislim, da mu je tudi prezentno, kaj pomeni 30 mio sit, ki jih dobim od občine ... 

Anica mi pove, da so jo povabili v Vrtec, kjer ji ponujajo službo ... Hm. Kako ravnati? Povedal sem ji, da sama najboljše ve, kaj jo v tej službi čaka, da bi bil vesel, če bi tukaj ostala, da pa ne bom nič jezen, če bo šla tja in da je življenje že tako, da mora poskrbeti najprej zase. Seveda: plača bi bila tam z dodatki 4,5, pri nas pa ima zdaj 3,30 in nekaj dodatkov. Ja, najmanj si želim, da bi zdaj Anica odšla. Upam, da ostane. 

13. november 1997

Simon Kardum me je klical na GSM: lahko bi dobili okoli 500.000 za pokritje razlike (izgube) za kupljene-gostujoče predstave. Ta hip je treba poslati vse podatke, podpisati pogodbo ... In zdaj sta Anica in Mateja ko nori sestavili program, izračunali izgubo in podatki so šli v Ljubljano... A bo res kaj iz tega? Prav čudim se, da je možno tako enostavno dobiti “nek denar”. 

Ministrstvu je treba poslati še program za ‘98, kakor smo ga poslali občini. Po pogovoru s Kardumom bomo dodali še statistiko sezone 1996/97 in razrez sredstev iz zaključnega računa 1996. 

Dobili smo pozitiven odgovor za priključitev na Arnes. Tomaž mi pravi, da imamo vse, da bo internet delal. Sam sem dal svoj privatni fax/modem in upam, da bodo fantje resnično uredili vse potrebno, da bom si lahko dopisoval z drugimi po elektronski pošti.²⁰

14. november 1997

Stvari za ministrstvo so pripravljene. Zdi se mi, da naši rezultati sploh niso slabi. Z denarjem, ki ga imamo, nismo naredili malo. --- Pogodba prišla!  

Prišla prijava za Arnes: čakam, da mi dodelijo naslov. 

Je možno, da včasih stvari grejo tako enostavno? Hvala bogu.  

17. november 1997

Dobili smo prenosno ozvočenje. Kvaliteta zvoka je odlična, tudi praktično je (mic gre kar direktno v zvočnik). Zelo sem zadovoljen, da se je Tomaž potrudil in kupili smo res dobro stvar. Vesel sem, ker mu lahko zaupam in da samoiniciativno skrbi za kvaliteto stvari, praktičnost in uporabnost. Zdaj je, po gostovanju PDG-ja, predlagal tudi neko rešitev, kako bi z nabavo enega svetlobnega pulta rešili naše prenosno osvetljevanje in tudi regulator doma. Dve muhi na en mah, skratka. To bi bilo super. 

Malo že imam treme pred nocojšnjo predstavo ... 

18. november 1997

Mislim, da je bilo sinoči vse OK. Bilo je veliko gledalcev, predstava pa izjemno dobra. Napetost med Vladom in dvorano je bila tako močna, da bi jo lahko prijel. Res, neverjetno. Tudi kratek pogovor po predstavi je bil ravno prav kratek oz. sproščen. Nisem bral z lista, ki sem si ga pripravil in zdi se mi, da je bilo v redu tako. Na odru so bili Vlado, Jaro, Aljoša²¹ in Goga ter jaz. Vlado je napovedal stoto predstavo, Jaro rekel, da smo tekst nadgradili s scensko izvedbo, Aljoša povedal, da je Novak izjemen in da bo še delal z nami na Ptuju, Goga je govorila o bistvu življenja, iskanju smisla in šlo ji je kar na jok ... 

 Se nadaljuje.

***

Komentarji in pripombe:

20 - Še danes vem geslo svojega prvega mail predala od Anresa: qxrcxitd. 

21 - Aljoša Dobovišek; sošolec z Akademije, igralec, ki se je pozneje - zelo zelo uspešno - podal v lektorske vode. In od takrat se podpisuje kot "Arko". Na Ptuju je potem resnično več let sodeloval skoraj kot nekak "hišni" lektor. Ko sem delal v Mariboru, sem ga povabil tja. Le da je tam dobil redno službo; na Ptuju je sodeloval - kot vsi ostali zunanji sodelavci - pogodbeno. In tako je vedno bilo tudi mišljeno: da bo GP projektno gledališče, s čim manj redno zaposlenimi in čim več denarja za produkcije, goste, sodelavce od vsepovsod, Slovenije in tujine ... To pripovedujem zato, ker včasih kdo reče: Glej, Samo, kam se je razvilo, npr. koprsko gledališče. Ustanovljeno je bilo pet let za ptujskim, leta 2000, prvi zaposleni igralec tam je bil Vojko Belšak, (in potem še en Ptujčan, Nešo Tokalić) ... danes pa ima koprsko gledališče 6, 8 igralcev in kakšnih 20 ljudi v zaodrju in po pisarnah. Pa odgovorim: GP je bilo zamišljeno kot projektno gledališče. Edino v Sloveniji, brez igralskega ansambla. (No, kasneje je Aljoša Ternovšek bi nekaj let zaposlen kot edini igralec.) Zakaj brez igralcev? Argumenti: Prvi: denarja ni bilo ob ustanovitvi itak za nobenega. Drugi: čez pet let sem bil jezen, žalosten, počutil sem se neuspešnega, ker nisem zagotovil razvoja gledališča v smeri zaposlite štirih igralcev. (To sem si nekje po poti vcepil v glavo, da bom svoj uspeh meril po tem, ali bomo sprožili temo obnove gledališča, dobili dražavni denar in zaposlili igralce). Seveda tudi čez pet let za igralce v občinski blagajni ni bilo denarja. (Čeprav smo igralska delovna mesta nekako "stiščali" v sistemizacijo delovnih mest. Število mest: 4; zasedena mesta: 0. Tretji argument: kot rečeno - projektno gledališče: je lahko vitko, agilno, hitro odzivno, ad hoc lahko sestavi najrazličnejše igralske ekipe iz vseh vetrov ... Ima lahko določene prednosti pred velikimi gledališči z njihovimi ansambli. (Pravim: lahko ima. Lahko je, a ne mora biti.) O lastnem doživljanju svojega mandata kot neuspešnega, sem nekaj nakazal tukaj. Pričakujem, da bo v dnevniških zapiskih čez tri, štiri leta že kaj brati tudi o tem. Za zdaj sem še kar dobre volje, vidim.)

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 

***

13. oktober 1997

Čas silovito teče. Silovito hitro namreč. 

Victor na Borštniku odpade. Košuta ne sprosti Malalana in Pernarčičeve.¹⁰

Sestanek s Sebastijanom Horvatom. Prišla je cela ekipa Elisabeth. Fino. Dolgo smo se pogovarjali in dosegli napredek, bi rekli politiki. Vsaj pozicije za naprej so jasne. Veliko nezaupanja na obeh straneh v začetku. Na koncu, se mi zdi, smo vsi skupaj videli, da nihče noče nikomur nič slabega in razšli smo se nekako v razelektrenem vzdušju. 

16. oktober 1997

Prišel sem z delom spet nekako na “čisto”, na zeleno vejo. 

Naredil sem kar fajn pripravo za nižjo stopnjo OŠ za Čudežni zaboj. 

Vsak dan pride v zvezi s hišo (požarno varstvo, dovoljenja, manjkajoča dokumentacija...) kakšno novo, nepričakovano presenečenje in malo se mi skodrajo živčki, potem pa vzamemo stvari v roke in jih premaknemo naprej. 

Ja, Večerova recenzentka Strojepisk se obregne ob napačno zapisano ime avtorja na razglednici. Jasno. In potem sem še bolj jezen na tiskarja, ki je narobe prepisal podatek z mojega lista. Hvala bogu sem dal pravilno, saj stalno kompliciram pri sodelavcih, da morajo biti skrajno natančni... 

Kar boljše volje sem, ko sem več časa tukaj. Mirneje delam stvari in s sodelavci se utegnem pohecati in mirno rešiti stvari. Zadnje dni sem namreč že kar čutil nervozo in neučakanost, kar sicer nimam za svojo značilnost. 

19. oktober 1997

Na Borštniku zdaj sodeluje Vlado z Govorom malemu človeku. V svoji režiji seveda, že drugič. Izgleda, da je odpadla tudi Praznina, ker je Sebastijan zaseden. 

V petek urejene stvari glede Trsta in Maribora in Helene. Hvala bogu. Kraljevič¹¹ mi mimogrede pove za sestanek direktorjev v ponedeljek v MGL-ju. Pokličem organizatorje in se “povabim”. Opravičijo se, da me niso povabili. Nekako me ni bilo na spisku. Najbrž je Franci dobival vabila, ker je to pripomogel Jurc. No, vsekakor, čeprav mi ni za v Ljubljano, bom šel, ker se mi zdi pomembno, da se pojavljam tam, pa čeprav so teme, ki me morda direktno in v tem trenutku ne zadevajo. Bom že videl. 

21. oktober 1997

Včeraj sem bil na neuradnem sestanku skupnosti slovenskih gledališč. Sestanek se je zgodil v pisarni pri g. Kobalu v MGL. Na kratko: država je dala “Evropejcem” podatke, stališča in sklepe, s katerimi se gledališča ne strinjajo. V petek je nek simpozij, na katerem bo nekdo od gledališč prebral ugovore in naša stališča. Za kaj gre? Vprašanje privatizacije, vprašanje prehoda financiranja na lokalno skupnost, začetek dela Simona Karduma¹², vprašanja ansamblov contra projektnim gledališčem... Moj vtis: smo “niko in ništa”. Zakaj? En dan najemnine v CD, Gallusove dvorane stane 120.000, recimo... 600 ali 800 mio Sit dobi CD za program... druga gledališča manj, a vseeno 200, 300 mio. Kje smo mi s 30 mio? Torej: treba je preživeti. Nekaj se bo zgodilo. Če dobimo na Ptuj samo drobtinice, bo to velikansko proti občinskemu denarju, ki ga dobivamo. Seveda: gledališčem je jasno, da ne želijo v položaj, v kakršnem je danes Ptuj, zato bi pa morda pristali, da se enako (ali vsaj podobno) kot njih sistemsko uredi tudi nas. Torej: kakor je predlagal Bice¹³: da so vsa gledališča državna. 

Da me bo kap! Kličejo me z Večera in Radia Maribor: sinoči so gledalci čakali na predstavo Praznine, nakar ni ničesar bilo tam! Zakaj nas sinoči ni bilo in ali sploh bomo v Mariboru s kakšno svojo predstavo? 

Grozljivo. Poleg tega je grozljivo to, da naj bi Tomi poslal ge. Jančar¹⁴ fax, kjer ji sporoča, da v tem terminu ne morejo gostovati na BS zaradi S. Cavazze, ki je zaseden v MGL in da prosi za premestitev termina. Želim dobiti ta fax in če ga dobim v roke, bom g. Jančar odpisal svoje pismo. Za znoret. Vsi vemo, da se BS organizacijsko dela zadnji trenutek, vsi vemo, da nam MGL in SSG nista sprostili igralcev, Horvat se je izjasnil, da ne more v tem času predstave obnoviti in zdaj smo seveda tu. Publike to nič ne zanima. Pravilno. Jaz pa naj dajem pametne odgovore. Kaj narediti? Čakam samo, da bo časopis prinesel kakšno škandalozno novico in potem bom moral seveda ustrezno ukrepati.   

Konec norega dneva. Vesel sem samo, ko vidim, kako dobro se prodaja Zaboj, kako radi ga otroci gledajo. Uvedli bomo celo nedeljsko matinejo, kjer bodo lahko prišli otroci in starši skupaj na predstavo. 

Sicer pa je noro, kako se je stvar zakomplicirala z BS. Kako pojasniti našo odsotnost? Jasno, publike ne zanima prav nič. Prav nič, kar zadeva interne gledališke cirkuse. 

Klical me je Vlado. In mi govoril o njihovih internih, človeških, igralskih problemih. Noro. Saj ne more biti res. Kaj bi dal, če bi imel majhen ansambel… Oz. prav zaželel sem si, da bi spet delal z njimi. Saj se mi zdi, da so v ljudeh silne rezerve, ki jih ne znamo ali pa ne zmoremo aktivirati. Tu je bil Tomaž Pandur mojster. Ja, tudi tu je bil mojster. 

In mi na Ptuju delamo in se mučimo s sredstvi, ki so smešna. Pa to seveda nikogar ne zanim, pa to tudi nikomur ne bom razlagal. Samo predstave so merilo. In upam samo, da bodo tudi Sobe prava stvar. Dobro narejena, iskrena, enostavna in pretresljiva.  

Potrebujemo publiko. To je naša edina trenutna možnost.  

Odgovor MOP glede sistemizacije in pogodbe za direktorja. Seveda, neke pripombe, ki jih ni problem vnesti. Čeprav mi je volja do čakanja na birokratske mline kar nekako pošla. Preprosto, treba bo klicati g. Vidoviča¹⁵ in ga vprašati, kako peljati stvari naprej. 

V hiši so stvari v redu. Zdi se mi, da spet nekako normalno delamo in da delo teče brez težav. Težav, ki bi jih imeli sami s sabo.   

22. oktober 1997

Moral sem odgovoriti na zapise v časopisu glede našega nesodelovanja na BS. Tukaj je sporočilo ge. Jančar in Press centru BS.   

Štev.: 411/97 

Ptuj, 22. oktobra 1997 

Spoštovana gospa Olga Jančar, direktorica Borštnikovega srečanja  

in 

PRESS center Borštnikovega srečanja 

MARIBOR 

ZADEVA: Zakaj Gledališča Ptuj letos na Borštnikovem srečanju ne bo? 

Spoštovani! 

Gledališče Ptuj je bilo na letošnje BS povabljeno s 3 uprizoritvami, in sicer v spremljevalni program. 

Glede na vprašanja in odmeve v medijih (Večer, Delo, Radio Maribor), zakaj nobena od izbranih predstav ne bo na srečanju tudi odigrana, bi rad direkcijo BS in javnost obvestil o vzrokih in razlogih, kakor jih vidimo na Ptuju. 

1. Elisabeth. Režser predstave, gospod Sebastijan Horvat, mi je pred začetkom BS povedal, da ekipa ustvarjalcev projekta Elisabeth do BS zaradi tehničnih in terminskih težav predstave ne more obnoviti in zato na BS ne bo sodelovala.  

2. Victor ali Otroci na oblasti.  Ta predstava v režiji S. Strelca se srečanja ni mogla udeležiti, ker dveh igralcev, ki igrata v predstavi, sta pa redna člana SSG iz Trsta, matično gledališče ob terminu predvidenega gostovanja na BS (21.10.1997) ni moglo sprostiti. 
Sodelovanje obeh predstav smo torej pred pričetkom BS odpovedali. 

3. Praznina. Termin za predstavo režiserja T. Janežiča je bil najprej sicer dogovorjen in potrjen, nakar je igralec S. Cavazza na dan, ko naj bi Praznina gostovala na BS, imel predstavo (Tartuffe v MGL), o čemer pa naj bi g. Janežič takoj obvestil BS s faxom in prosil za nadomestni termin.  

To so vzroki, zaradi katerih, žal, Gledališče Ptuj na letošnjem BS ne bo/ni prikazalo nobene od izbranih predstav. 

Kaj pa razlogi? 

Gledališčniki (posebej še organizatorji) zelo dobro vemo, kako operativno poteka organizacija terminov BS. 

Časopis Delo je že 1. julija letos objavil selektorjev izbor za letošnje srečanje. Če bi julija ali avgusta ali septembra gledališčniki natančno vedeli, katerega dne bomo oktobra na BS nastopili, potem bi - iskreno verjamem, tudi gospod Košuta in gospod Kobal (direktorja SSG Trst in MGL) lažje načrtovala svoj mesečni program in omogočila »svojim« igralcem, ki sodelujejo v »tujih« predstavah, ki grejo na BS, da bi bili tega dne v matičnih gledališčih prosti. 

Ker pa temu ni bilo tako, je veriga pač počila; kakopak pri najšibkejšem členu: projektnem gledališču, ki svoje termine seveda najprej usklajuje z gledališči, kjer so igralci redno zaposleni.   

Kot direktorju »mladega« gledališča in režiserju ene od povabljenih predstav mi je še posebej žal, da na tem odličnem pregledu slovenske gledališke produkcije nismo mogli sodelovati. Menim, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči, da bi v Maribor prišli. 

Srčno upam, da bo Gledališče Ptuj še kdaj povabljeno na Borštnikovo srečanje in da bo program srečanja pripravljen operativno dovolj zgodaj, tako da bodo lahko načrtovala gledališča, od koder so igralci naših predstav, svoj oktobrski program tako, da se bomo mogli na Borštnikovem srečanju pokazati tudi mi.    

Želim vam uspešno nadaljevanje in zaključek letošnjega Borštnikovega srečanja  

DIREKTOR GLEDALIŠČA PTUJ
Samo Strelec 

Saj ne morem verjeti, da bi se bilo treba zmeraj in za vsako stvar z ljudmi kregati. Ampak gospa Jančar je v organizaciji BS pač vprašljivo sposobna in to, kar smo doživljali v zvezi z organizacijo terminov na BS je bila grozljivka. Mislim, da sem moral to povedati. Upam, da sem našel primerno dikcijo in da nisem bil nesramen. Kar je pa res, je pač res. Žal. 

***
Opombe in komentarji:

10 - Miroslav Košuta je bil direktor SSG Trst, Vesna Pernarčič in Danijel Malalan pa sta po končanem faksu igrala v Trstu. Ker sta igrala tudi v ptujskem Victorju, bi ju moralo gledališče sprostiti, jima dati - po domače - fraj, da bi lahko predstava Victor gostovala na BS. Ali drugače in "po črki zakona": imela sta obveznost v matičnem gledališču, ki se je ni dalo premakniti. 

11 - Branko Kraljevič, takratni direktor mariborske Drame.

12 - Simon Kardum, delal na Ministrstvu za kulturo in bil zadolžen za gledališča.

13 - Igor Lampret, Bice, dramaturg, umetniški vodja, premišljevalec gledališča; fajn človek.

14 - Olga Jančar, dolgoletna dirketorica Borštnikovega sračanja. Zdaj, ta hip se čudim, da na wiki Geslu ni nihče ustvaril njenega gesla! Moram to sporočiti na Sigledal in prositi, da uredijo vsaj z bazičnimi podatki.

15 - Ivan Vidovič; takrat na ptujski občini vodja oddelka za kulturo (in socialo ter izbraževanje). Nasledil je Kristino Šampl Purg, ki nam je, Zato.-jevcem, "držala štango", da je do profesionalizacije sploh prišlo. Ivan Vidovič je bil nad našimi (GP) težnjami (in teženji) manj navdušen, bolj zadržan, bolj zgolj-po-črki-zakona-in-predpisov. Ampak sem z njim nekako vendarle našel na koncu koncev nek pozitiven način sodelovanja. Bil je pač previden, hiper previden. Vsaj tako sem ga doživljal jaz.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera

1997

ali Še 27 let do tridesetletnice!

Praznina, stara zgodba iz moje vasi
Elisabeth
Victor, ali Otroci na oblasti
Oj, čudežni zaboj
Strojepiski
Festival monodrame, prvič

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 

1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 

1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 

1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 

1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
 
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

Prihodnjič. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!

1996
ali: Še 28 let do tridesetletnice.  ;-)

Govor malemu človeku
Polovične resnice

Dobro. Tu smo. Javni zavod Gledališče Ptuj je bil decembra 1995 ustanovljen.
Stvari so se odvile, kakor je bilo predvideno leta 1993 v Modelu za profesionalizacijo Gledališča Zato. in pogodbo med Zato.-jem in Občino Ptuj.

Z ustanovitvijo Gledališča Ptuja skupina Zato. več nima razloga za obstoj. Svoj cilj je dosegla.
Šli smo vsak po svoje. Igralci v službe v gledališča po Sloveniji, sam sem po/ostal v.d. na Ptuju.
Se bomo kdaj še zbrali? Še sodelovali? Neke stvari so mi že hodile po glavi. (“Ruda in Tona” denimo.)

Čez par let, tam okoli leta 2000, bom tako predrzen, da bom vihal nos in užaljen ugotavljal, češ da občina ne želi več razvoja Gledališča Ptuj. Ker ne želi zaposliti štiri igralce, nekdanje Zato.-jevce. Ker ne želi začeti obnove stavbe. Iz ptujskega gledališča bom odšel v mariborsko Dramo. Nek lokalni politik je menda takrat izrekel preroške besede: “Samo se na Ptuj ne bo vrnil nikoli več; dokler sem jaz tu, ne.” Ampak, do tja je še kar nekaj časa. Še marsikaj zanimivega se bo zgodilo pred tem.

V novem javnem zavodu Gledališče Ptuj bodo kmalu zaposleni Anica Strelec Bombek (računovodstvo, finance, organizacija, producentstvo, prodaja predstav, marketing, stiki z javnostjo in nisem prepričan, da še ne kaj - in mimogrede: vse to več kot odlično!), Marijan Pišek (odrski mojster, mizar, hišnik), Irena Meško (rekviziterka, garderoberka). Vsi so nekako skupaj z zgradbo prešli iz ZKO-ja v nov zavod. Tomaž Bezjak, a si bil tudi ti že takoj zaposlen? A veš, da se ne spomnim. Plus Samo kot v.d. direktorja novega zavoda.

Kaj bo prva premiera novega gledališča?
Kakšna vsebina?
Kakšen format?
Kakšna bo ”otvoritvena poteza” novega slovenskega poklicnega gledališča?
Kdo bo igral? Kaj?
Kako bo to, kar bo na odru novoustanovljenega gledališča, zaznamovalo njegov razvoj?
Bo kakorkoli pomembno vplivalo na prihodnost?
Ali bo samo pač nekaj; ker nekaj zdaj pač mora biti iz tega vsega, po vsem tem, kar se je dobri dve leti vrtelo v javnosti in poskrbelo za dovolj polarizacije v mestu!?

Kaj bo imelo povedati novo gledališče?
Ne v izjavah za medije, ne po pisarnah na sestankih, pač pa tam, kjer je gledališču mesto: sredi mesta, v srcu mesta, na odrskih deskah. Kaj bo torej otvoritvena predstava?

To bo Govor malemu človeku.
Avtor Wilhelm Reich. Zelo zelo zanimiv človek. Svojeglavec. Korenitež. S svojimi pogledi, ki marsikomu niso bili všeč. Tudi etablirani stroki tistega časa ne. “Listen, little man” je napisal že v Ameriki, kamor se je, kakor mnogi intelektualci iz Nemčije, umaknil pred nacizmom. “Rede an den kleinen Mann” je nemški naslov te drobne knjižice. V času, ko smo pripravljali prvo ptujsko premiero, to Reichovo delo še ni bilo prevedena v slovenski jezik. (Eden od prevodov ima naslov Prisluhni, mali človek.) Najprej sem torej moral najti prevajalca. Pisal sem Janezu Gradišniku. Ni imel časa. Predlagal mi je Jara Novaka (sijajnega prevajalca Hessejevih romanov.) In Jaro je zadevo res hitro prevedel.

Kdo bo igral? Kdo bo glavna (edina) oseba, prvoosebni Wilhelm Reich, reformator, provokator, inovator, angažirani svobodomiselnež in predvsem velik humanist? (Mimogrede: berite njegovo knjigo Umor Kristusa: čustvena kuga človeštva.)

Vlado Novak bo igral v tej monodrami. Format “mono” bo Vlado potem v prihodnosti MGP ponovil še kar nekajkrat. Gledališče pa bo v istem formatu lansiralo bienalni festival monodrame. Malo gledališče - mali format. Zvenelo je logično.
Nekoč kasneje bo direktor Srpčič festival ukinil (mislim, da nekje okoli leta 2012, časa EPK; ampak o tem bo že povedal več sam, ko pridemo v naši sestavljanki do tja). Mi je pa Peter prav pred dnevi rekel, da razmišlja o vnovičnem zagonu obeh festivalov: že omenjenega festivala monodrame in SKUP-a, srečanja komornih uprizoritev.

Fotograf Stanč je naredil znameniti posnetek Reicha-Novaka, ki s prstom kaže proti nam, malim ljudem; fotografija s prve ptujske premiere, ki še danes visi v t.i. “Racovem salonu” v MGP. Bezo je minimalistično osvetil prostor. Na koncu predstave se je klanjal Vlado Novak in en lesen stol.
To je bilo na odru vse. Igralec, zgodba, luč in stol. Ter smisel. Smisel vsega skupaj. Smisel, ki je šel v dvorano. (Psihoanalitik Janko Bohak je napisal za gledališki list nekaj besed o Reichu.)
Proslavljali smo v kleti zgradbe ob gledališču, ki je takrat bila še v upravljanju gledališča. (Danes je tam Karitas.)
Publika je bila videti zadovoljna. Vsebina humanistična, z vrednotami, aktualnimi še danes, Vlado pa v svoji najboljši formi in izdaji. Občinstvo je občutilo, kaj je gledališče. Ne škripajoči sedeži v dvorani, ne s sivo-rjavim ultrapasom preoblečene lože v avditoriju, ne tistih nekaj starih svetil, ki je svetilo Vladu v obraz.

Sledi kratka zastranitev na temo sivo-rjavega ultrpasa. Leta 1969 je bila 1900-letnica prve omembe Ptuja. Se je kdo od bralcev še spomni? Gotovo pa se vsi nedavne1950-letnice (2019). No, takrat, leta 1996 so obnovili notranjost gledališča. Pred obnovo je bilo – najbolj na kratko povedano – najbrž zelo podobno stari dvorani mariborskega gledališča: redeč žamet, pliš, redeč zastor, lože, verjetno lestenec, mavčni odlitki, “cirunge”, en tak rahlo post-baročni ali kakšen že kič. V bistvu lepo. Tako približno, kot razlika med izgledom stropov, stopnišč, zidov, bordur v trgovini Kastner&Oehler sredi Gradca ali pa v kakem random sodobnem nakupovalnem središču kjerkoli že. Seveda s socialistično miselnostjo in delavskim razredom ta meščanski, buržoazni izgled dvorane nekako ni šel skupaj. (Kako hecno, kajne? Nekoč je bilo meščanstvo nekaj groznega, danes bi si pa ga še kako želeli.) Pa so ves ta kič v dvorani strgali iz lož, odstranili, ter notranjost “preoblekli” v sivo-rjavi ultrapas. Kot mize v kakšni delavski menzi. Takšno je potem gledališče ostalo do zadnje obnove, leta 2009, ko so ga spremenili - kot rad duhovito reče aktualni direktor Srpčič - v finsko savno. Z glavno zaveso takšne barve, da je gledališčniki raje ne zapiramo, če ni ravno nujno. Buržoazni slog - gledališče za meščane. Ultrapas - gledališče za delavski razred. Savna slog - gledališče za .... ?
Konec zastranitve.

Vrnimo se k Vladu Novaku in Wilhelmu Reichu.
Dolgo, zelo dolgo je Vlado igral Govor malemu človeku. Repertoar pravi, da 13 sezon; da je bilo 247 skupaj izvedb, ki si jih je ogledalo 16.955 gledalcev. Vlado, ti boš imel še bolj natančen podatek o številu ponovitev?

Nedavno mi je neka gospa, ki je gledala premiero Govora malemu človeku rekla: “Samo, a Novak še igra Govor? No, to bi pa res še rada enkrat videla. Tako lepo sporočilo ... in izjemen Vlado.”
Predlagam, Peter: Vlado naj doma ponovi tekst, ga za 30-letnico znova odigra, ekskluzivno, jubilejno, 30 years after, predstavo posnamemo v profi formatu in ostane za prihodnje rodove. Kaj boš del?

No, in tako sem januarja 1996 sedel v sprednji pisarni gledališča in sameval. Samo sameval, samoval. Za mano kovinska omara. V njej sem imel akt o ustanovitvi Gledališča Ptuj, blokec iz Mladinske knjige, ki se mu je reklo “Naročilnica”, Savo takrat še ni naredil štampiljke, nismo še je dali izdelati Cibi ... in to je bilo to. Moj delovni vsakdan. Pojma nisem imel, kako naj se obrnem. Da bi si mislil: Kaj te briga, maš plačo, bo že ...”, nisem pomislil. Mislil sem na prijatelje igralce in igralke ... na vaje, na katere zdaj hodijo oni ... jaz pa, ubogi, sedim tu, kot kup nesreče in ne vem, kaj pravzaprav počnem tu. Čista žalost.

No, kakšen naj bo znak gledališča? Štampiljka? Ni se mi zdelo nepomembno. Za vsebino ne. Poleg tega sem prvič slišal za “CGP” - celotna grafična podoba. Meni se je zdelo zelo pomembno, da so ustanovili zavod z imenom “Gledališče Ptuj” in ne kako drugače. (Saj se spomnite: po vojni je bilo Sindikalno gledališče, pa Narodno gledališče, pa Ljudsko gledališče, pa kaj jaz vem kako vse še se mu je reklo. Hočem reči: z različnimi imeni lahko imenujemo isto stvar. In fajn je, če najdemo takšno, da lahko rečemo: nomen est omen.)

Zakaj se mi je zdelo najboljše ime Gledališče Ptuj? Točno zaradi tega, kar je morda že takrat govoril Štefan (Čelan): neke potencialne, prihodnje razdelitve države na regije. Ptuj bo morda nekoč regijsko središče. Gledališče Ptuj bo morda analogno s tem financirano s strani občin od ... recimo Ormoža do ... recimo Slovenske Bistrice in recimo od Starš do Podlehnika. (Bluzim, ne vem, kako si zamišljajo regije, ampak, Ptuj kot središče regije pa si lahko predstavljam.)
V času ustanovitve gledališča je bila občina Ptuj še “stara”, “tavelika”. Ko pa so nastale nove občine (16? Hajdina, Kidričevo, Majšperk, Gorišnica, Dornava ...itd.), pa je gledališče ostalo zgolj na plečih Mestne občine Ptuj.

Gledališče Ptuj je torej v imenu imelo po moje potencial na dolgi rok – postati kdaj tudi regijsko, deželno gledališče. (Kot veste ima nemški gledališki sistem – in na slovensko gledališko fizično in mentalno krajino je zmeraj najbolj vplivala prav nemška teatrološka misel – troje vrst gledališč: mestna, deželna in nacionalna.)
Ampak do drugega vira financiranja Gledališča Ptuj še pridemo. Pa ta vir ni bil povezan z regijami, ko katerih še zmeraj bolj kot ne sanjamo. Ta novi vir, bolje redni in stabilni programski vir financiranja - danes bi rekli sistemski vir – je privrel na dan zelo nepričakovano in v res neverjetni okoliščini. Ampak počasi. Do tja je še nekaj premier ...

Znak Gledališča Ptuj.
Torej: kvadrat na začetku, ki je nekako simboliziral majhen oder, ali recimo odrsko odprtino (portal) in v nadaljevanju enostavna tipografija GLEDALIŠČE PTUJ, se mi je zdel posrečen. (Čez leta bodo gledališče preimenovali v Mestno gledališče Ptuj in spremenili tudi znak.)

V veliki pisarni z visokimi stropi sem tako sedel za mizo in premišljal, kakšen naj bo znak ter gledal v zrak. Mislil sem, kot rečeno, na prijatelje igralce, ki so delali vsepovsod po Sloveniji, hodili na vaje, ustvarjali ..., jaz pa čemim v pisarni ne da bi vedel, kaj naj sam s seboj. In firmo, ki jo vodim, je še nekako ni. Smilil sem se samemu sebi. Verjetno bi moral poskrbeti za registracijo firme na sodišču, vpis v kakšen register... kaj pa vem. V bistvu sem bil na začetku v firmi čisto sam. Šele pozneje so prišli sodelavci, nekdanji ZKO-jevci ... Anica, se motim?
Kakorkoli.
Ko me je v trebuhu preveč stiskalo od nekoristnosti in občutka, da zgubljam čas, sem odstopil z mesta v.d.-ja in zadeve je vzel v roke Franci.

Postal je novi v.d. in se z Lalijem (Vladimir Jurc) dogovorili za naslednjo premiero, Polovične resnice.
Zaslišalo se je, da bo po Francijevem v.d.-jevstvu prihodnji direktor Jernej Lorenci. Jernej, je bilo kaj na tem? So se na občini resno pogovarjali s tabo? Nekdo mi je rekel, da je bil en zanimiv pogovor o tem s teboj na Radiu Ptuj? Luka, misliš, se da v arhivih radia priti do posnetka? Če so te resno vabili, Jernej, zakaj se nisi odločil in prevzel gledališča?

Franci, lepo te prosim, dopiši o tem tvojem v.d.-jevskem času.
Sam sem odšel delat nazaj v Ljubljano, šel sem narazen z dekletom, hotel sem se umakniti; čim bolj.
Povej, Franci, gotovo je še veliko zanimivih podrobnsti, ki se mi niti ne sanjao, o času, ko si ti poskrbel, da je šla zgodba o začetkih dela profesionalnega gledališča uspešno naprej.

***

Kakor zmeraj: "mikrofon je vaš". Dobrodošli komentarji. Na FB ali kar meni na poštno ležeče: samo.strelec@gmail.com

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Na odprtem morju, 1992

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1993

Zaprta vrata  - podatki
Zaprta vrata - fotografije

Medklic: hvala vam za krasne dopolnitve, Branka, Liljana, Savo. Ivan je na FB prilepil en kup časopisnih člankov, ki dokumentirajo njegovo delo. To je to. Bil sem zraven, pa sem se čudil, česa vsega si nisem zapomnil. Očitno je naš spomin res selektiven. Zato pa je tako dragocen vsak košček še od koga drugega. Tako sem zadovoljen, da sem se kar nemudoma odločil: Samo-ukinil se bom kot prvopodpisani med avtorji teh zapisov. Kajti prav kmalu bo “moj mandat” mimo in potem bodo Franci, Anica, Rene, Peter prevzeli prvo violino v naši nastajajoči kompoziciji in dajali takt zapisom.

Predstava na ribniku nas je podžgala.  
Pa ponovimo nekaj takega, smo si rekli, tudi prihodnje leto. Kar po enaki časovni shemi: Prišle bodo počitnice - zdaj študirajo na AGRFT dramsko igro že Vojko, Gregor in Nešo. Oni bodo jedro. Dodajmo še Uršo, poiščimo tekst ... - in premiera naj bo prav tako za prihodnji občinski praznik, avgusta.

Šel sem do Francija Mlakarja, kakor mi je svetoval Miran. Povedal sem mu, da bi radi delali gledališče, ampak, da znamo samo polovico; to, kar je na odru. Za odrom pa, to nam je bilo že jasno, je prav tako zelo potrebno. Franci je igral v gledališki skupini v Skorbi, hodil na Brankine seminarje, ne vem, mogoče je prav takrat spoznal tudi svojo ženo Iris (Zupanec). Bil je za stvar. Iris je postala blagajničarka, Franci vodja projekta. Pripeljal je Silva Vučaka. Silvo je bil nekakšen vodja tehnike. Urškin prijatelj Matjaž (Markež) nam je pristopil na pomoč pri scenskih zadevah. Verjetno je bilo treba stapecirati dvosed, glavni element scenografije, sredi sicer temačne, vlažne, grajske kleti.

Kako se pa ti  spomniš najinega prvega sestanka, Franci? Vem, da se spominjaš celo meseca, kdaj sem prišel do tebe. Zakaj si bil za stvar? Kako si razmišljal takrat?

Boba je bil direktor Pokrajinskega muzeja. Ne vem, kdaj, ampak nekoč mi je pokazal klet na gradu. Tam sem občasno delal prek študenta kot vodič. Predvsem v letu, ko sem zluftal faks. Natančneje dva faksa.Klet na gradu je bila temačna. Prazna. Prašna. V njej je bil v bistvu premog. Ja, to bi lahko bilo okolje za Zaprta vrata! Zgodba drame se dogaja v peklu. “Pekel so ljudje okoli tebe,” pravi Sartre.  

V klet se je bilo treba spustiti po strmih stopnicah. Vhod ob zgornji grajski kavarni. Vojčev ata, Janez (Belšak), nam je organiziral prevoz, kamion in čistilna akcija je lahko stekla. Družno smo očistili klet in potem so se lahko začele vaje. 

Kar tam. Ležali smo na kamnitih tleh; natančneje na kartonih, ki smo sem jih pobral doma; od očetova prazne cigaretne embalaže. Priključila se nam je študentka dramaturgije Romana Ercegović in nas uvedla v številne debate okrog vsebine, eksistencializma, vprašanja, kako uprizarjati to moderno klasiko danes. Nešo je igral Estelle, Urška pa Sobarja. Videli smo, da se ta zasedba menjanja spolov čisto dobro obnese. (Naslednje leto, v uprizoritivi Plešasta pevka, bo to kar nekakšna konceptulana odločitev.)  

Naredili smo še en dva koraka v profi smer: tokrat smo imeli že tudi kostumografko: Stanko Vauda, plus profi lektorja, sošolca Arka, ki je začenjal vse več in več lektorirati.

Pozimi, se spomnim, smo igrali tudi za šole. Sneg je bil na dvorišču in Nešo je v ženskih čeveljcih in frfotajoči oblekci skakljal od blagajne na gradu, kjer smo se greili, do stopnic v klet, v naš odrski pekel.  

Gledat nas je prišel  tudi profesor dr. Andrej Inkret. Tisti, pri katerem sem padel nekega vročega junija na predavanju v nezavest; dobesedno. No, ne od samega predavanja pač pa od slabega zraka. Bilo je vroče, predavalnica polna (treba je bilo priti po inskripcije ali frekvence?), v predavalnicah pa se je takrat še lahko kadilo. In prof. Inkret je bil pravi ketenrauher.  

Potem pa si je na predstavo nekega dne ogledal tudi takrat “opasni” kritik Simon Kardum. Pozitivno je pisal o njej. Nato nas je prišel gledat še umetniški vodja celjskega gledališča Primož Bebler. Nekaj dni po predstavi me je poklical in vprašal: “Samo, a bi ti režiral pri nas?”   
- Seveda bi! Kaj ste pa kaj mislili, kaj bi delal?  
- Pa, mislil sem, Zaprta vrata, od Sartra ...  

Uf, kako me je presenetil. Sartra seveda nisem delal  še enkrat. Ne bi znal. Nisem znal, v kratkem času narediti še ene, drugačne postavitve. Povedal sem, kar se imel, v kleti na Ptuju. V Celju pri Primožu smo potem igrali nekaj drugega. Ampak vseeno z nekom od naših: Povabil sem Gregorja Geča. Se spominjam prav, Grega? 

Nakar je v akcijo stopil Franci in odigral svojo vlogo. In to kako! 
Poslal nas je naravnost v Rim! Kazat Sartra, rdečega papeža, v srce katolicizma. S seboj smo vzeli novinarja Večera, Zdenka Kodriča, ki je poročal z gostovanja. 
Odprl pa nam je vrata v Rim pater Branko Cestnik. Hajdinčan, Francijev sošolec, domnevam. Ali vsaj najin so-faran.  
Koliko raznoraznih cirkusov smo morali pripraviti razštelani gledališčniki patru Branku, ko nas je namestil v nek dom, če ne celo samostan, sredi Rima. 
 
Nastopili smo v opuščeni cerkvi. Teatro Euclice, se je reklo gledališču. Ne bom pozabil: hotel sem, da bi Bezo naredil nekaj lučnih vzdušij, podobnih v naši kleti na Ptuju. Pa mi je tamkajšnji mojster osvetlitve, ko smo hoteli prestavljati njihove reflektorje, nenehno vljudno ponavljal: “Guarda, abbiamo tre tipi di luce: luce tragica, luce drammatica e luce recitativa. Quale luce vuole?” (V prevodu: Glejte, imamo tri tipe osvetlitve: tragično luč, dramatično luč in recitativno. Katero bi radi?) 
Nobene od teh treh, četrto, ampak ... 

Imeli smo tremo. Prišli so nas vendarle gledat številni slovenski duhovniki, ki so živeli v Rimu. Spominjam se, da tudi menda glavni knjižničar vatikanske papeške biblioteke.  

Sartre – antikrist, eksistencialist, v dvorani v prvi vrsti pa izobražena duhovščina. Uf. Noro zanimiv spoj. Le kako bodo gledali? Bodo odšli s predstave? Moški, preoblečeni v ženske, mesenost in eroticizem na odru ... Predstava v Rimu nam je lepo uspela. Župniki so bili sijajni gledalci. 

Zdenko je poročal za Večer,  mi pa smo takrat upali izreči tudi že na glas: Naš cilj je ustanovitev poklicnega gledališča na Ptuju. 

Ampak, kako? 
Tu je znova stopil v akcijo Franci. Z odvetnikom Vladom Toplakom smo kar v neki gostilni, po moje je bila Rozika, imeli ustanovni zbor in na njem ustanovili društvo Gledališče Zato.  
Na občini so nas vprašali, kako si predstavljamo ponovno profesionalizacijo. Predlagali smo, da naredijo javni razpis za zbiranje modela, po katerem bi se potem ta profesionalizacija zgodila. To se nam je zdelo demokratično. Zakaj bi kar po naše? Naj vprašajo še druge. 

Izšel je razpis, nekakšno povabilo za ponudbo predlogov, kako priti do poklicnega gledališča, prijavilo se je tudi Gledališče Zato. in komisija je izbrala naš model. 

V njem je - najbolj na kratko - pisalo nekaj takega: V obdobju prihodnjih dveh let bo Gledališče Zato. naredilo vsako poletje eno uprizoritev, potem pa bo občina ustanovila nov javni zavod Gledališče Ptuj. 

Zdaj je naš cilj postal kristalno jasen. Javen.  
Zavedali smo se: Če želimo, da bo občina res nekoč ustanovila novo gledališče, moramo narediti vsako leto še kaj odmevnega. 

Kaj?  

“Heca” je bilo zdaj konec. Zdaj ne bo šlo zgolj za sanjariti in si želeti: bomo znali to tudi storiti? Uresničiti? Spraviti v življenje, stvarnost. U-stvar-iti? Iti do tja, do koder bo treba? Bomo znali s svojo ustvarjalnostjo ustvariti novo stvar, novo slovensko gledališče? 

Franci, kaj sem pozabil ključnega iz te faze?  
Kako je izgledalo takrat tvoje delo?  
Kako si ramzišljal? Kdo ti je pomagal? Kje vse si našel somišljenike?
Smo že takrat v Tedniku začeli objavljati članke različinih avtorjev, v katerih izražajo podporo ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju? Kdo vse jih je napisal? Med drugimi Vlado Novak? Zlatko Šugman? Se spominjam prav? ...

Igralci v Zaprtih vratih? Sodelujoči za odrom? Imate kakšen fajn spomin? Se priporočam/o.
Kot zmeraj: objavim v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja "slike v nastajanju".

Prihodnjič:  1994 - Plešasta pevka 

****************

 Franc Mlakar:
… Bil je, mislim da april leta 1993, ko me Samo obišče pri meni doma v Skorbi 51 c, občina Hajdina, v moji sobici, obrnjeni na sever, še malo hladni za ta čas. Danes gledano nazaj se mi zdi, ne se mi zdi, tako tudi je, da se je moja življenjska pot obrnila v popolnoma drugo smer, kot bi seveda bila brez tega srečanja. A vse stvari imajo svojo podlago in svoj smiselni začetek. Vsa ta leta se mnogo govori o Brankini bazi Teatra 3 in posledicami njenega pedagoškega dela na ptujsko gledališko sceno. A midva s Samotom imava eno skupno gledališko bazo na osnovni šoli Hajdina (že mnogo prej) v skupini Marte Širovnik kot mentorice in njene pomočnice Anice Vidovič, Angelce Glažar in drugih … Celo osnovno šolo smo iz leta v leto ustvarjali otroške gledališke igre in zoreli. Od stranske vloge do glavne vloge… Samotova lepa sestra Suzana je sploh bila glavna zvezda in magnet ... Tudi za nas. Iz te generacije izhaja tudi zdaj že prepoznavni ptujski pater in pisatelj Branko Cestnik. V srednji šoli je Samo sodeloval v hajdinski dramski skupini z Maksom Fridlom, jaz sem pa v Skorbi imel svojo. Zakaj vam to pripovedujem? Ker sva ravno v tej preteklosti našla skupno prihodnost ptujskega teatra, vsaj po mojem globokem prepričanju. Mene je zaneslo v študij tehnike, Samota v študij režije. Osebno sem po naravi organizator in imam rad umetnost. Samo je pisateljsko-režiserski ustvarjalec in lederzic … Tako se je pokazala kombinacija, ki je bila osnova za zmagovalno pot ustanovitve ptujskega gledališča v profesionalni obliki na vodstvenem nivoju.
No, najin pogovor je bil po eni uri Dogovor …

Zaprta vrata … Prvi projekt pod mojim vodenjem. Samo je imel idejo odkrivanja mestnih neodkritih lokacij, ki bi bile primerne za uprizoritev in hkrati nas domačine ozaveščale o nepoznavanju le teh. Najin prvi obisk te kleti me je navdušil in hkrati postavil na realna tla. Klet je bila polna stvari, ki jih na gradu niso več rabili, pri nas rečemo takšnemu prostoru, »rumplkamra«. Mojo funkcijo sem začel jemat resno in počasi sestavljat mozaik svoje organizacijske sheme. Povabil sem k sodelovanju Silva Vučaka, Zvoneta Lešnika, moja dolgoletna prijatelja in Silvo tudi soigralec iz Skorbovske dramske skupine in Zvona »Taužntkincler«; ni bilo tehničnega problema, ki ga ne bi rešil. Nisem več prepričan, a naredili smo mislim da dve delovni akciji, da smo klet izpraznili. Nastal je čudovit prostor.
Na drugi strani pa je bilo potrebno naš projekt povezati z lokalnimi donatorji, ki pa bi ali v materialnem ali tudi denarnem smislu podpirali te mlade zanesenjake. Malo nam je šla na roke mariborska Pandurjeva scena, ki je bila v zraku v medijih, da so ljudje gledališče vzeli kot prostor za oglaševanje. Ampak v devedesetih je bilo vse mogoče, nekaj je bilo v zraku in vsi smo želeli biti zraven.
Skratka projekt je do premiere bil pripravljen tako v fizičnem kot denarnem smislu. Moja Iris je kot blagajničarka izplačala dogovorjene honorarje, premiera se je odvila na omenjeni lokaciji z druženjem po predstavi, kjer smo svojo mladostno energijo že pripravljali naslednji projekt. Ta premiera mi bo ostala v spominu še po eni posebnost. Neposredno po zaključku smo šli na 28 dnevno potovanje po Španiji, Portugalski, Franciji in Italiji, Branko Cestnik je odigral še enkrat neponovljivega organizatorja in vodiča. V Slovenski Bistrici sem v poštni predal oddal odpoved v stari službi in brezskrbno šel prihodnosti naproti.

No, gostovanje v Rimu je bila ena in najpomembnejša marketinških akcij za uvrstitev in potrditev predloga društva Zato, za ponovno profesionalizacijo ptujskega gledališča na mestnem svetu. Zraven člankov v takrat ptujskem Tedniku, pomembnih lokalnih odločevalcev in slovenskih umetnikov v nadaljevanjih. Zadek v polno. Tudi gostovanje v Rim ni nastal kar tako čez noč. Moj učitelj slovenščine na osnovni šoli Hajdina Jože Šmigoc, je bil ravno v tem času urednik Ptujskega Tednika, na drugi strani pa je v Rimu študiral Branko Cestnik. In nekega dne mi pade ideja, da bi lahko Branko pisal članke v naš ptujski časopis in nekako dal globalno noto iz Rima za Ptujčane. Oba sta se strinjala in nastala so pisma iz Rima, kar nekaj sezon jih je bilo. Tudi tako se je prebudil pisatelj v patru Branku. Seveda je bila logična nadgradnja, da Gledališče Zato. gostuje v Brankotovem Rimu. Pa ravno Ionesco, iz katerega je Branko delal diplomo ali seminarsko nalogo … Kako je že rekel Coeljo Paulo  v Alkimistu… Če celo vesolje teži, da se bo zgodilo, se zgodilo tudi bo.

Organizacija samega gostovanja je potekala celovito, celo danes gledajoč nazaj na nenormalni profesionalnem nivoju. Na gostovanje je šel občinski avto z podžupanjo Jagarinčevo in močno delegacijo. V avtu je bil tudi Zdenko Kodrič, takratni novinar Večera, ki je opravil izjemno delo iz Rima, vsak dan je namreč izšel članek v Večeru o dogajanju v Rimu. Naši donatorji so nam posodili kombi in golfa iz rent a car Caissa, iz katerega so nam ukradli avtoradio. Kombi je bil od Andreja Ašenbrenerja, ki je takrat hodil z Vojčovo sestro Tamaro, oba sta se nam pridružila na gostovanju. Peljali smo se ob jadranskem delu Italije in prečkali Apenine na polovici Italije. Peljali smo se v takšni megli, da še danes ne pomnim večje. Mi trideset na uro, italijani sto na uro … Od takrat mi je jasno, zakaj imajo italijani največja verižna trčenja na svetu … Pridemo v Rim, spimo v samostanu, kjer se ne sme delati telesnih grehov, a mladost je delala svoje in donatorji so bili zaljubljeni ... V Teatru Euqlide je bila predstava, pod Mussolinijevo cerkvijo, kjer so svetnice upodobljene po takratnih holivudskih zvezdah … Iz slovenske ambasade so se opravičli, da jih ne bo … Tudi ta iskušnja se je ponavljala v naslednjih letih mojega vandranja po svetu. Ambasade nimajo časa za svoje državljane … Zanimiva je bila tudi pot domov. Občinski avto je odhitel naprej… XM Citroen, vesoljska ladja v mojih mladih očeh. Kombi in golf pa zadaj, a tokrat ne po jadranski avtostradi, ampak po superavtostradi. Povedati moram, da sem staršem igralcev obljubil, da bom njihov varuh, vendarle so ti bili še »otroci« … Šofer v kombiju pred nami vijuga po cesti in ugotovimo, da šofer drema med vožnjo zmatran od samostanskih grehov … A srečno prispemo in odzivi varno vplivajo na mestni svet in občane, kar nam prav pride ob odločilnem trenutku v bližnji prihodnosti …

Sanč Zebec:
Glih sm razmišljal o teh cajtih. Bil sem friški, nadobuden fotograf, ki mu je vse bil izziv. Mislim da sem Nešota spoznal pri atletiki, Koltaka pa na nekem rock koncertu. In tak se je začelo - čuj daj pridi, mi tu neke v teatru špilamo, boš kako fotko naredo, mi je Nešo reko. Te pa smo že pucali ovi plac na gradu za predstavo Zaprta vrata. Vse se mi je zdelo kot neki čisto novi dober pozitivni drive, non stop novi ljudje, nova scena, nova akcija, žurka all the time, pivičko, miškeci, vse je blo malo fukjeno. Vmes pa sem celi cajt fotko, kot da je vse fkup hec, obenem pa se v resnici niti zavedo nisem, da fotografiram zgodovino tega norega časa (vsaj meni se je zdil nor) in puščam neko sled svojim zanamcem. Samo, hvala ti, da sem lahko bil del te zgodbe in da sem mel prriložnost ustvarjati in se naučiti obrti, ki me še danes hrani.
Na hitro iz prve roke, mogoče še ob kakem pivičku kako rečema.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Napoved skupnostnega projekta mgPuzzle

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brane Tonejc

Bil sem študent. Potem sem vpisal kao podiplomca. "Kao", ker takrat v resnici sploh še nisem diplomiral. To, kako sem na zagovoru diplomske naloge, uprizoritve Dušan Javanović: Življenje plejbojev padel, je zanimiva štorija. Ne neposredno povezana z našo temo, MGP, ampak po svoje tudi. V resnici še kako, če dobro pomislim. Kajti: če bom čez leta hotel voditi MGP, bom moral imeti papir, da sem univ. dipl. No, ampak, do tja še pridemo.

V času študija sem od profesorja Hartmuta Lorenza iz Berlina na nekem predavanju v Ljubljani dobil povabilo, da potem, ko končam študij, pridem k njim, na Brechtovo šolo. Na podiplomca, recimo. Nisem sicer končal svojega študija - ker so me, kot rečeno, na zagovoru Plejbojev vrgli - ampak sem vseeno šel.
Matija Logar me je po Plejbojih povabil režirat v SLG Celje, Vesna Jurca pa v MGL. Mentor Dušan Mlakar mi je rekel, da če zdaj odidem za eno leto iz Slovenije, me bodo vsi pozabili. Resno sem vzel njegov dobronamerni nasvet. Iti ali ne iti?
Iti.
Sošolci Bojan Emeršič, Lojze Svete, Tomaž Gubenšek, Rastko Krošl, Aljoša Arko, Niko Logar, Nataša Barbara Gračner, Tanja Ribič, Tanja Dimitrievska, Nataša Ralijan so potem v naslednji sezoni v okrogli dvorani CD še 50 krat odigrali Jovanovićeve Plejboje, jaz sem se pa šel zgubljat v štirimilijonski združeni Berlin. (Hecno, februarja lani sva oba z Lojzteom kandidirala za direktorja MGP. Nešo mi je povedal; nisem vedel. ... Ne samo, da je svet mali, tudi čas je kratek.)

Študijsko leto 1991/92 sem tako preživel na Hochschule fuer Schauspielkunst Ernst Busch. Poleg prof. Lorenza me je učil še en zanimiv profesor, Horst Hawemann. Njegova žena, Mira Erceg, režiserka, je režirala tudi v Beogradu. Ko bom nekoč šef mariborske Drame, bom njeno beograjsko predstavo iz Srpskog narodnog pozorišta povabil v Maribor. Sicer pa so na šoli bili še mnogi zanimivi profesorji in študenti. Na režiji npr. Thomas Ostermeier, ki bo čez leta gostoval v CD s svojo verzijo Shopping and fucking; predstavo bo iz zadnje vrste na balkonu, prekinil dobro razpoloženi že omenjeni Dušan Jovanović z vzkliki: "Sranje! To je sraaaanje!" 

Kako sem prišel v Berlin - o tem sem nekaj malega že pisal; tukaj. Mogoče bom še kdaj; bile so namreč zanimive okoliščine. Po slovenski 10-dnevni vojni je bila nemška ambasada (ali se mu je reklo konzulat?) v Zagrebu zaprta. Torej, logično, nisem mogel dobiti nemškega vizuma. Nič hudega sluteč sem jeseni odšel v Berlin. Bil sem uradno povabljen in vpisan na faks, imel sem urejen študentski dom, celo majhno jugoslovansko štipendijo, ki mi jo je s svojim priporočilom v bistvu "zrihtal" direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Zakaj? Mogoče so mu je bili všeč naši Plejboji, mogoče sem mu bil simpatičen, ker sem bil vajenec pri Dušanu Jovanoviću, ki je v CD režiral Polono Vetrih in Mileno Zupančič v igri Leticija in luštrek; ne vem. Moram ga nekoč vprašati. ... Sicer pa mi bo Mitja Rotovnik poslal, ko bom direktor mariboske Drame, eno manj prijazno pismo. Kako mi je šel takrat na živce! Že dolgo vem, kaj mi je takrat hotel v bistvu povedati. In - zelo nerad priznam - imel je še kako prav. (Ampak o tem ob morda kdaj kakšnem drugem spominjanju in sestavljanju kakšne druge slike.)

No, prijazna gospa za okencem na Yugobanki - prek očetove službe na Prešernovi, tam, kjer je danes galerija, nekoč davno pa je bila lekarna Pri zamorcu (zaradi črne parlerjanske maske) - nama je prijazno svetovala: "Ne nakazujte mark sinu v Nemčijo prek nas, pojdite v Lipnico v Avstrijo, nakažite od tam, bo bolj varno." Nekateri se gotovo še spomnite: milijonov dinarjev, dnevne inflacije, Markovićevih časov.

Vse sem torej imel: povabilo, štipendijo, študentski dom ... kaj bi hotel še več.
Ata me je odpelajal v Maribor na štacijon, pa prek Dunaja, Brna, Prage in Dresdena za Berlin.
No, kmalu po novem letu so mi Nemci v študentski dom poslali prijazno pismo: Takoj moram zapustiti Bundesrepublik dojčland, ker mi je turistična viza potekla. Izgon. Iz raja.
Takrat sem spoznal, kaj je to biti gastarbajter. Zjutraj ob štirih sem hodil stat v vrsto, nekam v neko megleno berlinsko predmestje, da bi mi organ izdal Aufenhaltsgenehmigung (dovoljenje za bivanje). Enkrat ni bila fotografija pravega formata, drugič mi je manjkala kakšna izjava, tretjič v času uradnih ur sploh nisem prišel na vrsto (resnici na ljubo: ker sem predoglo spal.) Zdi se mi, da sem to čakanje v vrsti, ograjeni s kovinskimi ogradami kot na Ptuju za nedeljsko fašenk-povorko, opisal v knjigi Mladićev mladič. Zato le najbolj na kratko: V vrsti smo stali ljudje vseh odtenkov in barv; s poševnimi očmi, mamice z otroki, s turbani, v burkah, prvič sem živega človeka v sariju; kak jugović si je znal v dežju iz časopisa zložiti titovko in si jo posaditi na glavo. Sami auslenderji na kupu. Vsi v istem dreku. No, treba je priznati: redoljubni Nemci so me metali iz države in mi hkrati na nekem drugem Amtu dodelili pravno pomoč - vse po regelcih in v smislu Ordnung und Disziplin. Predvsem pa: brez izjeme. Nič po sistemu "se bomo že nekak zmenli" ali pa "VIP - veze in poznanstva". Ni pomagalo, da je urgiral dekan berlinskega faksa, niso pomagala potrdila o štipedniji iz mlade Slovenien, nove države auf dem Balkan, ki ji je nemiški zunanji minister Genscher bil tako naklonjen, pomagalo ni niti potrdilo o vpisu na faks, dokaz o urejenem prebivališču, ne stanje na TRR pri berlinski SparKasse. Leider geht es nicht. Es tut mir Leid.

Ampak rešitev se je vendarle naša: "Pojdite v Slazburg in tam vam bo naša, nemška ambasada udarila žig v vaš jugoslovanski pasoš."
Za en dan sem bil izgnan iz Bundesrepublik Deutschland in se še istega večera z vlakom vračal z orlovskim "štemplom". Policaj na vlaku je sicer precej dolgo in sumničavao gledal datume mojih vstopov in izstopov iz države v potnem listu - danes ven, še danes spet notri - ampak ni imel kaj; imel sem štemepelj BRD. Potem Aufenhaltserlaubnis (dovoljenje za bivanje) do konca študija v tkarat že dve leti združenem Berlinu ni bil več noben problem. Aleluja. Gott sei Dank. Bogu hvala.

Pa tega ne pišem, da bi opisoval svojo poklicno pot, pač pa zato, ker bo že čez par stavkov jasno, da je moje bivanje v Berlinu še kako povezano z MGP.

Namreč:

Nekega večera sem šel v Schillertheater gledat Mrožkovo igro, za katero še nisem nikoli slišal. Auf hoher See je bil njen naslov. Kaj to pomeni, hoher See? (Sem mislil, da gre za besedo "hoch", visoko, ampak seveda ni bilo to to.) Kje je Schillertheater? Kaj je za en tekst je to?
Z Arisotetelessteiga, kjer sem bival v študentksem domu - in se spoprijateljil med drugim z iranskim emigrantom Irajem Aminijem (ki bo čez dolga leta moj gost na dvorcu Turnišče) - sem presedal med različnimi linijami U-Bahnov, potem na S-Bahn in tako iz sivega, socialističnega dela Berlina Tiergarten v mondeni, zahodnonemški Scharlottenburg. Zjutraj v šolo, popoldne v knjižnico in po knjigarnah, zvečer z BVB (berliner-verkehr-betrieb) v kakšnega od številnih teatrov. Nekoč sem jih naštel, vseh skupaj, s privatnimi vred, okoli 40. Študenti faksa smo imeli vstop v javna gledališča prost (tako kot v Ljubljani). V Deutsches Theatru mi bo prijazni, ponosni šef blagajne pred upokojitvijo, stisnil v roko vizitiko z napisom: Das Thetater beginntg an der Kasse. Zmeraj je našel kakšno karto zame. Tudi za sicer zmeraj razprodanega sedem-urnega Hamleta v režiji Heinerja Muellerja z Ulrichom Muehejem (mogoče ste ga gledali v filmu Življenje drugih) v glavni vlogi. 

Mrožek: Poznal sem njegovo igro Emigranta. Mislim, da sem jo gledal v MGL, Srečo Špik je igral. Nič, grem poiskat tale Schillertheater, da vidim, kaj za en tekst je to. Zemljevid mesta v roke, naštudiram prestope med U in S-Bahni in sem tam.
Friedrich Schiller ... Ko me je Vili Ravnjak v drugem letniku režije povabil režirat v SNG MB mladinsko igro Zveza diamantnega čuka Milana Dekleve, je med našimi vajami ravno prihajal oz. zasedal svoj položaj direktorja Drame Tomaž Pandur. Livija (Pandur) me je nekoč povabila v tretji štuk in mi dala razglednico: "Zgledaš kot mladi Schiller," mi je rekla in poklonila pesnikov portret. Imel sem dolge lase in koščen obraz. Schillertheter so kasneje, v združenem, samo še kapitalističnem Berlinu, ukinili. V pisarni v tretjem štuku SNG MB pa bom čez leta, ko bom končal mandat v MG Ptuj, sedel sam. In z menoj bodo tam še trije "naši": Vojč, Tadej in Nešo.

No, zgodba drame Auf hocher See je bila taka: Trije brodolomci na morju, na splavu; vsi bodo umrli, če ne bodo nekaj pojedli. Ker pa na splavu ni več hrane, bo treba pojesti ne nekaj, temveč nekoga. Koga? Debeli, Srednji in Suhi so pred dilemo, kdo se bo žrtvoval za preživetje drugih dveh. In se odločijo, da je najbolje, da to odločijo na demokratičen način - z volitvami.

Pri nas doma je bila nedolgo nazaj desetdnevna vojna, dobili smo politične stranke, konec je bilo političnega enoumja, šli smo na plebiscit, potem na prve večstrankarske volitve, profesor Tone Peršak nas je študente režije in dramatrugije ob robu svojih predvanj seznanjal s sitaucijo iz "političnega zakulisja" ... Pa to je ja igra za nas, sem si mislil, ko sem jo gledal. Na odpretem morju se bo imenovala predstava, ki jo bomo leta 1992 uprizoril na ribniku v Ljudskem vrtu. Nešo kot Suhi bo zabredel v ribnik v pozi narodnega heroja Jožeta Lacka in govoril Mrožkov tekst : "Prava svoboda je tam, kjer ni navadne svobode."
(Mrožkovo igro La maison frontiere, Hiša-Meja - ki sem jo odkril sedevši in čitavši ;-) v Amerika-Gedenkbibliothek bom nekoč  ne-vem-več-kolikokrat neuspešno hotel spraviti na kak oder. "Rusa hiša" je bil mejni prehod med italijansko Gorizzio in naš Novo Gorico (v Rožni dolini). Imel sem punco iz slovenskega zamejstva, ... in že sem videl Hišo-mejo na meji med obema državama ... Ampak, takrat še ni bilo EPK-jev.)

Drugi del istega gledališkega večera v Schillertheatru je bila na sporedu še ena igra, samo z enim igralcem. Nastopil je silno šarmanten igralec. Igri se je reklo Rede an den kleinen Mann, igralec pa se je pisal Ignaz Kirchner; avtor besedila je bil Wilhelm Reich. Govor malemu človeku bo odigral Vlado Novak leta 1996 kot prvo premiero poklicnega gledališča na Ptuju. Ignaz Kirchner je bil igralec dunajskega Burgtheatra, igral je tudi v Theater im Kreiss, pri Georgu Taboriju. Taborija pa sem bral, njegov portret, v knjigi, ki mi jo je podaril Ingo Wampera. Ingo in Edi Hauswirth sta me leta 1988 povabila, da ju režiram ... Kako se je že reklo igri? Hm, vidiš, pa sem že pri tem - pozabljanju. 

Hvala bogu bom čez dolga leta soustanovitelj, skupaj s Tamaro in Gregorjem, portala Sigledal, in tam bodo sparkirani moji podadtki. In tako zdaj ni noben problem pogledati, kaj sem režiral takrat pri Ediju v Gradcu. Der alte Mann und sein Freak, tako se je reklo igri. Edi in Ingo sta celotno uprizoritev odigrala okoli ping-pong mize. Odigrala sta gledališki tekst med realno namiznoteniško partijo. Lahko si misliš, da se namiznoteniške igre ni dalo do konca zrežirati. Igralca sta morala delati nepredvidene pavze, da bi pobrala žogico, začeti nov sklop besedila, in se tako v živo odzivati na naključnost namiznoteniške igre. Niti vedel nisem, da me je že takrat zanimalo to, kar me zanima zadnja leta: živost in vse, povezano z njo (emergenca, nenapovedljivost, kontingenčna teorija itd.) Teh učenih besed takrat nisem poznal. Slutil pa sem, se mi zdi, da obstaja nekje neka boljša teorija za to, kar me zanima v gledališu. Ja, v bistvu sem začutil potrebo, da si opišem prakso z boljšo teorijo, kot sem jo poznal dotlej. In prav v Amerika-Gedankbliothek sem našel police s humanistično, konstruktivistično, sistemsko literaturo. Spoznal sem von Thuna, von Foersterja, Paula Watzlawicka, Ruth Cohn, Virginio Satir, Carla Rogersa, Fritza Pearlsa, Niklasa Luhmanna. Vse tisto pač, kar bom prebiral šele mnogo kasneje, še(le) danes. Niti sanjalo se mi ni, takrat, da se bom čez leta navduševal nad ljudmi, ki sem jih spznal prav tam, v Berlinu. "Nič ni bolj praktičnega, kot je dobra teorija," je rekel von Foerster. (No, seveda, teh ljudi nisem spoznal osebno; ampak branje knjig doživljam kot druženje in pogovarjanje z ljudmi, ki so napisali to, kar berem.)

Po premieri Freaka mi je Ingo poklonil knjigo - portret Georga Taborija. Potem sem si sam iz iste serije naročil še nekatere druge. Heymeja recimo. Tistega Hansguentherja Heimeja, ki je bil Piscatorjev učenec in ga bom čez dolga leta povabil režirat v Dramo SNG Maribor. Če ne bi bilo te knjige, za Heimeja niti vedel ne bi. (Ah, knjige pred časom Amazona ...: Naročila v ptujski Mladinski knjigi, potem pa čakanje mesec, dva, tri, da je prišel Nolit, Bigz, Grafos, Naprijed ... iz Beograda, Zagrega, Sarajeva. Šele leta kasneje sem podobno vanemirjen naročal in nestrpno pričakoval pri Moeserju v Gradcu ... Danes pa k&k kartica&klik, pa je knjiga tu. Še angleško sem se moral začeti učiti zaradi vsega, kar je dostopno na spletu.)

Ne, ne, brez strahu; nisem pozabil, o čem bomo pisali. O nastanku in razvoju Mestnega gledališča Ptuj.
Nič bati, zelo dobro vem:
Ni se začelo MGP z menoj! 
(In se z nami nikoli tudi ne konča. Čeprav, ko si šef gledališča, tako rad misliš samo na svoj mandat, na svojih štiri, pet let. Pred menoj nič, za menoj potop. Joj, kakšna samovšečnost in prevzetnost. Plus zmota. Ampak, kdaj se boš motil, če ne, ko si mlad.)
Za spoznanje potrebuješ pa(č) leta. (Vsaj jaz sem jih.)

Kdaj se je torej začelo gledališče na Ptuju?

Ne vemo. A gotovo ne z rojstvom, ustanovitvijo MGP 4. decembra 1995.

Zato bomo v nadaljevanju preleteli nekaj - po mojem mnenju in vedenju - najpomembnejših faz razvoja gledališča na Ptuju. Da bi vsaj malo začutili, na kakšnem ozadju, na kakšni podlagi je začela nastajati slika gledališke skupine Zato. (izgovoriti zato-in-pika), ki si je zadala za svoj cilj: na Ptuju bomo ustanovili poklicno gledališče, zato ker ..., ker ..., ker ...
Te razloge in okoliščine "ker" bom poskušal orisati v prvih poglavjih. Prav kmalu bomo prišli od mnogih od vas, ki to zdaj berete. 
Recimo: ko sem se pred dnevi pogovarjal o našem mgPuuzle projektu z Branetom Tonejcem in njegovo ženo Tanjo, sem izvedel, da sta, na primer, v gledališču igrali - "za časa" Petra Malca -  tudi Slavka Gojčič in Malanija Centrih. Za Dunjo Gunžer Spruk sem recimo vedel ... in Zvezdano Mlakar, in Igorja seveda tudi. Celo oba; Samoborja in Mlača.

Vem pa, da še veliko ne vem; da je več tega, kar ne vem, kot tistega, kar vem. 
Vem pa zelo dobro tudi to, da lahko skupaj z vami zvemo o preteklosti MGP še marsikaj!
In zato to počnemo. Da bomo na koncu vedeli, ozavestili več, kot vemo ta hip.

Pa začnimo.

Vsi dobro vemo, da je Ptuj - rimska Poetoviona, bilo za tiste čase veliko mesto. Menda večje od takratnega Dunaja, večje tudi od takratnega Londona. Ocenjujejo: trideset, 40.000 prebivalcev. Danes je v Mestni občini Ptuj okoli 20.000 volivcev. Poetoviona je bila rimsko mesto z vojaško bazo s 5000 vojaki. Na samem robu države. Na meji z barbari. Na takratni schengenski meji rimskega cesarstva.
Kjer so vojaki, pa je tudi biznis. Vojska mora jesti, piti ... in se veseliti. Pomislite na bazo Ramstein v Nemčiji in druge Natove vojaške baze v Evropi. Gotovo je takratna Poetoviona imela tudi kakšno rdečo četrt. Kašno "Ano" ali "Beli križ".
Pater Branko Cestnik nam je v svojem romanu Sonce Petovione lepo "uprizoril", kako bi znalo izgledati takratno življenje "na Ptuju".

In predvsem - to nas zdaj zanima - ni vrag, da Poetoviona ni imela tudi amfiteatra!
"Panem in circenis", kruha in iger, to je bilo vendar Rimljanovo življenjsko vodilo. Živeti, preživeti in se zabavati. Četudi ob gledanju, kako teče kri, kako levi cefrajo sužnje in kako vse to poremagujeta glediatorja, recimo Paul Mescal ali Russel Crowe ... v Gladiatorju I in II.

Mogoče bodo arheologi nekoč našli ostanke amfiteatra na Ptuju. 
Če je bil rimski forum na Panorami, če je bilo mesto tako veliko, če ..., potem ...
Mogoče bo nekoč pritisk kapitala tako velik, potreb po novih stanovanjih toliko, korupcija ukradnikov (uradnikov seveda, zapisalo pa se mi je ukradnikov; hvala Tanja Meško Tonejc, da si našla to super napako!) ki bi morali varovati zgodovinsko dediščino pa tako velika, da bodo na Panorami zrasli stanovanjski bloki. In bo vso "staro kamenje" izkopano in morda bo odkrit tudi ostanek rimskega gledališča. (Sicer najbrž ne tam.)

Lahko pa, da se bo družbena zavest (tako smo se učili pri marksizmu) dvignila tako zelo, da bo kapital gradil nekje drugje in bo sočasno tako razsvetljen, da bo dal ostanke rimske Panorame dograditi z replikami ... Morda bo nekoč na Panorami največja 3 D maketa rimskega foruma daleč naokoli ...

Bral sem nekje celo neko razpravo, kvazi znanstveno, da naj bi rimski amfiteater na Ptuju bil zares ogromen. Vse od Minoritskega trga, po Dravski ulici, do gostilne Ribič in navzgor - to naj bi bila samo ena stran ogromnega rimskega gledališča. Če si predstavljamo tak izsek, tak lok v nadaljevanju, bi lahko rekli, da je okoli celega kasnjšega srednjeveškega mestnega jedra segal rimski amfiteater. O-gro-men! 

Amen. Pustimo domišljijo ob strani.
Preskočimo to temo, naj delo opravijo arheologi jutrišnjih časov.
Mi se pa preselimo v srednji vek.

Kakšne tipično srednjeveške oblike gledališča - misterij, moraliteta, pasijon - o njih še nisem slišal govoriti v zvezi s Ptujem. Zato moramo v času kar lepo naprej.

Najbolje da, od "strokovnjaki domnevajo in predvidevajo",  mi pa kar lepo preskočimo v čas, ko so stvari izpričane z zgodovinskimi viri.
Nič več baba čula, baba rekla; Samo in njegova bujna domišljija ..., ampak: zgodovinska dejstva.

V letu 1786 smo, ko neka pettauska gospa ptujski teater gori postavi. Zgradi gledališče, točnu tu, kjer stoji MgP še danes, na današnjem Slovenskem trgu. (V bistvo ga je postavil njen On, njej, svoji gospe. To je nekakšna ptujska Tadž Mahal zgodba. Dramski pisci - vas nakuri eno tako rajcig zgodovinsko dejstvo za kakšno bodočo dramo? Morda bo kdaj kakšen ptujski župan povabil na pisateljsko rezidenco in naročil igro na to temo. Ali številne druge teme. Ptuj jih ima na kile. Ali pa bo to naredil direktor gledališča.)

No, o tem, kako si sam predstavljam nastanek gledališke zgradbe na Ptuju, sem že pisalhttps://zato.si/zdaj/odkritje-na-dunaju-ki-se-tice-nas. O tisem Njem, trgovcuj z grozdjem in vinom in njegovi gospe, ki se je pozimi naveličala provincialnega mesteca in je svojega Njega postavila pred dejstvo: Ali mi zgradiš teater ali pa se vrnem nazaj v ...

Najnovejša najdba listine v dunajskem arhivu pa nastanek gledališke stavbe na Ptuju premika še za kakšno desetletje nazaj! V leto 1752. Takrat na slovenskem še ni bilo gledališke stavbe, namenjene zgolj gledališki dejavnosti. Ali drugače: samo najrazvitejša (beri: dovolj bogata) evropska mesta so imela že takrat svoja gledališča. Ergo: Ptuj je bil silno bogagto mesto. O tem bi nam lahko veliko povedal dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva Ptuj.

Kakorkloli, ali imam preveliko domišljijo (ptujska Tadž Mahal ljubavna storija) ali je bilo tako ali drugače, dejstvo je: gledališče je že od takrat tu, na Slovenskem trgu. In v vsej zgodovini se je v tej zgradbi zmeraj dogajal izključno gledališče.

Tudi čas, nedaleč nazaj, ko je propadlo gradbeno podjetje, ki je nazadnje obnavljalo gledlišklo stavbo (leta 2007; sicer pa je prezidav, predelav in gradbenih sprememb bilo v zgodovini kar nekaj), in je lastnik zgradbe bila nekaj časa Slaba banka, in se je govorilo, da bo morda poslej v tej hiši kakšna gostilna ali kazino ali kaj tretjega, je zgradbo na Slovenskem trgu ohranili za gledališko dejsvnost. Peter (Srpčič), nam lahko poveč kaj več o teh lastninskih cirkusih tam po obnovi gledališča? Ali morda takratni župan? Kdo je bil, Štefan (Čelan) ti, ali ti, Miran (Senčar)?

Do leta 1918, do konca 1. svetovne vojene, se v Stadtheatru gledališču govori pretežno nemško. Morda kdaj italijansko, morda kdaj češko, slovensko ne. V gledališče je namreč bogagta gospa meščanka - nekakšna umetniška vodnica - že takrat vabila potujoče gledališke skupine, ki so potovale po takratnih dežalah in zabavale plemstvo in kasneje meščane. (Gostovanja drugih gledališč gledamo še danes.)
Ne smemo pozabiti: gledališče na celini je vendarle "germanski izum", Goetheja, Lessinga, Schillerja. Nemški vplivi so segli zmeraj do nas, tudi v gledališču. Ne vplivi z otoka (Anglije), v 20. stoletju prek Beograda in Zagreba tudi iz Moskve. Ampak, nismo še tam. Italijansko in francosko gledališče pa sta hodila neka svoja pota. Slovanski narodi smo se učili od Nemcev, potem kasneje pa še od ruskih gledaliških refomratorjev.

Smo pa seveda tudi Slovenci uprizrajali igre. In to v okviru čitalnic; njihov "oder" je bila zgradba v Vošnjakovi ulici - Narodni dom. (Podoben odnos v Mariboru; gledališče vs. narodni dom.)
Torej: Nemci v mestnem gledališču (Stadtheater), Slovenci v Narodnem domu.
Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije na deske mestnega gledališča pridejo Slovenci, slovenski jezik. Z - kot še v marsikaterem slovenskem mestu - Jurčič-Levstikovim Tugomerjem, leta 1919. 

O gledališki dejavnosti med obema vojnama ne vem veliko. Če koga zanima ta čas, bo veliko izvedel v knjigi Andreje Babšek Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958.

Toplo - toplo - vroče - vroče!!! postane tik pred drugo svetovno vojno.
Tu se zgodi prvi velikanski ptujski - in ne le ptujski - gledališki fenomen. 
Tako velik, da si zasluži svoj zapis. Zato:

Prihodnjič:
Fran Žižek in njegovo avantgardno gledališče na Ptuju

************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko da na mizo svoj košček? Peter, Miran, Štefan - cirkusi z lastnino bajte po obnovi? Dr. Zadravec - o bogatosti Pettaua? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na fB. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

Savo Djurović:
Pravzaprav 1. spomini grejo v Zato, saj je pravi neposredni predhodnik MgP, al'?
Moram res malo prelistati tvojo rdečo monoanalografijo.
Aja, anekdota za živce trgat je bila prav ta knjiga, ki je iz tiska v Bodočnosti prišla z začetkom na 16. strani😲🫣🤭🥴

Samo M. Strelec:
Savo, prav zato pišem ta uvod, da se bo videlo, koliko je predhodnikov. Skupina Zato. pa si je zadala za cilj, ja: ponovna profesionalizacija.

Nekoč me je prijatelj Franjo vprašal, kako se moje delo pravzaprav začne.

Včasih režiserji o tem (spre)govorimo. Ali v gledališkem listu ob premieri ali v kakšnem intervjuju ali v režijskem dnevniku (če ga sploh še kdo piše; kaj šele kdaj kje kaj objavi).

Ko sem stal pred dnevi ob knjižni polici v knjigarni Dussman na Friedrichstrasse, sem pomislil: Ups, tole bi pa nekoč mogoče bilo za na oder ... 
In zdaj sem se odločil, da bom to svojo idejo 'zasledoval" in o njej tule pisal.
Ključna beseda bo "Grimm".
Franjo, če boš spremljal, boš videl, kako se začne moje delo ... in kako gre potem do konca, to je do premiere.

Tisti trenutek, ko sem držal v rokah knjigo, se je torej porodila nekakšna 'pra-misel', ki je pravzaprav odgovor na Franjovo vprašanje.

***

Torej: junija 2023 smo. Berlin; knjiga na polici pa: Eugen Drewermann: Grimmove pravljice. globinskopsihloško tolmačenje.

Pravzaprav dokaj hecno:
Ko sem v študijskem letu 1991/92 bival v Berlinu, sem v Amerika-Gedenkbibliothek v Kreuzbergu listal knjigo Bruna Bettelheima: Kinder brauchen Maerchen. Slovenski prevod: Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Bettelheim v njej piše o pomenu pravljic za razvoj otrokovega notrajega sveta. Takrat sem si misli: če bom kdaj režiral kakšno Grimmovo pravljico, bi mi ta knjiga utegnila priti prav. In sem si jo kupil.

Potem nikoli nisem režiral kakšne Grimmove pravljice. Pa sem režiral kar nekaj pravljic.

No, na Eugena Drewermanna me je v nekem drugem kontekstu opozoril Janko Bohak, dober poznavalec Reichovega Govora malemu človeku. (Prva premiera ponovno profesionaliziranega ptujskega gledališča leta 1995 v veličastni izvedbi Vlada Novaka.)

Tako.
To je to. To je za zdaj vse: naslov knjige, tema in misel: Ups, tole pa bi bilo mogoče zanimivo ...

***

Spet doma. Sedim na terasi in ravnokar tipkam. (Dan državnosti, 2023.)

Drewermannove knjige si tokrat v Berlinu nisem kupil.
Razlogov je več.

Prvič, ker gre za štiri debele knjige! Sploh ne vem, če bi imel v kufrčku za dva dni prostor za štiri debele.
Drugič, ker sem 'strosil' za knjige že prvi dan 200 Eur. Zato sem malo stopil na bremzo, kot se reče. V Splitu še nisem podpisal pogodbe ..., kje je šele prva rata ...

Kufer sem imel zares premali. Samo 8 kg sme biti v njem. Eno tako poceni letalsko karto imam, da moram vzeti prtljago s seboj v kabino. Zato: stop z nakupi. Poleg tega sem s težo najbrž že itak na meji, če ne čez. Razmišljam, kaj bi pustil v Berlinu; brisačo? Copate? ...
Še en dober razlog, da ne bom kupil: knjige lahko naročim kdaj kasneje od doma. 

Od doma sem šel s trebušnimi težavami. Žena me je nafilala z linexom in nekim ogabnim praškom z elektroliti - sori, finoelektrikarji ali lekarnarji - nekaj takega pač.
No, in tako nisem zapravil za hrano dotlej tako rekoč nič: Luštalo se mi itak ni čisto nič; še več: lačen sem nehal biti takoj, ko sem samo pomislil na bruhanje pred odhodom.

Naslednji dan sem si rekel: Klinc, če sem že tu ... bog ve, kdaj bom spet ... in si kupil - v knjigarni, ki je sicer nikoli ne bi našel in na katero me je prijazno usmerila v Berlinu živeča Ptujčanka Vanja Meško - še za nasledjih 100 Eur knjig. Namesto za trebušno hrano, bom pač dal za duhovno. Naj ne živi človek samo od kruha ..., ali kako že gre tisto.

Eto, pa sem se zmenil sam s sabo.

***

Na letališču kovček s strahom položim na trak.
- Leider; Ihr Gepaeck ist zu schwer.
Kufer je - jasno - pretežek.
- Kaj naj zdaj?, vprašam gospo. 
- Lahko vam ponudim brezplačno oddajo kovčka; čakal vas bo v Gradcu.
- Gerne, danke, krasno, hvala, super ste, Austrian Airlines, aufwiedersehen, baj-baj, čusi.

***

Tako. To je to.
Za zadaj.
Do kdaj, ne vem.
Se pa nadaljuje, Franjo; v to sem prepričan.

Kako lahko to tako zagotovo trdim?
Ker je doslej zmeraj bilo enako: nekoč nekje neka želja, misel, ideja, zamisel (bolje bi jo bilo morda imenovati predmisel), potem pa čakanje. Običajno dolgo.

Me prav zanima, koliko časa bo trajalo tokrat.

***

Aja: ničesar nisem povedal o sami ideji. Torej:
- Prebrati Drewermanna,
- najti nekega dramatika, ki bi ga vse to tako zelo zanimalo, da bi sedel in napisal dramo; ali skupino igralcev in skupaj z njimi in izvirnimi Grimmovimi pravljicami obdelati temo in razviti zgodbo,
- najti ustrezen ključ za vse skupaj in iz-umiti odrski izraz,
- potem pa še samo nekoga, ki bo vse to plačal.

V bistvu vsega štiri alineje.

*** Se nadaljuje. ***