Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 

7. maj 2001

Spet v službi. Sezonec je na mizi. Zadovoljen sem, razen z barvo, ki ni takšna, kot smo želeli: svetlejša je. Sinoči fantastična ponovitev Marjetke v Celju.

Dobili sklep o soglasju k sistemizaciji igralcev.

Nešo pravi, da gresta jeseni z Vojkom v službo v Koper … Fantje odhajajo ….

10. maj 2001

Knjiga 92-02 napreduje. Naredil sem popravke v postavitev, ki je končana do vključno Krčmarice. Zdaj pa pridejo bolj »zaguljene« stvari: sezone z več predstavami in več dogodki ter zelo različnimi temami… Toliko bolj zanimivo.

Dogovorili smo se za gostovanje Marjetke v Mengšu za prihodnjo sezono; Jerič bo kupil načeloma vsak mesec dve predstavi. 6 terminov smo že kar dogovorili.

17. maj 2001

Sezonec je stiskan. Kar o.k., vendar barva ni dobra.

G. podžupan Mrgole je navezal prve stike s firmami za obnovo bajte. Mercator naj bi podprl en steber. Banka (LB) vidi možnost povezovanja s Talumom, ki bo gradil novo halo. Lepo. Naj se kar to premika.

Cafi je naredil super računalniški spot. Dobra osnova za nadaljevanje oz. širjenje vsega skupaj.

Tukaj bil g. Bastard z Elsisa – natančno smo dogovorili nakup svetil iz sredstev Mzk-ja. Sicer pa smo bili vsi veseli, da je MzK dalo v letu 2001 nekaj več kot 15 mio programskega denarja, potem pa še denar za svetila, ozvočenje kleti in obnovo gledališke delavnice. Fino, super.

Postavljena je knjiga 92-02 do Krčmarice. Oddal sem tudi že korekture za postavljalca. Zdaj čakam samo še zadnji print, ki gre na lektoriranje v MB k Metki.

Kako kaj gre Andreji, se sprašujem. Zdaj, ko kar nekaj dni nisem imel računalnika, sem se čutil kar nekako odrezanega od »sveta«. Ja, e-mail in internet – brez tega si življenja več predstavljati ne znam.

18. maj 2001

Končno si urejam računalnik. Upam, da ga bom ponovno spravil v staro, dobro kondicijo.

21. maj 2001

Ob 14. uri je ekipo Marjetke z vsemi sodelavci GP sprejel župan in podžupan Hojker. Kar prisrčno in prijetno srečanje. Ob kozarčku in klepetu.

Danes je začel delati Miran Miložič prek javnih del. S tem je delo pri nas končal Aleš Primožič.

Zvečer ponovitev Marjetke, popolnoma razprodana, kar nekaj gostov in prijateljev, nato pa piknik: častim za nagrado v Celju. Anica in Edi mi bosta pomagala peči pečenke, hrenovke, perutničke. Se veselim.

Prišel je Sezonec. Skupaj z razglednico in CD-jem je kar lep dosežek. Urejeno, tehtno, informativno. CD-jev bomo zapekli okoli 100, tako da jih bodo dobili najpomembnejši partnerji, kupci, gledališčniki.

Ta teden bom »leteči«. Grem v Rijeko na podelitev nagrade za Tadeja in Ivo, potem na premiero v Novo Gorico, ustavim se v Ljubljani.

G. Pelhanu sem napisal pismo, v katerem sem mu povedal, da me v Gorico nikakor ne bo v službo. Da sem se odločil in da želim ostati na Štajerskem. Hkrati sem mu povedal, da ne bom ostal na Ptuju in da bom morda kandidiral za umetniškega vodjo v kakšnem drugem gledališču.

25. maj 2001

Matjaž Latin začne v ponedeljek z vajami. Scenografka Mirjana Koren. Ekipa sestavljena. Samo, da je vse nared. Pogovor v torek z direktorjem Muzeja glede prostora, ambienta na gradu. Kobal mi pravi, da bo junijski razpis za MzK treba delati za obdobje dveh ali celo treh let!

30. maj 2001

Vaje za Nagon so se začele. Vzdušje dobro. Za zdaj težav še ne vidim.

Miran se vključuje v delovni proces uspešno. Mislim, da bo uporaben za marsikaj.

Čakam na junijski razpis MzK-ja – ali bomo res prijavljali program za dve, tri leta?

Delo za knjigo se je nekoliko ustavilo. Čakam, da Savo postavi korekture, da skenira sprotne materiale.

Tudi Andreja v MB napreduje s svojo raziskavo. Pravi, da je končala obdobje 1912 do 1941. Fino.

V ponedeljek začne delati Simona, ki bo nadomeščala Matejo, ko bo ta na porodniškem. Zdi se mi prijetno dekle in da bo lahko enakovredno počela vse to, kar počne Mateja.

Včeraj so mi sodelavci predlagali, da bi odpovedali ponedeljkovo in torkovo »strokovno ekskukrzijo« v Budimpešto. Da imajo dovolj terena. In da bi raje šli, ko bi šli, pač nekam lenarit. Moj odgovor: ni problema. Zdaj bodo sami znova našli ustrezni termin.

4. junij 2001

Vaje so se začele tudi za Princesko. Zanimiva ekipa. Krstili smo novo sobo za vaje – nekdanjo Marjanovo delavnico. Zdaj je v hiši kar pestro. Priprava dveh premier nas čaka. Mirjanina scena za Nagon ni prav nedolžna. Treba bo pripraviti kar nekaj praktikablske osnove.

7. junij 2001

Metka Trdin je odpovedala sodelovanje. »Vskočila« je Urška Vučak. Matjaž je zadovoljen, Nešo jo je predlagal, Tadeju ni všeč sodelovanje z amaterji … Meni se zdi v položaju, v kakršnem smo, dobra izbira.

Scenografiji za Nagon in Princesko bosta kar zahtevni. Marjana čaka veliko dela. Delamo praktikable 1 x 2 m kovinske.

Zaključujemo sklepanje pogodb za vse nabave z MzK-ja (luči, ton, delavnica).

15. junij 2001

Uf… naporen teden je za mano. Poslal sem prijavo v SNG MB, opravil izpit iz nemškega jezika na Filozofski fakulteti, imel vaje za vskok v Ognjeni obraz.

»Doma« se je delo začelo »nabirati«: Marjan s fanti ima v delavnci veliko dela. Odločili smo se, da naredimo kovinsko-leseno praktikabelsko osnovo za Nagon. Tako bo nastalo kar nekaj nove površine, s katero se bo dalo na odru kar nekaj zgraditi.

Marjetka še zmeraj polni dvorano.

Bil na vaji za Nagon: komplicirajo, veliko govorijo, vidi se malo.

Govoril s Šedlbaurejem, ima kar nekaj finih idej … Velja razmisliti.

19. junij 2001

Sodelavcem sem povedal, da sem se prijavil v MB. Nič usodno reagirali. Mislim, da so pričakovali.

Intenziviranje vaj za Nagon. Na gradu se postavlja. Simona se dobro vpeljuje v Matejino delo. Anica ni »prava«, še je naspol bolna.

Nadaljujem počasi s knjigo.

Končan je prvi del Andrejine. Gotovo bo treba jeseni knjigo izdati. Ter napovedati kroniko '92-'02.

26. junij 2001

Sinoči smo gostovali z Marjtko na Lentu. Ogromno ljudi, velik aplavz, stalo je kar nekaj publike. Dobro ozvočenje je omogočilo dokaj normalno spremljanje predstave. Sicer pa: tak »rokenrol« me ne zanima pretirano …

Nadaljujemo vaje za Nagon. Dela se scenografija, Mateja uvaja Simono. S Cafijem sem se dogovoril za izdelavo programa za spremljanje statistike. Upam, da bo do jeseni narejen.

V petek pride Metka Damjan, da nadaljujeva delo na knjigi.

28. junij 2001

Sinoči smo se po vaji za Nagon odločili, da se oder premakne v notranjost dvorišča. Razlog – slišnost. Upam, da se bo zdaj slišalo bolje. Ker je bolj zaprto. Sicer pa: mislim, da je to za zdaj kar zelo slabo. Igralci igrajo slabo in ne vejo, kaj govorijo. Občutek imam, da je Matjaž kar zadovoljen. In da se ukvarja z vsem drugim, samo s tem ne, kar je bistveno. Nimam dobrega občutka. Nocoj naj bi šli skoz in naj bi me povabil na vajo. Če me ne bo, ne bom šel.

3. julij 2001

Sinoči bila kontrolka Nagona. Ni bilo dobro. Problemi tudi v delavnici. Povedal sem svoje in zdaj jih bom pustil pri miru. Nekako se bodo že rešili. Hvala bogu so igralci »prisebni« in ne paničarijo.

5. julij 2001

Mislim, da se je Nagon premaknil bistveno na bolje. Videl sem dokončano sceno, videl sem zaključek, opazujem igralce. Prav in dobro je tako. Hvala bogu. Mislim, da imamo spet priložnost za dobro predstavo.

Vse več časa delam program za Maribor.

Do 20. julija moramo oddati občini v bistvu petletni program.

6. julij 2001

Na sinočnji odprti vaji bilo ogromno ljudi. Gledalci zadovoljni. Težave z vidljivostjo in slišnostjo. Tudi zaradi preglasnih glasbenih podlag in obračanja igralcev v globino. Na koncu koncev kar dobro. Čeprav se vidi, kaj ni narejeno, kaj bi lahko bilo drugače. Urša zelo v redu. Ostali tudi. Gledalci kar dobro rezervirajo vstopnice – fino, me veseli.

10. julij 2001

Danes smo oddali finančni načrt za leto 2002 in razvojne »želje« za obdobje do leta 2005 na Mestno občino Ptuj. Brezveze, vendar pomembno. Smešno. V letu 2004 smo planirali prenovo stavbe gledališča. Od 2002 dalje 4 igralce. Danes ideja: da bi za vsaki projekt zaposlili igralce za 3 mesece … Vredno razmisleka. Upam pa, da tega ne bo treba početi meni.

Oddal polletno poročilo na Ministrstvo.

12. julij 2001

Začelo se je pospravljanje: Irena in Vlado na odru, Marijan dela z Miranom v delavnici scenografijo za Princesko. Anica hiti s financami. Včeraj bil tukaj g. Vidovič z gdč. Bronjo – pripravnico. Govorili o letu 2002 in nadaljnjih letih. Seznanil sem ga z jesenjo. Plače za leto 2002 smo dali v tri skupine: zaposleni do sedaj, inšpicient, igralci. Že letos do konca leta naj bi se videlo, kakšen bo proračun za leto 2002. A bo res proračun sprejet do decembra? A bomo dobili denar za igralce? Jih bomo zaposlovali za čas treh mesecev?

Savo korigira knjigo in postavlja nadaljnje strani.

16. julij 2001

Nagon na gradu je za nami. Zadnji ponedeljek pred počitnicami. Hitimo pospravljati. Ves teden smo imeli lepo vreme, veliko publike. Danes nam je nek gledalec poslal e-mail in nas pohvalil. Lepo. Torej je naše delo vendarle opazno in opaženo.

Jutri in v sredo gremo na izlet. Gardaland; upam da tudi Verona ali Benetke.

Septembra nas čaka razpis MzK-ja za leto 2002. Upam, da ne bo prekomplicirano.

Sezona je bila odlična. Več kot 220 prireditev. Program v celoti izpeljan.

5. avgust 2001

Pred septembrom bom še uredil kakšno sezono za knjigo. To sem zdaj, ko sem pripravljal program za MB, čisto zanemaril.

Govoril s Tadejem: mislim, da je lahko v MB koristnejši. Ne verjamem, da je smiselno pet let vztrajati na Ptuju brez zagotovil, kaj in kako bo naprej.

Misel na Ptuj se v moji glavi ohlaja. Čas je prinesel nove stvari, nove izzive in vidim, da je skrajni čas, da grem. Ker morda ne delam za hišo več s 1000 odstotno predanostjo. Ja, priznam, spogledujem se z Mariborom.

V petek, 10. gostujemo v Ormožu. Pripravljene naj bi bile tudi nove zavese za oder. Bomo videli.

Srečal sem se z županom in g. Čučkom: denacionalizacija je končana. Odločba je napisana, 5/8 bodo dobili nazaj župniki. Pritožbe bodo samo za nekaj časa ustavile dejstvo. Župan pravi, da bodo hoteli župniki samo imeti najemnino, vse pa bo ostalo kot sedaj. Bomo videli.

Kdo bi lahko bil na mojem mestu prihodnja leta na Ptuju? Miha Alujevič? Andreja Babšek? Tatjano bi želel v Mariboru. Kaj bo še iz tega ...??

19. avgust 2001

Gostovanje v Ormožu v redu.

Bil sem na dopustu. Slišim, da so poskušali zavese na odru. Me prav zanima, kako to izgleda.

Jutri začnem oz. nadaljujem s knjigo 1992-2002. Zdaj se bo začelo muditi. Zdi se mi nenadoma, da to ne bo niti tako debela zadeva, kakor sem si mislil v začetku. Čeprav bo zdaj, prva sezona, ko smo nekako bolj sistematično zbirali stvari, pokazala, koliko je tega. Se pa sprašujem, kako zdaj nenadoma širiti slikovno gradivo: prejšnje predstave bodo imele le osnovne fotke (s predstave), zdaj pa bo lahko tudi veliko več zakulisja… No, počasi in smiselno širiti – to se mi zdi pravi pristop.

Dobili smo neko ponudbo za seminar – marketing. Resno razmišljam, da bi tja poslal Tatjano in Anico. Oktobra.

Zanima me, kaj bo Miha Toš rekel za idejo, da bi on za magisterij delal raziskavo o nemškem teatru na Ptuju? Bo zagrizel? Naloga je težka in zahtevna. Ne vem, nisem prepričan, da je Miha dovolj vztrajen. Sicer za zdaj kaže velik interes in zanimanje, pa se bojim, da morda nalogo podcenjuje.

Ekipi »knjiga-Babškek« bom dal malo »gasa«: novembra mora biti knjiga zunaj. Zdaj bo treba pospešiti.

Vidim, kako se možgani pripravljajo na novo sezono. Kako so začeli migati in se veseliti novih izzivov. Glavna stvar bo seveda morebiten odhod v MB in iskanje primernega direktorja.

21. avgust 2001

Danes prejmemo s priporočeno pošto odločbo UE Ptuj o vrnitvi 5/8 upravnega poslopja Cerkvi in pritožbo, ki jo je napisala MOP in poslala na Ministrstvo za okolje. In vendar se premika… (Vsa stvar se je začela že leta 1993). Papirje v mapo in nič sekirancije …

22. avgust 2001

S Tadejem sva poleti razmišljala in ugotavljala, da je morda nesmiselno, da se prijavlja za direktorja na Ptuj in potem vegetira oz. stagnira. Da lahko več naredi kot igralec. In da se bomo morali nekoč od ptujske ideje pač posloviti in jo »predati« nekomu drugemu, nekim drugim ljudem. Pa kar bo, pač bo.

Tako zdaj razmišljam, kdo bi lahko prišel sem za mano? Adreja Babšek, Miha Alujevič, Jaša Jamnik.

(Predzadnje nadaljevanje..)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

135 - 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39

17. marec 2001

Danes nadaljujemo delo za Sezonca. Me prav zanima, v kolikšnem času bomo stvar spravili do konca. Prav tako me zanimajo Uroševe fotografije. 

19. marec 2001

Bil pri g. Žmavcu, ki vodi dvorano Lent v Mariboru. Zainteresirani so za sodelovanje. Marjetka bi bila za njih prava stvar. 

Še to: ko boš razmišljal o dogodkih zadnjih mesecev: poglej v fascikel prispele pošte z MOP-a in boš videl, kako so vas obveščali o za vas vitalnih sestankih, in kako jih odpovedovali … 

Klical me je Ivan Lovrenčič, direktor Arhiva: sam me podpira pri mojem »jeznem« pisanju na MOP in celo misli, da bi stvari morale v medije … 

21. marec 2001

Zdaj je g. Hojker sklical odpovedani sestanek znova, ne da bi se uskladil z mano: in to za četrtek ob 10. uri – ta isti dan pa imamo v LJ kolegij direktorjev sestanek z ministrico. Zdaj bom županu rekel, da naj mi da občinskega šoferja in me pelje ob 12. uri iz Ptuja v LJ in potem nazaj. Saj so nori … 

… 

Obvestilo župana, da mi da šoferja. Super. 

Danes sem prvič Mateji in Anici govoril o tem, da obstaja mehek scenarij za prihodnost gledališča: najti nekoga, ki bo nekaj let čakal, da se uredijo stvari z NKP-jem ter da se zgradi cerkev na Ptuju. Potem pa se bo dalo lažje dihati. 

Dogovori z Alujevičem vse za Zaljubljenega čarovnika. 

Včeraj dogovoril vse za Sizifa. 

Prišle programske knjižice za Festival monodrame. Zadovoljen.   

23. marec 2001

Včerajšnji sestanek na občini: povedal sem jim prvič o taktiki »čakanja«. V njej bi morali intenzivno delati z MzK-jem, sprejeti sistemizacijo kot pogajalsko izhodišče za MzK, igralcev pa ne zaposliti, revidirati načrte za obnovo hiše ter vsako leto povečati sredstva za projekte. Seveda pa podpreti človeka, ki bi vodil hišo tako, da bi ohranjal doseženi standard … Ta dinamika zamika jim je bila všeč, realnejša, seveda ugodnejša. Vendar pa so »skočile ven« tudi stvari, za katere sem mislil, da so že mimo: Nevenka pravi, da je ljubiteljsko gledališče odrinjeno, da ptujski amaterji nimajo vstopa na oder, da ne more biti pri nas revije gledaliških skupin, g. Brglez je menil, da kljub gledališču potrebujemo Kulturno kongresno dvorano, g. Lačen je menil, da ni treba pri zaposlitvah misliti izključno na Ptujčane in naj se zaposli kogarkoli … Ko sem poslušal vse to, sem vedel, da je prav, da se poslavljam … 

Sestanek v Drami: udeležilo se ga je tudi MzK: ministrica, Kardum, Pihlerjeva, Zajčeva, Železnikova. Nič usodnega v smislu hitrosti: dela se na tem, da bi bili stroški med državo in občinami pri gledališčih razdeljeni v razmerju MzK 51%, občine 49 % s predpostavko, da je lokalni delež zagotovljen. Skratka: zakonodaja, čakanje, nič hitrih in usodnih sprememb. Občutek: še smo v igri, še smo zraven. 

27. marec 2001

Vse v znamenju zadnjih priprav na Festival monodrame. 

Sicer pa intenziviranje dela za knjigo A. Babšek o zgodovini ptujskega gledališča do ukinitve; že tečejo dogovori za skeniranja in oblikovanje. Potem pa tudi korekcije za knjigo 1992-2002. 

Prišel zapisnik z občine s sestanka pred nekaj dnevi o širitvi gledališča. Spodbudno: vsaj zapisano je, kaj smo govorili, kakšni so bili predlogi, kakšna naj bi bila strategija in nadaljnji koraki v smeri realizacije glavnega cilja: obnove hiše in zaposlitve igralcev. 

Mestna občina Ptuj 

Občinska uprava 

Oddelek za družbene dejavnosti 

Številka: 414-04-19/01-4 

Datum: 23.03.2001 

ZAPIS SESTANKA V ZVEZI S PROJEKTOM ŠIRITVE GLEDALIŠČA PTUJ, 

ki je bil dne 22.03.2001 v veliki sejni sobi Mestne občine Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj 

Prisotni: lista prisotnih je sestavni del zapisa. 

ZAKLJUČKI: 

1. V uvodnem pozdravu je podžupan g. Hojker opredelil namen sestanka in željo Gledališča Ptuj po

novem razvojnem ciklusu, ki je posledica porasta števila predstav in uspešnega dela zavoda v 

preteklih petih letih. Izpostavil je dve odprti vprašanji -nove zaposlitve in adaptacijo zgradbe 

Gledališča Ptuj. 

2. Direktor Gledališča g. Strelec je prikazal dinamiko dosedanjega razvoja in predstavil predlog

razvoja zavoda do leta 2005. Poudaril je, da so osnova za nov razvojni ciklus merljivi in strokovni 

rezultati: urejeni akti zavoda, premierska shema, festival monodrame, mlada dramatika, lutke, 

priznanja. Predlagal je: 

- da je potrebno Ministrstvu za kulturo neprestano dokazovati primernost sofinanciranja programa 

Gledališča Ptuj, še posebej po sprejemu Nacionalnega kulturnega programa, 

- da se lokali v Murkovi ulici namenijo gledališki dejavnosti zaradi denacionalizacijskih postopkov, 

- da Mestna občina Ptuj v naslednjih letih nameni več sredstev za program Gledališča, 

- da se nova sistemizacija delovnih mest sprejme na mestnem svetu, brez obveznosti za 

zagotavljanje sredstev za nove zaposlitve in 

- novi igralci se zaposlijo v programskem letu 2002/03 in takrat bi bilo potrebno v proračunu 

Mestne občine Ptuj zagotoviti dodatna sredstva. 

3. V razpravi so sodelovali:

- G. Lačen (ZKD Ptuj) je bil mnenja, da se mu ne zdi smotrno vabiti na Ptuj le igralce, ki izhajajo 

iz Ptuja, sicer pa podpira predlog razvoja zavoda, 

- G. Arih (PMP) je pozdravil prikazano strategijo, 

- Ga. Gerl (SKLD) je izpostavila problematiko amaterskih gledališčnikov, ki se srečujejo s 

pomanjkanjem prostorov za predstavitve v mestu Ptuj, 

- G. Slavko Brglez (svetnik MS) je opozoril na dejstvo, da Ptuju manjka strategije kulture nasploh 

in daje v Ptuju mogoče za področje kulture v proračunu nameniti le 0,5- 1 % sredstev, s čimer se 

mora pokriti vsa kulturna dejavnost v mestu, 

- G. Križe (svetnik MS) je bil mnenja, da Ptuj prenese sistemizacijo dodatnih štirih zaposlenih in 

obnovo zgradbe,

- Mrgole (podžupan) je bil mnenja, da je nakazana pot najrealnejša in da imamo časovno

možnost razrešiti problem. 

4. G. župan je zaključil sestanek z mislijo da Mestna občina Ptuj gledališče mora imeti, da pa nam

novo razmišljanje o ekonomski moči Ptuja narekuje etapnost pri taksnih odločitvah in soglašal s 

predlogom, da se mestnemu svetu predlaga potrditev sistemizacije štirih igralcev, vendar brez 

zagotovila za zagotavljanje sredstev za njihove plače. 

Zapisala: Zdenka Ristič                                           Ivan VIDOVIČ, Vodja oddelka 

29. marec 2001

Tanji Viher, ki me sprašuje, kaj bo z mano in Ptujem, pošljem naslednjo pismo: 

Ptuj, 27. marec 2001  

Tanja, zdravo. 

Prihodnje leto bo 10 let, odkar se ukvarjam s Ptujem. To veš. 

Ne, v tem času se nisem izčrpal, utrudil. Pač pa sem se naučil ločevati med hipnim obupom in črnogledostjo ter oceno realnega položaja. 

Velikokrat je dejansko bila avtocesta za prvim ovinkom. 

Zdaj pa je situacija naslednja: sprememb s strani ustanovitelja ni pričakovati. Ker ni gospodarske in finančne moči v tem okolju in zato je malha primerno majhna. To razumem. V njej je po moje seveda dovolj denarja za naše plane – toda tu nisem bil pravi sogovornik: preprosto zato, ker gre velik ali večji denar tja, kamor to porinejo, zlobirajo stranke. Jaz pa sem jih pred zadnjimi volitvami vse odslovil, ko so hoteli imeti pri nas predvolilne konvencije … 

Država nam je naklonjena, vendar dokler ne bo sprejet NKP ali spremembe zakona o izvrševanju javnega interesa na področju kulture, operativno v odnosu do nas ne bo sprememb v financiranju. Beri: dajali nam bodo vedno znova toliko, koliko bomo prijamrali, priargumentirali in jokaje zastokali. Razumljivo: ker zakonske osnove (obveznosti) države do našega zavoda ni. 

Sogovornik z državo je lokalna skupnost – to je župan. Ta pa do nadaljnjega v tej smeri ni sposoben premakniti stvari. 

To so – po mojem mnenju – dejstva.  

Spremembe bodo možne ko: a) bo porihtana zakonodaja, b) ko se bodo svetniki odločili, da bi v GP vložili občutno več denarja. 

Zdaj pa država čaka, da bo interes pokazala občina, občina pa, da bo država spremenila zakone. Ergo: to stanje je  začarani krog. In vsi naši rezultati (203 predstave lani, od tega 43 gostovanj po Sloveniji, 340000 gledalcev) tu niso argument, ki bi prevagal.   

In kaj zdaj? 

Šest ljudi se je v teh letih naučilo slednjega: a) narediti predstavo od napovedi v programski knjižici do premiere, b) tržiti lastno produkcijo, c) gostiti druga gledališča, d) imeti lutkovni abonma, e) oblikovati »mlado dramatiko« in  »festival monodrame« - ter za vse to razdeliti in plansko porabiti okrog 38 mio sit z občine. 

Sedanji direktor je pač vzpostavil neko programsko shemo, ni pa dosegel bistvenega povečanja gledališkega proračuna. Vsa ta leta je sicer vztrajal in čakal in razumel občino in državo. In občina in država sta razumeli, da je vztrajen in čakajoč mož in da bo že razumel. In zato menim, da v tem trenutku ta direktor za ta zavod ni več najboljša možnost. 

Osebno mislim, da bi bilo najbolje, da GP vodi do nadaljnjega politiko »čakanja«. Kaj mislim? Optimalno za razvoj bi bilo, če bi hiša skušala obdržati sedanjo »kondicijo«, t.j. programsko shemo, količino in kakovost prireditev. V tem času pa bi bilo treba boriti skupaj z občino stalno, permanentno bitko z ministrstvom – ne v upu zmage, pač pa zato, da bi novo zakonodajo dočakali kot potenten, živ, vitalen zavod. Kajti – ko se bo zakon finiširal, bo v nominalnem, finančnem smislu pokrival zavode toliko, kolikor bodo komisije in pogajalci ocenili, da je nekdo prisoten »na sceni«.   

Tega »čakanja« pa se jaz osebno pri svojih letih ne bi želel iti. Zato, ker sem premlad in direktorovanje itak ni moja največja želja v življenju, zato, ker za to nisem najbolj talentiran in predvsem zato, ker v nadaljnjih pogajanjih med občino in državo nisem o.k. sogovornik, ker sem preveč direkten in ne govorim ljudem tistega, kar bi radi slišali, pač pa to, kar si pač mislim. In to ni diplomatsko. Čakati ne želim tudi zato, ker ni nobene garancije, da se bodo stvari odvrtele v pozitivno smer hitro, to je v letu, dveh. Kakšna nova opcija (na občini ali državi) si lahko slovensko kulturno shemo zamisli po svoje in čeprav ne bo pravzaprav nič spremenila, bo edino dejstvo: čas bo šel in mineval in minil.  

Mislim, da sem v zadnjih desetih letih odigral koristno vlogo za naš zavod. Mislim, da je smer začrtana in ne prav slaba ali »mimo«. 

Menim, da v zadnjem času razmišljam o človeku, za katerega mislim, da bi lahko čakal in morda v prihodnjem mandatu (2002-2007) pričakal zakonske spremembe in občinsko odločitev, da nam obnovijo bajto. Ter mu zaupal, da bo gradil na dosedanji programski shemi. Da bo hkrati racionalen in kredibilen v svojih ustvarjalskih odločitvah. Ki bi mu z veseljem pomagal, če bi bilo treba, in za katerega menim, da bi vsaj poslušal, kaj si o stvareh mislim sam.   

Če bi mi uspelo na moje sedanje mesto spraviti takega človeka, potem bi bila moja vest čisto mirna. Svojega dela ne bi zapuščal v nikakršni jezi do občine ali države, nikakor se ne bi odvračal od bajte v smislu »j…. se mi, kaj je od zdaj naprej z vami«. Ne. Nasprotno: kakor govori s kolegi Zato.-jevci, morda v roku treh, štirih let še nekako vidimo priložnost ali možnost ali potencialni interes, da bi se skupina ponovno zbrala v nekakšnem stabilnejšem igralskem jedru (zaposlitev igralcev) in skušala uresničevati in uresničiti programske cilje, ki jih zdaj ne bo uspelo uresničiti meni (to pa so: spopad s svetovno in slovensko klasiko; domači igralci + afirmirani gostje; udejanjanje gledališča v celoti tako, kot mislimo, da bi lahko bilo oz. moralo biti (skratka: uresničenje nekakšne vizije iz mladosti, ko smo si leta 1992 rekli: fantje, če bi lahko imeli svoj teater, potem bi bilo pa to tak pa tak!).  

***  

Najbrž se ti zdi vse to okolišanje in gre v resnici samo za resignacijo. Ne; zadnje čase sem hvala bogu vedno bolje – fizično in psihično. Počutim se zdravo, močno, zadnji dogodki me pomirjajo in nekako u-videvam, kar sem si dolgo raz-lagal drugače. Stvari vidim kristalneje. Miren sem in nič več paničen. Vse manj jezen in dejansko vse bolj razumevajoč. Toleranten. Čutim, da se izteka nek čas, ko sem bil na pravem mestu. In čutim, da prihaja nek novi čas, ki zahteva od mene, da se znova »najdem«, premislim, postavim na novo. V nova razmerja, v nove zgodbe. Intuitivno čutim, da bi me vztrajanje pri status-u quo delalo jeznega, nezadovoljnega, nečimrnega, besnega, nerazumevajočega, žalostnega, popadljivega…. zagrenjenega. Kakor da bi hotel zadrževati nekaj, kar mora steči skozi mene, iti od mene. Pustiti se zgoditi rečem, kakor je prav. 

Konkretno: nikakor ti ne pišem, da sem se karkoli ŽE odločil. Vem samo to, da je za teater dobro, da je pravočasno razpis za novi mandat človeka. Da se seveda lahko prijavim tudi sam, da se lahko do razpisa še marsikaj zgodi … da je življenje nepredvidljivo. Vendar, kakor šofer na cesti – je že treba znati malo upoštevati razmere na cesti. In razmere na cesti se po moji oceni ne bodo spremenile. In brez sprememb razloga za svoj ostanek ne vidim. Seveda bi si želel, da se motim in da bo kmalu bistveno drugače. Pa tega preprosto ne čutim in racionalno ne verjamem.   

Rad mam svoje sodelavce in vem, da smo skupaj naredili skoraj vse, kar smo zmogli. Več ti ljudje ne zmorejo. Več s tem dnarjem ni možno. V to sem prepričal in – ne bi bil rad prerok – to bo pokazala tudi prihodnost. Sliši se samovšečno, vendar je tako. Samo visoka motiviranost in pripadnost ljudi tej ideji je rojevala sadove.   

Zdaj delam kot nor naprej. Kmalu dobiš programski list za prihodnjo sezono, festival monodrame je pred vrati, Babškova zaključuje svojo raziskavo in pripravljamo izid knjige, sam pišem (sestavljam) kroniko obdobja 1992-2002, pripravljamo se na dve krstni izvedbi prihodnjo sezono, poleti nas čaka Nagon, narediti moram finančni plan za leto 2002, pa še zmeraj nekako brez upa zmage iščem »gospodarske zaveznike« za primer »obnova bajte«. 

Januarja letos je prišel k meni človek z občine in mi dejal: gospod Strelec, prihajam z nekega sestanka, kjer nas je več govorilo o nadaljnji usodi gledališča. Pa sem vam prišel povedat – ženske so mi rekle, - idi pa mu povej: »Ite s Ptuja, mladi ste še; to, kaj bi radi naredli, vam ne bo ratalo, ker nimate politične podpore, glavni so proti. Niste razlok vi osebno, ampak se na plečih gledališča tepeta dve opciji.« 

Pa sem se mu zahvalil, da mi je povedal, odkrito in direktno. 

Pa sem vse tiste dopise, ki nikoli niso dočakali odgovorov, nenadoma zapopadel v novi luči. 

Postal sem najprej žalosten, potem pa mirnejši.  

Nič več jeze, nič več sovraštva. Razumem jih: to, kar imajo, je V REDU. Zakaj bi bilo kaj drugače? Zakaj bi dajali več denarja? Zakaj bi igrali klasiko? Zakaj bi na odru bilo več kot dva, trije igralci? Če pa je tak kak je čisto fajn?  

*** 

Tanja, upam, da ti nisem zatežil. 

Moje pisanje je pač moralo odgovoriti tvojemu pismu. 

Verjamem, da lahko še koristim naši – ptujski zgodbi. Ne verjamem pa, da kot direktor.  

Verjamem, da se lahko stvari obrnejo še na bolje. 

Želim si, da bi lahko sodeloval z bajto naprej. Želel bi biti, recimo, član strokovnega sveta (mater, bi bil zajeban, ha, ha, ha).   

Predvsem pa vem, da je vse, kar se bo dogajalo v nadaljnjih mesecih, v redu. 

Ni me strah.  

Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo, ampak zaupam svojim občutkom. – Babje razmišljanje, ne? … Jebi ga …   

In občutek mi pravi, da sem ti povedal vse, kar ta čas blodi po moji glavi, srcu in jetrih na temo »Gledališče Ptuj«.   

Veselim se, da te bom lahko poleti povabil na premiero Nagona. 

Javi se kaj.   

Samo M. Strelec 

Vse je nared za začetek festivala. Podžupan bo imel otvoritveni govor, včeraj in danes sem kar pogosto javljal v medije (radio SLO, radio MB, radio Šmarje pri Jelšah, radio City, TV Slovenija, POP-Tv, Radio Ptuj, Tednik, Večer, Delo – poročalo že dvakrat v nekaj dneh, tako Pezdir kot Milošič). 

30. marec 2001

Sinoči se je vse skupaj začelo. Podžupanov govor (Hojker) je bil – seveda – lep. Nvotralen gledalec bi imel občutek, da se bo prenova stavbe začela jutri. Lepe besede, ni kaj. Obisk: ne ravno nabita dvorana (ali pa smo se v zadnjem času ob Marjetki razvadili); okrog 20 učencev pripeljala Simona Brlek in potem je kar izgledalo … Predstava dobra, ljudje zadovoljni. Prvič kar dva fotoreporterja pri nas: Večerov in od Dela, pa snemanje začetka (TV Slo). 

2. april 2001

Vojko Belšak je bil malo užaljen, da mu nisem prej povedal, da bom Nagon dal režirat Latinu – le ta pa kot vse kaže ne bo vzel v ekipo Vojka in Tadeja, pač pa Neša in Tadeja. No ja … lahko bi res naslednji dan, ko sem rekel Latinu, to povedal tudi Vojču. Nisem ravnal prav in to mi je šola: preveč »na lahko« sem jemal stvar. Za Vojka je bilo to pomembneje. Jaz sem svoj problem rešil, on pa je ostal »na suhem«.  

Festival monodrame teče normalno.  

Slavko Podbrežnik mi je rekel, da bi po njem naredila nek večji pogovor na temo financiranja gledališča s strani občine. Občutek imam, da bi zdaj hoteli začeti brkljati po sranju, ki pa je za nas kot firmo, pa tudi zame osebno, že mimo. Čas za vse to je bil do konca februarja, morda marca. Zdaj pa bi bilo vsakršno časopisno dopisovanje in javno pljuvanje po svetnikih neučinkovito. 

Jutri imam sestanek z g. Mrgoletom, podžupanom. Povedal mu bom Turinovo idejo, da bi on, torej Mrgole odigral vlogo nekakšnega povezovalca treh velikih gospodov, ki bi morda lahko dali svoj denar za obnovo naše hiše: g. dr. Glaserja, g. Topleka in g. Brodnjaka. No, tudi to bom naredil, čeprav ne verjamem, da bo kaj iz tega. 

Na današnjem sestanku pregledamo okvirno dogajanje do konca sezone. Toliko, da bomo malo mirnejši in imeli občutek, da smo organizirani in da imamo stvari v svojih rokah. 

3. april 2001

Savo, Andreja in jaz smo bili v Arhivu pri ge. Mastenovi. Dogovorili smo se za način skeniranja dokumentov – slikovnega materiala za publikacijo. Mislim, da smo se premaknili daleč naprej in da je zdaj res vse samo še v vztrajnem nadaljevanju proti finišu. 

Bil sem pri g. Mrgoletu: povedal sem mu Božotovo idejo, zamisel, da bi lahko bil on vezni člen med ptujskimi direktorji (Talum, Perutnina, Mercator) in občino, kar zadeva obnovo stavbe. Bil je presenečen in zdi se mi, da prijetno presenečen. Počaščen, da so pomislili na njega. Zdaj je seveda vprašanje, koliko je Božo oz. Špoljar, ki je po mojem za vso to idejo, skoordiniranoz. koliko je v povezavi in dobrih odnosih z g. Glaserjem in g. Brodnjakom. Bomo videli. Vsekakor: g. Mrgoletu sem povedal, da prihajam kot občan in da sem imel občutek, da mu moram to povedati. Da pa od njega ničesar ne pričakujem. 

Festival teče normalno. Včeraj je bilo na Tiču veliko publike. Upam, da bo tudi nocoj Rac poln. Žirija bo imela težko delo: nekoliko zaradi izenačenosti, po drugi strani pa niso to sama zveneča imena in odločitev ni samoumevna. Nocoj imajo Tatjana in Katja sestanek z Alešem, ki sicer hitro odide in je tudi predlagal, da se ne bi dobivali po vsaki predstavi. 

5. april 2001

Rac je nagrajenec festivala. Sinoči smo ga že obvestili, bil je na vaji v Celju in zadaj sem v telefonu slišal ploskanje … Fina odločitive.  

Tudi predstava v Mitri je vžgala. Letos smo se odločili, da kar takoj obvestimo medije o izidu festivala. Tako so danes kar zvonili telefoni in po faksu smo pošiljali obrazložitev, tako da mislim, da bo tokrat festival medijsko zelo dobro pokrit. Danes še dam intervju za ptujsko kabelsko tv, potem pa zvečer TV Slo posname sam začetek festivala, podelimo nagrado, potem pa bo premiera OB-programa. Prav zanima me, kako bodo ljudje to sprejeli … 

Tudi Tednik prinaša članek o bodočnosti gledališča. Začutili so, da se neko obdobje zaključuje in zdaj bodo začeli pisariti. Tudi Slavko z Večera je rekel, da je morda škoda, da nismo že prej nekako izvajali pritiska prek medijev. Sam mislim, da smo naredili vse in opozarjali in objavljali, napovedovali, kaj se bo zgodilo… Pa ni bilo posluha pa ni bilo prave čutečnosti na drugi strani. Morda so mediji ves ta čas mislili, da delamo samopromocijo, da pretiravamo, politiki pa morda, da uporabljamo medije kot sredstvo pritiska. Seveda, vedno gre tudi za eno in drugo, vendar v principu nikoli nismo računali, da bi bili to glavni vzgibi.  

9. april 2001

Slavko Podbrežnik z Večera pripravlja daljši članek o tem, zakaj MOP ni podprla ambicij gledališča za razvoj. Veliko sva se pogovarjala, pravi, da bo zdaj zelo konkreten in od župana zahteval ime, kdo je kriv, sicer bo krivil njega, župana. Dal sem podatke, ki jih je potreboval, hkrati pa nisem hotel napenjati in dodatno prilivati olja na žerjavico. Dejstvo je, da se bo javnost počasi zbudila in hotela vedeti, kaj se dogaja.  

Počasi se programska knjižica zaključuje. Zanimivo postaja, zadovoljen sem. Zdi se mi, da bo lična in hkrati pregledna. Predvsem pa se že veselim, da bodo fantje začeli delati (mislim na Cafija) www strani. 

Naši so spet na gostovanju. B tehnična ekipa (Simon Puhar in ata) je dobro speljala Človeštvo v a-molu, zdaj pa ju čaka Sizif. Brez njiju bi imeli kar nekaj terminov blokiranih. 

Zadovoljen sem. Z delom, s preteklostjo, z načrti. Zaupam kolegom-sodelavcem, dobro se razumemo, dobro in tekoče delamo. Res je super v našem gledališču.  

12. april 2001

Včeraj je ekipa Sizif začela z vajami na Ptuju. Mislim, da je vse dobro pripravljeno in da ne bo nobenega posebnega problema.  

Sinoči je bilo gostovanje Marjetke v PDG v Novi Gorici. Bila je bojda čudovita predstava, veliko smeha in dolg aplavz. Danes pa gostovanje v Slovenj Gradcu. 

Dan je miren. Sam sem v pisarnah, Anica in Mateja doma, Štefan in Simon na odru s Sizifom.  

Dobili smo 1 mio Sit z ministrstva za Festival monodrame, dobili smo 300.000 sit z Občine za Mejnike v zgodovini ptujskega gledališča. Jutri pričakujem Romano, ki bo prinesla še dve seminarski (Verčevo in Mauserjevo) z Agrft-ja kot delovno gradivo na temo Babič v Andrejini raziskavi. 

Sezonec gre h kraju. Drug teden naj bi bili narejeni filmi, nato gre zadeva v tisk. 

Prebiram Theater heute in Theater der Zeit, iščem besedila … Res pa je, da se miselno poslavljam od Ptuja. Čutim, kako me sezona 2002/2003 ne zanima več in kako se pravzaprav v tistem času vidim že kje drugje. Na svobodi ali v kakšni drugi hiši. Ja, zdaj bom zapisal: prijavil se bom v Maribor in želim se prijaviti s konkretnim programom, kvalitetnimi igrami in dobro razdelano prijavo. Nekakšnim elaboratom želim prepričati, da bi lahko bil dober kandidat. 

Zdaj, ko prebiram tekste, berem vsebine, o avtorjih in komadih … ter v glavi nisem omejen le na besedila za dva, tri igralce, vidim, koliko različnih stvari sem počel na Ptuju: program – vsebinsko, program v smislu deljenja denarja, generalna organizacija projektov s tehničnega vidika, festival monodrame in mlada dramatika, komuniciranje z ustanoviteljem in Ministrstvom, pravni vidiki poslovanja in življenja zavoda (denacionalizacija, sistemizacija). Vse to mi je odjedalo energijo za ukvarjanje z vsebinami, prostorom, zgodbami, teorijo … prebiranjem in sledenjem literature …, brskanjem po internetu in leksikonih itd. itn. ipd. Zdaj bo več časa za vse to.  

15. april 2001 

Danes se dobimo za zadnjo redakcijo oz. korekcijo Sezonca. Razmišljam samo, če bi dodali stavek: »enkratni časopis za zganjanje teatra«.  

17. april 2001

Vaje za Sizifa¹³⁴ se nadaljujejo. Vse je o.k. Bila je tehnična. Vse štima.  

20. april 2001

Za Sizifa je končan tudi plakat in programska knjižica ter v njej objavljeno besedilo drame. Je sicer nekaj pomanjkljivosti pri kolofonu (izdajatelj, datum premiere, naklada), vendar je zadeva kar lična in se mi zdi na koncu koncev o.k. 

Z Anico planirava dogovor s kakšnim računovodskim servisom glede svetovanja pri našem poslovanju. 

Marjetka je spet na terenu (Kočevje).  

Prebral sem članek, ki ga je napisal o gledališču za Večer Podbrežnik in ki bo objavljen predvidoma jutri v sobotni prilogi. Kar kritično do občine in hkrati dovolj eksaktno ter konkretno. Kakšni bodo odmevi, se sprašujem. Še posebej zato, ker so iz oddelka za družbene dejavnosti sporočili, da bo na ponedeljkovi seji mestnega sveta tudi točka o spremembi akta o sistemizaciji delovnih mest v našem zavodu. Bodo jo sprejeli? Sprejeli pogojno? Odložili, zavrnili? Jih bo članek razjezil ali jih utišal? Ne vem. Ne znam si predstavljati, kaj dejansko bo. Župan v novinarjevem članku govori celo o možnosti iskanja denarja še v rebalansu za leto 2001. Kaj če pride denar in če je sprejeta sistemizacija? Potem bom jaz tisti grdi raček, ki je užaloščen in noče narediti nekaj, kar so oni »odobrili«… Bomo videli. 

Sezonec je končno tudi na filmih. Filmi gredo danes s Kapitala v Mariboru v Ptujsko tiskarno. Upam, da bo tisk prihodnji teden stekel, kot je načrtovano: da bi do četrtka bilo vse končano. 

24. april 2001

Sinoči je bila premiera Sizifa. Gledalcev ni bilo ogromno. V glavnem prijatelji ekipe. Zvone linearen, v glavnem tako, kot na vaji, ki sem jo videl pred dobrim tednom. Škoda, ker je tekst o.k., igralsko pa je preohlapno, po moje. Sicer pa smo prvič v našem gledališču kakšnega avtorja »kronali« z lovorjevim vencem. 

Ta dan je zelo pomemben: mestni svet je (po informaciji Majde Gozdnik) sprejel soglasje k sistemizaciji delovnih mest. To pomeni, da bomo Simona na delovnem mestu inspicienta aktivirali čim prej, na igralce pa bo treba počakati, ko bo za to namenjen denar. 

Danes imam intervju za Masko v Mariboru z Martino Šiler na temo mlade slovenske dramatike. 

25. april 2001

Knjiga 92-02 lepo napreduje. Savo mi je prinesel prva štiri poglavja. Zadeva je zračna, pregledna, slikovita. V zelo veliki meri to, kar sem si predstavljal. 

Nocoj repriza Sizifa; prodane samo štiri karte. Kaj bom rekel Zvonetu? … 

Včeraj v MB srečal Dragico Petrovič. Pove mi, da bo kandidirala na delovno mesto upravnika SNG Maribor. In če bo izbrana, da bi želela, da sem jaz ravnatelj Drame. To naj bi bila tudi želja Lojzeta Sveteta … No coment.  

26. april 2001

Sinoči je Sizif odpadel: bile so prodane štiri karte. Ljudem smo vrnili denar… Neugodna situacija … To se nam je zdaj zgodilo prvič tako drastično. Še enkrat z Ano za izven, ko je bilo okoli 15 gledalcev. 

V Večeru danes majhen članek o tem, da je mestni svet dal soglasje k igralcem. Sistemizacijo so podprli LDS, ZLSD, proti pa je bil g. Brglez. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

133 - Ga. Tanja Viher, arhivarka na AGRFT.

134 - Sekumady Conde, zdaj TV voditelj, novinar, je napisal, zrežiral ... naredil pri nas svoj - domnevam edini gledališki - avtorski projekt.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35,

3. julij 2000

Začeli Zvonetove vaje. 

Odprli pošto za »mlada dramatika«. Prispelo 9 popolnih prijav in 2 nepopolni. Naredili zapisnik in poslali tekste žiriji. 

4. julij 2000

Včeraj sva se z Zvonetom ugodno dogovorila. Potem pa sem se po vaji pogovarjal z igralci.  Nastali so problemi: Grega bi hotel več kot vsi ostali, kljub temu, da mu plačamo več za vaje. Ostali nekako mislijo, da bi bilo prav, če imajo vsi enako. Podpisali so pogodbe vsi, razen Grega. Danes po vaji pride še k meni … Kaj se bova zmenila? Kako bova šla naprej? 

5. julij 2000

Vaje tečejo. Pripravljam delček programa za občinsko proslavo. Grega, Tadej in Vojko bodo brali odlomke iz Partljičevih komedij. 

Sestanek pri županu in podžupanu. Na šest oči: povem, da ne želim govorjenja za hrbtom: Hojker je namreč govoril Slekovčevi, da bo težko zaposliti igralce … 

7. julij 2000

Lutke pred teatrom so bile izjemno dobro obiskane. Prav tako večerna projekcija Marjetke z videa. Ljudje so kar gledali in spremljali predstavo. Mislil sem, da bodo v resnici bolj pili in se pogovarjali. Presenečen sem bil. 

8. julij 2000

Danes so bile lutke v dvorani. Prepolna dvorana. Napovemo lutkovni abonma. Mislim, da bo vpis res velik. 

Sinoči smo gledali zunaj Ovinek. Ljudi je bilo ogromno. Ob koncu projekcije so ljudje ploskali. Res krasen večer. 

Prihodnji teden sem v Kopru na seminarju. Doma, to je v GP je vse o.k. Zvone bo šel na oder postavljat, počasi bodo začeli montirati scenografijo v samostanu, Stanka nadaljuje s kostumi. Mislim, da gre vse po načrtih.  

10. julij 2000

Spet v službi. Čakam, da vidim scenografijo. Bojda je bil scenograf zelo zadovoljen. Zanimajo me vaje.  

19. julij 2000

Včeraj obisk TV Slo za kulturne utrinke. Pred tem klic Karduma: priravlja se podoba za 13 – 15 mio sit! Ergo: reakcija na članke. Poslal sem mu podatke za sestavo pogodbe. Upam, da bo »kupil« naš predlog. Decembrske premiere ne morem zagotovit. Prevajalec bi moral prevajati, Jaša se pripravljati, itd. itn. Upam, da bo šlo skoz s 3-mi premierami. 

Klical župan: 25. t. m. greva k ministru. Povedal sem mu, da mu pišem pismo. Zdi se mi, da se je zelo zelo zagrel. Pod pritiskom medijev? Mu je naklonjen Šeligo?? 

Kardum nakazal, kaj se bo dogajalo, če bo sprejet krovni zakon. Podpira zaposlitev 4-ih igralcev. 

Seveda sem dal za TV pomirjujočo izjavo. To si je Simon Kardum tudi želel, oz. zato me je klical. 

Vaje tečejo. Zvone zadovoljen. 

Sranje z denacionalizacijo in prostori uprave: zdaj bi župniki zadnji del – delavnico in dve mali sobici hoteli nazaj v naravi. Vidovič in jaz odločena, da se to ne zgodi. Občinska pravnica nekoliko zmedena. Grah, ki vodi postopek na UE, me začuda ne vabi na obravnave. Prosim Danila Roškerja, direktorja tehnike v SNG Mb, za strokovno mnenje glede naših prostorov. Napišem ga sam, Danilo se bo strinjal in podpisal. Občina je pripravljena honorirati takšno strokovno oceno. Hecno.  

20. julij 2000

Včeraj sta se napovedala – slučajno smo se srečali na ulici, na sestanek ga. Čačkovićeva in gospod Kranjc - sosed minorit. Seveda glede prostorov, za katere se zanima cerkev … Kako bom reagiral? Mislim da mirno, pametno, prijazno, vendar odločno: dokler bom tukaj, se bom zavzemal za celovitost vseh naših prostorov. 

Sinoči je nevihta onemogočila vajo v dominikanskem samostanu. Upam, da bodo lahko tam začeli danes dopoldne. 

Glede na to, xxxxxxxxxxxxxxxxxx, se podoba mojega bivanja na Ptuju morda vedno bolj zrcali v luči leta 2002. Konca mandata. Zaključka zastavljene poti. Kaj in kako naprej, ne vem. Vendar za zdaj o tem ne bom razmišljal. Ker je dela, pomembnega dela preveč. Hvala bogu. 

21. julij 2000

Imam rojstni dan. Ob 10. uri sem sklical v pisarni vso tehniko in igralce ter napovedal, da zaradi nevzdržnih razmer vaje do nadaljnjega odpadejo in da vabim vse pred gledališče na kozarček. 

Vzdušje v ekipi je o.k. Zvone je kot vse kaže zadovoljen in bo zadnja dva tedna poskusil iz igralcev stisniti tisto najboljše. Pravi, da dobro delajo in da so pred dosežki. Da je zelo zadovoljen z Gregorjem, da je Tadej naredil velik korak naprej, da je Vesna na sledi zanimivemu izzivu … No, veseli me, da je temu tako. 

Anica je končala in bo v torek operirana na nogi. 

Marjan zakljčuje scenografijo in bo odšel na dopust. 

Tomaž se je razburjal, ker nismo prej povedali, kako bodo potekale vaje. 

Aleša sem malo pokritiziral glede njegove neiniciativnosti. 

Čas je, da se vse skupaj konča, zaključi in da speljemo predstave in že končno nekam gremo. 

Klical je župan, minister Šeligo bi naju lahko sprejel za 15 minut. Odločila sva se, da za tak kratek čas nima smisla hoditi k njemu. Brez veze. 

Županu sem v časopis – Tednik poslal odprto pismo glede mojega dosedanjega dela in napovedal, kako mislim delati v prihodnje. 

Sinočnji kratek prispevek v kulturnih utrinkih po Odmevih je bil kratek in predvsem optimističen. Prav je tako: v skladu z namigi Karduma. 

24. julij 2000

Sam sem. Tehnika je v Dominikanskem. Pošiljam podatke medijem in urejam PR. Upam, da bomo dobro pokrili premiero. Pogovarjal se bom tudi o reklami na Radiu Ptuj. Ruda in Tona iz Ovinka bosta najavila novo premiero, ki bo pri »sosedih«, v kloštru. Mislim, da je to dobra poteza, hvala bogu se Zvone strinja. 

25. julij 2000

Posneli smo reklamo za Čehova. Ruda in Tona imata tri zanimive dialoge, ki se bodo začeli vrteti to nedeljo in potem v času predstav. 

Na Tedniku mi je Ozmec rekel, da sem županu napisal o.k. pismo. Torej bo najbrž v četrtek objavljeno. 

Zvone je zadovoljen z vajami. Ima jih samo zvečer, ko grejo skoz in še kaj popravijo. 

Tomaž si je v MGL sposodil opremo: reflektorje in multicor kabl. 

Včeraj smo s fanti prvič poskusili prebrati odlomke iz Partljiča za občinsko proslavo. Mislim, da je to kar huda »opcija«, kar smo »prijavili«. Ostro, vendar smešno in po moje tudi duhovito. Upam, da koga od politikov ne bo ravno preveč motila direktnost. Če pa, potem pa tudi prav. 

26. julij 2000

Klical me je g. Sergij Pelhan: ponudil mi je oz. vabi me za umetniškega vodjo v Gorico.¹²⁹ Od januraja prihodnje leto dalje! Malo sva govorila tudi o njegovem zakonu in o krovnem zakonu ministrstva, ki naj bi bil sprejet po hitrem postopku. Septembra se slišiva … 

Uf,… Maribor sem si izmislil sam in se nekako odločam, ali naj se prijavim in pokažem svoj interes ali ne, zdaj pa zelo konkretno in eksplicitno »vleti« Nova Gorica. Ponudba je mamljiva. Resna hiša, sposoben direktor … Sam pa v precepu med dokončanjem zgodbe na Ptuju, mislijo, da se je treba »nakazati« v Mariboru, potem pridejo zraven še osebni faktorji … Ne vem. Rad bi to nekomu povedal; pa ne (samo) zato, da bi se pohvalil, ampak zato, da bi to dal iz sebe … Pregovoril, premislil, slišal, kako o tem govorim. Ves čas imam seveda občutek, da bom ostal tu in svojo zgodbo peljal in nadaljeval do konca svojega mandata. 

28. julij 2000

Tadej mi je rekel, da ga je Zvone spraševal, kaj misli, ali bi jaz hotel/želel biti del ekipe, ki bi jeseni šla v mariborsko Dramo … 

Zanimivo: o Gorici sploh ne razmišljam. Je ne jemljem resno. Najbrž to ni prav. O stvari sem povedal Tadeju. Seveda misli, da bi bilo dobro nekaj sprejeti – Maribor ali Gorico. In se mu ne zdi pomembno na Ptuju dokončati mandata. Sam pa, če poslušam srce, čutim, oz. vem, da je treba stvari narediti in speljati do konca in šele nato iti dalje. Ne pa pustiti stvari na sredini. Dal bom povod, da se bo reklo, da nisem vzdržal, ali da nisem imel več idej, ali da me je premamila boljša ponudba … Mislim, da moram končati, kar sem si zamislil. Da moram poskusiti vse, da bi stvar premaknil naprej. Potem pa lahko grem kamorkoli. Seveda, če bom še kdaj imel takšno priložnost. Dvema gospodoma se ne da služiti. To dobro vem. Za to je dokaz odločitev pred leti za Ptuj, ko sem odklonil Akademijo.  

1. avgust 2000

Stvari so zrele za premiero. Ambient je lep, luči smo si sposodili v MGL-ju, kostumi so bogati. Neobičajno bogati za naš teater. 

Sočasno tu in tam vadimo za občinsko proslavo. Še zdaj si ne znam predstavljati, ali bo iz vsega skupaj nastal škandal, ogorčenje, odobravanje ... 

Zvone mi je včeraj rekel, da bi rad do konca bivanja na Ptuju govoril z mano nekaj glede mariborske situacije. Mislim, da me bo zdaj povabil k sodelovanju. 

Vrnila se je Mateja, tako da sem lahko zdaj spet miren glede pisarniških zadev. 

Osnovno vprašanje za prihodnjo sezono je seveda vprašanje, koliko bomo imeli lastnih premier. Ni vseeno, ali sta to dve ali štiri. Decembrski termin je definitivno »mimo«, čas bi še bil za Galitzo, vendar to poletje spričo slabih finančnih izgledov projekta sploh nismo začenjali, pozimi, oz. jeseni, pa časa za to ne bo. Formalno je Galitza itak projekt novega finančnega leta, tako da nas v pogodbi, ki naj bi se sklenila še za letos, ne tangira. Vprašanje pa je, kako bomo njen izpad opravičevali prihodnje leto. Vprašanje je tudi, s čim zaključiti sezono: z Gonom ali čim drugim. Tudi lokacija je zelo pomembna. 

Pred dnevi smo ob pijači po vaji razmišljali, kako s tem našim teatrom naprej, po koncu mojega mandata. Zvone je omenil Šmalca, potem pa smo začeli razmišljati še o Mihi Alujeviču kot možnem nasledniku. Miha se bi mi zdel dobra izbira. Mislim, da bi ga moral začeti v zadnji sezoni uvajati v vse to naše delo, sicer pa mislim, da je dovolj »prizemljen«, da bi sprejemal racionalne odločitve. Prav racionalnost pa je v tej fazi življenja zavoda še zmeraj ena bistveno potrebnih lastnosti direktorja; po mojem mnenju seveda. 

V mislih se počasi pripravljam in spravljam k sestavljanju knjige 1992 - 2002. Pregledujem knjigo Burgtheatra, ugotavljam, kaj bi lahko uporabili mi, kaj bi lahko naredili drugače. 

3. avgust 2000

Mercator se bo pridružil sponzorjem. Za 5000 Dem. Mi damo njihovo zastavo, dobimo pa tudi 5 plakatov, tiskanih na njihov printer. 

Kardum me je spet klical in rekel, da se pogodba pripravlja. Zdaj morava videti z Jašo, ali bova lahko še letos realizirala Fo-ja … Jaša je za: v vsakem primeru! Dobro: vse je samo še stvar zasedbe … Danes dam prevajati zadevo. 

8. avgust 2000

Premiera odlično uspela. Lepo vreme, dobro so igrali, veliko publike. Fina zabava v parku po predstavi. Lepo, lepo, lepo. 

Z Zvonetom sva včeraj dopoldne imela dolg pogovor glede Maribora, glede njegovega kandidiranja in glede moje morebitne prijave. Povedal sem mu svoja stališča; on meni, da bi me želel imeti v Mariboru za hišnega režiserja. Skratka: zanimivo bo jeseni tam. Sam sem nakazal možnosti sodelovanja med obema teatroma. 

10. avgust 2000

Zvone me je včeraj klical in bil zelo potrt nad kritiko Petre Pogorevec v Dnevniku. Bil je res slišati žalosten in zgrožen. Žal bosta Delov in Večerov kritik prišla najverjetneje na predstavo septembra, tako da bo njegova slaba volja trajala še kar nekaj časa. Mislim si namreč, da bi Pezdir predstavo ugodneje ocenil. Verjetno tudi Vidalijeva. No, morda mu danes pošljem »kritiko«, ki bo izšla v Tedniku. 

Sinočnja predstava je bila zelo zelo dobro obiskana! Umaknili smo sicer ribiške klopi, tako da so ostale samo rdeče in te so bile popolnoma polne. 

Klicala me je Tatjana: Niko bo nadaljeval z vajami 28. avgusta. Brez Alenke sicer, pa vendarle. Mislim, da se mu je začelo »muditi«. 

Razmišljam o koncu avgusta in septembru. S čim nadaljevati, kaj je treba takoj narediti. Mislim, da se bom lotil knjige, morda se odločim tudi za ogled Bitefa v Beogradu. Vsekakor pa je treba spremeniti sistemizacijo in zaprositi, da nam ukinejo plačevanje najemnine za lokal na Murkovi ul. 6. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

129 - Na tole Pelhanovo ponudbo sem čisto pozabil. Vem, da se je takrat že "kuhal" Maribor; pozabil sem tudi, vidim, da me je Zvone videl za hišnega režiserja v Mariboru - očitno je nameraval sam kandidirati -, za Gledališče Ptuj pa so tudi padla že prva imena - kdo bi ga vodil za mano. Očitno sem torej zaradi mnogih razlogov že kolebal. Čakal verjetno še na denar za igralca in morda obnovo. ... Ne vem, zdaj pa tudi mene res zanima, kako se je odvilo zadnje leto, leto in pol moje službe v GP. 
Aja, pa to je še morda "hecno": v Novo Gorico me je povabil človek, s katerim sem se največ kregal. Ko je bil minister, ni hotel "sprejeti" Ptuja. Potem je bil šef kolegija slovenskih gledališč in sva se naprej "bodla", kako spraviti Ptuj v mrežo slovenskih poklicnih gledališč. Mogoče sem si kdaj mislil, da je bil Pelhan moj "največji sovražnik", zdaj pa vidim, da me je prav on povabil v službo v Novo Gorico. ... Morda bi, če bi takrat sprejel, delal lani EPK ;-) ... 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 

29. maj 2000

Petkova prireditev je dobro uspela. Kar veliko ljudi se je zbralo. Potekalo je vse po predvidenem scenariju: brez zastojev in brez tehničnih pomanjkljivosti. Hvala bogu.

Zdaj, danes sem že v pripravi dopisa za MzK: investicijski in programska sredstva za 2000. Veliko papirja, veliko prilog, veliko podatkov. In še vedno kar dosti neznank: kdaj bo denar, v kakšni dinamiki itd. itn.

31. maj 2000

Včeraj smo oddali na MzK papirje, veredne 9,6 mio Sit. Upam, da bo vse o.k. in da bomo dobil ta denar in nakupili vso to opremo, o kateri smo govorili.

Kardum mi je poslal e-mail, v katerem me obvešča – na kratko – da ne ve, koliko denarja bomo dobili letos. In da še dolgo ne bo vedel. Kaj to pomeni? Kaj bomo naredili decembra s Fo-jem?

Kličem gospoda Premzla za lesni stroj, ki je neizpraven. Bodo tu cirkusi?

S Tadejem sva »sprogramirala terminsko« Galitzo.¹²⁶ Upam, da se bo izšlo.

Sicer pa se v mislih počasi pripravljam na knjigo. Počasi se oblikujejo misli, osnutki, pa tudi že metodologija, po kateri naj bi delal. Savo je kar dober oblikovalec, veliko se da z njim sodelovati in pogovarjati, zna prisluhniti željam, ni mi pa všeč zamujanje, ki nastane pri njem. Upam, da bova v novih sodelovanjih to »izkoreninila« in potem bi se morda res lahko skupaj lotili knjige.

Niko pravkar klical, da je ekipa za Ljubezen sestavljena. Hvala bogu. Tatjana me je sicer opozorila, da se v prvih kontaktih z Nikom nekako nista dobro oz. pravilno »zaštekala«. Bomo videli: časa bo dovolj, tako da bo predstava lahko nastajala v miru. Tudi jaz sem na Ptuju in verjamem, da bom lahko mirno, kontinuirano in po potrebi intenzivno spremljal nastajanje uprizoritve.

Odmevi na petkovo prireditev pred teatrom so ugodni. Dva članka v Večeru, kratka reportaža v Magu, jutri bo prinesel svoj odmev Tednik. Žal mi je samo, da ni bilo poročanja še v Delu. Ne vem, zakaj mi je Milošič potrdil prihod, potem ga pa ni bilo. Kdo ve. Tudi g. Vidovič z MOP je bil nad stvarjo prijetno presenečen. Menda je ga. Purgova rekla, da bi zdaj takšno stvar pripravili tudi za Minoritsko cerkev. Zakaj pa ne?

6. junij 2000

Knjiga  MzK-ja me je seveda spravila na realna tla: od države letos za program ne bo dinarja!

Klical sem Jašo, povedal Tadeju: Fo in Galitza sta pod vprašajem.

Mislim, da smo dosegli kritično točko: program, prireditve, obiskovalci so se v preteklih treh letih večali, prišli smo do zgornje točke. To je bilo po pripravi poslovnega poročila za leto 1999 jasno. Zdaj je vprašanje, kako naprej. Programska knjižica za sezono 2000/2001 se tiska, najavljene so štiri premiere. V resnici bo denarja za dve …

Zbolela je tudi Irena. Še vedno ni Mateje, zdaj ne bo Irene. Stvari se zapletajo in ne vidim učinkovitih rešitev – takšnih, ki bi omogočale rast firme. Preprosto: stvar se je začela zalamljati.

Moram si vzeti čas, premisliti, ne reagirati panično.

Napasti ministrstvo, napasti občino, ker ni pri MzK-ju za nas ničesar pametnega uredila? Školča? Lucija? V resnici pa je moč videti stvar tudi drugače: Denarja je toliko, kolikor ga je; pač za dve premieri. In toliko se da narediti. Kdo bi zdaj bil kriv za to? Seveda to pomeni padec nivoja in standarda, vendar to je posledica finančnih možnosti in zmožnosti. Krivda? Ustanoviteljeva – ker nam daje toliko, kolikor nam daje. In ministrstva – ker nam je ukinilo to, kar smo nekoč že imeli. Eto. Tako.

Pripravljam se na začetek projekta Ta presneta ljubezen. Danes bo prvo srečanje.  Marjetka gre prvič na teren. V Brežice. Sinoči je bila na Ptuju spet polna dvorana. Čudovito vzdušje. Tukaj sta bila Ivo Leskovec in Tanja Premk.

9. junij 2000

Včeraj mi je bilo malo nerodno, ko je selektor takoj v svojem poročilu začel z opravičilom Gledališču Ptuj, ker si ni mogel ogledati dveh naših predstav (organizatorji so mu prepozno dostavili naše termine, ko pa je sam ukrepal, smo bili že pozni).

S fanti smo se domenili za obisk pri županu. Takole sem jim pisal:

Ptuj, 9.junij 2000

Vojko, Tadej, Nešo.

pri županu smo v petek, 23. 6. 0b 8.30. Ta datum lahko odpade le, če bi mu prišlo kaj vmes zaradi državnega zbora.

Predlagam, da se do tega datuma nekako pošteno pripravimo.

Dajem naslednja izhodišča - scenarij za sestanek:

1. jaz: seznanitev: zakaj smo prišli?

 - od leta 1992 delamo - 1995 nastanek firme.

- Možen razvoj samo, če je naslednje: zaposlitev 4 ljudi 1.09.2000 in svež projektni denar, ki ga je država za leto 2000 dala: 0-ula.

- Skratka: + 15 mio za plače, + 10 mio za projekte.

Le tako bi bili vsaj minimalno primerljivi z drugimi gledališči.

2. igralci: Kako vidite vi nastali položaj.

- delo drugod, možnosti mate drugod,

- na Ptuju vedno delali bolj kot z dnarjem z entuziazmom,

- da bo tega kmalu kmalu kmalu konec.

3. Dajmo županu čas, da do 31.12.2000 pisno pove, ali bo ta sredstva zagotovil.
   Če ja, je 1.09.2001 tu ekipa in program po planu, če ne, dela direktor do 1.02.2002, nato se ekipa razpusti.

Prosim za pripombe, razmisleke,...

Delovati moramo profesionalno, trdno, trdo, odločno in definitivno. Popravnega izpita ne bo.

Po tem bomo sklicali tiskovno, povedali javnosti, da smo z Ministrstva dobili letos 0 sitov in da bodo zato namesto 4 le 2 premieri.

Poročali bomo o ukrepih: obisku pri županu in povedali, kaj bo sledilo, če bo odgovor 31.12. negativen.

Samo

Zvonetu Šedlabuerju sem našel – po mojem mnenju – odlično stanovanje za čas njegovega bivanja na Ptuju. Lepo sobo na vrhu Panorame. Čisto, urejeno, prijazna gospa. Upam, da bo zadovoljen.

Ravnokar prišla programska knjižica za prihodnjo sezono. Sem zadovoljen. Lično, urejeno, pregledno.

Borutu Fekonji sem predlagal, da gre z nami na sestanek k županu. Razmišlja, - vidim o tem, ali je koristen ali ne, ali ga lahko kaj zavezuje ali ne… in zdi se mi, da si bo uredil ter šel z nami na ta sestanek konec meseca.¹²⁷

Poleg tega mi je Borut dal odlomke iz Zakona o obligacijskih razmerjih, tako da se bom lažje pogovarjal s Premzlom glede reklamacije na stroju.

12. junij 2000

Elektro šola gleda Marjetko. Sami fantje, par deklet. Dobro gledajo. Pri frajerju – seveda – so neizmerno uživali. Super.

Sicer pa: prosil sem Jovanovića in Gračnerjevo, da bi bila v žiriji za mlado dramatiko. Upam, da bosta oba privolila.

14. junij 2000

Odhajam v Lj. Dajat v podpis pogodbe za To presneto ljubezen. Srečam se z Jankom Česnikom na temo prodajanja Štefke Valentin po Primorski.

Gospod Premzl se je najavil za ponedeljek.

15. junij 2000

Danes zagovor poslovnega poročila za leto 1999 na Mestni občini. Kako bom reagiral?

16. junij 2000

Sinoči mi je Dušan Jovanović sporočil, da je pripravljen biti član žirije za podelitev nagrade za najboljšo dramo mladega slovenskega avtorja. Zelo sem bil vesel.

Odločil sem se, da bomo imeli v petek, 23. junija tiskovno konferenco. Neposredno po tem, ko bom obiskali župana in s prisotnostjo igralcev. Tema: sezona 2001/2002 v luči ukinitev sredstev MzK-ja in pa predvsem: perspektive za naprej.

19. junij 2000

Čakam na g. Premzla. To mi danes leži na duši. Upam, da bomo rešili ugodno, oz. pozitivno. (Zamudne obresti bi za čas od 30.6.1999 do danes znašale za glavnico 1.1 mio 249.810 Sit.)

Tehnika se pripravlja za gostovanje v Ribnico. Nalagajo stvari.

Klopce za poletje so končane. Zdaj bo Marjan začel  delati »most« za scenografijo. Potrebuje kar veliko lesa.

Vrnila se je Mateja. Hvala bogu. Veliko je papirnatih stvari, ki jih je treba urediti.

Gordani bomo vrnili kostume za Triko. Odpeljali jih bomo v Maribor, tako da bo Irena zraven, ko jih bo prevzela. Ljubi bog, komplikacije.

26. junij 2000

Petek je bil črni petek. Pri županu smo bili Fekonja, Tadej, Nešo, Vojko in jaz. Župan ne zastopi, da ni problem samo v 5,7 Mio, ki jih letos ne bo z države, pač pa v razvoju.

Potetm je klical Zvone Šedlbauer in rekel, da za XXXX dem ne bo režiral. Da naj pridem v Lj, da se bova zmenila drugače.

Potem so igralci zagnali vik in krik okoli honorarja za Grega in njegovo oz. njegovi manjši vlogi.

Posneli smo prispevek za TV Tednik.

Zdaj sva se slišala z Zvonetom. Rekel je, da je brezupno in da bo ostalo tako kot je … Pravi, da naj ne hodim v LJ, pač pa se bova dogovorila v ponedeljek ob 9. uri pri meni.

Klical me je g. Vidovič z MOP: župan mu je naročil, da pošljemo na MzK pritožbo. In torej sestavim dopis in ga dam županu v sopodpis.¹²⁸ Glasi se takole:

MESTNA OBČINA PTUJ

Mestni trg 1

Ptuj

in

GLEDALIŠČE PTUJ

Slovenski trg 13

Ptuj

Gospod Rudi ŠELIGO, minister za kulturo

MINISTRSTVO ZA KULTURO RS

CANKARJEVA 5

LJUBLJANA

Ptuj, 26. junija 2000

Spoštovani gospod minister, Rudi Šeligo.

Javni zavod Gledališče Ptuj je ustanovila Mestna občina Ptuj leta 1995. Vsako leto izkazuje porast prireditev in obiskovalcev, financiranje pa je v odnosu z drugimi gledališči že ves čas popolnoma neprimerljivo.

(Priloga 1: Grafični prikaz rezultatov in financiranja zavoda).

Za leto 2000  Ministrstvo programa premiernih uprizoritev Gledališča Ptuj ni uvrstilo med programe, ki jih bo sofninanciralo, prav tako pa je zavrnilo sofnianciranje ciklov predstav za odrasle, otroke in mladino, Poletnega lutkovnega pristana in Festivala monodrame.

(Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 2000, Mzk, Lj 2000 in Priloga: Obvestilo o zavrnitvi).

Problematika financiranja gledališča se je zaostrila že v preteklem letu, zato smo novembra 1999 povabili na Ptuj tedanjega ministra za kulturo, g. Jožefa Školča. Na pogovorih je obljubil sistemsko sofinanciranje programa gledališča v višini od 10 – 15 mio sit.

(Priloga: Tednik, 11.11.2000).

Ponovno pozivamo Ministrstvo za kulturo RS, da preuči status, poslovne rezultate in pomen Gledališča Ptuj, njegove razvojne možnosti in programsko vizijo zavoda ter da se ustrezno in primerljivo z drugimi gledališči vključi v redno in sistemsko sofinanciranje programa zavoda.

Z odličnim spoštovanjem, 

Direktor Gledališča Ptuj                                                         Župan Mestne občine Ptuj

Samo M. Strelec                                                                     Miroslav Luci, dr. med.

Tako. Ponedeljek je za nami. Po dolgem času smo spet posedeli vsi skupaj. Pravzaprav smo bili zadnjič za skupno mizo ob praznovanju novega leta. Danes smo proslavili Tomažev rojstni dan, ki ga je imel že sicer februarja.

Zelo mi je všeč, da se je oglasil Borut F. in se ponudil pri aktivni pomoči glede nadaljnjih pogovorov z MOP in MzK. Sam je rekel, da je šele zdaj zaslutil, za kako veliko stvar gre. Da je razumel, da gre za »blagovno znamko«, ki bi jo želeli narediti na Ptuju. Zaslutil je, da imamo motivacijo in zamisel. In opazil je, da hočemo pri politiki spremeniti paradigmo, s katero gledajo in obravnavajo naš zavod. Zelo zelo dobro je razumel in zapopadel, kaj je tisto, česar si želimo in pravilno ugotovil, da ni problem v 5,7 mio Sit. Tudi njemu se zdi problematično dejstvo, da župan nekako ni razumel ali hotel razumeti, o čem v bistvu govorimo.

Miren sem. Vem, da počnemo vse, kar smo zmožni in da se trudimo po najboljših močeh.

27. junij 2000

Prebral sem nekaj tekstov, ki so čakali na branje v predalu in odgovoril avtorjem.

Pospravljam počasi mizo.

Govoril z g. Pelhanom glede zakona o gledališčih. Pove mi, da je v pripravi tudi sprememba zakona o uresničevanju nacionalnega kulturnega interesa, ki naj bi prinesla financiranje v razmerju 50 % : 50 % med državo in občino. Tako naj bi bilo tudi na Švedskem in Norveškem. In to naj bi zagovarjala Evropa. No, prosil sem ga, da mi pošlje zadnjo verzijo tez za zakon o gledališču, da vidim, kako je zdaj formulirano naše gledališče. Takole izgleda del, kjer se vidimo tudi mi:

III. ORGANIZIRANOST GLEDALIŠČ

Repertoarna gledališča

11. teza

Repertoarna gledališča delimo na: ansambelska gledališča,

- projektna gledališča.

Repertoarna ansambelska gledališča imajo večji del umetniskega anambla stalno angažiranega in z njim sestavljajo repertoar v celoti.

Projektna gledališča imajo le manjši del umetniškega ansambla stalno angažiranega. Repertoar sestavljajo z lastnimi in gostujočimi predstavami.

Sinočnja Marjetka je bila polna. Ljudje zadovoljni, močan aplavz. Fino. To je bila zadnja predstava v gledališču v tej sezoni.

Nocoj obiščeta delavnico scenografa za Čehova. Dogovoriti je treba zadnje detajle. S Stanko hvala bogu ni nobenih težav.

30. junij 2000

V Delu Milošičev članek. Včeraj je bil pri meni. Zdi se mi, da je dobro napisal. Ptujski sindrom je imenoval uspešnost Ptujačnov drugje, le doma imajo težave.

Sinoči je bil prispevek na TV Tedniku. Kar spodobno, vendar morda premalo fokusirano. Nisem siguren, da so ljudje enoznačno razumeli, v čem je problem.

Klical me je Jaša: tudi on ve za cirkuse z Zvonetom. Kaj vse se bo zdaj govorilo po Sloveniji …

1. julij, sobota 2000

V Večeru objavijo v rubriki »od petka do petka« moj dnevnik preteklega tedna. Naj bo del tudi tega dnevnika:

V IMENU OČETA IN SINA IN PRESNETEGA DUHA

Petek, 23. junij 2000

(Pa naj bo! - Dnevnik, ki ga bodo pisali: Samo, ki želi biti samostojen, samoiniciativen, samokritičen, samoodgovoren, samoobvladoujoč, samoregulirajoč... M. (okrajšava za Marijo - ime moje mame), ki bo otročji, jezljiv, trmast, popadljiv, občutljiv... in Strelec, ki bo tak kot je tisti, po katerem imam priimek: običajno on najboljše ve, kaj se sme in kaj ne.)

Samo: Prvi dan, ko je Bog začel ustvarjati svet, je bilo pri njem vse "v redu". Prvi dan pisanja mojega dnevnika je pri meni vse "narobe": država nam letos ne bo dala za program niti tolarja, župana naša današnja ponudba za razvoj gledališča ne zanima kdo ve kako, za povrh pa so nastali še problemi z Zvonetovim projektom, ki ga začnemo julija... 

M.: Ne zastopim, zakaj nam je Školč stisnil nulo! Zakaj nam je še novembra obljubljal 15 milijonov? In to ravno zdaj, ko smo si želeli naprej...

Samo: To, da ministrstvo letos ne bo sofinanciralo našega programa, bo prišlo po svoje kar prav. Zdaj gledališče ne bo samo pred nevarnostjo stagnacije, pač pa bo dejavnost začela vidno upadati, kar bo dober razlog za "preplah".

M.: Dve leti že govorim županu, da ga ne razumem, zakaj se kot ustanovitelj pri državi agresivneje ne bori za naš zavod! Zakaj vsak dan ne teži ministru, zakaj ga ne drži za besedo? Zakaj? Zakaj?

Samo: Pravi problem je drugje: župana skrbi samo to, da je dobil "klofuto " od države, noče ali ne želi pa razumeti, da je bistvo v tem, ali bo po petih letih uspešnega delovanja gledališča tudi doma sposoben zagotoviti sveža sredstva, ki bi omogočila "nov razvojni ciklus".

Strelec: Samo, nič v življenju ne gre čez noč.

M.: Daj, ne seri! Osem let dokazujemo, da nismo nobeni pokavci, ki so se prišli po študijo sem zajebavat! Kaj naj čakam še deset, petnajst let, da bomo obnovili hišo in dobili ansambel... In ko se bo to zgodilo in bom želel režirati, bom ugotovil, da so mi možgani in srce zakrknili ter sem se iz režiserja spremenil v kulturnega politika! Ne, hvala.

Samo: No, no. Zberi se. Sam si v programsko knjižico za novo sezono napisal, da "bodo še frke, še bodo cirkusi, še bo teater". In zdaj se pač začenja. Še dve leti boš direktor in lahko narediš še marsikaj.

M.: Vojč ima čisto prav!: Drugim najbrž res izgledamo kot prijetni fantje iz province: mirni, fini, razumni. Kak naš kolega bi se, če bi mu država vzela denar, najmanj odrekel slovenskemu državljanstvu, ali pa ustanovil lastno državo, ali pa se demonstrativno izstrelil v vesolje!

Strelec: Nocoj ne boš rešil ničesar. Pojdi lepo s prijatelji na pijačo. Pa odpri okna, ker se bo lepo ohladilo in se bo dalo fajn spat.

Sobota, 24. junij 2000

Samo: Vojča je na pikniku pičila čebela - v usta. Če karma res obstaja, potem deluje blazno hitro in predvsem precizno: včeraj je namreč iz-ustil marsikaj pik-rega... Marjetko, str. 89 odigramo danes dvanajstič.

M.: Ja, Mojce in Gojca se vedno znova razveselim.

Strelec: Onadva pa tebe najbrž nekoliko manj, ker jima še stalno "gledaš pod prste"!

M.: To je dan, ki ga uredil je gospod Franci s Kogla! Radovali in veselili smo se ga pošteno in to z rumenim muškatom, pozno trgatvijo kernerja in couvee bouquejem.. Dnevu da piko na i Simona, ki se nam priduži okoli polnoči.

Nedelja, 25. junij 2000

Samo: Ob nedeljah poskušam utišati notranje dialoge. To mi najbolje uspeva neposredno po (M.: zmeraj odličnem!) kosilu pri očetu. Za trenutek ležem na kavč, potem pa: Kako si vendar lep! Postoj! In trenutek se spremeni v nekaj sladkih ur spanja.

Ponedeljek, 26. junij 2000

Samo: Zjutraj ob osmih na sestanku s sodelavci z užitkom začenjam nov delovni teden. Brez zanesljivih, iznajdljivih, poštenih in požrtvovalnih kolegov bi lahko že zdavnaj "spakiral"...

M.: Danes zjutraj sem prvič zares začutil možnost, da se nekoč, čez dve leti, moji ponedeljki morda ne bodo več začenjali v Gledališču Ptuj. Čuden, nelagoden občutek... Spomnim se, kako je včasih mama rekla, da je ata poročen s Tobakom... Jaz že ne bom tak!, sem si mislil. Zdaj pa se počutim čudno, če nisem fizično ali vsaj z glavo v gledališču...

Samo: Spraševanje o smiselnosti vztrajanja odženem z detajli: župan je "naročil" napisati pritožbo na ministrstvo, Borut me je presenetil s celovitim razumevanjem dileme glede bodočnosti teatra, Tadej že "leze" v poletni projekt, Stanka suvereno obvladuje situacijo okoli kostumov. Marjetka, str. 89 še zadnjič v tej sezoni napolni dvorano "za izven". Jo bo France povabil v Mengeš?

M.: Po poklonu in aplavzu v dvorani sem popolnoma miren. Čutim, da smo močni. Zmogli bomo prepričati - tudi mestne svetnike, da potrebujemo svež denar!

Strelec: Pusti jih, politike, vsi so isti! Oblast človeka pokvari, samo poglej, kaj zdaj delajo!

Strelec²: Ne izpostavljaj se! Zadrži zase, kaj si misliš o njih.

Samo: Dajta, nehajta! Dovolj o teatru in politiki. Jutri se bomo posvetili izključno družinskemu življenju. Velja?

torek, 27. junij 2000

M.: Zjutraj ženi, otroku in sebi pripravim sok iz svežega sadja in krepek zajtrk. Še prej potelovadim in v kopalnici zabrundam svojo najljubšo melodijo. Po službi me na mizi čaka moja najljubša jed: palačinke z nutello, ki jih žena pripravi zares odlično. Družina se preseli na teraso pred hišo. Zalivamo vrt, igramo se v peskovniku in bosi nabijamo žogo. Zakurim žar in prijatelji se proti večeru zberejo na pikniku, ki je namenjen proslavi zaključka šolskega leta. Seki in Tanja pripovedujeta svoje kubanske pustolovščine, Tadej in Simona o puščavniških večerih na Pašmanu. Sin si je sredi vrta umislil luknjo za golf in mama mu vztrajno demonstrira pravilen zamah s palico. Kulturno-prosvetniški del naše družbe se pri tem pozabava z dilemo, al' prav se reče »z lesi« al' »lesovi«? Zvečer na dnevnoinformativno oddajo niti ne pomislim; naj v meni kar raje odmevajo smeh, kramljanje in tiha zadovoljnost. Preživeli smo miren, spokojen, »nič-posebnega« dan. Vse je bilo prav in vse je bilo v redu. Res, božanski občutek.

Samo: Tole, kar ste ravnokar prebrali o današnjem dnevu, sem od-živel samo v mislih. Družino, hišo, jamico (al' luknjo?) za golf in palačinke z nutelo sem si izmislil. Nekoč sem si namreč domišljal, da bom režiser, pa sem postal prav to. Nekoč sem si tudi želel, da bi "naredili gledališče", pa smo ga … Pa naj še nekdo reče, če ni fascinanten - tale presneti duh!

Sreda, 28. junij

Samo: Bralni dan. Kopica tekstov in odgovarjanje avtorejm. Oprvičilo za zamudo; od novega leta do zdaj nisem zbrano sedel k branju. Ko se intenzivno ukvarjam z drugimi rečmi, ne morem brati. Ne znam se prepustiti domišljiji in trenutni dogodki me "mečejo ven"... Gospod Ravnikar z asistentko Tanjo zadovoljen s pripravo scenografije za Šedlbauerjev projekt ... Žirija za mlado dramatiko sestavljena. Veseli me, da so sprejeli vsi: Nataša Barbara Gračner, Dušan Jovanović, in Jaša Jamnik ... Dobimo ponudbo za sodelovanje z graškim Landesjugenreferatom in Taschentheatrom za leto 2003, ko bo Graz evropska kulturna prestolnica. Načeloma privolilm, vendar izrazim negotovost glede naše prihodnosti.

M.: Tako se načrtuje v Evropi! Nam pa govorijo, kako bodo denar za letošnji program morda napraskali jeseni. Če to ni amaterska država!

Strelec: Z enakimi, če ne večjimi problemi so se ukvarjali tudi v Žižkovem, pa Gregorčevem in Košakovem obdobju ... Kar preberi si pri Babškovi, kako hudo je bilo po drugi vojni!

M.: Ja, že, ampak vseeno je bilo v hiši zaposlenih tudi več kot deset igralcev!... Kar zmrazi me, če pomislim, da je šlo gledališču na Ptuju najboljše, ko je na njem pisalo »Stadt Theater«!

Samo: V mislih skiciram sezono 2001/2002. Preigravam različne scenarije: z igralci - brez igralcev, z denarjem za dve, tri ali štiri premiere. Rad bi našel prostor za Jašo, ki smo mu v prihodnji sezoni "ukinili" projekt. Račun je poln neznank. Taktika: aktivno čakanje do decembra, ko bom videl novi proračun, potem pa sprejemanje odločitev. Zvečer nameravam na Lent. Pristanem pa na Kicarju. S Tadejem tiho gledava žogobrc. Zdi se mi, da si z lahko mediteransko večerjico vzbujava apetite po morju, soncu, dopustu …

Strelec: Šele po premieri, sredi avgusta, draga fanta!

Četrtek, 29. junij

Samo: Prvega julija pred tremi leti sem prvič v življenju stopil v redno delovno razmerje. In to razmerje še kar traje. Imam redne odnose s tremi ženskimi in tremi moškimi sodelavci. Občasno se nam pridruži še kak javni delavec. Vse ostali ustvarjalci pridejo in grejo. Zadovoljujemo potrebe Ptujčanov in okoličanov po vživljanju v usode drugih ljudi. Še zmeraj smo tukaj ZATO. (tako se je imenovala naša skpina leta 93’), da jim je v gledališču lepo. S sodelavci analiziramo iztekajočo se sezono in sklenemo novo zavezništvo za prihodnjo. Sezono, ki bo morda za gledališče prelomna.

M.: Pred tremi leti si nisem niti v sanjah predstavljal, da je lahko služba tolikokrat tak užitek! Tri sezone so minile kot da rečeš keks. Včasih me cirkusi, ki se kažejo na obzorju, usepjo zabavati. Igrice, ki se jih grem v svetu odraslih, so zelo podobne tistim, ki sva se jih igrala s Tomažekovim Brankom v Moškajncih ... Ko sem se kot otrok igral v peskovniku, sem s podobnim veseljem počel pravzaprav podobne reči, kakor jih počnem danes: iz zrnc peska sem poskušal zgraditi nekaj, česar še ni bilo in kar naj bi bilo nečemu podobno; recimo gradu ali tunelu ali bazenu ... Tudi danes poskušam graditi nekaj, kar naj bi bilo podobno uspešnemu podjetju, zanimivi gledališki predstavi, prepoznavnemu gledališču ...

Strelec: Lepo, da imaš veselje s tem, kar trenutno počneš. Pa ne bi bilo morda kljub vsemu  prav, da skleneš ta dnevnik z nečim, kar za spremembo ne bi zadevalo gledališča?

Samo: Misliš z nečim čisto, ampak zares čisto zasebnim?

M.: Ni problema! Izvoli: Vsaj toliko kot o gledališču, bi vsak dan lahko napisal o njej, ki jo imam rad.

Samo M. Strelec, direktor Gledališča Ptuj

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

126: Tadej, kaj je bilo to točno v načrtu, se spomniš ti? Domnevam, da kakšna "šmarniščarska" zgodba. "Podaljšek" Ovinka? Projekt, tik za ovinkom, po Ovinku?

127: To je ta podpora, ki sem/smo jo ves čas imel/i v svetu zavoda; pri obeh predsednikih sveta: Lidiji Majnik in Borutu Fekonji.

128: Tukaj zdaj samo špekuliram. Ampak: opazujte, kaj se bo zgodilo zdaj s tem pismom ministru Šeligu. Danes si mislim: Luci se je dogovoril s Šeligom, naj mu pošljemo tole. Kakorkoli: zelo sem vesel, da mi je župan zaupal, da bom napisal prave stvari, ter - predvsem to - da se je pod pismo podpisal. Župan mesta + šef obinskega zavoda. Kaj bova dosegla? - kmalu v nadaljevanju.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 

xxx

Mojca Fatur je imela nesrečo. Leži v bolnici. Odpade Triko do nadaljnjega; žal tudi TSD v Kranju … Govoril z Ivo in Tadejem: Tadej bi še razmišljal o vskoku, Iva manj … Sam se nagibam k odpovedim do nadaljnjega.

xxx

Danes sem se odločil in poslal županu naslednje pismo:

Ptuj, april 2000

Gospod župan, Miroslav Luci, dr. med.

Mestni trg 1

Ptuj

Spoštovani gospod župan,

po 106-ih letih je napočil velik dan za ptujsko občino in gledališče:

Prvič po sto letih imamo na mizi končane načrte za prenovo gledališča!

Še pred Veliko nočjo bi rad, da bi organizirali »velik dan za zgodovino gledališča na Ptuju«:

Predstavniki Gledališča Ptuj, glavni projektant, projektivni biro in predstavniki sveta zavoda Gledališča Ptuj bi Vam – kot najvišjemu predstavniku mesta – radi predali načrte.

Zato, da jih boste realizirali, če pa ne realizirali, vsaj promovirali, če pa ne promovirali, pa vsaj varno arhivirali.

Pripravili bi radi odmeven medijski dogodek – s prezentacijo načrtov, izgledom slovenskega trga nekoč, danes in jutri.

Nanj bomo povabili predstavnike mestne oblasti, predstavnike strank, ki so zastopane v mestnem svetu, predsednika odbora za družbene dejavnosti, podžupane in ostalo zainteresirano javnost.

Zato Vas sprašujem, kateri dan za svečanost bi ustrezal Vam?

Predlagam, da stvar izpeljemo v dvorani našega gledališča.

Prosim za odgovor.

Lep pozdrav,

                                                                                                                                                                                                Direktor Gledališča Ptuj

                                                                                                                                                                                                Samo M. Strelec

Bomo videli, kakšna bo reakcija. Nima smisla, da stvari ostanejo na mizi. Treba jih je pokazati in to javnosti. Tudi če mu jih nesem na mizo, bodo ostale tam. Zdaj pa naj odgovori in javno pove, kaj o zadevah misli.

V ponedeljek greva z Anico h g. Vidoviču: tema: črpanje (odobrenega) denarja iz države. Iz naslova: prenova ptujskega gledališča ter investicijsko vzdrževanje in oprema.

Počasi zbiram ideje za programsko knjižico za sezono 2000/2001. Mislim, da je zamisel dobra in da znamo narediti zanimivo, provokativno stvar.

Hkrati imam počasi občutek, da spravljam stvari v normalne kolesnice. V normalen tempo, v normalen tek. Kljub nesreči z Mojco, kljub odsotnosti Irene. Kljub dvomom, kaj in kako bo z denarjem prihodnje leto.

Zdaj je treba intenzivno in pogumno speljati Marjetko. Pa bo vse o.k.

xxx

Klical me je Pelhan. Zdaj je zakon pripravljen, vključil je moje pojmovne razločke (dramsko, lutkovno ...) in sprašuje, kaj se bo zgodilo z nami glede na to, da nimamo ansambla in torej ne ve, kako in kaj z nami in Kranjem – repertoarna gledališča bodo namreč imela za pogoj 24 igralcev, toliko in toliko premier itd.¹²³ Potem sva se pogovarjala in pogovorila: nastavil bo tudi segment, ki se mu bo reklo: repertoarno gledališče projektnega tipa. Ta sintagma vključuje stalnost – torej, da ne gre za enkratni projekt oz. da gre za gledališče, ki ima svoj program, lastne premiere, ne govori pa o stalnih igralcih.

Menim, da je v vsakem primeru dobro, da nas zakon vsaj nekako pokrije, imenuje in definira. Za zaposlovanje in nadaljnji razvoj je prostora še vedno dovolj.

Pelhanov predlog bo šel zdaj na Ministrstvo (potem, ko bomo gledališča dala svoj pristanek oz. soglasje), nato pa bo na potezi MzK. Ocenjujem, da bo zgodba še dolga, vendar smo se v zadnjem letu nekako uspeli priključiti na zadnji vagon …

3. april 2000

Tehnična vaja za Marjetko; od zdaj naprej bo pa šlo zares. Intenzivne vaje, intenzivno sodelovanje tehnike, luči, tona…

april 2000

Problemi z zasedbo pri Šedlbauerju. On bi rad Tribušona ali Vlada Novaka … Poskusili bomo še enkrat z Nešom. Zvone razmišlja tudi o tem, da bi se to poletje odrekel Anouilhu, če ne bo dobre zasedbe.

Marjetica teče dobro. Mislim, da bo več kot o.k.

14. april 2000

Vaje končane za ta teden.

Neprijeten klic s Hercegove 7: gospod Pavlinek grozi s POP TV, govori o problemih z Marijanom … nekaj okrog parkiranja pred hišo …

Mojca in Gojc delata dobro. Zdaj je treba stvari še speglati, pa bo.

17. april 2000

Priprave na premiero dobro tečejo. Predstava je »pod kapo«. Vprašanje prave energije, zbranosti in igralskega veselja je, kako bo vse skupaj izgledalo na premieri.

Sicer pa nas čaka maj: delanje plana 2001 in priprava za črpanje državnih financ za leto 2000. Upam, da nam bo uspelo »izvelči« denar, ki nas čaka.

Dobil sem ponudbo za režijo v ljubljanski Operi.¹²⁴ Opravičil sem se in odklonil, ker sem prezaseden. Ne utegnem in želim si, da bi ptujsko zgodbo v zadnjih dveh sezonah speljal do konca čim bolj tako, kakor si želim in predstavljam: nove premiere, tri publikacije, promocija načrtov za prenovo bajte.

18. april 2000

Sinočnja predpremiera je bila odlično sprejeta. Okrog sto dijakov, srednješolcev je bilo navdušenih. Spremljali so odlično, zavzeto, z zanimanjem in se ves čas režali … Krasno. Imam dober občutek, čeprav vem, da bo odrasla publika bolj zadržana.

S Tatjano sva pripravila model za programsko knjižico 2000/2001. Zdaj bova povabila še Savota, da jo oblikuje. Imam občutek, da bomo naredili zanimivo reč.

19. april 2000

Na predpremieri je bilo bolj malo ljudi. Vendar so gledali z zanimanjem, se smejali in nasploh dobro spremljali predstavo. Igralca sta se mi zdela nekoliko manj natančna kot ponavadi. Danes dopoldne bomo skušali še »speglati« nekaj »gub«.

Potem smo končali v Heinikenu, tam srečali Mirana Senčarja in njegovega družabnika Alberta, gospoda s Perutnine, Predikaka in končali na Tenzorju. Gledajoč na »velikem platnu« film s Stalonejem in (Basic Instinct) ... ter posnetke nadzora okolice firme s kamerami … Pogovarjajoč se malo o vinu, milijonih ...

S Savotom začenjamo oblikovati gledališki list.

Danes pridejo z Elsisa pogledat možnost, kam bi lahko postavili močnostno omaro (vredno 2,5 mio sit): ali bo šla v pododrje, ali bo morala v fundus, ali bi se jo slišalo …

Ravnokar so klicali z Mestne občine: ne bo župana, ne nobenega od treh podžupanov. No coment.

20. april 2000

Sodelovanje poleti odpovedala zaradi snemanja filma tudi Iva Kranjc. Zvonetu bom predlagal, da igramo 2 enodejanki Čehova. Kaj bo rekel? Odhajava v LJ z Marijanom pogledat, kaj si je zamislil Ravnikar. Upam, da bo izvedljivo in da bomo imeli dovolj denarja.

Premiera – bila je super. Dober odziv.

26. april 2000

Konec aprila.

Dopusti.

Delam, Vlado dežura.

Tednik – spet ni kritike (Marjetka).

Načrtujem prireditev 26. maja: režiram v glavi … razmišljam o oglasu v Tedniku.

Prihodnji teden Anica sestavlja Plan 2001.

S Šedlbaurjem morava doreči glede poletja.

Čakam na Biceta, ali bo prevajal Foja.

Še ni otroške ekipe … Sranje.

Tomaž je odlično pripravil seznam nabav za 2000. Čakam na potrditev, ali bo zagotovljen občinski delež.

Ponovitev je bila dobro obiskana. Po premieri me je klical župan in obljubil svojo prisotnost na prireditvi 26. maja.

3. maj 2000

Spet v službi.

Prioriteta: iskanje igralke za 2. enodejanko Čehova. Mirajana Šajinović nima časa, oz. dela že septembra svoj projekt. Maša Židanik? …

4. maj 2000

Kot zmešana iščeva igralko za poletje s Šedlbauerjem. Mirjana, Maša Ž., Ceca - nimajo časa.

Dobili prevod Ta presneta ljubezen. Tudi tu še manjka en par.

Kaj se dogaja?

Klical me je Tadej: tudi on ne ve, kako in kaj bo naprej. V Gorici, Mariboru … Zna se zgoditi, da na Ptuju dobimo delovna mesta, ponudbe drugje pa bodo mikavnejše …

Pripravil sem ponudbo za Mercator SVS d.d. za sodelovanje pri poletnem projektu. Ali me bo Brodnjak sprejel? Ali bo dal kaj denarja?

10. maj 2000

Pospešeno finiširamo Plan 2001.

Dobili bomo človeka prek javnih del; s ponedeljkom.

Ravnikar končal scenografijo, končno tudi znana zasedba za Čehova in Snubača. Hvala bogu.

Tomaž zbira predračune za plan 2001 in po drugi strani čakamo, da vidimo, kaj bomo lahko kupili letos. Najbolj me jezi, da ni znanega odgovora, kaj je s programskim denarjem Mzk-ja za letos. Drugi so to od Karduma že zvedeli. Spet gre za neko čakanje, taktiziranje ... Konec leta pa bomo noreli s pogodbami in »na silo«, predvsem pa na hitro »kurili« dragocen denar.

Tenzor nam je včeraj zmontiral alarme. Malo smo še »prestrašeni«, vendar upam, da se bomo kmalu navadili.

15. maj 2000

Plan 2001 je končan. Danes smo se usklajevali – kakor  usklajevali - na Občini. Brez veze. Zdaj, ko je končana »vizija« za prihodnje leto, pa z vso silo v črpanje odobrenih sredstev za leto 2000. Le kaj bo iz tega?

16. maj 2000

Včeraj smo imeli svet zavoda. Najbolj me je zanimala reakcija na idejo o zaposlitvi igralcev. Svet je plan sprejel in razumeli so razloge, zakaj zaposliti igralce. Hkrati pa je Lidija M. povedala, da nadaljnjih zaposlovanj v občini ne bo, dokler ne bo narejena delitvena bilanca med občinami. Ergo: smo kar na slabi izhodiščni situaciji.

Meni osebno je ta podatek veliko pomenil. Vem namreč, da se z igralci ne da pogovarjati od danes na jutri. Tudi če dobimo v nekem trenutku denar, ne moremo takoj dobiti igralcev, ki bi jih želeli. Vsaj dve leti je čas, ki je potreben za usklajevanje med morebitnim prekinjanjem pogodbe v nekem gledališču in sklepanjem z drugim zavodom.

O vsej stvari sem takoj povedal Tadeju. Tudi njemu se zdi stvar jasna: občina se bo morala odločiti hitro. Čas se izteka. Prosil sem ga, da naj me »udari po glavi«, če bi slučajno spomladi leta 2002 imel »popadke« in bi se s financerji pogajal o drobnarijah, se jim pustil voditi za nos, poslušal njihove obljube o tem, kako bomo kmalu na vrsti za gradnjo, kako bomo dobili kmalu igralce … Takrat, če ne bo igralcev, bo treba oditi. Definitivno. Ker brez igralcev me Ptuj ne zanima več.¹²⁵

Gostujejo koroški Slovenci s Konferenco živali. Samo čudimo se, kakšno tehnično opremo imajo. Hkrati pa so zadovoljni z našim odrom tudi oni, saj so z lahkoto vse to instalirali in zmontirali.

18. maj 2000

Danes grem na Upravno enoto Ptuj na ustno obravnavo za petkovo (26.5.) prireditev.

Mateja je imela rahlo prometno nesrečo: ovojnica in zdaj je doma.

Vedno se nekaj dogaja ali pripravlja.

Marijan dela z Vladom klopi za petek (in si je pri delu vrgel na nogo fosn).

Sinoči sem bil na premieri v MB in Brane Grubar se mi je ponudil za sodelovanje, če bi kaj potreboval na Ptuju. Lepo. Upam, da bo prišlo do česa takega.

Sicer pa že razmišljam o decembru 2001, ko naj bi igrali Cankarja. Kaj bom naredil, če ne bom imel svojih ljudi?

23. maj 2000

V pripravah na petkovo slovesnost. Vabila so o.k., novinarji obveščeni … Še se pogovarjam za pogostitev po prireditvi, v Perutnini, Tomaž pripravlja vse tehnične potrebe za projekcijo računalniške animacije.

Sinoči je bila Marjetka popolnoma polna, ljudje pa zelo zadovoljni z njo. Tudi igralca sta rekla, da je bila čudovita publika.

Oglasil se Jaša, prišel na predstavo, govorila sva o Fo-ju. Zdaj bova dala Bojanu čas, da se nekje do 10. junija definitivno odloči, ali bo delal, ali ne.

24. maj 2000

Zdaj sem se zgrozil: v Večeru poročajo, da je imela mariborska Drama v iztekajoči se sezoni 236 predstav in 45 tisoč gledalcev. Ob koncu naše sezone bomo zbrali številke in poslal jih bom županu: naj vidi rezultate in naj vidi, koliko imamo zaposlenih ljudi mi! Prava žalost me je popadla, ko sem to videl. Žalost, ker se borimo brez upa zmage …

Franci Cvetko bo sponzoriral pijačo za petkovo predstavitev. Dvojno vino!

Frančiču sem poslal kar dolgo pisemce – z razlogi, zakaj nobena njegova igra v času mojega mandata ni bila in ne bo igrana na Ptuju. Mogoče sodi v ta dnevnik, da pokaže »dileme« umetniškega vodenja:

Pozdravljen, Franjo.

Tole pisemce danes ti pišem namerno brez “glave”, torej osebno in neuradno.

Zakaj? Ker bi ti rad povedal nekaj osebnih težav, ki jih imam s prejemanjem tvoje pošte.

Rad preberem stvari: prozo, članke, drame, ki mi jih pošlješ.

Res je, nisem prav ažuren, vendar mislim, da to ni usodno. Dobre stvari ostanejo. Na papirju ali v glavi.

Odkar sem začel brati tvoje stvari, si se mi zdel enostavno povedano »odštekan«, zanimiv.

Marsikje sem se ob branju nasmihal, marsikje zabaval…

Ko pa sem začel razmišljati kot »umetniški«, pa sem vedno znova bil pred dilemo: kaj dati na spored?

(V pretekliku pišem, ker imam sezoni 2000/2001 in 2001/2002 že narejeni, potem pa je mojega ptujskega mandata konec.)

In ko imaš zelo majhno produkcijo (4) premier, zelo majhno mesto, občutljivo publiko, malo mladih in študentov, potem si tam, kjer sem bil ta mandat jaz: želel sem izbrati vrhunska otroška dela (in zato smo prevajali evropske otroške »klasike«- Čudežni zaboj, Fant v avtobusu, Ta presneta ljubezen, Ana in kralj) – igre, ki so poetične, odrsko brezhibne in kar nekajkrat preverjene. Vem: nisem tvegal, moj izbor je bil premišljeno »ziheraški«. Ampak odgovrarjam si: tudi rezultati zanesljivi: Zaboj 100 ponovitev, Fant 50, Ana 40 v pol leta. Veš, ko igralce pridobiš samo »na količino« ponovitev, je to zelo pomembno. Skratka: izkazalo se je, da sem izbral igre, ki jih tudi slovenski otroci radi gledajo.

Kar zadeva ostale 3 tekste za odrasle, pa je stvar še enostavnejša: delamo z igralci-gosti in pridejo gostovat, če jim daš res dober tekst (res dobrega denarja zanje nimamo). In zato sem tudi tu izbiral med najaktualnejšimi evropskimi dramami. In jih kombiniral v tej sezoni prvič z domačim avtorjem: Jesihom.

Ko sem o tvojih igrah razmišljal »bolj zares«, ali skušal kakšno kombinirati z ostalim programom, mi je vedno zmanjkal kak argument »za«: velikokrat sem opazil, da me sama zasnova komada zintrigira, potem pa se stvari nekako več ne razvijajo dramatsko, presenetljivo.

Pri zadnji igri, ki si mi jo tako hvalil, sem bil naravnost presenečen: tema – odlična. Vendar se mi zadeva gledališko ni zdela zanimiva. Toliko bolj sem bil vesel tvoje nominacije in res, privoščil sem ti, da bi dobil nagrado. Ko si mi poslal tisto pismo s prstom, sem ti jo privoščil tudi iz jeze nase: Tako, tako, Samo: prav ti bodi, naj jo kar dobi, ko pa ne znaš videti dobre igre! me je zmerjal glas v meni. Vendar le hipec, dva; kajti drugi me je vprašal: Verjameš kot režiser v ta komad? Vidiš možnost za igro, ki bi imela ustrezen učinek? V tej sezoni in tem gledališču? In glasek je postal jasen in nedvoumen glas: ne.

Zavedam se, da sem trd. Toda trda je tudi publika, trda je kritika, trdi so časi, baje.

Moja identifikacija s Ptujem je prevelika, da bi dal na program, ali režiral nekaj, v kar ne bi 100 % verjel.

Včasih si mislim: Joj,  ko bi lahko imeli 6 premier, joj, ko bi imeli svoje igralce, joj, kaj če bi imeli še en – bolj alter – prostor?!

Kljub vsemu pa vem, da delamo še na enem projektu, ki pa JE »rizičen« in na katerega sem ponosen: skupaj s ŠOU Kultura in Beletrino razpisujemo natečaj za mlado dramatiko. Junija bo zaključen. Sestavili bomo žirijo, ki bo izbrala nagrajenca in povedala, katera besedila bomo objavili v zborniku. Novembra letos bomo razglasili na »bralnem večeru« zmagovalca, mu podelili nagrado, izdali prvi zbornik mlade dramatike in predvsem: v sezoni 2001/2002 bomo nagrajeni komad krstno uprizorili. Zelo zelo se veselim vsega tega. Mislim, da bo zbornik z več objavljenimi teksti informativen tudi za druge umetniške vodje, teatre, kritike. Po drugi strani pa planiramo kasneje nagrajenca prevesti v nemški in angleški jezik ter uprizoritev poslati na mednarodne festivale, ki so specializirani za mlado dramatiko.

Poleg tega bo sezona 2001/2002 – moja zadnja – posvečena v celoti Slovencem: dvema klasikoma (Cankarju in Finžgarju) ter dvema »krstoma«: nagrajen mlad dramatik in neka simpatična igrica za otroke neke gospe iz Celja.

Približno tako se bo, če bo bog dal, končalo moje ptujsko »direktorovanje«.

Ja, zelo verjetno, če ne bo posebnih sprememb, v teh petih letih na programu ne bo tvoje igre. Iz zgoraj navedenih razlogov.

Vendar mislim, da to ni nič slabega: ne zate, ne zame.

Še bodo priložnosti, še bodo nastajale nove igre… in jaz jih bom še naprej z zanimanjem – in kritično distanco! prebiral .

Je že zmeraj tako: vse je stvar vere, oz. verjetja. In ko verjamem v nek tekst, še bolj verjamem, da bom našel pot, da ga uprizorim. Kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli.

Dobrodošel na Ptuju.

Kaj pa vem… Vendar drugače ne gre. In drugače ne znam in ne morem. Ter ne želim znati. Torej je vse o.k.? Ali?

25. maj 2000

Za proslavo jutri zvečer je vse nared. Platno visi, scenarij dodelan, objava v Tedniku je o.k. Zdaj čakamo samo še na dokončanje filma in ustrezno zatemnjenost jutri zvečer po 21. uri.

Kar nekaj ljudi pride. Bojda bo pravi prispevek v Magu. Fino. Tudi drugi novinarji so se najavili. Marjanova škatla za načrte je lepa, zelo lepa. Vse skupaj ima dober izgled.

Samo govor si še moram napisati. To ne bo težko.

Čutim, kako se (ali: kakor da se) poslavljam od projekta te hiše. Kdaj bo v resnici zazidana? Koliko časa bo še potrebnega? Kdo bo takrat župan? Kaj vse bo na Ptuju sezidano pred gledališčem? Bomo videli, so rekli slepi …

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

123: Zaradi podobnih administrativnih meril (število premier, gledalcev ...) so leta 1958 gledališče na Ptuju ukinili. Danes vem: številčna merila niso pravi meter, s katerim bi se "pregledovalo, merilo" gledališča. Vsako gledališče deluje v drugačnem okolju. Iz drugačnih vzgibov je nastalo - torej ima v krvi svoj lasten, nezamenljiv DNK -, število prebivalstva, ki ga "dosega" je zelo različno, gospodarska moč kraja tudi, zgodovina prav tako. Seveda to ne zmanjšuje državine dileme, kako, na kak način različna gledališča financirati. No, hvala bogu se je tokrat za MGP končalo dobro; nobena "merila" mu niso onemogočila dostopanja do državnega proračuna.

124 - Kako bi se odzval na takšno povabilo v podobni situaciji danes? Pred časom sem kandidiral za šefa v nekem gledališču in na predstavitvi programa so me vprašali, ali bi med mandatom delal tudi "zunaj", izven matične hiše. Napisal sem res izzivalen, zahteven program, s precejšnjimi spremembami v hiši itd. Uf, potreboval sem kar nekaj sekund, ki so se zdele večnost, preden sem odgovoril: "Ne, nisem tak frajer, da bi zmogel to, kar sem si zamislil pri vas, in še paralelno kje drugje." - Očitno "ptujski refleks" ;-) (No, hvala bogu me niso sprejeli in mogoče bom lahko kdaj naslednjič, kje drugje, mislil kako drugače.)

125 - S Tadejem sva, vidim, kar redno debatirala o tem, kako in kaj naprej. Hvala bogu, da je bil, da sem imel skom govoriti tudi čisto ne-vsakdanje in ne-operativne reči. Zdaj si mislim, da mi je takrat bil kot nekakšen dramaturg, pomočnik, posvetovalec. Res sem vesel, da smo se Vojko, Tadej, Nešo ... videli večkrat in skupaj sanjarili, premišljali, opazovali in v bistvu: čakali, kaj bo.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Tako je leta 1995 vprašanje: Ali poklicno gledališče na Ptuju bo ali ne?, doseglo vrhunec. 
Ve kdo, kdo je bil v tem otroškem vozičku, na sredini fotke spodaj? Danes je star/a 28, 29 let? Poiskal bi ga/jo in ji poklonil povečavo fotke.

Spoštovane občanke in občani Ptuja.  

Hvala vam, da ste mi podarili kulturniško priznanje.
Hvala, Iris in Franci, da sta me predlagala, MGP, da se je pridružilo vajinemu predlogu. Mnogi ste mi čestitali v živo, še “mnogejši” po električnih omrežjih.  
S tem zapisom bi se vam rad vsem zahvalil. 
 
Ko mi je Franci povedal o njunem predlogu, je od mene hotel tudi pisno soglasje. 
 
V tistem trenutku sta mi šli skozi glavo dve misli. (V resnici dve pa pol.)  
Prva: Ne pomišljaj, Samo; če ti jo bodo dali, jo hvaležno sprejmi.  
Druga: Zato, da boš jo lahko takoj, nemudoma razdelil. (Da si prej ne premislijo, je b’la tista polovička vmes.) 
 
Priznanje torej sprejemam hvaležno kot kašno veliko čokolado. Takšno kot smo jo deca dobili za praznik, jo takoj zlomili na koščke in jo nemudoma skupaj skonzumirali; do konca in z največjim užitkom. Ustvarjalci smo vse življenje veliki deca. 

Delim torej tole oljenko med vojkote, nešote, urške, tadeje, gregorje, ervine, džakote, maše, vesne, stanke, romane, goge, mirjane ... - napisane namerno z malo in skanjano malo po domače zato,  ker jih je še veliko - ki so zaslužni ravnotoliko kot jaz, da je Ptuj dobil poklicno gledališče, jaz pa vaše sladko priznanje.  

Hvala mojim učiteljem. Brez njih bi bil kot kak icek na paši. Kar se tiče gledaliških, imam v mislih tršico Širovnikovo in Maksa na Hajdini, Branko in Miro na Ptuju, (pa profesorja Čretnikovo in Lugariča, ki sta strastno demonstrirala, kaj je to umetnost), par posrečenih modelov je bilo na faksu v Ljubljani, potem pa na Hartmuta in Horsta v Berlinu. 

Prijatelji, Ptujčani, soobčani (:-))
 
Po gledališki predstavi - enako kot po čokoladi - ne ostane več nič. (Zanemarimo ovoj in alufolijo; pravzaprav gorje, če jo dobiš v zobé.)  

Nič; pičimo torej skupaj veselo naprej in se vidimo, ko se u/gledamo.  

Za skupni – v primeru gledališča enako kot pri čokoladi - užitek gre.
Užitek ob gledanju/branju/poslušanju tega, kar umetniki ustvarijo. In to doživljanje nas dela ljudi.
(V marsičem je že in bo od nas boljši AI. Doživljal pa namesto nas ne bo; nikoli. Tudi skupnosti ne bo gradil nikoli. Gledališče jo že 2500 let; in jo bo še dolgo. Predvsem pa je gledališče trening v empatiji, sočutju. Tega pa rabimo v zdanjih časih več kot raznoraznih t.i. uspehov.)  

Zato verjamem v umetnost, zato vztrajam v njej, zato imam še naprej svoj www.zato.si. 

Vse dobro. Vsem. In veliko užitkov. Če skup(nost)nih – pa itak: Aleluja! 

Samo, občan.

***

Če pa koga zanima moja petletka, ko sem bil delovodja v novem gledališču, pa lahko moj skrivni dnevnik prebira tukaj. (Ne priporočam. Ni tako zanimivo, oz. zanimivo je na daljši rok.)

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30,

3. november 1999 

Andro bil pri g. Mikužu in si “pripogajal” skoraj vse, kar si je želel glede gradnje.¹⁰⁸ Predvsem: zeleno luč za preureditev notranjosti dvorane. Tukaj bil tudi Davorin Šterbal; pogovarjala o dvižnih mizah. Cca 8.000 Dem ena miza, ki bi dvigovala tla do nivoja 1,2 m od ničelne točke. Hvala bogu vse v zvezi s hišo dobro teče in resnično sem vesel. Naj gre le tako naprej. 

4. november 1999

Končno spet vsi “na broju”. Delo steklo. Nazdravili ob dejstvu, da bo s strani Spomeniškega varstva vse o.k. kar zadeva projektiranje hiše. Bravo Andreju. 

Župniki prepovedali parkiranje. Malo vroče krvi. Dogovor: mi več osebnih avtov ne parkiramo, oni dovolijo oz. dajo ključ, da parkirajo pred bajto kamioni. (Danes kar dva mariborske Drame). 

Nešo: problem: jutri gostovanje v MGL, zdaj pa naj bi imel vajo v hiši. Hvala bogu se niti ni obrnil name. 

6. november 1999

Včerajšnji dan v LJ bil pravi delovni uspeh: Gojc je bil za novi projekt, se je navdušil in imel sem čisto pravi občutek – takojšnji filing, da bo delo dobro in predstava tudi. Darko prevedel nekaj strani, dva odlomka, toliko, da je dobi Gojc filing. Predlagal Mojco Fatur za soigralko ... Koga povabiti? Bova videla ... 

Nato gostovanje s Fantom v MGL za slovenske terapevte: navdušeni, pogovor po predstavi. Vprašanja strokovna, zanimiva opažanja, pohvale igralcem. Srečal g. Praperja, Ščuko, Mravljeta, Pačnika, Marinko, Gostečnika, gospo Tomori ... srenja “psiho scene”. Zelo zelo zadovoljen, čeprav odšli od doma ob 3.40 in tehnika razložila sceno ob 19. uri. Ljudje so pridni kot ne vem kaj, dobri, lojalni, potrpežljivi, delovni. Krasni so. Sram me je, da jim ne znam zrihtati večjih plač. 

Ponedeljek bo pojutrišnjem tu. Kaj se bo izcimilo? Pomirjen sem: naredil sem veliko, skoraj vse, ali pa: ja: vse, kar sem mislil, da zmorem. Nisem bil pri Kučanu, ne pri Drnovšku in Podobniku ... ostalo pa sem skušal zanimirati. Kakšen odgovor nam bo dal minister?  

V Tedniku velik članek – intervju z mano glede nove sezone. Grozljivo slab jezik, pa vendarle dokaj pregledno in celovito o trenutnem stanju teatra. 

Srečal veliko kolegov v LJ; beseda gor, beseda dol ... veliko lažje se dobi delo tam in veliko lažje je govoriti o nekaterih stvareh ... Kako dolgo bom imel voljo in moč vleči ta voz naprej na Ptuju? Kaj me drži pokonci? Zakaj ne obupam? Kako bom ravnal, če od ministrovega obiska ne bo učinka – pozitivnega? Kako potem naprej? Kje najti motivacijo? Kam se usmeriti naslednji dve leti, ko bom čakal na iztek mandata? 

Take reči se sprašujem, zavestno in mislim da tudi takrat, ko ne mislim. Pol mandata je oz. bo mimo. Veliko je pokazati. Veliko je narejenega, še več zastavljenega. Čas. Potreben je čas in vztrajnost. Cilj je jasen, vem, kam bi rad. Zakaj moram hoditi toliko sam? Saj je: tu so odlični sodelavci, sopotniki ... Vendar potreboval bi podporo od zunaj, močnejših od mene. Preprosto povedano: več denarja. Od tistih, ki ga imajo. Kaj bom znal še pridobiti, kaj narediti v tej smeri? Grozljivo je, da nimam vpliva, poznanstev, lobija za seboj. Je res tako nepomembno to, kar delamo? Je res vse to tako minorno, nezanimivo, nepretresljivo? Je mogoče, da se slepim/o? Je vse to skupaj nič? Ne more biti res, ne more držati. Drugače pravijo številke in drugače izgledajo ljudje, ko hodijo iz dvorane; zadovoljni. V glavnem zadovoljni. Vem, da je tako in da se ne tolažim. Vendar to ne pomaga.... 

Vem, da bo vse v redu, z mano in s teatrom. Da bom moral nekega dne pretrgati nit med sabo in tem zavodom. Kdaj bo to, ne vem. Vem pa, da bi prej rad še naredil nekaj tehtnih in pomembnih stvari. Ki bodo pomembno vplivale na prihodnost. 

9. november 1999

Veliko srece danes! V. Belsak 

Javi kje si! V. Belsak  

Cestitam, cestitam, cestitam!!!saj sem vedla, da ti bo uspelo. tamara vidakovic 

Tfuj, pfuj, ... ptuj! – veni, vidi, vici! – najprej je bila beseda! ... in beseda je meso postala!!! V. Belsak¹⁰⁹

To so bila sporocila na gsm-ju. Klici. Dobre zelje. Jana Vidic, Anica, S. Brlek, S. Berden ... ¹¹⁰

Danes zjutraj kar klic Karuduma: kako pripraviti pogodbo. Pričakovanje naše je kaj?, me je vprašal. Povem: 15 mio Sit. Za tri odrasle projekte. Otroškega pa krijemo sami.  

Mislim, da gre za zdaj vse po planih. Podpisa včeraj ni bilo, zato še nisem absolutno vesel; čakam se na podpis pogodbe. Potem bo šele vse jasno. Predvsem je bila izražena podpora v program, hkrati smo si ogledali stavbo gledališča. 

Veliko novinarjev prisotnih na sestanku: Delo, Večer, Tednik, LJ-Dnevnik, Radio City, Radio MB, TV Slovenija. Hvala bogu, veliko zanimanje za vso to temo; tudi za naš zavod. 

10. november 1999 

Računalniki: gospod Bračič: Samo vprašanje je, kdaj se bo moj sesedel. Zdaj kopiram kot nor na diskete. 

12. november 1999

Včeraj spet sestanek direktorjev v MGL-ju. Stvari se komplicirajo? Kristalizirajo? Vsi hitimo: gledališča s pripombami na mrežo, ministrstvo – kot vse kaže – s pripravo pogodb z gledališči in ustanovitelji, Pelhan piše zakon o gledališčih ... Pravi, da mu ni jasno, kaj bo naredil s Ptujem. Marjana Klanjškova se je zavzela za nas, potegnila, tudi sam sem razložil, da smo repertoarno, vendar ne ansambelsko gledališče ... Na sestanku ni bilo Pipana in ne Kraljeviča: a to pomeni, da je njima že vse jasno, da je položaj njunih gledališč definiran in jasen? Kdo ve. 

Tako v bistvu ne vem: kje smo? Kaj se dogaja? 

Kardum namignil, da bi v naši pogodbi bila točka, kjer bi se mi zavezali, da bom vsako leto servisirali eno gledališko avtorsko skupino (in s tem razbremenili ministrstvo ene off grupe). Odgovarjam: zdaj bi to zaviralo naš avtonomni razvoj. Nič nimam proti, vendar nekoliko kasneje, ko bodo naši rezultati že jasni. Ko pa imamo dovolj dela s svojim programom. Pa tudi prostorsko vidim probleme. Torej: kaj bo se izcimilo iz te pogodbe? 

15. november 1999

Sinoči smo se ga Tadej, Nešo, Vojko, Tamara in jaz v pisarni kar malo nažingali. Oprli smo en šampanjenc, pa drugega, pa tretjega, pa še eno buteljko in na koncu je bilo pred nami 5 praznih steklenic. Začelo se je informativno, delovno, poročali smo o dogajanjih v zadnjem času in se pogovarjali o prihodnosti. Nato pa beseda na besedo ... in prav lepo smo končali večer nekje ponoči ob enih ... Vesel sem, da sem bil skupaj s kolegi, ki najbolj sodelujejo pri domišljanju prihodnosti tega teatra. 

Šmid je premeril še podstrešje upravne stavbe, kurilnico, klet in ostale potrebne detajle. Pogovarjala sva se tudi o nakupu računalnika. Koristen pogovor. Kot vse kaže, se bom odločil za sledenje sedanjim potrebam in ne bom stvari dopolnjeval v smer avdio-video. Sicer pa je računalničar pogledal moj računalnik in mi omenil, da lahko vsak čas zadeva pade skupaj. Saj nimam več prostora na disku. 

Jutri grem h Kardumu: poklical je in pravi, da se je našlo 4 Mio sit programskega denarja za nas za leto 1999. Kako bomo to lahko dobili, kaj bo zahteval od nas? Kako daleč je pogodba? 

Opoldne se najavil Peter z Justinom: kaj imata povedati. Slišal sem, da bo premiera v steklarski delavnici. V našem stanovanju je Justin prespal, ne da bi mi kdo to povedal. 

Nocoj začetek vaj za 3-ko.  

18. november 1999

V Ljubljani sem podpisal pogodbo med MzK in GP za sofinanciranje programa 1999: 4 mio Sit. 200.000 Sit dobimo za gostovanja, 300.000 Sit pa dobi Peter za projekt Noe, Noe (ki bo zdaj imel premiero v Steklarski delavnici). 

Goga se priključila projektu Triko. Sicer fantje in dekleta pridno delajo, časa je malo. 

Nabavili orodje za na oder – dobra kvaliteta, fina omarica.  

Pogovori z Lilijano Vogrinec glede prostora pod platojem – strinja se, da bi bila v teh prostorih do tedaj, ko bomo prenavljali hišo. Sama meni, da bi MOP dala ta prostor samo nam (v Tedniku je razpis za dodelitev tega poslovnega prostora). Glede na dogovor mislim, da bo to super. Delala bo časopis – štirinajstdnevnik, ki bo zastonj za gospodinjstva v MOP. Vidim možnost, da naš program tiskamo tam na posebnem listu.  

Zdaj vsa pozornost namenjena Trikoju. Urediti moram še avtorske zadeve z Jesihom (AAS je ponudila 500.000 Sit za odkup). Želim si dobre predstave. 

24. november 1999

Vaje za Triko tečejo. Z g. Jesihom sva se slišala in dogovorila okrog cene, Medveda in premiere. Bil sem na vaji za Triko – kaj bo iz tega? Samo igračkanje to ne bi smelo biti; po mojem mnenju. Zdaj je v projektu tudi Goga kot scenografka in kostumografka; v tem smislu sem mirnejši, upam, da bo vse o.k.  

Danes prišla podpisana pogodba z MzK za program 1999 (4.000.000 mio Sit). Hvala bogu. Z Anico sva naredila plan nakupov do konca leta: stoli, ognjevarna omara, računalniška oprema, zakuska za silvestrovo predstavo, elektro-oprema za Tomaža. Mislim, da je to veliko, če nabavimo te stvari pred iztekom leta. 

Jutri grem v Ljubljano na pogovore z Meto Hočevar, upam, da dobim g. Poniža in z Mojco Funkl za Marjetko. Mislim, da bo prišla v projekt. Zdi se mi dobra izbira; izgledala bo lahko naivno, začetniško, hkrati pa se je spomnim iz dramske šole Barice Blenkuš, da je prava borka: zagnana, pridna in zavzeta. Pravzaprav se zelo veselim dela z njo. 

Silvestrska predstava in sploh decembrske ponovitve Trikoja so dokaj velik izziv. Upam, želim si, pričakujem, da bo predstava resnično o.k. Nikakor ne smemo pogoreti. Treba je narediti resnično prepoznavno, dobro stvar. Ker ni zgodbe, menim, da je treba najti nek drug ključ oz. rdečo nit. Kajti sicer bodo zadeve preveč poljubn-ostn-e. To pa za uprizoritev nikakor ne more biti dobro. 

Včeraj na MOP sestanek za proračun 2000. Ponovno ista pesem: denar je že določen, mi pa da naj predlagamo spremembe, rešitve, vendar znotraj znanega, določenega. Larifari. Vendar sem se prvič postavil za naš zavod in se oglasil: glede zaposlitve inšpicienta, glede PZI-ja, ki v procesu nastajanja dokumentacije še manjka in vprašal, kako to, da nam ne nakazujejo za plače toliko, kolikor bi bilo potrebno po kolektivni pogodbi. 

V delavnici pri Marijanu se dela plinski priključek. Upam samo, da ne bo nobenega problema. Pred seboj imam namreč pismo g. Korparja, v katerem piše, da je do zamud dejansko prišlo in da je zanje odgovoren sam, po naši krivdi pa je prišlo do dodatnih del – večjih dimenzij, drugačnih materialov, dodatnih del. To pa je vredno toliko, kolikor smo mu vzeli kot penale. Obenem piše, da nam bo poslal račun za izposojeno žago Stihl, ki si jo je od njegove firme sposodil Marijan, ni mu je pa še vrnil. ??? !!! 

Opazil sem, da v vsakem tretjem stavku uporabaljam besedo “upam”. Upam to, upam ono ... Tako to ne gre več naprej: nisem v firmi, ki goji upanje, pač pa lahko in moram ukrepati – tako, da ščitim naše interese. 

1. december 1999  

Mislim, da je projekt Triko kar dodobra v škripcih. Igralci se trudijo, poskušajo, Matjaž jim dopoveduje, vendar pravega rezultata in učinka ni. Zdi se mi, da je glavni problem v tem, da se ne ukvarjajo z iskanjem svojevrstne logike besedila. Tako pa je vse nekako poljubnostno in “kar nekaj”. Sinoči sem Matjaža prosil za ogled neke malo bolj pregledne vaje. Rekel je, da šele konec tedna. To bom spoštoval, čeprav mislim, da je vsak dan izgubljen. V petek se ne bom “šparal”, mislim tvegati in jih vprašati nekaj stvari: kaj bi radi dosegli? Kak stil igrajo? Kaj je bistveno, kaj ne? Kakšen je odnos? Kako naj bi stvar izgledala v končni fazi? Tako v strahu še za nek projekt nisem bil. Seveda si še kako želim, da bo na koncu vse prav o.k., vendar po tej poti ne verjamem, da se bodo našli. Ker nekako niso našli modusa, ključa, formule, kako se učinkovito spopasti s tekstom. Ideja, kot sem nek dan slišal, da bi bilo treba tekst prepisati, ker tak kot je, ni govorljiv, seveda kaže prav na to: da niso doumeli “keča”. 

7. december 1999 

Zdaj pa se je začela panika: Goga nori naokoli, kostumov je en kup, rekviziti se kupujejo in prihajajo v hišo brez kontrole ... jaz pa nočem podpisati stroškov rekvizitov, dokler niso prevzeti in dokler ne vemo, kaj potrebujemo, kaj pa ne ... 

Pelhan mi je poslal osnutek Zakona o gledališčih. Na prvi pogled nič črnega za nas; vendar bom preučil in videl, kako in kaj ter dal kakšno smiselno pripombo. 

Napisal pripombo glede bodoče mreže slovenskih poklicnih gledališč. 

Izpeljali smo postopke izbire ponudnikov za stole v kleti, požarno omaro, računalnike in elektro-opremo za Tomaža. Vse skupaj bo stalo blizu 4 mio Sit. 

Andrej končuje arhitekturo stavbe. Vnašamo naše pripombe, želje, potrebe in pripombe. Se usklajujemo. Zdaj je glavna dilema še vse, kar zadeva portal, višino odra, obliko proscenija. Tomaž je pogruntal še nekatera vprašanja v upravno-tehničnem delu. Vse skupaj mi je všeč; predvsem pa dejstvo, da ima Andro vse pod kontrolo. 

Triko se lepo polni. Nisem še videl nobene vaje, ker Matjaž še to ni omogočil, oz. je danes povedal, da je kontrolna vaja jutri zvečer. Kar sam se bom torej povabil in šel pogledat. Čutim pa veliko nervozo, nemir in živčnost. Tako pri Tadeju in Nešotu, kakor tudi pri naši tehniki. Pravim jim samo: naj storijo vse, kar lahko. Še nekaj dni je treba zdržati. Ves nemir je posledica nedoslednih, pomanjkljivih in ne dovolj natančnih in zavezujočih priprav in konceptualne neodločnosti. Tudi tak sistem, po kakršnem se dela predstava zdaj, je seveda možen, legitimen, ampak ne verjamem, da je dober v takšnih okoliščinah, kakršne so zdaj: čas vaj nekaj več kot mesec dni, tekst zelo zahteven, veliko preoblačenj ... 

Bomo videli. Zanašam se na igralce, na oba fanta, ki sta zahtevna in bosta gotovo dala gas do konca ...  

Žal mi je za Gogino slabo voljo in besede, da ne bo nikoli več delala na Ptuju ... Žal mi je, vendar ne bom odstopil od svojih stališč. Ker sem mirno premislil in me nihče do sedaj ni prepričal, da nimam prav. 

Dogovoril s Stančem za fotografiranje in video snemanje. Mi kupimo negative, on jih odda, izdelava fotk je naš problem. 

15. december 1999 

Javna generalka in včerajšnja predpremira sta pokazali, da bodo predstavo radi gledali tako srednješolci, kakor tudi starejši. Predvsem sem vesel zaradi teh, tadrugih, saj predstavljajo velik del naše publike. Igra se je ujela, tam, kjer je ironija dobro cepljena na osnovno situacijo, realno okoliščino in psihološko motiviranost, se mi zdi najboljša. Hvala bogu. Sinoči se nam je pri odpiranju zataknil zastor in na samem začetku smo morali prekiniti predstavo. Šel sem na oder in se opravičil publiki, čeprav nisem vedel, ali bomo zaveso sploh spravili v delovanje. Hvala bogu se je Tomaž izkazal in z mirno krvjo pregledal, kar je lahko ter mirno ukrepal. Vsi ostali smo samo letali kot zmešani in povečevali paniko. Zdaj si znam približno predstavljati, kaj bi povzročil morebiten požar. Bog ne daj. 

Kupili smo dober mikrofon in stroj za efekt tonov. Oboje je velika pridobitev v Tomaževi kabini. 

Prve ocene statistike kažejo, da bodo številke pri obisku nekoliko manjše kakor prejšnje poslovno leto. Nič hudega, bo pa treba izvesti natančno analizo. 

Sodelovanje z Gogo kot kostumografko in scenografko nas je tudi naučilo nekaj novega: materialni stroški so bili ves čas strogo pod nadzorom, v mejah normale, včeraj pa je prinesla še zahtevek za nekaj več kot 500.000 Sit za garderobo, ki jo je dala ona. Z nenormalno visokimi cenami, seveda. In sam nisem zdaj imel nobene možnosti, da bi stvari z odra ukinil. Učimo se: treba bo imeti predpogodbe, skice in kalkulacije in šele nato imeti pravo pogodbo. 

Juretu in Nevenki sem povedal, da ne vidimo več interesa po tem, da je Veseli december v naši hiši: ne gre samo za izpad inkasa, pač pa tudi števila predstav in tehnično-organizacijske težave in probleme, ki si jih povzročamo eni drugim. Prihodnje leto bi želel stvari speljati drugače. 

17. december 1999

Anica in jaz imava nova računalnika. Super za zdaj. Kdaj se bodo pokazali problemi? Zdaj čakam še na skener in ureditev modema, nato treba instalirati še A-3 printer in potem bo, upam, vse v redu. 

Nocoj bomo imeli postprodukcijski sestanek. Odločil sem se, da Gogi plačamo stari, ki jih je sešila, izposojene, to je stvari iz njenega fundusa, pa bomo našli sami. 

20. december 1999

Kritika za Triko v Delu ugodna, v Večeru pa odlična. Pezdir jezikovno plat nekoliko graja, Vidalijeva pa jo pohvali. Še posebej Tadeja, nasploh pa vse igralce, ki da se jim vidi, da se jim ljubi igrati. Konec dober, vse dobro. 

Gogi sem poslal pismo s končnimi odločitvami glede prekoračitve sredstev. Tako se tudi nekoliko bolje počutim; ge. Oblakovi na Mercatorju SVS sem povedal, da vloge za sponzorstvo kot Gledališče Ptuj ne bomo dali. Mislim, da je tako prav, saj je minus nastal na Goginem zeljniku, torej naj si sponzorstvo uredi sama.  

V petek smo imeli postprodukcijski sestanek, na njem pregledali delo. Všeč mi je bilo, da so se v razgovor vključili tudi sodelavci (tehnika), da smo predebatirali vzdušje v času nastajanja predstave, da so igralci povedali, kaj jim je pri nas všeč, kaj naj spremenimo (Tadej: pihanje mrzlega zraka ob odprtih vratih v garderobo). 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

108 - Na Ptuju, kot veste, je od Zavoda za spomeniško varstvo težko dobiti "zeleno luč" za gradbene posege. To je bila prva velika "zmaga" glede gradbene prenove. 

109 - Prepis sms sporočil. Je možno, da takrat telefoni na tipkovnici še niso imeli č,ž,š-jev? Predvsem in ključno pa: A veste, da danes ne vem več natančno, oz. nisem prepričan, za kaj so mi čestitali? Ali za informacijo, da bomo  začeli dobivati redno sredstva tudi od države (in se nam ne bo več treba vsakič znova potegovati zanje "projektno"), ali zato, ker je bilo rečeno, da bo šla zgradba v obnovo? Po moje: za prvo.

110 - Po štirih letih "rintanja", dopisovanja, sestankovanja nam je uspelo. Verjetno je to trenutek, ko smo se "vrasli" v slovensko gledališko pokrajino. Mesto nas je že sprejelo; zdaj tudi država. Prej štiri leta Zato.-ja, zdaj štiri leta Gledališča Ptuj. Zdaj smo v bistvu tam, kjer smo si želeli biti. Sama ustanovitev na papirju (1995) še ni bila nič. Rojstni list. Zdaj smo stopili v prvi razred osnovne šole. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic

1996/97

Naslednje koščke prispevam: Franc Mlakar.
Bil sem menedžer skupine in predsednik Društva Gledališče Zato.,
nato pa v. d. direktojra Gledališče Ptuj do 30. 6. 1997

Direktor Gledališča Ptuj po sili razmer … 1996/97. 

Večkrat sem že dejal, takole v splošnih razgovorih v družbi, da sem gledališki človek. In to ne postaneš, takole čez noč kot verjetno vse ostalo, kar počenjamo ljudje za preživetje ali pa kot življenjsko poslanstvo. Vse te nitke se začnejo tkati v rani mladosti in mozaik znanja se prepleta z mozaikom talenta, ki ga nekako prinesemo na ta ljubi svet.  

V moji družini je bil oče pevec in po mamini strani strici ljudski godci. Ti ljudje so bili verjetno temelj moje želje po nastopanju in besednem in pisnem izražanju. Da pa bi bilo vse tako kot treba, je na osnovni šoli Hajdina v mojem času vrelo od ustvarjanja in mentorice dramskih in literarnih krožkov so bile skavtinje na lovu za danost po nastopanju pri otrocih. Spomnim se mojih recitalov na šolskih prireditvah v prvem razredu osnovne šole in vse do osmega razreda in prav tako nastopov v dramski skupini od drugega razreda naprej, do glavne vloge v osmem razredu. Učiteljica Helena Primožič, naša razredničarka, v priporočilu za vpis v srednjo šolo posebej poudarja moj talent in sposobnost za organizacijo in vodenje. Takrat temu nisem poudarjal posebne pozornosti.  

A skozi življenje so bile Helenine besede moj urok in baza mojega razmišljanja zraven umetnosti in duhovnosti, katere temelj nam je dal takratni župnik Pavel Pucko. Verjetno je zgoraj napisano bilo usodno, da sem ob vabilu Sama Strelca, aprila 1993 pri nas doma, da prevzamem gledališko skupino, ki naj bi bil podlaga za kasnejši profesionalni ptujski teater, rekel veliki DA. Odločitev na doslej povedano ni bila težka in nikoli je nisem obžaloval, seveda upam, da tudi Samo ne …  

V samo treh letih smo okolje prepričali, da Ptuj mora imeti profesionalno gledališče in vse je bilo zelo obetavno …, dokler v začetku februarja 1996, ko je občinski svet že potrdil profesionalizacijo, pod našim vodstvom, Samo Strelec, kateremu je bilo namenjeno vodenje te institucije, nepreklicno odstopi. In ne samo to, Samo se spusti v javno besedno vojno z takratnim županom in njegovim občinskim svetom in oddelkom za družbene dejavnosti … Medijem pošlje za dve časopisni strani besedila, kjer kot pravi upornik brez razloga in dokazuje, kaj bi moralo biti drugače … 

Še danes ne vem, od kod sem potegnil danes že legendarno misel: ¨Situacije ni potrebno dramatizirati, še manj politizirati, kajti vse to bi škodilo ustanovitvi gledališča¨, ali nekako tako. Nisem več siguren, očitno je delovalo. Župan ni prekinil postopka profesionalizacije, kar bi z lahkoto storil z razlago, da so si pobudniki premislili in ni potrebe po zavodu. Seveda je bilo še mnogo zakulisnih aktivnosti v tistem kritičnem času, kot prepričevanju občinskih svetnikov po lokalnih gostilnah in prepričevanja medijev in tiho ustvarjanje javnega mnenja, da je Samova odločitev samo začasna in, da je njegova vrnitev dejstvo. Moram reči, da sem sam bil v dilemi, kaj storiti z ustanovitvijo zavoda, dokler se niso začela po mestu v javni razpravi pojavljati imena kandidatov, ki bodo izpeljala ustanovite zavoda Gledališče Ptuj in niso bili del naše ekipe. Tega nisem mogel dovoliti. Spominjam se, da sva z takratnim županom Miroslavom Lucijem po dolgi razpravi, kdo bi bil pravi kandidat, zaključila, da naj bom to jaz. Nisem se upiral, čeprav biti direktor novega zavoda Gledališče Ptuj ni bila nikoli moja preokupacija, a mislim da se je pri tej odločitvi v meni prebudila odgovornost do preteklega dela in gledano nazaj je bila odločitev ključna, marsikaj bi lahko bilo drugače in cela generacija ustanoviteljev bi lahko šla v anale kot neodgovorna.  

Mestni svet enotno potrdi moje imenovanje za vršilca dolžnosti direktorja novega zavoda, uskladimo formalnosti, med drugim se odrečem polni plači do polovice in si mislim, da je to poteza, da dokažem, da nam je mar za naše Gledališče.  

Samo me spozna z Vladom Novakom, ki bi naj odigral prvo predstavo v novem gledališču in sicer ¨Govor malemu človeku¨ Wilhelma Reicha kot monodramo.  Nikoli ne bom pozabil prvega razgovora z Vladom, saj je bil dramatičen v njegovem stilu. A že takrat sem vedel, da gledališčniki dajo največ od sebe, če si z njimi potrpežljiv. Z legendo slovenskega gledališča in filma sva še danes v dobrih odnosih. Premiera je bila 26. februarja 1996 v naši hiši in ne samo to, na osnovi uspešnosti smo v gledališču začeli razmišljat o festivalu tega žanra in ga tudi uspešno izvedli v prihodnosti. Zavedali smo se namreč, da je majhnost gledališča lahko prednost, nadgradnja je bil kasneje tudi festival SKUP – srečanje komornih prizoritev, pod Samovim vodstvom. Vse to je počasi a sigurno izoblikovalo zavod v obliko, katero smo zapisali tudi kot modelu profesionalizacije. Hiša brez igralskega ansambla in prilagojena malemu okolju in okviru financ. Tega, moram reči, se hiša drži tudi po tridesetih letih delovanja. Hvala bogu. Vzporedno z programsko dejavnostjo je bilo potrebno nastavljati tudi poslovno ustanovitveno dokumentacijo, da bi zavod Gledališče Ptuj lahko pravo formalno bil ustanovljen, kar se je zgodilo 20. marca 1996.  

V ustanovitvenem aktu je kot dejavnost navedeno: gledališče, kino in opera. Največja odgovornost, ki mi je ležala na ramenih, je bilo umetniško vodenje gledališča, saj sem moral opravljati tudi to, vsaj na začetku. Uporabil sem intuicijo, ki sem si jo pridobil skozi izkušnje mojega ljubiteljskega delovanja kot igralec in režiser v svojem okolju. Gledano nazaj je moja transformacija bila hitra in nimam si kaj očitati; kot boste videli v nadaljevanju mojega prispevka.  

Prek Vojka Belšaka, ki je bil član tržaškega ansambla Slovenskega stalnega gledališča pod umetniškim vodstvom Vladimirja Jurca, smo načrtovali poletno premiero. To je bila čudovita ekipa, polna harmonije in gledališkega zanosa. Tisto poletje je bilo čas pridobivanja moje gledališke samozavesti. Moram reči, da sta Ptujčanka Maja Blagovič in njen partner Vladimir Jurc, gledano nazaj, sestavila harmonično ekipo, ki je 25. maja 1996 leta pripravila premiero ¨Polovične resnice« Alana Aycbourna. Ptujčani so jo sprejeli z navdušenjem in hvaležen sem ekipi iz Trsta za ta prispevek naši hiši in okolju.  

V svojem poslovnem in umetniškem razmišljanju sem se vse bolj izoblikoval v prepričanju, da mora biti gledališka hiša v malem okolju tudi center prireditvene dejavnosti z drugih umetniških področij in tako publiki v malem kraju približajo opero, opereto, kabare in še kaj.  Sodelovanje z Zorico Fatur, Jerco Mrzel, Janezom Lotričem, Olgo Gracelj, Tonetom Potočnikom je v tem letu popestrilo sezono in poletje. Poleg gledališke dejavnosti v tej sezoni je na naš oder stopil tudi legendarni Zijah Sokolović. Med poletjem v meni dozori odločitev, da povabim k sodelovanju za naslednjo gledališko sezono mlade in vrhunsko talentirane, a še ne priznane slovenske gledališke ustvarjalce in sicer Jerneja Lorencija, Sebastijana Horvata in Tomija Janežiča. Gledano nazaj - zadetek v polno. Odločim se tudi, da Ptuju dam v naslednji sezoni poletni festival, ki bo kombinacija potrebe kulturnega turizma in vrhunske umetnosti, tako glasbenega kot gledališkega žanra, nekako v smislu, da Ptuj v Sloveniji prevzame vlogo Salzburga ali Dubrovnika. Glede na pestrost ambientov v starem mestnem jedru bi lahko ta vizija bila vmesna in se v poplavi poletnih festivalov v mestu v naslednjih letih tudi uresničuje in v prepoznavnosti le teh v slovenskem in mednarodnem prostoru, dobiva to veljavo, najbližje poletnim festivalom v takratni izvedbi je Arsana, ki uspešno nadaljuje  vizijo tistih dni.  

Malo težje je bilo z novo generacijo ustvarjalcev, ki so začeli ustvarjati proti konca leta 1996. Kot sem že omenil je postal zunanji sodelavec Jernej Lorenci, danes profesor na akademiji za gledališče in film in uveljavljeni in z Borštnikom nagrajeni režiser, takrat mlad in dela lačen mlad režiser, ki je postal moj svetovalec za umetniški del. Seveda je treba povedati, da v gledališču velja, da so mladi ustvarjalci v glavnem po karakterju uporniki brez razloga in neverjetno »zaživijo«, ko ni po njihovem. Da pa sploh ne govorim o dimenzijah denarja, ki je v njihovih mokrih sanjah prva oseba ednine. Takrat sem že vedel, da je to davek, ki se ga mora plačati, če imaš izkušnje, lahko spelješ zadevo z dostojnim korenčkom in malo palico. Energija, ki so jo ti fantje prinesli v naše gledališče, je bila izredno »mladostniška«.  

Spomnim se Tomija Janežiča, danes mednarodno uveljavljenega profesorja in režiserja, s kakšno energijo se je lotil Lorkine stvaritve »PRAZNINA«, Stara zgodba iz moje vasi, premiera je bila 30. januarja 1997; točka konflikta je bila vedno enaka - denar. Kritike so bile solidne in že smo se vrgli v priprave za naslednjo premiero Sebastijana Horvata »Elisabeth«, 20. aprila 2025. To predstavo si bom zapomnil po kar nekaj pripetljajih, ki mi jih je prinesla, seveda klasika: da ima mlad gledališčni režiser vedno prav, vsi mi drugi, ki nismo del tega pogleda, pa pojma nimamo, sploh pa če nisi diplomiral ali vsaj obiskoval AGRFT-ja. Ja pa tudi ena lepa za vmes; prvič sem opazil Natašo Matjašec in njeno posebno igralsko energijo. Še danes rad pogledam predstave, v katerih nastopa. Pred kratkim dokumentarec o Ivani Kobilici »Ekselent«, tisto nekaj več, zato se splača bit Teaterski človek. A Elisabeth je prinesla še en pripetljaj, ki ga je vredno napisati. Mislim, da je bilo konec junija in bil sem na obisku pri takratnem direktorju ptujske podružnice Ljubljanske banke. Seveda sva se pogovarjala o sponzoriranju našega gledališča, ko zazvoni telefon in Franc vidno spremeni izraz na obrazu, kajti na drugi strani je bila takratna ministrica za kulturo, verjetno v LDS-vi vladi, Majda Širca.  

Najin razgovor je začela z napadom značilnim za takratne politične avtoritete. Tema razgovora je bila navodilo, da ne rečem komanda, da mora ptujsko gledališče financirati obisk poletnega festivala v Bolgariji. Med tem moram povedati, da zelo slabo prenašam avtoritarne izpade, pa tudi če prihajajo iz samega vrha. Če pa so nelogični ali povezani z osebnim interesom, pa se sploh uprem. Malo žlehtno potipam ministrico in ji predlagam, če lahko doseževa kompromis in financirava vsak polovico. Ona znori in stopnjuje dialog z avtoriteto. Jaz se branim, sem slučajno prebral, da v Bolgariji delujejo cestni pirati in da je iti tja v tistem času nevarno. Nisva dosegla dogovora, kako so bili financirani, še danes ne vem, vem pa to, da so jih cestni pirati zajeli in so morali plačati opremo v znesku nekaj tisoč mark in odkupiti lastni kombi.  

Življenje ima svoja pota. V tem prispevku moram priznati, da sem se v svojem direktorovanju v gledališču, nekako našel v še eni od organizacijskih obsesij - poletni festivali ali festivali nasploh, saj se je pod mojim vodstvom v gledališču izvajal prvi festival monodrame. Ampak le-ti so mestu prinesli še večji obseg publike in samo mesto je prav klicalo po njih.  

Za zaključek bom na kratko opisal poletni festival 1997 v organizaciji ptujskega gledališča. Bil je poseben; namreč tako obširnega in večplastnega še mesto ni doživelo vse do danes. Poletni večeri je nosil ime. Na kratko opišem, zakaj.  

Festival je vseboval tako glasbene dogodke kot gledališke predstave in kar se mi je takrat zdelo pomembno in danes pogrešam, poulične dogodke. Tisto leto na temo latino glasbe in po ptujskih ulicah smo razvrstili poulične bende iz Peruja, Kube, Italije, Španije in Bolivije. Mesto je živelo tudi izven prireditvenih prostorov in je vsaj v tisti sezoni dajalo tudi praznični turistični utrip.  

To leto mojega direktorovanja je bila fantastična izkušnja (preizkušnja), polna strasti in iskrenega (čistega) odnosa do hiše, ki sem jo vodil in seveda do mesta.  

Zaključil bom s spoznanjem, ki sem ga z vami delil že v zborniku o gledališču našega obdobja, mislim da leta 2002, da bom lažje vnesel zaključek, ki sem ga napisal ob 30-letnici ožjemu krogu Zato.-jevcev. 

Težko je biti umetnik med menedžerji, še težje je biti menedžer med umetniki. A vendarle me je ta pot izoblikovala v to, kar sem in s tem sem zadovoljen. Zdaj pa res zaključek: 

Spoštovani. 

Seveda se pridružujem čestitkam ob 30 letnici našega gledališča in ob tej priložnosti kličem k spoznanju, da je Mestno gledališče Ptuj, danes inštitucija, ki je nad nami in smo ji dolžni »služiti«; vsak po svojih močeh, da jo ohranimo in predamo naslednjim generacijam. Obletnica naj prinese trenutke spoznanja, ko negativne spomine uporabimo za osebnostno rast in pozitivne spomine v prijetno skupno druženje, skozi vso leto 2026. Osebno se veselim vsakega trenutka.

Franc Mlakar                                                                                                                                                   

Ptuj, december 2025

***

Samo M. Strelec:
Francijev tekst sem dal v modro barvo, ker je ravnal modro, ko ni vrgel puške v koruzo. Modro, ker: z lahkoto si predstavljam, da bi se lahko hitro našel kdo, ki bi rekel: "No, vidite, ni dolgo trajalo; saj sem vam rekel; ne more ta mladina, ne znajo." In z neskončo lahkoto bi lahko sprejeli tudi odlok o preklicu odloka o ustnovitvi gledališča. Ja, z lahkoto se z/ruši ... Z/gradi težje.
Zato, Franci: Odličen zapis! Zanj sem ti hvaležen iz večih razlogov. Prvič, zaflikal si luknjo v sliki - med mojim odhodom in vnovičnim prihodom. Drugič: povedal si par stvari, ki jih slišim prvič. Tretjič: štefetno palico zapisov si tako predal Reneju ... in on jo bo Anici, ona pa Petru.
Mhm, prav lepo nastaja tale naša slika, lepo. Zdaj pa se že kaj vidi, prepoza; niso več samo naključno razmetani koščki na mizi.
In če sem že pri besedi: Vsak, ki to bere: Kakor zmeraj, velja še naprej: "Mikrofon je tvoj". Dobrodošli s komentarji. Čeprav si bil morda zgolj gledalec predstav ali opazovalec vsega skupaj nekje od daleč. Pošlji svoj spomin na FB ali kar meni na "poštno ležeče": samo.strelec@gmail.com in tvoj košček bo objavljen nemudoma tukaj, na spletu, vidno celemu svetu.
Hvala vnaprej, da/če se greš z nami te sestavljanke.

Nešo je letos zakuhal, zato je manjkal.
Bomo pa ponovili. Večkrat. Naslednje leto.
Še vedno nam je zanimivo. Madonca, o čem vsem se več ne pogovarjamo.
Ene take fajn stvari so še ostale, v bistvu. Zelo fajn. Vedno bolj fajn.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 

21. september1998 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.