Tako je leta 1995 vprašanje: Ali poklicno gledališče na Ptuju bo ali ne?, doseglo vrhunec. 
Ve kdo, kdo je bil v tem otroškem vozičku, na sredini fotke spodaj? Danes je star/a 28, 29 let? Poiskal bi ga/jo in ji poklonil povečavo fotke.

Spoštovane občanke in občani Ptuja.  

Hvala vam, da ste mi podarili kulturniško priznanje.
Hvala, Iris in Franci, da sta me predlagala, MGP, da se je pridružilo vajinemu predlogu. Mnogi ste mi čestitali v živo, še “mnogejši” po električnih omrežjih.  
S tem zapisom bi se vam rad vsem zahvalil. 
 
Ko mi je Franci povedal o njunem predlogu, je od mene hotel tudi pisno soglasje. 
 
V tistem trenutku sta mi šli skozi glavo dve misli. (V resnici dve pa pol.)  
Prva: Ne pomišljaj, Samo; če ti jo bodo dali, jo hvaležno sprejmi.  
Druga: Zato, da boš jo lahko takoj, nemudoma razdelil. (Da si prej ne premislijo, je b’la tista polovička vmes.) 
 
Priznanje torej sprejemam hvaležno kot kašno veliko čokolado. Takšno kot smo jo deca dobili za praznik, jo takoj zlomili na koščke in jo nemudoma skupaj skonzumirali; do konca in z največjim užitkom. Ustvarjalci smo vse življenje veliki deca. 

Delim torej tole oljenko med vojkote, nešote, urške, tadeje, gregorje, ervine, džakote, maše, vesne, stanke, romane, goge, mirjane ... - napisane namerno z malo in skanjano malo po domače zato,  ker jih je še veliko - ki so zaslužni ravnotoliko kot jaz, da je Ptuj dobil poklicno gledališče, jaz pa vaše sladko priznanje.  

Hvala mojim učiteljem. Brez njih bi bil kot kak icek na paši. Kar se tiče gledaliških, imam v mislih tršico Širovnikovo in Maksa na Hajdini, Branko in Miro na Ptuju, (pa profesorja Čretnikovo in Lugariča, ki sta strastno demonstrirala, kaj je to umetnost), par posrečenih modelov je bilo na faksu v Ljubljani, potem pa na Hartmuta in Horsta v Berlinu. 

Prijatelji, Ptujčani, soobčani (:-))
 
Po gledališki predstavi - enako kot po čokoladi - ne ostane več nič. (Zanemarimo ovoj in alufolijo; pravzaprav gorje, če jo dobiš v zobé.)  

Nič; pičimo torej skupaj veselo naprej in se vidimo, ko se u/gledamo.  

Za skupni – v primeru gledališča enako kot pri čokoladi - užitek gre.
Užitek ob gledanju/branju/poslušanju tega, kar umetniki ustvarijo. In to doživljanje nas dela ljudi.
(V marsičem je že in bo od nas boljši AI. Doživljal pa namesto nas ne bo; nikoli. Tudi skupnosti ne bo gradil nikoli. Gledališče jo že 2500 let; in jo bo še dolgo. Predvsem pa je gledališče trening v empatiji, sočutju. Tega pa rabimo v zdanjih časih več kot raznoraznih t.i. uspehov.)  

Zato verjamem v umetnost, zato vztrajam v njej, zato imam še naprej svoj www.zato.si. 

Vse dobro. Vsem. In veliko užitkov. Če skup(nost)nih – pa itak: Aleluja! 

Samo, občan.

***

Če pa koga zanima moja petletka, ko sem bil delovodja v novem gledališču, pa lahko moj skrivni dnevnik prebira tukaj. (Ne priporočam. Ni tako zanimivo, oz. zanimivo je na daljši rok.)

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 

27. september 1999 

Gledališki list – zadovoljen sem. Jutranji sestanek: koristen. Tema: zlomljen stol na sobotni predstavi in problem rezerviranih, a ne dvignjenih vstopnic. Ukrepamo: jasno, odločno. Vse bo o.k. 

Sobotna predstava izjemna. Izjemna igra vseh treh, publika zadovoljna. Dvorana polna. Imeniten začetek nove sezone. - - - 

Tiskovna: uspela. Veliko povedanega, dober material. Zanimanje Podbrežnika in Milošiča za konkretne stvari: gradnja, hiša itd. Poročam s sestanka z ministrom. Mislim, da nisem povedal nič narobe. Sicer pa odziv na tiskovno o.k.: Tednik, Ljubljanski dnevnik, Delo, Večer, Radio Maribor, po telefonu Val 202, Radio Celje, radio City, posneto za Dobro jutro Slovenija na POP-tv. 

--- Problem s Simonom. Kaj bom lahko storil v sredo na Uradu za delo? Mu bodo podaljšali udeležbo v programu javnih del? 

--- Miha zelo nezadovoljen s fotografijami. Tudi ali še on. Hoče si pripeljati svojega fotografa. Žal bom moral zaradi mnogih stvari ukrepati … 

Oglasna deska je v izdelovanju. Zvona se je potrudi, nič noče za delo, samo material. Klical sem g. Bohaka, ali bi bilo smiselno zadevo priklopiti na javno razsvetljavo. Imel je argumente, zakaj ne. Bomo naredili na timer, kakor bo nam ustrezalo. Mislim, da bodo gledalci vitrine veseli, pa tudi Mateja. 

28. september 1999

Jutranji gost na POP-u. Vprašanja: kaj smo delali preteklo, kaj bomo prihodnjo sezono, kaj je to Festiva monodrame, ali imamo izgubo … Nič usodnega, vendar morda koristno. 

29. september 1999 

Bil pri g. Markoviču na Uradu za delo: za Simona ni moč narediti nič. Iščemo novega potencialnega sodelavca. 

V Delu in Večeru dobra članka po tiskovni konferenci. Oba prav zanimiva in jasna. Hvala novinarjem za podporo. 

Scenografka prišla na vajo: zelo je zadovoljna in nima pripomb. 

Govorimo z Mihom in Alenko o prihodnosti gledališča na Ptuju. Miha se ponudi za kakšno prihdnjo režijo. Sam ničesar ne obljubljam. Dileme o razvoju teatra seveda so: koliko časa čakati na denar in novo bajto, redne zaposlitve igralcev? Koga vpeljati v posel, da bo nadaljeval v zastavljeni smeri?  

1. oktober 1999 

Postavljanje panoja. Zdi se mi, da bo dobro izgledal. Še posebej z lučmi. Pomembno je tudi, da smo skupaj nastavili njegovo lego. Nocoj predpremiera Ane. Verjamem v uspeh predstave. 

4. oktober 1999 

Pano je v petek stal – mimo je prišel podžupan Hojker ¹⁰⁷ in vprašal, ali imamo dovoljenje za postavitev. Dobro, da me ni bilo zraven, ker bi morda malo preveč stegnil jezik … 

Danes slišim, da pride župan, podžupan … Kako zanimivo! Na otroško predstavo! S čim smo ju privabili? Časopis? Obisk ministra? Pisma “v vednost”? Kdo ve. In je tudi vseeno. 

Tomaž bo šef tehnike ta mesec. Se nam bo uspelo “naučiti” delati na novo? Se usklajevati dnevno? 

Vrnil sem se s seje Borštnikovega: problemi glede terminov. Dokler bo zmeda z Olgo Jančar, ne bo v redu. Žal je temu tako. Predlani smo imeli težave mi, zdaj jih so jih imeli v Gorici in Trstu. 

11. oktober 1999 

Čas spet noro hiti. In današnji dan je bil še posebej nor. Rdeča nit: problemi s termini. Alenka operirala zob, odpoved Štefka v Radovljici, iskanje Koltaka, organiziranje Fanta v Ljubljani in Natašina želja, da bi ta dan šla v Monpelier, poleg tega pa še želja PPR-ja (Beblerja), da bi Kicino Igro o ljubezni in naključju igrali v dvorani na Ptuju. Jutri sledi sestanek v živo med Kico, Beblerjem in mano. 

--- Gostujejo Tržačani: Butalci. Vse o.k. razen pripomb na namestitev v Dijaškem domu: ni bilo postlano, ni bilo papirja na WC-ju. Ravnatelj pove, da temu ni bilo tako – vsaj kar zadeva wc papir … Kaj naj zdaj – raziskujem, kaj je resnica, oz. kje je wc papir?! 

Anica je obremenjena, to čutim. Hvala bogu je Tomaž prijel v roke tehnično ekipo in ne rabim skrbeti za to; tudi gospoda Plajnška – novega delavca prek javnih del, bomo kot vse kaže ustrezno vpeljali. Po zaslugi Tomaža in Irene, ki mu je mentorica. Vem: veliko pozornosti posvečam delu, manj odnosom. Nekaj moram spremeniti, moram ukrepati, postopati v drugo smer, smer odnosov … Marijan je na dopustu in kot slišim, ureja stvar za centralno itd. itn. Samo upam, da si ne bo izmislil kakšnih vpisovanj ur in dni: tega mu ne bom priznal. Naj dela stvari po 1. novembru, ko se bo vrnil. Niti pomisliti ne smem na cirkuse, ki bi se utegnili dogajati v nadaljevanju na temo “Hercegova”. Kako spretno se mi zna izmuzniti Marijan … Ne bo dobro, če bom to omogočal še naprej … 

12. oktober 1999 

Tukaj sta bila g. Bebler in g. Kica. Kica vidi možnost, da bi njegovo predstavo igrali pri nas, vendar Olga Jančar ni za to, da je predstava na Ptuju. Zdaj sta šla v MB in čakam na klic, da vidim, kaj so se zmenili. Jutri zjutraj je najkasnejši termin za odpoved naših Fantov v ponedeljek … 

Tržaški Butalci dobro obiskani. Fino. 

Gospod Planjšek se dobro vključuje v kolektiv. Mislim, da je kooperativen in občutek imam, da se bo dalo z njim delati in ga počasi pripravljati na večje “zalogaje”. 

Šedlbauer je storniral vse planirane decembrske termine za Ano; ni prav o.k. občutek,  vendar to je dediščina tega, da nimamo svojih ljudi. 

Alenki so izruli zob zato je sinočnje gostovanje v Radovljici moralo odpasti. Neugodna situacija. Ali bo lahko igrala vse te Ane na Ptuju do konca tedna? Upam. 

15. oktober 1999 

Včeraj sva bila z Anico pri g. Vidoviču; tema: obisk ministra. Zelo dobro je razumel, kaj je treba zdaj doseči. Še en pripravljalni sestanek: župan, g. Vidovič, ga. Majnik, ga. Vidovič Lizika in jaz. Mislim, da je največ, kar lahk pripravimo, osnutek tripartitne pogodbe glede bodočega financiranja GP. 

Mimogrede: “našlo se je” 2 mio Sit za nadaljevanja projektov – dokumentacije za GP. Novi razpis, dva ponudnika itd. itd. Vendarle; hvala bogu.  

Nakazal sem tudi smeri, kam in kako bi se razvijalo GP, če bi prišli do teh sredstvev. 

20. oktober 1999 

Pripravil sem se za sestanek z županom: s podatki, vizualizacijami, argumenti.  

Sinoči spregovoril par besed z g. Pipanom glede mreže gledališč, kar je prva tema naslednjega sestanka kolegija direktorjev. Vprašal sem, kdo je pripravil gradivo. Njegov odgovor, da ministrstvo. Sam sem pričakoval, da g. Pelhan. Kaj bo torej na sestanku kolegija direktorjev, 27. oktobra v Mariboru? 

Predstave tečejo. Pogovori z učenci so vedno bolj o.k. Začenjam uživati. Zanimivo jih je voditi in usmerjati ter se prepuščati toku dogodkov in se hipno odzivati. 

Pogovori s Tadejem glede prihodnosti. Kaj bo če bo, če bi bilo, ko bo ... Planiranje, sanjarjenje o razvoju. Iz megle se kažejo resni in tehtni zarisi. Hvala bogu. Obvladljivo, spodbudno, ambciozno.  

Jutrišnje gostovanje Pigmaliona bo popolnoma razprodano. Ljudje se počasi navajajo na pravočasno dviganje rezerviranih kart. Kljub temu bo še kaj hude krvi. Upam, da bo šlo brez večjih pretresov. 

Razmišljam o nakupu telefonskih slušalk. Kaj bi prinesle? Bi se dalo nekako povezati interna mesta in dobiti tako neke vrste interfon? 

27. oktober 1999

Izbrali smo izvajalca PGD-ja (Expo biro) in izvajalca Šmida za prvi del. Zdaj spet čakamo Zavod za spomeniško varstvo, da poda kulturno-varstvene pogoje. 

Danes sestanek na BS: kolegij direktorjev, prva točka dnevnega reda – mreža slovenskih gledališč. Kaj bo danes? Kdo bo razgrnil mrežo? Ministrstvo? – Kakšno? PDG – kakšno? 

29. oktober 1999 

Kolegij direktorjev ni prinesel nič usodnega: Kardum je prinesel osnutek mreže, vendar brez imen. Jasno je, da bi bila mreža dvodelna: nacionalki/e/a in pokrajinska oz. mestna oz. regijska gledališča. Zdelo se mi je, da bi mi sodili pod mestna. Sprožil se je seveda plaz kritik – predvsem, ker bi njegova mreža bila odprta tudi za društva, nevladne organizacije in iniciative, ki bi imele velik, očiten mednarodni renome ... Nekateri proti temu – jasno in glasno npr. g. Pelhan. Imel vtis, da gre za spopad dveh politik: stare in nove. Vsekakor pa sem vedno bolj prepričan, da bo trajalo še veliko časa, preden bodo stvari jasne in dodelane. Tako bi npr. Pelhan stvari reševal z zakonom o gledališčih ... Zdaj sam čakam na srečanje z ministrom 8. novembra. Tu se bo že marsikaj dalo videti ... 

Sodelavci odšli. Kratke počitnice. 40 predstav v oktobru. Vse je bilo o.k., vse štimalo. Krasno. Zdaj smo pa tam, pred odločitvijo, kako naprej. 

Sam vem, da je naslednji korak ali naslednja nujna naloga amibiciozni teksti, klasika, drznost in pa mednarodno sodelovanje. Zdi se mi, da smo že začeli počasi misliti in že kar nekaj delati na tem. Vidim možnosti in vidim, da bi se dalo. Eno in drugo. Naredil sem seznam del, ki bi jih bilo treba igrati. Kar zadeva mednarodno sodelovanje,  je tu Varaždin, Rijeka, Zagreb, Beograd, potem pa Budimpešta, Gradec, Berlin ... Vse je možno. Kar nekaj nervoze čutim pred tem 8. novembrom. Saj je od tega odvisen razvoj: ali bomo lahko šli v smer, kamor si želimo, ali ne. 

Veliko detajlov tudi na temo PGD: veliko koordinacije in poslušanja bo potrebno. Problem je/bo uskladiti vizuro z dvorane, višino portala, širino portala, pododrje, zaodrje – vse to glede na lučno-tehnološke zahteve odra in glede na misel po čimboljšem izkoristku prostora. Koliko bo zdaj Andrej voljan sodelovati z nami? Koliko se da korigirati potem?  

Čutim, da se bliža čas sprememb. Veselim se jih, hvala bogu, vendar me je tudi strah. Vem, da se počasi kažejo motivi za ostati v GP tudi v drugem mandatu, hkrati pa je možno, da tukaj ne bom imel več kaj iskati. Če ne bo možnosti za razvoj.  

Kaj bo z gradnjo, kaj bo z igralci? To me zanima. Najbolj igralci, ker brez njih ne bom mogel nič. Hiša bo že še prišla na vrsto ... 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

107 - Podžupana Ervina Hojkerja, me je spomnil danes Franc Mlakar, kar nekako malo pozabljam. Priznam, res je. Hojker je zelo podpiral naša prizadevanja. On je bil z nami na dvorcu Zemono, ko smo prepričevali ministra Pelhana, da naj na Ptuju podpre ustanovitev poklicnega gledališča. On je imel z ženo abonma, prihajal v gledališče redno in spremljal naše delo. Mogoče pa se je z "imate dovoljenje?" samo pohecal, sam pa nisem bil takrat kaj dosti za hece. Tako je to. Vsak živi v svoji glavi. Vsaj jaz sem. Kaj bo, če bo, ko bo, ali sploh bo?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

Nasledji zapis prispevam: Anica Strelec. 
V. d. direktorice sem bila od 1. 9. 2008 do 31. 3. 2009 

Sezona 2008/2009

Odlok o ustanovitvi Gledališča Ptuj, dne 4. decembra1995, je bil moj in številnih Ptujčanov, najbolj pričakovan dan v življenju. Po prvih »porodnih krčih« glede vodenja gledališča, me je takratni v.d. direktor Franc Mlakar povabil k sodelovanju, ki sem ga z velikim veseljem tudi sprejela. Spomin na prvih 11 otroških gledaliških predstav v poklicnem gledališču, ki so bile v celoti razprodane, na iskrice v očeh otrok in učiteljev, mi je neizbrisano ostalo v spominu. Sprva ni bilo vse idealno, za delo ni bilo na razpolago ničesar, ne inventarja,  pisarne, niti pisalnega in fotokopirnega stroja, vstopnice smo kupovali v knjigarni, jih žigosali za evidenco, dvorano z vso opremo vred pa smo najemali od ZKO Ptuj, plato pred gledališčem je  bil »sama luknja«. Ob pomoči vseh, takrat zaposlenih in lokalnega obrtnika, smo hitro poskrbeli za varen dohod vseh obiskovalcev. 

In prva premiera predstave Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka, živi še danes. 

V času delovanja Gledališča Ptuj oz. Mestnega gledališča Ptuj sem zelo dobro sodelovala z vsemi direktorji, posebej še s Petrom Srpčičem. Od 1. septembra 2008 do 31. marca 2009 sem bila, po spletu okoliščin, imenovana tudi za v. d. direktorice Mestnega gledališča Ptuj. V tem, času smo izvedli 2 premieri, Festival monodrame, pripravili programe za prihodnje leto in odpravili pomanjkljivost z znižanjem balkonov za boljšo vidljivost obiskovalcev. V času obnove gledališča pa smo gostovali na različnih lokacijih po Ptuju in okolici. 

Do upokojitve, koncem leta 2016 sem sodelovala pri preko 4000 gledaliških dogodkih: premierah, vseh Festivalih monodrame, Poletnih večerih gledališča Ptuj, Ob -programu, SKUP-u  - Slovenskem festivalu komornega gledališča, pri vseh prost produkcijah doma in na gostovanju po Sloveniji in zamejstvu, pri abonmajih za odrasle, mladino in otroke – kot koordinatorka in organizatorka vseh prireditev.  Organizacija in koordinacija predstav je bila zelo otežena, saj gledališče ni imelo zaposlenih lastnih igralcev, le kratek čas enega. Včasih je bilo potrebno več kot petdeset klicev, da smo lahko odigrali eno predstavo …  Hkrati je bilo v mojem opisu del nalog tudi vodenje celotnega knjigovodstva in računovodstva, skupaj s sodelavci smo vsako leto pripravljali finančne programe in finančna poročila za Mestno občino Ptuj in ločeno še za Ministrstvo za kulturo … dela je bilo za tri osebe. Bilo je veliko stresnih situacij, še več pa lepih trenutkov. Tudi drugi,  moji nepogrešljivi sodelavci, so opravljali dela za več oseb hkrati: Irena Meško, Simon Puhar, Andrej Cizerl-Kodrič, Danijel Vogrinec, Petra Kurnik. Bili smo neizmerno ponosni tudi na vse prejete nagrade za naše predstave in igralce.  

Velika čast mi je bila spoznati mnogo slovenskih igralcev, režiserjev, glasbenikov, pisateljev, direktojev drugih gledališč, organizatorjev kulturnih prireditev po Sloveniji in tujini ter drugih ustvarjalcev. Ob razumevanju svoje družine, moža in otrok, sem lahko izživela sanje delati v gledališču. 

In tako je postalo gledališče način našega življenja. 

Ana Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnih prireditev 

Ptuj, november 2025 

***

Samo M. Strelec:
Hvala, Anica. Peter, zdaj si pa ti na vrsti. V administraciji "MgPuzzlov" sem nastavil dovolj "praznih člankov" - 10 prispevkov sem namenil zate, če bo treba -, ki čakajo na tvoje spomine, tudi najbolj sveže. No, in potem bo 29. članek prispeval dan pred obletnico (25. 2. 2026) Vlado Novak, s spomini na prvo premiero, Govor malemu človeku. 30. članek pa bom 26. februarja 2026 napisal sam in v njem opisal svoj spomin na decembrsko obletnico (4. 12. 2025). Torej, Peter: it's your turn. Vem, da se ne da to hitro, ampak pač povem: prazen prostor je že namenjen tvojim prispevkom, tvojim spominskim koščkom, ki jih je veliko in bodo še kako lepo in celovito sestavili našo skup(nostn)o sliko ptusjkega gledališča.
Seveda pa še naprej vabljen tudi vsi drugi: gledalci, člani strokovnega sveta, sveta zavoda, ex-župani, zaposleni, ustvarjalci - gosti ... - naš skupnostni formta je odprt in sprejemljiv in vkjučujoč za prav vsak, četudi najmanjši košček. Kako? Na mail mi pošlješ. Ali komentiraš objavo na Fb; jaz pa tvoj košček nemudoma pripopam tule, spodaj.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic

1996/97

Naslednje koščke prispevam: Franc Mlakar.
Bil sem menedžer skupine in predsednik Društva Gledališče Zato.,
nato pa v. d. direktojra Gledališče Ptuj do 30. 6. 1997

Direktor Gledališča Ptuj po sili razmer … 1996/97. 

Večkrat sem že dejal, takole v splošnih razgovorih v družbi, da sem gledališki človek. In to ne postaneš, takole čez noč kot verjetno vse ostalo, kar počenjamo ljudje za preživetje ali pa kot življenjsko poslanstvo. Vse te nitke se začnejo tkati v rani mladosti in mozaik znanja se prepleta z mozaikom talenta, ki ga nekako prinesemo na ta ljubi svet.  

V moji družini je bil oče pevec in po mamini strani strici ljudski godci. Ti ljudje so bili verjetno temelj moje želje po nastopanju in besednem in pisnem izražanju. Da pa bi bilo vse tako kot treba, je na osnovni šoli Hajdina v mojem času vrelo od ustvarjanja in mentorice dramskih in literarnih krožkov so bile skavtinje na lovu za danost po nastopanju pri otrocih. Spomnim se mojih recitalov na šolskih prireditvah v prvem razredu osnovne šole in vse do osmega razreda in prav tako nastopov v dramski skupini od drugega razreda naprej, do glavne vloge v osmem razredu. Učiteljica Helena Primožič, naša razredničarka, v priporočilu za vpis v srednjo šolo posebej poudarja moj talent in sposobnost za organizacijo in vodenje. Takrat temu nisem poudarjal posebne pozornosti.  

A skozi življenje so bile Helenine besede moj urok in baza mojega razmišljanja zraven umetnosti in duhovnosti, katere temelj nam je dal takratni župnik Pavel Pucko. Verjetno je zgoraj napisano bilo usodno, da sem ob vabilu Sama Strelca, aprila 1993 pri nas doma, da prevzamem gledališko skupino, ki naj bi bil podlaga za kasnejši profesionalni ptujski teater, rekel veliki DA. Odločitev na doslej povedano ni bila težka in nikoli je nisem obžaloval, seveda upam, da tudi Samo ne …  

V samo treh letih smo okolje prepričali, da Ptuj mora imeti profesionalno gledališče in vse je bilo zelo obetavno …, dokler v začetku februarja 1996, ko je občinski svet že potrdil profesionalizacijo, pod našim vodstvom, Samo Strelec, kateremu je bilo namenjeno vodenje te institucije, nepreklicno odstopi. In ne samo to, Samo se spusti v javno besedno vojno z takratnim županom in njegovim občinskim svetom in oddelkom za družbene dejavnosti … Medijem pošlje za dve časopisni strani besedila, kjer kot pravi upornik brez razloga in dokazuje, kaj bi moralo biti drugače … 

Še danes ne vem, od kod sem potegnil danes že legendarno misel: ¨Situacije ni potrebno dramatizirati, še manj politizirati, kajti vse to bi škodilo ustanovitvi gledališča¨, ali nekako tako. Nisem več siguren, očitno je delovalo. Župan ni prekinil postopka profesionalizacije, kar bi z lahkoto storil z razlago, da so si pobudniki premislili in ni potrebe po zavodu. Seveda je bilo še mnogo zakulisnih aktivnosti v tistem kritičnem času, kot prepričevanju občinskih svetnikov po lokalnih gostilnah in prepričevanja medijev in tiho ustvarjanje javnega mnenja, da je Samova odločitev samo začasna in, da je njegova vrnitev dejstvo. Moram reči, da sem sam bil v dilemi, kaj storiti z ustanovitvijo zavoda, dokler se niso začela po mestu v javni razpravi pojavljati imena kandidatov, ki bodo izpeljala ustanovite zavoda Gledališče Ptuj in niso bili del naše ekipe. Tega nisem mogel dovoliti. Spominjam se, da sva z takratnim županom Miroslavom Lucijem po dolgi razpravi, kdo bi bil pravi kandidat, zaključila, da naj bom to jaz. Nisem se upiral, čeprav biti direktor novega zavoda Gledališče Ptuj ni bila nikoli moja preokupacija, a mislim da se je pri tej odločitvi v meni prebudila odgovornost do preteklega dela in gledano nazaj je bila odločitev ključna, marsikaj bi lahko bilo drugače in cela generacija ustanoviteljev bi lahko šla v anale kot neodgovorna.  

Mestni svet enotno potrdi moje imenovanje za vršilca dolžnosti direktorja novega zavoda, uskladimo formalnosti, med drugim se odrečem polni plači do polovice in si mislim, da je to poteza, da dokažem, da nam je mar za naše Gledališče.  

Samo me spozna z Vladom Novakom, ki bi naj odigral prvo predstavo v novem gledališču in sicer ¨Govor malemu človeku¨ Wilhelma Reicha kot monodramo.  Nikoli ne bom pozabil prvega razgovora z Vladom, saj je bil dramatičen v njegovem stilu. A že takrat sem vedel, da gledališčniki dajo največ od sebe, če si z njimi potrpežljiv. Z legendo slovenskega gledališča in filma sva še danes v dobrih odnosih. Premiera je bila 26. februarja 1996 v naši hiši in ne samo to, na osnovi uspešnosti smo v gledališču začeli razmišljat o festivalu tega žanra in ga tudi uspešno izvedli v prihodnosti. Zavedali smo se namreč, da je majhnost gledališča lahko prednost, nadgradnja je bil kasneje tudi festival SKUP – srečanje komornih prizoritev, pod Samovim vodstvom. Vse to je počasi a sigurno izoblikovalo zavod v obliko, katero smo zapisali tudi kot modelu profesionalizacije. Hiša brez igralskega ansambla in prilagojena malemu okolju in okviru financ. Tega, moram reči, se hiša drži tudi po tridesetih letih delovanja. Hvala bogu. Vzporedno z programsko dejavnostjo je bilo potrebno nastavljati tudi poslovno ustanovitveno dokumentacijo, da bi zavod Gledališče Ptuj lahko pravo formalno bil ustanovljen, kar se je zgodilo 20. marca 1996.  

V ustanovitvenem aktu je kot dejavnost navedeno: gledališče, kino in opera. Največja odgovornost, ki mi je ležala na ramenih, je bilo umetniško vodenje gledališča, saj sem moral opravljati tudi to, vsaj na začetku. Uporabil sem intuicijo, ki sem si jo pridobil skozi izkušnje mojega ljubiteljskega delovanja kot igralec in režiser v svojem okolju. Gledano nazaj je moja transformacija bila hitra in nimam si kaj očitati; kot boste videli v nadaljevanju mojega prispevka.  

Prek Vojka Belšaka, ki je bil član tržaškega ansambla Slovenskega stalnega gledališča pod umetniškim vodstvom Vladimirja Jurca, smo načrtovali poletno premiero. To je bila čudovita ekipa, polna harmonije in gledališkega zanosa. Tisto poletje je bilo čas pridobivanja moje gledališke samozavesti. Moram reči, da sta Ptujčanka Maja Blagovič in njen partner Vladimir Jurc, gledano nazaj, sestavila harmonično ekipo, ki je 25. maja 1996 leta pripravila premiero ¨Polovične resnice« Alana Aycbourna. Ptujčani so jo sprejeli z navdušenjem in hvaležen sem ekipi iz Trsta za ta prispevek naši hiši in okolju.  

V svojem poslovnem in umetniškem razmišljanju sem se vse bolj izoblikoval v prepričanju, da mora biti gledališka hiša v malem okolju tudi center prireditvene dejavnosti z drugih umetniških področij in tako publiki v malem kraju približajo opero, opereto, kabare in še kaj.  Sodelovanje z Zorico Fatur, Jerco Mrzel, Janezom Lotričem, Olgo Gracelj, Tonetom Potočnikom je v tem letu popestrilo sezono in poletje. Poleg gledališke dejavnosti v tej sezoni je na naš oder stopil tudi legendarni Zijah Sokolović. Med poletjem v meni dozori odločitev, da povabim k sodelovanju za naslednjo gledališko sezono mlade in vrhunsko talentirane, a še ne priznane slovenske gledališke ustvarjalce in sicer Jerneja Lorencija, Sebastijana Horvata in Tomija Janežiča. Gledano nazaj - zadetek v polno. Odločim se tudi, da Ptuju dam v naslednji sezoni poletni festival, ki bo kombinacija potrebe kulturnega turizma in vrhunske umetnosti, tako glasbenega kot gledališkega žanra, nekako v smislu, da Ptuj v Sloveniji prevzame vlogo Salzburga ali Dubrovnika. Glede na pestrost ambientov v starem mestnem jedru bi lahko ta vizija bila vmesna in se v poplavi poletnih festivalov v mestu v naslednjih letih tudi uresničuje in v prepoznavnosti le teh v slovenskem in mednarodnem prostoru, dobiva to veljavo, najbližje poletnim festivalom v takratni izvedbi je Arsana, ki uspešno nadaljuje  vizijo tistih dni.  

Malo težje je bilo z novo generacijo ustvarjalcev, ki so začeli ustvarjati proti konca leta 1996. Kot sem že omenil je postal zunanji sodelavec Jernej Lorenci, danes profesor na akademiji za gledališče in film in uveljavljeni in z Borštnikom nagrajeni režiser, takrat mlad in dela lačen mlad režiser, ki je postal moj svetovalec za umetniški del. Seveda je treba povedati, da v gledališču velja, da so mladi ustvarjalci v glavnem po karakterju uporniki brez razloga in neverjetno »zaživijo«, ko ni po njihovem. Da pa sploh ne govorim o dimenzijah denarja, ki je v njihovih mokrih sanjah prva oseba ednine. Takrat sem že vedel, da je to davek, ki se ga mora plačati, če imaš izkušnje, lahko spelješ zadevo z dostojnim korenčkom in malo palico. Energija, ki so jo ti fantje prinesli v naše gledališče, je bila izredno »mladostniška«.  

Spomnim se Tomija Janežiča, danes mednarodno uveljavljenega profesorja in režiserja, s kakšno energijo se je lotil Lorkine stvaritve »PRAZNINA«, Stara zgodba iz moje vasi, premiera je bila 30. januarja 1997; točka konflikta je bila vedno enaka - denar. Kritike so bile solidne in že smo se vrgli v priprave za naslednjo premiero Sebastijana Horvata »Elisabeth«, 20. aprila 2025. To predstavo si bom zapomnil po kar nekaj pripetljajih, ki mi jih je prinesla, seveda klasika: da ima mlad gledališčni režiser vedno prav, vsi mi drugi, ki nismo del tega pogleda, pa pojma nimamo, sploh pa če nisi diplomiral ali vsaj obiskoval AGRFT-ja. Ja pa tudi ena lepa za vmes; prvič sem opazil Natašo Matjašec in njeno posebno igralsko energijo. Še danes rad pogledam predstave, v katerih nastopa. Pred kratkim dokumentarec o Ivani Kobilici »Ekselent«, tisto nekaj več, zato se splača bit Teaterski človek. A Elisabeth je prinesla še en pripetljaj, ki ga je vredno napisati. Mislim, da je bilo konec junija in bil sem na obisku pri takratnem direktorju ptujske podružnice Ljubljanske banke. Seveda sva se pogovarjala o sponzoriranju našega gledališča, ko zazvoni telefon in Franc vidno spremeni izraz na obrazu, kajti na drugi strani je bila takratna ministrica za kulturo, verjetno v LDS-vi vladi, Majda Širca.  

Najin razgovor je začela z napadom značilnim za takratne politične avtoritete. Tema razgovora je bila navodilo, da ne rečem komanda, da mora ptujsko gledališče financirati obisk poletnega festivala v Bolgariji. Med tem moram povedati, da zelo slabo prenašam avtoritarne izpade, pa tudi če prihajajo iz samega vrha. Če pa so nelogični ali povezani z osebnim interesom, pa se sploh uprem. Malo žlehtno potipam ministrico in ji predlagam, če lahko doseževa kompromis in financirava vsak polovico. Ona znori in stopnjuje dialog z avtoriteto. Jaz se branim, sem slučajno prebral, da v Bolgariji delujejo cestni pirati in da je iti tja v tistem času nevarno. Nisva dosegla dogovora, kako so bili financirani, še danes ne vem, vem pa to, da so jih cestni pirati zajeli in so morali plačati opremo v znesku nekaj tisoč mark in odkupiti lastni kombi.  

Življenje ima svoja pota. V tem prispevku moram priznati, da sem se v svojem direktorovanju v gledališču, nekako našel v še eni od organizacijskih obsesij - poletni festivali ali festivali nasploh, saj se je pod mojim vodstvom v gledališču izvajal prvi festival monodrame. Ampak le-ti so mestu prinesli še večji obseg publike in samo mesto je prav klicalo po njih.  

Za zaključek bom na kratko opisal poletni festival 1997 v organizaciji ptujskega gledališča. Bil je poseben; namreč tako obširnega in večplastnega še mesto ni doživelo vse do danes. Poletni večeri je nosil ime. Na kratko opišem, zakaj.  

Festival je vseboval tako glasbene dogodke kot gledališke predstave in kar se mi je takrat zdelo pomembno in danes pogrešam, poulične dogodke. Tisto leto na temo latino glasbe in po ptujskih ulicah smo razvrstili poulične bende iz Peruja, Kube, Italije, Španije in Bolivije. Mesto je živelo tudi izven prireditvenih prostorov in je vsaj v tisti sezoni dajalo tudi praznični turistični utrip.  

To leto mojega direktorovanja je bila fantastična izkušnja (preizkušnja), polna strasti in iskrenega (čistega) odnosa do hiše, ki sem jo vodil in seveda do mesta.  

Zaključil bom s spoznanjem, ki sem ga z vami delil že v zborniku o gledališču našega obdobja, mislim da leta 2002, da bom lažje vnesel zaključek, ki sem ga napisal ob 30-letnici ožjemu krogu Zato.-jevcev. 

Težko je biti umetnik med menedžerji, še težje je biti menedžer med umetniki. A vendarle me je ta pot izoblikovala v to, kar sem in s tem sem zadovoljen. Zdaj pa res zaključek: 

Spoštovani. 

Seveda se pridružujem čestitkam ob 30 letnici našega gledališča in ob tej priložnosti kličem k spoznanju, da je Mestno gledališče Ptuj, danes inštitucija, ki je nad nami in smo ji dolžni »služiti«; vsak po svojih močeh, da jo ohranimo in predamo naslednjim generacijam. Obletnica naj prinese trenutke spoznanja, ko negativne spomine uporabimo za osebnostno rast in pozitivne spomine v prijetno skupno druženje, skozi vso leto 2026. Osebno se veselim vsakega trenutka.

Franc Mlakar                                                                                                                                                   

Ptuj, december 2025

***

Samo M. Strelec:
Francijev tekst sem dal v modro barvo, ker je ravnal modro, ko ni vrgel puške v koruzo. Modro, ker: z lahkoto si predstavljam, da bi se lahko hitro našel kdo, ki bi rekel: "No, vidite, ni dolgo trajalo; saj sem vam rekel; ne more ta mladina, ne znajo." In z neskončo lahkoto bi lahko sprejeli tudi odlok o preklicu odloka o ustnovitvi gledališča. Ja, z lahkoto se z/ruši ... Z/gradi težje.
Zato, Franci: Odličen zapis! Zanj sem ti hvaležen iz večih razlogov. Prvič, zaflikal si luknjo v sliki - med mojim odhodom in vnovičnim prihodom. Drugič: povedal si par stvari, ki jih slišim prvič. Tretjič: štefetno palico zapisov si tako predal Reneju ... in on jo bo Anici, ona pa Petru.
Mhm, prav lepo nastaja tale naša slika, lepo. Zdaj pa se že kaj vidi, prepoza; niso več samo naključno razmetani koščki na mizi.
In če sem že pri besedi: Vsak, ki to bere: Kakor zmeraj, velja še naprej: "Mikrofon je tvoj". Dobrodošli s komentarji. Čeprav si bil morda zgolj gledalec predstav ali opazovalec vsega skupaj nekje od daleč. Pošlji svoj spomin na FB ali kar meni na "poštno ležeče": samo.strelec@gmail.com in tvoj košček bo objavljen nemudoma tukaj, na spletu, vidno celemu svetu.
Hvala vnaprej, da/če se greš z nami te sestavljanke.

Na današnji dan (4. decembra) pred 30-imi leti (1995) je Mestni svet MO Ptuj na predlog župana (dr. Miroslava Lucija) izglasoval odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališče Ptuj.

Čez slabe tri mesece (26. februarja 1996) je bila prva premiera novega slovenskega poklicnega gledališča (Wilhelm Reich: Govor Malemu človeku, z Vladom Novakom).

Pravzaprav pa se je vse skupaj sprožilo/splazilo s fotografijo zgoraj:

Nešo (kot Suhi) stoji v ribniku v Ljudskem vrtu do kolen v vodi in sporoča sklepno misel:

"Navadna svoboda ni prava svoboda. Prava svoboda se začne tam, kjer se navadna svoboda neha."
- Slawomir Mrožek, Na odptem Morju

Vse to potem, ko so Urška (Srednji), Gregor (Debeli) in Nešo (Suhi) na straniščni školjki opravili prve demokratične volitve na otoku in na wc papirju razvili transparent, s katerim so jasno in glasno (ter kakopak odločno) sporočili: “Hočemo jesti!”

Odločil sem se, da bom do 26. februarja naslednje leto (2026) še malo pospešil - kolikor pač lahko – tole dvoje:

mgPuzzle – je pogled na gledališče, ki ga pišemo skupaj: ustvarjalci, gledalci, direktorji gledališča, zaposleni v gledaliču.
Franci je obljubil, da bo napisal, kako se spomni tistega leta, ko je prevzel vodenje gledališča; Rene, ki je prišel za menoj (2002), je nekoč že nekaj napisal o času, ko je bil direktor; za njim je gledališče vodila Anica - njen "puzzle" objavim kmalu, po Renejevem. Nato pa bomo brali zagotovo zanimive (in še sveže) spomine Petra, ki najdlje vodi ptujsko gledališče (od 2009 do danes).

MGP5 – v slabih treh mesecih bom objavil celoten svoj osebni – do sedaj skrivni - dnevnik, ki sem ga pisal pet let, ko sem bil na Ptuju poslovodja v gledališču (1997 – 2002).

Domišljam si, da bomo z mgPuzzle in MGP5 imeli precej dober vpogled v delovanje gledališča “za nazaj”.
Hvala vsem, ki soprispevate v skupno zgodbo o zgodovini ptujskega gledališča z imenom MgPuzzle.

Pa veselo branje. V naslednjih mesecih sledi torej gledališko-zgodovinski “intenziv za nazaj”. (Da "zaprem", kar je bilo, in se posvetim temu, kar šele bo.)

Skrajšana in s slikovnim materialom opremljena varianta na temo nastajanja Mestnega gledališča Ptuj pa se, "za prvo silo", že nahaja na osrednjem portalu slovenskega gledališča Sigledal; na povezavi: https://repertoar.sigledal.org/razstava/rojevanje-ptujskega-gledalisca-vnovic

In kar me najbolj veseli:

To, da ...

... je Peter proslavo ob 30-letnici zaupal mladim! Njim, ki bodo jutri-pojutrišnjem tukaj igrali, režirali, oblikovali scenografije, kostume, plakate, pisali nove drame itd. itn.

Kako se že reče? The show must go on ali po slovensko:

Oj, le naprej, oj, le naprej!

Čestitke vsem Zato.-jevcem in hvala mnogim, ki ste nam verjeli, da želimo narediti nekaj dobrega za mesto, in nas zato podpirali.

P.s.:

Še fotka - Suhi v pozi Savinškovega spomenika Jožetu Lacku, nekoč ob gledališču, danes na pokopališču.

Najbolj bi pa bil vesel, če bi me nocoj na proslavi pocukal kdo za rokav in rekel: "Ej, jaz sem pa tisti/tista z one fotke na ribniku takrat ... pred 33 leti ... Še danes rad/a hodim v gledališče."

Tole fotko imam v mislih:

Ker vem, da boste nocoj mnogi Zato.-jevci na odru, na predstavah, naj izdam: Franci in Peter menda pripravljata veliko fešto konec sezone, junija prihodnje leto, na prostem. Eto, že kar potrjujem prisotnost.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 

***

20. november 1997

Dogovoril sem se s Pipanom za izmenjavo: Elizabeth-Nežnosti. Prav vesel sem, da je Sebastijan dosegel to sodelovanje. Fino.  

Marjan je še zmeraj bolan. Razmišljam že o Sobah ... Včeraj sva bila s Čelanom na Safe Investu in gospodje tam so zelo zainteresirani za sodelovanje. Seveda me najmanj zanima, da bi kakorkoli spreminjali besedilo ... Bomo videli, kako bomo “prišli skupaj”.²² 

V Mariboru imam precej organizacijskih cirkusov z Lederksihtom in ko pridem delat v svojo pisarno, se mi zdi, da je vse božansko enostavno, transparentno, jasno in razvidno. Ravno sinoči sem razmišljal o Ptuju in službi: vse skupaj je bolj kot nek plačan hobi, ukvarjanje z nečim za svojo dušo, zabava in veliko užitka. 

24. december 1997

Grozljivka: ko mi Anica prinese podpisat naše dolgove, ki jih imamo do nekih storitev, o katerih se mi ne sanja: 4000 dem za bakrene plošče, 2000 dem za Altius - plakat za Srpčičevega Fausta, 1000 dem za Teater Exit iz Zagreba... Potem pa si mislimo, da ne vem, kaj “pridelamo”, ko prodamo en Zaboj in imamo 13.000,00 sit čistega dobička... Noro. Vidim, da Anica želi do konca leta očistiti svoje dolgove in poravnati račune, tako da upam, da po novem letu več ne bo novih terjatev ...²³

1. december

Novembra smo imeli v hiši 4000 gledalcev, od tega 2700 na lastnih prireditvah. Lep podatek. 

Sicer pa: gostovanja z Zabojem se nadaljujejo. Po celi Sloveniji. Vlado še kar naprej igra Reichov Govor, tudi Strojepiski pravzaprav igrata več, kot bi pričakoval... 

Razmišljam o možni prednosti našega gledališča: delati mobilne predstave, ki so tudi dovolj poceni in jih je moč prodajati po Sloveniji. Kulturni domovi in raznorazni centri ne bodo imeli denarja za drage predstave (tudi več kot 500.000 sit). In v to luknjo bi se lahko lansirali mi... Kaj to pomeni za moje načrte? 
Končno sem uredil akt o sistemizaciji in vnesel popravke, kakor je predlagal g. Vidovič. Upam, da bo zdaj šla skozi. 

Komaj čakam, da usposobimo internet; pri Arnesu smo namreč dobili uporabniško ime in zastonj uporabo. Torej bom lahko hitreje komuniciral s sodelavci ... 

5. december 1997

Danes pa je gneča: tri Strojepiske so bile že odigrane, zdaj pa bosta še dve Praznini. Vse teče lepo po planu. Obnavlja se tudi scenografija za Elizabeth. Upam, da bo v nedeljo (na obnovitveni vaji) vse v redu... 

Resnično imam čudovite sodelavce. Ni kaj. Vse stvari so urejene, ni ugovarjanja, ni nerganja, ni polovičarstva. Vse teče v najlepšem redu. Pravi užitek se je vračati na Ptuj in tukaj voditi stvari: jasno, pregledno, učinkovito. Fino. Zelo sem vesel, da je temu tako. Mislim, da se prvi rezultati dobrega dela že kažejo: npr. že danes ljudje kličejo za Lederksiht, pa čeprav je bila novica objavljena samo v Ptujčanu. 

Mislim, da bo treba ob koncu leta natančno razmisliti o poteku dela do konca sezone. Treba bo planirati termine, tehnične dejavnosti in pravzaprav že nekako upoštevati premiero in ponovitve. Upam, da bodo pogovori z Latinom uspešni in da bo režiral Ovinek. Upam, da bo Nešo dobro usklajeval Maribor in nas, tako da ne bo problema.²⁴ 

9. december 1997

Danes je gostovanje Elizabeth v Murski Soboti. Dogovarjam se s Pipanom za gostovanje v Drami (Govor in Elisabeth). V zameno bomo dobili Nežnosti. 

Oddal sem novo sistemizacijo, ki sem jo dopolnil s pripombami, kakor jih je formuliral g. Vidovič. Tudi pogodbo za direktorja sem napisal, bolje prepisal tako, kot mi jo je predložil (po vzoru za go. Ciglenečki²⁵). 

10. december 1997

Ponedeljkove in torkove rezervacije za Lederksiht za večerno predstavo grejo kar dobro. Vendar je problem s popoldanskima predstavama: učitelji iz SŠC-ja ne bodo organizirali ogleda, ker: 1. je to nasilna igra, 2. ne ne vem kako kvalitetna (po prebrani kritiki v Delu in Večeru). Klical sem Čretnikovo²⁶ in se počutil kot prosjak, oz. lopov, ki prodaja slabo robo... Seveda, najtežje je tržiti lastne stvari. Čeprav sem prepričan, da bi ravno mladini ta predstava bila všeč. 

11. december 1997

Z Gogo sva začela skupaj delati za Sobe. Nekako se nagibava k očiščenemu prostoru. Ki bi podprl  zgodbo, odnose in bil tehnološko nezahteven. Morda sem si sam želel kaj takega, vendar sem se nekako preveč opiral na sam realizem, stvarnost, akcije na odru, ki naj bi bile čisto realistične... Mislim, da mi pogovori z Gogo dajejo pogum, da mislim radikalneje in da manj kompliciram... 

No, danes smo organizirali še ponedeljkovo popoldansko predstavo. Hvala bogu. Čretnikova se je potrudila. In Maribor je popoldansko predstavo vrnil na program, čeprav sem včeraj obe popoldanski odpovedal. Noro.   

12. december 1997

Helena²⁷ je zbolela. Visi ponedeljkovo in torkovo gostovanje na Ptuju... Groza. Jutri komaj zvem, kaj in kako ... 

Sicer pa delam na Sobah. V službi se da narediti več, kot bi si človek mislil. 

Prva vaja za Sobe je dogovorjena. Hvala bogu nobenih težav z začetnim terminom. Še posebej sem vesel, ker oba Krošlova²⁸ (Sandi in Marjanca) nimata nobenega problema (pa čeprav sta od najdlje). 

Razmišljam o raziskovanju zgodovine ptujskega gledališča, obdobje 1954-58. Morda bi se sam zagnal v to snov in poskusil v tem času, ko bom na Ptuju, raziskati in obdelati to obdobje. Seveda bi si moral zmisliti kakšen fini okvir, poseben zorni kot in najbrž bi nastalo zanimivo pričevanje... Pozval sem ponovno prof. Marina²⁹, da pove, ali je uspel koga navdušiti za kakšno od “ptujskih tem”.³⁰

15. december

Za gostovanje Lederksihta je vse nared. Obe večerni predstavi sta tik pred tem, da bosta razprodani. Fino. (Tudi za Ministra v škripcih, ki bo igral konec meseca je že veliko rezervacij.)  Scena zgleda kar zgledno. Nisem si mislil, da bodo lahko postavili tako neokrnjeno. Tudi luč se mi zdi OK. Pričakujemo 120 srednješolcev. Kakšen bo odziv? In kaj bo zvečer? 

Jutri sem najavljen pri direktorju SŠC-ja, g. Kumru³¹. Upam, da bova našla nek skupni jezik za rednejši obisk dijakov na naših predstavah. 

S Štefanom Čelanom sva izdelala predlog-ponudbo za Safe Invest. Upam, da bodo prijeli, da se bodo segreli za naš predlog. To, kar sem predlagal Štefanu, je on še boljše formuliral in pustil za njih več manevrskega prostora. Tako se bodo lahko sami v večji meri odločali, koliko bi vložili v ta projekt.  

Dobili smo še TV sprejemnik z video-rekorderjem. Zdaj je tonski del gledališča skoraj pred koncem: manjka samo še ozvočenje avle in prenos zvoka v kabine in povezave med inspicienti in dežurnimi... Upam, da bo kmalu tudi denar za to. Sicer pa je bistvenejša stvar v nadaljevanju lučna oprema, tj. reostat. 

Popoldanska predstava je bila super super super! Dijaki so gledali fantastično. To je užitek: dati ljudem nekaj, kar jih navduši. Aplavz je bil dolg dolg. Resnično so bili zadovoljni. V Orfeju sem jih slišal, kako so govorili o predstavi in se pogovarjali, kako je lahko tistim, ki niso šli gledat, žal. Res sem vesel ... Hvala bogu. 

Zdaj čakam na večerno predstavo. Igralca sem opozoril, da bo seveda zdaj druga pesem. Da naj ne računata na tak odziv, da bo verjetno do prizorov v postelji čisto mrko in da naj ju to ne zmede ... Bojim se³², da ne bi morda kdo od gledalcev šel ven ... Bomo videli. Še uro do predstave je. 

Res, popoldanski uspeh me je kar pobral, mi dal navdušenja in poguma za naprej! 

(Se nadaljuje.)

** 

Pripombe in komentarji: 

22 – Saj se razume, kontekst? Štefan mi je s svojim predlogom vlil upanje, da bi lahko dobili kakšna sponzorska sredstva. Igra Sobo oddam je govorila namreč o starosti, osamljenosti starejših, Safe Invest pa je bila nekakšna zavarovalnica, če se prav spomnim. Me prav zanima, ali bom v dnevniku kaj poročal, koliko sponzorskega dnarja sva dobila. 

23 – Ti dolgovi, ki so počasi padali “iz omare”, so me čisto prestrašili. Zdi se mi, da bom prihodnje leto, ko bo Franci organiziral Poletne večere, totalno presran in zadržan in v krču; v strahu, da bi porabili več, kot bo v planu; in posledično imeli manj za predsdtave na odru.

24 - Nešo je očitno takrat že bil v službi v SNG Maribor. In ne samo, da se je dobro usklajeval: s Tadejem (in Ivom Leskovcem) sta upodobila Ruda&Tona tako, da sta  lika v naših krajih naravnost ponarodela. Slišal sem tudi, da na privatnih zabavah ljudje gledajo VHS posnetek Ovinka. Potem sem čez dolga dolga leta naključno na spletu našel posnetek cele predstave, odigrane na dvorišču za dominikanskim samostanom. (Njdljivo na youtubu; linka pa vseeno na tem mestu ne bi navajal, da ne bi kršil kakšnih avtorskih pravic 😉) 

25 – dr. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka, ki je približno v istem času postala direktorica Pokrajinskega muzeja na Ptuju. 

26 – Darinka Čretnik, moja srednješolska profesorica za slovenski jezik. Neverjetna, fenomenalna. Pri uri je začela npr. z Iliado, končala pa pri Javoršku; vmes pa na kratko obdelala še Selimovića, Zupana in Kermaunerja, se obregnila ob Ruglja (starejšega, ne Sama), zapela par slovenskih ljudskih ter popljuvala to in ono v aktualni politiki, kar si je pač ravnokar pljunka zaslužilo, tako da smo dobili poleg slovenščine še družbeno-moralno vzgojo in še kaj. Malo pretiravam, seveda. A bolj malo. Krasna je bila. Če bi le znal takrat skontekstualizirati vse, kar nam je povedala.  

27 – Helana Peršuh, še ena ptujska igralka iz "Brankine šole". S Tadejem Tošem je igrala v uprizoritvi Lederksiht, ki sem jo režiral v Drami SNG Maribor. 

28 – Marjanca in Sandi Krošl. Posebno poglavje bi jima lahko namenil. Sandi je bil oče sošolca z Akademije, Rastka Krošla (Rasti je član ansambla Slg Celje). Dolgo nisem vedel, da je Sandi po drugi vojni prišel na Ptuj, stopil z vlaka s kovčkom v roki, vprašal, kje je tu gledališče, in za eno leto postal član ptujskega gledališča pri Jožetu Babiču. Potem pa je odšel študirat v prvi letnik na novo ustanovljene IA – igralske akademije v Ljubljano. Ko sem sam, študent režije, moral delati seminarsko nalogo iz zgodovine gledališča, me je prof. Marko Marin – hvala mu! - usmeril na “ptujsko temo": režiser Hinko Košak. No, in med raziskovanjem v Arhivu, kjer sta me prijazno vodili in s škatlami zalagali Mica (Marija Hernja Masten) in Nežka, sem našel porumenelo pismo, napisano na roko, lepo napisano, in nisem mogel, da ga ne bi prebral (čeprav kot študent seveda preskočiš vse, kar ni najbolj nujno ...) In bilo je pismo, ki ga je Sandi Krošl pisal na Ptuj, svojim nekdanjim soigralcem. Takole je šlo, po spominu (za hudo precizne - najdete ga lahko v škatlah Zgodovinskega arhiva Ptuj, fond MO Ptuj, gledališče): “Dragi tovariši, ... začeli smo s študijem ... imam imenitne sošolce in sošolke ... in tukaj sem spoznal tudi tovarišico Marjanco ...” Eto, in ta Marjanca je bila Rastkova mama in oba, Sandi in Marjanca, sta zdaj igrala pri nas, na Ptuju. Sandi glavno vlogo, Marjanca stransko. Sedela je na vseh vajah v garderobi in pridno štrikala. Zelo lepe spomine imamo nanju. (Ali ne, Vesna Slapar in Nešo Tokalić?)

29 – dr. Marko Marin. Ne morem ga enostavno samo polinkati na Wikipedijo. Zanimiv tip. S pletenim cekarjem je hodil na faks. Ob petkih je odhajal iz Ljubljane ter z lastnimi rokami – in denarjem! - obnavljal grad Mirna. Na Ptuj ga je moralo nekaj vezati. Namreč: nekoč mi je rekel: “Samo, na, tlele maš en prifček, pa nč ne glej, na koga je adresiran, vzi ga pa prosim na Ptuju v poštni nabiralnik, prav na Ptuju.” Nisem štekal, zakaj prav na Ptuju, ne pogledal, komu je pisal. Očitno mi je zaupal, da bom vrgel in ne pogledal. V meni pa - prav tako očitno - premalo gledališko-zgodovinske radovednosti, hi, hi. Res bi me zanimalo, zakaj je pismo bilo treba odvreči prav na Ptuju. Bilo bi pa za knjigo spominov, anekdot in doživetij, ki smo jih različne generacije študentvov imele s profesorjem Marinom. No, ne vem, takole bi na kratko rekel: takih modelov, kot je bil Marko Marin, ne delajo več, se mi zdi.  

30 - Obdobje ptujskega poklicnega gledališča do ukinitve leta 1958 je potem dejansko raziskala in o tem napisala monografijo mag. Andreja Babšek. Naslov: 1918 - 1958, Mejniki v razvoju ptujskega gledališča, Gledališče Ptuj, Ptuj 2001. Prva knjiga v zbirki Zgodovina ptujskega gledališča. Postavil jo je Savo D. Školiber, jezikovni pregled opravila Marija Holc, tiskala pa Ptujska tiskarna.

31 – Branko Kumer, ravnatelj Srednješolskega centra, ki ga je takrat obiskovalo kakšnih 2000 dijakov (gimnazija še ni imela svoje stavbe, vse srednje šole so bile v okviru SŠC-ja). Skratka: šef velike “baze” dijakov, ki smo jih hoteli pripeljati – kot bi se reklo danes: sistemsko -  v gledališče. (Z Branetom nama je življenje še prekrižalo pota: takrat, okoli “dref na ptujski tržnici”, sva se ustrezno spričkala - bil je mestni svetnik; govoril je razumno, moram reči, in predvsem miroljubno. Ampak, ni se dalo drugače: sekira pade ali pa ne. Vmesne ni (bilo). In so padle, reve dreve. Znala sva se kdaj potem zaklepetati na Dnevih poezije in vina. No in nedavno me je Brane povabil, da sem predaval njegovim zaposlenim s CŠOD - centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Prijetno me je presenetil s tem povabilom. Sicer zmeraj rad poklepetam z njim; ima ušesa tudi za družboslovne teme, sisteme, vodenje, kibernetiko na netehničnem področju.

 32 – Naj pojasnim, zakaj sem se bal. Ledersksiht je bila precej groba igra. O nasilju, medvrstniškem. Dva mlada človeka, par (Tadej in Helena), on čisto preveč navdušen nad gledanjem filmov, si začne domišljati, da je Lederksiht (iz filma The Texas Chainsaw Masacre) in terorizira svojo drago. Tadej je norel po komornem odru in pred prvo vrsto gledalcev rohnel s prižgano motorko. (Saj, veriga je bila sicer sneta, ampak, kadilo, brnelo in smrdelo pa je ko hudič. Sam, če ne bi ravno režiral, ne bi tega gledal 😉. Smo pa pred vsako ponovitvijo kar malo trpeli: ne zato, kako bo reagirala publika, ampak, ali bo motorka vžgala. Saj veste, včasih jo zalije, pa cukaš in cukaš tisto žnuro, pa ne gre. Potem se je počasi izkazalo, da je najboljše vžgala, če jo je v roko vzel tehnik ... hm, kako mu je bilo ime ..., Bojan Šumer? In tako je žaga dobila tako rekoč svojega osebnega zaodrskega skrbnika. Pa kaj zdaj to razlagam; to nima veze s ptujsko gledališko preteklostjo, ampak z mariborsko! ... Nič, vidim, da bom moral nekoč nekje najti pač še mariborski dnevnik. Skoraj prepričan sem, da sem po Ptuju zapisoval svoje gledališke dneve tudi v Mariboru.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 

***

13. oktober 1997

Čas silovito teče. Silovito hitro namreč. 

Victor na Borštniku odpade. Košuta ne sprosti Malalana in Pernarčičeve.¹⁰

Sestanek s Sebastijanom Horvatom. Prišla je cela ekipa Elisabeth. Fino. Dolgo smo se pogovarjali in dosegli napredek, bi rekli politiki. Vsaj pozicije za naprej so jasne. Veliko nezaupanja na obeh straneh v začetku. Na koncu, se mi zdi, smo vsi skupaj videli, da nihče noče nikomur nič slabega in razšli smo se nekako v razelektrenem vzdušju. 

16. oktober 1997

Prišel sem z delom spet nekako na “čisto”, na zeleno vejo. 

Naredil sem kar fajn pripravo za nižjo stopnjo OŠ za Čudežni zaboj. 

Vsak dan pride v zvezi s hišo (požarno varstvo, dovoljenja, manjkajoča dokumentacija...) kakšno novo, nepričakovano presenečenje in malo se mi skodrajo živčki, potem pa vzamemo stvari v roke in jih premaknemo naprej. 

Ja, Večerova recenzentka Strojepisk se obregne ob napačno zapisano ime avtorja na razglednici. Jasno. In potem sem še bolj jezen na tiskarja, ki je narobe prepisal podatek z mojega lista. Hvala bogu sem dal pravilno, saj stalno kompliciram pri sodelavcih, da morajo biti skrajno natančni... 

Kar boljše volje sem, ko sem več časa tukaj. Mirneje delam stvari in s sodelavci se utegnem pohecati in mirno rešiti stvari. Zadnje dni sem namreč že kar čutil nervozo in neučakanost, kar sicer nimam za svojo značilnost. 

19. oktober 1997

Na Borštniku zdaj sodeluje Vlado z Govorom malemu človeku. V svoji režiji seveda, že drugič. Izgleda, da je odpadla tudi Praznina, ker je Sebastijan zaseden. 

V petek urejene stvari glede Trsta in Maribora in Helene. Hvala bogu. Kraljevič¹¹ mi mimogrede pove za sestanek direktorjev v ponedeljek v MGL-ju. Pokličem organizatorje in se “povabim”. Opravičijo se, da me niso povabili. Nekako me ni bilo na spisku. Najbrž je Franci dobival vabila, ker je to pripomogel Jurc. No, vsekakor, čeprav mi ni za v Ljubljano, bom šel, ker se mi zdi pomembno, da se pojavljam tam, pa čeprav so teme, ki me morda direktno in v tem trenutku ne zadevajo. Bom že videl. 

21. oktober 1997

Včeraj sem bil na neuradnem sestanku skupnosti slovenskih gledališč. Sestanek se je zgodil v pisarni pri g. Kobalu v MGL. Na kratko: država je dala “Evropejcem” podatke, stališča in sklepe, s katerimi se gledališča ne strinjajo. V petek je nek simpozij, na katerem bo nekdo od gledališč prebral ugovore in naša stališča. Za kaj gre? Vprašanje privatizacije, vprašanje prehoda financiranja na lokalno skupnost, začetek dela Simona Karduma¹², vprašanja ansamblov contra projektnim gledališčem... Moj vtis: smo “niko in ništa”. Zakaj? En dan najemnine v CD, Gallusove dvorane stane 120.000, recimo... 600 ali 800 mio Sit dobi CD za program... druga gledališča manj, a vseeno 200, 300 mio. Kje smo mi s 30 mio? Torej: treba je preživeti. Nekaj se bo zgodilo. Če dobimo na Ptuj samo drobtinice, bo to velikansko proti občinskemu denarju, ki ga dobivamo. Seveda: gledališčem je jasno, da ne želijo v položaj, v kakršnem je danes Ptuj, zato bi pa morda pristali, da se enako (ali vsaj podobno) kot njih sistemsko uredi tudi nas. Torej: kakor je predlagal Bice¹³: da so vsa gledališča državna. 

Da me bo kap! Kličejo me z Večera in Radia Maribor: sinoči so gledalci čakali na predstavo Praznine, nakar ni ničesar bilo tam! Zakaj nas sinoči ni bilo in ali sploh bomo v Mariboru s kakšno svojo predstavo? 

Grozljivo. Poleg tega je grozljivo to, da naj bi Tomi poslal ge. Jančar¹⁴ fax, kjer ji sporoča, da v tem terminu ne morejo gostovati na BS zaradi S. Cavazze, ki je zaseden v MGL in da prosi za premestitev termina. Želim dobiti ta fax in če ga dobim v roke, bom g. Jančar odpisal svoje pismo. Za znoret. Vsi vemo, da se BS organizacijsko dela zadnji trenutek, vsi vemo, da nam MGL in SSG nista sprostili igralcev, Horvat se je izjasnil, da ne more v tem času predstave obnoviti in zdaj smo seveda tu. Publike to nič ne zanima. Pravilno. Jaz pa naj dajem pametne odgovore. Kaj narediti? Čakam samo, da bo časopis prinesel kakšno škandalozno novico in potem bom moral seveda ustrezno ukrepati.   

Konec norega dneva. Vesel sem samo, ko vidim, kako dobro se prodaja Zaboj, kako radi ga otroci gledajo. Uvedli bomo celo nedeljsko matinejo, kjer bodo lahko prišli otroci in starši skupaj na predstavo. 

Sicer pa je noro, kako se je stvar zakomplicirala z BS. Kako pojasniti našo odsotnost? Jasno, publike ne zanima prav nič. Prav nič, kar zadeva interne gledališke cirkuse. 

Klical me je Vlado. In mi govoril o njihovih internih, človeških, igralskih problemih. Noro. Saj ne more biti res. Kaj bi dal, če bi imel majhen ansambel… Oz. prav zaželel sem si, da bi spet delal z njimi. Saj se mi zdi, da so v ljudeh silne rezerve, ki jih ne znamo ali pa ne zmoremo aktivirati. Tu je bil Tomaž Pandur mojster. Ja, tudi tu je bil mojster. 

In mi na Ptuju delamo in se mučimo s sredstvi, ki so smešna. Pa to seveda nikogar ne zanim, pa to tudi nikomur ne bom razlagal. Samo predstave so merilo. In upam samo, da bodo tudi Sobe prava stvar. Dobro narejena, iskrena, enostavna in pretresljiva.  

Potrebujemo publiko. To je naša edina trenutna možnost.  

Odgovor MOP glede sistemizacije in pogodbe za direktorja. Seveda, neke pripombe, ki jih ni problem vnesti. Čeprav mi je volja do čakanja na birokratske mline kar nekako pošla. Preprosto, treba bo klicati g. Vidoviča¹⁵ in ga vprašati, kako peljati stvari naprej. 

V hiši so stvari v redu. Zdi se mi, da spet nekako normalno delamo in da delo teče brez težav. Težav, ki bi jih imeli sami s sabo.   

22. oktober 1997

Moral sem odgovoriti na zapise v časopisu glede našega nesodelovanja na BS. Tukaj je sporočilo ge. Jančar in Press centru BS.   

Štev.: 411/97 

Ptuj, 22. oktobra 1997 

Spoštovana gospa Olga Jančar, direktorica Borštnikovega srečanja  

in 

PRESS center Borštnikovega srečanja 

MARIBOR 

ZADEVA: Zakaj Gledališča Ptuj letos na Borštnikovem srečanju ne bo? 

Spoštovani! 

Gledališče Ptuj je bilo na letošnje BS povabljeno s 3 uprizoritvami, in sicer v spremljevalni program. 

Glede na vprašanja in odmeve v medijih (Večer, Delo, Radio Maribor), zakaj nobena od izbranih predstav ne bo na srečanju tudi odigrana, bi rad direkcijo BS in javnost obvestil o vzrokih in razlogih, kakor jih vidimo na Ptuju. 

1. Elisabeth. Režser predstave, gospod Sebastijan Horvat, mi je pred začetkom BS povedal, da ekipa ustvarjalcev projekta Elisabeth do BS zaradi tehničnih in terminskih težav predstave ne more obnoviti in zato na BS ne bo sodelovala.  

2. Victor ali Otroci na oblasti.  Ta predstava v režiji S. Strelca se srečanja ni mogla udeležiti, ker dveh igralcev, ki igrata v predstavi, sta pa redna člana SSG iz Trsta, matično gledališče ob terminu predvidenega gostovanja na BS (21.10.1997) ni moglo sprostiti. 
Sodelovanje obeh predstav smo torej pred pričetkom BS odpovedali. 

3. Praznina. Termin za predstavo režiserja T. Janežiča je bil najprej sicer dogovorjen in potrjen, nakar je igralec S. Cavazza na dan, ko naj bi Praznina gostovala na BS, imel predstavo (Tartuffe v MGL), o čemer pa naj bi g. Janežič takoj obvestil BS s faxom in prosil za nadomestni termin.  

To so vzroki, zaradi katerih, žal, Gledališče Ptuj na letošnjem BS ne bo/ni prikazalo nobene od izbranih predstav. 

Kaj pa razlogi? 

Gledališčniki (posebej še organizatorji) zelo dobro vemo, kako operativno poteka organizacija terminov BS. 

Časopis Delo je že 1. julija letos objavil selektorjev izbor za letošnje srečanje. Če bi julija ali avgusta ali septembra gledališčniki natančno vedeli, katerega dne bomo oktobra na BS nastopili, potem bi - iskreno verjamem, tudi gospod Košuta in gospod Kobal (direktorja SSG Trst in MGL) lažje načrtovala svoj mesečni program in omogočila »svojim« igralcem, ki sodelujejo v »tujih« predstavah, ki grejo na BS, da bi bili tega dne v matičnih gledališčih prosti. 

Ker pa temu ni bilo tako, je veriga pač počila; kakopak pri najšibkejšem členu: projektnem gledališču, ki svoje termine seveda najprej usklajuje z gledališči, kjer so igralci redno zaposleni.   

Kot direktorju »mladega« gledališča in režiserju ene od povabljenih predstav mi je še posebej žal, da na tem odličnem pregledu slovenske gledališke produkcije nismo mogli sodelovati. Menim, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči, da bi v Maribor prišli. 

Srčno upam, da bo Gledališče Ptuj še kdaj povabljeno na Borštnikovo srečanje in da bo program srečanja pripravljen operativno dovolj zgodaj, tako da bodo lahko načrtovala gledališča, od koder so igralci naših predstav, svoj oktobrski program tako, da se bomo mogli na Borštnikovem srečanju pokazati tudi mi.    

Želim vam uspešno nadaljevanje in zaključek letošnjega Borštnikovega srečanja  

DIREKTOR GLEDALIŠČA PTUJ
Samo Strelec 

Saj ne morem verjeti, da bi se bilo treba zmeraj in za vsako stvar z ljudmi kregati. Ampak gospa Jančar je v organizaciji BS pač vprašljivo sposobna in to, kar smo doživljali v zvezi z organizacijo terminov na BS je bila grozljivka. Mislim, da sem moral to povedati. Upam, da sem našel primerno dikcijo in da nisem bil nesramen. Kar je pa res, je pač res. Žal. 

***
Opombe in komentarji:

10 - Miroslav Košuta je bil direktor SSG Trst, Vesna Pernarčič in Danijel Malalan pa sta po končanem faksu igrala v Trstu. Ker sta igrala tudi v ptujskem Victorju, bi ju moralo gledališče sprostiti, jima dati - po domače - fraj, da bi lahko predstava Victor gostovala na BS. Ali drugače in "po črki zakona": imela sta obveznost v matičnem gledališču, ki se je ni dalo premakniti. 

11 - Branko Kraljevič, takratni direktor mariborske Drame.

12 - Simon Kardum, delal na Ministrstvu za kulturo in bil zadolžen za gledališča.

13 - Igor Lampret, Bice, dramaturg, umetniški vodja, premišljevalec gledališča; fajn človek.

14 - Olga Jančar, dolgoletna dirketorica Borštnikovega sračanja. Zdaj, ta hip se čudim, da na wiki Geslu ni nihče ustvaril njenega gesla! Moram to sporočiti na Sigledal in prositi, da uredijo vsaj z bazičnimi podatki.

15 - Ivan Vidovič; takrat na ptujski občini vodja oddelka za kulturo (in socialo ter izbraževanje). Nasledil je Kristino Šampl Purg, ki nam je, Zato.-jevcem, "držala štango", da je do profesionalizacije sploh prišlo. Ivan Vidovič je bil nad našimi (GP) težnjami (in teženji) manj navdušen, bolj zadržan, bolj zgolj-po-črki-zakona-in-predpisov. Ampak sem z njim nekako vendarle našel na koncu koncev nek pozitiven način sodelovanja. Bil je pač previden, hiper previden. Vsaj tako sem ga doživljal jaz.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 

***

8. september 1997

 
Čakam g. Kalamara¹. Da začnemo delati za načrte za hišo. 
Delo teče.
Sinoči sem bil na Petrovi vaji. Če pridobi zadeva še tempo in veselje, bo v redu. Veselje, razigranost, odločnost. To še manjka. 
Vse je nared za tiskovno. 

11. september 1997

Prva tiskovna. Imel intervju za Radio SL. 
Gledališki list lep. Nekaj pomanjkljivosti, ki jih bomo odpravili v prihodnji številki. Mapa za tiskovno dokaj lična in predvsem poceni. 
Začel sem se resnično veseliti premiere Zaboja. Tudi piramida pred gledališčem je super.²

Mateja³ bo poslala material prejšnje sezone Gledališkemu muzeju. Fino se mi zdi, da je že vse zbrano, urejeno, pripravljeno. Tudi fotografije. Vse več stvari teče kakor samodejno. In to je lep občutek. Zdi se mi, da je dvomesečno delo počasi začelo kazati svoje rezultate. 

Zdaj si želim samo še dobre predstave. Tudi prvi klici so že tu za prodajo predstave.  

Menim, da je tiskovna bila o. k. Dovolj intimna, pa vendar strukturirana in hkrati “polnokrvna”. 

Če bomo izpeljali sezono tako, kakor je načrtovana, potem bomo, v to silno verjamem, že v enem letu popravili podobo gledališča in postali zanesljiv, gledljiv in zanimiv kulturni “subjekt”. 

15. september 1997 

Zdaj sem popolnoma v “financah”. Anica⁴ je pripravila plan za leto 98’, jaz pa razmišljam, kako stvari prezentirati in razložiti, da bi čim več tudi lahko uresničili. 

Z Janiko⁵ se pogovarjava o barčku, ki bi obratoval v času, ko bi bile predstave. Izgleda, da jo stvar kar zanima. Tudi mene. Prepričan sem, da bo to dvignilo kvaliteto naše ponudbe.  

Pričakujemo tudi izračun Andrejeve⁶ firme iz Ljubljane glede obnove odra in Hercegove⁷. Kaj bodo rekle številke? 

Začela se je jesen. Zunaj je še sončno, vendar hladneje. 

Pri delu smo kar “segreti” in občutek imam, da smo začeli zelo zelo dobro. 

Včasih se mi zazdi, da sem kot kak pater, ki piše kroniko samostana ... No, pa saj je primerljivo. Eni in drugi poskušamo služiti. Biti v službi. Umetnosti. Lepote. Resnice. ... Ja, to so cilji. 

Sinoči bil na Petrovi vaji. Fino so potegnili in stvar bo zanimiva. Sem prepričan. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji:

1 - Luknja v spominu. Noben obraz mi ne pride pred oči ... g. Kalamar, se prosim javite ;-)?!

2 -  Odrski mojster Marijan Pišek - žal ga ni več med nami - je iz treh lesenih okenskih okvirjev izdelal oglasni pano za plakate, termine predstav, fotografije. Ko bom velik, bom k tem zapisom dodal še fotografije, pa se bodo stvari dale tudi videti. In delček od veeeliko denarja, ki ga nameravam še zaslužiti, bom namenil za tisk knjige z naslovom "Prva petletka". Zdaj, ko prebiram te zapiske, si mislim, da si številni ustvarajalci, ki so 'ptujski teater gori postavljali', to zaslužiijo. Še posebej pa Zato.-jevci; ko bom v penziji, dečki (in deklice) Nešo, Tadej, Vojč, Gregor in monogi !!! drugi ..., bom upam našel še zato.-jevski dnevnik in obelodanil tudi naše štiriletne sanjarije (1992 - 1995), iz katerih se nismo samo zbudili, pač pa zgradli resnično novo firmo na Ptuju (Gledlaišče Ptuj.)
Kakorkoli: papirna izdaja bo! Ker "Mladi na Ptuju so!", kot je to rekel naš ustanovitelj, župan dr. Miroslav Luci. (Gojc pa ga bo odlično imitiral čez tri leta v predstavi Marjetka str. 89).

3 - Mateja Rokavec, tajnica, blagajničarka, arhivarka, telefonistka in še vse kaj drugo. Kot smo bili vsi še "vse kaj drugega" kot to, kar nam je pisalo v opisu del in nalog.

4 - Anica Bombek Strelec. O njej bi lahko napisal kratek roman; ali vsaj par poglavij. Na hitro - ker jo boste srečali v nadaljevanju zagotovo še velikokrat: uradno računovodkinja. Sicer pa pr-ovka, producentka, organizatorka programa, prodajalka predstav, organizatorka abonmajev, iskalka terminov, dogovorjevalka z igrlaci, kupci, obračunovalka plač, preračunovalka budžeta projektov, bilanco-sestavljalka, ženska, ki je znala na pamet telefonske številke, kontni plan ... in še verejetno marsikaj, česa sploh nisem vedel. No, Anica je bila kasneje tudi neko obdobje direkotrica gledališča (ali v.d.?) Aja, tudi - zdi se mi - oseba, ki je dala pobudo, da bi se redno srečevali organizatorji slovenskih gledališč. In se tudi nekaj časa so. Sem jih videl (ko več nisem bil direktor), na lastne oči na Ptuju, kako so bili dobre volje. (Pred kafičem, jasno.)

5 - Janika Javševec, lastnica lokala Orfej. Tam smo v tistih časih veliko presedeli. Že Zato.-jevci. Janija je naše generacije, bila vedno naklonjena kulturi; mi pa njenim kavicam in špricerjem in kratkim. Ja, dolgo smo imeli pri nej našo "bazo".

6 - Je to isti kot v pripombi 1; Andrej Kalamar? Se kdo spomni?

7 - Na Hercegovi ulici je živel Marijan. Poleg njihove hiše je bilo nekdanjo skladišče Tobačne tovanre Ljubljana. Očitno občinski prostor. Pa je Marijan dal idejo, da bi po odhodu Tobačne tam uredili mizarsko delavnico in skladišče. Ideja lepa, prostor primeren, Marijanu blizu ;-), ampak: kje pa naj najdem denar? Začeli smo razmišljati o prenovi odra - dotrajani elektriki, cugih ..., zdaj pa Marijan vleti s to idejo, hm.

*

In še:

Jože, hvala za tvojo spodobudo, naj to objavljam naprej. Saj, ne sem mislil nehati, ampak je pa fini občutek, če se komu zdi zanimivo brskati po starih rečeh (pa četudi so "nematerialna dediščina".) Hvala, Tanja, tudi za tvoj feed back.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

***

1. september 1997^3, ponedeljek

Danes se začenja nova sezona. Dela je bilo vrh glave. Zdi se mi, da je urejeno vse, tako da mirne vesti in z dobrim občutkom odhajam v Kranj⁴. Vidim, da se hitro učim preklapljanja in to prestavljanje med “biro”-riranje, režiranjem, organiziranjem, debatiranje, planiranjem, kontroliranjem, delegiranjem... mi gre že kar dobro od rok. Torej: gremo dalje!

7. september 1997, nedelja

Čakam, da se začne Petrova kontrolka⁵. Zdaj še izdelujejo. Sprašujem se, kako naj nastopim. Kako naj ravnam čim bolj konstruktivno. Kako naj jih vodim, da bo rezultat 19. T. m. čim boljši. Ne vem. Skušam se spomniti, kako sem sam doživljal obiske umetniških vodij in kaj se mi je takrat zdelo z njihove strani o.k., kaj ne. 

Iz Kranja sem se vrnil že v petek. Kljub dogovorjenim stvarem se mi je zdelo, da me je čakalo dovolj dela in da sem ves petek urejal nujne in potrebne stvari. 

Jutri je hvala bogu novi ponedeljek. Hvala bogu zato, ker imam občutek, da se ob ponedeljkih vidi, kje smo, in kam se premikamo. Da na novo definiramo smer in popravljamo sproti manjše napake, ki bi lahko čez dlje časa vodile kdo ve kam. 

Kakšne četrt urice sem bil tudi na vaji za Strojepiski. To, kar sem videl, se mi je zdelo kar zanimivo in slišal sem dosti možnosti za nek fini humor. No, interpretirala sta kar dinamično in zagnano. Prav zanima me, kaj bodo naredili. 

Bil je močan naliv. Voda je zalila klet. Ni strašno, vendar je bilo poučno: listje je zamašilo odtok pri greznici med kletjo in garderobo in voda je vdrla pri vratih v klet. Hvala bogu je Niko z rokami odmašil odtok, tako da je kakšnih 60 do 70 cm vode odteklo namesto v klet, v kanalizacijo. 

Počasi se  bliža tudi prva tiskovna konferenca. Mislim, da bomo imeli pripravljen dober material. Tudi gledališki list za Zaboj mi je postal všeč. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji

1 - Ptujski center za ravnanje z odpadki.

2 - Ptujsko pokopališče. (Smetišče in pokopališče se nahajata tako rekoč čez cesto.)

3 - Če se sprašujete, od kod zdaj ta razlika - teater ustanovljen 4. 12. 1995, prvi dnevniški zapis pa je datiran s 1. 9. 1997 - je tukaj odgovor: Po sklepu o ustnovitvi na Mestnem svetu sem bil imenovan za direktorja. Dobil sem pisarno in v njej sameval in bil ves nesrečen; brez sodelavcev, brez pogodbe o zaposlitvi itd. Nekaj melaga o porodnih krčih sem napisal tukaj. Skratka: hitro sem odstopil, še preden so me zaposlili. Delo je nadaljeval Franc Mlakar; logična izbira, saj je bil poslovni vodja Zato.-ja.  Zato.-jevci pa smo imeli en cilj: da se gledališče profesionalizra. Tako je Franci opravil registracijo firme, vpis na sodišču in ostalo papirologijo ter sestavil program od Govora malemu človeku do moje vrnitve. Čez dobro leto in pol sem se vrnil in se 1. julija 1997 zaposlil v Gledališču Ptuj.
Takšno je bilo takrat uradno ime zavoda; ‘Gledališče Ptuj’. Levi prilastek ‘mestno’ so dodali kasneje; ne vem, ali v Aničinem ali Renejevem času. Morda pa šele Peter. Ob “rojevanju gledališča” se nama je s Francijem zdelo pomembno, da je njegovo ime enostavno 'Gledališče Ptuj'. Morda pa bo nastala res kdaj regija, sva razmišljala, in Gledališče Ptuj bi lahko bilo tudi regijsko; zakaj se zdaj omejiti z ‘mestno’? (V mislih sva imeli seveda presneto pragmo: financiranje.

Skoraj prepričan sem, da mora biti kje še kak dnevnik, v katerem sem vodil nekakšne Samo-govore ob tipkovnici in kar ne morem verjeti, da ne bi zapisal, kaj se je dogajalo od ustanovitve 4. decembra 1995 do trenutka, ko sem se vrnil. Franci je v tem času iskal novega direktorja, povabil Lalija, da je zrežiral Polovične resnice, Tomi Janežič avtorski projekt Praznina, stara zgodba iz moje vasi, Sebastijan Horvat je režiral monodramo Elisabeth, jaz pa sem s študenti igre 4. letnika AGRFT v razredu Borisa Cavazze in Jožice Avbelj režiral njihovo diplomsko uprizoritev Victor, ali Otroci na oblasti. V tistem času sem končno diplomiral (v drugem poskusu, prvič so me vrgli), se prijavil na razpis za direktorja, bil izbran in začel svojo petletko v Gledališču Ptuj. No, in o tem boste lahko brali v prihodnjih objavah.

4 – Tole sem režiral v Kranju: https://repertoar.sigledal.org/predstava/1065 v tistem času, ko sem prevzemal vodenje Gledališča Ptuj.

5 - Peter Srpčič je za prvo premiero sezone režiral predstavo za otroke Oj, čudežni zaboj.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

(3. 9. 2025)

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
1996/97 Direktor po sili razmer, Franc Mlakar
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni  
Štefka Valentin 
Triko
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice 
Festival monodrame, drugič 

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.  
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.  
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.  
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice. 
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur. 
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C). 

Delo je končno normalno teklo.  
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče. 
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove. 
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta. 
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark. 

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola.

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ... 

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč. 

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji. 

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države.

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?” 

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ...
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem. 
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?) 

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”? 
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje. 
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki. 

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost.
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje. 

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži. 

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?) 

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali.
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje.

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri? 
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje? 
10 - 9 - 8 - 7 ....

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko? 
 

***
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.