Nešo je letos zakuhal, zato je manjkal.
Bomo pa ponovili. Večkrat. Naslednje leto.
Še vedno nam je zanimivo. Madonca, o čem vsem se več ne pogovarjamo.
Ene take fajn stvari so še ostale, v bistvu. Zelo fajn. Vedno bolj fajn.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21,

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 

***

7. januar 1998

Leto se je začelo intenzivno: zbiram denar za kritje razlike za gostovanje Štajerca na Ptuju (MGL). Predstavi staneta 800.000, zbrati moram še 200.000 sit. 100.000 pa je velikodušno dal župan iz svojega denarja. Tako delamo uslugo Zlatku Šugmanu, ki trži to predstavo zato, da bodo potem člani MGL-ja šli na sindikalni izlet... Prav zanimivo: zdaj me zanima, koliko denarja mi bo uspelo nažicati. 

Začeli smo z vajami za SOBO ODDAM. Fino gre. Tudi Marjan in Goga sta uspešno začela delati na scenografiji. 

Danes me je klicala Diana Koloini in mi povedala, da bom dobil Zlato ptico. Nagrado, ki jo je včasih podeljevala ZSMS. Danes pa je menda tudi nekako strankarsko obarvana (LDS). Kaj to pomeni? No, dobil naj bi jo za svoj prispevek pri ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Lepo.

Veseli me, da bomo prodali O tem se ne govori kar 7-krat na Ptuju. Štiri predstave so tako rekoč že dogovorjene in prodane, prihodnji teden pa se bo oglasila še kakšna šola, predvidevam.  

Tako bo januar zapolnjen s kranjsko otroško in s Predsednicami, ki sledijo konec januarja. Upam, da bo kljub nedelji gledališče polno. 

Še zmeraj mi ni čisto jasno, kako stojijo stvari z Lali Soundom, kaj je z mikrofoni, ali je dobavljeno vse, kar smo plačali. Zoprni, ti stari grehi. Pravzaprav najslabše, kar je možno. 

Anica se že vsak dan poglablja v številke in dela na zaključnem računu. Vse bolj je zbrana samo na številke in mimogrede sproti dela še tekoče stvari. 

Mateja vodi trenutno tekoče malenkosti, pisarniške posle ... Irena, Marjan in Tomaž pa lahko še malo počivajo pred predpremierskim časom za Sobo oddam. 

Prebral sem nekaj “inventurnih listov” - (sodelavcem sem dal čez novoletne praznike nalogo, da premislijo in zapišejo, kaj je bilo v letu 97’ o.k. in kaj slabo): zanimive reči: vredne razmisleka, vredne upoštevanja, oziroma debate in pozornosti. Poleg tega pa Aničina hecna pesmica: 

Najprej ni bilo nič. 

Niti gledališča. 

Potem je bila PRAZNINA. 
Obdobje brezvladja. 

Nesrečna ljubezen z ELIZABETH. 

Obdobje brezvladja. 

Bog zmage VICTOR je dal razum, 

srce in zmago vsem znanim grešnikom. 

S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani 

STROJEPISKI pred vrata z napisom: 

ODDAJAM SOBE. 

Obdobja brezvlade ni več. 

Je Samo GLEDALIŠČE.  

16. januar 1998

Dobil sem nagrado Zlata ptica za oživitev poklicnega gledališča na Ptuju. Vesel sem, ker je to priznanje celi skupini, ki je 6 let delala za to idejo. Res sem nekako zelo zadovoljen, da so v centru - v Ljubljani opazili ta dosežek in da je s to nagrado pridobil na vrednosti. P. Božič mi je rekel, da naj ga pokličem in da se bova dogovorila za to, da bo on poskušal pri Školjču urediti termin zame. Rekel je, da moram zdaj, ko sem dobil od LDS nagrado, dobiti tudi državno subvencijo za gledališče. Bog mu naj besede pozlati.

Včeraj sem se poveselil s Sandijem, Vesno, Dolfijem in sodelavci. Bilo je kratko slavje med sicer zagnanim delovnim vzdušjem za pripravo SOBO ODDAM. 

Čas teče zelo hitro. 

Nocoj je še gostovanje Vlada v Mali Drami. Grem zraven. Stojko bo posnel predstavo. Upam, da bo kaj publike. 

Prihodnji teden gostuje tam Elizabeth, nato Predsednice pri nas. Že danes zanje skoraj ni več kart. Lepo. Tudi O tem se ne govori bomo dobro prodali. Mislim, da je za začetek leta res dober program.  

Anica je v številkah, Mateja ima vedno dovolj različnega dela, Marijan in Irena delata za predstavo rekvizite in sceno, le Tomaž trenutno uživa na smučanju. Toda že danes zvečer začne delati v Ljubljani za Govor. 

Danes grem še na novoletni sprejem k županu MOP. Mislim, da je prav, da se tega na kratko udeležim, čeprav moram takoj v Ljubljano. 

19. januar 1998

Kranjsko predstavo otroci radi gledajo. Gledališče je prav primeren ambient. Ne bi si mislil, da je lahko vzpostavljen tako dober kontakt. Predstava ni zgubila prav nič na komunikativnosti, je pa veliko bolj obvladljiva in obvladovana tako s strani igralcev kot pozornosti publike. 

Anica me preseneti, šokira z obnovo petkovega pogovora z Borutom Fekonjo⁴⁴: klical je, da bi se pozanimal, kakšna je ta predstava za otroke in menil, da bi si jo moral skoraj najprej pogledati sam, preden bi poslal svoje otroke. 

Nekaj ljudi je včeraj po matineji reklo, da bi morali to predstavo (O tem se ne govori) narediti zvečer, za izven. Npr.: Mrgoletova Tjaša. Me veseli. Ja, prepričan sem, da je to prava predstava. In razmišljam: koliko energije in prepričevanja je treba, da spravimo “skoz” nekaj dobrega, kar je med drugim priznano tudi od drugih za dobro. Kaj hočemo. 

Danes iz dveh virov izvem, kako sem popackal nagrado Zlata ptica ..., kar so ljudje videli na POP TV. Hm?... Kako me zanima ta prispevek; le kaj so “poantirali” iz dejstva po-nagrajevalnega žura, in dejstva, da sem za trenutek odložil kozarec na pleksi priznanje.

20. januar 1998

Milan Pulko⁴⁵ se je začel ukvarjati s popravilom mojega interneta. Upam, da bo kmalu usposobljen, tako da bom lahko začel pošiljati elektronsko pošto. Treba je kupiti samo še modem. 

21. januar 1998

Vaje za Sobe lepo tečejo. Sandi je domiseln igralec, natančen in Vesna je seveda hitra in lepo se ujemata. Stvari bodo čiste in duhovite. Veselim se vsega skupaj. Vedno boljše se mi zdi, vedno raje vse skupaj delam. Fino. 

Urejam zavarovanje: od dveh firm (Triglav in Zavarovalnica MB), ki nas zavarujejo sedaj, bomo šli samo na eno. Ugodnejšo seveda. 

Odločil sem se, da bom s prijatelji, ki so bili v Zato.-ju, povabil na žur, da proslavimo Zlato ptico.  

Tadej je gledal posnetek na POP-Tv: meni, da bi moral reagirati. Meni se zdi pa brez veze. 

22. januar 1998

S Petrom Srpčičem nadaljujeva pogovore o monodrami. Zanimivo: tudi M. Lampe Vujičič naj bi menda igrala to igro, pa tudi P. Vetrih ve zanjo - po Petrovih informacijah. Zdaj je vprašanje, čigav je Petrov prevod in ali je narejen iz angleščine? 

Poslal sem vabila za “žurko” ob ZLATI PTICI. Povabil tudi politike, ki so dobili kar enako vsebino vabila kot kolegi-sodelavci. Upam, da ne bodo gospodje užaljeni, ker jih tikam in nisem nič protokolarno uraden. 

Kart za Predsednice ni več. V nedeljo bo prava norišnica. 

Zunaj sneži in piha mrzel veter. Končno bo torej zima. Nam je toplo. Pridno vadimo za Sobe in dobro nam gre. Bliža se gostovanje Štajerca, ko bo dvorana gotovo spet premala. In razmišljamo o tem, kaj se bo zgodilo, če bomo povečali parter. Zgodilo v smislu razmerij odra, vizur.  

27. januar 1998

Ta ponedeljek je bil kar dolg jutranji sestanek. Prav fino je, ko se ne dobimo samo zato, da bi si razdelili naloge in naredili nujne stvari, ampak tudi malo posanjarimo, razmišljamo o prihodnosti, vizijah, možnih smereh razvoja, o šibkih točkah. 

Pozanimal sem se za panoje: city light. Ena vitrina stane okoli 3000 Dem! Predstavljal sem si, da bi cena lahko bila okoli 1000 DEM. Torej sem se pošteno zmotil in zdaj bom to opcijo kar lepo odmislil... 

Razmišljam o ciljih, poslanstvu in viziji, kakor sem o gledališču na Ptuju razmišljal v času razmišljanja o ponovni profesionalizaciji, morda leta ‘94 ali ‘95, in primerjam stvari z današnjim stanjem stvari. Nekatere stvari se mi zdijo preformulirane, morda so cilji nekoliko drugačni, drugačna dinamika, vendar mi je večji del osnove kar všeč. 

POSLANSTVO GLEDALIŠČA 

1. Gledališče ni namenjeno samo sebi, ampak obstaja šele v stiku s publiko. 
2. Gledališče ni kraj za reševanje osebnih stisk in frustracij. Le-te pa je tudi mogoče prepoznati in prerasti v obliki gledališkega dogodka. 
3. Gledališče je tu zato, da pomaga ljudem, da uzrejo sami sebe. 
4. Gledališče je živo, ali pa je za pokop. 

ZAKAJ SMO TUKAJ 

1. Tukaj smo Zato., da bi bilo ljudem v Gledališču Ptuj lepo. 
2. Tukaj smo zato, da delamo kvalitetno. Kvalitetno delamo, kadar se vedno znova sprašujemo, kako bi lahko določeno stvar naredili še bolje in jo nato naredimo še bolje. 
3. Tukaj smo zato, da ljudem pripravimo čim več čim bolj kakovostnih prireditev. 
4. Tukaj smo zato, da kot posamezniki in kot firma rastemo in se razvijamo. Na kakovostnejše, bolje. 

ČISTO PRAKTIČNO 

1. Ni važno koliko delamo, ampak kako delamo. 
2. Ni važno, da je delo narejeno, ampak da je dobro narejeno. 
3. Ni treba delati dosti, zadosti je da delamo tiste stvari, ki funkcionirajo. 
4. Ni toliko važno, da uspemo, ampak da vemo, zakaj smo uspeli. 
5. Ne zanima me, kaj pravijo zakoni in predpisi, ampak kaj pravi praktično življenje. 
6. Ne zanimajo me pravne, ampak funkcionalne rešitve. 
7. Ne zanimajo me problemi, ampak predlogi rešitev. 

KAJ ŽELIMO DOSEČI  

1996 

1. Tri predstave.  
2. Pojavljanje v medijih in strokovna uveljavitev. 
3. Na koncu leta pozitivna bilanca in rezultat: dobro, da imamo v mestu poklicno gledališče. 
4. Čim več Ptujčanov privabiti v gledališče, kjer bodo zadovoljni. 
5. Utrditev notranjega sistema: zaposlitev ljudi, oblikovanje ekipe, navad. 

1997 

1. Osvajanje drugih poklicnih gledališč - koprodukcije. 
2. Osvojitev področja med Celjem in Lendavo: kulturni domovi, šole. 
3. Sodelovanje z Akademijami - poletni tabor. 
4. Speljati abonma. 
5. Intenzivno delo na propagandi. 

1998 

1. Napad na velikega sponzorja. 
2. Ureditev prenočišča za gostujoče igralce. 
3. Velika predstava. 

1999 

1. Novoletna predstava ob prehodu v leto 2000. 
2. Priprave idejnih projektov za obnovo gledališča. 

2000 

1. Abnomaji odrasli. 
2. Abonmaji otroški. 
3. Vpeljana sodelovanja s šolami. 
4. Gledališče je poleg kina in knjižnice najbolj obiskovan del mesta. 

KAKO BOMO DOSEGLI SVOJE CILJE 

1. Načrtujemo toliko, kolikor lahko uresničimo. 
2. Delamo kakovostno. 
3. Stalno spraševanje: kaj delamo, zakaj to delamo, kako bi lahko delali bolje? 
4. Razmišljamo, kako bi lahko naredili delo še bolje. 

PRAKTIČNO 

1. Ljudje so bistveni. 
2. Dogodki morajo biti zanimivi: ljudi se morajo dotakniti. Vseeno, kako. 
3. O dogodkih se mora govoriti. 

S ČIM BOMO DOSEGLI CILJE 

1. Z osebnim izpostavljanjem, stališčem, držo. 
2. S pogumom, mladostnostjo, odločnostjo, samozavestjo. 
3. Z znanjem, veščinami (tehnika). 
4. Z informacijami (vednost). 
5. S sposobnostmi (osebnostne lastnosti). 

Bil na sestanku direktorjev javnih zavodov: zanimivo. Pogovor: strategija razvoja, vizije do 2003. Vendar v glavnem pogovor o proračunu ‘98. Tako se je pogovor vrtel bolj okoli zavodskih programov in predloga osnutka plana za kulturo, ki ga je izdelal oddelek. Vrnil sem se na temo in predstavil plan obnove gledališča. In mislim, da sem pravi čas ujel zadnji vlak pri “delanju” vizij na nivoju občine, kar zadeva vizije na področju investicij. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 
44 – Borut Fekonja je bil, ali pa še bo (morda je bila leta 1998 to še Lidija Majnik), predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj. Tako sva se spoznala in ostala potem do danes prijatelja. Danes vem, kaj ga je takrat skrbelo; vem pa tudi, da je bila skrb odveč in ja, otroci so bili zadovoljni; starši in vzgojitelji/učitelji pa tudi. 

45 - Milan Pulko; filmar Miran Zupanič mi je prvi kazal, kakšne vse podatkovne baze se da najti na računalniku. Bil sem fasciniran. Na zaslonu je imel milijon ikon, ki so vodile do programov, knjižnic, leksikonov, enciklopedij ... In potem je bil potreben samo še korak do njegovega računalničarja, Milana Pulka, ki je v Olgici “imel prek” računalnike. Super zabaven računalničar. Vse mi je poštimal.  

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
Medklic
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000

2001

ali Še 23 let do tridesetletnice!

2001 Festival monodrame, drugič
Človeštvo v a-molu
Sizif na begu / Sisiphus on the run
Nagon
Glasba skozi čas
Princeska in čarodej
Songi
Elektra
Dedek Mraz pri nas

Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam:

Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.
Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav?

Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani.

Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra imenovan za v. d. direktorja Gledališča Ptuj.

Time out. Minuta odmora.
Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.
Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju Maurinu. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.
Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...
Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni  
Štefka Valentin 
Triko
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice 
Festival monodrame, drugič 

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.  
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.  
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.  
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice. 
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur. 
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C). 

Delo je končno normalno teklo.  
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče. 
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove. 
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta. 
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark. 

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola.

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ... 

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč. 

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji. 

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države.

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?” 

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ...
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem. 
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?) 

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”? 
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje. 
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki. 

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost.
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje. 

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži. 

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?) 

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali.
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje.

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri? 
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje? 
10 - 9 - 8 - 7 ....

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko? 
 

***
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič

1998

ali Še 26 let do tridesetletnice!

Sobo oddam
Ovinek
Fant v abtobusu
Ljubeznska pisma
Finžgar v seksšopu

Najprej ni bilo nič.
Niti gledališča.
Potem je bila PRAZNINA.
Obdobje brezvladja.
Nesrečna ljubezen je ELISABETH.
Obdobje brezvladja.
Bog zmage VICTOR je dal razum, srce in zmago vsem znanim grešnikom.
S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripeljani STROJEPISKI pred vrata za napisom: ODDAJAM SOBE.
Obdobja brezvladja ni več.
Je Samo GLEDALIŠČE.

Tako je napisala Anica ob izzivu: kako izraziti zgodbo o naši firmi v lanskem letu?

Premiere so bile napovedane, delo je steklo.

Zelo sem bil vesel, da se je Sandi Krošl odzval povabilu in prišel gostovat v predstavo Sobo oddam. Vesel iz več razlogov. Lahko mi je pripovedoval o času, ko je po vojni prišel s kovčkom na Ptuj in tu začel delati z Babičem, Žižkom, Frelihom in drugimi. Pripovedoval mi je o prvi generaciji študentov na takratni Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT), kjer je spoznal tudi Marjanco, svojo bodočo ženo. Jaz pa sem mu povedal, kako sem v ptujskem arhivu, v fondu Mestno gledališče, našel pismo, ki ga je iz Ljubljane pisal Sandi - študent svojim ptujskim sodelavcem: “... Tovariši, tukaj sem spoznal fletno dekle Marjanco.”

Ovinek, uprizorjen na dvorišču za dominikanskim samostanom, je bil posebno doživetje. Zatoj.-jevca Nešo in Tadej plus Ivo Leskovšek iz SNG Maribor ter režiser Matjaž Latin so “ponašili” sicer nemško zgodbo Tankreta Dorsta. V nemščini je zadeva na papirju zvenela dokaj sterilno in z birokratskim zadahom po ordnung und disziplin; ampak imela je nek dober hakeljc, kako dva “navadna, mala človeka” po svoje opravita z “državo, birokracijo, predpisi”. V Latinovi uprizoritvi v “kicarščini” pa je vse to zvenelo žmohtno in črno-humorno absurdno. Ljudje so prepoznali, o čem je govora; v bistvu; kaj problematiziramo. Uprizoritev je zares rezonirala z občinstvom. Dolga leta za tem sem posnetek celotne uprizoritve našel na internetu. Hecno je bilo gledati tole za nazaj ... Nekateri dialogi med Rudom in Tonom so v naših krajih dejansko ponarodeli. Predstave so bile razprodane, lika dveh lokalnih posebnežev tako prepričljiva, da je čez leta nastal še Ovinek 2 (mislim, da v tvojem času, Rene?). Za gostovanje v Desklah smo celo izdelali priložnosti slovarček, ki je Primorcem razložil lokalizme kot: “hoi sen”, “ne, nemo”, “idi ale”, “ke e?”

Ne vem več točno kako, a nekje sem spoznal arhitekta Andreja Šmida. In njegovo dekle Andrejo Babšek. Andreja bo nekoč vpisala doktorat iz zgodovine gledališča in obdela ptujsko gledališče od 1918 do ukinitve 1958 in o tem obdobju tudi napisala monografijo. Andreja pa sem nažical, da bi se lotil prvih idej za prenovo stavbe.

V tročlanski ekipi: Andrej Šmid, Peter Srpčič in SMS smo začeli tuhtati, kako bi se zadeve lotili. Treba je bilo narediti t.i. strokovne podlage. Nekakšen elaborat, zakaj, kako, čemu prenavljati stavbo gledališča. Sam sem premišljal zgodovinske razloge, arhitekturne zadeve Andro, Peter pa je vzel pod drobnogled ekonomske vidke; ekonomiko, vzdržnost, vire, stroške ... (mislim, da je takrat leto, dve študiral ekonomijo). Nastal je nekakšen elaborat, ki smo ga predali županu dr. Luciju.

Na javni predstavitvi smo pokazali morda minuto, dve trajajočo 3D računalniško animacijo sprehoda po prenovljenem gledališču!
Spominjam se, da je Andro prilaufal iz Maribora pet minut pred začetkom. Pošeno mi je dvignil pritisk. Saj razumem: celo noč in ves dan mu je računalnik renderiral animacijo in plošček smo vtaknili v predvajalnik prvič, ko je publika že sedela v dvorani. Nihče razen Andra ni vedel, kaj bomo gledali. Takšni virtualni sprehodi takrat še niso bili nekaj vsakdanjega. Gledalci v dvorani smo imeli občutek - pa čeprav je posnetek za današnje standarde “cukal”, štekal in zmeraj znova za hip zamrznil - da se sprehajamo po prenovljenem gledališču!
Zdaj smo videli, kako bi lahko bilo.
Zdaj si znamo predstavljati.
Zdaj bo treba samo še prepričati občino, da gre v gradnjo.

Prenova ali obnova? Obnoviš tako, da obstoječe malo pobarvaš, posodobiš, ofrišaš .. prenoviš z malo radikalnejšimi posegi ...

O tej temi želim povedati nekaj več.
Da bi - karkoli to že bo - obnovo ali prenovo sploh sprožili, je bilo treba navesti tudi ekonomske vidike oz. merljive razloge, kazalnike, pričakovano rast obiska, vplive na okolje, ekonomsko utemeljenost projekta. Kdo bo to? Kako naj to?

Na Ekonomskem inštitutu VEK-ša v Mariboru sem spoznal nekega doktorja znanosti, ki mi je razlagal in pojasnjeval, česa se lotevamo. In seveda smo začeli govoriti, da bo po posegu v dvorani tudi več prostora. Stanje “zdaj” mora biti po investiciji preseženo. “Ciljano stanje” mora biti napredek, izboljšava. In kaj je v gledališču lahko za ljudi bolj merljiva izboljšava kot večje število sedežev v dvorani?

Andro je torej narisal varianto s čim več sedeži. Saj veste: ni vseeno; lahko imate noge na sedežih bolj skrčene ali manj; se na sedežih stiskate ali sedite bolj udobno, se skozi vrsto do svojega sedišča prebijate komaj ali dokaj komot.
In da bi lahko narisal več sedežev, je bilo treba “podreti” lože in zasnovati znotraj obstoječih gabaritov dvorano čisto čisto drugače. Na papirju je nastala moderna dvorana, z balkonom, dolgim parterjem. Mislim, da smo govorili o 230-ih mestih. (Obstoječa dvorana jih je imela 164 dobrih sedežev, če se ne motim, vseh okoli 180.)

Vsi smo vedeli, kaj pomeni t. i. preveritveni projekt. Da gre zgolj za nekakšno “pra idejo”. Nekaj pač, kar bi imeli v rokah, na papirju, s čimer bi lahko mahali in dvigali v lokalnem okolju temperaturo ter spodbujali k naslednjemu koraku in končno resnični prenovi. Kazali smo seveda nekdanje pročelje, ki so ga v času nemške okupacije - še danes ne vemo, ali podrli res zato, da so ga dopeljali in vgradili v neko zasebno vilo, ali zgolj iz faušije, da tega germanskega arhitekturnega dosežka že ne bodo puščali Slovanom.

Pročelje s stebri je seveda bilo v primerjavi z neprepoznavno trenutno fasado gledališča impozantno. Prosil sem Sava, da naj dolgočasno in razpadajočo fasado kar premala; bil je december in na stavbo je narisal pravljično vas ... Mnogi so se zgražali. Nekateri so se muzali. Vsi pa opazili.

V avli gledališča je odpadal omet. Na razpadajoč zid sem dal obesiti kladivo in zidarsko žlico ter županov portret. Precej predrzno in ne prav okusno (si mislim danes). Še dobro, da je bil dr. Luci možakar, ki je bil tudi “na hece” in “za hece” in tega ni vzel osebno. Še kako dobro je razumel, za kaj v resnici gre: priklicujemo (pro-vociramo) prenovo. Kakor kurenti priklicujejo pomlad, tako smo mi priklicovali obnovo; že kar ob vhodo v gledališče, si zagledal razpadajoč zid, zraven pa županov portret. In prenovo je župan dr. Luci tudi podprl; bil je pristaš renoviranj obstoječih stavb in ne gradnje novih (spomnim na ptujsko trojko: minoritska cerkev, mali grad, dominikanec). Z našim pritiskom je nastala nova varianta zgodbe, igra “štiri v vrsto” - zdaj je bilo tu še gledališče, prepotrebno obnove. Gledališče je postalo znova poklicno, občina mestna občina, mesto s poklicnim gledališčem. Vsebino smo imeli, oblika pa je razpadala ...

Zakaj pripovedujem toliko o tej gradbeni zadevi?

Ker se bo čez slabih deset let prenova res zgodila. Seveda ne na Androvih – in naših takratnih - zamislih. Hvala bogu, da ne! Ampak na nekih tretjih, ki pa so – vsaj po mojem videnju - naredili isto temeljno napako.
Katero?

Zdaj, ko gledam nazaj, je bilo to tisto pra-opletanje s povečanjem števila sedežev v dvorani. Bazalna mišljenjska napaka. Brez večjega števila sedežev takrat nihče ne bi videl napredka, izboljšave in če ne bi govorili, da bo po prenovi prišlo do “povečanja dvorane”, do gradbenega posega najbrž sploh prišlo ne bi.

A danes vem: prav to, lože, proscenij, orkestrska jama, majhnost, ljubkost – to bi moralo ostati. To je bila duša ptujskega gledališča; kakor da igraš doma, v dnevni sobi, pred gledalci, ki ti “jejo z roke”.

Hočem reči: provocirali smo in izprovocirali prenovo – vendar žal v napačno smer. Ja, bil sem zraven, pri pra-ideji, in v tem smislu sem soodgovoren, sokriv. Ampak: PGD (projekt gradbene dokumentacije), ki ga je Andro potem tudi izrisal, nikoli ni bil “poštempljan” oz. v mojem mandatu nismo prišli niti do gradbenega dovoljenja. (Hvala bogu.)
(No tudi zato se bom leta 2001 mulil in tudi to bo eden od razlogov, da sem po koncu mandata odšel v Maribor: doživel se bom kot popolnoma neuspešnega na področju obnove.)
Načrti, ki so bil sprejeti kasneje, bi lahko našo pra-idejo vrgli v koš. Ampak, je niso. Ponovili so napako. (Bom komentiral, ko pridemo do časa, ko bo gledališče leta 2009 prenovljeno).

Takrat, malo pred letom 2000, smo vsi vedeli: tole zdaj je samo preveritveni projekt. To še niso pravi načrti. To je samo predpriprava ... Ampak argumentacija: potem bo gledališče večje – je ostala in bila je (po moje) temeljna napaka, ki se je vlekla naprej.

Nedavno sem govoril s Štefanom Čelanom; silno zanimive reči bo imel povedati okoli obnove; takrat je bil namreč župan on. Po Štefanovem prispevku bomo lahko videli vso zadevo še v kompleksnejši luči, drugih kontekstih. In če bo se vključil še takratni direktor Rene Maurin, bomo tudi sliko “prenova gledališča” ugledali v polnejši ostrini in z več detalji. (Komaj čakam, Štefan in Rene, na vajino videnje gradbene prenove gledališča.)

Poleti 1998 je gospod Lojze Forstnerič, kovinar iz Ptuja, prenovil zaodrje. Lesene mostove in ročno vrvišče smo odstranili in zamenjali s kovinskimi vleki in elektromotorji. Prišel je fotograf iz Gledališkega muzeja in pofotografiral lesena kolesca, vrvišče, cuge, škripce in ostalo “straromodno” in dotrajano navlako.

Danes si mislim: v obstoječih gabaritih – ker to je pač na Ptuju spomeniško-varstveni pra-mus in izhodiščni aksiom – bi bili obnovili vse, kakor je bilo: z ložami, proscenijem, orkestrsko jamo ..., vgradili bi sodobne tehnologije, prezračevanje in klimo in to bi bilo to. Imeli bi butično gledališče. Zunanjčina pa pač že kakšna: ali silno moderna, postmodernistična, ali ... noeklasicistična ali ... Za spremljanje gledališke umetnosti, doživljanje odnosa avditorij : oder neusodno.
Neka bodoča predelava gledališča bo morda vrnila vse skupaj v prav takšno stanje kot sta ga oblikovala dunajska arhitekta tam okoli 1786. Naredila sta maksimum in izkoristila volumen zgradbe najboljše, kar se je dalo. Klobuk dol, gospoda. Niso zaman povsod po K&K monarhiji bili prav takšni teatri. Samo velikostni razred je bil različen. Tako pač kot so si vse železnike postaje podobne, že/še od časov Marije Terezije ... (No, pa sem komentiral prenovo stavbe že kar v tem članku.)

Istega leta je Gledališče Ptuj prvič pridobilo nekaj projektnega denarja za program od ministrstva za kulturo! Kako smo bili veseli. Kakšen napredek. Po dveh letih delovanja. Bil sem srečen, ponosen in verjel, da to še ni konec. In ni bil. Zgodilo se bo nekaj, prav kmalu. (Dvanajst odstotkov programskih sredstev natančno smo dobili takrat.)

Ljubljanski Cankarjev dom nam konec leta podari deset starih reflektorjev! Za Gledališče Ptuj neskončna pridobitev! Vnovčil sem neko staro naklonjenost direktorja Mitje Rotovnika. Hvala, g. Mitja.

Začeli smo risati grafe in krivulje: z miligramsko natančnostjo spremljali rast obiska in povečanje števila predstav na Ptuju in gostovanj po drugih krajih. Verjel sem, da bo nekdo to videl in nagradi: z obnovo in igralskimi delovnimi mesti. Grebli smo se, bi se reklo. Garali.

***

Kakor zmeraj: Dobrodošel/a s tvojimi spomini. Pošlji mi jih na mail: samo.strelec@gmail.com in jih bom takoj objavil. Ali komentiraj na FB.

***

Andrej Šmid:
Samo, lepo si skomprimiral naše nekajmesečno snovanje in nekajletni trud. Vesel sem, da sem bil tega podviga in tudi, da si se postavil v vlogo producenta s "preveritvenim projektom". Kljub temu, da takrat še nisem bil dovolj star, da bi bolj trdno prijel vajeti v roke, mi je bilo popolnoma jasno, da gre za resno namero - in to je tisto kar me je potem vedno spremljalo: da sem znal zaznati, ali imajo investitorji nujno potreben žar uresničevanja v sebi. Je že tako, da nas arhitekte vedno najbolj skrbi uresničevanje zamisli... Naš preveritveni projekt je bil po moje prav pošten in v tem smislu prav dober - kakor bi rekel moj pokojni profesor Domenig: "kdor danes nima vizije, ni realist" - in še prav je imel. Malo postanem otožen, ker govoriš o tem, da bi moralo gledališče na Ptuju ohraniti tako majhno, butično podobo. Spomnim se, da sva se takrat dosti pogovarjala o tem, da bi moralo Ptujsko gledališče odigrati vlogo tistega na Hvaru - da naj bi ostalo tako miniaturno, fino, za izbrano publiko. Moja skrita želja je bila, da bi iz gledališča, ki je izvorno nastalo iz gostilne, naredili še eno transformacijo - konec 19.stoletja je s pomočjo dunajskih arhitektov gostilna postala majhno gledališče, konec 20.stoletja pa naj z našo pomočjo postane sodobno srednje veliko gledališče. To kar se je potem res zgodilo, ko nismo bili več zraven, je pač neka vmesna transformacija iz majhnega v malo večje majhno gledališče. Kot okorel optimist ti ne pritrjujem v izjavi, da bi bilo bolje, če bi gledališče v zadnji prenovi nastalo z manj sedeži - če pomnožim vse predstave v zadnjih dveh desetletjih s približno 30 manj sedeži, dobim milijone minut gledaliških užitkov na stotine gledalcev manj kot se jih je odvrtelo v njihovih življenjih v njihovih resničnostih - ne bi si želel, da bi manj ljudi doživelo vse te predstave - pa čeprav z manjšo vidljivostjo, pa čeprav bolj stiščani v isti dvorani. (mimogrede, ravno zato sem se odzval na tvoje prijazno vabilo sodelovati v prvih generacijah umetniškega programa na gimnaziji - ker bi sicer mogoče manj dijakov doživelo manj programa, manj znanja). Zadnjič sem gledal en film o zlomu ene njujorške banke v času poka finančnega balona pred ducatom let - en od bančnikov je izjavil, da je bila njegova kariera v banki brezvezna v primerjavi z njegovo kariero projektanta: da bi ohranil samozavest, se je spomnil, da je pred petnajstimi leti sprojektiral en most čez reko, ki je pot čeznjo skrajšala za 45 minut, danes pa je zadovoljen, ker je v zadnjih dveh desetletjih skrajšal pot milijonom potujočih za več milijard minut. Moj motiv za prenovo stare stavbe gledališča Ptuj je bil tudi eksperimentalen, bil je dobiti odgovor na vprašanje, ali ima Ptuj kaj drznega, trmastega, dizajnerskega, ali ima pogum živordeče barve kurentovega jezika, ali bi prenesel korenito prenovo gledališke stavbe - na arhitekturnem natečaju sem kasneje s kolegoma Zatezalom in Rozmanom provokativno predlagal odstranitev stare gostilniške dvorane in gradnjo konkretnega odra in dvorane z zeleno pločevino oblečene kot nekakšen nahrbtnik med rekonstruiranim pročeljem in novim gledališkim stolpom artikuliral kot takrat nek sodoben intervenčni rez v historično strukturo mestnega jedra Ptuja. Očitno takrat mestno jedro ni preneslo takih eskapad. Dvomim tudi, da bi jih preneslo danes. Vendar še vedno nisem nehal upati, da bo Ptuj postal ne samo kulturno, ampak se bo razcvetel tudi v umetniško mesto. Redke svetilnike umetnosti v mestu, gledališče, galerijo, karneval, namreč (kot v Kafki) kot absolutna, nepresegljiva dominanta od zgoraj navzdol tišči pokrovka Gradu z muzejem. Mogoče lahko umetnost zacveti kje zunaj tega pritiska (dosti upov sem polagal v Turnišče, ki je izven tega vplivnega območja) mogoče lahko ta pritisk kot v ekonom loncu skuha prvoklasne gurmanske umetniške stvaritve. Ampak mogoče so pa moje želje le previsoke - tudi ko govorim o tem, da je Slovenija kulturno res močna, umetniško pa pač malo manj (in navijam za umetnost, kulturo bojo že varovali). Za konec, več luči! Od tiste ležeče A3 mape s črnim in pocinkanim ovitkom, ki si jo nesel na mize mestni upravi smo se precej spremenili. Gledališče Ptuj pa je zaživelo in preživelo. In je spet na tem, da bo čez 15 let potrebno prenove. Mogoče bova na kaki ekskurziji upokojencev iskrivo ugotovila (tak kot pred 25 leti tvoj sogovornik Žižek), da pa zdaj "tisti mladi direktor" dela res dobro, nekaj kar ima "mladostni žar in zagnanost", da je pripravil kakovostno prenovo stavbe in da lahko poiščeva tisto v kleti shranjeno buteljko reprezentančnega vina izpred 25 let, na kateri je natisnjen neki sivkasti okorni render nove stavbe. Na zdravje, Samo, še na mnoga leta. Z vedenjem, da sva se dobro borila za skupno dobro.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera

S svojimi koščki nadaljujem Samo M. Strelec,
direktor Gledališča Ptuj
od 1. 7. 1997 - 31. 12. 2001

1997

ali Še 27 let do tridesetletnice!

Praznina, stara zgodba iz moje vasi
Elisabeth
Victor, ali Otroci na oblasti
Oj, čudežni zaboj
Strojepiski
Festival monodrame, prvič

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 

1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 

1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 

1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 

1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
 
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

Prihodnjič. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Plešasta pevka, 1994

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata

1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!

ali: Še 29 let do tridesetletnice.  ;-)

Bo župan Ptuja dr. Miroslav Luci dal na sejo mestnega sveta sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda? Kdaj? Bo dovolj svetnikov dvignilo roko ZA? 

Profesor za režijo, Dušan Mlakar, me je povabil, da bi postal njegov asistent na faksu. O, kako mamljiva ponudba. Imel sem najeto stanovanje na Tesarski ulici v Ljubljani, občasno sem delal v zasebni igralski šoli Barice Blenkuš, dobil že tudi režije v gledališčih, imel sem status svobodnega umetnika, služil sem si s svojim delom, svojim poklicem svoj vsakdanji kruh. Zdaj pa še priložnost, da postanem učitelj na našem faksu. Mamljivo. 

Toda: Kaj pa Ptuj?  
Bom lahko iz Ljubljane “rihtal” stvari okoli ustanavljanja poklicnega gledališča na Ptuju?  
Poleti bomo Zato.-jevci delali novo uprizoritev, ki bo morda tista kaplja čez rob, ki bo okolje prepričala (kaj pa če ne?!)  in na nek način usodna za  nastanek ali nenastanek novega javnega zavoda - poklicnega gledališča - v mestu. 
 
Vem, kaj pomeni učiti na naši šoli (AGRFT). Biti na šoli vsak dan, v razredu s študenti igre in režije ... Na kratko: biti tam od ponedeljka do petka. In pred produkcijami še čez vikend. To pomeni ne biti na Ptuju.  
Delati v Ljubljani in biti sočasno prisoten na Ptuju v finišu ustanavljanja gledališče - ne, to ne bo šlo.
Tega si ne znam predstavljati. (In česar si ne znamo predstavljati, tega ne more biti. Danes bi si seveda znal predstavljati marsikaj marsikako drugače. Ampak, od takrat so leta. In leta spremenijo tudi naše zmožnosti predstavljanja.) 

Usral sem se, bi se reklo. Usral, da bi zagrizel v oboje hkrati. Razmišljal sem črno-belo: Samo, ne boš si nikoli opravičil, če to s profesionalizacijo na Ptuju ne bo ratalo. Zmeraj si boš očital, da si “sedel na dveh stolčkih”, in da zato ni prišlo do ustanovitve poklicnega gledališča. Tri leta dela smo že vložili. Ne le ti, tudi tvoji prijatelji. Tri počitnice so “šle mimo” tako, da smo prišli domov, na Ptuj, pripravljat novo uprizoritev, zganjat teater.  

Volens-nolens: Če smo hoteli priti do konca, smo se morali izpostaviti, povedati svoje mnenje, se dati v zobe, ne biti všeč vsem, pokazati našo, Zato.-jevsko vizijo. Drugačno od drugih dveh, ki sta prišli na občino kot možna modela za profesionalizacijo (različno tudi od naše mentorice). Imeli smo jo radi, jasno, našo Branko. In hkrati vedeli, da po poti, da bi poklicno gledališče nastalo postopoma prek polpoklicnega, ne bo šlo. Ne z nami. Gledališče smo imeli radi kot najiskrenejši ljubitelji; mislili smo ga pa tako, kot smo takrat že videli iz lastnih izkušenj pri delu v drugih gledališčih. Mislili smo ga ”profi”, tako kot pač izgleda poklicni teater v drugih mestih.  

Kaj zdaj, Samo? Boš nadaljeval profesionalizacijo “na daljavo”? (Takrat še tega izraza sicer ni bilo; šele korona ga je prinesla.) Boš vse skrbi in težave na Ptuju prepustil lepo Franciju, sam pa se naredil Francoza? Stisnil rep med noge in se šel asistenta na faksu? Drugi pa naj zate na Ptuju naredijo to, kar si sam tako zelo želiš? In če jim ne rata, ti s tem ne boš imel nič ...

S takšnimi mislimi nisem imel dobrega občutka. Moral sem se odločiti.  
In sem se. Profesorju Mlakarju sem povedal, da bi rad bil s celim srcem in telesom pri projektu profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zato, da bi na koncu lahko rekel: naredil sem vse, kar sem znal in zmogel ... in profesionalizacija bo uspela ali pa pač ne. To je to. 
 
Mlakar me je, se mi je zdelo, razumel. (Bil sem ga potem zmeraj znova vesel, ko je prišel na kakšno ptujsko premiero. Predvsem na dvorcu Turnišče me je prav prijetno presenetil.) Mesto asistenta pri njem je potem zasedel nek drug kolega. Opazil sem ga že, ko sem šel na sprejemne, on pa je že končeval prvi (ali drugi) letnik. V dolgem, lahkem, črnem plašču - in to sredi poletja! -  je prišel na izpit v “kurnik” (majno sobico pred veliko gledališko dvorano). Imel je izpit slovenščine. Jaz sem zunaj čakal, da me pokličejo na zagovor naloge za sprejemce; on pa je imel izpit pri profesorici Katji Podbevšek. Nisem mogel da ne bi: slišalo se je na hodnik, kako se sproščeno pogovarjata. Smejita. Študent tika svojo profesorico?! Bolj pogovor kot prestrašeno odgovarjanje na izpitna vprašanja? Vsekakor čisto drugače kot tam, kjer sem lani dvakrat pogrnil: na filo faksu, kjer sem zmrznil že na prvi uri pri dr. Koruzi (staro cerkvena slovanščina. Profesorjevi simboli na tabli: lipa -> lipae* so bili bolj podobni matematiki kot slovenščini) in kasneje na Pedagoški v Mariboru, kjer je dr. Križman na izust recitiral Fausta, Tragoedie erster Teil, kar lepo v nemščini ...  No, potem pride tale študent iz “kurnika”, v rokah je držal veliko črno mapo, vsaj A3 formata, s tistimi skodranimi lasmi in zanj značilno držo ... Joj, če bi lahko jaz kdaj nosil mapo z režijskim konceptom; sigurno ima notri The režijski koncept.  Joj, če bi lahko jaz bil kdaj režiser ... Tako mi je bila všeč že samo pojava kolega Aleksandra Jurca. 

Okej, Ptuj, poletje 1995. 
Konec leta se bo v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledališčem Zato. odločalo, ali gre mesto po dvoletnem prehodnem obdobju (1993, 1994) v naslednji korak: v ustanovitev poklicnega gledališča. 

Na nekem bolšjem sejmu v Berlinu sem kupil staro, porumenelo knjigo. Tri drame Petra Turrinija. Zanj sem že slišal. Lov na podgane smo igrali v Sloveniji nekoč nekje. Takrat se avtorjev še ni dalo poguglati. Sigledal-a še tudi ni bilo. Slišal sem za Turrinija tudi zato, ker sem pri dr. Anderju Inkretu delal seminarsko nalogo o dramatiki Petra Handkeja. Handke in Turrini pa oba Avstrijca, sodobnika ... itd. 

Turrini je v svojem komadu Die Wirtin predelal Goldonijevo Krčmarico Mirandolino. Zatojevci pa smo predelali Turrinija.  

Krčmarica, podatki
Krčmarica, fotografije

Glavni bad guy (Rippafratta/Tadej) je na koncu prišel na oder in potem, ko je zmagala ljubezen (amor omnia vincit), ko je natakar Fabrizzio (Vojko) vendarle bil uslišan in končno osvojil Krčmaričino srce (Vesna Pernarčič) ter premagal tekmeca (grofa/Gregor) in Markiza/Rok) - padel je že aplavz  za happy end - tedaj se na oder vrne poraženi Rippafratta v beli, nobel obleki in belem klobuku, postavi svoj biznis kovček na vidno mesto ter reče: 

Mirandolina, moram vas žal informirat, da sem postal lastnik vašega lokala ... ; vaše gostilne in pravzaprav tegale celotnega kompleksa. Kupil sem vas. Lepo ste povedali: ‘Prava ljubezen zmaga’. Kdor misli tako, se moti. Kar šteje, je denar. 

Tako nekako, po spominu. (Lahko bi pogledali v tekst.) 
 
No, in turbo-kapitalist, tajkun, vulgarni neoliberalist odpre kovček in iz kovčka zleze - maketa ptujske gledališke stavbe. 

Slika pove več kot tisoč besed. Sporočilo je bilo jasno: Zato-jevci želimo hišo, želimo gledališče, z zidovi in novo štampiljko. Želimo nov pravni subjekt Gledališče Ptuj.  
Če že, potem ... Wenn schon, denn schon ... 

Nesramno? Drzno? Velikopotezno? Arogantno? 
Kaj bo z zaposlenimi z ZKO-ja, ki delajo v gledališču? Z Anico Bombek Strelec smo že sodelovali – naredila nam je kalkulacije, svetovala pri številkah (kasneje bo postala ne le sijajna organizatorka in prodajalka, pač pa tudi direktorica gledališča), Marijan Pišek - hišnik, je tudi že dal kakšno roko pri izdelavi scene, Irena Meško je v MGP v službi še danes. Dušan Kozar, ki je imel pisarno v prvi sobi desno, takoj ob vhodu v gledališče, je počasi odhajal v pokoj. Njemu je bilo verjetno dokaj vseeno. 

Sploh pa: Ali bo občina lahko na dolgi rok preživljala novi javni zavod, ki ga namerava ustanoviti?! 
Že itak ima na grbi toliko kulturno-zgodovinske dediščine, stavb, ki so potrebne obnove, nedokončanih ali načrtovanih gradbišč (ptujska trojka: pošta-minoriti, dominikanec, mali grad), številne institucije, ki niso le občinskega pomena. Zdi se mi, da je Štefan Čelan že takrat govoril o regionalizaciji. In ja, ptujsko gledališče bi gotovo lahko financirala tudi regija. Ampak, stvarnost je pač bila, kakršna je bila. 

Predvsem pa tole vprašanje, ki je zvenelo zelo prepričljivo: Kaj bo to za en teater - gledališče brez igralcev? Vsi ostali slovenski teatri imajo vendar svoje igralske ansamble? (Tudi nekdanje ptujsko poklicno gledališče ga je nekoč imelo. V dobrih časih celo do 22 stalnih igralcev; tam po vojni in še pred ukinitvijo leta 1958). Kako torej zdaj: radi bi imeli gledališče, ki pa ne bo imelo igralcev? Ker za igralska delovna mesta denarja ni. Kaj je pravzaprav to, kakor pravijo, da bo: “projektno gledališče”? Kaj si zdaj to mladina zmišljuje? A bodo bodoči zaposleni prejemali plače, delali pa nič? Bo nov zavod škodil ljubiteljski kulturi? Sploh pa, da bi nov občinski zavod “dobila” kar ena taka mladina? Bili smo malo čez dvajset, nihče še tridest. 

Moram poiskati dr. Lucija, da ga povprašam - in Branka Brumna - kakšne spomine imata. Kaj sta morala vse poslušati. Ampak sta očitno dovolj verjela v nas. (Kristine žal več ni.) Ja, bili so ljudje, ki so menili, da k mestu spada pač tudi gledališče. Ki je tu itak že zelo zelo dolgo bilo. V srcu mesta. Since 1754.  

Povedano drugače: Ni se dalo biti nekje vmes, treba se je bilo odločiti. Poklicno gledališče na Ptuju zdaj bo - in to po Zato-jevsko - ali pa ga ne bo. Ne zdaj. Vse bolj je bilo jasno, da se tega ne bo dalo speljati tako, da bi bili srečni in zadovoljni čisto vsi. 
 
Polarizacija v mestu je bila velika. Kdor bo šel brskat po papirjih, bo našel dopisovanja, argumentacije za in proti, časopisne članke, pisma podpore. Podporo profesionalizaciji so v svojih člankih v Tedniku izrazili Fanc Mlakar, vodja Gledališča Zato., akademski slikar Albin Lugarič, Krstina Šamprl-Purg, takrat šefica za kulturo na občini, igralec Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, pater Branko Cestnik, igralec Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, predsednik uprave Perutnine Ptuj in tudi sam kot umetniški vodja skupine Zato. Zdaj vidim, ko brskam po knjigi 1992 – 2002, da sem napisal vendarle nekaj pametnega, namreč: “Če se gledališče ne bo profesionaliziralo zdaj, se bo kdaj drugič in kako drugače.” Ja, tako sem verjel, da je samo vprašanje časa.  

Mogoče bi celo veljalo poiskati mestne svetnike takratnega sklica in jih povprašati po njihovih spominih. Mogoče pa dejansko prosim MOP, da mi dajo seznam takratnih svetnic in svetnikov. Morda jih kako najdem na spletu in jim pošljem ta članek in spodbudim, da se vključijo v kolektivno spominjanje. (Eto, ravnokar sem pisal na MOP in jih prosil za seznam takratnih svetnic in svetnikov. Zdi se mi pač pomembno jih navesti: brez njihovih “rok” gledališče ne bi nastalo.) Ko jih dobim, jih napišem.

(No, od včeraj na danes mi je g. Gajser iz MO Ptuj poslal odgovor in še več: zanimive podrobnosti. Spodaj. Tukaj pa seznam takratnih svetnic in svetnikov, ki so zaslužni, da je mesto dobilo poklicno gledališče:)

No, naša  Zato.-jevska skupina se je povečala: pri nas so zaigrali še Barbara Vidovič in Nina Valič, pa že omenjena Vesna Pernarčič ter Rok Vihar. Plus seveda že jedrni del Zato.-jevcev: Vojko, Tadej, Gregor. Neša pri Krčmarici ni bilo. 

Krčmarico smo uprizorili na notranjem dvorišču dominikanskega samostana. U, kakšen prostor! Čudovit. Danes se tam gotovo ne bi dalo. Ena vrata, požarni red, muzejska pravila ... Franci pa je takrat postavil celo tribuno za ... koliko gledalcev, Franci? Že sam samostan s svojimi gotskimi oboki je bil prekrasna kulisa. Neverjetno prizorišče. (Režiserju Zvonetu Šedlbauerju ga bom čez leta ponudil še za eno uprizoritev tam, za Snubca A. P. Čehova.) 

Tinček Ivanuša nas je posnel pred premiero. To je edini video zapis Zato-jevcev! Ker takrat sem misli in vztrajal: gledališče je hipna umetnost. Nič snemanja. Ko je mimo, je mimo. Naj bo za zmeraj mimo.  
Danes sem tega posnetka vesel. Tinček ga je dolga dolga leta za tem nekje izbrskal in mi ga presnel z bete na VHS. Kako prijazen možakar. Legenda našega mesta. Neverjeten. Imeli smo TV na Ptuju, ko še ni bilo kabelskih, pa lokalnih televizij ... Tinček, Tinček, vreden ene resne obravnave. Človek pred časom. 

S Krčmarico smo se fijakali po vsej Sloveniji. Imeli smo že svoje avtomobile: Grega katrco, Tadej nekega malega citroena, jaz jugota, tistega, tahitrega, navitega, 65 mogoče, Vojč ... kaj si vozil ti, Vojč? Vsa scenografija in kostumi so šli v teh par avtomobilov. Plus osvetlitev: dva ali trije halogenski reflektorji za na gradbišče. (Imel sem dva 500 watna, ker sem se ukvarjal s fotografijo in ja, to je bila moja home made studijska luč.) 

Predstavo Krčmarica smo odigrali 49,75 krat. Zadnja je bila na vrtu pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogl v Veliki Nedelji pri Ormožu. Lep poletni dan, potem pa se je tam daleč nad Pohorjem nenadoma stemnilo (kakšen lep razgled!) in popoldanska nevihta je odpihnila našo ponovitev nekje na tri četrtine. Bila je zadnja. 

Blagajničarka našega društva Zato. Iris nam je izplačevala prve honorarje. S svojim delom smo zaslužili! Nekaj, kar smo leta in leta delali samo iz veselja, za hobi, je počasi postajalo naš poklic. Smo računali še v markah, Iris? Smo ti težili? 
 
Kako smo pravzaprav brez mailov in s telefoni na kabel zorganizirali in prodali 50 ponovitev Krčmarice po celi Sloveniji? Od Ormoža do Dobrovega v Brdih? Ja, v resnici: pisma – natipkana z mehanskim pisalnim strojem, kupljenim na bolšjem sejmu v Ljubljani, ponudbe, adrema potencialnih kupcev, potem pa zjutraj telefon v roke in Vesna je klicala ter se dogovarjala za termin. Robo v osebne avtomobile in smo se podali na gostovanje. 

No, zelo dobro se spominjam gostovanja Krčmarice v dvorcu Zemono. Franci, verjetno s pomočjo Petra Vesenjaka, je “naštimal” gostovanje in po njem večerjo z dr. Maksom Tajnikarjem. Tajnikar je bil takrat mogoče minister za turizem, ali pa gospodarstvo. Franci je lobiral za novo gledališče.  Zraven so bili Ervin Hojker, pa Kristina in Vojteh Rajher. Vem, da smo dobili večerjo in da nisem vedel, kaj bi se menil s “političarji”. Ampak, Franci je imel tu iniciativo in speljal stvari očitno več kot odlično.

Prerajžali smo celo Slovenijo. Krčmarico odigrali tudi na spremljevalnem Borštnikovem srečanju. Projekt profesionlizacije gledališča na Ptuju je bil tudi že po vseh slovenskih časopisih. Letos se bo odločilo, ali bo ali ne bo.

Sva šla skupaj, Franci, do takratnega kulturnega ministra, Sergija Pelhana?  
Zelo dobro se spomnim, kako je rekel: Ptuj ni dovolj veliko mesto, nima dovolj abonmajev, gledališka dvorana ima premalo sedežev, ne izpolnjujete kriterijev za status poklicnega gledališča.  
V bistvu so prav taki, isti argumenti vodili leta 1958 v ukinitev poklicnega gledališča.  
In ja, vse to je bilo v bistvu res, kar je rekel Peljhan.  
Po teh kriterijih poklicnega gledališča na Ptuju res nikoli ne bo, sem mu odvrnil. Ampak mi bomo ustanovili takšnega, ki - po naših kriterijih - pač bo. 

Z Dolfijem Žižkom sva ure in ure presedela in se pogovarjala, kakšni naj bi bili ti kriteriji. Kakšen podsistem mora biti nov javni zavod, da bi se lahko vključil in preživel v širšem sistemu, ki se mu reče mesto, občina, lokalna skupnost, država Republika Slovenija? Kako ga misliti, da se bo večalo število potencialnih izhodov, perspektiv, razvojnih možnosti? Ali po domače: kako začeti z najnujnejšim minimumom in hkrati imeti v mislih tak ustroj, ki bi omogočal rast in razvoj? 

Ampak: to je bila vendarle čista teorija. Franci je moral v praksi doseči, da bodo mestni svetniki dvignili roke. (Danes vem, da je ni bolj praktične stvari kot je dobra teorija.) 

Vzdušje v mestu je bilo pregreto. Nekaj podobnega kot mnogo let kasneje na temo ”podiranje dreves oz. nova tržnica”. Le da pri ustanavljanju poklicnega gledališča ni bilo treba ničesar požagati, porušiti, zabetonirati.  

Če že, je bilo treba porušiti predsodke in vnaprejšnja toga in zacementirana prepričanja, zakaj se nekaj ne da. Da ne gre. Da ne bo šlo. Da je ustanavljanje poklicnega gledališča v tako malem mestu velika napaka. 

Decembra 1995 sem bil pri punci v zamejstvu. Franci mi je poslal kratko sporočilo: "Predlog sprejet". (Franci, popravi me, če je pisalo drugače.) 
 
Mestni svet je na seji 4. decembra 1995 potrdil predlog župana dr. Miroslava Lucija, da Ptuj znova dobi poklicno gledališče, nov zavod. Gledališče Ptuj je bilo ustanovljeno. Skupina Zato. je svoj cilj dosegla.

Nekako tako je bilo.  
 
Franci, vem za tvoj ”ritual”, ki si ga opravil pred usodno sejo mestnega sveta. Krasen se mi zdi. Nam ga poveš? 

---
Dobrodošli s pripombami. Kar na samo.strelec@gmail.com, ali na FB kot komentar, pa se bo vse znašlo v tejle skupnostni spominski knjigi v nastajanju.

***

Matej Gajser:
Pozdravljeni,
sem naredil pregled dogajanja na takratni 11. redni seji MS, ki se je pričela dne 30. 11. 1995, kasneje pa nadaljevala in zaključila dne 4. 12. 1995.

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališča Ptuj se je v osnovi obravnaval v osnutku (prvo branje), ker pa ni bilo večjih pripomb so v nadaljevanju seje potrdili še predlog (drugo branje).
Prav tako so na 11. redni seji imenovali v.d. direktorja (Samo M. Strelec).
Vse to je razvidno iz zapisnika (v prilogi).
Odlok je bil potem objavljen v UV občin Ptuj in Ormož, št. 35/1995 (v prilogi).

Mestni svet je takratni sestavi v skladu s takrat veljavnim statutom sestavljalo 32 svetnikov (danes 29).
Iz zapisnika je razvidno, da je bilo najprej prisotnih 30 svetnikov, naknadno se pridruži kot 31 še Tomaž Neudauer.
Odsoten je bil mestni svetnik Janez Bedrač.

V prilogi seznam svetnikov v mandatu 1995-1998.
E-naslovi seveda takrat še niso bili aktualni in z njimi ne razpolagamo.
Lep pozdrav.

Samo M. Strelec:
O, bravo in klobuk dol, g. Gajser. Tole pa je bilo zdaj hitro. Od včeraj na danes. Dobesedno. Hvala vam. Zanimive podrobnosti. Več kot sem pričakoval. Predvsem pa absolutno hitreje!

In še druga reč: Nekje sem zdaj prebral, da je v nekem aktu pisalo (najbrž o u stanovitvi),  da se bo gledališče financiralo iz občinskega IN državnega proračuna. To drugo je bila seveda pobožna želja. VSE je bilo na bremenih občine na začetku. Prijavljali smo se na t.i. državne projekte; nisem prepričan, da smo sploh katerega dobili ... Dokler se ni zgodilo nekaj res lepega (kar ima posledice še danes). Ampak, to šele pride. V povezavi z ministrom Rudijem Šeligo. Stay/keep in tuoch, ostanite z nami, do prihodnjič.

Franc Mlakar:

Samo.
Se spomnim tvojega sporočila, da ste se z igralci dobili v Ljubljani in se dogovorili glede imena Zato. Nanizal si kar nekaj predlogov, pod lahko bi bilo drugače. Tukaj se mi je utrnila iskra v spominu o obdobju kasneje, ko bi to ime lahko ustavilo profesionalizacijo gledališča, ker smo se delili na tiste, ki so za spremembo in tiste, ki niso. Zmagal je razum in bilo je Gledališče Ptuj. Lahko bi bilo tudi drugače. Diplomacija je včasih velika stvar. Lp fm 

Franc Mlakar (22. 12. 2025): 
Ker počasi zaključujem prispevek mojega direktorovanja, sem odkril podatek, ki se ne uporablja v uradni zgodovini in vama ga (opomba SMS-ja: Petru Srpčiču in Samu M. Strelcu) posredujem v vednost. Javni zavod Gledališče Ptuj, danes Mestno gledališče Ptuj, ima uradni rojstni dan 20.03. 1996. Takrat je bil vpisan v register kot Javni zavod in je lahko začel poslovati kot samostojen zavod in poslovni subjekt.  Pomembna malenkost. 😊 LP fm

Samo M. Strelec (23. 12. 2025):
Franci, hvala za ta detalj! Prav manjkal mi je. Namreč: pred časom sem moral za neko prijavo zbrati delovno dobo, delovne izkušnje, pa sem iskal, kje so tisti moji meseci v GP, prvič, na začetku. In tvoj zapis pojasni vse: Ni jih, ker sploh še nisem bil v službi! Ker me ni imel kdo zaposliti! (Torej sem hodil v službo "na črno"? Luka Mesec bi naju danes za to preganjal, hi, hi.) Je pa z vprašanjem, kdaj človek postne človek, podobna dilema: Ko priveka na svet? (Tako nam vpišejo v EMŠO. In na Davčni.) Ko prvič reče "mama"? Ko shodi? Spregovori? Kdaj iz nebogljenega sesalca homo sapiens postane Človek? Kdaj gledališče postane gledališče? Ko županu svetniki dahnejo na predlog za ustanovitev novega zavoda "da"? Ko to novo firmo ga. Justina X vnese v "sodni register"? Ko ima gledališče prvo vajo? Ko mu gledalci zaploskajo na prvi lastni premieri? ... Moj odgovor: odvisno, koga vprašamo za odgovor. Kakorkoli: zelo fajn, da si prevzel reči in nadaljeval in storil vse, da je lahko prišlo do prve petletke, in potem druge ... in tako dalje do tega, da firma obstaja 30 let. Ali je to firma ali Firma, ali eksistira ali nam od vznemirljivosti "ne da mira", pa je (lahko) stvar resnejših razmislekov, pogledov, debat itd. Če si jih (sploh) kdo želi. Najbolj fajn pri vsem pa je tole: v bistvu si nam napovedal, da boš kmalu opisal svoj čas dela v GP in nam dal nove puzzle! Prepričan sem, da boš s tem spodbudil še Anico, Anica pa Reneje, vsi skupaj pa potem Petra, da bo dodal vse svoje koščke in imeli bomo sliko 30-ih let. Lahko nam je všeč, lahko ne, ampak: slika je!, bomo lahko rekli.