MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

Nasledji zapis prispevam: Anica Strelec. 
V. d. direktorice sem bila od 1. 9. 2008 do 31. 3. 2009 

Sezona 2008/2009

Odlok o ustanovitvi Gledališča Ptuj, dne 4. decembra1995, je bil moj in številnih Ptujčanov, najbolj pričakovan dan v življenju. Po prvih »porodnih krčih« glede vodenja gledališča, me je takratni v.d. direktor Franc Mlakar povabil k sodelovanju, ki sem ga z velikim veseljem tudi sprejela. Spomin na prvih 11 otroških gledaliških predstav v poklicnem gledališču, ki so bile v celoti razprodane, na iskrice v očeh otrok in učiteljev, mi je neizbrisano ostalo v spominu. Sprva ni bilo vse idealno, za delo ni bilo na razpolago ničesar, ne inventarja,  pisarne, niti pisalnega in fotokopirnega stroja, vstopnice smo kupovali v knjigarni, jih žigosali za evidenco, dvorano z vso opremo vred pa smo najemali od ZKO Ptuj, plato pred gledališčem je  bil »sama luknja«. Ob pomoči vseh, takrat zaposlenih in lokalnega obrtnika, smo hitro poskrbeli za varen dohod vseh obiskovalcev. 

In prva premiera predstave Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka, živi še danes. 

V času delovanja Gledališča Ptuj oz. Mestnega gledališča Ptuj sem zelo dobro sodelovala z vsemi direktorji, posebej še s Petrom Srpčičem. Od 1. septembra 2008 do 31. marca 2009 sem bila, po spletu okoliščin, imenovana tudi za v. d. direktorice Mestnega gledališča Ptuj. V tem, času smo izvedli 2 premieri, Festival monodrame, pripravili programe za prihodnje leto in odpravili pomanjkljivost z znižanjem balkonov za boljšo vidljivost obiskovalcev. V času obnove gledališča pa smo gostovali na različnih lokacijih po Ptuju in okolici. 

Do upokojitve, koncem leta 2016 sem sodelovala pri preko 4000 gledaliških dogodkih: premierah, vseh Festivalih monodrame, Poletnih večerih gledališča Ptuj, Ob -programu, SKUP-u  - Slovenskem festivalu komornega gledališča, pri vseh prost produkcijah doma in na gostovanju po Sloveniji in zamejstvu, pri abonmajih za odrasle, mladino in otroke – kot koordinatorka in organizatorka vseh prireditev.  Organizacija in koordinacija predstav je bila zelo otežena, saj gledališče ni imelo zaposlenih lastnih igralcev, le kratek čas enega. Včasih je bilo potrebno več kot petdeset klicev, da smo lahko odigrali eno predstavo …  Hkrati je bilo v mojem opisu del nalog tudi vodenje celotnega knjigovodstva in računovodstva, skupaj s sodelavci smo vsako leto pripravljali finančne programe in finančna poročila za Mestno občino Ptuj in ločeno še za Ministrstvo za kulturo … dela je bilo za tri osebe. Bilo je veliko stresnih situacij, še več pa lepih trenutkov. Tudi drugi,  moji nepogrešljivi sodelavci, so opravljali dela za več oseb hkrati: Irena Meško, Simon Puhar, Andrej Cizerl-Kodrič, Danijel Vogrinec, Petra Kurnik. Bili smo neizmerno ponosni tudi na vse prejete nagrade za naše predstave in igralce.  

Velika čast mi je bila spoznati mnogo slovenskih igralcev, režiserjev, glasbenikov, pisateljev, direktojev drugih gledališč, organizatorjev kulturnih prireditev po Sloveniji in tujini ter drugih ustvarjalcev. Ob razumevanju svoje družine, moža in otrok, sem lahko izživela sanje delati v gledališču. 

In tako je postalo gledališče način našega življenja. 

Ana Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnih prireditev 

Ptuj, november 2025 

***

Samo M. Strelec:
Hvala, Anica. Peter, zdaj si pa ti na vrsti. V administraciji "MgPuzzlov" sem nastavil dovolj "praznih člankov" - 10 prispevkov sem namenil zate, če bo treba -, ki čakajo na tvoje spomine, tudi najbolj sveže. No, in potem bo 29. članek prispeval dan pred obletnico (25. 2. 2026) Vlado Novak, s spomini na prvo premiero, Govor malemu človeku. 30. članek pa bom 26. februarja 2026 napisal sam in v njem opisal svoj spomin na decembrsko obletnico (4. 12. 2025). Torej, Peter: it's your turn. Vem, da se ne da to hitro, ampak pač povem: prazen prostor je že namenjen tvojim prispevkom, tvojim spominskim koščkom, ki jih je veliko in bodo še kako lepo in celovito sestavili našo skup(nostn)o sliko ptusjkega gledališča.
Seveda pa še naprej vabljen tudi vsi drugi: gledalci, člani strokovnega sveta, sveta zavoda, ex-župani, zaposleni, ustvarjalci - gosti ... - naš skupnostni formta je odprt in sprejemljiv in vkjučujoč za prav vsak, četudi najmanjši košček. Kako? Na mail mi pošlješ. Ali komentiraš objavo na Fb; jaz pa tvoj košček nemudoma pripopam tule, spodaj.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001

Nasledji zapis prispevam: Rene Maurin.
V. d. direktorja sem bil od 3. 1. 2002 do 30. 9. 2002, nakar pa direktor med 2003 in 2008.

S težavo začenjam sestavek o svojem mandatu v Mestnem gledališču Ptuj, ki je v spominu še zmeraj svež. Tako svež, da še ni postal tisti pravi spomin, ki s svojo oddaljenostjo omogoči užitek o uspešno opravljenem delu, in blag nasmešek nad tistim, kar je bilo neuspešno. Še zmeraj sicer skrbim, spremljam in razmišljam o mgP. Priznam, vsak dan nekoliko manj ... Približno tako, kot po koncu kakšne ljubezenske zveze. Tudi ne vem, ali je po ločitvi možno ohraniti pristno prijateljstvo, vem pa, da je biti direktor tega gledališča prav gotovo skoraj zakonski stan. Verjamem, da je bil za mojega predhodnika, verjamem, da bo za naslednika/co ... Delo v majhnem kolektivu ptujskega gledališča je predvsem odvisno od medsebojnih odnosov, saj je za delovanje te majhne črne škatlice potrebno bistveno več, kot le golo izvajanje dolžnosti iz opisa delovnega mesta. Samo na ta način lahko ta David med slovenskimi gledališči ustvarja pogoje za gledališke avanture, ki najdejo svoje mesto v širšem geografskem in duhovnem prostoru. V svojem mandatu sem to želel deloma spremeniti. Skrbelo me je predvsem, kako dolgo bo kolektiv zmožen takšnega svežega entuziazma in požrtvovalnosti, hkrati pa sem želel, da bi se mgP razvil v gledališče, ki ni podložno lokalnim, privatnim in aktualno političnim stanjem. Kot tujec na Ptuju sem v takšnem pristopu videl edino možnost svojega delovanja, saj lokalne vloge oziroma moči nisem imel. Hkrati se mi je vrednost in potencial tega gledališča zdel prevelik, da bi se ga omejevalo na vlogo lokalnega uličnega žonglerja, ki žonglira s tolikimi žogicami, kot mu jih vržejo lokalni veljaki, pa čeprav zgolj eno. Zavedam se, da je gledališče edina preostala lokalna umetniška oblika, ki se nehote upira globalizaciji in ki ima svoj smisel ter vrednost predvsem v nagovoru geniusa loci. In v naši deželi, v našem minimundusu nas je zgolj deset. Zgolj deset, ki jim je omogočeno in zaupano stalno ter zagotovljeno poslanstvobdenja nad našo lokalno resničnostjo, in še: za dober meter povišan prostor, ki nam s svojo vzvišeno lego tako jasno oznanja pomen našega dela. 

V tej epruveti, v kateri smo poizkušali spojiti te sestavine z dodatki raznih plemenitih kovin, je tako nastalo marsikaj. Včasih zgolj dim, včasih nič, kdaj pa kdaj pa tudi pravi blisk in pok. Izpolnitev želj po ustvarjanju vsebinsko prodornega gledališča se je začela uresničevati predvsem v zadnjih letih mandata, ko je nemalo vsaka produkcija dosegla resno pozornost občinstva na Ptuju in širše. Želel sem, da pokažemo, kaj bi ptujsko gledališče lahko bilo, ne zgolj, kar je. Želel sem, da se vsaj za trenutek na obzorju zasveti laterna, ki bi očarala in zapeljala mgP na pot proti naslednji stopnji svojega razvoja. Želel sem, da okolje in financerji spoznajo vrednost tega zavoda in ljudi, ki ga s svojim delom oživljajo. Mogoče sem tudi upal, da bi se držali slavne krilatice, ki je tolikokrat donela izza govorniških pultov, da bodo podpirali uspešne in požrtvovalne, da bodo dodali k vsakemu lastnemu prisluženemu centu še enega svojega. Če bo temu lako, bo pokazala prihodnost, ki pa je glede na svoje recesivno-krizno-stagnacijsko izbuljene zelene oči gotovo negotova. Morda pa bomo dobili kaj več, ker si že ves čas kave plačujemo sami? Morda se bo zaradi naše pregovorne skodelice kave in kofeinskega varčevanja proračun za kulturo le odlepil od te procentne dvojke, ki jo dobivamo že desetletja? 

Vem, vem, oddaljujem se od teme, toda iskreno, svoje delo težko ocenjujem. V gledališču je to delo občinstva in kolegov. Ne želim oceniti, kateri projekti so mi bili ljubi in kateri ne, saj jim je ljubezen ali prezir naklonilo že občinstvo. Kako je potrebno nadaljevati pot gledališča, nimam pravice, ne želje modrovati, saj je zadnje, kar potrebujemo, še en svetovalec ... Zapustil sem krmilo in oglasil se bom le, če bo naslednji kapetan tako želel. Vse, kar lahko povem, je, da sem hvaležen, da sem lahko bil del zgodbe tega gledališča, ki je resnično živo in krvavo. Del gledališča, ki ne uživa v tradicionalno polnem bančnem računu in kolektivu, ki meji na zavod za zaposlovanje. Gledališča, ki se hkrati bori za kruh in šampanjec, ki ni imelo strani, ima pa aplavze ..., ki ima polne in prazne dvorane, slabe kritike in nagrade ..., ki ima enega igralca, odpada ometa ..., toda vedno, vsak posamičen dan vero v gledališče, v možnost, da se lahko svet spreminja tudi brez kamna in palice. mgP ima vero v gledališče kot majhno svetišče svobode, iluzije, ideala in etike, ki so izginili s polic naših vrednot, da bi napravili mesta konzervam s pasteriziranim kapitalskim donosom in tetrapakom genetsko modificirane sreče z dvomesečnim rokom trajanja. Majhno gledališče z velikim srcem. S srcem, ki je večje od klimatske naprave in sinapsami, daljšimi od vseh DMX-linij. To je vse, kar gledališče potrebuje. Samo temo in tišino, ki nas popelje iz realnosti, ter hrabrost, da spočne tisto novo resničnost ... 

Aha. Gotovo boste pogrešali, če ne napišem kaj o obnovi ... Toda, povem vam, to bi zahtevalo samostojen spis večjega obsega. Kljub temu bom zinil en nesramen, nekorekten stavek, ker vem, da vas zanima predvsem to. Vseh problemov je kriv ... Povabite me na kavo, pa vam povem. Zdaj, ko nisem več direktor, imam manj družbe in več svobode. 

In namesto slovesa ... Iskreno obžalujem in priznavam napake, ki sem jih storil na tej poti. Upam, da bodo izginile kot vodene koze ... Hkrati upam, da bodo kritične misli vsaj delno pospremljene z zavestjo o uspehih, h katerim sem po svojih močeh prispeval. In upam, da se bo razraščalo dobro, plevel pa bo izginjal. Verjamem da bo, ker navsezadnje je gledališče tako zelo drugačno od sveta ... 

Bon voyage mon cher, mon grand petit théâtre! 

Rene Maurin 

(Maribor, 21. 12. 2010)

***
Samo M. Strelec:
Rene, saj veš, da te bom povabil na kavo ;-) Hvala ti za ta zapis oz. oris od takrat, hitro po koncu tvojega mandata. Obnem pa oprosti prosim že vnaprej: še te bom gnjavil, da se kdaj, ko boš imel več časa in boš končal to lepo in veliko delo, ki si si ga zadal zadnje čase, razpišeš in vso stvar "razbiješ" na manjše koščke. Vendarele si vodil hišo osem let in prepričan sem, da je kar kaj podrobnosti, ki bi bile zanimivi pixli v naši skupnostni sliki. No, do kafeta torej; lahko s smetano, magari na Smetanovi ;-)

Na današnji dan (4. decembra) pred 30-imi leti (1995) je Mestni svet MO Ptuj na predlog župana (dr. Miroslava Lucija) izglasoval odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališče Ptuj.

Čez slabe tri mesece (26. februarja 1996) je bila prva premiera novega slovenskega poklicnega gledališča (Wilhelm Reich: Govor Malemu človeku, z Vladom Novakom).

Pravzaprav pa se je vse skupaj sprožilo/splazilo s fotografijo zgoraj:

Nešo (kot Suhi) stoji v ribniku v Ljudskem vrtu do kolen v vodi in sporoča sklepno misel:

"Navadna svoboda ni prava svoboda. Prava svoboda se začne tam, kjer se navadna svoboda neha."
- Slawomir Mrožek, Na odptem Morju

Vse to potem, ko so Urška (Srednji), Gregor (Debeli) in Nešo (Suhi) na straniščni školjki opravili prve demokratične volitve na otoku in na wc papirju razvili transparent, s katerim so jasno in glasno (ter kakopak odločno) sporočili: “Hočemo jesti!”

Odločil sem se, da bom do 26. februarja naslednje leto (2026) še malo pospešil - kolikor pač lahko – tole dvoje:

mgPuzzle – je pogled na gledališče, ki ga pišemo skupaj: ustvarjalci, gledalci, direktorji gledališča, zaposleni v gledaliču.
Franci je obljubil, da bo napisal, kako se spomni tistega leta, ko je prevzel vodenje gledališča; Rene, ki je prišel za menoj (2002), je nekoč že nekaj napisal o času, ko je bil direktor; za njim je gledališče vodila Anica - njen "puzzle" objavim kmalu, po Renejevem. Nato pa bomo brali zagotovo zanimive (in še sveže) spomine Petra, ki najdlje vodi ptujsko gledališče (od 2009 do danes).

MGP5 – v slabih treh mesecih bom objavil celoten svoj osebni – do sedaj skrivni - dnevnik, ki sem ga pisal pet let, ko sem bil na Ptuju poslovodja v gledališču (1997 – 2002).

Domišljam si, da bomo z mgPuzzle in MGP5 imeli precej dober vpogled v delovanje gledališča “za nazaj”.
Hvala vsem, ki soprispevate v skupno zgodbo o zgodovini ptujskega gledališča z imenom MgPuzzle.

Pa veselo branje. V naslednjih mesecih sledi torej gledališko-zgodovinski “intenziv za nazaj”. (Da "zaprem", kar je bilo, in se posvetim temu, kar šele bo.)

Skrajšana in s slikovnim materialom opremljena varianta na temo nastajanja Mestnega gledališča Ptuj pa se, "za prvo silo", že nahaja na osrednjem portalu slovenskega gledališča Sigledal; na povezavi: https://repertoar.sigledal.org/razstava/rojevanje-ptujskega-gledalisca-vnovic

In kar me najbolj veseli:

To, da ...

... je Peter proslavo ob 30-letnici zaupal mladim! Njim, ki bodo jutri-pojutrišnjem tukaj igrali, režirali, oblikovali scenografije, kostume, plakate, pisali nove drame itd. itn.

Kako se že reče? The show must go on ali po slovensko:

Oj, le naprej, oj, le naprej!

Čestitke vsem Zato.-jevcem in hvala mnogim, ki ste nam verjeli, da želimo narediti nekaj dobrega za mesto, in nas zato podpirali.

P.s.:

Še fotka - Suhi v pozi Savinškovega spomenika Jožetu Lacku, nekoč ob gledališču, danes na pokopališču.

Najbolj bi pa bil vesel, če bi me nocoj na proslavi pocukal kdo za rokav in rekel: "Ej, jaz sem pa tisti/tista z one fotke na ribniku takrat ... pred 33 leti ... Še danes rad/a hodim v gledališče."

Tole fotko imam v mislih:

Ker vem, da boste nocoj mnogi Zato.-jevci na odru, na predstavah, naj izdam: Franci in Peter menda pripravljata veliko fešto konec sezone, junija prihodnje leto, na prostem. Eto, že kar potrjujem prisotnost.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 

4. maj 1998

Začeli smo nov teden. Pričakujemo ponudbe za izvedbo del. Mislim, da smo kar nekako vznemirjeni, nekoliko celo prestrašeni in skratka »v pričakovanju«. Kaj bo? Kako bomo speljali stvari? Bomo  domislili dovolj, tako da bo nekaj časa mir?    

Gospod Safran nam je poslal e-mail, kjer nam čestita za domačo stran. Tudi v Mariboru jo delajo. Safran pravi, da bo na red v prihodnji sezoni. 

Mateji sem pokazal, kako se delajo datoteke za internet. Jutri jih bo začela vnašati in oblikovati. Tako bomo kmalu naredili stvari za nazaj in lahko bomo dograjevali informacije. 

Konec tedna dobimo novo telefonsko številko. Kako bo deloval računalnik na novem ISDN modemu? 

Klical me je Zijah Sokolović. Srečava se 17.  t. m. na 50. ponovitvi Zaboja.  

Klical me je tudi Milan Dekleva in morda se zna dogoditi, da bo TV Slovenija – otroški program posnel Zaboj za TV. Bilo bi fino … 

5. maj 1998

Andreju Gabronu sem ponudil kostumografijo. Mislim, da bo »za«. 

Računalnik zafrkava – fonti. Nikoli ni konca s to tehniko. 

Sinočnja predstava Gospodične Julije mi je bila všeč. Tudi gledalcev je bilo okoli 120. To je fino. Veseli me, da je tudi »resnejši« žanr dobro obiskan. 

Mateja je oblikovala prvo stran na Internetu. Dobro ji je šlo. Zdaj bo uredila predstave za nazaj in kmalu bomo torej imeli domačo stran kot se šika. Arnes nam bo dodelil drug e-mail naslov; tak, da se bo glasil na »gledalisce.ptuj« in ne več na moje osebno ime. Zanima me samo, ali mi bodo mojega ukinili in kako se bo glasila potem stran na http-ju. Vendarle bi bilo bolje, če je ime bolj podobno imenu zavoda, kakor da je v njem moje ime … 

7. maj 1998

Včeraj sta bila tukaj Matjaž Latin in Mirjana Koren. Ogledala sta si dvorišča. Najbolj všeč jima je bilo tiso pred steklarsko delavnico. Šla sta k Branki vprašat, ali dovoli tam predstavo. Rekla je, da nima nič proti, ko pa sta povedala, da je to v okviru Gledališča Ptuj, je rekla: ne. Zdaj čakam, da najdeta nov prostor ali da se odločita še enkrat za to dvorišče. Če bosta se odločila zanj, bomo pač dali vlogo na Oddelek za okolje in prostor in nato naj oni povedo, ali lahko imamo predstavo ali ne. 

Hura: zdi se mi, da mi bo uspelo v domačo stran vnesti fotografije predstav!  

8. maj 1998

Kaj bo danes prinesel poštar? Grozno: nobene ponudbe! Zdaj sta šla Marjan in Tomaž v akcijo. Pridobiti moramo še ponudbo za kovinarska dela in še eno elektro-ponudbo. Prišla je pošta z Ministrstva, ki predpisuje, kaj je potrebno še dobiti, da lahko dobimo denar iz Ljubljane. Pa to je noro! Kup papirjev. Kar zgrozim se. Vendar ni kaj: korak po korak bomo šli naprej. Prišla je tudi ponudba g. Schlambergerja. Po ponedeljku zvečer bomo lahko začeli seštevati številke in računati, kaj in kako si lahko privoščimo. Tu je še Franci z elektro ponudbo … 

Prišel je račun firme Senčar: na računu so stvari, ki še niso bile narejene … Ne vem, kaj naj si mislim.  

Tudi telefona niso prišli delat danes, kakor smo bili domenjeni. 

Vsaj nekaj dobrega: dobili smo novo uporabniško ime pri Arnes-u, ki se bo glasilo na Gledališče Ptuj. Morda so mi celo pustili starega, osebnega. 

11. maj 1998

Dobili smo ISDN linijo. Lahko kličemo z dvema telefonoma hkrati. 

Imamo dve ponudbi za kovino, dve za elektriko. Razpis je tako veljaven. Zdaj se lahko odpirajo kuverte. Ves vikend sem bil nezadovoljen, razmišljal sem o cugih, elektriki, denarju, o tem, kaj res potrebujemo, česa ne, kako obrniti denar, da bi imeli čim več od vsega skupaj. 

In zazdelo se mi je, da je treba obrniti logiko razmišljanja za 100 %: ne, kaj si želimo, ampak: kaj bi potrebovala publika? Kaj lahko naredimo s tem denarjem, da bo učinek maksimalen? 

12. maj 1998

Včeraj smo odpirali kuverte. Izbrali smo za elektro dela g. Arnuša, o kovini pa bomo odločali v četrtek. 

Hvala bogu je steklo. Korakamo, počasi, vendar zanesljivo. Napredki so majhni, vendar se mi zdi, da gremo v pravo smer. Ko bodo sklenjene pogodbe z izvajalci, potem smo že daleč. Po prvih izračunih so naše želje večje za 1 mio Sit od tega, koliko denarja imamo oz. bomo imeli. Zdaj bo treba krčiti, reducirati in se se odločiti za skromnejšo verzijo ali se kakšnim delom odreči. 

Latin si želi dvorišče na Slovenskem trgu 1. Pisal sem ZKO-ju, da smo vložili vlogo za dovolitev prireditve in da upam, da bodo dobri »sosedi« in da bodo lahko ekipa normalno izvedla vaje in ponovitve. Upam, da bo s tem projektom vse v redu. Sploh ne želim misliti na probleme, zaplete. 

Nataša Matjašec si je zvila nogo. Tako smo morali odpovedati gostovanje v mariborski KIBLI. 

13. maj 1998

Anica pripravlja pogodbi za kovinarska in elektro dela. 

Končal sem s korekcijami Finžgarja. Zdi se mi, da se Cvetje v jeseni dobro vklaplja v Turrinijevo zgodbo. 

Malo že kar pogrešam Internet, ki od zdaj, ko imamo ISDN linijo, še ne dela, ker modem ni dobro instaliran.  

15. maj 1998

Stanč fotografira sodelavce za objavo na predstavitveni mapi gledališča. 

Skupaj smo oklestili dela za obnovo odra in vsota, na katero smo prišli, je 5.050.000 Sit. V tem je še nekaj rezerve, s tem da smo se odpovedali električnim cugom, zavesam na odru … Veliko bomo naredili tudi sami (demontaža, odvoz, barvanje tal). Prihodnji teden sklepamo pogodbe z izvajalci.  

Zdaj imamo probleme s prenosnim telefonom, internetom … Nikoli nisem dovolj pazljiv: tudi zdaj, ko so odšli Telekomovci, nisem preveril prvega prostora – in glej ga zlomka: prav tam telefon zdaj ne dela. Nikoli nisem dovolj pazljiv. Vidim, kako se motim, ko startam s predpostavko, da je vsak mojster strokovnjak na svojem področju in da bo v osnovi želel narediti stvar najboljše kar je možno. Morda pa temu le ni tako … 

18. maj 1998

Včeraj smo imeli »naporen« piknik, ki se je končal proti polnoči. Bilo je fino, prijetno, kljub sicer hladnemu vremenu. Okolje prelepo, dobra družba… Pogovarjala sva se z Zijahom, dal sem mu v branje Finžgarja …  

Govorila z Deklevo glede otroške igre; srečava se v Ljubljani. 

19. maj 1998

Podpisana je pogodba z g. Arnušem za elektriko, pripravljeno vse za g. Forstneriča. Tukaj je bil tudi g. Feguš, ki je sprožil kup novih vprašanj … Požarna varnost, elaborati, načrti … Če bi hoteli imeti vse to, bi lahko na koncu imeli montiran kak vlak; morda. Seveda: strinjam se, da je lahko kaj hudo narobe, vendar mislim na najboljše, naredimo najnujnejše … Čisto »čisto« pa okoli našega odra ne bo moglo biti nikoli. 

20. maj 1998

Anica je začela zbirati denar za izvajalca del. Upam, da bo šlo vse brez zapletov. 

Na »dnevu odprtih vrat« danes še ni bilo nikogar … Morda bo kdo prišel popoldne … 

Nekako »len« sem. Razmišljam predvsem o prihodnosti, o mladih avtorjih, o prihodnji sezoni, hkrati pa o stvareh, ki nas čakajo v bližini: prva vaja za Fanta v avtobusu, prva vaja za Ovinek … Klical me je Vojko in pravi, da bi bilo fino, če bi obnovili Krčmarico … Morda bo res prišlo do tega. 

Razmišljam tudi o pripravi sestanka delavcev ob koncu sezone. Rad bi, da bi premislili  preteklo sezono, rad bi, da bi poskusili videti, kje so naše rezerve, kam bi se lahko obrnili, kam smo namenjeni, kako naj bi delovali prihodnje leto. Mislim, da se moramo odpraviti kam iz Ptuja in v miru v dveh dneh delati v novem okolju, nemoteni, osredotočeni na vprašanja in predvsem izven vsakdanje prakse, rutine, navade. 

Občutek imam, da nekako »spim« pred novo sezono, pred novimi »zalogaji«. Nenavaden mir je v hiši. Ivan Brač mi pravi, da se zapletajo stvari okoli poletnih večerov. Razmerja med DUUS in GIZ-om niso razjasnjena, Ivan ima malo denarja in nič praktične podpore (infrastruktura, tehnika). Žal moram zapisati tako: prav vesel sem, da obnavljamo oder. Sicer bi se najbrž glede uporabe dvorane skregali – ne bi želel namreč sodelovati v tako nedorečenih stvareh.  

22. maj 1998

Včeraj je časopis Tednik objavil članek o tem, kako ima direktor gledališča novi hobi: zamenjavaje ključavnic. Podpisan Bojan Čebulj. Članka nisem prebral, in nimam volje, da bi ga bral. Ne nameravam odgovarjati. Čudijo se, ker sem skoraj eno leto po nastavitvi zahteval, da ključev gledališča ne more imeti pri sebi nihče drug kakor delavci gledališča.  

Fantje prvo vajo Ovinka nekako zavlačujejo, ne morejo se uskladiti, vse je nekako disperzno. Morda sem sam kriv. Vendar odločil sem se, da bom vztrajal, da se režiser dobi z gledališčem in da se dogovorimo o vseh terminih in jih vnesemo v pogodbe. 

Na odru se zdaj že vidi umikanje starega lesa, vrvišča. Naenkrat deluje oder večji; kako lepo bi bilo, če bi bila to zunanja »luč«. Postavljati bodo začeli gradbeni oder.  

25. maj 1998

Sinoči je bila v mariborski gledališki kavarni prva vaja, pogovor pred začetkom študija Ovinka. Ekipa se je zbrala, izrečene so bile prve misli, postavili smo se na nekak »nizki start«. 

Danes pričakujem igralce in sodelavce za prvo vajo »Fanta«. Zdi se mi pomemben trenutek: nadaljeval bom tam, kjer smo končali s Sartrom, Krčmarico: z nam lastno etiko, filozofijo gledališča, metodiko. Proces dela bom zastavil v skladu z razmišljanjem o t.i. novem gledališču. Gledališču za novo stoletje, gledališču na prelomu tisočletja. 

Lutkarji so si prišli po lutke in njihove stvari … To je zdaj verjetno nadaljevanje članka. Ne vem, kaj se bo dogajalo naprej, vem pa eno: imamo dovolj pomembnejšega dela kakor ukvarjanje z zdrahami, prerekanji in ugotavljanjem, kdo ima prav in kdo ne. Zavod zastopa direktor in ta je odgovoren za vsebinsko in formalno poslovanje. S tem pa tudi za to, kakšen je odnos z drugimi uporabniki gledališke stavbe. Nikakor ne morem pristati na to, da bi uslužbenci Gledališča bili servis za neke druge organizacije, še manj pa, da bi lutkarji delali v okviru Gledališča Ptuj. To sem povedal Valeriji Ivanuša Školiber na začetku: če bomo kdaj delali lutkovno predstavo, - in ni rečeno, da je ne bomo, potem želim, da bo tudi to delo predvsem ali v večini profesionalno. Seveda: morda bo treba ob priliki reči bobu bob: vsaka čast ljubiteljski dejavnosti, vendar … Zelo mi je žal, ampak kot umetniški vodja še zmeraj ne verjamem v pot križanja profesionalizma z ljubiteljstvom. In občutek imam, da je generalni problem prav v tem, da imamo ljubitelji občutek, da bi moralo Gledališče Ptuj stati za njimi. Sam pa trdim, da je gledališče res na voljo vsem skupinam, vendar pod enakimi pogoji: da se uskladijo z urnikom dela Gledališča, da so v Gledališču v zadnji fazi svojega dela (adaptacijska vaja oz. generalka in nastop) in da je organizacija obiska in prodaja vstopnic njihova stvar. Drugače si težko predstavljam. V nasprotnem primeru bi lahko Gledališče delalo eno, dve svoji predstavi in ostali del leta čakalo in asistiralo pri nastajanju ljubiteljskih produkcij. V situaciji projektnega gledališča, kjer se termini igralcev natančno koordinirajo z drugimi gledališči, bi to bilo praktično nemogoče. To, da bi projekti poklicnega gledališča čakali, oz. se ozirali na dinamiko in organizacijo dela, nastajanja ljubiteljske predstave. Žal, tako je to. Ne vem, kako bi lahko bilo drugače. In prav zato od vsega začetka nisem bil za križanje med ljubiteljstvom in profesionalizmom. Res je: objoje je gledališče, vsako od njiju je lahko slabo ali dobro gledališče, vendar to je stvar filozofije. Pragma pa je takšna kot je: Gledališče Ptuj se gradi, počasi uveljavlja in nujno je, da je obvladano in obvladovano. Sicer lahko razpade že na operativnem nivoju. In zato se mora ukvarjati predvsem s sabo in svojimi probelemi. In to tako dolgo, dokler ne bo dovolj močno, stabilno, prezentno, da bi lahko v nekem deležu integriralo vase tudi ljubiteljske »težnje«. Pika, šlus.  

Z vznemirjenjem pričakujem začetek novega projekta, novo vajo. Zdi se mi, da se v hišo ali morda vame naseli s tem neko novo pričakovanje, neko novo seme, ki mu nihče ne vidi sadu, ploda, vendar je kljub vsemu tukaj. Posejano, vrženo v zemljo. In začne se gojenje in začne se skrb in začne se pozornost in začne se odnos. In od vsega tega je odvisno, kako bo seme raslo. Vemo, v kaj se bo razvilo: v predstavo, vendar vprašanje, v kakšno. In tu je toliko prostora. Tu je toliko nejasnega, tu je toliko odprtega in to je tako lepo. Tako vznemirljivo. Tako magično in tako človeško. To uhaja natančnosti, to uhaja tehniki, to uhaja načrtom, to uhaja definiranosti. Vse to je mehko, vse to je nenapovedljivo, vse to je v nenehnem gibanju, premikanju, spreminjanju. Vrenju. Ta vikend sem sedel za mizo in izoblikoval misli o »novem gledališču«. O novi metodi, etiki, procesu dela. O predstavi kot KRESovanju, RISKiranju v procesu dela. Čutim namreč, da prihaja čas, ko lahko v gledališču – organizaciji, ki smo jo ustanovili, začnemo tudi delati gledališče tako, kot bi si želeli. Ne gre za estetska vprašanja, ker o estetskih vprašanjih je mogoče govoriti kot o samostojnih kategorijah. Pač pa gre za vprašanje ravnanja s človeškim potenciali, s človeško naravo, človekovo inteligenco, čustvenostjo, odnosnostjo. Novo gledališče ni revolucionarno, ne prevratniško, ponuditi ne more koncepta, ki bi vpeljeval estetsko razlikovanje od starega gledališča. Novo gledališče je kakor življenje: v toku. V toku je bilo vedno tudi staro gledališče, vendar tega ni nikoli tematiziralo in se je ukvarjalo predvsem z rezultati svojega obstoja: s predstavo kot izdelkom. Novo gledališče bo bolj kot na predstavo osredinjeno na proces njenega nastajanja, na procese, ki jih bo predstava sprožala pri publiki in na procese, ki se dogajajo med ljudmi, ki delajo predstavo. Novo gledališče je življenje v malem. Novo gledališče ni izdelek, pač pa laboratorij, učilnica, raziskovalnica, igralnica. Novo gledališče je prizorišče oblikovanja zavesti. Sodelujočih in tistih v avditoriju. Novo gledališče ne temelji na manifestih in besedah. Novo gledališče temelji na doživetem, na nevidnem, na tistem spletenem med ljudmi, izvajalci in v končni fazi gledalci. Zato novo gledališče ne more biti razložljivo, predvidljivo in programirljivo. Novo gledališče je novo samo tedaj in toliko, kolikor je živo že v vsakem trenutku svojega nastajanja. Ne more biti rezultat dela živo gledališče, če se srečajo mrtvi koncepti in na pol mrtvi ljudje. Strokovnjaki, eksperti, umetniki. Srečati se morajo ljudje z znanjem, navdihom, ustvarjalno potenco. S prezenco. Ljudje. Staro gledališče je bilo v glavnem živo takrat, ko je njegovo živost v pretežni meri ustvarila publika. Kontekst družbenega časa, ki ga je prinesla v gledališče publika. Žive predstave so delali živi gledalci, živi časi, nemirni časi. Časi, ki so po svoji naravi bili »nevarni«, prelomni, nestrukturirani, prehodni, v toku. Časi se umirjajo. Čas teče hitreje, spremembe so postale mikro-majhne. Strukture se stabilizirajo, ljudje živijo hitreje, a vendar dolgočasneje. Ker je čas postal prehiter, nimamo več časa, da bi ga doživeli. Zato se je čas paradoksalno ustavil. Ljudje več ne čutijo njegovega teka. Zato ljudje več ne delajo v toliki meri živih predstav. Kaj šele gledališčniki. Gledališčniki ponujamo koncepte. Gledališčniki ponujamo svoje znanje, veščino, intelektualne in ustvarjalske kons-trukte. Novo gledališče lahko ponudi ponovno človeka. Njegovo lepoto, zmotljivost, poštenje, avtodestruktivnost, ljubezen, sovraštvo … Vse to lahko ponudi gledališče kot oživljeno, novo gledališče le tako, da vse to postane znova del ustvarjalcev, ustvarjalnega procesa. Ni mogoče govoriti o ljubezni, če ljubezni ne živimo. Ni mogoče pokazati sovraštva kot koncept. Ni mogoče živeti trenutka kot koncept. Oziroma: da se. Vedno bolj živimo koncepte in ne trenutke. Igralske, režijske in raznorazne druge koncepte. In koncept po svoji naravi ni življenje samo. Je opis, je poimenovanje, je označevalec. Seveda bo tudi novo gledališče koncentriralo svoj izraz, izbiralo izrazna sredstva … in v tem smislu uresničevalo nekak koncept. Vendar koncept je lahko nekaj, kar nastane kasneje, potem, po nečem, mnogo bistvenejšem: po srečanju in doživljanju konkretnih živih ljudi v konkretnem, živem trenutku. Ne morejo igralci živeti hipne konkretnosti na odru, če ne živijo hipne konkretnosti v procesu dela. V starem gledališču ustvarjalci med seboj živijo kot koncepti (koncept režiserja, koncept igralca, koncept dramaturga …) in pričakujejo, da bo izdelek poln hipnega življenja. Nemogoče. V novem gledališču se ne bo dalo živeti po konceptu. Koncept bo treba plesti in razvijati skupaj. Staro gledališče je baziralo na konceptualnem mišljenju in manipuliranju za dosego cilja. Novo gledališče bo baziralo na procesnem mišljenju in sodelovanju za izoblikovanje, zasledovanje vedno drugačnih, vedno novih in vedno avtentičnih ciljev. Kakšni so ti cilji ne more vedeti samo režiser, ker so to potem njegovi cilji. Režiser svojih ciljev ne more adekvatno posredovati svojim sodelavcem. Ker jih lahko samo opisuje, doživljanja svojega razumevanja cilja pa sodelavcem ne more prenesti. Zato lahko sodelavce samo bolj ali manj uspešno manipulira in vodi proti svojemu cilju. Novi režiser bo želel videti na odru doživljanje vsakega sodelavca in bo poskusil spraviti to doživljanje v nek nov, kvalitetnejši red⁶⁵. 

20.49 h 

Vaja je bila odlična. Kontakt odličen. Uvoda odločitev z rizikom iskrenosti prava stvar. Čisto drugače smo začeli. S čisto drugačnim startom, čisto drugačno energijo, startno osnovo. Občutek tako silno drugačen, da bom moral še premisliti, ali je tak uvod res edini razlog in predvsem, kako naprej ohranjati tako dober kontakt. Tako dober stik. Kako ga peljati naprej, kako biti konstruktiven, kako voditi, pa ne vleči, kako usmerjati, pa ne dajati odgovorov, kako oblikovati pa ne vsiljevati, kako izvleči iz njih najboljše, pa jih vendar uskladiti s svojo vizijo. Da, to so prava vprašanja. Kam bomo prišli? Kako dolgo bom uspešen? Koliko časa ne bom popustil in bom vztrajal na aktivnosti, na pobudah, na kongruentnosti? Veliko pričakujem od tega dela. Kako dobro smo začeli! To ni res! Uroš Rakovec se je čudil, da ves teater pomaga pri obnovi, rušenju odra. Ja, to je fino: skupaj držimo. Vemo, kaj delamo. 

Dan je bil spet nekako prekratek. Še bi vadil. Vaja je minila ena-dve-tri. Prav žal mi je, da bodo zdaj vmes počitnice … Delal bi kar naprej. 

(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji

65 - Očitno sem “tako noter padel” - v obnovo, finance, varstvo pri delu, telefonijo, ISDN, spletno stran ... - da sem potreboval kar “daljši prosti spis” na temo, zakaj sem primarno tukaj, kjer sem. Da sem spomnil samega sebe, zakaj sem pravzaprav tu: Zaradi gledališkega ustvarjanja. Je pa hkrati res, da sem vedno videl umetniške in poslovne vidike našega dela popolnoma povezane, skoraj zlite. Ločevanje med njimi se mi vidi bolj kot nekakšna miselna igrica; zato, da imam(o) občutek, da so stvari raz-delane, raz-stavljene in raz-členjene ter na ta način (kao) bolj obvladljive, pod kontrolo. Razmerje med “umetnostjo” in “poslom” vidim danes približno tako kot vprašanje razmerja med “duhom” in “materijo”; ločevanje je za “deco strašit” in/ali “učene članke pisat”. (Na eni in drugi strani, jasno.)

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 

14. april 1998

Oddal predlog organiziranosti poletnih večerov, oddal predlog za prireditve “Ptuj od leta ‘69”, začeli smo se pripravljati na obnovo odra. 

Delovni dan v pisarni je zaključen. Z diskete bom zbrisal fajle, ki so obdelani. Najbolj srečen sem, ko grejo stvari ad acta. 

Jutri ob 9. uri srečanje z g. Vidovičem na MOP. Glede dopustov, obnove odra, regulatorja ... pa nenazadnje tudi stimulacije, morda omenim svoje stanovanje ... 

15. april 1998

Sestanek pri g. Vidoviču je bil hiter in ploden. Zvedela sva z Anico vse, kar je bilo bistveno. Seveda o stanovanju nisem govoril, ker ni pomembno ... Hm. 

Pogovor z Renejem⁶⁰iz Maribora. Zanimiv fant, njegova razmišljanja se mi zdijo zanimiva ... Morda se bomo kdaj v prihodnje dogovorili za sodelovanje. 

16. april 1998

Ob sedmih sem se podal v pisarno. Ves čas razmišljam o obnovi odra. O denarju. O delih, ki bi jih bilo treba vse narediti ... Ali bo dovolj denarja? Koliko bomo lahko naredili? Kako si zagotoviti najkvalitetnejšega izvajalca? Kako zagotoviti, da se bo držal rokov? 

Danes smo zmenjeni z Darkom Štandekerjem⁶¹. Prosil ga bom, da nam bo svetoval glede železne konstrukcije, glavne zavese, sistema vrvišča in cugov⁶². 

Pomislil sem na Francija Korošca ... Morda bi se on lotil cugov?, morda celo sistema glavne zavese? 

17. april 1998

Sestanek z Darkom Štandekerjem je bil več kot ploden: povedal nam je kup stvari. Bili smo skupaj od 11. ure pa vse tja do poznega popoldneva. Kaj naj napišem? Če ne bi govorili z njim, bi si jaz vse predstavljal marsikaj drugače. Koliko informacij … koliko namigov za rešitve, koliko pametnih vprašanj! Peljal sem ga na kosilo, mu poklonil dve buteljki in vem, da je to nič v primerjavi s tem, koliko nam je pomagal. Res, velik frajer in velika “ljudina”. 

Zdaj imam predstavo, kako peljati projekt. Vem, kaj je bistveno in vem, česa si ne želim. Tako danes lahko gremo v akcijo. Z iskanjem ponudb, z formiranjem komisije, z odločitvami - zdaj, ko vemo, kaj si v bistvu želimo. Oziroma bolje: česa nočemo. 

Kaj je moja glavna želja: da bi z 4.9 mio Sit, o katerih govorimo, naredili čim več in čim bolje. Naredili smiselne stvari, uporabne, in če se le da tudi vidne v dvorani. In se pri tem izognili (čim bolj) “zgubljanju” denarja med posredniki, podizvajalci, kooperanti. In pri tem upoštevati zakon in pri tem upoštevati predpise in vendarle ostati realističen. 

Zjutraj se zbujam ob 6.30 in danes sem šel kar v službo. Zdaj me je ta obnova tako “prijela” ... Počutim se vse bolj direktor, nič več režiser, nič več “umetnik”. Mislim, da bom to razmerje po poletju v celoti obrnil.  

Danes smo pospešeno sprejeli načrt dela za obnovo: šlo je ven povpraševanje privatnikom za obnovo kovinske konstrukcije in za elektroinštalacije. Prav zanima me, kakšni bodo odzivi. 

Malo me skrbi pravna plat tega početja. Vse skupaj na papirju zgleda zelo hudo, vendar dela, ki bodo narejena niso velika umetnost ... Varnost bo silovito povečana, res pa je, da se skušamo izogniti izvedbenim načrtom. Predvsem mi je všeč to, da delamo kot ekipa: sodelujemo, dopolnjujemo se, poslušamo, zavračamo ideje in dajemo nove predloge. Morda celo malo preveč čutim, da imam zadnjo besedo vendarle jaz. Ampak, mislim, da se je tokrat bilo treba hitro odločati, kajti večina podatkov je bila  znana.  

Dobivam prve odgovore na domačo stran na internetu. Pravijo, da so problemi s šumniki. Tomaž je menda nekaj tudi spremenil v uvodu in na domači strani ... Bom pogledal ... Je pa zlati: ponuja nam pomoč in je pripravljen poslati kakšne programe. Žal imam premalo internetnga znanja, da bi lahko govoril z njim. Zdaj bom počakal, da Milan spelje stvari do konca in se posvetoval z njim. Nato pa bomo stvari po potrebi spreminjali. 

Težave s pihalnim orkestrom: odšli so, pustili stole, stojala ... Marijan in Irena pa bi morala pripraviti oder za ponedeljkovo predstavo. Smešno: bolj ko se nam zdi, da delamo pravzaprav uslugo drugemu, bolj je ta do nas “jebivetričen”. Hecno je, da se ljudem zdijo neke stvari kar samo po sebi umevne. Najbrž res ne vejo, da niso edini na odru, da imamo tudi druge prireditve. No ja, ko bo kulturni dom zgrajen, teh težav več ne bo, he, he, he.⁶³ 

22. april 1998

Spet ne sledim z zapisovanjem. Tako hitro se odvijajo stvari. 

Najprej: naredili smo korak v obnovo: zbiramo ponudbe za izvajalce kovinskih in elektro del. Imamo imenovano komisijo in 11. maja bomo odpirali ponudbe.

Kar je še pomembneje: Franci Korošec meni, da bi lahko naredili motorje. In to ne bi bilo dosti dražje od vitel. Ko se vrne iz Nemčije, bo povedal ceno. 

Klical me je Brane Kraljevič: morda bomo šli v koprodukcijo z Dialogom prostitutke s stranko (D. Maraini). Po prvomajskih bova govorila dokončno o tej stvari. 

Pojačati smo si dali računalnike (z RAM-I, pri meni smo pa menjali tudi procesor. Res, stvar zdaj dela sto krat hitreje, imam tudi zvok in CD-rom… ) Tudi grafika je boljša, tako da je prav neverjetno, kako se vidi razlika. 

Danes gostovanje v Ljubljani. Srečanje s Kardumom. Kaj bom izvedel? Kako bo država ravnala s takimi, kot smo mi? 

In obisk v MGL? Upam, da bo predstava dobra. Morda je dvorana tam celo prevelika. 

Že nekaj noči se mi sanja o prenovi odra. Nocoj sem sanjal, da se je gledališče, polno gledalcev, zrušilo. Prišlo je do potresa oz. do tega, da je konstrukcija popustila. Gledališče je bilo podobno Shakespearjevemu gledališču – pod odprtim nebom. In nenadoma se je začelo podirati. Ljudje so bežali in se reševali. Vendar ni bilo v sanjah ne krvi ne groze. Pravzaprav bolj nekak spektakel … Le kaj pomenijo te sanje. Upam, da nič slabega. 

V mislih si predstavljam naš prenovljen oder. Če bi bili res električni cugi, če bi imeli dobre luči, če bi imeli opera platno, če bi morda kdaj v prihodnje imeli celo kakšno hidravlično pogrezalo oz. pogrezljiv praktikabel⁶⁴ … S tako opremo bi že lahko pričarali kakšno odrsko potegavščino. Tako bi kljub majhnosti odra lahko tudi kaj „zacumprali“, kar nikakor ne bi bilo slabo. Vse to okrog tehnike mora biti po mojem mnenju vezano na ljudi, ki so iznajdljivi in ki imajo radi gledališče. Izumljanje za naš mali oder jim mora biti v izziv. Kajti velikim firmam, ki se bavijo z odrsko tehniko smo gotovo premali zalogaj (finančno in dimenzijsko). 

23. april 1998, 14:34

Sinočnja predstava v MGL je bila dobro obiskana. Polna do 16. vrste. Dolg, prisrčen aplavz. Igrala sta super. Še posebej dobra se mi je zdela Vesna. Fino, zares fino. Vesel sem bil. Bilo je nekaj prijateljev: Nataša Rus, Dare Čuden, Klemen … Bilo jim je všeč… Predvsem pa sem zadovoljen zaradi obiska. 

Bil na sestanku s Simonom Kardumom na Ministrstvu. Na kratko: pomembno je, da smo uvrščeni na zemljevid slovenskih gledališč… Velikih sprememb ne pričakujem. Problemi so veliki in naš je pravzaprav premali. 

Srečal Nevenko Gerl. V prvi polovici sezone bo oder zelo zaseden. Kako bomo speljali njeno premiero, Dedka mraza … 

24. april 1998, 08:55

Sinoči je bil tukaj gospod Schlamberger. Pogovarjala sva se o zavesah, prenovi gledališča, o možnostih, cenah… Neverjetno šarmanten gospod. Upam, da bova sodelovala.  

Slišim, da so 3-je električarji prišli gledat oder in predvidevam, da bodo oddali ponudbe. 

Upam, da se bo poleg g. Forstneriča prijavil še kak drug kovinar, da bo razpis veljaven. 

Čudi me, da se ni javil Matjaž Latin. Ne vem… zdi se mi nekoliko neodgovoren. Upam, da je to samo „umetniška raztresenost“. Poletni projekt namreč mora biti dobro voden in programiran, sicer bo kaos, kar pa ne bo o.k. 

Tako. Glavne stvari so zaključene. Občutek imam, da obvladujem stvari oz. da se jim prepuščam ravno dovolj. Zdi se mi, da se lahko v prihodnje začnem ukvarjati z novimi stvarmi: z režijo, ustvarjalnostjo, Fantom, teorijo gledališča … Z „mehkimi“ stvarmi.  

Veselim se obnove odra. Zelo. Zelo. Prav zanimajo me predračuni. Komaj čakam, da dobimo kuverte, jih odpremo in začnemo z delom. Če bi se stvari izpeljale resnično lepo, bi rezultat lahko bila srčkan oder. Dobro opremljen, lep, čist, pregleden, z vtisom, kakor da je več prostora. 

28. april 1998

Tako. Zdaj je na računalniku program za prijaznejše delo s http datotekami. Po praznikih bom naučil Matejo, da jih bo začela pisati. 

Sicer je pa dan bil miren. Mateja je sprejela kar nekaj rezervacij za predstave v maju. 

29. april 1998 11:35

Tako. Aprila je konec.  

Razmišljam o prenovi odra, o Fantu v avtobusu, o morebitnem sodelovanju s Poletnim festivalom Koper, o prihodnji sezoni in še enkrat o prenovi odra. 

Se nadaljuje.

***

Pripombe in komentarji: 
 

60 – “Rene iz Maribora” bo nekoč postal direktor ptujskega gledališča. 

61 – Darko je bil dooooolgoletni šef odra v SNG Maribor. S tonami izkušenj in predvsem ljubeznijo do umetnosti. Na odru je omogočal vse, kar smo gledali v času Tomaža Pandurja; ni je bilo stvari, ki ne bi bila mogoča. Po mojem odhodu s Ptuja sva bila sodelavca v SNG MB in spoznal sem ga še bolje. In ko so spet minila leta, sem ga nekoč, zdaj že svobodnjak, znova pripeljal na Ptuj, da sva skupaj sanjarila: kako bi bilo, če bi se en “prekat” praznih prostorov tam v Q-Centru spremenil v gledališko dvorano. Ja, tudi 400 ljudi bi se dalo spraviti na tribuno. Darko mi je skiciral oder, postavitev, zaodrje ... Lahko sem si kar predstavljal. (To je bil nek čas, ko sem sanjaril, da bi se lotil privat produkcije, na enem/istem mestu; parkirišče - je, avtocesta - blizu, infrastruktura - je; ko bi se trgovine zvečer zaprle, bi se odprl privatni teater. Ostalo je – hvala bogu – pri sanjarjenju. Ampak Darko se je znova izkazal kot odličen sopremišljevalec, operativec, realizator, ki pa absolutno ve in čuti notranji smisel ideje. Malo je takih ljudi, ki so zmožni takega razpona; med pragmo in telosom. Zato sem na tem mestu moral pokomentirati malo več. (In si pri tem ta hip mislim še to: Ko se je dogajala obnova ptujskega gledališča - le zakaj ga niso vključili ... Škoda, da ga niso. In dobro, da, recimo, Davida Orešiča so (za elektro-osvetljevalni del).) 

62 – Naj pojasnim za negledališčnike besedo “cug”: slovensko je pravilno “vlek”. (Saj, na Štajerskem je to precej jasno; durhcug - vemo, kaj je; ko skoz vleče, tudi Ampak "vleki" v gledališču ne reče nihče. Gre pa za vrvi, vrvišče, vleke, cuge torej, na katerih visijo zavese, scenski elementi, ki se jih potem dviga in spušča in s tem spreminja odrski prostor oz. scenografija za neko uprizoritev. Danes te cuge poganjajo motorji, vrvi pa so zamenjale jeklene pletenice. No, in v ptujskem gledališču so ti cugi bili takrat res še iz vrvi. Dobesedno: vrvišče. Kolesca – vodila, po katerih so “letele” te vrvi pa lesena! Nad odrom je bil en kup lesenih kolesc – si lahko predstavljam: struženih še na roko – ki so rahlo cvilila, ob strani pa debele vrvi s protiutežmi, da si vse to dvigal in spuščal. Zadeva je bila tako “predpotopna” da je direktor Gledališkega muzeja Slovenije – mislim, da je bil že Ivo Svetina – poslal na Ptuj uradnega fotografa, da je vse to poslikal. (Bilo bi zanimivo iti to poiskat v Slovenski gledališki institut – tako se danes imenuje nekoč Gledališki in filmski muzej). Ja, to je bila dediščina. Potem pa smo jo odmontirali in je šla za vedno. Si predstavljate, da bi gledališče obnovili v starem “kičastem slogu” (pozlata, štukature, žamet, lože, lestenec, parket ... - saj ste bili v Stari dvorani v MB ali v Varaždinu ali v ljubljanski Drami ..), da bi ohranili staro leseno vrvišče in to čez dan za par evrov vstopnine kazali turistom? Pred dnevi so v Zagrebu odprli HNK2; stari HNK - historicističen, HNK2 polivalentna, nova, sodobna dvorana na obrobju centra Zagreba. Podobno že dolgo v Petersburgu: Mariinsky Teater - stavba, gledališče iz carskega obdobja; Mariinsky2 pa pač sodobna zgradba. Ja, zgledi so (bili in vedno bodo). Ni treba iti daleč. Ko boste kdaj hodili recimo po Celovcu – poglejte kako so tam dozidali/povečali  Mestno gledališče. Omenjam ga, ker so imeli “isti problem” kot na Ptuju: kako prenoviti obstoječe gledališče in povečati prostor? Kako ohraniti staro in vendar dodati nov volumen? Pa so – dozidali pogumno, modernistično, s stekleno intervencijo. Šarf, bi rekli. Gotovo marsikomu ni všeč; a deluje; ne moreš “ne videti” in se ne čuditi. Lahko ti pa je seveda všeč ali pa ne. 

63 – Tile moji he-heji pa že morda malo kažejo, da sem postajal počasi tudi realist ali kako ali kaj? Da sem že znal raz/brati “novorek”, “politorek” in raznorazni čvek? ... Sem pa zdaj prestrog in morda krivičen. Kajti: “v zraku” se pač skozi čas pojavljajo različne ideje in zamisli; ene preživijo, druge ne. Kulturna dvorana pač ni preživela. Mogoče tudi zato ne, ker so namenili denar za obnovo gledališča. Ja, lepo bi bilo imeti denar za eno in hkrati za drugo. Kar se pa časa tiče: sam sem prepričan, da bo nekoč v prihodnosti prišlo do koraka naprej, t.j. nazaj: obnove obnovljenega gledališča v smer “nazaj” in gradnja resne, sodobne, večnamenske (polivalentne sem slišal, da so temu rekli Hrvati) za čase naprej. Nekoč. Ko bo za to denar. Za zdaj so pač premišljanja in ideje “kolapsirale” v stvarnost, kakršna je ta hip zmogla biti.  

64 – izraz za podstavek. Nekoč klasika 1 x 1 m velik, visok 17, 34, ali 51 cm; danes nastavljivo po višini poljubno, standard 2 x 1 m. Če imaš denar, dobiš zelo lahke, aluminijaste; no, ni da ni. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 

***

8. september 1997

 
Čakam g. Kalamara¹. Da začnemo delati za načrte za hišo. 
Delo teče.
Sinoči sem bil na Petrovi vaji. Če pridobi zadeva še tempo in veselje, bo v redu. Veselje, razigranost, odločnost. To še manjka. 
Vse je nared za tiskovno. 

11. september 1997

Prva tiskovna. Imel intervju za Radio SL. 
Gledališki list lep. Nekaj pomanjkljivosti, ki jih bomo odpravili v prihodnji številki. Mapa za tiskovno dokaj lična in predvsem poceni. 
Začel sem se resnično veseliti premiere Zaboja. Tudi piramida pred gledališčem je super.²

Mateja³ bo poslala material prejšnje sezone Gledališkemu muzeju. Fino se mi zdi, da je že vse zbrano, urejeno, pripravljeno. Tudi fotografije. Vse več stvari teče kakor samodejno. In to je lep občutek. Zdi se mi, da je dvomesečno delo počasi začelo kazati svoje rezultate. 

Zdaj si želim samo še dobre predstave. Tudi prvi klici so že tu za prodajo predstave.  

Menim, da je tiskovna bila o. k. Dovolj intimna, pa vendar strukturirana in hkrati “polnokrvna”. 

Če bomo izpeljali sezono tako, kakor je načrtovana, potem bomo, v to silno verjamem, že v enem letu popravili podobo gledališča in postali zanesljiv, gledljiv in zanimiv kulturni “subjekt”. 

15. september 1997 

Zdaj sem popolnoma v “financah”. Anica⁴ je pripravila plan za leto 98’, jaz pa razmišljam, kako stvari prezentirati in razložiti, da bi čim več tudi lahko uresničili. 

Z Janiko⁵ se pogovarjava o barčku, ki bi obratoval v času, ko bi bile predstave. Izgleda, da jo stvar kar zanima. Tudi mene. Prepričan sem, da bo to dvignilo kvaliteto naše ponudbe.  

Pričakujemo tudi izračun Andrejeve⁶ firme iz Ljubljane glede obnove odra in Hercegove⁷. Kaj bodo rekle številke? 

Začela se je jesen. Zunaj je še sončno, vendar hladneje. 

Pri delu smo kar “segreti” in občutek imam, da smo začeli zelo zelo dobro. 

Včasih se mi zazdi, da sem kot kak pater, ki piše kroniko samostana ... No, pa saj je primerljivo. Eni in drugi poskušamo služiti. Biti v službi. Umetnosti. Lepote. Resnice. ... Ja, to so cilji. 

Sinoči bil na Petrovi vaji. Fino so potegnili in stvar bo zanimiva. Sem prepričan. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji:

1 - Luknja v spominu. Noben obraz mi ne pride pred oči ... g. Kalamar, se prosim javite ;-)?!

2 -  Odrski mojster Marijan Pišek - žal ga ni več med nami - je iz treh lesenih okenskih okvirjev izdelal oglasni pano za plakate, termine predstav, fotografije. Ko bom velik, bom k tem zapisom dodal še fotografije, pa se bodo stvari dale tudi videti. In delček od veeeliko denarja, ki ga nameravam še zaslužiti, bom namenil za tisk knjige z naslovom "Prva petletka". Zdaj, ko prebiram te zapiske, si mislim, da si številni ustvarajalci, ki so 'ptujski teater gori postavljali', to zaslužiijo. Še posebej pa Zato.-jevci; ko bom v penziji, dečki (in deklice) Nešo, Tadej, Vojč, Gregor in monogi !!! drugi ..., bom upam našel še zato.-jevski dnevnik in obelodanil tudi naše štiriletne sanjarije (1992 - 1995), iz katerih se nismo samo zbudili, pač pa zgradli resnično novo firmo na Ptuju (Gledlaišče Ptuj.)
Kakorkoli: papirna izdaja bo! Ker "Mladi na Ptuju so!", kot je to rekel naš ustanovitelj, župan dr. Miroslav Luci. (Gojc pa ga bo odlično imitiral čez tri leta v predstavi Marjetka str. 89).

3 - Mateja Rokavec, tajnica, blagajničarka, arhivarka, telefonistka in še vse kaj drugo. Kot smo bili vsi še "vse kaj drugega" kot to, kar nam je pisalo v opisu del in nalog.

4 - Anica Bombek Strelec. O njej bi lahko napisal kratek roman; ali vsaj par poglavij. Na hitro - ker jo boste srečali v nadaljevanju zagotovo še velikokrat: uradno računovodkinja. Sicer pa pr-ovka, producentka, organizatorka programa, prodajalka predstav, organizatorka abonmajev, iskalka terminov, dogovorjevalka z igrlaci, kupci, obračunovalka plač, preračunovalka budžeta projektov, bilanco-sestavljalka, ženska, ki je znala na pamet telefonske številke, kontni plan ... in še verejetno marsikaj, česa sploh nisem vedel. No, Anica je bila kasneje tudi neko obdobje direkotrica gledališča (ali v.d.?) Aja, tudi - zdi se mi - oseba, ki je dala pobudo, da bi se redno srečevali organizatorji slovenskih gledališč. In se tudi nekaj časa so. Sem jih videl (ko več nisem bil direktor), na lastne oči na Ptuju, kako so bili dobre volje. (Pred kafičem, jasno.)

5 - Janika Javševec, lastnica lokala Orfej. Tam smo v tistih časih veliko presedeli. Že Zato.-jevci. Janija je naše generacije, bila vedno naklonjena kulturi; mi pa njenim kavicam in špricerjem in kratkim. Ja, dolgo smo imeli pri nej našo "bazo".

6 - Je to isti kot v pripombi 1; Andrej Kalamar? Se kdo spomni?

7 - Na Hercegovi ulici je živel Marijan. Poleg njihove hiše je bilo nekdanjo skladišče Tobačne tovanre Ljubljana. Očitno občinski prostor. Pa je Marijan dal idejo, da bi po odhodu Tobačne tam uredili mizarsko delavnico in skladišče. Ideja lepa, prostor primeren, Marijanu blizu ;-), ampak: kje pa naj najdem denar? Začeli smo razmišljati o prenovi odra - dotrajani elektriki, cugih ..., zdaj pa Marijan vleti s to idejo, hm.

*

In še:

Jože, hvala za tvojo spodobudo, naj to objavljam naprej. Saj, ne sem mislil nehati, ampak je pa fini občutek, če se komu zdi zanimivo brskati po starih rečeh (pa četudi so "nematerialna dediščina".) Hvala, Tanja, tudi za tvoj feed back.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

***

1. september 1997^3, ponedeljek

Danes se začenja nova sezona. Dela je bilo vrh glave. Zdi se mi, da je urejeno vse, tako da mirne vesti in z dobrim občutkom odhajam v Kranj⁴. Vidim, da se hitro učim preklapljanja in to prestavljanje med “biro”-riranje, režiranjem, organiziranjem, debatiranje, planiranjem, kontroliranjem, delegiranjem... mi gre že kar dobro od rok. Torej: gremo dalje!

7. september 1997, nedelja

Čakam, da se začne Petrova kontrolka⁵. Zdaj še izdelujejo. Sprašujem se, kako naj nastopim. Kako naj ravnam čim bolj konstruktivno. Kako naj jih vodim, da bo rezultat 19. T. m. čim boljši. Ne vem. Skušam se spomniti, kako sem sam doživljal obiske umetniških vodij in kaj se mi je takrat zdelo z njihove strani o.k., kaj ne. 

Iz Kranja sem se vrnil že v petek. Kljub dogovorjenim stvarem se mi je zdelo, da me je čakalo dovolj dela in da sem ves petek urejal nujne in potrebne stvari. 

Jutri je hvala bogu novi ponedeljek. Hvala bogu zato, ker imam občutek, da se ob ponedeljkih vidi, kje smo, in kam se premikamo. Da na novo definiramo smer in popravljamo sproti manjše napake, ki bi lahko čez dlje časa vodile kdo ve kam. 

Kakšne četrt urice sem bil tudi na vaji za Strojepiski. To, kar sem videl, se mi je zdelo kar zanimivo in slišal sem dosti možnosti za nek fini humor. No, interpretirala sta kar dinamično in zagnano. Prav zanima me, kaj bodo naredili. 

Bil je močan naliv. Voda je zalila klet. Ni strašno, vendar je bilo poučno: listje je zamašilo odtok pri greznici med kletjo in garderobo in voda je vdrla pri vratih v klet. Hvala bogu je Niko z rokami odmašil odtok, tako da je kakšnih 60 do 70 cm vode odteklo namesto v klet, v kanalizacijo. 

Počasi se  bliža tudi prva tiskovna konferenca. Mislim, da bomo imeli pripravljen dober material. Tudi gledališki list za Zaboj mi je postal všeč. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji

1 - Ptujski center za ravnanje z odpadki.

2 - Ptujsko pokopališče. (Smetišče in pokopališče se nahajata tako rekoč čez cesto.)

3 - Če se sprašujete, od kod zdaj ta razlika - teater ustanovljen 4. 12. 1995, prvi dnevniški zapis pa je datiran s 1. 9. 1997 - je tukaj odgovor: Po sklepu o ustnovitvi na Mestnem svetu sem bil imenovan za direktorja. Dobil sem pisarno in v njej sameval in bil ves nesrečen; brez sodelavcev, brez pogodbe o zaposlitvi itd. Nekaj melaga o porodnih krčih sem napisal tukaj. Skratka: hitro sem odstopil, še preden so me zaposlili. Delo je nadaljeval Franc Mlakar; logična izbira, saj je bil poslovni vodja Zato.-ja.  Zato.-jevci pa smo imeli en cilj: da se gledališče profesionalizra. Tako je Franci opravil registracijo firme, vpis na sodišču in ostalo papirologijo ter sestavil program od Govora malemu človeku do moje vrnitve. Čez dobro leto in pol sem se vrnil in se 1. julija 1997 zaposlil v Gledališču Ptuj.
Takšno je bilo takrat uradno ime zavoda; ‘Gledališče Ptuj’. Levi prilastek ‘mestno’ so dodali kasneje; ne vem, ali v Aničinem ali Renejevem času. Morda pa šele Peter. Ob “rojevanju gledališča” se nama je s Francijem zdelo pomembno, da je njegovo ime enostavno 'Gledališče Ptuj'. Morda pa bo nastala res kdaj regija, sva razmišljala, in Gledališče Ptuj bi lahko bilo tudi regijsko; zakaj se zdaj omejiti z ‘mestno’? (V mislih sva imeli seveda presneto pragmo: financiranje.

Skoraj prepričan sem, da mora biti kje še kak dnevnik, v katerem sem vodil nekakšne Samo-govore ob tipkovnici in kar ne morem verjeti, da ne bi zapisal, kaj se je dogajalo od ustanovitve 4. decembra 1995 do trenutka, ko sem se vrnil. Franci je v tem času iskal novega direktorja, povabil Lalija, da je zrežiral Polovične resnice, Tomi Janežič avtorski projekt Praznina, stara zgodba iz moje vasi, Sebastijan Horvat je režiral monodramo Elisabeth, jaz pa sem s študenti igre 4. letnika AGRFT v razredu Borisa Cavazze in Jožice Avbelj režiral njihovo diplomsko uprizoritev Victor, ali Otroci na oblasti. V tistem času sem končno diplomiral (v drugem poskusu, prvič so me vrgli), se prijavil na razpis za direktorja, bil izbran in začel svojo petletko v Gledališču Ptuj. No, in o tem boste lahko brali v prihodnjih objavah.

4 – Tole sem režiral v Kranju: https://repertoar.sigledal.org/predstava/1065 v tistem času, ko sem prevzemal vodenje Gledališča Ptuj.

5 - Peter Srpčič je za prvo premiero sezone režiral predstavo za otroke Oj, čudežni zaboj.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

(3. 9. 2025)

Pomislim:

Danes se začenja (poleg novega šolskega leta) tudi nova gledališka sezona. V tej, 2025/2026, Mestno gledaiišče Ptuj obeležuje svojo tridesetletnico.
Ne poznam natančno vseh Petrovih načrtov za to sezono, ampak domnevam, da bo zelo praznično najmanj dvakrat:

- 4. decembra. Na ta dan pred 25-imi leti je župan dr. Miroslav Luci predlagal Mestnemu svetu MO Ptuj nekaj skoraj nezaslišanega: ustanovimo na Ptuju znova poklicno gledališče. Mladim, med 20 in še ne 30 let starim ljudem, je verjel in zaupal. In mestni svetniki so izglasovali sklepo o ustanovitvi novega javnega zavoda na Ptuju. (Čeprav ni bilo denarja, četudi je bilo več vprašanj kot odgovorov, dasiravno je bil kulturni minister proti in niti "doma" niso bili vsi za.)

- 25. februarja. Tri mesece za tem je Vlado Novak odigral prvo premiero novega poklicnega gledališča: Govor malemu človeku Wilchelma Reicha, prvo slovensko uprizoritev, prvi prevod tega - kasneje še prevajanega - Reichovega besedila v slovenščino (Jaroslav Dolar je bil prevajalec, ker Janez Gradišnik ni imel časa in me je usmeril na Jara).

Želim si:

Naj bo nova sezona MGP še posebrej lepa, veličastna in slavnostna. Želim si, da bi se čim večkrat srečali mnogi, ki s(m)o sodelovali, stikali glave, srca in držal pesti, da bi se po ukinitvi leta 1958 gledališče znova profesionaliziralo.
Kolektivu gledališča pa:
Lepo praznujte, vsak večer, z vsako predstavo, vso sezono! (Kolikor se bo le dalo, se vam bom z veseljem pridružil.) 

***

Pripis: 

Pred časom smo skupaj začeli sestavljati spomine na dogodke okoli ponovne profesionalizacije in delovanja MGP. Prišli smo nekje do leta 2000. Vabljeni, Anica Bombek Strelec, Rene Maurin, Peter Srpčič, da nas popeljete v razvoju MGP naprej. Ogromno ste naredili v svojih mandatih, marsikateri zanimiv košček je v vaših rokah in ga lahko ponudite v celotno sliko. Mi, gledalci, ustvarjalci, obiskovalci, pa se bomo vključevali. (Kako? Enostavno mi na mail pošlješ svoj košček spominov, pa ga vstavim na ustrezno mesto v zgodbi.)

Povezana vsebina: https://zato.si/zdaj/mgpuzzle-15

(Objava: 1. sept. 2025)

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000

2002 - 2008 - Rene Maurin

2001

ali Še 23 let do tridesetletnice!  

2001 Festival monodrame, drugič  
Človeštvo v a-molu 
Sizif na begu / Sisiphus on the run 
Nagon 
Glasba skozi čas 
Princeska in čarodej 
Songi  
Elektra 
Dedek Mraz pri nas 

Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam: 

Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.  
Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav? 

Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani. 

Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra 2001 imenovan za v. d. direktorja Gledališča Ptuj. 

***

Time out. Minuta odmora.  
Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.  
 
Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju Maurinu. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.  
Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...  
Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 - Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni   
Štefka Valentin  
Triko 
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice  
Festival monodrame, drugič  

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.   
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.   
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.   
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice.  
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur.  
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C).  

Delo je končno normalno teklo.   
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče.  
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove.  
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta.  
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark.  

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola. 

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ...  

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč.  

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji.  

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države. 

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?”  

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ... 
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem.  
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?)  

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”?  
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje.  
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki.  

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost. 
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje.  

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži.  

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?)  

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali. 
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje. 

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri?  
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje?  
10 - 9 - 8 - 7 .... 
 

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko?  
  

*** 
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.