Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30,

3. november 1999 

Andro bil pri g. Mikužu in si “pripogajal” skoraj vse, kar si je želel glede gradnje.¹⁰⁸ Predvsem: zeleno luč za preureditev notranjosti dvorane. Tukaj bil tudi Davorin Šterbal; pogovarjala o dvižnih mizah. Cca 8.000 Dem ena miza, ki bi dvigovala tla do nivoja 1,2 m od ničelne točke. Hvala bogu vse v zvezi s hišo dobro teče in resnično sem vesel. Naj gre le tako naprej. 

4. november 1999

Končno spet vsi “na broju”. Delo steklo. Nazdravili ob dejstvu, da bo s strani Spomeniškega varstva vse o.k. kar zadeva projektiranje hiše. Bravo Andreju. 

Župniki prepovedali parkiranje. Malo vroče krvi. Dogovor: mi več osebnih avtov ne parkiramo, oni dovolijo oz. dajo ključ, da parkirajo pred bajto kamioni. (Danes kar dva mariborske Drame). 

Nešo: problem: jutri gostovanje v MGL, zdaj pa naj bi imel vajo v hiši. Hvala bogu se niti ni obrnil name. 

6. november 1999

Včerajšnji dan v LJ bil pravi delovni uspeh: Gojc je bil za novi projekt, se je navdušil in imel sem čisto pravi občutek – takojšnji filing, da bo delo dobro in predstava tudi. Darko prevedel nekaj strani, dva odlomka, toliko, da je dobi Gojc filing. Predlagal Mojco Fatur za soigralko ... Koga povabiti? Bova videla ... 

Nato gostovanje s Fantom v MGL za slovenske terapevte: navdušeni, pogovor po predstavi. Vprašanja strokovna, zanimiva opažanja, pohvale igralcem. Srečal g. Praperja, Ščuko, Mravljeta, Pačnika, Marinko, Gostečnika, gospo Tomori ... srenja “psiho scene”. Zelo zelo zadovoljen, čeprav odšli od doma ob 3.40 in tehnika razložila sceno ob 19. uri. Ljudje so pridni kot ne vem kaj, dobri, lojalni, potrpežljivi, delovni. Krasni so. Sram me je, da jim ne znam zrihtati večjih plač. 

Ponedeljek bo pojutrišnjem tu. Kaj se bo izcimilo? Pomirjen sem: naredil sem veliko, skoraj vse, ali pa: ja: vse, kar sem mislil, da zmorem. Nisem bil pri Kučanu, ne pri Drnovšku in Podobniku ... ostalo pa sem skušal zanimirati. Kakšen odgovor nam bo dal minister?  

V Tedniku velik članek – intervju z mano glede nove sezone. Grozljivo slab jezik, pa vendarle dokaj pregledno in celovito o trenutnem stanju teatra. 

Srečal veliko kolegov v LJ; beseda gor, beseda dol ... veliko lažje se dobi delo tam in veliko lažje je govoriti o nekaterih stvareh ... Kako dolgo bom imel voljo in moč vleči ta voz naprej na Ptuju? Kaj me drži pokonci? Zakaj ne obupam? Kako bom ravnal, če od ministrovega obiska ne bo učinka – pozitivnega? Kako potem naprej? Kje najti motivacijo? Kam se usmeriti naslednji dve leti, ko bom čakal na iztek mandata? 

Take reči se sprašujem, zavestno in mislim da tudi takrat, ko ne mislim. Pol mandata je oz. bo mimo. Veliko je pokazati. Veliko je narejenega, še več zastavljenega. Čas. Potreben je čas in vztrajnost. Cilj je jasen, vem, kam bi rad. Zakaj moram hoditi toliko sam? Saj je: tu so odlični sodelavci, sopotniki ... Vendar potreboval bi podporo od zunaj, močnejših od mene. Preprosto povedano: več denarja. Od tistih, ki ga imajo. Kaj bom znal še pridobiti, kaj narediti v tej smeri? Grozljivo je, da nimam vpliva, poznanstev, lobija za seboj. Je res tako nepomembno to, kar delamo? Je res vse to tako minorno, nezanimivo, nepretresljivo? Je mogoče, da se slepim/o? Je vse to skupaj nič? Ne more biti res, ne more držati. Drugače pravijo številke in drugače izgledajo ljudje, ko hodijo iz dvorane; zadovoljni. V glavnem zadovoljni. Vem, da je tako in da se ne tolažim. Vendar to ne pomaga.... 

Vem, da bo vse v redu, z mano in s teatrom. Da bom moral nekega dne pretrgati nit med sabo in tem zavodom. Kdaj bo to, ne vem. Vem pa, da bi prej rad še naredil nekaj tehtnih in pomembnih stvari. Ki bodo pomembno vplivale na prihodnost. 

9. november 1999

Veliko srece danes! V. Belsak 

Javi kje si! V. Belsak  

Cestitam, cestitam, cestitam!!!saj sem vedla, da ti bo uspelo. tamara vidakovic 

Tfuj, pfuj, ... ptuj! – veni, vidi, vici! – najprej je bila beseda! ... in beseda je meso postala!!! V. Belsak¹⁰⁹

To so bila sporocila na gsm-ju. Klici. Dobre zelje. Jana Vidic, Anica, S. Brlek, S. Berden ... ¹¹⁰

Danes zjutraj kar klic Karuduma: kako pripraviti pogodbo. Pričakovanje naše je kaj?, me je vprašal. Povem: 15 mio Sit. Za tri odrasle projekte. Otroškega pa krijemo sami.  

Mislim, da gre za zdaj vse po planih. Podpisa včeraj ni bilo, zato še nisem absolutno vesel; čakam se na podpis pogodbe. Potem bo šele vse jasno. Predvsem je bila izražena podpora v program, hkrati smo si ogledali stavbo gledališča. 

Veliko novinarjev prisotnih na sestanku: Delo, Večer, Tednik, LJ-Dnevnik, Radio City, Radio MB, TV Slovenija. Hvala bogu, veliko zanimanje za vso to temo; tudi za naš zavod. 

10. november 1999 

Računalniki: gospod Bračič: Samo vprašanje je, kdaj se bo moj sesedel. Zdaj kopiram kot nor na diskete. 

12. november 1999

Včeraj spet sestanek direktorjev v MGL-ju. Stvari se komplicirajo? Kristalizirajo? Vsi hitimo: gledališča s pripombami na mrežo, ministrstvo – kot vse kaže – s pripravo pogodb z gledališči in ustanovitelji, Pelhan piše zakon o gledališčih ... Pravi, da mu ni jasno, kaj bo naredil s Ptujem. Marjana Klanjškova se je zavzela za nas, potegnila, tudi sam sem razložil, da smo repertoarno, vendar ne ansambelsko gledališče ... Na sestanku ni bilo Pipana in ne Kraljeviča: a to pomeni, da je njima že vse jasno, da je položaj njunih gledališč definiran in jasen? Kdo ve. 

Tako v bistvu ne vem: kje smo? Kaj se dogaja? 

Kardum namignil, da bi v naši pogodbi bila točka, kjer bi se mi zavezali, da bom vsako leto servisirali eno gledališko avtorsko skupino (in s tem razbremenili ministrstvo ene off grupe). Odgovarjam: zdaj bi to zaviralo naš avtonomni razvoj. Nič nimam proti, vendar nekoliko kasneje, ko bodo naši rezultati že jasni. Ko pa imamo dovolj dela s svojim programom. Pa tudi prostorsko vidim probleme. Torej: kaj bo se izcimilo iz te pogodbe? 

15. november 1999

Sinoči smo se ga Tadej, Nešo, Vojko, Tamara in jaz v pisarni kar malo nažingali. Oprli smo en šampanjenc, pa drugega, pa tretjega, pa še eno buteljko in na koncu je bilo pred nami 5 praznih steklenic. Začelo se je informativno, delovno, poročali smo o dogajanjih v zadnjem času in se pogovarjali o prihodnosti. Nato pa beseda na besedo ... in prav lepo smo končali večer nekje ponoči ob enih ... Vesel sem, da sem bil skupaj s kolegi, ki najbolj sodelujejo pri domišljanju prihodnosti tega teatra. 

Šmid je premeril še podstrešje upravne stavbe, kurilnico, klet in ostale potrebne detajle. Pogovarjala sva se tudi o nakupu računalnika. Koristen pogovor. Kot vse kaže, se bom odločil za sledenje sedanjim potrebam in ne bom stvari dopolnjeval v smer avdio-video. Sicer pa je računalničar pogledal moj računalnik in mi omenil, da lahko vsak čas zadeva pade skupaj. Saj nimam več prostora na disku. 

Jutri grem h Kardumu: poklical je in pravi, da se je našlo 4 Mio sit programskega denarja za nas za leto 1999. Kako bomo to lahko dobili, kaj bo zahteval od nas? Kako daleč je pogodba? 

Opoldne se najavil Peter z Justinom: kaj imata povedati. Slišal sem, da bo premiera v steklarski delavnici. V našem stanovanju je Justin prespal, ne da bi mi kdo to povedal. 

Nocoj začetek vaj za 3-ko.  

18. november 1999

V Ljubljani sem podpisal pogodbo med MzK in GP za sofinanciranje programa 1999: 4 mio Sit. 200.000 Sit dobimo za gostovanja, 300.000 Sit pa dobi Peter za projekt Noe, Noe (ki bo zdaj imel premiero v Steklarski delavnici). 

Goga se priključila projektu Triko. Sicer fantje in dekleta pridno delajo, časa je malo. 

Nabavili orodje za na oder – dobra kvaliteta, fina omarica.  

Pogovori z Lilijano Vogrinec glede prostora pod platojem – strinja se, da bi bila v teh prostorih do tedaj, ko bomo prenavljali hišo. Sama meni, da bi MOP dala ta prostor samo nam (v Tedniku je razpis za dodelitev tega poslovnega prostora). Glede na dogovor mislim, da bo to super. Delala bo časopis – štirinajstdnevnik, ki bo zastonj za gospodinjstva v MOP. Vidim možnost, da naš program tiskamo tam na posebnem listu.  

Zdaj vsa pozornost namenjena Trikoju. Urediti moram še avtorske zadeve z Jesihom (AAS je ponudila 500.000 Sit za odkup). Želim si dobre predstave. 

24. november 1999

Vaje za Triko tečejo. Z g. Jesihom sva se slišala in dogovorila okrog cene, Medveda in premiere. Bil sem na vaji za Triko – kaj bo iz tega? Samo igračkanje to ne bi smelo biti; po mojem mnenju. Zdaj je v projektu tudi Goga kot scenografka in kostumografka; v tem smislu sem mirnejši, upam, da bo vse o.k.  

Danes prišla podpisana pogodba z MzK za program 1999 (4.000.000 mio Sit). Hvala bogu. Z Anico sva naredila plan nakupov do konca leta: stoli, ognjevarna omara, računalniška oprema, zakuska za silvestrovo predstavo, elektro-oprema za Tomaža. Mislim, da je to veliko, če nabavimo te stvari pred iztekom leta. 

Jutri grem v Ljubljano na pogovore z Meto Hočevar, upam, da dobim g. Poniža in z Mojco Funkl za Marjetko. Mislim, da bo prišla v projekt. Zdi se mi dobra izbira; izgledala bo lahko naivno, začetniško, hkrati pa se je spomnim iz dramske šole Barice Blenkuš, da je prava borka: zagnana, pridna in zavzeta. Pravzaprav se zelo veselim dela z njo. 

Silvestrska predstava in sploh decembrske ponovitve Trikoja so dokaj velik izziv. Upam, želim si, pričakujem, da bo predstava resnično o.k. Nikakor ne smemo pogoreti. Treba je narediti resnično prepoznavno, dobro stvar. Ker ni zgodbe, menim, da je treba najti nek drug ključ oz. rdečo nit. Kajti sicer bodo zadeve preveč poljubn-ostn-e. To pa za uprizoritev nikakor ne more biti dobro. 

Včeraj na MOP sestanek za proračun 2000. Ponovno ista pesem: denar je že določen, mi pa da naj predlagamo spremembe, rešitve, vendar znotraj znanega, določenega. Larifari. Vendar sem se prvič postavil za naš zavod in se oglasil: glede zaposlitve inšpicienta, glede PZI-ja, ki v procesu nastajanja dokumentacije še manjka in vprašal, kako to, da nam ne nakazujejo za plače toliko, kolikor bi bilo potrebno po kolektivni pogodbi. 

V delavnici pri Marijanu se dela plinski priključek. Upam samo, da ne bo nobenega problema. Pred seboj imam namreč pismo g. Korparja, v katerem piše, da je do zamud dejansko prišlo in da je zanje odgovoren sam, po naši krivdi pa je prišlo do dodatnih del – večjih dimenzij, drugačnih materialov, dodatnih del. To pa je vredno toliko, kolikor smo mu vzeli kot penale. Obenem piše, da nam bo poslal račun za izposojeno žago Stihl, ki si jo je od njegove firme sposodil Marijan, ni mu je pa še vrnil. ??? !!! 

Opazil sem, da v vsakem tretjem stavku uporabaljam besedo “upam”. Upam to, upam ono ... Tako to ne gre več naprej: nisem v firmi, ki goji upanje, pač pa lahko in moram ukrepati – tako, da ščitim naše interese. 

1. december 1999  

Mislim, da je projekt Triko kar dodobra v škripcih. Igralci se trudijo, poskušajo, Matjaž jim dopoveduje, vendar pravega rezultata in učinka ni. Zdi se mi, da je glavni problem v tem, da se ne ukvarjajo z iskanjem svojevrstne logike besedila. Tako pa je vse nekako poljubnostno in “kar nekaj”. Sinoči sem Matjaža prosil za ogled neke malo bolj pregledne vaje. Rekel je, da šele konec tedna. To bom spoštoval, čeprav mislim, da je vsak dan izgubljen. V petek se ne bom “šparal”, mislim tvegati in jih vprašati nekaj stvari: kaj bi radi dosegli? Kak stil igrajo? Kaj je bistveno, kaj ne? Kakšen je odnos? Kako naj bi stvar izgledala v končni fazi? Tako v strahu še za nek projekt nisem bil. Seveda si še kako želim, da bo na koncu vse prav o.k., vendar po tej poti ne verjamem, da se bodo našli. Ker nekako niso našli modusa, ključa, formule, kako se učinkovito spopasti s tekstom. Ideja, kot sem nek dan slišal, da bi bilo treba tekst prepisati, ker tak kot je, ni govorljiv, seveda kaže prav na to: da niso doumeli “keča”. 

7. december 1999 

Zdaj pa se je začela panika: Goga nori naokoli, kostumov je en kup, rekviziti se kupujejo in prihajajo v hišo brez kontrole ... jaz pa nočem podpisati stroškov rekvizitov, dokler niso prevzeti in dokler ne vemo, kaj potrebujemo, kaj pa ne ... 

Pelhan mi je poslal osnutek Zakona o gledališčih. Na prvi pogled nič črnega za nas; vendar bom preučil in videl, kako in kaj ter dal kakšno smiselno pripombo. 

Napisal pripombo glede bodoče mreže slovenskih poklicnih gledališč. 

Izpeljali smo postopke izbire ponudnikov za stole v kleti, požarno omaro, računalnike in elektro-opremo za Tomaža. Vse skupaj bo stalo blizu 4 mio Sit. 

Andrej končuje arhitekturo stavbe. Vnašamo naše pripombe, želje, potrebe in pripombe. Se usklajujemo. Zdaj je glavna dilema še vse, kar zadeva portal, višino odra, obliko proscenija. Tomaž je pogruntal še nekatera vprašanja v upravno-tehničnem delu. Vse skupaj mi je všeč; predvsem pa dejstvo, da ima Andro vse pod kontrolo. 

Triko se lepo polni. Nisem še videl nobene vaje, ker Matjaž še to ni omogočil, oz. je danes povedal, da je kontrolna vaja jutri zvečer. Kar sam se bom torej povabil in šel pogledat. Čutim pa veliko nervozo, nemir in živčnost. Tako pri Tadeju in Nešotu, kakor tudi pri naši tehniki. Pravim jim samo: naj storijo vse, kar lahko. Še nekaj dni je treba zdržati. Ves nemir je posledica nedoslednih, pomanjkljivih in ne dovolj natančnih in zavezujočih priprav in konceptualne neodločnosti. Tudi tak sistem, po kakršnem se dela predstava zdaj, je seveda možen, legitimen, ampak ne verjamem, da je dober v takšnih okoliščinah, kakršne so zdaj: čas vaj nekaj več kot mesec dni, tekst zelo zahteven, veliko preoblačenj ... 

Bomo videli. Zanašam se na igralce, na oba fanta, ki sta zahtevna in bosta gotovo dala gas do konca ...  

Žal mi je za Gogino slabo voljo in besede, da ne bo nikoli več delala na Ptuju ... Žal mi je, vendar ne bom odstopil od svojih stališč. Ker sem mirno premislil in me nihče do sedaj ni prepričal, da nimam prav. 

Dogovoril s Stančem za fotografiranje in video snemanje. Mi kupimo negative, on jih odda, izdelava fotk je naš problem. 

15. december 1999 

Javna generalka in včerajšnja predpremira sta pokazali, da bodo predstavo radi gledali tako srednješolci, kakor tudi starejši. Predvsem sem vesel zaradi teh, tadrugih, saj predstavljajo velik del naše publike. Igra se je ujela, tam, kjer je ironija dobro cepljena na osnovno situacijo, realno okoliščino in psihološko motiviranost, se mi zdi najboljša. Hvala bogu. Sinoči se nam je pri odpiranju zataknil zastor in na samem začetku smo morali prekiniti predstavo. Šel sem na oder in se opravičil publiki, čeprav nisem vedel, ali bomo zaveso sploh spravili v delovanje. Hvala bogu se je Tomaž izkazal in z mirno krvjo pregledal, kar je lahko ter mirno ukrepal. Vsi ostali smo samo letali kot zmešani in povečevali paniko. Zdaj si znam približno predstavljati, kaj bi povzročil morebiten požar. Bog ne daj. 

Kupili smo dober mikrofon in stroj za efekt tonov. Oboje je velika pridobitev v Tomaževi kabini. 

Prve ocene statistike kažejo, da bodo številke pri obisku nekoliko manjše kakor prejšnje poslovno leto. Nič hudega, bo pa treba izvesti natančno analizo. 

Sodelovanje z Gogo kot kostumografko in scenografko nas je tudi naučilo nekaj novega: materialni stroški so bili ves čas strogo pod nadzorom, v mejah normale, včeraj pa je prinesla še zahtevek za nekaj več kot 500.000 Sit za garderobo, ki jo je dala ona. Z nenormalno visokimi cenami, seveda. In sam nisem zdaj imel nobene možnosti, da bi stvari z odra ukinil. Učimo se: treba bo imeti predpogodbe, skice in kalkulacije in šele nato imeti pravo pogodbo. 

Juretu in Nevenki sem povedal, da ne vidimo več interesa po tem, da je Veseli december v naši hiši: ne gre samo za izpad inkasa, pač pa tudi števila predstav in tehnično-organizacijske težave in probleme, ki si jih povzročamo eni drugim. Prihodnje leto bi želel stvari speljati drugače. 

17. december 1999

Anica in jaz imava nova računalnika. Super za zdaj. Kdaj se bodo pokazali problemi? Zdaj čakam še na skener in ureditev modema, nato treba instalirati še A-3 printer in potem bo, upam, vse v redu. 

Nocoj bomo imeli postprodukcijski sestanek. Odločil sem se, da Gogi plačamo stari, ki jih je sešila, izposojene, to je stvari iz njenega fundusa, pa bomo našli sami. 

20. december 1999

Kritika za Triko v Delu ugodna, v Večeru pa odlična. Pezdir jezikovno plat nekoliko graja, Vidalijeva pa jo pohvali. Še posebej Tadeja, nasploh pa vse igralce, ki da se jim vidi, da se jim ljubi igrati. Konec dober, vse dobro. 

Gogi sem poslal pismo s končnimi odločitvami glede prekoračitve sredstev. Tako se tudi nekoliko bolje počutim; ge. Oblakovi na Mercatorju SVS sem povedal, da vloge za sponzorstvo kot Gledališče Ptuj ne bomo dali. Mislim, da je tako prav, saj je minus nastal na Goginem zeljniku, torej naj si sponzorstvo uredi sama.  

V petek smo imeli postprodukcijski sestanek, na njem pregledali delo. Všeč mi je bilo, da so se v razgovor vključili tudi sodelavci (tehnika), da smo predebatirali vzdušje v času nastajanja predstave, da so igralci povedali, kaj jim je pri nas všeč, kaj naj spremenimo (Tadej: pihanje mrzlega zraka ob odprtih vratih v garderobo). 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

108 - Na Ptuju, kot veste, je od Zavoda za spomeniško varstvo težko dobiti "zeleno luč" za gradbene posege. To je bila prva velika "zmaga" glede gradbene prenove. 

109 - Prepis sms sporočil. Je možno, da takrat telefoni na tipkovnici še niso imeli č,ž,š-jev? Predvsem in ključno pa: A veste, da danes ne vem več natančno, oz. nisem prepričan, za kaj so mi čestitali? Ali za informacijo, da bomo  začeli dobivati redno sredstva tudi od države (in se nam ne bo več treba vsakič znova potegovati zanje "projektno"), ali zato, ker je bilo rečeno, da bo šla zgradba v obnovo? Po moje: za prvo.

110 - Po štirih letih "rintanja", dopisovanja, sestankovanja nam je uspelo. Verjetno je to trenutek, ko smo se "vrasli" v slovensko gledališko pokrajino. Mesto nas je že sprejelo; zdaj tudi država. Prej štiri leta Zato.-ja, zdaj štiri leta Gledališča Ptuj. Zdaj smo v bistvu tam, kjer smo si želeli biti. Sama ustanovitev na papirju (1995) še ni bila nič. Rojstni list. Zdaj smo stopili v prvi razred osnovne šole. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

Nasledji zapis prispevam: Anica Strelec. 
V. d. direktorice sem bila od 1. 9. 2008 do 31. 3. 2009 

Sezona 2008/2009

Odlok o ustanovitvi Gledališča Ptuj, dne 4. decembra1995, je bil moj in številnih Ptujčanov, najbolj pričakovan dan v življenju. Po prvih »porodnih krčih« glede vodenja gledališča, me je takratni v.d. direktor Franc Mlakar povabil k sodelovanju, ki sem ga z velikim veseljem tudi sprejela. Spomin na prvih 11 otroških gledaliških predstav v poklicnem gledališču, ki so bile v celoti razprodane, na iskrice v očeh otrok in učiteljev, mi je neizbrisano ostalo v spominu. Sprva ni bilo vse idealno, za delo ni bilo na razpolago ničesar, ne inventarja,  pisarne, niti pisalnega in fotokopirnega stroja, vstopnice smo kupovali v knjigarni, jih žigosali za evidenco, dvorano z vso opremo vred pa smo najemali od ZKO Ptuj, plato pred gledališčem je  bil »sama luknja«. Ob pomoči vseh, takrat zaposlenih in lokalnega obrtnika, smo hitro poskrbeli za varen dohod vseh obiskovalcev. 

In prva premiera predstave Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka, živi še danes. 

V času delovanja Gledališča Ptuj oz. Mestnega gledališča Ptuj sem zelo dobro sodelovala z vsemi direktorji, posebej še s Petrom Srpčičem. Od 1. septembra 2008 do 31. marca 2009 sem bila, po spletu okoliščin, imenovana tudi za v. d. direktorice Mestnega gledališča Ptuj. V tem, času smo izvedli 2 premieri, Festival monodrame, pripravili programe za prihodnje leto in odpravili pomanjkljivost z znižanjem balkonov za boljšo vidljivost obiskovalcev. V času obnove gledališča pa smo gostovali na različnih lokacijih po Ptuju in okolici. 

Do upokojitve, koncem leta 2016 sem sodelovala pri preko 4000 gledaliških dogodkih: premierah, vseh Festivalih monodrame, Poletnih večerih gledališča Ptuj, Ob -programu, SKUP-u  - Slovenskem festivalu komornega gledališča, pri vseh prost produkcijah doma in na gostovanju po Sloveniji in zamejstvu, pri abonmajih za odrasle, mladino in otroke – kot koordinatorka in organizatorka vseh prireditev.  Organizacija in koordinacija predstav je bila zelo otežena, saj gledališče ni imelo zaposlenih lastnih igralcev, le kratek čas enega. Včasih je bilo potrebno več kot petdeset klicev, da smo lahko odigrali eno predstavo …  Hkrati je bilo v mojem opisu del nalog tudi vodenje celotnega knjigovodstva in računovodstva, skupaj s sodelavci smo vsako leto pripravljali finančne programe in finančna poročila za Mestno občino Ptuj in ločeno še za Ministrstvo za kulturo … dela je bilo za tri osebe. Bilo je veliko stresnih situacij, še več pa lepih trenutkov. Tudi drugi,  moji nepogrešljivi sodelavci, so opravljali dela za več oseb hkrati: Irena Meško, Simon Puhar, Andrej Cizerl-Kodrič, Danijel Vogrinec, Petra Kurnik. Bili smo neizmerno ponosni tudi na vse prejete nagrade za naše predstave in igralce.  

Velika čast mi je bila spoznati mnogo slovenskih igralcev, režiserjev, glasbenikov, pisateljev, direktojev drugih gledališč, organizatorjev kulturnih prireditev po Sloveniji in tujini ter drugih ustvarjalcev. Ob razumevanju svoje družine, moža in otrok, sem lahko izživela sanje delati v gledališču. 

In tako je postalo gledališče način našega življenja. 

Ana Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnih prireditev 

Ptuj, november 2025 

***

Samo M. Strelec:
Hvala, Anica. Peter, zdaj si pa ti na vrsti. V administraciji "MgPuzzlov" sem nastavil dovolj "praznih člankov" - 10 prispevkov sem namenil zate, če bo treba -, ki čakajo na tvoje spomine, tudi najbolj sveže. No, in potem bo 29. članek prispeval dan pred obletnico (25. 2. 2026) Vlado Novak, s spomini na prvo premiero, Govor malemu človeku. 30. članek pa bom 26. februarja 2026 napisal sam in v njem opisal svoj spomin na decembrsko obletnico (4. 12. 2025). Torej, Peter: it's your turn. Vem, da se ne da to hitro, ampak pač povem: prazen prostor je že namenjen tvojim prispevkom, tvojim spominskim koščkom, ki jih je veliko in bodo še kako lepo in celovito sestavili našo skup(nostn)o sliko ptusjkega gledališča.
Seveda pa še naprej vabljen tudi vsi drugi: gledalci, člani strokovnega sveta, sveta zavoda, ex-župani, zaposleni, ustvarjalci - gosti ... - naš skupnostni formta je odprt in sprejemljiv in vkjučujoč za prav vsak, četudi najmanjši košček. Kako? Na mail mi pošlješ. Ali komentiraš objavo na Fb; jaz pa tvoj košček nemudoma pripopam tule, spodaj.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Na današnji dan (4. decembra) pred 30-imi leti (1995) je Mestni svet MO Ptuj na predlog župana (dr. Miroslava Lucija) izglasoval odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališče Ptuj.

Čez slabe tri mesece (26. februarja 1996) je bila prva premiera novega slovenskega poklicnega gledališča (Wilhelm Reich: Govor Malemu človeku, z Vladom Novakom).

Pravzaprav pa se je vse skupaj sprožilo/splazilo s fotografijo zgoraj:

Nešo (kot Suhi) stoji v ribniku v Ljudskem vrtu do kolen v vodi in sporoča sklepno misel:

"Navadna svoboda ni prava svoboda. Prava svoboda se začne tam, kjer se navadna svoboda neha."
- Slawomir Mrožek, Na odptem Morju

Vse to potem, ko so Urška (Srednji), Gregor (Debeli) in Nešo (Suhi) na straniščni školjki opravili prve demokratične volitve na otoku in na wc papirju razvili transparent, s katerim so jasno in glasno (ter kakopak odločno) sporočili: “Hočemo jesti!”

Odločil sem se, da bom do 26. februarja naslednje leto (2026) še malo pospešil - kolikor pač lahko – tole dvoje:

mgPuzzle – je pogled na gledališče, ki ga pišemo skupaj: ustvarjalci, gledalci, direktorji gledališča, zaposleni v gledaliču.
Franci je obljubil, da bo napisal, kako se spomni tistega leta, ko je prevzel vodenje gledališča; Rene, ki je prišel za menoj (2002), je nekoč že nekaj napisal o času, ko je bil direktor; za njim je gledališče vodila Anica - njen "puzzle" objavim kmalu, po Renejevem. Nato pa bomo brali zagotovo zanimive (in še sveže) spomine Petra, ki najdlje vodi ptujsko gledališče (od 2009 do danes).

MGP5 – v slabih treh mesecih bom objavil celoten svoj osebni – do sedaj skrivni - dnevnik, ki sem ga pisal pet let, ko sem bil na Ptuju poslovodja v gledališču (1997 – 2002).

Domišljam si, da bomo z mgPuzzle in MGP5 imeli precej dober vpogled v delovanje gledališča “za nazaj”.
Hvala vsem, ki soprispevate v skupno zgodbo o zgodovini ptujskega gledališča z imenom MgPuzzle.

Pa veselo branje. V naslednjih mesecih sledi torej gledališko-zgodovinski “intenziv za nazaj”. (Da "zaprem", kar je bilo, in se posvetim temu, kar šele bo.)

Skrajšana in s slikovnim materialom opremljena varianta na temo nastajanja Mestnega gledališča Ptuj pa se, "za prvo silo", že nahaja na osrednjem portalu slovenskega gledališča Sigledal; na povezavi: https://repertoar.sigledal.org/razstava/rojevanje-ptujskega-gledalisca-vnovic

In kar me najbolj veseli:

To, da ...

... je Peter proslavo ob 30-letnici zaupal mladim! Njim, ki bodo jutri-pojutrišnjem tukaj igrali, režirali, oblikovali scenografije, kostume, plakate, pisali nove drame itd. itn.

Kako se že reče? The show must go on ali po slovensko:

Oj, le naprej, oj, le naprej!

Čestitke vsem Zato.-jevcem in hvala mnogim, ki ste nam verjeli, da želimo narediti nekaj dobrega za mesto, in nas zato podpirali.

P.s.:

Še fotka - Suhi v pozi Savinškovega spomenika Jožetu Lacku, nekoč ob gledališču, danes na pokopališču.

Najbolj bi pa bil vesel, če bi me nocoj na proslavi pocukal kdo za rokav in rekel: "Ej, jaz sem pa tisti/tista z one fotke na ribniku takrat ... pred 33 leti ... Še danes rad/a hodim v gledališče."

Tole fotko imam v mislih:

Ker vem, da boste nocoj mnogi Zato.-jevci na odru, na predstavah, naj izdam: Franci in Peter menda pripravljata veliko fešto konec sezone, junija prihodnje leto, na prostem. Eto, že kar potrjujem prisotnost.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 

***

16. marec 1998

Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

20. marec 1998

Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

23. marec 1998

Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

24. marec 1998

Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

Začel pogovore z g. Senčarjem⁵⁴ za ureditev elektrike v gledališču. 

Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

25. marec 1998

Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

31. marec 1998

V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

1. april 1998

Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno Lubej, Natašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo⁵⁵. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

2. april 1998

Juhu: dobili bomo 2 mio⁵⁶ Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

8. april 1998

Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

Z Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

10. april 1998

Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu⁵⁷. 

Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra⁵⁸ v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije⁵⁹? 

Se nadaljuje.

***

54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 

***

26. februar 1998

Tako: pred premiero je vse nared. Premiera bo skoraj čisto polna, tehnične stvari so urejene. Igralci pa vsak večer boljši, se mi zdi.  

Sicer pa o samih “umetniških” momentih v tem dnevniku ne pišem veliko. Morda zato, ker vodim še svoj, režijski dnevnik, morda tudi zato, ker se mi zdijo organizacijsko-tehnološke stvari zelo pomembne. Delovna klima, sodelovanje ustvarjalcev z delavci v gledališču, pravočasnost glede izvedbe zadanih nalog ..., to so stvari, ki jih želim dobro definirati in potem kar se da dobro realizirati in se približati idealu. Ideal pa je: visoka kakovost storitev gledališča.  

Umetniški vidiki: vsak režiser mora sam skrbeti za svojo ekipo. V celoti. Zdaj, ko sem tudi v funkciji režiserja, lahko najbolje vidim, kje je dejansko hišna organizacija. Kje je dobra in kje ne štima.  

Prepričan sem, da je bil g. Krošl prava zasedba za to vlogo. Seveda, tudi ostali, vendar on je bistven. In nato Vesna, jasno. Predstava je dobila nekakšen svoj stil, svojo izraznost in svoje okvirje, ki jih zavestno ne želimo prestopati, ki se jih držimo in v njih vztrajamo (verjamemo?).  

Poslušam sodelavce v gledališču, opazujem gostujoče igralce in druge člane ekip ... in se sprašujem: kako naprej, kako se razvijati naturno (postopoma), pa vendar vznemirljivo in ambiciozno ... In si odgovarjam, da je dobro, da vem, kaj bi rad, da pa ostajam hkrati odprt za predloge, ki prihajajo sproti, nepričakovano, ne planirano. Čutim, kako je odločanje (sprejemanje odločitev) pomembna naloga, osnovni in bistveni filter, ki nam v veliki, velikanski meri določa “usodo” in življenje ter delo zavoda v nadaljevanju. 

Čakam na sestanek sveta zavoda. Danes smo dobili še dve pripombi MOP (oddelka za družbene dejavnosti) k sistemizaciji in upam, da bomo lahko danes sprejeli ta akt. 

To bo prvi svet zavoda, na katerem bomo sprejemali letno poslovno poročilo. Ne da bi bil nervozen, vendar nikoli ne veš, kaj in kako si delo zavoda predstavljajo člani sveta. 

27. februar 1998 

Sejo sveta smo končali hitro in brez zapletov, kot bi rekli novinarji. Predvsem se mi zdi pomembno to, da so sprejeli tudi akt o sistemizaciji delovnih mest. 

Pred gledališčem visijo vrata z napisom: Sobo oddam. Zdaj bo torej počasi vse nared za premiero. 

2. marec 1998

Za premiero je vse nared. Fotografije visijo, karte so prodane, oder pripravljen ... Pravzaprav sem zadovoljen - dobro smo delali in naredili smo zanimivo predstavo. Ne vem sicer, kako bo jo videla kritika, vendar sem prepričan, da jo bo publika rada gledala. Sandi je odličen, Vesna tudi. Nešo in Marjana popestrita zadevo. Oder se napolni, zgodba razgiba. 

Župan se je opravičil, da ne pride, prav tako g. Kobal iz MGL-ja. Prišlo bo kar nekaj kritikov; zdi se mi, da še nikoli toliko kot tokrat (Radio, TV, Dnevnik, Delo, Razgledi, Tednik?, Večer?) 

Vesna in Sandi sta videti kar mirna, čeprav pravita, da se nervoza počasi začenja. 

3. marec 1998

Premiera je bila premierska: nekoliko zadržana, pa vendar je šlo kar v redu. Vesna je bila zelo nervozna na začetku, Sandi zelo dober, Marjana mirna, Nešo suveren. Vtis v celoti dober. Ljudje so zgodbo sprejemali zbrano. Morda so bili presenečeni nad resnostjo te komedije, morda so pričakovali več “štosov”. Vesel sem bil, ker igralca nista padla na odzive publike. In občutek imam, da publika reagira tako, kakor smo sami predvidevali. Morda kakšen dovtip ni izzvenel, ker sta šla kar naprej in je včasih nasmihanje v dvorani “pohodilo” kakšno repliko v nadaljevanju. Vendar v celoti: dobro. Vesna je lepo izdelala lok, Sandi je bil discipliniran in se ni spustil z vajeti. Konec je seveda “passionante”, glasba naredi svoje. Aplavz se mi je zdel prisrčen, odkrit, topel in nenavadno dolg. Mislim, da bo ta predstava nekaterim zelo všeč, drugim pa zelo ne. Koliko je dobra? - Kaj pa vem. Ima svoj stil in svojo povednost. Mislim, da je zasidrana v današnjem času in menim, da jo bo veliko gledalcev znalo kam uvrstiti - v svoj svet. Seveda: sprašujem se, kaj bo rekla kritika. Ni me strah kot režiserja, da bi bil popljuvan, ne, gre za hišo, za njeno usmeritev, njene projekte, smernice, razvoj, smiselnost in smotrnost njenega programa. Bomo videli. 

Zdaj sem nekako prazen. Spravljam se k pospravljanju starih misli in zadev, ter planiranju novega: nove sezone. Razmišljam v glavi o možnih kombinacijah, razmišljam o tekstih, režiserjih, terminih. Pripravljam začetni gledališki - programski list za prihodnjo sezono.  

Odgovoril sem g. Šedlbauerju - zanima me, kako se bo odzval. Ali bo izstopil iz “igre”, ali pa vendarle poklical in želel vedeti, kaj je tisto, kar mu lahko ponudimo ... Kdo ve? 

Samo še klepetava z Vesno ... Nič pametnega ne delam, se mi zdi ... premišljujem o prihodnosti gledališča, o možnih potezah, križiščih ... možnih stranpoteh. 

4. marec 1998

Sinočnja predstava je bila veliko boljša od premiere: pravzaprav sta bila igralca samo nekoliko manj napeta in bolj “ležerna”, manj sta tipala in sta izvajala svoje stvari suvereno in ne glede na odziv v dvorani; manj sta poslušala avditorij in nekako zaupala, verjela zgodbi in svojemu početju. Ljudje so pa gledali bolj sproščeno in se več smejali in nasmihali kot na premieri. 

Po predstavi smo se dobili Krošlovi, g. in ga. Gregorc ter jaz. In sedeli do ene ure v Orfeju. Zanimiva druščina. Gospod Gregorc je pravi as. Ko poslušam te zgodbe izpred vojne, o povojnem gledališču in vseh žurih, ki so jih uprizarjali na dnevnem (nočnem) redu, se ti kar milo stori. Ne moreš verjeti, da je bilo to tako živo. G. Gregorc mi je svetoval, naj naredimo ansambel, mi govoril, kako je treba delati z ljudmi kot direktor in njegovi nasveti sploh niso bili staromodni. Nasprotno. Povedal je tudi, da se mu SOBO ODDAM ne zdi dobro delo. Pokritiziral je tudi moj nastop za Prešernov praznik⁵². Seveda: ni kaj ugovarjati. Ima tudi svoj prav. Vsekakor: zanimiv gospod⁵³. Sandiju sem predlagal, da bi se poleti, ko naj bi se srečali v Veliki Nedelji pri Matjašiču nekdanji igralci, nekako dogovorili, da bi napisali svoje prispevke, spomine za morebitni zbornik, publikacijo, knjigo, ki bi jo želel izdati o povojnem ptujskem gledališču ... Upam, da bo kaj iz tega. 

Tukaj bili tudi Smolej, Pernarčičeva, Malalan, Mateja Zavrl in Igorjev fant ... Bili zadovoljni s predstavo. 

Klical g. Novak z MOP. G. podžupan Hojker se je pritoževal, da ni imel dobro organiziranih vstopnic za premiero (problem je res nastal, ker se je nekdo drug usedel na njegovo mesto). G. Novak bi želel, da bi za premiere bilo 8 mest skupaj v ložah (župan, podžupana, predsednik mestnega sveta z ženami). Predlagal sem, da bi bili na balkonu, ker se dobro vidi. In je bil izrecno proti: ker: politiki tam ne bi bili videni. Torej: morajo biti vidni in videni. Zato jim bomo poslej rezervirali 6. in 7. ložo levo, g. Novak pa bo pred premierami potrdil njihov prihod oz. sprostil vstopnice za redno prodajo, če jih na premiere ne bo. Lepo, si mislim: lepo, da jim je pomembno, kje sedijo v gledališču in ali bodo videni ali ne. Očitno se jim zdi pomembno, če pridejo v gledališče. In to se mi zdi za gledališče dobro. 

5. marec 1998

Pismo za g. Kraljeviča (problem Škofje Loke) sem dal prebrati še Anici in pravi, da sluti probleme z Andželo; predlaga, da pismo omilim ... Vrgel ga bom v koš. Saj ima prav: to je borba z mlini na veter. Dobro sem ga napisal, dobro argumentiral, pomagalo pa ne bi nič. 

Kritiki v Delu in Večeru dobri. Očitno dobri. Vesel sem; ne toliko zase kot za režiserja, pač pa za igralca in gledališče. Da se vzpostavlja z vso resnostjo v slovenskem gledališkem prostoru. 

13. marec 1998, petek

Pravi petek, 13. je. Včeraj sem napisal lutkarjem, da želim urediti razmerja z njimi, da se je tretjič zgodilo, da so bili z njimi cirkusi in zjutraj me je Bojan že vzel v “pac” in se zgražal nad mojim pisanjem. Hvala bogu, samo da se stvari uredijo. 

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev. Kakšne probleme imajo: večje od nas, vendar tudi več denarja in več moči na nek način ... 

Sestanek s Šedlbauerjem. Res nisem verjel, da bo šel v ta projekt pod ptujskimi pogoji, vendar vse kaže, da smo blizu dogovora. Če se bosta strinjala igralca, potem bo že kar prva premiera zares nekaj posebnega. 

Zdaj razmišljam o prihodnji sezoni. V glavnem gre za usklajevanje terminov in kombinatoriko najboljših možnosti, idej, zamisli. 

Kmalu bova govorila tudi s Petrom o monodrami, tako da bosta že dve stvari skoraj dorečeni. 

Gostovanja: v Novem Mestu, Škofji Loki ... Problemi z Nešovimi termini v Mariboru ... To je to. V resnici sem vesel, da je dopusta konec in da se vržem v nove naloge. Marca želim definirati stvari do te mere, da bo samo še minimalna improvizacija za prihodnjo sezono. 

Anica in Mateja sta ob 13. uri odšli domov. Čisto mirno je. Prava mrtvašnica. Niti telefon ne zvoni.  

Bil sem na Telekomu in se pozanimal za posodobitev naše telefonije. Morda bomo že aprila imeli nove telefonske številke in ISDN linijo. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

52 - O, zdaj me pa ima, da bi poiskal ta govor. Kaj le sem govoril? Vem le, da sem prinesel s seboj za govornico debel fascikel, tisti največji. Da bi prestrašil ljudi v dvorani, da bom prebral vse iz tega. (Notri je bilo par strani, ki sem jih nameraval povedati plus še vsaj par sto praznih - natančneje papirjev iz koša.) Pa še tega se spomnim, da sem imel nek zvonček, s katerim sem pozvonil, ko je bilo govora konec. Hm, kaj sem že hotel povedati? 

 53 - Jože Gregorc, simpatičen sogovornik. Kar videl sem, si lahko predstavljal, kako so žurirali v kavarni Evropa po premierah. In skupaj držali. Če samo pomislim: v najboljših profesionalnih letih je imel ptujski gledališki ansambel več kot dvajset stalnih igralcev! Videl sem igrati še Franja Gunžerja, Lojzeta Matjašiča, doživel režiserja Petra Malca kot mentorja, ko nas je na Hajdino prihajal učit, kako se našminkati, da bo imela mladenka lička še bolj rdeča in tragičen junak oči še bolj poudarjene ... kako, golobradci, naj zalepimo brado in brke. Ali vsaj narišemo. Šarmantna sta bila seveda tudi Jože Babič in Fran Žižek, ki ju je Branka pripeljala na Ptuj in se pogovarjala z njima. Žal takrat še nisem dovolj znal, da bi znal kaj pametnega vprašati. Tako je to: znati je treba, da bi lahko sploh kaj tehtnega znali vprašati. No, in morda tudi (ali predvsem) zaradi tega vse to objavljam: da bi se informacije ohranile in bi nekdo nekoč znal postaviti še boljša, še neudobnejša in še bolj diferencirana vprašanja. Zato, da bi slika o posameznih trenutkih zgodovine ptujskega gledališča šla v čim več smiselnih kontekstov. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.